Kriminalne kariere - študiji primera : diplomsko delo

Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO Kriminalne kariere – študiji primera. Simona Izgoršek Maj, 2009. Mentor: Prof. dr. Gorazd Meško.

Zahvala Rada bi se zahvalila svojemu mentorju, dr. Gorazdu Mešku, ki me je sprejel pod svoje mentorstvo in me spretno vodil v pravo smer. Zahvaljujem se za njegovo strokovno svetovanje, potrpeţljivost in spodbudo pri nastajanju diplomskega dela. Iskrena hvala tudi dragima mami in očetu za vso podporo ter finančno pomoč pri študiju. Zahvala gre tudi osebam, ki so sodelovale pri študijah primera in intervjujih ter mi s svojimi prispevki omogočili napisati diplomsko nalogo. Hvala tudi vsem ostalim, ki ste mi vsa ta leta stali ob strani..

KAZALO VSEBINE 1 UVOD .................................................................................................................................. 1 2 KRIMINALNE KARIERE ............................................................................................... 3 2.1 Splošno o kriminalnih karierah ..................................................................................... 3 2.1.1 Pregled in trajanje kriminalne kariere .................................................................... 5 2.1.1 Specializacija oziroma raznolikost tipov povratništva ........................................... 5 2.1.3 Čas med kršitvami .................................................................................................. 5 2.1.4 Uporaba pojma kariera v kriminoloških raziskavah ............................................... 5 2.2 Značilnosti kriminalne kariere ...................................................................................... 7 2.2.1 Povezava med razširjenostjo kriminalnih karier in leti .......................................... 7 2.2.2 Povezava med razširjenostjo kriminalnih karier in spolom ................................... 8 2.2.3 Povezava med razširjenostjo kriminalnih karier in socialnoekonomskim poloţajem ......................................................................................................................................... 8 3 KRIMINOLOŠKE TEORIJE .......................................................................................... 9 4 MOTIVACIJA IN SPOZNAVNI VZORCI .................................................................... 9 5 MLADOLETNIŠKO PRESTOPNIŠTVO .................................................................... 17 5.1 Definicije mladoletniškega prestopništva ................................................................... 17 5.2 Dejavniki tveganja za razvoj prestopniškega vedenja ................................................. 18 5.2.1 Osebnostne značilnosti ......................................................................................... 18 5.2.2 Druţina ................................................................................................................. 19 5.2.3 Šola ....................................................................................................................... 22 5.2.4 Vrstniki ................................................................................................................. 23 5.2.5 Spol ....................................................................................................................... 23 5.3 Kazensko pravni vidiki zoper mladoletniško prestopništvo ....................................... 25 5.3.1 Ukrepi zoper mladoletne prestopnike ................................................................... 25 5.3.2 Vrste vzgojnih ukrepov ........................................................................................ 25 5.4 Vzgojni zavodi v Sloveniji .......................................................................................... 28 5.4.1 Zgodovina vzgojnih zavodov v Sloveniji ............................................................. 28 5.4.2 Diferenciacija vzgojnih zavodov ......................................................................... 29 5.4.3 Predstavitev vzgojnih zavodov v Sloveniji .......................................................... 29 6 KRIMINALNO POVRATNIŠTVO ............................................................................... 35.

7 ŠTUDIJA PRIMERA ...................................................................................................... 40 8 SKLEPNO RAZMIŠLJANJE ........................................................................................ 62 9 LITERATURA IN VIRI.................................................................................................. 64.

KAZALO TABEL Tabela 1: Mladoletniki (znani storilci), ki jim je bil izrečen vzgojni ukrep ali kazen po spolu, povratništvu in steku v Sloveniji v letu 2007........................................................................ 38 Tabela 2: Polnoletni obsojenci (znani storilci) po spolu, povratništvu in steku v Sloveniji v letu 2007................................................................................................................................ 39.

POVZETEK Kriminaliteta v današnjem času vedno bolj narašča in povzroča ogroţenost človekovih temeljnih vrednot. Pogosto storilci pričnejo z izvajanjem kaznivih dejanj v otroštvu, nadaljujejo v najstniških letih in odraslem obdobju. Kazniva dejanja tako izvajajo skozi celotno ţivljenjsko obdobje. Imajo tako imenovano kriminalno kariero. Diplomska naloga obravnava pojem kriminalne kariere, njene značilnosti, vzroke za njen nastanek in splošne ugotovitve v zvezi z razvojem kriminalne kariere. Teoretični del predstavitve motivacije in spoznavnih vzorcev dopolnjuje empirični del, v katerem so predstavljene izjave prestopnikov. Poudarek je tudi na mladoletniškem prestopništvu. Ostaja namreč dejstvo, da se v veliki večini primerov kriminalna pot prične prav v druţinskem okolju. Predstavljen je tudi kazensko pravni vidik mladoletniškega prestopništva, slovenski vzgojni zavodi in Prevzgojni dom Radeče. Diplomska naloga zajema tudi kriminalno povratništvo. Povratništvo pomeni, da je storilec kaznivega dejanja pred sedanjim kazenskim postopkom ţe storil kaznivo dejanje in bil zaradi njega obsojen. Teoretično osnovo dopolnjuje grafična predstavitev mladoletnih in polnoletnih obsojencev, razvrščenih po spolu, in povratništvo v Sloveniji v letu 2007. Zadnji del diplomske naloge je sestavljen iz teoretičnega in empiričnega dela. Teoretični del obsega definicije študije primera, ki so jih podali različni avtorji. Empirični del pa obsega dve študiji primera, ki sta zasnovani po vnaprej pripravljenih izhodiščih. Orisujeta kriminalno kariero dveh prestopnikov skozi različna ţivljenjska obdobja. Ključne besede: kriminalna kariera, kaznivo dejanje, mladoletniško prestopništvo, kriminalno povratništvo, motivacija in spoznavni vzorci, dejavniki tveganja..

CRIMINAL CAREER – CASE STUDIES ABSTRACT Nowadays crime is in the uprising and it causes undermining of basic human values. Often, criminals start their careers in childhood, continuing in teenage years to adulthood. Therefore they are involved in criminal activities their whole life. In a sense, we can postulate that they are in fact building a criminal career. This thesis deals with conceptions such as criminal career, its characteristics, causes and development. The theoretical part explains the motivation and the associated cognitive patterns which are supported by real life statements in the empirical part of my thesis. Special emphasis is on juvenile delinquency, which in most cases starts in familial environment. The aspects of criminal law, the Slovenian educational facilities and the Radeče correctional facility are also presented. This thesis also deals with reoffending. Reoffending means that a certain delinquent already has one preceding criminal act prior to the current one and had been already sentenced for it. The theoretical part is supported by graphical data about juvenile and adult delinquents sorted by age and criminal reoffending in Slovenia in year 2007. The final part of my thesis is composed of a theoretical and of an empirical part. The theoretical part describes definitions of a case study as provided by different authors. The empirical part deals with two case studies which are based on previously set starting points. Both empirical examples describe criminal careers of two youngsters through different life periods. Key words: criminal career, a criminal offense, juvenile delinquency, criminal recidivism, motivation and cognitive patterns, risk factors.



1. UVOD Namen diplomske naloge je predstavitev kriminalnih karier. Pojem kriminalna kariera se nanaša na posameznike, ki so v določenem obdobju večkrat prijeti in obsojeni zaradi kaznivih dejanj. Na to, da bi nekdo lahko postal karierni kriminalec, kaţejo ţe določeni znaki v otroštvu. Mladoletniško prestopništvo kaţe na stisko, ki jo doţivljajo mladi. Ta se kaţe v izvrševanju kaznivih dejanj, slabših socialnih stikih, samodestruktivnem vedenju. Pri večini mladoletnih prestopnikov je močno izraţena socialna zanemarjenost. Neurejene druţinske razmere so torej eden izmed ključnih dejavnikov, ki osebo pripeljejo do tega, da začne izvrševati kazniva dejanja. Poleg primarne socializacije je pomembna tudi sekundarna socializacija. Namesto druţine prevzema to vlogo druţba, kar se kaţe v neuspehu v šoli, preizkušanju droge, posredi so tudi izzivi potrošniške druţbe (kakšen moraš biti). Pogosto se v literaturi pojavljajo teze, ki trdijo, da je prestopniško vedenje pogostejše v enostarševskih druţinah. Enostarševske druţine niso kriminogene same po sebi, temveč so lahko problematični dejavniki, ki so do njih pripeljali. V Sloveniji imamo več vzgojni zavodov in en prevzgojni dom, ki se ukvarjajo s poskusom prevzgoje mladih. Gojenci prevzgojnih zavodov vidijo zavod kot prostor, kjer imajo streho nad glavo, hrano, ljudi, ki jim skušajo pomagati, rešiti njihove teţave, ter moţnost izobraţevanja. Vse to pa so stvari, ki bi jih morali otrokom nuditi ţe njihovi starši. Nenazadnje pa je moţnost prevzgoje odvisna tudi od vsakega posameznika. Če posameznik ţeli spremeniti svoj način ţivljenja, mu programi, ki jih izvajajo zavodi, lahko zgolj koristijo. Mladostniki čutijo, da so prikrajšani za priloţnost normalnega odraščanja, kakršnega imajo njihovi vrstniki, čutijo potrebo po starševski ljubezni in razumevanju. Kako mladostniki reagirajo na druţbeno dogajanje, je odvisno od vsakega posameznika. Pogostokrat se zgodi, da mladi posnemajo ravnanje svojih staršev. Če mladi doma vidijo določen vzorec ravnanja, obstaja velika verjetnost, da bodo v prihodnje tako ravnali tudi sami. Če na primer vidijo, kako njihov oče pretepa mamo, obstaja verjetnost, da bodo tudi sami izvajali nasilje nad svojo partnerko.. 1.

