Pogrešane osebe - sum umora

DIPLOMSKO DELO Pogrešane osebe – sum umora. Avgust, 2015. Rebeka Saksida.

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Pogrešane osebe – sum umora. Avgust, 2015. Rebeka Saksida Mentor: Izred. prof. dr. Anton Dvoršek.

Zahvala Iskreno se zahvaljujem svojemu mentorju dr. Antonu Dvoršku za pomoč, strokovno mnenje, nasvete in vodenje pri snovanju diplomske naloge, svoji družini, za spodbudo in podporo ter kriminalističnim delavcem krvnih deliktov za izveden intervju..

KAZALO 1. Uvod ..................................................................................................7 1.1 Namen in cilj diplomske naloge ................................................................7 1.2 Uporabljene metode dela .......................................................................7 1.3 Opredelitev hipotez .............................................................................8. 2. 3. 4. RAZLAGA TEMELJNIH POJMOV IN PRAVNA PODLAGA ..........................................9 2.1. Terminologija pogrešane osebe - sum umora.............................................9. 2.2. Pravna podlaga .............................................................................. 10. 2.3. Pojavne oblike............................................................................... 12. 2.4. Najpogostejši vzroki izginotja oseb ...................................................... 12. ISKANJE POGREŠANE OSEBE ..................................................................... 14 3.1. Prijava pogrešane osebe ................................................................... 14. 3.2. Uvodne poizvedbe .......................................................................... 15. 3.3. Verzije o pogrešani osebi .................................................................. 16. 3.4. Iskanje pogrešane osebe na mestih, kjer se je zadrževala ........................... 17. KRIMINALISTIČNA PREISKAVA ZARADI SUMA, DA JE OSEBA ŽRTEV UMORA ................ 20 4.1. 4.1.1. Indici na kraju, kjer se je oseba gibala .................................................................. 22. 4.1.2. Motiv kot indic umora ................................................................................................ 23. 4.2. 5. Indici, ki kažejo, da je oseba žrtev umora .............................................. 20. Najdba trupla pogrešane osebe ........................................................... 25. 4.2.1. Ogled ............................................................................................................................. 26. 4.2.2. Obdukcija ..................................................................................................................... 29. 4.3. Nadaljnje zbiranje obvestil ............................................................... 30. 4.4. Uporaba prikritih preiskovalnih ukrepov zoper osumljenca.......................... 32. 4.5. Dokazovanje umora ......................................................................... 32. STATISTIČNI PODATKI POGREŠANIH OSEB ..................................................... 35 3.

5.1. Pogrešane osebe v Sloveniji, statistični podatki ....................................... 35. 6. POVZETEK GLAVNIH UGOTOVITEV IN ODGOVORI NA HIPOTEZE ............................ 38. 7. ZAKLJUČEK ........................................................................................ 40. 8. UPORABLJENI VIRI ................................................................................ 41. Kazalo grafov Graf 1: Število razpisanih iskanj pogrešanih odraslih oseb v letih od 2009 do 2014 (vir: Policija.si). ............................................................................................. 35 Graf 2: Število iskanj pogrešanih oseb od leta 2009 do leta 2014 (vir: Policija.si). ......... 36 Graf 3: Število pobegov otrok in mladoletnikov od doma (vir: policija.si). ................... 37 Graf 4: Število razpisanih iskanj pogrešanih otrok in mladoletnikov (vir: policija.si). ...... 37. 4.

Povzetek Ni nujno, da je vsaka pogrešana oseba žrtev umora, vendar pa se pogrešane osebe za katere obstaja sum, da so postale žrtve kaznivega dejanja obravnava drugače. Preiskava se v tovrstnih primerih premakne na področje krvnih deliktov, kjer se preko zbranih informacij skuša postaviti verzijo, primerno glede na zbrane indice. Informacije se zbira preko razgovorov, očividcev na krajih kjer se je oseba nahajala ali na krajih kjer je bila nazadnje videna živa. Preiskovanje pogrešanih oseb s sumom umora je specifika, ki zahteva znanje, kriminalistične izkušnje in usposobljenost kriminalističnega osebja. Preiskovalci gradijo preiskovanje skozi indice, ugotavljajo motiv umora ter skušajo priti do storilca in mu dokazati krivdo. Ključne besede: pogrešane osebe, sum umora, preiskovanje, indic.. 5.

Missing persons – suspicion of murder Summary It is not necessary that every missing person is a victim of murder, but every missing person who in suspected to be a victim of a crime is treated differently. In such cases, the investigations are muved to field research of blood deliquency, where the collected informations tries to put a version,which is also suitable according to selected clue. The information is collected trough interviews, eyewitnesses on theplace where the person is located or in places where it was for the last time seen alive. The investigation of missing person with the suspicion of murder is a specific,which requires knowledge,criminal experiences and qualifications of the stuff. The investigators build their research trough the clues, they try to find the motive of the murder and try to prove the guilty. Key words: Missing persons, suspicion of murder, investigations, clue.. 6.

1 Uvod Pogrešane osebe postajajo vse večji družbeni in kriminalistični problem (Maver, 1987). Policija preiskuje vedno več izginotij oseb s sumom kaznivega dejanja. S kriminalističnega vidika postaja preiskovanje pogrešanih oseb vse težje, saj storilci umorov postajajo vse bolj previdni in bolj seznanjeni z metodami policije ter potekom preiskovanja in se na načrtovan umor skrbno pripravijo. Zato zahteva preiskovanje vse več policijskega usposabljanja ter novosti pri preiskovanju pogrešanih oseb s sumom kaznivega dejanja.. 1.1 Namen in cilj diplomske naloge Namen diplomskega dela je jasno proučiti kriminalistično metodiko preiskovanja pogrešanih oseb za katere se sumi, da so bile umorjene. Poseben poudarek bo na indicih, ki bodo vodili potek preiskovanja pogrešanih oseb s sumom kaznivega dejanja, ugotavljanju motiva, kateri je zelo pomemben pri iskanju osumljenca, zaslišanj in celotenega poteka preiskave do najdbe trupla. Cilj je graditi potek preiskovanja na bazi indicev, ki nakazujejo, da je oseba bila žrtev kaznivega dejanja ter celoten potek preiskave od prijave pogrešane osebe do najdbe trupla. Indici bodo ključnega pomena pri ugotavljanju, da je pogrešana oseba žrtev umora. Odgovoriti na zastavljene hipoteze je glavni cilj diplomske naloge.. 1.2 Uporabljene metode dela V začetku diplomske naloge je uporabljena deskriptivna metoda pri opisovanju pojava pogrešanih oseb s sumom kaznivega dejanja. V teoretičnem delu diplomske naloge bo vsebina oprta na zakonsko podlago pri poteku preiskovanja s strani policije pri preiskovanju pogrešanih oseb. Knjige in strokovna literatura bodo predstavile različne definicije pogrešanih oseb, katere bodo v pomoč pri razlagi poteka preiskovanja, in sicer pri ugotavljanju indicev in motivov, katera sta ključna za razvoj preiskave pogrešanih oseb. Razni članki ter internetni viri bodo služili pojasnjevanju pojava pogrešanih oseb s sumom kaznivega dejanja. Uporabila bom primerjalno metodo in tako primerjala vrsto strokovne literature s področja pogrešanih oseb s sumom umora. S sekundarno metodo zbiranja podatkov bodo pridobljeni statistični podatki izključno odraslih pogrešanih oseb pridobljenih preko statističnega urada republike Slovenije ter letnega poročila slovenske policije.. 7.

Kot kvalitativno metodo in primarno pridobivanje podatkov bo opravljen strukturirani intervju z osebami zaposlenimi na oddelku krvnih deliktov. Intervjuji bodo podkrepili dejstva in potek preiskovanja, obrazložena v strokovni literaturi ter spojili teorijo in prakso. S pomočjo intervjuja in strokovne literature, člankov, internetnih virov ter knjig s področja krvnih deliktov bom odgovorila na zastavljene hipoteze skozi opisovanje poteka preiskovanja.. 1.3 Opredelitev hipotez V diplomski nalogi bodo hipoteze odgovorjene skozi potek preiskovanja, ki vključujejo indice, možne motive itd. Intervjuji z osebami, ki že leta službujejo na področju krvnih deliktov in razni primeri, obrazloženi v strokovni literaturi Antona Dvorška s področja kriminalistične metodike, bodo v pomoč. Preiskovanje pogrešanih oseb samo po sebi pripelje do kraja kjer se je oseba nazadnje gibala, torej pregled kraja in širše okolice, kjer je oseba nazadnje bila videna živa (Dvoršek, 2008). H1: Pomembne indice, ki kažejo, da je izginula oseba žrtev umora, najdemo na kraju, kjer se je oseba nazadnje gibala. Preiskava lahko sama po sebi pripelje do najdbe trupla, ki potrdi smrt iskane pogrešane osebe. H2: Najdba trupla je nujen pogoj za zaključek preiskave umora. Preiskovanje pogrešanih oseb zahteva svojo metodiko preiskovanja. Zbiranje informacij preko razgovorov je odlično izhodišče za nadaljni razvoj preiskave. H3: Preteklost, osebnost in navade žrtve niso pomembne pri preiskovanju.. 8.

2 RAZLAGA TEMELJNIH POJMOV IN PRAVNA PODLAGA. Pri opisovanju preiskovanja pogrešanih oseb se je potrebno zavedati zastavljene problematike in pojmov, s katerimi se soočamo skozi diplomsko nalogo. Zakonodaja slovenske policije, torej zakon o nalogah in pooblastilih policije ter zakon o kazenskem postopku v katerih je opisan potek preiskovanja, ki se ga mora policija uradno držati, bo temelj za razlago poteka preiskovanja skozi celotno diplomsko nalogo.. 2.1. Terminologija pogrešane osebe - sum umora. Pod pojmom pogrešana oseba obstaja veliko razlag, vendar se glede na kontekst kriminalističnega preiskovanja lahko smatra, da je pogrešana oseba tista oseba, ki je izginila iz okolja in so se za njo izbrisale sledi. Fank navaja, »da je pogrešana oseba tista, ki je odsotna iz določenega okolja iz neznanih ali znanih vzrokov in je o tem obveščena policija, ki pa to lahko sama odkrije in za njeno izsleditev izvede določene ukrepe« (Fank, 2004: 7). Potemtakem, oseba velja uradno za pogrešano, ko je podana prijava na policijo, da osebe ni več v kraju kjer bi se, po pričakovanem, morala nahajati. Prijava je največkrat podana s strani zaskrbljenih svojcev in prijateljev, kateri so bili največ v kontaktu z morebitno pogrešano osebo. Oseba, ki velja za pogrešano ni nujno pogrešana, saj je lahko pogrešana le za tiste, ki jo iščejo. Čeprav je malo ljudi, ki prostovoljno izgine z namenom, da jih nebi nikoli več izsledili (Dvoršak, 2002). Pogrešane osebe niso nujno posledica kaznivega dejanja, lahko so tudi zunanji izraz in končni izid globljih konfliktov in težav posameznika. Zato se na podlagi posameznega obravnavanega primera in posledično s pridobljenimi indici policisti odločijo, kdaj gre za sum kaznivega dejanja in kdaj ne. S preiskovanjem pogrešanih oseb s sumom kaznivega dejanja se v Sloveniji ukvarjaja izključno policija (Maver, 1983).. 9.

