Viktimologija in policijska dejavnost : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko delo

DIPLOMSKO DELO Viktimologija in policijska dejavnost. Julij, 2013. Janja Denžič.

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varnost in policijsko delo Viktimologija in policijska dejavnost. Julij, 2013. Janja Denžič Mentor: red. prof. dr. Gorazd Meško.

Zahvala V diplomskem delu se iskreno zahvaljujem mentorju, dr. Gorazdu Mešku, za hitro odzivanje, strokovno pomoč in prijaznost pri izdelavi diplomskega dela. Zahvaljujem se svojim staršem in sestri Mateji za vso podporo, ki sem je bila deležna v času šolanja. Hvala sošolcem Svenu, Sandiju in Davidu ter vsem ostalim prijateljem, ki ste me spodbujali in na svoj način pripomogli k doseganju želenega cilja. Diplomskega dela namreč brez vas še danes ne bi bilo..

Kazalo 1. Uvod ................................................................................................................................. 7 1.1. 2. Metodološko-hipotetični okvir ................................................................................... 8. Viktimologija ..................................................................................................................... 9 2.1. Pojem viktimologije ................................................................................................... 9. 2.2. Nastanek viktimologije .............................................................................................. 9. 2.2.1 2.3. Predmet viktimologije.............................................................................................. 11. 2.3.1. Viktimologija v ožjem smislu ............................................................................ 11. 2.3.2. Viktimologija v širšem smislu............................................................................ 12. 2.4. Cilji viktimologije ..................................................................................................... 13. 2.4.1 2.5. 2.5.1. Tipologija žrtev po von Hentigu ........................................................................ 15. 2.5.2. Tipologija žrtev po Mendelsohnu ..................................................................... 15. 2.5.3. Tipologija žrtev po Fattahu ............................................................................... 16. 2.5.4. Tipologija žrtev po Sellin in Wolfgangu ............................................................. 16. 2.5.5. Tipologija žrtev glede na vrsto kriminalitete ..................................................... 16. 2.6. Viktimogena preddispozicija .................................................................................... 16. 2.7. Viktimizacija in njene oblike ..................................................................................... 17. 2.8. Preprečevanje viktimizacije...................................................................................... 18. 2.9. Posledice viktimizacije ............................................................................................. 19 Potrebe žrtev kaznivih dejanj ........................................................................... 20. Policijska dejavnost ......................................................................................................... 21 3.1. Policija ..................................................................................................................... 21. 3.2. Naloge policije ......................................................................................................... 22. 3.3. Policijsko delo v boju zoper kriminaliteto ................................................................. 23. 3.3.1 4. Naloge viktimologije ........................................................................................ 13. Tipologije žrtev ........................................................................................................ 14. 2.9.1 3. Obdobja viktimologije ...................................................................................... 10. Policijsko preventivno delo .............................................................................. 24. Žrtve in policija................................................................................................................ 26 4.1. Pomen žrtve za policijsko dejavnost ......................................................................... 28. 4.2. Žrtve kaznivih dejanj o delu policistov ...................................................................... 29. 4.3. Pričakovanja žrtev kaznivih dejanj ............................................................................ 31. 4.3.1 4.4. Prizadevanja policije za izboljšanje policijskih storitev ...................................... 32. Novejši pristopi v policijski dejavnosti ...................................................................... 33 3.

4.4.1 V skupnost usmerjeno policijsko delo z elementi v problem usmerjenega policijskega dela .............................................................................................................. 34 5. Razprava ......................................................................................................................... 36. 6. Uporabljeni viri ............................................................................................................... 40. 4.

Povzetek V diplomskem delu obravnavamo viktimologijo in policijsko dejavnost, ki sta zelo široki družboslovni področji, zato predstavljamo le nekatere njune bistvene značilnosti in izhajamo iz obema skupnemu predmetu preučevanja, in sicer iz žrtve. V. središču. pozornosti. viktimologije. je. žrtev,. ki. je. pogostokrat. predmet. kontroverznosti in polemik. Nekateri pod ta pojem uvrščajo samo žrtve kaznivih dejanj, medtem ko drugi sem prištevajo še žrtve nesreč ali nezgod in naravnih katastrof. Posledično se viktimološka znanstvena disciplina deli na dve ravni, in sicer na kriminalistično in občo oz. splošno. Osnovni cilj viktimologije, ki ga viktimologija uresničuje s svojimi številnimi nalogami, je preiskovanje vzrokov kriminalitete z vidika žrtev, njen namen pa je preprečevati in zatirati kriminaliteto. Viktimologija je tako teoretična kot tudi aplikativna oz. praktična znanost. Njena spoznanja imajo torej praktično vrednost in so uporabna zlasti v policijski dejavnosti, ki jo danes izvajajo številne organizacije. Dominantno vlogo ima še vedno javna oz. državna policija, na katero se lahko žrtve kaznivih dejanj obrnejo 24 ur na dan, vse dni v tednu. Policisti in policistke, ki z žrtvami navežejo prvi stik, pa morajo biti za takšno delo ustrezno usposobljeni, saj je, v veliki meri, žrtvina nadaljnja pripravljenost za sodelovanje s sistemom kazenskega pravosodja odvisna prav od kakovosti vzpostavljenega prvega stika. Na začetku diplomskega dela so predstavljeni pojem viktimologija ter njen nastanek, obdobja in predmet preučevanja. Opredeljeni so tudi njene naloge in cilji ter vsa ostala področja, kot so tipologija žrtev, viktimogena preddispozicija in viktimizacija (vključno z njenimi oblikami in posledicami). V osrednjem delu diplomskega dela obravnavamo policijsko dejavnost, s poudarkom na javni oz. državni policiji, nadaljujemo s policijo in z opisom dela z žrtvami kaznivih dejanj ter zaključimo z verifikacijo hipotez. Ključne besede: viktimologija, žrtve, policija, preprečevanje viktimizacije. 5.

Summary - Victimology and Policing The thesis deals with victimology and police activities – two very broad fields of social studies. For this reason, only some of their main characteristics are presented. The focus is on the victim, which is the common subject of both studies. The focal point of victimology is the victim, whose definition is often subject to controversy and discussion. While some believe the term should be used only for the victims of criminal offences, others think it should also include victims of accidents and natural disasters. Consequently, victimology as a study is divided into two branches – penal and general victimology. The main goal of victimology, which is being implemented through its numerous tasks, is to investigate the causes for crime from the victim's point of view, while its purpose is to prevent and fight crime. Victimology is both a theoretical and applicative study. Its findings therefore also have practical value and are particularly useful in police work, which is being conducted today by various organisations. However, the public or state police force still has the dominant role here and victims of criminal offences can turn to the police 24 hours a day, seven days a week. Police officers who make first contact with the victims must be properly trained for this, as the victim's readiness to cooperate with the criminal justice system in the future largely depends on the quality of this first contact. In the first part of the thesis, the definition of victimology, its history and areas of interest are presented. Also presented are its tasks and goals and all other fields of study such as the typology of victims, predisposition for victimization, and victimization (including all of their types and consequences). The main part of the thesis deals with police activity with a special focus on the public or state police force and describes the police work with victims of criminal offences. The thesis concludes with the verification of hypotheses. Key words: victimology, victim, police, victimization prevention. 6.

1 Uvod Viktimologija je veda ali znanost o žrtvi. Pomembno mesto znotraj viktimologije, ima poleg njenega predmeta preučevanja tudi viktimološko raziskovanje. Pregledne viktimizacijske študije namreč ugotavljajo, da nevarnost pred viktimizacijo v prostoru in času ter med ljudmi ni enakomerno porazdeljena, ampak da obstaja različna stopnja verjetnosti, ali bomo v neki odrejeni situaciji in času postali žrtev nekega kaznivega dejanja ali ne (Ramljak in Halilović, 2004; Šeparović, 1985). Varovanje življenja in premoženja ljudi ter zagotavljanje reda v današnji družbi, zaradi obstoja vedno novih oblik ogrožanj, ni več preprosta naloga. Policija, ki smo jo včasih dojemali kot glavno nosilko policijske dejavnosti, sama, s tradicionalno obliko dela, ki daje prednost represivnim pooblastilom, nima več monopolne vloge pri nudenju varnostnih storitev (Mikulan, 1995). Tako lahko danes policijsko dejavnost, poleg javne oz. državne policije, opravljajo tudi številni drugi akterji. Zajema področje zasebno-varnostnih podjetij, redarskih služb in inšpekcij, detektivskih organizacij ter različnih oblik državljanskega samoorganiziranja (Lobnikar, 2003). Kljub temu pa ima javna oz. državna policija še vedno dominantno vlogo, saj je običajno prvi organ znotraj sistema kazenskega pravosodja, s katero žrtve po kriminalni viktimizaciji navežejo prvi stik (Umek in Meško, 1999). Policija oz. policisti/policistke pridejo v stik z žrtvami v času, ko so te lahko še vedno pod velikim vplivom samega kaznivega dejanja, zato morajo biti še posebej previdni, kako se bodo žrtvam osebno približali (Dobovšek, Meško in Umek, 2000; Umek in Meško, 1999; Mawby in Walklate, 1994). Ljudje smo si med seboj različni, zato so tudi naše reakcije na kaznivo dejanje različne. Prav tako pa izražajo žrtve različne potrebe in imajo do predstavnikov sistema kazenskega pravosodja različna pričakovanja. Policisti se morajo zavedati, da je žrtev pomemben akter v delovanju celotnega sistema kazenskega pravosodja in bi bilo brez njenega sodelovanja večino njegovih del onemogočenih in ustavljenih že v prvi fazi, tj. pri policijskem preiskovanju. Žrtve se s prijavo svoje viktimizacije oz. kaznivega dejanja izpostavijo nevarnosti sekundarne viktimizacije, ki izhaja že iz same narave postopkov v kazenskem pravosodju, zato od njegovih predstavnikov − v prvi vrsti pa od policije − pričakujejo, da pri obravnavi spoštujejo njihovo dostojanstvo, kažejo sočutje in razumevanje ter pri izvajanju svojega poslanstva izkazujejo kompetentnost in profesionalnost. 7.

