• Tidak ada hasil yang ditemukan

Pristopi za merjenje kreditnega tveganja po novem kapitalskem sporazumu : diplomsko delo

N/A
N/A
Protected

Academic year: 2021

Membagikan "Pristopi za merjenje kreditnega tveganja po novem kapitalskem sporazumu : diplomsko delo"

Copied!
41
0
0

Teks penuh

(1)UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA. DIPLOMSKO DELO. PRISTOPI ZA MERJENJE KREDITNEGA TVEGANJA PO NOVEM KAPITALSKEM SPORAZUMU. Kandidatka: Natalija Jagrič Študentka izrednega študija Številka indeksa: 80015411 Program: visokošolski strokovni Študijska smer: finance in bančništvo Mentor: prof. dr. Dušan Bobek. Celje, oktober 2005.

(2) 2 PREDGOVOR Bančna deregulacija v 80-ih letih prejšnjega stoletja je banke nenadoma izpostavila konkurenci. Banke, ki dotlej niso bile vajene konkurenčnih pritiskov, so pričele pretiravati s prevzemanjem tveganj. To je povzročilo vrsto kriznih pojavov v mednarodnem bančništvu, katerih posledice so se kazale kot likvidnostne krize posameznih bank in gospodarstev ter kot znižane možnosti za finančno sodelovanje. Kar nekaj bank je končalo tudi v bankrotu. Zaskrbljeni bančni regulatorji so edino rešitev videli v sprejetju regulative za skrbno in varno poslovanje bank na mednarodni ravni, saj bi le-ta lahko preprečila nastajajoče konkurenčne razlike. Tako so pod okriljem Banke za mednarodne poravnave, s sedežem v Baslu, ustanovili Baselski komite za bančni nadzor, ki je leta 1988 sprejel kapitalski sporazum (Basel I), v katerem je natančno definiral način ugotavljanja kapitalske ustreznosti bank. Sporazum predstavlja prvi resnejši poskus, da se kapitalske zahteve bank veže na tveganost poslovanja. Zaradi svoje enostavne, lahko razumljive regulativne strukture se je hitro uveljavil v skoraj 100 državah in postal standard za merjenje kapitalske ustreznosti. Kljub vrsti pozitivnih prispevkov in večkratnim dopolnitvam se je sčasoma pokazalo, da obstoječi predpisi ne ustrezajo več praksi bančnega poslovanja, zaradi česar bo na tem področju nujno treba nekaj spremeniti. Na finančnih trgih so se v zadnjih letih pojavili številni novi produkti in storitve, s tem pa tudi spremenjena bančna tveganja. Nujnost po obvladovanju tveganj je spodbudila večjo inovativnost bank pri upravljanju s tveganji. To še posebej velja za banke s kompleksnejšim poslovanjem, ki so razvile številne tehnike, s katerimi učinkovito obvladujejo svoja tveganja, vendar pa za to niso nagrajene s kapitalskimi vzpodbudami. Nov kapitalski sporazum (Basel II), ki bo s 1.1.2007 nadomestil obstoječega, naj bi zmanjšal prepad med bančno regulativo in tržno prakso, ki se vedno bolj poglablja. Novi kapitalski standardi želijo izboljšati prožnost merjenja kapitala bank in uveljaviti večjo občutljivost kapitala na tveganja bančnega poslovanja. Pravila za ugotavljanje kapitalske ustreznosti naj bi približala izračun regulatornega kapitala dejanskemu ekonomskemu kapitalu, ki ga banke potrebujejo glede na obseg in tveganost poslov. Basel II ponuja bankam tri različne pristope za merjenje kreditnega tveganja in izračun kapitala za pokrivanje tega tveganja: standardiziran pristop ter dve različici pristopa, temelječega na internih bonitetnih ocenah (IRB pristop) – osnovni in napredni IRB pristop. Standardiziran pristop je najenostavnejši in pomeni nadgradnjo obstoječega z večjo diferenciacijo tveganja, uporabo zunanjih bonitetnih ocen in večjim priznavanjem zavarovanj. Osnovni in napredni IRB pristop pa uvajata v kapitalsko regulativo interne modele, temelječe na statistični obdelavi podatkov, s katerimi lahko banka oceni kreditno sposobnost dolžnika in iz tega izpelje oceno možnih izgub, ki tvorijo podlago za določitev najnižjega obsega potrebnega kapitala. Namen in cilj naloge sta predstaviti in analizirati vse tri možne pristope za merjenje kreditnega tveganja ter analizirati vpliv novih standardov na kapitalske zahteve bank. V nalogi bom najprej predstavila pomen in vlogo kapitala v banki ter obstoječo kapitalsko regulativo. Temu sledi predstavitev standardiziranega pristopa in obeh različic pristopa, temelječega na internih bonitetnih ocenah. V zadnjih dveh poglavjih bom pojasnila vpliv Basla II na kapitalske zahteve bank v svetu in v Sloveniji..

(3) 3 KAZALO 1 1.1 1.2 1.2.1 1.2.2 1.2.3 1.3 1.4. UVOD Opredelitev problema Namen, cilji in trditve (teze) diplomskega dela Namen Cilji Trditve (teze) diplomskega dela Predpostavke in omejitve raziskave Metode raziskovanja. 5 5 5 5 5 6 6 6. 2. POMEN IN VLOGA KAPITALA BANKE. 7. 3 3.1 3.1.1 3.1.2 3.2 3.2.1 3.3 3.4. KAPITALSKA REGULATIVA Baselski kapitalski sporazum iz leta 1988 (Basel I) Vsebinska predstavitev Slabosti Basla I Nov kapitalski sporazum (Basel II) Struktura novega kapitalskega sporazuma Evropske bančne smernice Kapitalska regulativa v Sloveniji. 4. 4.1.1 4.1.2 4.1.3 4.1.4 4.1.5 4.1.6 4.1.7 4.1.8 4.1.9 4.2. STANDARDIZIRAN PRISTOP K MERJENJU KREDITNEGA TVEGANJA Kategorizacija in tehtanje izpostavljenosti v okviru standardiziranega pristopa Terjatve do držav, centralnih bank in mednarodnih organizacij Terjatve do organov regionalne in lokalne ravni države Terjatve do bank Terjatve do pravnih oseb javnega sektorja Terjatve do podjetij Terjatve do majhnih dolžnikov Terjatve, zavarovane z zastavo nepremičnin Zapadle neplačane terjatve in višje kategorije tveganja Zunajbilančne postavke Kriteriji za priznavanje zunanjih bonitetnih institucij. 14 14 15 15 16 17 17 18 18 18 19. 5 5.1. 5.2 5.3 5.4 5.4.1 5.4.1.1 5.4.1.2 5.4.2 5.4.3 5.4.3.1 5.4.3.2 5.4.3.3. PRISTOP TEMELJEČ NA INTERNIH BONITETNIH OCENAH Mehanizem IRB pristopa Kategorizacija izpostavljenosti v okviru IRB pristopa Komponente tveganja in njihova pretvorba v uteži za tveganje Minimalne zahteve za uvedbo in uporabo IRB pristopa Zasnova in struktura bonitetnega sistema Bonitetni sistem za podjetja, države in banke Bonitetni sistem za majhne dolžnike Delovanje bonitetnega sistema Zahteve glede ocenjevanja oz. merljivosti tveganja Splošne zahteve Opredelitev neplačila (PD) Specifične zahteve za ocene verjetnosti neplačila (PD). 20 20 20 21 22 23 23 24 24 25 25 25 26. 4.1. 8 8 8 9 10 11 12 13 14.

(4) 4 5.4.3.4 5.4.3.5 5.4.3.6 5.4.4 5.4.5 5.4.6 5.5 6 6.1. Opredelitev izgube v primeru neplačila (LGD) Specifične zahteve za oceno izgube v primeru neplačila (LGD) Specifične zahteve za oceno izpostavljenosti ob neplačilu (EAD) Minimalne zahteve za presojo učinkov garancij in kreditnih derivativov Izračun stroškov kapitala za izpostavljenost iz naslova lastniških Instrumentov (kapitalskih naložb) Validacija oz. potrditev internega bonitetnega sistema Primerjava osnovnega in naprednega IRB pristopa. 26 26 27 27 28 28 29. 6.2 6.3 6.4 6.5. TEHNIKE ZA ZMANJŠEVANJE KREDITNEGA TVEGANJA Opredelitev tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja (CRM tehnik) Osnovne značilnosti obravnave CRM tehnik Temeljni kriteriji za priznanje CRM tehnik Metode za ugotavljanje učinkov zavarovanj Pregled tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja. 30 30 30 30 31 32. 7. VPLIV BASLA II NA KAPITALSKE ZAHTEVE BANK V SVETU. 34. 8. PRIPRAVE SLOVENSKIH BANK NA BASEL II Z OCENO VPLIVA NA NJIHOVE KAPITALSKE ZAHTEVE. 35. 9. SKLEP. 37. 10. POVZETEK. 39. 11 11.1 11.2. LITERATURA IN VIRI Literatura Viri. 40 40 41.

(5) 5 1. UVOD. 1.1. Opredelitev problema. Banke imajo ključno vlogo v finančni infrastrukturi vsakega gospodarstva. Zato je bančništvo visoko regulirana panoga. S pomočjo regulative naj bi se omogočala zdrava konkurenca med bankami in hkrati stabilnost ter varnost bančnega sistema. Kapitalska regulativa je najpomembnejše orodje bonitetne regulative, ki je na voljo bančnim nadzornikom. Kapital pogosto predstavlja prvo merilo za ocenjevanje solventnosti banke. Ustrezen obseg kapitala predstavlja varnostno rezervo za različne vrste tveganj, ki jim je banka izpostavljena pri poslovanju. Krizni pojavi v mednarodnem bančništvu od 80-ih let prejšnjega stoletja dalje so skupaj z željo po mednarodni uskladitvi pravil za skrbno in varno poslovanje botrovali sprejemu baselskega kapitalskega sporazuma leta 1988. Sporazum predstavlja prvi resnejši poskus, da se kapitalske zahteve bank veže na tveganost poslovanja. Kljub vrsti pozitivnih prispevkov in večkratnim dopolnitvam sporazuma se je sčasoma pokazalo, da bo na tem področju potrebno izvesti korenite spremembe. Nov kapitalski sporazum, ki se ga je prijelo ime Basel II in bo stopil v veljavo leta 2007, skuša zmanjšati prepad med regulatornim in ekonomskim kapitalom. V skladu z novimi pravili bodo banke kapitalske zahteve za pokrivanje kreditnega tveganja izračunavale s pomočjo standardiziranega pristopa in pristopa, temelječega na notranjih bonitetnih ocenah. V okviru slednjega bosta bankam na voljo osnovni in napredni pristop, njuna uporaba pa bo bankam prinesla pomembne kapitalske olajšave. 1.2. Namen cilji in trditve (teze) diplomskega dela. 1.2.1. Namen. Namen diplomskega dela je predstaviti in analizirati pristope za izračunavanje kapitalskih zahtev za kreditna tveganja po novem kapitalskem sporazumu. Ker sem zaposlena v banki, v službi upravljanja s tveganji, mi bo ta raziskava v pomoč ob uvedbi novih standardov kapitalske ustreznosti. 1.0.0. Cilji. Cilji diplomskega dela so: • pojasniti vlogo in pomen kapitala v bankah; • predstaviti razvoj kapitalske regulative; • predstaviti in analizirati različne pristope za izračunavanje kapitalskih zahtev za kreditno tveganje po novem kapitalskem sporazumu; • predstaviti in analizirati vpliv novih pravil na poslovanje bank..