Diplomsko nalogo sem razdelila na devet poglavij, ki se vsebinsko povezujejo. Prvo poglavje je uvod. V drugem poglavju sem predstavila kriminalne kariere. V tretjem poglavju sem nekaj besed namenila kriminološkim teorijam. Četrto poglavje predstavljajo motivacija in spoznavni vzorci, ki jih dopolnjujejo empirični podatki. Peto poglavje govori o mladoletniškem prestopništvu, kazensko pravnem vidiku mladoletniškega prestopništva, vzgojnih zavodih v Sloveniji in Prevzgojnem domu Radeče. Šesto poglavje je namenjeno kriminalnemu povratništvu. V sedmem poglavju je teoretično opredeljena študija primera, predstavljeni sta dve študiji primera, ki orisujeta kriminalno kariero dveh prestopnikov skozi različna ţivljenjska obdobja. V osmem poglavju so zapisana moja sklepna razmišljanja in ugotovitve. Zadnje, deveto poglavje, pa predstavlja seznam literature, ki sem jo pri izdelavi diplomske naloge uporabila.. 2.

2. KRIMINALNE KARIERE 2.1 Splošno o kriminalnih karierah Karierni kriminalci so posamezniki, ki ponavljajo kršitve zakona, kriminal pa zanje postane način ţivljenja. Izraz kariera pomeni uveljavitev, uspeh na kakem področju delovanja. Kriminalno kariero ima tisti, ki je v določenem obdobju večkrat prijet in obsojen zaradi kaznivih dejanj (Meško, 1997: 35 cit. po Wolfgang, 1980: 83). Sestavine kriminalne kariere so udeleţba v kriminaliteti, pogostost in teţa dejanja, trajanje in specializacija v izvrševanju kaznivih dejanj. Pred izrekom kazni storilcu kaznivega dejanja mora sodnik določiti stopnjo nevarnosti za ponovitev kaznivih dejanj. Z izrekom dovolj visoke zaporne kazni lahko storilca začasno ustavi pri izvrševanju kaznivih dejanj, s tem pa zaustavi tudi nadaljevanje kriminalne kariere. Kriminalna kariera lahko pomeni specializacijo za določeno vrsto kriminalitete, ni pa to nujno, lahko tudi splošna kriminalna kariera (Meško, 1997: 36 cit. po Blumstein, 1988: 2). Osnovna značilnost kriminalne kariere je, da s kriminaliteto kriminalec prihaja do sredstev za ţivljenje (Meško, 1997: 36 cit. po Rowe, 1990: 238). Definicije kriminalne kariere so različne, odvisno od ravni in vidika razlage pojava. Pojem kriminalna kariera je v svojem bistvu protisloven, saj vsebuje pojem kariera, ki pomeni poklicno napredovanje, pridevnik kriminalna pa pomeni povezavo s kriminaliteto. Protislovnost je v tem, da lahko ugotavljamo kriminalno kariero le za osebe, ki so odkrite, kar pomeni, da v svoji karieri niso najbolj uspešne (Meško, 1997: 36). Tri uporabne ugotovitve študij kriminalnih karier so: opazovanje in poznavanje pretekle kriminalnosti (močan napovedovalec kriminalnosti v bodoče), ugotovitve zgodnje kriminalne dejavnosti (pomeni utrditev kriminalnega stila v kasnejšem ţivljenju) in povezanost kriminalne dejavnosti z alkoholizmom in uporabo mamil (Meško, 1997: 37 cit. po Walters, 1990: 57). 3.

Na srečo so karierni kriminalci prej izjema kot pravilo. Kot kaţejo študije, večina ljudi spoštuje zakone in nikoli ne zagreši kaznivega dejanja. Majhno število kršiteljev, pogosto manj kot 10 % celotne populacije, predstavljajo karierni kriminalci, ki zagrešijo večino kriminalitete, še posebej resna, nasilna kazniva dejanja (Kyvsgaard, 2003: 34, 35). Walters prikazuje 10 postulatov, ki ilustrirajo razvoj in značajski repertoar ţivljenja kriminalca: 1. Kriminal si lahko razlagamo kot način ţivljenja, ki je zaznamovan z vsesplošnim občutkom neodgovornosti, vsiljivim pristopom v medčloveških odnosih, nagnjenostjo k zadovoljevanju lastnih potreb, nagnjenostjo k kršenju druţbenih pravil, zakonov in običajev. 2. Okolje vpliva na razvoj kriminalnega sloga ţivljenja skozi fizične, socialne in psihološke nivoje posameznika. 3. Okolje lahko omejuje moţnosti posameznika, vendar ne odloča pri izbiri, ki jih posameznik sam povzame. 4. Poudarjena je nagnjenost k izgubljanju, in to na dramatičen in samodestruktiven način. 5. Značilna mentaliteta kriminalca izvira iz kriminalnega ţivljenjskega sloga, kar ima za posledico vpletanje v kriminalna dejanja. 6. Vsebina in proces kriminalnega razmišljanja se nazorno kaţejo v osmih kognitivnih vzorcih; ublaţitev, prekinitev, jemanje pravice, usmerjenost v moč, sentimentalnost, nadoptimizem, spoznavna lenoba, protislovnost. 7. Da se kaznivo dejanje izvede, mora biti predpogoj moţnost le-tega. 8. Motivacija za določen zločin izvira iz procesa samopotrditve, ki je razdeljen na štiri sekundarne motive: jezo in upor, moč in nadzor, vznemirjenost in zadovoljstvo ter pohlep in lenobo. 9. Kaznivo dejanje si lahko razloţimo kot posledico kompleksnih miselnih povezav, vzrokov ter vedenjskih vzorcev. 10. Obnašanje oziroma vedenjski vzorec kaţe na posameznikov pristop k določeni situaciji. Da bi kriminalec spremenil samega sebe, mora najprej spremeniti svoje obnašanje in mentaliteto. 4.

2.1.1 Pregled in trajanje kriminalne kariere Čas med prvim in zadnjim kaznivim dejanjem predstavlja dolţino kriminalne kariere. Namesto da bi merili dolţino, se študije osredotočajo na določen čas kriminalne kariere. Ta prikazuje, kako dolgo je posameznik izpostavljen kriminalnim aktivnostim v določenem času. Prestopniki, ki imajo zelo kratko kriminalno kariero (do enega leta), predstavljajo posebno skupino. Imajo drugačne lastnosti od ostalih prestopnikov. 2.1.2 Specializacija oziroma raznolikost tipov prestopništva Specializacija se osredotoča na določeno vrsto kriminala. Pričakovanja, da se bo kriminalna kariera razvila v določeno specializacijo, namigujejo tudi mediji in vsakodnevni vplivi. To prepričanje v obstoj kriminalnih dejanja se še bolj odraţa v vsakodnevnih vplivih, še posebej v kriminalno povezanih novicah medijev (Kyvsgaard, 2003: 147). 2.1.3 Čas med kršitvami Ni razloga, da bi predpostavljali, da bodo kazniva dejanja tistih, ki storijo več kaznivih dejanj v kratkem obdobju, enakega tipa, kot kazniva dejanja tistih, ki jih storijo v daljšem časovnem obdobju. Nagib k specializaciji je bolj osredotočen na razvoj določenih lastnosti in uspeha prejšnjih kaznivih dejanj istega tipa. Tako torej kratki intervali med kaznivimi dejanji prestavljajo rezultat uspešnosti specializacije teh kaznivih dejanj (Kyvsgaard, 2003: 151). 2.1.4 Uporaba pojma kariera v kriminoloških raziskavah Pojem kariera izhaja iz francoščine. Izvirni prevod pojma pomeni cestna kočija ali sled mučenja. Danes pojem kariera uporabljamo za označitev poklica ali zaposlitve, predvsem tiste, ki prinese moţnosti za napredovanje. Pojem kariera tako zadeva bodisi poklic ali napredek v človekovem delovnem ali poklicnem ţivljenju (Kyvsgaard, 2003:1).. 5.

Kriminalna kariera se začne s prvim kaznivim dejanjem in konča z zadnjim. Nekateri vidiki pojma kriminalna kariera ustrezajo pojmu poklicna kariera. Podobnosti med poklicno in kriminalno kariero se kaţejo pri razvoju veščin in spretnosti posameznika ter temeljijo na osnovni predpostavki »vaja dela mojstra« (povzeto pa Kyvsgaard, 2003:4). Deset splošno sprejetih ugotovitev o razvoju prestopniškega vedenja (Piquero, Farrington, Blumstein, 2007: 3, cit. Po Farrington, 2003: 2): 1. Prestopniško vedenje najpogosteje nastopi med osmim in štirinajstim letom starosti, na začetku s samoprijavo, kasneje z uradnimi zapisi. Meja prestopnikov je po navadi med dvajsetim in devetindvajsetim letom (majhen odstotek nadaljuje s prestopništvom v odraslem obdobju). 2. Največji odstotek prestopnikov je v poznejših najstniških letih: med petnajstim in devetnajstim letom starosti. 3. Nastop prestopništva v zgodnjem obdobju napoveduje relativno dolgo trajanje kriminalne kariere in relativno več prestopkov. 4. Obstaja relativna povezava med ljudmi, ki imajo antisocialno vedenje skozi celotno ţivljenje, in ljudmi, ki se srečajo s kriminaliteto samo v določenem ţivljenjskem obdobju. Obstaja močna povezanost med storilci kaznivih dejanj v začetnem ţivljenjskem obdobju, ki se lahko prenese v kasnejše. 5. Majhen odstotek populacije (»kronični kršitelji«) zagreši velik odstotek kaznivih dejanj; tako imenovani kronični kršitelji začnejo prestopke izvajati v zgodnjem obdobju in imajo visok odstotek storjenih kaznivih dejanj, tako imajo dolgo kriminalno kariero. 6. Prestopniki so bolj usmerjeni v izvajanje raznovrstnih kaznivih dejanj kot specializirani; prav tako nasilni prestopniki pogosto izvajajo tudi druge vrste kaznivih dejanj. 7. Antisocialno vedenje vključuje popivanje, brezobzirno voţnjo, seksualno promiskuiteto itd. 8. Ko prestopniki odrastejo, kaznivih dejanj ne izvajajo več v skupinah, ampak sami. Mladi do poznih najstniških let večino prestopkov zagrešijo skupinsko, po dvajsetem letu pa samostojno. 6.