1.1 Metodološko-hipotetični okvir V diplomskem delu je uporabljena deskriptivna metoda dela. Zbirali, pregledovali, ocenjevali in analizirali smo domačo in tujo strokovno literaturo s področja viktimologije, kriminologije, kriminalistike in psihologije, ki je na voljo v več slovenskih knjižnicah ter v spletnih podatkovnih bazah. Z diplomskim delom želimo poudariti potrebo po zavedanju predstavnikov kazenskega pravosodja, v prvi vrsti pa policije, da je njihov odnos do žrtev kaznivih dejanj pomemben dejavnik njihovega delovanja in izpolnjevanja poslanstva v sodobni družbi. Iz tega namena izhaja tudi sam cilj diplomskega dela, ki je prikazati uporabnost viktimoloških spoznanj v policijski dejavnosti, zlasti za javno oz. državno policijo pri njenem delu z žrtvami kaznivih dejanj. V okviru diplomskega dela bomo tako preizkušali dve hipotezi, in sicer: -. Viktimologija je uporabna znanost, ki pripomore k oblikovanju učinkovite kriminalne prevencije in samozaščitnih ukrepov.. Posledično. posredno. zagotavlja tudi splošno varnost in višjo kakovost življenja državljanov, katerim služi. -. Če bi policisti in ostali predstavniki kazenskega pravosodja posedovali znanja s področja viktimologije, bi pri opravljanju svojih dejavnosti in v okoliščinah, kjer se soočajo z žrtvami kaznivih dejanj, ubrali pravilen pristop in blažili učinke sekundarne viktimizacije.. 8.

2 Viktimologija Preučevanje žrtev je bilo dolgo časa v senci preučevanja osebnosti delinkventa in njegovega kriminalnega vedenja (Konstantinović-Vilić, Nikolić-Ristanović in Kostić, 2010). Tako je bilo na začetku kriminološke znanosti, skoraj brez izjeme, žrtvam namenjeno zelo malo pozornosti ali pa je sploh ni bilo (Rock, 2007). Po letu 1980 pa se je znotraj kriminološke znanosti pojavil povečan interes za žrtve kaznivih dejanj (Sparks v Dobovšek, Meško in Umek, 2000) in v zahodnih državah se je okrepilo gibanje za pomoč žrtvam kaznivih dejanj1. V središče pozornosti so prišle posledice viktimizacije, kar je vplivalo na razvoj viktimologije (Meško, 2010; Petrović in Meško, 2008).. 2.1 Pojem viktimologije Beseda viktimologija sestoji iz latinske besede »victima«, ki pomeni žrtev, in grške »logia« ali znanje, učenje in znanost (Fattah, 2005; Konstantinović-Vilić et al., 2010). V najpreprostejšem izrazoslovju je tako viktimologija veda o žrtvah (KonstantinovićVilić et al., 2010) ali tudi znanost o žrtvah (Fattah, 2005; Maver, 2004; Meško, 2010; Sparks v Dobovšek, Meško in Umek, 2000; Sparks v Umek in Meško, 1999; Šeparović, 1985) kaznivih dejanj (Meadows, 2007; Meško, 1998) in njenem trpljenju (Pečar, 1988). Poslovenjena različica viktimologije se imenuje »žrtvoslovje« (Pečar, 1988; Kanduč, 2002; Žerjav, 2003).. 2.2 Nastanek viktimologije Viktimologija je široka in vsebinsko zelo raznolika interdisciplinarna veja znanosti o žrtvah. Preučuje vzroke in načine nastanka, proces odvijanja in mehanizem viktimizacije ter njene posledice. Viktimologija se na žrtev osredotoča z resnim in temeljitim preučevanjem njene osebnosti in vseh njenih dejavnostih v procesu viktimizacije (Ramljak in Halilović, 2004).. 1. V ZDA se je gibanje pojavilo v šestdesetih letih 20. stoletja in v Veliki Britaniji po letu 1974 (Meško, 1998). Njegovi zagovorniki si prizadevajo, da se žrtvam oz. oškodovancu eksplicitno prizna vloga žrtve, in se tako zavzemajo za boljšo obravnavo žrtev znotraj kazenskega pravosodja, zdravstva in v javnosti nasploh. Gibanje za žrtve kaznivih dejanj je spodbudilo proučevanje treh pomembnih področij, in sicer probleme žrtev zaradi pomanjkanja znanja strokovnjakov in javnosti; probleme žrtev zaradi instrumentalnosti kazenskega pravosodja in ustvarjanje razmerja za zagotavljanje pravic storilcu kaznivega dejanja in žrtvi (Petrović in Meško, 2008). 9.

Za začetnika in utemeljitelja (Konstantinović-Vilić et al., 2010) oz. pionirja moderne viktimologije štejemo Hansa von Hentiga, ki se je leta 1941 pojavil s svojim prvencem »Opazke o interakciji med storilcem in žrtvijo«. To delo je bilo zametek dela Zločinec in njegova žrtev (»The Criminal and His Victim«), ki ga je avtor izdal sedem let kasneje (Ramljak in Halilović, 2004). Leto 1948 tako upravičeno štejemo za leto nastanka viktimologije kot samostojne znanstvene discipline. Medtem ko štejemo von Hentiga za utemeljitelja moderne viktimologije, pa Fredericka Werthama obravnavamo za prvega, ki je uporabil besedo viktimologija in ki jo je s svojo knjigo »The Show of Violence«, leta 1949, uvedel v kriminološki jezik. Leta 1956 je ta pojem v svojem članku uporabil Mendelsohn, ki vse od takrat velja za znanstvenika, ki se ukvarja s problemi žrtev (KonstantinovićVilić et al., 2010; Fattah, 2005). Na viktimološkem področju se, poleg zgoraj omenjenih, pojavljajo še druga pomembna imena, kot so H. J. Schneider, G. F. Kirchhoff, E. A. Fattah, K. Miyazawa, J. Dussich, J. Freeman, S. Ben David, Z. Šeparović (Ramljak in Halilović, 2004) in S. Schafer (Kanduč, 2002).. 2.2.1 Obdobja viktimologije V razvoju viktimologije lahko razlikujemo dve obdobji, in sicer: obdobje t. i. prve in obdobje t. i. druge viktimologije (Konstantinović-Vilić et al., 2010). Obdobje prve viktimologije je obdobje od njenega nastanka do konca sedemdesetih let, za katero je v glavnem značilno, da se ukvarja z vprašanji, ki se vežejo na določanje vloge žrtev pri nastanku kaznivega dejanja, torej na obravnavanje žrtev v okviru kriminalne etiologije. V sedemdesetih letih je prišlo do delnega preobrata in koncentriranja pozornosti viktimologov od vprašanja žrtvine vloge pri nastanku kaznivega dejanja na probleme žrtev, neodvisno od njene vloge pri nastanku kaznivega dejanja in neodvisno od delinkventa. Ukvarjati z žrtvijo pomeni ukvarjati se z njeno nesrečo in iskati najboljše načine pomoči. Druga viktimologija pa se tako večinoma ukvarja z vprašanji oskrbovanja oz. nudenja pomoči žrtvam, njenega položaja v kazenskem postopku, odškodnine in njene obravnave oz. tretmana (ibid).. 10.

2.3 Predmet viktimologije Predmet viktimološkega preučevanja je žrtev. Pojem »žrtev« po mnenju Kanduča (2002: 125) ne predstavlja »enoznačne kulturne orientacije«. Opredeljena je lahko kot oseba, ki zaradi kaznivega dejanja trpi za telesnimi in emocionalnimi posledicami, ki utrpi ekonomsko škodo ali pa so ji bistveno kršene njene temeljne pravice in svoboščine (Kovčo Vukadin in Matić, 2011). Žrtev je lahko fizična ali pravna oseba in posledica kriminalne viktimizacije, nesreč ali nezgod, naravnih katastrof ipd. (Šeparović, 1985). Poleg individualnih oz. posameznih žrtev obstajajo tudi kolektivne in nacionalne žrtve, abstraktne žrtve 2 (Ramljak in Halilović, 2004), poznamo pa tudi zločine brez žrtev3 (»victimless crime«) (Šeparović, 1985). Pojem žrtev zajema še posredno oškodovane osebe, ki so lahko posameznik, njegova družina ali pa družba kot celota (Konstantinović-Vilić et al., 2010; Meško, 2010; Petrović in Meško, 2008). Konstantinović-Vilić et al. (2010) razlikujejo kriminološko-viktimološki pojem žrtve v ožjem in širšem smislu. Prvi obsega fizične in pravne osebe, katerih premoženje, pravice ali interesi so s kaznivim dejanjem neposredno uničeni, poškodovani ali ogroženi, medtem ko kriminološko-viktimološki pojem žrtve v širšem smislu, poleg fizične in pravne osebe, zajema še druge subjekte (npr. družbene organizacije, socialne skupine, družbe ipd.) (ibid). Pri določanju predmeta znotraj viktimološke znanstvene discipline lahko tako, zaradi kompleksnosti njenega predmeta raziskovanja, viktimologijo definiramo z dveh ravni, in sicer v ožjem in širšem smislu (Konstantinović-Vilić et al., 2010; Šeparović, 1985).. 2.3.1 Viktimologija v ožjem smislu Viktimologija v ožjem smislu tako predstavlja znanstveno spoznanje o žrtvah kaznivih dejanj, vključuje odnos med storilcem in žrtvijo, interakcijo med žrtvami in sistemom kazenskega pravosodja. 4. (Meadows, 2007), razmerje žrtev kaznivega. 2. To so kazniva dejanja in prekrški zoper javni red in mir, kamor uvrščamo vožnjo pod vplivom omamljenosti, ekshibicionizem, posest ukradenih stvari ipd. (Šeparović, 1985). 3. V ta pojem pa po Kanduču (2002) prištevamo naslednje dejavnosti: izdelovanje, prodajo in uživanje prepovedanih drog, prostituiranje, neobičajne spolne prakse, pornografijo, pomoč pri samomoru ipd. 4. Sistem kazenskega pravosodja je sistem delovanja organov pregona, sodišč in organov za izvrševanje kazenskih sankcij, torej vseh organov kazenskega pravosodja (Sket, 1997). 11.