(6) 6 2.0.0. Trditve (teze). Ena izmed najpomembnejših sprememb, ki jo prinaša nov kapitalski sporazum, je približevanje ekonomskega kapitala regulatornemu. To želi med drugim doseči z boljšim merjenjem kreditnega tveganja portfelja in v tem pogledu predstavlja novo priložnost za banke. V kolikšni meri jo bodo te izkoristile, je odvisno od izbranega pristopa za določanje kapitalskih zahtev za kreditno tveganje. Bankam bodo za kreditno tveganje na voljo trije pristopi. Najbolj enostaven je standardiziran, ki temelji na dokaj preprostem tehtanju tvegane aktive z uporabo uteži tveganja. V okviru drugih dveh pristopov, ki temeljita na uporabi notranjih bonitetnih ocen, bodo banke lahko izbirale med osnovnim in naprednim pristopom. Uporaba obeh, še posebej zadnjega, bankam lahko prinese pomembne prihranke pri kapitalu. Vendar se je treba zavedati, da zaradi zahtev statističnih pristopov k merjenju tveganja, banka potrebuje razvit interni bonitetni sistem s celo vrsto podatkov, tako po času kot po strukturi ter ustrezna statistična in matematična znanja. Zato lahko pričakujemo, da se bodo za uporabo pristopov, ki temeljijo na internih ratingih, odločile večje, bolj sofisticirane banke in s tem še povečale konkurenčno prednost. 1.3. Predpostavke in omejitve raziskave. Zaradi obsežnosti teme je raziskava omejena zgolj na temeljne značilnosti posameznih pristopov za izračunavanje kapitalskih zahtev za kreditno tveganje po novem kapitalskem sporazumu. Pri analizi vplivov prenovljenega standardiziranega pristopa za izračun kapitalske ustreznosti, ki je bila izvedena v okviru študije SiQIS, sem se osredotočila na realistični scenarij, ki predstavlja najbolj verjeten izbor nacionalnih diskrecij za Slovenijo. 1.4. Metode raziskovanja. Pristop k raziskavi je deskriptiven. Uporabljene so naslednje metode: • metoda deskripcije, s katero sem opisala kapitalsko regulativo, njen razvoj ter različne pristope za izračunavanje kapitalske ustreznosti po Baslu II; • komparativna metoda, s katero sem primerjala različne pristope za izračunavanje kapitalske ustreznosti; • metoda kompilacije, s katero sem ob pomoči strokovne literature povzela spoznanja posameznih avtorjev. Pri pripravi naloge sem se opirala na strokovno literaturo, bančno zakonodajo ter teoretična in praktična znanja, pridobljena pri opravljanju svojega dela..

(7) 7 2. POMEN IN VLOGA KAPITALA BANKE. Kapital lahko opredelimo s treh vidikov, t.j. z vidika računovodskih standardov (kapital kot računovodska kategorija), z vidika bančnih predpisov (regulatorni kapital) in z ekonomskega vidika (ekonomski kapital). Kapital banke kot računovodska kategorija vključuje vpoklicani osnovni kapital, kapitalske rezerve, rezerve iz dobička in znotraj njih sklad lastnih delnic, prenesen čisti dobiček ali izgubo iz prejšnjih let, nerazdeljen čisti dobiček ali izgubo poslovnega leta ter splošni in posebni prevrednotovalni popravke kapitala (SRS Ur.list RS 117/01, SRS 8 in SRS 31). Regulatorni kapital je v skladu z Zakonom o bančništvu (Ur. list RS 104/04) in s Sklepom o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic (Ur. list RS 24/02, 85/02, 22/03, 36/04, 68/04 in 103/04) enak seštevku temeljnega kapitala ter dodatnega kapitala I in II. Temeljni kapital je sestavljen iz osnovnega kapitala in rezerv kapitala. Temeljni kapital mora predstavljati vsaj polovico vsega kapitala banke. Zato se pri izračunu kapitala kapital I in II upoštevata le do višine temeljnega kapitala. Dodatni kapital II ne sme presegati 250% prostega temeljnega kapitala, ki ni bil porabljen za pokrivanje kreditnega in valutnega tveganja in je zato na voljo za pokrivanje tržnih tveganj. Za regulatorne namene se poleg lastniškega kapitala pod določenimi pogoji kot kapital upoštevajo tudi podrejeni dolžniški instrumenti. Ekonomski kapital je kapital, ki ga potrebujemo za pokrivanje pričakovanih in nepričakovanih izgub. Banke ga izračunavajo na osnovi modelov tveganja z določeno (npr. 99%) stopnjo zaupanja (Dajčman 2003, 17). Ekonomski kapital torej temelji na dejanskih tveganjih in se kot tak razlikuje od regulatornega kapitala, ki je določen s predpisi. Treba je poudariti, da je regulatorni vidik širši kot ekonomski in zadeva tudi sistemske vidike morebitnega propada banke. Od tod izvira zahteva, da imajo banke več kapitala, kot bi ga imele, če bi upoštevale samo interne procese alokacije kapitala (Karacadag 2000, 9). Ekonomski kapital je treba primerjati z dejansko razpoložljivim in ugotavljati ali slednji ustreza obsegu prevzetih tveganj. Če je dejanski kapital premajhen, je banka izpostavljena tveganju nesolventnosti. Kapital v banki opravlja tri temeljne funkcije (Graddy 1990, 531): • zaščitna funkcija – kapital pomeni zaščito sredstev vlagateljev pred morebitnimi manjšimi izgubami, saj absorbira izgube in omogoča nemoteno nadaljnje poslovanje banke; • regulatorna funkcija – preko kapitalske ustreznosti bančni nadzorniki omejujejo bankam obseg tveganih naložb in preko teh omejitev vplivajo na strukturo narodnega gospodarstva; • operativna funkcija – kapital je vir osnovnih sredstev (zgradbe, oprema in drugo), ki so nujne za poslovanje banke. Kolikšna je ustrezna višina kapitala, je vprašanje, ki si ga zastavljajo tako bankirji kot investitorji in nadzorniki. Vsaka banka je zaradi njej lastnega profila tveganosti edinstvena in prav profil tveganosti je tisti, ki naj bi določil potreben obseg kapitala. Pri tem se je treba zavedati, da noben obseg kapitala ni zadosten, kadar banka slabo upravlja s tveganji, ki jim je izpostavljena pri poslovanju..

(8) 8 3. KAPITALSKA REGULATIVA. Kapitalska regulativa je temelj bonitetne regulative bank, saj je kapital ključni faktor, ki ga upoštevajo bančni nadzorniki pri ocenjevanju varnosti in stabilnosti vsake banke. Poleg tega kapital določa tudi kreditno aktivnost banke. Regulatorno in nadzorno obravnavanje kapitala in kapitalske ustreznosti se je skozi leta spreminjalo v skladu s splošno ekonomsko klimo ter stanjem in razvojem bančnega sektorja. Do 70-ih let prejšnjega stoletja je bil kapital več ali manj predmet obravnave in odločanja samega poslovodstva in lastnikov banke. Kapitalske zahteve sta med prvimi formalizirali Velika Britanija in ZDA, ko sta leta 1981 uvedli minimalni kapitalski količnik, ki je bil opredeljen kot razmerje med temeljnim kapitalom in povprečno vsoto sredstev. Uvedba minimalnega kapitalskega količnika pomeni prvi resnejši poskus reguliranja kapitala v bankah, ki je v letu 1988 privedel do nastanka baselskega kapitalskega sporazuma, ki se uporablja še danes (Federal Deposit Insurance Corporation 2003, 3). Z vidika financ je kapitalska ustreznost finančni vzvod in tako merilo izpostavljenosti, medtem ko regulatorji uporabljajo standarde kapitalske ustreznosti kot pomembno merilo varne in solventne banke, saj naj bi kapital zagotavljal pokrivanje izgub (Sinkey 1992, 710). 3.1. Baselski kapitalski sporazum iz leta 1988 ( Basel I ). 3.1.1. Vsebinska predstavitev. S krepitvijo konkurence v 80-ih letih prejšnjega stoletja so banke začele pretiravati v prevzemanju tveganj. Zaradi tega je kar nekaj bank končalo v bankrotu. Nastala situacija je začela skrbeti regulatorje, ki so rešitev videli v regulativi na mednarodni ravni, saj bi le tako lahko preprečili nastajajoče konkurenčne razlike (Matten 1996, 4). Tako je bil z namenom preprečevanja kriz, izhajajočih iz nepravilnega poslovanja bank, v okviru Banke za mednarodne poravnave (Bank for Internatonal Settlements – BIS) s sedežem v Baslu, v Švici, ustanovljen Odbor za bančni nadzor (Basel Comitee on Banking Supervision). Odbor je julija 1988 sprejel prvi sporazum o kapitalski ustreznosti pod naslovom Mednarodna konvergenca o merjenju kapitala in kapitalskih standardov (International Convergence of Capital Measurment and Capital Standards). Sporazum je bolj poznan pod naslovoma Baselski kapitalski standardi oz. Basel I in je trenutno veljavni standard. Poslanstvo Basla je bilo povečati trdnost in stabilnost mednarodnega bančnega sistema ter ob visoki stopnji harmonizacije doseči, da bi bil sistem čim bolj pravičen in dosleden do bank iz različnih držav, s čimer naj bi se spodbujala konkurečna enakopravnost mednarodno aktivnih bank. Sporazum povezuje določanje kapitala z merjenjem tveganj v poslovanju banke. Dokument ima tri dele: opis sestavnih delov kapitala, tehtanje tveganj oz. tveganju prilagojene aktive in obravnava ciljnega standardnega razmerja med kapitalom in.

