Prakse zmanjševanja količine odloženih odpadkov v Komunalnem podjetju Vrhnika

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO. NINA KRAŠOVEC. Prakse zmanjševanja količine odloženih odpadkov v Komunalnem podjetju Vrhnika Zaključna seminarska naloga. Ljubljana, 2017.

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO. NINA KRAŠOVEC. Prakse zmanjševanja količine odloženih odpadkov v Komunalnem podjetju Vrhnika Zaključna seminarska naloga. Mentorica: doc. dr. Katja Vintar Mally. Univerzitetni študijski program prve stopnje: geografija in italijanski jezik in književnost. Ljubljana, 2017.

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Katji Vintar Mally za strokovno pomoč pri izdelavi zaključne seminarske naloge..

IZVLEČEK Prakse zmanjševanja količine odloženih odpadkov v Komunalnem podjetju Vrhnika Javno podjetje Komunalno podjetje Vrhnika d.o.o. se na območju treh občin (Borovnica, LogDragomer in Vrhnika) med drugim ukvarja tudi z ravnanjem z odpadki. Že več kot 20 let ima urejeno ločeno zbiranje odpadkov, njegovo učinkovitost pa poskuša povečevati z različnimi praksami. Velik del teh praks se usmerja na izvor nastajanja odpadkov, saj skušajo z razpršenim ozaveščanjem doseči čim širši krog ljudi. Temelj empirične raziskave je anketa, ki ugotavlja odnos občanov do ločevanja odpadkov, njihovo poznavanje Zero Waste strategije in njihovo zadovoljstvo s komunalnim podjetjem. Namen ankete je bil tudi raziskovanje morebitnih razlik glede na spol, starost, izobrazbo oz. občino, v kateri bivajo anketiranci. Na področju okoljske ozaveščenosti so se najbolj intenzivno pokazale razlike med spoloma, saj so ženske izkazale višjo stopnjo okoljske ozaveščenosti od moških. Ozaveščanje se večinoma osredotoča na ločevanje odpadkov, manj pozornosti pa posveča ponovni uporabi in preprečevanju nastajanja odpadkov. Posledično so višje stopnje znotraj Zero Waste hierarhije anketiranim nekoliko manj blizu, količine ločeno zbranih frakcij pa so dosegle stopnjo, pri kateri se lahko le še počasi povečujejo, zato je za povečanje učinkovitosti smiselno preusmerjanje vedno več pozornosti na ponovno uporabo in preprečevanje nastajanja odpadkov. Ključne besede: komunalno podjetje, ravnanje z odpadki, ločevanje odpadkov, ozaveščanje, Zero Waste ABSTRACT The practices of the municipal company Komunalno podjetje Vrhnika that reduce the amount of waste disposed The municipal company Komunalno podjetje Vrhnika (KPV) is occupied with, among other things, waste management in three municipalities (Borovnica, Log-Dragomer and Vrhnika). Its separate collection of waste has been established for more than 20 years and tries to improve its efficiency through different practices. A large part of these practices is focused on the source of waste production in order to spread awareness among the widest possible range of people. The foundation of this thesis is an empirical survey analysing the attitude of the municipality’s residents to separate collection, their knowledge of the Zero Waste strategy and their satisfaction with KPV. The purpose of the survey was also to explore the possible differences in opinion based on gender, age, education or the interviewees’ municipality. In the area of environmental awareness, the biggest differences emerged on the basis of gender, where women were shown to be more environmentally aware than men. KPV’s spreading of awareness about waste issues is mainly focused on separate collection of waste, and less attention is given to either reuse or the prevention of waste. Consequently, interviewees showed less affinity with activities higher in the Zero Waste hierarchy. As the amount of separate collection has by now reached the stage at which it can only slowly increase, it is therefore crucial, for the increase in efficiency, to redirect greater attention to both reuse and waste prevention measures. Key words: municipal company, waste management, separate collection of waste, spreading awareness, Zero Waste. 1.

Kazalo 1. Uvod ............................................................................................................................ 3 1.1. Namen, cilji in hipoteza .................................................................................................. 3 1.2. Metode dela ................................................................................................................... 4 2. Ravnanje z odpadki ...................................................................................................... 5 2.1. Zero Waste ..................................................................................................................... 6 2.1.1. Koncept Zero Waste, cilji, načela in hierarhija ........................................................ 6 3. Prakse Komunalnega podjetja Vrhnika.......................................................................... 8 3.1. Zbiranje in odvažanje ločenih frakcij ............................................................................ 11 3.2. Razstavljanje kosovnih odpadkov................................................................................. 11 3.3. Ozaveščanje .................................................................................................................. 12 3.4. Akcija KOKO .................................................................................................................. 13 3.5. Depo ............................................................................................................................. 13 3.6. Pralne plenice ............................................................................................................... 13 4. »Vpliv praks Komunalnega podjetja Vrhnika na ozaveščenost občanov in njihov odnos do ravnanja z odpadki« ................................................................................................... 14 4.1. Sestava ankete in značilnosti vzorca ............................................................................ 14 4.2. Odnos do ločevanja odpadkov ..................................................................................... 15 4.3. Zero Waste strategija ................................................................................................... 20 4.4. Zadovoljstvo s komunalnim podjetjem ........................................................................ 23 Sklep .............................................................................................................................. 26 Summary ........................................................................................................................ 29 Viri in literatura .............................................................................................................. 31 Seznam slik ..................................................................................................................... 34 Seznam preglednic .......................................................................................................... 34 Priloge ............................................................................................................................ 35. 2.

1. Uvod Človekovo življenje je tesno povezano z nastajanjem odpadkov, ki so stranski produkt njegovih dejavnosti. Za proizvodnjo vsakršnega izdelka je potrebna določena količina energije in snovi, ki jo zavržemo v trenutku, ko izdelek pristane na odlagališču. Takšno linearno gospodarstvo neprestano izkorišča vire energije, saj njegov proces vodi od surovine preko izdelka do končnega odpadka. Z odlaganjem nastopita prostorska problematika, saj odlagališča zahtevajo vedno več prostora, in nevarnost onesnaževanja zraka, vodotokov in podtalnice. Ločevanje odpadkov omogoča zmanjšanje količin odloženih odpadkov, saj del njih postane surovina. Gre za vidik, ki je temelj krožnega gospodarstva, pri katerem odpadek dobi novo vrednost, s tem pa se znatno zmanjša raba neobnovljivih virov in energije, ki bi bila potrebna za predelavo, transportiranje itd. Proces torej poteka od surovine preko izdelka do odpadka, ki postane surovina za nov izdelek. Pogoj za to je učinkovito ločevanje odpadkov, pri katerem je treba začeti na samem izvoru, in sicer pri vsakemu posamezniku doma. Da pa je dosežena želena učinkovitost na izvoru, morajo ključno vlogo pri tem igrati javne inštitucije, kjer se na lokalni ravni velik del te naloge prenese na komunalno podjetje. Slovenija ima področje ravnanja z odpadki zakonodajno urejeno, vendar pa se izvaja na občinski ravni, zaradi česar velikokrat prihaja do razlik med občinami. Na območju občin Borovnica, Log-Dragomer in Vrhnika deluje Komunalno podjetje Vrhnika, ki velik del pozornosti namenja ozaveščanju občanov. S precej raznolikimi praksami in metodami skuša doseči čim širši krog občanov in s tem še dodatno zmanjševati količine odloženih odpadkov. Kljub dobremu izkoristku odpadkov, ki jih vrnemo nazaj v proizvodni proces, se ob tem še vedno porablja energija, katere rabo veliko bolj učinkovito zmanjšamo z uveljavitvijo ponovne uporabe izdelkov in preprečevanjem nastajanja odpadkov. Pri tem ima ponovno pomembno vlogo ozaveščanje, ki lahko z ustreznimi metodami pripelje do zmanjšanja potrošništva današnje družbe.. 1.1.. Namen, cilji in hipoteza. Namen zaključne seminarske naloge je raziskati, s kakšnimi ukrepi Komunalno podjetje Vrhnika (v nadaljevanju KPV) usmerja ravnanje z odpadki proti trajnostnemu ravnanju z odpadki in posledično proti zmanjševanju količine odloženih odpadkov. Pri tem se bom osredotočila predvsem na prakse, ki se jih poslužuje komunalno podjetje za ozaveščanje občanov, ter raziskala, na katero stopnjo znotraj lestvice Zero Waste hierarhije spadajo. Cilj naloge je raziskati in na kratko predstaviti zgodovino ravnanja z odpadki v KPV in se navezati na današnje ravnanje z odpadki. Ugotavljala bom, s kakšnimi ukrepi si KPV v zadnjih letih prizadeva zmanjševati količine odloženih odpadkov, vključevati v krožno gospodarstvo in ustvarjati nova zelena delovna mesta ter načine, ki se jih podjetje poslužuje za implementacijo Zero Waste načel. S pomočjo ankete bom ocenila stopnjo ozaveščenosti med občani in ugotavljala, kako pomembno vlogo pri tem igra KPV. Preko navedenih ciljev bom poskušala potrditi hipotezo, da se KPV s svojimi praksami za zmanjševanje količin odloženih odpadkov poglavitno posveča ločevanju odpadkov, zato je tudi stopnja ozaveščenosti občanov nižja, ko se pomaknemo višje po hierarhični lestvici ravnanja z odpadki.. 3.