dejanja z drugimi družbenimi skupinami in institucijami, kot so mediji, posel ter družbena gibanja. Za viktimologijo v ožjem pojmovanju je tako značilen interdisciplinarni pristop, ki vključuje prispevek sociologije, psihologije, socialnega dela, politologije, medicine, prava, policije, sodstva in drugih strokovnjakov ter aktivistov (Konstantinović-Vilić et al., 2010). Viktimologijo v ožjem smislu imenujemo »specialna ali kriminalistična viktimologija« (Ramljak in Halilović, 2004; Šeparović, 1985) ali tudi »penološka viktimologija« (Šeparović, 1985). Poleg zločina sem uvrščamo tudi žrtve zlorabe moči in kršenja človekovih pravic, zato je prenovljena disciplina pridobila naziv »nova viktimologija« (Ramljak in Halilović, 2004; Šeparović, 1985). Viktimologija, opredeljena na ta način, tako ni samostojna znanstvena disciplina, ampak bi se, podobno kot penologija, morala obravnavati predvsem kot področje specializacije v okviru kriminologije (Konstantinović-Vilić et al., 2010).. 2.3.2 Viktimologija v širšem smislu Viktimologija v širšem smislu je interdisciplinarna znanstvena disciplina ne samo o žrtvah kriminalitete, temveč tudi o drugih žrtvah viktimizacije (Konstantinović-Vilić et al., 2010) ali tudi celotnega znanja o žrtvah na splošno, torej o žrtvah kaznivih ravnanj in nesreč, žrtvah družbe, države ter njenih predstavnikov ali organov (Šeparović, 1985). Imenujemo jo »obča oz. splošna viktimologija« (Ramljak in Halilović, 2004). Rečemo lahko, da je predmet viktimološkega raziskovanja predmet kontroverznosti oz. polemik (Fattah, 2005). Več kot očitno je, da zgoraj predstavljene razlike med določanjem predmeta viktimologije dejansko izhajajo iz razlik v razumevanju pojma žrtev. Neskladnosti v zvezi s predmetom preučevanja znotraj viktimologije in njen odnos do drugih znanosti pa do danes še vedno niso razrešeni (Konstantinović-Vilić et al., 2010).. 12.

2.4 Cilji viktimologije Osnovni cilj viktimologije je zagotavljanje znanstvenih spoznanj o vzrokih kriminalitete, ki se navezujejo na žrtve. Ta spoznanja morajo služiti praktični uporabi pri oblikovanju učinkovite preventivne politike, odkrivanju nepoznanih storilcev in ustreznemu odrejanju kazenskih sankcij. Prav tako morajo služiti preučevanju problemov, ki jih doživljajo žrtve po izvršitvi kaznivega dejanja oz. kriminalni viktimizaciji, odnosu z družbenimi skupinami, mediji, socialnim službam in poslovnem svetu. Pravkar našteti cilji se uresničujejo na podlagi nalog viktimologije (Konstantinović-Vilić et al., 2010).. 2.4.1 Naloge viktimologije Med številne naloge viktimologije uvrščamo (Konstantinović-Vilić et al., 2010; Ramljak in Halilović, 2004; Šeparović, 1985): -. odkrivanje in razlaganje vzrokov viktimizacije;. -. preiskovanje. tveganj. s. strani. žrtev. in. raziskovanje. viktimogenih. preddispozicij; -. raziskovanje fenomenoloških značilnosti storilcev in žrtev (npr. starost, spol, poklic, izobrazba ipd.);. -. identifikacija, definiranje in opisovanje problemov žrtev ter povračilo nastale škode (blaženje telesnih poškodb in duševnih travm);. -. merjenje dejanskega obsega viktimizacije;. -. preučevanje. načina. obravnavanja. žrtev. znotraj. sistema. kazenskega. pravosodja; -. preučevanje družbene odgovornosti za kriminaliteto, vključno z razvojem skupin za samopomoč in služb za pomoč žrtvam (npr. gibanje za pravice žrtev in feministično gibanje);. 13.

-. preiskovanje politizacije problemov žrtev5;. -. preprečevanje nastanka žrtev in razvijanje sistema ukrepov za zmanjševanje viktimizacije (kriminalna prevencija, samozaščitni ukrepi);. -. zakonodajne ocene in obstoj skladov za žrtve;. -. preučevanje poslovnih odgovorov za potrebe in želje žrtev6 ipd.. Iz zgoraj naštetih nalog viktimološke znanstvene discipline lahko povzamemo, da se le-te nanašajo na teoretični, pravni, kriminalistični in terapevtski vidik, kriminalno etiologijo in fenomenologijo ter na profilakso in prevencijo (Šeparović, 1985).. 2.5 Tipologije žrtev Med žrtvami in njihovimi storilci obstajajo številne razlike, zato lahko govorimo o viktimološkem mozaiku z zelo raznolikimi pojavnimi oblikami žrtev. Obstajajo pa tudi številni prelivi različnih vrst žrtev in tipične pojavne oblike žrtev (Ramljak in Halilović, 2004). Posamezne skupine žrtev imajo določene značilnosti, na podlagi katerih jih je mogoče umestiti v določeno tipologijo (Konstantinović-Vilić et al., 2010). Tip je kompleks večih medsebojno povezanih, zelo podobnih značilnosti, lastnosti in identičnih ali analognih pomenov. Iz pojma tip izhaja karakterni profil žrtve (Ramljak in. Halilović,. 2004).. Posamezni. tip. ne. vključuje. posameznika. ali. skupine. posameznikov, ampak predstavlja skupek karakteristik številnih posameznikov, ki se vedno nahajajo v določeni korelaciji z ostalimi, medsebojno različnimi lastnostmi (Konstantinović-Vilić et al., 2010). Značilnosti različnih tipov se medsebojno ne morejo izključevati. Značilnosti enega posameznika lahko istočasno pripadajo različnim tipom (npr. mešani tip), zato je. 5. Kako politiki, družbene skupine in uslužbenci sistema kazenskega pravosodja obravnavajo probleme žrtev, torej ali jih prezirajo oz. izkoriščajo ali zlorabljajo v politične namene (Konstantinović-Vilić et al., 2010). 6. V tem smislu se navezujemo na dejstvo, kako industrija in strokovnjaki razvijajo nove proizvode z namenom zadovoljevanja potreb žrtev in kako le-ti posledično bogatijo na račun njihovega trpljenja (Konstantinović-Vilić et al., 2010). 14.

potrebno, v skladu s ciljem viktimologije, značilnosti žrtve iskati v njenih osebnostnih lastnostih in njenem odnosu do storilca ter kaznivega dejanja (ibid). Klasifikacija žrtev in posledično njene tipologije so pomembne predvsem zaradi njihove uporabnosti pri razlaganju in preprečevanju viktimizacije, kakor tudi zaradi organiziranja učinkovitega sistema prevencije (ibid).. 2.5.1 Tipologija žrtev po von Hentigu Prvo tipologijo žrtev je ustvaril von Hentig. Izoblikoval je tri osnovne pojme žrtev, ki jih je kasneje razširil in izpopolnil Ellenberger, in sicer: kriminalec-žrtev, latentna žrtev in odnos kriminalec-žrtev (Konstantinović-Vilić et al., 2010). Kriminalec-žrtev zajema primere, v katerih lahko, v odvisnosti od okoliščin, ista oseba postane tako storilec kot tudi žrtev (Konstantinović-Vilić et al., 2010; Meško, 2010; Petrović in Meško, 2008). Pojem latentna žrtev prikazuje določene lastnosti (socialne in bio-psihološke preddispozicije) žrtve, zaradi katerih je le-ta izpostavljena zločinu oz. kaznivemu dejanju (Konstantinović-Vilić et al., 2010). Odnos storilec-žrtev nakazuje na obstoj recipročnih odnosov med delinkventom in žrtvijo, ki jih Ellenberger7 razvršča v tri medsebojno neizključujoče se skupine, in sicer: nevrotični odnos, povsem bio-psihološka povezava dveh komplementarnih tipov, pri katerih je en negativ drugega, in geno-biološka povezava8 (ibid).. 2.5.2 Tipologija žrtev po Mendelsohnu Mendelsohn je svojo tipologijo zasnoval na precej nedoločenem kriteriju, in sicer na podlagi stopnje žrtvine krivde ali napake za storitev kaznivega dejanja. Tako njegova tipologija sega od popolnoma nedolžne žrtve pa vse tja do žrtve, ki nosi ekskluzivno. 7. Zagovarja dejstvo, da je določanje meje psiholoških značilnosti med storilcem in žrtvijo težavno. Veliko storilcev ima namreč psihološko preddispozicijo, da postanejo žrtev. Tako obstaja pregovor: »victima victimizira« (»žrtev viktimizira«). Po Ellenbergeru je posameznik lahko tako žrtev kot tudi storilec (Meško, 2010; Petrović in Meško, 2008). 8. Pomeni recipročno privlačnost na osnovi podobnih podedovanih faktorjev (KonstantinovićVilić et al., 2010). 15.

