Tveganja v poslovni banki : diplomsko delo

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR. TVEGANJA V POSLOVNI BANKI Marko Berger. Domžale, september, 2004.

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR. DIPLOMSKO DELO. TVEGANJA V POSLOVNI BANKI. Študent: Marko Berger Naslov: Karlovškova ulica 10, 1230 Domžale Številka indeksa: 82142092 Izredni študij Program: univerzitetni Študijska smer: Denarništvo in finance Mentor: redni prof. dr. Jože Glogovšek. Domžale, september, 2004.

IZJAVA. Kandidat Marko Berger absolvent študijske smeri: Denarništvo in finance študijski program: univerzitetni izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga napisal pod mentorstvom rednega prof. dr. Jožeta Glogovška in uspešno zagovarjal 05.11.2004. Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju.. V Mariboru, dne 10.11.2004. Podpis: Marko Berger.

PREDGOVOR Diplomsko delo, ki je pred vami, poskuša predstaviti eno najpomembnejših tematik v poslovanju moderne banke – tveganje. Razvoj moderne tehnologije je pripeljal bančništvo v takšne sfere poslovanja kot si ga še pred desetletji ni bilo mogoče niti zamisliti. To nam pričenja omogočati informacijsko podlago nadzora nad tveganji v bankah. V zadnjih letih je glede na spremembe v bančništvu tudi razvoj problematike merjenja in obvladovanja tveganj vse bolj obravnavan tako v teoriji kot v praksi. Pri samem raziskovanju problematike sem prišel do zanimivih ugotovitev, ki pa jih žal ni bilo mogoče v celoti predstaviti v tem delu. Področje tveganj v bankah je tako široko, da je bilo predstavitve in ugotovitve izredno težko strniti v tako omejenem obsegu strani. Zato je problematika predstavljena splošno brez podrobnih predstavitev posameznih segmentov tveganj. Podrobne analize merjenja in obvladovanja različnih tveganj v bankah so tako obsežna, da si lahko vsaka posamezna metoda zasluži obravnavo velikosti strokovne knjige. Pokazalo se je namreč, da je bil v zadnjih dvajsetih letih narejen ogromen preskok v pristopu do tveganj. Metode in obravnave posameznih tveganj so zajete v pravih matematičnih modelih, ki uporabljajo vse prednosti računalniške obdelave podatkov. Obstajajo posamezni modeli, ki so celo prezahtevni (informacijsko), da bi bili lahko praktično uporabni pri poslovanju bank. Obsežna strokovna literatura je omogočila, da so tveganja v diplomski nalogi predstavljena vsebinsko in splošno, vseeno pa dovolj podrobno za razumevanje kompleksnega področja, ki ga obravnava tema naloge. Vsekakor pa je omogočen celostni pogled na perečo problematiko, ki bo z uvajanjem direktiv Basel II kmalu dosegla tudi slovenski bančni sistem. V tem kontekstu lahko ta predstavitev omogoči vpogled v aktualno problematiko bank tudi nebančnikom..



KAZALO 1. UVOD 1.1 Opredeljitev področja in problema raziskave 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve 1.3 Predpostavke in omejitve 1.4 Uporabljene raziskovalne metode. 7 7 8 8 9. 2. BANKA IN NJENE GLAVNE DEJAVNOSTI 2.1 Banka 2.2 Naloge banke. 10 11 12. 3. TVEGANJA V BANKAH. 13. 3.1. Vrste tveganj 3.1.1 Kreditno tveganje 3.1.2 Deželno tveganje 3.1.3 Tveganje spremembe obrestne mere 3.1.4 Tveganje spremembe deviznega tečaja 3.1.5 Likvidnostno tveganje 3.1.6 Izvenbilančno tveganje 3.1.7 Tveganje nesolventnosti 3.1.8 Operativno tveganje. 14 16 18 20 22 23 24 25 25. 3.2. Metode obvladovanja tveganj 3.2.1 Rezervacije 3.2.2 Regulativne omejitve 3.2.3 Obvladovanje kreditnega tveganja 3.2.4 Instrumenti zavarovanja vračila posojila. 28 28 31 33 38. 4. NOVI KAPITALSKI SPORAZUM (BASEL II) 4.1 Razlike med starim in novim kapitalskim sporazumom 4.2 Baselske smernice. 42 42 44. 5. UPRAVLJANJE S TVEGANJI V HYPO ALPE-ADRIA-BANK D.D. 5.1 Rast banke in tveganja 5.2 Merjenje in obvladovanje kreditnega tveganja. 46 46 50. 6. SKLEP. 55. 7. SEZNAM LITERATURE. 57. 8. SEZNAM VIROV. 59.



7. 1. UVOD. Bančništvo je eno najbolj dinamičnih področji v sodobnem gospodarstvu. Kot nosilke finančnega sistema so banke del današnjega hitro se spreminjajočega okolja. Prav to pa je poglavitni razlog izpostavljenosti bank široki paleti tveganj. Vzroke za to je treba iskati v širjenju procesov globalizacije in integracije mednarodne ekonomije, spremembam v tehnologiji, splošnim spremembam v pravnem in političnem prostoru, naraščajočemu vplivu tuje in domače konkurence in ne nazadnje tudi vedno večjim željam ter potrebam bančnih komitentov. Poslovno okolje kot nenehno se spreminjajoči prostor v katerem deluje banka močno povečuje tveganje v njenem delovanju. Hitro in uspešno prilagajanje je predpogoj preživetja banke kar pa seveda ni dovolj. Potrebno je tudi predvideti razvoj v prihodnosti in si tako pridobiti konkurenčne prednosti. Edino to prinaša uspeh v boju s svojimi tekmeci. Tveganje, ki ga banka s tem prevzame prinaša poslovni uspeh. Aktivno prevzemanje in upravljanje tveganja je osrednja dejavnost banke, ki ji zagotavlja obstoj. Banka, ki se izogiba vsakemu tveganju na dolgi rok ne more biti uspešna. Prav tako pa banka, ki prevzame preveliko tveganje, skoraj zanesljivo zaide v težave. Osnovna naloga banke (z vidika lastnika in vodstva seveda) je zato doseganje maksimalnega donosa ob minimalnem tveganju ter rasti premoženja. Vrste tveganja s katerimi se srečuje banka so kreditno, likvidnostno, valutno, tržno in izven bilančno tveganje, tveganje spremembe obrestne mere ter operativno tveganje. Ker se je v slovenskem (in prej v jugoslovanskem) bančnem prostoru večina storitev bank omejevala na prejemanje in posojanje finančnih sredstev, se je kot poglavitno tveganje večinoma preučevalo kreditno tveganje, kar pa seveda ni bila izjema v svetu. Tudi drugod so v preteklosti velik poudarek dajali na skrbi za kreditno tveganje. Z razvojem finančnega trga in uvajanjem novih oblik finančnega poslovanja, razvojem tehnologije in obsega poslovanja, pa so se pričele pojavljati tudi potrebe po nadzoru in upravljanji z drugimi vrstami tveganj.. 1.1 Opredelitev področja in problema raziskave Tema diplomske naloge je opis in predstavitev tveganj v poslovni banki. V okviru predstavitve banke in bančnega sistema bom poskušal raziskati in pojasniti vrste tveganj v bančnem poslovanju, ki lahko ogrozijo poslovanje ali celo obstoj banke. Banke nastopajo kot finančni posredniki, ki posredujejo na trgu denarja in kapitala. Tako so izpostavljene vrsti zunanjih in notranjih dejavnikov, ki vplivajo na njihovo poslovanje. Finančno posredništvo pa je le ena od funkcij poslovne banke. Sodobne banke so del širšega ekonomskega sistema in so zato podvržene posebni zakonski regulativi, ki nadzira in predpisuje poslovanje bank ter s tem zagotavlja stabilnost finančnega sistema v okviru države (ali širše). Notranji dejavniki so splet delovanja ljudi, organizacije in tehnologije. Vsi ti dejavniki predstavljajo faktor tveganja, ki ga mora sodobna banka poznati, spremljati in minimizirati..

8. Z novim kapitalskim sporazumom je Evropska unija začrtala razvoj bank v prihodnosti. V nadaljevanju bom predstavil Basel II in razlike s Baslom I. Za konec bom predstavil še tveganja in njihovo obvladovanje v Hypo Alpe-Adria-Bank d.d. kot mali banki, kjer je obvladovanje tveganj še v povojih.. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Problem tveganj v banki je zelo prisoten v slovenskem bančnem sistemu. V teoriji naj bi izpostavljenost večjemu tveganju zahtevala tudi večje donose banke ob boljšem zavarovanju poslovanja. Praksa pa je v zadnjem času pokazala, da temu le ni tako saj prihodki banke niso enakovredni rizikom posameznih poslovnih potez. Preučiti želim vse vrste tveganj v bančnem poslovanju in njihov vpliv na poslovanje banke. Ker se okolje poslovanja bank nenehno spreminja se spreminjajo tudi vrste tveganj in teža posameznega rizika. Nekatera tveganja so že dolgo in rutinsko obravnavana, nekatera pa se pojavljajo na novo. Predstavljena bodo ugotovitve analize vrst tveganj katerim je podvržena banka. Glede na ugotovitve želim preučiti ukrepe, postopke in metode za odpravljanje oziroma zmanjševanje tveganj. V diplomskem delu bom predstavil vse pomembnejše vrste tveganj ter različne poglede in delitve le teh. Banke že nekaj časa poznajo nekatere klasične vrste tveganj. Prav tako se pojavljajo nove vrste tveganj, ki v preteklosti niso bile tako pomembne. Spreminja se pomembnosti vpliva določene vrste tveganja kot posledica novih načinov in vrst poslovanja bank. Organizacija banke pomembno vpliva na vodenje banke, prav tako pa informacijska podpora odločanju, ki zagotavlja pravočasno, natančno, točno informacijo ter podatke. V ta sklop sodi tudi avtomatizacija postopkov uveljavitev odločitev vodstva z vgrajenimi postopki, ki odpravijo tveganja.. 1.3 Predpostavke in omejitve V finančnem prostoru se dogajajo velike in hitre spremembe v poslovanju bank v zadnjem obdobju, spreminjajo se pogoji poslovanja zaradi vstopa tujih bank v Slovenijo. Te imajo prednost pred slovenskimi bankami pri zagotavljanju tujih dolgoročnih virov, ki so cenejši. Zniževanje obrestnih mer kreditiranja in s tem marž bank je že nekajletni trend v poslovanju bank, ki morajo nadzirati svoje stroške in uvajati nadzor nad nepredvidljivim tveganjem, ki povzroča stroške. Pojavljajo se novi produkti bančnega poslovanja in z njimi tudi nova tveganja..