V nadaljnem poteku preiskovanja, ko se za razlogom izginotja skriva kaznivo dejanje, preide preiskovanje v kriminalistično sfero, torej se z njim pričnejo ukvarjati organi kriminalistične policije oddelka krvnih deliktov. Policija navaja različne tipe pogrešanih oseb: •. begavce od doma;. •. izgubljene osebe;. •. osebe na begu iz zaporov in vzgojnopoboljševalnih ustanov;. •. osebe na begu pred organi odkrivanja in pregona zaradi storjenih kaznivih dejanj;. •. pogrešane osebe, pri katerih vzrok smrti ni znan.. Pri pogrešanih osebah, pri katerih izginotje ni znano oziroma razloga pogrešanosti ne moremo pojasniti s prostovoljnim odhodom, se v večini primerov smatra, da je razlog izginotja povezan z neprostovoljnim odhodom, torej morebitni sum, da gre za kaznivo dejanje ni izključen. Nepojasnjeno izginotje, ko se oseba ne nahaja na kraju, kjer bi se glede na njene značilnosti, hobije in osebnost pričakovalo, vzbuja sum na kaznivo dejanje. V povezavi s časovno odsotnostjo in osebnimi značilnostmi pogrešane osebe smemo pričakovati, da je nepojasnjena odsotnost daljša od predvidene iz kraja v katerem stanuje in se giblje tudi eden izmed elementov, ki nakazuje, da je pogrešana oseba lahko postala žrtev naklepnega kaznivega dejanja (Policija.si). Za preiskovanje primerov pogrešanih oseb s sumom kaznivega dejanja policija uporablja taktiko in metodiko preiskovanja kaznivih dejanj krvih deliktov in pri tem se upoštevajo vsi kriminalistično – taktični ukrepi stroke v skladu z določbami zakona o kazenskem postopku (Kečanovič, 1998).. 2.2. Pravna podlaga. Slovenska zakonodaja podrobneje ne opredeljuje pogrešanih oseb, navaja le, da je policija dolžna opravljati svoje naloge katere vključujejo iskanje pogrešanih oseb. V zakonu o nalogah in pooblastilih policije je v 43. členu navedeno, da policija išče osebe, ki so pogrešane in je glede na okoliščine mogoče domnevati, da potrebujejo pomoč. Način iskanja oseb določi generalni direktor policije s podzakonskim aktom (ZNPPol, 2013). Policija torej išče pogrešane osebe, ki so večinoma s strani svojcev prijavljene kot pogrešane osebe. Išče tudi osebe, za katere je razglašena tiralica ali so pobegle iz zavoda za prestajanje zaporne kazni itd. Te osebe ne veljajo za pogrešane ampak za iskane osebe, torej osebe, ki jih policija išče zaradi drugih razlogov in v tem primeru ne bodo posebej omenjene, ker ne gre za žrtve kaznivega dejanja. 10.

Glede na ustavo, ki dovoljuje svobodo gibanja, se ljudje lahko prostovoljno gibljejo kjer želijo, vendar je vsak daljši premik potrebno najaviti pristojnim organom. Pri morebitni prijavi pogrešane osebe se policija izogne nepotrebnim nevšečnostim in pri tem skrajša čas iskanja pogrešane osebe, saj posreduje eno izmed navedenih lokacij, kjer naj bi se oseba lahko nahajala, če bi šlo za upravičeno prijavo pogrešane osebe. Pri tem je potrebno upoštevati, da se vsak nenajavljen premik osebe kaznuje, torej gre za prekršek ne pa nujno za pogrešano osebo (Maver, 1983). Policija je dolžna preprečevati, odkrivati in preiskovati kazniva dejanja, odkrivati in prijemati storilce kaznivih dejanj po zakonu o nalogah in pooblastilih policije. Po istem zakonu je dolžna iskati pogrešane osebe in poiskati storilce kaznivih dejanj (ZNPPol, 2013). Prav tako je pri pogrešanih osebah s sumom umora dolžna raziskati vsak primer posebej, se zavzeti za ugotavljanje okoliščin, ki so pri tem pomembne za prijetje storilca kaznivega dejanja. Pri tem policija zbira dokaze in je dolžna storiti vse potrebno, da se zavarujejo dokazi in sledi, ki so nujni za prijetje storilca in dokazovanje resnice. Policija vodi evidenco pogrešanih oseb po 123. členu zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol, 2013). Po drugem odstavku 549. člena zakona o kazenskem postopku sme policija objaviti fotografijo pogrešane osebe, za katere se sumi, da je njihovo izginotje povezano s kaznivim dejanjem, pa tudi fotografije trupel, če je ugotovljena smrt osebe posledica kaznivega dejanja. Zakon o nalogah in pooblastilih policije in zakon o kazenskem postopku se med seboj dopolnjujeta, saj oba dajeta smernice pri preiskovanju kaznivih dejanj in ravnanju policije, zato sta temelj pri preiskovanju pogrešanih oseb s sumom umora (Zakon o kazenskem postopku, 2008). Policija mora kot državni organ za zatiranje kriminalitete delovati v skladu z zakonom. Posledično mora narediti vse kar je v njeni moči in v skladu z zakonom ter vsemi podzakonskimi akti, da razišče vsako prijavljeno izginotje, kot tudi izginotje katero sama opazi in to tudi prijavi. Zavezana je preiskati vse sumljive okoliščine, ki bi nakazovale na kaznivo dejanje, kot tudi zavarovati predmete, ki lahko služijo kot dokaz, zbiranje obvestil, zasliševanje osumljencev ali celo uporabi prikrite preiskovalne ukrepe pri iskanju storilca kaznivega dejanja umora (Zakon o kazenskem postopku, 2008). 11.

2.3. Pojavne oblike. Pogrešane osebe so osebe, katere so izginile brez sledu. Na podlagi tega se po razlogu vprašujoč lahko pogrešane osebe razvrsti v različne sklope po spolu ali starosti. Obstajajo tudi osebe, ki so izgubljene, to so lahko otroci, starejši, upokojenci itd. Glede na fenomen in tipologijo pogrešanih oseb jih dr. Darko Maver razvršča v razne skupine po kriminalističnih potrebah, ki so: •. Izgubljene osebe (otroci, ostareli, duševno bolni, ki so se izgubili in ne najdejo poti domov);. •. mladoletni begavci;. •. odrasle osebe na begu (storilci kaznivih dejanj, pobegi iz KPD, zaprtih psihiatričnih ustanov, iz vojske ipd.);. •. prave pogrešane osebe (Maver, 1983).. Prave pogrešane osebe so torej osebe, za katere se sumi, da so bile umorjene ali so storile samomor ali se jim je dogodila nesreča. Izpostavljenost motiva je pri tem ključnega pomena za preiskovanje pogrešanih oseb, torej po Maverju »pravih pogrešanih oseb«, ki jih išče policija.. 2.4. Najpogostejši vzroki izginotja oseb. Pomembno se je zavedati, da se za vsakim razlogom izginotja ne skriva kaznivo dejanje. Lahko gre za splet okoliščin, ki sprva nakazujejo na kaznivo dejanje, vendar lahko na koncu preiskave skupek indicev in sledi na najdenem truplu kaže ravno nasprotno. Pomembna je povezava med vzrokom in časovno odsotnostjo pogrešanega. Večina ljudi, ki namenoma odide iz domačega kraja bivanja ponavadi vzame s seboj še osnovne potrebščine za preživetje. Za prostovoljni odhod ali potovanje je značilno, da se po morebitnem prepiru ali oddihu pogrešani tudi vrne domov v roku par dni. Če se pogrešani ne vrne, smemo smatrati, da gre za kaznivo dejanje ali načrtovani samomor, kar ni seveda nujno. Časovna odsotnost ni merilo po katerem bi lahko merili kdaj gre za prostovoljni odhod in kdaj ne. V večini primerov gre za družinske spore, ko se oseba oddalji iz mesta kjer prebiva, da bi s tem opozorila nase ter razjezila svojce. Ko pa se pogrešani ne vrne roku meseca dni, se lahko sumi, da gre za kaznivo dejanje, nesrečni slučaj ali samomor (Maver, 1983).. 12.

Vzroke izginotja je potrebno poiskati v preteklosti žrtve in s tem povezanim motivom, saj ta služi kot osnovno vodilo policiji pri taktiziranju in metodiki kriminalističnega preiskovanja. Osebe odhajajo torej iz različnih razlogov. Lahko odidejo prostovoljno, da bi storile samomor. Pri tem dejanju se oseba skrbno pripravi in načrtuje celoten potek samomora, torej kraj in morebiten čas. Znano je, da pusti tudi poslovilno pismo, da bi opozorila nase in obrazložila namen svoje smrti. Samomor lahko storijo zaradi dolgov, ki jih imajo, ali zaradi samega depresivnega počutja, zato je potrebno preveriti žrtvino preteklost. Notranje nezadovoljstvo in neuspeh se v večini primerov izraža v odnosu z ostalimi osebami, zato je policijsko zbiranje informacij o pokojnem nujnega pomena, kot tudi vpogled v zdravniško dokumentacijo pri obstoju raznih psihičnih bolezni ali jemanju kakršnihkoli zdravil. Drugi razlog izginotja je lahko v neurejenih družinskih razmerah, prepirih v družini, zato se osebe odločijo za pobeg. Ker bi rade spremenile način življenja in pobegnile od domačega okolja ter težav. Nekatere osebe spremenijo identiteto in pobegnejo, da bi se izognile naloženim obveznostim kot so prestajanje zaporne kazni, nakopanim dolgovom itd. Takšne osebe izginejo namensko, da jih nikoli več nebi izsledili. Nekatere osebe imajo različne starostne ali duševne bolezni. Ko odidejo iz domačega okolja, se ne znajo vrniti nazaj domov ter tavajo naokoli ali se ne zavedajo, da so sploh odšle, saj je zaradi njihovega posebnega psihičnega stanja okoljska in časovna orientacija izkrivljena. Te osebe se iščejo s strani socialnih društev in zdravstvenih zavodov v povezavi s policijo, ker ne gre za nevarne osebe oziroma žrtve kaznivega dejanja, ampak za, bolje imenovane, izgubljene osebe, ki ne najdejo poti nazaj domov. Pod ta pojem spadajo predvsem otroci do 7 let, starejši ljudje ter bolniki z duševnimi boleznimi. Izginotja v gorah, na cesti, v vodi, v naravni nesreči ali v nesrečnem slučaju prepoznamo po okoliščinah, ko najdemo truplo in lahko sklepamo potek nesreče. Ni pa izključeno, da gre lahko za načrtovan umor, ki naj bi izgledal kot nesreča. Takrat gre za kaznivo dejanje. Ljudje izginejo tudi zaradi tega ker postanejo žrtve kaznivega dejanja. Izginotje je v tem primeru nenamerno in nezaželjeno.. 13.