krivdo ter žrtve, ki simulira kaznivo dejanje (Konstantinović-Vilić et al., 2010; Meadows, 2007; Ramljak in Halilović, 2004; Šeparović, 1985).. 2.5.3 Tipologija žrtev po Fattahu Fattahova tipologija je na videz podobna Mendelsohnovi tipologiji. Zasnovana je na trdnejši osnovi, namreč na različnih stopnjah žrtvinega vplivanja na kriminalno dejavnost delinkventa oz. storilca 9 in je uporabljena za empirično raziskovanje in preverjanje (Konstantinović-Vilić et al., 2010).. 2.5.4 Tipologija žrtev po Sellin in Wolfgangu Večina tipologij je pod pojem žrtev uvrščala samo fizične osebe. Sellin in Wolfgang sta ena redkih, ki so svojo tipologijo zasnovali na podlagi pojma žrtve v širšem smislu. Razlikujeta med individualnimi žrtvami, ki so napadene neposredno, apersonalnimi ali kolektivnimi žrtvami (pravne osebe) ter žrtvami javnih dobrin in interesov (družbeni, moralni in pravni red) in žrtvami, ki to postanejo na osnovi svojega. medsebojno. nasprotujočega. delovanja. (maltretiran. mladoletnik,. ki. vikitimizira svojega tirana oz. zatiralca ipd.) (ibid).. 2.5.5 Tipologija žrtev glede na vrsto kriminalitete Pojavljajo se tudi tipologije žrtev posameznih vrst kriminalitete. Tako Šulc razvršča žrtve spolnih deliktov glede na njihov odnos do kaznivega dejanja 10 . Šeparović je ustvaril tipologijo o žrtvah nasilja. Nikolić-Ristanović pa je ustvarila tipologijo ženskžrtev kriminalitete (ibid).. 2.6 Viktimogena preddispozicija Glavni prispevek viktimoloških raziskovanj je iskanje biološko-psihološko-socialnih in situacijskih dejavnikov ter značilnosti posameznika, ki je postal žrtev, v luči specifične situacije, v kateri se je kaznivo dejanje izvršilo. Namreč, predpostavlja se, da določeni ljudje posedujejo različno stopnjo verjetnosti, da bodo postali žrtev 9. Šeparović (1985) tukaj govori o vlogi žrtve glede na mero in moč obvladovanje storilca. Fattahova tipologija tako zajema žrtve, ki sodelujejo; brezosebne žrtve; žrtve, ki dajejo dovoljenje ipd. (ibid). 10. Njegova tipologija zajema: žrtev-napadalec; žrtev zapeljevalka; žrtev, ki sodeluje; žrtev, ki spodbuja in žrtev, ki simulira odpor (Konstantinović-Vilić et al., 2010). 16.

nekega kaznivega dejanja ali nesreče (Šeparović, 1985). Nevarnost pred viktimizacijo je rezultanta delovanja določenih preddispozicij in med ljudmi ni enako razporejena. Stopnja nevarnosti pred viktimizacijo se zato poveča ali zmanjša v odvisnosti od obstoja ali odsotnosti večje ali manjše količine preddispozicij (Konstantinović-Vilić et al., 2010). Viktimogena preddispozicija predstavlja tiste karakteristične značilnosti ali posebne osebne lastnosti in okoliščine, ki povzročajo, da je določen subjekt stalno ali občasno bolj izpostavljen oz. manj zaščiten od drugih in tako bolj podvržen, da postane žrtev določenega kaznivega dejanja ali določenega tipa kriminalitete. Subjekt, ki poseduje eno ali več viktimogenih preddispozicij, predstavlja latentno žrtev (ibid). Viktimogene preddispozicije lahko klasificiramo glede na poreklo (prirojene in pridobljene preddispozicije), čas (stalne, občasne in prehodne preddispozicije), naravo (osebne, družbene in situacijske preddispozicije) in vlogo, ki jo imajo pri nastanku kaznivega dejanja (preddispozicije, ki pri potencialnem storilcu ustvarjajo idejo za izvršitev kaznivega dejanja; preddispozicije, ki vplivajo na storilčev izbor žrtve in preddispozicije, ki storilcu olajšujejo dosego cilja) (ibid). Poznavanje viktimogenih preddispozicij ima v preprečevanju kriminalitete posebno vrednost in omogoča odkrivanje žrtev in razvijanje metod za predvidevanje stopnje in narave tveganja ali nevarnosti viktimizacije posameznih oseb. Na podlagi poznavanja viktimogenih preddispozicij pa morajo biti zasnovani tudi ukrepi individualne in splošne zaščite pred kriminaliteto oz. viktimizacijo, saj se na ta način lahko zmanjšuje nevarnost pred njo (ibid).. 2.7 Viktimizacija in njene oblike Viktimizacija (ang. victimization) označuje proces nastajanja žrtev, medtem ko se samo stanje, ko nekdo postane žrtev, imenuje viktimiziranost (ang. victimised) (Konstantinović-Vilić et al., 2010). Viktimizacija je zelo zapleten proces, ki zajema številne elemente (Digman, 2005). Prvi element, ki ga pogosto imenujemo »primarna viktimizacija«, zajema interakcijo storilca in žrtve v času nastanka kaznivega dejanja, vključno z vsemi učinki, ki izhajajo iz te interakcije ali samega kaznivega dejanja (ibid).. 17.

Drugi element zajema odziv oz. reakcijo žrtve na kaznivo dejanje z vsemi spremembami njene samopodobe, ki so lahko posledica samega kaznivega dejanja, kakor tudi vsi nadaljnji odzivi, ki se jih žrtev odloči storiti (ibid). Tretji element sestoji iz vseh nadaljnjih interakcij, ki se razvijejo med žrtvijo in drugimi, vključno s številnimi predstavniki kazenskega pravosodja, s katerimi lahko pride žrtev v stik po viktimizacijskem dogodku. Pojav, ko ima ta interakcija nadaljnje negativne učinke oz. vplive na žrtev, pogosto imenujemo »sekundarna viktimizacija« (Digman, 2005). Sekundarni viktimizaciji so še posebej izpostavljene tiste kategorije žrtev, ki se zaradi starosti, psihofizičnih karakteristik ali narave kaznivega dejanja, kateremu so izpostavljene, dojemajo za izredno ranljive (npr. otroci, starejši, mentalno bolne in hendikepirane osebe, žrtve solnih deliktov, nasilja v družini, trgovine z ljudmi in vojnih zločinov) (Konstantinović-Vilić et al., 2010). V kolikor pa ista oseba postane žrtev kaznivega dejanja dvakrat ali večkrat, govorimo o ponovni viktimizaciji ali reviktimizaciji. Reviktimizacija predstavlja ponovljeno viktimizacijo, ki je pogosto v tesni vezi z odsotnostjo ustrezne pomoči in podpore žrtvi v času primarne viktimizacije (ibid).. 2.8 Preprečevanje viktimizacije Raziskovanja v viktimologiji kažejo na obstoj značilnosti, zakonitosti in tipičnih elementov nastanka in vedenja žrtve, njene osebnosti, njenih mnenj glede nevarnosti zločina ali nesreče ter vlogi, ki jo lahko ima v tem procesu (Šeparović, 1985). Viktimologija kot znanost in praktična dejavnost o viktimizaciji ljudi tako predstavlja konstitutiven element sistema družbene samozaščite (Pečar, 1988; Šeparović, 1985). Viktimološka spoznanja pripomorejo k samozaščiti ljudi in družbe pred ogrožanjem, saj opozarjajo na pojavne oblike, vzroke in ukrepe za zmanjševanje ter na odklanjanje in nevtralizacijo nevarnosti za viktimizacijo ljudi (Šeparović, 1985). Pri prevenciji ima poseben značaj dobro poznavanje viktimologije. Dobro poznavanje viktimologije ima pri prevenciji poseben značaj, saj pravočasno izogibanje oz. odvračanje vseh dejavnikov tveganja, ki bi lahko vodili k viktimizaciji, občutno zmanjša možnost, da nekdo postane žrtev (Ramljak in Halilović, 2004). Viktimologija pa ima prav tako velik pomen za kriminalistiko in preiskovalce (Maver, 2004) ter. 18.

načrtovanje preprečevanja kriminalitete (Felson v Petrović in Meško, 2008; Brvar, 2004). Viktimološka spoznanja zato predstavljajo trdno znanstveno osnovo za t. i. »uporabno oz. aplikativno viktimologijo«, ki se v svojem bistvu ukvarja z nudenjem pomoči in podpore žrtvam, lajšanjem oz. zmanjševanjem negativnih vplivov viktimizacijskega dogodka, preprečevanjem ponovnega pojava in s pomočjo žrtvam, da prebolijo travmatične učinke viktimizacije (Fattah, 2005). Temeljno znanje o žrtvah kaznivih dejanj pa je prav tako bistvenega pomena za oblikovanje. racionalne. kriminalitetne. politike,. vrednotenje. strategij. za. preprečevanje kriminalitete in oblikovanje družbenih ukrepov, katerih cilj je zaščita tistih, ki so še posebej ranljivi oz. predstavljajo za storilca t. i. lahke tarče, ter za povečanje varnosti in splošno izboljšanje kakovosti življenja. Viktimologija ima še posebej velik pomen za oblikovanje zakonov in družbe na sploh (ibid).. 2.9 Posledice viktimizacije Viktimizacija močno vpliva na žrtev. Načini vplivanja oz. učinka kaznivega dejanja na žrtev oz. družbo so namreč številni (Konstantinović-Vilić et al., 2010). Določena kazniva dejanja povzročajo telesne poškodbe in zajemajo bolečino in trpljenje ter izgubo spretnosti, neko stopnjo nezmožnosti ali verjetno začasno ali trajno iznakaženost. Številna kazniva dejanja imajo lahko tudi finančni učinek, ki je lahko neposreden (npr. poškodovanje lastnine, žrtev tatvine ipd.) ali posreden (npr. stroški zdravljenja, iskanje pomoči, pravnih nasvetov, odsotnost z dela zaradi vpletenosti v sistem kazenskega pravosodja ipd.) (Digman, 2005; Mawby in Walklate, 1994). Psihične posledice kaznivega dejanja so pogosto povezane s telesnimi poškodbami in so običajno v zvezi z njihovo težo ali z načinom njegovega prizadejanja (Konstantinović-Vilić et al., 2010). Lahko se kažejo kot depresija, anksioznost in strah in negativno vplivajo na kakovost žrtvinega življenja. V nekaterih primerih njeno življenje morda ne bo nikoli več enako. Čustvene reakcije na viktimizacijo so odvisne od starosti, življenjskih izkušenj in čustvene stabilnosti žrtev. V večini primerov pa se čustvena reakcija na nasilje razvije v posttravmatsko stresno motnjo (PTSD) (Meadows, 2007; Digman, 2005). Psihične poškodbe lahko nastanejo tudi kot 19.