9. Pospešena informacijska prenova slovenskih bank je osnova za dolgoročno konkurenčnost hkrati pa tudi tveganje. Razlikovanja v bančnem poslovanju med slovenskimi in tujimi bankami zamegljujejo primerjavo poslovanja. Povzročena so z različno zakonodajo in pogoji poslovanja (tranzicija sistema). Zaradi tega se tudi v določenih točkah razlikujejo metode in viri vrednotenja tveganj. Pri pridobivanju tujih virov se bom osredotočil na vire iz angleškega govornega področja. Tema diplomske naloge bo omejena z obsegom kar bo predstavilo tematiko na splošno.. 1.4 Uporabljene raziskovalne metode V diplomskem delu gre za poslovno raziskavo v kateri bom preučil tveganja katerim je izpostavljena banka. Raziskava bo osredotočena tako na posamezne funkcije v banki kot tudi na povezave banke z okoljem. Raziskava bo imela elemente statičnega in dinamičnega preučevanja tematike. Določene vrste tveganj bodo preučevane v določenem trenutku, druge pa z primerjanjem v različnih časovnih trenutkih oziroma z razvojem v v določenem časovnem intervalu. Metode raziskovanja bodo imele dva pristopa: diskriptivni pristop in analitični pristop. Pri diskriptivnem pristopu bom uporabil metodo diskripcije, zgodovinsko metodo in metodo kompilacije. Pri analitičnem pristopu bom z deduktivnim in induktivnim sklepanjem poskušal ugotoviti različna ekonomska gibanja, ki določajo tveganja v banki in poskusil ugotoviti njihovo smer. Potrebne podatke bom zbral iz do sedaj objavljenih virov, ki jih bom tudi navedel. Urejeni in obdelani bodo skladno z metodologijo, ki bo zagotavljala točnost in urejenost podatkov..

10. 2. BANKA IN NJENE GLAVNE DEJAVNOSTI. Ena izmed osnovnih funkcij poslovne banke kot najpomembnejšega finančnega posrednika je sprejemanje tveganja. Težnja po stabilnem poslovanju na finančnem trgu pa na drugi strani zahteva usmerjenost k minimaliziranju tveganj. Prav zato je obvladovanje tveganj dinamičen proces poslovnih odločitev, ki je že v izhodišču vgrajen v poslovanje vsake banke. Te odločitve pa bolj ali manj načrtno omogočajo banki doseči in obdržati profil tveganja, ki je skladen z njeno poslovno filozofijo, strategijo in omejitvami, ki jih postavlja okolje.. 2.1. Banka. Bančni sistem je organsko in smiselno povezana skupnost različnih bank v gospodarstvu. Bančni sistemi so po posameznih državah različni, tako kot se med seboj razlikujejo posamezne države (bolj kot za politično gre za gospodarsko razlikovanje). Banke kot gospodarski subjekti so podvržene gospodarski strukturi v določeni državi, ki tako vpliva na bančništvo in njihovo organiziranost. V svetu prevladuje dvostopenjski bančni in denarni sistem. Razlikujemo med centralno, emisijsko oziroma narodno ali nacionalno banko, ki je denarna oblastna institucija, in drugimi finančnimi institucijami (Ribnikar 1999, 75). Finančne institucije so podjetja, ki se ukvarjajo s finančnimi posli v najširšem smislu. So posredniki med posojilodajalci in posojilojemalci. Velikost njihove premoženjske bilance pa kaže obseg njihovega posredništva (Ribnikar 1999, 129). Finančne posrednike delimo na: - Depozitne finančne posrednike (depositary financial intermediaries), to so finančni posredniki, ki sprejemajo vloge. Sem spadajo komercialne banke, hranilnice, kreditne zveze, finančne družbe, vzajemne hranilnice in podobno. Značilnost teh finančnih institucij je, da imajo med pasivi svoje premoženjske bilance različne vloge (denarne, vezane, hranilne), potrdila o vlogah, vloge za sredstva, ki jih je banka naložila v instrumente denarnega trga. - "Pogodbene" finančne posrednike (Contract ali contractual financial intermediares), pri katerih imajo komitenti naloženo svoje premoženje z možnostjo različnih vrst izplačil denarnih zneskov v prihodnje. Sem spadajo zavarovalnice življenjskega, nezgodnega in/ali premoženjskega zavarovanja in pokojninski skladi. V premoženjski bilanci imajo med pasivi obveznosti, ki sledijo iz sklenjenih zavarovalnih ali pokojninskih pogodb, med aktivi pa različne vrednostne papirje (na primer zastavni listi, obveznice podjetij, države, občin in delnice). - Investicijske finančne posrednike (conduit financial intermediares), preko katerih lahko posamezniki naložijo svoje finančno premoženje tudi v tvegane vrednostne papirje, kot so delnice. Gre za odprte in zaprte investicijske sklade. Med pasivi svoje premoženjske bilance imajo delnice, med aktivi pa delnice in druge vrednostne papirje..

11. Finančne institucije trga vrednostnih papirjev ali agentske finančne institucije so pomembne pri neposrednih financah ali na primarnih in sekundarnih finančnih trgih. Gre za investicijske banke in posrednike pri trgovanju z vrednostnimi papirji oziroma borzne posrednike (Ribnikar 1999, 194). Lastništvo neke banke predstavlja lastniški kapital, ki je razdeljen med posameznike v obliki delnic. Lastna sredstva zagotavljajo obstoj bank in varstvo prihodkov. Lastna sredstva banke se lahko uporabljajo za pokrivanje oz. absorbiranje izgub, ki niso pokrite z zadostnim obsegom dobička, ali kot pomembno merilo za pristojne oblasti pri ocenjevanju solventnosti ter drugih vidikov varnega poslovanja. Za banke je značilno, da imajo glede na dolžniški kapital zelo malo lastniškega kapitala. Velikost bančnega kapitala se izraža in določa glede na velikost tveganih naložb, ki jih imajo banke in glede na stopnjo tveganosti teh naložb. Za banke velja splošno prepričanje, da so njihovi najpomembnejši lastniki druge banke in finančne institucije - institucionalni investitorji. V Evropi so med institucionalnimi lastniki pomembne predvsem zavarovalnice, zato med zavarovalnicami in bankami vse pogosteje prihaja do kapitalskih povezav. Nefinančna podjetja niso zaželeni lastniki bank, ponekod jim je to celo prepovedano, saj ni dobro, da je lastnik banke tisti, ki se pri njej najbolj zadolžuje. Po odločbi Zakona o bančništvu (v nadaljevanju: "ZBan") je banka delniška družba s sedežem v Republiki Sloveniji, ki je pridobila dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje bančnih storitev. Bančne storitve so naslednje finančne storitve: 1. sprejemanje depozitov1 ter dajanje kreditov na svoj račun, 2. storitve, za katere drug zakon določa, da jih smejo opravljati samo banke. Dejavnost banke je zelo omejena, saj ZBan bankam prepoveduje opravljanje drugih storitev kot so bančne ter druge z zakonom določene finančne storitve. ZBan določa, da so lahko ustanovitelji in hkrati tudi lastniki banke domače ali tuje pravne in fizične osebe. Vse banke morajo biti ustanovljene izključno v obliki delniške družbe, posamezna banka pa je dolžna obvestiti Banko Slovenije o vsakem delničarju, ki ima v lasti več kot 10% delnic s pravico upravljanja te banke. Posamezni delničar ima lahko v lasti več kot 15% upravljalskih delnic le s predhodnim soglasjem Banke Slovenije; predhodno soglasje je potrebno tudi za tuje osebe. Bančna zakonodaja mora ustvariti okolje, ki banke vodi in spodbuja k varnemu poslovanju. ZBan je temeljni zakon, ki določa pogoje za ustanovitev, poslovanje, nadzor in prenehanje bank in hranilnic. Med drugim bankam nalaga, da morajo za ugotavljanje, merjenje in obvladovanje tveganj določiti načrt ukrepov obvladovanja tveganj po posameznih vrstah bančnih tveganj. Na njegovi podlagi je Banka Slovenije izdala vrsto podzakonskih aktov, kot so na primer Sklep o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic, Sklep o veliki 1. V skladu z določbo ZBan je depozit vplačilo denarja oziroma drugih vračljivih sredstev, na podlagi katerega pridobi vplačnik pravico do vrnitve vplačanih sredstev v določenih rokih..

12. izpostavljenosti bank in hranilnic, Sklep o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic, Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic, Sklep o oblikovanju posebnih rezervacij bank in hranilnic in drugi. Ti sklepi podrobneje urejajo posamezne vrste tveganj, hkrati pa pomenijo tudi implementacijo evropskih bančnih direktiv.. 2.2. Naloge banke. Ena izmed osnovnih funkcij poslovne banke je odobravanje naložb, bodisi kreditov, garancij in podobno. V primeru financiranja podjetij banka kot kreditodajalec poskuša odgovoriti na štiri temeljna vprašanja (Koch 2000, 646-652): -. Kaj je vzrok za potrebo po dodatnih denarnih sredstvih? Podjetje se lahko odloči za investicijo v osnovna sredstva, ki je preobsežna, da bi jo financiral s trenutno razpoložljivimi denarnimi sredstvi. Do potreb po dodatnih virih pa prihaja tudi v primeru povečanja gibljivega premoženja, kot posledica povečanega obsega poslovanja ali sezonskega oziroma projektnega poslovanja. - Kaj bo primaren vir poplačila kredita? Ob zapadlosti mora podjetje zagotoviti ustrezna denarna sredstva za poplačilo kredita. Za poplačilo investicijskih kreditov naj služi dodatno ustvarjen denarni pritok pri poslovni dejavnosti, ki ga podjetje lahko ustvari zaradi izvedbe investicije (zaradi pozitivnega učinka na prihodke ali pa preko znižanja stroškov poslovanja). Vir poplačila kratkoročnega kredita pa bi moral biti zagotovljen kratkoročno. - Kdaj bo podjetje sposobno odplačati kredit? V skladu s težnjo k uravnoteženi strukturi virov in sredstev, ki je pogoj za likvidnost podjetja, je potrebno ročnost kredita prilagoditi času vezave sredstev, ki jih financiramo. - Kaj gre lahko narobe? Pred financiranjem podjetja je potrebno analizirati tveganja, povezana z neizpolnitvijo obveznosti iz naslova zaprošene naložbe ter tveganju prilagoditi tako boniteto podjetja kot tudi višino kredita ter potrebna zavarovanja. Osnovni elementi politike obvladovanja kreditnega tveganja v bankah so ocena bonitete potencialnega dolžnika, določitev zgornje meje zadolženosti, spremljanje tako črpanja kredita kot tudi vračanja glavnice in obresti kredita ter nenazadnje določitev ustreznega zavarovanja kredita. Vsako podjetje poskuša maksimirati vrednost premoženja lastnikov kapitala, saj naj bi bil to cilj njegovega poslovanja. Pri tem poskuša odgovoriti predvsem na tri vprašanja: 1. Kakšno naložbeno možnost naj izbere? 2. Kako naj izbrano naložbo financira? 3. Kako naj razporeja finančni izid, ki se oblikuje z realizacijo izbrane naložbe? Kot kriterij za ocenjevanje vpliva finančne politike podjetja na njegovo poslovanje je smiselno uporabiti tržno vrednost podjetja, kot cilj pa njegovo maksimalno tržno vrednost..

