Psihosocialna dinamika nasilja v kontekstu : diplomsko delo

DIPLOMSKO DELO Psihosocialna dinamika nasilja v kontekstu samoobrambe. Februar, 2012. Lan Nemanja Janković Mentor: red. prof. dr. Peter Umek.

Organizacije in posamezniki, ki so na različne načine prispevali mojemu razumevanju obravnavane tematike in nastanku tega besedila.. Klub realnega aikida Celje Ju-Jitsu klub Samuraj Kempo Arnis Federation, KAF Dog Brothers Martial Arts Slovenija, DBMA. Celjsko airsoft društvo za taktične igre, CAD Strelsko društvo 1991 Društvo študentov obramboslovja Slovenije, DŠOS Obramboslovna sekcija za taktiko, OST. Center za usposabljanje Slovenske vojske Profesorji katedre za obramboslovje Profesorji Fakultete za varnostne vede. Marc MacYoung Gregor Jazbec Andraž Bole. Mentor red. prof. dr. Peter Umek. Neimenovani bližnji.. Hvala! 2.

Kazalo vsebine 1. 2. 3. Uvod ..................................................................... 9 1.1. Namen in cilji.................................................................. 9. 1.2. Domneve ..................................................................... 10. 1.3. Metode ....................................................................... 10. Celostni pogled na samoobrambo ................................ 11 2.1. Pravni in etični vidiki....................................................... 12. 2.2. Poznavanje dinamike nasilja .............................................. 13. 2.3. Izogibanje in reševanje konfliktov ....................................... 14. 2.4. Reakcija na zasedo.......................................................... 15. 2.5. Premostitev šoka ............................................................ 16. 2.6. Boj............................................................................. 16. 2.7. Posledice ..................................................................... 16. Opredelitev nasilja in samoobrambe............................ 18 3.1 3.1.1. Agresija, agresivnost in nasilje ........................................................... 18. 3.1.2. Legitimnost agresije ........................................................................ 19. 3.1.3. Pozitivna in konstruktivna agresivnost ter asertivnost ............................... 20. 3.1.4. Psihično in fizično nasilje .................................................................. 21. 3.1.5. Aktivna in pasivna agresija ................................................................ 21. 3.1.6. Opredelitev agresivnega vedenja ali nasilja ........................................... 22. 3.2. 4. Nasilje ........................................................................ 18. Samoobramba ............................................................... 22. 3.2.1. Samoobramba kot silobran ................................................................ 22. 3.2.2. Uporaba strelnega orožja v samoobrambi .............................................. 24. 3.2.3. Samoobramba ni pretep ................................................................... 25. 3.2.4. Strokovna uporaba prisilnih sredstev .................................................... 26. Motivacijska dinamika nasilja .................................... 28 4.1. Osebnost in teorije osebnosti ............................................. 28 3.

4.2. Motivacija .................................................................... 32. 4.3. Perspektive, ki predpostavljajo destruktivno naravo človeka ....... 34. 4.3.1. Biološke perspektive ........................................................................ 34. 4.3.2. Freudova psihoanaliza ...................................................................... 35. 4.3.3. Biosociologija in »sebični gen« ........................................................... 36. 4.3.4. Vrojenost agresije........................................................................... 37. 4.3.5. Fenomenološka, humanistična in pozitivna perspektiva ............................. 38. 4.4 4.4.1. Frustracijske teorije in negativni afekt ................................................. 40. 4.4.2. Upor do ubijanja lastne vrste ............................................................. 42. 4.4.3. Fizična in čustvena distanca .............................................................. 44. 4.4.4. Učenje ........................................................................................ 47. 4.4.5. Vpliv medijev ................................................................................ 49. 4.5. 5. Socialno vedenjsko kognitivne perspektive motivacije ............... 40. Skupinska in socialna dinamika ........................................... 51. 4.5.1. Opredelitev skupine ........................................................................ 51. 4.5.2. Socialno vplivanje ........................................................................... 52. 4.5.3. Dinamika socialnega vplivanja ............................................................ 54. Mehanika in dinamika osebnosti ................................. 57 5.1. Socialno kognitivna konstrukcija stvarnosti ............................ 57. 5.2. Samopodoba kot samoregulativni sistem................................ 59. 5.2.1. Opredelitev samopodobe .................................................................. 60. 5.2.2. Motivacijska vloga samopodobe .......................................................... 61. 5.2.3. Samospoštovanje ............................................................................ 63. 5.3. Napake v zaznavanju in organizaciji socialnega znanja ............... 66. 5.3.1. Implicitne teorije osebnosti in socialna kategorizacija .............................. 66. 5.3.2. Prvi vtis in predsodki ....................................................................... 67. 5.3.3. Pripisovanje in težnja po skladnosti ..................................................... 68. 5.4. Obrambni mehanizmi....................................................... 69. 5.4.1. Potlačenje v nezavedno .................................................................... 70. 5.4.2. Škodljivost obrambnih mehanizmov ..................................................... 71 4.

5.4.3. 6. Problem nezavednega je v tem, da je nezavedno .................................... 73. Stres ................................................................... 76 6.1. Opredelitev stresa .......................................................... 76. 6.2. Nasilje kot stres ............................................................. 77. 6.2.1. Odziv organizma na stres .................................................................. 79. 6.2.2. Blokada ob močnem šoku .................................................................. 80. 6.2.3. Priprava telesa na boj ...................................................................... 81. 6.3. 7. Vpliv stresa na kognitivne procese ....................................... 82. 6.3.1. Občutek neresničnosti in paradoksalno vedenje ...................................... 84. 6.3.2. Samopodoba in stres ........................................................................ 85. Dimenzije in dinamika nasilja .................................... 89 7.1. Tipologizacija nasilja ....................................................... 90. 7.1.1. Moralistično nasilje ......................................................................... 91. 7.1.2. Socialno nasilje .............................................................................. 93. 7.1.3. Predatorsko ali asocialno nasilje ......................................................... 94. 7.2. 8. Dinamika nasilja ............................................................ 95. 7.2.1. Individualna igra za dominacijo .......................................................... 96. 7.2.2. Skupinska igra za dominacijo ............................................................. 99. 7.2.3. Napad plenilca .............................................................................. 100. 7.2.4. Samoobramba in borilne veščine ........................................................ 103. Razprava .............................................................105 8.1. Prva domneva............................................................... 105. 8.2. Druga domneva ............................................................. 106. 8.3. Tretja domneva ............................................................ 108. 9 10. Zaključek ............................................................110 Literatura in viri .................................................112. 5.

Kazalo tabel Tabela 1. Obnašanje glede na to, ali je trajno ali prehodno .................... 29 Tabela 2. Glavne skupine teorij osebnosti ......................................... 30 Tabela 3. Teoretske razlage agresivnosti .......................................... 33. Kazalo slik Slika 1. Razmerje med zavednim in nezavednim ................................. 73 Slika 2. Delitev agresivnosti glede na smer in obliko ............................. 89. Kazalo grafov Graf 1. Fizična oddaljenost od tarče vs. upor do ubijanja ...................... 46. 6.

POVZETEK Razumevanje samoobrambe je danes pretirano zoženo samo na fizični in tehničnotaktični vidik. Naloga temelji na celostnem pristopu k samoobrambi, ki. zajema. tudi. pravne,. etične,. stresno. fiziološke,. psihosocialne. in. kriminološke prvine. Pristop poudarja pomen preventivnega delovanja, pravočasne priprave in ukrepanja, kot tudi upoštevanja morebitnih posledic. Naloga predstavi motivacijske izvore agresivnosti in razlaga psihosocialno dinamiko nasilja v tem širšem kontekstu razumevanja samoobrambe. Osrednji pomen naloga pripisuje nezavednim procesom pri socialni konstrukciji stvarnosti in delovanju samopodobe (sebstva). Ključna ugotovitev naloge je, da višanje stopnje zavesti zvišuje stopnjo varnosti. Ključne besede: psihosocialna dinamika, nasilje, samoobramba, stres, socialna konstrukcija, nezavedno. 7.

ABSTRACT Psychosocial dynamics of violence in the context of self-defense The understanding of self-defense nowadays is overly reduced exclusively to physical, technical and tactical aspect. This paper is based on a complete approach to self-defense which encompasses legal, ethical, stress physiology, psychosocial and criminological components. This view emphasizes the importance of prevention, on time preparation and action, as well as considering potential aftermath. The paper reviews motivational sources of aggression and elaborates psychosocial dynamics of violence in this broader context of understanding self-defense. The essential importance is ascribed to unconscious processes in the social construction of reality and the operation of self-image. The key finding of the paper is that rising the level of consciousness mutually elevates the level of security. Keywords: psychosocial dynamics, violence, self-defense, stress, social construction, unconscious. 8.

