Tehnike ugotavljanja spolnih zlorab otrok : magistrsko delo

MAGISTRSKO DELO/ Tehnike ugotavljanja spolnih zlorab otrok. Februar, 2011. Daniela Jurković Mentor: Doc.dr.Igor Areh.

Zahvala. Za vso strokovno pomoč se zahvaljujem mentorju Doc. dr. Igor Arehu. Prav tako se zahvaljujem tudi svoji družini, ki mi je ves čas potrpežljivo stala ob strani.. V Ljubljani, 2011. Daniela Jurković. 2.

KAZALO 1 UVOD .................................................................................... 9 2 OPREDELITEV IN VPLIV SPOLNE ZLORABE ........................................ 11 2.1 Znaki, ki kažejo na spolno zlorabo ........................................... 14 2.1.1 Telesni znaki................................................................ 15 2.1.2 Psihosocialni znaki ......................................................... 18 2.1.3 Psihosomatski znaki ....................................................... 21 3 PREISKOVANJE IN KRITERIJI, KI JIH JE POTREBNO UPORABLJATI PRI DOKAZOVANJU SPOLNE ZLORABE .................................................... 23 3.1 Organizacija preiskovalnega postopka ....................................... 23 3.1.3 Zdravniški pregled ......................................................... 25 3.1.4. Razgovor s staršem, ki ni storilec (npr. mati) ...................... 25. 3.1.5. Razgovor z domnevnim storilcem..................................... 26. 3.2 Kriteriji, ki jih je potrebno uporabljati pri dokazovanju ................. 26 3.2.1. Opis spolne zlorabe ..................................................... 27. 3.2.2. Informacije o ozadju spolne zlorabe ................................. 28. 3.2.3. Čustveni odziv otroka v skladu z opisano spolno zlorabo ......... 29. 3.2.4. Situacije, v katerih ni mogoče najti kliničnih kriterijev .......... 29. 3.3 Kriteriji za potrditev domneve iz drugih virov ............................. 30 3.3.1 Priznanje osumljenca ..................................................... 30 3.3.2 Dokazi o zdravstvenem stanju ........................................... 31 3.3.3 Drugi fizični dokazi ........................................................ 33 3.3.4 Očividci ...................................................................... 33 4 TEHNIKE ZA UGOTAVLJANJE SPOLNIH ZLORAB .................................. 33 4.1 Tehnike za izpraševanje ....................................................... 34 4.1.1 Uporaba vprašanj .......................................................... 35 4.1.2 Kako najbolje uporabljeti vprašanja? ................................... 42 4.2 Uporaba anatomskih lutk ...................................................... 43 4.2.1 Kako uporabljati lutke? ................................................... 45 4.2.2 Kontroverznost/spornost lutk ............................................ 48 4.2.3 Prednosti lutk .............................................................. 49 4.3 Anatomske risbe ................................................................ 50 3.

4.4 Risanje slik – risb................................................................ 52 4.5 Hiša lutk .......................................................................... 55 4.6 Igrače v igralni terapiji ........................................................ 56 4.7 Knjige............................................................................. 57 4.8 Druge projekcijske tehnike.................................................... 59 4.8.1 Rorschachkov test ......................................................... 59 4.8.2 Test tematske apercepcije (Tematic apperception test – TAT)..... 59 4.8.3 Test otroške apercepcije (Children' s apperception test – CAT) .... 59 4.8.4 Karte za pripovedovanje zgodb (Storytelling card game) ............ 60 4.8.5 Karte za projekcijsko pripovedovanje zgodb (Projective storytelling cards) ............................................................................... 60 5 DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA RAZKRITJE SPOLNE ZLORABE ..................... 60 6 ZANESLJIVOST IN SUGESTIBILNOST OTROK ....................................... 63 6.1 Otroški spomin .................................................................. 64 6.2 Sugestibilnost.................................................................... 65 7 ZAKLJUČEK ........................................................................... 69 8 LITERATURA .......................................................................... 73. 4.

