Energetika v občini Hrastnik

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO. MATEJ LAZNIK. Energetika v občini Hrastnik Zaključna seminarska naloga. Ljubljana, 2016.

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO. MATEJ LAZNIK. Energetika v občini Hrastnik Zaključna seminarska naloga. Mentor: red. prof. dr. Andrej Černe. Univerzitetni študijski program prve stopnje: GEOGRAFIJA. Ljubljana, 2016.

ZAHVALA Zahvalil bi se red. prof. dr. Andreju Černetu za nasvete pri izdelavi zaključne seminarske naloge. Zahvaljujem se tudi staršem za podporo skozi celotno šolanje. Posebna zahvala gre sošolcem, ki so še dodatno popestrili študij. Hvala pa tudi B., ki me je pomagala usmeriti na geografsko pot..

Izvleček Energetika v občini Hrastnik V Hrastniku se počasi zaključuje skoraj 200-letna tradicija rudarjenja. Prva leta pridobivanja premoga so bila skromna, do preobrata pa je prišlo leta 1849 z izgradnjo Južne železnice v neposredni bližini. Vrsto desetletij je rudarjenje uspešno služilo svojemu namenu, rudniška dejavnost je začela slabeti po osamosvojitvi Republike Slovenije. Vključno z letom 2018, morajo biti končana vsa zapiralna dela v sklopu Rudnika Trbovlje-Hrastnik. Velik del centra Hrastnika je priključenega na daljinsko ogrevanje. S tem je občanom zagotovljeno ogrevanje ter topla sanitarna voda iz skupne centralne kotlovnice. Pri takšnem načinu ogrevanja je moč zaznati številne pozitivne lastnosti, tako za okolje kot uporabnike. V preteklosti se je celotno Zasavje soočalo z onesnaženim zrakom, zadnja leta pa se je stanje precej izboljšalo. Večje težave bodo najverjetneje pri ugrezanju površja, kjer se bo pokazalo, kako uspešna so bila zapiralna dela v rudnikih. Občina Hrastnik ima v sklopu obnovljivih virov energije največ potenciala pri sončni energiji in lesni biomasi, preostali viri pa so dokaj skromni. Na tem področju bo morala lokalna skupnost še marsikaj postoriti, saj bo lokalna (samo)oskrba z energijo v prihodnosti ključnega pomena. Ključne besede: energetika, premogovništvo, obnovljivi viri energije, občina Hrastnik, daljinsko ogrevanje. Abstract Energetics in the Municipality of Hrastnik The almost 200-year tradition of mining is slowly nearing its end in Hrastnik. Before the construction of the Southern Railway in 1849, the coal mining operation was modest. Mining was successful for decades, but after the emancipation of Slovenia, the downfall began. Closure of the Coal mine Trbovlje-Hrastnik has to be finished until 2018. A big part of the centre of Hrastnik uses district heating, which provides the residents with warm sanitary water from the central boiler station. Using district heating has several positive properties, both for the users and the environment. Although the Zasavje region has faced air pollution in the past, the air quality in recent years is improving. It is possible that there will be some problems with surface subsidence, which will show how successful the mine closure was. Even though the municipality of Hrastnik is lacking in renewable energy sources, solar energy and biomass have a lot of potential. Because of its importance in the future, the local community still has a lot work in the area of local energy self-sufficiency. Key words: energetics, coal mining, renewable energy sources, Municipality of Hrastnik, district heating.

Kazalo 1. Uvod ....................................................................................................................................... 1 1.1. Namen in cilji .................................................................................................................. 1 1.2. Glavna izhodišča.............................................................................................................. 1 1.3. Uporabljene metode ......................................................................................................... 2 1.4. Hipoteza ........................................................................................................................... 2 1.5. Opredelitev kratic ............................................................................................................ 2 2. Geografski oris občine Hrastnik ............................................................................................. 2 2.1. Naravnogeografske značilnosti območja ......................................................................... 2 2.1.1. Geologija in geomorfologija ..................................................................................... 2 2.1.2. Podnebne značilnosti................................................................................................. 4 2.1.3. Prsti in osnovne biogeografske poteze ...................................................................... 4 2.1.4. Hidrološke značilnosti............................................................................................... 4 2.2. Družbenogeografske značilnosti območja ....................................................................... 5 2.2.1. Prebivalstvo in naselja .............................................................................................. 5 2.2.2. Promet ....................................................................................................................... 6 2.2.3. Gospodarstvo ............................................................................................................ 6 3. Rudniška dejavnost ................................................................................................................ 7 3.1. Nastanek premoga ........................................................................................................... 8 3.2. Zgodovina premogovništva na območju občine Hrastnik ............................................... 8 3.2.1. Obdobje do leta 1872 ................................................................................................ 8 3.2.2. Obdobje od 1873 do 1918 ......................................................................................... 9 3.2.3. Obdobje od 1919 do 1940 ......................................................................................... 9 3.2.4. Obdobje od 1941 do 1967 ....................................................................................... 10 3.2.5. Obdobje od 1968 do 1987 ....................................................................................... 11 3.2.6. Obdobje po letu 1987 .............................................................................................. 11 3.3. Težnje po odprtju rudnika Brnica .................................................................................. 12 3.4. Zakon o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije (ZPZRTH) ...................................................................................... 12 4. Daljinsko ogrevanje v občini Hrastnik ................................................................................. 13 5. Raba energije na ravni občini Hrastnik ................................................................................ 15 5.1. Šibke točke rabe energije ............................................................................................... 15 6. Obnovljivi viri energije ........................................................................................................ 15.

6.1. Obnovljivi viri energije v Sloveniji ................................................................................... 15 6.2. Obnovljivi viri energije v občini Hrastnik ..................................................................... 17 6.2.1. Geotermalna energija .............................................................................................. 17 6.2.2. Lesna biomasa ......................................................................................................... 18 6.2.3. Sončna energija ....................................................................................................... 20 6.2.4. Vetrna energija ........................................................................................................ 22 6.2.5. Vodna energija ........................................................................................................ 23 7. Širši pomen premogovništva ................................................................................................ 25 8. Preobrazba (degradacija) pokrajine zaradi premogovništva ................................................ 26 9. Zrak v Zasavju ...................................................................................................................... 28 10. Sklep ................................................................................................................................... 30 11. Summary ............................................................................................................................ 32 12. Viri in literatura .................................................................................................................. 34 13. Seznam slik in preglednic .................................................................................................. 36 13.1. Seznam slik .................................................................................................................. 36 13.2. Seznam preglednic ....................................................................................................... 37.

1. Uvod Občina Hrastnik se nahaja v Posavskem hribovju in je del Zasavske statistične regije, njena površina znaša 58,58 km2. Hrastnik je postal mesto leta 1952, čeprav zaradi industrijske podobe, že kar nekaj časa ni spominjal na vas. Prvotno se je za današnje mesto oz. osrednji del hrastniške doline uporabljal izraz Sv. Lenart. Ime Hrastnik pa je nosilo naselje na vzpetini nad sotočjem vodotokov Bobna in Brnice, danes imenovano Stari Hrastnik, ki pa je kasneje »izginilo« zaradi ugrezanja tal. Hrastniška občina je nastala leta 1934 s prvotnim imenom Hrastnik-Dol, kasneje se je spremenilo ime občine, od leta 1963 pa je njen obseg ostal nespremenjen, pred tem časom je območje spadalo pod različne občine. V nadaljevanju besedila je izraz občina Hrastnik mišljen kot območje, ki ga danes prostorsko obsega, če se nanaša na ozemlje v preteklosti, ko občina formalno še ni obstajala. Hrastnik in Zasavje sta že vrsto desetletij prepoznana kot »energetsko« okolje. Rudarsko oz. premogovništvo je tu pustilo neizbrisen pečat, v preteklosti je bila regija ena izmed vodilnih na slovenskem prostoru, danes pa na vseh področjih zaostaja za slovenskim povprečjem. Rudarska zgodba z rjavim premogom je torej končana in treba se je usmeriti v obnovljive vire energije in poskušati postati energetsko čimbolj samozadosten in učinkovit.. 1.1. Namen in cilji Namen zaključne seminarske naloge je predstaviti splošen energetski prikaz v preteklosti in sedanjosti, z vsemi pripadajočimi lastnostmi in značilnostmi v občini Hrastnik. Cilji zaključne seminarske naloge pa so:     . opisati naravnogeografske in družbenogeografske značilnosti občine Hrastnik, opisati stanje energetike v preteklosti in sedanjosti z ozirom na daljinsko ogrevanje, raziskati/proučiti možnost obnovljivih virov energije, podati prikaz o vsesplošnem pomenu energetike na večih ravneh ter opisati vplive in posledice rudarjenja za izbrano območje.. 1.2. Glavna izhodišča Območje je gospodarsko slabše razvito, večji podjetji sta samo Steklarna Hrastnik z novim imenom Hrastnik 1860 ter Tovarna kemičnih izdelkov Hrastnik. Na splošno se podjetja niso uspešno prestrukturirala, saj so bila v preteklosti v preveliki meri posredno in neposredno navezana na rudnik. To se pozna še danes. Okolje je bilo v veliki meri degradirano (zrak, tla) zaradi neprimernega (prevelikega) izkopavanja premoga in njegove rabe ter tudi neustrezne sanacije, ki se dogaja veliko prepozno. Obnovljivi viri energije in njihova trajnostna raba morajo postati prioriteta v delovanju skupnosti. V naši občini je kljub določenim morfološkim omejitvam potrebno delovati v tej smeri in biti čimbolj učinkovit pri samem pridobivanju in porabi energije.. 1.