posledica nenasilnih kaznivih dejanj. Med slednje uvrščamo posledice sekundarne viktimizacije, ki žrtvam prinašajo dodatni niz problemov (Konstantinović-Vilić et al., 2010). Viktimizacija negativno vpliva tudi na socialne stike žrtve z drugimi ljudmi. (Meadows, 2007; Digman, 2005). Kaznivo dejanje tako ne prizadene samo tistih, ki so s kaznivim dejanjem direktno oškodovani, temveč vpliva tudi na vse tiste, ki se nahajajo v žrtvini bližini (Mawby in Walklate, 1994). Viktimizacija ima, zaradi prekinitve stikov žrtve z drugimi ljudmi, stigmatizacije, zavračanja s strani družine ali širše okolice, slabšanja odnosov med družinskimi člani, pripisovanja krivde, izgube službe in težav na delovnem mestu ipd., posledice tudi na družbo (KonstantinovićVilić et al., 2010; Petrović in Meško, 2008).. 2.9.1 Potrebe žrtev kaznivih dejanj Žrtvine potrebe izhajajo iz posledic viktimizacije. Žrtev potrebuje emocionalno podporo in strokovno pomoč, informacije o pravicah in specializiranih službah ter raznovrstne strokovnjake (npr. odvetnike, psihologe, psihiatre ipd.), ki ji morajo biti v pomoč in ji pogosto, zlasti v zvezi s težjimi kaznivimi dejanji, morajo nuditi tudi zaščito (npr. fizično, zdravstveno) ter praktične stvari, kot je zamenjava ključavnic, denarna pomoč, pomoč v obliki hrane in oblačil ter podobno (Konstantinović-Vilić et al., 2010). Nezadovoljstvo žrtev s posledicami, ki jih prinaša primarna in sekundarna viktimizacija, je imelo velik vpliv na mobilizacijo gibanja za žrtve po vsem svetu. Razvile so se različne službe za pomoč in podporo žrtvam (npr. SOS telefoni; svetovalnice; zavetišča za ženske in otroke, ki so žrtev nasilja v družini, spolnega nasilja, trgovine z ljudmi ipd.) (ibid). V zadnjih 20-ih letih (Meadows, 2007) so se te službe razširile po celem svetu (Fattah, 2005). Vzporedno s tem razvojem pa je prišlo tudi do povečanja občutljivosti državnih organov za potrebe žrtev, kakor tudi do razvoja programov za žrtve v njihovem okviru (Konstantinović-Vilić et al., 2010).. 20.

3 Policijska dejavnost Policijska dejavnost pomeni varovanje življenja in premoženja ljudi ter zagotavljanje reda. Pomeni dejavnost, ki ohranja oz. vzdržuje stanje, v katerem je omogočeno, da ljudje opravljajo svoje naloge v miru, torej zaščiteno pred pojavom nezaželenih motenj (Lobnikar, 2003). Tradicionalno smo policijsko dejavnost pripisovali domeni države, ki je imela, poleg monopola nad uporabo sile, monopolno vlogo tudi pri zagotavljanju varnosti tako državljanov kakor tudi organizacij. Takšna oblika je bila organizacijsko enostavna, vedelo se je namreč, kdo je odgovoren za zagotavljanje varnosti. Žal pa se je v zadnjih desetletjih izkazala za neučinkovito (Lobnikar in Sotlar, 2006). Policija sama ne more zadostiti vsem varnostnim potrebam, zato danes govorimo o delitvi na javno policijsko dejavnost in zasebno policijsko dejavnost ter na delovanje civilne sfere (ibid). Ponsaers (v Lobnikar in Sotlar, 2006: 3) navaja, da lahko takšno delitev razumemo kot »prvi pravi celostni policijski vzorec«. Policijsko dejavnost tako izvajajo številne organizacije, in sicer javna oz. državna policija, zasebno-varnostna podjetja, detektivske organizacije, redarske službe, inšpekcije in neformalna civilna in državljanska združenja. Kljub temu da policijsko dejavnost opravljajo številne, pravkar naštete organizacije, ima javna oz. državna policija še vedno dominantno vlogo, saj razpolaga z največ pooblastili, je najbolj vidna in nosi tudi največ odgovornosti za izvajanje same policijske dejavnosti (Lobnikar, 2003). Poleg vsega pravkar naštetega pa je policija edina javna služba oz. »družbeni servis«, ki je na voljo 24 ur na dan, vse dni v tednu (Lobnikar, 2003; Mikulan, 1997).. 3.1 Policija Policija je osnova državnega represivnega aparata, ki jo upravljajo zakonodajni in politični organi države (Brinc, 1994) ter predstavlja, znotraj sistema formalnega družbenega nadzorstva, (Pečar, 1988) pomembno institucijo države in njenih državljanov (Mikulan, 1995). Policiji so z Zakonom o policiji dodeljene številne pristojnosti, ki predstavljajo obenem njeno temeljno poslanstvo. Ob pomoči in sodelovanju državljanov, bodisi 21.

posameznikov bodisi skupnosti, policija zagotavlja varnost ljudi in premoženja, preprečuje, odkriva in preiskuje prekrške in kazniva dejanja, vzdržuje javni red in mir, nadzoruje državno mejo, ureja in nadzoruje cestni promet ter izvaja ostale, z zakonom naložene naloge (www.policija.si). Ta dela opravljajo policisti, ki imajo z zakonom podeljena pooblastila in se delijo na splošne oz. uniformirane policiste in na kriminalistične policiste (Žerjav, 2003).. 3.2 Naloge policije Zakon o policiji (2009) nalaga policiji naslednje naloge: -. varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi;. -. preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom;. -. vzdrževanje javnega reda;. -. nadzor in urejanje prometa;. -. varovanje državne meje in opravljanje mejne kontrole;. -. opravljanje nalog, določenih v predpisih o tujcih;. -. varovanje določenih oseb, organov, objektov in okolišev;. -. varovanje določenih delovnih mest in tajnosti podatkov državnih organov.. Iz zgoraj navedenih nalog lahko povzamemo, da ima policija osnovne oz. temeljne naloge, ki zajemajo naslednja področja: kriminaliteto, javni red, cestni promet, mejne zadeve in tujce ter varovanje oseb in objektov. Opravlja pa tudi druge naloge, − ki jih uvrščamo med druga področja dela − in sicer v skupnost usmerjeno policijsko delo, operativno-komunikacijske dejavnosti, forenzične in kriminalistične dejavnosti, analitsko dejavnost ipd. (www.policija.si).. 22.

3.3 Policijsko delo v boju zoper kriminaliteto Ena temeljnih nalog policije je preprečevanje kriminalitete. Policija lahko v boju zoper kriminaliteto uporabi dva načina delovanja, in sicer represivno oz. reaktivno in preventivno oz. proaktivno delovanje (Meadows, 2007; Mikulan, 1997; Pečar, 1988). Sama narava policijskega dela izhaja iz tradicionalnih pristopov in je represivne narave. To pomeni, da je usmerjena v preteklost, torej na dejanja, ki so se že zgodila, (Pagon in Lobnikar, 2004) kar imenujemo tudi ukrepanje »post delictum« (Pečar, 1988; Šeparović, 1985). Represivni odziv na kriminaliteto tako pomeni ukrepanje po storjenem kaznivem dejanju in v splošnem zajema zakonodajno odzivanje na probleme kriminalitete npr. zakonodaja nadziranja kriminalitete, zakonodaja o povrnitvi s kaznivim dejanjem povzročene škode žrtvi ali odškodnine, kakor tudi sankcioniranje storilca kaznivega dejanja (Meadows, 2007). Zaradi spoznanja, da se narava kriminalitete spreminja in razvija vzporedno z razvojem družbe, policija s tradicionalnim načinom dela v boju zoper kriminaliteto ni več učinkovita (Mikulan, 1995). Večanje števila kaznivih dejanj in način medijskega poročanja o naravi kriminalitete ter policijskem delu pa pri ljudeh povečuje strah pred viktimizacijo. Javnost posledično temu gleda na policijo kot na neučinkovito državno institucijo (Meško et al., 2000; Pečar, 1988; Petrović in Meško, 2008), ki se nenazadnje sama, a priori, razglaša za institucijo, katere osnovna naloga je preprečevanje kriminalitete in zagotavljanje varnosti ljudi, čeprav se hkrati zaveda, da sama le-te ne more preprečevati (Meško et al., 2000; Mikulan, 1997), ampak je lahko pri tem uspešna samo s sodelovanjem in ob pomoči njenih državljanov (Meško, 2001). Policija pri zagotavljanju varnosti, kot pomembne družbene dobrine državljanov oz. ljudi, ki jim služi (Mikulan, 1997; Pečar, 1988), ni učinkovita zgolj z represivnim delom (Meško, 2001; Mikulan, 1997). Policija se zato mora, poleg represivnih ukrepov, ukvarjati tudi s preventivnimi dejavnostmi (Meško, 2001; Mikulan, 1997; Pečar, 1988; Žerjav, 1994).. 23.

