Carinska politika : diplomsko delo

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR. DIPLOMSKO DELO. CARINSKA POLITIKA. Kandidatka: Alja Arčan Študentka rednega študija Številka indeksa: 81581221 Program: univerzitetni Študijska smer: Mednarodna menjava Mentor: dr. Klavdij Logožar, docent. Ljubečna, junij 2007.

2. PREDGOVOR Izbrana tema diplomskega dela se mi zdi zanimiva in aktualna v današnjem času. S 1. majem 2004 je Slovenija postala polnopravna članica Evropske unije (EU) in je tako postala del carinske unije. To pa pomeni, da so se ukinile notranje carinske meje med državami članicami EU, hkrati pa se je sprejela enotna carinska stopnja do držav nečlanic EU. Obseg mednarodne trgovine raste, zato je treba domače gospodarstvo zaščititi. Carine omogočajo zaščito domačih podjetjih pred konkurenčnimi podjetji iz drugih držav. Države želijo s carinami zaščititi svoj trg, predvsem pa domačo proizvodnjo, zato so tako prisotne v skoraj vseh gospodarstvih. V diplomski nalogi je poudarek na carinskih postopkih. Države si v sodobnem času liberalizacije trgovine prizadevajo za čimbolj transparentno carinsko zakonodajo, hkrati pa si prizadevajo za poenostavitev carinskih postopkov. Vključitev Slovenije v Evropsko unijo je zahtevala dopolnitev in spremembe predpisov carinskega zakonika. S članstvom v EU pa je Slovenija pričela uporabljati Carinski zakonik Skupnosti. Diplomsko delo je vsebinsko sestavljeno iz treh delov. Prvi del zajema opredelitev carinske politike, učinke uvedbe carin, njihovo klasifikacijo in opis optimalnih carin. Drugi del je namenjen ugodnostim carinske politike, kamor spada načelo največje ugodnosti in carinske olajšave z ekonomskim učinkom, opisala pa sem tudi izbiro med uvoznimi carinami in kvotami. V tretjem delu pa sem opisala izvajanje in vrste carinskega postopka, listine, ki se pojavljajo pri postopkih in povprečne carinske stopnje. Del pa sem namenila tudi ekonomskim in carinskim conam..

3 KAZALO 1 UVOD ................................................................................................................................ 4 1.1 Opredelitev področja in opis problema ....................................................................... 4 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ................................................................................... 4 1.3 Predpostavke in omejitve raziskovanja ....................................................................... 5 1.4 Predvidene metode raziskovanja ................................................................................. 5 2 OPREDELITEV CARINSKE POLITIKE .................................................................... 6 2.1 Opredelitev carinske politike....................................................................................... 6 2.2 Carine .......................................................................................................................... 9 2.2.1 Vzroki za nastanek carin .................................................................................... 10 2.2.2 Klasifikacija carin .............................................................................................. 11 2.3 Optimalne carine........................................................................................................ 13 2.3.1 Učinki liberalizacije trgovine na nacionalno blaginjo v veliki državi ............... 15 3 UGODNOSTI CARINSKE POLITIKE....................................................................... 16 3.1 Načelo največje ugodnosti......................................................................................... 16 3.2 Carinske olajšave z ekonomskim učinkom ............................................................... 17 3.2.1 Carinsko skladiščenje ......................................................................................... 17 3.2.2 Aktivno oplemenitenje ........................................................................................ 17 3.2.3 Predelava pod carinskim nadzorom ................................................................... 18 3.2.4 Začasni uvoz ....................................................................................................... 18 3.2.5 Pasivno oplemenitenje........................................................................................ 19 3.3 Izbira med uvoznimi carinami in kvotami................................................................. 19 4 CARINSKI POSTOPEK ............................................................................................... 24 4.1 Izvajanje postopka carinjenja blaga........................................................................... 24 4.2 Listine v carinskem postopku .................................................................................... 28 4.2.1 Enotna upravna listina ....................................................................................... 28 4.2.2 Karnet TIR .......................................................................................................... 28 4.2.3 ATA karnet.......................................................................................................... 30 4.3 Vrste carinskih postopkov ......................................................................................... 31 4.3.1 Uvoz blaga.......................................................................................................... 31 4.3.2 Izvoz blaga.......................................................................................................... 33 4.3.3 Poenostavljeni carinski postopki ........................................................................ 34 4.4 Povprečne carinske stopnje ...................................................................................... 35 4.4.1 Idealna stopnja zaščite ....................................................................................... 38 4.5 Proste carinske in ekonomske cone ........................................................................... 38 5 SKLEP ............................................................................................................................. 41 POVZETEK ....................................................................................................................... 43 SUMMARY........................................................................................................................ 43 SEZNAM LITERATURE IN VIROV............................................................................. 44 SEZNAM SLIK, TABEL IN ENAČB ............................................................................. 47.

4 1 UVOD. 1.1 Opredelitev področja in opis problema V diplomskem delu smo skušali predstavili carinsko politiko kot najstarejši instrument protekcionizma. V današnjem času v vseh modernih državah obstajajo intervencije javnih organov na področju mednarodne trgovine. Oblike intervencij se med seboj razlikujejo po namenu, intenzivnosti in nalogah. Skupni namen vseh intervencij pa je kontrola mednarodne trgovine. Ena izmed intervencij je carinska politika. Prvotna funkcija carin je bila fiskalna, sčasoma pa je postala pomembnejša zaščitna funkcija carin. Carine so povezane z razvojem blagovno – denarnih odnosov. Sprva so se pojavljale za uporabo cest, pristanišč in mostov, zaračunavale so se na prevozna sredstva in uporabo prevoznih naprav. Kasneje so se carine začele nanašati na blago in so postale oblika dohodka nacionalnih držav, kar se je izrazito odražalo v obdobju merkantilizma. Carine so denarni dohodek državne blagajne oz. davek, ki ga pobere država. Pobirajo se, ko tuje ali domače blago prestopi carinsko mejo. Z vidika trgovinske politike so carine tradicionalna in najsplošnejša oblika omejevanja uvoza in zmanjšujejo obseg mednarodne trgovine. Danes pa so carine edini protekcionistični instrument, ki ga dovoljuje GATT (General Agreement on Tariffs and Trade).. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomskega dela je spoznati in analizirati carinsko politiko. Carinska politika je bila v zadnjih nekaj letih večkrat obdelana tema, ko so se Slovenija in ostale države pripravljale na vstop v Evropsko unijo (v nadaljevanju EU). Ob vstopu v EU bo Slovenija uporabljala carinske predpise EU, carinski postopki pa se bodo v celoti izvajali le še pri trgovini s tretjimi državami. Carine učinkujejo na uvoz, cene, domačo proizvodnjo, potrošnjo, povečanje državnih prihodkov, mednarodne pogoje menjave, zaposlenost in realokacijo resursov, zato menim, da je to politiko potrebno dodobra spoznati. Cilji diplomske naloge so naslednji: • opredeliti carinsko politiko; • predstaviti carine, vzroke za njihov nastanek in klasifikacijo glede na namen zakonodajalcev, glede na smer gibanja blaga, glede na način obračuna; • analizirati optimalne carine in predstaviti povprečne carinske stopnje; • predstaviti carinski postopek, listine v carinskem postopku in vrste carinskih postopkov; • spoznati ugodnosti carinske politike..

5 Trditve, ki jih bomo skušali dokazati so: • carinske omejitve vplivajo na mednarodno poslovanje in otežujejo mednarodno poslovanje; • carine se uporabljajo za zaščito domačih proizvajalcev; • carine so transparentne - ko so vzpostavljene, vsak trgovec pozna ceno proizvodov na trgu; • carine zagotavljajo nediskriminacijo tujih virov dobave do določene kvote, ki je poljubno določena s strani vladnih organov, nad to kvoto pa je to težje.. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskovanja Diplomsko delo temelji predvsem na predpostavki, da se carine še vedno uporabljajo za zaščito domače proizvodnje. Naslednja predpostavka, na kateri temelji diplomsko delo pa je, da se je morala carinska politika Slovenije po vstopu v Evropsko unijo prilagoditi novemu načinu delovanja v skupni carinski politiki, tako znotraj unije kot tudi do tretjih držav. Diplomsko delo ne vsebuje vseh carin, temveč smo poskušali na splošno predstaviti carine, osnovne pojme, ki se pri tem pojavljajo in izvajanje carinskega postopka.. 1.4 Predvidene metode raziskovanja Naša raziskava je makroekonomska. V okviru deskriptivnega pristopa smo uporabili naslednje metode: - metode deskripcije, s pomočjo katere bomo opisovali teorijo in pojme, ter ugotovljena dejstva; - metodo klasifikacije, kjer bomo definirali pojme; - metodo komparacije, kjer bomo primerjali dela različnih avtorjev. V okviru analitičnega pristopa pa smo raziskovali vzroke nastanka carin in preučevali njihov vpliv na gospodarstvo. Podatke smo zbirali s pomočjo interneta, v knjižnici (učbeniki, revije in časopisi)..