1 Uvod 1.1 Namen in cilji Namen diplomskega dela je izboljšati razumevanje psihosocialne dinamike nasilja v kontekstu samoobrambe oz. silobrana. Problematika je povezana z naslednjimi tematskimi področji: . osebna varnost in preprečevanje kriminalitete,. . trening in uporaba samoobrambe,. . prekoračitev silobrana in namišljeni silobran,. . očividci in pričanje v kazenskih zadevah z elementi nasilja,. . obvladovanje medosebnih konfliktov,. . zgodnje zaznavanje groženj pri nalogah varovanja,. . obvladovanje strahu in stresa v življenjsko nevarnih situacijah,. . strokovna uporaba sile (represivnih organov države in subjektov zasebnega varovanja).. Cilji diplomskega dela so: . razlikovati različne vrste nasilja v kontekstu samoobrambe in razumeti njihovo dinamiko,. . razumeti vlogo (potencialne) žrtve nasilja pri nastajanju in poteku nasilnega dejanja,. . razumeti vpliv nasilja kot stresnega dogodka na spoznavne procese,. . razumeti pomen nezavednih procesov pri nastajanju in reševanju nasilnih situacij,. . razumeti nekatere probleme treniranja in uporabe samoobrambnih tehnik.. Središče okvira diplomske naloge tvorijo situacije, v katerih lahko govorimo o samoobrambi v pravnem smislu tj. silobranu, temelj naloge pa predstavlja. 9.

nekoliko širši in bolj celosten pogled na samoobrambo, ki ni omejen samo na silobran. Naloga obravnava področje s psihosocialnega vidika.. 1.2 Domneve Posplošena izhodiščna predpostavka je, da višanje stopnje zavesti zvišuje stopnjo varnosti. Za potrebe naloge se na tej osnovi postavijo tri bolj konkretne domneve. 1. Razumevanje različnih oblik fizičnega nasilja in njihovega procesa nam omogoča, da nevarno situacijo pravočasno prepoznamo in se ustrezno odzovemo nanjo (medtem ko so neločevanje različnih oblik, nepoznavanje procesa ali napačne predstave o njem lahko usodni). 2. Zavedanje lastnih (nezavednih) kognitivnih procesov (»poznavanje sebe«; osebnostni razvoj) povečuje osebno varnost in zmožnost ustreznega odzivanja v samoobrambnih situacijah. 3. Strah je temeljni dejavnik, ki moti delovanje kognitivnega sistema. Obvladovanje. strahu. povečuje. osebno. varnost. in. zmožnost. ustreznega ukrepanja v samoobrambnih situacijah.. 1.3 Metode Naloga je zasnovana teoretično na pregledu relevantne znanstvene in strokovne literature. Združuje spoznanja avtorjev iz prakse in uveljavljene znanstvene teorije. Naravnanost naloge je analitično-interpretacijska. Naloga bi naj bila tudi pojasnjevalnega in ne samo deskriptivnega značaja. To naj bi omogočilo uporabnost spoznanj naloge tudi v praksi.. 10.

2 Celostni pogled na samoobrambo Samoobramba je pojem, s katerim se na področju varnosti pogosto srečujemo. Vsakdo ima pravico od sebe odvrniti protipraven napad. Ko slišimo besedo »samoobramba«,. največkrat. najprej. pomislimo. na. fizični. obračun.. Razumevanje samoobrambe je pretirano zoženo zgolj na fizični in tehnični vidik, zanemarjajo pa se pomembni psihosocialni vidiki. Posledično je pojem samoobramba pogosto zgolj sinonim za trening samoobrambnih veščin v fizičnem, taktično-tehničnem smislu. Strokovnjaki iz prakse in drugi avtorji (npr. Miller, 2008, 2011; MacYoung, 2011; Gavin de Becker, 1997; Kane in Wilder, 2009; Felson, 1998 idr.) opozarjajo, da je vsako nasilno dejanje v bistvu (psihosocialni) proces, ki nastane skozi interakcijo med akterji, ki jih ponavadi označimo z agresor in žrtev. Četudi so nekatere oblike napadov iz perspektive žrtve videti kot popolno presenečenje in brez smisla, pa je za agresorja dejanje vedno nek proces: izbira žrtve ni zgolj golo naključje, ampak odločitev; na dejanje se agresor pripravlja in v njem on sam (četudi samo v danem trenutku) vidi nekakšen smisel. Zato ima razumevanje dinamike nasilja pomembno preventivno in samoobrambno vlogo. Miller (2011: xiii) v knjigi Facing violence (psychologicaly, emotionally and without going to prison ...) opredeli sedem sklopov vsebin, ki jih program samoobrambe mora vsebovati, da lahko govorimo o bolj celostnem pristopu. Pojasni, da problem mnogih pristopov k treniranju samoobrambe in aplikativnih borilnih veščin ni v tem, da so tehnike, ki jih poučujejo, napačne, temveč v tem, da so programi nepopolni in pomanjkljivi. Ključni sklopi vsebin celostnega pristopa samoobrambi po Millerju (2011): 1. pravni in etični vidiki (»Legal and ethical implications«), 2. poznavanje dinamike nasilja (»Violence dynamics«), 3. izogibanje in reševanje konfliktov (»Avoidance«), 4. reakcija na zasedo (»Counter-ambush«), 11.

5. premostitev šoka (»Breaking the freeze«), 6. boj (»The fight itself«), 7. posledice (»The aftermath«).. 2.1 Pravni in etični vidiki Mnogi (npr. Miller, 2008, 2011; MacYoung, 2011 idr.) poudarjajo pomen pravnega vidika samoobrambe, saj, kot pravijo, je možno trenirati na način, ki nas bo popeljal direktno za zapahe. Inštruktor Slavko Brezovnik (2010) je zato na treningih redno poudarjal, na kaj moramo paziti, da ne bomo »končali na Dobu«. Potrebno je vnaprej razjasniti namen, cilje in pravne omejitve samoobrambnega delovanja. Na tem področju najbrž še najbolj velja latinski pregovor, da nepoznavanje prava škodi (»ignorantia iuris nocet«). Kaj hitro se lahko zgodi, da sodišče pri ugotavljanju dejanskega stanja ugotovi, da je šlo za prekoračitev silobrana ali pa je bil silobran namišljen. Povsem možno pa je, da so priče videle dogodek popolnoma drugače, kot se je zdel nam, in sodišče ugotovi, da je šlo za pretep ali nas celo spozna krive za napad. Za povrh nas bo oškodovanec skoraj gotovo civilno tožil in od nas zahteval povračilo za utrpelo fizično, duševno in materialno škodo. Potrebno se je iskreno vprašati, ali zares velja pregovor: »It is better to be judged by 12 than carried by 6.« In to preden se znajdemo v celici in spoznavamo, da bi se situaciji že v samem začetku lahko izognili. Preden mesečno namenjamo polovico plače nekemu neznancu, ki smo mu polomili rebra v pretepu. Pri tem sploh ni pomembno, kdo je prvi začel ali kdo je dejansko imel prav. Uspešna samoobramba ni uspešna, če so posledice za nas dejansko hujše, kot če bi bili sami fizično poškodovani. Po drugi strani pa so tudi pretirani moralno-etični zadržki lahko za nas pogubni. Upoštevati je potrebno, da je večina ljudi vzgojena v skladu z 12.

visokimi moralnimi in etičnimi standardi. Izkaže se, da ima večina ljudi notranji upor, da poškoduje sočloveka. Tudi kriminalci uporabljajo različne mentalne. tehnike,. s. katerimi. uravnavajo. občutke. krivde.. Zato. ni. presenetljivo, da se človek v samoobrambni situaciji, tudi ko je ta povsem upravičena in nujno potrebna, ne bori z vsemi sredstvi ali pa se napadalcu sploh ne upre. Miller (2011: 12) navaja primer ženske, ki se posiljevalcu ni uprla zato, ker je v njej prevladala miroljubna vzgoja. Večina posameznikov se o teh vprašanjih niti ne sprašuje in je zelo verjetno, da ne vedo, kje so njihove meje. MacYoung (2011) opozarja, da je napačno prepričanje, da se ljudje v kritični situaciji lahko »kar naenkrat« prelevimo v žival, aktiviramo svojo skrito nagonsko plat, ki nam bo uspešno rešila življenje. Miller (2011) in Grossman (2009) zatrjujeta, da je veliko bolj verjetno, da bodo prevladali civilizacijsko-kulturni vedenjski vzorci, v katere nas indoktrinirajo že od rojstva. Ne smemo pozabiti, da je nasilje danes izredno nezaželeno in v veliki meri tabuirano. Miller (2008, 2011) poudarja, da mora program treniranja samoobrambe upoštevati tudi to. Bodisi prilagoditi treniranje notranjim moralno-etičnim standardom (omejitvam) učenca ali pa mu pomagati, da jih preide.. 2.2 Poznavanje dinamike nasilja Miller (2011) poudarja, da mora samoobramba poučevati, kako v resnici pride do napadov in kako v resnici potekajo. Učenci samoobrambe morajo znati prepoznati napad, preden do njega pride, in vedeti, za katero vrsto nasilja gre, da se lahko ustrezno odzovejo. Poudarja, da odnos in besede, ki lahko uspešno deeskalirajo eno vrsto nasilja, lahko izzovejo dodatno nasilje pri drugi obliki, in obratno. Pri tem izpostavlja pomen spoznavanja samega sebe in vživljanja v perspektivo (potencialnega) napadalca. Kljub kompleksnosti fenomena nasilja mnogi avtorji ugotavljajo, da poteka po določenih univerzalnih vzorcih (Peter Marsh; v Grossman, 2009: 6; Grossman, 13.

2009; MacYoung, 2011; Miller, 2008, 2011 in drugi). Gavin de Becker (1997) ugotavlja, da lahko ljudje intuitivno zaznamo nevarnost ravno zato, ker je nasilje sestavni del splošnih družbeno kulturnih vzorcev.. 2.3 Izogibanje in reševanje konfliktov Pomembna zadeva, ki se pri treniranju borilnih veščin in samoobrambe pogosto »pozablja« oz. se jo samo občasno »omeni« na načelni ravni, dejansko pa se je nikoli ne trenira, je, kako se sploh ne boriti. Izkaže se, da, kot ugotavljajo nekateri avtorji (Miller, 2011; MacYoung, 2011 in drugi), za mnoge ljudi to ni tako preprosto in samoumevno. Vzrok pripisujejo nezavednim skriptom, ki se v takih situacijah aktivirajo in prispevajo eskalaciji konflikta. Povezani pa so s ponosom in ego-identiteto. Miller (2011: 42–46; tudi Kane in Wilder, 2009) meni, da je najboljša obramba, da nas sploh ni tam. Zagovarja, da se z izogibanjem krajem, ki so »na slabem glasu«, krajem, kjer je povečana verjetnost, da se kaj zgodi, lahko izognemo večini nasilja na tem svetu. Razmišljanje »eh, saj meni se to že ne more zgoditi« ali »sem svoboden državljan demokratične družbe, lahko grem, kamor hočem, in počnem, kar mi je volja« je po mnenju nekaterih avtorjev (ibidem) zatiskanje oči pred stvarnostjo in potencialno rizično vedenje. Ne zagovarjajo mnenja, da je »najbolje ostati doma, ker je svet prenevaren«, ampak poudarjajo pomen uzaveščenosti, kaj se lahko zgodi. Prav tako pripisujejo velik pomen razvijanju intuicije in ravnanju skladno z občutkom. Zlasti Gavin de Becker (1997) ugotavlja, da velika večina žrtev napadov in posilstev dobi občutek, da je nekaj narobe, preden situacija postane očitna in brezizhodna. Miller (2011: 42–50, 2008) pripisuje velik pomen pozornosti na okolje (terenu) in dogajanju okoli nas. Za trening predlaga, da se zavestno trudimo biti pozorni in analiziramo možne izhode iz objekta, in to ne samo, kje so vrata, temveč upoštevamo tudi okna in druge zasilne izhode. Ponavadi ljudje 14.