1.3. Uporabljene metode Kabinetno in terensko delo. Analiza ustrezne literature. V veliki meri sta bili primerni knjigi Ivančič Lebar: Zasavski premogovniki danes in nikoli več ter Rudarska mesta Zagorje, Trbovlje, Hrastnik avtorja Igorja Vrišerja. Odpravili smo se tudi na Občinsko upravo Hrastnik, kjer so mi z Oddelka za prostor, okolje in gospodarske javne službe posredovali nekaj ustrezne dokumentacije. Za prikaz sedanjih in potencialnih območij OVE sem si pomagal z raznimi spletnimi kartami in tudi GIS orodji.. 1.4. Hipoteza Zastavljena je bila naslednja hipoteza:  občina Hrastnik se ni prilagodila »izgubi« premoga ter postopnem zapiranju rudnika in v premajhni meri nadaljuje v smeri pridobivanja energije iz obnovljivih virov 1.5. Opredelitev kratic GIS – geografski informacijski sistemi GWh – gigavatna ura HE – hidroelektrarna JPP – javni potniški promet kW – kilovat kWh – kilovatna ura MW – megavat OVE – obnovljivi viri energije RTH – Rudnik Trbovlje-Hrastnik SO2 – žveplov dioksid TET – Termoelektrarna Trbovlje TPD – trboveljska premogokopna družba URE – učinkovita raba energije. 2. Geografski oris občine Hrastnik 2.1. Naravnogeografske značilnosti območja. 2.1.1. Geologija in geomorfologija Občina Hrastnik se nahaja v Vzhodnem predalpskem svetu, natančneje v Posavskem hribovju, ki je največja slovenska pokrajina. Samo hribovje je veliko bolj enotno iz naravnega kot pa iz družbenega vidika, saj so robni deli hribovja pogosto usmerjeni v mesta, ki ležijo izven pokrajine. Območje so kot zaključeno celoto prvi prepoznali geologi. Na tem ozemlju so izrazite gube, poimenovane Posavske gube, ki so lepo vidne v reliefu. Posavsko hribovje obsega osrednji in najbolj izrazit del Posavskih gub. »Posavske gube so nastale ob gubanju in 2.

narivanju v srednjem miocenu, hribovje pa so v pliocenu in kvartarju oblikovali geomorfološki procesi, še posebej erozija, denudacija in zakrasevanje. Postopoma se je izoblikoval hribovit in težko prehoden svet podolžnih slemen in globoko zarezanih dolin« (Hrvatin in sod., 1996, str. 2). Gube so sestavljene iz antiklinal ter sinklinal. Prve so izbočene kamninske plasti, medtem ko so sinklinale kotanjasto vbočene oz. usločene kamninske plasti (Hrvatin in sod., 1996). Glede na fizično-geografsko izoblikovanost območja, lahko območje današnje občine Hrastnik razdelimo na štiri manjše pokrajinsko fiziognomične regije: Hrastniška dolina s Čečami, Dolsko podolje s planoto okoli Turja in Gor, območje Kala (vrh) ter Savsko dolino (Vrišer, 1963). Hrastniška dolina je ozka, še najširša je v povirju potoka Boben, nižje v terciarni kadunji se tudi ne razširi, najbrž zaradi široko razprostirajočih se plasti litavskega apnenca, bolj odprta (široka) je dolina potoka Brnica. V dolinska pobočja je potok Boben oz. rečna erozija zarezala 3 sisteme teras. Višje terase so predstavljale prvotne kmečke naselitve kot npr. naselja Prapretno, Plesko, Studence ter Stari Hrastnik. Prav tako pa so bila poseljena naselja na drugem delu terciarnega podolja kot npr. Brnica, Dol, Unično, Turje ter na kraški planoti Kovk. V povirju Bobna pa so nastali hribovski zaselki ter samotne kmetije. Dno hrastniške doline je bilo v preteklosti precej izpostavljeno eroziji potoka, ki je bila zaradi velikega padca precejšnja, a je bilo to kasneje odpravljeno s preoblikovanostjo struge (Vrišer, 1963). Slika 1: Geološka karta občine Hrastnik. Vir: Geološki zavod Slovenije, 2016. 3.

2.1.2. Podnebne značilnosti V posameznih predelih je podnebje zelo raznoliko. Na višjih nadmorskih višinah so pogoste pozebe, za doline so značilne temperaturne inverzije ter pogosta megla (Vrišer, 1963). Podnebje je zmerno celinsko osrednje Slovenije, ki je nekoliko drugačno po svojih značilnostih le v najvišjih legah. Povprečna letna temperatura se giba med 8 in 10 °C, medtem ko je v višjih predelih nižja za približno 2 °C. Julij je najtoplejši mesec, ozračje se segreje do 19 °C. Najhladnejši mesec pa je januar s povprečno temperaturo malo pod lediščem. Pozimi ter delno spomladi in jeseni je v kotlinah prisoten temperaturni obrat. Povprečna letna količina padavin se giblje med 1200 in 1300 mm. Padavinski višek je junija, medtem ko je najmanj padavin januarja in februarja (Hrvatin in sod., 1996). V Turju so na padavinski postaji med letoma 1925 in 1940 izmerili povprečno 1464 mm padavin (Vrišer, 1963). Večjo količino izmerjenih padavin, kot je povprečje za zmerno celinsko podnebje osrednje Slovenije, lahko pripišemo legi v Posavskem hribovju.. 2.1.3. Prsti in osnovne biogeografske poteze Prst je v višjih delih precej podvržena eroziji, zato tam prevladujejo skeletne prsti, njihova kemična zgradba pa je odvisna od matične podlage (Vrišer, 1963). Na permokarbonskih silikatnih glinavcih, peščenjakih in konglomeratih so najpogostejše distrične rjave prsti, na večjih naklonih jih »zamenjajo« plitvejši rankerji. Na apnencu in dolomitu kjer je površje strmo se pojavlja rendzina, kjer pa je površje bolj uravnano pa je tip rjava pokarbonatna prst. Redkeje so razvite evtrične rjave prsti in sicer na terciarnih usedlinah, na rečnih terasah ob Savi pa je prisotna obrečna prst (Hrvatin in sod., 1996). Naravna vegetacija je seveda gozd. Na silikatnih kamninah se pojavlja kisloljubni gozd bukve, pravega kostanja in hrasta, ki tudi prevladuje »v okviru« gozdnih površin. Kjer je prst zelo kisla in so osojna pobočja, uspeva gozdna združba bukve in rebrenjače. Na prisojnih območjih pa je pogostejši gozd hrasta gradna in jesenske vrese. Na nekarbonatni matični podlagi in na nižji nadmorskih višinah, med 300 in 600 m, uspeva združba rdečega bora in borovničevja. Tu je prst mineralno zelo revna, prav tako pa borovničevje dodatno siromaši prst. Na podobnih nadmorskih višinah na karbonatni matični podlagi (dolomit) pa uspeva toploljubni podgorski gozd bukve in navadnega tevja, ki je pomemben gradnik bukovih združb (Hrvatin in sod., 1996). V Zasavju najdemo endemično vrsto z imenom Opojna zlatica, uspeva predvsem na gorskih travnikih in grmovnih jasah, na območju hrastniške občine raste na Kopitniku. Uspeva pa tudi na območju Mrzlice in Kuma, ki sta vrhova v občini Trbovlje (Opojna zlatica, 2016). 2.1.4. Hidrološke značilnosti. Najznačilnejši vodotok je Sava. Območje ima gosto vodno mrežo zaradi obilice neprepustnih kamnin. Vodotoki imajo dežno-snežni pretočni režim. Največji pretok je posledično marca in aprila zaradi spomladanskega dežja ter taljenja snega, nižek pa je avgusta zaradi visokih temperatur in velikega izhlapevanja (Hrvatin in sod., 1996). Potok Boben priteče iz severnega dela, Brnica pa iz vzhodnega dela občine (Geopedia, 2016). 4.

2.2. Družbenogeografske značilnosti območja. 2.2.1. Prebivalstvo in naselja V Posavskem hribovju in tudi v občini Hrastnik prevladuje razpršena poselitev. V dolinah najdemo večja gručasta naselja, na višjih legah pa manjša razložena naselja, zaselke ter samotne kmetije. Mesto Hrastnik leži v ozki dolini vodotoka Boben in ima dolgo rudarsko tradicijo, ki sega v leto 1822. Vzhodno od Hrastnika leži kraj Dol pri Hrastniku, skozi katerega teče potok Brnica. V Hrastniku še danes obratujeta kemična tovarna in steklarna, ki veljata za ene izmed najstarejših industrijskih obratov na območju današnje Slovenije, za uraden začetek njune proizvodnje štejemo leto 1860 (Hrvatin in sod., 1996). V občini se nahaja 19 naselij ter 10 krajevnih skupnosti. Območje je bilo do odkritja premoga in kasneje njegovega pridobivanja redko poseljeno. Takrat so bili višje ležeči deli (termalni pas) precej bolj obljudeni kot samo dno doline. V 14. stoletju naj bi na območju današnje občine Hrastnik živelo 600 ljudi. To število je do 19. stoletja počasi naraščalo, po odkritju premoga in kasnejšemu razmahu industrije pa je število prebivalcev zelo hitro naraščalo. Tako so leta 1900 našteli že kar 8.952 ljudi. Prebivalstvo je do leta 1991 vseskozi naraščalo, v tem letu jih je bilo 11.059. Poselitev se je večala in zgoščevala v Hrastniku in na Dolu pri Hrastniku, manjšala pa se je v obrobnih, manjših naseljih občine (Planinc, Lebar Ivančič, 2010). Slika 2: Mesto Hrastnik, v ozadju vrhova Kal in Mrzlica. Avtor: Matej Laznik, 2015.. 5.