POVZETEK Proces odkrivanja spolno zlorabljenega otroka je miselne, čustvene, vrednostne, etnične in tudi organizacijske narave. Začne se v trenutku, ko se srečamo s pojavom, ki vzbuja sum na spolno zlorabo. Sam proces ugotavljanja kaznivega dejanja se začne s prijavo in se nadaljuje s pridobivanjem informacij. Začnejo se dejavnosti za zbiranje dokazov, intervjuji z otroki ipd. Zaradi osrednje vloge, ki jo pri ugotavljanju spolne zlorabe igra razgovor z otrokom, je ta obravnavan bolj poglobljeno kot nekateri drugi vidiki praks pri spolni zlorabi.. Pomembno je, da pred izvedbo strokovnega razgovora. izpraševalec z otrokom preživi. nekaj časa, saj ga tako spozna. To. izpraševalcu omogoča, da se seznani z otrokovimi življenjskimi okoliščinami in morebitnim ozadjem spolne zlorabe, da določi otrokovo stopnjo razvoja, načine komunikacije, čustveno stanje(-a) ter celotno delovanje, vključno z otrokovo sposobnostjo (Faller, 1993). Pri majhnih otrocih tovrstno ocenjevanje navadno vključuje postavljanje vprašanj preko igre. Pri starejših otrocih pa se izpraševalec ponavadi primarno zanaša na pogovor z otrokom in na zastavljanje vprašanj. V tej točki se vprašanja navadno dotikajo otrokovega življenja na splošno in so nevtralna. Lahko vključujejo tudi povpraševanja o otroku, o njegovi šoli, prijateljih in družini. Pri pridobivanju informacij od otroka se lahko uporabi številne tehnike kot so ustrezna vprašanja in različna sredstva ter pripomočki ̶ anatomske lutke, anatomske risbe, risanje, pripovedovanje zgodb in hiša za lutke (Faller, 1993). Čeprav so vprašanja najpogosteje uporabljena tehnika, to še ne pomeni, da so bolj pomembna kot zgoraj omenjena sredstva. V številnih primerih je tisto kar otroci pokažejo s pomočjo sredstev veliko bolj utemeljeno, kot tisto, kar povedo. Prav tako je nekoliko nenaravno, da bi izpraševanje obravnavali kot ločeno nalogo.. 5.

Pri pridobivanju informacij je pomembno, da se uporabi več kot eno tehniko, četudi je to le kombinacija uporabe anatomske lutke in vprašanj (Faller, 1993).. Ključne besede: Spolna zloraba, forenzični intervju, otroci, preiskava, dokazi, izpovedba.. 6.

SUMMARY TECHNIQUES FOR SUBSTANTIATING CHILD SEXUAL ABUSE The process for detecting sexual abuse in children is of cognitive, emotional, moral, ethnical, as well as organisational nature. It starts the moment we encounter the incidence raising suspicion of sexual abuse. The process of substantiating a criminal act starts by reporting it and continues with gathering relevant information. The activities such as collecting evidence and performing child interviews are initiated. Since sexual harassment of a child has profound effect on him/her, conversation about events with abused child has to be considered throughly and with special concerns. The interviewer must initially spend time getting to know the child. This allows the interviewer to learn about the child's life circumstances and possible context of abuse and to ascertain the child's developmental level, the child's emotional or affective state(s), and overall functioning, including the child's competency (Faller, 1993). When dealing with abuse of minor children, classifying includes inquiring through the game. With abuse of mature children, examiner would rather use discussion type of investigation where he/she asks this child questions related to the subject matter. In this case questions will be pertained to general inquiry related to the child everyday life and this are typically more neutral. Those can include general questions about the personal and family life, questions about school life and acquaintances (friendship relationships). A variety of techniques can be used in trying to elicit information from the child such as: appropriate questions and several types of media and props ̶ anatomically explicit dolls, anatomical drawings, picture drawing, story telling, and the doll house (Faller, 1993). Eventhough inquiry is most commonly used technique/method in abuse investigation of children, that doesn't mean that is is better or more important from the above mentioned methods. What children show through the game and by using devices in most. 7.

cases shows to be more justified than what children say. It is also seen as atypical to consider inquiry as a separate task of investigation.. It is a good practice to use more than one technique in eliciting information, even if it is only the combination of the use of anatomical dolls and questions (Faller, 1993).. Keywords:. Sexual. abuse,. forensic. interviews,. evidence, testimony.. 8. children,. investigation,.

1 UVOD. V magistrski nalogi želim opredeliti pojav spolne zlorabe, ugotoviti, kako le-ta vpliva na otroka, kakšni so znaki, ki kažejo na spolno zlorabo, in kakšen je vpliv na otroka. Osredotočiti se želim na različne preiskovalne tehnike kot so: uporaba anatomskih lutk, anatomskih risb, vprašanj, knjig, igrač v igralni terapiji ipd. Zanima me, ali se vprašanja kot ene izmed tehnik razgovora uporablja samostojno ali se jih vedno postavlja v postopku uporabe sredstev (anatomske lutke, anatomske risbe, slike ...), kdaj otroci podajo natančnejše podatke, če se jih izprašuje z uporabo pripomočkov ali brez njih.. Proces odkrivanja spolno zlorabljenega otroka je miselne, čustvene, vrednostne, etične in tudi organizacijske narave. Začne se v trenutku, ko se srečamo s pojavom, ki vzbuja sum na spolno zlorabo. Kazniva dejanja spolne zlorabe je zelo težko odkriti. Eden izmed razlogov je gotovo otrokov molk, h kateremu v veliki meri pripomorejo storilci, saj otroke pogosto strašijo ali jih celo pripravijo do tega, da v zlorabo privolijo. Pogosto je pri majhnih otrocih razlog za molk tudi dejstvo, da niso sposobni razumeti storilčevega dejanja. Zaradi svoje fizične šibkosti, osebnostne nerazvitosti in morebitne odvisnosti od storilca, se tudi niso sposobni ubraniti. Poleg tega pa tudi ne razumejo metod in ravnanj svojih staršev, skrbnikov ali drugih oseb, ki jih vedno znova prizadenejo. Vemo, da otroci pri spolni zlorabi utrpijo različne posledice. Te so lahko telesne, duševne ali psihosomatske. Poleg npr. duševnih znakov, ki so posledica zlorabe, lahko predvsem mlajši otroci posredno nakazujejo na svoj položaj. Različne značilnosti oziroma znaki se lahko skrivajo v njegovih risbah, slikah in vedenju. Če se zgodi, da v takih trenutkih ob otroku ni primerne. 9.