13. 3. TVEGANJA V BANKAH. Bančno poslovanje je postalo zelo divezificirano in obsežno. Veliko število različnih vrst tveganja vpliva na poslovanje bank in s tem na njihovo dobičkonosnost. V takem okolju je potrebno zelo natančno določiti vrste tveganja in vsako posebej preučiti. Splošno opazovanje in nadzorovanje nič več ne zagotavlja nadzor nad riziki. Prav preučevanje okolja banke je prvi korak k vzpostavitvi definicije vrst tveganj. V preteklosti je bil glavni cilj bank zbiranje sredstev (depozitov) in posojanje le-teh (krediti). Finančni trg je bil močno nadzorovan in reguliran. Obstajale so seveda razlike med različnimi gospodarskimi sistemi in državami. Delitev sveta na kapitalistični del (zahod) in komunistični (vzhod) se je poznala tudi v bančništvu. Vseeno pa je bil povsod skupen nadzor nad bankami ter omejenost ponudbe storitev. V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja pa so se na »zahodu« pričeli prvi premiki, ki so jih povzročili povečana pomembnost finančnega trga, deregulacija trga in povečana konkurenca. Na tveganje v bankah vplivajo notranji in zunanji dejavniki. Okolje v katerem deluje banka je nestabilno in kompleksno. Za banko je zelo pomembno, da prepozna dejavnike tveganja, ter ovrednoti njihov vpliv. Zunanje dejavnike oziroma vplive okolja lahko opredelimo kot (Glogovšek in Beloglavec 2002, 3; povz. po White 1998, 4 - 12): -. nestabilno finančno okolje in povečana tveganja; »izacija« finančnih institucij2; regulacija in zahteve po kapitalski ustreznosti; razvoj informacijske tehnologije; večanje obsega poslovanja bank in njihovo delovanje v mednarodnem okolju; konkurenca nebančnih institucij s podobnimi posli, ki pa niso podvržene strogemu nadzoru in regulaciji; razvoj finančnih derivatov in drugih finančnih inovacij.. Na zunanje dejavnike banka praviloma nima vpliva. Izjeme so velike bančne institucije, ki lahko s svojim vplivom spreminjajo makroekonomske in institucionalne dejavnike. Banka se mora prilagajati zunanjim dejavnikom saj so za njo prisilne narave. Tak primer so tudi Baselski standardi, ki uvajajo regulacijo in zaščito pred bančnimi tveganji kot predpisano določilo v poslovanju bank. Nadalje so tu še zakonski okvirji, davčna zakonodaja in podobni regulativni elementi v okviru katerih mora banka poslovati. Notranji dejavniki poslovanja banke so zaposleni in njihove sposobnosti, organiziranost banke, kultura in klima v banki. To so dejavniki na katere ima banka oziroma bančni. 2. Pod popularnim nazivom »izacija« za poglavitne spremembe v finančnem sektorju, predvsem v literaturi iz angleškega govornega področja, razumemo tri pojave oziroma procese: globalizacija, sekuritizacija in institucionalizacija..

14. management neposreden vpliv in jih je potrebno smoterno povezati v celoto za doseganje čim boljšega rezultata na trgu (Glogovšek in Beloglavec 2002, 4).. 3.1 Vrste tveganj Obstajajo različne vrste definicij bančnih tveganj. Po navadi razlike nastajajo zaradi različnih vidikov avtorjev in ne po vsebini. Večina avtorjev tako v podrobni analizi obravnava enake vrste tveganj, ki pa so razdeljene po različnih skupinah. Tako je ena od možnih klasifikacij delitev tveganj na finančna in poslovna tveganja (Zajc 1995, 12; povz. po Graddy in Spencer 1990, 39-41), kjer je finančno tveganje opredeljeno kot tveganje lastnikov banke. Delež dolžniškega kapitala, ki močno presega lastniškega namreč lahko povzroči likvidnostne težave in nesolventnost. Posrečen je izraz »air-bag« oziroma prvi prestreznik izgub, ki definira funkcijo lastniškega kapitala. Poslovno tveganje deli na likvidnostno, kreditno, tržno ali investicijsko tveganje, operativno, fiducialno (ravnanje banke kot slabega gospodarja) ter tveganje prevare. Nadalje se lahko bančna tveganja klasificirajo po kriteriju upravljanja banke (Zajc 1995, 13; povz. po J.F. Sinkly, Jr, 1992, 401). Za upravljanje aktive in pasive sta značilna likvidnostno tveganje in tveganje spremembe obrestne mere. Pri upravljanju samo z aktivo je prisotno kreditno tveganje, pri upravljanju kapitala pa navaja tveganje finančnega vzvoda in primernost kapitala. Zelo podrobno razdelijo in opredelijo bančna tveganja G.H. Hemple, A.B. Coleman in D.G. Simons (1994, 87-91). Riziki so razdeljeni v štiri razrede: 1. -. Tveganja, ki izhajajo iz okolja (Environmental risks): tveganje spremembe zakonske osnove (Legislative risk) ekonomsko tveganje (Economic risk) konkurenčno tveganje (Competitive risk) regulatorno tveganje (Regulatory risk). 2. -. Upravljalsko tveganje (Management risks) tveganje poneverbe (Defalcation risk) organizacijsko tveganje (Organizational risk) tveganje upravljanja in vodenja (Ability risk) tveganje zadostnega nadomestila (Conpensation risk). 3. -. Tveganje ponudbe finančnih storitev (Delivery risks) operativno tveganje (Operational risk) tehnološko tveganje (Technological risk) tveganje novih produktov (New-product risk) strateško tveganje (Strategic risk). 4. Finančno tveganje (Financial risks) - kreditno tveganje (Credit risk).

15. -. likvidnostno tveganje (Liquidity risk) tveganje spremembe obrestne mere (Interest rate risk) tveganje finančnega vzvoda (Leverage risk). Anthony Saunders navaja sedem glavnih tveganj, ki nastajajo pri opravljanju dejavnosti finančnih posrednikov (Saunders 2000, 103-114): -. Tveganje spremembe obrestne mere ("Interest rate risk") Banka preoblikuje naložbe ter drži naložbe različnih dospelosti. S spremembo obrestne mere se izpostavlja tveganju spremembe neto bančnih prihodkov. Tveganje spremembe obrestne mere se deli na tveganje refinanciranja in tveganje reinvestiranja.. -. Kreditno tveganje ("Credit risk") Kreditno tveganje je tveganje, da dolžnik ne bo mogel ali ne bo hotel delno ali v celoti poravnati svojih obveznosti iz dolžniškega razmerja. Deli ga na specifično kreditno tveganje ("Firm specific credit risk") in sistematično kreditno tveganje (Sistematic credit risk").. -. Zunajbilančno tveganje ("Off-balance-sheet risk") To tveganje je tveganje, povezano z zunajbilančnimi aktivnostmi. Garancije, ki jih poslovna banka izda v zameno za določeno provizijo, v bilanci stanja banke niso vidne. V primeru neizpolnitve obveznosti, ki je bila zavarovana z izdano garancijo, pa se unovčena garancija izkaže na pasivni strani bilance stanja banke.. -. Tehnološko in operativno tveganje ("Tehnology and operational risk") Tehnološko tveganje je tveganje, da investicije v tehnologijo ne bodo doprinesle k manjšim stroškom poslovanja. Operativno tveganje je deloma povezano s tehnološkim in je tveganje človeške napake ali napake v funkcioniranju različnih obstoječih elektronskih sistemov, ki so nujni za moderno poslovanje banke.. -. Tveganje spremembe deviznega tečaja ("Foregin excange rate risk") To tveganje predstavlja tveganje spremembe vrednosti premoženja banke v domači valuti, ki ga preko sprememb vrednosti naložb in obveznosti, ki jih ima banka v tujem denarju, povzroči sprememba deviznega tečaja.. -. Deželno tveganje ("Country-Sovereign risk") Deželno tveganje predstavlja tveganje, da dolžnik ne bo hotel ali ne bo mogle delno ali v celoti poravnati svojih obveznosti in dolžniškega razmerja, ker ga pri tem ščiti oziroma mu lahko prepoveduje lastna država ali zakonodaja.. -. Likvidnostno tveganje ("Liquidity risk") Likvidnostno tveganje predstavlja možnost, da se skupne zahteve po likvidnih sredstvih s strani komitenta presežejo količino sredstev banke.. Joel Bessis razdeli bančna tveganja v šest glavnih kategorij, ki jih opredeli kot finančna tveganja ter operativna tveganja, ki pokrivajo organizacijska in tehnična tveganja (Bessis 2000, 5-14). Glej SLIKA 1..