2.2.2. Promet Lega v osrčju Posavskega hribovja je z vidika povezanosti na avtocestni križ negativna, saj središče mesta Hrastnik ter avtocestni priključek na Trojanah loči kar 28 km cest. Skozi občino vodi mednarodna železniška proga, vendar je železniška postaja namenjena bolj lokalnemu prebivalstvu, saj se hitrejši, mednarodni vlaki tu ne ustavljajo, temveč v bližnjem Zidanem Mostu. Pomembnejše avtobusne povezave so s Trbovljami ter Laškim oz. Celjem (Razvojni program ..., 2014).. 2.2.3. Gospodarstvo »Velikostna struktura gospodarstva je izrazito bipolarna, kar je značilno za vsa industrijska okolja, a izredno neugodno z vidika vzdržnosti in stabilnosti lokalne ekonomije« (Razvojni program ..., 2014, str. 24). V letu 2012 je bilo v občini 51 % delovnih mest iz gospodarstva v dveh velikih podjetjih in sicer v Steklarni Hrastnik ter Tovarni kemičnih izdelkov Hrastnik. Poslovna uspešnost obeh podjetij je zelo pomembna za lokalno skupnost, saj skupaj ustvarita kar 64 % prihodkov vseh gospodarskih družb v občini. V občini ni nobenega srednje velikega podjetja, je pa nekaj malih podjetij v katerih bo treba iskati potencial v prihodnosti. Ogromno je mikro podjetij, med katere lahko prištevamo tudi samostojne podjetnike, a mikro podjetja so izredno šibka in precej odvisna od večjih, hrbteničnih družb ter lokalne kupne moči, ki pa je razmeroma skromna. Prostorsko je občina omejena, na razpolago nima večjih zazidljivih površin, posledično ni zanimanja vlagateljev (Razvojni program ..., 2014). Največji delež v strukturi hrastniškega gospodarstva je še pred nekaj leti predstavljala predelovalna industrija, sledi rudarstvo (danes ne več), ostale panoge kot npr. gradbeništvo, obrt, trgovina pa so zastopane le z nekaj odstotki. Iz rudniške dejavnosti se je razvilo podjetje Toplarna Hrastnik in sicer leta 1991. Sprva so v toplarni kurili na premog in s tem ogrevali okrog 1400 stanovanj v zgornjem delu Hrastnika. Čez 3 leta so prešli na zemeljski plin, kar je bil pomemben korak k čistejšemu okolju v Hrastniku. Od leta 2001 toplarna sočasno proizvaja toplotno in električno energijo. Sedaj je Toplarna Hrastnik del družbe Petrol Energetika, s katero je hrastniška občina podpisala pogodba do leta 2044 za izvajanje javne službe distribucije toplote. Sedež v hrastniški občini ima le redko katero pomembno regijsko podjetje, eno izmed teh je Center za ravnanje z odpadki Zasavje (Ceroz). Odlagališče je sodobno urejeno (Planinc, Ivančič Lebar, 2010). Premog in bližina železnice sta botrovali k postavitvi steklarne in kemične tovarne. Leto 1860 lahko štejemo kot nekakšen uraden začetek steklarstva v Hrastniku. Velika izguba trga je sledila po osamosvojitvi Republike Slovenije, saj je bila prodaja na območje nekdanje Jugoslavije »čez noč« ustavljena. Na to območje so takrat izvažali 60 % proizvodov. Kasneje so nove trge poiskali drugje po Evropi. V zadnjih nekaj letih Steklarna Hrastnik kar 95 % proizvodov izvaža na trge Evropske unije (Planinc, Ivančič Lebar, 2010). Kar 55 % delovno aktivnih prebivalcev s stalnim prebivališčem v občini Hrastnik je v letu 2012 na delo migriralo v druge občine, največ v Ljubljano in sicer kar 20 %, nato sledijo Trbovlje s 13 %. Brezposelnost je ob koncu leta 2013 znašala kar 18,2 %, kar je močno nad slovenskim povprečjem (Razvojni program ..., 2014).. 6.

Razvoj turizma v občini je še v začetni fazi, prav tako ne najdemo kakovostnih turističnih namestitev. Na razpolago je 132 ležišč v treh planinskih domovih: Gore, Kal in Kopitnik (Razvojni program ..., 2014).. 3. Rudniška dejavnost Slika 3: Vhod v nekdanjo jamo Ojstro. Avtor: Matej Laznik, 2016. Slika 4: Shema hrastniških rudniških obratov. Vir: Geopedia, 2016 ; Ivančič Lebar, 2004. 7.

3.1. Nastanek premoga Premogi so sedimentne kamnine, več kot 50 % gorljive trdne organske snovi je sestavljene iz nakopičenih fosilnih rastlinskih ostankov. O nahajališču premoga pa govorimo takrat, ko je pridobivanje premogov glede na količino in kakovost ter stroške pridobivanja gospodarsko pomembno na nekem območju. »Gospodarsko pomembni premogi so lahko nastali le iz rastlinskih ostankov nakopičenih v priobrežnem plitvovodnem močvirskem vodnem okolju sedimentnih bazenov« (Dervarič in sod., 2005, str. 8) Nahajališča premoga so ponavadi slojevita, debelina plasti znaša od nekaj cm do več kot 100 metrov. Glavni vir rastlinskih ostankov za premoge so bile kopenske rastline. Premogonosne kadunje so največkrat zelo počasi pogrezajoče se tektonske depresije. Z izrazom pooglenenitev oz. karbonizacija imenujemo proces, nastanek premogov s preobrazbo sedimentirane organske snovi. Glede na stopnjo pooglenitve delimo premoge na lignite, rjave premoge, črne premoge ter antracite. Pooglejevanje oz. napredovanje le-tega je odvisno od povečevanja temperature ter tlaka, proces poteka v anaerobnih pogojih, se pravi da je kisik odsoten. Premog v Zasavju je iz (z)gornjega oligocena ter spada med rjave premoge (Dervarič in sod., 2005).. 3.2. Zgodovina premogovništva na območju občine Hrastnik 3.2.1. Obdobje do leta 1872 Prostor, kjer so pridobivali premog v okviru hrastniškega premogovnika obsega del terciarnega premogovega pasu med Trbovljami in Laškim. Na zahodu je omejen s sedlom med Žrebljevim hribom in vasjo Plesko, na vzhodu pri Uničnem pa prehaja v pridobivalni prostor laškega premogovnika. Poznamo tri jame na hrastniškem območju : Dol, Hrastnik in Ojstro. Plasti premoga so v Hrastniku precej prelomljene in na nekaterih območjih zelo strme. Leto 1822 lahko štejemo kot začetek hrastniškega rudarjenja (Ivančič Lebar, 2004). Leta 1845 je rudnik prevzela Tržaška premogokopna družba. Družbo so sestavljali tržaški in dunajski veletrgovci. Prva leta rudarjenja pod njihovim vodstvom so bila skromna, leta 1846 so nakopali 1.333 ton, a je bilo zaposlenih le 30 delavcev. Seveda je po letu 1849, po izgradnji železnice sledila hitra rast proizvodnje. Za premogovnik je bila pomembna normalnotirna rudniška železnica, ki so jo začeli graditi leta 1848, končana pa je bila leta 1852. Sam začetek gradnje je bil torej še pred dokončanjem Južne Železnice. Leta 1857 so kupili prvo parno lokomotivo, ki so jo poimenovali Hrastnigg, istega leta je 170 delavcev nakopalo 18760 ton premoga. Glavna kupca sta bila mesto Trst ter sama železnica. Nekaj let kasneje so zgradili separacijo ob potoku Boben, kjer so od premoga ločevali jalovino. Leta 1874 se je zamenjal lastnik hrastniškega rudnika. To je postala skupina Dunajčanov, podjetje pa so vseeno vodili pod imenom Tržaška premogokopna družba Hrastnik in Dol. Leta 1857 pa so »odprli« tudi premogovnik z imenom Rudnik rjavega premoga na Ojstrem, lastniki so bili različni, največ je bilo Ljubljančanov. Premog so sprva vozili do Zidanega Mosta, od tam pa z ladjo v Sisak, kjer ga je sprejemala Donavska ladijska družba, kasneje je postala glavni odjemalec Južna železnica. Lastniki niso dobro gospodarili, saj so si pridelali veliko dolgov (Ivančič Lebar, 2004).. 8.

3.2.2. Obdobje od 1873 do 1918 Leta 1872 so predstavniki dunajskega finančnega kapitala ter ljubljanski grosisti na Dunaju ustanovili Trboveljsko premogokopno družbo, ki je do leta 1896 kupila vse premogovnike na območju današnjega Zasavja. Vmes so vanjo veliko denarja investirali tudi Francozi, ki so postali solastniki TPD-ja. Količina pridobljenega premoga se je iz leta v leto večala (sicer z manjšimi krizami v nekaterih posameznih letih) in leta 1900 je prvič presegla milijon ton. Z uvajanjem novih metod in tehnik kopanja, izboljšano varnostjo ter novimi stroji so se količine izkopanega premoga samo še večale. Za čas 1. svetovne vojne je prišlo do nazadovanja proizvodnje iz večih razlogov (Ivančič Lebar, 2004).. 3.2.3. Obdobje od 1919 do 1940 Po nastanku nove države se je zasavskim premogovnikom pojavila priložnost za novo tržišče. To je bilo na jugu skupne države, kjer so imeli veliko povpraševanja po premogu, lastne premogovnike pa so imeli slabo razvite. Posledično je bila TPD do konca dvajsetih let 20. stoletja največji proizvajalec premoga s približno 44 % celotne jugoslovanske proizvodnje. Med letoma 1918 in 1925 so premogovniki TPD-ja dajali kar 4/5 proizvodnje v Sloveniji. Po letu 1929 in gospodarski krizi pa so premogovniki na tem območju počasi začeli izgubljati primat, saj so se začeli razvijati rudniki drugje po državi. Ti so bili cenejši in »železnica« je začela odkupovati premog od njih. Prav tako se je po tem letu začel povečevati obseg porabe premoga v industriji, prvič so ga porabili več kot železnica, največ so ga porabili v kaloričnih električnih centralah (Ivančič, Lebar, 2004). »V tem obdobju so bili v sklopu TPD naslednji premogovniki rjavega premoga: Zagorje, Trbovlje, Hrastnik-Ojstro, Laško, Rajhenburg in Kočevje« (Ivančič Lebar, 2004, str. 136). Preglednica 1: Proizvodnja premoga jamskih okrožij Hrastnik in Ojstro Leto 1920 1921 1922 1923 1924 1925 1926 1927 1928 1929 1930 1931 1932 1933 1934 1935 1936. Ton 168.350 191.730 207.450 199.530 225.140 249.100 192.200 199.700 237.600 300.300 189.800 193.600 173.500 135.400 136.500 138.400 135.500. Št. zaposlenih 1.193 1.205 1.182 1.175 1.104 1.149 1.038 814 877 1.097 944 877 750 595 561 553 559 9.