(9) 9 tehtano tvegano aktivo. Tveganje je vključeno s pomočjo standardiziranja tehtane tvegane aktive. Na osnovi konverzijskih faktorjev se v izračunu upoštevajo tudi, v praksi vse bolj razširjene, zunajbilančne postavke. V skladu s sporazumom je kapital banke enak vsoti temeljnega in dodatnega kapitala, zmanjšani za odbitne postavke. Temeljni kapital oz. kapital 1. reda je sestavljen iz osnovnega kapitala in rezerv in je ključna sestavina kapitala banke, ki naj bi predstavljala vsaj polovico celotnega kapitala. Dodatni kapital oz. kapital 2. reda sestavljajo revalorizacijske rezerve, splošne rezervacije za tveganja, hibridni instrumenti ter podrejeni dolg z zapadlostjo najmanj petih let (Kovač 2004, 36). Tveganju prilagojena aktiva je vsota tveganju prilagojenih aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk. Za izračun tveganju prilagojene aktive so določene štiri različne stopnje tveganja oz. uteži. Večina terjatev – terjatve do realnega sektorja ter do držav in njihovih bank, ki niso članice OECD, se tehta z utežjo 100%, terjatve, zavarovane s hipoteko se tehtajo z utežjo 50%, terjatve do bank iz držav OECD z utežjo 20%, terjatve do držav OECD pa z utežjo 0%. Zunajbilančne postavke se z uporabo konverzijskih faktorjev preračunajo v primerljive kreditne vrednosti. Kapitalske zahteve so opredeljene s količnikom kapitalske ustreznosti, ki je razmerje med kapitalom in tveganju prilagojeno aktivo. Količnik kapitalske ustreznosti mora znašati najmanj 8%. Sporazum predstavlja pomemben napredek v primerjavi s prejšnjim načinom merjenja kapitalske ustreznosti. Večina bank je namreč pred tem kapitalsko ustreznost merila z enostavnimi kapitalskimi količniki, na osnovi primerjave kapitala, izmerjenega po računovodski ali tržni vrednosti, s celotnimi sredstvi banke. Cilj sporazuma je bil torej zagotoviti, da banka, ki prevzema večja tveganja, zagotavlja tudi večji obseg kapitala (prav tam, 37). Čeprav ima sporazum naravo priporočila in je bil napisan za velike mednarodno aktivne banke, je hitro postal bančni standard za vse banke, ne glede na vrsto, velikost ali profil tveganosti. Uspešno je bil implementiran v skoraj 100 državah (Rotovnik 2004a, 2). V večini držav se je po uveljavitvi kapitalskega sporazuma bančni sistem kapitalsko okrepil. K velikemu uspehu sporazuma je prav gotovo prispevala tudi njegova enostavnost oziroma relativno preprosta, lahko razumljiva regulativna struktura (Jackson 1999, 2). Prvotno je bil usmerjen predvsem v pokrivanje kreditnih tveganj, leta 1996 pa so ga dopolnili še s kapitalskimi zahtevami za merjenje tržnih tveganj, in sicer za tveganje spremembe obrestne mere, tveganje pozicij finančnih lastniških instrumentov, valutno in blagovno tveganje. 3.1.2. Slabosti Basla I. V letih od svojega nastanka je Basel I postal univerzalni mednarodni standard za ocenjevanje kapitalske ustreznosti in je izrazito prispeval k urejenim bonitetnim standardom enotnega evropskega trga. Kljub temu se je sčasoma izkazalo, da ima določene pomanjkljivosti. V zadnjih letih je na finančnih trgih prišlo do velikih sprememb, zaradi katerih kazalci kapitalske ustreznosti, izračunani v skladu z.

(10) 10 obstoječo metodologijo, niso več dober pokazatelj resnične tveganosti bank in njihove kapitalske ustreznosti (Sušnik 2001, 2). Po mnenju Sušnikove (2001, 2) so poglavitne pomanjkljivosti obstoječih pravil: • sistem tehtanja tvegane aktive bank ne omogoča več zadostne diferenciacije med različnimi dolžniki bank in je zato zelo pogosto slab približek ekonomskega tveganja, ki ga prevzemajo banke; • 8% minimalni koeficent kapitalske ustreznosti naj bi bil arbitrarno določen; • ločevanje terjatev med OECD in ne-OECD državami naj bi bilo politično motivirano; • rast konkurence na finančnih trgih spodbuja banke k iskanju boljših načinov uporabe dragega kapitala. Eden od njih je kapitalska arbitraža; to je proces, pri katerem banka zmanjša regulatorne kapitalske zahteve, ne da bi zmanjšala tveganost poslovanja (npr. s preoblikovanjem bilančnih transakcij v zunajbilančne, ki imajo lahko bistveno manjše uteži tveganja). To pa lahko pripelje do večje koncentracije slabih naložb; • zanemarjene so spodbude v oblikih kapitalskih olajšav bankam z dobro razpršenim kreditnim portfeljem. Hkrati obstoječa pravila ne upoštevajo številnih finančnih inovacij (npr. kreditnih izvedenih finančnih instrumentov) in tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja (zavarovanja terjatev, RAROC); • sporazum se osredotoča zgolj na kvantitativno merjenje kapitalske ustreznosti, zanemarja pa kvalitativni vidik, ki je v praksi mnogokrat še bolj pomemben; • tveganje ni obravnavano celovito. Kapitalske zahteve so postavljene zgolj za kreditna in tržna tveganja, druga tveganja pa niso podvržena nikakršnim kapitalskim zahtevam (npr. operativno tveganje, ki izvira iz vse večje informacijsko-tehnološke odprtosti poslovnih procesov v bankah). V strokovni literaturi lahko najdemo še številne druge očitke, med njimi Rotovnik (2004a, 2) opozarja tudi na pomankljivosti, ki izhajajo iz različnih regulativ, regulativnega nadzora in nezadostne tržne discipline: • nesorazmerne ovire za mednarodne bančno-finančne skupine, ki izhajajo iz različnih regulatornih in nadzorniških praks; • pomanjkanje zahtev za nadzornike glede evaluacije dejanskega profila tveganosti bank z vidika ustrezne višine kapitala; • pomanjkanje zahtev za sodelovanje med nadzorniki, ki je v okolju rastočega trenda čezmejnega poslovanja vedno bolj potrebno; • premajhna fleksibilnost regulatornega okvira na ravni EU sistema, zaradi česar regulatorna in nadzorniška orodja težko dohajajo hiter razvoj finančnih trgov; • pomanjkanje zahtev po ustreznih tržnih razkritjih, ki so nujna za uveljavljanje tržne discipline. Vse te težave so vplivale na pripravo novega kapitalskega sporazuma, ki naj bi odpravil temeljne pomanjkljivosti sedaj veljavnega. 3.2. Nov kapitalski sporazum (Basel II). Zaradi slabosti obstoječe kapitalske ureditve je Baselski komite za bančni nadzor konec 1998 začel posvetovanja z bankami, nadzorniki in regulatorji, ki naj bi v treh letih privedel do novega kapitalskega sporazuma. Od takrat je komite izdal več.

(11) 11 posvetovalnih dokumentov, dokončno besedilo novega kapitalskega sporazuma pa je bilo objavljeno sredi leta 2004 pod naslovom International Convergence of Capital Measurement and Capital Standards, običajno se imenuje kar Basel II. Njegovo izvajanje naj bi se pričelo 1. januarja 2007. Sporazum želi izboljšati prožnost merjenja kapitala in uveljaviti večjo občutljivost kapitala na tveganja bančnega poslovanja. Najpomembnejša sprememba v primerjavi s sporazumom iz leta 1988 je po Boraku (2004, 5) naslednja: obstoječi dogovor ponuja eno samo mero ustreznega kapitala, čeprav se banke med seboj zelo razlikujejo v načinih in postopkih ugotavljanja, merjenja in obvladovanja tveganj. Novi dogovor predvideva bolj prožne postopke, ki jih lahko banke izberejo, vendar morajo pri tem zdržati merjenje državnih nadzornikov. Možnosti je veliko, od preprostejših do zelo zahtevnih pristopov, ki morajo zajeti tako kreditna kot operativna tveganja. Banke lahko izberejo postopke, ki najbolj ustrezajo tveganjem, katerim so izpostavljena in znanju, ki ga imajo za njihovo obvladovanje. Nova pravila za ugotavljanje kapitalske ustreznosti naj bi tako bolje povezala regulativne kapitalske zahteve z dejanskim ekonomskim kapitalom, ki ga banke potrebujejo glede na obseg in tveganost poslov. To želijo doseči z boljšim merjenjem in večjo diferenciacijo kreditnega tveganja portfelja, s čimer je izračun bolj prilagojen dejanski tveganosti. Sporazum v večji meri priznava tehnike za zmanjševanje kreditnega tveganja (širše priznavanje instrumentov zastave in garancij, bilančno pobotanje, kreditni derivativi). Kapitalskim zahtevam za kreditno tveganje pa so dodane tudi zahteve za tržno in operativno tveganje. 3.2.1. Struktura novega kapitalskega sporazuma. Basel II temelji na treh komplementarnih stebrih, ki naj bi skupaj omogočali stabilnost finančnih sistemov: 1. steber: minimalne kapitalske zahteve (angl. minimum capital requirements); v okviru tega stebra se bodo izračunavale kapitalske zahteve za kreditno, tržno in operativno tveganje. Novi standardi ohranjajo trenutno definicijo kapitala in minimalno 8% zahtevo kapitala glede na tveganju prilagojeno aktivo. Količnik kapitalske ustreznosti se bo izračunaval na sledeči način (Bank for International Settlements 2001, 3): Količnik kapitalske ustreznosti =. celotni kapital ≥ 8% kreditno tv. + tržno tv. + operat. tv.. V skladu s pravili se v okviru bančne skupine uporablja konsolidiran pristop, saj se bo le na ta način zagotovila integriteta kapitala in upoštevala tveganja celotne bančne skupine (Bank for International Settlements 2004, 7). Kapitalske zahteve za kreditno tveganje se bodo lahko določale na različne načine, in sicer na podlagi (Rubin 2004, 31): • standardiziranega pristopa; • osnovnega pristopa, temelječega na internih bonitetnih ocenah bank in.

