Pomen kulturnega okolja v poslovanju s Kitajsko : diplomsko delo

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA. DIPLOMSKO DELO POMEN KULTURNEGA OKOLJA V POSLOVANJU S KITAJSKO. Kandidat: Uroš Bračun Študent izrednega študija Številka indeksa: 82157391 Program: univerzitetni Študijska smer: Ekonomski odnosi s tujino Mentor: prof. dr. Vladimir Kenda, redni profesor. Pišece, september 2004.

2 PREDGOVOR Cilj mednarodnega poslovanja je doseganje in ohranjanje nadpovprečno donosnega poslovanja ter vzdrževanje konkurenčnosti, vse to v mednarodnem merilu. Na poti do uresničenja tega cilja, se mora podjetje prilagajati poslovnim partnerjem in njihovemu načinu poslovanja, kar je toliko težje, če imamo opravka z državami iz drugačnega kulturološkega okolja, kot je naše. Npr. pri nas da tišina slutiti sogovorniku, da je nekaj narobe. Porodijo se mu dvomi in sumničenja. Pri poznavanju kulturoloških razlik, so udeleženci v takšni situaciji mirnejši. Vedo, da v enakem primeru v procesu pogajanj pri Kitajcih igra veliko vlogo zmožnost poslušanja. Tišina jim ne pomeni nezmožnost komuniciranja, temveč je pomemben socialni del igre. Torej je pomen kulturnega okolja pri poslovanju v mednarodni trgovini velik. Če je kulturno okolje, ki je tako oddaljeno in drugačno kot je kitajsko, je pomembnost poznavanja njegovih kulturoloških značilnosti za uspešno poslovno sodelovanje toliko večja, zato sem se odločil, da bom v diplomski nalogi preučil njihovo kulturno okolje, ki je ozadje vse bolj uspešnim gospodarskim podvigom in presenetljivo pozitivni ekonomski politiki po naslednjem vrstnem redu: V prvem poglavju Gospodarski profili in izgledi v prihodnje bom opisal Kitajsko, njene splošne geografske in ekonomsko-zgodovinske značilnosti, njeno trenutno gospodarsko stanje ter možnosti za mednarodno sodelovanje v prihodnosti. Drugo poglavje Reguliranje zunanjetrgovinskih in kapitalskih tokov bo govorilo o sami globalizaciji zunanje trgovine, o ekonomski politiki Kitajske ter njenih vplivih na domačo in mednarodno trgovino. V tretjem poglavju Pomen elementov kulture pri oblikovanju poslov s Kitajsko bom opisal njihovo kulturno okolje in življenjske nazore ter kako vse to vpliva na vzhodnjaško poslovno miselnost. Zadnje poglavje Odnosi Slovenije s Kitajsko pa bo obravnavalo poslovne odnose, ki jih že imamo in jih bomo imeli, če bomo le znali izkoristiti dane priložnosti v prihodnosti..

3 VSEBINA 1. 1.1. 1.2. 1.3. 1.4. 2. 2.1. 2.2. 2.3. 2.4. 2.5. 2.6. 2.7. 2.8. 2.9. 3. 3.1. 3.2. 3.3. 3.4. 3.5. 4. 4.1. 4.2. 4.3. 4.4. 4.5. 4.6. 4.7. 4.8. 4.9. 5. 5.1. 5.2. 5.3. 5.4. 5.5.. UVOD ....................................................................................................................................... 4 Opredelitev oz. opis problema, ki je predmet raziskovanja.............................................. 4 Namen, cilji in trditve (teze) diplomskega dela ................................................................ 4 Predpostavke in omejitve raziskave.................................................................................. 5 Predvidene metode raziskovanja....................................................................................... 5 GOSPODARSKI PROFIL IN IZGLEDI V PRIHODNJE.................................................. 6 Kulturološka razsežnost mednarodnega poslovanja ......................................................... 6 Profil Kitajske ................................................................................................................... 7 Gospodarski indikatorji..................................................................................................... 8 Glavni ekonomski trendi in pogledi................................................................................ 10 Glavni sektorji rasti......................................................................................................... 11 Vloga vlade v ekonomiji................................................................................................. 12 Pomen infrastrukture in investicij................................................................................... 13 Vloga Kitajske in napovedi za gibanje cen surovin........................................................ 14 Priložnosti mednarodnih trgov in izgledi v prihodnosti.................................................. 15 REGULIRANJE ZUNANJETRGOVINSKIH IN KAPITALSKIH TOKOV................. 18 Globalizacija zunanje trgovine ....................................................................................... 18 Ekonomska politika ........................................................................................................ 19 Vloga države in nevladnih organizacij ........................................................................... 21 Kapitalski tokovi............................................................................................................. 22 Vhodne in izhodne investicije......................................................................................... 23 POMEN ELEMENTOV KULTURE PRI OBLIKOVANJU POSLOV S KITAJSKO.. 26 Kulturno okolje ............................................................................................................... 26 Opredelitev kulture in sestavine ..................................................................................... 26 Jezik in kompleksnost sporazumevanja .......................................................................... 28 Religija in estetika .......................................................................................................... 29 Vrednote in norme .......................................................................................................... 30 Kitajske vrednote ............................................................................................................ 32 Slovenski narodni značaj ................................................................................................ 33 Institucije ........................................................................................................................ 34 Institucionalni model ...................................................................................................... 35 ODNOSI SLOVENIJE S KITAJSKO................................................................................. 37 Medkulturno komuniciranje in faze globalnega poslovanja ........................................... 37 Vpliv vrednot na pogajanja............................................................................................. 38 Kitajsko-Slovensko sodelovanje..................................................................................... 39 Možnosti za poglabljanje sodelovanja ............................................................................ 41 Slabe strani sodelovanja in rešitve.................................................................................. 42. 6.. SKLEP ........................................................................................................................................... 44. 7.. POVZETEK IN KLJUČNE BESEDE........................................................................................ 45. 8.. ABSTRACT AND KEYWORDS ................................................................................................ 45. 9.. LITERATURA.............................................................................................................................. 46. 10. VIRI ........................................................................................................................................ 47.

4 1 UVOD. 1.1 Opredelitev oz. opis problema, ki je predmet raziskovanja Mednarodno poslovanje je izziv za vsakega poslovneža, saj se sooča s številnimi težavami, ki niso nujno ekonomskega značaja. Svojevrsten problem predstavlja trgovanje s podjetji, ki izhajajo iz različnih kulturoloških okolij, zaradi različnih dejavnikov – med najpomembnejše štejemo nerazumevanje njihovega načina življenja in razmišljanja. Številni obetavni ekonomski dejavniki, ki nam dajejo pobudo za sodelovanje s Kitajsko, in dobri poslovni načrti, nam še ne zagotavljajo uspeha za sklenitev posla s kitajskimi poslovneži. Evropski človek je nemalokrat presenečen nad njihovim načinom poslovanja in različnimi, nam nenavadnimi poslovnimi prijemi, ki odražajo kulturo te dežele in vrednote njenih prebivalcev. Uspešen posel lahko od prvega sestanka pa vse do podpisa pogodbe npr. traja tudi več desetletij. LR Kitajska je primer države, ki ima povsem drugačen način poslovanja ter državne ekonomske politike, kot ga imamo pri nas. Njena zaprtost in samozadostnost sta dolgo časa držala na razdalji svetovno trgovino. Po dolgi, pestri in naporni poti, ki jo je skozi tisočletja prehodila Kitajska, je zadnja desetletja dohitela in prehitela marsikatero razvito evropsko državo. Za zahodni svet je bila vedno nekakšna neznanka in zaradi svoje drugačnosti je pri mednarodnem poslovanju z njo še danes potrebno specifično znanje. Zakaj je temu tako, kakšno znanje potrebujemo in kakšne težave še lahko pričakujemo pri poslovanju s Kitajsko oz. kaj vse moramo upoštevati, da bo čim manj nepotrebnih zapletov in nesporazumov, bo rdeča nit moje diplomske naloge.. 1.2 Namen, cilji in trditve (teze) diplomskega dela Namen te diplomske naloge bom skušal predstaviti kompleksnost pomena kulturnega okolja, ki je v času globalizacije vse bolj viden in pomemben dejavnik pri poslovanju v mednarodni trgovini. Najprej bom predstavil gospodarski profil Kitajske in njene izglede v prihodnje ter razčlenil nekatere pomembne dejavnike, ki uravnavajo zunanjo trgovino, da bom lahko razložil reguliranje Kitajskih zunanjetrgovinskih in kapitalskih tokov. Posvetil se bom tudi sami kulturi in pomenu posameznih elementov pri oblikovanju kulturnega okolja in njegovega vplivanja na poslovanje za kasnejšo lažjo analizo ekonomskih odnosov, ki jih Slovenija goji s Kitajsko. Glavni cilj je prikazati kulturno okolje kot ključnega dejavnika uspešnosti v mednarodni trgovini, ker verjamem, da dobro poznavanje tuje kulture lahko izkoristimo za plodnejše in uspešnejše poslovanje s tujo državo. Moramo se le osredotočiti na neko kulturo in njene specifične značilnosti ekonomske politike, da ugotovimo medsebojno interakcijo med lastno pogajalsko kulturo in kulturo neke države ter kakšne težave lahko pri poslovanju pričakujemo kot tuj podjetnik, saj se v različnih kulturnih okoljih ekonomski prijemi države med seboj zelo razlikujejo..

