Management v policiji : diplomsko delo visokošolskega študija

Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO. Sebastjan Korošec Ljubljana, 2008.

Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. MANAGEMENT V POLICIJI DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA ŠTUDIJA. Študent: Sebastjan Korošec Mentor: doc. dr. Branko Lobnikar Ljubljana, 2008 2.

KAZALO 1 UVOD.........................................................................................................................7 2 1DRŽAVA IN POLICIJA............................................................................................9 2.1 Pravni položaj policije........................................................................................13 2.2 Notranja organiziranost policije.........................................................................18 2.2.1 Generalna policijska uprava.....................................................................................18 2.2.2 Policijske uprave......................................................................................................21 2.2.3 Policijske postaje......................................................................................................24 3 ORGANIZACIJA IN MANAGEMENT......................................................................29 3.1 Manager in management...................................................................................31 3.2 Pristopi k managementu....................................................................................41 4 MANAGEMENT V POLICIJI....................................................................................44 4.1 Primerjava med managerjem in policijskim vodjem..........................................47 4.2 Strateški cilji v policiji.........................................................................................50 4.3 Vizija policije......................................................................................................52 4.4 Poslanstvo policije.............................................................................................52 4.5 Temeljni cilji.......................................................................................................52 4.6 Nov pristop policije k ciljem...............................................................................53 5 VODENJE POLICIJE...............................................................................................55 5.1 Pristopi k vodenju..............................................................................................56 5.2 Stili vodenja ......................................................................................................58 5.3 Vodenje generalne policijske uprave.................................................................62 5.4 Vodenje policijske uprave..................................................................................63 5.5 Vodenje policijske postaje ................................................................................64 6 POLICIJSKI VODJE................................................................................................66 6.1 Usposabljanje managerjev v policiji..................................................................69 7 UREDITEV MANAGEMENTA V PREDPISIH.........................................................70 8 ZAKLJUČEK............................................................................................................73 9 LITERATURA..........................................................................................................75 9.1 Pravni viri...........................................................................................................76. 3.

KAZALO SLIK Slika 1: Organigram ministrstva za notranje zadeve..................................................15 Slika 2: Organigram generalne policijske uprave.......................................................19 Slika 3: Policijske uprave............................................................................................21 Slika 4: Organigram policijske uprave........................................................................22 Slika 5: Organigram policijske postaje.......................................................................27 Slika 6: Vrste odločitev in nivoji managementa.....................................................37 Slika 7: Nivoji managementa......................................................................................39 KAZALO TABEL Tabela 1: Dvojnost delovanja managerjev v organizaciji...........................................31 Tabela 2: Osnovne razlike med tradicionalnim in sodobnim pristopom k opravljanju policijskega dela.........................................................................................53. 4.

POVZETEK V policiji se je položaj zaposlenih urejal z različnimi predpisi, nazadnje je področje uredil Zakon o javnih uslužbencih, ki se uporablja v povezavi z Zakonom o delovnih razmerjih in Zakonom o policiji. Na začetku diplomske naloge bom na kratko predstavil policijo v sistemu javne uprave. Predstavil bom njeno tri nivojsko organiziranost in pravno podlago za tako organiziranost. V nadaljevanju se bom posvetil pomenu besed management in manager kot veljata tako v gospodarstvu, kakor tudi v negospodarstvu. Ugotavljal bom razlike med managementom v gospodarstvu in managementom v policiji ter urejenost managementa v predpisih. Zanimala me bo tudi razlika med managementom v policiji in klasičnim vodenjem v policiji. V diplomski nalogi bom opredelil naloge, strateške cilje, vizijo, poslanstvo in ostale naloge, ki jih opravlja policija. Opredelil bom vodenje policije na vseh treh nivojih, določil kdo so managerji v policiji in opredelil njihova razmerja ter samo usposabljanje managerjev. Ugotavljal bom, kakšni stili vodenja obstajajo in, na podlagi že narejenih analiz v policiji, kakšen stil vodenja prevladuje, prav tako pa bom predstavil nov pristop k delu slovenske policije in razliko med tradicionalnim pristopom in sodobnim pristopom k delu policije. Na koncu bom opredelil ureditev statusa vodstvenih delavcev po Zakonu o javnih uslužbencih, Zakonu o delovnih razmerjih, Zakonu o policiji in drugih predpisih, ki urejajo področje pravic in obveznosti iz delovnih razmerij.. 5.

ABSTRACT The status of employees has been regulated in different ways in the Police. The last regulation has been introduced by the Civil Servants Act used in connection with the Employment Relationship Act and the Police Act. First, I shall briefly present the Police as a part of our public administration system, its three-levelled organization, and legal basis for such structure. Further on, I shall focus on the meaning of the words management and manager used in economic and also in non-economic spheres. I shall determine differences between management in economy vs. management in the Police and regulations on management. Moreover, I am interested in the distinction between management and standard policy making in the Police. In my dissertation I define tasks, strategic goals, vision, mission, and other duties undertaken by the Police. Management of the Police at all three levels, defining who the managers in the Police are and determining their relationships and management training shall be discussed further on. I establish different styles of management and, based on already made analyses, which style of management prevails in the Police. Moreover, I shall present the new approach to the work of the Slovenian police and differences between the traditional and modern approach to the police work. In the last part, I try to define the senior executives' status arrangement according to the Civil Servants Act, the Employment Relationship Act, the Police Act, and other regulations which govern the rights area and liabilities arising from employment relationships.. 6.

1. UVOD. Skupaj z državo je nastajala tudi policija. Kakor se je razvijala država, tako se je razvijala tudi policija. Z razvojem družbe je prihajalo do najrazličnejših varnostnih pojavov, katerim se je morala prilagajati policija. Vse to je privedlo do razvejane organizacije policije. Bolj kot je postajala razvejana, težja je bila koordinacija in komunikacija med različnimi oddelki oziroma notranjimi organizacijskimi enotami na enem nivoju policije, še težja pa je postajala komunikacija med različnimi nivoji policijske organizacije. Razvoj družbe in prehod iz komunističnega režima v demokracijo je pripeljal še do ene spremembe v policijski organizaciji, saj se je pojavila potreba po policiji, ki je usmerjena v delo v skupnosti in ne policijo, ki je namenjena zgolj in le varovanju obstoječe ustavne ureditve in elit v državi. Delo policije je bilo postavljeno. pod drobnogled javnosti, za kar so posebej dobro. poskrbeli mediji. Cilji in vizija policije so bili prilagojeni glavnemu merilu učinkovitosti delovanja in sicer varovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Policijski vodje niso mogli biti zgolj uradniki, ampak je prišlo do potrebe po managerjih, kateri se ravnajo po načelih, ki veljajo za managerje v profitnih organizacijah. Policija ni profitna organizacija, če pa dobro pomislimo, obstajajo podobnosti delovanja managerjev, tako v profitnih, kakor v neprofitnih organizacijah saj so v obeh organizacijah potrebni vizija in skupni cilji, kakovost dela pa je merjena z doseženimi cilji in tudi z vizijo. V policiji cilj ni profit in rast profita, je pa cilj spoštovanje človekovih pravic in svoboščih, varnost ljudi in njihovega premoženja in še bi lahko naštevali. Vse to pa ni dovolj, saj se policija zavzema tudi za rast varnosti, za vedno večje spoštovanje človekovih pravic, prav tako pa se tudi zaveda, da je izobraževanje policistov tisto, ki lahko zagotovi lažje doseganje ciljev in vizije, katere si je zadala. Da bi vse to lahko dosegli, potrebujemo visoko izobražen kader, kateri bo prevzel sodobno vodenje, lahko bi rekli management, ki bo postavljal skupne cilje, imel vizijo, razdelil pooblastila, odgovornosti, ki bo usmerjal, ugotavljal dosežke. Policija bo uspešna, če jo bo obvladoval nekdo, ki ima prava znanja in sposobnosti - to je manager. Zato se je tudi v policiji pojavila potreba po ljudeh, ki bodo izobraženi na področju managementa, ljudje, ki niso iz vrst policije, pa bodo vseeno prišli na 7.

položaje v policiji, saj imajo znanje in izkušnje s področja, katerega policisti večinoma ne poznajo, saj se s tem ne srečujejo pri svojem delu. Do sedaj je v policiji obstajal enotirni sistem zaposlovanja, ki je omogočal napredovanje od navadnega policista do najvišjega vodje v policiji, s prestopom v sodobno usmerjeno policijo pa se je pojavila potreba po dvotirnem ali pa celo večtirnem zaposlovanju v policiji, kar bi omogočilo, da bi zaposlili točno določeno strukturo ljudi na mestih, kjer potrebujejo določena specifična znanja. Managerji so struktura ljudi, za katere ni nujno da izhajajo iz vrst policije. To še posebej velja za strateški management, manj pa seveda za operativni management, kjer imajo managerji nalogo izvrševanja strategije, ki jo določi strateški management in imajo zato tudi stik z operativo ter tudi potrebujejo znanje s policijskega operativnega področja.. 8.