(12) 12 •. naprednega pristopa, temelječega na internem bonitetnih ocenah.. Standardiziran pristop je revizija pristopa po obstoječem kapitalskem sporazumu, ki temelji na tehtanju terjatev z različnimi utežmi. Največji spremembi sta uporaba bonitetnih ocen rating agencij in večja diferenciacija tveganja na podlagi uporabe večjega števila uteži za tveganje. V večji meri so priznana tudi zavarovanja terjatev. Pristopa, ki temeljita na internih bonitetnih ocenah, naj bi uporabljale banke, katerih interni bonitetni sistemi izpolnjujejo minimalne kvalitativne in kvantitavne standarde in za katere je značilna večja diferenciacija kreditnega tveganja. V kapitalsko regulativo uvajata interne modele, ki temeljijo na statističnih obdelavah podatkov, s katerimi lahko banka oceni kreditno sposobnost dolžnika in iz tega izpelje oceno možnih izgub, ki so podlaga za določitev najnižjega obsega potrebnega kapitala. Poglavitna prednost obeh pristopov je v tem, da dajeta prednost bančni lastni oceni tveganja. Pri merjenju tržnih tveganj ni sprememb, pri merjenju operativnih tveganj pa imajo banke na voljo tri možnosti: enostavni pristop, standardiziran pristop in napredni pristop (Rotovnik 2004b, 1). 2. steber: regulativni nadzor; njegov namen je zagotoviti, da bodo banke razpolagale s kapitalom, ki ustreza njihovi tveganosti in poslovni strategiji in spodbujati razvoj in uporabo boljših tehnik upravljanja s tveganji pri spremljanju in merjenju tveganj. (Rubin 2003, 1). Nadzorniki bodo preverjali ali ocena potrebnega regulatornega kapitala, ki jo je izdelala banka, ustreza profilu tveganosti banke. Pri tem bodo preverjali ustreznost in učinkovitost procesov upravljanja s tveganji, sisteme notranjih kontrol in kvaliteto upravljanja banke. Posebno pozornost bodo namenili kvaliteti modelov za ocenjevanje in merjenje tveganj. Če bodo ugotovili, da banka potrebuje višji kapitalski količnik, bodo lahko določili dodatne kapitalske zahteve, kar je le eden izmed možnih ukrepov. 3. steber: tržna disciplina; njegov namen je vzpodbujati stabilnost in varnost finančnega sistema, kar naj bi se dosegalo s transparentnim poslovanjem bank. Tretji steber predpisuje preglednost poslovanja tako, da banka vsaj enkrat letno javno razkrije podatke o svojem poslovanju. Razkriti mora podatke o strukturi kapitala, kapitalskih zahtevah, kapitalski ustreznosti, bruto in neto izpostavljenosti, merjenju in obvladovanju tveganj ipd. Ta razkritja naj bi tržnim udeležencem omogočila seznanitev z obsegom tveganj v poslovanju bank in ustreznostjo njihovega kapitala (Anadolli 2004, 1-6). 3.3. Evropske bančne smernice. Smernice Evropske unije, ki urejajo področje poslovanja finančnih institucij, predstavljajo pravni okvir, ki ga morajo države članice upoštevati pri nacionalni ureditvi posameznega področja. Države članice smernic neposredno ne uporabljajo, temveč so dolžne v predpisanem roku njihovo vsebino vključiti v lastno zakonodajo (Kovač 2004, 45)..

(13) 13 Evropske bančne smernice za področje kapitala temeljijo na baselskem kapitalskem sporazumu. Med smernicami in sporazumom obstajajo tudi določene razlike. Te so opisane v nadaljevanju ob obravnavi posamezne smernice. Ključne za področje kapitala so naslednje smernice: • Smernica o kapitalu kreditnih institucij (89/299 EEC – Directive on the own funds of credit institutions) iz leta 1989: opredeljuje sestavine oz. izračun kapitala bank. Bistvena razlika v primerjavi s kapitalskim sporazumom je v tem, da se po sporazumu rezervacije za splošna bančna tveganja vključujejo v dodatni kapital, po evropski smernici pa v temeljni kapital; • Smernica o solventnosti (89/647/EEC – Directive on the solvency ratio of credit institutions), prav tako iz leta 1989: tako kot Baselski kapitalski sporazum določa minimalni kapitalski količnik v višini 8%, vendar za tehtanje terjatev ne uporablja t.i. klubskega pristopa. • Smernica o kapitalski ustreznosti (93/6/EEC – Directive on the capital adequacy of investment firms and credit institutions), sprejeta leta 1993: pomeni vključitev kapitalskih zahtev za tržna tveganja; po njej se izračunavajo kapitalske zahteve za kreditno in tržno tveganje od začetka leta 1996 dalje. Smernica je ločila postavke bančne knjige od tržnih postavk. 3.4. Kapitalska regulativa v Sloveniji. Ureditev na področju kapitala in kapitalske ustreznosti v Sloveniji temelji na določbah Zakona o bančništvu (Ur. list RS, 104/04). Ta določa minimalni kapital in kapitalsko ustreznost, ki jo mora dosegati banka. Višino kapitala in kapitalske zahteve morajo banke tekoče izračunavati in o njih najmanj četrletno poročati Banki Slovenije. Način izračunavanja kapitala in kapitalskih zahtev ter vsebina poročil, roki in način poročanja so predpisani s Sklepom o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic (Ur. list RS, 24/02, 85/02, 22/03, 36/04 in 103/04). Sklep je usklajen s smernicami EU (Kovač 2004, 25): Skupno smernico o ustanavljanju in poslovanju kreditnih institucij (2000/12/EC – Directive relating to the taking up and pursuit of the business of credit institutions) in Smernico o kapitalski ustreznosti investicijskih podjetij in bank (93/6/EEC – Directive on the capital adequacy of investment firms and credit institutions). Sklep opredeljuje sestavine kapitala in kapitalske zahteve za kreditno, valutno in tržna tveganja. Minimalni količnik kapitalske ustreznosti znaša 8% in ga mora banka dosegati tudi na konsolidirani osnovi. V skladu z Zakonom o bančništvu (Ur. list RS, št. 104/04) lahko Banka Slovenije posamezni banki določi minimalni količnik kapitalske ustreznosti, ki je višji o 8%, vendar ne višji od 12%, če je to potrebno zaradi narave, vrste in obsega poslov, ki jih banka opravlja in tveganj, ki jim je v zvezi s tem izpostavljena. Kapitalske zahteve za kreditno tveganje se v skladu s sklepom izračunavajo na osnovi standardiziranega pristopa..

(14) 14 4. STANDARDIZIRAN PRISTOP K MERJENJU KREDITNEGA TVEGANJA. Standardiziran pristop k merjenju kreditnega tveganja je najenostavnejši izmed pristopov, ki jih bodo lahko banke uporabljale za določitev kapitalskih zahtev za kreditno tveganje v okviru Basla II. Pristop je skoraj enak tistemu iz Basla I, le da je bolj občutljiv na tveganja. Po Rubinovi (2002, 31 – 42) so bistvene novosti tega pristopa naslednje: • banke bodo uporabljale več različnih uteži tveganja pri izračunu tehtane aktive. S tem naj bi se regulatorni kapital približal ekonomskemu tveganju, kateremu so banke izpostavljene; • za ugotovljanje tveganosti terjatev bodo banke uporabljale zunanje ratinge oz. bonitetne ocene specializiranih agencij; • v večji meri se bodo priznavale tehnike za zmanjševanje kreditnega tveganja. Z vidika kapitalskih vzpodbud bo standardiziran pristop manj ugoden, vendar bo njegova uporaba zaradi njegove enostavnosti zelo pogosta (prav tam, 31). 4.1. Kategorizacija in tehtanje terjatev v okviru standardiziranega pristopa. V primerjavi s prvim kapitalskim sporazumom, ki je poznal štiri različne uteži za tehtanje za tehtanje tvegane aktive, je v novem kapitalskem sporazumu kar sedem različnih uteži, ki naj bi bolj natančno odražale tveganost terjatev. Največje spremembe v tehtanju terjatev so strnjeno prikazane v Tabeli 1. TABELA 1: RAZLIKE V TEHTANJU TERJATEV MED STARIM IN NOVIM KAPITALSKIM SPORAZUMOM Standardiziran pristop Število kategorij tveganja (uteži). Basel I. 4 (0%, 20%, 50%, 100%). Države in državna telesa Banke in borzno posredniške družbe. Klubski pristop (OECD/ne-OECD) Vezano na tveganost države (OECD/ne-OECD). Podjetja. 100% ne glede na tveganost. Basel II. 7 (0%, 20%, 35%, 50%, 75% 100%, 150%) Zunanji ratingi (rating agencije ali nacionalne izvozne agencije) Dve alternativi: - vezano na zunanji rating države - vezano na zunanji rating banke Zunanji ratingi, več uteži. Vir: Rubin 2002, 33 4.1.1. Terjatve do držav, centralnih bank in mednarodnih organizacij. Po prvem kapitalskem sporazumu je bila osnova za odločanje o tveganosti države razlikovanje terjatev do OECD in ne-OECD držav. Nov kapitalski sporazum opušča klubski pristop, ki je dajal prednost državam članicam OECD. Namesto tega bodo merila za določitev uteži tveganja in posledično ovrednotenje državnega tveganja (souverign risk) naslednja (Ogrinc 2004, 5): • zunanji dolgoročni ratingi držav, podani s strani priznanih rating agencij, ali • veljavne ocene deželnega tveganja po OECD (7 razredov tveganosti), ali.

(15) 15 •. ocene deželnega tveganja nacionalnih izvoznih agencij (ECA – Export credit agencies). Te bodo priznane pod pogojem, da izvozne agencije uporabljajo metodologijo OECD in da so rezultati njihovega ocenjevanja javno obljavljeni Glavna prednost uporabe njihovih ocen je v tem, da je s strani teh agencij ocenjeno precej večje število držav kot s strani drugih priznanih rating agencij.. V Tabeli 2 so strnjeno prikazane uteži za tehtanje terjatev do držav in centralnih bank. TABELA 2: UTEŽI ZA TEHTANJE TERJATEV DO DRŽAV IN CENTRALNIH BANK Zunanji rating države Ocena dežel. tveg. po OECD oz. ECA Utež tveganja. AAA do AA-. A+ do A-. BBB+ do BBB-. BB+ do B-. Manj kot B-. Neocenjena. 1 0%. 2 20%. 3 50%. 4 do 6 100%. 7 150%. 100%. Vir: International Convergence of Capital Measurement and Capital Standards: A Revised Framework 2004, 14 -15. Za razliko od sedanje ureditve, ki pri tehtanju terjatev do držav pozna samo uteži 0% in 20%, se bodo v okviru spremenjenega standardiziranega pristopa uporabljale še uteži 50% in 100%, za najbolj tvegane države (z ratingom pod B- po S&P's) pa celo utež 150% (Rubin 2002, 33-34). Utež 0% se bo uporabljala za netvegane oz. najmanj tvegane države z ratingom najmanj AA- po S&P's oz. države iz razreda 1 po OECD. Utež 0% bo veljala tudi za terjatve do centralnih bank takšnih držav in za nadnacionalne finančne institucije, kot so Banka za mednarodne poravnave (BIS), Mednarodni denarni sklad (IMF), Evropska centralna banka (ECB). Nacionalnim nadzornikom bo dana diskrecija, da za terjatve bank do svoje države in drugih »državnih« dolžnikov uporabijo ugodnejše tehtanje, kot bi sledilo iz zunanjega ratinga, vendar samo za terjatve, nominirane in financirane v domači valuti. (Rubin 2002, 33-34). 4.1.2. Terjatve do organov regionalne in lokalne ravni države. Za terjatve do organov regionalne in lokalne ravni države bo nacionalnim nadzornikom dana diskrecija, na osnovi katere se bodo terjatve tehtale: • enako kot velja za države ali • enako kot velja za pravne osebe javnega sektorja (Ogrinc 2004, 6). 4.1.3. Terjatve do bank. Po novem kapitalskem sporazumu se bodo nacionalni nadzorniki glede tehtanja terjatev do bank lahko odločali med dvema alternativama: • prva možnost je naslonitev na rating države, kjer ima banka sedež. V tem primeru se bodo terjatve do neke banke tehtale z utežjo, ki je za eno kategorijo slabša od uteži, izhajajoče iz ratinga države, v kateri ima banka sedež (npr. država 0% Æ.