1.2.. Metode dela. Pri pisanju zaključne seminarske naloge sem najprej pregledala in analizirala zbrano literaturo. JP KPV, d.o.o. vsako leto napiše Program zbiranja ločenih frakcij (Rupnik, 2016), v katerega so vključene številne statistike, vključno s preglednicami in grafičnimi prikazi. Program sicer ni objavljen na spletu, vendar ga lahko pridobi vsak, ki se zanj zanima. V njem so opisane splošne informacije o ravnanju z odpadki v KPV, o dejavnostih, akcijah in načrtih podjetja, pa tudi številni empirični podatki o količinah zbranih ločenih frakcij v prejšnjih letih ter projekcije za prihajajoče leto. Eden izmed poglavitnih ciljev zaključne seminarske naloge je usmeritev na področje ozaveščanja, ki ga KPV naslavlja na svoje uporabnike. Pri tem je torej ključno analizirati tako delovanje samega podjetja in njegovih praks kot tudi odnos, ki ga imajo uporabniki do ravnanja z odpadki. Tako sem že pred začetkom pisanja seminarske naloge opravila intervju z g. Jernejem Feferjem, ki je zaposlen v KPV in je med drugim zasnoval trgovino Depo ter sestavil ciklični program ozaveščanja za osnovnošolsko mladino (Fefer, 2016), ter z go. Jožico Rupnik, kom. inž., prav tako zaposleno v KPV. Po opravljenem intervjuju sem pregledala že prej omenjeni Program zbiranja ločenih frakcij, ki mi je pomagal pri ugotavljanju, kakšne podatke v podjetju zajemajo, poleg tega pa sem si lahko ustvarila širšo sliko o samem delovanju podjetja na področju ravnanja z odpadki. Tako sem lahko v naslednjem koraku postavila delovno hipotezo in se lotila drugega dela, tj. osredotočenja na same uporabnike komunalnih storitev. Izdelala sem spletno anketo, ki je bila namenjena občanom treh občin, v katerih komunalno podjetje deluje. Z anketo sem pridobila podatke za nadaljnjo empirično analizo, s katero sem ugotavljala odnos občanov do ločevanja odpadkov, njihovo poznavanje Zero Waste strategije in njihovo zadovoljstvo s komunalnim podjetjem ter poskušala ugotoviti, če prihaja do razlik glede na spol, starost, izobrazbo ali občino, v kateri bivajo. Slika 1: Raziskovalni model.. 4.

2. Ravnanje z odpadki Direktiva o ravnanju z odpadki (2008/98/ES) obravnava odpadek kot vir surovin in ne le kot nekaj nekoristnega, kar je treba odložiti. Sprejeta je bila na ravni Evropske unije, države članice pa so morale sprejeti ukrepe, da se odpadki v čim večji meri ponovno uporabijo (Ministrstvo …, 2017). Z direktivo je bila določena 5-stopenjska hierarhija ravnanja z odpadki (slika 2), s katero je določen prednostni vrstni red pri načrtovanju politike in pripravi zakonodaje na tem področju (Drev, Čuvan, 2013). Tako se tudi Komunalno podjetje Vrhnika poslužuje številnih praks, s katerimi upošteva omenjeno hierarhijo ravnanja z odpadki in z njimi zmanjšuje količino odloženih odpadkov in posledično povečuje delež ločeno zbranih odpadkov, ki jih je mogoče ponovno uporabiti kot surovino za nov izdelek. Komunalno podjetje namenja pozornost tudi ponovni uporabi in preprečevanju nastajanja odpadkov, njihove prakse pa so podrobneje predstavljene v tretjem poglavju. Slika 2: Petstopenjska hierarhija ravnanja z odpadki.. Vir: Bernard Vukadin, Polanec, 2011. V omenjeni hierarhiji ima najvišjo prioriteto preprečevanje nastajanja odpadkov na izvoru (Ministrstvo …, 2017). Na drugem mestu je ponovna uporaba, s čimer se ohrani prvotno namembnost izdelka ali pa se mu z manjšimi spremembami nameni novo funkcijo. S tem se podaljšuje življenjsko dobo izdelka, ohranja naravne vire in zmanjšuje količino novonastalih odpadkov. Ponovni uporabi sledi reciklaža (recikliranje in kompostiranje), kjer se z različnimi postopki odpadne materiale predela v materiale, ki se jih uporabi za ponovno izdelavo enakega ali drugačnega izdelka. Ključ za učinkovito recikliranje je ločevanje odpadkov, kar se na prvem mestu dosega z zbiralnicami in ločenim zbiranjem organskih odpadkov (Vidic, 2014). S kompostiranjem spremenimo problematične odpadke v koristen produkt za masovno uporabo v kmetijstvu in s tem zmanjšamo potrebo po ekološko problematičnih umetnih gnojilih (Drev, Čuvan, 2013). Temu sledi pridobivanje energije iz odpadkov oz. uporaba odpadkov kot gorivo v kurilni napravi ali industrijski peči ali uporaba odpadkov za pridobivanje goriva, medtem ko sežiganje komunalnih in drugih odpadkov s toplotno obdelavo z namenom njihovega odstranjevanja ne spada k predelavi odpadkov (Uredba o odpadkih, 2015). Kot zadnje, ki ima torej najnižjo prioriteto, je odlaganje odpadkov na odlagališčih, saj se s tem neučinkovito izkorišča in spodbuja nadaljnje črpanje omejenih naravnih virov, poleg tega se onesnažuje okolje, kar negativno vpliva tako na zdravje ljudi kot tudi ostalih živih bitij (Vidic, 2014). Cilj direktive je približati EU k »družbi recikliranja«, ki se 5.

poskuša izogibati nastajanju odpadkov in jih uporablja kot vir surovin. V skladu s tem ciljem je treba odpadke ločeno zbirati, če je to tehnično in okoljsko izvedljivo in ne povzroča prevelikih stroškov (Direktiva 2008/98/ES …, 2008). Za doseganje ciljev je navedena nujnost obveščanja in ozaveščanja širše javnosti in določenih skupin potrošnikov, na kakšen način naj to izvajajo države članice, pa omenjena direktiva ne določa (Vidic, 2014).. 2.1.. Zero Waste. Prva zakonodaja, ki je na nacionalni ravni uvedla obvezno ločevanje odpadkov, je bila sprejeta leta 2001 (Odredba …, 2001), KPV pa je že leta 1994 podprl začetek ločenega zbiranja odpadkov v gospodinjstvih in sedaj učinkovito zbira ločene odpadke, ki predstavljajo 80 % vseh zbranih odpadkov. S tem je količina odloženih odpadkov manjša, saj se zbere več koristnih odpadkov in posledično so okoljske obremenitve manjše. Za leto 2017 je predvideno več kot 81-odstotno izločanje koristnih odpadkov (Rupnik, 2016), s čimer je bil že presežen Zero Waste cilj za leto 2020 (80 %) (Zero Waste Slovenija, 2016). Samo ime Zero Waste nekoliko zavaja, saj nikoli ne bo mogoče doseči stanja popolne odsotnosti odpadkov, ki so del družbe in njenega delovanja. Odpadki torej so in bodo vedno nastajali, vseeno pa gre strategija Zero Waste, v primerjavi z direktivo o ravnanju z odpadki (2008/98/ES), korak dlje, saj je to »etičen, ekonomski, učinkovit in vizionarski cilj, ki vodi družbo v spremembo življenjskega stila in navad ter k posnemanju trajnostnih naravnih ciklov, kjer so vsi odpadni materiali surovina za nekoga drugega. Zero Waste pomeni oblikovanje in upravljanje izdelkov in procesov tako, da se zmanjša volumen in toksičnost odpadkov, ohranja ter predela vse materiale in se jih ne sežiga ali odlaga. Implementacija Zero Waste bo preprečila vsakršne izpuste v zemljo, vodo ali zrak, ki bi lahko ogrozili zdravje ekosistemov, ljudi, živali ali planeta« (Zero Waste International Alliance, 2015). 2.1.1. Koncept Zero Waste, cilji, načela in hierarhija Pri Zero Waste gre za gibanje, ki združuje in povezuje evropske lokalne skupnosti z mednarodnimi organizacijami ter z lokalnimi Zero Waste skupinami, njegov cilj pa je usmerjanje družbe k postopnemu opuščanju vseh vrst odpadkov oz. njihovo vključitev v krožno gospodarstvo, kjer odpadek ne pristane na odlagališču ali v sežigalnici, ampak je izkoriščen kot surovina (Zero Waste Slovenija, 2017b). Prinaša nova zelena delovna mesta v zbirnih centrih, centrih ponovne uporabe in centrih za ravnanje z odpadki (Umanotera, 2016), kjer je na obravnavanem območju treba podčrtati dobro prakso KPV – Depo. V energetskem smislu Zero Waste znižuje emisije tam, kjer se običajno porabi največ energije, tj. v začetni fazi s pridobivanjem surovin in proizvodnjo, in sicer tako, da večino hranil in virov usmerja nazaj v naravne cikle prsti ali vključuje materiale v ponovno uporabo in recikliranje. Pri slednjih dveh je prihranek energije bistveno višji od količine energije proizvedene v sežigalnici (Zero Waste Slovenija, 2017b). Pri tem gibanju ne gre za družbo brez odpadka, pač pa je ključnega pomena zmanjševanje količin odloženih odpadkov. To pomeni, da so odlagališča še vedno dopustna in predstavljajo zadnjo možnost znotraj hierarhije ravnanja z odpadki (slika 3), vendar je pred odlaganjem potrebna biološka stabilizacija ter sortiranje materialov za recikliranje in iskanje možnosti za ponovno uporabo izdelkov, medtem ko so sežigalnice popolnoma nesprejemljive (Zero Waste Slovenija, 2017a). Gradnja sežigalnice zahteva velike investicije, kar pomeni, da bi morala delovati dolgo časa, da bi se tako visok vložek izplačal, razen tega pa je zmogljivost sežigalnice običajno zelo velika in bi potrebovala vedno nove količine odpadkov. Tako imamo torej na 6.

eni strani trud za zmanjšanje količin mešanih odpadkov, na drugi pa bi z zmanjšanjem teh količin oškodovali sežigalnice, ki bi na neki točki imele premalo odpadkov. Zaradi tega je treba iskati in vzpostavljati sisteme, ki so dovolj prilagodljivi na zmanjšanje količin mešanih odpadkov. Slika 3: Zero Waste hierarhija.. Vir: Zero Waste Slovenija, 2017a. Odlaganju sledi urejeno odstranjevanje virov, kjer je treba prepovedati toksične materiale in izdelke, ki jih ni možno varno ponovno uporabiti, reciklirati ali kompostirati. Energetska predelava in pridobivanje goriv sta dovoljena samo preko sistemov, ki delujejo pri bioloških temperaturah in tlaku. Sledi recikliranje anorganskih in organskih odpadkov. Recikliranje izdelka za večkratno uporabo v izdelek za enkratno uporabo je manj zaželeno (recikliranje navzdol). Zavržke hrane bi bilo na prvem mestu treba porabiti za prehrano ljudi, nato za krmo živali, šele končni ostanek bi se kompostiralo in s tem vrnilo v prst ali pa bi se ga uporabilo kot gorivo. Naslednja stopnja, ki je bolj zaželena od recikliranja, je ponovna uporaba, s čimer se ohranja vrednost in uporabnost izdelka, še višje na lestvici pa se nahaja oblikovanje trajnostnih in vračljivih izdelkov. Ključno je, da imajo izdelki dolgo življenjsko dobo, da jih je možno popraviti, ponovno uporabiti, preprosto razstaviti in v celoti reciklirati. Narejeni morajo biti iz ponovno uporabljenih delov, recikliranih ali trajnostnih materialov, pridobljenih iz obnovljivih virov. Pomembne so jasne označbe izdelka (njegovih materialov in ime proizvajalca), zniževanje toksičnosti materialov in uvajanje »lizinga« storitev in izdelkov kot nadomestilo klasični prodaji. Temu sledi spodbujanje kroženja naravnih virov in spodbude za zniževanje količin nastalih odpadkov, kjer ključno vlogo igrajo glavni akterji v politiki in gospodarstvu, ki bi s svojimi spodbudami podprli družbeno in okoljsko odgovorne cilje ter prehod v krožno in lokalno gospodarstvo. Za najbolj zaželena veljata zniževanje porabe in ohranjanje materialov, pri čemer se spodbuja proizvajalce, da dobavljajo izdelke in embalaže, ki zagotavljajo omejeno količino odpadkov in emisij, poleg tega pa so zavezani prevzeti tiste, ki povzročajo nastajanje odpadkov in emisij. Potrebno je opuščanje uporabe 7.