razmišljamo v nekih okvirih »normalnosti«, naučiti se moramo upoštevati tudi »alternativne« opcije.. Sčasoma preide ta oblika pozornosti v navado in. poteka nezavedno, zato ni skrbi, da bi se morali s tem ves čas ukvarjati ali »obremenjevati«. Po Millerju (ibidem) je vnaprejšnje poznavanje terena in izhodnih poti ključnega pomena za drugi najboljši način samoobrambe — bežanje oz. strategijo »umika in izmika« (»escape & evasion«). Ne smemo pozabiti, da samoobrambna situacija ni pretep. Cilj samoobrambe ni zmagati, temveč preživeti. Kot zadnjo opcijo v preprečevanju nasilja vidi Miller (2011: 50–78, 2008) deeskalacijo. Ta vidik obsega različne prvine verbalne in neverbalne komunikacije, ki ima za cilj preprečiti fizično nasilje, zmanjšati njegovo verjetnost ali vsaj znižati intenziteto. Poudarja, da je predhodno potrebno dobro poznati dinamiko nasilja in razumeti svet iz perspektive (potencialnega) napadalca, sicer lahko dosežemo nasprotni učinek. Kot ponazarja Felson (1998: 171), se lahko situacija začne kot navaden rop, če pa žrtev napadalca užali ali ga izzove pred njegovimi sostorilci, se lahko konča z umorom. Tudi MacYoung (2011) poudarja pomen socialnih (komunikacijskih) veščin v funkciji preprečevanja nasilja v družbi in preživetja v nevarnih situacijah.. 2.4 Reakcija na zasedo Miller (2008, 2011) in MacYoung (2011) opozarjata, da če nas napadalec ima namen zares hujše telesno poškodovati ali umoriti, bo to storil na njemu najbolj varen način. To pomeni, da bo storil vse, da doseže presenečenje in da se mu ne moremo upirati. Resničen napad predstavlja hud šok in pomeni, da smo že začeli »prejemati« škodo. Če smo bili neuspešni v izogibanju in deeskalaciji, nas v taki situaciji lahko rešijo samo dobro izurjeni refleksni odzivi. Ta odziv mora biti preprost za trening in uporabo, učinkovit za večino 15.

primerov brez modifikacije in vedeti moramo, kako potem naprej nadaljevati, da situacijo varno in pravno sprejemljivo zaključimo (Miller, 2011: 93–118).. 2.5 Premostitev šoka Odziv organizma na stres v prvi fazi povzroči šok, ki je lahko za posameznika tako močan, da preprosto otrpne. Miller (2011: 119–134) opozarja, da praktično vsi normalni ljudje v prvi fazi »zmrznejo« in da je to normalni odziv telesa, medtem ko »preklaplja« na višje obrate. Če teh občutkov nismo vajeni, se lahko pri »preklapljanju zatakne«, kar povzroči popolno telesno in miselno blokiranost (ali zavrtost).. 2.6 Boj Povsem zadnja opcija, ko se situaciji ni mogoče izogniti, preprečiti ali umiriti grožnjo, je fizični obračun. Sem sodijo vse borilne tehnike in taktike. Na ta vidik se osredotoča večina borilnih in samoobrambnih veščin. Pri tem se ponavadi zanemarja učinke stresa, pravne vidike in dinamiko resničnega nasilja. Razumevanje in upoštevanje teh prvin pri treningu je nujno. Te prvine so bistveno večjega pomena kot polemizacija o tem, katera borilna veščina ali tehnika je bolj primerna za samoobrambo. Vse so lahko učinkovite, če se poučujejo celostno (Miller, 2008, 2011; MacYoung, 2011).. 2.7 Posledice Po vsakem nasilnem dogodku so ponavadi tudi posledice pravne, psihološke in medicinske narave. Posledice lahko obravnavamo z dveh vidikov, in sicer v kontekstu dogajanja neposredno po nasilnem obračunu in morebitne dolgoročne posledice. Neposredno po dogodku je smiselno zbrati priče, ki bodo lahko potrdile našo zgodbo, ker se same ne bodo javile. Morebiti je 16.

komu potrebno nuditi prvo pomoč in poklicati reševalce. Obveščanje policije in razgovor s policisti nista zanemarljiva. Ne glede na to, kako upravičeno je bilo naše ravnanje, se pravno zadeve lahko (pre)hitro obrnejo proti nam. Zato je naše vedênje neposredno po dogodku izredno pomembno (Miller, 2008, 2011). Morebitne dolgoročne pravne posledice, kot smo že omenili, obsegajo kazensko ovadbo in civilno tožbo. Medicinske posledice so lahko trajne telesne poškodbe. Veliko hujše kot telesne, pa so duševne posledice. Če smo bili žrtev nasilniškega kaznivega dejanja ali če smo se obranili, je velika verjetnost, da nas bo to tudi duševno prizadelo. Pri posebej hudih stresih lahko pride do potravmatičnih stresnih motenj. Tudi če smo se napadu uspešno ubranili, a smo pri tem koga hujše telesno poškodovali ali celo ubili, bo to travmatična izkušnja. Prav tako ne smemo zanemariti možnosti maščevanja tistega, pred katerim smo se uspešno ubranili. Življenje v nenehnem strahu pred povračilom je lahko resna duševna obremenitev (glej Miller, 2008, 2011).. 17.

3 Opredelitev nasilja in samoobrambe. 3.1 Nasilje 3.1.1 Agresija, agresivnost in nasilje Pojma nasilje in agresija sta tesno povezana kot dve plati istega kovanca. Ule (2009: 267) razloži, da je nasilje zunanji izraz agresije. Pojma se razlikujeta po tem, da agresija vključuje tudi notranje psihične komponente nosilca nasilja — namere, prepričanja in čustvene vzgibe (Ule, 2009: 267). V literaturi oba izraza pogosto srečamo skupaj in bi ju v mnogih primerih lahko obravnavali kot sinonima. Poleg tega je v angleščini beseda za nasilje »violence« opredeljena ozko v kontekstu fizične sile in mnogi avtorji, ko pišejo o nasilju, dejansko mislijo samo na fizično nasilje, medtem ko se v slovenščini beseda nasilje lahko nanaša tako na fizično kot tudi druge oblike (psihično). Da je zmeda še večja, tudi nekateri angleški avtorji k nasilju prištevajo duševno obliko, kar je razvidno iz naslednje definicije. Farrington (2007: 19) piše, da je najbolj osnovna definicija nasilja »vedenje, ki ima za namen povzročiti ali dejansko povzroči fizično ali psihično škodo«. Po drugi strani Ule (2009: 267, po Berkowitz, 1993) navaja, da večina socialnih psihologov definira agresijo »kot vedenje, s katerim se namerava koga fizično ali duševno prizadeti ali oškodovati«. Vidimo, da sta definiciji praktično enaki, čeprav v prvem primeru avtor uporabi besedo nasilje (»violence«) v drugem pa agresijo (»aggression«). Sklenemo lahko, da ne moremo jasno potegniti ločnice med pojmoma, ker obstaja med njima velika nekonsistentnost v njuni uporabi. Tudi v primeru, da se omejimo zgolj na uporabo izraza agresija, ne odpravimo pojmovnih zagat. Dostikrat ni mogoče razvozlati, ali se pojem agresija nanaša na vedenje posameznika navzven ali izključno na notranje psihično stanje. Prav tako nekateri avtorji (Berkowitz, 1993; Laplanche in Pontalis 1973; v 18.

Praper, 1993, 2004; v Bertoncelj, 2010: 1) ločijo med agresijo in agresivnostjo. Za nekatere pomeni agresivnost trajno značilnost posameznika, ne glede na njen izvor (Lamovec, 1978; v Marčič, 2009: 88). Tušak in Tušak (2003: 106) skleneta, da je »pojem agresivnosti eden najmanj jasnih in najbolj protislovnih pojmov, ki jih uporabljamo v psihologiji«.. 3.1.2 Legitimnost agresije »Nasilje ima mnogo oblik in pomenov« (Pečar, 1993; v Kobal Grum, 2003: 97). Je izredno raznolik in kompleksen fenomen, ki se pojavlja v mnogih različicah in kontekstih. Je predmet zanimanja najrazličnejših disciplin — psihologije, sociologije, biologije, prava, kriminologije, politologije, vojaških znanosti ... in številnih drugih. Vsako področje poudarja tiste prvine nasilja (agresije), ki so pomembne za njihovo perspektivo. Razlike v pojmovanju pa imajo koreniti vpliv na razumevanje samega pojava, kar tudi pojasni pojmovne zagate in pogosto neskladje v interpretaciji rezultatov istih raziskav iz različnih perspektiv (Tolan, 2007: 5–6). Nasilje v splošnem ima negativno konotacijo in je sprejeto kot nekaj slabega (Tolan, Gorman-Smith, & Henry, 2006; v Tolan, 2007: 5). Podobno velja za agresivnost, Ule (2009: 268) razloži, da »agresija predstavlja v vseh družbah in kulturah v splošnem negativno obliko vedenja, asocialno vedenje, ki ga moramo še posebno nadzorovati in po možnosti zožiti na minimum.« Upoštevati moramo, da je vrednostna presoja kateregakoli dogodka vedno subjektivna stvar. Ule (2009: 281) opozarja, da je ocenjevanje nekega vedenja kot agresivnega več kot goli opis dejstev. Presojamo na podlagi osebnih ali za neko specifično družbo sprejetih, kulturnih vrednot in norm. V modernem času je zlasti pomembna pravna perspektiva. Žaberl (2009) ugotavlja, da ima pojem (pri)sile danes izrazito pravni pomen. Sklenemo. 19.