(16) 16. •. banka 20%, država 20% Æ banka 50%), razen za kategoriji tveganosti držav, ki jima ustrezata uteži 100% in 150%, ki se bosta uporabili tudi za tehtanje terjatev do banke. Terjatve do bank iz nerangiranih držav bodo imele utež 100%; po drugi možnosti so merilo za določitev uteži tveganja ratingi bank. Uporabljale se bodo uteži od 20% za najbolj kvalitetne banke z ratingom najmanj AA- do 150% za najslabše banke z ratingom pod B-. Nerangirane banke bodo deležne ugodnejšega tehtanja kot po prvi alternativi (50% utež). Po tej alternativi bodo bolj ugodno obravnavane terjatve s pogodbeno zapadlostjo do treh mesecev, ki so denominirane in financirane v domači valuti dolžnika (Rubin 2002, 34).. Uteži za tehtanje terjatev do bank so strnjeno prikazane v Tabeli 3 TABELA 3: UTEŽI ZA TEHTANJE TERJATEV DO BANK Alternativa 1 DOLOČITEV UTEŽI GLEDE NA RATING DRŽAVE, KJER IMA BANKA SEDEŽ Zunanji rating AAA do A+ do BBB+ BB+ do Manj kot Neocenjena države AAAdo BBBBBOcena deželnega tveganja po OECD 1 2 3 4 do 6 7 Utež tveganja 20% 50% 100% 100% 150% 100% Alternativa 2 DOLOČITEV UTEŽI GLEDE NA RATING BANKE Zunanji rating AAA do A+ do BBB+ BB+ do Manj kot Neocenjena banke AAAdo BBBBBUtež tveganja 20% 50% 50% 100% 150% 50% Utež tveganja za terjatve do 3 mes. 20% 20% 20% 50% 150% 20%. Vir: International Convergence of Capital Measurement and Capital Standards: A Revised Framework, 2004, 18. Za terjatve do multilateralnih razvojnih bank je obvezna druga alternativa, vendar brez možnosti ugodnejše obravnave terjatev z zapadlostjo do treh mesecev. Terjatve do nekaterih multilateralnih razvojnih bank, npr. do IBRD, EBRD, EIB itd. se bodo lahko tehtale z utežjo 0% (Ogrinc 2004, 7). Enako kot terjatve do bank se bodo lahko obravnavale tudi terjatve do borzno posredniških družb, pod pogojem, da zanje veljajo enakovredne regulatorne in nadzorne zahteve glede kapitalske ustreznosti kot za banke (Rubin 2002, 35). 4.1.4. Terjatve do pravnih oseb javnega sektorja. Glede tehtanja terjatev do pravnih oseb javnega sektorja se bodo nacionalni nadzorniki odločali med uporabo (Bank for International Settlements 2004, 16): • enotne 100% uteži tveganja ali • enake metodologije kot pri tehtanju terjatev do bank. Tudi tu bo nacionalni nadzornik lahko izbiral med dvema alternativama, kot veljata za terjatve do bank, vendar brez možnosti ugodnejše obravnave terjatev s pogodbeno zapadlostjo do treh mesecev..

(17) 17 4.1.5. Terjatve do podjetij. Največje spremembe pri tehtanju terjatev bank bodo pri podjetniškem sektorju: • Basel II ločuje velika od srednjih in majhnih podjetij. Uteži, navedene v tem poglavju, se bodo uporabljale samo za velika podjetja. Srednja in majhna podjetja (SME – small and medium enterprises) se namreč obravnavajo kot majhni dolžniki (Bank for International Settlements 2004, 19); • merilo za določitev uteži tveganja terjatev do (velikih) podjetij bodo po novem kapitalskem sporazumu zunanje bonitetne ocene podjetij. Za razliko od sedanje kapitalske ureditve, ki dopušča eno samo utež 100%, bodo banke po novem lahko uporabljale več različnih uteži – od 20% (za najbolj kvalitetna podjetja z ratingom najmanj AA-) do 150% (za podjetja rangirana pod BB-). Standardna utež za terjatve do neocenjenih podjetij bo 100%, vendar bo lahko nacionalni nadzornik določil tudi večjo, če je verjetnost neplačila, izračunana na podlagi dejanskih podatkov o neplačilih nerangiranih podjetij v državi, relativno visoka (Rubin 2004, 35). V Tabeli 4 so prikazane uteži za tehtanje terjatev bank do podjetij. TABELA 4: UTEŽI ZA TEHTANJE TERJATEV DO PODJETIJ Zunanji rating Podjetja Utež tveganja. AAA do AA20%. A+ do A50%. BBB+ do BB100%. Manj kot BB150%. Neocenjena 100%. Vir: International Convergence of Capital Measurement and Capital Standards: A Revised Framework, 2004, 19. 4.1.6. Terjatve do majhnih dolžnikov. Med terjatve do majhnih dolžnikov se po standardiziranem pristopu štejejo terjatve do prebivalstva, majhnih in srednje velikih podjetij (SME – small and medium enterprises). Zanje se bo uporabljala enotna 75% utež tveganja, vendar pod pogojem, da to dovoli nacionalni nadzornik. Za uvrstitev med majhne dolžnike bodo terjatve v skladu z novim kapitalskim sporazumom morale zadovoljiti štiri kriterije (Bank for International settlements 2004, 19 - 20): • kriterij stranke: terjatev se nanaša na fizično osebo, majhno ali srednje veliko podjetje; • kriterij produkta: obnavljajoči se krediti in kreditne linije (kartične izpostave in dovoljene prekoračitve), osebni (potrošniški) krediti, krediti in zunajbilančne obveznosti do majhnih in srednje velikih podjetij. Terjatve iz naslova vrednostnih papirjev so izrecno izključene iz te kategorije, prav tako hipotekarni krediti, če izpolnjujejo pogoje za vključitev med terjatve, zavarovane z zastavo premoženja; • kriterij razdrobljenosti: skupna izpostavljenost do enega dolžnika ne sme presegati 0,2% celotnega portfelja majhnih dolžnikov. Iz portfelja majhnih dolžnikov so izzvzete vse zapadle neplačane terjatve; • kriterij najvišje možne izpostavljenosti: skupna izpostavljenost do enega dolžnika ne sme presegati 1 mio evrov..

(18) 18 4.1.7. Terjatve, zavarovane z zastavo nepremičnin. Za terjatve, ki so zavarovane z zastavo nepremičnin (hipotekami), je merilo za določitev uteži tveganja vrsta hipoteke (Bank for International Settlements 2004, 20): • za terjatve, zavarovane s stanovanjskimi hipotekami, je standardna utež 35%, vendar bo imel nacionalni regulator diskrecijo, da to utež poveča, če neplačila terjatev, zavarovanih s hipoteko, presegajo to mejo; • za terjatve, zavarovane s poslovnimi hipotekami, je utež 100%. 4.1.8. Zapadle neplačane terjatve in višje kategorije tveganja. V skladu z željo narediti metodologijo za določanje kapitalskih zahtev bolj občutljivo na dejanske ravni kreditnega tveganja, se zapadle neplačane terjatve in višje kategorije tveganja tehtajo z višjimi utežmi tveganja. Za nezavarovane zapadle neplačane terjatve (terjatve, ki niso zavarovane s hipoteko), kjer zamuda plačila znaša več kot 90 dni, se uteži tveganja določijo v odvisnosti od zneska oblikovanih posebnih rezervacij glede na bruto znesek neplačanega dela terjatve (Bank for International Settlements 2004, 21): • če je znesek posebnih rezervacij manjši od 20% bruto zneska preostanka dolga, znaša utež 150% za celotni dolg, zmanjšan za oblikovane posebne rezervacije; • če je znesek posebnih rezervacij enak ali večji od 20% bruto zneska preostanka dolga, znaša utež 100% za celotni dolg, zmanjšan za oblikovane posebne rezervacije; • če je znesek oblikovanih posebnih rezervacij enak ali večji od 50% bruto zneska preostanka dolga, ima nacionalni regulator diskrecijo, da utež zmanjša na 50% celotnega dolga, zmanjšanega za oblikovane posebne rezervacije. 150% utež velja tudi za terjatve do držav, borzno posredniških družb in bank, rangiranih pod B- ter do podjetij z ratingom manjšim od BB-. Nacionalnim regulatorjem je prepuščena diskrecija, da predpišejo 150% utež ali višjo tudi za druge vrste terjatev, ki so po njihovem mnenju bolj tvegane (prav tam, 21). 4.1.9. Zunajbilančne postavke. Zunajbilančne postavke se konvertirajo v kreditne izpostavljenosti s pomočjo konverzijskih faktorjev. Obravnava zunajbilančnih postavk v standardiziranem pristopu ni bistveno spremenjena v primerjavi z obstoječim načinom določanja kapitalskih zahtev. Omeniti velja naslednje novosti (Rubin 2004, 36): • pri poslih z OTC izvedenimi finančnimi instrumenti ne bo več mogoče uporabljati 50% uteži tveganja za tehtanje terjatev do tistih nasprotnih strank, ki jim glede na njihov rating ustreza višja utež; • za kratkoročne potencialne obveznosti z originalno zapadlostjo do enega leta se bo namesto 0% konverzijskega faktorja uporabljal faktor 20%. Konverzijski faktor 0% se bo lahko uporabljal samo pri tistih kratkoročnih potencialnih obveznostih, ki jih je mogoče brezpogojno preklicati ali katerih preklic je povezan s poslabšanjem bonitete nasprotne stranke;.