osebe, oziroma le-ta ne zna razbrati njegovih namigov in se z njim ne začne pogovarjati, ostanejo dejanja zavita v skrivnost.. Sam proces ugotavljanja kaznivega dejanja se začne s prijavo in se nadaljuje s pridobivanjem informacij. Začnejo se dejavnosti za zbiranje dokazov, intervjuji z otroki itd. Za pridobivanje informacij se lahko uporabi številne tehnike kot so: ustrezna vprašanja, različna sredstva in pripomočki (anatomske lutke, anatomske risbe, igrače, slike, risbe, knjige in druge projekcijske tehnike). Zaradi osrednje vloge, ki jo pri ugotavljanju spolne zlorabe igra razgovor z otrokom, je ta obravnavan bolj poglobljeno kot nekateri drugi vidiki praks pri spolni zlorabi. Pomembno je, da pred izvedbo strokovnega razgovora izpraševalec z otrokom preživi nekaj časa, saj ga tako spozna. To izpraševalcu omogoča, da se seznani z otrokovimi življenjskimi okoliščinami in morebitnim ozadjem. spolne. zlorabe,. določi. otrokovo. stopnjo. razvoja,. verbalne. sposobnosti in čustveno stanje. Pri majhnih otrocih tovrstno ocenjevanje navadno vključuje postavljanje vprašanj preko igre. Pri starejših otrocih pa se izpraševalec ponavadi primarno zanaša na pogovor z otrokom in na zastavljanje vprašanj. V primerih spolne zlorabe se pogosto sumi tako v verodostojnost otrokovega pričanja kot tudi v njegove spominske sposobnosti. Pojavi se vprašanje ali je otrok sploh sposoben pričati, saj naj bi bili otroci v primerjavi z odraslimi veliko bolj sugestibilni in zato za pričanje neprimerni. Pod drobnogled so postavljene otrokove izjave na katere pa pogosto vplivajo različni dejavniki. Dolgo časa je veljalo prepričanje, da otrok-žrtev spolne zlorabe ni sposoben pričati in ga tako tudi ni mogoče uporabiti kot dokaz v kazenskem postopku. Kasneje so se izoblikovala prepričanja, da je otrok sicer lahko priča, a njegovo pričanje ni verodostojno do določene starosti. Danes pa številne študije ugotavljajo, da je otrokova izjava enakovredna izjavi odraslega človeka.. 10.

Zaradi različnih prepričanj želim na podlagi strokovne literature in zbranih podatkov opredeliti ne samo zanesljivost otrokovih izjav, ampak tudi dognati dilemo v zvezi s sugestibilnostjo, ki posledično vpliva na rezultat pridobljenih informacij in končno tudi na dokazovanje spolne zlorabe.. 2 OPREDELITEV IN VPLIV SPOLNE ZLORABE V literaturi zasledimo več definicij, o spolni zlorabi otrok. Bain in Sanders definirata spolno zlorabo kot izdajo zaupanja in zlorabo moči (Bain, Sanders, 1996). Odrasli se otroka dotika na način, ki ima seksualno obeležje in ga uporabi za zadovoljitev svojih seksualnih želja in potreb. Ellen Bass med dejanja, za katera meni, da pomenijo spolno zlorabo otrok in mladostnikov, šteje (Bass, 1998) : • spodbujanje v spolnost, ki si je otrok ne želi; • kopanje na vsiljiv ali nadležen način; • ljubkovanje, poljubljanje ali dotikanje na način, ki povzroči neudobje; • posilstvo ali kakšno drugačno obliko penetracije (vaginalna, analna ali oralna); • nepotrebno dotikanje spolnih organov; • uporaba otroka ali mladostnika za pornografijo ali otroško prostitucijo; • vsiljevanje gledanja spolnih dejanj ali delov telesa, filmov ali slik v zvezi s spolnostjo, poslušanje pogovorov na temo spolonost; • norčevanje, posmehovanje ali dajanje žaljivih pripomb na račun telesa. Spolno nasilje je vse tisto kar človek doživlja kot nasilje in mu daje občutek, da je v funkciji drugega, da je njegovo telo le inštrument za zadovoljevanje potreb drugega. Je torej vse tisto kar človek sam zase definira kot zlorabo (Zaviršek, 1994). Ameriški nacionalni center za zlorabljene in zanemarjene otroke je leta 1978 postavil definicijo, da je spolna zloraba otrok vsak stik ali medsebojni odnos med otrokom in odraslim, ko je otrok izkoriščen za spolno vzburjenje in je storilec v poziciji moči ali kontrole nad žrtvijo. 11.