2. 1DRŽAVA IN POLICIJA. Zgodovinsko gledano je varnost temeljna vrednota medčloveških odnosov, saj človeštvo gradi na njej individualno in kolektivno življenje. Varnost se nanaša na posameznika, družbo, državo v celoti in tudi na mednarodni sistem.. Zato je. generalna skupščina OZN leta 1948 s Splošno deklaracijo človekovih pravic razglasila, da so človekove pravice skupen ideal vseh ljudstev in vseh narodov, ki tako vedno razvijajo in spoštujejo pravice in svoboščine. To tudi pomeni, da je človekovo dostojanstvo prirojeno in da imajo vsi enake pravice, ki so neodtujljive (svoboda, pravičnost in mir na svetu), njihovo zanikanje pa privede do barbarskih dejanj. Zato je nujno, da se človekove pravice zavarujejo z močjo prava, da se človek ne bi bil prisiljen zatekati v skrajni sili k uporu zoper tiranijo in nasilje. Republika Slovenija je zaradi volje slovenskega naroda in prebivalcev Republike Slovenije, ki je bila izražena na plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije dne 23. decembra 1990, sprejela 25. junija 1991 Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije v kateri je navedeno, da je Republika Slovenija samostojna in neodvisna država, ki zagotavlja varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin vsem osebam na ozemlju Republike Slovenije. To družbeno pogodbo je Skupščina Republike Slovenije sprejela ob upoštevanju, da je bila Republika Slovenija država že po prej veljavni ustavni ureditvi, saj je imela ozemlje, ljudstvo in tudi suvereno oblast in da je le del svojih suverenih pravic uresničevala v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji. Republika Slovenija je to listino sprejela tudi ob dejstvu, da SFRJ ni delovala kot pravno urejena država in so se v njej hudo kršile človekove pravice. Ustava je tista, ki ima dve izvirni nalogi: da ustanovi državo in določi njeno ureditev in da po drugi strani opredeli pravice in svoboščine državljanov v razmerju do te oblasti in njenih organov.. 9.

V Sloveniji velja ustavno načelo demokracije. Demokracija je utemeljena z načelom suverenosti ljudstva, kar pomeni, da politična oblast ni predpostavljena, ampak potrebuje za svoj obstoj in delovanje veljavno legitimacijo. To lahko utemelji le ljudstvo in nihče drug, kar pomeni da je ljudstvo edini nosilec oblasti, ki razpolaga z ustavodajno oblastjo, s katero pooblašča zakonodajne, izvršne in sodne organe za izvrševanje pristojnosti po načelu delitve oblasti. Ugotoviti je potrebno, da človekovo in družbeno življenje sestavlja neskončno število posameznih ravnanj, vedenj in dejanj, s katerimi zadovoljujemo svoje potrebe in opravljamo svoje dolžnosti, pri tem pa nas vežejo določena pravila. Ta pravila so nastajala in še nastajajo v vsakdanjem življenju zaradi sožitja z drugimi ljudmi in so zapovedi in prepovedi, ki so običajna, moralna, socialna ali pravna pravila. Zaradi teh pravil dobijo nekatera ravnanja negativen, druga pa pozitiven predznak. Negativen predznak dobijo ravnanja, ki jih družbena skupina oziroma družba v celoti šteje za drugačna, za nenormalna oziroma neobičajna in družbi nevarna. Republika Slovenija je pravna država, za katero je značilna demokracija in s tem tudi delitev državne oblasti na zakonodajno, sodno in izvršilno vejo oblasti. Izvršilna veja oblasti je sestavljena iz političnega (vlada) in strokovnega dela (ministrstva). Državna uprava predstavlja strokovni del izvršilne veje oblasti in kot taka izvršuje zakone in druge predpise, ki jih sprejema državni zbor, ratificirane mednarodne pogodbe, državni proračun, podzakonske predpise in druge vladne akte in tako tudi usmerja družbeni razvoj. Državna uprava za vlado pripravlja predloge zakonov, podzakonskih predpisov, drugih aktov in gradiv ter zagotavlja strokovno pomoč pri oblikovanju politik (Kečanović, 2006:106). Državna uprava spremlja stanje družbe na področji,h za katera je pristojna, in skrbi za njen razvoj v. skladu s sprejeto politiko države. Pri izvajanju navedenih nalog. izdaja predpise in posamične akte ter interne akte, vstopa v imenu in na račun Republike Slovenije v civilnopravna razmerja ter opravlja materialna dejanja, za 10.

katera pa mora imeti neposredno podlago v zakonu, saj z njimi posega v osebno svobodo, dostojanstvo, zasebnost, lastnino ter druge človekove pravice in svoboščine (Kečanović, 2006:106). Naloge državne uprave opravljajo ministrstva, organi v sestavi ministrstev, notranje organizacijske enote ministrstev in organov v sestavi ministrstev ter teritorialno organizirane enote in specializirane službe uprave (Kečanović, 2006:108). Nadzor, pravne in politične odločitve, usmerjanje državne uprave in njenih institucij so v pristojnosti parlamenta oziroma zakonodajne veje oblasti, nadzor zakonitosti pa tudi v pristojnosti sodne veje oblasti. Vlada upošteva odločitve parlamenta, operativna izvršitev odločitev pa je naloga državne uprave (Kečanović, 2006:106). Ustava ureja položaj državne uprave v 120. do 122. členih, kjer v 120. členu določa, da organizacijo uprave, njene pristojnosti in način imenovanja njenih funkcionarjev ureja zakon. Pri nas je ta zakon Zakon o državni upravi (ZDU-1), ki je uredil državno upravo tudi tako, da je del pristojnosti zakonske ravni prenesel na podzakonsko oziroma uredbodajno (Kečanović, 2006:106). To ni dobro in za to je tipičen primer ureditev policije, kjer se je ta ureditev ustanavljanja organov v sestavi pokazala kot slaba rešitev. Policijo ureja področni Zakon o policiji, v katerem je policija urejena kot organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve, vzporedno in ponekod celo različno pa še ZDU-1 in Uredba o organih v sestavi ministrstev (Kečanović, 2006:107). Ministrstva so najvišji organi uprave v organizacijskem in funkcionalnem pogledu in so ustanovljeni za opravljanje nalog in uresničevanje državnih politik na enem ali več upravnih področjih. Ministrstvo vodi in predstavlja minister, ki izdaja predpise in druge akte ter sprejema odločitve iz pristojnosti ministrstva. Naloge ministrstva opravljajo notranje organizacijske enote, organi v sestavi in teritorialno organizirane enote (Kečanović, 2006:108). 11.

Organi v sestavi se lahko ustanovijo zaradi opravljanja specializiranih strokovnih nalog (urad), izvršilnih in razvojnih nalog (uprava), nalog inšpekcijskega in drugega nadzora (inšpektorat) ter nalog na področju javnih služb (agencija), če se s tem zagotovi večja učinkovitost in kakovost pri opravljanju nalog oziroma če je zaradi narave nalog ali delovnega področja treba zagotoviti večjo stopnjo strokovne samostojnosti pri opravljanju nalog. Neposredni nadzor nad delovanjem organa v sestavi izvaja ministrstvo. Predstojnik organa v sestavi mora ministru redno in na njegovo neposredno zahtevo poročati o delu organa v sestavi in o vseh pomembnejših vprašanjih s področja dela organa v sestavi (Kečanović, 2006:108). Policija je po definiciji organ izvršilne oblasti (strokovni del), pristojen za javno varnost, javni red in mir in za uveljavljanje zakonov. Policija je eden nosilcev nacionalnega varnostnega sistem. Institucionalen položaj policije določajo pravila o njeni umestitvi v Ministrstvo za notranje zadeve, ki je po resorni delitvi pristojno za določanje nalog javne varnosti na državni in lokalni ravni, upravne notranje zadeve, inšpekcijo za notranje zadeve ter zasebno varnost. Položaj policije v Ministrstvu za notranje zadeve, njeno notranjo organizacijo in posebnosti sistema policijskih uslužbencev, temeljne varnostne naloge, prisilne ukrepe ureja Zakon o policiji (Zpol) (Kečanović, 2006:143). Ker pa ima policija široko delovno področje in pristojnosti, so naloge policije in pooblastila urejena še v drugih zakonih in predpisih ( Zakon o kazenskem postopku, Zakon o prekrških, Zakon o javnem redu in miru, Zakon o varnosti cestnega prometa, Zakon o nadzoru državne meje, Zakon o tujcih ter vrsta drugih predpisov, ki so podlaga za delovanje policije v različnih okoliščinah in na različnih področjih urejanja družbenega življenja) (Kečanović, 2006:144). Policija je organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve, s tem pa ji je zagotovljena večja avtonomnost na področju kadrovanja, delovanja, organiziranja in financiranja. Ministrstvo policijo pri tem nadzira. S tem namenom lahko minister od predstojnika 12.

zahteva poročila, podatke in druge dokumente o delu ter razvojnih, organizacijskih, kadrovskih in finančnih ciljih (Kečanović, 2006:144). Ustava neposredno ne ureja položaja policije, kot temeljni pravni akt države pa vsebuje vrsto določb, kot so varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jih mora policija spoštovati in varovati (Kečanović, 2006:144).. 2.1 Pravni položaj policije Ustava Republike Slovenije izrecno ne ureja policijskega področja, ker pa je temeljni pravni akt države, vsebuje vrsto določb, katere mora policija pri svojem delu spoštovati in tudi varovati (Kečanović, 2006:144). S sprejemom Zakona o policiji (1998) je bila dana pravna podlaga za organiziranost policije kot organa v sestavi Ministrstva za notranje zadeve. Slovenija je ena izmed tistih držav, ki se je s sprejetjem tega zakona odločila, da ima centralizirano nacionalno policijo, ki je hierarhično oblikovana in institucionalno podrejena Ministrstvu za notranje zadeve. Takšen položaj daje policiji v razmerju do ministrstva relativno stopnjo samostojnosti, zlasti na področju opravljanja policijskih nalog in izvajanja policijskih pooblastil. Relativno samostojna je tudi na finančnem področju, saj ima lastno proračunsko postavko, in na kadrovskem področju, saj generalni direktor policije odloča o delovnopravnem statusu uslužbencev, zaposlenih v policiji, urad za organizacijo in kadre pa skrbi za zaposlovanje v policiji. Kot poseben organ neposredne državne prisile ima tudi poseben položaj, je del izvršilne veje oblasti oziroma državne uprave in deluje kot služba v korist skupnosti (Kolenc, 2002:35). Policija je po splošni definiciji organ izvršilne oblasti, ki je pristojen za zagotavljanje javne varnosti, javnega reda in uveljavljanje zakonov, je pa tudi eden glavnih nosilcev nacionalnega varnostnega sistema, zadolžen za obrambo in varnost države, njenega ozemlja, državljank in državljanov ter drugih ljudi na državnem ozemlju. Institucionalno je strokovni del državne uprave in je umeščena v Ministrstvo za notranje zadeve, ker je to po resorni delitvi pristojno za javno varnost na državni in 13.