(19) 19 •. 4.2. konverzijski faktor 100% se bo uporabljal za terjatve iz naslova posojanja vrednostnih papirjev ali izročitve vrednostnih papirjev kot zavarovanja v različnih vrstah repo poslov. Kriteriji za priznavanje zunanjih bonitetnih institucij. Ocene zunanjih bonitetnih institucij bodo po novem sporazumu igrale pomembnejšo vlogo pri alokaciji regulatornega kapitala. Presoja primernosti zunanjih bonitetnih institucij bo v pristojnosti nacionalnih nadzornikov in bo morala biti javna in transparentna. Kriteriji za priznavanje rating agencij bodo naslednji (Bank for International Settlements 2004, 23): • objektivnost: bonitetna institucija mora za oblikovanje kreditnih ocen uporabljati metodologijo, ki je stroga, sistematična, dosledna in ovrednotena na podlagi preteklih izkušenj. Ocene morajo biti redno pregledovane in morajo biti občutljive na spremembe v finančnem položaju ocenjenega subjekta. Pred uporabo ocen za nadzorne namene je treba zagotoviti vsaj eno leto (zaželeno pa tri leta) dolgo časovno vrsto podatkov in testiranje pravilnosti ocen za nazaj; • neodvisnost: bonitetna instuticija mora biti neodvisna, na njeno metodologijo ne smejo vplivati ekonomski ali politični vplivi in pritiski; • transparentnost: metodologija in posamične ocene morajo biti dostopne javnosti; • razkritje: bonitetna institucija mora javno objaviti svojo ocenjevalno metodologijo, vključno z definicijo neplačila in časovnega horizonta ter pomen posameznega ratinga, s čimer naj bi bila omogočena primerljivost med ratingi različnih institucij; • resursi: rating agencija mora imeti dovolj razpoložljivih resursov, da bodo omogočeni redni stiki z managementom v ocenjenih podjetjih. Bonitetna ocena mora biti kombinacija kvantitativnega in kvalitativnega pristopa k ocenjevanju; • kredibilnost: ta se kaže v zaupanju neodvisnih strank v ocene bonitetne institucije in v veliki meri izhaja iz prej naštetih kriterijev. Proces določanja uteži tveganja za posamezne ratinge oz. razrede tveganosti, definirane s strani zunanjih bonitetnih institucij, bo moral biti javen in transparenten. Banke bodo morale izbrano bonitetno institucijo in njene bonitetne ocene uporabljati konsistentno, tako za tehtanje aktive, kot za upravljanje s tveganji. Določanje kapitalskih zahtev naj bi temeljilo na vsaj dveh ocenah primernih zunanjih bonitetnih institucij oz. na eni sami oceni, kadar nobena druga bonitetna institucija ni dodelila ratinga ocenjenemu subjektu. V primeru dveh različnih bonitetnih ocen, mora banka uporabiti tisto, pri kateri je utež tveganja višja. V primeru vrednostnih papirjev, ko lahko obstaja rating izdajatelja in rating vrednostnega papirja, se za tehtanje (oceno tveganosti) uporablja slednji (Rubin 2002, 39). Za nacionalne nadzornike bo izbira primernih zunanjih bonitetnih institucij zelo zahtevna naloga, ki sproža veliko diskusij. Te se v glavnem nanašajo na vprašanja natančnosti in primernosti ratingov. Zaskrbljuje podinvestiranost in pomanjkanje resursov v rating agencijah. Ne gre pozabiti, da gre za privatne institucije, ki delujejo z namenom doseganja dobička. Pritiski za doseganje dobičkonosnosti lahko zmanjšajo vlaganja v kadre in informacijsko tehnologijo. Drugi problem je v tem, da bi lahko velike dodatne potrebe po zunanjih bonitetnih ocenah lahko povzročile hiter nastanek novih agencij in s tem okrepitev konkurence, posledično pa manj kvalitetne bonitetne ocene zaradi možnega pridobivanja strank z dodeljevanjem boljših ratingov (prav tam, 39)..

(20) 20 5. PRISTOP, TEMELJEČ NA INTERNIH BONITETNIH OCENAH. Uporaba internih bonitetnih sistemov za namen določanja potrebnega kapitala za pokrivanje kreditnega tveganja je ena izmed večjih novosti, ki jih prinaša novi kapitalski sporazum. Pristop, ki temelji na internih bonitetnih ocenah (IRB pristop), bo pri bankah z manj tveganim portfeljem in učinkovitimi sistemi za obvladovanje kreditnega tveganja prispeval h kapitalskim olajšavam, kar naj bi bila tudi spodbuda za nadaljnji razvoj takšnih pristopov. Osnovni cilj IRB pristopa je zajeti dejansko ekonomsko tveganje posameznih naložb in s tem posledično natančneje izračunati kapitalske zahteve za kreditno tveganje (Čargo in Štajner 2004, 89). IRB pristop naj bi uporabljale predvsem bolj sofisticirane banke, za katere je značilna visoka stopnja diferenciacije kreditnega tveganja in katerih interni sistemi izpolnjujejo minimalne kvantitavne in kvalitativne standarde, določene s strani nacionalnega nadzornika. Te banke bodo imele možnost uporabljati svoje lastne ocene tveganj in na podlagi teh tudi določati kapitalske zahteve za posamezne kategorije izpostavljenosti. 5.1. Mehanizem IRB pristopa. IRB pristop za namen določanja potrebnega kapitala za pokrivanje kreditnega tveganja poteka v naslednjih korakih (Čargo in Štajner 2004, 90): • razčlenitev (kategorizacija) bančnega portfelja v kategorije in podrazrede glede na tip izpostavljenosti (do podjetij, držav, bank, majhnih dolžnikov itd.); • pripisovanje verjetnosti neplačila za posamezen bonitetni razred ter izgube in prilagojene izpostavljenosti v primeru neplačila za posamezno terjatev; • izračun uteži na podlagi komponent tveganja in izračun tveganju prilagojene aktive; • izračun višine kapitala, ki je potreben za kritje tveganj. 5.2. Kategorizacija izpostavljenosti v okviru IRB pristopa. IRB pristop opredeljuje pet glavnih kategorij izpostavljenosti. To so (Štajner 2004, 5): • podjetja, • države, • banke, • majhni dolžniki, • izpostavljenost iz naslova lastniških instrumentov (kapitalskih naložb). Izpostavljenosti do podjetij zajemajo naslednje podkategorije (prav tam, 6-7): • velika podjetja, • posebni kreditni aranžmaji (ang. specialised lending – SL) – mednje se uvrščajo projektno financiranje, financiranje osnovnih sredstev, financiranje blaga oz. proizvodov, naložbe v nepremičnine, ki ustvarjajo dohodek in naložbe v poslovne nepremičnine z visoko spremenljivostjo stopnje izgube; • srednja in majhna podjetja (ang. small- and medium-sized entities - SMEs), do katerih je izpostavljenost enaka ali večja od 1 mio EUR in se zato obravnajo kot podjetja;.

(21) 21 •. podjetniške odkupljene terjatve.. Izpostavljenosti do držav zajemajo (prav tam, 8): • terjatve do držav in centralnih bank ter regionalnih in lokalnih oblasti, pri katerih je majhna stopnja tveganja zaradi dogovora o financiranju s strani države in • terjatve do multiratelarnih razvojnih bank (npr. IBRD, EBRD, EIB) in mednarodnih organizacij (npr. BIS, IMF), ki se v standardiziranem pristopu tehtajo z utežjo 0%. Izpostavljenosti do bank se delijo na naslednje podkategorije (prav tam, 9): • banke in finančne institucije; • regionalne in lokalne oblasti, ki se v standardiziranem pristopu ne štejejo za izpostavljenosti do držav; • osebe javnega sektorja (ang. public sector entities – PSEs), ki se kot terjatve do bank obravnavajo tudi v okviru standardiziranega pristopa. Izpostavljenosti do majhnih dolžnikov se delijo na (prav tam, 9-10): • kvalificirane obnavljajoče se izpostavljenosti do posameznikov; • izpostavljenosti, zavarovane s stanovanjskimi hipotekami; • srednja in majhna podjetja (SMEs), ki se obravnavajo kot majhni dolžniki (izpostavljenost do 1 mio EUR); • ustrezne odkupljene terjatve do majhnih dolžnikov. Izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov nimajo podkategorij 5.3. Komponente tveganja in njihova pretvorba v uteži za tveganje. Glavne komponente tveganja, ki predstavljajo ključne vhodne podatke za metode v okviru IRB pristopa, so naslednje (Čargo in Štajner 2004, 90): • verjetnost neplačila (ang. Probability of Default - PD): je merilo pogostnosti, ki kaže verjetnost, da dolžnik ne bo poravnal svoje obveznosti, in sicer na podlagi kvantitativnih informacij (računovodski izkazi) in kvalitativnih informacij (ocena kakovosti managementa dolžnika, lastniška struktura). Časovni horizont za oceno verjetnosti neplačila je eno leto; • izguba v primeru neplačila (ang. Loss Given Default - LGD): delež posojila, za katerega obstaja verjetnost izgube. Izraža se v odstotku od izpostavljenosti za vsako posamezno interno bonitetno oceno; • izpostavljenost ob neplačilu (ang. Exposure at Default - EAD): izraža dejavnik odvisnosti velikosti izgube od zneska izpostavljenosti banke v trenutku neplačila (praviloma je enaka nominalnemu znesku, v primeru odprtih kreditnih linij pa je treba upoštevati tudi pričakovane prihodnje odlive iz neizkoriščenega dela kreditne linije). • še dve pomembni komponenti tveganja sta zapadlost (ang. Effective Maturity - M) in velikost dolžnika. Basel II opredeljuje dva možna IRB pristopa - osnovni in napredni IRB pristop. V osnovnem IRB pristopu bodo banke morale zagotavljati svoje ocene verjetnosti neplačila (PD) in uporabljati ocene ostalih komponent tveganja, kot jih bo določil nadzornik. Banke z naprednim IRB pristopom bodo uporabljale svoje ocene za komponente tveganja PD, LGD in EAD in zagotavljale lastne ocene zapadlosti (M)..

(22) 22 Uteži za tehtanje kreditnega tveganja se v IRB pristopu izračunajo kot funkcija vhodnih podatkov PD, LGD in v nekaterih primerih tudi M. Komponente tveganja se s pomočjo kontinuirane funkcije (ang. risk weight function) pretvori v uteži, s katerimi se nato določa kapitalske zahteve za posamezne kategorije izpostavljenosti, pri čemer funkcijo uteži določi nacionalni nadzornik. Ta pristop opušča enoten nabor uteži, ki se uporablja v standardiziranem pristopu in s tem omogoča večjo diferenciacijo tveganja ter prilagajanje različnim bonitetnim strukturam bank. Izračunavanje tveganju prilagojene aktive je podano z naslednjo formulo (Štajner 2004, 13): RWA = EAD x f (PD, LGD, M) = EAD x Utež tveganja = Kap. zahteva x 12,5 x EAD RWA = tveganju prilagojena aktiva EAD = izpostavljenost ob neplačilu PD = verjetnost neplačila LGD = izguba ob neplačilu M = zapadlost 5.4. Minimalne zahteve za uvedbo in uporabo IRB pristopa. Banke, ki bodo želele uvesti IRB pristop, bodo morale imeti ustrezen bonitetni sistem za razvrščanje in oceno tveganj, ki mora omogočati: • dobro presojo značilnosti dolžnika in posamezne transakcije oz. posla, • smiselno diferenciacijo tveganj, • primerno in dosledno kvantitativno oceno tveganj. Banka bo morala za uvedbo in uporabo IRB pristopa pridobiti soglasje nacionalnega nadzornika, pri čemer bo morala zadostiti obsežnemu naboru minimalnih zahtev, ki se nanašajo na (Bank for International Settlements 2004, 81): • zasnovo in strukturo bonitetnega sistema, • delovanje bonitetnega sistema, • upravljanje in nadzor v bankah, • uporabo internih bonitetnih ocen, • količinsko opredelitev oz. merjenje tveganj, • validacijo oz. potrditev veljavnosti internih bonitetnih ocen, • ocene izgube v primeru neplačila (LGD) in izpostavljenosti ob neplačilu (EAD), določene s strani nadzornikov, • zahteve za priznavanje zakupa oz. lizinga, • izračun stroškov kapitala za izpostavljenost iz naslova lastniških instrumentov, • razkritje postopkov. Če banka v določenih okoliščinah ne bo izpolnjevala vseh standardov, bo morala pripraviti načrt za časovno uskladitev s predpisanimi minimalnimi zahtevami in pridobiti odobritev nadzornika ali mu dokazati, da takšno neizpolnjevanje ne vpliva bistveno na njeno izpostavljenost tveganjem. Nadzornik bo ponovno presojal primernost banke za uporabo IRB pristopa, hkrati pa bo za obdobje, ko banka ne bo izpolnjevala minimalnih zahtev, od banke zahteval dodaten kapital v okviru drugega stebra ali drug primeren ukrep (Bank for International Settlements 2004, 81)..