9. Najstniki izvršujejo kazniva dejanja zaradi različnih razlogov, ki vključujejo razburljivost/uţivanje, dolgočasje in/ali čustva in koristoljubje. Po dvajsetem letu starosti pa je koristoljubje glavni razlog za izvrševanje kaznivih dejanj. 10. Kazniva dejanja z leti naraščajo in postanejo drznejša. Kraje po trgovinah se izvršuje pred vlomi, vlome pa pred ropi. Izvrševanje različnih kaznivih dejanj narašča do dvajsetega leta starosti. Po dvajsetem letu pa je različnih kaznivih dejanj vedno manj, storilci se vedno bolj specializirajo.. 2.2 Značilnosti kriminalne kariere Razširjenost kriminalne kariere označuje deleţ populacije, ki stori kaznivo dejanje v določenem letu. Kumulativna razširjenost se nanaša na število aktivnih kršiteljev v kateremkoli danem letu. Pojem kumulativna razširjenost zajema deleţ populacije, ki so v svojem ţivljenju ali do določene starosti obravnavani kot storilci kaznivega dejanja. Kumulativna razširjenost nam torej lahko pove, kolikšen deleţ populacije je kdaj izvršil kaznivo dejanje. V nadaljevanju bo predstavljena povezava med razširjenostjo kriminalnih karier in leti, spolom in socialnoekonomskim poloţajem. 2.2.1 Povezava med razširjenostjo kriminalnih karier in leti Razširjenost kriminalnih karier se spreminja z leti. To dejstvo potrjujejo vse študije. Razširjenost je višja med mlajšimi in niţja med starejšimi prebivalci. Korelacija med leti in kriminalom narašča, vprašanje je le, do katere stopnje, preden se ta prikaţe kot vrh kriminalnih dejanj, po tem pa upada1. 1. Raziskovalci danske študije, ki je vključevala zgolj moško populacijo prestopnikov, so prišli do naslednjih. rezultatov: po sedemnajstem letu starosti razširjenost kaznivih dejanj med moškimi ostro narašča in se prepolovi sredi tridesetih let. Razširjenost kaznivih dejanj pri moških v starosti petdeset let znaša četrtino tiste pri sedemnajstih letih. Manj kot 1% moških sredi šestdesetih let je zabeleţenih kot storilci kaznivih dejanj.. 7.

2.2.2 Povezava med razširjenostjo kriminalnih karier in spolom Študije, ki se ukvarjajo z razširjenostjo kriminalnih karier v povezavi s spolom, upoštevajo znano dejstvo o razlikah v obsegu kaznivih dejanj, ki jih storijo moški, in tistimi, ki jih storijo ţenske. Številne študije se osredotočajo na moško populacijo. Velike študije zahtevajo velik vzorec populacije. Odstotek kaznivih dejanj, ki jih storijo ţenske, je v primerjavi z odstotkom kaznivih dejanj, ki jih storijo moški, veliko niţji. Longitudinalne študije, ki temeljijo na intervjujih, vključujejo zgolj moške. Osebe, ki imajo kriminalno kariero, so skoraj vedno moški. Moški pogosteje od ţensk postanejo kronični, stalni ali karierni kriminalci. Hkrati pa so diagnosticirani kot hiperaktivne osebnosti, antisocialne osebnosti ali psihopati. Ţenske so bolj nagnjenje k psihiatričnim obolenjem in zlorabam drog. So bolj čustveno labilne od moških. Ţenske pogosteje zagrešijo seksualne delikte kot je prostitucija (Delisi, 2005: 36). 2.2.3 Povezave med razširjenostjo kriminalnih karier in socialnoekonomskim poloţajem Povezava med leti in spolom je neizpodbitna, toda dokazi namigujejo, da je tudi povezava med socialnimi razredi in kriminaliteto prepletena. Raziskave, ki se nanašajo na kriminalna dejanja, ki temeljijo na samoprijavah, ne kaţejo na nobeno povezanost med socialnimi razredi in kriminalom. Raziskave, ki se nanašajo na registrirana kazniva dejanja, pa kaţejo na to povezavo.. 8.

3. KRIMINOLOŠKE TEORIJE Vseh osem kriminoloških teorij pojasnjuje fenomen kriminalnega ţivljenjskega stila kot posledico druţenja z delinkventnimi vrstniki, nesposobnostjo doseganja ciljev po legitimni poti, slabe povezanosti posameznika z druţbo ter občutka nepripadnosti konvencionalni kulturi z etiketo prestopnika (povratnika). Zanemarljiva ni tudi samopodoba, ki vpliva na delovanje posameznika ter postavljanja sebe na ustrezno mesto v primerjavi z drugimi. Nezavedni vzgibi, obrambni mehanizmi, nesposobnost obvladovanja (predstavljanja ţelja kot potreb) s patološkim iskanjem spodbud (draţljajev) ter razumskim izborom ob analizi, kaj se bolj splača, kriminaliteta ali konformizem, pogojujejo nastanek kriminalnega ţivljenjskega stila (Meško, 1994: 47).. 4. MOTIVACIJA IN SPOZNAVNI VZORCI Teorija kriminalnega ţivljenjskega stila poudarja pomen sekundarnih motivov ter spoznavnih vzorcev, ki pogojujejo stalno, vztrajno kršenje druţbenih norm, medosebno vsiljivost, samoprizanesljivost in neodgovorno vedenje. Poleg pogojev (navezanost, različne spodbude in samopodoba) ter moţnosti (izbor), ki vplivajo na nastanek prestopniškega vedenja, so odločilnega pomena naučeni in skozi izkušnje in razvoj pridobljeni sekundarni motivi. Motivacija za delinkventno vedenje predstavlja pomembno vprašanje, pomemben pa je tudi način in oblika spoznavanja ter mišljenja prestopnikov, ki se kaţe skozi spoznavne vzorce. Pri kriminalnih povratnikih, ki jim kriminaliteta predstavlja ţivljenjski stil, naj bi obstajali sekundarni motivi jeze in upora, vznemirjenosti in zadovoljstva, moči in nadzora ter pohlepa in lenobe. Spoznavni vzorci ublaţitve, reza, jemanja pravice, usmerjenosti v moč, sentimentalnosti, nadoptimizma, spoznavne lenobe in protislovnosti naj bi obstajali pri osebah s kriminalnim ţivljenjskim stilom, pogojevali socialno percepcijo ter vplivali na vedenje. Sekundarni motivi in spoznavni vzorci predstavljajo osrednji problem teorije kriminalnega ţivljenjskega stila. Posameznik mora v otroštvu opraviti pomembne naloge, da se bo ustrezno socializiral (navezanost, različne spodbude, oblikovanje samopodobe, empatija, socialne vezi in igranje druţbene vloge) (Meško, 1997: 125). 9.

Izjave obsojencev, iz katerih je mogoče sklepati na določene spoznavne vzorce Gre za izjave obsojencev, s katerimi sem opravila razgovore in se nanašajo na spoznavne vzorce, in sicer: ublaţitev, rez – prekinitev, jemanje pravice, usmerjenost v moč, sentimentalnost, nadoptimizem, spoznavno lenobo in neodgovornost.. Ublaţitev Ublaţitev je spoznavni vzorec, ki vsebuje obrambne mehanizme: racionalizacijo, t.i. adolescentno samoopravičevanje in nevtralizacijo. Pomeni poskus posameznika, da preloţi krivdo za lastno neodgovornost, neprimerna, moteča dejanja na različne zunanje cilje. To pomaga prestopniku, da se izogne odgovornosti za svoja dejanja.. Primer: F. je v pogovoru dejal, da je mama kriva za dejanja, ki jih je storil. Pogosto naj bi ga pretepala, odraščal naj bi v revnem okolju. Ni pa se bil pripravljen sprijazniti z lastno odgovornostjo za dejanja, ki jih je storil.. Rez Značilnost reza/prekinitve je, da imajo kriminalci sposobnost »koraka čez« brez posebnih zadrţkov in strahu. Kriminalci se ne odzivajo na zastraševanje oz. groţnjo zakona. Bistvo odzivanja pri kriminalcih, predvsem povratnikih, je, da na groţnje zakona reagirajo tako, kot da se to njih sploh ne zadeva. Na nek način gre za odstranitev skrbi, strahov, ki bi jih odvračali od storitve kaznivega dejanja.. 10.

Primer: »Povsem sem se sprijaznil s takšnim načinom ţivljenja. Če me dobijo, bom pač nekaj časa v zaporu ţivel na račun drţave. Način ţivljenja se mi zdi vreden posledic.«. Jemanje pravice Jemanje pravice se kaţe v občutkih priviligiranosti v odnosu do zakonov (za njih zakon ne velja). Prav tako gre za napačno predstavo o ţeljah kot potrebah. Večina kriminalcev meni, da sta tako zakon kot policija pomembna. Prepričani pa so, da so oni tisti, ki jim ni potrebno upoštevati zakona. Verjamejo, da si lahko vzamejo karkoli si ţelijo. Gre za napačno predstavo o ţeljah kot pravicah.. Primer: F. in B. sta vlamljala za zabavo. Bila sta mnenja, da je vse le igra. Kazniva dejanja sta izvrševala na predrzen način. Potem, ko sta vlomila v restavracije, sta si postregla s pijačo, pripravljala hrano. Kaj je prav in narobe, zanju ni obstajalo.. V, 18 let: Enkrat sem pretepel tipa, ki je podtaknil heroin dekletu in ko je bila omamljena, jo je še posilil. Poskrbel sem, da bo to obţaloval do konca svojih dni. Za posledice me ni brigalo, tudi če bi me prijavil policiji. Vem, da sem ravnal prav. Pri pretepu je bil moj kolega zaboden v predel trebuha in ledvic in še sam se bil dvakrat zaboden v levo prsno mišico. Vedel sem, da policija tipov ne bo našla, ker so ţiveli tu na črno. Raje sem jih našel sam.. 11.