16. SLIKA 1: RAZDELITEV BANČNIH TVEGANJ. kreditno tveganje likvidnostno tveganje. Finančna tveganja. tveganje spremembe obrestne mere tržno (investicijsko) tveganje tveganje spremembe deviznega tečaja tveganje nesolventnosti. Operativna tveganja. Tehnična tveganja Organizacijska tveganja. Vir: Povzeto in prirejeno po Bessis (2000; 5-15) Vidimo, da imajo različni avtorji različen pristop do razdelitev tveganj, pač z vidika, ki jim je bližji. V podrobni obravnavi problema pa so tveganja podobna in enako definirana. 3.1.1. Kreditno tveganje. Kreditno tveganje predstavlja tveganje, ko posojilojemalec noče ali ni sposoben izpolniti svojih pogodbenih obveznosti. Kreditno tveganje predstavlja osnovno vrsto tveganja s katerim se banke srečujejo v okviru svoje vloge finančnega posrednika. Ne pomeni samo zavračanje plačila s strani kreditojemalca, marveč lahko označuje tudi padec v njegovem poslovanju oz. kreditni sposobnosti. Kapitalski trgi ocenjuje kreditno sposobnost podjetij (predvsem tistih na borzi) skozi višino obrestnih mer njihovih kreditov, z znižanjem vrednosti podjetja (delnic ali deležev) ali znižanjem bonitetne ocene, ki ocenjuje kvaliteto podjetja. Tudi v slovenskem bančnem prostoru je kreditno tveganje izmed vseh tveganj, ki jim je banka izpostavljena, najpomembnejše. Pomembne zakonske omejitve so povezane z vsebino kapitalske ustreznosti bank, oblikovanjem rezervacij ter omejitvijo glede največjih dopustnih izpostavljenosti banke. Kot eno najstarejših in največjih tveganj, je kreditno tveganje osnovno tveganje kateremu je izpostavljena banka. Zakon o bančništvu ga zato podrobno definira kot tveganje nastanka izgube zaradi neizpolnitve obveznosti dolžnika do.

17. banke. Povezano je z nepravočasno izpolnitvijo obveznosti ali pa z neizpolnitvijo obveznosti do banke, z neprijavljenostjo dolžnika ali nesposobnostjo dolžnika (začasna nesposobnost zaradi nelikvidnosti ali trajna nesposobnost zaradi nesolventnosti), da v dogovorjenem roku izpolni obveznosti. Banka mora tako računati z možnostjo izpada pri vračilu kredita in pri plačilu obresti. Če je izpad plačila občasen, prizadene likvidnost banke, pri trajnem izpadu pa je prizadeto premoženje, s katerim banka razpolaga. Zato mora banka skrbno nadzirati sprejeto kreditno tveganje, pri čemer izvaja aktivnosti, povezane s presojanjem kreditne sposobnosti potencialnih komitentov, limitiranje kreditne linije, izvajanjem nadzora nad odobrenimi naložbami ter določanjem in spremljanjem ustreznosti zavarovanj naložb. Kreditno tveganje se običajno nadzoruje skozi klasične instrumente nadzora: -. -. -. -. sistem limitov omogoča zgornjo mejo zadolžitve posameznega podjetja. Limiti so lahko določeni na osnovi poslovanja posameznega podjetja, v okviru posamezne dejavnosti ali celo države; pregled kreditne vloge podjetja gre skozi proces odobravanja kreditnih referentov, bančnih služb in kreditnih odborov kar omogoča doseganje soglasij o naložbi pred dokončno odločitvijo; interna navodila in sklepi banke, ki določajo odgovornost sprejemanja odločitev – različni nivoji odločanja; poročanje o (veliki) izpostavljenosti do podjetij (ali skupine podjetij) omogoča centraliziran nadzor nad različnimi enotami banke. Izpostavljenost tako ostaja znotraj določenih internih ali zakonskih limitov in omogoča banki razpršenost naložb. Banka tako ne bo odvisna od enega ali nekaj komitentov; skozi kreditno analizo podjetja se določi boniteta komitenta: To je ocena podjetja, ki pokaže njegovo sposobnost poravnavanja obresti in glavnice v dogovorjenih rokih; razvrščanje naložb in oblikovanje rezervacij. Banke so dolžne, glede na razvrstitev naložb in komitentov, oblikovati posebne rezervacije. To so rezervacije za ugotavljanje potencialne izgube prihodkov iz naslova nevračila kreditov.. Kreditno tveganje lahko razvrstimo glede na več kriterijev. V osnovi delimo na splošno ter specifično kreditno tveganje, glede na vpliv diverzifikacije naložb na kreditno tveganje pa ga lahko razdelimo na specifično in sistematično kreditno tveganje. Osnovna delitev kreditnega tveganja je delitev na splošno in specifično kreditno tveganje. Med splošna kreditna tveganja prištevamo kreditna tveganja, ki so povezana z naložbami v posojila, ki so še vedno ena glavnih naložbenih aktivnosti v banki. Splošno kreditno tveganje delimo na tveganje kratkoročnega kreditiranja in tveganje financiranja investicij. Dejavniki, ki bankam pri kratkoročnem kreditiranju povzročajo izgube, so nesposobnost banke, ki se odraža v napačni oceni kreditne sposobnosti in zgrešeni kreditni politiki, nadalje specifične okoliščine, v katerih se nahaja dolžnik, in končno tudi splošne ekonomske okoliščine. Dejavniki, ki opredeljujejo tveganje financiranja investicij, so številni, med pomembnejšimi pa so roki in vrednosti investicijskega projekta in gospodarska stabilnost države. Tveganje je tem večje, čim daljši je rok projekta, čim večja je vrednost projekta, čim zahtevnejša je tehnologija ter čim nižja je gospodarska stabilnost države..

18. Med specifična tveganja prištevamo oblike drugih vrst tveganj, ki so preko svojih procesov in možnosti uresničitve v končni fazi manifestirajo kot specifično kreditno tveganje. To so tveganje vrednostnih papirjev, tveganje izvenbilančnih operacij in deželno tveganje (v povezavi z kreditiranjem). Z rastjo obsega investicijskega bančništva se je, kot posledica večjega obsega naložb v vrednostne papirje, povečalo tudi kreditno tveganje. Finančna institucija z nakupom dolžniškega vrednostnega papirja prevzame kreditno tveganje, ki se kaže v možnosti, da izdajatelj tega papirja ne bo izpolnil svojih obveznosti iz pogodbenega razmerja bodisi v obliki neplačanih obresti in ali glavnice. Kreditno tveganje se pojavlja tudi pri izvenbilančnih aktivnostih, ki povzročajo nastanek potencialne obveznosti banke, ter pri instrumentih terminskega poslovanja (garancijske pogodbe, kreditne linije, prodaja terjatev, listinjenje, izvedeni finančni instrumenti). Deželno tveganje je povezano z naložbami v tujino, kamor spadajo vse oblike bilančnih naložb in izvenbilančnih aktivnosti s tujino. Deželno tveganje nastaja zaradi specifičnih ekonomskih in političnih razmer v posamezni državi. Kaže se v tveganju neplačila zaradi nastanka neugodnega ekonomskega oziroma političnega položaja v državi in ga moramo jemati v povezavi s kreditnim tveganjem. Glede na vpliv diverzifikacije naložb na kreditno tveganje pa ga lahko razdelimo na specifično kreditno tveganje podjetja (Firm specific credit risk) in sistemsko kreditno tveganje (Systematic credit risk). Specifično kreditno tveganje podjetja je tveganje, povezano z neizpolnitvijo dolžniških obveznosti s strani določenega podjetja (posojilojemalca) zaradi tveganosti njegovih projektov. To kreditno tveganje je specifično za posamezno podjetje in se mu banka z diverzifikacijo naložb lahko izogne. Sistemsko kreditno tveganje pa predstavlja tveganje neizpolnitve obveznosti s strani določenega podjetja (posojilojemalca) zaradi splošnih gospodarskih razmer v okolju oziroma makro pogojev, ki prizadenejo vse kreditojemalce. Tega tveganja banka z diverzifikacijo naložb ne more odpraviti (Saunders 2000, 108). 3.1.2 Deželno tveganje Vse večja povezanost svetovnega gospodarstva se kaže tudi v bančnem poslovanju. V preteklih letih je bilo kar nekaj velikih povezovanj (prevzemov) bank in bančnih skupin, ki so presegala državne meje. Takšna širitev pa je še povečala finančne naložbe in kreditiranja preko državnih meja. Banka se tako sooča tudi s tveganjem države. Opredelimo ga kot tveganje, ki je posledica ekonomskega, političnega, socialnega in etičnega okolja posamezne države. Ti faktorji lahko nastopajo samostojno ali v medsebojni kombinaciji ter vplivajo na verjetnost poplačila dolga tuje stranke pri banki. Dolžnik tako ne bo poravnal svojih obveznosti, če ga ščiti njegova država. Tudi če je to pripravljen storiti mu lahko to onemogočijo zakoni ali ukrepi lastne države. Takšni ukrepi so se dogajali v Južni Ameriki, Afriki in Aziji. Obstajajo primeri, ko je država zaradi pomanjkanja deviz in drugih političnih razlogov prepovedala plačila v tujino. Ukrepe lahko izda centralna banka tuje države in onemogoči banki uveljavitev svoje pravice, ki izhaja iz pogodbe med strankama. Ali pa se zaradi izrednih dogodkov kot so zamenjava oblasti, državni udari, vojne, dolgovi preprosto »pozabijo« ali ne priznajo. Najnovejši tak primer je Irak, kjer se je zaradi močnih političnih pritiskov ZDA kot okupacijske sile, del dolgov odpisal, preostanek pa prestrukturiral..