5 Izhodiščna trditev je, da dober pogajalec naj bi se držal načela "z minimalnim naporom do maksimalnega učinka". Pri tem mu lahko pomaga poznavanje poslovnega partnerja in malo iznajdljivosti. Pri vsem tem naprezanju po želenem uspehu pa največkrat pozabljamo na človeški faktor – torej, da poslujemo z ljudmi. Mednarodna trgovina ni samo poslovanje s tujimi ljudmi, ampak z ljudmi, ki prihajajo iz različnih kultur in prihaja do različnih vidikov in raznolikih rešitev enakih problemov. Poznavanje kulturnega okolja neke države je v zunanji trgovini toliko bolj pomembna.. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Slovenija je relativno majhna in mlada država in se še ne more ponašati z velikim tržnim deležem na tujih trgih. Zlasti daljni vzhod je velik potencialni kupec, a zaradi svoje oddaljene geografske lege, različne strukture proizvodov in storitev na trgu in nenazadnje, zaradi velike razlike v kulturi, še vedno neznanka za domače ponudnike. Omejil se bom na podrobno raziskavo kitajskega poslovnega kulturnega okolja, o tem, kakšne probleme lahko pričakujemo v poslovanju z njimi, kakšnim težavam se lahko izognemo ter kakšne so prednosti poslovanja s kitajskimi partnerji. Pri raziskovanju bom skušal upoštevati misel, ki jo je izrekel Rudyard Kipling: "Jaz uporabljam šest poštenih služabnikov. Naučili so me vse, kar vem. Njihova imena so Kaj, Zakaj, Kako, Kje, Kdaj in Kdo". Torej bom govoril o poznavanju kulturnega okolja, ker menim, da vedno pomembno vpliva na uspešnost mednarodnega sodelovanja v mednarodni trgovini. Omejitev tega raziskovanja je skromna razpoložljivost literature, zlasti v slovenskem jeziku.. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Na podlagi znanja, ki ga že imam o Kitajski, sem se odločil, da bom v svoji diplomski nalogi to znanje še poglobil ter razširil z naslednjimi metodami raziskovanja: komparativna dinamična raziskava (preučevanje kulturnega okolja tuje države), metoda deskripcije (opazovanje dejstev brez znanstvenega tolmačenja in pojasnjevanja), postaviti hipoteze o vplivu kulture na poslovne odnose v zunanji trgovini, komparativna metoda (primerjanje slovenskega in kitajskega kulturnega okolja), metoda kompilacije (povzemanje opazovanj, spoznanj, stališč, sklepov, rezultatov drugih avtorjev, da bom prišel do samostojnih spoznanj)..

6 2. GOSPODARSKI PROFIL IN IZGLEDI V PRIHODNJE. 2.1 Kulturološka razsežnost mednarodnega poslovanja »Kultura je v vsej svoji slavi zasedla osrednje mesto na odru. V 21. stoletju bo prav to področje rasti.« (Stephen Rhinesmit) Kultura kot mehki dejavnik mednarodne trgovine, ki je bila vse do konca devetdesetih let prejšnjega stoletja oz. tisočletja potisnjena v ozadje, je prišla na površje. Do sedaj je bila pri mednarodnem poslovanju bolj postranskega pomena. Omenjali smo jo le v zvezi organizacijo in protokolom poslovnih srečanj ter pri oblikovanju izdelkov (embalaža in barva). Napovedovali so globalno poslovanje glede standardizacije obnašanja porabnikov. Primer sta Coca-cola in McDonald's, ki sta splošno uveljavljena po vsem svetu in kjer je kulturološki dejavnik kvečjemu moteč. Kar nekaj časa je preteklo, da so se pokazali odkloni od te idealizirane napovedi o standardizaciji porabe. Prve ugotovitve so bile, da so globalni izdelki možni, a težje je določiti končne uporabnike (kar je nekje veljalo za prestižno, so v drugih kulturah označevali za manjvredno). Z razvojem informacijske tehnologije so se te razlike zmanjšale in posamezni deli sveta zbližali. Komunikacijska orodja so pridobila pomembno vlogo in potrebno je bilo temeljitejše obravnavanje kulturoloških dejavnikov pri poslovnih pogajanjih v vseh fazah – pri pripravi, izboru strank, med samimi pogajanji in pri izpeljavi posla. Poznavanje in upoštevanje kulturoloških dejavnikov skrajšuje čas pogajanj ter pomaga pri odpravljanju nesporazumov pri uresničevanju pogodb. Najpomembnejši dejavnik za neuspešnost podjetij pri združevanjih in povezovanjih je kulturološke narave. Razviti načini in oblike mednarodnega poslovanja pa odkrivajo vedno nove razsežnosti in potrebe po preučevanju kulturoloških vplivov, kar je vplivalo na razvoj novih operativnih mehanizmov. Trženje in kultura sta torej vse manj na nasprotnih bregovih, zato je sodelovanje obeh koristno in nadvse pomembno za uspešno trženje v prihodnje. Pri vedno bolj ofenzivnem in globalnem mednarodnem poslovanju je potrebno poznati in upoštevati razlike ter podobnosti kulturološkega ozadja države s katero poslujemo. V nadaljevanju bomo podrobnejše spoznali neekonomski dejavnik mednarodnih ekonomskih odnosov – kulturološke razsežnosti mednarodnega poslovanja, konkretno v poslovanju s Kitajsko. (Hrastelj, 2002, str. 21)..

7 2.2 Profil Kitajske Današnje ozemlje LR Kitajske obsega 9.561.000 km2 ali 6,4 odstotkov kopnene površine zemlje. Tako je po ozemlju tretja največja država na svetu (za Rusijo in Kanado). Uradni jezik mandarinska kitajščina, poslovni jezik pa je angleščina. Glavno mesto je Beijing, ki leži na severovzhodnem delu države. Ima najštevilčnejše prebivalstvo na svetu – 1.265,83 miljonov (zadnji popis leta 2001) vključno z Taivanom, Hong Kongom in Macaom. To pa predstavlja okoli 22 odstotkov vsega človeštva (vir: asianinfo).. Slika 1: Pozicija Kitajske Na kvadratni kilometer kitajskega ozemlja odpade 128 prebivalcev. Na podeželju živi skoraj tričetrtine vsega prebivalstva (74%) tako, da na mesta odpade le 26% ljudi. Moških (51,6%) je za 3 odstotke več kot žensk (48,4%). Pričakovana življenjska doba je na kitajskem za moške dobrih 68 let (68,2) in za ženske skoraj štiri leta več, malo manj kot 72 let (71,7). Starost ljudi je relativno nizka, saj je 27 odstotkov mlajših od 14 let in le 6 odstotkov starejših od 65. Za delo sposobnega oz. šolajočega prebivalstva v starosti med 15 in 64 je 67 odstotkov. (vir: GZS, 2002, osnovna informacija o državi). Nacionalna valuta je renminbi – RMB ali juan (1 CNY = 100 fenov in je približno 28 SIT). BDP je od leta 1997 do 2000 narasel iz 900 na 987 milijard USD in sicer je bila stopnja rasti več kot 7 % letno.BDP na prebivalca leta 2000 je bil 732 ameriških dolarjev BDP-ja. Zelo malo v primerjavi s Švico, ki je imela kar 35.638 dolarjev BDP-ja na prebivalca. V obdobju 1996-2003 je povprečna gospodarska rast Kitajske znašala 8,4 odstotka, povprečna letna stopnja inflacije je le 0,5 odstotka (v letih 1998, 1999 in 2002 je prišlo celo do deflacije), povprečna letna rast trgovinske menjave pa 9,9 odstotka. Hitra rast je bila zagotovljena predvsem z velikimi domačimi in tujimi naložbami. Največji delež BDP še vedno ustvari predelovalna industrija (visokih 36 odstotkov), storitve ustvarijo le 33,5 odstotka BDP, kmetijstvo pa 15,4 odstotka (vir: izvozno okno)..

8. Slika 2: Struktura proizvoda za leto 1999. domačega km etijstvo. Leta 1999 je bila struktura domače proizvodnje pretežno storitvena (polovica), ter bolj industrijska (35%) kot kmetijska (15%).. industrija storitve. Kitajska vlada skuša ohraniti visoko gospodarsko rast, tuje in domače naložbe ter zunanjetrgovinsko menjavo, nizko inflacijo, zmanjševanje brezposelnosti in prirastka prebivalstva.). Kitajska je članica mnogih mednarodnih gospodarskih organizacij, kot so Asian Development Bank, ESCAP (Economik and Social Comisy for Asia and Pacifik) in ekonomska in socialna komisija ZN za Azijo in Pacifik. Sedaj pa se je vključila še v WTO (World Trade Organisation).. 2.3 Gospodarski indikatorji Če je gospodarstvo proizvajanje ali razporejanje in uporaba materialnih dobrin, so potem gospodarski indikatorji kazalci, ki napovedujejo ali kažejo stanje razporejanja in uporabe teh dobrin. Poznamo več gospodarskih indikatorjev, pri mednarodni trgovini pa so pomembni predvsem štirje: izvoz, uvoz, BDP in inflacija. Tabela 1: Izvoz FOB (v mlrd USD) 1997 = 182,7 1998 = 183,8. 1999 = 194,9. 2000 = 249,2. Najpomembnejša izvozna tržišča (v % od skupnega izvoza, 1999): ZDA 22%, Hong Kong 19%, Japonska 17%, Nemčija, Južna Koreja, Nizozemska, Velika Britanija, Singapur, Tajvan. Glavni izvozni proizvodi (od skupnega izvoza, 1999): stroji in oprema, tekstil in oblačila, obutev, igrače in športna oprema, mineralna goriva ter kemični proizvodi. Povečuje se tudi uvoz. Konec prejšnjega tisočletja se je v zadnjih treh letih povečal skoraj za dvakrat. Najpomembnejša uvozna tržišča (v % od skupnega uvoza, 1999): Japonska 20%, ZDA 12%, Tajvan 12%, Južna Koreja 10%, Nemčija, Hong Kong, Rusija in Singapur. Glavni uvozni proizvodi (od skupnega uvoza, 1999): stroji in oprema, plastika, kemični izdelki, železo in jeklo ter mineralna goriva. Tabela 2: Uvoz FOB (v mlrd USD) 1997 = 133,1 1998 = 140,2. 1999 = 165,8. 2000 = 225,0. BDP ali bruto domači proizvod se povečuje. Leta 1997 je znašal 900 milijard USD, do leta 2000 pa se je že povečal na 987 milijard USD. Na prebivalca je prišlo leta 1997 732 USD, leta 2000 pa že čez tisoč, 1078 USD, kar se je zgodilo prvič v zgodovini moderne Kitajske. Rast BDP-ja je bila lani že 9,1 odstotna. Najvišjo dodano vrednost je ustvarila lahka.