Po Bouwkampovem mnenju je spolna zloraba zahteva odrasle osebe, da otrok sodeluje v spolnih dejanjih proti svoji volji (Bouwkamp, 1996). Otrok se nahaja v situaciji, v kateri ima občutek, da se zlorabi ne more izogniti zaradi premoči, čustvenega pritiska, prisiljevanja ali nasilja odraslega. Sgroi navaja kot spolna dejanja naslednja: golota, opazovanje otroka, poljubljanje, slačenje, razkazovanje genitalij, ljubkovanje, masturbacija, oralni genitalni kontakt, pentracija s prstom ... (Bass, 1998). Vse te in ostale definicije kažejo na to, da ni enotne doktrine o tem, kaj je spolna zloraba otrok oz. katera dejanja zajema. Različni avtorji, strokovanjaki postavljajo različne definicije, ki so si v marsikaterem pogledu zelo podobne, imajo pa tudi prvine, ki jih druge ne vsebujejo. Enotne so si v interpretaciji spolne zlorabe otroka kot vrste nasilja spolne narave, pri čemer odrasli na različne načine zlorabijo zaupanje otroka in svoj močnejši položaj. Spolno zlorabo lahko povezujemo tudi z nadzorom, z izkazovanjem moči nad žrtvijo in ne zgolj s potešitvijo spolnih zlorab. Poleg naštetih definicij je potrebno omeniti še pravno opredelitev dejanja. Ob storitvi kaznivega dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let (183. člen KZ) se mora storilec zavedati, da je žrtev (drugega ali istega spola) mlajša od 15 let. Za nezaželena dejanja štejejo vsa tista dejanja, ki so v nasprotju z otrokovo koristjo. Ta je tako pomembna, da vzame prednost pred hotenji drugih po uveljavljanju njihovih lastnih interesov. Otrok še nima ustreznih izkušenj, duševno pa tudi še ni zrel, zato vseh svojih pravic in koristi ne more uveljavljati povsem sam (Pavlovič, 1993). Še toliko manj na področju spolnosti, ki jo z odraščanjem šele odkriva. Da bi razumeli vedenjske spremembe, ki jih doživlja otrok ̶ žrtev spolne zlorabe, moramo pojav opredeliti in ga tudi razumeti. Še več pozornosti pa zahteva vprašanje, kako obsežen je vpliv zlorabe pri otroku. Zato so mnenja o tem, ali je spolno nasilje za otroka dejansko huda travmatična izkušnja, ki ne ostane brez posledic, različna. Nastanek posledic in intenziteta le-teh je odvisna od različnih dejavnikov.. 12.

Ti dejavniki vključujejo: starost žrtve (tako za čas zlorabe kot za čas ugotavljanja le-te), spol žrtve, spol storilca, obseg spolne zlorabe, razmerje med storilcem in žrtvijo, odziv drugih na razkritje spolne zlorabe, druge življenjske izkušnje ter časovno obdobje, ki je poteklo od zlorabe do zbiranja informacij (Faller, 1993). Upoštevati je treba otrokovo osebnostno in duševno razvitost, njegov še nedokončani spolni razvoj in njegove omejene sposobnosti dojemanja določenih ravnanj. Ne glede na osnovne vzroke vpliva spolne zlorabe so težave za žrtev in njeno družino zelo resnične. Opravljenih je bilo tudi že več poskusov, da bi učinke spolne zlorabe konceptualizirali. Najpogosteje se uporablja konceptualizacija Finkelhorja (Finkelhor, 1986; po Faller, 1993), ki posledice uvršča v štiri splošne kategorije, med katerimi ima vsaka različne psihološke in vedenjske učinke. Travmatična seksualizacija Vedenjsko izražanje travmatične seksualizacije pomeni tako vrsto pretiranega spolnega vedenja kot tudi izogibanje spolnim stikom ali negativne izkušnje z njimi.. Stigmatizacija Običajno. psihološko. izražanje. stigmatizacije. vključuje. "sindrom. poškodovanega blaga" (Sgroi, 1988) ter občutke krivde in odgovornosti za zlorabo ali za posledice njenega razkritja.. Izdaja Pogosto je posledica spolne zlorabe izguba zaupanja v ljudi, ki naj bi bili zaščitniki in reditelji. Drugi psihološki učinki izdaje vključujejo jezo in omejeno delovanje. Izdaja velja za eno najhujših izkušenj, ki nastane kot posledica zlorabe.. Nemoč. 13.