lahko, da podobno velja tudi za pojmovanje nasilja. Vse oblike fizičnega nasilja so opredeljene kot kazniva dejanja.. 3.1.3 Pozitivna in konstruktivna agresivnost ter asertivnost Tušak in Tušak (2003: 106) opozarjata, da je posplošeno pojmovanje agresivnosti kot nečesa slabega, negativnega v življenju, česar se izogibamo, kar potlačujemo in tajimo, pravzaprav napačno in plod stereotipizacije. Mnogi avtorji (npr. Fromm, 1980; Felson in Tadeschi, 1994; Anderson in Bushman, 2002; v Bertoncelj, 2010: 3) namreč poudarjajo potrebo po ločevanju različnih vrst agresivnosti in izpostavljajo tudi njene pozitivne vidike. Avtorji se reševanja te problematike lotevajo različno. Nekateri ločijo med pozitivno in negativno agresivnostjo (npr. Fromm, 1980; v Bertoncelj, 2010: 3), spet drugi govorijo o konstruktivni in destruktivni agresivnosti. Čedalje bolj je v uporabi tudi izraz asertivnost (npr. Žužul, 1989; Goldstein in Keller, 1989; v Bertoncelj, 2010: 3; Tod, Thatcher in Rahman, 2010: 45), ki pa prav tako ni enoznačno opredeljen. Kot pravi Bertoncelj (2010), so definicije asertivnosti različne in včasih nejasne. Ugotovi, da različne poglede v definiranju asertivnosti lahko strnemo v naslednje tri pristope: -. asertivnost kot konstruktivna agresivnost,. -. asertivnost kot odziv na agresivnost,. -. asertivnost kot sestavni del pozitivne samopodobe.. Pojem asertivnosti se najbolj pogosto povezuje s pojmi samozavest, samopodoba, samoaktivnost v interakciji z okoljem (Bertoncelj, 2010: 65). Kot ugotavlja Bertoncelj (2010: 66) »koncept asertivnosti navadno zajema lastnosti, kot so svobodno izražanje lastnih čustev (Wolpe, 1973; v Herzberger, Chan in Katz, 1984) in zavzemanje za lastne pravice (Lazarus, 1971; v Herzberger, Chan in Katz, 1984) ...« »Včasih je težko ločiti med agresivnim in asertivnim vedenjem« (Hollandsworth, 1997; v Ray, 1981; v Bertoncelj, 2010: 67). Praviloma ima asertivnost pozitivni predznak, 20.

agresivnost pa negativnega. Ames (2008a; v Bertoncelj, 2010) pojasni, da tako »asertivnost izraža mero, do katere se je posameznik sposoben postaviti sam zase, se braniti in hkrati biti ustrežljiv do interesov drugih.« »Asertivno vedenje je torej takšno, kjer se posameznik svobodno izraža, vendar pa pri tem ne škoduje in ne ogroža drugih ljudi« (Ray, 1981; v Bertoncelj, 2010).. 3.1.4 Psihično in fizično nasilje Ule (2009: 267) opozarja, da smo »ljudje lahko agresivni, ne da bi bili fizično nasilni. Zmerjanje z »debeluhar«, »bebec«, »pokveka« lahko bolj prizadene kot zaušnica. Porušena samopodoba se pogosto teže vzpostavi, kot se pozdravi fizična. poškodba,. čeprav seveda. tudi fizično. nasilje. ruši. človekovo. dostojanstvo.« Cahn in Lloyd (1996: 86; v Marčič, 2009: 88) opredeljujeta besedno agresivnost kot »besedni napad, ki poskuša povzročiti psihološko bolečino, kar povzroči, da se drugi počuti slabše o sebi, tj. poškoduje njegovo samopodobo.« Fizičnega nasilja ne moremo obravnavati ločeno od psihičnega, kot da bi bil popolnoma izoliran fenomen. Prvič zato, ker vsako fizično nasilje spremlja tudi psihična komponenta. In drugič zato, ker se fizično nasilje pogosto pojavlja v kontekstu psihičnega, bodisi kot nadaljevanje ali stopnjevanje verbalnega nasilja v fizično ali pa kot odziv na psihično nasilje s fizičnim. Današnja družba je naklonjena strogemu ločevanju med fizičnim in psihičnim nasiljem. Toleranca psihičnega nasilja je veliko večja, ker se ljudje pogosto niti ne zavedajo, da gre za nasilje.. 3.1.5 Aktivna in pasivna agresija Ule (2009: 269) razlikuje tudi med aktivno in pasivno agresijo. Pri aktivni agresiji storimo nasilno dejanje z neposrednim prizadevanjem, v bistvu z napadom, recimo z udarci ali ostro kritiko. Namerno škodo pa lahko prav tako 21.

povzročimo s svojo pasivnostjo, recimo namernim odrekanjem pomoči nekomu v nesreči. Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ-1, 2008) v 140. členu posebej opredeli opustitev pomoči kot kaznivo dejanje.. 3.1.6 Opredelitev agresivnega vedenja ali nasilja V nalogi bodo pojmi agresija, agresivnost in agresivno vedenje privzeto uporabljani v negativnem smislu in bodo deloma izenačeni s pojmom fizičnega ali. psihičnega. nasilja.. Ko. bo. potrebno izpostaviti. kakšno. specifiko,. intrapsihično prvino agresivnosti ali njen konstruktivni vidik, pa bo to posebej poudarjeno. Agresivnost bomo opredelili po Baronu in Richardsonu (1994: 7; v Krahé: 2002: 11) kot: »katerokoli obliko vedenja, ki ima za cilj škodovati ali poškodovati drugo živo bitje, ki ne želi biti prizadeto.« Pri definiciji agresivnosti je bistveno »mnenje »opazovalca«, da je agresivna oseba s svojim ravnanjem namenoma želela prizadejati škodo ali bolečino drugi osebi« (Ule, 2009: 268). S tem ločimo agresivno vedenje (nasilje) od drugih podobnih fenomenov, kot je recimo nesreča. Kot pravi Polič (1994: 17), nesreče praviloma opredeljujemo »kot dogodke, v katerih se pojavijo poškodbe in škoda, pri čemer sam dogodek ni bil namerno izzvan.« »Sovražni« namen prav tako izgubi smisel, če si oseba, proti kateri je agresija usmerjena, to želi, kot je npr. pri mazohizmu. Baronova in Richardsonova definicija te primere upošteva.. 3.2 Samoobramba 3.2.1 Samoobramba kot silobran Pravica do samoobrambe izhaja iz dveh temeljnih človekovih pravic, in sicer pravice do telesne celovitosti in neodtujljive pravice do življenja. Žaberl (2009: 42) razlaga, da je pravica do življenja vsekakor glavna človekova 22.

pravica. Brez učinkovitih jamstev zanjo so vse druge človekove pravice nesmiselne. Zato je ta pravica razglašena tudi z mednarodnimi dokumenti s področja človekovih pravic, kot so Splošna deklaracija o človekovih pravicah, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Evropska konvencija o človekovih pravicah. Zaradi pomembnosti teh pravic je poseg v njih zakonsko omejen in strogo opredeljen. Žaberl (2009) ugotavlja, da lahko danes posameznik uporabi silo (torej izvrši agresijo, nasilje) samo takrat, če država to dopusti s pravnimi pravili. Sila in prisila imata zato v današnjem času izrazito pravno naravo. Ta določa cilj in pogoje uporabe sile. »Izraz sila, v pravnem smislu, lahko pomeni dopustno ali nedopustno delovanje, ki ima tudi svoje pravne posledice« (Žaberl, 2009). Da lahko govorimo o samoobrambi kot dopustnem dejanju, mora biti le-to v skladu z opredelitvijo silobrana po veljavnem kazenskem zakoniku. Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ-1, 2008) v 22. členu opredeli: 1. Dejanje, ki je storjeno v silobranu, ni kaznivo dejanje. 2. Silobran je obramba, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad. 3. Storilec, ki je prekoračil meje silobrana, se sme kaznovati mileje; če je prekoračil silobran zaradi močne razdraženosti ali prestrašenosti, povzročene z napadom, se mu sme kazen tudi odpustiti. Čelesnik in Rozman (2010: 9) pojasnjujeta, da »že beseda silobran pove, da gre za obrambno dejanje, pri čemer oseba, ki ob protipravnem napadu brani določeno pravno zavarovano vrednoto ali dobrino, s tem obrambnim dejanjem izpolni zakonske znake nekega kaznivega dejanja (npr. pri obrambi koga ali kaj poškoduje). Silobran dovoljuje obrambo, ki je nujno potrebna za to, da storilec odvrne, od sebe ali nekoga drugega, napad. Branimo lahko sami sebe ali pa nekoga drugega.«. 23.