9 industrija. Glavni sektor rasti, kot bom predstavil v naslednjih poglavjih, je storitveni sektor. Tabela 3: Bruto domači proizvod (BDP), po tekočih cenah (v mlrd USD): 1997 = 900,9 1998 = 971,2 1999 = 986,0 2000 = 987 Tabela 4: BDP na prebivalca po tekočih cenah (v USD): 1997 = 732 1998 = 781 1999 = 987. 2000 = 1.078. Upadanje kupne moči RMB-ja oz. inflacija se postopoma zmanjšuje. Tabela 5: Letna stopnja inflacije (v %): 1997 = 2,8 1998 = -2,6. 1999 = -1,3. Tabela 6: Letna stopnja rasti BDP po stalnih cenah (v %): 1997 = 8,8 1998 = 7,8 1999 = 7,0 2000 = 7,1. 2000 = -1,3. 2003 = 8,2. Kitajska postaja vse bolj odprta in dostopna država tako izvoz kot za uvoz. Izvoz igrač bo npr. v enem letu presegel 10 milijard USD. Kitajska je tako največji proizvajalec igrač, saj ima kar 75% tržni delež. Izvoz avtomobilov se je lani (avgust 2003) povečal za 232% in dosegel vrednost 239 milijonov USD. Gre predvsem za izvoz vozil s posebnim namenom in kamionov. Sama proizvodnja avtomobilov na Kitajskem ni poceni, predvsem zaradi organizacije, logistike, pretiranih cen rezervnih delov in lokalne zakonodaje. Neugodno je tudi določilo, da imajo lahko tuji proizvajalci v podjetju s skupnim vlaganjem največ 50% delež, ki pa ne omogoča odločilnega vplivanja pri sprejemanju odločitev o poslovanju. Lahko pride do kraj tehnologij, modelov, blagovnih znamk in podobno. Največji kitajski proizvajalci China first avtomotive works, Dongfeng motor corporation, Shanghai avtomotive industry corporation in Briliance corporation so že sklenili nove strateške povezave z nekaterimi proizvajalci (Toyota, Renault-Nissan, GM). Svoje deleže pa so že okrepila podjetja Volkswagen, Honda, PSA Peugeot-Citroen, Daimler Crysler, Ford, Hyundai-Kia in BMW. Za tuje investitorje bo še naprej zanimiva hi-tech proizvodnja (elektronika, telekomunikacije, razni aparati in merilci) in delovno intenzivna proizvodnja za področje tekstila, pohištva ter izdelke za šport in rekreacijo. Leta 2002 so podjetniški giganti (Matshushita, Philips, Microsoft, Nokia, Siemens, NEC, Toyota) že napovedali bistveno zvišanje svojih investicij. Temu trendu so sledila mnoga druga podjetja. Napoved je, da je prihodnost delovanja na Kitajskem prihod svetovnih gigantov in upravljanje globalnega poslovanja iz Kitajske. (vir: GZS) 1. 1. Podrobnejše informacije o Kitajskih gospodarskih dosežkih so na voljo v Gospodarskih novicah iz Kitajske regije, številka 13 (april 2004) in številka 12 (november 2003)..

10 2.4 Glavni ekonomski trendi in pogledi Nova gonilna sila je zajela Kitajsko ekonomijo v prvi polovici dvajsetega stoletja. Potrošniške cene so narasle prvič po več kot dve leti trajajočem obdobju. Vlada je pričakovala rast BDP-ja za več kot 7% v primerjavi s prejšnjim letom, ko je bila rast 7,1%. Leta 1999 je bila rast že tako najnižja v preteklih osmih letih in bi bila še slabša, če ne bi bilo posebnega dvoletnega programa, ki je stimuliral ekonomijo med leti 1998 in 1999 (uradne številke, ki je dajala kitajska vlada, so bile pogosto napihnjene in napačne). Mnogi analitiki občudujejo Kitajski mehki pristanek na ekonomskem področju in prinašanje neke stabilne rasti z nizko inflacijo po zgodnjem okornem inflacijskem prekoračenju. Poskok denarnih uredb je pravzaprav povzročil padanje ravni potrošniških cen v letih 1998 in 1999. Nekatere ekonomiste skrbi, da Kitajska ne bo bila sposobna narediti visok nivo investirnja in profita, ki je potreben za razrešitev strukturnih problemov, ki obkrožajo področje narodnega državnega sektorja, ki ima preveč delavcev in vključuje banke v državni lasti, ki kopičijo goro slabega dolga. Skupaj z dolgotrajno težavo z iskanjem zaposlitve za stotine milijonov podeželskih Kitajcev, ki iščejo boljše življenje v mestih, je to problem, ki kaže na resen dolgoročen izziv. Sredi leta 2000 je Kitajska beležila razvrednotenje vrednosti RMB-ja, ki je nastal zaradi naraščajoče praznine med relativnim nizkim razmerjem zanimanja Kitajcev in splošnim visokim prekomorskim razmerjem, je povzročil, da je veliko posameznikov in združb premestilo svoje bančne bilance iz Kitajske (tuji menjalni nadzori so pomagali preprečiti, da bi tovrsten kapital, ki je udaril Mehiko, Tajsko in ostale države v prejšnjih časih, poletel). Potem je Kitajska dobila mednarodno odobritev, da lahko obdrži vrednost valute skozi Azijsko finančno krizo proti koncu leta 1997. Čeprav nekateri verjamejo, da bo Kitajska razširila obroč, ki stiska njen tržni obtok, pa ta država nadaljuje z uživanjem velikega tržnega in investicijskega presežka in je nakopičila v vojno blagajno 159 milijard USD uradnih rezerv, več kot zadosti, da brani menjalno razmerje. Kitajska vlada je sicer povečala napore, da bi zmanjšala veliko število podjetij v državni lasti (SOE-state owned enterprises), ampak investicije v državna podjetja so zabeležile večino novih investicij v 1998 in 1999. SOE-si imajo tesne povezave z bančnimi sistemi. Večina je zgradila ogromno ravnotežje hudodelskih političnih posojil v državnih bankah. Ožja kontrola bančnih sistemov je prav tako vodila v naraščanje meddružbenih trikotniških dolgov, ocenjenih na okrog 1.3 bilijona RMB v letu 1999 (vir: Country commercial guides). Premoženje SOE-jev ostaja veliko, četudi se je povečanje premoženja za ekonomijo kot celoto upočasnilo iz 15 % letno v letu 1998 na manj kot 6 % v letu 1999. Ta upočasnitev se je zgodila, ko so SOE-si končno odpisali svoje rezerve neprodajnih in nekvalitetnih dobrin. SOE prodaja in dobiček sta strmo naraščala v prvih petih mesecih leta 2000. Škoda v delanju izgube SOE je ostala nespremenjena glede na prejšnje leto (okrog 36 milijard RMB)..

11 Centralna vlada je spoznala, da sta nezaposlenost in neenakopravnost rastoča problema. Uradna nezaposlenost je 3,3 %, vendar ti podatki ne upoštevajo približno 23 milijonov ljudi, ki so začasno bolani v državnem sektorju oz. 80-120 milijonov presežka podeželskih delavcev, ki predstavljajo plavajočo populacijo, ki migrira med kmetijskimi in gradbenimi deli ter stanjem nezaposlenosti. Bolj natančna ocena mestne nezaposlenosti, ocenjena od privatnih raziskovalcev bi bila 10-15%. (vir: Country Commercial Guides2, 2001). 2.5 Glavni sektorji rasti V prvem polletju 2003 je gospodarstvo Kitajske prikazalo presenetljivo dobre rezultate, kljub epidemiji SARS-a in relativno nizki rasti svetovne trgovine. SARS je na kitajskem najbolj prizadel storitveni sektor, pa tudi poljedelski in transportni sektor, najmanj pa industrijskega. Rast pa temelji predvsem na visoki stopnji investiranja in kreditiranja. Tabela 7: Letna stopnja rasti BDP-ja po stalnih cenah (v %) leta 2003: Prvo trimesečje = 9,9 Drugo trimesečje = 6,7 Tretje trimesečje = 9,1 Vir: GZS. Vrednost, povečana z industrijo v BDP, je dosegla 3,5 bilijonov RMB v letu 1999 in narasla za 8.5% čez 1998, v resničnih (inflacijsko uravnanih) terminih. Razmerje rasti v različnih industrijskih sektorjih premika sestavo proizvodnje stran od SOE-jev v nedržavne sektorje, ki so zrasli za dva- ali trikraten delež v razmerju z industrijo v državni lasti. Nedavna rast je bila močnejša v komunikacijskih, računalniških in elektronskih sektorjih, kljub temu, da osnovna industrija še naprej proizvaja večino skupnega BDP-ja. Prodaja na drobno potrošniških dobrin je dosegla 3,1 bilijona RMB v 1999, za 6,8% več kot leta 1998, v nominalni vrednosti 9% več z vračunano deflacijo skupaj. Povpraševanje po trgovini na drobno je naraslo za več kot 10% nominalne vrednosti v prvih petih mesecih leta 2000 – prvič dvomestno število rasti je vzdržala za več kot mesec dni od leta 1997. Prodaja je bila močnejša v sektorju restavracij, zahteve po proizvodnji so ostale slabe (Kitajci so tipično porabili več denarja za hrano zunaj, kot bi bilo po njihovih prihodkih pričakovati, ker je za mnogo stvari, kot so hišna opravila, poskrbela vlada brezplačno. To se spreminja pri posameznikih, ko vse več porabijo za stroške izobrazbe, zdravstveno oskrbo, hišna opravila in socialne potrebe. Cene za tovrstne storitve še naprej naraščajo za dvojne številke zraven deflacijskega obdobja). Rast beležijo tudi v avtomobilski proizvodnji, ki je po obsegu in velikosti tržišča uvrščena med pet največjih na svetu in je prehitela Južno Korejo. Leta 2002 je izdelala 3.25 milijonov avtomobilov, kar je za 37% več kot leto prej. Po ugotovitvah vodilnega japonskega inštituta Fuji-Keizai Co. bo Kitajska leta 2005 s proizvodnjo 5.3 milijona vozil prehitela Nemčijo. Največjo rast beležijo v kategorijo osebnih vozil in sicer nižjega in srednjega razreda, luksuzna vozila pa še vedno predstavljajo 58-odstotkov prodaje. Zaostaja pa rast dohodka kmečkega prebivalstva in narašča brezposelnost. Gospodarstvo je pregreto, ker je hitra rast osnovana na investicijah v infrastrukturo in izvozu, ki je 2. Ekonomski trendi in pogledi so podrobneje razčlenjeni na spletni strani Country Commercial Guides: China.