3 ISKANJE POGREŠANE OSEBE. 3.1. Prijava pogrešane osebe. Preiskovanje pogrešane osebe se prične s prijavo na policijski postaji, kjer pogrešano osebo lahko prijavi vsakdo. Prijavi oddano na policiji sledijo prvotne poizvedbe s strani uniformirane policije, zato je nujno povpraševanje po določenih podatkih, ključno za nadaljnjo preiskovanje. Policija navaja, da »je pomembno poznavanje pogrešane osebe in sposobnost posredovanja pomembnih podatkov ob prijavi, od katerih je lahko odvisna tudi uspešnost iskanja pogrešane osebe, in sicer: •. osebni podatki osebe (ime in priimek, rojstni datum, kraj rojstva, naslov bivališča, prejšnja stalna in začasna bivališča, državljanstvo, spol, osebe s katerimi je živela in se običajno družila ...). •. kdaj in kje je bila pogrešana (osebo, ki jo je nazadnje videla in s kom, smer gibanja). •. natančni osebni opis pogrešane osebe (fizične karakteristike, predmeti, nakit ...). •. kakšne so bile izjave in vedenje osebe pred pogrešanjem. •. morebitne prejšnje odsotnosti osebe (kraji, kjer se je zadrževala takrat). •. kaj je že bilo storjeno za najdbo osebe (kateri objekti, območja so bila pregledana, preverjanje pri svojcih ...). •. naslovi prijateljev in sorodnikov. •. obstoj suma kaznivega dejanja (možni motivi, da je pogrešanje posledica primarnega ali sekundarnega kaznivega dejanja ). •. druge okoliščine in razlogi pogrešanja. •. kje in kako bo dosegljiva oseba, ki je prijavo podala« (Policija.si).. Torej se iskanje pogrešane osebe prične na podlagi podatkov izrečenih od prijavitelja, zato je potrebno takoj izvedeti čim več informacij. Ko pri pogrešani osebi ne gre za sum kaznivega dejanja, torej, ko gre morebitno za kategorijo izgubljenih oseb poteka iskalna akcija hitro, saj se sumi, da je pogrešana oseba še živa in jo je potrebno čim hitreje najti. Ko pa se že na začetku sumi na kaznivo dejanje, se preiskava začne počasneje in premišljeno, saj je potrebno, da taktika preiskovanja bazira na podlagi pridobljenih začetnih informacijah in motivih, oziroma se razlikuje od vsakega primera posebej.. 14.

3.2. Uvodne poizvedbe. Ob prijavi pogrešane osebe je potrebno preveriti vse informacije, ki so bile izrečene s strani prijavitelja pogrešane osebe, saj je ta prvi, ki nam posreduje prve informacije. Prijaviteljeve izjave in informacije, ki nam jih je je podal, nam lahko služijo pri nadaljnji preiskavi. Ključen je motiv prijave, ki ga lahko povzamemo iz odnosa, ki ga ima pogrešana oseba do samega prijavitelja. Torej ali je prijavitelj v sorodstvenem, delavskem ali prijateljskem odnosu s pogrešano osebo. Pomembna so opažanja pri podajanju prijave: kakšno je bilo njegovo obnašanje in trenutno psihično stanje ob prijavi, ali je bilo zaskrbljujoče ali apatično; je morda policist pri prijavi opazil strah pri prijavitelju; je pomišljal in se večkrat popravljal med govorom; opisovanje pogrešanega; je prijavitelj pripravljen pomagati policiji in sodelovati pri iskanju pogrešanega; količina in točnost podanih informacij ter dejanska želja po najdbi pogrešane osebe. Pri časovnem razmiku med opaženjem, da je oseba pogrešana in prijavo je potrebna podrobna razlaga prijavitelja zakaj je tako pozno ali zgodaj prijavil pogrešano osebo, kaj se je dogajalo med tem časom. Potrebno je ugotavljanje kdo je seznanjen z izginotjem, kako so drugi reagirali ob novici, da je njihov znanec, sorodnik, prijatelj pogrešan. Potrebno je preveriti prijavitelja po odhodu s policije (kam je namenjen, njegovo fizično in psihično stanje, finančno stanje) in kraj kjer stanjuje, za preverjanje določenih novih ali starih ali morebitnih lažnih informacij podanih z njegove strani. Z zbiranjem obvestil se tudi preverja že pridobljene informacije s strani prijavitelja. V tem primeru se z novo pridobljenimi podatki s strani svojcev, prijateljev, znancev, sodelavcev, očividcev preverja tudi izjavo prijavitelja pogrešane osebe in s tem preveri pristnost njegove izjave. Policija zbira obvestila in podatke od prijavitelja, oseb s katerimi je bila pogrešana oseba v stiku, delovnega okolja in skuša glede na dobljene informacije rekonstruirati zadnja gibanja pogrešane osebe. Podatki o pogrešanemu, njegovo psihično in fizično stanje, so lahko ključni pri reševanju trileme med ubojem, samomorom in nesrečnim slučajem. Informacije o značaju pogrešanega, možna pripravljalna dejanja za prostovoljni odhod ali psihično stanje in nagnjenja k samomoru, možen motiv prostovoljnega odhoda, motiv storilca, predhodno sumljivo obnašanje pogrešanega lahko nakazujejo v katero smer bo preiskava potekala. Vedenjsko stanje pogrešanega velja preveriti, ko se med zbiranjem podatkov izve, da vedenje, ki ga je pogrešani kazal pred izginotjem ni v skladu z njegovimi običajnimi reakcijami ali načeli. Osebnostne lastnosti so trajne, oseba jih skozi leta izoblikuje in jih ne more čez noč spremeniti, zato se glede na njih, lahko predvidi odzive pogrešanega v 15.

določenih situacijah. Pomembni so tudi hobiji, navade, služba in osebe, s katerimi je pogrešani bil v kontaktu. Ali je znano, da je z njimi sodeloval ali bil v stiku ter kakšni so bili odnosi s temi osebami. Intervjuji z osebami, ki službujejo na področju krvnih deliktov kažejo, da je za ugotavljanje osebnosti žrtve ter njene preteklosti pomemben pristop kriminalistov k posameznemu primeru. Nepristranski pogled na posamezen primer, s pričetkom preiskave s takojšnjim ukrepanjem, saj bi ob malomarnosti preiskovalcev lahko minil nujno potreben čas, v katerem bi se dalo ugotoviti določene informacije, ki jih po poteku tega časa ne bilo več mogoče ugotoviti. Razgovori z osebami in ugotavljanje preteklosti ter osebnosti žrtve je nujno potrebno za ugotavljanje vzroka izginotja, predvsem, če se je žrtev gibala v kriminalnem okolju ali je imela kriminalno preteklost navaja P. Mesič (osebni intervju, 18. 8. 2015). Zadnji kraj videnja pogrešane osebe je zelo pomemben za rekonstrukcijo dogajanja, saj lahko iz tega razberemo zadnja opažanja, ko je bila oseba videna. Torej, psihično stanje, morebitno stanje vinjenosti ali omamljenosti, živčnost ali sproščenost, kako je oseba bila oblečena, kaj je imela s seboj in kraj v katerem se je nahajala. Najpomembnejše je ugotavljanje ali gre za prostovoljni ali neprostovoljni odhod in z njim povezan motiv.. 3.3. Verzije o pogrešani osebi. Pozornost preiskovalcev je potrebno usmeriti na že znana dejstva in pri tem ustvariti različne verzije, ki bodo ključne za potek preiskovanja pogrešane osebe. Na podlagi teh je mogoče planirati policijsko preiskovanje, kot je razdelitev dela, nadaljno zbiranje podatkov, izkoriščenje vseh možnih virov informacij s čim manj porabljenimi finančnimi sredstvi in brez nepotrebnega zapravljanja časa. Smiselne verzije nastanejo takrat, ko se posreduje določena količina kakovostnih informacij, ki so preverljive. Skupek zbranih informacij v logične enote tvorijo kvalitetne verzije, po katerih se policija ravna pri načrtovanu preiskovanja (Maver, 2003). Pomembnost postavljanja verzij je bistvenega pomena pri načrtovanju poteka celotnega preiskovanja pogrešanih oseb, predvsem pri: opredelitvi osnovnih smeri zbiranja dokazov; izbiri ustreznih sredstev in virov zbiranja podatkov; opredelitvi vsebine in taktike izvajanja vsakega preiskovalnega dejanja; izbiri organizacijskih in tehničnih ukrepov; opredelitvi roka za izvajanje, navaja ruski kriminalist Larin (Larin, 1970).. 16.