Psihološki vpliv travme nemoči vključuje tako dojemanje ranljivosti in viktimizacije kot tudi željo po nadzoru ali nadvladi, pogosto z istovetenjem s storilcem.. Čeprav. večina. študij. ugotavlja. razlike. med. spolno. zlorabljenimi. in. nezlorabljenimi otroci, se odstotek spolno zlorabljenih otrok s tovrstnim simptomom razlikuje od študije do študije, kajti simptom, ki bi ga na splošno našli pri vseh žrtvah, ne obstaja. Poleg tega v kliničnih primerjavah manjši delež spolno zlorabljenih otrok kaže določen simptom kot pa skupine nezlorabljenih.. In. čeprav. nekatere. žrtve. doživljajo. prevladujoče. in. izčrpavajoče učinke, so se nekatere izkazale kot asimptomatske (Wyatt, Powell, 1988; po Faller, 1993).. 2.1 Znaki, ki kažejo na spolno zlorabo Otroci pri spolni zlorabi utrpijo telesne, duševne in psihosomatske poškodbe (Kos, 1997). Posledice zlorabe so si pri nekaterih žrtvah podobne, pri drugih pa so čisto specifične. To ni odvisno le od načina in trajanja zlorabe ali sorodstvenega odnosa žrtve s storilcem, temveč tudi od tega, kakšna je žrtev po naravi, kakšno pomoč in razumevanje je dobila od okolja in na kakšen način si je s tem znala pomagati.. Telesne poškodbe so pri spolni zlorabi manj pogoste kot pri drugih vrstah zlorab, saj storilci na različne načine dosežejo, da otrok v odnose privoli in jim ni potrebno uporabiti sile. Če le-te že nastanejo, je razlog predvsem v njihovi nerazvitosti in fizični nezrelosti za spolno občevanje. Fizični pokazatelji so lahko vidni ali pa tudi ne, vendar dokončno ugotovitev navadno, na podlagi predhodnih opazovanj, potrdijo zdravstveni strokovnjaki. Bolj kot telesne poškodbe se posledice spolne zlorabe kažejo predvsem na duševni ravni, in sicer v obliki vedenjskih in čustvenih sprememb. Podobno lahko vsakdo opazi psihosocialne pokazatelje, vendar je za končno mnenje, da simptomi nakazujejo na spolno zlorabo, odgovoren psihoterapevt. 14.

Razlikujemo med bolj in manj verjetnimi pokazatelji/izsledki. To pomeni, da so nekateri pokazatelji značilni za spolno zlorabo, drugi pa so lahko skladni s spolno zlorabo ali jo nakazujejo, vendar lahko naznanjajo tudi druge okoliščine ali pogoje. 2.1.1 Telesni znaki. Pri ugotavljanju spolne zlorabe in ocenjevanju obsežnosti fizičnih znakov so strokovnjaki dosegli velik napredek. Niso več omejeni samo z določenimi nujno potrebnimi standardi kot je npr. prisotnost ali odsotnost deviške kožice kot pokazatelja morebitne spolne zlorabe, ali natančneje penetracije. Danes je mogoče odkriti še številne druge pokazatelje, tudi tiste komaj opazne poškodbe, ki nastanejo kot posledica različnih spolnih aktivnosti. Strokovnjaki mikro izsledke identificirajo s pomočjo povečave in jih tudi dokumentirajo. Poleg tega je bil izjemen napredek dosežen tudi na področju identifikacije poškodb zadnjika. Upoštevati je potrebno tudi to, da pri večini spolno zlorabljenih otrok ni moč najti fizičnih pokazateljev, saj storilci na različne načine dosežejo, da otrok v odnose privoli in jim ni potrebno uporabiti sile.. Dva zelo verjetna fizična pokazatelja. Kljub zgoraj omenjenemu napredku, so najbolj verjetni pokazatelji tisti, ki so jih določili že pred desetimi leti. Ti so (Faller, 1993):. • nosečnost pri otroku in • spolno prenosljiva bolezen pri otroku. Ko je pri otroku ugotovljena nosečnost ali spolno prenosljiva bolezen, je to v veliki meri pokazatelj spolne zlorabe, saj tako prvo kot drugo zahteva spolno aktivnost.. Nekateri strokovnjaki menijo, da nosečnost pri otroku mlajšem od 12 let kaže na spolno zlorabo, čeprav drugi za to določajo starost 13 ali 14 let. Seveda pa 15.

niso vse situacije, v katerih ti otroci zanosijo, nasilne, in tudi nosečnost pri starejših mladostnikih je lahko posledica spolne zlorabe.. Spolno prenosljive bolezni je mogoče najti v sluznici vagine, penisa, zadnjika ali ust. Zgornje starostne meje za spolno prenosljive bolezni, ki vzbujajo zaskrbljenost glede spolne zlorabe, so podobne tistim pri nosečnosti. Poleg tega pa obstaja tudi nižja starostna meja, običajno 1 ali 2 meseca, saj se otroci lahko rodijo s spolno prenosljivo boleznijo. Dobijo jo ob rojstvu, od matere.. V nedavni študiji so Smith, Benton, Moore in Runyan prišli do zaključka, da obstaja “trden dokaz”, da se vse spolno prenosljive bolezni prenašajo s spolnim stikom, z izjemo herpesa, za katerega obstaja “posredni dokaz” (Smith, Benton, Moore in Runyan, 1989; po faller, 1993). Preučili so tudi dokaze o človeškem virusu imunske pomanjkljivosti (HIV) in ugotovili, da obstaja močan dokaz, da se prav tako prenaša s spolnim stikom, razen v primeru, če je pridobljen pred ali ob rojstvu.. a) Izsledki o poškodbah spolovil. Zelo verjetni izsledki, ki so značilni za spolovila, vključujejo sledeče (Faller, 1993): • pretrgano ali manjkajočo deviško kožico; • semensko tekočino v vagini otroka; • druge poškodbe ali brazgotine vagine; • vaginalna odprtina, ki je večja od 5 mm; • poškodbe penisa ali modnika. Ne tako pogost, a kljub vsemu najmočnejši dokaz spolne zlorabe, je prisotnost semenske tekočine v vagini.. 16.