1937 175.000 1938 233.000 1939 246.000 1940 288.200 Vir: Ivančič Lebar, 2004.. 609 714 784 892. Proizvodnja je tako kot v obeh drugih zasavskih premogovnikih dosegla višek leta 1929, nato je do leta 1937 bolj ali manj padala, kasneje pa je do 2. svetovne vojne spet naraščala, a ni dosegla viška iz leta 1929 (Ivančič Lebar, 2004).. 3.2.4. Obdobje od 1941 do 1967 V tem času, se pravi med vojno, so začeli kopati rov, ki bi hrastniški in ojstrski premogovnik povezal s trboveljsko separacijo. V tem času so storili precej škode samim rudnikom, saj so jih popolnoma nenačrtno, prekomerno izkoriščali, vse skupaj je potekalo na slabem strokovnem nivoju. Oba hrastniška obrata nista bila toliko prizadeta kot ostali rudniki v Zasavju (Ivančič Lebar, 2004). V letu 1950 sta se premogovnika Trbovlje in Hrastnik združila v enoten rudnik. Novo ime je postalo Rudnik rjavega premoga Trbovlje-Hrastnik. Na območju Trbovelj je bila v tem času pomembna proizvodnja premoga na dnevnem kopu, na območju Hrastnika pa so prav tako odprli (manjši) površinski kop in sicer leta 1955 z imenom Blate, ki pa je obratoval samo sedem let. Z letom 1959 se je hrastniškemu premogovnemu revirju priključil tudi Dol, kjer so z odkopom pričeli naslednje leto. Tam je bilo slojišče premoga ožje in nekoliko oddaljeno od obratov v Hrastniku, a je bila kurilna vrednost večja kot v hrastniškem in ojstrškem obratu. Skupna proizvodnja premoga Rudnika rjavega premoga Trbovlje-Hrastnik je leta 1960 znašala 1.090.000 ton, kar je bil rekorden dosežek, v letu 1965 pa je skupna letna proizvodnja dosegla 1.202.000 ton. Istega leta so 42 % celotne proizvodnje prodali TET ter Cementarni Trbovlje. Spreminjala se je struktura potrošnikov premoga. Poraba je padala pri železnici, pri industriji in metalurgiji je bil vseskozi podoben delež, močno pa se je večala v elektrogospodarstvu, v največji meri v TET. Pri izvozu se upoštevajo ostale republike nekdanje skupne države ter preostale države (Ivančič Lebar, 2004). Preglednica 2: Struktura potrošnikov premoga 1956 (%) Železnica 14,2 Elektrogospodarstvo 19,1 Metalurgija 8,8 Industrija 29,4 Široka potrošnja 6 Lastna poraba / Izvoz 22,5 Vir: Ivančič, Lebar, 2004.. 1959 (%) 14,8 21,8 10,8 31,9 14,8 2,4 3,5. 10. 1960 (%) 14,8 23,6 10,2 31,7 17,5 2 0,2. 1966 (%) 7,3 32,3 11,5 29,4 11,6 / 7,9.

3.2.5. Obdobje od 1968 do 1987 Leta 1968 se je Rudniku Trbovlje-Hrastnik pridružil Rudnik Zagorje. V tem obdobju (v začetku 70. let) je bila vsesplošna energetska kriza zaradi pomanjkanja nafte, torej je prišlo do »iskanja« domačih virov, kar je povzročilo več povpraševanja po premogu. V Toplarni Ljubljana so namestili kotel, kjer so kurili zasavski premog. Znova so začeli z obratovanjem na dnevnem kopu Blate in sicer leta 1982 (Ivančič, Lebar, 2004).. 3.2.6. Obdobje po letu 1987 Pogoji za delovanje rudnikov so postajali vedno bolj zapleteni, počasi so se začele pobude za njihovo postopno zapiranje (Ivančič Lebar, 2004). »Leta 1988 se je spremenila tudi strategija razvoja energetike v SR Sloveniji z usmeritvijo na čistejše energente. Zaloge energetskega premoga so se začele kopičiti, poleg vsega je visoka inflacija povzročila nekonkurenčnost premoga v primerjavi z ostalimi energenti« (Ivančič Lebar, 2004, str. 328). Še leta 1988 je bilo v premogovniku Hrastnik (jame Dol, Hrastnik in Ojstro) zaposlenih 1.260 ljudi, do leta 2001 je število upadlo na 508, kar je skoraj 150 % upad. Proizvodnja premoga je v tem času tudi precej upadla, a ne tako močno, iz 493.400 na 332.829 ton, kar je približno 48%. Po letu 1996 je postal delež široke potrošnje energenta (premoga) zanemarljiv, saj so skoraj vse kapacitete uporabili za elektroenergetske objekte, za pridobivanje električne energije. Po letu 2001 je postala TET edini odjemalec energenta (Ivančič, Lebar, 2004). Po osamosvojitvi Republike Slovenije je rudniška dejavnost, ki je bila do tedaj gonilna sila kraja in regije začela slabeti. Glavni težavi sta bili izguba jugoslovanskega trga ter prehod v tržno gospodarstvo. V letu 1990 je prenehal delovati kombinat, ki je združeval vse energetske dejavnosti v Zasavju. Ta je v svojih najuspešnejših letih zaposloval 7.000 ljudi. Kasneje se je odkop v rudnikih zmanjševal, posledično so sledila odpuščanja. Leta 1995 je po nekaj reorganizacijah nastalo novo podjetje in sicer Rudnik Trbovlje - Hrastnik. Rudnik v Zagorju pa je postal družba v zapiranju. RTH je začel poslovati v začetku leta 1996, katerega ustanoviteljica in lastnica je bila država. V tem času je bila vloga rudnikov v zasavski regiji še vedno zelo pomembna. Na rudarjenje v hrastniški dolini je imel vpliv referendum v letu 1999, kjer so Slovenci odločali o usodi TET 3 (tretji blok termoelektrarne v Trbovljah). Velika večina volivcev se je izrekla proti gradnji. To je povzročilo veliko negativno spremembo pri uresničevanju energetskih načrtov v sami občini in regiji. Posledično je prišlo do zapiranja nekaterih rudniških jam v Hrastniku in Trbovljah. Obrat Hrastnik je v letu 1999 ves premog zagotavljal TET in Toplarni Ljubljana. V letu 2000 so v Državnem zboru Republike Slovenije sprejeli zakon o postopnem zapiranju RTH in razvojnem prestrukturiranju regije. Vse to je pomenilo nekakšen »odhod« rudarske dejavnosti iz Hrastnika (Planinc, Lebar Ivančič, 2010). Leta 2001 se je zgodila najhujša in najbolj tragična nesreča v novejši zgodovini hrastniškega rudnika, smrtno se je ponesrečilo pet rudarjev (Planinc, Lebar Ivančič, 2010). Sanacije obširnih površin na področju nekdanje jame Dol pri Hrastniku so se lotili leta 2007, uredili so odvodnjevalne kanale in rekultivirali pokrajino. V letu 2003 pa so se lotili zasipavati jamo Dol pri Hrastniku in sicer s pepelom iz deponije pepela TET v Prapretnem. Sredi leta 2003 so jamo Dol kot prvo jamo v okviru podjetja RTH povsem zaprli (Planinc, Lebar Ivančič, 2010). 11.

V juniju 2001 so odkopali zadnje tone premoga v jami Hrastnik, s tem se je končala 180-letna neprekinjena proizvodnja premoga v tej jami. Premog iz te jame je bil najbolj kakovosten rjavi premog izmed vseh slovenskih premogokopnih jam rjavega premoga. Kasneje se je celotna proizvodnja premoga v RTH »prestavila« v jamo Ojstro. Družba RTH je imela dovoljenje za proizvodnjo premoga le še do leta 2012, zato je iskala poslovne možnosti za nadaljnji razvoj v obnovljivih virih energije, npr. zgraditi zbirno-predelovani center za lesno biomaso (Planinc, Lebar Ivančič, 2010).. 3.3. Težnje po odprtju rudnika Brnica Sredi leta 2013, ko še ni bila popolnoma jasna usoda Termoelektrarne Trbovlje, Rudnik Trbovlje-Hrastnik pa je že bil v fazi zapiranja, je zaživela ideja o pridobivanju premoga iz rudnika Brnica. Premog bi se kopal za potrebe TET, saj je ravno v tem času ostala brez cenovno konkurenčnega domačega energenta. Načrt je bil, da bi se premog izkopaval nadaljnjih 21 let, do leta 2034. Rudnik Brnica bi postal samostojno podjetje in popolnoma neodvisen od RTH-ja, ki je v fazi postopnega zapiranja. Lahko pa bi uporabili nekatere prostore oz. stavbe RTH-ja. Na območju Brnice naj bi bilo približno 6,25 milijone ton rjavega premoga. Prvo in zadnje leto obratovanja bi skupno izkopali 50.000 ton premoga, v vseh vmesnih letih pa po 310.000 ton. Povprečna kurilna vrednost premoga je bila ocenjena na 12,10 MJ/kg, kar je za slabih 10 % boljša kvaliteta, kot je bila nazadnje v proizvodnji RTH-ja. Povprečno bi zaposlovali po 80 delavcev na neposredni proizvodnji. Ocenili so, da bi se investicija v obratovanje novega rudnika v vsemi stroški vred povrnila v petnajstih letih in pol (Dervarič in sod., 2013). Kasneje se za odprtje tega rudnika niso odločili.. 3.4. Zakon o postopnem zapiranju Rudnika Trbovlje-Hrastnik in razvojnem prestrukturiranju regije (ZPZRTH) Povod za omenjen zakon je bila referendumska odločitev leta 1999, da se ne zgradi Termoelektrarne Trbovlje 3, kar je pomenilo odločitev o zapiranju Rudnika TrbovljeHrastnik. Zakon je bil potrjen v juniju 2000, v veljavo je vstopil mesec kasneje. Nato je Vlada RS določila pogoje za nadzor nad izvajanjem zapiralnih del (Zapiranje rudnika, 2016). Sprva je zakon predvideval pridobivanje premoga do leta 2007, postopno zapiranje rudnika pa do leta 2012. Zakon je prav tako vseboval višino finančnih sredstev za celotno obdobje zapiranja, vključno z jasno opredeljenimi nameni porabe sredstev. ZPZRTH je bil večkrat dopolnjen in spremenjen. V letu 2010 so določili, da bo obdobje odkopavanja premoga podaljšano do konca leta 2012, obdobje zapiranja rudnika pa do konca leta 2015. Kasneje so se zmanjšala sredstva za financiranje zapiranja rudnika in kmalu je bilo jasno, da družbi RTH zaradi pomanjkanja potrebnih financ ne bo uspelo končati vseh zapiralnih del v začrtanem roku. Sedaj je obdobje zapiranja rudnika podaljšano do zaključka leta 2018, hkrati so zagotovili ustrezna finančna sredstva za nemotena zapiralna dela (Ustanovitev in lastništvo, 2016). »Ta zakon določa: 1. osnove za izdelavo programa postopnega zapiranja Rudnika Trbovlje–Hrastnik, d.o.o ter višino in način zagotavljanja sredstev za izvajanje programa do zaprtja rudnika; 12.