6. 2 OPREDELITEV CARINSKE POLITIKE. 2.1 Opredelitev carinske politike Carinska politika je eden od temeljev Evropske unije (v nadaljevanju EU). Odigrala je ključno vlogo pri ustvarjanju integriranega notranjega tržišča in pri skupni gospodarski politiki. Enoten trg lahko praviloma deluje le, kjer so v uporabi enotna pravila znotraj zunanjih meja. Enotna pravila gredo vzporedno s carinsko unijo in njenimi enotnimi carinami in se širijo na vse poglede trgovinske politike, kot na primer zdravniški in okoliški nadzor, skupna kmetijska in ribolovna politika, zaščita ekonomskih interesov z necarinskimi instrumenti in stopnja politike zunanjih odnosov. Carine so dejansko nujne za ohranjanje rastoče oziroma tekoče trgovine, ampak pod kontrolo. Vpeljane pa bodo moderne kontrole in sodelovanje med uradi se bo še ojačalo (EUROPA 2007). Carinsko območje je teritorij, ki je omejen s carinsko mejo ali črto. Carinska črta se ujema z državno mejo na kopnem, morju in na obmejnih rekah in jezerih. Odstopanja od carinskega območja nastanejo, kadar neka država razglasi določen teritorij za izvencarinsko območje ali se več držav združi v eno carinsko območje. Tako govorimo o: carine prostih skladiščih, svobodnih ali prostih conah in carinskih zvezah (unijah) (Bobek 2002, 65-66). Prostocarinsko skladišče je prostor, ki ga država proglasi za izvencarinsko območje. Ustanavljajo jih zaradi povečevanja mednarodne trgovine, za blago v njem pa ni potrebno plačati carine, oziroma jo je potrebno plačati šele takrat, ko blago prodajo iz skladišča v carinsko območje. Pravico za ustanovitev carin prostih skladišč dobijo od države predvsem javna skladišča, redkeje pa trgovska podjetja. Da pa prostocarinska skladišča ne bi uporabljali za tihotapljenje blaga, uporabljajo dve metodi. Prva je kontrolna metoda dveh ključev: enega ima carinski uslužbenec, drugega pa javno skladišče. Nekatere države pa raje uporabljajo metodo kavcije: za blago, ki je bilo pripeljano iz tujine v carine prosto skladišče, plača lastnik skladišča carinski znesek, kot kavcijo in se obveže, da bo blago v določenem času ponovno izvozil. V prvem primeru se mu kavcija vrne, v drugem primeru se smatra za plačano carino (Bobek 2002, 66). Carine prosta skladišča se nahajajo v notranjosti države, svobodne cone pa se ustanavljajo v rečnih in obmorskih lukah ali ob meji. Svobodne cone se od prostocarinskih skladišč razlikujejo po tem, da ne vključujejo samo skladišč, temveč tudi dele pristanišč, železniških tovornih postaj, naprav za vkrcavanje in izkrcavanje tovora, silosov itd. Cona ima svojo carinsko upravo, sicer pa je sestavni del države, ki jo je ustanovila. Od ostalega dela luke je ločena z ograjo ali jarkom, prehod vanjo pa čuvajo carinske straže. V svobodni coni je dovoljen blagovni promet in poslovanje trgovinskih organizacij. V coni ne sme bit.

7 zasebnih stanovanj. Skoraj vse pomembnejše luke, kot so Hamburg, Bremen, New York, Trst itd., imajo svobodne cone (Bobek 2002, 66). Carinska tarifa je sistematično razvrščen pregled carin, to je stopenj dajatev, ki jih pobira država pri uvozu blaga. Vrste blaga so razvrščene po abecednem redu oziroma po blagovnih skupinah in imajo svojo carinsko številko ter posebno carinsko stopnjo, ki nam pove, koliko je treba plačati carine za posamezno carinsko enoto. Nomenklatura carinske tarife je lahko bolj ali manj obsežna glede na cilje carinske politike in glede na gospodarski razvoj posamezne države (Bobek 2002,66-67). Leta 1950 so v Bruslju izdelali tri mednarodne carinske konvencije. Podpisalo naj bi jih čim večje število držav, obvezne pa so postale za članice GATT (General Agreement on Tariffs and Trade). Posebno pomembna je nomenklatura za klasifikacijo blaga v carinskih tarifah. To je tipizirana in standardizirana nomenklatura, ki kot osnovo za razvrstitev upošteva predvsem izvor blaga, stopnjo obdelave in predelave ter ekonomsko in zunanjetrgovinsko pomembnost izdelka (Bobek 2002, 67). Do srede 19. stoletja so carine le redko omenjali v gospodarskih pogodbah, od takrat pa se začne doba zniževanja carin s sklepanjem trgovinsko-carinskih sporazumov. Pomembno pogodbo sta sklenili Anglija in Francija leta 1860. Vse poznejše pogodbe so vsebovale nov pogodbeni element, namreč medsebojne carinske olajšave. Carina, ki jo določa posamezna država avtonomno in je ne spreminjajo pogodbena določila, se imenuje avtonomna carina, njena tarifa pa avtonomna tarifa. Carine, ki so določene na temelju bilateralnih in multilateralnih trgovinskih pogodb oziroma na temelju specialnih carinskih sporazumov, se imenujejo pogodbene ali konvencionalne carine (Bobek 2002, 67). Carinske tarife lahko razvrščamo po številu carinskih stopenj za posamezne vrste oziroma skupine blaga ali po načinu obračuna carine. Glede števila carinskih stopenj za posamezne vrste oziroma skupine blaga so lahko enostavne ali sestavljene. O enostavni carinski tarifi govorimo, kadar želi določena država z avtonomno tarifo omogočiti vsem državam enake pogoje za izvoz na njen domači trg. Danes so mnogo bolj značilne sestavljene ali večkolonske tarife. Carinska tarifa je lahko dvokolonska ali večkolonska, glede na to, koliko carinskih stopenj je predvidenih za posamezne vrste blaga. Tako se nižje carinske stopnje uporabljajo pri uvozu blaga iz držav, s katerimi so bili sklenjeni trgovinski sporazumi, maksimalne carinske dajatve pa veljajo za države, s katerimi ti sporazumi niso sklenjeni (Bobek 2002, 68). Kadar je carinska tarifa klasificirana po načinu obračuna carine, razlikujemo specifične in vrednostne carine. Vrednostne carine (ad valorem) so carine, ki jih obračunavajo z določenim odstotkom od vrednosti blaga, specifične pa so zneskovno določene carine za mersko enoto blaga (kg, m, l, kom, kos itd.). Zaradi težav pri določanju carinske vrednosti so skoraj vse evropske države od leta 1951 uporabljale specifične carine. Vendar te carine bolj ustrezajo za surovine in polizdelke oziroma izdelke osebne porabe, za blago večje vrednosti pa je lažje določiti carino od vrednosti (Bobek 2002, 68-69)..

8 Največja težava pri določanju vrednostnih carin je ugotavljanje carinske vrednosti. To je vrednost carinskega blaga, od katere se v določenem odstotku izračunava vrednostna carina. V večini držav se izračunava carinska vrednost od CIF1-cene, če se blago prevaža po morju, in od cene franco državna meja2, če se blago prevaža po kopnem. Zaradi teženj po ustvarjanju enotnega carinskega tarifnega sistema vrednostnih carin na temelju bruseljske sheme so v okviru GATT sprejeli načela ugotavljanja carinske vrednosti. Le-ta mora ustrezati dejanski vrednosti uvoženega blaga, ne pa vrednosti blaga domače proizvodnje. »Dejanska vrednost« naj bi bila poteh določilih tista cena, ki nastane v običajnem blagovnem prometu in v popolnoma prostih konkurenčnih razmerah (Bobek 2002, 70). Leta 1958 je prvotnih šest držav članic EU začelo izvajati dva paralelna procesa konvergence, in sicer postopno odpravljanje carin pri medsebojnem trgovanju in pa postopno uvajanje skupne carinske tarife (CCT – Common Customs Tariff) (Guselj 1997, 127). Skupna carinska tarifa se uporablja za določitev višine uvoznih dajatev za blago iz tretjih držav – nečlanic EU, ki je zajeto v kombinirani nomenklaturi (JAPTI 2007).. 1. CIF – prevozna klavzula, po tej klavzuli je prodajalec dolžan poskrbeti le za zavarovanje za minimalno pokritje in opraviti izvozno carinjenje. 2 Franco državna meja – incoterms 2000, ki pove, da so stroški prevoza kriti do državne meje..

9. 2.2 Carine Carine so javne davščine, ki jih pobira država za blago tujega ali domačega porekla, ki prekorači carinsko mejo. V pravem smislu se pojavijo šele z nastankom nacionalnih držav pod vplivom merkantilističnih idej (Guselj 1997, 44). Prvotna funkcija carin je bila fiskalna, sčasoma pa je pomembnejša postajala zaščitna funkcija carin z namenom zaščite domače industrije pred tujo konkurenco in z namenom zaščite plačilne bilance. S stališča financ so carine denarni dohodek državne blagajne, ki se pobira takrat, ko gre blago čez državne meje. S stališča trgovinske politike pa so carine tradicionalna in najbolj splošna oblika omejevanja uvoza. S tem pa carine posredno zmanjšujejo obseg mednarodne trgovine (Hrastelj 1990, 133). Carine učinkujejo na uvoz, cene, domačo proizvodnjo, potrošnjo, povečanje državnih prihodkov, redistribucijo dohodkov, mednarodne pogoje menjave, zaposlenost in realokacijo resursov (Strašek 2002, 175). Poglejmo si nekatere od teh učinkov podrobneje. SLIKA 1: UČINKI UVEDNE CARIN. Vir: Strašek (2002), povzeto po Chacoliades 1990.