12 subvencioniran. Da ne bi prišlo do inflacije, mora Kitajska razviti čimveč tujih tržišč in zagotoviti vsaj 7-odstotno gospodarsko rast za obdobje do leta 2020. Le tako bo lahko realizirala gospodarske reforme, pogojene z vstopom v WTO in prestrukturirala delovno silo, da reši problem brezposelnosti. Statistični podatki torej kažejo na izreden razvoj gospodarstva LR Kitajske in to kljub temu, da je epidemija SARS za štiri mesece ohromila državo. Ob nedvomno uspešnemu gospodarskemu in socialnemu razvoju pa poročilo med vrsticami nakazuje področja, ki so najbolj problematična. Ta področja so nezaposlenost, pomanjkanje energetskih virov in višina dvomljivih bančnih dolgov. Na navedenih treh področjih so realne številke visoke, po ocenah tujih in nevtralnih strokovnjakov pa dokaj višje od uradnih (vir: Country Commercial Guides). 2.6 Vloga vlade v ekonomiji Vloga vlade v ekonomiji je bila od začetkov reform leta 1980 zelo močna. Kljub temu so vseskozi državni prihodki padali po deležu BDP-ja, odmikanje državnih prihodkov in stroškov je enaka uradnim razporeditvam v mnogih sektorjih. Kot lastnik SOE-jev je vlada še naprej v grobem nadzorovala dve tretjini BDP-ja in zaposlitve. Dolgoročni plan je prodati vladni delež, razen tiste industrije, ki ostaja bistvena za državno varnost. Definicija državne varnosti je splošno kar obsežna, vključujoč še telekomunikacije, množične medije in druga področja, ki jih v drugih državah ne vključujejo. Vlada je prenehala nadzorovati cene transportnih storitev in nekaterih žitaric na začetku leta 1996. Kontrola nad trgom bombaža je bila ukinjena 1999 leta. Cene goriv so bile v glavnem usklajene z mednarodnimi cenami, kljub temu da se regulirajo le enkrat do dvakrat na leto. Vlada ureja vse interese in plače v finančnih institucijah. Nadaljnja ukinitev nadzora nad cenami, posebno premoga, bi lahko koristila nižjemu prihodku deželam v notranjosti. Po poročilu Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) je LR Kitajska leta 2001 investirala v raziskave in razvoj (R&D) 60 milijard USD, kar jo postavlja na tretje mesto za ZDA (282 mlrd.) in Japonsko (104 mlrd.). S tem je potrošila 1,1% svojega BDP-ja. Največ raziskav je bilo financiranih na področju gospodarstva. Vlada je prispevala 40% teh sredstev, ostalo pa tuja podjetja (Alcatel, General Electric, Infineon, Siemens), ki imajo na Kitajskem svoje raziskovalne centre. Najobsežnejše raziskave so bile izvedene na področju elektronske in avtomobilske industrije. Večji odstotek svojega BDP vlagajo v raziskave le Švedska (4,3%), ZDA (2,8%) in Velika Britanija (1,9). Država začenja tudi s prenosom specialnih pravic in ugodnosti za tuja podjetja iz maloštevilnih zaprtih con na širša področja. Pogoji se bodo izenačili, kar je za tuje investitorje zelo zanimivo, saj bodo svoje operacije locirali na katerokoli lokacijo v centralni Kitajski, kjer je gospodarsko pač najugodnejše. Zaradi restriktivne zakonodaje so imela tuja podjetja na Kitajskem pretežno proizvodne obrate, funkcije marketinga pa so se izvajale v matični državi..

13 Ob upoštevanju določil WTO, je kitajska vlada znižala še carine in cene avtomobilov v povprečju za 30%. Na trgu so se pojavili različni domači in uvoženi modeli, tako da raste konkurenčnost ponudbe in kvalitete avtomobilov. Pomembno je tudi sproščeno financiranje, zavarovanje in poenostavljen postopek registracije vozila, kar je zelo pomembno pri zapleteni kitajski birokraciji. 2.7 Pomen infrastrukture in investicij Investicije v infrastrukturi so ključnega pomena za potencial kitajske ekonomske rasti z glavnim dolivom načrtovanja cest, železnice, pristanišč, telekomunikacij, sektorjev olja, goriv ter premoga. Pomemben je podatek, da je bila leta 1990 višina povprečne investicije 1,2 milijona USD, danes pa znaša 2,5 milijona. Mreža avtocest se letno povečuje za 3.000 km (kot posledica gradnje je opazna prodaja tovornjakov). Mesta pospešeno gradijo garaže in parkirne prostore. Ekonomija se sooča s presežkom električne energije v obalnih predelih, prenašalni sistemi in razvoj v notranjosti pa bo zahteval še nadaljnjo rast investicij (Brenčič, Hrastelj, 2003, str.35). Leta 1999 je bila rast investicij v infrastrukturo 6%, zmanjšana za 20% v primerjavi s prejšnjim letom. Državni načrtovalci so zaznamovali 1,4 bilijona RMB v investicije za leto 2000, to je okrog 13% več kot leta 1999 v nominalni vrednosti. Podjetja, ki so doslej delovala na Kitajskem so bila pretežno proizvodno orientirana.V zgodnjih 90-tih letih je bil v lasti podjetij s tujim vlaganjem le 20% delež, leta 2002 pa že 60%, kar kaže, da je investicijsko okolje Kitajske že doseglo mednarodna merila in zakonodajo, da transnacionalna podjetja zaupajo njenemu gospodarskemu potencialu in rasti. S preoblikovanjem v odprti trg pa bodo lahko globalna podjetja v celoti prenesla svojo dejavnost na Kitajsko, kjer se bo izvajala celotna strategija menagementa in marketinga. Z odpiranjem kitajskega tržišča nastaja možnost različnih oblik mednarodne kooperacije (vir: GZS, 2002, zakonski okvir in postopki za ustanovitev podjetja). Ključnega pomena so relativno ozka kreditna pravila, ki so izvršila v zadnjih letih omejitev zbirke projektov, ki bi jih centralne oblasti še podpirale. Zmanjšanje posojil pomeni, da bodo le projekti z največjo prioriteto, kot so Three Gorges Dam, najverjetneje bili odobreni. Domača prestolnica je prevzela več kot 90% investicij v infrastrukturi leta 1998. Ta denar je prišel iz naraščajočih raznovrstnih uspehov, vključno s posebno zgradbo skladov, preobremenitve na moči in drugih koristi, pokrajinskih in krajevnih vladnih zalog in domačih posojil kitajske banke za razvijanje in ostalih bank. Kitajska oblast je rekla, da bi imela raje 15-20% investicij v infrastrukturi, ki bi prišle iz tujih virov, ker premeščanje tujih investicij stran od izvozno orientirane industrije predstavlja precej težav. Infrastrukturne investicije imajo tudi dolg odplačniški rok z nepripravljenim virom tuje menjave, okorne odobritve raznih postopkov, dela proti tujem sodelovanju v infrastrukturnih projektih, posebno pri cestah, železnici in v energijskem sektorju. Motnje za tuje vpletenosti v infrastrukturne projekte postopoma izginjajo. Spremembe v pravilih vodilnega poteka računskih prenosov so šle dolgo pot naproti rešitvam problemov jamčenja tuje menjalne spremenljivosti..

14 Sedanja gospodarska rast je posledica »buma« investicij in povečanja kreditov. Investicije so se povečale za 30%, neposredne tuje investicije za 11% (40,2 milijardi USD), raste tudi izvoz (32% prva polovica 2003 v primerjavi z istim obdobjem 2002), a hkrati raste uvoz (40% v istem obdobju), tako da se čisti dohodek zmanjšuje. V prvi polovici leta 2003 je bilo najhitreje rastoče izvozno mesto Shanghai. Imel je kar 19,7% večjo rast od kitajskega povprečja. Več kot polovico izvoza (58,5%) predstavljajo elektromahanični izdelki ter slabo desetino (9,35%) hi-tech izdelki. Vendar so tu tudi nevarnosti npr. svetovne ali regionalne recesije, upadanja gospodarske aktivnosti, ki lahko ustavi investiranje. Pritok investicij lahko zmanjša tudi vedno ostrejša konkurenca med ostalimi investicijsko privlačnimi trgi ali zmanjšanje prednosti tujih podjetij, ker bodo dobila tuja in domača podjetja iste pogoje poslovanja.. 2.8 Vloga Kitajske in napovedi za gibanje cen surovin Bistvena vloga, ki jo pripisujejo Kitajski, velja predvsem na strani povpraševanja, ker je med drugim postala največji svetovni potrošnik cementa, premoga, jekla, niklja in aluminija. Tudi pri potrošnji nafte je na drugem mestu za ZDA. Kitajska je tudi ob tem, da je peti največji proizvajalec na svetu, leta 2003 uvozila še 100 milijonov ton surove nafte. Dnevna poraba je skoraj 5,5 milijonov sodčkov in naj bi do leta 2010 narasla na 13 milijonov sodčkov. Postopno okrevanje gospodarstva v velikih industrijskih državah (ZDA, Japonska) prav tako pospešuje povpraševanje, medtem ko na ponudbeni strani zaznavamo trend zmanjševanja vlaganj v t.i. bazičnih industrijah ter rudarstvu in s tem nevarnost krčenja kapacitet, cene surovin pa strmo naraščajo (GZS, 2002, sporočila medijem). Tabela 9: Gibanje in napovedi glavnih svetovnih cen surovin 2003-2005 2003 2004 napoved 2005 napoved V USD - $ HWWA indeks cen surovin Nafta Ne-energenti Prehambene surovine Žitarice Pijače, tobak, sladkor Oljarice in olja Industrijske surovine Surovine kmetijskega izvora Neželezne kovine Železo in železova ruda V EUR - € HWWA indeks cen surovin Nafta Ne-energenti Vir: GZS. 14 15 14 8 1 4 19 17 22 12 18. Povprečna letna rast v % 15 5 25 25 19 4 49 25 14 38 26. -3 -2 -2 -4 -5 4 -8 -2 2 -7 1. -4 -3 -5. 5 -4 13. -3 -2 -2.