Cilje je potrebno skrbno načrtovati, da se preiskava nebi po nepotrebnem razvijala v napačno smer. Če pri pogrešanemu obstaja sum, da je njegovo izginotje lahko posledica kaznivega dejanja, se bo preiskava usmerila v iskanje motiva, ki bo posledično pripeljal do storilca. Poglobiti se je potrebno v točnost informacij, ki jih je prijavitelj podal, opis žrtve, okoliščine in zdravstveno stanje žrtve ter vse informacije pridobljene z zbiranjem obvestil. Indici pridobljeni s strani policije pri zbiranju obvestil služijo postavljanju verzij po katerih se izoblikuje potek preiskovanja. Potrebna je podrobnejša opredelitev ali gre za samomor ali nesrečni slučaj ali umor. Pri tem se glede na zbrane informacije in stanje žrtve sme sklepati in zožati verzije na par osnovnih, v katere se policija poglobi. Pri tem lahko vsaka nova pridobljena informacija spremeni osnovno verzijo, katera se izoblikuje glede na smiselnost izginotja pogrešane osebe. Verzije temeljijo glede na pridobljene informacije. Verzije o umoru se preverjejo skozi motiv; korist, ki bo jo kdo imel; preverjajo se posledice, ki jih je storilec z izginotjem naredil in možne osumljence. Pri verzijah samomora se v večini ugotavlja vzrok in preverja način storitve, torej ali je bil samomor prostovolen ali je prišlo do napeljevanja osebe k samomoru. Pri pogrešanih osebah se glede na ugotovljene vzroke izginotij ustvarja verzije, ki se skladajo s pridobljenimi informacijami. Pri pogrešanih osebah je potrebno izpostaviti motiv izginotja. Verzije se tvorijo različno glede na vzrok izginotja, torej samomor, nesrečni slučaj, prostovoljni odhod ali kaznivo dejanje.. 3.4. Iskanje pogrešane osebe na mestih, kjer se je zadrževala. Pri prijavi pogrešane osebe je spraševanje po krajih, kjer se je pogrešana oseba zadrževala, nujno. Preveriti je potrebno domači naslov, delovno mesto, običajno pot, katero je pogrešana oseba dnevno prehodila ali prevozila, kraji kjer se je največkrat zadrževala in lokali, ki jih je pogrešana oseba obiskovala ter hobije, ki jih je imela. Ljudje si kot socialna bitja, ustvarjajo rutinske dnevne premike, zaradi česar se počutijo sigurnejše in varnejše ter v sebi doživljajo določeno stopnjo sproščenosti, saj so dnevni premiki ponavljajoči in vpeljani v vsakdanjik. Pri tem je ustvarjanje dnevnika ali koledarja pri ugotavljanju gibanja pogrešane osebe ena izmed uporabnih metod za lažjo rekonstrukcijo dogajanja (Larin, 1970). V moderni tehnološki dobi se uporablja tudi metoda algoritma, kjer računalnik preko posebnega programa beleži vnešene premike pogrešanega in temu nasproti ponuja preiskovalcem možne rešitve pri iskanju pogrešanih oseb ter tudi drugih kaznivih dejanj (Maver, 2003). Pri ugotavljanju krajev kjer se je oseba zadrževala, se ugotovijo tudi osebe, ki so bile vsakodnevno v stikih z iskano pogrešano osebo in se po njihovih izjavah lahko orientiramo, 17.

za ožanje kroga iskanja, tudi če te osebe niso bile predhodno navedene s strani prijavitelja. Tudi pri tem lahko ugotavljamo verodostojnost prijavitelja ali morebitne neresnice pri prijavi pogrešanega. Pri pogrešanih osebah ni tradicionalnega kraja dejanja, zato ne moremo govoriti o konkretnih materialnih dokazih na truplu, saj trupla trenutno nimamo. Kraj je torej razdeljen na več različnih lokacij. S predhodnimi razgovori jih ugotovimo in preverimo. Sledi pregled bivalnih prostorov pogrešanega, kraja kjer je oseba stanovala, kateri velja za intimno sproščujoče okolje, v katero naj bi se oseba zatekla pred zunanjim svetom. Prostor je potrebno zavarovati in ga preiskati zaradi morebitnih sledi. Preverimo prostor, če se sklada z navedbami svojcev in prijavitelja, predvsem pri navedbah, če je pogrešani urejen in ob prihodu v stanovanje opazimo nered in umazanijo oziroma kakršnekoli sledi, ki bi odstopale od pričakovanja. Pri sumu prostovoljnega odhoda je potrebno pregledati vse stvari, za katere bi pričakovali, da jih je pogrešani vzel s seboj, kot so dokumenti, obleke, zobna higiena, zlatnina, denar itd. Pri samomoru pazimo na morebitna pisma, dnevnike, razne vrvi, orožja, strupe, internetne strani ali knjige, ki bi nakazovale kakršnekoli pripravljalne korake k izvršitvi samomora. Pri sumu na kaznivo dejanje pazimo na sledi prerivanja ali fizičnega obračunavanja, morebitne krvne sledi ali pravkar počiščeno stanovanje brez sledi ali pa, da je oseba pustila vse na svojem mestu in s seboj ni vzela nič, kar bi se po značilnostih osebe pričakovalo da bi. V primeru suma umora je možna tudi prisotnost orožja, kot obramba pred napadom ali grožnjami, ki jih je morebitno pogrešani imel. Dandanes skoraj vsak poseduje osebni računalnik in osebno elektronsko pošto ali profil na socialnih omrežjih, zato je pri ugotavljanju socialnih mrež ali morebitnega motiva izginotja vpogled v kibernetsko omrežje nujnega pomena. Z vpogledom v osebni telefon, sporočila, bančne kartice ali zavarovalniške police lahko sklepamo kakšen je motiv izginotja. Pomembne informacije najdemo tudi v delovnem okolju, predvsem v garderobnih omaricah, predalih v pisarnah, službenem vozilu itd. V področje prostorov, ki jih je potrebno zavarovati sodijo tudi prostori, v katerih je bila oseba nazadnje videna živa in pri tem tudi razgovor z možnimi očividci za morebitno rekonstrukcijo dogajanja ali dodatnih informacij. Opravi se tudi ogled širšega področja ob morebitni najdbi trupla ali najdbi kakršnihkoli sledi, ki bi bile v pomoč pri iskanju pogrešanega. Najpomembnejše informacije torej izvemo iz krajev kjer se je oseba 18.

nazadnje gibala, saj iz njih izluščimo tudi približen čas izginotja oziroma čas kadar je oseba bila nazadnje videna in ob tem tudi kraj. Zožanje kraja iskanja je pri tem pogojeno tudi z časom in motivom. Poznavanje rutinskih premikov pogrešane osebe služi rekonstrukciji dogajanja ter najdbi sledi pri razreševanju trileme uboja, samomora ali nesrečnega slučaja. Seveda lahko na trilemo zagotovo odgovorimo le ob najdbi trupla in opravljeni obdukciji (Dvoršek, 2008; Smith, 1980). Indentifikacija kraja, kjer se je pogrešani nazadnje zadrževal, je nujna za določitev časa izginotja in s tem povezanim motivom.. 19.

4 KRIMINALISTIČNA PREISKAVA ZARADI SUMA, DA JE OSEBA ŽRTEV UMORA Ko se z zbranimi informacijami sklepa, da izginotje ni posledica prostovoljnega odhoda ampak je vzrok izginotja kaznivo dejanje in je pogrešana oseba žrtev umora, se preiskava premakne na področje krvnih deliktov, kjer se s primerom pogrešane osebe pričnejo ukvarjati kriminalisti. Sledi pregled dokumentacije pridobljene s strani uniformirane policije. »Glede utemeljevanja sumov o kaznivem dejanju je treba izhajati iz kriterijev za določanje suma. Sum ni usmerjen na določeno oziroma določljivo osebo, ampak na okoliščine, ki utemeljujejo obstoj znakov kaznivega dejanja« (Fank, 2004: 17).. 4.1. Indici, ki kažejo, da je oseba žrtev umora. Indic, ki nakazuje, da je oseba lahko žrtev kaznivega dejanja je že sam nepojasnjen vzrok izginotja navaja P. Mesič (osebni intervju, 18. 8. 2015). S predhodno pridobljenimi informacijami o značilnostnih in osebnostnih lastnostih pogrešane osebe in o navadah, hobijih ter vrednotah smemo sklepati o osebnosti pogrešanega. Preteklost je pri tem bistvenega pomena za ustvarjanje slike čustvenega in psihološkega stanja pogrešanega. Torej ali je oseba intravertna ali ekstravertna, komunikativna ali zadržana in v povezavi s tem odstopanja, ki jih oseba kaže in ne ustrezajo njenemu pričakovanemu obnašanju. Ali če se v enem okolju vede popolnoma drugače kot v drugem. Psihološke namige, ki kažejo na sumljivo smrt najdemo v preteklosti žrtve (Modly, 1994). Pretekle izkušnje oblikujejo osebo skozi čas in ji dajejo psihološko podobo. Odzivnost na dane situacije se kaže kot rezultat njene preteklosti, torej njene osebnosti. Pri tem so tudi vrednote in navade osebe pomembne, saj iz njih sklepamo o reakcijah osebe v danih situacijah in o interakcijah z ljudmi, okoljem, sodelavci, prijatelji, tujci itd. Pazljivost na izjave svojcev ter razlikovanje njihovih izjav gre nameniti več pozornosti, predvsem če te odstopajo od pričakovanj izoblikovanih skozi predhodno zbranimi informacijami. Ko se motivi za prostovoljni odhod ne ujemajo z osebnostjo pogrešanega, saj je bila ta v svojem okolju zadovoljna in uspešna, se sme sklepati, da je izginotje osebe povezano s kaznivim dejanjem. Ko navedbe prijaviteljev glede motivov za odhod, bodisi prostovoljni ali 20.