lokalni ravni. Položaj policije v Ministrstvu za notranje zadeve, organizacijo, temeljne naloge, prisilne ukrepe in sredstva fizične sile ureja Zakon o policiji (Zpol) (Kečanović, 2006:143). Okvir delovanja policije kot organa v sestavi Ministrstva za notranje zadeve določa Zpol. Pristojnosti Ministrstva za notranje zadeve in organov v sestavi so urejene z Zakonom o državni upravi (ZDU-1), kjer je v 23. členu določeno, da ministrstvo izvaja vse ali določene naloge strokovne pomoči predstojniku na področju upravljanja kadrovskih, finančnih, informacijskih in drugih virov, če to določa uredba vlade. Uredba vlade o organih v sestavi v 3. členu določa, da ministrstvo izvaja vse naloge strokovne pomoči pri upravljanju organa v sestavi, če je v organu v sestavi sistematiziranih manj kot 60 delovnih mest. V primeru, da je v organu v sestavi sistematiziranih več kot 60 delovnih mest, je organu dana možnost, da naloge strokovne pomoči izvaja samostojno. Uredba vlade o notranji organizaciji, sistematizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in v pravosodnih organih v tretjem poglavju določa notranjo organizacijo organov državne uprave. Pri delovanju policije je pomemben predpis tudi Zakon o javnih uslužbencih, katerega mora upoštevati. Vsi ti predpisi so zavezujoči za policijo, čeprav je matični zakon Zpol (Kečanović, 2006:145). Temeljni pravni akti, pomembni za organizacijo in delovanje slovenske policije, so: • Zakon o javnih uslužbencih; • Zakon o državni upravi; • Zakon o policiji; • Uredba o organih v sestavi; • Uredba o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v organih javne uprave in pravosodnih organih; • Akt o notranji organizaciji, sistemizaciji, delovnih mestih in nazivih v policiji; • Pravila policije; • Pravila za izvajanje nadzora v policiji, • Pravilnik o reševanju pritožb – Uradni list RS, št. 1/2004; 14.

• Odlok o ustanovitvi, območju in sedežu policijskih uprav v Republiki Sloveniji, Uradni list RS, št. 12/99; • Pravilnik o območjih in sedežih policijskih postaj, Uradni list RS, št. 12/05. Sodobna znanost opredeljuje policijo v organizacijskem in funkcionalnem smislu. V organizacijskem smislu predstavlja celoten sistem policijskih organov in njihovih specializiranih enot, v funkcionalnem pa vzdrževanje reda in varnosti. Če povzamemo obe opredelitvi, lahko rečemo, da je policija oborožena organizacija državne uprave, ki skrbi za javni red in notranjo varnost. Policija je tudi eden izmed poglavitnih organov družbenega nadzora, ki je drugi del represivnega aparata države (prvi, običajno večji, je vojska) (Kovačec, 2005). Razumevanje pojma policija se ni menjalo samo v funkcionalnem, ampak tudi v organizacijskem smislu. V začetku razvoja države je isti organ izvajal različne upravne, politične in sodne naloge, medtem ko so se z diferenciacijo državnih funkcij izdvojili posebni organi za opravljanje permanentno policijskih nalog. Policijska organizacija je ostala najdlje povezana z vojaško, od katere se je počasi osamosvojila v samostojno službo z lastnimi sredstvi prisile (orožje, zapori). Moderna policijska organizacija oziroma področje notranjih zadev v današnjem smislu besede pa je nastala šele v 19. stoletju (Kovačec, 2005). Beseda policija se še danes uporablja v več pomenih, najpogosteje za posebno organizirano državno službo oziroma organ državne uprave, zadolžen za varovanje javnega reda, obstoječe ureditve in sistema ter zaščite osebne in državne varnosti državljanov. Označuje tudi politični interes in dejavnost, ki jo ta služba izvaja, njene pripadnike (policiste) in objekt, v katerem je (Kovačec, 2005). Policija je z Zakonom o policiji postala organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve in s tem pridobila na samostojnosti. Ministrstvo ima vseeno zaradi načela nadrejenosti določeno razmerje do policije: • določa razvojne, organizacijske, kadrovske in druge temeljne usmeritve za delo; 15.

• pripravlja letne finančne načrte nabav policije, nadzira njihovo izvrševanje in izvaja finančno poslovanje policije; • izvaja naloge investicijske dejavnosti in investicijskega vzdrževanja nepremičnin v uporabi policije ter izvaja načrt nabav; • koordinira in usklajuje projektiranje, gradnjo in vzdrževanje informacijskega in telekomunikacijskega sistema policije ter skrbi za njegovo skladnost s sistemi drugih državnih organov; • usmerja in nadzoruje izvajanje nalog policije in • opravlja druge naloge v skladu z zakonom. Ministrstvo je pristojno, da daje usmeritve in obvezna navodila za uresničevanje nacionalno varnostne politike in strateških varnostnih ciljev, delovanje, organizacijo in financiranje ter jo pri tem nadzira (Kečanović, 2006:144).. Slika 1: Organigram Ministrstva za notranje zadeve (www.mnz.gov.si, 2008) Ministrstvo je v odnosu do policije v nadrejenem položaju (slika 1), zato lahko minister zahteva poročila, podatke in druge dokumente v zvezi z opravljanjem dela policije, daje policiji usmeritve in obvezna navodila za delo, prav tako pa lahko naloži policiji, da v mejah svoje pristojnosti opravi določene naloge in sprejme ukrepe ter o tem poroča. Pristojnost je omejena in ne velja za policijske postopke, ki jih usmerja. 16.

državni tožilec na podlagi Zakona o kazenskem postopku, to je od trenutka, ko je bil obveščen o kaznivem dejanju. Ministrstvo izvaja nadzor nad policijo s svojimi uslužbenci, ki imajo v okviru izvajanja nadzora izenačene pravice in dolžnosti kot policisti, prav tako pa imajo poleg policijskih pooblastil še več drugih pooblastil: vpogled v evidence policije, vpogled v dokumente, opravi razgovor s policisti, vstopi v vse prostore policije, zahteva ateste, prisostvuje pri izvajanju nalog policije, zahteva razne podatke in informacije, ki so pomembne za uspešno izvedbo nadzora. Policija lahko v primeru, če obstaja utemeljena nevarnost, da bi zaradi nadzora ministrstva prišlo do onemogočanja ali bistvene otežitve izvedbe ukrepov, ogrožanja življenja ali zdravja izvajalcev, začasno odreče prikaz dokumentacije, pregled prostorov in posredovanje določenih podatkov in informacij. Policija ima po Zakonu o policiji naslednje naloge: • varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi; • preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov; • vzdrževanje javnega reda; • nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni promet; • varovanje državne meje in opravljanje mejne kontrole; • opravljanje nalog, določenih v predpisih o tujcih; • varovanje določenih oseb, organov, objektov in okolišev; • varovanje določenih delovnih mest in tajnosti podatkov državnih organov, če z zakonom ni drugače določeno; • izvajanje nalog, določenih v tem in drugih zakonih in podzakonskih predpisih.. 17.

Naloge policije izvaja uniformirana in kriminalistična policija ter specializirane enote policije pri generalni policijski upravi, policijskih upravah ali pri policijskih postajah. 2.2 Notranja organiziranost policije. Policija deluje na treh nivojih, in sicer na državnem nivoju, na katerem deluje generalna policijska uprava, ki ima sedež v Ljubljani. Drugi nivo je regionalni, na katerem delujejo policijske uprave, tretji nivo je lokalni, na katerem delujejo policijske postaje.. 2.2.1 Generalna policijska uprava. Na državni ravni naloge policije opravlja generalna policijska uprava, njene naloge pa so opredeljene v 6. členu Zakona o policiji (ZPol). Policijo in generalno policijsko upravo, s sedežem v Ljubljani, vodi generalni direktor policije. Generalni direktor vodi in predstavlja policijo, koordinira, usmerja in nadzoruje delo organizacijskih enot policije in notranjih organizacijskih enot generalne policije, zagotavlja zakonito opravljanje nalog, izdaja akte, za katere je pooblaščen, odreja ukrepe in odloča v skladu z zakonom ali predpisi, izdanimi na podlagi zakonov. Za svoje delo je odgovoren ministru za notranje zadeve (Kečanović, 2006:154). Generalna policijska uprava opravlja naslednje naloge: • spremlja, analizira in ocenjuje varnostne razmere, ugotavlja stanje na področju izvrševanja policijskih nalog, vodi, usmerja in usklajuje delo policijskih uprav, zagotavlja strokovno in tehnično pomoč, nadzoruje njihovo delo, skrbi za izpopolnjevanje organiziranosti sistema in metod dela, skrbi za delovanje policije v izrednem stanju ali v vojni, skrbi za zakonito izvrševanje predpisov s področja dela policije ter izvaja ukrepe za učinkovito delovanje policije; • ukrepa na področju zatiranja kriminalitete, varnosti prometa, mejnih zadev in tujcev, javnega reda v primerih, ko je potrebno usklajeno delovanje na širšem območju, in odloča na drugi stopnji v zadevah prehajanja čez državno mejo; 18.