(23) 23 5.4.1. Zasnova in struktura bonitetnega sistema. Bonitetni sistem obsega metode, procese, kontrolo, zbiranje podatkov ter potrebno informacijsko tehnologijo, kar vse skupaj služi za ocenjevanje kreditnega tveganja, dodelitev internih bonitetnih ocen posameznim dolžnikom ali terjatvam ter določitev ocen neplačil in izgub (Bank for International Settlements 2004, 82). Banka lahko v okviru vsake posamezne kategorije izpostavljenosti uporablja različne metodologije razvrščanja. Tako se standard dimenzij bonitetnega sistema za podjetja, države in banke razlikuje od standarda za majhne dolžnike, kar je posledica različnih značilnosti posameznih portfeljev. 5.4.1.1 Bonitetni sistem za podjetja, banke in države Bonitetni sistem za podjetja, banke in države sestavljata ima dve ločeni meri oz. dimenziji. To sta: • tveganje neplačila dolžnika, in • faktorji, značilni za posamezen posel. Pri tveganju neplačilu dolžnika mora banka upoštevati naslednje: • vse terjatve do enega dolžnika naj bi bile uvrščene isti bonitetni razred, ne glede na razlike v naravi posamezne terjatve. Različne bonitetne ocene so dovoljene samo v primeru deželnega transfernega tveganja, kjer so bonitetni razredi lahko različni glede na to ali je terjatev denominirana v domači ali tuji valuti in v primeru, ko se upoštevanje garancije za terjatev lahko odraža v prilagojeni bonitetni oceni; • banka mora v kreditni politiki določiti višino tveganja za vsak posamezen bonitetni razred z opisom verjetnosti neplačila v posameznem razredu in kriteriji za razlikovanje kreditnega tveganja (Bank for International Settlements 2004, 82). Druga mera mora odražati posebne značilnosti posla. V osnovnem IRB pristopu bo ta zahteva izpolnjena z bonitetno oceno terjatve, ki bo izkazovala oboje - lastnosti dolžnika in posebnosti samega posla. V naprednem IRB pristopu pa mora bonitetno oceno terjatev podajati izključno verjetna izguba v primeru neplačila (LGD), v kateri se lahko odražajo dejavniki, ki nanjo vplivajo (vrsta zavarovanja, produkta, panoge ali namena). Značilnosti kreditojemalca so lahko upoštevane kot kriterij za določanje LGD le v takšnem obsegu, kot je njihova napovedna moč za LGD (Čargo in Štajner 2004, 93). Banka dolžnike razvršča v bonitetne razrede. Bonitetni razred dolžnika je na podrobnih in jasnih kriterijih temelječa ocena tveganosti kreditojemalca, iz katere je izvedena ocena verjetnosti neplačila – PD. Definicija razreda mora vsebovati opis stopnje tveganja neplačila glede na profil dolžnikov in uporabljene kriterije. Definicije bonitetnih razredov in kriteriji zanje morajo odražati smiselno razlikovanje tveganj (Bank for International Settlements 2004, 84). V osnovnem IRB pristopu mora banka oblikovati najmaj 7 bonitetnih razredov za dolžnike, ki izpolnjujejo obveznosti in enega za tiste, ki so v statusu neplačila. V naprednem IRB pristopu število bonitetnih razredov ni posebej določeno. Banka mora zagotavljati primerno število bonitetnih razredov, da ne bi prihajalo do.

(24) 24 prekomerne koncentracije in da je preprečeno razvrščanje terjatev z zelo varirajočimi ocenami izgube v primeru neplačila (LGD) v isti razred (prav tam, 84). 5.4.1.2 Bonitetni sistem za majhne dolžnike Bonitetni sistem za izpostavljenosti do majhnih dolžnikov zajema tveganje kreditojemalca in tveganje posla. Poglavitna značilnost obravnavanja izpostavljenosti do majhnih dolžnikov je, da se vsaka terjatev do majhnega dolžnika razporedi v določeno skupino (pool). Razporejanje v skupine mora omogočati smiselno diferenciacijo tveganja, grupiranje izpostavljenosti na primeren in homogen način ter natančno in dosledno ocenjevanje izgube v okviru skupine (Čargo in Štajner 2004, 93). Pri razporejanju izpostavljenosti v določeno skupino mora banka upoštevati (Bank for International Settlements 2004, 83): • značilnosti tveganja kreditojemalca (npr. vrsta oz. tip kreditojemalca, demografske značilnosti, kot so starost, zaposlitev…); • značilnosti terjatve (vrsta naložbe in / ali vrsta zavarovanja); • terjatve do dolžnikov v zamudi: zapadle neplačane terjatve se izkazujejo ločeno. Banka mora za vsako skupino sama zagotoviti kvantitativne ocene tveganja verjetnost neplačila (PD), izgubo v primeru neplačila (LGD) in izpostavljenost ob neplačilu (EAD). Število izpostavljenosti v posamezni skupini mora biti zadostno za ocenjevanje in veljavnost karakteristik izgube te skupine. Razvrstitev izpostavljenosti in dolžnikov po skupinah mora biti smiselna, pri čemer v posamezni skupini ni dovoljena prekomerna koncentracija glede na celotno izpostavljenost do majhnih dolžnikov (prav tam, 85). 5.4.2. Delovanje bonitetnega sistema. Minimalne zahteve glede delovanja bonitetnega sistema so naslednje (Bank for International Settlements 2004, 87-89): • že v procesu odobritve kredita mora banka podati bonitetno oceno dolžnika in terjatve oz. pri majhnih dolžnikih uvrstiti terjatev v posamezno skupino (pool); • banka mora izvajati redne periodične preglede veljavnosti dodeljenih ocen in jih po potrebi spremeniti, pri majhnih dolžnikih pa pregledati karakteristike izgube in neplačila za vsako skupino. Celotni kreditni portfelj mora biti pregledan vsaj enkrat letno; • bonitetne ocene in periodične preglede portfelja morajo izvajati neodvisne osebe, ki nimajo koristi od podaljšanja kreditov; • banka mora zbirati in hraniti podatke o dolžnikih, uporabljene metodologije, relevantne značilnosti in ostale pomembne informacije, še posebej o neplačnikih; • banka mora izdelati učinkovite teste izjemnih situacij, ki ji služijo za ocenitev kapitalske ustreznosti. Testi naj bi prepoznavali oz. napovedovali tako verjetne, pričakovane dogodke in spremembe v prihodnosti kot bodoči ekonomski položaj, ki bi lahko imel neugodne posledice glede na strukturo izpostavljenosti banke in oceno sposobnosti banke, da se zoperstavi tem spremembam..

(25) 25 1.0.0. Zahteve glede ocenjevanja oz. merljivosti tveganja. 1.0.0.0 Splošne zahteve Banke, ki bodo uporabljale osnovni IRB pristop, bodo morale določiti lastne ocene verjetnosti neplačila (PD). Te morajo predstavljati dolgoročno povprečje stopenj neplačila (realiziranih v obdobju 1 leta) za vsakega posameznega dolžnika oz. pri majhnih dolžnikih za skupino kreditov. Za ta namen morajo banke razpolagati s podatki za petletno obdobje (Kelson 2003, 1). V naprednem IRB pristopu bo treba določiti tudi značilno dolgoročno, z neplačili tehtano povprečje izgube ob neplačilu (LGD) za vsako terjatev (oz. skupino pri majhnih dolžnikih) in povprečje izpostavljenosti ob neplačilu (EAD) za vsako terjatev (Bank for International Settlements 2004, 92) . Lastne ocene verjetnosti neplačila (PD), izgube ob neplačilu (LGD) in izpostavljenosti ob neplačilu (EAD) morajo temeljiti na vseh relevantnih in dosegljivih podatkih, informacijah in metodah. Banka lahko poleg notranjih podatkov uporabi tudi informacije iz zunanjih virov, vključno z zbirkami podatkov (prav tam, 92). 2.0.0.0. Opredelitev neplačila. Banke bodo morale za vsakega posameznega dolžnika (oz. terjatev pri majhnih dolžnikih) natančno opredeliti neplačilo. Šteje se, da neplačilo nastane, ko se zgodi eden ali oba od sledečih dogodkov (Bank for International Settlements 2004, 92-93): • banka meni, da obstaja majhna verjetnost, da bo dolžnik poravnal svoje obveznosti, brez da bi se banka za poplačilo poslužila postopkov kot je npr. unovčenje zavarovanja; • dolžnik zamuja s plačilom katerekoli bistvene kreditne obveznosti do banke več kot 90 dni. Prekoračitve se smatrajo kot neplačane, ko dolžnik preseže odobren limit in se stanje računa v 90 dneh ne spusti pod odobreno mejo. Pokazatelji verjetnosti, da ne bo prišlo do poravnave obveznosti, so (prav tam, 93): • banka obravnava kreditno obveznost kot nedonosno; • banka zaradi zaznave občutnega poslabšanja kvalitete kredita oblikuje odpis ali posebno rezervacijo; • banka proda kredit po nižji ceni in tako ustvari ekonomsko izgubo; • banka odobri restrukturiranje problematične terjatve; • zoper dolžnika je vložen predlog za stečajni postopek ali za prisilno poravnavo; • dolžnik razglasi oz. je prisiljen iti v stečajni postopek ali podoben postopek zaščite upnikov, ki lahko vodi k izognitvi ali odložitvi plačila obveznosti. Pri majhnih dolžnikih se neplačilo obravnava na nivoju posamezne terjatve. To pomeni, da v primeru, ko pride do neplačila ene obveznosti stranke, banki ni potrebno kot neplačanih obravnavati tudi ostalih strankinih obveznosti do banke (prav tam, 93)..