samomor, nimajo temeljne podlage v preteklem življenju pogrešane osebe, se sklepa, da gre za izginotje s sumljivimi okoliščinami. Pri tem velja omeniti, da se t.i. fingirani motiv pri preiskavi izpostavi in ga je potrebno podrobneje analizirati, saj je znano, da se osebe zaradi vpletenosti v izginotje pogrešane osebe želijo pomagati pri preiskavi, da spremljejo potek preiskave in težijo k temu, da pravi motiv ostane skrit. Pri tem lahko tudi skrijejo materialne sledi, ki so jih pustili na smem kraju zločina. Pri fingiranih motivih skušajo storilci prikazati žrtev kot neuravnovešeno, z velikimi težavami na emocionalnem področju, velikimi finančnimi težavami ter vpletenostjo v kriminal, z možnostjo ugrabitve ali namerno izogibanje sodnim obveznostim (Fank, 2004). Pogrešane osebe s kriminalno preteklostjo prepoznamo že iz obstoječe baze podatkov, vpogled je policiji že v splošnem omogočen. Iz tega sklepamo na vpletenost v kriminalne mreže ali dolgotrajne zamere, ki bi se lahko smrtno končale. Povezava med finančnimi težavami žrtve in vpletenostjo v kriminalne združbe je lahko indic, ki nakazuje, da se je oseba zapletla v smrtni spor. Vsekakor je preučitev gibanja kriminalne družbe pomembno pri iskanju motiva, saj se odzivi kriminalne enote kažejo kot enotnost pri vsiljevanju fingiranega motiva preiskovalcem ali medsebojnem razhajanju kot nestrinjanje pri izvedenem dejanju. Namige, ki bi jih pri tem imeli za umor, se poišče pri tajnih sodelavcih, ki sodelujejo s kriminalnimi družbami. Poglabljanje v preteklost pogrešanega je zelo pomembno. Iz nje lahko izluščimo morebitno nerazumevanje, ki ga je imela žrtev z ožjimi družinskimi člani, nasilni prepiri in medsebojna konfliktnost. Iz preučevane osebnosti žrtve je mogoče sklepati ali je sama dajala povod za prepir ali se je nasilno odzivala na besedne provokacije, ali jih je sama povzročala. Konflikti v družinskem okolju niso redkost, znajo pa postati pomemben indic, ko gre za prisotnost kaznivega dejanja. Prav tako informacije o finančnem stanju pogrešanega postajajo nujnost pri preiskovanju. Predvsem posvečanje velike pozornosti izplačilom visoke zavarovalnine, morebitnemu dedovanju premoženja, dedovanja raznih nepremičnin, pritiskom upnikov, kar lahko samo po sebi tudi vodi do možnega storilca. Pri pogovorih s svojci lahko pride do neresnične navedbe podatkov, kar pripelje do sumničavosti kriminalistov in nujnosti odkritja razlogov za laž. Pri tem je potrebno posebno pozornost nameniti obžalovanju svojcev, občutkom trpljenja, željam po najdbi, emocijam, ki bi pri tem morale obstajati, ampak niso razvidne iz obnašanja. V povezavi z ugotovljenim lažnim alibijem, ki ga je oseba navedla v obdobju izginotja iskane pogrešane osebe ter pomanjkanje občutkov žalovanja smemo sklepati, da se oseba ni odločila za prostovoljni odhod, ampak obstaja sum, da se je zgodilo kaznivo dejanje. 21.

Kopičenje indicev povzroči večanje suma za kaznivo dejanje. Preiskovalci se pri tem poglablajo v indice, ki so bolj kakovostni in imajo večjo težnjo kot tisti, ki jih nimajo. Velika količina nekonsistentnih indicev zmanjšuje stopnjo verjetnosti, da se je zgodilo kaznivo dejanje (Maver, 2004).. 4.1.1 Indici na kraju, kjer se je oseba gibala Rekonstrukcija gibanja pogrešane osebe je ena izmed metod po kateri spremljamo zadnje korake pogrešane osebe pred izginotjem. S tem se poskuša izslediti osebo, če je ta še živa ali najti truplo če se smatra, da je umrla. Ker gre za sum kaznivega dejanja in za to še ne obstajajo konkretni dokazi, da se je zgodilo kaznivo dejanje se vrednotenje pridobljenih informacij zbira tudi za krepitev suma kaznivega dejanja. Pri tem indici na samem kraju povečujejo sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje.To počnejo kriminalisti preko zbiranja obvestil ali preko sledenja s tehničnimi sredstvi, raznimi mobilnimi telefoni, plačilnimi karticami, da bi lahko določili kraj kjer se je oseba nazadnje gibala oziroma kraj, kjer je bila nazadnje videna živa. Pri tem se uporabljajo še morebitni posnetki na raznih bencinskih servisih, nočnih klubih, trgovskih centrih, beleženje nočitev v hotelih, beleženje vstopov v igralne salone, videnja oseb, ki bi lahko skrčile kraj iskanja (Fank, 2004). Potrebna je točna opredelitev kraja, kjer se je oseba gibala in uskladitev trenutnih zbranih informacij s trenutnimi ugotovitvami na kraju. Kraj kjer je bila oseba nazadnje videna je določljiv le na podlagi prič, ki so pogrešano osebo zadnje videle. Znane karakteristike, da je šlo za umor se sklepa na podlagi sledi boja, raztrganih oblek ali kosov oblačil, krvnih madežev, ki se nahajajo na samem kraju (Modly, 1994). Indice lahko na krajih kjer se je oseba gibala najdemo tudi po nekaj letih. To so primer sledi DNK, ki se ohranijo dlje časa in se po nekaj letih ponovno uporabijo za nadaljevanje preiskave ali potrditev določene verzije. Vse sledi so bazirane glede na sam preiskovani primer in se razlikujejo glede na kraj, čas in samo okolico v kateri se preiskava giblje navaja P. Mesič (osebni intervju, 18. 8. 2015). Kljub temu, da trupla ni, ki bi potrdilo umor, se skozi indice, ki jih najdemo na kraju orientiramo ali gre za umor ali samomor. Pozornost je namenjena tudi odvrženim, zapuščenim predmetom žrtve ali storilca, najdeni na samem kraju. Zaradi naglice ali malomarnosti se storilec ne zave, da je za seboj pustil sledi, ki so lahko nujnega pomena pri preiskavi. Iz najdenih sledi se sme sklepati tudi ali sta se žrtev in storilec poznala, ali je šlo za naročen umor glede na sledi nasilja ali vdora skozi vhodne odprtine. Možna je 22.

uporaba modernejših forenzičnih tehnik za odkrivanje očiščenih sledi krvnih madežev, nevidnih sledi papilarnih linij in odvzem najdenih krvnih ali papilarnih sledi, kot sledi, ki bodo služile bodisi pri identifikaciji žrtve ali morilca, bodisi pri kasnejšem postopku dokazovanja. Glede na pridobljene sledi se lahko zavrne ali potrdi predhodno zastavljene verzije. Pomembni indici se torej nahajajo na krajih kjer se je oseba nazadnje gibala. Predvsem pomembno je čutno zaznavanje in razumevanje med pojavom in bistvom, torej ni nujno, da je zaznano tudi resnično. Skupek predhodnih dogodkov in zbranih informacij se glede na apercepcijo kraja gibanja pogrešane osebe zlije v realni dogodek kaj se je zgodilo. Možna so zavajanja morilca in nastavljanje lažnih sledi preiskovalcem ter ustvarjanje fingiranega motiva, na primer samomora. Zato so za dojemanje preiskovalcev izkušnje zelo pomembne in služijo pri prepoznavanju fingiranega motiva. Glede na čustveno uravnovešenost pogrešanega in na njegove osebnostne značilnosti ter indice, najdene na kraju gibanja, smemo sklepati, da so realne možnosti tragičnega izida (Maver, 2004).. 4.1.2 Motiv kot indic umora Za vsak umor vedno obstaja motiv, razen za umore v afektu. Opažanje razkoraka med prakso in teorijo, ki pravi, da ugotavljanje motiva privede do storilca, ni pa nujno, da je motiv vedno viden, lahko je skrit in nikoli ugotovljen, navajajo preiskovalci krvnih deliktov navaja P. Mesič (osebni intervju, 18. 8. 2015). Razkritje realnega motiva, ne fiktivnega, je nujen pogoj za usmeritev poteka preiskave in zožanje kroga osumljencev ter posledično najdba pravega storilca. Odgovarjanje na vprašanje ali je kdo imel kakršenkoli motiv je odgovor, ki ga iščemo. Na začetku preiskave je potrebna poglobitev v motiv, kateri je tesno povezan z fenomenologijo umorov. Modly klasificira motive v naslednje sklope: . Vera kot motiv kamor uvršča umore izvršene iz političnih razlogov, religioznih in ideoloških pobud;. . Nizki motivi različnih vsebin (ljubosumje, maščevanje, sovraštvo, zloba, zavist);. . Motivi izvani z napadom ali nevarnostjo;. . Motiv iz koristoljubja;. . Plemeniti motiv, kamor spadajo umori ljubljenih oseb iz sočutja;. . Motivi v zvezi z zadovoljevanjem spolnega nagona, predvsem sadistični; 23.

. Motiv kot pomoč drugemu pri kaznivem dejanju (umor policijskega informatorja, očividca);. . Avanturistični motiv;. . Motivi ki izvirajo iz socialnega deliktnega okolja;. . Patološki motivi serijskih motilcev (Modly, 1994).. Umori v kriminalnem okolju povezani z organiziranimi delikti, se kažejo v poplačevanju dolga ali za izločitev konkurenta za dosego boljše pozicije v kriminalni družbi, pri čemer gre zgolj za materialno korist in potrebo po izkazovanju ter pripadnosti kriminalni družbi. Žrtev je v tem primeru tesno povezana s kriminalno družbo in odnos med storilcem ter žrtvijo se pokaže v predhodnem preiskovanju, kot tudi povezanost s kriminalnim okoljem. Umori, ki izhajajo iz organiziranega kriminalnega okolja, predvsem naročeni umori, umori kriminalnih družb in podzemlje organiziranega kriminala. Motiv je v tem primeru viden iz odnosa kriminalne družbe ter posledic, ki so nastale, ko je žrtev izginila, to so napredovanje storilca po kriminalni hierarhiji, boljša pozicija, večje spoštovanje in odgovornost v kriminalni družbi (Monzani, 2011). Pri motivih za naročen umor sta predvsem dva najbolj pogosta, in sicer, da je potrebno osebo odstraniti, da bi se določen potek kriminalnih poslov lahko izšel ali je potrebno osebo odstraniti zaradi neizpolnjenih obveznosti, ki jih je imela oseba do kriminalne družbe, ali pa iz nevoščljivosti zaradi napredovanja po kriminalni hierarhiji oziroma zaradi nezaupanja vanjo (Dvoršek, 2008). Umori kriminalnih družb imajo ekonomski motiv, maščevalni motiv ali je motiv umora zavzetje položaja žrtve navaja D. Presti (osebni intervju, 18. 8. 2015). Druge vrste umorov izhajajo iz interpersonalnih odnosov, kot so umori v družinskm okolju ali umori, kjer imata žrtev in storilec tesen odnos, pri katerem gre za čustven in strasten odziv storilca. Storilca obdajajo čustva in je emotivno povezan z njo. Umori z motivi osebnega izvora so: umori v družinskem okolju, umori, ki so posledica prepira; umori oseb z avtoriteto; umori iz maščevanja; umori političnega izvora itd. (Monzani, 2011). Pri umoru iz koristoljublja je agresija usmerjena proti sami žrtvi in njeni lastnini, zato imajo sovraštvo, maščevanje in koristoljublje temelj v subjektivnih situacijah, kot navaja Modly (Modly, 1994). 24.