Čeprav pri deklicah obstaja precejšnja raznolikost glede obsega, oblike in drugih značilnosti deviške kožice, pa manjkajoča ali raztrgana deviška kožica pri mladem dekletu kaže na spolno zlorabo (Marshall, Laws in Barbaree, 1990; po Faller,1993). Pri starejših dekletih je potrebno določiti, ali je manjkajoča ali raztrgana deviška kožica morebiti posledica drugih spolnih aktivnosti. Poškodbe penisa, ki so v skladu z otrokovimi pričanji o nasilnem dogodku, je potrebno upoštevati kot značilno poškodbo oz. dokaz spolne zlorabe. Zasledimo oz. najdemo lahko: odrgnine, rdečico, odtise ugrizov, »ljubezenske ugrize«, praske ali modrice (Faller, 1993).. Manj verjetni izsledki o poškodbah spolovil so (Faller, 1993): • vaginalno vnetje; • povečana prekrvavljenost; • sinehije; • zaraščenost malih sramnih ustnic; • vulvovaginitis in • kronične infekcije sečnega traku. b) Izsledki o poškodbah zadnjika. Sledeči so zelo verjetni izsledki (Faller, 1993): • skrajšanje ali everzija analnega kanala; • razpoke na zadnjiku; • modrice ali odrgnine v predelu zadnjika; • odvajanje glutealnih maščob in • razširitev analnega kanala. Stanje popolne odsotnosti nadzora mišic zapiralk, ki je značilno za kronično penetracijo zadnjika, le redko ugotovimo in posledično tudi dokažemo. Pogoste posledice nasilne penetracije zadnjika so lahko tudi praske in modrice.. Manj verjetni izsledki o poškodbah zadnjika so (Faller, 1993): 17.

• venski zastoj perianalnega področja; • vnetje zadnjika; • povečana pigmentacija zadnjika in • refleksna razširitev zadnjične odprtine. c) Izsledkih o poškodbah ustne votline. Na splošno oralno spolno občevanje pusti malo fizičnih dokazov. Edini fizični dokazi, ki so bili opaženi, so naslednji (Faller, 1993): • poškodbe na mehkem nebu ali • gonoreja ustne votline. Včasih bo otrok utrpel poškodbe na mehkem ali trdem nebu zaradi sesanja penisa. To lahko povzroči modrice, zlasti točkaste modrice, imenovane pikčaste krvavitve ali odrgnine. Otroci lahko dobijo tudi gonorejo ustne votline kot posledico oralnega spolnega občevanja, ki je opisan zgoraj.. 2.1.2 Psihosocialni znaki. Psihosocilani znaki se lahko pojavijo kot spremembe v vedenju, čustvovanju, težavah pri učenju, v spolnem obnašanju, ki presega stopnjo razvoja otroka (Schwartz, Horowitz in Cardavelli, 1990). Ti znaki so od otroka do otroka različni. Na vrsto psihosocialnih pokazateljev vplivajo predvsem otrokova starost, odnos med storilcem in otrokom in še nekateri drugi.. Psihosocialne pokazatelje oz. znake, ki so posledica spolne zlorabe, lahko razvrstimo v dve skupini.. • seksualno vedenje in • neseksualno vedenje.. a) Seksualno vedenje oz. spolni pokazatelji 18.