15 Trend rasti beležimo že od januarja 2002 dalje, nanaša pa se predvsem na surovine. Povprečni indeks svetovnih cen surovin HWWA je od januarja 2002 do konca februarja 2004 zabeležil povprečno 60 odstotno rast. Cena nafte se je v tem času povečala za 51 odstotkov, še višji skok cen pa beležijo kovine: med njimi svinec za 73 %, baker za 84 % in nikelj za 150 %. Indeks svetovnih cen surovin HWWA za leto 2004 v dolarjih kaže na 15 odstotno rast. Cene surovin bodo za 5 odstotkov višje tudi v evrih. Povprečne cene surovin na svetovnih trgih, merjene z indeksom HWWA3 bodo po zadnji napovedi združenja evropskih konjukturnih inštitutov AIECE v letu 2004 v dolarjih v povprečju višje za 15 odstotkov. Pospešena rast cen bo letos izrazitejša pri neenergentih (25-odstotna), medtem ko naj bi se energenti letos v povprečju podražili za 10 odstotkov. Merjeno v evrih bodo letošnje cene zaradi relativno šibkejšega dolarja višje za 5 odstotkov, v letu 2005 pa naj bi se povprečne cene energentov v evrih znižale za 3 odstotke, neenergentov pa za 2 odstotka. Kitajska igra glavno vlogo pri porabi čedalje dražjih surovin, medtem pa se ponudba na trgu surovin zmanjšuje tako kot se zmanjšujejo vlaganja v povečanje kapacitet pridobivanja teh surovin v državah, ki imajo lastne zaloge. Tu naletimo zopet na Kitajsko, ki je že pred dvajsetimi leti opustila tovrstna vlaganja. Zato ostaja odprto vprašanje za ponovno investiranje tako domačih kot tujih podjetij v kitajsko bazično industrijo, ki ima kljub močno zmanjšanim zalogam še vedno dovolj potenciala. 2.9 Priložnosti mednarodnih trgov in izgledi v prihodnosti Dramatičen razvoj kitajskega gospodarstva in družbe postavlja vprašanje, kako biti čimbolj udeležen pri temu razvoju in kako izkoristiti priložnosti, ki se ponujajo na področju gospodarskega sodelovanja. Podatki, ki utegnejo biti zanimivi za slovensko gospodarstvo ali za posamezna podjetja, ravno v trenutku vstopa Slovenije v EU. EU in LR Kitajska sta druga drugi tretji najpomembnejši zunanje trgovinski partner. Uspešnost vzpodbujanja slovenskih podjetij pri poslovanju s Kitajsko je po optimistični plati, z naraščanjem števila predstavništev naših podjetij, čedalje večje. Slika 3: Rast svetovne trgovine in uvozno povpraševanje v EU-25 Realne stopnje v % 10 8 6. svetovna trgovina. 4. uvoz EU-25. 2 0 2003. 2004, ocena. 2005, napoved. Vir: GZS 3. HWWA indeks predstavlja povprečno gibanje svetovnih cen surovin izbranih glede na njihovo pomembnost v uvozu najpomembnejših industrijskih držav. Indeks dvakrat leto izračunava delovan skupina v okviru Združenja evropskih konjunkturnih inštitutov AIECE, katerega članica je tudi SKEP GZS..

16 Po temeljitem in kritičnem preučevanju načinov in oblik mednarodnega poslovanja ter metod in instrumentov trženja, so nastale v mednarodnem poslovanju v zadnjih nekaj letih radikalne spremembe, kar smo poimenovali mednarodni izziv. Dejavniki, ki so botrovali spremembam, so še intenzivnejše uveljavljanje novih tehnologij, ki zahtevajo spremembe v organizacijskih, tržnih postopkih in odločitvah. Najbolj izstopajo tehnološke spremembe na informacijskem in komunikacijskem področju. Rast svetovne trgovine bo po ocenah evropske stroke AIECE v letih 2004 in 2005 znova presegla 7 odstotkov, medtem ko bo rast uvoznega povpraševanja, pomembnega za slovenska izvozna in uvozna gibanja, med petimi in šestim odstotki. Glavni igralec v letošnji svetovni trgovini je Kitajska »z vročim valom« konjukture, ki pa lahko po nekaterih ocenah v naslednjih mesecih tudi izzveni. O izredno dobri konjukturi - stanju v gospodarstvu, ki je ugodno za prodajo - na Kitajskem in v Aziji med drugim pričajo tudi povsem zasedene letalske linije med evropskimi in azijskimi letališči (GZS: Glas gospodarstva, maj 2004). Za Slovenijo ocenjujejo, da bo v letošnjem letu in letu 2005 možna 5,3-odstotna rast izvoza blaga in storitev ter 6,7-odstotna rast uvoza blaga in storitev. Kitajska bo, po določilih WTO, še nadalje odpirala trgovinski in storitveni sektor, predvsem bančništvo, zavarovalništvo, maloprodajo, veleprodajo, telekomunikacije in tehnološke storitve. Kitajski storitveni sektor namreč bistveno zaostaja za mednarodno ponudbo in zato tuja podjetja že sklepajo strateške poslovne povezave s kitajskimi podjetji. Tabela 8: Trendi kazalcev konjukture – Slovenija 2003 4 Gospodarska rast – BDP 2,3 Izvoz blaga in storitev 3,4 Uvoz blaga in storitev 6,3. 2004 ocena 3,5 5,3 6,7. 2005 napovedi 3,7 5,7 6,4. Vir: ocene SKEP GZS, Konjukturna gibanja št. 2/2004, maj 2004. Pomembne so tudi radikalne spremembe razmerij med delom in prostim časom prebivalstva, novimi poklici, izobraževanjem in povsem nematerialni dejavniki, kot so informacije ter veščine. Kot zadnji dejavnik je pomembno prizadevanje vodilnih uslužbencev podjetij za spremembe v zakonih, ki bi zmanjševali tveganja in nejasnosti v sodobni mednarodni trgovini in hkrati iskali neke stalnice, ki bi služile kot oporni stebri. "Nova" ekonomija pa niso le nove tehnologije, virtualna podjetja in elektronska podjetja, ampak vse večje aktiviranje človekovih razumskih in čustvenih zmožnosti. (Hrastelj, 2002, str. 13). Srednjeročne napovedi, da bodo v naslednjih treh letih tuja podjetja investirala v kitajsko avtomobilsko industrijo preko 10 milijard USD in da se bodo kapacitete proizvodnje podvojile, niso ugodne, saj glavni kupci ne bodo več podjetja, temveč privatni potrošniki, ki bodo kupovali na kredit. Posledica bo huda konkurenčna borba in umikanje manjših, domačih avtomobilskih podjetij. Dolgoročna napoved je ugodnejša, saj proizvodnja 4,5 milijonov vozil letno za kitajski trg z 1,4 milijarde ljudi ne bi smel biti problem.. 4. realne stopnje rasti v odstotku na preteklo leto.

17 Kitajska bo, po določilih WTO, še naprej odpirala trgovinski in storitveni sektor, predvsem bančništvo, zavarovalništvo, maloprodajo, veleprodajo, telekomnikacije (China Telecom je objavil podatek, da je lani sklenil za 9,3% več naročniških razmerij in ima sedaj več kot 62 milijonov uporabnikov) in tehnološke storitve. Preživeli bodo torej le največji proizvajalci z močnimi razvojnimi in marketinškimi zmogljivostmi, ki bodo sedaj investirali, dobičke pa pobirali kasneje. Kitajskemu tržišču osebnih vozil pa se obeta »vojna podjetij in modelov«..

18 3. REGULIRANJE ZUNANJETRGOVINSKIH IN KAPITALSKIH TOKOV. 3.1 Globalizacija zunanje trgovine Privrženci globalizacije trdijo, da moramo v začetku brez ugovorov sprejeti procese nestanovitnega obdobja, ki bo trajalo še okrog dvajset let, da nam bo kasneje vsem prinašala koristi, a v različnih trenutkih. (Hrastelj, 2002, str. 16). Kitajska je sprejela globalizacijo s članstvom v različnih mednarodnih organizacijah: • Azijska razvojna banka (ADB) • Ekonomska in socialna komisija ZN za Azijo in Pacifik (ESCAP) • WTO5 (včlanitev 11.12.2001) (vir: GZS, 2002 sklenjeni bilateralni sporazumi). World trade organization je edina mednarodna organizacija, ki se ukvarja s pravili globalizacije med državami. Včlanjenih je 150 držav (še 30 pa jih je sredi pogajanj o včlanitvi) in imajo v rokah 97% svetovne trgovine. Glavna funkcija te organizacije je, da zagotovijo trgovanje v zunanji trgovini, da poteka čimbolj gladko, predvidljivo in kar se da prosto. Rezultat tega je jamstvo proizvajalcem in izvoznikom, da bodo tuji trgi ostali odprti in dostopni. Z nižanjem ovir mednarodne trgovine se rušijo tudi ovire med ljudmi in narodi (vir:WTO). EU in Kitajska sta si tretji najpomembnejši zunanjetrgovinski partnerici. Medsebojno sodelovanje je doseglo stopnjo razvitega partnerstva, ki ga krepijo skupni interesi in izzivi. Leta 2002 je višina menjave znašala 115 milijard EUR. Kitajska planira, da bo leta 2013 dosegla 200 milijard EUR in tako bo EU postala prvi Kitajski zunanjetrgovinski partner (nove članice niso vštete, kar pomeni da bo ta številka precej večja). Evropsko-Kitajska naveza pa nima samo pozitivnih učinkov. V letu 2002 je bilo vloženih 500 tožb proti kitajskim izdelkom, kar je povzročilo milijardno izgubo. Kitajska ima drugače kar 14% delež v številu antidumping procesov na svetu. Po drugi strani pa je Kitajska zmagala v prvem antidumping procesu in sicer proti EU proizvajalcem vžigalnikov, saj je dokazala, da je cena vžigalnikov nizka zaradi temu primernih stroškov dela. Ta problematika obsega 0,9% zunanje trgovinske menjave med EU in Kitajsko. Širitev EU je nekakšna vzpodbuda za večje gospodarsko sodelovanje. Kitajska išče v procesu širitve svoje koristi in proučuje, kako bo morebitno prizadeta ob izgub tržišč, v katera lahko sedaj prosto izvaža izdelke kot so tekstil in drugi. Napoveduje pogajanja z EU in novimi članicami, da bi lahko zaščitila svoje interese. Kitajska zahteva priznanje statusa tržnega gospodarstva. V ozadju tega priznanja so interesi kitajskega izogibanja antidumpinških procesov (proti prodaji blaga v tujino pod ceno zaradi potrebe po devizah ali razbremenitve domačega trga) na področju jekla. 5. WTO je najmlajša od mednarodnih organizacij, saj se je nastala šele leta 1995. Je naslednica organizacije GATT (General Agreement on Tariffs an Trade), ki je začela delovati takoj po Drugi svetovni vojni. GATT in kasneje WTO sta pomagala narediti močen in perspektiven tržni sistem. Mednarodna trgovina je npr. v zadnjih petdesetih letih beležila izjemno porast, saj je bila leta 2000 22-krat večja kot leta 1950..