Potemtakem se po ugotovljenem motivu sklepa glede samega storilca, saj je potreba po odgovoru, kdo bi se lahko maščeval ali okoristil oziroma zadostil svoje sovraštvo, logično zadoščena. Pri tem je povezava med storilcem in žrtvijo bolj kot očitna, saj gre za predhodno nastale zamere, ki so skozi predhodno zbrana obvestila lahko videne. Motiv sovraštva se kaže v specifičnih odnosih, ki ga ima žrtev s storilcem, predvsem pozornost velja nameniti družinskim, sosedskim, sorodstvenim, delovnim ali seksualnim odnosom, pri katerih je možna prepletenost z motivom ljubosumja. Potreba osebe po realizaciji osebnih ciljev ali maščevanja je lahko tako močna, da se zastavljenim ciljem ne želi odpovedati in stori vse mogoče, da bi jih dosegla. Pri tem se posledice v zavesti in odzivu storilca po dejanju očitne. Iz okoliščin, ki so na voljo ter poglobljenega kopanja po žrtveni preteklosti je možno ugotoviti motiv, ki ga je imela oseba in kakšen je bil. Posledično se zoža krog osumljencev, ko se ugotavlja katere osebe bi lahko imele ta motiv. Ali bi osumljenec res lahko imel ugotovljeni motiv, je res sosoben izvršitve umora in ima vse morebitne sposobnosti, da je izvršil kaznivo dejanje (Maver, 2004). Povezava med ugotovljenim »klasičnim« motivom, kot so ljubosumje, maščevanje, ekonomski interesi med storilcem in žrtvijo, orientira preiskovalca in ga usmeri k storilcu. Predvsem odnos med storilcem in žrtvijo, njuna interakcija, ki je razvidna v preteklih odnosih, ki so skozi preiskavo ugotovljeni (Altrodiritto.unifi.it.).. 4.2. Najdba trupla pogrešane osebe. Najdba trupla je možna s pomočjo dosedanjih zbranih informacij, ki nakazujejo na predvideno lokacijo na kateri bi se truplo lahko nahajalo ali pa s prijavo naključnega mimoidočega sprehajalca, ki je truplo opazil ali zavohal, če se je truplo tam nahajalo že dlje časa. Na kraj prispejo prvi uniformirani policisti, obveščeni iz operativnega komunikacijskega centra, kateri sporočijo ugotovitve in obvestijo kriminalistično tehnične strokovnjake,. preiskovalnega. sodnika,. javnega. tožilca,. sodnika. preglednika,. sodnomedicinskega izvedenca, kriminaliste, psihologe ali psihiatre ter druge strokovnjake (Kečanovič, 1998).. 25.

Vsak preiskovalec se na kraju dejanja vpraša po sedmih zlatih kriminalističnih vprašanjih navaja P. Mesič (osebni intervju, 18. 8. 2015). Potrebna je določitev kraja dogajanja in zaščita okolice, kjer so nastale sledi glede na zaznane okoliščine ob prihodu na kraj ter podrobna analiza kraja dogajanja. Glede na razgibanost, lokacijo in čas se predvideva, kaj se je pripetilo. Najdene predmete ali sledi motornih vozil ter indice v bližnji okolici, ki bi kakorkoli nakazovali potek dogajanja je potrebno zavarovati in pravilno dokumentirati. Vsaka napaka bi lahko uničila dokazno vrednost najdenih sledi, če se ogleda in odvzema sledi nebi opravilo po pravilih, ki jih določa zakon. V takšnem primeru bi se tudi možnost rekonstrukcije pri dokazovanju dejanja lahko izključila zaradi nepotrebne napake. Ogledi se opravljajo tudi v praksi pomankljivo ali brez preiskovalnega sodnika, zato pridobljeni dokazi nimajo dokazne vrednosti in se na sodišču zlahka ovržejo. Seveda so pridobljeni dokazi nekonsistentni, če se ne vsklajujejo s predhodno zbranimi informacijami, ki jih kot spoznavno vrednost dodajamo materialnim dokazom pridobljenih z ogledom. Povezava med pridobljenimi informacijami z ogledom in predhodno zbranimi informacijami ter medsebojna smiselna zveza med njima daje večjo vrednost zastavljenim verzijam. Več zbranih kakovostnih dokazov krepi zastavljeno vizijo dogajanja ter veča dokazno vrednost na sodišču.. 4.2.1 Ogled V zakonu o kazenskem postopku je v 245. členu ogled opredeljen kot »neposredno opazovanje« (Zakon o kazenskem postopku, 2008). Ker je kraj dejanja zelo pomembna iztočnica pri odkrivanju resnice preteklega dogodka, je potrebna podrobnejša poglobitev v sam ogled najdenega trupla in izluščitev potrebnih informacij. Znanje in izkušnje kriminalistov se pri ogledu kažejo v razvitejši sposobnosti percepcije sledi na samem kraju najdbe trupla. »Ogled kraja dejanja je neločljiva celota iskanja, zbiranja in ugotavljanja dejstev, ki so pomembna za spoznavanje resnice v kazenskem postopku, ter fiksiranja in procesnega zavarovanja dokazov, ki jih sodišče potrdi in uporabi za dokazovanje krivde šele na glavni obravnavi« (Maver, 2004: 226). Ker je ogled umora hujše kaznivo dejanje ter lahko nudi pomembne informacije pri ugotavljanu storilca ali dokazovanju krivde na sodišču, je prisotnost preiskovalnega sodnika 26.

na kraju najdbe trupla nujna, saj se v nasprotnem primeru, ogled brez preiskovalnega sodnika smatra kot »kriminalističen« in zbrani dokazi nimajo dokazne vrednosti, vendar le hevristično.. Prihod na kraj dejanja omogoča postavljanje novih verzij glede na zaznane okoliščine, ki so percepirane s strani preiskovalcev na samem mestu. S čutnim zaznavanjem se preiskovalci glede na celotno situacijo na samem kraju orientirajo po predhodnem dogajanju in s miselno rekonstrukcijo sestavijo možen potek preteklega dogodka. V primeru prejete prijave s strani mimoidočega se sme smatrati, da je bilo truplo premaknjeno in je nekaj sledi uničenih zaradi preverjanja znakov življenja najdenega trupla. Ob morebitnem oživljanju in nudenju zdravstvene pomoči in nevednosti najditelja trupla, se ne izključuje možnost uničenja nekaterih dokazov, zato je razgovor z najditeljem trupla nujen. Podrobnosti razgovora se gibljejo okoli najdbe trupla, reakcije pri najdbi, premikanju trupla, nudenju pomoči, čas najdenja in alibi najditelja ter preverjanje morebitne povezave med najditeljem in storilcem ali svojcem žrtve. Zaznavanje indicev je rezultat preteklih izkušenj na področju krvnih deliktov, tako kot sposobnost izoblikovanja vsrkanih informacij v miselne sheme, ki potrjujejo verzije in povezujejo najdene indice z možnim storilcem. Potrebna je zaznava ne samo indicev, ki služijo kot dokazno gradivo na sodišču, ampak tudi indicev, ki potrjujejo verzije in razlagajo resnico o kaznivem dejanju. Dokumentiranje samega kraja je nujno pomembno pri odkrivanju resnice in povezovanje izjav očividcev ali najditelja z zbranimi informacijami. Pri ugotavljanju ali je šlo za samomor ali za nesrečni slučaj ali umor, lahko že sama lokacija vzbuja sum na kaznivo dejanje. Po preučeni preteklosti žrtve in glede na njene fizične sposobnosti in psihične meje ter strahove, smemo sklepati ali se je žrtev prostovoljno napotila na kraj kjer je bila najdena mrtva, ali je bila s silo prenešena, ali je bila oseba prej umorjena in je bilo njeno truplo premaknjeno itd. Sodno medicinski izvedenec lahko sklepa glede približnega časa smrti in se glede na pretekle informacije, glede na zadnji kraj kjer je žrtev bila videna živa, orientira glede poteka dogodkov, ki so se odvijali od žrtvinega zadnjega videnja do njene smrti. Vzrok smrti se sklepa glede na rane, odrgnine ali telesne poškodbe, ki so lahko že s prostim očesom vidne na najdenem truplu. Intenziteta udarcev in področja poškodb ali kraj strelne rane ali vbodov nakazujejo na samega storilca, na fizične lastnosti in na povezavo s 27.

pokojnim. Večja je intenziteta udarcev ali količina ubodov oziroma strelnih ran, večje je strmenje k iskanju storilca na podlagi osebnega motiva. Interakcija med žrtvijo in storilcem se kaže kot intenzivna, posledično se sme sklepati, da je šlo za dobro medsebojno poznavanje drug drugega. Sredstvo s katerim je bila žrtev ubita tudi nakazuje na storilca, predvsem, če je eden izmed osumljencev vešč z nekaterimi orodji, sredstvi ali orožji oziroma, če ima storilec znanja in izkušnje, ki jih navaden človek nebi mogel zlahka pridobiti. Intenziteta vbodov ali poškod lahko nakazuje na fizično sposobnost storilca. Intenziteta udarcev, ki bi jih lahko povzročil moški ni ista kot intenziteta ženskih. Pri načrtovanih umorih storilec skuša zabrisati sledi ali prikazati smrt kot samomor, torej uprizoriti drugačno stanje od dejanskega. Glede na pripravljalna dejanja, ki jih je storilec napravil pred umorom in na način storitve, torej majhne podrobnosti oziroma napake, ki jih je naredil, velja sklepati, da se dejanje ni odvijalo, kot ga je storilec želel prikazati. Iz položaja žrtve se sklepa ali je bil samomor ali je bil umor. Negativna dejstva najdena na kraju kot so predmeti, položaj žrtve ter sledi v okolici ali na samem kraju, ki so nelogično razporejeni in se ne ujemjo z dogajanjem, ki ga preiskovalci pri ogledu logično rekonstruirajo, namigujejo na fingirani motiv, ki ga je storilec skušal prikazati. Dokumentiranje ogleda je nujno potrebno kot dokazno gradivo, zato je tovrstno dejavnost potrebno opraviti strokovno in natančno s skicami, videoposnetki ter fotografijami in ustreznim zapisnikom o najdenih sledeh ter poteku ogleda. Sledi papilarnih linij se zavarujejo s fotografiranjem, daktiloskopsko folijo, s samolepilnimi trakovi, silikonskimi materiali itd. (Maver, 2004). Biološke sledi kot so slina, sperma, kri, lasje in ostali izločki je potrebeno odvzeti za kasnejšo primerjavo ali dokazovanje in ujemanje DNK-ja z žrtvijo ali storilcem. Pomembno selekcijsko moč imajo indici, ki kažejo na poznavanje okoliščin, ki jih lahko pozna samo oseba, ki je povezana s storilcem ali je sama storilec (Dvoršek, 2008). To so predmeti, ki so bili najdeni na kraju ali predmeti, ki jih je žrtev imela pri sebi, oziroma podrobnosti kraja dejanja, ki jih drugi nebi mogli vedeti, razen storilec. Pri ogledu lahko opazimo uspešnost izvedenega kaznivega dejanja, uničenja možne indentifikacije sledi in ugotavljanje načrtovanega pobega s kraja dejanja, kar nakazuje na »modus operandi«. V tem primeru je ena izmed možnosti tudi, da je pogrešana oseba 28.