19. Banke so zato prisiljene pri naložbah v druge države sprejemati tudi deželno tveganje. V pomoč so bankam različni indeksi, kot na primer Euromoney Index, Institutional Investor Index, Standard & Poor's, Moody's, Fitch IBCA Ratings, … . Nekateri od teh indeksov in ratingov so specializirani za posamezna področja (nap. kreditno tveganje države). Glej TABELA 1. TABELA 1: PRIMERJAVA TVEGANOSTI DRŽAV PO EUROMONEY INDEX V LETIH 1994 IN 2003 MESTO 2003 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10. MESTO 1994 11 3 6 1 8 12 2 5 4 16. 29 36 39 43 47 48 56 57. 73 44 40 105 80 64 104 136. 175 176 177 178 179 180 181 182 183 184 185. 130 77 165 167 134 157 164 166. DRŽAVA. EUROMONEY INDEX 2003 98,93 97,79 97,04 95,79 94,09 93,49 93,45 93,24 92,76 92,73. EUROMONEY INDEX 1994 94,27 96,49 95,73 96,74 95,38 94,20 96,66 96,38 96,46 90,97. Slovenija Madžarska Češka Estonija Poljska Slovaška Latvija Hrvaška. 76,73 67,74 66,45 65,32 62,76 62,39 58,74 57,44. 43,06 60,70 66,20 33,50 41,81 46,31 33,54 26,29. Libija Zimbabve Somalija Federacija Mikronezija Maršalski otoki Liberija Kuba Kongo Severna Koreja Irak Afganistan. 23,02 21,66 20,32 19,39 17,99 15,60 12,14 11,46 9,28 8,27 4,11. 27,98 42,69 15,24 10,52 27,22 19,02 16,04 14,87. Norveška Luksemburg Švica ZDA Danska Velika Britanija Avstrija Nizozemska Kanada Švedska. Vir: Euromoney (marec 1994), Euromoney (marec 2003).

20. Euromoney Index objavlja revija Euromoney vsakih 6 mesecev in vsebuje oceno za večino držav. Marca 2003 je bila objavljena klasifikacija za 185 držav. Indeks se izračunava na podlagi devetih kazalcev, katerim so dodeljeni različni ponderji:. − − − − − − − − −. politično tveganje (25% teže); ekonomski razvoj ( 25% teže); indikator zadolženosti (10% teže); zapadla ali reprogramirana zadolžitev (10% teže); kreditno tveganje (10% teže); dostopnost bančnega financiranja (5% teže); dostopnost likvidnostnega (kratkoročnega) financiranja (5% teže); dostop do kapitalskih trgov (5% teže); diskontiranje terjatev (5% teže);. Razpon indeksa je med 0 in 100, pri čemer manjša vrednost indeksa pomeni bolj tvegano državo. Če pregledamo lestvico skozi časovno obdobje zasledimo, da se na prvih in zadnjih mestih nahajajo po večini iste države. Po lestvici navzgor se vztrajno vzpenja tudi Slovenija, ki je na prvem mestu med vsemi novimi članicami Evropske unije. Vidimo, da je na lestvici več držav 2003 (185) kot leta 1994 (167). Pojavljajo se nove nastale z razpadom starih, preimenovanji in podobno. Koncem '80 let so z razpadom Sovjetske Zveze nastale nove države, ki so s stabilizacijo poslale čedalje bolj zanimive tudi za tuje investitorje. Prav tako se v zadnjih letih vedno več podjetij odloča za vlaganja na Kitajskem in bivši vzhodni Evropi. Velike svetovne banke, ki svoje stranke spremljajo tudi v tujini tako redno pripravljajo letna poročila o tveganosti naložb v te države. Osnovna definicija deželnega tveganja, ki poudarja posojanje denarja tujim podjetjem, je že presežena. Tudi posojila domačim podjetjem v lasti tujih pravnih (ali fizičnih) oseb so podvržena deželnemu tveganju. Vpliv je lahko neposreden preko odločitev, ki so pogojena z nacionalnimi interesi ali zakoni v državah sedeža lastnika. Tako je sprememba politike matičnega podjetja v eni državi, ki je pogojena s spremenjeno zakonodajo, odločilna pri kreditni sposobnosti ali celo obstoju hčerinskega podjetja v drugi državi. 3.1.3 Tveganje spremembe obrestne mere Tveganje spremembe obrestne mere je tveganje zmanjšanja zaslužka banke zaradi gibanja obrestnih mer. Gibanja obrestnih mer so normalen pojav v vsakem gospodarstvu. Donosi in stroški bank so večinoma vezani na obrestne mere, zato banke posvečajo veliko pozornost temu vidiku tveganja. Vsakdo, ki posoja oziroma si sposoja je podvržen tveganju spremembe obrestne mere. Posojilodajalec, ki je vezan na variabilno obrestno mero je tako ob zniževanju obrestnih mer soočen z znižanjem dobička iz naslova posojila. Prav tako pa se posojilojemalcu, ki ima v pogodbi variabilno obrestno mero, ob zviševanju obrestnih mer povečujejo stroški posojila. Oba pa imata možnost dodatnih zaslužkov ali zmanjševanja stroškov ob nasprotnem gibanju obrestnih mer..

21. Z vidika posojilodajalca banka pozna dve vrsti tveganja: tveganje refinanciranja in tveganje reinvestiranja. Tveganju refinanciranja je banka izpostavljena, ko dolgoročne naložbe financira s kratkoročnimi viri. V primeru povečanja obrestne mere kratkoročnih virov se banki razlika v marži prične manjšati saj je obrestna mera dolgoročne naložbe ostala enaka. V skrajnem primeru lahko pride tudi do izgub. V primeru zniževanja obrestnih mer kratkoročnih virov pa banka povečuje svojo maržo. Slovenske banke so imele v '90 letih prejšnjega stoletja velike probleme na tem področju, saj nikakor niso mogle zagotoviti dolgoročne vire (depozite) in so dolgoročne kredite strank financirale s kratkoročnimi depoziti. Tako je prihajajo do ekstremnih situacij, ko je na primer SKB BANKA d.d. v letu 1999 za obdobje nekaj mesecev popolnoma ustavila dolgoročno financiranje podjetij. Tveganje reinvestiranja se pojavlja, ko banka financira kratkoročne naložbe z dolgoročnimi viri. V takšnih primerih se pojavlja tveganje zniževanja obrestnih mer na aktivi banke, se pravi obrestnih mer kratkoročnih kreditov. Banka lahko knjiži izgube saj so viri lahko dražji kot pa potencijalne naložbe v katere lahko vlaga. V Sloveniji je prišlo v letih 2003 in 2004 do močnega zniževanja obrestnih mer, kar je lahko povzročilo razmere, ko so stranke pridobivale kratkoročne kredite po nižjih obrestnih merah kot pa so pred meseci na istih bankah vezale svoje depozite. Večinoma se krediti obrestujejo glede na določeno indeksacijo obrestne mere. V Sloveniji je po osamosvojitvi vse do nedavnega veljala Temeljna obrestna mera (TOM) kot merilo beleženja spremembe življenjskih stroškov oz. merilo inflacije. Veljala je tako na depozitnem kot kreditnem delu poslovanja bank, kar naj bi omogočalo izničevanje tveganja spremembe obrestne mere. Ostajal naj bi le fiksni pribitek na TOM, ki se je na depozitnem delu poslovanja bank kazal kot strošek, na kreditnem delu pa kot prihodek. Teoretično bi razlika lahko predstavljala zaslužek banke. Z odpravo TOM indeksacije, ki jo poskušajo različne banke nadomestiti z različnimi indeksi (SIOM, …), in uvedbo nominalne obrestne mere se je ponovno povečalo tovrstno tveganje. Izvedeni obrestni instrumenti, ki se jih zaradi indeksacije v Sloveniji ni uporabljalo, so postali aktualni. Obstajajo različne vrste indeksacij vezane tako na različne valute kot tudi na različne časovne intervale. Prav tako je potrebno predvideti končno zapadlost transakcije saj so tudi fiksne transakcije v trenutku zapadlosti podvržene tržnim pogojem in prenehajo biti fiksne. Upoštevati moramo fiksnost variabilnih indeksacij med dvema časovnima periodama. Variabilna obrestna mera se tako ne spreminja vsakodnevno (oz. v zelo redkih primerih), ampak se obnaša kot fiksna na določeno časovno obdobje. Obrestno mero lahko, primer vezave na EURIBOR (CHF LIBOR, USD LIBOR), spreminjamo vsakodnevno, vendar v medbančni praksi to naredimo na določena obdobja (nap. vsake 3 mesece). Tako se obdobje do nove revizije obrestna mera obnaša kot fiksna. Nekatere banke v Sloveniji celo zaokrožujejo takšno indeksacijo. Tako je lahko obrestna mera, ki velja v določenem intervalu zaokrožena na dve decimalni mesti ali pa celo močneje zaokrožena na primer 0,25 odstotne točke navzgor ali navzdol. To poraja nova podtveganja tudi pri variabilnih obrestnih merah. Glede na različne ročnosti tako kreditov kot depozitov ter različne indeksacije, je merjenje občutljivosti pasivnih in aktivnih obrestnih mer ter usklajevanje z bilanco banke dokaj kompleksno..

22. Tudi posebnosti posameznih bančnih produktov in njihovo uveljavljanje predstavlja vir tveganja spremembe obrestne mere. Tako imajo posojilojemalci opcije, da predčasno poplačajo svoje kredite obrestovane po fiksnih obrestnih merah. Če bodo tržne obrestne mere padale bodo to svojo pravico vsekakor izkoristili in si izposodili denarna sredstva po ugodnejših obrestnih merah. Banke se poskušajo pred takimi spremembami zavarovati z penaliziranjem predčasnih vračil kreditov, kar pa vedno ni mogoče. Obstaja tudi indirektno tveganje spremembe obrestne mere (Bessis 2000, 9). To ni posledica spremembe obrestne mere, marveč je pogojeno z obnašanjem bančnih strank. Le-te primerjajo prednosti in stroške posameznih bančnih produktov in možnosti njihove menjave ter se odločajo na podlagi tržnih pogojev. Prav to odločanje in negotovost, ki se poraja s tem, poudarja pomembnost indirektnega tveganja pri poslovanju banke. Predvsem merjenje je precej bolj težavno pri tej vrsti tveganja kot pa pri tveganju različnih vrst indeksacij in fiksacij obrestne mere. Banka se poskuša zavarovati pred tveganjem spremembe obrestne mere s tem, da usklajuje dospelost naložb in obveznosti. S tem sicer zmanjša svoj zaslužek, ki ga generira s prevzemanjem tveganja, vendar pa se tudi zavaruje pred potencialno izgubo. 3.1.4 Tveganje spremembe deviznega tečaja Definiramo ga lahko kot možnost spremembe vrednosti premoženja, ki izhaja iz gibanja deviznih tečajev. Nastopa v tistem delu poslovanja, ki je posredno ali neposredno povezan s tujimi plačilnimi instrumenti. Nastane zaradi valutne neusklajenosti terjatev in obveznosti, povzroči pa ga sprememba deviznih tečajev. Zaradi tega ga nekateri poimenujejo tudi valutno tveganje. S padcem Bretton-Woodskega sporazuma leta 1972, ki je temeljil na zlatu kot osrednjem menjalnem sredstvu, je bilo konec obdobja relativne stabilnosti deviznih tečajev. Ker valute niso bile več fiksirane na zlato so se pričeli pojavljati drseči devizni tečaji. Višina izpostavljenosti spremembi deviznih tečajev je določena z višino odprte pozicije (pasiva in aktiva banke sta v določeni valuti neenaki). Celotna izpostavljenost je dodatno opredeljena z gibanjem deviznih tečajev po vseh valutah. Slednje je pomembno zaradi tega, ker relativno majhna odprta pozicija pri valuti z zelo spremenljivim deviznim tečajem izpostavlja banko večjemu deviznemu tveganju kot večja odprta pozicija z relativno stabilnim deviznim tečajem. Če ima banka več naložb v eni valuti kot pa ima obveznosti v isti valuti govorimo o neto dolgi poziciji. Rast valute v primerjavi z domačo valuto povzroči, da ima banka dobiček iz nepokrite devizne pozicije. V nasprotnem primeru, ko ima banka več obveznosti kot terjatev v isti tuji valuti pa govorimo o neto kratki poziciji. Naraščanje vrednosti te valute zato povzroča banki izgubo. Samo v primeru usklajenosti velikosti in trajanja terjatev in obveznosti v neki valuti, je banka v nevtralni poziciji oziroma je zaščitena pred spremembo tečaja te valute v primerjavi z domačo valuto. Valutno tveganje je potrebno spremljati dnevno. Za tovrstno spremljanje moramo imeti na razpolago dnevno bilanco stanja po strukturi posameznih valut za predhodni dan,.