nevarnih snovi in njihovo nadomeščanje z manj nevarnimi ali nenevarnimi alternativami. Ključnega pomena pa je posameznikovo zmanjševanje porabe in izogibanje izdelkom za enkratno uporabo ter večja uporaba lastne embalaže in izdelkov za večkratno uporabo (Zero Waste Slovenija, 2017a). Z ločevanjem odpadkov ohranjamo uporabnost posameznih materialov, hkrati pa je cilj stalno zmanjševanje količine tistih odpadkov, ki jih ni mogoče ponovno uporabiti, reciklirati ali kompostirati. Za to je treba začeti že na izvoru, torej pri spodbujanju proizvajalca, da izdeluje izdelke z daljšo življenjsko dobo in tiste, ki jih ni mogoče reciklirati ali ponovno uporabiti, preoblikuje oz. jih umakne s trga (Zero Waste Slovenija, 2017b). Kot prve so bile spomladi leta 2014 v mrežo Zero Waste povabljene občine Borovnica, LogDragomer in Vrhnika, saj ločeno zbirajo odpadke že 20 let in pri tem dosegajo odlične rezultate (Javno podjetje …, 2015c). Vse tri občine so se s priključitvijo mednarodni mreži zavezale, da bodo do leta 2020 ločeno zbrale 80 % odpadkov, da se bo količina nastalih odpadkov zmanjšala na 300 kg/prebivalca letno, količina mešanih odpadkov pa se bo do leta 2020 zmanjšala na 70 kg/prebivalca. Občine so zastavljen cilj deleža ločeno zbranih odpadkov presegle že leta 2015, ko je ta znašal 80,58 % (Zero Waste Slovenija, 2016), medtem ko je bilo istega leta v Sloveniji ločeno zbranih 69 % komunalnih odpadkov (Polh, Vidic, Žitnik, 2016). Presegle pa so tudi cilj glede količine mešanih odpadkov, ki je znašala 65,5 kg/prebivalca. Poleg imenovanih občin so v Zero Waste priključene še občine Ljubljana, Bled, Gorje, Radovljica in Slovenske Konjice (Zero Waste Slovenija, 2016).. 3. Prakse Komunalnega podjetja Vrhnika KPV deluje na območju treh občin – Borovnica, Log-Dragomer in Vrhnika (slika 4). Vse tri občine ležijo v Osrednjeslovenski statistični regiji, in sicer na robu Ljubljanskega barja, na stiku kraškega in nekraškega površja. Občini Borovnica in Vrhnika sta od Ljubljane oddaljeni približno 20 km, medtem ko je občina Log-Dragomer nekoliko bližje. S 115,7 km2 je občina Vrhnika največja, sledi ji občina Borovnica s površino 42,3 km2, najmanjša pa je občina LogDragomer, ki ima površino 11 km2 (Teritorialne enote …, 2017). V letu 2017 je v prvem polletju v občini Borovnica bivalo 4.376 prebivalcev, v občini Log-Dragomer 3.653 prebivalcev, v občini Vrhnika pa 16.907 prebivalcev (Prebivalstvo …, 2017). Tako je torej gostota prebivalstva največja v občini Log-Dragomer (332,1 prebivalcev/km2), skoraj trikrat manjša pa je v občinah Vrhnika (146,3 prebivalcev/km2) in Borovnica (103,5 prebivalcev/km2) (Gostota naseljenosti …, 2017). Osnovne dejavnosti komunalnega podjetja na obravnavanem območju obsegajo področja oskrbe s pitno vodo, odvajanja in čiščenja odpadne vode, ravnanja z odpadki, oskrbe s plinom, vzdrževanja pokopališča in pokopališke dejavnosti, tržnične dejavnosti, vzdrževanja javnih površin in vzdrževanja javne razsvetljave (Javno podjetje ..., 2015b). Leta 1964 je skupščina občine Vrhnika izdala odločbo o ustanovitvi in dovoljenju za konstruiranje Komunalnega podjetja Vrhnika, s čimer se je od Obrtno gradbenega podjetja Dolomiti Vrhnika odcepila komunalna dejavnost in se oblikovala kot samostojno podjetje, ki je prevzelo področje vzdrževanja cest in javnih površin, vzdrževanje snage, kanalizacijo, javni vodovod in druge komunalne dejavnosti. Kasneje se je podjetje razširilo še na pokopališko. 8.

dejavnost, vodovodno-inštalatersko dejavnost, opravljanje storitev s traktorskimi priključki ter upravljanje in vzdrževanje stanovanjskih hiš (Javno podjetje …, 2015d). Slika 4: Obravnavano območje.. Na področju ravnanja z odpadki so imeli na začetku na razpolago zgolj sposojeno vozilo iz Ljubljane, ki je enkrat na teden pobiralo odpadke, leta 1975 pa so kupili prvo smetarsko vozilo. Zadnjih dvajset let podjetje namenja veliko pozornosti ločenemu zbiranju odpadkov, saj je že leta 1995 med gospodinjstva brezplačno razdelilo zelene zabojnike za organske odpadke in manjše kuhinjske kontejnerje. Poleg tega so postavili tudi prvo prebiralnico odpadkov v Sloveniji in nekaj let kasneje še kompostarno z računalniško vodenim vpihovanjem zraka (Javno podjetje …, 2015d). Na tem področju je torej KPV dosegal najboljše rezultate med komunalnimi podjetji v Sloveniji in tako je leta 2011 občina Vrhnika dobila naziva najbolj zelene občine z več kot 5000 prebivalci in najbolj zelene občine z več kot 5000 prebivalci na področju ravnanja z odpadki. Občina Borovnica je medtem prejela naziv za najbolj zeleno občino 2011 z manj kot 5000 prebivalci na področju ravnanja z odpadki (Javno podjetje …, 2015d). KPV skrbi za zbiranje in odvoz odpadkov za več kot 24.000 prebivalcev in skupno pokriva 17.040 ha površine. Poleg tega stalno namešča nove zbiralnice oz. ekološke otoke, ki so praviloma postavljeni v stanovanjskih območjih, ob večjih trgovinah ali trgovskih centrih, zdravstvenih domovih, bolnišnicah, šolah in vrtcih. Pogojeni so z gostoto poselitve, saj mora biti na območju mestnega jedra ali večjega stanovanjskega naselja urejen en ekološki otok na vsakih 500 prebivalcev, kjer pa je gostota poselitve manjša od 300 prebivalcev/km2, ekološkega otoka ni treba namestiti, če ima komunalno podjetje v sortirnici možnost naknadnega izločanja ločenih frakcij iz stekla (Rupnik, 2016). 9.

Na vsakem ekološkem otoku so najmanj trije zabojniki (zabojnik za steklo, papir in embalažo), ki imajo skupno prostornino 5400 litrov, od tega je na enaindvajsetih lokacijah postavljen še večji zabojnik za papir s prostornino 3200 litrov. V vseh treh občinah skupaj je bilo do konca leta 2016 nameščenih 212 ekoloških otokov, in sicer 39 v občini Borovnica, 32 v občini Log-Dragomer in 141 v občini Vrhnika. Načrt za leto 2017 je število ekoloških otokov povečati na 224 (Rupnik, 2016). Količina mešanih komunalnih odpadkov se je v zadnjih letih konstantno zmanjševala, medtem ko so se količine organskih odpadkov in odpadkov zbranih na ekoloških otokih počasi povečevale (preglednica 1). To je tudi cilj komunalnega podjetja, ki z nekaterimi praksami spodbuja večje količine ločeno zbranih odpadkov. V zadnjih letih so se najbolj spremenile količine mešanih komunalnih odpadkov (slika 5), ki so sprva doživele kar precej hiter padec, nato so se na neki točki upočasnile in začele celo stagnirati. Delež zbranih organskih odpadkov je naraščal počasneje, deloma tudi zaradi vse večjega števila gospodinjstev, ki se odločajo za kompostiranje na domu, saj ti odpadki niso zajeti v statistike. Ravno tako se delež ločeno zbranih frakcij, zajet v zbiralnicah, počasi povečuje. V zadnjih letih se količine ločenih frakcij ne povečujejo tako hitro, saj so se ljudje v tem času navadili ločenega zbiranja odpadkov, sedaj pa pri tem le še vztrajajo. Zmotna pa bi bila želja po konstantnem povečevanju količin ločeno zbranih odpadkov, saj bi to lahko pomenilo, da se absolutne količine odpadkov na občana povečujejo. Ključno je le povečevanje deleža ločeno zbranih odpadkov, ki bi ga moral spremljati resnejši cilj zmanjševanja količin nastalih odpadkov na občana. Zato je pri spodbudah in ozaveščanju bistven prehod iz ločenega zbiranja odpadkov na ponovno uporabo in preprečevanje nastajanja odpadkov. Slika 5: Letne količine zbranih organskih odpadkov, odpadkov zbranih na ekoloških otokih in mešanih komunalnih odpadkov na občana, 2009–2017.. Količina v kg/prebivalca. 200 150. Organski odpadki. 100. Odpadki zbrani na ekoloških otokih. 50 0 2009. Mešani komunalni odpadki 2011. 2013. 2015. proj. 2017. Vir podatkov: Rupnik, 2016. Leta 2015 je bilo v občini Borovnica zbranih 314 kg komunalnih odpadkov na prebivalca, v občini Log-Dragomer 369 kg/prebivalca, v občini Vrhnika pa 340 kg/prebivalca. Povprečje za Slovenijo je v tem letu znašalo 315 kg/prebivalca (Osrednjeslovenska regija, 2017). Istega leta je bilo v EU-27 odloženih 120 kg komunalnih odpadkov na prebivalca (Municipal waste statistics, 2017), v Sloveniji 101,1 kg odpadkov na prebivalca, v občini Borovnica je bilo odloženih 56,3 kg/prebivalca, v občini Log-Dragomer 60,1 kg/prebivalca in v občini Vrhnika 10.