Usmerjenost v moč Gre za črno belo gledanje na svet močnih in šibkih in prizadevanje za ustrahovati in nadzirati (imeti v oblasti) druge ljudi. Kriminalci razvrščajo ljudi v skupino šibkih in skupino močnih. Njihov namen je kontrolirati svojo okolico.. V, 18 let Storili so, karkoli sem jim rekel, ker so rabili zdravilo in jaz sem ga imel.. Nadoptimizem Pri nadoptimizmu gre za mišljenje, da kriminalcu nihče nič ne more. Nadoptimizem se pojavlja kot posledica kriminalne uspešnosti in občutkov vsezmoţnosti. Njegovi nameni so lahko skrajno optimistični in samozadostni. Gre za nerealistično dojemanje samega sebe. Nadoptimizem pride še posebej do izraza, ko kriminalca dolgo ne ujamejo.. Primer: Kljub temu, da je V. v desetih letih storil ogromno kaznivih dejanj, ga nikdar niso ujeli. S tem se je povečala njegova samozavest in motiviranost po izvrševanju kaznivih dejanj. Ko so ga pri dejanju ujeli, je bil šokiran. V., 18 let: Obvladal sem situacijo. Karkoli sem naredil, sem naredil sam. Prihajal sem v stik s čim manj ljudmi in še to samo s starimi obrazi, za katere sem vedel, da so čisti, in da jim lahko zaupam. Moţnost, da me zavohajo policisti, je bila ena proti sto, ker pa je prihajal nov folk, so se stvari obrnile. Nov folk, manj zaupanja, manj poslov in manj »dnarja«. Je pa res, da so me policisti začeli tolko bolj »imeti radi«. Ptički so me zapeli.. 12.

Sentimentalnost Sentimentalnost se kaţe pri kriminalcu tako, da kaţe neţna čustva in estetska občutja, kadar to njemu koristi. Sentimentalnost lahko imenujemo robinhudovski sindrom. Kaţe se v lepšem prikazovanju samega sebe in svojega vedenja. Kriminalec svoje vedenje in dejanja opravičuje kot ljudem potrebna in koristna.. Primer: Gojenec Prevzgojnega doma Radeče, ki mu je bil izrečen vzgojni ukrep zaradi nasilnih kaznivih dejanj in preprodaje drog, pove: »S svojimi dejanji nisem nikoli nikomur škodoval. Nikoli nisem kradel revnim, kradel sem samo bogatim in drţavi. Tistim, ki sem jim preprodajal drogo, so se sami vodili v odvisnost, nisem jih jaz.«. Spoznavna lenoba Spoznavna lenoba je značilna za osebe s kriminalnim ţivljenjskim stilom in se kaţe kot tek na kratke proge, kot nesposobnost dalje časa vztrajati pri delu in dosegati daljnoročne konvencionalne cilje. Kriminalci delujejo po poti najmanjšega odpora. Za določene velja, da nikoli prostovoljno ne opravijo dela, vsako stvar odklanjajo in jo naredijo pod pritiskom.. Primer: V. je v razgovoru povedal, da ga šola ne zanima. Šola zanj pomeni izgubo časa. Bolj kot šola ga zanima druţenje s prijatelji. Protislovnost Protislovnost se kaţe npr. kot pretrganost v razgovoru, ko oseba brez razloga spreminja temo razgovora in kot neskladnost med verbalno izraţenimi vrednotami ter načinom njihovega doseganja. Njegove trditve so v neskladju z izraţenimi vrednotami. 13.

Primer: V. naj bi posredoval vrednote kot so ustreţljivost, dobrosrčnost, nevoščljivost. Ljudi pa je pogosto goljufal za večje vsote denarja.. Sekundarni motivi Iz razgovorov z obsojenci je mogoče razbrati pojav sekundarnih motivov. Sekundarni motivi so jeza in upor, moč in nadzor, vznemirjenost in zadovoljstvo ter pohlep in lenoba.. Jeza in upor Sekundarni motiv jeze in upora se kaţe v uporniškem vedenju proti avtoriteti z namenom zaščite lastne avtonomije. Kriminaliteta pomeni sprostitev jeze, refleksijo frustracije in izraţanje uporniškega vedenja proti avtoriteti druţbe.. V., 18 let: V osnovni šoli sem stalno prihajal v konflikt z učiteljem računalniškega pouka. Enkrat me je prijel in hotel izvleči iz razreda. Rekel sem mu, da če me ne bo spustil, da bo videl. Odrinil me je v steno in rekel, da sem navadna pička. Pljunil sem ga v obraz in odrinil čez mizo, da je padel na tla. Še isto noč mu je zagorel avto, čez nekaj tednov pa so vsi računalniki izginili iz učilnice. Osebno mnenje o ljudeh, ki se imajo in se obnašajo, kot da so oni ta »avtoriteta«…to so norci in jih zaničujem, ker je njihova morala, njihova sreča vir moje nebogljenosti in ogorčenja.. Taki ljudje, kot delajo v VPD-ju Radeče, še posebej pazniki, se obnašajo, kot da smo zadnje smeti na zemlji in naj si te druţinske komplekse odnesejo kam drugam, ker jaz jih tu ne 14.

rabim. Kar se tiče policije, sploh ne mislim komentirat. To so zame nepismeni primati, ki branijo sistem, ki je totalno zgrešen! Ko so me zasliševali na postaji, sem rekel, da sem lačen in sem dobil pico … in to je trajalo 48 ur in na koncu so me mogli spustiti ven. Tako sem jih zajebaval, da sem lačen, ţejen, da bi kadil in oni so mi vse dali, sam da bi neki povedal in ker sem bil ml. mld. so po dveh dneh obupali. Oni so dali vse, v zameno pa so dobili k…. Moč in nadzor Moč in nadzor predstavljata sekundarni motiv, za katerega je značilno, da ima oseba teţnjo imeti pod kontrolo druge ali nanje vplivati. Nadzor je lahko psihične ali fizične narave, lahko gre za posredno ali neposredno nadzorovanje.. V., 18 let: Nisem glih pacifist po naravi, zato sem pri dejanjih večkrat uporabil strelno ali hladno oroţje. Ko sem drţal pištolo v roki ali ko sem jo imel samo sabo, sem se počutil kot »mali bog«. Pomembno mi je bilo, da sem se počutil varnega.. Vznemirjenost in zadovoljstvo Motiv vznemirjenosti in zadovoljstva ima svoje bistvo v trenutni zadovoljitvi potreb in doţivljanju posebnega uţitka pri vznemirljivih dejanjih.. 15.

V., 18 let: Sedel mi je adrenalin. Pri vlomih niti ne več, zato sem prešaltal na rope, ulične rope, kraje motorjev, medtem ko čaka na semaforju … to je bil za mene »ţur«, vprašanje, če upam ali ne … zmorem ali ne.. Pohlep in lenoba Motiv pohlepa in lenobe je značilen za osebe s kriminalnim ţivljenjskim stilom in se kaţe kot prizadevanje kriminalca, da bi si v čim krajšem času pridobil čim več materialne koristi. Motiv vznemirjenosti in zadovoljstva se spremeni v motiv pohlepa in lenobe takrat, ko oseba ugotovi, da lahko s takšnimi dejanji tudi veliko zasluţi.. V., 18 let: Sluţbo si bom sigurno poiskal, ampak prihodkom »sa strane« se ne bom odrekel.. 16.

5. MLADOLETNIŠKO PRESTOPNIŠTVO 5.1 Definicije mladoletniškega prestopništva Obstaja več definicij mladoletniškega prestopništva, od katerih vsaka na svoj način skuša čim bolj predstaviti bistvo problema. Pri otrocih in mladoletnih osebah ni dovolj razvit ţivčni sistem in psihična struktura osebnosti. Zato tudi drugače reagirajo na zunanje vplive od polnoletnih in odraslih oseb. V njihovem reagiranju se izraţajo biološki elementi in njihova nezrelost. Temu se dodajo še socialne okoliščine, ki kaţejo na pomanjkljivo socializacijo in pomanjkanje druţbenih stikov (Milutinović, Aleksić, 1989:3). Za otrokov primarni socializacijski razvoj je odločujoča druţina, ki naj bi zagotovila otrokove glavne potrebe. Starši so otrokovi vzgojitelji in odločilno vplivajo na njegovo osebnost ţe v najzgodnejšem obdobju, ostajajo pa njegovi usmerjevalci na poti v ţivljenje tudi pozneje, ko šola in drugi druţbeni dejavniki prevzamejo deleţ vzgojnih nalog (Vodopivec – Glonar, 1987: 73). Največji del mladoletniškega prestopništva tvorijo vedenja, ki so mladim začasno prepovedana. Le majhen del prestopništva predstavljajo huda kazniva dejanja, kot so denimo umori in posilstva. Muncie (1999) meni, da odraslo druţbo močno skrbi pomanjkanje moralnih norm. Mladi naj bi bili neodgovorni in zelo močno dovzetni za slabe zglede, zato jih je treba nenehno voditi. Pri mladostnikih je treba posebno pozornost nameniti njihovim teţavam v zvezi s samopodobo, socialnimi stiki ter njihovimi emocionalnimi potrebami. Mladi se pogosto srečujejo z občutki negotovosti in krivde. V adolescenci se z razvojem spoznavnih sposobnosti ter zmoţnostjo abstraktnega razmišljanja ţe prične oblikovati mladostnikov lasten vrednostni sistem. Mladostnik moralna načela internalizira, usvoji jih kot svoja lastna in jih počasi usklajuje s svojimi lastnimi stališči in prepričanji (Tomori itd., 2000: 91).. 17.

5.2 Dejavniki tveganja za razvoj prestopniškega vedenja Dejavniki tveganja za razvoj prestopniškega vedenja so tiste subjektivne in objektivne značilnosti, ki povečujejo moţnost in verjetnost, da se tako vedenje razvije (Brinc itd., 2000: 95 cit. po Graham, 1995). Na razvoj mladoletniškega prestopništva vpliva več dejavnikov tveganja. Socializacija se kaţe v pripadnosti svojemu socialnemu krogu in potrebi po sprejetosti v njem ter prevzemanju vrednot. Za mladostnike je značilno slabo obvladovanje čustev. Čustvena labilnost se kaţe v pogostem menjavanju razpoloţenja. Na razvoj prestopniškega vedenja vpliva tudi samopodoba. Potrebna je zadostna mera pozitivne samopodobe, samozavesti in samospoštovanja. Ta pa je v veliki meri pogojena s sprejetostjo s strani drugih vrstnikov. Vsak mladostnik si ţeli biti sprejet v druţbi vrstnikov. Eden izmed pomembnejših dejavnikov, ki vodijo k prestopniškemu vedenju mladih pa je zagotovo vpliv psihoaktivnih snovi. Gre za zlorabo tako legalnih kot tudi ilegalnih snovi. Te vplivajo na zmanjšano sposobnost samoobvladovanja, neustrezno vedenje, pogum, drznost. Dejavniki tveganja niso vedno vzročno povezani s samim neustreznim vedenjem, povezave med njimi so lahko različne. V nadaljevanju bom predstavila nekaj najbolj pogostih dejavnikov tveganja, ki vplivajo na razvoj prestopniškega vedenja pri mladih. Trditve so podkrepljene z izjavami mladih. 5.2.1 Osebnostne značilnosti Včasih je teţko ločiti tiste osebnostne lastnosti posameznika, ki so določene z njegovo naravo in jih je s svojo konstitucijo in temperamentom prinesel s seboj na svet, od tistih, ki jih pridobi z razvojem v interakciji s svojim okoljem. V ţivljenju se biološki in psihosocialni vplivi prepletajo in poveţejo, se seštevajo in nevtralizirajo (Tomori, 2000: 96). Osebnostne lastnosti posameznika se delijo na konstitucijske (biološko pogojene) in psihološke lastnosti.. 18.