• organizira, vodi in izvaja varovanje določenih oseb, organov, objektov, okolišev, delovnih mest in tajnih podatkov; • opravlja kriminalističnotehnična in laboratorijska raziskovanja ter daje strokovna mnenja s tega področja; • skrbi za izvajanje mednarodnih sporazumov s področja nalog policije; • sodeluje s policijami tujih držav in z mednarodnimi organizacijami s področja dela policije; • zbira, obdeluje, posreduje in hrani podatke s področja dela policije ter upravlja z informacijskim in telekomunikacijskim sistemom policije; • skrbi za informiranje pristojnih državnih organov in javnosti o delu policije, o aktualnih varnostnih vprašanjih in varnostnih razmerah; • skrbi za zaposlovanje policistov in drugih delavcev v policiji, jih razporeja ter organizira in vodi strokovno izobraževanje, izpopolnjevanje in usposabljanje; • predlaga in izvaja finančne načrte in predlaga načrte nabav policije, upravlja in skrbi za tekoče vzdrževanje zgradb, naprav in opreme, zagotavlja oskrbo policijskih enot, odloča o reševanju stanovanjskih vprašanj delavcev policije ter opravlja naloge na področju pisarniškega poslovanja; • določa sistemizacijo, standardizacijo in tipizacijo materialno – tehničnih sredstev in opreme policije ter poslovnih in drugih prostorov in njihove opreme; • v okviru odobrenih finančnih sredstev načrtuje, razporeja in skrbi za racionalno in namensko porabo; • opravlja druge naloge s področja dela policije, ki jih določa zakon ali drug predpis, izdan na podlagi zakona. Naloge generalne policijske uprave opravljajo notranje organizacijske enote (slika 2), med katerimi sta uprava kriminalistične policije in uprava uniformirane policije primarnega pomena za izvrševanje policijskih nalog. V generalni policijski upravi deluje urad generalnega direktorja policije, katerega glavna naloga je varovanje policije pred zunanjimi in notranjimi tveganji. Ostale notranje organizacijske enote generalne policijske uprave opravljajo strateške, kontrolne ali podporne dejavnosti, kot so operativno komuniciranje, izobraževanje in usposabljanje. Njihova vloga je 19.

pomembna za. uspešno delo,. vodenje. opravljanje. in. operativnih. nalog. kriminalistične. in. uniformirane. policije. (Kečanović,. 2006:155).. 20.

Slika 2: Organigram generalne policijske uprave (www.policija.si, 2008) Vodje notranjih organizacijskih enot generalne policijske uprave so za svoje delo, stanje v enoti in delo notranje organizacijske enote odgovorni generalnemu direktorju policije (Kečanović, 2006:155). Vodje notranjih organizacijskih enot vodijo, koordinirajo, usmerjajo in nadzorujejo delo v svojih enotah, usmerjajo in nadzorujejo delo sektorjev enot ter policijskih postaj. Vodje opravljajo najzahtevnejše naloge. Za svoje delo in delo notranje organizacijske enote, ki jo vodijo, so odgovorni nadrejenemu. Vodje notranjih organizacijskih enot opravljajo svoje delo na položajnih uradniških delovnih mestih.. 2.2.2 Policijske uprave. Policijska uprava je območna organizacijska enota policije, ustanovljena na določenem območju države. Policijsko upravo ustanovi vlada na določenem območju države, določi pa tudi njen sedež. Policijske uprave so z generalno policijsko upravo povezane organizacijsko in funkcionalno. Členitev strokovnih služb na policijskih upravah je namreč prilagojena strukturi strokovnih služb generalne policijske uprave. Policijsko upravo vodi direktor, za svoje delo in delo policijske uprave je odgovoren generalnemu direktorju policije. Direktor policijske uprave vodi upravo, načrtuje, organizira, usmerja in nadzoruje opravljanje dela v notranjih organizacijskih enotah uprave in policijskih postajah, jim daje strokovna navodila, zagotavlja zakonito in učinkovito opravljanje nalog, odreja. 21.

ukrepe in odloča v skladu z zakoni in pooblastili, ki jih nanj prenese generalni direktor policije (Kečanović, 2006:156). V Sloveniji je 11 policijskih uprav (slika 3), ki na regijski ravni skrbijo za varnost ljudi in njihovega premoženja. Direktorje uprave imenuje in razrešuje minister na predlog generalnega direktorja policije. Policijske uprave so: Policijska uprava Celje, Koper, Kranj, Krško, Ljubljana, Maribor, Murska Sobota, Novo mesto, Postojna in Slovenj Gradec.. Slika 3: Policijske uprave (www.policija.si, 2008) Policijska uprava opravlja naslednje naloge: • usklajuje in usmerja delo policijskih postaj, jim daje strokovna navodila, izvaja nadzor nad njihovim delom ter jim zagotavlja strokovno pomoč; • odkriva in preiskuje določena kazniva dejanja, odkriva in prijema storilce takih dejanj in jih izroča pristojnim organom; • zagotavlja izvajanje nalog s področja javnega reda, ko je potrebno usklajeno delovanje na območju uprave, ali ko gre za hujše kršitve javnega reda; • zagotavlja in izvaja določene naloge s področja urejanja in nadzora prometa, ko je potrebno usklajeno delovanje na širšem območju uprave; 22.

• opravlja določene naloge s področja varovanja določenih oseb in objektov; • zagotavlja in izvaja določene naloge za mejno kontrolo in varovanje državne meje; • izvaja postopke s tujci; • sodeluje z obmejnimi policijskimi organi sosednjih držav; • izdaja na prvi stopnji odločbe v zadevah prehajanja čez državno mejo; • opravlja določene naloge s področja delovanja policije v izrednem stanju ali v vojni; • izvaja določene naloge vzdrževanja informacijskega in telekomunikacijskega sistema policije; • opravlja določene naloge s področja delovnih razmerij, strokovnega usposabljanja in izpopolnjevanja, finančnih in materialnih zadev, tekočega vzdrževanja objektov in materialno-tehničnih sredstev; • opravlja druge naloge s področja dela policije, ki jih določa zakon ali drug predpis, izdan na podlagi zakona (www.policija.si). Naloge policijske uprave opravljajo notranje organizacijske enote (slika 4). Vodje notranjih organizacijskih enot policijske uprave načrtujejo, organizirajo, usmerjajo in nadzorujejo delo v notranjih organizacijskih enotah, odločajo o zadevah iz svojega delovnega področja, za katere jih pooblasti direktor policijske uprave. Policijska uprava je hierarhično nadrejena policijskih postajam na njenem območju (Kečanović, 2006:157). Vodje notranjih organizacijskih enot policijske uprave opravljajo najzahtevnejše naloge.. Za. svoje. delo. so. vodje. notranjih. organizacijskih. enot. odgovorni. nadrejenemu.. 23.

Slika 4: Organigram policijske uprave (www.policija.si, 2008). 2.2.3 Policijske postaje. Na območju policijske uprave se za neposredno opravljanje nalog policije na določenem območju ali za določeno področje dela policijske uprave ustanovijo policijske postaje. Območje in sedež policijske postaje določi minister za notranje zadeve. Policijske postaje so mikroraven policijske organizacije, katerih dejavnost je neposredno povezana z življenjskim okoljem in varnostnimi problemi ljudi, ki v tem. okolju živijo in delajo. Glede povezanosti z ljudmi je v Zpol v 21. členu določeno le, da policijske postaje in policijske uprave sodelujejo v okviru svojih pristojnosti z organi lokalnih skupnosti na področjih, ki se nanašajo na izboljšanje varnosti v lokalni skupnosti. Policijske postaje in policijske uprave sodelujejo tudi z drugimi organi, 24.

organizacijami in institucijami za zagotavljanje večje varnosti. V ta namen. se. ustanavljajo sveti, sosveti, komisije in druge oblike neobveznega sodelovanja (Kečanović, 2006:157). Policijsko postajo vodi komandir policijske postaje, ki načrtuje, organizira, usmerja in nadzoruje opravljanje dela iz pristojnosti policijske postaje, zagotavlja zakonito, učinkovito in pravočasno opravljanje nalog, odreja ukrepe in odloča v skladu z zakoni in pooblastili, ki jih nanj prenese direktor policijske uprave. Komandir policijske postaje je za svoje delo, stanje na policijski postaji in delo policijske postaje odgovoren direktorju policijske uprave (Kečanović, 2006:158). Posebna metoda policijskega dela so policijske pisarne. Gre za delovni prostor, namenjen policijskemu delu. Poudarek pri tej metodi dela je na svetovanju, sprejemanju obvestil, zbiranju informacij in na drugih opravilih, ki niso vezana na interventno ukrepanje policije. Tipičen primer lokacije policijske pisarne je na primer smučišče. Tam, kjer je ustanovitev policijske postaje z vso spremljajočo infrastrukturo in kadrovskim potencialom neracionalna, policijska pisarna pa glede na varnostne razmere ni ustrezna oblika policijskega dela, se ustanovi policijski oddelek kot notranja organizacijska enota policijske postaje. Policija izvaja svojo dejavnost na območju ene ali več občin, razdeljenem na policijske okoliše. Vodje policijskih okolišev zagotavljajo razne oblike pomoči, opravljajo preventivno dejavnost, sodelujejo z državljani, organi lokalne oblasti, podjetji in drugimi subjekti. Policijska postaja opravlja naslednje naloge: • varuje življenje, osebno varnost in premoženje ljudi; • z organi lokalnih skupnosti sodeluje pri ukrepih za izboljšanje varnosti;. 25.