56,6 kg/prebivalca. Vse tri občine torej precej odstopajo od slovenskega povprečja, saj je količina odloženih komunalnih odpadkov skoraj za polovico manjša (Količine nastalih …, 2016), odstopanje od evropskega povprečja pa je še večje, kar izkazuje tako uspešnost Slovenije v evropskem merilu kot tudi uspešnost treh obravnavanih občin v evropskem in državnem merilu. Preglednica 1: Količina ločeno zbranih frakcij (organski odpadki, papir, plastična in kovinska embalaža, steklo) in mešanih komunalnih odpadkov ter delež ločeno zbranih odpadkov v okviru Komunalnega podjetja Vrhnika, 2012–2015. Plastična in kovinska embalaža (kg/preb.). Mešani komunalni Ločeno odpadki zbrani (kg/preb.) odpadki (%). 2012. Organski odpadki (kg/preb.) 137. 31,6. 41,9. 15,5. 94,4. 72,46. 2013. 131. 37,8. 41,8. 16,0. 79,6. 76,17. 2014. 150. 36,6. 43,1. 17,3. 70,6. 80,15. 2015. 143. 39,0. 44,3. 17,5. 68,6. 80,54. Papir (kg/preb.). Steklo (kg/preb.). Vir podatkov: Rupnik, 2016.. 3.1.. Zbiranje in odvažanje ločenih frakcij. KPV je mešane komunalne odpadke (MKO) v preteklosti odvažal enkrat tedensko. Po letu 2011 se je ta frekvenca znižala na dvakrat mesečno, od leta 2013 dalje pa odvoz MKO poteka enkrat mesečno (Van Vliet, 2014), izjema so le stanovanjski bloki, kjer odvažanje poteka na 14 dni. V povezavi z organskimi odpadki je bil ustvarjen projekt »Kompostirajmo, vrnimo naravi«, ki se izvaja že nekaj let, z njim pa se želi spodbuditi občane, da bi kompostirali doma. Trenutno doma kompostira 28 % gospodinjstev, 72 % pa jih ima zabojnik za organske odpadke, ki jih KPV odvaža vsak teden, razen v obdobju od 15. decembra do 28. februarja, ko razvoz poteka na 14 dni. Zabojnike za embalažo in papir na ekoloških otokih praznijo trikrat tedensko, štirikrat letno pa podjetje organizira odvažanje kosovnih odpadkov in dvakrat letno akcijo zbiranja nevarnih odpadkov. Odpadne električne in elektronske opreme se ne odvaža več skupaj z drugimi kosovnimi odpadki, saj je v preteklosti zaradi tega prihajalo do poškodb ali celo razlitij nevarnih snovi, kar je otežilo nadaljnji postopek razstavljanja in reciklaže. Občani lahko te odpadke pripeljejo neposredno v Zbirni center Vrhnika ali pa jih oddajo pri distributerju opreme (Rupnik, 2016). E-odpadke in odpadne baterije je od konca marca 2017 možno odvreči tudi v novih zbiralnikih, ki so postavljeni v vseh treh občinah. Skupno 10 zbiralnikov je bilo postavljenih v okviru projekta LIFE Gospodarjenje z e-odpadki pod okriljem družbe ZEOS d.o.o. v sodelovanju s KPV (Javno podjetje …, 2017).. 3.2.. Razstavljanje kosovnih odpadkov. Z namenom povečevanja učinkovitosti ločevanja in zmanjševanja količin odloženih odpadkov v zbirnem centru razstavljajo kosovne odpadke, ki jih je na letni ravni okrog 140 ton. Med koristne kosovne odpadke, ki jih oddajajo pooblaščenim družbam, spadajo bela tehnika, hladilne naprave, pohištvo, avdio in elektronska oprema, vrtna oprema ipd. Samo z izločanjem odpadne plastike iz kosovnih odpadkov je podjetje v letu 2015 v predelavo 11.

odpeljalo 47 ton plastike. Največji delež kosovnih odpadkov, ki ne gre v nadaljnjo predelavo, predstavljajo vzmetnice, preproge in talne obloge, pa tudi športni rekviziti, sanitarna oprema ipd. Te odpadke bo KPV v letu 2017 oddalo v obdelavo podjetju Snaga, d.o.o. Strošek za odlaganje teh odpadkov bo predvidoma znašal okoli 124,02 €/tono, kar je enako kot leto prej (v ceno ni vključen strošek prevoza) (Rupnik, 2016).. 3.3.. Ozaveščanje. Naloga KPV je, poleg ravnanja z odpadki, hkrati tudi ozaveščati občane, da že sami na izvoru ustrezno ločujejo, in jih obveščati o prihajajočih odvozih kosovnih odpadkov ali o akcijah zbiranja določene vrste frakcij, kot je na primer akcija zbiranja nevarnih odpadkov idr. S tem hkrati skušajo zmanjšati obseg oz. nastajanje novih divjih odlagališč in naučiti povzročitelje, kako ustrezno ravnati z odpadki (Rupnik, 2016). Ozaveščanje mora potekati razpršeno na več ravneh hkrati, saj le tako lahko doseže čim bolj širok krog ljudi. Obveščati in izobraževati je treba komunalne delavce, učitelje, občinske svetnike in druge, ki lahko v okviru sistema vzpostavljajo pogoje trajnostnega razvoja (Ekologi brez meja, 2012). Potrošništvo vodi v vse bolj dejavno poseganje v okolje in ga čedalje bolj intenzivno spreminja oz. degradira. Ključni dejavniki pri takšnem načinu življenja so človekova miselnost, ozaveščenost in njegovo vedenje, ki pripeljejo do obremenjevanja okolja. Zato je, če želimo izboljšati stanje okolja, na prvem mestu treba zagotoviti spremembo človekove miselnosti, okrepiti njegovo okoljsko ozaveščenost in doseči ustrezno vedenje. Treba se je tudi zavedati, da je pot od zavedanja o pomembnosti varovanja okolja do dejanskega okoljskega vedenja dolgotrajna (Polajnar Horvat, 2015). Pri tem mora pomembno vlogo igrati trajnostna vzgoja in izobraževanje na vseh ravneh šolanja, v ospredje pa mora priti bolj kvalitativno dojemanje razvoja (Plut, 2010). V programu zbiranja ločenih frakcij v občinah Borovnica, Log-Dragomer in Vrhnika za leto 2017 KPV piše o aktivnem delovanju na področju ozaveščanja, saj se poslužuje kar nekaj različnih načinov, da njihova sporočila dosežejo širok krog občanov. Poleg transparentov, poslikav smetarskih vozil, plakatov namenjenih vrtcem in osnovnim šolam ter različnih zloženk namenjenim vsem, ki se na novo priselijo na območje njihovega delovanja ali pa gradivo ponudijo strankam, ki pridejo neposredno v podjetje, KPV deluje tudi na področju množičnih občil. Tako v lokalnem časopisu Naš časopis objavlja članke na temo ravnanja z odpadki, obvešča o prihajajočih akcijah in ostalih dejavnostih, o pomembnih akcijah pa občane obvešča še preko lokalnega radia Orion. Obvestila o dejavnostih podjetja so objavljena na njihovi uradni spletni strani, na njihovi Facebook strani in na spletnih straneh občin Borovnica, Log-Dragomer in Vrhnika (Rupnik, 2016). Med občani je priljubljeno glasilo Ogrizek, ki ga podjetje izda enkrat na leto in je namenjeno ozaveščanju ter obveščanju občanov o novostih in drugih dejavnostih na področju ravnanja z odpadki. Podjetje ima zasnovana tudi predavanja posvečena pravilnemu ravnanju z odpadki, ki so namenjena ozaveščanju osnovnošolske mladine, hkrati pa spodbuja učitelje k izvajanju programa cikličnega ozaveščanja, ki ga trenutno izvajajo že na več kot 50 osnovnih šolah po Sloveniji. Na ta način se v šolski predmetnik štirikrat vključijo različne teme z okoljevarstvenega področja, istočasno pa se z ozaveščanjem otrok posredno ozavešča njihove starše (Rupnik, 2016). Kasneje se je KPV usmeril še na podjetja. Pripravili so posebne poslovne pogodbe za ravnanje z odpadki in svetovanja, kako je mogoče s sistemom ločevanja odpadkov na izvoru 12.