• Konstitucijske lastnosti Med konstitucijskimi lastnostmi avtorji najpogosteje navajajo impulzivnost. Gre za lastnost človeka, za katerega je značilno, da reagira zelo hitro in navadno nepremišljeno. Pri mladoletnih prestopnikih se pogosto kaţe tudi ekstravertiranost. Gre za značajsko lastnost, ki se kaţe v usmerjenosti navzven, v svet okoli sebe. Za prestopnike je značilna tudi vitalnost. Omenjene lastnostni so pomembne pri mladostnikovih odnosih z ljudmi in pri obvladovanju stresov in frustracij. • Psihološke lastnosti Psihološke lastnosti, ki pomembno vplivajo na razvoj prestopniškega vedenja pri mladih, so slaba samopodoba in pomanjkanje samospoštovanja, velika potreba po sprejetosti s strani vrstnikov, slabša socialna zrelost, nesposobnost za prevzemanje odgovornosti in disocialne osebnostne motnje. Med tistimi potezami, ki pri mnogih mladoletnih prestopnikih opisujejo osebnost, značaj in načine funkcioniranja v socialnem okolju, je pogosto teţko presoditi, ali so vzrok neustreznega vedenja ali pa posledica dolge vrste neugodnih dogajanj in izkušenj, ki se pri posamezniku lahko vrstijo ţe od najbolj zgodnjih razvojnih obdobij naprej. Za mnoge od teh lastnosti pa se kaj hitro izkaţe, da so ţe sorazmerno zgodaj spodbujale razvoj neprilagojenega vedenja otroka, potem pa so se, ob neugodnih posledicah tega vedenja, še utrjevale in stopnjevale (Tomori itd., 2000:97). 5.2.2 Druţina Druţina odločilno vpliva na socializacijo otrok. Prek druţine otrok pridobiva občutja lastne vrednosti, pridobiva socialne spretnosti ter oblikuje lastni vrednosti sistem, na podlagi katerega sprejema svoje odločitve. Kriminološke teorije prestopniško vedenje pogosto razlagajo z nepopolnostjo druţine. Prepričljivejše se zdijo teze, ki pravijo, da enostarševstvo in reorganizirane druţine seveda niso kriminogene same po sebi, temveč so lahko problematični dejavniki, ki pripeljejo do njih. Zato jih je za utemeljene sklepe treba podobno raziskati. Enostarševstvo zaradi smrti 19.

enega izmed staršev v druţini, ki sta se dobro razumela, je nekaj povsem drugega kot enostrševstvo, ki je posledica dolgotrajnih nasilnih prepirov med nekdanjima partnerjema. Po drugi strani pa je lahko smrt starša za otroka veliko bolj stresna kot odhod nasilnega starša, ki marsikdaj prinese olajšanje in mir (Singer, 1993: 151). • Samospoštovanje in samopodoba Od dogajanja v druţini, vzgoje in od odnosov med druţinskimi člani je odvisno, kakšno samopodobo razvije otrok in kakšno vrednostno oceno o sebi si uspe zgraditi. V večini druţin, v katerih odraščajo mladoletni prestopniki, je mogoče zaslediti vrsto dogajanj, ki ovirajo razvoj zdravega samospoštovanja pri otroku. Pogosti spori, očitki, neustrezne kazni, ţalitve, poniţevanja in razvrednotenja, neprestane zavrnitve, brezbriţnost do otrokovih čustvenih potreb. Otrok, ki se ne čuti ljubljenega, sprejetega in spoštovanega od svojih bliţnjih, se ne more zares ceniti. Mučno občutje nevrednosti lahko odločilno usmerja njegovo vedenje tudi v širšem socialnem prostoru (Tomori, 2000: 98). • Gmotne razmere in izobrazba staršev Zveza med slojevsko pripadnostjo in delinkventnostjo je značilna zlasti za uradne statistične podatke, medtem ko raziskovalni podatki kaţejo šibkejšo zvezo ali pa je sploh ne kaţejo. Številne študije ugotavljajo velik razkorak med kulturo delavskih otrok in šolsko kulturo, ki je močno srednjeslojska. Otroci so deleţni številnih kritik na račun njihovega govorjenja, videza in manir. Pogosto so otroci iz slabše situiranih druţin zaradi pomanjkanja denarja posredno kaznovani. Pomembno je tudi vsakdanje ţivljenje, v katerem se otroci iz delavskih druţin pogosto srečujejo z ljudmi, katerih zaposlitev pogosto ne prinaša velikih zasluţkov, uspehov in zadovoljstva. Ob tem si ustvarijo mnenje, da so njihove poklicne moţnosti omejene, ne glede na njihov šolski uspeh. Njihovo nasprotje pa so otroci iz srednjeslojskih, druţin z drugačnimi izkušnjami, ki vidijo, da se dober šolski uspeh splača. Raziskava (Ule itd., 2000) je pokazala, da izobrazba staršev – verjetno prek implicitnih in eksplicitnih pričakovanj o otrokovi prihodnosti – vpliva na otrokove poklicne ţelje, ne glede na to, kako uspešen v resnici je.. 20.

Prestopništvo, zlasti njegove hujše oblike, naj bi bilo v domeni niţjih slojev. Emler in Reicher (1995: 212) sta takole opisala odnos med slojevsko pripadnostjo in prestopništvom: »Fantje iz niţjih slojev avtomobile kradejo, iz srednjih slojev si jih sposojajo, tisti iz višjih pa jih imajo.« Odgovor na vprašanje, ali sta delinkventnost in socialni poloţaj povezana, ni preprost. Zagotovo pa drţi dejstvo, da si mladi iz niţjih slojev ţelijo biti podobni tistim iz višjih slojev, prav tako si ţelijo imeti stvari, ki jih imajo njihovi vrstniki. Otroci iz niţjih slojev so pogostno zaznamovani tudi v šoli. Kritiziran je njihov videz, manire ter način govorjenja. Pomanjkanje denarja jim onemogoča sodelovanje v različnih aktivnostih, ki jih je treba plačevati. Slojevska pripadnost torej lahko vpliva na pojav prestopniškega vedenja. • Izpostavljenost nasilju Različne kriminološke teorije ugotavljajo, da slabi odnosi med otroki in starši ter slabo ravnanje z otroki odpirajo vsaj troje vrat v prestopništvo: -. Zmanjšujejo navezanost otrok na starše. Posamezniki brez tesnih socialnih vezi s starši bistveno manj tvegajo s prestopništvom kot tisti, ki imajo z njimi dobre odnose, saj se ne bojijo njihovega obsojanja.. -. Implicitno sporočajo, da je normalno, celo sprejemljivo odkrito izraţati sovraţnost ali prezir do drugih in ignorirati njihove ţelje in interese.. -. Povzročajo močna negativna čustva: frustracijo, jezo in sovraštvo, ki vodijo v ţeljo po maščevanju v obliki nasilništva, tatvin ali vandalizma. Primeri: V., 18 let: Ločitev mi je bila en razlog več, da se naučim poskrbeti sam zase. Od tistega trenutka nisem bil več isti in vse se je obrnilo. Brez očeta je bilo, kot da sem izgubil del sebe, res pa je, da je bilo tudi manj kreganja pri hiši.. 21.

K., 30 let: Mama mi je umrla, ko sem bil še v osnovni šoli. Takrat so se začele moje teţave. Ţivel sem sam z očetom, ki je veliko pil in me pretepal. V času odraščanja sem tako potreboval mamo, da bi me poslušala in mi pomagala, pa je nisem imel. Oče se je pred sosedi in sorodniki neprestano hvalil, kako lepo nama je, kako se razumeva. V resnici pa je bilo za štirimi stenami povsem drugače. Oče je imel tudi številne druge ţenske, ki jih je ponoči vozil domov. Kmalu mi je pomembnejša postala druţba. V njej sem dobil tisto, česar doma nisem. 5.2.3 Šola Šola je prva formalna institucija, s katero so otroci v dolgoletnem stiku. Šola je pomemben prostor v socializaciji mladih, saj jim predstavlja prvi stik z avtoriteto, s sistemom in z drţavno institucijo. Šola prevzema vedno večjo vlogo pri socializaciji otrok predvsem zaradi prezaposlenosti staršev. Ima pomembno nadzorno in vzgojno vlogo nad odraščajočimi posamezniki. Organizirana je po merilih in standardih srednjega razreda. Otrokom iz srednjega razreda omogoča socialno napredovanje. Najmanj pa je narejena po meri šolarjev iz niţjih socialnih slojev, ki so v šoli nesprejeti oziroma zaničevani. Takšni otroci zato razvijejo strategijo bega in umika pred šolo. Izobrazba, ki jo otroci lahko pridobijo v šoli, je ključni dejavnik pri moţnosti izbire in s tem povezanim tveganjem. Več izobrazbe kot imaš, bolj uspešen boš v ţivljenju in obratno. Otroci, ki ne končajo šole, ponavadi postanejo prestopniki, ker nimajo moţnosti za zaposlitev in s tem sredstev za urejeno ţivljenje (Kranjčan, 2003). Primer: V., 18 let: Ko se prvič pogovarjaš z učitelji, dobiš občutek, kot da jim ni vseeno, čez čas vidiš, da je vse skupaj gluma in zato postaneš previden v pogovoru in obnašanju z njimi, ker boš vedno ti tisti, ki bo potegnil »ta kratko«.. 22.