• sodeluje z drugimi organi, organizacijami in institucijami, katerih dejavnost je usmerjena k zagotavljanju večje varnosti oz. k vzpodbujanju varnostnega samoorganiziranja prebivalcev ter jim pomaga v okviru svojih pristojnosti in možnosti; • sporazumno ustanavlja svete, sosvete, komisije ali druge oblike partnerskega sodelovanja; • preprečuje, odkriva, preiskuje kazniva dejanja ter odkriva, prijema in izroča pristojnim organom storilce kaznivih dejanj; • ugotavlja in nadzoruje kriminalna žarišča na svojem območju; • organizira iskanje, odkrivanje in prijemanje pogrešanih, pobeglih in drugih iskanih oseb ter jih izroča pristojnim organom; • vzdržuje javni red na javnih shodih in javnih prireditvah, na krajih in v objektih, kjer je pogosto kršen javni red; • ugotavlja, odkriva in prijavlja kršitelje predpisov o javnem redu, orožnem pravu, eksplozivnih in nevarnih snoveh ter drugih predpisov iz pristojnosti policije; • opravlja določene naloge v zvezi s prijavo prenočišča in prebivališča, • nadzoruje in ureja promet na javnih ter nekategoriziranih cestah in ukrepa zoper kršitelje cestnoprometnih predpisov ter izvaja druge predpisane ukrepe; • preiskuje prometne nesreče ter izvaja predpisane ukrepe; • opravlja. mejno. kontrolo,. preprečuje. nedovoljene. migracije,. protipravno. prenašanje orožja in mamil ter različne oblike kriminala; • opravlja naloge za varovanje državne meje, ugotavlja mejne incidente in druge kršitve nedotakljivosti državne meje; • nadzoruje spoštovanje predpisov, ki urejajo gibanje in prebivanje tujcev; • nadzoruje gibanje in zadrževanje oseb na območju mejnega prehoda; • izdaja odločbe na prvi stopnji v zvezi z gibanjem in zadrževanjem na mejnem prehodu; • na svojem delovnem področju sodeluje z obmejnimi varnostnimi organi sosednjih držav; • organizira in izvaja preventivno dejavnost na svojem območju;. 26.

• ugotavlja in preprečuje kršitve predpisov o varovanju okolja in ukrepa v skladu s pooblastili; • zagotavlja pomoč državnim organom, samoupravnim lokalnim skupnostim, zavodom, organizacijam, gospodarskim družbam in samostojnim podjetnikom posameznikom oz. posameznikom, ki imajo na podlagi zakona javno pooblastilo za opravljanje nekaterih funkcij uprave, če pri izvrševanju svojih nalog naletijo na upiranje ali ogrožanje ali če to utemeljeno pričakujejo; • opravlja določene naloge za varovanje oseb in objektov; • skrbi za pravilno pisarniško poslovanje, za pravilen vnos podatkov v centralno vodene računalniške evidence ter za ažuriranje evidenc na policijski postaji; • opravlja varnostno preverjanje oseb; • opravlja določene naloge nadzora nad zasebnim varovanjem ter v zvezi z varovanjem življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi sodeluje s tistimi, ki opravljajo to dejavnost; • opravlja naloge prekrškovnega organa v skladu s predpisi; • opravlja druge naloge s svojega delovnega področja, ki jih določajo zakoni in drugi predpisi. Policijske postaje za neposredno opravljanje nalog policije na določenem območju ali za določeno področje dela policijske uprave so: • policijska postaja; • postaja prometne policije; • postaja mejne policije; • postaja pomorske policije; • postaja letališke policije; • postaja konjeniške policije; • policijska postaja vodnikov službenih psov; • policijska postaja za izravnalne ukrepe. Znotraj policijskih postaj sta organizirani tudi skupini (skupina za mejno kontrolo in skupina za varovanje državne meje), ki nista organizacijski enoti, temveč obliki dela, 27.

ki izhajata iz Schengenskega akcijskega načrta in njegovih sprememb in dopolnitev. ter podpisanih protokolov. Na Postaji letališke policije Brnik sta organizirani tudi skupini (skupina za varnostne naloge in skupina za operativne naloge), ki ravno tako nista organizacijski enoti, temveč obliki dela, ki izhajata iz Schengenskega akcijskega načrta in njegovih sprememb in dopolnitev ter podpisanih protokolov. Glede na velikost območja in zaradi varnostnih razlogov se na območju posameznih policijskih postaj organizirajo policijski oddelki, katerih pa od spremembe Akta o notranji organizaciji, sistematizaciji, delovnih mestih in nazivih v policiji, z dnem 1.10.2008, ni več.. Slika 5: Organigram policijske postaje. 28.

3. ORGANIZACIJA IN MANAGEMENT. Managerje in managementa se ne da obravnavati ločeno od organizacije, v kateri opravljajo svojo managersko funkcijo, zato je potrebno pogledati okoliščine, v katerih deluje management in s tem tudi posredno organizacijo. Ljudje smo gospodarji življenja na tem svetu, saj smo zgradili svet in ga tudi obvladujemo. Naša slabost pa je skromen kratkoročni spomin, ki nam onemogoča, da bi se posvečali dvema, trem ali več dejavnostim naenkrat. Prav zato ljudje delamo v skupinah, kjer složno primemo za delo ali skupaj snujemo nova znanja. Ideja posameznika šteje malo, pa čeprav je še tako imenitna. Idejo je potrebno obdelati v skupini, tako da jo osvoji cela skupina, ki ima dovolj moči in vpliva, da idejo tudi uveljavi in tako ne gre v pozabo. Če to primerjamo z računalnikom, ima človek zelo skromen biološki računalnik, zato potrebuje povezavo in usklajevanje s podobnimi računalniki drugih ljudi za obvladovanje okolja (Tavčar, 2006:21). Organizacija ima v družbi velik pomen, saj preživi človek veliko svojega življenja v organizacijah in tudi prek organizacij zadovoljuje večino svojih potreb, saj je zaposlen v podjetju, zavodu, državnem organu itd., svoje vsakdanje potrebe pa zadovoljuje prek raznih organizacij: trgovine, komunala, industrija, zdravstvo itd. Torej v civiliziranih državah človek večino svojega časa preživi v ali v zvezi z organizacijami. 29.

Človek kot posameznik ne bi zmogel toliko, če ne bi bil vpet v organizacije. V organizacijah tako bolje zadovoljuje svoje življenjske potrebe. Vedno pa ni bilo tako, saj v preteklosti jamski človek ni bil odvisen od organizacij, ker si je moral sam priskrbeti vse za preživetje. Z izumom parnega stroja, nato pa še motorja je bil človeku omogočen napredek, saj se je s tem izumom začel razvoj industrije, s tem pa tudi razvoj organizacije. Z razvojem industrije pa je iz leta v leto postajalo pomembnejše vodenje organizacij (Anželj, 2001:11). Človek je tako ustvaril organizacijo, da bi mu služila. V resnici pa ga ta ogroža in ga spreminja v svoj privesek, saj organizacija misli namesto njega in mu jemlje svobodo delovanja in mišljenja. Ljudje se vseeno združujejo v organizacije, da dosežejo cilje, ki jih kot posamezniki ne bi mogli doseči, saj daje organizacija moč posamezniku in je kot taka sredstvo za doseganje ciljev. Že samo ime organizacija je izpeljanka iz latinske besede organon, ki pomeni sredstvo, orodje (Anželj, 2001:12). Skupine ne nastanejo same od sebe. Nekdo mora ljudi povezati, jim dati pooblastila, določiti skupne cilje, vizijo, jim razdeliti delo in pooblastila, odgovornosti, jih pri tem usmerjati, ugotavljati dosežke. Skupine, ki delujejo složno za skupne cilje, se imenujejo organizacije. Organizacija je uspešna, če jo obvladuje nekdo, ki ima prava znanja in sposobnosti in to je manager (Tavčar, 2006:22). Organizacija je interesni in dejavnostni sistem ljudi, sredstev in virov, ki mu ljudje na podlagi svojih koristi določajo cilje in s tem usmerjajo delovanje (Kralj, 2005:35). O organizaciji govorimo, kadar gre za vzpostavljeno strukturo in spremljajoče predpise, ki omogočajo usklajeno delovanje združbe ljudi za dosego skupnih ciljev (Bavec, 2005:5). Organizacija lahko pomeni podjetje ali katerokoli združbo ljudi in je sinonim za institucijo ali ustanovo (podjetje) (Bavec, 2005:5).. 30.