privarčevati. Odziv podjetij je bil pozitiven, nekatera pa so celo zaprosila za pomoč pri upravljanju z odpadkovnimi tokovi in pri organizaciji sistema ločenega zbiranja, s čimer so se občutno znižale količine papirja, lepenke in plastike v mešanih odpadkih (Van Vliet, 2014).. 3.4.. Akcija KOKO. Akcija »S Kokom ceneje« je koncept finančnega spodbujanja občanov, da si z ustreznim ločevanjem odpadkov (steklo, pločevinke, papir in mešana embalaža), ki jih pripeljejo v zbirni center, znižajo končni znesek na položnici, ki je povezan z ravnanjem z odpadki. Občan za vsak prinesen kilogram določenih odpadkov dobi eno točko, njena vrednost pa je 0,1095 € z vključenim DDV-jem. Vsi prineseni odpadki morajo biti stisnjeni oz. zloženi, v embalaži pa ne sme biti nobene vsebine. V prvem polletju 2015 se je akcije udeležilo 572 udeležencev, ki so skupno pripeljali 28 ton koristnih odpadkov, za leto 2017 pa se pričakuje približno 1300 udeležencev, ki bi skupno pripeljali dobrih 56 ton koristnih odpadkov (Rupnik, 2016).. 3.5.. Depo. Leta 2013 se je razvila ideja o projektu Depo, ki se je realizirala leto kasneje. Gre za projekt, ki deluje na področju ozaveščanja, saj pripravljajo številna predavanja za otroke in odrasle, leta 2015 pa so na Vrhniki odprli tudi svojo trgovino, kjer prodajajo rabljene predmete. Zajema torej področje ponovne uporabe izdelkov, ki so pred prodajo očiščeni ali popravljeni, če je to potrebno, poleg tega pa je kar nekaj novih izdelkov nastalo iz materialov in predmetov, ki niso bili več uporabni. Tako so npr. iz zavrženih oblačil izdelali unikatne izdelke, kot sta pas ali torbica (Šen Kreže in sod., 2014). Namen projekta je med drugim tudi reintegracija brezposelnih in težko zaposljivih skupin nazaj na trg dela (Javno podjetje …, 2015a). Tako ima pomembno socialno-ekonomsko vrednost in zaposlovalni potencial, zajema pa še pozitivne okoljske učinke (Zero Waste Slovenija, 2017b). Ljudem sporoča, da samo ločevanje ni dovolj za ohranjanje naravnih virov in okolja, s čimer je KPV del svojega delovanja pomaknil višje po Zero Waste hierarhični lestvici. V mesecu maju 2017 so v Depoju začeli z novo dejavnostjo, s katero so se še bolj približali samemu vrhu Zero Waste lestvice, saj so dobili napravo za točenje ekoloških čistil s povratno embalažo. Trenutno v Depo-ju nudijo delo dvema zaposlenima, ki pripravljata in prodajata izdelke, poleg njiju pa je preko javnih del zaposlen še eden, ki pomaga pri pripravi in popravilu predmetov. Sam projekt se bo v prihodnosti verjetno širil še na druga območja. Cilj je s svojo dejavnostjo pokriti 80 % stroškov, ki so povezani z delom, pri tem pa se ne upošteva skupnih stroškov podjetja. Ostale stroške naj bi v okviru projekta Zero Waste krile občine ustanoviteljice (Borovnica, Log-Dragomer in Vrhnika). Ker gre za neprofitno organizacijo, je seveda vse odvisno od uspešnosti pri pridobivanju nepovratnih sredstev. Načrtujejo razširitev ponudbe na lokalni ravni, saj bi radi razvijali še turistične programe, pomagali starejšim občanom in sodelovali z upokojenci s specifičnimi znanji.. 3.6.. Pralne plenice. V sodelovanju z Ekologi brez meja, Zero Waste Slovenija in KPV je vrtec Vrhnika začel izvajati projekt zmanjšanja odpadkov. Uporabljajo čistila, ki nimajo slabega vpliva na okolje, izvajajo program zmanjševanja ostankov hrane in otrokom pripravljajo ekološko pridelano zelenjavo iz lastnega vrta. Limonado pripravljajo iz domače limete, zadnji projekt iz septembra 2014 pa je uvedba pralnih plenic, ki rešuje problem ogromnih količin plenic za enkratno uporabo, ki 13.

spadajo med mešane komunalne odpadke in pristanejo na odlagališčih. Poleg tega so pralne plenice bolj zdrave, saj pri njihovi uporabi skoraj ni treba uporabljati krem, ki so običajno izdelane iz naftnih derivatov, z dodanimi dišavami in drugimi hormonskimi motilci (Šen Kreže in sod., 2014). KPV namerava v prihodnosti spodbujati uporabo pralnih plenic tudi v drugih vrtcih in v gospodinjstvih (Rupnik, 2016), saj v Sloveniji letno zavržemo skoraj 20 tisoč ton odpadnih plenic, njihovo odlaganje pa nas vsako leto stane skoraj 2 milijona evrov (Dovjak, 2016).. 4. Vpliv praks Komunalnega podjetja Vrhnika na ozaveščenost občanov in njihov odnos do ravnanja z odpadki 4.1.. Sestava ankete in značilnosti vzorca. Pri izdelavi zaključne seminarske naloge sem za osrednji del naloge opravila spletno anketo (priloga 1), njene rezultate pa nato analizirala. Anketa je bila sestavljena iz 29 vprašanj, od tega so bila štiri vprašanja demografskega tipa. Vprašanja so bila sicer deloma združena v posamezne sklope, vendar so si večinoma sledila tako, da je bila anketa bolj prijetna za reševanje, kljub temu da je bila relativno dolga. Na ta način so se med sabo izmenjevali različni tipi vprašanj. Pri analizi ankete sem vprašanja nato združila v tri glavne vsebinske sklope – odnos do ločevanja odpadkov, Zero Waste strategija in zadovoljstvo s komunalnim podjetjem. V celoti je anketo izpolnilo 143 občanov, in sicer 44 iz občine Borovnica, 31 iz občine LogDragomer in 68 iz občine Vrhnika. V anketi je sodelovalo 51 (35,7 %) moških in 92 (64,3 %) žensk. Med vprašanimi je bilo največ starih med 15 in 25 let, najmanj pa starejših od 55 let (slika 6). Štirje anketirani imajo zaključeno osnovno šolo, 55 poklicno ali srednjo, 52 višjo ali visokošolsko izobrazbo ali bolonjsko prvo stopnjo, 29 univerzitetno izobrazbo ali bolonjsko drugo stopnjo, trije pa imajo dokončan znanstveni magisterij ali doktorat (slika 7). Zaradi velikega števila skupin pri starostni in izobrazbeni sestavi anketiranih imajo posamezne skupine zelo malo predstavnikov, zato je vzorec ponekod manj reprezentativen. Posledično so tudi rezultati, ki zadevajo primerjave glede na starost ali izobrazbo nekoliko manj zanesljivi.. 14.

Slika 6: Starostna sestava anketiranih. 4,9 % 15–25 let 14,0 % 36,4 %. 26–35 let 36–45 let. 13,3 %. 46–55 let več kot 55 let. 31,5 %. Slika 7: Izobrazbena sestava anketiranih. 2,1 %. 2,8 % Osnovna šola Poklicna ali srednja šola. 20,3 % 38,5 %. 36,4 %. Višja ali visokošolska izobrazba ali bolonjska prva stopnja Univerzitetna izobrazba ali bolonjska druga stopnja Znanstveni magisterij ali doktorat. 4.2.. Odnos do ločevanja odpadkov. Anketiranim se zdi ločevanje pomembno, z izjemo enega, ki meni, da to ni njegova naloga, ampak naloga komunalnega podjetja, ki ga za to plačuje. Kar 87,4 % se zdi ločevanje pomembno, saj s tem omogočajo recikliranje odpadkov in posledično ohranjanje naravnih virov. Z reciklažo snovi ali predmeta se zagotovi njegovo vrnitev na začetek proizvodnega kroga, s tem pa se prihrani energijo in zmanjša negativne vplive na okolje iz proizvodnje in transporta surovin, kar prispeva tudi k znižanju gospodarskih stroškov (Odpadki: izobraževanje …, 2003). V različnih raziskavah (na primer Milfont, 2009; cv: Polajnar Horvat, 2015) je bilo ugotovljeno, da je pri enostavnih vprašanjih in čustveno obarvanih stališčih značilna nagnjenost soglašanja dela udeležencev s trditvijo ne glede na njeno vsebino, saj jim nestrinjanje s trditvijo prinaša večji napor kot soglasje (Malnar, 2002). To pomeni, da kljub precej enoznačnim rezultatom ni nujno, da skrb za okolje predstavlja dejansko in realno prioriteto (Milfont, 2009; cv: Polajnar Horvat, 2015). 11,2 % vprašanim se zdi ločevanje pomembno, ker so tako naučeni in se jim to zdi samoumevno, le eden je izrazil zaskrbljenost zaradi prevelike količine odpadkov, na drugi strani pa je anketirani kot razlog navedel kazen, ki bi jo lahko plačal, če odpadkov ne bi ločeval. Nekaj razlik se pojavi ob primerjavi 15.

posameznih starostnih razredov, saj je med vsemi, ki so se ločevanja naučili oz. se jim zdi samoumevno, kar 87,5 % mlajših od 35 let, 12,5 % pa je starejših od 35 let (priloga 2.1.). To bi lahko bila med drugim tudi posledica ozaveščanja, ki je v zadnjih dvajsetih letih zelo napredovalo, možna pa je tudi prisotnost procesa posrednega ozaveščanja. Tak primer je ciklično izobraževanje, ko se v šolah izobražuje otroke, ki potem naprej o okoljevarstvenih temah poučijo še svoje starše. Medtem ko je 99,3 % anketiranih odgovorilo, da se jim zdi ločevanje odpadkov pomembno, se je ta odstotek zmanjšal na 95,1 % pri vprašanju, če v njihovem gospodinjstvu ločujejo vse odpadke. 94,4 % anketiranih se strinja oz. popolnoma strinja, da znajo zelo dobro ločevati odpadke, glede ustreznega ločevanja pri vseh članih gospodinjstva pa jih je tako odgovorilo nekaj manj, in sicer 84,6 % (priloga 2.2.). Pri tem so ženske nekoliko bolj kritične, saj je 7,6 % takih, ki se ne strinjajo, da v njihovem gospodinjstvu vsi ustrezno ločujejo odpadke, pri moških pa je ta odstotek znašal 2 %. Pri razvrščanju odpadkov v posamezne zabojnike prihaja do precej velikih razlik med posameznimi starostnimi skupinami (priloga 2.3.). Najmanj težav pri ločevanju imajo tisti, ki so stari med 36 in 45 let, saj se jim le redko ali občasno zgodi, da ne vedo, kam sodi določen odpadek. Veliko več težav imajo starejši od 55 let, ki se v tej situaciji znajdejo pogosto (28,6 %) ali vedno (14,3 %). V ostalih starostnih skupinah se okrog 10 do 15 % vprašanim to zgodi pogosto. Starejši imajo morda večje težave pri ločevanju, ker so se morali tega sami priučiti, saj na obravnavanem območju poteka ločevanje odpadkov dobrih 20 let, kar pomeni, da se tega niso naučili niti neposredno v šoli niti posredno preko svojih otrok, saj na začetku programi ozaveščanja še niso bili del izobraževalnega sistema. Ločevanje odpadkov je v zadnjih letih postalo veliko bolj učinkovito in intenzivno, starejši pa se takšnim spremembam težje prilagodijo. Približno enak delež žensk (42,4 %) in moških (41,2 %) meni, da mora pri ozaveščanju posameznikov glede ločevanja odpadkov ključno vlogo igrati družina. Na drugem mestu je komunalno podjetje (28,3 % žensk in 19,6 % moških), daleč zadaj pa jima sledijo mediji (skupaj 8,4 %), občina in država (7,7 %), šola (4,2 %) in prijatelji (1,4 %). Rezultati razkrivajo, da imajo takoj za družino ključno vlogo druge inštitucije, vendar se je šola, ki ima največ neposrednega stika z otroki in mladimi, znašla šele na šestem mestu (slika 8). Kljub temu izobrazba vpliva na dejansko vedenje ljudi, saj se moramo konstantno zavestno odločati, ali smo se pripravljeni vesti okolju prijazno ali ne (Polajnar Horvat, 2015). Pri ženskah je na tretjem mestu država, sledijo ji občina, mediji, šola in prijatelji, medtem ko so pri moških na tretjem mestu mediji, sledijo jim občina, država in šola ter prijatelji (priloga 2.4.).. 16.