»Da bi lahko neko dejanje šteli kot silobran morajo biti izpolnjeni določeni kriteriji, ki jih določa KZ-1. Ker gre za obrambno dejanje je prvi kriterij, ki mora biti izpolnjen, napad, vendar pa to ni dovolj; napad mora biti resničen in protipraven, poleg tega pa je potrebna še istočasnost. Napad in obramba morata potekati istočasno« (Čelesnik in Rozman, 2010: 9). Vsaka obramba torej ni silobran, »da bodo izpolnjeni kriteriji silobrana, mora biti obramba istočasna z napadom, naperjena mora biti zoper napadalca/njegovo dobrino in biti mora neizogibno potrebna za odvrnitev napada« (ibidem). Da bi ugotovili, ali gre za silobran, se vprašamo (Čelesnik in Rozman, 2010: 9): -. Ali je bil napad resničen?. -. Ali je bil napad protipraven?. -. Sta bila napad in obramba istočasna?. -. Je bila obramba potrebna?. -. Ali je bila obramba sorazmerna napadu?. Pri presojanju, ali je obramba bila potrebna, Čelesnik in Rozman (2010: 9) opozarjata, da v (slovenskem) »kazenskem pravu ne pride v poštev možnost, da bi se oseba morala umakniti napadalcu, lahko se, ni pa nujno, ker se ima vsaka oseba pravico braniti.« V večini zveznih držav ZDA je potrebno pred sodiščem posebej utemeljiti, da se ni bilo možno umakniti in da je nasilje bila edina varna izbira (Miller, 2011: 7).. 3.2.2 Uporaba strelnega orožja v samoobrambi V silobranu je dovoljeno uporabiti katerokoli sredstvo, katerega učinek je sorazmeren preteči nevarnosti. To pomeni, da je možen silobran tudi s strelnim orožjem. Čeprav ne živimo v Ameriki, je tudi pri nas takšen scenarij (čedalje bolj) možen. Zakon o orožju (ZOro-1) opredeljuje pogoje, pod katerimi državljani Slovenije smejo posedovati in nositi orožje. Pri nas poznamo tri vrste orožnih listin: za lov, šport in varnost. Uporabe strelnega. 24.

orožja v samoobrambi ne bomo posebej obravnavali, zato je potrebno izpostaviti nekaj posebnosti, ki naredijo to orožje še posebej nevarno. Strelno orožje je namenjeno ubijanju. Prvotni namen strelnega orožja je povzročitev smrti ali v najboljšem primeru hujše telesne poškodbe. S tem namenom je orožje ustvarjeno in zato je v tem tudi zelo učinkovito. S strelnim orožjem je zelo težko ali nemogoče stopnjevati silo (sorazmerje). Je izredno lahko za uporabo, saj je potrebno samo povleči sprožilec. To naredi orožje zelo nevarno, saj je z njim še posebej lahko povzročiti smrt. Učinkovita in varna (strokovna) uporaba strelnega orožja vključuje veliko več kot samo znanje, v katero smer je potrebno obrniti cev in kje se nahaja sprožilec. Zato je že poskus uporabe strelnega orožja v samoobrambi lahko izjemno nevaren, če oseba ni za to posebej usposobljena. Tisti, ki se brani, lahko dodatno ogrozi samega sebe kot tudi vse ostale prisotne.. 3.2.3 Samoobramba ni pretep Zakon o javnem redu in miru (ZJRM-1, 2006) v 4. točki prvega odstavka 2. člena opredeli pretep: »Pretep je medsebojno izmenjavanje udarcev, brc ali podobna uporaba fizične sile med dvema ali več osebami.« Razlika med samoobrambo in pretepom je v tem, da se v silobranu samo branimo pred napadom. V pretepu se vloga napadalca in branilca izmenjujeta, zato lahko rečemo, da oseba pri tem sodeluje. Denimo, da nas nekdo udari. Če v istem hipu udarec vrnemo, smo s tem izpolnili pogoje silobrana. Bili smo resnično in nezakonito napadeni in odzvali smo se istočasno ter sorazmerno. V primeru, da po tem pride do krajše prekinitve, da se za kratek čas odmaknemo od napadalca in potem nadaljujemo z udarci, je to že pretep. Glede na nastale poškodbe, lahko za pretep odgovarjamo prekrškovno po Zakonu o javnem redu in miru (ZJRM-1) in kazensko po Kazenskem zakoniku RS (KZ-1). 25.

3.2.4 Strokovna uporaba prisilnih sredstev Za razliko od »navadnih« državljanov smejo posebej pooblaščene državne službe (policija) in v omejenem obsegu tudi subjekti zasebnega varovanja (varnostne službe) dopustno uporabiti silo tudi za izvršitev zakonsko predpisanih nalog. Policiji so pooblastila dana kot orodje za uspešno in učinkovito opravljanje z zakoni in podzakonskimi predpisi določenih nalog (Žaberl, 2006: 22). Zakonodajalec policistom ponuja paleto različnih prisilnih sredstev, ki jih smejo uporabiti v določenih okoliščinah, da z neposredno prisilo proti določeni osebi ali osebam dosežejo izvršitev policijske naloge (Žaberl, 2006: 231). Po novi zakonodaji lahko tudi varnostnik, v skladu s 7. točko 1. odstavka 45. člena Zakona o zasebnem varovanju (ZZasV-1, 2011), uporabi fizično silo: »če oseba ne upošteva ustnega opozorila in začne uresničevati svoj namen (hoče vstopiti ali izstopiti iz varovanega območja, neposredno ogroža življenje ljudi ali premoženje, poskuša pobegniti s kraja, kjer jo je varnostnik zalotil pri kaznivem dejanju)« (Pungerčak, 2010: 15). Pungerčak (ibidem) v nadaljevanju pojasni, da je »varnostnik dolžan uporabljati fizično silo tako, da z najmanjšimi možnimi posledicami doseže zakonit namen.« Vidimo, da je razlika med silobranom in uporabo prisilnih sredstev (fizične sile) v tem, da smejo policisti v skladu s pooblastili in varnostniki v skladu z ukrepi varnostnikov uporabiti silo tudi v drugih primerih, drugačnih od zakonsko opredeljene samoobrambe. Oseba, zoper katero policija ali varnostniki zakonito uporabljajo silo, pa se ne more sklicevati na silobran, oziroma ji je s tem pravica do zakonite obrambe odvzeta. Razlika je tudi v tem, da pri uporabi prisilnih sredstev in fizične sile zakon posebej, taksativno opredeli, katera sredstva je dovoljeno uporabiti. V tem je 26.

tudi ključna razlika med policijo in subjekti zasebnega varovanja. Policija sme uporabiti orožje tudi kot prisilno sredstvo, medtem ko varnostnikom to ni dovoljeno. Varnostnik sme strelno orožje uporabiti v enakih pogojih kot vsi ostali državljani. Izključno v silobranu.. 27.

4 Motivacijska dinamika nasilja Težnja po spoznavanju samega sebe je prastara želja in predstavlja elementarni človekov motiv. Odgovore na številna vprašanja lahko najdemo le, če dobro poznamo sami sebe in svoje ravnanje. Prav tako, če želimo razumeti in spoznati stvarnost, moramo predvsem razumeti in spoznati svojo duševnost, saj je navsezadnje vse, kar vemo o svetu, življenju in družbi, znotraj nas samih (Musek, 2005b: 1; 2005a: 24). »Eno od najpomembnejših spoznanj je bila ugotovitev, da predmeti, osebe in dogodki, ki jih vidimo, niso stvarnost sama na sebi, temveč naše duševne podobe, odrazi te stvarnosti. To, kar vidimo, niso stvari kot take, temveč njihove duševne podobe v naši duševnosti« (Musek, 2005a: 3). Pomen psihologije je ravno v tem, da na bolj znanstven — metodičen, veljaven in zanesljiv — način spoznava osebnost. Tako se trudi upoštevati in odpraviti pomanjkljivosti in napake vsakdanjega spoznavanja, da bi izboljšali pojmovanja duševnosti in jih naredili bolj zanesljiva ter uporabna (Musek, 2005b: 1, 2005a: 24). Mnoge v nadaljevanju naštete psihološke perspektive imajo že zelo dolgo tradicijo. V psihologiji je pomembna seznanitev tudi s starejšimi teorijami, saj predstavljajo temelj mnogim sodobnejšim in se ohranjajo v svoji prenovljeni različici. Teorije v psihologiji se razlikujejo po izhodiščih, vsebini in obsegu obravnavane problematike. Razvijale so se ob rivaliteti in konkurenci različnih paradigem, zato ni presenetljivo, da je sodobna psihologija tako kompleksno in razvejano področje (Musek, 2005b).. 4.1 Osebnost in teorije osebnosti O osebnosti in njenih izvorih so razmišljali že stari misleci, definicij osebnosti pa je v strokovni literaturi toliko, da bi lahko samo o njih napisali debelo 28.

knjigo (Musek, 2005b: 1). Musek (2005c: 13) razlaga, da »ko govorimo o osebnosti, mislimo na celostni aspekt naše osebne eksistence, ki se subjektivno pojavlja na ravni doživljanja, objektivno pa na ravni obnašanja.« Po Musku (1999: 18; 2005b: 4) je »osebnost relativno trajna in edinstvena celota duševnih, vedenjskih in telesnih značilnosti posameznika,« in kot pravi, se ta definicija dobro ujema z večino znanstvenih pojmovanj osebnosti. Osebnost si v skladu s to definicijo lahko predstavljamo kot entiteto, katere značilnosti se raztezajo v treh neločljivo povezanih dimenzijah: biološki, socialni in duhovni. Tripartitna razdelitev je smiselna, ker dobro označuje človekovo naravo (Musek, 2005c: 34). Prav tako omogoča podlago za lažje razumevanje in združitev različnih teoretičnih pogledov na osebnost. Pri osebnosti gre za »tisto pri posamezniku, kar nam predstavlja njegovo istovetnost in po čemer ga ločimo od drugih« (Musek, 2005b: 1). Za osebnost in osebnostne lastnosti sta tako značilni relativna trajnost (isti ljudje se v različnih situacijah pogosto obnašajo podobno) in individualna različnost (različni ljudje se v enakih situacijah obnašajo različno). Pri doživljanju in obnašanju ljudi pa opažamo tudi lastnosti, ki jih štejemo za splošne človeške in jim zato pravimo, da so generične. Prav tako so številne individualne dejavnosti situacijsko pogojene. Samo vedenje, ki je specifično za neko osebo in se tudi ohranja med situacijami (je transsituacijsko), formalno štejemo za del osebnosti (Musek, 2005b: 1–3).. Tabela 1. Obnašanje glede na to, ali je trajno ali prehodno , in glede na to, ali je generično ali individualno (Musek, 2005b: 3). OBNAŠANJE trajno. prehodno. generično. splošne lastnosti. instinktno obnašanje. individualno. osebnost. situacijsko. OBNAŠANJE pogojeno. obnašanje. Pomembno je razumevanje, da osebnost strukturno v bistvu ni celovita, homogena enota, kot se nam dozdeva. Osebnost odlikuje kompleksnost, tvori 29.