Organizacije so, po razlogu ustanovitve, lahko pridobitne in nepridobitne. Pridobitne so tiste, ki na tržišču tvegajo in ustvarjajo gmotne in vrednostne izide, te lahko imenujemo tudi podjetja. Nepridobitne oziroma okolju služeče organizacije, poslujejo na neekonomskih družbenih dejavnostih. Te organizacije praviloma ne tvegajo in zanje ni bistven dobiček, ampak uresničevanje drugih smotrov, zaradi katerih so bile ustanovljene (Kralj, 2005:35). Organizacije v današnji družbi so: profitne, njihova naloga je zaslužek, to so naprimer restavracije, trgovine itd., ter neprofitne, njihova naloga je zadovoljevanje potreb in pri tem ni merilo zaslužek, kot so to cerkev, javne šole itd. Ne glede na to, kakšen je njihov namen, pa imajo obe, tako profitne, kot neprofitne organizacije skupni dve stvari, in sicer: ustanovljene so z ljudmi in v obeh so na položaju posamezniki, ki vodijo te ljudi (Benowitz, 2001:3). Organizacija je sestavljena iz notranjih sodelavcev, ki so management, strokovnjaki in administratorji pa seveda tudi izvajalci, in iz zunanjih sodelavcev, kot so: dobavitelji, odjemalci, krajevno in širšo družbeno okolje, država, politika in še kdo. Organizacija je torej živ organizem, saj gre v njej za interese vseh sodelavcev oziroma udeležencev in ima svojo strukturo, v kateri potekajo procesi dejavnosti. Organizacija je le orodje, instrument za doseganje ciljev in je brez sodelavcev mrtva in prazna lupina. Organizacija je instrument za doseganje ciljev in tudi organizem kot skupnost interesov ljudi (Tavčar, 2006:22).. 3.1 Manager in management. Prvine managementa so bile uporabljene že v predindustrijski dobi, predvsem pri gradbenih projektih, kot je bila gradnja piramid, zahtevni projekti v antični Grčiji in Bližnjem. vzhodu,. gradbeništvo,. vojska. in. upravljanje. antičnega. Rima,. srednjeameriške civilizacije. Res pa je, da so se današnja načela managementa začela razvijati z zrelo industrijsko dobo (Bavec, 2005:7). 31.

V današnjih težkih časih potrebujejo organizacije močne managerje, ki vodijo zaposlene za doseganje ciljev. Managerji niso namenjeni samo vodenju, kajti njihova naloga je tudi reševati probleme, biti skupinski vodja, prav tako je njihova naloga tudi planiranje. Managerji nimajo vsi enakih nalog in zadolžitev, saj prihajajo iz različnih nivojev managementa (Benowitz, 2001:3). Manager je tisti, ki je določen s strani ustanovitelja ali nadrejenega, da obvladuje organizacijo ali del organizacije, zaradi učinkovitega in uspešnega doseganja zastavljenih ciljev. V večjih organizacijah je managerjev več, zato govorimo o managementu. Ista beseda pomeni tudi obvladovanje organizacije. Obe besedi sta tujki, ki se uporabljata in veljata povsod v svetu. Slovenci ju uporabljamo zato, ker se ne uspemo dogovoriti o primerni domači besedi (Tavčar, 2006:23). Management je obvladovanje organizacije, je vladanje, saj ima oblast in moč, s katero se lahko dosega zadane cilje. Management je tudi poklic, ki je poln stresnih situacij, obremenitve so velike, delavnik je nereden, usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja težavno (Tavčar, 2006:23). Obvladovati je potrebno celotno organizacijo, tako interesno skupino ljudi (organizem), kakor tudi instrument za doseganje ciljev (instrument). Management oziroma managerji imajo v organizaciji dvojnost dejavnosti (tabela 1) – obvladovanje organizma. in. obvladovanje. instrumenta.. Managerji. obvladujejo. organizacijo. predvsem z odločitvami, ne pa z lastnim izvajalskim delom (Tavčar, 2006:23). Tabela 1: Dvojnost delovanja managerjev v organizaciji (Tavčar, 2006) Organizacija kot instrument načrtovanje urejanje poslovodenje merjenje. Organizacija kot organizem snovanje povezovanje vodenje presojanje. Obvladovanje organizma, skupine ljudi z različnimi interesi, pomeni usklajevanje in usmerjanje interesov k skupnim ciljem in obenem voditi, spodbujati, obvladovati 32.

nasprotja. Pomembno je, da je tisti, ki organizacijo obvladuje, po volji ljudem, dela za njihove interese, drugače se ne obdrži dolgo (Tavčar, 2006:24). Obvladovanje. instrumenta. pa. pomeni. obvladovanje. mehanizma.. Mehanizem. sprejema iz okolja vložke – znanje, storitve, delo, material, kapital – in jih predeluje v izide, izdelke in storitve. Organizacija je uspešna, če vrednost izidov presega vrednost vložkov. Pri tem govorimo o zadovoljstvu, o kakovosti izdelkov in storitev (Tavčar, 2006:24). Pri upravljanju gre za interesni-političen vidik upravljalcev, pri vodenju-managementu pa za strokovni vidik obvladovanja organizacije ter za vzajemno delovanje obeh dejavnosti, ki sta včasih povezani v upravljalno-managersko dejavnost. Besedo upravljanje nekateri uporabljajo kot upravljanje resursov, upravljanje poslovanja, ki pa je v resnici obvladovanje resursov in obvladovanje poslovanja. Obvladovanje ima več pomenov, eno izmed njih je tudi upravljanje in management in pomeni obvladovanje podjetja. To pomeni, da podjetje uspešno deluje in da nastajajo izidi za izpolnjevanje koristi udeležencev (Kralj, 2005:21). Predmet politike podjetja je določanje vizije in poslanstva na podlagi podjetniške zamisli ter opredeljevanje ciljev in smotrov in usmerjanje k njim na podlagi interesov udeležencev (Kralj, 2005:24). Poznamo veliko pogledov na to, kaj je management, predvsem pa razlikujemo med managementom kot kadrom ljudi in managementom kot dejavnostjo. Management kot kadri so člani organizacije, ki so managerji in imajo pravico upravljati. V hierarhiji organizacije so to ljudje, ki so eno ali več ravni nad prvo linijo nadzora. Z razvojem organizacij in s premikom hierarhičnih organizacij na bolj vitke organizacije, je prišlo do potrebe, da ima vsakdo managerske. veščine, saj s tem ne potrebujejo. upravljanja le ljudje, kapital in tehnologija, ampak je vse večji poudarek na nematerialnem managementu kot je kvaliteta, znanje (Easterby, 2005:20).. 33.

Sodobna raba pojma management izvira iz Združenih držav Amerike ob koncu 19. stoletja, ko so se industrija in železnice zelo hitro razvijale in se je zato posledično pojavila potreba po podjetniških veščinah (Easterby, 2005:21). Beseda management ima več pomenov: 1. pomeni veščino, ki zagotavlja, da ljudje opravijo zadeve (follett); 2. lahko pomeni (Kralj): • dejavnost ali proces, • organ ali posameznika, ki vodi poslovanje, • vse managerje v organizaciji; 3. slovenske sopomenke, ki pa le deloma pokrivajo pomen besede managemet ali manager (Kralj): • vodenje, poslovodenje, ravnanje, ravnateljevanje, • ravnatelj, upravitelj, poslovodja, šef,…. Managerji so del vsake organizacije in so odgovorni za skupine ljudi (Bavec, 2005:5). Managerji so tisti, ki morajo izkazovati voditeljstvo, skrbeti za kolektivne vizije in ustrezno oblikovati kulture ter vrednote organizacije. Na žalost pa je vse več takih managerjev, ki porabijo večino časa za razgovore z ljudmi, namesto da bi strateško usmerjali organizacijo (Easterby, 2005:21). Beseda management pomeni organ ali proces. Piše se lahko izvirno angleško in se tudi. ustrezno. izgovarja.. V. slovenski. literaturi. naletimo. tudi. na. pisanje. »menedžment«, ki ustreza, pa tudi »menadžment«, ki pa prihaja iz hrvaščine in ni ustrezno (Kralj, 2005:19). Management kot organ je organ v podjetju, ki vodi poslovanje ali njegove dele, prav tako pa je tudi skupna oznaka za vse managerje v podjetju (Kralj, 2005:19). Management pomeni proces vodenja podjetja k ciljem, lahko pa je to organ v podjetju, ki je sestavljen iz vseh managerjev v podjetju. Management ni upravljanje, 34.

je pa tesno povezan z upravljanjem. Upravljanje podjetja pomeni usmerjanje podjetja in nadziranje managementa za doseganje ciljev, ki so jih postavili lastniki podjetja oziroma tisti, ki imajo oblast nad podjetjem. Obe dejavnosti sta usmerjeni v obvladovanje podjetja in posledično k doseganju dobrih rezultatov (Kralj, 2005:14). Delovanje. organizacije. obsega. upravljanje,. ki. ga. opravljajo. upravljalci,. poslovodenje (management), ki ga izvajajo poslovodniki (managerji) in izvajanje, ki ga opravljajo izvajalci (Tavčar, 2006:25).. Delo v organizaciji se deli na: • upravljanje – naloga lastnikov in njihovih pooblaščencev; • management (vodenje poslov in ljudi) – naloga managerjev v podjetju; • izvajanje dejavnosti – naloga operativnih delavce (Bavec, 2005:12). Upravljanje organizacije pomeni usmerjanje organizacije in nadziranje managementa za doseganje izidov s strani lastnikov oziroma tistih, ki imajo oblast nad organizacijo. Upravljanje je v domeni lastnikov, saj se odloča o lastnini v okviru politike podjetja (vizija, cilji, poslanstvo…) in o vršnem managementu, saj odločajo o njihovem zaposlovanju in odpuščanju ter nadzirajo njihovo uspešnost (Kralj, 2005:21). Upravljalci so tisti, ki imajo na skrbi uspešnost organizacije, poslovodniki pa skrbijo za učinkovito delovanje organizacije. Upravljalci imajo v rokah strateške odločitve (usodne, temelje, pomembne) , poslovodniki pa taktične odločitve (izvajalske), ki izhajajo iz strateških. Management za svoje delo odgovarja upravljalcem, ki določajo osnovne politike, management pa to politiko izvaja tako, da organizacija dosega cilje in vizijo organizacije. Izvajanje opravljajo izvajalci, ki jih kadrujejo in razporejajo managerji. Delo izvajalcev organizirajo in načrtujejo managerji, ki jih tudi usmerjajo in nadzorujejo. Za uspešno delovanje ne sme biti vmešavanja upravljalcev v izvršilno oblast oziroma dejavnost managerjev, ker drugače ne morejo od njih zahtevati 35.