19 Podobno vprašanje je Kitajska rešila s sprejetjem varnostnih regulativ TPSSM ob vstopu v WTO, ki članicam WTO-ja dovoljujejo, da v primeru izrednega povečanja kitajskega izvoza, uvedejo začasne omejitvene ukrepe. Kitajska je zahtevala, da EU potrdi, da teh regulativ v praksi ne bo uporabljala, pa se EU tej pravici ni dokončno odrekla. (vir: GZS) Na Kitajsko prihajajo tudi mnogi podjetniški giganti kot Matshushita, Philips, Microsoft, Nokia, Siemens, NEC in Toyota. Temu trendu sledijo mnoga druga svetovna podjetja in napoved je, da bo prihodnost delovanja na Kitajskem ne proizvodnja v srednje velikem obratu, temveč prihod svetovnih gigantov in upravljanje globalnega poslovanja iz Kitajske.. 3.2 Ekonomska politika Pri mednarodni trgovini je pomembna povezava med politično ideologijo in ekonomskimi sistemi, ker je od tega odvisna ekonomska politika in vse odločitve, ki se sprejemajo na podlagi njunih korelacij. V državah, kjer so individualni cilji pomembnejši od kolektivnih, je bolj verjetno, da se bo razvil ekonomski sistem svobodnega trga. Nasprotno bo v državah, kjer imajo prednost kolektivni cilji, država imela nadzor nad mnogimi podjetji in tržišče bo verjetno bolj omejeno kakor svobodno. (Kenda, Bobek, 2003, str.29) Za nas je zanimivo to, da je Evropska komisija pripravila dokument »China country strategy paper« za razpravo v Svetu Evrope in Evropskem parlamentu, ki obravnava nekaj prioritetnih področij odnosov med EU in Kitajsko, med drugim soodgovornosti v reševanju globalne problematike, podporo kitajski preobrazbi v odprto družbo in pomoč pri kitajskemu gospodarskemu odpiranju tako na domačem kot na mednarodnih tržiščih. Dokument ugotavlja, da so se od leta 2001 dogodile spremembe v svetu, v EU in na Kitajskem. V svetu se je kritično izpostavil problem terorizma in širjenja orožja za množično uničevanje. V EU se je uveljavil €-euro in se uresničuje širitev. Kitajska je postala članica WTO in ima, kot politični in gospodarski partner z rastočo ekonomsko močjo, vedno večjo vlogo v mednarodnih multilateralnih zadevah. Te spremembe kažejo na skupne interese EU in Kitajske, da sodelujeta kot strateški partnerici s ciljem razvoja, miru in stabilnosti. Kitajska vlada pa je 13. oktobra lani objavila China's EU Policy Paper, kjer so kitajska pričakovana stališča glede političnih, gospodarskih, izobraževalnih, raziskovalnih, kulturnih, zdravstvenih in vojaških zadev. Najpomembnejši cilji odnosov med obema državama so: podpora zdravemu in neprekinjenemu razvoju političnih odnosov v okviru medsebojnega spoštovanja, zaupanja in prispevanja k svetovnemu miru, poglobitev gospodarskega sodelovanja v smeri skupne dobrobiti, recipročnosti in skupnega razvoja ter šitirev izmenjave na področju kulture in ljudi med Kitajsko in EU. Odločitve v ekonomski politiki so odvisne tudi od bilateralnih sporazumov, ki urejajo sodelovanje med dvema državama. Med Slovenijo in Kitajsko so sprejeti naslednji sporazumi: • •. sporazum o trgovini in gospodarskem sodelovanju (podpisan 11.11.1992, Peking) sporazum o znanstvenem in tehnološkem sodelovanju (podpisan 13.09.1993, Peking).

20 V okviru tega sporazuma se je na Kitajskem mudila letos od 19. do 26. februarja multidisciplinarna skupina raziskovalcev Veteinarske in Biotehnične fakultete Univerze v Ljubljani. To je le eden od dvajsetih projektov, ki so vključeni v protokol znanstvenega in tehnološkega sodelovanja med državama v obdobju 2003-2004. • •. sporazum o vzpodbujanju in vzajemni zaščiti investicij (podpisan 13.09.1993, Peking) sporazum o izogibanju dvojnemu obdavčevanju in preprečevanju davčnih utaj (podpisan 14.02.1995, Peking). Pomemben je vpliv na ekonomske odločitve in nadzor uvoza, ki ga vodi kitajska in sicer prepoveduje uvažanje naslednjih vrst blaga: orožje, strelivo, ponarejeno tujo valuto in vrednostne papirje, tiskovine, magnetne zapise, filme in fotografije, ki bi škodovali političnim, ekonomskim, kulturnim ali moralnim interesom Kitajske, smrtonosne strupe, nelegalne droge, okužene živali in rastline, hrano, zdravila in ostale stvari, ki prihajajo iz okuženih področij, rabljena oblačila in RMB. Ministrstvo za zdravstvo določa prepovedi uvoza prehrambenih artiklov, ki vsebujejo zdravju škodljiva barvila in dodatke. Kitajska je leta 1999 uvedla dodatne omejitve pri uvozu določenih vrst blaga, ki jih izdajata MOFTEC (Ministry of Foreign Trade and Economic Co-operation) ter State Economic Comission. Seznam v osnovi zajema naslednje vrste blaga: rabljene publikacije z nemoralno vsebino, radioaktivne in škodljive industrijske odpadke, odpadne ter rabljene avtomobile in avtomobilske dele, semena, sadike, gnojila, krmo, dodatke in antibiotike, ki se uporabljajo za rast in vzgojo kateregakoli izvoznega blaga. Izvozna dovoljenja izdaja MOFTEC, tudi kitajskim podjetjem. Za izvozna zavarovanja skrbi China Export and Credit Insurance Corp, prva specializirana izvozno kreditna zavarovalna družba, ustanovljena 18.12.2001 (vir: GZS, 2002, nadzor uvoza). Do sedaj je bil namen Kitajske vlade voditi ekonomsko politiko tako, da preko podjetij s skupnim vlaganjem dobi devize in poveča svoj izvoz. Z razvojem domačega tržišča in sprostitvijo prodaje tujim podjetjem na njem, so dobili tuji investitorji nov, pomemben zagon in to je proizvodnja in distribucija na Kitajskem, kjer so v nerazvitih zahodnih področjih veliki potrošniški potenciali. Država začenja s prenosom specialnih pravic in ugodnosti, ki so jih imela podjetja v zaprtih in maloštevilnih prostih conah, na širša območja. Proste cone se bodo izenačile v pogojih za tuje investitorje, ki bodo lahko svoja podjetja locirali tja, kjer je ekonomsko najugodnejše. Če želi podjetje razviti linijo izdelkov za revnejša področja, lahko tako poišče lokacijo v manj razvitem mestu v centralni Kitajski, kjer je tudi primeren segment potrošnikov. Torej lahko rečemo, je proizvajanje, razporejanje in uporaba materialnih dobrin za urejanje kitajskih družbenih razmer, odločanje o njih s pomočjo države in njenih organov uspešno, saj je znano, da tuja podjetja že sklepajo strateške povezave s kitajskimi podjetji v storitvenem sektorju, ki še vedno zaostaja za mednarodno ponudbo..