23. projekcijo denarnih tokov po posameznih valutah glede na zapadlost po dnevih, časovno vrsto gibanja deviznih tečajev po svetu in doma ter informacije o gibanjih deviznih tečajev v svetu in doma. Zaradi vsega naštetega je potrebno devizne operacije med valutami usklajevati na nivoju banke centralizirano. Dejansko se vse informacije zbirajo v zakladništvu banke, kjer tudi določajo posamezna razmerja in limite za posamezne valute. Valutno tveganje ugotavljajo in merijo glede na limite, postavljene za posamezno valuto. Limiti so izračunani glede na razpoložljivi jamstveni kapital. Pri tem je potrebno upoštevati, da je valuta z bolj variabilnim tečajem bolj tvegana. Poleg navedenih dveh pogojev pa je potrebno upoštevati tudi tretje dejstvo, da se devizni tečaji navzkrižno ne gibljejo v enako smer. Banke so razvile vrsto finančnih instrumentov, s katerimi lahko pokrijejo svojo pozicijo v določeni valuti. Taki instrumenti so:. − − − − −. valutne terminske pogodbe (futures), valutne opcije, arbitražni posli, forward pogodbe, devizna zamenjava (swap).. Vendar pa se banke odločajo tudi za zavestno držanje neto dolgih in kratkih pozicij v določanih valutah. Čeprav bi lahko z izvedenimi finančnimi instrumenti pokrile tečajno tveganje, ga zavestno puščajo odprto. V takšnih primerih govorimo o špekuliranju saj banka poskuša izkoristiti razlike v pozicijah za pridobivanje ekstra dobičkov. Takšno početje je seveda tvegano, zato je praviloma takšno početje podkrepljeno z dobrimi informacijami, ki jih zagotavlja zanesljiv in močan analitski oddelek v banki. 3.1.5 Likvidnostno tveganje Likvidnostno tveganje se obravnava kot eno večjih tveganj v banki. V svoji ekstremni obliki ne povzroči samo izgubo, marveč lahko pripelje do izgub bonitete ali celo stečaja. Bessis (2000, 7) ga definira kot ekstremno nelikvidnost (extreme illiquidity), opozorilno nelikvidnost (safty cushion) in pokrito likvidnost (ability to raise funds). Končna oblika nelikvidnosti je ekstremna nelikvidnost. Le-ta privede banko do stečaja. Likvidnost je torej za banko eno od področij na katerem mora biti zelo previdna. Vsekakor pa je takšna mejna oblika velikokrat posledica drugih bančnih tveganj. Tako lahko nesposobnost vračila kredita s strani velike bančne stranke povzroči likvidnostne probleme in tudi zamaje temelje banke. To se odraža v velikih odlivih sredstev, zapiranju računov ali kreditnih linij drugih strank banke, ki se na ta način poskušajo zaščititi pred izgubo sredstev. Vse to lahko povzroči veliko likvidnostno krizo, ki se v končni fazi lahko konča celo s stečajem..

24. Opozorilna nelikvidnost pomeni tveganje, da kratkoročna sredstva banke ne bodo zadoščala za pokritje kratkoročnih potreb strank ali neplaniranim odlivom. V tem primeru je banka prisiljena usklajevati likvidnost na način, ki ji povzroča dodatne stroške oziroma zagotavlja likvidnost po zelo težkih pogojih. Nemalokrat je potrebno skleniti posebne dogovore z strankami banke, ki omogočijo tekočo likvidnost. To seveda povzroča dodatne stroške ter negativno reklamo in nezaupanje strank. Pokrita likvidnost je normalna oblika poslovanja, ki pa pomeni višje stroške od normalnih pri zagotavljanju sredstev. Sredstva so na voljo, vendar po visokih stroških kar vpliva na profit banke. Vzroka za to vrsto likvidnostnega tveganja sta v bistvu dva. Prvi je likvidnost na trgu denarja, ki se spreminja. V določenih obdobjih vlada na trgu presežek likvidnih sredstev in takrat lahko banka najame dodatni denar po nizkih cenah. Problematična so obdobja pomanjkanja denarja, ko postane zagotavljanje likvidnosti velik strošek za banko. V preteklosti so bila taka obdobja v slovenskem bančnem sistemu tudi sezonske narave saj je bil začetek vsakega leta likvidnostno zelo obremenjujoč za banke. Drugi vzrok tiči v samem poslovanju banke. Ob nenačrtovanih visokih odlivih si mora banka na trgu denarja izposojati dodatna sredstva. Te izposoje, ki niso bile načrtovane vplivajo na povečanje stroškov poslovanja banke. Enostavnost zagotavljanja likvidnosti v banki je odvisno od organizacijskih značilnosti banke: značilnosti financiranja in stabilnosti le tega na daljše obdobje, planiranja poplačil kreditov, kreditni izpostavljenosti banke, strukturi sredstev, solventnosti in vseh značilnostih banke, zaradi katerih je prepoznavna na trgu ter s tem tudi njena boniteta. Vse skupaj opredeljuje višino stroškov in ceno denarja s katerim bo banka zagotovila svojo likvidnost. Z znižanjem bonitete banke se tudi zviša obrestna mera po kateri se banka lahko zadolži na medbančnem trgu. Potreba po likvidnosti je normalna značilnost poslovanja bank. Pojavlja se pri vseh transakcijah banke in je rezultat časovne neusklajenosti virov in sredstev. Banke pridobivajo kratkoročne depozite, ki jih posojajo kot dolgoročne kredite. Razlika v ročnostih povzroči možnost likvidnostnega tveganja in višjih stroškov poslovanja. Smisel upravljanja kreditnega portfelja z vidika likvidnosti je v zagotavljanju čim boljše usklajenosti virov in sredstev in s tem zmanjševanju likvidnostnega tveganja na sprejemljive ravni. 3.1.6. Izvenbilančno tveganje. Izvenbilančna tveganja lahko opredelimo kot tveganja, ki se nanašajo na pogojne obveznosti banke, predvsem na posle, vezana na različne pogoje kreditiranja. Tu gre za različne zavajujoče klavzule v pogodbah, kreditne linije, kreditna pisma, garancije, akreditive, … . V razmerjih s svojimi pogodbenimi partnerji banka ne sodeluje le finančno, temveč tudi s svojim dobrim imenom, ki ga zastavi za svojega komitenta na finančnem trgu. Te vrste sodelovanja s strankami ne zahtevajo takojšnjih finančnih sredstev. Le v primeru, ko je potrebno zastavljeno dobro ime banke tudi izrabiti, pride do potrebe po izplačilih in financiranju. Takoj, ko se pojavi potreba po uveljavitvi oziroma izrabi takšne vrste storitve.

25. ali uveljavitve pogodbenih določil, se pojavijo finančna sredstva, ki vplivajo na izpostavljenost banke drugim vrstam tveganj (kreditnemu, likvidnostnemu, obrestnemu, …). Banke običajno obravnavajo izvenbilančne posle s strankami enako resno kot bilančne (kreditne). Seveda so to direktne poslovne pogodbe, ki sicer ne generirajo takojšnjega denarnega toka, ampak je le ta prestavljen v neko prihodnje obdobje ali pa ga celo ni. V takšnih primeri, ko sta partnerja (banka in stranka) pogodbeno določila svoje razmerje, banka obravnava to razmerje enako kot vsa ostala naložbena razmerja. Postopki za odobritve in nadzor nad celotnim poslom je v enakih tirnicah kot na primer pri kreditiranju. Obstajajo seveda primeri kjer gre za dobro ime banke. To so običajno storitve banke, kjer je vpleteno dobro ime le-te. Pri izdaji potrdil, bonitetnih mnenj, izjav, je banka izpostavljena tveganju, da bo zaradi napačnih predstav o stranki oziroma drugih dogodkov (strankinih goljufij) utrpela negativne stroškovne posledice (posredne ali neposredne). 3.1.7. Tveganje nesolventnosti. Nevarnost, da banka ne bo sposobna pokriti svojih izgub z razpoložljivim kapitalom je tveganje nesolventnosti. Generirajo ga vse vrste tveganj, je njihov končni rezultat. To je tveganje, ki postavlja pod vprašaj obstoj banke in je bistveno tveganje na katero gledajo regulatorji. V okviru tega tveganja se postavlja vprašanje ustrezne velikosti kapitala banke. Kapitalska ustreznost banke je osnovna orientiranost »risk managementa« in jo lahko povzamemo s sledečimi predpostavkami (Bessis 2000, 11): -. vsa tveganja generirajo potencialne izgube; končno zavarovanje pred izgubami je kapital banke; višina kapitala banke mora biti prilagojena kritju vseh potencialnih izgub, ki jih povzročajo vsa tveganja v banki.. Zaradi tega je potrebno vsa tveganja ovrednotiti z višino stroškov, ki jih lahko povzročijo. Na ta način se zagotovi kvantitativno vrednotenje tveganj, ki je bankam v pomoč pri ugotavljanju kapitalske ustreznosti. 3.1.8. Operativno tveganje. Operativna tveganja so posledica napak ljudi, sistema in/ali zunanjih dejavnikov. Zaradi tega je v banki izredno pomembno natančno opredeliti odgovornosti posameznih funkcij banke in zaposlenih. Obveznosti in odgovornosti posameznih zaposlenih je treba jasno določiti. Potrebno se je izogibati situacijam, ko pride do nesporazumov ali problemov zaradi nejasnih zadolžitev. V preteklosti se v bankah ni dovolj posvečalo operativnim tveganjem. V zadnjem obdobju pridobivajo na pomenu ter sodijo med najpomembnejša bančna tveganja. Zaradi tega so tudi definicije nemalokrat razlikujejo. Cruz (2002, 16) opredeli operativna tveganja v banki na podlagi vrst škod, ki jih povzroči (glej TABELA 2)..