Slika 8: Glavni akterji pri ozaveščanju občanov po mnenju anketirancev. Prijatelji. Drugo. Šola. Država Občina. Družina. Mediji Komunalno podjetje. Vir podatkov: Anketiranje lokalnega prebivalstva, julij–november 2016. 23,1 % vprašanih občasno, pogosto ali vedno odvrže odpadek v zabojnik za mešane odpadke, kadar jim je ta najbolj pri roki, čeprav vedo, da odpadek sodi drugam (slika 10). Še večji (26,6 %) je delež tistih, ki odpadek pogosto ali vedno odvržejo v zabojnik za mešane odpadke, kadar niso prepričani, kam sodi. Ob primerjavi starostnih skupin prihaja do razlik pri vprašanju, kako pogosto preverijo na internetu oz. koga vprašajo, kadar niso prepričani, kam sodi določen odpadek (slika 9). Zanimivo je, da je največji delež tistih, ki tega ne naredijo nikoli ali le redko ravno pri mladih, starih med 15 in 25 let (46,2 %), medtem ko je pri starejših od 55 let ta delež ničen, med njimi pa je največ takih, ki se vedno pozanimajo, kam odpadek sodi (42,9 %). Rezultati so zanimivi predvsem zaradi dejstva, da je mladim v splošnem veliko bolj v navadi iskanje informacij na spletu, zaradi česar bi pričakovali, da se slednji največkrat poslužujejo različnih metod, s katerimi pridejo do določene informacije. Vseeno pa je treba upoštevati, da imajo ravno starejši od 55 let največkrat težave pri ločevanju odpadkov in morda zaradi tega tako pogosto poiščejo določeno informacijo, saj želijo pravilno ločevati. Zgolj iz rezultatov, ki so bili pridobljeni v tej anketi, je nemogoče potegniti zaključke, zakaj prihaja do takšnih razlik med posameznimi starostnimi skupinami in bi bile za to potrebne dodatne raziskave.. 17.

Slika 9: Iskanje informacij o pravilnem ločevanju odpadkov glede na starost. 60 % 50 % 40 % 30 % 20 % 10 % 0% 15–25 let. 26–35 let Nikoli. Redko. 36–45 let Občasno. 46–55 let Pogosto. Več kot 55 let. Vedno. Vir podatkov: Anketiranje lokalnega prebivalstva, julij–november 2016. Slika 10: Delež anketiranih, ki se nikoli, redko, občasno, pogosto ali vedno znajde v določeni situaciji.* 0%. 20 %. 40 %. 60 %. 80 %. 100 %. 1 2. Nikoli Redko. 3. Občasno Pogosto. 4. Vedno 5 6. Vir podatkov: Anketiranje lokalnega prebivalstva, julij–november 2016. *1: Nisem prepričan/-a, v kateri zabojnik sodi določen odpadek. 2: Zgodi se mi, da mi je najbolj pri roki zabojnik za mešane odpadke in zato odpadek odvržem kar tja, čeprav sodi drugam. 3: Kadar nisem prepričan/-a, v kateri zabojnik spada odpadek, to preverim na internetu oz. vprašam koga drugega. 4: Kadar nisem prepričan/-a, v kateri zabojnik spada odpadek, ga vržem med mešane odpadke. 5: Zgodi se, da je črn zabojnik prepoln. 6: Kadar je tako bolj prikladno, odpadke na ekološkem otoku odložim na tla, zraven zabojnikov.. Številne študije po svetu so pokazale, da je mogoče z izboljšavami ločenega zbiranja odpadkov, ozaveščanjem, ponovno uporabo in drugimi ukrepi ohranjati in učinkovito gospodariti z naravnimi viri ter tako znižati stroške proizvodnje in ustvarjati številna nova delovna mesta (Ekologi brez meja, 2012). Tak primer najdemo tudi na obravnavanem območju, kjer se v okviru centra za ponovno uporabo Depo ustvarja nova zelena delovna 18.

mesta. Ločeno zbiranje odpadkov zahteva veliko večjo organizacijo, večkratne odvoze zaradi ekoloških otokov, ponovno pregledovanje ločeno zbranih odpadkov pred njihovo pripravo za predelavo itd., s čimer se odpirajo nove zaposlitve in tudi nove surovine, ki bi jih v nasprotnem primeru črpali iz neobnovljivih naravnih virov (Fefer, 2007), zmanjša pa se predvsem potreba po deponijskem prostoru in z njim povezani neposredni in posredni stroški (Rakar, 2016). V letu 2012 je bilo v Sloveniji največ zaposlenih v dejavnostih zbiranja in odvoza nenevarnih odpadkov (2.844) in v dejavnostih pridobivanja sekundarnih surovin iz ostankov in odpadkov (npr. razvrščanje ločeno zbranih frakcij in reciklaža – 1.821). V primerjavi s tem odlaganje in predelava ter odstranjevanje s sežigom ustvarjata zelo majhen delež delovnih mest v celotnem sektorju odpadkov (159), razen tega pa jih zaradi negativnih okoljskih učinkov ne moremo šteti med zelena delovna mesta (Karba in sod., 2014). Pri vprašanju, v kolikšni meri se anketiranci strinjajo s trditvijo, da se z ločevanjem odpadkov ustvarja pogoje za nove zaposlitve, je bilo takih, ki se s tem sploh ne strinjajo oz. se ne strinjajo 7,7 %. S trditvijo se je delno strinjalo 37,8 % vprašanih (priloga 2.2.). Čeprav se torej večina s trditvijo strinja ali se z njo popolnoma strinja (54,6 %), je še vedno precej visok delež takih, ki v to niso povsem prepričani. Pri pregledovanju različne literature sem naletela na pogostost trditve, da ločevanje odpadkov prinaša nova delovna mesta, medtem ko so zelo redki viri navajali konkretne obrazložitve in primere teh zaposlitev, kar bi ljudem verjetno dalo veliko boljšo in bolj smiselno predstavo o t. i. novih delovnih mestih. Različne načine, s katerimi KPV informira in izobražuje svoje uporabnike, je v zadnjih šestih mesecih opazilo 92,3 % (132) vprašanih. Najbolj vidne so bile poslikave smetarskih vozil, saj jih je od vseh anketiranih opazilo 65 %. Zloženko o ločevanju odpadkov je opazilo 50,3 %, transparente izobešene ob glavni cesti 29,4 %, plakate o ločevanju za šole in vrtce 22,4 %, gradivo za nove stranke 20,3 %, priloge pri obračunu 19,6 %, zloženko o kompostiranju 15,4 %, program cikličnega ozaveščanja v osnovnih šolah 12,6 % in predavanja na temo ločenega zbiranja odpadkov 7 %. Med praksami zmanjševanja količin odloženih odpadkov je tudi akcija S kokom ceneje, za katero je od 143 anketiranih slišalo le 10,5 % vprašanih, med njimi pa je 60 % takih, ki so se akcije udeležili vsaj enkrat. KPV informira in obvešča svoje občane tudi preko javnih občil, med katerimi so bila najbolj opazna obvestila v Našem časopisu (52,4 %), sledijo njihova spletna stran (35 %), glasilo Ogrizek (25,9 %) in obvestila na lokalnem radiu (7,7 %). Poleg naštetih uporabljajo tudi druge načine, ki niso bili vključeni v anketo (npr. Facebook stran). Preko omenjenih kanalov je mogoče ozaveščati občane na vseh nivojih hierarhije ravnanja z odpadki. Čeprav v njih še vedno primarno ostaja ločevanje najpomembnejše področje ozaveščanja, jih je mogoče izkoriščati tudi za informiranje o centru ponovne uporabe in njegovem namenu, o načinih preprečevanja nastajanja odpadkov na izvoru ipd. Bojana Cerovšek (2016) v svojem diplomskem delu ugotavlja, da KPV išče tista področja, ki so ljudem najbolj zanimiva in tako lažje pritegne njihovo pozornost. Eno takih je tema o zdravju ljudi, ki jo je marsikdaj mogoče preplesti s temami o ravnanju z odpadki, potrošništvom itd. in s tem doseči večjo učinkovitost ozaveščanja. V podjetju se zavedajo tudi pomembnosti poznavanja svojega lokalnega okolja in tamkajšnjih značilnosti, saj se le tako lahko prilagodijo okolju, kjer delujejo. Med vsemi vprašanimi je za Depo že slišalo 63,6 % ljudi, med katerimi je 45,1 % takih, ki ga niso še nikoli obiskali, 27,5 % takih, ki so ga obiskali od enkrat do dvakrat, 11 % od trikrat do petkrat, več kot petkrat pa ga je obiskalo 16,5 % anketiranih. Največ anketiranih, ki so že 19.