5.2.4 Vrstniki Slabi odnosi staršev do otrok vplivajo na prestopništvo, ki nastane do štirinajstega leta, po tej starosti pa postanejo pomembnejši drugi dejavniki (zlasti druţenje z delinkventnimi vrstniki). Do takih sklepov so namreč prišli raziskovalci, ki so raziskovali prestopništvo z dolgoročnimi študijami (Ule itd., 2000; cit. po Agnew, 1991; Jung in Smith, 1997), v katerih so lahko spremljali nastanek in časovno zaporedje posameznih pojavov. Ugotavljajo, da se pomen čustvenih vezi med starši in otroki manjša z otrokovo starostjo oziroma z naraščanjem otrokove avtonomije. Isti avtorji tudi opozarjajo na dvosmerno povezanost med prestopništvom in odnosi s starši. Prestopništvo ni le posledica slabega odnosa staršev do otrok, ampak tudi njegov vzrok, saj dodatno slabi ţe tako krhke čustvene vezi med starši in otroki. Primer: V., 18 let: Vrstniki so pomemben »člen« v ţivljenju, še posebej v fazi odraščanja, ko se ti zdi, da so edini, ki te razumejo, ko ti gre vse na k… Doţivljam jih kot ljudi, na katere se lahko zanesem, ko bom rabil pomoč, in ki jim lahko zaupam tudi najbolj »črne« skrivnosti. Druţbe ne bom menjal, pa naj bo še tako »slaba«, pravih prijateljev tudi ne, tudi če so take barabe ali pa ne vem kaj še vse. Z njimi sem delil najlepše trenutke in tudi tiste najslabše in najbolj grobe … ţe zaradi tega jih ne bom pozabil. 5.2.5 Spol Prestopniško vedenje v adolescenci je pribliţno desetkrat pogostejše pri fantih kot pri dekletih. Tudi pojavne oblike tega vedenja se razlikujejo glede na spol. Razlogov za različno pogostost bolj destruktivnega ali celo nasilnega vedenja pri mladostnikih moškega spola je več.. 23.

Kulturna merila in vzgojna sporočila dejejo v našem okolju fantom in dekletom različne napotke in moţnosti za socialno vedenje, samopotrjevanje in izraţanje stiske. Ker pri fantih v celotnem vzgojnem procesu ţe zgodaj spodbujajo samostojno in dejavno uveljavitev in jih zato vedno tako ali drugače nagrajujejo za izkazovanje moči in obvladovanje okolja, je razumljivo, da to usmerja vedenje ţe pri majhnih otrocih. Dekletom ponuja naša kultura drugačne moţnosti. Posredno jih celo spodbuja k izraţanju nemoči in nebogljenosti, k umiku vase in ne k vstopanju v širši prostor. V njih ţe zgodaj zatira naravne teţnje po ekspanzivnejši samouveljavitvi. Namesto spodbud za dejavnejšo samopotrditev jim vzgoja usmerja pozornost na lastna notranja čustvena dogajanja in na medosebne odnose. Namesto vedenjskih motenj so pri njih pogostejše čustvene in nevrotske motnje (Tomori, 2000: 105). Različni avtorji skušajo pojasniti razlike med spoloma pri prestopniškem vedenju. Spolne razlike v prestopništvu so poskušale pojasniti številne teorije. Do leta 1970 so vzroke za ţensko kriminaliteto iskali zlasti v porušenem hormonskem ravnoteţju. Biološke razlage so do danes preţivele v obliki prepričanj, da je delinkvenca ţensk praviloma povezana z deviantno spolnostjo, promiskuiteto in (ali) prostitucijo (Muncie, 1999: 30). Nekateri avtorji nakazujejo tudi. na procese socializacije. Npr. Miles (1993) pravi, da. medtem ko se dečkov v socializacijskih procesih pogosto posreduje vrednote, kot so, denimo pogum, upornost, ţilavost, trdnost in podobne, se pri deklicah spodbuja neţnost, preudarnost in previdnost. Druţba si ustvari nekakšne predstave o tem, kakšno naj bi bilo primerno in hkrati sprejemljivo vedenje za ţenske in kakšnega vedenja druţba ne tolerira. Tudi (Muncie, 1999: 30; cit. po Faith, 1987) pravi, da so prestopnice videne kot dvojno odklonske: prvič zato, ker kršijo zakon, in drugič, ker njihovo vedenje nasprotuje prevladujočim druţbenim predstavam o primernem ţenskem vedenju. Primer: A., 23 let Kradla sem ţe, ko sem bila majhna. Najraje po raznih butikih z oblačili in trgovinah. Nisem kradla, ker ne bi imela denarja, ampak ker je bil to vznemirljivo. Imela sem stvari, ki si jih 24.

moje sošolke niso mogle privoščiti. Na ta način sem si pridobila prijateljice, ki so hodile z mano v trgovino in straţile, medtem ko sem jaz kradla.. 5.3 Kazensko pravni vidiki zoper mladoletne prestopnike 5.3.1 Ukrepi zoper mladoletne prestopnike V tem poglavju bo predstavljena zakonska opredelitev mladoletniškega prestopništva, vrste vzgojnih ukrepov zoper mladoletne prestopnike v Sloveniji ter predvsem zavodski ukrepi oddaje v vzgojni zavod, prevzgojni dom ter oddaje v zavod za usposabljanje. Zakonska opredelitev Namen vzgojnih ukrepov in kazni za mladoletnike je, da se mladoletnim storilcem kaznivih dejanj z varstvom in s pomočjo, z nadzorstvom nad njimi, njihovim strokovnim usposabljanjem in razvijanjem njihove osebne odgovornosti zagotovijo njihova vzgoja, prevzgoja in pravilen razvoj (KZ, 73. člen). Šesto poglavje Kazenskega zakonika, čl. 70 – 87, govori o vzgojnih ukrepih in kaznih za mladoletnike. 74. čl. Kazenskega zakonika predvideva naslednje vzgojne ukrepe: 5.3.2 Vrste vzgojnih ukrepov: 1) Vzgojni ukrepi so: 1. ukor, 2. navodila in prepovedi, 3. nadzorstvo organa socialnega varstva, 4. oddaja v vzgojni zavod, 5. oddaja v prevzgojni dom, 6. oddaja v zavod za usposabljanje. Vzgojni ukrepi so od 1. do 6. točke razvrščeni tako, »da se stopnjujejo od blaţjega proti stroţjemu, pri čemer je treba pojma blaţje in stroţje povezovati ne z večjo ali manjšo prizadetostjo mladoletnika, ampak z večjo ali manjšo vzgojno učinkovitostjo« (Bele, 2001: 431). 25.

2) Ukor, navodila in prepovedi ali nadzorstvo organa socialnega varstva izreče sodišče mladoletniku, ki ga je potrebno opozoriti na nepravilnost njegovega ravnanja ter zagotoviti njegovo vzgojo, prevzgojo in pravilen razvoj v njegovem dotedanjem okolju s pomočjo kratkih ali trajnejših ukrepov ob ustreznem strokovnem vodenju.. 3) Oddajo v vzgojni zavod, oddajo v prevzgojni dom ali oddajo v zavod za usposabljanje (zavodski ukrepi) izreče sodišče mladoletniku, pri katerem so potrebni trajnejši vzgojni, prevzgojni ali zdravstveni ukrepi in njegova popolna ali delna izločitev iz dotedanjega okolja. Zavodski ukrepi se uporabljajo kot skrajnje sredstvo in smejo trajati v mejah, določenih z zakonom, le toliko časa, kolikor je potrebno, da bo doseţe namen vzgojnih ukrepov (KZ, 74. člen).. Oddaja v vzgojni zavod Za oddajo v vzgojni zavod se sodišče odloči v primeru, ko oceni, da je potrebno poskrbeti za mladoletnikovo vzgojo in prevzgojo,ki jo je potrebno izvajati pod stalnim vodstvom in nadzorom strokovnih vzgojiteljev. Vzgojni ukrep traja najmanj šest mesecev in največ tri leta. O času prestajanja kazni mladoletnika sodišče ne odloči takoj, temveč pozneje. Vzgojni ukrep je mogoče izvajati tudi v stanovanjskih skupinah ali z dnevnim bivanjem mladoletnikov v vzgojnem zavodu. V Sloveniji so za otroke in mladoletnike do dopolnjenega 15. leta starosti štirje zavodi. Vzgojni zavod v Planini sprejema otroke in mladoletnike, ki so laţje duševno prizadeti, vzgojna zavoda v Verţeju in Preddvoru tiste, pri katerih obstaja socialnopedagoška indikacija, vzgojni zavod v Smledniku pa otroke in mladoletnike, za katere je potreben sprejem zaradi nevrotske indikacije. Za mladoletnike, ki so ţe dopolnili 15 let, sta dva zavoda za fante, in sicer v Slivnici pri Mariboru in v Gornjem Logatcu, za dekleta pa v Višnji Gori (Meško, 1997: 92).. 26.

Oddaja v prevzgojni dom Za ta ukrep se sodišče odloči, če presodi, da so pri mladoletniku potrebni učinkovitejši prevzgojni ukrepi. Pri tem upošteva sodišče zlasti naravo in teţo storjenega kaznivega dejanja ter okoliščino, ali so bili mladoletniku ţe prej izrečeni vzgojni ukrepi ali kazni. Vzgojni ukrep je namenjen mladoletnikom, ki so storili teţja kazniva dejanja. Trajanje ukrepa je najmanj eno leto in največ tri leta. Pri izreku ukrepa sodišče ne določi časa trajanja, ampak to določi kasneje, glede na uspeh prevzgoje, ki jo mladoletnik doseţe. V Sloveniji je prevzgojni dom v Radečah, namenjen pa je tako dekletom, kot tudi fantom. Oddaja v zavod za usposabljanje Ta ukrep je namenjen mladoletnikom, motenim v duševnem in telesnem razvoju. Ukrep se lahko izreče tudi namesto varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Vendar je v tem primeru v zavodu potrebno poskrbeti za zdravljenje in varstvo in s tem doseči namen varnostnega ukrepa. Po preteku enega leta sodišče vsako leto znova odloči, ali sta zdravljenje in varstvo še potrebna. Trajanje ukrepa je odvisno od časa, ki je potreben za mladoletnikovo usposabljanje, zdravljenje ali varstvo. Ta čas ne sme biti daljši od treh let. Ko mladoletnik postane polnoleten, sodišče presodi o nadaljevanju tega ukrepa, ali pa se odloči za premestitev v ustrezen zavod za polnoletne osebe. Izbira vzgojnega ukrepa Sodišče pri izbiri vzgojnega ukrepa upošteva okoliščine in izreče tisti ukrep, s katerim bo najbolj optimalno doseţen njegov namen. Sodišče upošteva predvsem mladoletnikovo starost ter njegovo duševno razvitost, njegove psihične lastnosti, njegova nagnjenja, nagibe, iz katerih je dejanje storil, dotedanjo vzgojo, okolje in razmere, v katerih je ţivel, teţo in naravo dejanja ter ali mu je bil ţe prej izrečen vzgojni ukrep ali kazen.. 27.