26. Druga razdelitev operativna tveganja razdeli na dve glavni vrsti tveganj, in sicer na operativna in poslovna. Operativna obsegajo transakcijsko tveganje, tveganje operativnega nadzora ter tveganje sistemov in jih je lažje ovrednotiti kot poslovna tveganja. Poslovna tveganja obsegajo širšo vrsto tveganj, s katerimi se banke srečujejo pri vsakodnevnem poslovanju (glej TABELA 3). TABELA 2: OPREDELJITEV OPERATIVNIH TVEGANJ GLEDE NA VRSTE ŠKOD IN NJIHOVE VZROKE VRSTA ŠKODE Pravna škoda in dolgovi. VZROK Izgubljene pravne tožbe. Davčne kazni in kazni zaradi neupoštevanja predpisov, Sporazumov Izguba ali poškodovanje Premoženja. Kazni, plačane regulatorjem Zanemarjanje, nesreče, potresi, požari. Odškodnina oz. povračilo. Zahtevek za povračilo. Stroški nenadomestila škodnega Nezmožnost pravno izterjati od dogodka tretje osebe povrnitev premoženja zaradi operativne napake Odpis vrednosti Prevare, napačno predstavljeno tržno in/ali kreditno tveganje. DENARNA ŠKODA Pravni in ostali stroški, povezani s škodnim dogodkom Kazni ali/in neposredni stroški za druge kazni Zmanjšanje vrednosti nefinančnega premoženja in lastnine podjetja Plačilo glavnice in/ali obresti tretji osebi ali stroški v kakšni drugi obliki; kompenzacije, plačani strani in/ali tretji osebi Plačila napačni stranki, ki niso bila povrnjena Neposredno zmanjšanje vrednosti finančnega premoženja kot posledica operativne napake. Vir: Cruz (2002, 16) Operativna tveganja lahko razdelimo tudi na tehnična tveganja, ki zajemajo napake v procesu transakcij, napake v informacijskih sistemih in odsotnost tehnoloških pripomočkov za merjenja tveganj. Organizacijska tveganja obsegajo organizacijo in kontrolo nadzora rizikov v banki, organizacijo in separacijo različnih področij v banki za zagotavljanje kontrol procesa dela ter organiziranost procesa dela na način, ki bo spodbujal odkrivanje in ne skrivanje napak (Bessis 2000, 12-15). Pomen operativnega tveganja v bankah se stopnjuje z čedalje večjo diverzifikacijo produktov banke in večjo tehnološko (informacijsko) podporo bančnega poslovanja. V večini bank je to tveganje v začetni fazi obvladovanja in nadzora, saj še ni izdelanih formalnih sistemov obvladovanja. Tako se postopki omejujejo na postopke notranje revizije ter sisteme omejitev na osnovi dejavnikov tveganj, zavarovanje, razdelitev delovnih postopkov in kontrol, … ..

27. TABELA 3: RAZDELITEV OPERATIVNIH TVEGANJ NA OPERATIVNA IN POSLOVNA. Transakcijsko tveganje. Operativna tveganja Tveganje operativnega nadzora. Tveganje sistemov. Poslovna tveganja. Tveganje konvertibilnosti valute Sprememba v kreditnem točkovanju Tveganje dobrega imena Tveganje davkov Pravno tveganje Tveganje katastrofe Regulativno tveganje. Vir: Parsley (1996). Napaka pri izvršitvi Kompleksnost proizvoda Napaka pri knjiženju Napaka pri poravnavi Tveganje dostave blaga Tveganje dokumentacije / pogodbe Prekoračitev omejitev Goljufivo tveganje Prevara Pranje denarja Tveganje varnosti Tveganje glavnega osebja Tveganje procesa Napaka v programih Napaka v modelih / metodologiji Napaka pri določanju tržnih cen Upravljalske informacije Napaka sistemov IT Napaka v telekomunikacijah Načrtovanje izrednih razmer. Naravne katastrofe Vojne Zlom trgov Kršitev kapitalskih zahtev Regulativne spremembe.

28. 3.2. Metode obvladovanja tveganj. 3.2.1 Rezervacije Glede na boniteto svojih komitentov mora banka oblikovati tudi ustrezne rezervacije. V skladu z določbo 75. člena ZBan lahko banka oblikuje rezervacije za splošna bančna tveganja, namenjene kritju morebitnih izgub zaradi tveganj, ki izhajajo iz njenega celotnega poslovanja, ter mora oblikovati posebne rezervacije glede na posebna tveganja, ki izhajajo iz posameznih poslov oziroma skupin posameznih poslov. Pri tem se za posebne rezervacije šteje tudi rezervacije, ki jih banka oblikuje glede na posebno tveganje neizterljivosti terjatev iz naslova zajamčenih vlog v primeru stečaja druge banke. Rezervacije so namenjene pokritju potencialnih izgub iz terjatev. Za izračun posebnih rezervacij, ki jih je banka dolžna oblikovati, je Banka Slovenije v Sklepu o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic (UL RS št. 24/2002) določila podrobnejša merila za razvrščanje postavk po stopnji tveganj ter odstotke za izračun potencialnih izgub za posamezne terjatve. V Sklepu o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic je določeno, da mora banka oceniti dolžnikovo sposobnost izpolnjevati obveznosti do banke in kvaliteto zavarovanja terjatev banke po vrsti in obsegu pred odobritvijo vsakega kredita oziroma pred sklenitvijo druge pogodbe, ki je temelj nastanka izpostavljenosti banke. Poleg tega mora banka ves čas trajanja pravnega razmerja, ki je temelj nastanka izpostavljenosti, spremljati poslovanje dolžnika in kvaliteto zavarovanja terjatev banke. Vse dolžnike iz skupine povezanih oseb se praviloma razvrsti v skupino razvrstitev, v katero se razvrsti najslabša oseba iz skupine (Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic, UL RS, št. 24/2002). Sama metodologija razvrščanja terjatev v posamezne bonitetne skupine, ki jo predpisuje Banka Slovenije, temelji na kapitalskih standardih in priporočilih za obvladovanje tveganj Banke za mednarodne poravnave v Baslu. Terjatve se razvrščajo v skupine od A do E na podlagi ocene dolžnikove sposobnosti izpolnitve obveznosti do banke ob dospelosti, ki se presoja na podlagi ocene finančnega položaja posameznega dolžnika, njegove zmožnosti zadostnega denarnega pritoka za redno izpolnjevanje obveznosti do banke v prihodnosti, vrste in obsega zavarovanja terjatev do posameznega dolžnika ter izpolnjevanja dolžnikovih obveznosti do banke v preteklih obdobjih. Pregled kriterijev za razvrščanje terjatev v skupine od A do E, ocenjena višina potencialnih izgub ter predpisan okvir posebnih rezervacij, ki jih je banka dolžna oblikovati, je podan v TABELI 4..

29. TABELA 3:. PREGLED KRITERIJEV ZA RAZVRŠČANJE TERJATEV V BONITETNE SKUPINE, VIŠINA POTENCIALNIH IZGUB TER VIŠINA OBLIKOVANIH POSEBNIH REZERVACIJ. Bonitetna skupina. Kriteriji za razvrščanje terjatev • •. A •. • B. •. •. C. • •. 3. Možni % za izračun Oblikovanje potencialnih izgub za posebnih terjatve (povprečno) rezervacij. terjatve do Banke Slovenije in Republike Slovenije; terjatve do dolžnikov, za katere se ne pričakuje težav s plačevanjem obveznosti in ki plačujejo svoje 0% vrednosti terjatev (0% vrednosti obveznosti ob dospelosti oziroma terjatev) izjemoma z zamudo do 15 dni; terjatve, zavarovane s prvovrstnim zavarovanjem3 do aktiviranja zavarovanja, vendar največ 30 dni po roku za plačilo terjatve; terjatve do dolžnikov, za katere se ocenjuje, da bodo denarni tokovi še zadostovali za redno 5-15% vrednost poravnavanje dospelih obveznosti, terjatev toda njihovo finančno stanje je (10% vrednosti trenutno šibko, ne kaže pa, da bi terjatev) se v bodoče bistveno poslabšalo; terjatve do dolžnikov, ki večkrat plačujejo obveznosti z zamudo do 30 dni, občasno tudi z zamudo od 31 do 90 dni; terjatve do dolžnikov, za katere se ocenjuje, da denarni tokovi ne bodo zadostovali za redno poravnavanje dospelih obveznosti; 15-40% vrednosti terjatve do dolžnikov, ki so terjatev izrazito podkapitalizirani; (25% vrednosti terjatve do dolžnikov, ki nimajo terjatev) zadostnih dolgoročnih virov. Vsaj 1% višine Terjatve, razen za terjatve do Banke Slovenije in do Republike Slovenije. V višini ugotovljene Potencialne izgube (5-15% vrednosti terjatev). V višini ugotovljene potencialne izgube (15-40% vrednosti. Kot prvovrstna zavarovanja se štejejo (i) bančne vloge, za katere obstaja s pogodbo določena obveznost, da se uporabi za poplačilo terjatve, (ii) vrednostni papirji Republike Slovenije, Banke Slovenije ter držav EEA in nekaterih z njimi primerljivih držav OECD, (iii) nepreklicne garancije na prvi poziv bank, ki so pridobile dovoljenje Banke Slovenije za opravljanje bančnih storitev, prvovrstnih bank držav članic in prvovrstnih bank držav članic in prvovrstnih tujih bank, (iv) prvovrstni dolžniški vrednostni papirji bank, s katerimi se trguje na finančnem trgu (pri tem se ne upoštevajo podrejeni in zamenljivi dolžniški vrednostni papirji, (v) nepreklicna jamstva Slovenske izvozne družbe, družbe za zavarovanje in financiranje izvoza in (vi) nepreklicna jamstva Republike Slovenije..