slišali za Depo, prihaja z občine Vrhnika (59,3 %), daleč zadaj jim sledijo anketirani iz občin Borovnica (24,2 %) in Log-Dragomer (16,5 %). Med tistimi, ki za Depo sploh še niso slišali, je največ starih do 35 let (89,1 %), kar je verjetno med drugim tudi posledica večjega promoviranja preko lokalnega časopisa in veliko bolj pomanjkljivega oglaševanja preko socialnih omrežij.. Ali ste v Depo-ju kdaj kaj kupili oz. mu kaj podarili?. Slika 11: Delež anketiranih, ki so Depo-ju že podarili kakšen predmet oziroma ga tam kupili. 100 % 80 % 60 % 40 %. Kupil. 20 %. Podaril. 0% Nikoli. Od 1-krat do 2krat. Od 3-krat do 5krat. Več kot 5-krat. Ali ste že kdaj obiskali center ponovne uporabe Depo? Vir podatkov: Anketiranje lokalnega prebivalstva, julij–november 2016. Velik delež vprašanih, ki so obiskali Depo več kot petkrat, je hkrati tudi najbolj aktiven, saj tam kupujejo in podarjajo različne predmete (slika 11). Kar želi posameznik podariti Depo-ju, običajno prinese v zbirni center in odloži na za to namenjenem mestu. Večinoma gre za otroške knjige, športno opremo, stara kolesa in igrače, najde pa se še veliko drugih predmetov (Rupnik, 2016). Večkrat kot je posameznik obiskal Depo, večja je bila verjetnost, da bo tam kaj kupil oz. podaril, kar pomeni, da gre za dobro prakso ponovne uporabe, ki ima še veliko potenciala in bi se lahko z nekaj več oglaševanja veliko bolj razširila, saj je treba upoštevati, da je med vsemi anketiranimi še vedno 36,4 % takih, ki zanj sploh še niso slišali. Kot praksa preprečevanja nastajanja odpadkov je naveden primer pralnih plenic, za katere je treba še enkrat poudariti, da gre pri tem za sodelovanje vrtca Vrhnike in drugih organizacij ter KPV. Za doseganje višjih ciljev znotraj Zero Waste hierarhije namreč postane zelo pomembno sodelovanje med organizacijami tako na lokalni kot tudi na nacionalni in globalni ravni.. 4.3.. Zero Waste strategija. Po Zero Waste načelih KPV namerava v prihodnosti nadgraditi projekt Depo (izvajanje servisa starih predmetov, mreženje po Sloveniji …), še intenzivneje ozaveščati ne le občane, ampak tudi vrtce, šole, podjetja in samostojne podjetnike. Sodeluje tudi pri projektu Moja Ljubljanica (stalna razstava) v Kulturnem centru Vrhnika, kjer je predstavljen koncept Zero Waste in postopki ravnanja z odpadki ter sistemi čiščenja voda. Podjetje pomaga pri izvajanju lokalne samooskrbe oz. pri prodaji pridelkov in izdelkov lokalnih pridelovalcev (Rupnik, 2016).. 20.

Za Zero Waste strategijo je že slišalo 60,1 % anketiranih, medtem ko jih nekaj manj (58 %) meni, da je njihova občina vključena v mednarodno mrežo. Med starostnimi skupinami izstopa predvsem skupina od 36 do 45 let, saj je kar 89,5 % takih, ki so že slišali za imenovano strategijo. Pri ostalih starostnih skupinah se ta delež giba med 50 in 70 % (priloga 2.5.). Enako prihaja do odstopanja že izpostavljene starostne skupine pri vprašanju glede vključenosti njihove občine v Zero Waste mrežo, saj jih 84,2 % meni, da je njihova občina vanjo vključena. Pri ostalih starostnih skupinah se odstotek giba med 42,3 in 75 %. Z vidika izobrazbe prihaja do nekoliko manjših razlik med različnimi stopnjami izobrazbe z izjemo anketiranih, ki imajo znanstveni magisterij ali doktorat, saj so že vsi slišali za Zero Waste. Pri primerjavi glede na občino, v kateri bivajo anketirani, je v občini Vrhnika 63,2 % takih, ki so že slišali za Zero Waste, in 69,1 % jih meni, da je njihova občina vključena v evropsko mrežo, na drugi strani pa je občina Log-Dragomer z 51,6 % pri prvem vprašanju, le 38,7 % pa jih meni, da je njihova občina vključena v strategijo (priloga 2.6.). Do te razlike vsaj deloma prihaja že zaradi dejstva, da se v povezavi z Zero Waste strategijo velikokrat kot dobro prakso predstavlja primer Vrhnike in seveda tudi Ljubljane, medtem ko je ostalim manjšim občinam namenjeno nekoliko manj pozornosti. Pri nadaljnjem spodbujanju in širjenju Zero Waste mreže med druge slovenske občine je namreč precej smiselno predstavljati koncept na primerih dobrih praks, ki izhajajo iz večjih in bolj poseljenih krajev, saj se s tem prenaša sporočilo, da je strategijo mogoče doseči tako v manjših kot tudi v večjih krajih, kjer je zahtevanega nekoliko več truda in organizacije. Razlike med spoloma so se pojavile pri vprašanju, če se anketirani pri nakupovanju odločajo za artikle z manj embalaže (slika 12). 37,2 % moških se ne strinja oz. se sploh ne strinja, da bi količina embalaže vplivala na izbor artiklov, ki jih kupujejo, pri ženskah pa je ta odstotek manjši in znaša 23,9 %. Na drugi strani je 23,5 % moških, ki se s trditvijo strinjajo ali popolnoma strinjajo, odstotek žensk pa naraste na 36,9 %. Slika 12: Delež anketiranih glede na spol, ki se pri nakupovanju odločajo za artikle z manj embalaže. 50 % 40 % 30 % Moški 20 %. Ženske. 10 % 0% Sploh se ne strinjam. Se ne strinjam. Se delno strinjam. Se strinjam. Se popolnoma strinjam. Vir podatkov: Anketiranje lokalnega prebivalstva, julij–november 2016.. 21.

V sklopu vprašanj, ki se nanašajo na Zero Waste načela (slika 13), je pri vseh prihajalo do razlik med spoloma (preglednica 2, priloga 2.7.). Anketirani so trditve ocenjevali od 1 do 5 (1 – sploh se mi ne zdi pomembno, 2 – se mi ne zdi pomembno, 3 – se mi ne zdi niti pomembno niti nepomembno, 4 – se mi zdi pomembno, 5 – se mi zdi zelo pomembno). Pri analiziranju sem oceni 1 in 2 združila v razred nepomembno in oceni 4 in 5 v razred pomembno (preglednica 2). Preglednica 2: Razlike med spoloma pri trditvah, ki temeljijo na Zero Waste načelih. Nepomembno 1* 2 3 4 5. Moški (%) 23,5 5,9 5,9 9,8 0,0. Ženske (%) 5,4 2,2 1,1 2,2 0,0. Niti pomembno niti nepomembno Moški (%) Ženske (%) 25,5 26,1 9,8 5,4 9,8 5,4 25,5 20,7 9,8 3,3. Pomembno Moški (%) 51,0 84,4 84,3 64,7 90,2. Ženske (%) 68,4 92,4 93,5 77,2 96,7. Vir podatkov: Anketiranje lokalnega prebivalstva, julij–november 2016. *1: Treba je prepovedati izdelke, ki jih ni možno varno ponovno uporabiti, reciklirati ali kompostirati. 2: Treba je spodbujati prodajo lokalno pridelane hrane in izdelke umetnostne obrti. 3: Treba je znižati količino odpadne embalaže. 4: Pri transportu hrane do prebivalcev je treba upoštevati tudi izpuste toplogrednih plinov in porabo energije. 5: Treba je zmanjšati količine zavržene hrane.. Pri ugotavljanju morebitnih razlik glede na starost, sem ugotovila, da je bil med anketiranimi, ki so odgovorili z oceno 1 ali 2, največji delež starih med 26 in 35 let, glede na izobrazbo pa je največ takih, ki imajo dokončano poklicno ali srednjo šolo ter višjo ali visokošolsko izobrazbo ali bolonjsko prvo stopnjo. Zelo spodbudno je, da se nobenemu ne zdi nepomembno dejstvo, da je treba zmanjšati količine zavržene hrane, kar gre verjetno predvsem na račun dolgoletnega opozarjanja na problematiko pomanjkanja hrane, pri katerem je, globalno gledano, ključen problem neenaka razporeditev hrane po svetu, ki ji sledita odnos do hrane in količine zavržene hrane, saj se vsako leto zavrže približno tretjina pridelane hrane. To je sporno tako z moralnega, socialnega, kot tudi z vidika porabe naravnih virov, kar posredno negativno vpliva na okolje (uporaba pesticidov in gnojil, emisije toplogrednih plinov kot stranski produkt pri procesu pridelave, predelave, transporta in odstranjevanja odpadne hrane). Ko zavržemo hrano, s tem zavržemo tudi energijo, ki je bila porabljena za njeno pripravo (Žitnik, Vidic, 2016). Ločimo štiri glavne skupine dejavnosti, pri katerih nastaja odpadna hrana. Te so: proizvodnja hrane, trgovina z živili, gostinstvo in strežba hrane ter gospodinjstva. V Sloveniji skoraj polovico vse odpadne hrane proizvedejo gospodinjstva (48 %), njen delež pa se povečuje. Leta 2015 je vsak prebivalec Slovenije zavrgel povprečno 73 kg hrane ali 14 % več kot leta 2013. Treba je upoštevati, da v podatke niso vključeni tisti, ki imajo urejeno kompostiranje na domu, kar pomeni, da so količine zavržene hrane v resnici še večje. Praviloma pa se odpadna hrana, ki se obdela na izvoru, ne šteje za odpadek, zaradi česar te količine niso zajete v statistikah. Kljub ločenemu zbiranju organskih odpadkov se med mešanimi komunalnimi odpadki še vedno najde odpadna hrana. Njen delež se sicer zmanjšuje, vendar ocene kažejo, da je v obdobju 2013–2015 znašal vsako leto okoli 11 % (Žitnik, Vidic, 2016). 22.