10 Razlaga učinkov uvedbe carin3 V razmerah avtarkije, za katero je značilno zaprto gospodarstvo, bi določalo sečišče krivulje domačega povpraševanja (Dd) in domače ponudbe (Sd) ravnovesno točko E, na ravni katere bi se oblikovala cena nekega blaga, npr. 25 enot za meter nekega blaga. Vzemimo, da je cena na svetovnem trgu 10 enot za meter, kar je na sliki prikazanon s premico ponudbe (Sw). V razmerah proste trgovine bi se domača cena blaga znižala na raven svetovne, domača potrošnja bi se povečala na 150 enot (točka C), domača proizvodnja pa bi padla na 30 (točka K). Uvoz bi torej znašal 120 (150 – 30), kar ustreza razdalji KC. Uvedba carine v znesku 5 enot, torej 50%, bi povečala domačo ceno uvoženega blaga na 15 enot. To je prikazano s premikom krivulje svetovne ponudb (Sw) navzgor za znesek carine (premica T). Če je domače blago popolni nadomestek za tuje blago, bodo sedaj zaračunavali domači proizvajalci 15enot za meter. Povečanje cene pa ima naslednje sekundarne učinke: učinek na osebno potrošnjo, na proizvodnjo, trgovinski učinek, fiskalni učinek, redistribucijski učinek in učinek na mednarodne pogoje menjave (»terms of trade«) (Strašek 2002, 176).. 2.2.1 Vzroki za nastanek carin4 Postavlja se vprašanje zakaj države uvajajo carine, kljub temu, da povečujejo stroške in zmanjšujejo blagostanje? Vsekakor obstajajo dovolj pomembne neekonomske koristi, ki opravičujejo ekonomske stroške: npr. zaščita industrije, ki je za državo strateškega pomena, carinska zaščita za dvig relativnih prihodkov določenega sektorja. Uvajanje carin pomeni odmik od načela popolne konkurence na trgu. Nepopolna konkurenca pa pomeni, da lahko podjetja dosegajo ekstra dobičke tudi dolgoročno in v takem primeru je carina sredstvo premika dobičkov od tujih k domačim podjetjem in s tem od izvozne k uvozni državi. Obstaja tudi pereč problem izbire pravih panog, ki jih je potrebno zaščititi. Carina kot sredstvo podpore panogi je teoretično gledano slabša rešitev od subvencij, to pa predvsem zato, ker subvencije ne višajo cen uvoženega blaga in ne povzročajo zmanjšanje porabe v državi uvoznici. Naslednji razlog za uvajanje carin predstavlja velika količina uvoženega blaga, ki lahko v državi uvoznici privede do resnih problemov prilagajanja. Ta izhajajo iz nepopolnosti trga proizvodov in trga proizvodnih dejavnikov. Če bi bili trgi popolni, velike uvozne količine državi uvoznici ne bi povzročale težav, proizvodni dejavniki pa bi prešli iz pojemajočega v rastoči sektor gospodarstva. Menjalni tečaj, ki se oblikuje glede na ponudbo in povpraševanje bi padel kot posledica povečanja uvoza, ta depreciacija pa bi vodila do povečanja izvoza. Če bi bil pojemajoči sektor delovno intenzivnejši od rastočega, bi relativno zmanjšanje ravni plač zagotovilo učinke tudi na trgu delovne sile. Začasna 3 4. Povzeto po Strašek (2002, 175-176). Povzeto po Bobek (1998, 74-75)..

11 uvozna carina lahko za državo uvoznico pomeni priložnost za prilagajanje, po drugi strani pa lahko prilagoditev prepreči, če se ohrani dlje kot je potrebno. Večina carin, uvedenih zaradi zaščite domačih proizvajalcev pred konkurenti iz drugih držav, ki imajo nižje plače, nima racionalnega ekonomskega opravičila. To pa predvsem zato, ker so nizke plače praviloma posledica nizke storilnosti.. 2.2.2 Klasifikacija carin Carine se po različnih avtorjih različno delijo. Mi pa bomo obravnavali naslednjo klasifikacijo: carine delimo glede na nagib zakonodajalca, kamor spadajo finančne in zaščitne carine, glede na smer gibanja blaga, kamor spadajo uvozne, izvozne in tranzitne carine in glede na način obračuna, kamor pa spadajo vrednostne carine, količinske carine in kombinirane carine. Pri klasifikaciji carin glede na nagib zakonodajalca ločimo finančne ali fiskalne in zaščitne ali protekcionistične carine. »Po definiciji prof. Haberlerja je finančna carina tista, ki za prav toliko bremeni uvoženo blago, kot je obdavčeno enako blago, izdelano doma, ter se po njeni uvedbi ne prične to blago proizvajati doma in ne obstojijo nadomestni proizvodi, ki bi po uvedbi carine absorbirali del nepokritega povpraševanja« (Hrastelj 1990, 133). Cilj zaščitnih carin je zaščititi posamezne dele domačih kmetijskih in industrijskih dejavnosti pred tujo konkurenco. V okviru zaščitnih carin se pojavijo vzgojne carine in sicer takrat, kadar so povezane z graditvijo novih industrij ali dejavnosti. Uvedene so začasno in trajajo toliko časa, dokler se domača dejavnost ne organizira in ne doseže ravni tujih konkurentov. Carinski sistem dobiva vedno bolj protekcionistično naravo, kar poraja nasprotne ukrepe drugih držav trgovinskih partneric. Posledica tega so lahko bojne carine, ki sledijo kot protiukrep oblasti uvoznih držav ukrepom kake države na področju uvoznih carin. Posebna vrsta zaščitnih carin pa so prohibitivne carine. Zanje so značilne tako visoke carinske stopnje, da je praktično ves uvoz onemogočen. Najbolj omejujejo mednarodno trgovino, po svojih učinkih pa se približujejo neposrednim količinskim omejitvam (Hrastelj 1990, 133-134). K carinam glede na namen zakonodajalca spadajo tudi antidumpinške carine na uvoz določenega blaga iz držav, ki izvajajo dumping. Poleg navedenih carin poznamo diferenčne carine, ki pospešujejo uporabo določenih prevoznih poti ali prevoznih sredstev, in prednostne carine, ki so s strani nekaterih držav priznane bilateralno njihovim trgovskim partnerjem..

12 Naslednja klasifikacija carin je po smeri gibanja blaga, kjer bomo opredelili tranzitne, izvozne in uvozne carine. Tranzitnih carin danes skoraj ni več. Bile so močna ovira za trgovino, smiselne pa so za države, ki jih uporabijo le takrat, ko naravne okoliščine narekujejo izbiro določene naravne prevozne poti in bi bila vsaka druga pot precej dražja. Za izvozne carine je značilno, da običajno bremenijo izvoznika. Danes so bolj poznane razvitim industrijskim državam, ki pridobivajo industrijske surovine in kmetijske pridelke, ki so namenjeni za prehrano. Osnovni namen teh carin je finančni dohodek državne blagajne, stranski namen pa je lahko zaščita domače predelovalne industrije. Izvozna carina je v prid državi izvoznici, ko ima država monopol v proizvodnji nekega blaga. V tem primeru izvozne carine bolj povečujejo cene tujim kupce, kot pa zmanjšujejo dohodke za domače proizvajalce, seveda če je povpraševanje neprožno in praktično ni proizvodnje ali možnosti proizvodnje substitutov (Hrastelj 1990, 135-136). Uvozne carine so danes najpomembnejša vrsta tega zunanjetrgovinskega instrumenta. Plača se ob fizičnem prehodu blaga iz tujine čez državno mejo v domače gospodarstvo. Poznamo dva neposredna učinka uvoznih carin: uvoženo blago se podraži za znesek plačane carine in za isti znesek se poveča prihodek državnega proračuna domače države. Uvozne carine pa imajo tudi vrsto posrednih učinkov. Njihova uvedba ali zvišanje deluje na zvišanje nabavnih cen ocarinjenih proizvodov, zmanjša se domača poraba proizvoda v primerjavi s stanjem pred uvedbo ali zvišanjem uvozne carine. Posredni učinek uvoznih carin je tudi možnost podražitve enakih ali podobnih izdelkov domače proizvodnje (Trošt 1993, 146-147). Učinki uvoznih carin so pomembni za vse države. Le-te so pomemben vir prihodkov državnih proračunov in pomemben instrument zaščite domačega gospodarstva. Uvozne carine ukinjajo gospodarske skupnosti med članicami, ne pa tudi do tretjih držav. Splošna težnja v svetu je zniževanje carinskih stopenj uvoznih carin, ne pa odpravljanja carin. Kot zadnjo bomo opredelili klasifikacijo carin glede na način obračuna. Po načinu obračuna poznajo carinski zakoni vrednostne carine, količinske carine in kombinirane carine. Vrednostne ali ad valorem carine se odmerjajo s carinsko stopnjo, ki je izražena z odstotkom in se jo izračunava od fakturne vrednosti predmeta carinjenja, ki se uvaža, izvaža ali tranzitira (Trošt 1993, 156). Za uporabo vrednostnih carin je načeloma primerno nestandardizirano blago, blago velike vrednosti. Pogostokrat se v zvezi z uporabo vrednostnih carin pojavi težnja po prikrivanju vrednosti blaga. Proti hotenjem uvoznikov po prikrivanju prave vrednosti blaga ukrepajo carinski organi tako, da zahtevajo od uvoznikov podrobno dokumentacijo, iz katere bi naj bila razvidna vrednost blaga (Hrastelj 1990, 137). Specifične (količinske) carine so degresivne, ker bolj nesorazmerno obremenjujejo grobe in cenejše kvalitete blaga, kot kvalitetnejše, dražje vrste. Obračunavajo se v določenem absolutnem znesku na fizično enoto blaga (teža, obseg, kos), primerne pa so za standardizirane predmete, katerih količina je lahko ugotovljiva (Hrastelj 1990, 137)..

13 V slednjo skupino carin pa spadajo še kombiniranje carine. Kot že samo ime pove, so to carine, ki so kombinacija vrednostnih in količinskih carin. V kombinaciji se uporabljajo zato, da se zagotovi določena raven carinske obremenitve. Uporabljajo se predvsem za tiste dejavnosti, ki uvažajo proizvode iz iste surovine, vendar različnih stopenj predelave (Hrastelj 1990, 138).. 2.3 Optimalne carine5 Upoštevajoč spodnji diagram bomo razložili ravni potrošniškega presežka (CS), proizvodnega presežka (PS) in carinskega prihodka (TR) pri različnih carinskih stopnjah. Začetek bo pri carinski stopnji 0 ali oz. pri prosti trgovini. Z naraščanjem carin od nič, potrošniški presežek pada, ker domača cena narašča. To je prikazano z nepretrgano padajočo zeleno črto – CS črto. Ko postanejo carine zaščitne v točki tp, se cene oblikujejo na osnovi avtarkije in kakršna koli nadaljnja rast carin nima nobenih učinkov na potrošniški presežek. Od tu naprej je CS črta ravna. SLIKA 2: OPTIMALNE CARINE. Vir: Suranovič (2004). 5. Prevedeno in povzeto po Suranović 2004..