postala žrtev serijskega morilca, če ustreza profilu žrtev, ki jih ta običajno izbira ali pa plačanega morilca, če je umor bil napravljen hitro in brez najdenih sledi (Kečanovič, 1998). V primeru, da na kraju dejanja ni najdenih bistvenih sledi, se sme sklepati, da je bil umor skrbno načrtovan in se usmerjenost k storilcu lahko kaže v pripravljalnih dejanjih. Okoliščine, ki kažejo na umor ali samomor se razlikujejo od primera do primera. Potrebno je združevanje predhodnega znanja in izkušenj s predmeti najdenimi na kraju, predhodnimi informacijami, ki vključujejo osebnost žrtve in njeno gibanje pred izginotjem ter vključevati vse ugotovitve v smiselno celoto, ki nakazuje potek dogajanja. Ogled poteka po pravilih kriminalistično forenzične stroke, kjer se zbira dokaze in je poudarek predvsem na kraju in na posameznem primeru, saj je vsak primer pogrešane osebe specifika navaja D. Presti (osebni intervju, 19. 8. 2015).. Po 35. členu zakona o policiji imajo policisti pooblastilo, da smejo vzeti prstne odtise osebam, katerih identitete ni mogoče ugotoviti na drug način ali če so mrtve. Papilarne sledi s kraja dejanja se odvzema predvsem za ugotavljanje prisotnih oseb na kraju dejanja in s tem za dokazovanje navzočnosti storilca na samem kraju najdbe trupla. Po 59. členu zakona o policiji se vodi evidenca pogrešanih oseb in oseb, ki so imele kriminalno preteklost ali, ki so bile kdajkoli ovadene oziroma osebe, ki jim je bila kdajkoli odvzeta DNK in so zato shranjena v posebni bazi policije (Maver, 2004). Odvzete sledi na samem kraju najdbe trupla se lahko primerja z evidenco, ki jo posreduje policija, bodisi za ugotavljanje identitete storilca, če se ta nahaja v sami bazi podatkov, bodisi za ugotavljanje identitete najdenega trupla.. 4.2.2 Obdukcija Okoliščine, ki pri najdenem truplu nakazujejo na sumljivo smrt, so lahko razlog za odreditev obdukcije. To so sledi nasilja poškodb, ran, sledi raznih človeških izločkov na samem kraju ali v primeru, da se je kaznivo dejanje zgodilo brez očividcev (Dvoršek, 2008). Dokončna potrditev suma kaznivega dejanja lahko pokaže najdeno truplo in sledi nasilja, boja ali strelnih ran na njem. Sodnomedicinski strokovnjak sklepa iz lokacije poškodb ali mrliških sprememb vzrok in čas smrti. Sodnomedicinska znanost lahko potrdi ujemanje predmetov s kraja zločina s poškodbami na truplu, torej ali je šlo za smrtne udarce ali je bila smrt povzročena z drugimi predmeti ali na drug način. Obdukcija daje podrobnejše 29.

rezultate, kdaj je smrt nastopila, če je bila ta nasilna, kakšne poškodbe so prisotne in vrsta teh poškodb, ter ali so poškodbe nastale pred smrtjo ali po njej. Preiskave, ki jih sodna medicina nudi so tudi ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog, alkohola, raznih strupenih snovi, kar kriminalistom olajša preiskovanje in nudi nove iztočnice po katerih lahko nadaljujejo preiskovanje. Rezultati obdukcije prav tako služijo kot vodilo za uprizarjanje rekonstrukcije, posledično pri ugotavljanju pristnosti izjav posameznih prič ali možnih osumljencev (Dvoršek, 2008). V primeru, da gre za neznane mrtve osebe ali osebe razpadlih trupel je pri obdukciji možna indentifikacija preko daktiloskopije (s pomočjo prstnih odtisov), s prepoznavo najdenih predmetov na truplu, zobnemu statusu, genetskih prepoznavah DNK, opisu posebnih značilnosti, neposredno po fotografijah (Kečanovič, 1998).. 4.3. Nadaljnje zbiranje obvestil. Po zakonu je dovoljeno, da se opravi različne vrste razgovorov, to so: uradno zaslišanje z zagovornikom; razgovor z osumljenim, pri katerem se po pojasnjevanju pravic ustvari uradni zaznamek; razgovor, ki ne služi kot dokazno gradivo na sodišču ampak kot zbiranje dokazov in mora biti po 83. členu ZKP izločen iz spisa. Zaslišanje osumljenca zahteva predhodno pripravljenost in strokovno usposobljenost. Vodenje razgovora se izvaja z različnimi tehnikami izpraševanja, pogojenimi s strategijmi, ki vodijo do določenega cilja, bodisi do priznanja, bodisi do razkrivanja laži ali podatkov ključnih za preiskovanje (Maver, 2004). Na podlagi sledi, ki jih najdemo na samem kraju najdbe trupla ter sodnomedicinskega mnenja lahko ugotavljamo psihološki profil storilca. Gibanje storilca na samem kraju dejanja ugotavljamo na podlagi podrobnega ogleda kraja dejanja in na osnovi diferencialne analize poškodb na žrtvi, torej poškodb storjenih pred smrtjo in po njej. Duševna uravnovešenost storilca se ugotavlja z miselno rekonstrukcijo dejanja, ko se skuša ugotoviti sprožilni morilski odziv pri storilcu. Možnost psihološkega in geografskega profiliranja se uporablja predvsem, če je pokojnik eden izmed žrtev serijskih umorov in se glede na ugotovljen način storitve, kraja bivanja žrtve, podpisa storilca in na skupne značilnosti žrtev ugotavlja identiteta storilca. S kvalitetno bazo podatkov se gradi tudi taktika razgovora z osumljencem (Dvoršek, 2008). Če se ugotovi možnost pridobivanja pomembnih informacij od oseb v priporu, sme preiskovalni sodnik po 148. členu ZKP odrediti zbiranje obvestil tudi od oseb, ki so v priporu za odkrivanje kaznivih dejanj drugih storilcev z navzočnostjo osebe, ki jo določi 30.

preiskovalni sodnik. Torej sme policija zbirati dokaze od oseb v priporu, če obstaja sum, da se je storilec izpovedal osebi, ki bi lahko podala informacije v zvezi z umorom pogrešane osebe, predvsem, če se je žrtev gibala v kriminalnih krogih (Zakon o kazenskem postopku, 2008). Po 149. členu sme policija odvzeti prstne odtise in biološke sledi osebam, za katere sumi, da so storile kaznivo dejanje. Pri tem se najdene sledi na kraju najdbe trupla lahko primerja s sledmi odvzetimi po 149. členu in se dokazuje storilčevo navzočnost na kraju najdbe trupla ter s tem morebitno povezavo s kaznivim dejanjem. To lahko pripelje do dejanskega storilca ali do osebe, ki bi lahko kot priča koristila za pridobivanje drugih pomembnih dokazov. Ni nujno, da je oseba, kateri so bili odvzeti odtisi, ki so se ujemali z najdenimi odtisi na truplu, tudi storilec dejanja. Oseba je lahko zaradi strahu, da nebi bila po krivem obdolžena, ali zaradi kriminalne preteklosti osumljena kot kriva, zbežala s samega kraja najdbe trupla. Pri tem bi lahko nevede pustila sledi. Osebo je potrebno podrobneje zaslišati in ugotoviti verodostojnost njenega alibija, ugotovitev motiva, ki bi ga lahko imela in dejansko sposobnost izvršitve kaznivega dejanja umora, glede na poškodbe na najdenem truplu. Operativna analitika se kot podporna dejavnost uporablja pri analizi posameznega primera z operativno analizo. Pri krvnih deliktih se analizira kronologija celotnega dejanja, predvsem dejavnost žrtve, storilca, medsebojne nasprotujoče izjave, pomankljiv alibi ter nepojasnjene časovne luknje. Potrebna je indentifikacija možnega kroga osumljencev, njune povezave z žrtvijo ter njuni medsebojni odnosi. Možna povezava s kriminalnim podzemljem ali povezava s plačanim morilcem ter ugotavljanje legalnih ali nelegalnih poslov lahko pripelje do pravega motiva, s katerim se sklepa kdo je storilec. Analiza finančnih transakcij ali internetnih oziroma telefonskih komunikacij je tudi potrebna za ugotavljanje dogajanja in povezav med žrtvijo in storilcem ter možnim motivom za umor, posledično tudi priložnosti in prednosti, ki bi jih storilec glede na dane okoliščine lahko izkorstil za izvedbo umora. Predvsem so pomembni indici, ki namigujejo na storilca po dejanju, kot so dvignjene visoke zavarovalniške vsote, nenadna potovanja ali sumljivo obnašanje osumljenca (Dvoršek, 2008). Usposobljen kriminalist analizira primer pogrešanih oseb in na koncu poda mnenje, ki preiskovalcem pomaga pri nadaljnih ukrepih navaja P. Mesič (osebni intervju, 18. 8. 2015).. 31.