2. višino in način zagotavljanja sredstev za plačilo odškodnin za direktno škodo zaradi obratovanja Termoelektrarne Trbovlje II v regiji; 3. osnove za izdelavo programa ukrepov za razvojno prestrukturiranje regije, organizacijo in sredstva za izvedbo programa« (Zakon o ..., Uradni list RS 61/2000, 1. člen). Zakon je podlaga za razvojno prestrukturiranje regije zaradi postopne opustitve energetske dejavnosti do vključno leta 2008. Sledi program ukrepov, ki so pomembni za razreševanje specifičnih problemov regije zaradi postopnega opuščanja energetske dejavnosti (Zakon o ..., Uradni list RS 26/2005). »Program ukrepov zajema: – oblike razvojnih spodbud z njihovim časovnim in finančnim ovrednotenjem, – navedbo predvidenih virov financiranja in – organizacijo za izvajanje ter spremljanje programa« (Zakon o ..., Uradni list RS 26/2005, 11. člen). Za zgornje ukrepe so na voljo finančna sredstva, ki se lahko uporabljajo npr. kot vzpostavljanje razvojne infrastrukture, pospeševanje podjetniških vlaganj in prestrukturiranje gospodarstva ali pa za usposabljanje, izobraževanje in razvoj kadrov (Zakon o ..., Uradni list RS 26/2005).. 4. Daljinsko ogrevanje v občini Hrastnik Daljinsko ogrevanje je način ogrevanja objektov, pri katerem se toplota prenaša od večjega vira toplote k uporabnikom po cevnem omrežju. Voda ali vodna para je snov, s katero najpogosteje prenašamo toploto (Lokalni energetski ..., 2013). Nekdanja Toplarna Hrastnik, sedaj Petrol Toplarna Hrastnik je postala poslovna enota družbe Petrol Energetika d.o.o. leta 2008. Vsebuje t.i. centralno kotlovnico, nato se preko toplovodnega omrežja ogrevajo objekti na širšem območju centra Hrastnika. Na omrežje je priklopljenih 79 individualnih stavb, 76 večstanovanjskih stavb ter 65 poslovnih stavb. Kotlovnica vsebuje dva plinska vročevodna kotla toplotne moči iz leta 1993, kjer se za gorivo uporablja zemeljski plin ter ekstra lahko kurilno olje, ki pa služi za rezervo, saj je bila njegova raba izjemno nizka. Moč prvega kotla znaša 3,92 MW, drugega pa 10,5 MW. Poleg teh dveh kotlov sta tu še dve napravi za soproizvodnjo električne energije in toplote, z drugim izrazom kogeneracija in sicer na zemeljski plin. S kogeneracijo lahko prihranimo do 40 % pri porabi primarne energije, sočasno pa se zmanjšajo stroški energetske oskrbe. Ti dve napravi sta bili zgrajeni leta 2010 in 2011, toplotna moč prve naprave oz. kogeneracije znaša 1586 kW, druge 654 kW, električna moč prve 1560 kW, druge 600 kW). (Lokalni energetski ..., 2013; Kogeneracija, 2016). Kotlovnica je tudi zgrajena za večji odjem, kot se danes izkorišča, kar seveda pomeni, da bi bilo smiselno na toplovodni sistem priključiti še preostale objekte, ki se nahajajo v bližini toplovoda. Slaba stran je predvsem ta, da so izgube izven kurilne sezone izjemno velike, 13.

skoraj 60 %, saj je potrebno za distribucijo toplote sanitarnih voda, ogrevati kar 2/3 celotnega vročevodnega sistema (Lokalni energetski ..., 2013). Slika 5: Shema daljinskega ogrevanja in plinovodnega omrežja v občini Hrastnik. Vir: PISO portal, 2016. Z oranžno barvo je označeno omrežje daljinskega ogrevanja, z rumeno barvo pa omrežje plinovodnega omrežja. Kot vidimo, je dobršen cel centra Hrastnika priključen na daljinsko ogrevanje, medtem ko je Dol pri Hrastniku in še nekaj bližnjih vasi priključenih na plinovodno omrežje. Na hrastniški občini si prizadevajo, da bi se omrežje daljinskega ogrevanja še dodatno razširilo ter na tak način zagotovili ogrevanje čimveč občanom. Prednosti daljinskega ogrevanja, kot navajata (Novak, Medved, 2000) so :      . ni transporta goriva ter odvoza pepela iz posameznih stavb v toplarni se uporabljajo cenejša goriva (zaradi velike količine) učinkovitost pri izrabi energenta je večja, saj se hkrati proizvaja elektrika in toplota velika zanesljivost obratovanja v stanovanjskih stavbah prihranimo na prostoru, saj ne potrebujemo kotlovnice, dimnika ter skladišča za gorivo oz. energent manjše emisije škodljivih plinov 14.

5. Raba energije na ravni občini Hrastnik Toplotna energija - kar 88 % celotne toplotne energije se porabi v podjetjih, od tega veliko večino in sicer 74 % v podjetju Steklarna Hrastnik d.o.o. Stanovanjski objekti porabijo 11 %, 1 % toplotne energije pa javni objekti kot so šola, vrtci, občina, ipd. (Lokalni energetski ..., 2013). Električna energija - precej podobni so deleži rabe električne energije, kjer raba v gospodinjstvih obsega 12 % celotne rabe, 87% je delež pri poslovnem odjemu, kjer je večina porabljena v industrijskih obratih. Preostali odstotek rabe električne energije pa zajema javna razsvetljava (Lokalni energetski ..., 2013). 5.1. Šibke točke rabe energije V občini Hrastnik se večina gospodinjstev ogreva preko individualnih centralnih ali etažnih kurilnih naprav oz. lokalnih naprav za ogrevanje. Le-te so v veliko primerih zastarele in neustrezne, predvsem pri ogrevanju na kurilno olje, kar je slabo pri neposredni oskrbi stavbe s toploto (nizek izkoristek), pri izpustih na okolje, predvsem ogljikovega monoksida in v končni fazi se pozna tudi cenovno pri uporabnikih (Lokalni energetski ..., 2013). Javni potniški promet je prisoten v občini, večinoma se ga občani oz. šolarji poslužujejo za prevoz v šolo, veliko manj se ga uporablja za prevoz v službo. Težava je v tem, da so nekatera naselja ter zaselki precej oddaljeni od centra mesta Hrastnik, tu je potem odločilen ekonomski dejavnik in JPP se cenovno ne izplača. Posledica je uporaba lastnih prevoznih sredstev, tudi za krajše razdalje, kar zopet povečuje izpuste toplogrednih plinov (Lokalni energetski ..., 2013). Prav tako nikjer v občini ni moč zaslediti kolesarskih stez, niti ni ustreznih prostorov oz. površin za parkiranje koles, kar marsikoga odvrne od kolesarjenja do bližnje trgovine, tržnice, šole, športnega igrišča ali pa železniške postaje. Posameznik s kolesarjenjem poskrbi za svoje zdravje, varčuje z energijo in denarjem ter zmanjša škodljive izpuste. Predvsem se zdi zaskrbljujoč prevoz oz. bolje rečeno neprevoz ljudi z JPP iz centra Hrastnika na železniško postajo v Hrastniku, saj je ta »linija« zelo dobro urejena in redna za razliko od drugih, zgoraj omenjenih do oddaljenih naselij. Ljudje se je ne poslužujejo, včasih se zgodi, da avtobus pelje brez potnikov. Redka izjema so nekateri dijaki in študenti, ki se vozijo na tej trasi.. 6. Obnovljivi viri energije 6.1. Obnovljivi viri energije v Sloveniji V letu 2009 je delež obnovljivih virov v Sloveniji znašal 15%, do leta 2020 je cilj doseči 25% v bilanci končne energije. Najpomembnejši OVE je biomasa, sledi vodna energija, za njima sončna energija ter bioplin. Nekaj potencialov je tudi pri vetrni in geotermalni energiji. Ocenjuje se, da je zadan cilj mogoče doseči, a le ob rabi energije na sedanji ravni, za kar so potrebni ukrepi učinkovite rabe energije ter sprememba strukture potrošnje (Urbančič, Staničič, Česen, 2009).. 15.