(26) 26 3.0.0.0. Specifične zahteve za ocene verjetnosti neplačila (PD). Pravila novega kapitalskega sporazuma glede ocen verjetnosti neplačila se razlikujejo– small and medium enterprises) glede na kategorijo dolžnika. Pri terjatvah do bank, držav in podjetij bodo banke lahko uporabljale eno ali več specifičnih tehnik za določitev verjetnosti neplačila (Čargo in Štajner 2004, 99 -100): • interne izkušnje glede neplačil, pri čemer bo morala banka dokazati, da njene ocene izpolnjujejo predpisane standarde; • vzporejanje (angl. mapping) s podatki zunanjih bonitetnih institucij: banka lahko lastne izpostavljenosti razvrsti glede na skalo, ki jo uporabljajo zunanje bonitetne institucije, in nato dodeli lastnim razredom stopnjo neplačila, prevzeto po zunanji bonitetni instituciji. Vzporejanje mora temeljiti na primerjavi notranjih kriterijev za razvrščanje s kriteriji, ki jih uporabljajo zunanje bonitetne institucije, in na primerjavi zunanje in interne bonitetne ocene za vsakega dolžnika; • statistični modeli za izračun verjetnosti neplačila: v tem primeru bo banka lahko uporabljala enostavno povprečje ocen PD za posamezne dolžnike z določeno bonitetno oceno, ki bodo razporejeni v določen bonitetni razred. Pri terjatvah do majhnih dolžnikov naj bi banke upoštevale interne podatke kot glavni vir informacij za oceno verjetnosti neplačila. Podatke zunanjih agencij in statistične modele bo banka lahko uporabljala, če bo dokazala močno povezavo med postopkom banke za razporeditev terjatve v določeno skupino (pool) in postopkom, ki ga uporablja zunanja agencija ter med notranjim profilom tveganja banke in sestavo zunanjih podatkov (prav tam, 100). Za vse kategorije dolžnikov velja, da ne glede na vir podatkov obdobje zbiranja in opazovanja ne sme krajše od petih let oz. skladno s prehodnimi določbami za osnovni IRB pristop vsaj dve leti. 4.0.0.0. Opredelitev izgube v primeru neplačila (LGD). V novem kapitalskem sporazumu je izguba v primeru neplačila (LGD) opredeljena kot ekonomska izguba, ki vsebuje znesek odpisa glavnice kredita oz. terjatve, znesek izgube pri obrestih ter neposredne in posredne stroške, povezane z izterjavo (Oesterreichische Nationalbank 2004, 140). Izračun izgube v primeru neplačila temelji na denarnih tokovih, diskontiranih na datum neplačila z uporabo primernega diskontnega faktorja (prav tam, 141). Izguba v primeru neplačila je podana kot odstotek izpostavljenosti oz. delež terjatve, za katero obstaja verjetnost, da ne bo vrnjena. 5.0.0.0. Specifične zahteve za oceno izgube v primeru neplačila. Specifične zahteve za oceno izgube v primeru neplačila (LGD) se razlikujejo glede na to ali bo banka uporabljala osnovni ali napredni IRB pristop..

(27) 27 V osnovnem IRB pristopu ocene LGD, ki jih uporablja banka, poda nacionalni nadzornik, priznane pa so, v primerjavi s standardiziranim pristopom, nekatera dodatna zavarovanja terjatev, pri katerih se lahko uporablja nižja utež. To so: zavarovanje s poslovnimi hipotekami, zastava z ustreznimi terjatvami, ki imajo originalno zapadlost do enega leta ter druge vrste fizičnih zavarovanj z zastavo, ki izpolnjujejo pogoje likvidnega trga za unovčitev zavarovanja na hiter in ekonomsko učinkovit način ter stabilne in javno dostopne tržne cene za takšno obliko zavarovanja (Čargo in Štajner 2004, 102). V naprednem IRB pristopu banke same določajo dolgoročno oceno povprečne izgube ob neplačilu (LGD) za vsako terjatev. Ta ocena mora temeljiti na povprečni ekonomski izgubi vseh opazovanih neplačil v okviru določenega vira podatkov (tehtano povprečje neplačil) in ne sme biti na primer povprečje povprečnih letnih stopenj izgube. Ocena izgube ob neplačilu (LGD) se določi na osnovi lastnosti kreditojemalca, značilnosti terjatve (vključujoč vpliv zavarovanja) ter zunanjih dejavnikov (npr. ekonomski cikel). Za terjatve do majhnih dolžnikov je zahtevano obdobje zbiranja podatkov dolgo vsaj 5 let, za ostale izpostavljenosti pa celoten gospodarski ciklus oz. vsaj 7 let (prav tam, 102). 5.4.3.6 Specifične zahteve za oceno izpostavljenosti ob neplačilu (EAD) Ocena izpostavljenosti ob neplačilu (EAD) za bilančne in zunajbilančne postavke je definirana kot pričakovana skupna izpostavljenost naložbe v trenutku neplačila (Čargo in Štajner 2004, 101). V osnovnem IRB pristopu oceno izpostavljenosti ob neplačilu poda nacionalni nadzornik, v naprednem IRB pristopu pa banke same določajo EAD. Kriteriji za določitev ocene izpostavljenosti ob neplačilu (EAD) morajo biti verjetni in intuitivni ter podkrepljeni z analizami. Za izpostavljenosti do majhnih dolžnikov je zahtevano obdobje zbiranja in analiziranja podatkov vsaj 5 let, za ostale izpostavljenosti pa vsaj 7 let oz. celoten gospodarski ciklus (prav tam, 101). 2.0.0. Minimalne zahteve za presojo učinkov garancij. Basel II določa dve metodi za merjenje učinkov zavarovanj: enostavno in razvito. Izbrano metodo mora banka uporabljati konsistentno za celoten portfelj. V osnovnem IRB pristopu banke lahko uporabljajo samo razvito metodo, v naprednem IRB pristopu pa metoda ni predpisana, temveč se učinki jamstva odražajo že v bankinih lastnih ocenah izgube ob neplačilu (LGD). Za terjatve do majhnih dolžnikov banka učinek zavarovanja upošteva v lastnih ocenah verjetnosti neplačila ali v lastnih ocenah izgube ob neplačilu (Bank for International Settlements 2004, 98). Če je terjatev zavarovana z garancijo, je treba dodeliti bonitetno oceno originalnemu dolžniku in garantu, pri čemer mora banka izpolnjevati vse minimalne zahteve glede določitve interne bonitetne ocene, vključno s spremljanjem garantove sposobnosti in.

(28) 28 pripravljenosti za izpolnjevanje prevzetih obveznosti. V osnovnem IRB pristopu banka za zavarovani del terjatve oceno izgube ob neplačilu originalnega dolžnika nadomesti z izgubo ob neplačilu garanta, za nezavarovani del terjatve pa uporabi oceno izgube ob neplačilu originalnega dolžnika. V naprednem IRB pristopu se učinek zavarovanja upošteva v lastnih ocenah verjetnosti neplačila ali oceni izgube ob neplačilu (prav tam, 99). 5.4.5. Izračun stroškov kapitala za instrumentov (kapitalskih naložb). izpostavljenosti. iz. naslova. lastniških. V primeru lastniških instrumentov (kapitalskih naložb) naj bi banke za izračun stroškov kapitala uporabljale interne modele, zasnovane na tržnem tveganju. Gre za različne modele tvegane vrednosti (VaR modeli), kot sta npr. variančno-kovariančni model ali Monte Carlo model. Noben izmed modelov ni predpisan, za njegovo uporabo je bistveno, da je sposoben zajeti vsa bistvena tveganja (Bank for International Settlements 2004, 107). Banke bodo morale nadzorniku dokazati, da uporabljen model izpolnjuje določene minimalne kvantitativne in kvalitativne standarde. Za razvoj in uporabo internih modelov bodo morale banke izoblikovati usmeritve in politike ter vzpostaviti procese in kontrole, ki bodo zagotavljali popolnost modela in postopka modeliranja. Banka bo morala redno kontrolirati ustreznost internih modelov in postopkov modeliranja. Če banka ne bo mogla zagotoviti izpolnjevanja minimalnih standardov, bo morala izdelati načrt za čim hitrejšo vzpostavitev skladnosti z minimalnimi zahtevami, ki ga bo moral odobriti nadzornik. V prehodnem obdobju naj bi banka izračunavala kapitalske zahteve z utežmi v okviru enostavnega pristopa. 5.4.6. Validacija oz. potrditev internega bonitetnega sistema. Banke bodo morale dovoljenje za uporabo IRB pristopov pridobiti od nacionalnega nadzornika. Da pa bodo to dovoljenje pridobile, bodo morale vzpostaviti zanesljiv način oz. metodologijo za ugotavljanje točnosti in skladnosti bonitetnih sistemov, postopkov in ocen komponent tveganja ter internih modelov. Vsi bistveni elementi bonitetnega sistema, postopki in metodologije (kriteriji) za ocenjevanje komponent tveganja bodo morali biti dokumentirani. Banka bo morala redno primerjati stopnje neplačila z določenimi ocenami verjetnosti neplačila (PD) in dokazati, da se realizirane stopnje skladajo s pričakovanimi intervali za vsak posamezen razred. V naprednem IRB pristopu je analiza razširjena tudi na primerjavo realiziranih izgub in izpostavljenosti ob neplačilu z ocenjenimi izgubami v primeru neplačila (LGD) in izpostavljenosti ob neplačilu (EAD). V primeru, ko bodo dejanske dejanske vrednosti višje od pričakovanih, bo morala banka ocene popravljati navzgor, vse dokler ne bodo odražale dejanskega stanja neplačil in izgub (Čargo in Štajner 2004, 102). Isto velja tudi za notranje modele za izračun regulatornega kapitala za izpostavljenosti iz naslova lastniških inštrumentov, kjer se od bank pričakuje, da bodo.

Gambar

TABELA 2: UTEŽI ZA TEHTANJE TERJATEV DO DRŽAV IN CENTRALNIH BANK  Zunanji rating  države  AAA do AA-  A+ do A-  BBB+  do BBB-  BB+ do B-  Manj kot B-  Neocenjena  Ocena dežel
TABELA 5: PRIMERJAVA OSNOVNEGA IN NAPREDNEGA IRB PRISTOPA  OSNOVNI IRB PRISTOP  NAPREDNI IRB PRISTOP
TABELA 6: POVPREČNE SPREMEBE KAPITALSKIH ZAHTEV BANK ZA  POKRIVANJE KREDITNEGA TVEGANJA GLEDE NA TRENUTNO STANJE

Referensi

Dokumen terkait

Dengan ini menyatakan kesediaan kami untuk memasang Patok Batas lokasi Izin Pertambangan Rakyat (IPR) sesuai dengan Peraturan dan Ketentuan yang berlaku. Demikian Surat

Setelah melakukan pengujian untuk semua perintah suara kami memperoleh hasil bahwa sistem robot kursi roda bagi penderita disabilitas menggunalan sensor voice

Dengan memanjatkan puji syukur kehadirat Allah yang Maha Pengasih lagi Maha Penyayang, atas segala rahmat dan hidayah Nya sehingga penulis dapat menyelesaikan tesis

Dari 15 SPT Tahunan yang disampaikan, semuanya merupakan SPT Pembetulan dalam rangka pelaksanaan Pasal 37 A yang disampaikan oleh Wajib Pajak Lama, yang telah terdaftar sebagai

Peserta yang mengikuti Ujian Ulang (Ujian Tulis Lokal ) dan wajib hadir tepat waktu & membawa Format A1 dan wajib hadir tepat waktua. Peserta Ujian Ulang mengikuti Sesi

Roman La Gloire de Mon Père karya Marcel Pagnol merupakan roman biografi yang menggambarkan kehidupannya ketika ia masih kecil. Roman ini banyak bercerita

Pemahaman bidan tentang perijinan sesuai Peraturan Menteri Kesehatan Republik Indonesia nomor 1464-/MENKES/PER/X/2010tentang ijin dan penyelenggaraan praktik bidan di