jo množica značilnosti in lastnosti, ki so pogosto tudi same razvejane in povezane med seboj tako, da tvorijo nekakšno hierarhično mrežo sestavin, ki se pojavljajo na različnih ravneh generalnosti. Zaradi visoke stopnje organiziranosti pa je osebnost videti celovita (Musek, 2005b: 3, 4) in tudi deluje kot celota, kot relativno trajna in stabilna organizacija psihičnih funkcij in njim ustrezajočih procesov. V grobem lahko psihične procese in funkcije razdelimo na konativne in kognitivne. Konativni obsegajo med seboj neločljivo povezane motivacijske, afektivne in emocionalne procese (Musek, 2005c: 13, 43–45), med kognitivne pa štejemo spoznavne procese, kot so zaznavanje, spomin in mišljenje, katerih prav tako ne moremo ločiti od konativnih procesov (Musek, 2005a: 80). Razdelitev ustreza tudi klasični razdelitvi osebnostnih lastnosti v štiri velika področja: temperament, značaj, sposobnosti in konstitucija (telesna zgradba) (Musek, 2005c: 38). »Teorija osebnosti je torej znanstvena razlaga, ki skuša povezati spoznanja o osebnosti v celovit in koherenten (neprotisloven) sistem« (Musek, 2005b: 9). Kot že ugotovljeno, pa je koncepcij osebnosti veliko. Kljub temu jih lahko smiselno razvrstimo glede na to, v čem vidijo izvor, temelj oziroma težišče osebnosti (Musek, 2005b: 11).. Tabela 2. Glavne skupine teorij osebnosti glede na lokacijo izvorov osebnosti (Musek, 2005b: 11). IZVOR ZNOTRAJ OSEBE. TEORIJE MOTIVI. Psihodinamske teorije. Potrebe, goni, cilji,. Humanistične teorije. vrednote. ZUNAJ OSEBE INTERAKCIJA. POTEZE. Dispozicijske teorije. KOGNICIJA. Kognitivne teorije. BIOLOŠKI DEJAVNIKI. Bioevolucijske teorije. DRAŽLJAJI, SITUACIJE. Vedenjske teorije. SOCIALNI DEJAVNIKI. Socialne teorije. INTERAKTIVNI VPLIV OSEB Socialno vedenjsko IN SITUACIJ. kognitivne teorije. 30.

Različne perspektive seveda pojmujejo agresivnost različno in ji pripisujejo različen pomen. Do danes se v znanstvenih krogih ni oblikoval enoten, sistematičen, jasen in neprotisloven pogled na osebnost in s tem tudi ne na agresivnost. Gre za področje, ki ni zadosti raziskano in je podvrženo mnogim neznanstvenim posploševanjem. Hkrati pa predstavlja problem agresivnosti eno izmed najpomembnejših vprašanj človeštva. Ne smemo pozabiti, da imamo ljudje burno zgodovino, polno krvavih vojn, in da že nekaj časa posedujemo tehnologijo, s katero ogrožamo lastni obstoj kot vrste na planetu Zemlji. Ker je mnogo naštetih pogledov aktualnih tudi danes, bodisi v znanstvenih, strokovnih ali poljudnih krogih, se moramo dotakniti pomembnejših. V nadaljevanju bomo skušali različne perspektive združiti skozi danes zelo vplivno psihološko paradigmo, ki, kot pravi Musek (2005a: 18), skuša zajeti vse pomembnejše izvore našega obnašanja. Temeljno spoznanje paradigme je, da »ljudje delujemo kot samoregulativna bitja, ki se ravnajo po tem, kako zaznavajo in tolmačijo svoje okolje (zlasti socialno) in samega sebe« (Musek, 2005a: 18). Izvor našega obnašanja pa je moč najti tako »v vplivu situacij, kot v vplivu osebnostnih dispozicij, še zlasti pa v vplivu kognitivne predelave informacij, ki je posledica sovplivanja osebnosti in situacije« (ibidem). Musek (2005a: 84) ugotavlja, da se večina pomembnih raziskovalcev strinja, da lahko govorimo o treh temeljnih izvorih obnašanja: 1. Oseba sama — je nesporni vir lastnega obnašanja in doživljanja. Tukaj se upoštevajo tudi genetske predispozicije, pod vplivom katerih se razvijajo mnoge duševne in osebnostne lastnosti. 2. Zunanja situacija — posebno pogosto in močno vplivajo na nas drugi ljudje (socialno okolje). 3. Interakcija osebe in situacije — na naše vedenje vplivajo tudi specifični načini sovplivanja med osebnostnimi značilnostmi in zunanjo situacijo, ki jih ne moremo pripisati samo prvemu ali drugemu izvoru.. 31.

4.2 Motivacija »Motivacija je psihološki proces, ki spodbuja in usmerja naše vedenje« (Petri in Govern 2004; v Kobal Grum in Musek, 2009: 16). Psihologija motivacije se ukvarja z dvema glavnima vprašanjema: Zakaj in čemu se ljudje obnašamo tako, kot se obnašamo? Prvo vprašanje se osredotoča predvsem na iskanje vzrokov vedenja, medtem ko je drugo usmerjeno v razumevanje namena oziroma cilja vedenja (Kobal Grum in Musek, 2009: 14). Motivacijsko vedenje se pojavi takrat, ko organizem zazna stanje nekega neravnovesja ali primanjkljaja. Pojavi se torej potreba, ki je začetna prvina motivacijske situacije ali njen vzrok (Reeve, 2005; v Kobal in Musek, 2009: 17). Nadaljuje se v motivacijsko dejavnost, ki nas usmeri k ciljem, sredstvom, objektom ali delovanjem, s katerimi lahko izravnamo nastali primanjkljaj. Potrebe so lahko povsem materialnega značaja — pomanjkanje kisika, vode, hranilnih snovi ipd. Mnogi socialni in psihološki motivi pa niso oprijemljivi, zato v teh primerih govorimo bolj o informacijskem neravnovesju. Če nas nekdo recimo premaga ali užali, nam s tem fizično ničesar ne odvzame, posreduje pa nam informacije, ki niso v skladu z našimi normalnimi težnjami po ugledu in samospoštovanju (Kobal Grum in Musek, 2009: 16–17). V nalogi nas zanima predvsem izvor agresivnega ali nasilnega vedenja pri človeku. Ule (2009: 269) pojasnjuje, da sta se do sedaj v psihološki literaturi uveljavili dve glavni teoretski razlagi agresivnosti: biološke teorije, ki iščejo razlago. agresivnega. vedenja. v. bioloških. osnovah,. in. socialno. konstrukcionistične, ki pripisujejo agresivnemu vedenju socialni izvor. Tušak in Tušak (2003: 107) zraven prištevata še tretjo kategorijo, ki predstavlja kompromisno združitev obeh pogledov in upošteva vzajemni vpliv danih socialnih okoliščin s predhodnimi izkušnjami ali učenjem.. 32.

Tabela 3. Teoretske razlage agresivnosti po Krahé (2002: 28). Teoretska perspektiva. Agresijo konceptualizirajo kot .... Agresivnost vidijo kot stabilno nasproti spremenljivi (variabilni). Biološke perspektive Etologija. ... notranjo energijo. sta. Sociobiologija. ... rezultat evolucije. sta. Vedenjska genetika. ... dedno zasnovo. sta. Freudova psihoanaliza. ... uničevalni instinkt. sta. Frustracijska teorija. ... usmerjenost proti ciljem. var. Neoanalitiki. ... odziv na negativni afekt. var. Socialno-kognitivni. ... funkcijo procesiranja informacij. var. Psihološke perspektive. pristop Teorija učenja. .... naučeno. skozi. posnemanje. in var. ojačanje Teorija. socialne ... rezultat procesa odločanja. var. interakcije. Tabela zgoraj prikazuje seznam glavnih teoretskih perspektiv na področju raziskovanja agresivnosti (prvi stolpec). Zraven (drugi stolpec) je na kratko pojasnjeno, v čem vidijo izvor agresivnosti oz. kako jo konceptualizirajo. Nazadnje (tretji stolpec) so teorije razdeljene glede na to, ali vidijo agresivnost kot stabilno ali variabilno (Krahé, 2002: 27). Razlage, ki vidijo agresivnost. kot. stabilno,. karakterizira. bolj. »pesimističen«. in. »determinističen« pogled na človeško naravo. Po teh razlagah je človek po naravi destruktiven in tega v izhodišču ne more spremeniti, zato potrebuje neko obliko avtoritete, moralnih vrednot in norm, da ga v tej »nasilni, živalski« naravi omejuje. Drugi sklop perspektiv je bodisi nevtralen ali bolj optimistično naklonjen človekovi naravi.. 33.