5.4 Vzgojni zavodi v Sloveniji 5.4.1 Zgodovina vzgojnih zavodov v Sloveniji Do konca druge svetovne vojne je šlo pri nas predvsem za posnemanje zavodskih vzgojnih sistemov, ki so jih na eni strani izoblikovale verske organizacije, na drugi strani pa drţavni skrbstveni organi. Če izključimo hospitale, sirotišnice, najdenišnice in prisilne delavnice, se je pravi razvoj vzgojnih zavodov pri nas začel šele v drugi polovici 19. stoletja. Vzgojni zavodi v Sloveniji, kot so nastajali v povojnem času, navedeni kronološko po vrstnem redu 1) 24. 9. 1945. Drţavni dekliški dom v Melju pri Mariboru. Zavod je bil z ustanovitvijo dekliškega vzgajališča v Višnji Gori 15. 2. 1948 ukinjen. 2) 1. 10. 1946. Dekliško vzgajališče v Smledniku pri Ljubljani. 3) 15. 2. 1948. Dekliško vzgajališče v Višnji Gori. 4) 23. 11. 1948. Prehodni mladinski dom v Kamni Gorici. Zavod je bil ukinjen 14. 7. 1952, ko se je zdruţil s Prehodnim mladinskim domom v Dobrni. 5) 6. 12. 1948. Dekliško vzgajališče v Podsmreki. Zavod je bil ukinjen leta 1953. 6) 1. 1. 1949. Prehodni mladinski dom Medvode. Zavod je bil ukinjen pred letom 1960, točnejšega datuma ni bilo moč ugotoviti. 7) 29. 11. 1949. Vzgajališče v Verţeju. 8) 1. 9. 1950. Prehodni mladinski dom v Dobrni. Zavod je bil ukinjen 1. 9. 1956. 9) 1. 9. 1951. Deško vzgajališče v Planini pri Rakeku. 10) 21. 10. 1951. Vzgojno poboljševalni dom v Radečah pri Zidanem Mostu. 11) 1. 9. 1953. Prehodni mladinski dom v Preddvoru pri Kranju. 28.

12) 30. 1. 1954. Prehodni mladinski dom Kodeljevo (od leta 1964 dalje Nove Jarše) v Ljubljani. 13) 1. 11. 1961. Vzgojni zavod v Slivnici pri Mariboru. Točnega podatka o ustanovitvi VZ Logatec ni moč zaslediti. Po besedah takratnega ravnatelja zavoda naj bi bilo to konec 19. stoletja. 5.4.2 Diferenciacija vzgojnih zavodov Pri nas je bil leta 1958 sklenjen neformalni sporazum o diferenciaciji, ki je predvideval, da bi sprejemal VZ Smlednik nevrotične otroke, VZ Planina laţje duševno prizadete - vedenjsko motene, VZ Preddvor in VZ Verţej otroke s socialno indikacijo, VZ Višnja Gora vedenjsko motena adolescentna dekleta, VZ Logatec vedenjsko motene adolescentne mladoletnike, VZ Slivnica vedenjsko motene mladoletnike z moţnostjo zaposlitve in dela izven Zavoda. Prehodni mladinski dom v Ljubljani naj bi ţe od leta 1954 opravljal le diagnostiko in triaţno delo. Ta neformalni dogovor iz petdesetih let je bil deset let pozneje tudi formalno-pravno urejen. Toda v praksi načelo diferenciacije zavodov nikoli ni bilo uresničeno. Leta 1980 sta imela deloma izbrano populacijo VZ v Logatcu in VZ Slivnica. V VZ Logatec so od eksperimenta dalje (1967-1971) uveljavljali kriterij, da ne sprejemajo duševno bolnih, telesno invalidnih in Romov. VZ Slivnica pa naj bi sprejemal le bolj osebnostno urejene mladostnike, ki so zmoţni ţiveti v odprtem zavodu in delati v 12 kilometrov oddaljenem Mariboru. 5.4.3 Predstavitev vzgojnih zavodov v Sloveniji Mladinski dom Jarše Ustanova sprejema otroke in mladostnike obeh spolov v starosti od 7 do 18 let. Notranje organizacijske enote so osnovna šola, produkcijska šola, stanovanjska skupina Kokos, stanovanjska skupina Zeleni tir, stanovanjska skupina Črnuška gmajna (samo za srednješolce) in stanovanjska skupina Hiša. Pouk poteka v manjših razredih, po največ 8 učencev, ob skrajšani šolski uri, ki je dolga 40 minut. Večina učencev šolanje nadaljuje na niţjih ali srednjih poklicnih šolah. Produkcijska šola je namenjena mladim med petnajstim in osemnajstim letom, ki so izpolnili osnovnošolsko obveznost in zaradi različnih razlogov 29.

prekinili šolanje na srednješolski stopnji. Stanovanjske skupine so stanovanjske hiše, v katerih lahko bivajo fantje in dekleta v starosti do 18 let, ki zaradi različnih razlogov začasno ne bivajo pri svojih starših ali njihovih namestnikih. Običajno se po pomoč v stanovanjske skupine zatečejo po dolgotrajnih sporih v druţini, ki so posledica neprimernih vzgojnih prijemov staršev. V. skrajnih primerih so vzroki tudi zanemarjanje, zloraba, pretirano. razvajanje. Z vključitvijo v stanovanjsko skupino si mladi začasno uredijo bivanjske razmere, dobijo pomoč pri šolanju in urejanju vseh pomembnih zadev, obenem pa jim vzgojitelji nudijo tudi oporo, mentorstvo in svetovanje. Vzgojni zavod Planina Zavod sprejema otroke in mladostnike stare od 7 do 18 let z območja celotne Slovenije. V zavodu izobraţujejo za program osnovna šola z niţjim izobrazbenim standardom, niţje poklicno izobraţevanje za poklic pomočnik v tehnoloških procesih, niţje poklicno izobraţevanje za poklic obdelovalec lesa, niţje poklicno izobraţevanje za poklic čistilec objektov, usposabljanje z delom v kuhinji ter usposabljanje z delom v likalnici in šivalnici, ter čiščenjem. Otroci in mladostniki ţivijo v petih samostojnih hišah. V Postojni deluje stanovanjska skupina samostojnejših otrok in mladostnikov, ki obiskujejo osnovno oziroma srednjo šolo. Vanjo se vključujejo otroci oziroma mladostniki, ki v zavodu doseţejo določeno stopnjo osebnostne zrelosti in so zato sposobni redno odhajati v šole ali na delo v bliţnjo ali daljno okolico stanovanjske skupine. V skupino so vključeni tudi otroci in mladostniki. neposredno od doma iz vse Slovenije, ki imajo normalne intelektualne. sposobnosti, vendar so socialno ogroţeni, vzgojno in čustveno oškodovani in potrebujejo strokovno pomoč pri normalizaciji in ponovnem vključevanju v socialno okolje. Vzgojno izobraţevalni zavod Frana Milčinskega Smlednik Vzgojna ustanova se ukvarja z otroki s posebnimi potrebami, s takšnimi, ki imajo vedenjske in čustvene motnje. Zavod sprejema fante in dekleta iz cele Slovenije, ki obiskujejo višje razrede osnovne šole in imajo teţave. Ti so učno manj uspešni ter pogosto zahajajo v konflikte z vrstniki, starši in učitelji. Pobudo za namestitev otroka v zavod lahko da druţina, šola, svetovalni center, mentalno higienski dispanzer ali center za socialno delo. Prav tako lahko otroka v zavod namesti sodišče z izrekom vzgojnega ukrepa. Vzgojna ustanova letno sprejme pribliţno 20 otrok, prav toliko jih dom vsako leto tudi zapusti, saj dokončajo 30.

devetletko ali pa zaključijo osnovnošolsko obveznost v niţjem razredu. V zavodu lahko hkrati biva do 40 otrok. Ti so razporejeni v štiri vzgojne skupine, ki ţivijo v štirih, med seboj povezanih hišicah. Zavod ima tudi stanovanjsko skupino Jeţek v Ljubljani. V njej prebiva osem srednješolcev, ki obiskujejo srednje šole v okoliških srednješolskih centrih. Glavnino gojencev stanovanjske skupine sestavljajo fantje, ki so predhodno v zavodu zaključili osnovnošolsko izobraţevanje. Vanjo pa se lahko vključijo tudi srednješolci, ki jih v zavod napotijo centri za socialno delo. Vzgojni zavod Kranj V vzgojno ustanovo so vključeni otroci in mladostniki, ki imajo v domačem okolju neustrezne razmere, nimajo ustreznih pogojev za ţivljenje, imajo teţave pri odraščanju, vedenjske probleme, pomanjkanje čustvene stabilnosti in podpore, so neuspešni v šoli in jim starši niso kos. Delo v vzgojni ustanovi poteka v skupini z osmimi otroki, pod vodstvom štirih vzgojiteljev in gospodinje. Vzgojitelj je v skupini prisoten ves čas. Tako dopoldne, popoldne, kot tudi ponoči. V okviru vzgojne ustanove deluje 5 stanovanjskih skupin. To so stanovanjska skupina Kranj, stanovanjska skupina Črnava, stanovanjska skupina Mlaka, stanovanjska skupina Straţišče in stanovanjska skupina Škofja Loka. Vzgojno izobraţevalni zavod Verţej V dom so vključeni otroci, ki jih z odločbo napoti center za socialno delo ali komisija za usmerjanje zaradi čustvenih in vedenjskih motenj. Dom je ustanovila Vlada republike Slovenije z namenom, da ti otroci s posebnimi potrebami s pomočjo individualiziranih vzgojnih programov nadoknadijo vse zamujeno v njihovem zgodnjem otroštvu in da končajo osnovno izobraţevanje ter se tako vključijo nazaj v ţivljenje, večinoma v domačem okolju. Kapaciteta doma je 60 otrok, ki bivajo v šestih stanovanjih ter obiskujejo pouk v osnovni šoli skupaj z otroki iz šolskega okoliša Občine Verţej, vendar v samostojnih oddelkih. Otroci prihajajo iz vse Slovenije, med njimi so tako fantje kot tudi dekleta. Vzgojno izobraţevalni zavod Višnja Gora Zavod je bil ustanovljen leta 1948 in se je imenoval Drţavno dekliško vzgajališče. Namen ustanove je vzgoja in izobraţevanje mladostnic in mladostnikov med štirinajstim in osemnajstim letom s teţavami v odraščanju in razvoju. V zavodu poteka osnovnošolsko 31.