3.3.1 Policijsko preventivno delo Policijsko preventivno delo zajema vse dejavnosti policije, ki se osredotočajo na dejavnike,. ki pogojujejo. nastanek. kriminalitete,. pomeni. torej. vplivati. na. kriminogene oz. viktimogene vzročne dejavnike kriminalitete (Mikulan, 1995; Pečar, 1979; Žerjav, 2003) oz. na odstranjevanje priložnosti11 ali »napeljevalne« okoliščine za storitev kaznivega dejanja. Viktimološka raziskovanja kažejo na to, da žrtve/oškodovanci pogosto sami povzročajo takšne okoliščine in storilcu s svojim nezavednim, malomarnim vedenjem, velikokrat olajšajo storitev kaznivega dejanja, sebe pa posledično izpostavijo nevarnosti viktimizacije, zato se vsako preprečevanje začne ravno pri potencialnih žrtvah in analiziranju ter ocenjevanju preddeliktnih 12 stanj (Pečar, 1988; Žerjav, 2003). Policija, ki je najbolj izpostavljen državni organ v boju zoper kriminaliteto (Žerjav, 1994), ima zato predvsem dve pomembni vlogi, in sicer svetovanje in sodelovanje z javnostjo v okviru preventivnih programov za preprečevanje kriminalitete (Mikulan, 1995), s tem pa, kot pravi Žerjav (1994: 458), »ljudi vzgaja in širi varnostno kulturo«. Preventivna dejavnost policije obsega sodelovanje z institucijami, društvi, neformalnimi oblikami združenj in drugimi ustanovami v skupnosti, ki skupaj s policijo oblikujejo t. i. »celoviti družbeni pristop« za preprečevanje kriminalitete (Mikulan, 1995: 10). Preventivno delovanje je zato način delovanja pred nastankom kaznivega dejanja, torej takrat, ko še ni ne storilca ne žrtve in tako pomeni delovanje »ante delictum« (Šeparović, 1985). Preventivno oz. proaktivno odzivanje opozarja na dejstvo, da mora družba preučiti vzroke za kriminaliteto oz. viktimiteto in prevzemati ustrezne ukrepe za njeno preprečevanje. Med te ukrepe uvrščamo: samozaščitne ukrepe, spremembo načina življenja in druge oblike kriminalne prevencije 13 ter varnostne 11. »Opportunitas latronem facit« ali priložnost naredi tatu je star latinski pregovor, ki nas opozarja, da nas v življenju spremljajo številne priložnosti, tudi v smislu nezakonitega prilaščanja tujih dobrin (Pečar, 1988). Zato nas Žerjav (2003) v svoji knjigi »Priložnost naredi tatu« opozarja, naj ne ustvarjamo priložnosti in nam preko praktičnih napotkov svetuje, kako se lahko v največji meri izognemo viktimizaciji v prihodnosti. 12. Pomeni neko objektivno stanje ali ravnanje osebe. Takšna oseba predstavlja potencialno žrtev, ki s svojimi ravnanji in ustvarjanjem objektivnih stanj, vpliva na potencialnega storilca, da ta izvrši kaznivo dejanje (Žerjav, 2003). Velikokrat posameznik nezavedno, nehote in iz malomarnosti napeljuje ali ustvarja položaj, v katerem se lahko znajde v vlogi žrtve. Tako lahko rečemo, da brez žrtve skorajda ni storilca ter posledično brez viktimiziranosti ni kriminalitete (Pečar, 1988). Ali bo neka osebe izrabila priložnost oz. preddeliktno stanje, ki se ji ponuja, je odvisno od njene osebnosti, priložnosti lahko namreč nekoga vzburijo, drugega pa istočasno odvračajo (Žerjav, 2003). 13. Pojem kriminalna prevencija je prežeta z mnogimi pojmovanji samega koncepta, ki v splošnem pomeni preprečevanje kaznivih dejanj (Meško, 2000). 24.

ukrepe, izoblikovane za preprečevanje potencialnim storilcem izvršitev kriminalnega dejanja (Meadows, 2007). Uspeh preventivnega dela temelji na sodelovanju z javnostjo in podpori medijev, saj se pri tem delu v končni fazi želi javnost pravilno obveščati o preventivnih programih in vplivati na zavest ljudi ter pri njih spodbuditi varnostno kulturo za samozaščitno vedenje in varen način življenja na sploh (Mikulan, 1995; Pečar, 1988). Vključno s prizadevanjem policije, da s postopkovno pravičnostjo in legitimnostjo v policijskih postopkih, vplivajo na večjo pripravljenosti ljudi za sodelovanje s policijo in drugimi organi kazenskega pravosodja. Policija je namreč brez dejavnega sodelovanja in naklonjenosti javnosti samo osamljena institucija, ki se neuspešno bojuje s kriminaliteto (Meško, Reisig in Tankebe, 2012). Policija sodeluje z javnostjo v preventivni dejavnosti in pri partnerskem sodelovanju s posebnim, za delo z ljudmi usposobljenim policistom, ki ga imenujemo vodja policijskega okoliša (Mikulan, 1997; www.policija.si). Slovenska policija − v okviru preventivnega dela − sodeluje z javnostjo s številnimi preventivnimi projekti za šole, vrtce in domove za starejše občane, vključno s sodelovanjem na preventivnih prireditvah ter svetovanju občanom o tem, kako lahko najbolje poskrbijo za svojo osebno varnost in varnost premoženja. Izdajajo se raznovrstne publikacije v obliki brošur, letakov, reklamnih oglasov ipd. Vse to pa je − vključno z raznovrstnimi informacijami in napotki ter nasveti za različne situacije vsakdanjega življenja − dostopno na uradni spletni strani policije (www.policija.si).. 25.

4 Žrtve in policija V primeru da se žrtev odloči za prijavo kaznivega dejanja oz. kriminalne viktimizacije, so policisti običajno prvi, ki pridejo v stik z njo (Cook et al. v Areh, Meško in Umek, 2009; Dobovšek, Meško in Umek, 2000; Dvoršek, Maver in Meško, 2006; Fattah, 2005; Joutsen v Mawby, 2007; Kury, Pagon in Lobnikar, 2003; Mawby, 1999; Mawby in Walklate, 1994; Umek in Meško, 1999). Vsaka žrtev doživlja kriminalno viktimizacijo na svojevrsten način in ima od policistov in policistk različna pričakovanja. Prav tako žrtve zaznavajo policijski odziv na kriminalno viktimizacijo različno (Bunt in Mawby v Mawby, 1999). Vplivi kaznivega dejanja oz. kriminalne viktimizacije so lahko različni in dolgotrajni, podatki pa kažejo, da so ti največji ravno na samem začetku oz. takoj po izvršitvi kaznivega dejanja (Mawby in Walklate, 1994). To pomeni, da policisti in policistke pridejo v stik z žrtvami, ko so te lahko še pod izjemno močnim vplivom doživetega kaznivega dejanja (Joutsen v Mawby, 2007; Dobovšek, Meško in Umek, 2000; Umek in Meško, 1999; Mawby in Walklate, 1994). V splošnem žrtve enakih oz. podobnih kaznivih dejanj poročajo o podobnih težavah, zato lahko policisti določijo načine, kako se bodo določenim žrtvam oz. oškodovancem osebno približali (Meško, 2010; Van Dijk v Mawby, 2007). Rezultati raziskovanj in izkušnje kažejo, da žrtev trpi večkrat. Najprej doživi primarno viktimizacijo, ki je posledica samega kaznivega dejanja, tej pa sledi običajno brezčutna in v večini primerov rutinska preiskovalna narava policijskih postopkov ter obravnava s strani predstavnikov kazenskega pravosodja, ki daje v mnogih pogledih prednost storilcem kaznivih dejanj, zato je žrtev znotraj sistema kazenskega pravosodja izpostavljena tudi sekundarni viktimizaciji (Dobovšek, Meško in. Umek,. 2000).. Sekundarna. viktimizacija. pomeni. poostrovanje. primarne. viktimizacije, ki je lahko tudi posledica neustreznih ali celo napačnih ukrepov policistov in policistk ter tudi ostalih predstavnikov kazenskega pravosodja (Konstantinović-Vilić et al., 2010). Policija posledično vpliva na žrtvine izkušnje po kriminalni viktimizaciji, zato imajo njen pristop in način, s katerim se približa žrtvam, ter žrtvino zaznavanje postopkovne pravičnosti in legitimnosti policije v policijskih postopkih (Bradford, 2011), vpliv na oblikovanje javnega mnenja o policiji. Javno mnenje pa ima lahko 26.

pozitivne ali negativne učinke na pripravljenost žrtve, da viktimizacijo oz. kaznivo dejanje v prihodnje prijavi ali naznani policiji, kakor tudi na vse nadaljnje interakcije med policijo in žrtvami (Dobovšek, Meško in Umek, 2000; Elliott, Thomas in Ogloff, 2012; Fox in Cook, 2011; Kovač Vukadin in Matić, 2011; Umek in Meško, 1999). Mnogokrat se namreč te interakcije kažejo v prenehanju sodelovanja žrtve z organi pregona in sodstva, kar ima negativen učinek na predkazenski in kazenski postopek, ki je lahko v skrajnosti − kar ni tako redko − celo onemogočen (Areh et al., 2009; Areh, Umek, Meško in Jevšek, 2006). Prav tako pa imata prvi stik s policijo in zaznavanje postopkovne pravičnosti v policijskih, kakor tudi sodnih postopkih, vpliv na proces žrtvinega okrevanja po kriminalnem dogodku (Elliott et al., 2012; Fox in Cook, 2011; Kovač Vukadin in Matić, 2011). Fox in Cook (2011) sta v svoji raziskavi preučevala vpliv predmeta viktimologije na dojemanje študentov o utemeljenosti pripisovanja žrtvam krivde za lastno viktimizacijo in poznavanje viktimizacijskih vprašanj. Ugotovila sta, da so študentje, ki so obiskovali predmet viktimologije na fakulteti, pripisovali žrtvam bistveno manj krivde za storjeno kaznivo dejanje v primerjavi z ostalimi, ki so obiskovali druge predmete. V splošnem lahko rečemo, da ima predmet viktimologije pomembno vlogo, saj bistveno prispeva k povečanju znanja o viktimizacijskih problemih in zmanjša nagnjenost k pripisovanju krivde žrtvam (ibid). Ugotovitve te raziskave pa imajo tudi praktično vrednost. Odkar vemo, da negativni odziv javnosti in predstavnikov sistema kazenskega pravosodja, v prvi meri pa policistov, vključno z atribucijo krivde in posledično temu povzročanje sekundarne viktimizacije, vpliva na žrtvino pripravljenost za sodelovanje z organi pregona in sodstva (Areh et al., 2009; Areh et al., 2006; Herek, Cogan in Gillis v Fox in Cook, 2011 et al., Kury et al., 2003; Pečar, 1979), imajo lahko usposabljanja in izobraževalni programi s področja viktimologije za predstavnike sistema kazenskega pravosodja (npr. policiste, pravosodne policiste, tožilce, odvetnike in sodnike) precejšen vpliv na to, kako bodo ti obravnavali žrtve kaznivih dejanj (Fox in Cook, 2011). Dokazano je bilo, da brezčuten in birokratsko hladen odnos predstavnikov kazenskega pravosodja za stiske in težave, ki jih doživlja žrtev kaznivih dejanj, poslabša žrtvino stanje in ji povzroča dodatno trpljenje (Elliott et al., 2012; Areh et al., 2009; Areh et al., 2006; Kury et al., 2003).. 27.