30. •. •. • • D. •. • • •. E. • •. sredstev za financiranje dolgoročnih naložb; terjatve do dolžnikov, od katerih banka ne prejema tekočih zadovoljivih informacij ali ustrezne dokumentacije v zvezi s terjatvami, jamstvi in viri za odplačilo terjatev; terjatve do dolžnikov, ki večkrat plačujejo obveznosti z zamudo od 31 do 90 dni, občasno z zamudo od 91 do 180 dni; terjatve do dolžnikov, za katere obstaja verjetnost izgube; terjatve do dolžnikov, ki so nelikvidni in nesolventni; terjatve do dolžnikov, za katere je bil pri pristojnem sodišču vložen predlog za začetek postopka prisilne poravnave ali stečaja; terjatve do dolžnikov, ki so v sanaciji oziroma postopku prisilne poravnave; terjatve do dolžnikov, ki so v stečaju; terjatve do dolžnikov, ki večkrat plačujejo obveznosti z zamudo od 91 do 180 dni, občasno tudi z zamudo od 181 do 365 dni, vendar se utemeljeno pričakuje delno pokritje terjatev; terjatve do dolžnikov, za katere se ocenjuje, da ne bodo poplačane; terjatve do dolžnikov s sporno pravno podlago. terjatev). 40-99% vrednosti terjatev (50% vrednosti terjatev). 100% vrednosti terjatev (100% vrednosti terjatev). V višini ugotovljene potencialne izgube (4099% vrednosti terjatev). 100% vrednosti terjatev. Viri: Sklep o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic (UL RS št. 24/2002), Sklep o oblikovanju posebnih rezervacij bank in hranilnic (UL RS št. 24/2002) Glede na kreditno tveganje se v skladu z metodologijo terjatve iz skupine A štejejo tako rekoč za popolnoma varne, iz skupine B za nekoliko manj, vendar še vedno za varne, le terjatve v skupinah C, D, E štejejo za terjatve z visoko stopnjo verjetnosti, da ne bodo unovčene (vsaj ne v dogovorjenih rokih) in štejejo za problematične, dvomljive, sporne oziroma slabe terjatve..

31. V sklepu o razvrstitvi terjatev se je možnost uporabe hipotek za ugodnejše obravnavanje pri razvrstitvi terjatev, to je razvrstitev za eno skupino višje, odpravila za vse novo sklenjene posle oz. pridobljena zavarovanja od 1.1.2003 dalje. Terjatve, ki so bile na dan 31.12.2002 razporejene v eno skupino višje zaradi zavarovanj z zastavo nepremičnin, morajo banke prerazvrstiti v nižjo skupino najkasneje do 31.12.2005 (Sklep o spremembi in dopolnitvah sklepa o razvrstitvi aktivnih bilančnih in zunajbilančnih postavk bank in hranilnic, UL RS št. 85/2002)4. Posebne rezervacije banke oblikujejo na obseg tveganih terjatev in potencialnih obveznosti, ki utegnejo postati terjatve, in sicer v odvisnosti od njihove razvrstitve v posamezno bonitetno skupino. Banka Slovenije predpisuje minimalno stopnjo rezervacij, pri čemer se banke prosto odločajo za lastno politiko znotraj danih okvirov. Banka je dolžna oblikovati 1% rezervacije tudi za bilančne terjatve do komitentov, ki so razvrščeni v A bonitetno skupino. Na aktivni strani bilance pa poleg terjatev iz naslova različnih oblik naložb banka izkazuje še nekatere druge postavke, kot so denar v blagajni, stanje na računih pri Banki Slovenije, osnovna sredstva, ipd. Za te postavke banka ni dolžna oblikovati posebnih rezervacij. 3.2.2. Regulativne omejitve. Omejitve, ki jih zakonodaja predpisuje poslovnim bankam z namenom zavarovanja prevelikih tveganj, so povezane tudi z določitvijo nekaterih največjih dopustnih izpostavljenosti banke. ZBan, skupaj s Sklepom Banke Slovenije o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic (UL RS št. 24/2002), kot bo navedeno v nadaljevanju, določa največjo dopustno izpostavljenost bank do posamezne osebe, omejitev izpostavljenosti banke do osebe v posebnem razmerju z banko, omejitev izpostavljenosti banke do drugih oseb v skupini ter omejitev vsote velikih izpostavljenosti. Izpostavljenost banke do posameznega komitenta, za kar se smatra tudi skupina povezanih oseb, ne sme presegati 25% kapitala banke. Izpostavljenost banke do posamezne osebe je vsota vseh terjatev in pogojnih terjatev do ene osebe, vrednost naložb v vrednostne papirje te osebe in vrednosti kapitalskih deležev banke v tej osebi. Pri izračunu izpostavljenosti se za posamezno osebo štejejo tudi dve ali več oseb, ki so med seboj povezane tako, da za banko predstavljajo eno samo tveganje. Izpostavljenost banke do posamezne osebe pomeni prikaz največje možne izgube banke v primeru, da ta oseba ne poravna vseh svojih obveznosti do banke. V izpostavljenost se štejejo vse aktivne bilančne in klasične zunajbilančne postavke, ki se nanašajo na posamezno osebo. V izpostavljenost se štejejo tudi posebne postavke izrednih finančnih instrumentov, ki se ne vključujejo v izračun izpostavljenosti v višini pogodbenih vrednosti, temveč v višini nadomestitvenih vrednosti5 (Sklep o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic, UL RS št. 24/2002). 4. V Hypo banki so se prve prerazvrstitve pričele opravljati že v letu 2003, konec leta 2004 ter najkasneje v začetku leta 2005 pa se bodo prerazvrstile vse terjatve banke, ki so bile uvrščene v višjo skupina na podlagi hipotek. 5 Nadomestitvena vrednost so morebitni stroški za nadomestitev denarnega toka odprte pozicije v primerih neizpolnitve pogodbenih obveznosti s strani druge pogodbene stranke. Kreditna nadomestitvena vrednost je odvisna od roka zapadlosti pogodbe, kakor tudi od spremenljivosti obrestnih mer in cen, na katerih temelji določena vrsta instrumenta. Za izračun nadomestitvenih vrednosti banke lahko izberejo eno izmed dveh možnih metod (metodo originalne zapadlosti in metodo tekoče izpostavljenosti) (Sklep o kapitalski ustreznosti bank in hranilnic, UL RS št. 24/2002)..

32. Za skupino povezanih oseb6 se šteje (Sklep o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic, UL RS št. 24/2002): - Dve ali več fizičnih in pravnih oseb, ki če se ne izkaže drugače, predstavljajo eno samo tveganje, ker ena od njih neposredno ali posredno obvladuje drugo ali druge osebe. Domneva se, da en oseba obvladuje drugo, če je neposredno ali posredno imetnik poslovnega deleža, delnic oziroma drugih pravic, na podlagi katerih je udeležena pri obvladovanju ali v kapitalu druge osebe z najmanj 50% deležem. - Dve ali več fizičnih ali pravnih oseb, med katerimi sicer ni odnosa obvladovanja, za katere pa se lahko šteje, da predstavljajo eno samo tveganje, ker se tako povezane med seboj, da finančne težave ene povzročajo težave druge ali vseh ostalih pri poplačilu dolga. Pri ugotavljanju skupine povezanih oseb mora banka presojati zlasti osebe z naslednjimi oblikami povezav (Sklep o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic, UL RS št. 24/2002): - osebe, ki imajo skupne imetnike poslovnih deležev, delnic oziroma drugih pravic, na podlagi katerih so udeleženi pri obvladovanju ali v kapitalu teh oseb; - osebe pod enotnim vodstvom (na primer koncernske družbe); - osebe, ki so medsebojno gospodarsko povezane in odvisne in teh povezav ni mogoče nadomestiti v kratkem času; - posamezne fizične osebe in njihovi ožji družinski člani; - fizične osebe in pravne osebe, v katerih so te fizične osebe člani uprave, člani nadzornega sveta ali prokuristi oziroma imajo kako drugače pomemben vpliv pri obvladovanju teh pravnih oseb; - fizične osebe, ki kot zasebniki opravljajo dejavnost (npr. samostojni podjetniki posamezniki) in njihovi ožji družinski člani. Izpostavljenost banke do oseb v posebnem razmerju z banko (člani uprave, nadzornega sveta, prokuristi in s tem osebam povezane osebe) ne sme presegati 10% višine kapitala banke. Vsota vseh izpostavljenosti banke do oseb v posebnem razmerju z banko ne sme presegati 100% višine kapitala banke. Izpostavljenost banke do posamezne osebe, ki jo banka posredno ali neposredno obvladuje, oziroma, do osebe, ki jo posredno ali neposredno obvladuje ista oseba kot banko ne sme presegati 20% kapitala banke. Vsota vseh velikih izpostavljenosti v banki ne sme presegati 800% kapitala banke. Velika izpostavljenost banke je izpostavljenost banke do posamezne osebe, ki dosega ali presega 10% kapitala banke. Za posamezno osebo se pri izračunu izpostavljenosti štejeta tudi dve ali več oseb, ki so med seboj povezane tako, da za banko predstavljajo eno samo tveganje (skupina povezanih oseb) in se zato ta skupina obravnava kot posamezna oseba. Izpostavljenost do posameznih oseb iz skupine se štejejo in seštejejo kot ene izpostavljenost; to je izpostavljenost do skupine povezanih oseb (Sklep o veliki izpostavljenosti bank in hranilnic, UL RS št. 24/2002).. 6. Pri ugotavljanju oseb, ki tvorijo skupino povezanih oseb, se povezave z Republiko Slovenijo ne upoštevajo..