odgovornost za dejavnost, še prav posebej pa naj se ne vmešavajo v dejavnost izvajalcev, saj je to naloga managerjev. Managerji naj se ne vmešavajo v delo upravljalcev in naj ne prevzemajo dela izvajalcev, ker bi jim tako zmanjkalo časa in moči za izvajanje poslovodenja in vodenja. Izvajalci naj se ne vmešavajo v delo managerjev, ker niso usposobljeni in bi si tako naložili odgovornosti, ki jim ne pripada. V primerjavi z državo, je ustanovitelj zakonodajna, upravljalec sodna in managerji izvršilna veja oblasti (Tavčar, 2006:25). Managerji so osebe, ki morajo biti etične, poštene, verodostojne, saj mu lastniki zaupajo svoje premoženje, sodelavci pa del svoje življenjske usode. Pri izbiri managerja, si pomagajo z vrednotami, ki prevladujejo v okolju, iz katerega prihaja manager, saj so najmočnejši dejavnik, ki usmerja obnašanje ljudi. Vrednote so tiste, ki pomagajo lastnikom, pri izbiri managerja, ki mu lahko zaupajo, saj je zaupanje predpogoj, da bo manager deloval v korist organizacije. šele na drugem mestu so strokovne usposobljenosti za vodenje. Zaupanje se da izgubiti, usposobljenost pa se da pridobiti (Tavčar, 2006:26). Managerji so v vseh organizacijah, vsaj v tistih, ki si želijo biti uspešne. Managerji imajo več nalog kot so: sprejemanje odločitev, reševanje zapletenih problemov, določanje ciljev, planiranje strategije in tudi podpora posameznikom. Managerji so ljudje, ki so zadolženi za skupino posameznikov. Managerji so tisti, ki spodbujajo skupine posameznikov, da ti dosežejo zastavljene cilje. Če se ciljev ne doseže, se odgovornost prenese na managerja (Benowitz, 2001:4). Temeljne naloge managerejev v organizaciji po Tavčarju so: • načrtovanje in snovanje je izbiranje je izbiranje med možnimi cilji in strategijami za doseganje teh ciljev in gre torej za odločanje; • urejanja in povezovanje, je odločanje, kdo naj opravlja katero delo in s kom ter kakšna pooblastila ima pri tem; • poslovodenje in vodenje je odločanje, kdaj in kako poseči v delovanje organizacije ali sodelavcev; 36.

• merjenje in presojanje je odločanje o primernosti dosežkov organizacije in sodelavcev (Tavčar, 2006:25). Temeljne naloge managementa po Kralju so: • snovanje zamisli o poslovanju in razvoju (smotri in politike podjetja); • planiranje je konkretiziranje politike podjetja z opredelitvijo ciljev, sredstev in poti za dosego ciljev; • organiziranje medsebojnih razmerij in urejanje struktur in procesov; • vodenje ljudi vključuje vplivanje, motiviranje in usmerjanje zaposlenih. Vodenje pomeni tudi voditeljsko vlogo managerjev, pomeni tudi vodenje poslovanja. Oboje skupaj: vodenje ljudi in poslovanja je bistvo opredelitve managementa; • kontroliranje je proces pregledovanja dosežkov in ukrepanje, kar pa je bistvo obvladovanja (Kralj, 2005:16). Mnenje večine je, da so funkcije managerjev naslednje: • načrtovanje; • organiziranje; • koordiniranje; • vodenje; • kontroliranje. Načrtovanje pomeni točno kako doseči točno določen cilj prek korakov, ki so potrebni za uresničitev tega cilja in so navadno navedeni v načrtu. Ko se naredi načrt, se lahko začne uresničevati korake, za dosego cilja. Organiziranje pomeni organiziranje skupin po načrtu in določanje nalog in pooblastil. Koordiniranje vsebuje tudi iskanje, izbiranje, izobraževanje in usposabljanje zaposlenih. Vodenje pomeni motiviranje, komuniciranje, usmerjanje in spodbujanje. Kontroliranje se opravlja prek stalnega preverjanja doseženih rezultatov zaradi možnosti popravljanja, da se zagotovi, da se dela po planu v smeri doseganja zastavljenega cilja (Benowitz, 2001:5). 37.

V sodobnejšem pogledu na management, so temeljne naloge managerjev opredeljene kot: • koordiniranje, • kontroliranje, • organiziranje, • motiviranje, • planiranje in • informiranje (Bavec, 2005:6).. Temeljna naloga. managerjev je,. da. organizacijo. obvladuje. tako,. da. učinkovito. deluje in dosega zastavljene cilje, vse to pa dosežejo z odločitvami in ne svojim lastnim izvajalnim delom. Odločanje je lahko: • intuitivno; • analitično; • rutinsko (Tavčar, 2006:28). Različni nivoji managementa, se različno odločajo (Slika 6).. Slika 6: Vrste odločitev in nivoji managementa (Tavčar, 2006). 38.

V ospredju vsake izmed nalog so pripravljanje informacij, odločanje in ukrepanje. Odločitve o podjetju sprejemajo lastniki in managerji v podjetju, management in managerji pri izvrševanju, ter strokovnjaki in drugi izvajalci ob izvedbi (Kralj, 2005:17). Odločanje je del urejanja zadev in se nanaša na spoznavanje težavnosti problema, iskanje in vrednotenje različic rešitve ter izbiro različice. Deli odločanja so tudi poodločitvene dejavnosti, kot je spremljanje izvajanja in popravljene odločitve (Kralj, 2005:22). Odločanje je sestavni del vseh managerskih funkcij in dejavnosti in se opravi na podlagi: • racionalnega odločanja; • omejene racionalnosti pri odločanju; • intuitivno. Racionalno odločanje je možno, ko je problem nedvoumen, cilj je samo eden, znane so vse alternative. V teh primerih je odločitev v dobro organizacije in ne managerja. Omejena racionalnost pri odločanju pride v uporabo takrat, ko moramo odločati tudi brez popolnih podatkov. To so odločitve s katerimi se managerji srečujejo dnevno in predstavljajo večino njihovih odločitev. Intuitivno odločanje je prisotno kadar se odloča na podlagi prejšnjih izkušenj in zdravega razuma. Delno se uporabljajo pri tem elementi racionalnega odločanja in igra pomembno vlogo pri managerskem odločanju (Bavec, 2005:17). Glede na različne nivoje odločanja, obstajajo tudi tri ravni managementa (Slika 7). Izvajalna raven, kjer prevladujejo rutinske odločitve, ki so opredeljene vnaprej in se odloča po pravilih (pravilniki, navodila, poslovniki, standardi…). Na tej ravni so tudi enostavnejša analitična odločanja. Intuitivnega odločanja skorajda ni, razen v nepredvidljivih okoliščinah. Srednja raven je raven, na kateri je rutinskega odločanja manj, saj ga srednji management potiska navzdol na izvajalsko raven, zato da lahko izvaja analitično 39.

odločanje. Na tej ravni je tudi veliko intuitivnega odločanja, ki prevladuje v zaključni fazi urejanja zadev. Na srednji ravni je odločitev manj kot na izvajalni, se pa povečuje obremenjenost predvsem po zahtevnosti. Na vršni ravni rutinskega odločanja skorajda ni, preseneča da skoraj ni analitičnega odločanja, saj le te zahtevajo veliko časa. Večji del odločitev na vršni ravni je intuitivnih (Tavčar, 2006:28). Management se deli na tri ravni: • vodilni/vršni management; • srednji management; • spodnji/operativni management (Bavec, 2005:6). Manager je vsaka oseba v podjetju, ki odloča v podjetju, njihovo delo pa poteka na več ravneh: Spodnji management (delavniški management, shop-floor management), kjer manager vodi zaposlene, ne pa tudi drugih managerjev. Srednji management (middle management) je večplasten, kjer so nižji managerji odgovorni višjim managerjem in se nanaša na del podjetja. Vršni management (top management, vrhovni management, top executives) vodi glavni vršni manager, pri tem si pomaga z drugimi managerji, ki so strokovnjaki na različnih področjih in za različne dejavnosti. Vršni management zaposlujejo lastniki oziroma tisti ki imajo oblast nad podjetjem. Podjetje vodijo na podlagi politike podjetja, v skladu s pravilom, da naj managerji zagotavljajo, da izvajalci delajo prav, upravljalci pa zagotavljajo, da se managerji ukvarjajo s pravimi zadevami (Kralj, 2005:14). V organizaciji je več managerjev, ki pa imajo različne vloge in namene, zato se nivoji managementa delijo na: Vrhnji nivo: managerji na tem nivoju so različno poimenovani (top managers, CEO chief executive officer, COO chief operating officer, predsednik, namestnik predsednika) 40.