14 Proizvodni presežek, rdeča pikčasta črta, raste, ko carine rastejo, od točke 0, vseeno pa raste s počasnejšo stopnjo, kot pada potrošniški presežek. To se pripeti zato, v uvozni državi, ker je rast proizvodnega presežka počasnejša kot spremembe pri potrošniškem presežku, za katerokoli povišanje pri carinah. Ko je dosežena zaščitna carina, se ponovno cene oblikujejo po načinu avtarkije in kakršna koli nadaljnja rast carinskih stopenj nima nobenega vpliva na proizvodni presežek. Carinski prihodek (TR), modra črtkana črta, sprva narašča z naraščanjem carin, nato pa začne z višanjem carinskih stopenj padati. To se zgodi zato, ker je carinski prihodek enak carinski stopnji pomnoženi z uvozom. Ker carina naraste iz nič, uvoz pade počasneje kot porast carinskih stopenj, zatorej se dohodek poveča. Uvoz začne padati hitreje kot pa narašča carinska stopnja in carinski prihodek upada. Drug način, po katerem lahko vidimo, da mora carinski prihodek najprej rasti in potem padati z naraščanjem carin je, da upoštevamo, da kadar je carinska stopnja 0, mora biti carinski prihodek 0, za katero koli stopnjo uvoženega blaga. Prav tako pa kadar je carinska stopnja večja ali enaka tp, (je enaka zaščitni carini), je količina uvoženega blaga enaka 0, prav tako tudi carinska stopnja in carinski prihodki. Nekje med carinsko stopnjo 0 in med stopnjo zaščitne carine, mora biti carinski prihodek pozitiven. Carinski prihodek mora zato od toče 0 naprej nekaj časa naraščati, nato pa mora začet padat, da doseže točko zaščitne carine. Nacionalna blaginja je na vsaki carinski stopnji definirana kot seštevek potrošniškega presežka, proizvodnega presežka in carinskega prihodka. Navpični seštevek teh treh krivulj ponazarja krivuljo nacionalne blaginje (NW) prikazano z odebeljeno modro-zeleno črto. V diagramu je navpični seštevek prikazan za 5 različnih carinskih stopenj. SLIKA 3: NACIONALNA BLAGINJA. Vir: Suranovič (2004).

15 Ključna oblika krivulje nacionalne blaginje je prikazana z rdečo krivuljo v naslednjem diagramu. Nacionalna blaginja sprva raste, nato pa pada z naraščanjem carin od točke 0. Pri optimalni carinski stopnji lahko država uresniči najvišjo stopnjo nacionalne blaginje in sicer v točki NWopt. Takšna stopnja je višja kot tista dosežena v prosti trgovini. Tej carini pa pravimo optimalna carina. Če je carina višja od optimalne stopnje, potem bo nacionalna blaginja padla. Pogoji tržnega dobička, ki naraste ko se nizke carine zvišajo, bodo pričeli padati pri višji carinski stopnji. Ker izgube mrtvega kapitala naraščajo, oba učinka prispevata k padanju nacionalne blaginje. Kakorkoli, pri carinski stopnji tb nacionalna blaginja še vedno prekorači stopnjo proste trgovine. Navsezadnje, pri celo višji carinski stopnji bo nacionalna blaginja padla pod raven proste trgovine. V diagramu se to pripeti pri carinski stopnji, ki je večja od tc. Bolj ko carina raste, nižja bo raven uvoza. Pri dovolj visoki carini pa bo uvoženo blago docela odstranjeno. Carine bodo prepovedale menjavo oziroma trgovino. Pri zaščitni carini tp, v diagramu, ni več carinskega prihodka, kar pomeni, da bodo prejšnji pozitivni pogoji menjave sedaj enaki 0. Edini učinek je izguba mrtvega kapitala. Gospodarstvo je učinkovito v gospodarski neodvisnosti, najmanj z ozirom na to eno tržišče, zato je nacionalna blaginja v NWaut. Kakršnokoli dodatno zvišanje carin preko tp bo ohranjalo nacionalno blaginjo na točki NWaut, ker je tržišče ostalo v ravnotežju avtarkije.. 2.3.1 Učinki liberalizacije trgovine na nacionalno blaginjo v veliki državi Liberalizacija trgovine je lahko predstavljena z znižanjem carinskih stopenj na uvoženo blago pri uvozu v državo. Če je država velika v mednarodnem tržišču, potem analiza domneva, da bodo učinki na nacionalno blaginjo odvisni od vrednosti prvotne carinske stopnje in liberalizirane carinske stopnje. Na primer, če se carina zmanjša od topt na ta, potem bo nacionalna blaginja padla, ko bo država liberalizirala trgovino na tem tržišču. Če pa se carina zniža od tb na topt, se bo nacionalna blaginja povišala pod pogojem liberalizacije trgovine. To pomeni, da liberalizacija trgovine ni nujna za izboljšanje blaginje v velikih državah uvoznicah..

16. 3 UGODNOSTI CARINSKE POLITIKE. 3.1 Načelo največje ugodnosti Načelo največje ugodnosti (MFN- status) pomeni, da mora pogodbena država vse pravice, ki jih je priznala drugi državi, priznati tudi ostalim pogodbenim državam. Ta pogodbena klavzula torej izenačuje države glede pravic, ugodnosti in prednosti v gospodarskem sodelovanju, saj izenačuje konkurenčne pogoje med njimi. Največ ugodnosti v mednarodni trgovini se nanaša na carinske olajšave, zato bi lahko načelo največje ugodnosti označili kot obveznost države, da vse carinske olajšave, ki jih je priznala drugi državi, odobri tudi ostalim državam. Vendar pa so izjeme dovoljene. Države lahko dajo razvijajočim se državam poseben dostop do njihovih tržišč. Lahko povišajo omejitve izdelkom, za katere se smatra, da izhajajo iz nepoštene trgovine določenih držav. Sklenejo lahko tudi prostotrgovinski sporazum, ki se uporablja samo za blago, s katerim se trguje znotraj skupine – sporazum diskriminira blago od zunaj (WTO 2006). Najvažnejši so carinski sporazumi s klavzulo največje ugodnosti. V tem primeru se carinske stopnje sporazumno znižajo, tega pa so deležne tudi vse ostale pogodbene države. Vendar je pomen načela največjih ugodnosti glede carinskih olajšav dokaj različen, saj je odvisen od višine carinskih postavk. GATT je vsebinsko izpopolnil to načelo. Nova oblika klavzule je določala, da si pridobi tretja država, ki po omenjenem načelu izkorišča znižanje carinskih postavk, to kot trajno pravico, kot če bi bila direktna pogodbena ugodnost ali pravica. GATT-ova oblika klavzule pa je pomembna tudi zato, ker daje članicam več koncesij, kot jih je možno doseči z individualnimi bilateralnimi pogajanji mimo tega sporazuma (Guselj 1997, 68). Trgovci, ki upoštevajo MFN klavzule imajo sledeče ugodnosti (Wikipedia 2007): • • • •. Država, ki dopušča MFN na uvoženo blago, bo imela njeno uvoženo blago priskrbljeno z najbolj sposobnim dobaviteljem. To ne bi mogel biti primer, če bi se carine razlikovale po državah. MFN dovoljuje majhnim državam, da so lahko deležne ugodnosti, ki jih velike države dopuščajo drugim velikim državam, saj majhne države pogosto niso sposobne, da bi se same pogajale za ugodnosti. Dopuščanje MFN ima ugodnosti za domače gospodarstvo: imeti niz carin za vse države poenostavi pravila in jih naredi bolj transparentne. MFN prepreči domač interes za zvišanje zaščitne carinske stopnje. Npr.: Proizvajalec masla v državi A ne bo mogel spletkariti za višje carine na maslo, za zaščito poceni uvoženega blaga iz razvijajoče se države B, ker se tako višje carine prenesejo na vse države..

17 Kot MFN zagovarja nediskriminacijo med državami, tako se nagiba tudi k promociji nepristranske proste trgovine.. 3.2 Carinske olajšave z ekonomskim učinkom. 3.2.1 Carinsko skladiščenje Carinsko skladišče je lahko katerikoli prostor, ki ga odobri carinski organ in je pod njegovim nadzorom. V njem se lahko skladišči carinsko blago v skladu s predpisanimi pogoji. Carinska skladišča so lahko javna ali zasebna. V javnem carinskem skladišču lahko skladišči blago katera koli domača ali tuja oseba, vendar v skladu s predpisanimi pogoji. Zasebno carinsko skladišče pa je namenjeno za skladiščenje carinskega blaga imetnika carinskega skladišča (Vraničar 1995, 94). Imetnik carinskega skladišča mora zagotoviti, da ostane blago pod carinskim nadzorom, vodit mora evidenco o blagu v predpisani obliki in izpolnjevati pogoje, ki so navedeni v dovoljenju ob odprtju skladišča. V carinskem skladišču je dopustno opravljati le manj zahtevne postopke, lahko pa carinski organ dovoli predelavo blaga, če vložnik zahtevka izpolnjuje pogoje, če je predelava prostorsko ločena in če gre za občasno dejavnost (Kenda 2001, 314). Zakon pa pod tem postopkom opredeljuje tudi prosto carinske prodajalne. To so prodajalne, katerih imetniki pridobijo dovoljenje carinskega organa, hkrati pa lahko potnikom, ki prihajajo na carinsko območje in iz njega odhajajo, prodajajo blago brez plačila carine.. 3.2.2 Aktivno oplemenitenje6 Postopek aktivnega oplemenitenja omogoča, da se določeno blago uporablja na carinskem območju Skupnosti v eni ali več operacijah oplemenitenja. Gre za postopek z ekonomskim učinkom, pri katerem so omogočene določene carinske ugodnosti, kot so povračilo plačanih uvoznih dajatev, odlog plačila uvoznih dajatev za čas oplemenitenja ali odpustitev plačila uvoznih dajatev za blago, ki se vrača v izvoz v nespremenjenem stanju. Med oplemenitenjem nastajajo pridobljeni proizvodi, te operacije pa lahko vključujejo obdelavo blaga, vključno z montažo, sestavljanjem in pritrjevanjem, predelavo blaga, popravilo blaga, ter uporabo določenega blaga za omogočanje ali olajšanje izdelave pridobljenih proizvodov. 6. Povzeto po Dajatve.com 2005..