izobraţevanje, ki je namenjeno otrokom in mladostnikom s posebnimi potrebami ter srednješolsko poklicno in strokovno izobraţevanje za poklice administrator, ţivilskoprehranski tehnik, gostinsko-turistični tehnik. Hkrati z gojenci se v programe niţjega in srednjega poklicnega izobraţevanja vključujejo tudi dijakinje in dijaki iz okolice Višnje Gore. Zavod ima pet vzgojnih skupin in stanovanjsko skupino Brod (samo za dekleta), ki je locirana v hiši v Ljubljani. Vzgojni zavod Slivnica pri Mariboru Namen ustanove je usposabljanje osebnostno in vedenjsko motenih mladostnikov. Zavodski ukrepi vključujejo vzgojo, prevzgojo, oskrbo, izobraţevanje in poklicno usposabljanje. Ustanova vključuje stanovanjsko skupino VZ Slivnica pri Mariboru, ki je locirana v Velenju. Zavod za vzgojo in izobraţevanje Logatec Namen ustanove je vzgoja in izobraţevanje mladostnikov s teţavami v socialni integraciji. Mladostnikom se skuša pomagati pri odpravljanju teţav, ki so jih pripeljale v zavod, in pripravljanju za vrnitev v primarno socialno okolje. Ustanova vključuje zavod v Logatcu s tremi vzgojnimi skupinami in stanovanjsko skupino Rdeča kljuka (samo za srednješolce) s sedeţem v Ljubljani. Vzgojni zavod je namenjen mladostnikom starim od 14 do 18 let, ki so brez večjih zdravstvenih teţav, ki bi jih ovirale v šoli in pri delu v delavnici, ter tistim, ki jih v zavod namesti sodišče. Potrebna je motiviranost mladostnikov za delo na sebi in svojih teţavah. Ob prihodu v zavod je mladostnik vključen v eno od treh vzgojnih skupin, v kateri je do osem fantov. Za vsako skupino skrbita dva vzgojitelja. Skupine imajo med seboj ločene prostore. Namen stanovanjske skupine je celostna obravnava mladostnikov z blaţjimi teţavami v socialni integraciji, zajema pa v glavnem vzgojo in moţnost vključevanja v izobraţevanje ali delovno razmerje. Mladinski dom Malči Beličeve Ljubljana Ustanova sprejema osnovnošolsko mladino obeh spolov. Mladi se izobraţujejo v rednih zunanjih osnovnih šolah v okolici Viča. Mladinski dom ima kapaciteto največ 60 osnovnošolskih otrok. Ti so nameščeni v šest vzgojnih skupin, ki jih vodita vzgojitelj in vzgojiteljica. Dom ni namenjen sprejemanju srednješolske mladine. Mladostnikom, sprejetim v času njihove osnovnošolske obveznosti do uspešnega zaključka, se omogoči nadaljevanje 32.

šolanja v srednješolskih programih ter nadaljevanje bivanja v domu. Predpogoj je sprejetje obveznosti, ki jih določa domski red. Ob sprejemu mladostnika se določijo skupna pričakovanja, smotri namestitve in cilji, ki naj bi jih mladostnik dosegel v času bivanja v domu. Mladinski dom Maribor Namen vzgojne ustanove je obravnava otrok in mladostnikov obeh spolov, starih od osem do osemnajst let, ki zaradi čustvene, socialne in vzgojne ogroţenosti potrebujejo posebno obliko vzgoje in usposabljanja. Gre za pet stanovanjskih skupin, ki so namenjene otrokom in mladostnikom s teţavami v socialni integraciji, s primanjkljaji na emocionalnem in kognitivnem področju, vzgojno ogroţenim in izpostavljenim različnim zlorabam. Otroci in mladostniki se lahko vključijo v redno šolsko ali srednješolsko izobraţevanje ali delo. Prevzgojni dom Radeče Gre za edini prevzgojni dom v Sloveniji. Njegov namen je izvrševanje vzgojnega ukrepa oddaje v prevzgojni dom, v trajanju od enega do treh let za mladoletnike in mladoletnice, ki ga izreče sodišče. Mladoletniki in mladoletnice so stari od 14 do 21 oziroma 23 let. Kapaciteta zavoda znaša 68 mest. Trenutno je zaprtih 28 oseb. Od tega je eno dekle. Njihova povprečna starost je 18 let. Najmlajši je star 16 let in pol, najstarejši pa 22 let. Eden izmed gojencev je ţe leto dni na begu. Ob prihodu v prevzgojni dom se za vsakega mladoletnika sestavi strokovna skupina (vzgojitelj, psiholog, socialna delavka, učitelj, zdravstveni delavec in vodja paznikov) program, ki vsebuje predvsem usmeritve na posameznih področjih, (izobraţevanje, delo, prostočasne dejavnosti, odvisnost, stiki z okoljem, posebnosti) konkretne zadolţitve posameznih strokovnih sluţb ter določi vzgojno skupino, v katero se mladoletnik vključi. Mladoletnik je v celoti seznanjen s programom in ga potrdi s podpisom. Mladoletnikov program se uresničuje na individualni ravni in na ravni dela s skupino, predvsem v matični vzgojni skupini. Delo skupine je opredeljeno s trimesečnim in tedenskim programom dela, z dnevno operacionalizacijo, ob upoštevanju natančno strukturiranega hišnega in dnevnega reda doma.. 33.

Zavod za prestajanje mladoletniškega zapora in kazni zapora Celje Namen vzgojne ustanove je usposabljanje obsojencev in mladoletnikov za ţivljenje na prostosti. Glavna cilja sta poleg priprave obsojenca na čas po prestani kazni tudi generalna in specialna prevencija. V zavodu prestajajo kazen mladoletniki z območja vseh sodnih okroţij v Republiki Sloveniji, ki so obsojeni na mladoletniški zapor; mlajši polnoletni obsojenci do 23. leta starosti z območja vseh sodnih okroţij v Republiki Sloveniji, ki so obsojeni na kazen zapora nad eno do treh let ali jim ostanek kazni po vštetju pripora ne presega treh let zapora; obsojenke z območja sodnega okroţja Celje, obsojene na kazen zapora do dveh mesecev ali jim ostanek kazni po vštetju pripora ne presega dveh mesecev zapora; osebe, kaznovane s kaznijo zapora v postopku o prekršku (upravno kaznovani) z območja celjske in okoliških občin, ter osebe, zoper katere je odrejen pripor na podlagi sklepa pristojnega preiskovalnega sodnika z območja sodnega okroţja Celje. Zavod ima kapaciteto 96 obsojencev. Po sprejemu v zavod je zapornik nameščen v sprejemni oddelek, kjer ostane največ 30 dni. Takrat je zapornik na opazovanju, o njem se zbirajo podatki. Zapornik mora opraviti različne razgovore s psihologom, pedagogom, socialnim delavcem, s pazniki, z inštruktorji v delavnicah. Glavna metoda strokovne obravnave so tretmaji.. 34.

6. KRIMINALNO POVRATNIŠTVO Povratnik je oseba, ki je ţe bila obsojena zaradi kaznivega dejanja in stori novo kaznivo dejanje. Povratništvo torej pomeni, da je storilec kaznivega dejanja pred sedanjim kazenskim postopkom ţe storil kaznivo dejanje in bil zaradi njega tudi obsojen. Kriminološke raziskave ugotavljajo, da so povratniki posebna skupina ljudi, ki ima svoje vrednote, svoje osebnostne značilnosti in svoj način vedenja ter odzivanja. Navadno gre za toge in neprilagodljive osebnosti, ki niso sposobne zadovoljevati svojih potreb na druţbeno sprejemljiv način in so v nenehnem konfliktu z druţbo in njenimi normami. Običajni kazenski ukrepi so za to vrsto ljudi manj uspešni ali pa sploh neuspešni. Praviloma se povratniki niso sposobni prilagoditi okoliščinam, moţnostim in zahtevam ţivljenja na prostosti, tako da ne bi ponavljali kaznivih dejanj (Meško, 2006: 232). Kaznivo dejanje, storjeno v povratku, se šteje kot teţje kaznivo dejanje, ker dokazuje nagnjenost storilca k ponavljanju kaznivih dejanj. Ob poskusih preprečevanja kriminalnega povratništva je potrebno upoštevati določena dejstva. Prestajanje zaporne kazni običajno vodi v povratništvo, zato je potrebno zaporno kazen izrekati le za najhujša kazniva dejanja. Ob tem se je potrebno zavedati, da so zapori kot šole kriminala, kjer se srečajo isto misleči posamezniki. Potrebno bi bilo torej razviti alternativne oblike kaznovanja storilcev kaznivih dejanj. Hkrati pa s socialnoekonomskega vidika zapori veliko stanejo, zato bi bilo bolje preprečevati kriminaliteto, preden nastane. Značilnost storilcev kaznivih dejanj je, da tehtajo med pričakovano koristjo in škodo, ki jo lahko prinese storitev kaznivega dejanja. Če se jim zdi pričakovana korist velika, moţnost, da bodo ob storitvi kaznivega dejanja prijeti, pa majhna, se bodo zagotovo odločili za storitev kaznivega dejanja. Vsak posameznik ima svoje vrednote in norme, ki so podlaga za njegovo ravnanje. Nekakšen vrednosti sistem torej, ki ga vodi skozi ţivljenje. Moţnost prevzgoje je torej odvisna od vsakega posameznika, kako je pri tem pripravljen sodelovati.. 35.