Srednji nivo: managerji na tem nivoju poročajo managerjem na vrhnjem nivoju in imajo v zadolžitvi velik del organizacije. V bolnišnici predstavlja srednji nivo managerja direktor klinike, na univerzi je to dekan. Spodnji nivo: managerji na tem nivoju so vodje skupin ali nadzorniki, torej osebe, ki so vodje manjšemu številu delovnih enot sestavljenih iz delavcev (Benowitz, 2001:4).. Slika 7: Nivoji managementa (Tavčar, 2006). 3.2 Pristopi k managementu. Pristopov k managementu je veliko, zato bom v nadaljevanju predstavil le najbolj pomembne pristope in teorije, ki jih morajo poznati managerji v vseh organizacijah. Razvoj managementa se deli na tri obdobja: obdobje klasičnega pristopa k upravljanju poudarjanja sodobnega. organizacij, dobrih. obdobja. človeških odnosov, ter. obdobja. managementa.. Za. klasičnem pristopu k. managementu. je. značilno. univerzalnih. upravljanja. iskanje za. uporabo. načel v. različnih. delovnih situacijah. Za obdobjem klasičnega pristopa, pride do obdobja dobrih medčloveških odnosov, kjer so v središču človekove potrebe, skupinsko delo, poudarjen je pomen socialnih/družbenih dejavnikov, ki vplivajo na delo in delovno 41.

okolje. Tema dvema pristopoma sledi sodoben pristop k managementu, kjer se organizacijo analizira kot sistem in se poudarja potreba po kontingenčnem razmišljanju (dinamičnost in kompleksnost okolja organizacije) (Lobnikar, 2007:176). Znan je klasični pristop Fredericka Winslowa Taylorja (1956-1915), ki je svojo teorijo poimenoval znanstveni management. Taylor je analiziral čas in način dela za učinkovito opravljeno nalogo. Trdil je, da je potrebno delo oblikovati na podlagi njegove notranje razčlenjenosti. Proučevali so gibe iz katerih je sestavljeno delo in čas, ki je za vsak posamezen gib potreben. Na ta način so vsakemu posameznemu delu opravila določili najhitrejši čas za njegovo izvedbo in k takemu delu določili delavce, ki so jih usposobili za opravljanje vnaprej določenih gibov. Tako so se razvila naslednja načela oblikovanja dela: • obstaja le ena najboljša oblika za izvedbo vsakega dela (delovni standard), • delavce je potrebno usposobiti vnaprej, pri tem je čas za usposabljanje čim krajši, • s specializacijo postanejo delavci izvedenci za ozek odsek delovnih nalog (delovni ciklus se skrajša le na nekaj deset sekund, • vsako delo je potrebno sistematično in natančno opisati. Pomanjkljivost znanstvenega managementa je, da je zanemaril delavce in njihove potrebe. Tak pristop vodi k nezadovoljstvu in k nizki stopnji produktivnosti (primeren je za delavce, ki opravljajo dela z nizko stopnjo izobrazbe) (Lobnikar, 2007:177) . Naslednji pristop je administrativna šola managementa, njegov predstavnik pa je Henri Fayol (1841-1925). Pri svojem pristopu je poudarjal pomen komuniciranja in enotnost principov odločanja (vsak zaposleni ima enega šefa za nadzor in ukazovanje).. Fayol. je. najbolj. znan. po. njegovih. petih. temeljnih. principih. managementa: planiranje, organiziranje, odločanje, koordiniranje in nadziranje. Te temeljni principi so še danes osnovne funkcije, ki jih pripisujejo managerjem (Lobnikar, 2007:177).. 42.

Pri klasičnem pristopu je še Max Weber (1864-1920), ki je opisal birokratsko organizacijo. Znotraj te organizacije so poudarjeni formalni pristopi, red in avtoriteta kot način doseganja učinkovitosti. To je racionalno delovanje, pri čemer ima birokracija jasno določen cilj, natančno oceno sredstev za dosego cilja, ter načine za izločanje ovir, ki zavirajo doseganje cilja. Gre za natančno določeno hierarhijo. Ta pristop ima naslednja načela dela: • vsak uslužbenec ima točno določeno področje, za katerega je odgovoren, • obstaja veriga poveljevanja in odgovornosti svojemu neposredno nadrejenemu, • predpisi določajo postopke nalog, strogo disciplino in nadzor, malo je osebne iniciative ali diskrecije, • ravnanje birokratov je po predpisih, zato so dejanja racionalna, • uslužbenci so izbrani glede na strokovno znanje in kvalifikacije, • jasna je delitev med zasebnim in službenim dohodkom. Pomanjkljivost tega pristopa je v strogem nadzoru uslužbencev pri izvajanju zelo osredotočenih nalog. Gre za omejevanje svobode, oviranje spontanosti, ustvarjalnosti in osebne pobude, usmerjenost v red za vsako ceno (Lobnikar, 2007:177).. Avtorji novejšega pristopa, ki poudarja pomen upravljanja medčloveških odnosov za doseganje učinkovitosti, so: Abraham Maslow (1908-1970), Douglas McGregor (1906-1964) in Elton Mayo (1880-1949). Po motivacijski teoriji Abrahama Maslowa bodo managerji, ki zaposlenim pomagajo z delom zadovoljevati potrebe, zagotovili večjo produktivnost. Obstajala je piramida potreb (biološke potrebe, potrebe po varnosti, potrebe po pripadnosti, potrebe po spoštovanju in samorealizaciji). Douglas McGregor je razvil teorijo X in teorijo Y. S teorijo Y je označil managerje, ki verjamejo, da so zaposleni pripravljeni zavzeto delati in so pripravljeni sprejemati odgovornost, s teorijo X pa je označil tiste managerje, ki imajo negativno percepcijo o motivih in pričakovanjih zaposlenih. 43.

McGregor je poudaril, da manager ustvarja takšne delovne pogoje, v katerih se njegove predpostavke pokažejo za resnične in nato le te uporabi kot dokaz o pravilnosti svojih predpostavk. Mayo je razvil pristop dobrih človeških odnosov, ki je temeljil na zadovoljevanju potreb posameznika in je zanemaril tehnično plat delovnega procesa, saj se storilnost poveča na račun dobrega ravnanja z delavci in ne na račun tehničnih sprememb na delovnem mestu. Priporočil je, da naj managerji upoštevajo osebnost delavcev in naj ne uporabljajo avtoritarne oblike vodenja (Lobnikar, 2001:178). Sodobni pristopi k managementu zagovarjajo, da ne obstaja le en najboljši način upravljanja, ki bi bil primeren za vse situacije. Eden najvidnejših sodobnih avtorjev managementa je Henry Mintzberg (rojen 1939 ).. Mintzberb. je. z. empiričnim. opazovanjem in opazovanjem vedenja managerjev identificiral deset vedenjskih stilov, ki so značilni za managerje. Te vedenjske stile lahko strnemo v tri skupine: • medosebne vloge: vodja, povezovalec, posrednik, • informacijske vloge: nadzorovalec, razdeljevalec nalog, oseba za stike z javnostmi, • odločitvene vloge: podjetnik, krizni upravljalec, razdeljevalec virov, pogajalec.. 4. MANAGEMENT V POLICIJI. Policijski management ni samo klasično policijsko vodenje, ampak je to sodobni policijski management, ki temelji na sodelovanju policistov pri oblikovanju načrtov in programov, inovativnem tveganju, večji profesionalni avtonomiji policistov in tudi komandirjev policijskih postaj. Sodobni policijski management je prehod iz klasičnega vodenja in poveljevanja (Anželj, 2001:9). Management in vodenje sta dela celote, pri čemer je management administrativni del vodenja, medtem ko je vodenje inspiracijski del managementa. V policiji morata 44.

po mnenju nekaterih biti ta dva dela združena v eno, saj managerji kot vodje pomembno prispevajo k delovanju organizacije in organizacija je uspešnejša takrat, ko sta oba pristopa združena. Managerji v organizaciji predvsem skrbijo za primerno organiziranost, za zagotavljanje resursov ter za zagotavljanje sredstev za doseganje ciljev, vloga vodje pa je predvsem vplivanje na vedenje in delovanje zaposlenih, tako da jih prek procesa integracije usmerja s strateškimi cilji organizacije (Lobnikar, 2007:179). Po mnenju drugih je za prihodnost policije bistvenega pomena vodenje, ki ne sme biti združeno z upravljanjem. Policija bi morala tako imeti dve delovni mesti: izvršnega vodjo in izvršnega managerja. Naloga vodje bi bila motivirati zaposlene, naloga managerja pa bi bila načrtovanje delovanja oziroma določitev smeri delovanja. Tako so nekateri mnenja, da je dober manager tisti, ki ima znanje za določanje ciljev organizacije, je sposoben delegirati naloge in zmožen komunicirati, dober vodja pa je tisti, ki celo prestopi te okvire in je celo v nasprotju z njimi. Obstaja pa tudi mnenje, da je kombinacija kvalitet vodij s sposobnostmi managerja najbolj realističen pristop (prava mera enega in drugega). Sodobni policijski vodje morajo imeti sposobnosti za upravljanje organizacije, zmožnost za motiviranje in navduševanje policistov in policistk. Tako bodo policijski vodje, ki bodo vztrajali pri birokratski miselnosti, počasi izumrli (Lobnikar, 2007:180). Policijski management je posebna oblika managementa, ki zahteva najracionalnejše načine vodenja regulacijskih procesov v vseh vrstah organizacije, usmerjene k ciljem, ki so kvalificirani in je njihova naloga uspešnost in učinkovitost organizacije. Znotraj organizacije poteka koordinacija drugih ljudi, organizacija pa ima moč organiziranja, pooblastila za sprejemanje odločitev, koordiniranje, povezovanje in komuniciranje (Anželj, 2001:9). Management je mogoč le ob določeni stopnji decentralizacije policijske organizacije in profesionalizaciji policijske stroke, razvoju policijske etike, preventivnem delovanju,. 45.