18 Po sistemu odloga se lahko aktivno oplemeniti tisto neskupnostno blago, ki je namenjeno ponovnemu izvozu v obliki pridobljenih proizvodov, ne da bi bilo zavezano plačilu uvoznih dajatev, ali ukrepom trgovinske politike. Po sistemu povračila pa se lahko aktivno oplemeniti vse tisto blago, ki je dano v prost promet in se ga nato izvozi v obliki pridobljenih proizvodov. Za prepustitev blaga v postopek aktivnega oplemenitenja je potrebno pridobiti posebno dovoljenje carinskega organa. Osnovni pogoj je upravičenost z vidika gospodarskih pogojev, na primer o ekonomski upravičenosti uporabe virov Skupnosti. Strožje omejitve so določene predvsem za kmetijsko uvozno blago. Za določene vrste blaga ta postopek ni dovoljen. Med temi so na primer maziva, energenti, oprema in orodje. 3.2.3 Predelava pod carinskim nadzorom Ta postopek omogoča upravičencu, da uporabi uvoženo blago za predelavo, ki spremeni obliko blaga, pri tem pa blago ni zavezano plačilu carine. Carino plačamo šele ob sprostitvi pridobljenih proizvodov v prosti promet. Carinski postopek predelave je težko nadzirati, zato se za predelavo zahteva posebno dovoljenje, za kar morajo biti izpolnjeni sledeči pogoji (Kenda 2001, 315): • pridobljenih proizvodov ni mogoče ekonomsko upravičeno vrniti v prvotno stanje, • s predelavo se ne zlorabljajo predpisi o poreklu blaga, • uporaba postopka pomaga ohranjati ali ustvariti novo proizvodnjo, • ne smejo se ogrožati osnovni interesi domačih proizvajalcev. Pri postopku predelave pod carinskim nadzorom se blago uvozi zato, da se blago višje stopnje za predelavo spremeni v proizvod nižje stopnje. Npr. uvoz pokvarjenega vina, za katerega je predvidena višja carinska stopnja, se uvozi z namenom, da se predela v kis, za katerega velja nižja carinska stopnja (Kenda 2001, 315).. 3.2.4 Začasni uvoz Pri tem postopku se blago uvozi zaradi začasne rabe na carinskem območju, pod pogojem ponovnega izvoza. Izvozi se v enakem stanju, ob upoštevanju sprememb v vrednosti. Pri tem so lahko uvozne dajatve delno ali v celoti oproščene plačila in blago ni predmet ukrepov trgovinske politike. Dovoljenje za tak uvoz izda pristojni carinski organ na zahtevo uporabnika. Naveden mora biti rok ponovnega izvoza, ki pa ne sme biti daljši od 24 mesecev..

19 Upravičenec lahko zahteva popolno oprostitev plačila carine, ko gre med drugim tudi za sledeče blago (Kenda 2001, 316): - poklicno blago, - blago na razstavah in sejmih, - vzorce blaga, - umetniške in zbirateljske predmete, - prevozna sredstva, - embalažo.. 3.2.5 Pasivno oplemenitenje Ta postopek dovoljuje upravičencu, da blago začasno izvozi iz carinskega območja, da bi bilo oplemeniteno, nato pa ga ponovno uvozi na carinsko območje in sprosti v promet s popolno ali delno oprostitvijo plačila carine. Popolno oprostitev plačila carine lahko uveljavlja upravičenec v primeru, da je bilo popravilo opravljeno brezplačno ali v garantnem roku. Znesek delne carine pa se izračuna tako, da se ob sprostitvi blaga v promet najprej izračuna višina carinske obveznosti za opravljene proizvode in višina obveznosti za začasno izvoženo blago, nato pa se vrednosti odštejeta in razlika predstavlja carinski dolg (Vraničar 1995, 129-137).. 3.3 Izbira med uvoznimi carinami in kvotami7 Za zagotavljanje zaščite domačih izvoznih konkurenčnih podjetji imamo dve možnosti, uporabo uvoznih carin in kvot. Izbira med njima je odvisna od mnogih različnih dejavnikov. En dejavnik je dohodek. Uvozne carine imajo neposredno prednost za vlado, saj samodejno povzročajo dohodek. Kvote pa ga lahko povzročajo, ali pa tudi ne, odvisno kako so vodene. Če so vodene s prodajo »kvotnih listkov«, (t.j. uvozna pravica) povzročajo dohodek vlade, če pa so vodene na podlagi »kdo prvi pride, prvi koristi«, ali če se uvozne kvote umaknejo, potem dohodka vlade ne bo. Upravni stroški kvot in carin se vedno razlikujejo. Carine vključujejo stroške identifikacije blaga in zbiranje pristojbin. Prav tako bo upravljanje kvot vključevalo identifikacijo blaga in metode vodenja evidenc blaga, ki vstopa v državo skozi vstopne luke. Ni jasno, kateri od teh dveh postopkov bo manj stal, vendar če moramo uganiti, bi se nagnili k zbiranju carin. Morda so pri teh dveh politikah najbolj pomembni zaščitni učinki, s katerimi lahko vlada zaščiti izvozno konkurenčna podjetja. Po eni strani so kvote bolj zaščitne za domačo industrijo, ker omejujejo količino uvoženega blaga z maksimalno določeno količino. V 7. Prevedeno in povzeto po Suranović 2006b..

20 nasprotju carine enostavno povečujejo cene, vendar ne omejujejo konkurence v nobenem segmentu. V GATT so vpeljali oz. predstavili vodstveno načelo, po katerem imajo prednost carine pred kvotami. En razlog je bil občutek, da carine dovoljujejo bolj prilagodljiva tržišča in da bi lahko čez čas pričakovali manj zaščite. Naslednji razlog zadeva transparentnost. S kvotami je težko zaznati stopnjo s katero je trg zaščiten. S carinami, posebej z »ad valorem« carinami, se lahko uporabi carinski odstotek kot meja odstotka zaščite. Če vse upoštevamo, je lažje prenesti znižanje carinskih stopenj, kot povečanje kvot, v času trgovinske liberalizacije GATT. Rezultat tega je nastanek transparentnosti. Sporazumi trgovinske liberalizacije nenehno stremijo k zmanjšanju carinske stopnje. Na primer, države lahko privolijo k zmanjšanju povprečne carinske stopnje za 30% od njihovih veljavnih stopenj. To pravilo bi lahko zaznali kot enakega vračanju, v katerem bi vsaka država lahko liberalizirala enako stopnjo. Od tedaj naprej so sporazumi določeni, da so pravični. Kakorkoli, s kvotami bi bilo težje, če ni izključeno, sprejeti enostavna, nepristranska načela. Zaradi tega razloga so sedanje članice Svetovne trgovinske organizacije (v nadaljevanju WTO) privolile v Urugvajskem krogu v neuporabo kvot, razen v kmetijski industriji. Namesto tega bodo države sprejele carine, ki so ekvivalentne tržnim učinkom kvot. Glavna stvar je izbiranje med carinami oziroma kvotami, kot zaščitnim učinkom politike, čeprav so si enakovredne v pogojih nespremenjenih cen in učinkih blaginje. Ta enakovrednost pa ne obstaja v navzočnosti sprememb na trgu. Preučili bomo kako tržne spremembe, kot so rast v domačem povpraševanju, rast v domači ponudbi in padec svetovnih cen, vplivajo na uporabo carin in kvot. V vseh primerih bomo primerjali zaščitne učinke le-teh za domača uvozna konkurenčna podjetja. SLIKA 4: RAST V DOMAČEM POVPRAŠEVANJU. Vir: Suranović (2006b).

21 Upoštevajoč zgornji diagram bomo opisali malo uvozno državo. PFT je prosto trgovinska cena. Če je carina v prostoru, kjer domače povpraševanje raste proti PT, je uvoz enak DT ST. Če je kvota enaka QT (spodnja modra črta), bo povzročilo to enak porast v ceni do PT in enako stopnjo uvoza, kot pri uporabi carin. Tako sta tarifa T in kvota QT enakovredni. Upoštevajoč učinke na tem trgu, ko je rast v domačem povpraševanju, predstavlja v desno premaknjena krivulja povpraševanja. Rast povpraševanja bi lahko nastala zaradi večanja dohodkov v državi, ali zaradi potrošniških preferenc do določenih izdelkov. Če bi uporabili carine, bi rast v domačem povpraševanju ne vplivala na domače cene. Ker je to mala država, se svetovne cene ne spremenijo in tako domače carine, vključujoč cene, ostanejo pri PT = PFT + T. Domača ponudba ostaja na ST, povpraševanje pa se premakne, zraste, na D'T, kar povzroči porast v uvoženemu blagu in sicer je to razlika med D'T – ST. Pri uporabi kvot porast v domačem povpraševanju povzroči, da domače cene zrastejo do PQ, stopnja uvoza pa se ohrani na točki QT (zgornja modra črta). Domača ponudba bo rastla z rastjo cen, medtem ko bo domače povpraševanje padalo. Zaščitni učinki carin ali kvot se nanašajo na stopnjo, na kateri so domači proizvajalci zaščiteni in glede na tržne spremembe. Odkar domače cene bolj naraščajo s kvotami kot s carinami, bodo domače proizvajalci uživali večjo dobavo oziroma oskrbo in potemtakem večji proizvodni presežek. Kvote so torej bolj zaščitne kot carine, ne glede na porast v domačem povpraševanju. SLIKA 5: RAST V DOMAČI PONUDBI. Vir: Suranović (2006b).