4.4. Uporaba prikritih preiskovalnih ukrepov zoper osumljenca. Pri nenaročenih umorih se metodika preiskovanja giblje v smeri iskanja povezav med žrtvijo in storilcem, baziranih na predhodno zbranih informacijah. Pri naročenih umorih je iskanje te povezave nesmiselno, saj se povezava ne giblje le med storilcem in žrtvijo, ampak obstaja tretji element, ki je nepristranski in nima predhodnega daljšega kontakta z žrtvijo, zato se giblje razmerje med naročnikom, storilcem in žrtvijo. Pri nenaročenih umorih poteka metodika preiskovanja preko iskanja motiva, ki naj bi posledično pripeljal do osumljenca, kar pri naročenih umorih ne drži. Trden alibi osebe z možnih motivom za umor okrepi možnost naročenega umora, zato je v tem primeru potrebna uporaba prikritih preiskovalnih ukrepov (Dvoršek, 2008). Uporaba prikritih preiskovalnih ukrepov ureja zakon o kazenskem postopu, natančneje 149. člen, ki pravi, da jih lahko odredi preiskovalni sodnik na predlog državnega tožilca samo, če obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da je oseba storila kaznivo dejanje ali, da lahko z uporabo teh ukrepov pridemo do pravega storilca. Ukrepi smejo biti izvedeni samo, če z nobenimi drugimi policijskimi ukrepi ni možno priti do teh informacij, razen s prikritimi preiskovalnimi ukrepi (Zakon o kazenskem postopku, 2008). Tajno delovanje se dokumentira s fotografiranjem, snemanjem glasu in video - snemanjem in se oredotoča na gibanje osebe ter se opravlja kot neprekinjeno ali ponavljajoče sledenje ali opazovanje konkretne osebe, dovoljeno z odločbo sodišča na podlagi utemeljenega suma (Zakon o kazenskem postopku, 2008).. Tajno policijsko delovanje se torej sme izvajati samo v primeru dovoljenja državnega tožilca na pisni predlog policije za: nadzor telefonskih pogovorov; prisluškovanje v prostoru s soglasjem ene izmed udeleženih oseb; tajno policijsko delovanje; in sodelovanje ter dostop do računalniških sistemov banke (Dvoršek, 2008). Uporaba prikritih preiskovalnih ukrepov je efektivna tudi v praksi samo z zakonsko določenimi pogoji s poudarkom, da dokazov ni mogoče pridobiti na noben drugi način, navaja P. Mesič (osebni intervju, 18. 8. 2015).. 4.5. Dokazovanje umora. S preučitvijo dinamike dogajanja in vseh morebitnih indicev se preiskava konča na različne načine. V posameznih primerih se nikoli ne konča in ostaja odprt primer, saj dokazov ni dovolj, ne za najdbo trupla, ne za najdbo storilca. Vsak primer pogrešanih oseb s sumom kaznivega dejanja se razlikuje glede na zbrane dokaze in na samo žrtev, torej okolje v 32.

katerem je živela, osebe s katerimi je bila v kontaktu ter sposobnosti samega preiskovalca pri dojemanju posameznih indicev, dokumentiranje teh ter grajenje mozaikov v logično uporabno celoto navaja P. Mesič (osebni intervju, 18. 8. 2015).. Zbiranje podatkov pri morebitnih osumljencih lahko privede do spoznanj, da je storilec že predhodno storil kaznivo dejanje podobnega značaja in je predkaznovanost odličen indic, ki usmerja preiskovalce v pravo smer. Pripravljalna dejanja se pri osumljencu tudi lahko pokažejo kot pomemben indic pri usmerjanju preiskave. Najdeni predmeti pri osumljencu, ki se ujemajo s predmeti, ki so po sodnomedicinskem mnenju povzročili smrt so močan dokaz za zaključek preiskave. Do materialnih sledi lahko preiskovalci pridejo preko hišnega ali osebnega zasega hišne ali osebne preiskave. Odvzete sledi DNK ali predmeti lahko potrdijo prisotnost storilca na kraju dejanja. V primeru, da obstajajo nejasnosti, se te razrešujejo z izvedenskimi mnenji. Priznanje storilca ni dovolj, če to ni ustrezno dokumentirano in posneto ter z drugimi najdenimi dokazi podkrepljeno. Možnost je tudi, da si storilec po priznanju na policiji premisli in na sodišču zanika izrečeno, zato je potrebno ustrezno dokumentirano izjavo podpreti tudi z drugimi dokazi. V nekaterih primerih trupla ni mogoče najti, identificirati ali izkopati, saj bi bili stroški izkopa previsoki. Preiskava se je v določenem primeru končala s pravnomočnostjo sodbe glede na zbrane dokaze pravilno dokumentirane izjave ter priznanja navaja P. Mesič (osebni intervju, 18. 8. 2015). Pri analizi primera diplomske naloge Nine Matijaševič je razvidno, da se je primer pogrešane osebe zaključil brez najdbe trupla, s priznanjem storilca in sostorilca. Skica, ki jo je narisala sostorilka je služila kot vodilo k iskanju sledi. Odredba preiskovalnega sodnika je dovoljevala ogled stanovanja, kjer se je zgodil umor in odvzem najdenih predmetov in sledi s katerimi je bila žrtev umorjena, saj so na podlagi utemeljenega suma sklepali, da bi tam našli sledi in predmete, ki bi potrjevali priznanje. Na kraju so tako kriminalistični tehniki našli ostanke krvnih sledi, ki so potrjevali njuno zgodbo leto po storjenem kaznivem dejanju. Analiza DNK je potrjevala priznanje, saj so se odvzete sledi in sledi na odvzetih predmetih tudi nahajale. Strokovno mnenje je bilo izdano s centra za forenzične preiskave, ki je z dovolj visoko verjetnostjo potrjevalo ujemanje bioloških sledi z DNK žrtve. K odločitvi sodišča so pripomogle sledi najdene na kraju in priznanje storilcev, ki ga je senat ocenil kot zanesljivo, glede na subjektivne pogoje, v katerih se je priča 33.

nahajala in v katerih je opisala dogodek, na konstantnost in neodstopanje od prvotnega priznanja, realističnost opisa ter skladnost skice in opisanega dogajanja s sledmi najdenih na kraju, kjer je bilo storjeno kaznivo dejanje. Senat je še upošteval mnenje psihiatrične stroke glede resničnosti izjav ter upošteval vedenje storilca po dejanju in z zbranimi dokazi ter ugotovitvami, ki so se ujemale s priznanjem izdal sklep, da sta storilca kriva (Matijaševič, 2011).. 34.

5 STATISTIČNI PODATKI POGREŠANIH OSEB. Podatke o pogrešanih osebah vodi policija v letnem poročilu policije na uradni strani policije. Statistika zajema podatke slovenske policije ter iskanih oseb znotraj republike Slovenije. Policija ureja iskane osebe po različnih sklopih, saj ni nujno da so vse pogrešane osebe nujno izginule zaradi kaznivega dejanja. To so: iskane osebe zaradi kaznivega dejanja, kar vključuje osebe, ki so storile kaznivo dejanje in ne žrtve; osebe, ki so pobegnile iz vzgojnih zavodov; pobegi otrok in mladoletnikov od doma; ter pogrešane odrasle osebe. Pobegle mladoletne osebe iz vzgojnih zavodov ne bodo posebej obravnavane, ker se v tem primeru smatra, da gre za osebe, ki so same zbežale iz vzgojnih zavodov in je bil njihov pobeg prostovolen, torej se ne smatra, da je zoper njih bilo izvedeno kaznivo dejanje umora. Otroci in mladoletniki, ki so pobegnili od doma bodo omenjeni, ker se evidenca vodi do leta 2013. Leta 2013 in 2014 je statistika policije podala podatke tudi o razpisanih iskanjih otrok in mladoletnikov, za katere obstaja manj indicev, ki bi kazali na umor. Policija beleži tudi število iskanj pogrešanih oseb med katere se štejejo razne iskalne akcije.. 5.1. Pogrešane osebe v Sloveniji, statistični podatki. Graf 1: Število razpisanih iskanj pogrešanih odraslih oseb v letih od 2009 do 2014 (vir: Policija.si).. 600 500 400 Število pogrešanih odraslih oseb. 300 200 100 0 2009. 2010. 2011. 2012. 2013. 2014. Število odraslih pogrešanih oseb je bilo v letu 2009 319. V letu 2010 se beleži upad za 40 oseb, ko je število pogrešanih odraslih oseb doseglo številko 279 ter v letu 2011, ko je 35.

doseglo najnižjo številko v zadnjih šestih letih, to je 242 in sicer za 37 oseb manj v primerjavi s prejšnjim letom. V letu 2012 je število naraslo za kar 81 oseb v primerjavi z letom prej in je doseglo številko 323. Najvišje število pogrešanih oseb je bilo zabeleženo leta 2013 v zadnjih šestih letih, in to je 483 oseb po uradnem poročilu policije za leto 2013 ter za leto 2014 se beleži upad za 129 oseb v primerjavi z letom prej in sicer 354 oseb.. Graf 2: Število iskanj pogrešanih oseb od leta 2009 do leta 2014 (vir: Policija.si).. 250 200 150 Število iskanj pogrešanih oseb. 100 50 0 2009. 2010. 2011. 2012. 2013. 2014. Število iskanj pogrešanih oseb je bilo v letu 2009 131 oseb. V naslednjem letu se je število iskanj pogrešanih oseb zmanjšalo za 24, torej na 105 iskanj in doseglo najnižjo število iskanj v zadnjih šestih letih. V naslednjih letih se je število večalo, in sicer je v letu 2011 bilo zabeleženo 108 iskanj, leto 2012 135 iskanj in leta 2013 kar 217 iskanj pogrešanih oseb, kar je bilo največ v zadnjih šestih letih. Število iskanj pogrešanih oseb je ponovno upadlo leta 2014 za kar 39 iskanj torej na številko 178.. 36.

Graf 3: Število pobegov otrok in mladoletnikov od doma (vir: policija.si).. 250 200 150 Število pobegov otrok in mladoletnikov od doma. 100 50 0 2009. 2010. 2011. 2012. 2013. Število pobegov otrok se je iz leta v leto povečuje. Pobegi so bilo zabeleženi do leta 2013. Leta 2009 je od doma pobegnilo 71 otrok, naslednje leto 80. Število pobegov je bilo v letu 2011 115 ter v naslednjem letu, torej letu 2012, 152. leta 2013 je statistika zabeležila največje število pobegov, to je 204.. Graf 4: Število razpisanih iskanj pogrešanih otrok in mladoletnikov (vir: policija.si).. 135 130 125. Število razpisanih iskanj pogrešanih otrok in mladoletnikov. 120 115 110 2013. 2014. V letu 2013 in 2014 je bilo beleženo število razpisanih iskanj otrok in mladoletnikov. In sicer v letu 2013 je bilo zabeleženo 134 iskanj, ter v letu 2014 119 iskanj, kar je bilo 15 manj kot leto prej. Za izginule otroke in mladoletnike je ponavadi manj indicev, ki bi kazali na umor.. 37.