Razen pri zadnji trditvi (preglednica 2) pa pri ostalih prihaja do večjih ali manjših razlik glede na spol. Številne raziskave so pokazale pomemben vpliv učinkovanja demografskih dejavnikov na okoljsko vedenje. Ženske v večji meri kot moški udejanjajo okolju prijazno vedenje, so v povprečju bolj okoljsko ozaveščene in se v večji meri zavedajo medsebojne povezanosti vzrokov in posledic degradacije okolja (Stern, Dietz, Guagnano, 1995; Tindall, Davies, Mauboules, 2003; Hunter, Hatch, Johnson, 2004; Chen in sod., 2011; cv: Polajnar Horvat, 2015), kar je razvidno tudi iz rezultatov ankete, ki sem jo opravila. V vseh primerih so namreč ženske pokazale višjo stopnjo okoljske ozaveščenosti od moških. Slika 13: Pomembnost trditev, ki se nanašajo na Zero Waste načela, po mnenju anketiranih.* 0%. 20 %. 40 %. 60 %. 80 %. 100 % Sploh se mi ne zdi pomembno. 1. Se mi ne zdi pomembno. 2. Se mi ne zdi niti pomembno niti nepomembno. 3. Se mi zdi pomembno 4 Se mi zdi zelo pomembno 5. Vir podatkov: Anketiranje lokalnega prebivalstva, julij–november 2016. *1: Treba je prepovedati izdelke, ki jih ni možno varno ponovno uporabiti, reciklirati ali kompostirati. 2: Treba je spodbujati prodajo lokalno pridelane hrane in izdelke umetnostne obrti. 3: Treba je znižati količino odpadne embalaže. 4: Pri transportu hrane do prebivalcev je treba upoštevati tudi izpuste toplogrednih plinov in porabo energije. 5: Treba je zmanjšati količine zavržene hrane.. 4.4.. Zadovoljstvo s komunalnim podjetjem. S komunalno storitvijo za ravnanje z odpadki so najbolj zadovoljni občani Vrhnike (94,1 % zadovoljnih), medtem ko jih v občini Borovnica 15,9 % s storitvijo ni zadovoljnih. Do podobne ugotovitve sem prišla pri trditvi, da KPV mešanih komunalnih odpadkov ne odvaža dovolj pogosto (priloga 2.2.), saj se z njo strinja oz. popolnoma strinja 27,3 % občanov Borovnice, v občini Log-Dragomer je takih 16,2 %, v občini Vrhnika pa 14,7 %. Pri vprašanju glede cene komunalne storitve, ki se nanaša na ravnanje z odpadki, je v občini Borovnica 61,4 % anketiranih odgovorilo, da je cena previsoka, v občini Vrhnika je tako odgovorilo 51,5 %, v občini Log-Dragomer pa 35,5 %. V vseh treh občinah je približno enak delež (60 %) občanov, ki menijo, da lahko z ločevanjem odpadkov v svojem gospodinjstvu vplivajo na ceno komunalne storitve. Med tistimi občani, ki so izrazili nezadovoljstvo glede komunalne storitve in komunalnega podjetja, jih je kot razlog največ navedlo visoko ceno. Nekaj jih je navedlo neprijeten vonj in neurejenost ekoloških otokov ter problem majhnih odprtin, skozi katere se odvrže ločeno zbrane frakcije, zaradi česar nekateri puščajo vreče ločeno zbranih odpadkov kar poleg 23.

zabojnikov, medtem ko se 72,7 % anketiranim ekološki otoki zdijo urejeni in prijetni na pogled. 7 % vprašanih pogosto ali vedno odloži odpadke zraven zabojnikov na ekološkem otoku, če je tako bolj priročno. Občani bi si želeli imeti tudi lasten zabojnik za embalažo, saj je teh odpadkov zelo veliko in jim posledično ne bi bilo treba tako pogosto na ekološki otok. Poleg tega so zabojniki za embalažo na ekoloških otokih včasih prepolni. Da je malo oz. premalo ekoloških otokov, meni 31,8 % anketiranih iz občine Borovnica, 22,1 % iz občine Vrhnika in 9,7 % iz občine Log-Dragomer (preglednica 3). V letu 2016 je bilo v občini Borovnica 0,92 zbiralnic/km2, v občini Log-Dragomer je bilo 2,48 zbiralnic/km2, v občini Vrhnika pa 1,22 zbiralnic/km2, kar bi lahko bilo povezano z odgovori anketiranih, vendar je treba upoštevati razliko v gostoti naseljenosti, ki je v občini Log-Dragomer najvišja, kar je tudi razlog za večjo gostoto zbiralnic, medtem ko je v občini Borovnica gostota naseljenosti več kot trikrat manjša. Preglednica 3: Delež anketiranih, ki ocenjujejo količino ekoloških otokov v občini, v kateri bivajo. Veliko (%). Ravno dovolj (%) Malo (%). Premalo (%). Borovnica. 11,4. 56,8. 22,7. 9,1. Log-Dragomer. 16,1. 74,2. 6,5. 3,2. Vrhnika. 22,1. 55,9. 14,7. 7,4. Vir podatkov: Anketiranje lokalnega prebivalstva, julij–november 2016. Namen odvoza mešanih komunalnih odpadkov enkrat mesečno je med drugim tudi spodbujanje občanov, da učinkoviteje ločujejo odpadke in tako črnega zabojnika ne napolnijo prehitro. Kljub temu pa se 9,1 % občanom Borovnice vedno zgodi, da je črn zabojnik prepoln. Sledi jim občina Log-Dragomer, kjer se to vedno zgodi 6,5 % anketiranim, najbolj učinkovito pa na podlagi tega vprašanja ločujejo občani Vrhnike, saj je med njimi 4,4 % tistih, ki se jim vedno zgodi, da imajo preveč napolnjen zabojnik (preglednica 4). Preglednica 4: Delež anketiranih, ki ocenjujejo pogostost situacije, ko imajo črn zabojnik prepoln.. Borovnica Log-Dragomer Vrhnika. Nikoli (%) 34,1 38,7 39,7. Redko (%) 27,3 16,1 22,1. Občasno (%) 18,2 25,8 22,1. Pogosto (%) 11,4 12,9 11,8. Vedno (%) 9,1 6,5 4,4. Vir podatkov: Anketiranje lokalnega prebivalstva, julij–november 2016. Večina anketiranih (70,6 %) meni, da KPV naredi dovolj na področju ozaveščanja občanov. Le dobra polovica pa jih ocenjuje, da so prebivalci njihove občine ozaveščeni glede ravnanja z odpadki. Rezultati ankete torej kažejo na to, da imajo občani v splošnem zelo dobro mnenje o svoji stopnji ozaveščenosti, učinkovitosti ločevanja odpadkov itd., za ostale občane pa so mnenja, da tega ne počnejo popolnoma v skladu s pričakovanji in normami. V anketo je bilo vključeno še eno teoretično vprašanje, kjer so anketiranci razvrščali načine ravnanja z odpadki (preprečevanje, ponovna uporaba, recikliranje in kompostiranje, sežig za pridobivanje energije, odlaganje) po vrsti od najbolj do najmanj zaželene (slika 14). Od 143 24.

vprašanih jih je 23 odgovorilo popolnoma pravilno. Pri sežiganju, še bolj pa pri odlaganju odpadkov je iz rezultatov razvidno, da se ljudje zavedajo, da gre za dva načina, ki sodita med manj zaželene. Ponovno uporabo je večina uvrstila v zgornjo polovico lestvice – torej med bolj zaželene načine. Do nekoliko večjih razlik je prišlo le pri preprečevanju, ki ga je sicer res največji delež (37,1 %) vprašanih uvrstil na prvo mesto kot najbolj zaželen način, vendar pa jih je veliko ta način uvrstilo šele na četrto (23,8 %) oz. na tretje mesto (23,1 %). Recikliranje in kompostiranje sta običajno dva načina, ki imata pozitiven predznak, kadar sta prikazana v medijih. Glede na to, da se še vedno največ pozornosti namenja ločevanju odpadkov, je precej logičen tudi pozitiven odnos do reciklaže in kompostiranja, ki sta tesno povezana z ločevanjem. Ta dva načina je največji delež (37,8 %) anketiranih uvrstil na drugo mesto oz. na mesto ponovne uporabe. 30,8 % ju je uvrstilo na tretje mesto, kamor se znotraj 5-stopenjske hierarhije dejansko uvrščata, 25,2 % pa na sam vrh lestvice. Slika 14: Delež anketirancev, ki razvršča posamezne načine ravnanja z odpadki od najbolj do najmanj zaželenega (1–5).* 0%. 10 %. 20 %. 30 %. 40 %. 50 %. 60 % Preprečevanje. 1. Ponovna uporaba. 2. Reciklaža, kompostiranje 3 Sežig odpadkov za pridobivanje energije. 4. Odlaganje 5. Vir podatkov: Anketiranje lokalnega prebivalstva, julij–november 2016. *1 – preprečevanje, 2 – ponovna uporaba, 3 energije, 5 – odlaganje.. – reciklaža in kompostiranje, 4 – sežig odpadkov za pridobivanje. 25.

Sklep Politika Evropske unije in posledično vseh držav članic se je z direktivo 2008/98/ES usmerila v bolj trajnostno ravnanje z odpadki. Mnogo bolj ambiciozna pa je strategija Zero Waste, v katero so kot prve slovenske občine vstopile Borovnica, Log-Dragomer in Vrhnika. Na območju imenovanih občin deluje Komunalno podjetje Vrhnika, ki že dobrih 20 let ločuje odpadke in pri tem še danes dosega odlične rezultate, kar gre med drugim tudi na račun številnih praks, ki se jih podjetje poslužuje, da z njimi ozavešča občane. Ozaveščanje poteka na več ravneh in razpršeno, saj le tako lahko dosežejo čim širši krog naslovljencev. Poleg ozaveščanja pa ima podjetje razvite še nekatere druge prakse, s katerimi posredno spodbujajo večjo okoljsko ozaveščenost. Na področju ozaveščanja je največji poudarek namenjen ločevanju odpadkov, kar je tudi smiselno, saj prakse izvaja komunalno podjetje, ki se med drugim ukvarja z ravnanjem z odpadki. Preko informiranja skuša konstantno zmanjševati količine mešanih komunalnih odpadkov in povečevati delež ločeno zbranih frakcij. Pri tem se osredotoča na izvor, tj. na vsakega posameznika posebej. V ta namen izkoriščajo izrazito vizualne metode (poslikava smetarskih vozil, poslikava zabojnikov na zbiralnicah itd.), pa tudi organizirana predavanja, preko katerih ozaveščajo otroke v vrtcih in šolah ter drugo mladino. Vzpostavljene imajo načine, pri katerih se občani vključujejo aktivno – preko akcij »Kompostirajmo, vrnimo naravi«, »S Kokom ceneje« in drugih zbiralnih akcij (npr. akcija zbiranja nevarnih odpadkov), ter načine, pri katerih poteka ozaveščanje bolj pasivno – preko transparentov in zloženk. Slika 15: Prakse Komunalnega podjetja Vrhnika razvrščene znotraj hierarhije zmanjševanja količine odloženih odpadkov.. Vir podatkov: Rupnik, 2016. Prakse in načini ozaveščanja, ki se jih poslužuje KPV, so bili podrobneje predstavljeni v poglavju 3. V namen podrobnejše analize sem jih nadalje razvrstila glede na cilj ali sporočilo, ki ga ima posamezen način, v naslednjem koraku pa sem te cilje med seboj razporedila glede na Zero Waste hierarhično lestvico (slika 15). Tako so najnižje tisti načini, ki se primarno osredotočajo in spodbujajo učinkovitejše ločevanje odpadkov, višje na lestvici pa 26.