4.1 Pomen žrtve za policijsko dejavnost Policija je pri svojem delu v veliki meri odvisna od žrtev. Te s prijavo kaznivega dejanja aktivirajo policijo in ji v večini primerov priskrbijo ključne dokaze za identifikacijo storilca (Mawby v Mawby in Walklate, 1994). Policijsko delo preiskovanja kriminalitete in odkrivanja ter preganjanja storilcev kaznivih dejanj je tako odvisno od žrtev in njihove pripravljenosti za sodelovanje, zato si mora policija prizadevati, da na najboljši možen način vzpostavlja in ohranja sodelovanje z javnostjo (Mawby in Walklate, 1994). V nekaterih primerih kaznivih dejanj je lahko žrtev edina priča kaznivega dejanja, zato je njena vloga še posebno velikega pomena za kriminaliste, ki preiskujejo kaznivo dejanje, kakor tudi za omogočanje samega začetka kazenskega postopka zoper domnevnega storilca (Maver, 2004). Policija mora žrtvam zagotoviti storitve, ki bodo zadostile njihovim pričakovanjem in potrebam (Mawby, 2007). Razlogov je več, v osnovi pa so vsaj trije, in sicer: 1. Policisti so v veliki meri odvisni od javnosti, še posebej pa od žrtev, da prijavijo kaznivo dejanje in pripomorejo, da se izsledi storilec. Če žrtev med policijskim postopkom, preiskovalnim intervjujem ali vzpostavljanjem prvega stika dobi občutek, da ji policisti ne nudijo potrebnih »storitev«, lahko preneha prijavljati kazniva dejanja in v skrajnosti vzame pravice v svoje roke oz. se poslužuje vigilantizma (Mawby in Walklate, 1994), kar je seveda nezakonito (Mawby, 2007). 2. Kljub temu da obstajajo številne organizacije za podporo in pomoč žrtvam kaznivih dejanj, policija še vedno predstavlja glavni državni organ, s katerim vzpostavijo žrtve prvi stik. Kljub temu pa mora policija žrtve vseeno informirati o obstoju takšnih institucij. Policija ima tako ključno vlogo pri obravnavi žrtev kaznivih dejanj, policijski odziv na žrtev pa je zaradi tega ena izmed najpomembnejših izkušenj, ki jo žrtve doživijo po kaznivem dejanju (ibid). 3. Policija je tradicionalno dajala prednost operativnim policijskim dejavnostim, ki so v veliki meri represivne narave, zato je žrtvam zagotavljala slabe storitve in velikokrat s svojim odzivom na kriminalni dogodek še dodatno poslabšala žrtvin oz. oškodovančev položaj (ibid). Prevladuje stališče, da so policisti nezaupljivi, brezčutni in cinični. Takšna opažanja so pogosto dokaz, 28.

da policija žrtvam povzroča sekundarno viktimizacijo, zato se morajo, po mnenju Van Dijka (v Mawby, 2007), policisti zavedati, da je njihova skrb za čustvene potrebe žrtev kaznivih dejanj pomembna tako, kot je za paciente pomembna zdravnikova skrb.. 4.2 Žrtve kaznivih dejanj o delu policistov Žrtve oz. oškodovanci kaznivih dejanj so v splošnem najpogostejši uporabniki policijskih storitev. Prav zaradi tega pa so njihova mnenja in ocene o delu policistov in policijske organizacije še posebej pomembna in so lahko tudi merilo za merjenje uspešnosti (Gorenak, 2002). Žrtve so v splošnem najbolj grajale policijsko delo pri kaznivem dejanju posilstva in družinskega nasilja ter pri premoženjskih deliktih. S preglednimi viktimizacijskimi študijami so ugotovili, da je večina žrtev kaznivih dejanj v Angliji in Walesu zadovoljna s policijskim delom, medtem ko je pomembna manjšina žrtev zadržana. To je povezano tako s policijsko neuspešnostjo zaključiti primer (npr. storilec ni aretiran, žrtvam ni povrnjena škoda) kot tudi z načinom obravnavanja žrtve s strani policije (Mawby, 2007). Precej negativnega mnenja o policijskem delu izražajo tisti, ki imajo s predstavniki kazenskega pravosodja in policijo pogostejše stike (Elliott et al., 2012; Mawby, 2007). Najmanj kritike je policija deležna v Angliji in Walesu. Na splošno se v zadnjem času na policiste gleda kot na nezainteresirane za obravnavanje primera ter počasne pri odzivanju na klice in prihodu na kraj storitve kaznivega dejanja ali prekrška. Veliko kritike pa je tudi na temo vljudnosti policistov in oskrbovanja s potrebnimi informacijami, tako v času prvega stika s policisti, kakor tudi naknadno (Mawby, 2007). Žrtve poročajo o največji psihični oškodovanosti pri kaznivih dejanjih z znaki nasilja, med katere sodijo npr. vlom, rop ali roparska tatvina in posilstvo (ibid). Psihične poškodbe pa lahko nastanejo tudi kot posledica nenasilnih kaznivih dejanj (Konstantinović-Vilić et al., 2010). S preučevanjem žrtev kaznivih dejanj so se ukvarjali številni avtorji. Mayhew (1984) je preučeval žrtve kaznivih dejanj v Angliji; Maguire (1980) je intervjuval žrtve vloma, Mawby (1998) pa je izvedel raziskavo o žrtvah vloma v nekaterih večjih 29.

mestih Anglije, Nemčije, na Poljskem in Madžarskem. Vlome je prav tako preučeval tudi Kilchling (1995). Deegener (1998) je preučeval posledice vloma; Lejeune in Alex (1973) sta preučevala žrtve ropov in roparskih napadov; Symods (1976), Amanat (1984), Burgess in Holstrom (1974, 1979) pa žrtve posilstev (Meško, 2010; Petrović in Meško, 2008; Dvoršek et al., 2006; Dobovšek, Meško in Umek, 2000; Umek in Meško, 1999). Hermanutza in Lasogge (v Dvoršek et al., 2006) sta preučevala žrtvine odzive takoj po vlomu, splošne učinke vloma na ravnanje žrtve, napotke, ki jih žrtve prejmejo od policistov in njihovo vrednotenje. V Sloveniji pa so mnenja oškodovancev premoženjskih deliktov o postopkih policistov preučevali Umek in Meško (1999), Dobovšek, Meško in Umek (2000), Kravanja in Gorenak (2003), katerih študije ne dovoljujejo posplošitev. Medtem pa so Dvoršek et al. (2002) izvedli raziskavo na reprezentativnem vzorcu oškodovancev premoženjskih deliktov in ugotovili, da so oškodovanci s postopki policistov dokaj zadovoljni. Pomemben prispevek k ugotavljanju mnenj žrtev o delu policistov in drugih institucij kazenskega pravosodja pa zagotovo predstavljajo mednarodne viktimizacijske pregledne študije (IVCS), ki imajo širok razpon in domet pridobivanja podatkov (Tamarit, Villacapa in Filella, 2010). Rezultate raziskave Dvorška et al. (2002) lahko posplošimo. Ti prikazujejo, da izražajo ženske večji strah pred viktimizacijo, kljub temu pa so manj ogrožene kot moški. Moški so namreč viktimizirani v večji meri. Tipična reakcija pri premoženjskih kaznivih dejanjih je jeza, presenečenje, razburjenost, razočaranje ipd., kar pomeni, da mora biti prvotni odziv policistov do žrtev premoženjskih deliktov pomirjujoč. Ženske se na viktimizacijo odzivajo bolj čustveno kot moški, kar pomeni, da je treba ženske obravnavati pomirjujoče in da se mora, v primeru čustvenih izpadov, biti prizanesljiv. Kaznivo dejanje vpliva na kakovost življenja, zato morajo policisti nuditi žrtvam ustrezne podatke o oblikah pomoči (npr. o tehničnih, pravnih, psiholoških) in se izogibati pripisovanju krivde ter moraliziranju o viktimizaciji. Oškodovancem bi morali nuditi strokovne nasvete − o tem, kako se v bodoče izogniti viktimizaciji −, vse potrebne informacije o poteku policijskega preiskovanja in rezultate njihovega dela, ter podatke o odkritju osumljenca in pravicah oškodovancev. Izobraževanja in strokovna usposabljanja so zato zelo pomembna. Policist mora namreč poznati čustvene odzive žrtev in imeti komunikacijske veščine, s katerimi bo pri preiskovanju. 30.

kaznivega dejanja učinkovit in strokoven ter posredovati vse potrebne informacije, saj je to − za oškodovance in njihov odnos do dela policistov − zelo pomembno.. 4.3 Pričakovanja žrtev kaznivih dejanj Žrtve, ki se odločijo, da bodo svojo viktimizacijo prijavile policiji, zaradi številnih problemov in težav, ki jih doživljajo, od policistov, s katerimi bodo prišle v stik, pričakujejo, da se zavedajo njihove stiske in se temu primerno odzivajo (Mawby, 2007). Večina žrtev v prvi vrsti kaže močno potrebo po tem, da jih policist pomiri (Dvoršek et al., 2006; Van Dijk v Mawby, 2007) in da prepozna njihov status žrtve (Van Dijka v Mawby, 2007). Žrtve od policistov pričakujejo vljudno in spoštljivo obravnavo ter spoštovanje njihovega dostojanstva in pravic. Pri navezovanju prvega stika morajo policisti paziti, kako se bodo žrtvam osebno približali. Pri komuniciranju z njimi morajo policisti kazati zanimanje za njihov primer (Mawby, 2007), jim omogočiti, da izrazijo svoja čustva (Elliott et al., 2012) in pri tem kazati sočutje. Še posebej pa morajo biti previdni pri obravnavanju posebno ranljivih skupin, kot so npr. otroci in ženske ter pripadniki marginaliziranih skupin (Mawby, 2007). Policist mora pokazati neodobravanje določenega kaznivega dejanja, kar se konkretno kaže s tem, da žrtvam ne pripisuje krivde za storjeno kaznivo dejanje. Prav tako o viktimizaciji ne sme moralizirati, ampak mora žrtvam strokovno svetovati, kako se lahko pred takšnimi dogodki v bodoče zaščitijo (Dobovšek, Meško in Umek, 2000; Elliott et al., 2012; Umek in Meško, 1999). Ohranjati mora stik z žrtvami ter jih informirati o napredku preiskave kaznivega dejanja (Elliott et al., 2012). Pomembno je, da policisti žrtve informirajo o vseh potrebnih informacijah v zvezi s potekom policijskih postopkov, o prijetju storilca, dostopnih oblikah pomoči in pravicah, ki jih imajo žrtve, ter jih spodbujajo, da zaživijo naprej (Elliott et al., 2012; Mawby, 2007). Rezultati raziskave, ki so jo izvedli Cook, David in Grant (v Areh et al., 2009), so pokazali, da žrtve, ki so pretresene ali v stanju šoka, od policistov, ki pridejo na kraj storitve kaznivega dejanja, pričakujejo, da pokažejo razumevanje ter sočutje za njihovo trpljenje in težave, ki izhajajo iz kaznivega dejanja. Prav tako od policistov pričakujejo,. da. pri. obravnavanju. njihove. viktimizacije. spoštujejo. njihovo. dostojanstvo in so nepristranski. Pri obravnavanju njihovega primera pa žrtve želijo, da policisti ne zmanjšujejo pomena njihovega kaznivega dejanja in da ne molčijo, saj jim s tem povzročajo še dodatni stres. 31.