22 Ponovno bomo upoštevali malo uvozno državo in tudi vse ostalo je enako. Torej PFT je prosto trgovinska cena. Če je carina v prostoru, kjer domače povpraševanje raste proti PT, je uvoz enak DT -ST. Če je kvota enaka QT (spodnja modra črta), bo povzročilo to enak porast v ceni do PT in enako stopnjo uvoza, kot pri uporabi carin. Tako sta tarifa T in kvota QT enakovredni. Upoštevajoč učinke na tem trgu, če je v porastu domača ponudba, se bo krivulja S premaknila desno v krivuljo S'. Rast ponudbe bi lahko nastala zaradi padanja proizvodnih stroškov ali zaradi izboljšanja produktivnosti. Pri uporabi carin bi rast v domači ponudbi ne vplivala na domače cene. Ker je to mala država se svetovne cene ne spremenijo in tako domače carine, vključno s cenami, ostanejo na PT = PFT+T. Ker je domača ponudba sedaj višja pri vsaki ceni, razen pri ceni PT, je ponudba enaka povpraševanju v točki DT. To pomeni, da se s carinami uvoz zmanjša na 0. Pri uporabi kvot, porast v domači ponudbi povzroča, da domače cene padejo nazaj na stopnjo proste trgovine, stopnja uvoza pa se ohrani v točki QT (spodnja modra črta). Domača ponudba bo rasla do S'Q s padcem cen, medtem ko bo domače povpraševanje prav tako raslo do D'Q. Odkar domače cene rastejo bolj s carinami kot s kvotami, so carine bolj zaščitne kot kvote, ne glede na porast v domači ponudbi. SLIKA 6: PADANJE SVETOVNIH CEN. Vir: Suranović (2006b).

23 Tudi v tem primeru bomo upoštevali malo uvozno državo. V spodnjem diagramu je s točko PFT označena cena v pogojih proste trgovine. Če je carina T upoštevana, domače cene naraščajo do Pt, uvoz pa je enak DT-ST. Če je kvota enaka OT (modra črta), bo povzročilo to enak porast v ceni in enako stopnjo uvoza. Tako sta carina T in kvota QT enakovredni. Sedaj pa bomo upoštevali učinke na tem trgu, ko svetovne cene v pogojih proste trgovine padajo. To bomo predstavili s spremembo cene od točke Pft v točko P'FT. Svetovne cene bi lahko padale zaradi padanja stroškov svetovne proizvodnje ali zaradi izboljšanja produktivnosti. Če prvotno uporabimo carine, bo padec svetovnih cen povzročil znižanje domačih cen. To pa zato, ker je to mala država in ko svetovne cene padejo, domače carine, vključujoč cene, prav tako padejo na P'T, ki je enaka P'FT+T. Z znižanimi cenami domača ponudba pade na S'T, medtem ko domače povpraševanje zraste na D'T. To pomeni, da z uporabo carin uvoz zraste na D'T-S'T. Pri uporabi kvot padanje svetovnih cen v pogojih proste trgovine ne bo imelo učinka na domače cene. Le-te bodo ostale na PT, ker je to edina cena, ki bo podprla oziroma vzdržala kvoto QT. Zaščitni učinki carin oziroma kvot se nanašajo na stopnjo, na kateri so domači proizvodi zaščiteni pred spremembami trga. Ker so domače cene višje s kvotami kot s carinami, bodo domači proizvajalci uživali večjo ponudbo in potemtakem večjo stopnjo proizvodnega presežka. Kvote so torej bolj zaščitne kot carine, ne glede na padec svetovnih cen. Kadar lahko sklepamo iz treh primerov, ko trg pogojuje spremembe, kot je ta, da uvoz narašča, so kvote bolj zaščitne kot carine. To se bo zgodilo, če domače povpraševanje narašča, domača ponudba pada, svetovne cene padajo, ali če se zgodi katera od teh kombinacij. V situaciji, ko spremembe trga povzročajo padec uvoza, so carine bolj zaščitne. To se zgodi v primeru, če domače povpraševanje pada, domača ponudba narašča, svetovne cene pa rastejo, ali katera od teh kombinacij. Odkar je zaščita pogosto predvidena za domačo uvozno konkurenčno industrijo in odkar uvoz sili podjetja v konkurenčnost, uvoz narašča. Industrija tako podpira kvote bolj kot carine, ker so kvote bolj zaščitne v tej situaciji. Pri ostalih vladah pride v poštev, predvsem kjer je dohodek potreben, zadovoljstvo upravljanja, ali sodelovanje v trgovinskih sporazumih, kot je GATT/WTO, kateri dajejo prednost carinam bolj kot kvotam..

24. 4 CARINSKI POSTOPEK 4.1 Izvajanje postopka carinjenja blaga8 Carinjenje blaga je vsako uradno dejanje pri predložitvi blaga v carinski postopek ali pri izpolnjevanju formalnosti za ponovni izvoz blaga v običajnem ali poenostavljenem postopku. Vodja izmene v izpostavi je odgovoren, da se carinski postopki pravilno izvajajo. Njegova dolžnost je, da skrbi za pomembne naloge in odločitve pri carinjenju, npr. za enakomerno in analizi tveganja primerno odrejanje preverjanj carinskih deklaracij, za odločanje o zavrženju carinske deklaracije, o spremembi podatkov v carinski deklaraciji ipd. V večjih carinskih izpostavah se lahko določijo vodje carinjenja za uvoz in izvoz ter ločeno večje število inšpektorjev za sprejem carinskih deklaracij. Če sta vlaganje in sprejem carinskih deklaracij podprta z uporabo sistema za avtomatsko izmenjavo podatkov (v nadaljevanju RIP), ki zagotavlja izpolnitev pogojev za prejem carinske deklaracije, ter je deklaracija predpisana v skladu z zakonom o elektronskem poslovanju in elektronskem podpisu, carinski delavec sprejme deklaracijo in preveri sprejete carinske deklaracije. Carinski uslužbenci ne smejo vplivati na udeleženca pri izbiri carinskega postopka in ne smejo sodelovati pri sestavljanju carinske deklaracije. Prejem carinske deklaracije je predložitev carinske deklaracije v predpisani obliki pristojnemu carinskemu organu za izvedbo izbranega carinskega postopka. Čas prejema carinske deklaracije in drugih dokumentov, ki se nanašajo na carinjenje, objavi izpostava na oglasni deski in mora biti v okviru delovnega časa izpostave. Prejem deklaracije, ne da bi bilo predloženo blago, je zgolj administrativno-tehnično dejanje, ki omogoča predhodno izvedbo nekaterih opravil zaradi hitrejšega izvajanja postopkov in nima nobenih pravnih učinkov. Če prejem carinske deklaracije ni zagotovljen z uporabo sistemov za avtomatsko obdelavo podatkov, inšpektor pred sprejemom carinske deklaracije pri vsaki ugotovi: - ali je vložena pri carinskem uradu, ki je prisojen za sprejem carinske deklaracije, - ali je vložena v času uradnih ur in na uradnih mestih carinskih organov, - ali so izpolnjeni pogoji, ki jih nalagajo predpisi o prepovedih in omejitvah za sprejem carinske deklaracije in uvedbo postopka, - ali je carinsko deklaracijo vložila upravičena oseba. To je razvidno iz priloženih listin, prevoznih listin, fakture, uvoznih dovoljenj, dovoljenj za postopke z ekonomskim učinkom ipd., - ali je carinska deklaracija za zahtevani carinski postopek vložena v predpisani obliki in pravilno izpolnjena, ali so carinski deklaraciji priložene vse listine, ki so potrebne za odobritev zahtevanega postopka, in so te listine izdali pristojni organi ter vsebujejo podatke, ki so potrebni za zahtevani carinski postopek, - ali je carinska deklaracija podpisana. Podpiše jo deklarant, v primeru direktnega zastopanja mora deklaracijo podpisati njegov pooblaščenec (npr. špediter),. 8. Povzeto po CURS 2006b..

25 -. -. ali je blago predloženo. Da je blago predloženo, mora biti razvidno iz priložene listine ali iz navedbe v carinski deklaraciji, kje se blago nahaja. Carinska deklaracija se pred predložitvijo blaga ne sme sprejeti. Če blago v določenem roku ni predloženo, se šteje, da carinska deklaracija sploh ni bila vložena, če so izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za carinski postopek z ekonomskim učinkom, kadar se sprejem carinske deklaracije šteje za izdajo dovoljenja za carinske postopke z ekonomskim učinkom.. Če je carinska deklaracija pravilno izpolnjena, se takoj sprejme, v nasprotnem primeru pa carinski delavec na deklaraciji navede razloge za zavrnitev in jo skupaj s prilogami vrne vložniku. Pisno carinsko deklaracijo sprejme inšpektor z odreditvijo knjiženja. Sprejeta je s trenutkom vpisa datuma sprejema in registrske številke v predpisane evidence in v predvideno polje na obrazcu enotne upravne listine (v nadaljevanju EUL). Ko je carinska deklaracija sprejeta, lahko deklarant zahteva spremembo podatkov v njej. Sprememba podatkov pa ni dovoljena v naslednjih primerih: - napačna prijava blaga (podatki v deklaraciji se ne nanašajo na predloženo blago) - pregled blaga (ko je odrejen pregled blaga, se zahtevku za spremembo ne ugodi) - ugotovitev carinskega organa, da so podatki, ki jih želi deklarant v deklaraciji spremeniti, netočni - prepustitev blaga deklarantu. Po sprejemu carinske deklaracije se lahko dovoli tudi razveljavitev le-te v naslednjih primerih: - če je deklarant šele po sprejemu carinske deklaracije ugotovil, da je pomotoma nenamerno deklariral blago za določen postopek, - če obstajajo posebne okoliščine, zaradi katerih izpeljava deklariranega postopka ne bi bila več upravičena. To so vojne, nemiri, naravne nesreče, embargo OZN ipd.. V obeh primerih mora deklarant vložit zahtevek in razlog za razveljavitev prepričljivo dokazati. Če gre za splošno znano dejstvo (npr. vojno), tega ni treba dokazovati. Sprejemu carinske deklaracije sledi preverjanje le-te. To obsega preverjanje listin in pregled blaga vključno z odvzemom vzorcev. Če je odrejen pregled listin, mora za to opravilo določeni carinik listine pri vsaki posebej preveriti njeno verodostojnost in ustreznost vsebine, nato pa preveriti ustreznost vseh listin skupaj s carinsko deklaracijo glede zahtevanega carinskega postopka in zahtevanih carinskih ugodnosti. Pri ugotavljanju verodostojnosti se preveri, če listina ni ponarejena, pri preverjanju vsebine pa, ali listina ustreza zahtevanemu carinskemu postopku in pogojem, ki sledijo iz veljavnih predpisov. Preverjanje carinske deklaracije obsega tudi preverjanje izpolnjevanja pogojev za prednostno obravnavo (npr. oprostitev) in izvajanje ukrepov trgovinske politike. Pregled blaga se opravi na uradnih mestih in v uradnih urah, ki so jih določili carinski organi. Carinik, ki bo pregledal blago, obvesti o tem deklaranta ali njegovega pooblaščenca.