»Geotermalna energija je toplota zemlje, ki je v glavnem posledica razpada radioaktivnih elementov v njeni skorji in zgornjem plašču« (Rman, Lapanje, Rajver, 2009, str. 96). Vsebujejo jo kamnine, manj pa je prisotna v fluidih. Energija se prenaša s kondukcijo in konvekcijo, radiacija je zanemarljiva. Geotermalno energije lahko štejemo za OVE, če je toplotni tok stalen. Vseeno ni neizčrpna, o njeni trajnostni izrabi lahko govorimo le, če sta nadomeščanje in izkoriščanje toplote enako hitri (Rman, Lapanje, Rajver, 2009). V Sloveniji imamo več regij z geotermalnim potencialom. Za vsa območja je značilno, da se temperatura na vsak kilometer globine poveča za približno 30 °C. Teh območij oz. regij je v Sloveniji pet in sicer:     . Panonski bazen Rogaško-celjsko-šoštanjska regija Planinsko-laško-zagorska regija, kamor spada Zasavje Krško-brežiška regija Ljubljanska kotlina. Največjo površino zavzema Panonski bazen, sledi Ljubljanska kotlina, najmanjšo površino pa ima Planinsko-laško-zagorska regija. V slednji regiji so terciarne plasti debele med 500 in 1500 m. Na tem območju je več geotermalnih izvirov v naseljih kot npr. Medijske toplice, Trbovlje, Laško ter Rimske Toplice. V teh izvirih ima temperature vode razpon od 21 do 43 °C (Medved, Arkar, 2009). Slika 6: Potencial geotermalne energije oz. temperature vode v globini 1000 m. Vir: Geološki zavod Slovenije, 2016.. Velik potencial OVE v Sloveniji zaradi precejšnje gozdnatosti predstavlja biomasa. Pri njeni uporabi je potrebno upoštevati, da je treba za naravno ravnovesje ohranjati konstantno vrednost gozda ter da naj bi teoretično pokurili na leto samo tisti del gozda, ki ponovno zraste. To imenujemo letni prirastek gozdov. Za ustrezno obnavljanje gozda, naj bi posekali le 57% celotnega letnega prirastka. V naši državi moramo razmišljati o večgeneracijski izrabi lesne 16.

biomase, predvsem v manjših krajih in lokalni ravni, kjer je lesne biomase dovolj na razpolago ter se nahaja v bližini naselij. Z vidika energetsko učinkovite izrabe ter gospodarnosti večgeneracijskih projektov je potrebno smiselno in preudarno načrtovati ustrezne naprave in tehnologije za sočasno proizvodnjo električne, toplotne in hladilne energije. Hkrati se je potrebno zavedati, da celotni letni posek lesne biomase ne more biti uporabljen v energetske namene, saj se v Sloveniji ukvarjamo še z mnogimi drugimi dejavnostmi v lesnopredelovalni industriji. Torej bi se tu lahko pojavila težava glede zadostnosti količin lesne biomase pri realizaciji predlagane energetske izrabe lesne biomase v Sloveniji (Plavčak, Raner, Žebeljan, 2009). Težave v povezavi z lesno biomaso so v Sloveniji pri razpršeni lastniški strukturi, ni motivacije malih lastnikov gozdov za izrabo oz. prodajo lesne biomase, logistika, kamor lahko štejemo težek dostop do gozdnih površin (oddaljenost od mest, slaba cestna infrastruktura), veliki nakloni pobočij ipd. Prioriteta bi morala biti v izrabi lesa v tehnološke namene, kjer bi poizkušali doseči čim višjo raven dodane vrednosti, vzporedno pa bi se (odpaden) les izkoriščal za energetske namene (Energetika in trajnostni ..., 2008). Sončne elektrarne z ekološkega vidika veljajo za čiste ter okolju prijazne, saj ne povzročajo emisij toplogrednih in drugih plinov. Prav tako sonce predstavlja najbolj obetaven in neomejen način izrabe obnovljivih virov. Da bo postal najsodobnejši elektroenergetski vir je treba izpolniti pogoj cenovne konkurenčnosti. Le-to pa je mogoče s povečevanjem ekonomije obsega ter nižanjem proizvodnih stroškov (Merc, 2009). Vodna energija je eden najboljših načinov pridobivanja obnovljive energije, seveda je treba stremeti k temu, da je ob izgradnji hidroelektrarn povzročene čimmanj ekološke škode in da izberemo tiste lokacije, pri katerih bo neto korist največja in bodo negativne posledice minimalne. Trajnostno izkoriščanje vodne energije bi moralo biti vodilo vsake države, ki ima na razpolago »primerne« vodne vire za pridobivanje energije (Raner, Žebeljan, 2009). Hidroelektrarne delimo na velike, srednje ter majhne. Velike obratujejo z močjo nekaj 100 MW, srednje z nekaj 10 MW. Majhne hidroelektrarne lahko glede na moč razdelimo v tri skupine in sicer: mikro elektrarne z močjo do 100 kW, sledijo mini elektrarne z močjo od 100 kW do 1 MW ter male elektrarne, katerih moč znaša od 1 MW do 10MW (Hidroenergetski sistemi, 2016). Slabost OVE je nizka gostota energije ter časovna spremenljivost, prav tako pa OVE ne moremo shraniti v naravnih sistemih, ki bi omogočali rabo energije takrat, ko jo potrebujemo, razen v obliki biomase ter toplote oceanov (Novak, Medved, 2000). 6.2. Obnovljivi viri energije v občini Hrastnik. 6.2.1. Geotermalna energija Na občinskem nivoju glede potencialov in uporabe termalne energije je malo zapisanega, več pozornosti je temu posvetil Špajzer (2012) v svojem diplomskem delu.. 17.

Geotermalna energija, pridobljena iz jamske vode predstavlja potencial, ki bi ga bilo smiselno vključiti k obstoječemu viru toplotne energije in sicer lokalni toplarni v Hrastniku. Tudi po zaprtju jam RTH bo mogoče izkoriščati toplotni potencial vode za ogrevanje in hlajenje različnih objektov in poslopij. Pridobivanje bi temeljilo na sistemu toplotne črpalke, le-ta bi izkoriščala jamsko vodo s konstantno temperaturo. Analiza stroškov je pokazala, da bi bila tovrstna investicija ekonomsko smotrna, še zlasti v primeru, če bi RTH še vedno deloval, a ta zgodba se počasi zaključuje. Ko bodo znani prihodnji lastniki in uporabniki sedanjih prostorov RTH, bi bilo smiselno, da se dogovorijo o skupnih vlaganjih in potencialih na energetskem področju. Prav tako bo v naslednjih letih močno zmanjšana potreba po pripravi tople sanitarne vode in zato bi bilo zaželeno narediti ponovne raziskave in preučiti potrebe po toploti (Špajzer, 2012).. 6.2.2. Lesna biomasa Slika 7: Raba tal v občini Hrastnik. 1,2% 0,8% 0,7% 4,0%. 2,0% Gozd Travnik Pozidano in sorodno Ekstenzivni sadovnjak Njiva ali vrt Km. zemljišče v zaraščanju Voda Drugo. 7,1%. 20,0%. 64,2%. Vir: GURS, 2016. Kot je razvidno iz grafikona, skoraj 2/3 površja predstavlja gozd. Torej občina ima potencial v lesni biomasi.. 18.

Slika 8: Gozdne površine in nakloni v občini Hrastnik. Občina mora spodbujati ogrevanje objektov iz skupnih kotlovnic na lesno biomaso, saj je tu večji nadzor nad kurišči in posledično učinkovitejšo rabo energenta ter okoljsko sprejemljivejšo toplotno oskrbo v primerjavi z individualnimi kurišči. Potenciali so v KS Boben, KS Turje-Gore, KS Kovk (Lokalni energetski ..., 2013). KS Boben združuje naselji Čeče in Boben. Glede na zgornji dve karti je manjši potencial v KS Boben, predvsem zaradi 19.

ogromnih naklonov kjer uspeva gozd, temu primerno oz. težavno bo pridobivanje lesa ter transport. V preostalih dveh omenjenih KS pa so ti potenciali znatno boljši, predvsem zaradi manjših naklonov. Veliko lesne biomase je tudi na skrajnem južnem robu občine, kjer pa zopet »najdemo« ekstremne naklone površja. Smiselno bi bilo podrobneje raziskati kakšne sisteme ogrevanja uporabljajo v naselju Turje, ki je tudi najgosteje poseljeno in bi bila neka skupna kotlovnica na lesno biomaso zelo ustrezna. Lahko pa se vse skupaj poveže tudi s pridobivanjem sončne energije, katere potencial je precejšen na izbranem območju.. 6.2.3. Sončna energija Slika 9: Sončne elektrarne in ena večja načrtovana v občini Hrastnik. Vir: ENGIS, 2016. Kot je razvidno iz slike, je v hrastniški občini trenutno sedem sončnih elektrarn. V naselju Unično pa se načrtuje izgradnja večje fotonapetostne elektrarne. Največjo moč ima mala napetostna elektrarna na območju naselja Kal z močjo 209 kW. Tu je tudi zelo dobra možnost izkoriščanja sončne energije, saj letno sončno obsevanje na tej lokaciji z južno ekspozicijo ter naklonom 45° doseže do 1311 kWh/m2. Torej lahko letno proizvedemo za 459 kWh/m2 toplote. Zelo podobne dobre možnosti so v naselju Turje, torej se smatra, da bi se lahko v večji meri izkoriščalo sončno energijo. Na drugem mestu po moči je elektrarna v naselju Turje z močjo 119 kW. Preostalih pet je manjših, nobena izmed njih ne dosega moči 50 kW. Štiri se nahajajo v naselju Dol pri Hrastniku, ena pa v naselju Brnica (ENGIS, 2016).. 20.