4.3 Perspektive,. ki. predpostavljajo. destruktivno. naravo. človeka 4.3.1 Biološke perspektive Biološke razlage temeljijo na pojmu instinkta ali (na)gonskega obnašanja, katerim pravo znanstveno veljavo je omogočil Darwinov evolucionizem. S pojmom instinkta ali (na)gona označujemo pri človeku tista obnašanja, ki bi naj bila genetsko določena tj. vrojena in značilna za celotno človeško vrsto. Instinkti bi se naj oblikovali skozi evolucijo kot pomembno vedenje za preživetje vrste posameznih organizmov (Kobal Grum in Musek, 2009: 41). Kobal Grum in Musek (2009: 24) razlagata, da je v zgodnjem razumevanju motivacije prevladovalo stališče, da je vsa motivacija nagonska, torej vrojena. Kasneje pa se je (predvsem po zaslugi behaviorizma) uveljavilo prepričanje, da se je slehernega vedenja možno naučiti. Danes velja, da k motivaciji prispevajo tako vrojeni kot pridobljeni procesi (Kobal Grum in Musek, 2009: 24). Etolog Konrad Lorenz (1963 v Ule, 2009: 270) je raziskoval agresivnost kot splošno značilnost živalskega vedenja. Iz tega je sklepal tudi o neizogibnosti in vrojenosti agresivnega vedenja pri človeku. Agresivnost pripisuje evolucijski funkciji omejevanja pregoste naseljenosti vrste na nekem območju. S tem bi se naj namreč zagotovilo zadostne izvore hrane, povečale bi se možnosti za preživetje potomcev (Ule, 2009: 270). Lorenz (1963; v Kobal Grum in Musek, 2009: 46) opazi zanimivo razliko med živalskim svetom in človekom. Pri živalih opazi, da imajo prirojene nagonske mehanizme za inhibiranje agresivnosti proti lastni vrsti. Navaja primer, da ko volk podleže v boju, se uleže na hrbet in je to signal za prenehanje sovražnosti. Človek kot vrsta, ki po naravi nima morilskega orožja, pa tovrstnih inhibitornih mehanizmov agresivnosti, po Lorenzu, naj ne bi nikoli razvil (Kobal Grum in Musek, 2009: 46).. 34.

4.3.2 Freudova psihoanaliza Nekateri zgodnji raziskovalci so iskali temeljne instinkte ali gonske mehanizme, s katerimi so poskušali pojasniti celotno vedenje človeka. Freud je tako pripisoval osrednji pomen spolnemu gonu in na podlagi tega tolmačil vso človeško vedenje (Kobal Grum in Musek, 2009: 41). »Dolgo časa je bil prepričan, da je spolnost edini izvorni gon našega kompleksnega obnašanja in mu je pripisoval tudi nastanek socialnih, civilizacijskih, pa tudi agresivnih ravnanj« (Musek, 2005b: 57). Po grozotah druge svetovne vojne je oblikoval drugo motivacijsko teorijo, po kateri delujeta pri človeku, in tudi sicer v naravi, poleg spolne tudi sila smrti (Eros in Thanatos) (Musek, 2005b: 58). Medtem ko eros vodi ljudi v smeri iskanja ugodja in zadovoljitve želja, pa je thanatos samouničevalno naravnan. Zaradi antagonistične narave osnovnih gonov posameznik nenehno doživlja notranji konflikt, ki ga lahko razreši samo s preusmeritvijo napetosti (agresivnosti) stran od sebe na druge ljudi. Čeprav Freud dopušča možnost neagresivnega sproščanja destruktivne energije, pa kljub temu vztraja, da so učinki zgolj začasni. Po Freudu je agresivnost neizogibna lastnost človekovega vedenja, nad katero posameznik nima nadzora (Krahé, 2002: 34). Čeprav je Freudova razlaga slišati zanimiva in do neke mere smotrna, pa je malo empiričnih dokazov, ki bi jo podpirali (Crisp in Turner, 2007: 197). Danes psihoanaliza in njene zgodnje različice v svoji prvotni obliki ne zdržijo znanstvene. presoje.. Nadomestile. so. psihodinamske teorije (Musek, 2009:. jih. novejše. in. sprejemljivejše. 128). Kljub temu je Freudova. psihoanaliza bistveno vplivala na razvoj psihologije. Musek (1999: 64) pravi, da je ključno spoznanje psihoanalize odkritje obstoja nezavednega. »Do Freudovega »nastopa« se je zdelo nekako samoumevno, da so duševni pojavi pač vse tisto, kar zavestno doživljamo (marsikomu je tudi danes težko razumeti, da ni tako)« (Musek, 2005b: 50). »Kot ne vidimo atomov in molekul, ki sestavljajo materialni svet, tako se ne zavedamo prikritih želja, motivov in predstav, ki sestavljajo nezavedno ozadje naše zavestne duševnosti« (Musek, 1999: 64). 35.

Pomembno je opažanje, da omenjena biološka in psihoanalitska perspektiva kot tudi pogledi mnogih drugih raziskovalcev (npr. Bernard, Pavlov, Cannon, Hull) predpostavljajo model hidravličnega delovanja motivacijskega sistema (podobno principu homeostaze). Po tem konceptu naj bi se agresivni impulzi neprestano kopičili v organizmu, dokler nek dražljaj ne »odpre ventila« in pride do sprostitve. Temeljno načelo motivacije pri tem je težnja po zmanjšanju napetosti oziroma vzburjenja (Kobal Grum in Musek, 2009: 46, 74). Po tej logiki je redno sproščanje agresivnosti biološka nuja. Vprašanje ni, ali bo posameznik destruktiven, temveč predvsem na kakšen način. Takšno razmišljanje ne pomaga veliko pri pojasnjevanju dinamike nasilja, ampak preprosto prelaga individualno odgovornost za nasilje na »človekovo naravo«.. 4.3.3 Biosociologija in »sebični gen« Biološkodeterministični in pesimistični pogledi na človeško naravo so z razvojem socialnih vedenjskih in kognitivnih perspektiv v veliki meri izgubili znanstveno tehtnost in veljavo. Kljub temu pa je potrebno izpostaviti biosociloško perspektivo, ki, kot pravi Musek (2005b: 144), predstavlja izziv sodobnim trendom psihologije. »Biosociologija vidi v vseh življenjskih pojavih (vključno s človekom in družbo) rezultat genskega delovanja« (Dawkins, 1976; Jerman in Štern, 1996; Wilson, 1975, 1978; v Kobal Grum in Musek, 2009: 49). »Vsak gen po svoji naravi teži k temu, da bi se razširil po celotnem genofondu in pri tem izrinil druge gene. Pri tem seveda naleti na enako »sebično« težnjo drugih genov in rezultat tega so različne »strategije«, ki genskim strukturam omogočajo kar najbolj stabilno preživetje in razmnoževanje. Posamezni organizmi z vidika biosociologije niso nič drugega kot nekakšna »ohišja«, ki naj bi posameznim genom omogočila najboljše življenje. Geni torej ščitijo predvsem sami sebe in svojo reprodukcijo. Organizmi so dobesedno »stroji za preživljanje«, ki služijo svojim genom in ne obratno« (Kobal Grum in Musek, 2009: 49). 36.

Ta ideja je precej »radikalna« in v nasprotju z glavnimi smernicami moderne psihologije. Kljub temu jo izpostavljamo kot primer izrazito »črnogledega« pogleda na človeštvo v modernem času. Z razumevanjem dinamike kognitivnih procesov, ki so odgovorni za to, kako ljudje konstruiramo podobo sveta, v katerem živimo, nam postane jasno tudi to, kako je mogoče, da ljudje na tako različne načine vidimo svet in najdemo smisel v še tako radikalnih razlagah.. 4.3.4 Vrojenost agresije Danes teoretiki na splošno zavračajo domnevo vrojenosti agresivnega vedenja pri človeku (Ule, 2009: 270). A s tem pogledom se ne strinjajo vsi, celo nekateri socialni psihologi, kot sta Baumeister in Bushman (2011), verjamejo, da je agresivnost prirojena in univerzalna značilnost človeka. Skleneta, da se človeku ni treba naučiti agresivnega vedenja, da to pride naravno samo od sebe. Naučimo se zgolj inhibiranja izražanja agresije (Baumeister in Bushman, 2011: 296-297). Sprejemanje instinktivističnih razlag agresivnosti je predmet številnih kritik, ne nazadnje tudi zaradi pomanjkanja empiričnih dokazov za take trditve (Krahé, 2002: 34). Poleg tega je agresivnost pogosto usmerjena zoper osebe, ki so nam blizu (sorodnike, partnerja), kar je v očitnem nasprotju z evolucijsko logiko (Crisp in Turner, 2007: 198). Kovačev (2004: 74) pojasnjuje, da evolucionizem sicer dobro pojasnjuje proces nastanka človeka, ampak da »ni posebej primeren za pojasnjevanje njegovega vedenja na sedanji razvojni stopnji. Človek namreč ritualizira celo svoje najosnovnejše fiziološke potrebe. Pri njihovem zadovoljevanju se pojavlja vrsta posebnosti, ki nimajo zgolj instrumentalne, pragmatične vrednosti, ampak so predvsem izraz njihove stilizacije« (Kovačev, 2004: 74). Prav tako imajo bioevolucionistične teorije težave pri razlagi prosocialnega vedenja.. 37.

Kovačev (2004: 74) poudarja pomen razlikovanja med biološko in kulturno evolucijo. Pojasnjuje, da je zgodovinsko raziskovanje družb mnogo več kot podaljšek biološkega evolucionizma v družbene znanosti. Zato bi lahko rekli, »da temelji na kulturnem kodu, ki (v nasprotju z genetskim) ni zaprt« (ibidem). Berkowitz (1993: 387; v Krahé, 2002: 45) poudari, da ljudje imamo agresivni potencial in smo zmožni nasilja. Ampak da to nikakor ne pomeni, da obstaja neka biološka nuja, ki se v nas nabira, da moramo napadati in uničevati druge. Ule (2009: 271) zaključi, da agresivnost ni biološka značilnost vrste oziroma vseh ljudi, da pa je lahko značilnost nekaterih ljudi. Areh (2010: 168; po Dabbs in sod. 1995; po Baron, 2001) pojasnjuje, da se agresivno vedenje lahko pojavi tudi zaradi vpliva gensko prenosljivih dejavnikov. Vedenjsko genetska perspektiva potrjuje, da so nekateri posamezniki gensko (dedno) predisponirani za agresivno vedenje, ampak trdijo, da je odvisno predvsem od zunanjih dejavnikov, ali bo takšno vedenje tudi prišlo do izraza ali ne (Krahé, 2002: 33).. 4.3.5 Fenomenološka, humanistična in pozitivna perspektiva Humanistične in pozitivne perspektive osebnosti so se razvile kot odziv na pesimistične in deterministične poglede bioloških, kot psihoanalitičnih in behaviorističnih pogledov. Izhajajo iz spoznanja, da se je znanstvena psihologija v svojem razvoju najbolj osredinjala na številne negativne aspekte življenja, ki povzročajo ali pomenijo težave, probleme in motnje v psihičnem in osebnostnem delovanju posameznika (Musek, 2005a: 101). Musek (ibidem) pritrjuje, da »v psihologiji kar upravičeno govorimo, da je »negativno pristrana« (»misery biased«), kar lahko zelo jasno potrdimo z dejstvi: veliko več člankov in knjig je bilo napisanih o strahu, jezi, sovraštvu, agresivnosti in depresivnosti kot pa o zadovoljstvu, veselju in sreči.« Naprej pojasnjuje, da je to po svoje logično in razumljivo, ampak da ima negativna pristranost psihologije tudi problematične posledice. 38.