21 3.3 Vloga države in nevladnih organizacij Kitajska vlada je ukinila monopol nad pravicami izvozno-uvoznih poslov, ki so prej pripadale nekaj gigantskim državnim podjetjem. Množično liberalizacijo (omejitev in odstranitev ovir) trgovanja je začel izvajati MOFTEC6 leta 1999, ko je najavil nova pravila, ki tako proizvajalcem kot neproizvodnim podjetjem dovoljujejo registracijo za zunanjetrgovinsko dejavnost. Podjetja morajo pravico opravljanja izvozno-uvoznih poslov vsako leto obnavljati. Podjetja v 100% tuji lasti in posamezniki nimajo pravice direktne vključitve v proces uvoza na Kitajsko, razen za surovine ter opremo, ki jih potrebujejo za proizvodnjo. Določila uvoza, ki so v investicijski pogodbi, pa podpisuje Administration for Industriy and Commerce. Za re-export niso potrebna posebna dovoljenja. Ostala podjetja s tujim kapitalom morajo na šest mesecev prijavljati uvozne plane na Quota Licence Service. Bureau, ki omejuje obseg uvoženega blaga. Podjetja, kjer imajo tuji investitorji manjšinski delež, pa so z vstopom Kitajske v WTO dobila pravico uvažati skoraj vse proizvode. Enako velja od decembra lani za podjetja s skupnim vlaganjem (2 leti po vstopu v WTO), v katerih imajo tuji vlagatelji večinski delež ter bo začelo veljati za podjetja v popolni tuji lasti že letos decembra (3 leta po vstopu v WTO). Podjetja, ki se ukvarjajo z zunanjo trgovino in imajo splošno licenco za uvoz proizvodov, morajo pridobiti posebno dovoljenje za uvoz proizvodov izven obsega, ki ga določa splošna licenca. Stroga zakonodaja omejuje tuja podjetja, ki nimajo pravice direktnega trgovanja na Kitajskem, z izjemo direktnega trženja na Kitajskem proizvedenih izdelkov ali z ustanovitvijo trgovske družbe v popolni tuji lasti v določenih prostotrgovinskih conah z omejenim dostopom do trga izven teh con. Praviloma tuja podjetja tudi nimajo pravice za distribucijo ali nudenje neposredno po-prodajne storitve za njihove proizvode prodane na Kitajskem. Za distribucijo uvoženih proizvodov morajo uporabiti lokalne agente, ki se ukvarjajo z marketingom in opravljajo distribucijo znotraj države. Podjetja s tujim kapitalom lahko opravljajo po-prodajne storitve za proizvode, ki so proizvedeni na Kitajskem, samo če pooblastijo ustrezno kitajsko pravno osebo za izvajanje servisnih in ostalih po-prodajnih storitev. Pravico do sklepanja izvozno-uvoznih pogodb podeli trgovskim podjetjem vlada s pravico zunanjetrgovinskega delovanja. Če podjetje ustanovi predstavništvo, je njegovo delovanje omejeno na izvrševanje aktivnosti v imenu matične firme, kar matični firmi omogoča celovitejši nadzor nad izvajanjem prodaje. Če pa ustanovi kitajsko podružnico, se proizvodnja na lokalnem trgu izogne uvoznim regulativam, vključno z visokimi davki, in. 6. Pri mednarodnem trgovanju so pomembna brezcarinska ali prosto trgovinska območja (FTZ), ki se razlikujejo od izvozno-proizvodnih con (EPZ) po tem, da je dostava blaga, ki ga dostavi podjetje izven EPZ podjetju znotraj cone tretirano kot izvozni posel, kar praktično pomeni, da prodajalec uživa vse pravice izvoznih povračil, kupec pa je ob nakupu oproščen davka na dodano vrednost. MOFTEC je 21.03.2001 objavil regulative, ki urejajo EPZ, vključno z natančnimi pravili za ustanovitev podjetja..

22 omogoča boljši nadzor na intelektualno lastnino in tržnimi aktivnostmi. Z vključitvijo v WTO se ta pravila postopoma odpravljajo. Davčni sistem je izredno kompleksen in neenoten. Neenotnost davčne regulative na ravni države, provinc in lokalnih oblasti zapleta poslovanje tujih investitorejv, še posebno v nerazvitih in odmaknjenih področjih. Dodatno k plačilu carine, tako domača kot tuja podjetja plačajo davek na dodano vrednost (VAT - Value-added tax) ali podjetniške dajatve, odvisno od vrste posla in blaga. Osnovna stopnja je 17% (oblačila, elektronski proizvodi), 13% stopnja se uporablja za kmetijske proizvode in potrošniško blago (žitarice, olje, pitna voda, kurjava, hlajenje, časopis). Izjeme so mala podjetja, katerih letna proizvodnja je manjša od enega milijona RMB. Davek na potrošnjo velja za 11 proizvodov: cigarete, alkoholne pijače, alkohol, kozmetika, izdelki za osebno nego, obdelani dragulji in dragi kamni, pirotehnična sredstva, bencin, nafta, pnevmatike za motorna vozila. Obračuna se od prodajne vrednosti. Podjetniški davek se plača na obdavčljive storitve: komuniciranje, transport, gradbeništvo, finance in zavarovalništvo, pošta in telekomunikacije, kultura in šport, zabava. Stopnje so od 3% (transport) do 20% (zabava). Davek na dohodek plačujejo podjetja s tujim kapitalom (30% davka in 3% lokalni davek) in tuja podjetja (20% davka) od dohodka ustvarjenega s proizvodnjo in poslovnim delovanjem na ozemlju Kitajske. Zakonodaja na področju združitev in prevzemov je pomanjkljiva. Že preprost primer odkupa deleža (share buy out) zahteva zraven dovoljenja vseh vlagateljev še nadzor kitajske vladne agencije, ki je do sedaj odobrila majhno število takih primerov. Mednarodni prevzemi in združevanja – TMA (Transnational mergers and acquisitions) pa so v deželah v razvoju nov investicijski trend, saj zavzemajo 90% investicij. Na Kitajskem je ta delež manjši, samo 5%, ker primanjkuje transportne zakonodaje in raznih državnih omejitev. Nova zakonodaja naj bi po novem dovolila nakup podjetij v državni lasti in to bo osnova za dejavnost TMA v prihodnosti na Kitajskem.. 3.4 Kapitalski tokovi Kapital je skupni izraz za celoto blaga ali denarja, s čimer je možno v prihodnosti ustvarjati dohodek. Lahko pa je tudi neto vrednost kot presežek vrednosti premoženja nad obveznostmi. Kapital nastane s prenosom prihrankov gospodinjstev in države v poslovni podjetniški sektor. Posledica tega je povečanje proizvodnje, izboljšanje kvalitete in gospodarska širitev. Gre za nepremičninska premoženja (zemljišča, zgradbe, oprema) in premična premoženja v obliki delnic, obveznic in terjatev. (Kenda, Bobek, 2003, str.75) Direktna tuja investicija je lastništvo ali nadzor nad nekim opredmetenim premoženjem v tujini ali pa portfeljska investicija, ki pomeni nakup vrednostnih papirjev (obveznic, bančnih depozitov, delnic) v tujini. Direktna tuja investicija pomeni aktivno udeležbo podjetja pri dejavnosti v tujini in pomeni izvoz kapitala gospodarskih subjektov z namenom v tujini pridobiti nepremičnine, ustanavljati podjetja ali podružnice, kupiti tuja podjetja (lahko samo delež) ter si zagotoviti vpliv na pomembne podjetniške odločitve. Portfeljska investicija pa je »pasivna« udeležba, saj gre bolj za pričakovanja kapitalskih donosov..

23 Financiranje izvoza, pomoč pri financiranju in zavarovanje izvoznih poslov nudi v Sloveniji Slovenska izvozna družba (SID), ki ima ima intenzivne stike s številnimi sorodnimi agencijami, različnimi mednarodnimi finančnimi institucijami, komercialnimi bankami, zavarovalnicami in pozavarovalnicami. Najobičajnejša instrumenta financiranja uvoza pa sta L/C in dokumentarni inkaso. Kitajska centralna banka - PBOC (People's Bank of China) ter State Administration of foreign Excange (SAFE) pa vršita kontrolo nad transferji tujih valut v in iz države, kot tudi menjalna razmerja. V prvih devetih mesecih 2003 je bilo za 40 milijard USD NTI na Kitajskem. Med 2006 in 2010 naj bi letnih NTI bilo po 100 milijard USD. Večino teh investicij vlagajo svetovni giganti (Matsushita, Philips, Microsoft, Nokia, Siemens, NEC, Toyota) in jih še povečujejo. Tem gigantom pa sledijo tudi ostala velika mednarodna podjetja. Pomembni so tudi plačilni roki. Po podatkih Nove Ljubljanske banke so plačilni roki držav na prehodu (kamor spada tudi Kitajska) precej dolgi (več kot 60 dni) in so odvisni predvsem od pogajalskih sposobnosti naših izvoznikov. Banka nudi financiranje izvoznega posla za oba partnerja v poslu (izvoznikom je pomembno predizvozno financiranje). Najbolj pogoste so naslednje oblike zavarovanj izvoznih poslov: predizvozno financiranje, konfirmacija akreditiva, konfirmacija garancije in izdaja garancije na podlagi kontragarancije, odkup terjatve ter krediti tujim kupcem. Danes so na področju direktnih investicij in internacionalizacije proizvodnje pomembni naslednji temeljni svetovni trendi: pomen strateških povezav je vse večji, spremenjene so oblike mednarodne trgovine (mednarodna menjava med kapitalsko povezanimi podjetji pod skupnim upravljanjem matičnega transnacionalnega podjetja), spremenjen je odnos držav sprejemnic do neposrednih tujih investicij, tuji investitorji se usmerjajo v izkoriščanje obstoječih priložnosti v državah prejemnicah in NTI (neposredne tuje investicije) sprožajo dileme med ekonomsko učinkovitostjo in nacionalno suverenostjo (vsaka NTI pomeni določeno izgubo nacionalne suverenosti). Privlačnost NTI je odvisna od: monopolega ali oligopolnega položaja, tehnološke in kadrovske perspektive podjetja, uspešnega predhodnega sodelovanja, znane blagovne znamke na domačem trgu, višine tržnega deleža na tujih trgih, nižjih stroškov dela in cene podjetja ter sprejemljivosti stroškov prestrukturiranja novega podjetja. Kitajska vlada je celo uvajala spodbude za tuje investicije in sicer v visoko tehnološko razvite in okolju prijazne panoge, v proizvodnjo za izvoz, investicije v osrednje in zahodne province Kitajske, da bi s tem vzpodbudili razvoj manj razvitih predelov Kitajske.. 3.5 Vhodne in izhodne investicije Število neposrednih tujih investicij se povečuje v mnogih državah. Kitajska je med največjimi prejemnicami. Neposredne tuje investicije (NTI) se bodo letno povečevale za 5 do 10%. Napoved temelji na naslednjih ugotovitvah: Kitajska ima velik potencial gospodarske rasti, globalizacijski procesi bodo spodbujali selitev kapitala (Kitajska je s svojim industrijskim okoljem in finančnim sistemom med najbolj privlačnimi državami), cena dela je nizka in kvalitetna (vpliv visoke stopnje brezposelnosti), podjetja s tujim.