Problem hrastniške občine v povezavi s sončno energijo je v tem, da tam kjer je največ potrebujemo, so možnosti za izrabo le-te dokaj skromne zaradi kotlinske lege. Možnost izrabe je večja v oddaljenih naseljih na višji nadmorski višini z ugodno ekspozicijo, kot npr. Turje, Gore, Marno, Kal, Kovk, Unično, kjer pa je gostota in število prebivalcev precej nižje v primerjavi s hrastniško kotlino in mestom. Slika 10: Sončevo obsevanje v občini Hrastnik. V naselju Unično, kjer je odlagališče komunalnih in industrijskih odpadkov, so se na delu zapolnjenih in saniranih površin ter tudi delno ob območju odlagališča »pokazale« prostorske možnosti in potenciali za izrabo sončne energije. Načrtuje se umestitev fotonapetostne elektrarne, kar bo pomenilo razvoj dodatne dejavnosti na samem območju, ki je primarno namenjeno odlaganju odpadkov. Dodatna izraba prostora za proizvodnjo električne energije bo povečala ekonomsko učinkovitost obratovanja objekta. Na obravnavanem območju je povprečno trajanje sončevega obsevanja pod konstantnim srednje do močnim letnim povprečjem. Hkrati je to eno izmed najbolj obsevanih predelov v sami občini. Območje je torej zelo primerno za postavitev fotonapetostnih modulov. Praktičen namen je zagotoviti čim večjo samooskrbo z energijo za obratovanje objektov in naprav na odlagališču, s potencialnimi viški pa odvajati energijo v omrežje in s tem izboljšati ekonomičnost poslovanja odlagališča. Nekatere module bodo postavili na strehe objektov, preostale pa na območje nad deponijo, kjer bo približno četrtina njih segala izven območja »deponijskega telesa«. 17.000 m2 znaša celotna razpoložljiva površina za izrabo. Ocenjuje se, da bo za 1 kW pridobljene energije potrebno 12-15 m2 površine modulov. Poleg ekonomskih učinkov se pri 21.

tem projektu kaže tudi ozaveščenost glede sodobnih problemov z energijo in je lahko ta projekt zgled preostalim podjetjem in posameznikom, ki imajo podobne potenciale za izrabo sončne energije (Sihur, 2016b). Slika 11: Mala napetostna elektrarna v naselju Kal. Avtor: Matej Laznik, 2016. 6.2.4. Vetrna energija Slika 12: Primerne lokacije za vetrne elektrarne in lokacija bodoče HE Suhadol na reki Savi. Vir: ENGIS, 2016. 22.

Hrastniška občina ima zelo malo možnosti za izrabo vetrne energije. Na zgornji sliki je z rdečo barvo označeno območje, kjer bi se potencialno lahko izrabljala vetrna energija, to je mogoče samo na skrajnem severu občine. Območje so na spletnem portalu ENGIS poimenovali Knezdol-Mrzlica. Lokalno je to pobočje pod vrhom Mrzlica, ter prostor okoli naselja Kal. Smiselno bi bilo opraviti dodatne analize in raziskave na tem področju ter se v primeru pozitivnega rezultata (zadovoljiv energetski potencial v praksi) odločiti za postavitev ene ali večih vetrnih elektrarn, poizkusno lahko električno energijo sprejema Planinski dom na Kalu, ki ima najboljše možnosti (lega, ustrezen naklon) za postavitev vetrne elektrarne v neposredni bližini. Energetski potencial vetrne energije so na omenjenem portalu prikazali s povprečno letno hitrostjo vetra 50 m nad tlemi, z dvema različnima modeloma in sicer modelom AILOS ter DADA, v enoti m/s. Prav tako pa so z istima modeloma prikazali povprečno leto gostoto moči vetra 50 m nad tlemi, v enoti W/m2. Obdobje zajemanja podatkov je bilo v letih 19942001. Povprečna letna hitrost vetra na izbranem območju je med 4 in 5 m/s, medtem ko je povprečna letna gostota moči znašala med 200 in 300 W/m2 (ENGIS, 2016).. 6.2.5. Vodna energija Kot je znano, je v prihodnosti načrtovana gradnja verige hidroelektrarn na srednji Savi, saj je tu energetski potencial popolnoma neizkoriščen. Z eno izmed njih bo neposredno povezana občina Hrastnik oz. njeno območje, saj bo HE Suhadol stala prav na stičišču hrastniške in laške občine. Torej bodo posegi v prostor precejšni tudi na »našem obravnavanem območju«. Na zasavsko regijo pa bosta imeli vpliv tudi HE Trbovlje ter HE Renke. Vseh HE naj bi bilo 10, rok zaključka gradnje pa je premaknjen do konca leta 2030, prvotno je bil načrt, da bi bila gradnja končana do leta 2025. Realen cilj je, da se najprej zgradijo HE Suhadol, Trbovlje in Renke, ki si sledijo gorvodno po reki Savi. Investicija v HE Suhadol naj bi znašala 131 mio €, njena moč bi bila 41 MW, letno naj bi se proizvedlo 146 GWh električne energije. Tu bi bila torej količina proizvedene električne energije na 2. mestu na novi verigi elektrarn, takoj za HE Ponoviče. Za HE Trbovlje pa je predvidena moč 34 MW, letna proizvodnja pa bi dosegla 114 GWh električne energije (Gradnja HE na srednji Savi, 2016). Moč, ki je na razpolago pri tekoči oz. padajoči vodi se izračuna s pomočjo večih elementov. Ti so sledeči:     . učinkovitost turbine (η) gostota vode v kg/m3 (ρ) pretok vode v m3/s (Q) gravitacijski pospešek (g) višinska razlika med dotokom in odtokom vode (h). Spodnja enačba torej predstavlja izračun količino razpoložljive energije oz. njenega potenciala. P je oznaka za moč in je izražena v vatih (W) ; 1 W = 1 kg * m2 / s3. P=η*ρ*Q*g*h. (Hydropower, 2016).. 23.

Opravili smo meritev mokrega ter suhega profila struge potoka Boben, približno 100 m pred izlivom le-tega v reko Savo. Nato smo s pomočjo širine ter globine struge in hitrostjo vodotoka izračunali približen pretok, ki je za čas meritve znašal 0,5546 m3/s. Ocenili smo, da je meritev potekala v času, ko je imel vodotok neko normalno, povprečno visoko vodno stanje. Predpostavimo, da bi v našem primeru zgradili zajezitveno (akumulacijsko) elektrarno in bi bila višinska razlika med dotokom in odtokom vode 2 m. Izgradnja elektrarne z večjo višinsko razliko med dotokom in odtokom vode ni izvedljiva zaradi specifične značilnosti lokacije na kateri bi bila postavitev. Prav tako predpostavimo, da bo učinkovitost turbine 85 %. Sledi izračun. P = 0,85 * 1000 kg/m3 * 0,5546 m3/s * 9,81 m/s2 * 2 m P = 9249 W = 9,249 kW Glede na poenostavljen hiter izračun lahko podamo grobo oceno, da bi se na vodotoku Boben v minimalni meri lahko pridobivalo energijo, a je tu težava predvsem v sami smotrnosti postavitve mikro elektrarne in njenem pozitivnem ekonomskem učinku, predvsem zaradi prenizkega povprečnega pretoka.. Slika 13: Suhi in mokri profil na vodomerni točki 50 40. Globina (cm). 30 20 10 0 0. 50. 100 150 200 250 300 350 400 450 500 550 600 650 700 750. -10 -20 -30. Dolžina (cm) Avtor: Matej Laznik, 2016.. 24.

Slika 14: Vodomerna točka. Avtor: Matej Laznik, 2016. V preteklosti, po letu 1850, so na vodotoku Boben (predvsem v zgornjem delu) obratovali številni kmečki mlini ter tudi nekaj žag. Nekaj tovrstnih »obratov« je bilo tudi na območju porečja Brnice na različnih vodotokih. Vodotoki so imeli večje pretoke predvsem zaradi manjše porabe vode, saj je bilo manj prebivalcev, ki so vodo uporabljali (Brečko, 1978).. 7. Širši pomen premogovništva Premogovništvo v Zasavju je imelo velik pomen za gospodarstvo Slovenije in deloma tudi Jugoslavije (po njenem nastanku). Še pred tem, pod Avstro-Ogrsko pa je bil trg omejen na južno Štajersko, Kranjsko, Koroško ter deloma Trst in Hrvaško. Zasavski premog ni konkuriral po celotni tedanji državi, saj so nekatere avstrijske dežele imele precej več kvalitetnejšega (bolj kaloričnega) premoga. Po ustanovitvi Jugoslavije so revirski premogovniki veljali za najbolj urejene in sodobno opremljene v stari Jugoslaviji, kjer so dominirali v proizvodnji rjavega premoga. Pomen rudnikov je bil še toliko pomembnejši, saj so se nahajali v osrčju industrijsko najrazvitejšega dela nove države. V tem času je njihova proizvodnja znašala kar 71,6 % celotne slovenske proizvodnje ter 31 % jugoslovanske. Proizvodnja se je hitro večala in dosegla višek v letu 1929, takrat je bil najpomembnejši trboveljski rudnik. Sledila je svetovna gospodarska kriza z močnim vplivom na jugoslovansko gospodarstvo. Za zasavske premogovnike je bil dodaten udarec ta, da so jugoslovanske državne železnice začele dajati prednost drugim premogovnikom in sicer srbskim. Železnica je bila najpomembnejša in najbolj stalna odjemalka premoga še iz časov Avstro-Ogrske. Med 2. sv. vojno je nemški okupator želel popolnoma izkoristiti zasavske premogovnike, sprva jim je uspevalo, kasneje pa so rudarji množično odhajali v partizane in proizvodnja je močno nazadovala. Nadaljnje po letu 1946 se maksimalna proizvodnja dolgo ni mogla povečati zaradi precejšnje izčrpanosti trboveljskega rudnika, prav tako niso bila pripravljena nova polja za odkop, vsa boljša ležišča pa so bila izčrpana, jame zanemarjene, vse kot posledica 25.