Spolni pokazatelji se nekoliko razlikujejo glede na starost otroka. Razprava o teh pokazateljih je razdeljena na tiste, ki jih povečini najdemo pri mlajših spolno zlorabljenih otrocih (starih 10 let ali manj) in na tiste, ki jih običajno najdemo pri starejših spolno zlorabljenih otrocih (starejših od 10 let). Vendar pa je tovrstno razlikovanje nekoliko samovoljno, saj znotraj teh dveh skupin obstajajo otroci, ki so na zelo različnih ravneh razvoja. Nazadnje pa je potrebno omeniti tudi pokazatelje, ki so pomembni za otroke vseh starosti.. Spolni pokazatelji, najdeni pri mlajših otrocih Takšna vedenja so zelo verjetni pokazatelji, saj predstavljajo poznavanje spolnosti, kakršnega mlajši otroci običajno nimajo. Otrokovo vedenje je prezrelo za njegovo starost. Otrok se začne igrati na drugačen način, pogosto riše spolne organe, spolne prizore, tudi pri igranju z lutkami pogosto uprizarja različne spolne prizore. V skupino spolnih pokazateljev mlajših otrok lahko uvrstimo naslednje (Faller, 1993): • otrok na televiziji opazuje par, ki se poljublja in reče: »Ta moški bo dal svoj prst v njeno luliko.« • Spolno obarvane risbe (interpretacija ni mogoča). • Otrok nariše sliko oralnega zadovoljevanja penisa. • Izjave, ki kažejo na prezgodnje poznavanje spolnosti, pogosto podane nenamerno. • Spolno občevanje z drugimi ljudmi. • Otrok reče »Veš, da iz Joejevega lulčka pride smrkelj.« • Spolno. nasilje. nad. mlajšimi. ali. naivnimi. otroci. (predstavlja. identifikacijo s storilcem). • Spolna aktivnost z vrstniki (kaže na to, da je otrok iz nasilnega dejanja verjetno do neke mere občutil tudi ugodje). • Spolno povabilo ali geste starejšim osebam (kaže na to, da otrok pričakuje ali sprejema spolno aktivnost kot način za povezovanje z odraslimi).. 19.

Poznavanje spolnosti in spolno naravnano vedenje je pri mlajših otrocih precej nenavadno in zato tudi sum vzbujajoče. Običajno tudi bolj prepričljivo, če je takšno vedenje ponazorjeno s strani mlajših in ne starejših otrok.. Starejši otroci lahko pridobijo tovrstno znanje iz drugih virov, npr. ob pogovoru z vrstniki ali starejšimi otroki, ali pa pri spolno izobraževalnem predmetu. Vendar v nekaterih primerih celo mlajši otroci pridobijo znanje iz drugih virov kot pa je zloraba. Nikakor pa otroci ne morejo poznati intimnih podrobnosti in vedeti, kakšnega okusa je semenska tekočina ali občutek penetracije. Na te in podobne posebnosi morajo biti pozorni preiskovalci.. Drugi pogosto omenjeni pokazatelj pa je pretirano samozadovoljevanje. Samozadovoljevanje kaže na spolno zlorabo, če (Faller, 1993): • se otrok samozadovoljuje večkrat na dan; • se otrok ne more nehati samozadovoljevati se; • otrok med samozadovoljevanjem spušča stokajoče in ječeče zvoke; • otrok ponazarja suvajoče gibe med samozadovoljevanjem; • otrok v vagino ali zadnjik vstavlja predmete; • otrok se samozadovoljuje tako, da se poškoduje.. b) Neseksualno vedenje oz. nespolni vedenjski pokazatelji. Nespolni vedenjski simptomi so mnanj verjetni pokazatelji spolne zlorabe, saj so lahko obenem posledica drugih travm, kot so fizična ali emocionalna zloraba. Tovrstni simptomi lahko eskalirajo tudi v primerih, če družina dobi novega člana, otrok izgubi ljubljeno osebo, eden od staršev izgubi zaposlitev. Poleg vsega naštetega lahko tovrstne simptome izzovejo tudi naravne katastrofe kot sta poplava ali potres.. Nespolni vedenjski pokazatelji pri mlajših otrocih Pri mlajših otrocih je mogoče najti naslednje simptome (Faller, 1993): 20.

• motnje spanja; • enureza (močenje postelje); • impulzivnost, raztresenost, težave s koncentracijo (brez nenasilne etiologije); • samouničevalno ali tvegano vedenje; • zavračanje, da bi ostal sam; • strah pred domnevnim storilcem; • nezmožnost zadrževanja blata; • strah pred ljudmi določenega tipa ali spola; • netenje ognja (bolj značilno za dečke); • krutost do živali (bolj značilno za dečke) in • zamenjava vlog v družini ali navidezna zrelost; • težave pri navezovanju stikov z vrstniki; • težave v šoli in • nenadne opazne spremembe v vedenju; • druge. oblike. regresivnega. vedenje. (npr.. potreba. po. nošenju. prehodnega predmeta v šolo).. 2.1.3 Psihosomatski znaki. Zlorabljen otrok pogosto vzbuja vtis, da se ne razvija pravilno. Na to kažejo naslednji pojavi: njegova višina in teža nista primerni njegovi starosti, velikokrat je bolan, bled, utrujen, izčrpan, astmatičen ali trpi za pogostim občutkom dušenja, ima kožne ekceme ali vrtoglavice, se onesvešča in je navadno nemiren. Pojavijo se razni simptomi na področju sposobnosti. Tako se lahko otrokove sposobnosti opazno zmanjšajo in njegov šolski uspeh hitro pade. Prej v šoli povprečen otrok se pretirano in fanatično pripravlja na šolo ter postane odličen. Otrok, ki se je prej zanimal za šport, se izmika uram telovadbe, deklica ni sposobna leči na hrbet ... Pojavijo pa se tudi problemi pri zaznavanju z dotikanjem (otip) ter pri koordinaciji telesnih gibov.. Vsi ti znaki so zelo pogosti, poleg teh pa se lahko pojavijo tudi drugi, na primer psihoza, histerija, občutek krivde, regresija, hiperaktivnost in drugi. 21.