1. »Oblikovanje neustrezne podobe osebnosti in neustrezno poznavanje pozitivnih vidikov osebnosti in psihične stvarnosti nasploh. Dober primer za ilustracijo teh trditev najdemo v razvoju Freudove psihoanalize. Izhajajoč iz kliničnega raziskovanja nevroz, je razvil Freud pristranski model človeka in osebnosti, ki nosi posplošene karakteristike nevrotikov« (ibidem). 2. »Prevladujoča usmerjenost na negativne in psihopatološke vidike vodi v model posameznika, ki mu primanjkuje pozitivnih lastnosti, pomembnih za občutja smiselnosti življenja. Upanje, modrost, kreativnost, subjektivno zadovoljstvo, optimizem, občutje sreče itd. so primeri lastnosti, ki so v psiholoških raziskavah pogosto ignorirane ali pa celo pojmovane kot transformacije negativnih značilnosti« (ibidem). »Humanistične. teorije. osebnosti. (Maslow,. Rogers). poudarjajo. pomen. človekovih zmožnosti, samozavedanja in svobodne volje. Človek podeduje dobro, pozitivno, nerazdiralno naravo. Njegova osnovna motivacija je potreba po osebnostni rasti, ki jo posameznik zadovoljuje v odvisnosti od zaznavanja samega sebe oz. samopodobe« (Areh, 2010: 237). Samopodoba je pri tem zelo pomembna iz več razlogov. Prvič zato, ker se v njej zrcali dosežena stopnja spoznanja samega sebe in samoaktualizacije. In drugič, ker samopodoba sama deluje kot referenčni okvir našega obnašanja (Musek, 2005c: 139). Pomen samopodobe in osebnostne rasti se čedalje bolj prepoznava na različnih področjih: vzgoja in izobraževanje, pedagogika, organizacijsko vedenje, voditeljstvo itd. Tako recimo obstajajo zametki bolj celostnih pristopov tudi na področju preprečevanja kriminalitete. Farrel in VulinReynolds (2007: 768-769; po Coie et al., 1993) pojasnjujeta, da nekateri raziskovalci. preprečevanja. kriminalitete. poudarjajo. pomen. celostnega. osebnostnega razvoja. Ti raziskovalci izpostavljajo, da je dosedanja praksa preozko. osredotočena. zgolj. na. odpravo. 39. problematičnega. vedenja..

Zagovarjajo, da je razvoj socialnih, čustvenih, kognitivnih in vedenjskih veščin bistveno učinkovitejši pristop. Humanistične in pozitivne perspektive torej imajo potencial za zmanjšanje agresivnega vedenja, ampak same po sebi ne razlagajo izvora agresivnosti.. 4.4 Socialno vedenjsko kognitivne perspektive motivacije 4.4.1 Frustracijske teorije in negativni afekt Tušak in Tušak (2003: 108) ugotavljata, da se danes agresivnost najpogosteje obravnava kot posledica različnih vrst frustracij. »Tako usmeritev sprejema večina neoanalitikov (Fromm, Horneyjeva, Reich, Sulivan in Schultz-Hencke), predstavniki organizmičnih teorij osebnosti in humanistični psihologi (Maslow, Rogers) ter tudi začetnik Gestalt terapije Fritz Perls« (Tušak in Tušak, 2003: 108). »O frustraciji govorimo tedaj, ko subjekt v motivacijski situaciji na poti do cilja naleti na oviro, ki preprečuje zadovoljitev neke potrebe« (Kovačev, 2004: 118). V začetku so zagovorniki povezave med frustracijo in agresijo menili, da v človeku obstaja neka sila, ki se v kombinaciji z zunanjimi dražljaji manifestira kot agresivno vedenje. Za razliko od instinktov, ta sila (gon) ni nekaj, kar bi bilo stalno prisotno in bi se nabiralo v posamezniku. Nastane, ko je organizem soočen s situacijo, v kateri doživi frustracijo, ker ne more zadovoljiti neke pomembne želje. Prvotno so zagovorniki menili, da frustracija neposredno povzroča agresijo,kasneje pa se je ustalilo prepričanje, da je agresivno vedenje zgolj eden izmed možnih odzivov na frustracijo (Krahé, 2002: 34-35). Pri tem »agresija ni usmerjena vedno k izvoru frustracije. Kadar je vir nakopičene jeze, sovraštva ali kake druge frustracije premočan, se lahko agresija preusmeri na drug, nadomesten objekt« (Ule, 2009: 276).. 40.

Po Berkowitzu (1989; v Krahé, 2002: 36) frustracija povzroča agresijo v toliko, da vzbudi negativno čustveno stanje. »Poudarja predvsem vlogo neugodnih doživljajev in občutij kot sprožilnih dejavnikov agresije. Negativni dogodki sprožijo negativna čustva, to pa sproži primitivne reakcije posameznika v obliki. ekspresivnih. motoričnih. reakcij,. občutkov,. misli. in. spominov«. (Berkowitz, 1984; v Ule 2009: 277). S takšnim pogledom lažje pojasnimo povezavo agresivnosti z občutenjem strahu, fizične bolečine ali psihološkega nelagodja, saj so vsi ti prav tako dejavniki, ki povzročajo negativna čustvena stanja (Krahé, 2002: 36). Po Berkowitzevem (1993: 57; v Ule, 2009: 279) modelu se ob neprijetnih dogodkih porodijo neprijetni občutki, ki jih po primitivni asociacijski reakciji posameznik doživi bodisi kot prvinsko jezo bodisi kot prvinski strah. Prvinska jeza vzbudi težnje k agresiji oz. napadu, strah pa težnje k umiku. Ule (2009: 277)pojasnjuje, da»med primitivnimi občutki jeze in dejanskim izbruhom agresije posreduje še vrsta duševnih procesov, ki predelujejo te primitivne občutke in pomenijo pospeševalne ali zavorne dejavnike agresije: razmislek o vzrokih in razlogih dogodkov in dejanj, pričakovanja o iztekih dogodkov, priklic družbenih norm in pravil v zavest, razmislek o svojih čustvih v dani situaciji in nadzor čustev.« Kovačev (2004: 128) razloži, da je jeza ena najmočnejših negativnih emocij, ki ima izredno močan vpliv na medosebne odnose in na posameznika, ki jo doživlja. Marčič (2009: 88; po Haley, 1986; po Milivojevič, 2007) pojasnjuje, da je jeza povezana z občutkom lastne pomembnosti in značaja. Baumeister in Bushman (2007: 65) opredelita jezo kot čustveni odziv na dejansko ali namišljeno grožnjo ali provokacijo. Vedno več avtorjev (npr. Lazarus, 1991; Lerner, 1970, 1980; v Kovačev 2004: 130) poudarja povezanost občutenja jeze z ogroženostjo njegove ego-identitete. Razlaga, da so reakcije na tako situacijo sicer lahko tudi groza, anksioznost, krivda in sram, ampak da subjekt najpogosteje navzven odreagira v obliki jeze.. 41.

»Občutki jeze se razprostirajo na kontinuumu od rahle razdražljivosti do izbruhov besa« (Tušak in Tušak, 2003: 114). Izkaže se recimo, da je agresivnost večja v primerih, ko vzrok negativnih čustev lahko pripišemo namernemu ali nepravičnemu početju druge osebe (Krahé, 2002: 38). »Glavna akcijska tendenca, ki se pojavi pri doživljanju jeze, je težnja k napadu na osebo (ali več oseb), ki je odgovorna za žalitev ali škodo (Averill, 1980, 1982, 1983; v Kovačev, 2004: 135). Kovačev (2004: 135) v nadaljevanju pojasni, da agresivne tendence posameznik navadno realizira tedaj, ko je prepričan v njihov uspeh. Zanimivo je tudi, da so emocije lahko globoko potlačene v podzavesti, posameznik se jih ne zaveda, izražajo pa se na različne, predvsem indirektne načine. Prav tako je dobro vedeti, »da lahko povečajo težnjo k agresiji tudi okoliščine, ki niso pomensko ali vzročno povezane z agresijo ali z vzrokom razburjenosti. Tudi povišana temperatura v okolju, velik hrup, gneča delujejo kot neposredni vzroki za povečanje agresivnega vedenja. Podobno učinkujejo nekateri telesni, fiziološki dejavniki (telesni napor), informacije (soočenje s senzacionalnimi novicami), gledanje napetih prizorov ali erotičnih scen (pornografija). To so same po sebi agresijsko nespecifične okoliščine, ki pa v povezavi s stanjem čustvene napetosti, jeze zelo hitro pripeljejo do agresivnega vedenja« (Mummendey, 1990; Berkowitz, 1993; v Ule, 2009: 280).. 4.4.2 Upor do ubijanja lastne vrste Masten (2002: 16) zapiše, da: »ima vojaška psihologija dolgo preteklost, a kratko zgodovino.« Pri pregledu literature to hitro ugotovimo, saj se izredno malo avtorjev neposredno loteva najbolj bistvenega vprašanja v vojni — ubijanja. Daniel Blocq (2010: 5) opozarja, da: »... je družba na splošno mnenja, da so se vojaki pripravljeni boriti v vsaki vojaški operaciji (Grossman, 1995: 87). Pripravljenost ubiti in pripravljenost umreti sta pogosto videni kot dejstvo. Realnost pa pokaže, da mora vojak 42.