24 kapitalom, ki že delujejo na Kitajskem, obnavljajo in nadgrajujejo svojo proizvodnjo ter vpliv WTO-ja, ki spreminja kitajsko poslovno okolje (odpira se trg storitev). EU je tretji največji investitor na Kitajskem (za ZDA in Japonsko). Kitajska pa vodi politiko spodbujanja investiranja v tujini. Lani je preko 7.000 kitajskih (ne finančnih) podjetij investiralo skupaj 10 milijard USD v 188 tujih državah. Najnovejši sporazum o sodelovanju EU in Kitajske teče s projektom satelitskega navigacijskega sistema Galielo. Kitajska bi se namreč rada izognila monopolu ameriškega sistema GPS (Global Position Sistem). EU je za obdobje 2002 do 2006 pripravila programe sodelovanja s kitajskimi podjetji in institucijami. Omenjeni program je že šesti po vrsti. Proces dialoga obsega področja reforme kitajskih podjetij, varnosti izdelkov, turizma, kitajskega investiranja v tujini, področje zaščite intelektualne lastnine, področje zaščite geografskega porekla in druge, ki zadevajo gospodarstvo obeh strani. Izhodne in vhodne investicije na kitajskem so dokaj odvisne od vzpodbud. State Developement Planning Commission je leta 1995 objavila razširjen seznam vzpodbud in restrikcij za neposredne tuje investicije, sledile so revizije v letih 1997, 1998 ter napoved sprememb leta 2001. Spremembe se objavljajo v »Foreign Investment Catalogue«, ki v osnovi investicije deli v naslednje kategorije: spodbujane, omejene, prepovedane in dovoljene, kamor spadajo vse, ki niso zajete v prve tri kategorije. Z vstopom v WTO se je Kitajska zavezala k ne uvajanju novih investicijskih vzpodbud ter k postopni odpravi nekaterih že obstoječih vzpodbud. Zaenkrat veljajo omejitve za storitveni sektor, kot na primer za bančništvo, zavarovalnoštvo, logistiko, za področja, ki so še vedno pod nadzorom države, za projekte, kjer se že uporablja nova tehnologija in pokriva povpraševanje na trgu. Z vstopom v WTO se je Kitajska zavezala k sprostitvi storitvenega sektorja za tuje investitorje pri nadgradnji telekomunikacijskih storitev, zavarovalništva, bančništva (ki so geografsko in kapitalsko omejene), veleprodaje in maloprodaje (zgornji omejitvi in še glede asortimana prodajnih artiklov), trgovanja z vrednostnimi artikli (kapitalsko omejeno), poslovne storitve, hotelirstvo. Storitveni sektor je tudi eden najbolj reguliranih in zaščitenih sektorjev. Postopno se odpira po vstopu v WTO. Tuji ponudniki storitev dobijo odbrana poskusna dovoljenja, ki natančno določajo delovanje na trgu, geografsko območje ponujanja storitev, omejitve pri rasti podjetja in dobičkonosnosti. Prepovedano je investiranje v proizvodnjo orožja, rudarstvo in predelavo določenih mineralov, v sektorje, ki so ključnega pomena za državno varnost. Prepoved velja za projekte, ki bi prekomerno onesnaževali okolje in izrabljali svojevrstno proizvodno tehnologijo in za ostale z zakonom prepovedane projekte. Vzpodbude zajemajo občutno znižanje stopnje davka na dohodek na državnem in lokalnem nivoju, najema zemlje, izvozno/uvoznih dajatev, prednost pri koriščenju osnovnih infrastrukturnih storitev. Posebna prednost velja za projekte z visoko tehnologijo in izvozno usmerjene investicije. Spodbude veljajo za reinvestiranje dobičkov in sicer je tuji investitor upravičen do povračila 40% plačanega davka na prihodek, če dobiček reinvestira na Kitajskem za dobo najmanj petih let. Če je dobiček investiran v visoko tehnološko.

25 razvito ali izvozno usmerjeno podjetje, lahko dobi povrnjen celoten plačan davek na prihodek. Multinacionalne družbe se zanimajo za naložbe ravno v takšnih središčih, kjer imajo na razpolago vso razpoložljivo inftrastrukturo. Direktne naložbe na odmaknjena območja so redkejše, zato jih kitajska vlada pospešuje z raznimi ugodnostmi za investitorje, hkrati pa pospešeno gradi cestno in železniško mrežo po celi državi. Hitra in prekomerna koncentracija pa črpa vire iz zaledja in tako povzroča temeljni okoljski in družbeni problem (nezadostno zagotavljanje stanovanj, vode, sanitarij, in virov energije). V prihodnje bodo globalizacijski procesi spodbujali selitev kapitala in Kitajska je s svojim industrijskim okoljem in finančnim sistemom med najbolj privlačnimi državami, ker ima velik potencial gospodarske rasti. Članstvo v WTO spreminja kitajsko poslovno okolje, posebno pomembno je odpiranje trga storitev za tuje investitorje. Tudi cena dela je, če upoštevamo veliko število brezposelne, a kvalitetne delovne sile, nizka in podjetja s tujim kapitalom, ki že delujejo na Kitajskem, so v fazi obnove in nadgradnje svoje proizvodnje..

26 4. POMEN ELEMENTOV KULTURE PRI OBLIKOVANJU POSLOV S KITAJSKO. 4.1 Kulturno okolje Poslovne vede so se dolgo časa izogibale kulture kot dejavnika, ki vpliva na poslovnoekonomske odnose v mednarodnem poslovanju, z izgovorom, da je edini cilj ekonomije dobiček. Kulturo so opredeljevali kot način življenja skupin oseb, ne kot posamične kulturne skupnosti. Določene sestavine kulture so bile obravnavane, vrednote, ki jih danes štejemo kot izhodiščno sestavino vsake kulture, pa so bile v obravnavah zapostavljene. Vrednote so praktično in racionalno izhodišče za iskanje stičnih točk med kulturami, ki odpirajo v mednarodnem poslovanju nove razsežnosti. Nikoli jih nismo ocenjevali v pozitivnem ali negativnem smislu, ampak smo jih obravnavali kot dvopolne razsežnosti, ki pa se v različnih kulturah različno umeščajo. Podjetja, ki vstopajo na mednarodne trge s pozicij etnocentrizma, presojajo pojave skozi svoje kulturološke poglede in pogosto se soočajo s kulturološkimi šoki. Pomembna je kulturna kratkovidnost, ko se pri razumevanju kulturnih razlik pripisuje majhen pomen, ki so npr. na poslovnih sestankih zelo pomembni, zato tudi prihaja do neuspehov pri sklepanju poslov. Jezik je eden od očitnih problemov. Sem sodi tako verbalna kot neverbalna razsežnost. Pomembni so še pristopi in sistemi pogajanj značilni za določeno poslovno okolje neke kulture. Za poslovanje na Kitajskem je potrebno veliko potrpežljivosti in vztrajnosti, saj lahko do sklenitve dogovora preteče ogromno časa, ki si ga zahodni svet včasih niti ne more privoščiti. Etnocentrizem je prepričanje oz. zaupanje v svoje delovanje kot boljše in višje vrednoteno od drugih. Za posledico nosi takšno pokroviteljsko obnašanje neprilagodljivost izdelka konkretnim lokalnim potrebam. Izognemo se mu lahko s spoznavanjem kulture na območju poslovnega delovanja ter z učenjem elementov kulture. Na začetku je temeljitejše poznavanje kulturoloških okolij pomembno za skrajšanje trajanja poslovnih pogajanj, kasneje pa je pomembno pri odpravljanju komunikacijskih ovir. Nenazadnje pa je poznavanje kulturnega ozadja pomembno pri oblikovanju izdelkov in ponudbe storitev v pogajalski državi, da bodo čimbolj prilagojeni in s tem se zmanjšuje pritisk konkurence.. 4.2 Opredelitev kulture in sestavine Za lažje razumevanje določenih sestavin kulture, se moramo najprej seznaniti s pomenom samega pojma kultura, ki predstavlja zapleten, večrazsežnostni koncept, integriran sistem priučenih in ne gensko pogojenih ali prirojenih vzorcev obnašanja članov neke družbe. Kot skupek dosežkov ali vrednot človeške družbe je kultura torej rezultat človekovega delovanja in ustvarjanja. Za uspešno mednarodno sodelovanje je potrebno kulture drugih.

27 narodov najprej spoznati, jih razumeti in se jim potem poslovno prilagajati. (Kenda, 2001, str. 90). Ugotavljamo sorazmerno pozno zanimanje gospodarske in poslovne sfere za kulturo. Razumemo jo kot neke osvojene norme, ki izhajajo iz vrednot, prepričanj, odnosov ter daje osebam občutek pripadnosti. Je lepilo, ki veže ljudi, način življenja in v vsaki kulturi se reševanja problemov lotevajo tradicionalno. Vrednote so najbolj prikrito izhodišče kulture, ki ni konstantna, ampak se v času spreminja glede na okolje. Ko govorimo o kulturi, govorimo o civilizaciji v najširšem pomenu besede, kjer se oblikuje soodvisnost med osebami. Nas ne bo zanimala kultura v širšem pomenu človeške ustvarjalnosti, temveč tiste razsežnosti v ožjem pomenu besede, ki so povezane z mednarodnim poslovanjem. S tem se ukvarjajo poslovno-organizacijske vede in zanima jih tisti koncept kulture, ki obsega vrednote in norme. Poznamo še panožne in poklicne kulture, ko neka panoga ali dejavnost ali določen poklic oblikuje svojo kulturo (DURS, 2000, str.3-17). Npr. dejavnost pogajanja ima neke svoje okvirje poslovne kulture. Mednarodno pogajanje se mora že prilagajati določenim značilnostim poslovne kulture pogajalske države, ki je odvisna od njihovega kulturnega ozadja v širšem pomenu besede – gre za nacionalno kulturo, ki je nadrejena kulturi podjetij in ustanov. Slika 4: Funakawova predstava kulturnih srečanj. jezik, slog, obnašanje. jezik, slog, obnašanje. navade, privzeta pravila, referenčni okviri. navade, privzeta pravila, referenčni okviri. temelji človeškega značaja. Zanimiva je Funakowa predstavitev srečanja dveh kultur pri npr. poslovnih poganjanjih v obliki dvojne ledene gore (1997). Dvojna gora je zato, ker gre za iskanje »mostov« med dvema ali več različnim kulturam in zmanjševanje globine med njimi. Določen del kulture je vedno viden, drugi del pa je prikrit. Za povezovanje pa sta pomembna tako vidni kot prikriti del. (Hrastelj, 2002, str. 28) Glede na to, da imamo veliko število opredelitev kulture, je za pričakovati, da obstaja še veliko večje število različnih sestavin. Murdock navaja kar 75 kulturoloških sestavin..