26 ustno. Carinik sme zahtevati, da je deklarant ali njegov zastopnik prisoten pri pregledu blaga, če je potrebno, da bi se pregled ali odvzem vzorcev olajšal, in mu določi rok, v katerem mora izpolniti svoje obveznosti. Če deklarant v določenem roku ne izpolni naložene obveznosti, se carinska deklaracija izroči vodji izmene, ki odloči o nadaljnjem postopku. Vodja izmene lahko v tem primeru glede na okoliščine odloči: - da se bo pregled blaga opustil, - da se bo pregled izvedel po uradni poti na deklarantovo tveganje in stroške, - da šteje carinski organ to deklaracijo za umaknjeno. Pregled blaga se izvede zaradi primerjanja blaga med prijavljenim stanjem in dejanskim stanjem blaga v carinski deklaraciji glede na: - količino blaga (predstavlja podlago za določitev dajatev glede na enoto mere in uporabo količinskih omejite), - lastnosti in sestavo blaga (predstavlja podlago za uvrstitev v carinsko tarifo, določitev dajatev glede na sestavo in vrednost »ad valorem«, in uporabo vrednostnih omejitev, uporabo predpisov o prepovedih in omejitvah). Ugotovitve morajo prikazati dejansko stanje in biti nedvoumno zapisane. Zapisnik o ugotovitvah preverjanja carinske deklaracije mora poleg splošnih podatkov vsebovati še naslednje podatke: - kje se je pregled izvajal, - kdo je izvajal pregled (carinik, za pregled zaprošeno podjetje, izvedenec), - udeležba deklaranta ali njegovega pooblaščenca, - katera merilna sredstva so bila uporabljena, - katera odstopanja so bila upoštevana in zakaj, - dejansko ugotovljena količina, ki je podlaga za obračun dajatev. Če carinik ne more ugotoviti lastnosti blaga z vizualnim pregledom, vzorec blaga pa fizično ne more bit odvzet, ker gre za stroj, aparat, napravo ipd., zahteva tehnična pojasnil, skice, prospekte ipd., pri čemer postopa na naslednji način: - opravi pregled stroja, preveri identifikacijo s podatki na računu in drugih listinah, - pregleda prospekte oziroma načrte s potrebnimi informacijami za določitev narave blaga; preveri ali se dokumenti nanašajo na blago opisano v računu in pregledano blago ter preveri ali prospekti vsebujejo vse potrebne informacije za preverjanje uvrstitve v kombinirano nomenklaturo glede na poimenovanje prijavljene tarifne oznake. Če se lahko pravilna lastnost ali sestava blaga ugotovi le na podlagi analize ali preiskave vzorca blaga, je le-tega potrebno vzeti. Pri odvzemu vzorcev naj se upošteva ekonomičnost vodenja carinjenja postopka, kar pomeni, da se vzorci za pošiljke blaga zanemarljive vrednosti (pod 22 EUR) praviloma ne vzamejo, ne glede na to, da so očitno uvrščeni v napačno tarifno oznako. Ugotavljanje lastnosti blaga glede na carinsko vrednost zajema predvsem primerjanje dejanske kvalitete in količine blaga, ki sta izraženi v ceni za blago, s prijavljeno carinsko vrednostjo. Ugotavljajo se predvsem lastnosti, ki specifično določajo vrednost blaga, zlasti.

27 tiste, ki očitno odstopajo od običajne fakturne vrednosti ali tržne vrednosti oziroma od običajnega načina vrednotenja na trgu. Izhajajo lahko iz: - oblike transakcij glede na vrsto blaga (borzno blago, zelenjava, odpadki), - ugodnejše prijave blaga zaradi poškodovanosti, - vrednosti blaga glede na vrsto carinskega postopka (predelava pod carinskim nadzorom, začasni izvoz na oplemenitenje, aktivno oplemenitenje). Po določitvi količine blaga, tarifne oznake in carinske vrednosti se pregleda naslednje: - poreklo blaga, - tarifne in netarifne kvote, - druge carinske ugodnosti in olajšave, ki so vezane na blago, - prepovedi in omejitve, ki veljajo za blago, - drugi ukrepi zunanje trgovine. Če se pri preverjanju deklaracije ugotovi, da blago ne izpolnjuje pogojev za zahtevano prednostno obravnavo, se določi znesek carinskega dolga, kot da ugodnost ni bila zahtevana. V primeru, ko preverjanje carinske deklaracije ni odrejeno, se blago prepusti, carinska deklaracija potrdi in izroči deklarantu. Blago prepusti carinik, ki je sprejel carinsko deklaracijo. Za uporabo določb o carinskem postopku se upoštevajo podatki, ki jih je carinski deklarant navedel v carinski deklaraciji. Če se je carinska deklaracija preverila, blago prepusti carinik, ki je preverjal deklaracijo in priložene listine. Blago prepusti takoj, ko so izpolnjeni pogoji za prepustitev le-tega. Prepustitev poteka tako, da se izroči izvod carinske deklaracije, lahko pa se izda potrdilo na kateri je navedeno, da se blago prepušča. Na pisno carinsko deklaracijo, ki se izroči deklarantu, se odtisne štampiljka »PREPUŠČENO« in vpiše datum prepustitve. Prepustitev blaga pa ni dovoljena: - če ni bilo mogoče začeti ali nadaljevati pregled blaga, - če niso predloženi dokumenti, - če za blago veljajo prepovedi in omejitve, - če carinski organ ne more ugotoviti, ali je blago predmet kakršnih koli prepovedi ali omejitev. V določenih primerih se določi desetdnevni rok za odpravo razlogov, ki preprečujejo prepustitev. Deklaracije, katerih blaga ni mogoče prepustiti tudi po izteku tega roka, se izročijo vodji izpostave, ki izvede nadaljnje postopke, potrebne za premestitev in prodajo blaga. Preden se izvod carinske deklaracije izroči deklarantu, mora biti zagotovljeno, da: - je šla carinska deklaracija skozi vse zahtevane faze carinjenja, - je carinski dolg plačan ali zavarovan, - je na pisno deklaracijo odtisnjena štampiljka »PREPUŠČENO« in je vpisan datum prepustitve. Znesek ugotovljenih dajatev je potrebno knjižiti neposredno po prepustitvi blaga. Znesek dajatev, ki je bil prijavljen v carinski deklaraciji, se vknjiži na podatke, ki jih je deklarant navedel v carinski deklaraciji. Če se vloži in sprejme nepopolna carinska deklaracija ali.

28 preverjanje le-te ni dokončno, se vknjiži samo tisti znesek dajatev, ki izhaja oz začasnih podatkov, za razliko do možnega končnega zneska dajatev je potrebno zahtevati zavarovanje (bančno garancijo). Carinski dolg je treba sporočiti deklarantu, ki mora znesek dolga poravnati v desetih dneh od dneva sporočitve dolgovanega zneska. Odlog plačila mora biti posebej dovoljen, carinski organ pa pri tem upošteva ali je dolžnik zanesljiv in finančno sposoben, ali redno poravnava svoje obveznosti, ima primeren obseg poslovanja in ali v dosedanjem poslovanju ni huje kršil carinskih in davčnih predpisov. Pisne carinske deklaracije se predajo deklarantu vsak dan po seznamu carinskih deklaracij, ki so bile dane na obračun. Ko deklarant prevzame carinske deklaracije, seznam le-teh podpise in odtisne svoj pečat. S tem je postopek carinjenja blaga končan.. 4.2 Listine v carinskem postopku. 4.2.1 Enotna upravna listina Pisne carinske deklaracije je treba izdelati na obrazcu, ki ustreza uradnemu vzorcu, predvidenemu v ta namen. Uradni obrazec, ki se uporablja za pisno carinsko deklaracijo blaga v okviru običajnega postopka za njegov vnos v carinski postopek ali njegov ponovni izvor, je enotna upravna listina (v nadaljevanju EUL). Izjeme so dovoljenje, če jih predvidevajo predpisi za zadevni postopek ali če jih določajo mednarodni sporazumi (CURS 2006a). Teritorialna uporaba EUL: - v EU se EUL uporablja pri trgovanju s tretjimi državami in za gibanje neskupnostnega blaga v EU, - v skladu s Konvencijo o poenostavitvi formalnosti v blagovni menjavi se EUL uporablja tudi v državah EFTE (Švica, Norveška in Islandija) in za trgovanje teh držav z EU, - EUL ostaja v uporabi še v nekaterih zelo omejenih primerih gibanja skupnostnega blaga v EU (morebitni posamezni ukrepi za predhodno obdobje po pristopu novih članic držav, trgovanje z deli carinskega območja EU, ki ne spadajo v fiskalno območje držav članic – npr. Kanarski otoki, francoska čezmorska ozemlja, Kanalski otoki, Alandski otoki).. 4.2.2 Karnet TIR V mednarodnem cestnem prometu se zelo pogosto pojavljajo prevozi s pomočjo karneta TIR (Transport International par Route). Namen zvezka TIR je poenostavitev carinskih postopkov na mejah, zlasti v cestnem prometu. Konvencija TIR namreč dovoljuje, da blaga ni treba pregledati na obmejnih carinskih uradih tranzitnih držav, ampak se to opravi v.