Idealen policijski odziv na žrtve kaznivih dejanj bi zato moral zajemati zagotavljanje storitev za žrtve vključno s skrbjo, da bo policija storila vse, kar je v njeni moči, da se določeno kaznivo dejanje razreši, odkrije in sankcionira storilec ter da se žrtvi oz. oškodovancu povrne škoda. Kljub temu da je bil tradicionalno v policiji poudarek na »policijski akciji«, »vznemirjenosti« in »pravem« policijskem delu, ki je pogosto v skladu s politiko »trde roke«, je danes takšen pristop kritiziran, saj je bilo policistom pogosto očitano, da se premalo zavzemajo za žrtve oz. oškodovance. Zlasti v primeru posilstev in družinskega nasilja pa je bilo policistom pogostokrat očitano, da teh dveh oblik kaznivega dejanja niso dojemali dovolj resno oz. da ga niso obravnavali kot resen kriminalni incident (Mawby, 2007).. 4.3.1 Prizadevanja policije za izboljšanje policijskih storitev Zaradi velikega obsega nezadovoljstva žrtev s policijskim odzivom na kaznivo dejanje in dela z žrtvijo je v zadnjem času policija prišla do spoznanja, da je njihova naloga veliko širša (Mawby, 2007) kot samo reaktivno ukrepanje na kazniva dejanja. Priznala je, da je boj s kriminaliteto brez sodelovanja z javnostjo neučinkovit (Meško, 2001), saj je v prvi vrsti žrtev tista, ki aktivira delovanje policije in posledično tudi druge institucije kazenskega pravosodja (Mawby in Walklate, 1994). V številnih državah so bile zato uvedene strategije za izboljšanje policijskih storitev. Te zajemajo: policijsko usposabljanje za delo z žrtvami (Rosenbaum v Mawby, 2007) in nudenje podpore (Skogan in Wycoff v Mawby, 2007), smernice za policijo in ostale predstavnike kazenskega pravosodja, da sočutno obravnavajo žrtve, jim posredujejo ustrezne informacije ter jih po potrebi napotujejo na druge organizacije oz. ustanove za podporo in pomoč žrtvam. Žrtve pa imajo sedaj tudi pravico, da se v primeru nepravilnosti zoper policijo pritožijo (Mawby, 2007). Odgovornosti policije do žrtev kaznivih dejanj pa so zajete tudi v Evropskem kodeksu policijske etike (Pagon, 2002). Ker je žrtev lahko tudi v vlogi priče kaznivega dejanja, je odgovornost policije do žrtev oz. prič izražena v (Ministrstvo za notranje zadeve, 2003: 62): -. 51. člen: »Policija se zaveda posebnih potreb prič in upošteva pravila o njihovi zaščiti ter jim nudi podporo med preiskavo, zlasti kadar obstaja tveganje, da bo priča ustrahovana«.. -. 52. člen: »Policija žrtvam kaznivih dejanj brez diskriminacije zagotavlja potrebno podporo, pomoč in informacije«. 32.

Na mednarodni ravni je prišlo do sprejetja nekaterih dokumentov, ki obravnavajo dolžnosti policistov in drugih predstavnikov kazenskega pravosodja do žrtev kaznivih dejanj (Mawby in Walklate, 1994). Odbor ministrov Sveta Evrope je leta 1985 izdal priporočilo o položaju žrtev v kazenskem pravu in postopku, ki med drugim govori o tem, da morajo biti policisti za delo z žrtvami ustrezno usposobljeni. Njihov odnos do žrtev mora biti sočuten, konstruktiven in pomirjujoč. Policisti morajo žrtve informirati tudi o napredkih policijske preiskave, o pravicah do podpore, praktičnih oblikah pomoči, pravnih nasvetih in odškodnini s strani storilca ter države (Svet Evrope, 1985). Pomembna je tudi Deklaracija o temeljnih načelih pravde glede žrtev kaznivih dejanj in zlorabe moči iz leta 1985. Govori o potrebi po nudenju informacij (v času kazenskega postopka), podpore, varnosti, izogibanja preložitvam in nevšečnostim (Joutsen v Mawby in Walklate, 1994). V navodilih za implementacijo te deklaracije pa je med drugim navedeno tudi to, da se mora policiste − in druge predstavnike kazenskega pravosodja − usposobiti za delo z žrtvami (Jevšek, 2007). Vse z namenom, da se žrtvam nudi pravilna in takojšnja pomoč (Joutsen v Mawby in Walklate, 1994) ter prepreči izpostavljenost sekundarni viktimizaciji (Jevšek, 2007). Potreba po posredovanju potrebnih informacij žrtvam kaznivih dejanj pa je prav tako prišla do uvida tudi znotraj delovnega kroga Mednarodnega združenja policijskih šefov (IACP). Policisti tako morajo žrtve kaznivih dejanj informirajo o obstoju družbenih in finančnih služb, ki jim lahko nudijo pomoč. Obveščati pa jih morajo tudi o poteku preiskave (Waller v Mawby in Walklate, 1994).. 4.4 Novejši pristopi v policijski dejavnosti Policija v modernih demokratičnih družbah postaja vedno bolj podobna »storitveni dejavnosti« (Stenning in Shearing v Elliott et al., 2012) ali »servisu za družbo« (Pagon, 2002; Mikulan, 1997) in se s tem umika tradicionalnemu zaznavanju, da je izključno »gola represija« (Stenning in Shearing v Elliott et al., 2012). To pomeni, da so policisti dolžni žrtvam nuditi tudi pomoč in socialno podporo ter jih obravnavati kot ljudi, ki so jim bile kršene osnovne človekove pravice in svoboščine. Žrtve se lahko tako po kriminalni viktimizaciji obrnejo na policiste, ki jim bodo svetovali in jim podali praktične nasvete o tem, kako se viktimizaciji v prihodnje izogniti. V okviru svojih zmožnosti pa bodo žrtvam, pri navezovanju prvega stika, nudili tudi 33.

potrebno čustveno podporo in jih po potrebi naslavljali na druge institucije, ki se ukvarjajo z nudenjem profesionalne oblike pomoči (Mawby, 1999). Policijske naloge so se v zadnjih treh desetletjih tako razširile s tradicionalne ozke osredotočenosti na kazenski pregon in nadzorovanje kriminalitete proti zagotavljanju varnosti in odvračanju nevarnosti (Stenning in Shearing v Elliott et al., 2012). Policija je prišla do spoznanja, da v sodobni družbi s tradicionalnim načinom dela, ki je osredotočeno na represivno delo, ni več učinkovita pri izvajanju svojih nalog in poslanstva, zato se je pojavila potreba po spremembi celotne filozofije v policijski dejavnosti. Najboljši primer teh sprememb se dosega z uvajanjem v skupnost usmerjenim policijskim delom, ki je podkrepljeno z elementi v problem usmerjenega policijskega dela (Pagon in Lobnikar, 2004).. 4.4.1 V skupnost usmerjeno policijsko delo z elementi v problem usmerjenega policijskega dela V skupnost usmerjeno policijsko delo je praksa, ki je bolj poznana v policijskih organizacijah zahodnih držav (Meško, 2001). Predstavlja filozofijo in organizacijsko strategijo, ki spodbuja sodelovanje med policijo in prebivalci v skupnosti. Policija v svoje naloge vključuje prebivalce, ki tako postanejo enakopravni partnerji. To pa pomeni, da policisti in prebivalci v skupnosti s skupnimi močmi identificirajo, razvrščajo po pomembnosti in proaktivno rešujejo varnostne probleme v neki skupnosti, kot so npr. kriminaliteta, razpečavanje prepovedanih drog na javnih mestih, strah pred kriminaliteto, ekološki problemi in druge socialnopatološke ter deviantne pojave v bivalnem okolju prebivalcev. Cilj policijskega dela v skupnosti je, preko partnerskega sodelovanja s prebivalci, zmanjševati kriminaliteto, nered in strah pred kriminaliteto (Pagon in Lobnikar, 2004). Med najpomembnejše cilje v skupnost usmerjenega policijskega dela pa uvrščamo zmanjševanje strahu pred kriminaliteto (ibid). Nerazumno visoka stopnja strahu pred kriminaliteto namreč zmanjšuje kakovost življenja v skupnosti in kohezivnost med prebivalci ter lahko celo vpliva na povečanje stopnje kriminalitete (Markowitz et al. v Scheider, Rowell in Bezdikian, 2003). Ugotovilo se je, da so pri zmanjševanju strahu pred kriminaliteto učinkoviti predvsem peš patruljiranje, izdajanje biltena za skupnost, programi za stike z občani in žrtvami oz. oškodovanci v prvih dneh po viktimizaciji ipd. (Pagon in Lobnikar, 2003).. 34.