(pre)hitrega nemškega izkoriščanja rudnikov, šele leta 1960 so presegli višek proizvodnje iz leta 1929 (Vrišer, 1963). Je pa leto 1946 vseeno pomenilo preobrat v pomenu premogovnikov, saj je industrializacija zahtevala ogromne količine premoga, s tem je industrija postala glavni odjemalec premoga. V obdobju 1946-1960 so v Hrastniku nakopali 22,2% premoga glede na vse tri zasavske premogovnike. V tem obdobju so začeli povečevati proizvodnjo v številnih drugih, starejših premogovnikih v Sloveniji, npr. v Velenju in posledično je črni revir izgubljal takratni skoraj monopolni položaj v slovenski proizvodnji. Ta delež je v letu 1954 prvič padel pod 50 %. Še leta 1946 je delež znašal 60 %. Izrazita sprememba se kaže tudi v primerjavi s celotno jugoslovansko proizvodnjo, kjer je delež zasavskih premogovnikov še leta 1939 znašal več kot 20 %, leta 1955 pa že manj kot 10 % (Vrišer, 1963). Ob koncu 60. in začetku 70. let 20. stoletja je revir večinsko oskrboval predvsem Slovenijo in sicer s 84,7 % celotne proizvodnje (ostalo v druge jugoslovanske republike), kar 55 % celotne proizvodnje je šlo za oskrbovanje slovenske industrije. Pričakovalo se je, da se bo delež črnega revirja v prihodnje še zmanjševal, saj so postajali pomembnejši predvsem obrati s proizvodnjo lignita, a med »produkcijo« rjavega premoga je revir še nekaj časa imel ključno vlogo (Vrišer, 1963). Kot je že bilo omenjeno, je bil eden izmed problemov izčrpanost trboveljskega premogovnika, drugače bi se skupna proizvodnja v revirju hitreje večala. Želeli in prizadevali so si vsaj obdržati trenutno proizvodnjo s povečevanjem proizvodnje v hrastniškem in zagorskem premogovniku. To je bil tudi razlog, da so odprli obrat na Dolu. Zaloge premoga so bile še posebej ogromne v Zagorju. V Trbovljah je bila situacija zares slaba, ob ne odkritju novih zalog bi bilo smotrno razmišljati o preusmeritvi delovne sile v druge panoge, v druge rudniške obrate ter premogovniku podaljšati obratovanje z zmanjševanjem proizvodnje (Vrišer, 1963). V Trbovljah so nekateri rudniški obrati postali samostojna industrijska podjetja s tem so »blažili« učinek odvečnih delavcev v rudnikih, to bi bilo potrebno storiti tudi v Zagorju in Hrastniku, da bi preprečili monostrukturo. V Hrastniku sta v tem primeru delno pomagali steklarna in kemična tovarna (Vrišer, 1963).. 8. Preobrazba (degradacija) pokrajine zaradi premogovništva Na mnogih lokacijah je premogovništvo povzročilo preobrazbo naravne pokrajine. Prizadeta zemljišča ležijo znotraj mest ali pa v njihovi neposredni bližini. Občutno so zaznane t.i. rušne cone. Nastanejo zaradi izkoriščanja premogovnega sloja in posledično se pričnejo premikati sosednji skladi. Največji problem predstavljajo premiki plasti, ki ležijo nad premogom, hkrati so to najobčutljivejši premiki, kažejo se v usedanju ali pogrezanju tal. Lahko prihaja tudi do plazov, usadov, v redkih primerih do podorov ter sprememb v hidrografskem omrežju. Najbolj so prizadete plasti slabo sprijetih peščenjakov, laporjev in glin. V premogovnikih postavljajo posebne varnostne stebre, da bi preprečili rušenje, prav tako zasipavajo jame, a s tem je mogoče le omiliti večje deformacije, rušenja pa se ne da povsem preprečiti. Prav zaradi rušenja oz. potencialnega rušenja ni bilo mogoče izkoristiti nekaj znanih premogovnih polj. (Vrišer, 1963). Če gledamo to skozi današnje oči (premnoge degradirane površine), niti ni tako slabo, saj se je s tem prihranila marsikatera nevšečnost. 26.

Ugrezanje je najpogostejša posledica rušenja in se pojavlja skoraj v celotni rušni coni. Prizadeto območje je polno grbin in kotanj, težave se kažejo tudi na rastlinstvu, ki težje uspeva. Na stavbah se pojavijo razpoke in deformacije. Hrib, na katerem se je nahajal Stari Hrastnik, naj bi se po meritvah znižal kar za 24 m, kar pomeni da so premiki prizadetih območij ogromni. Druga najpogostejša posledica rušenja je plazovitost. V trboveljski sinklinali so zemeljski plazovi pogost naraven pojav, tako da vsega ni moč pripisati rudarjenju. Torej če rudarjenje ni neposredno vplivalo na plazenje tal, pa je marsikje porušilo že tako nestabilno naravno površje. Kot primer je tu dolina Bobna med sotočjem z Brnico ter Rudnikom (center Hrastnika). Plazovi in usadi se včasih pojavljajo tudi na območju Studenc (Vrišer, 1963). Jalovišča so bila v preteklosti redna posledica rudarjenja. Kasneje so jalovino, ki so jo »pridobili« pri odkopu oz. pripravljalnih delih uporabljali za zasipavanje izkoriščenih delov jam. Rudniški okoliši so bili včasih precej »zaznamovani« z velikimi jalovišči. V Hrastniku je bilo jalovišče nad Kolonijo, tam so jalovino odlagali v etažah. Največji problem deponiranja jalovine je bil ta, da so že v tako ozkih dolinah potrebovali prostor za odlaganje in precej let je moralo miniti, da so se nasipi umirili ter da je bilo mogoče na njih zidati, pa še to lažje in nezahtevne zgradbe. Ponekod so na jalovišča navozili prst in nato sadili akacije za utrjevanje (Vrišer, 1963). Na izgled pokrajine so močno vplivali in še vplivajo dnevni kopi. Najbolj vidno so preobrazili izgled v Trbovljah in sicer na območju Lakonce, Retja in Neže. V Hrastniku je bil manjši dnevni kop na Blatah (Vrišer, 1963). Rudarjenje je imelo vpliv na spremembe v hidrografskem omrežju. Usahnili so nekateri vodni izviri, ponekod so izginjali manjši vodotoki. Voda, ki je »izginila« s površja, je stekla v rudnike in od tam so jo morali črpati zaradi varnostnih ter proizvodnih razlogov (Vrišer, 1963). Poleg že omenjenega Starega Hrastnika je bilo uničenih še kar nekaj naselij v okoli Trbovelj in Zagorja, prav tako je »izginilo« precej kmetij, npr. na Ojstrem. Ogrožene so bile tudi kmetije ter hiše na Studencah, nekateri so se morali preseliti (Vrišer, 1963).. 27.

Slika 15: Nekdanje odlagališče elektrofiltrskega pepela ter žlindre v naselju Prapretno. Avtor: Matej Laznik, 2016. Na to območje so v preteklosti navozili ogromne količine elektrofiltrskega pepela iz Termoelektrarne Trbovlje. Šele v zadnjih letih, ko ni več novih količin pepela, se je to območje vsaj delno revitaliziralo.. 9. Zrak v Zasavju Območje naselij Krnice in Šavna peč je bilo še pred nekaj desetletji najbolj onesnaženo v Sloveniji. Prvotni dimnik termoelektrarne v sosednjih Trbovljah je bil dokaj nizek in je ravno to območje »prejelo« največ žveplovega dioksida. Kasneje ob izgradnji 360 metrskega dimnika si je narava tu opomogla, onesnaževanje v vseh treh Zasavskih občinah se je občutno zmanjšalo, se je pa zato povečalo v Savinjski dolini (Planinc, Lebar Ivančič, 2010; Trboveljski dimnik, 2016). Za zasavsko regijo velja, da je onesnaženost zraka prekomerna. To so potrdile tudi meritve, ki so jih začeli izvajati ob koncu 70. let prejšnjega stoletja. Prve meritve so pokazale izjemno visoke vrednosti SO2 (žveplovega dioksida) v zraku. Te so bile višje kar za 50-krat od sedanjih mejnih vrednosti. Po letu 1970 so sprejeli ukrepe za zmanjšanje onesnaženosti z SO2, kar je pripomoglo tudi k manjši koncentraciji delcev PM10 v zraku. Prvi korak je bila izgradnja novega 360 metrskega dimnika Termoelektrarne Trbovlje v letu 1976. Koncentracije SO2 so se znižale predvsem v dolini Save, pa tudi v preostalih naseljih (Sihur, 2016a).. 28.

Preglednica 3: Povprečne letne koncentracije SO2 za območje Zasavja 80. koncentracija SO2 v ug/m3. 70 60 50 Trbovlje 40. Hrastnik. 30. Zagorje. 20 10 0 1992 1993 1994 1995 1996 1997 1998 1999 2000 2001 2002 2003 2004 2005 2006 2007 2008 2009 2010 2011. Vir: Sihur, 2016a. Velik problem oz. delež emisij so predstavljala tudi individualna kurišča ter kotlovnice v blokih in poslovnih objektih. Po letu 1991 so se zapirali številni industrijski objekti, posledično so se zniževale koncentracije emisij v zraku. Z letom 2005 je začela v TET delovati razžvepljevalna naprava, dve leti kasneje pa še v podjetju Lafarge cement. S tem so dosegli, da so koncentracije SO2 pod mejnimi vrednostmi. Prav tako se postopoma izboljšuje raven PM10 delcev v zraku. V Hrastniku je bilo povprečje v letu 2011 30 μg/m3. Mejna vrednost pa znaša 40 μg/m3. V preostalih dveh zasavskih mestih je bila koncentracija delcev PM10 višja kakor v Hrastniku. Še vedno pa je težava v številu prekoračitev dnevnih mejnih koncentracij in to v vseh treh mestih. Še najmanjkrat je bila vrednost prekoračena v Hrastniku, največkrat pa v Zagorju. V Hrastniku je bilo število dnevnih prekoračitev izmerjeno za 51 dni, dovoljeno število pa je 35. Tu je bilo zopet vzeto leto 2011 (Sihur, 2016a). Ukrepi za zmanjšanje onesnaženosti zraka v vseh treh občinah:       . povečevanje odjema in širitev sistemov za daljinsko ogrevanje priključevanje objektov na plinovodno omrežje svetovanja občanom za boljše posluževanje kurilnih naprav prepoved uporabe premoga v malih kurilnih napravah obveščanje in spodbujanje zmanjševanja toplotnih izgub stavb spodbujanje trajnostnega prevoza na ravni mesta zagotovitev parkiranja koles na železniških postajališčih. Poleg zgoraj naštetih je bilo predlaganih še precej podobnih ukrepov, kar nekaj tudi iz vidika samega izobraževanja občanov. Kot dodatne ukrepe občine Hrastnik pa lahko štejemo ureditev peš cone oz. peš prometa, razbremenitev mestnega središča glede osebnega prometa z avtomobili ter uvedbo mirnega prometa (Sihur, 2016a).. 29.