29 odpremnem in namembnem kraju. Na tranzitnih carinskih uradih prav tako ni treba plačevati uvoznih in izvoznih dajatev, razen v primeru, da gre za sumljivo pošiljko (Pirkovič 1993, 233). Tako omenjena konvencija omogoča hitrejši in cenejši pretok blaga, saj se dokument izpolni in izda samo v državi, kjer se tranzit začne, in velja v vseh državah pogodbenicah. Poleg tega pa se tranzitni postopek poceni tudi zato, ker ni treba v vsaki posamezni državi pridobiti ustreznega instrumenta za zavarovanje morebitnega carinskega dolga, temveč je zavarovanje omogočeno preko celotnega sistema zavarovanj (New customs transit systems for Europe 2001). Začetki konvencije TIR segajo v leto 1959, sedaj veljavna konvencija pa je bila podpisana leta 1975 in ni omejena le na cestni promet, temveč se uporablja tudi pri multimodalni obliki transporta (cesta-železnica.ladja). Nosilec celotnega sistema prevozov TIR je mednarodna unija za cestni transport (IRU – Union Internationale des Transports Routiers) s sedežem v Ženevi, katere članice nastopajo kot garantne organizacije nasproti carinskim upravam. Pri nas je garantno združenje Intertransport iz Ljubljane, ki izdaja zvezke TIR svojim članom. Karnet TIR je mednarodna oblika tranzitne deklaracije, ki se izda za vsako vozilo posebej in za vsak mednarodni prevoz posebej. Obrazec karneta TIR je predpisan in enak v vseh državah. Gre za zvezek s platnicami in ustreznim številom listov (število listov je odvisno od tega, čez koliko držav poteka prevoz blaga). Na prvi strani platnic so navedeni podatki o izdajatelju, številka, rok veljavnosti, ime prevoznika, odhodni in namembni carinski urad, celotna vrednost blaga ter podpis in pečat izdajatelja. Na drugi strani platnic je garancija prevoznika in garanta ter njune obveznosti. Vsak list v zvezku pa je sestavljen iz talona, opisa vozila in postopkov carinskega urada ter iz manifesta (popisa) blaga (Jelenc 1983, 96). Kupon je del lista in zvezka TIR, ki se iztrga iz zvezka. V zvezku so beli listi, ki služijo za odpiranje postopka TIR pri odhodnih oziroma vstopnih medpotnih carinskih uradih in zeleni listi, ki služijo za zapiranje postopka TIR. Zeleni kupon je razdeljen na spodnji manjši in zgornji večji del. Tega zadrži namembni carinski urad, spodnji del pa se vrne odhodnemu carinskemu uradu kot potrdilo prejema blaga. Talon pa je del lista, ki ostane v zvezku TIR (Mikuž 1994, 100). Postopek TIR dovoljuje udeležbo največ štirim odhodnim in namembnim carinskim uradom, ki so lahko v različnih državah. Postopek carinskega nadzora po karnetu TIR poteka tako, da odhodni carinski urad potrdi zvezek TIR na talonu in kuponu. Odtrga kupon št. 1 in ga arhivira. Izhodni carinski urad pri izhodu iz države izpolni in potrdi talon in kupon št. 2. Spodnji del kupona pošlje odhodnemu carinskemu uradu, zgornji del pa odloži v arhiv. Odhodni carinski urad po prejemu potrdila zapre postopek TIR v svojem kontrolniku (Mikuž 1994, 112). S takšnim postopkom se na meji izognemo zamudnemu pregledovanju blaga, saj se tam praviloma ne odpirajo prevozna sredstva, vozila pa imajo prednost pri izvajanju mejne kontrole..

30 4.2.3 ATA karnet Tudi konvencija ATA (Admission Temporaire-Temporary Admission – Začasni uvoz) je namenjena hitrejšemu in cenejšemu pretoku blaga preko meja, omogoča pa tudi direktni prehod v enega od izbranih carinskih postopkov. To je mednarodna listina, ki se uporablja kot dokument o jamstvu za carinske in druge uvozne dajatve pri začasnem uvozu ali izvozu blaga. Cilj konvencije ATA, sklenjene leta 1961 v Bruslju, je olajšanje začasnega uvoza in izvoza blaga z odpravo carinskih deklaracij posameznih držav in zagotovitev ustreznega sistema jamstev za plačilo carinskega dolga, če blago iz kakršnega koli razloga ne bi bilo znova izvoženo v določenem roku. Poleg tega konvencija omogoča tudi poenostavitev pri tranzitu blaga preko ene ali več držav (Mikuž 1999, 8). Postopek ATA se lahko uporablja za začasno uvoženo oziroma izvoženo blago pod pogojem, da bo to blago ponovno izvoženo oziroma uvoženo v isti obliki oziroma stanju. Pogoj je tudi, da blago začasno uvaža oseba s stalnim bivališčem zunaj države začasnega uvoza in da bo blago še naprej ostalo v lasti te osebe. Zvezek ATA se ne sme uporabit za: - opremo, ki bo služila za notranji transport blaga, - opremo, ki se uporablja za industrijsko proizvodnjo ali pakiranje blaga (razen ročnega orodja), - opremo za izkoriščanje naravnih bogastev, za gradnjo, za popravilo in vzdrževanje zgradb, - blago, ki se uvaža zaradi oplemenitenja, predelave, dodelave in popravila, - blago, ki se uvaža na razstave, organizirane za privatne namene v trgovinah ali poslovnih prostorih, predvidenih za prodajo tujega blaga - druge primere, ki niso predvideni v posameznih konvencijah, ki se uporabljajo v sistemu ATA. Zvezek ATA je sestavljen iz več listov, katerih vrsta in število sta odvisna od držav, skozi katere potuje blago ali v katere se začasno uvaža. Zvezek je sestavljen iz zelenih platnic in večbarvnih listov, ki so rumeni, beli in modri. Vsak list se uporablja za določen namen, sestavljen pa je iz dveh delov: - talona oziroma kontrolnega odrezka, ki ostane v zvezku, in - kupona, ki ga zadrži carinski organ in služi kot carinski dokument. Kuponi se delijo na tri dele: v prvem se ponavljajo navedbe s prve strani platnic, drugi del vsebuje izjavo imetnika, tretji del pa izpolni carinski organ. Zadnja stran kupona vsebuje enako specifikacijo blaga, kot je navedena na drugi strani sprednje platnice. Talon in kupon imata isto serijsko številko (Mikuž 1999, 10). Za izpolnjevanje zvezka ATA pri začasnem uvozu blaga se uporabljajo listi bele barve, pri začasnem izvozu in ponovnem uvozu blaga se uporabljajo listi rumene barve, listi modre barve pa se uporabljajo pri tranzitnem postopku. Sistem karnetov ATA daje praktične prednosti tako carinskim organom kakor tudi podjetjem, organizacijam in posameznikom, ki uvažajo in izvažajo blago. Ker karnet ATA nadomešča različne carinske dokumente za začasen izvoz in uvoz blaga, pomeni to manj.

31 dela s papirji za imetnika karneta in nenazadnje tudi manj administrativnega dela za carinske organe. Blago, navedeno v karnetu ATA, uživa mednarodno garancijo v okviru verige garantov podpisnic konvencije o karnetu ATA, zato pri uvozu in izvozu odpadejo dodatne garancije in varščine (Vujadinovič 1993, 16).. 4.3 Vrste carinskih postopkov. 4.3.1 Uvoz blaga9 Z vnosom blaga na carinsko območje Skupnosti je le-to pod carinskim nadzorom in je lahko predmet kontrole carinskih organov. Carinjenje blaga se opravi pri mejni carinski izpostavi, lahko pa se blago najprej uvede v tranzitni postopek, da se prepelje do kraja, kjer naj bi bilo vneseno v izbran carinski postopek. Promet z blagom, ki je zavezano kakršni koli predpisani kontroli, t.j. veterinarski, fitosanitarni ali kateri drugi, je dovoljen le preko tistih mejnih prehodov, ki so določeni za promet takšnega blaga. Tranzitni deklaraciji je potrebno priložiti vse predpisane dokumente za izvedbo carinskega postopka oziroma dokazila o tem, dokazila o tem, da je bila opravljena predpisana kontrola. Prav tako je potrebno predložiti dokazilo o ustreznem instrumentu zavarovanja carinskega dolga. Istovetnost blaga se zagotovi z namestitvijo carinskih oznak ali s podrobnim opisom blaga. Tranzitni postopek se konča s predložitvijo blaga namembnemu carinskemu organu. Blago takrat pridobi eno izmed carinsko dovoljenih rab ali uporab. Carinsko dovoljena raba ali uporaba pomeni: - vnos blaga v carinski postopek, - vnos blaga v prosto cono ali skladišče, - ponovni izvoz blaga s carinskega območja, - uničenje blaga, - odstop blaga državni blagajni. Po vnosu blaga na carinsko območje lahko vloži deklarant deklaracijo za naslednje carinske postopke: - sprostitev blaga v prost promet, - tranzit, - carinsko skladiščenje, - aktivno oplemenitenje, - predelava pod carinskim nadzorom, - začasni uvoz blaga. Nekaj teh postopkov je že opisnih v tretjem poglavju, sedaj pa bomo opisali postopek sprostitve blaga v prost promet in postopek tranzita. 9. Povzeto po CURS 2006e..