Spolno zlorabljeni otroci kažejo vrsto simptomov. Kateri simptomi se bodo pri posameznem otroku razvili je odvisno od različnih dejavnikov. Simptomi praviloma odražajo značilnosti otrokove zlorabe in način, kako se leta z njo sooča. Sum na spolno zlorabo je toliko večji, če pri otroku najdemo več pokazatljev.. V nadaljevanju želim prikazati dejavnike (Finkelhor, 1989), ki naj bi vpilvali na to, kakšni znaki se bodo pri posameznem otroku prikazali, in kako močni bodo.. • Prisotnost nasilja ̶ močno vpliva na otroka. Običajno ti otroci kažejo psihične znake zlorabe, še posebej, če so bili telesno poškodovani.. • Vrsta zlorabe ̶ strokovnjaki so mnenja, da naj bi vrsta zlorabe vplivala na otroka, vendar trditev še ni empirčno podkrepljena. • Trajanje zlorabe ̶ različni strokovnjaki so mnenja, da trajanje zlorabe močno vpliva na otroka. Otrok naj bi v takih primerih kazal več znakov zlorabe, vendar pa ugotovitve raziskav niso enotne. Nekatere to tezo potrjujejo, druge pa ne. • Odnos med storilcem in žrtvijo ̶ najhujša oblika znakov je prisotna pri otrocih, ki so bili žrtev incesta ali pa so bili zlorabljeni s strani očimov in mačeh. Otrok je v teh primerih še posebej prizadet, saj gre v teh primerih za največjo zlorabo zaupanja. • Starost otroka ̶ v tem primeru zasledimo dve hipotezi. Prva pravi, da naj bi mlajši otroci kazali manj znakov, ker se ne zavedajo, kaj se jim je zgodilo, še posebej, če pri tem niso bili poškodovani. Druga pa je ravno nasprotna in pravi, da mlajši otroci zaradi večje ranljivosti kažejo hujše znake. Študije kažejo, da je najhujše odklonsko vedenje opaziti pri otrocih med 6. in 13. letom starosti. Pri teh otrocih je. 22.

opaziti. največjo. stopnjo. agresivnosti,. samouničevalnega. in. nevrotičnega vedenja ter nezrelost in strah.. 3 PREISKOVANJE IN KRITERIJI, KI JIH JE POTREBNO UPORABLJATI PRI DOKAZOVANJU SPOLNE ZLORABE 3.1 Organizacija preiskovalnega postopka V primeru spolne zlorabe po svetu različne skupnosti različno pristopajo k organizaciji. preiskovalnega. postopka.. Navadno. sodelujejo. naslednji. strokovnjaki: preiskovalci služb za zaščito otrok, zdravstveni delavci, uslužbenci organov pregona in psihoterapevti.. V nadaljevanju sledijo razprave o informacijah, ki so bile pridobljene pri viru naznanitve, razgovoru z otrokom, zdravniškem pregledu, razgovoru z očetom ali materjo, ki ni storilec in razgovoru z domnevnim storilcem. Te razprave povzemajo primer spolne zlorabe znotraj družine, kjer je samo en storilec, pri čemer mati ni storilec, oče je storilec.. 3.1.1 Zbiranje informacij iz vira naznanitve. Preiskovalni proces se navadno prične z zbiranjem informacij od nekoga, ki je morebitno kaznivo dejanje prijavil ̶ poročevalec. Cilj zbiranja informacij je ugotoviti, kaj je tisto, kar je otrok naredil ali rekel, zaradi česar poročevalec ̶ prijavitelj meni, da kaže na spolno zlorabo.. O ravnanjih kot je spolna zloraba oziroma o kateri koli obliki spolnega izkoriščanja zakon izrecno narekuje dolžnost obveščati pristojne institucije. Ker lahko otrok neposredno oddaja znake spolne zlorabe, je pomembno, da tipične prepoznavne znake zlorabe poznamo. Osebe, ki so pogosto v otrokovi bližini (učitelji, psihologi, zdravstveni delavci ...) in sumijo na morebitno spolno zlorabo, so dolžni v okviru svojih pristojnosti, primer najprej raziskati in ga nato prijaviti pristojnim službam. 23.

3.1.2 Razgovor z otrokom. Otrokova izpoved je bistvena podlaga za sprožitev kazenskega postopka. V zvezi s tem se poraja veliko vprašanj, ki bi jih naj rešili pred začetkom samega razgovora. Bistvena vprašanja so, kje naj bi razgovor potekal, kdo naj bi bil prisoten, kako bodo pridobljene informacije zabeležene in koliko razgovorov je potrebnih (Faller, 1993). Vsa našteta vprašanja so bistvenega pomena, saj pomembno vplivajo na kvaliteto intervjuja, še bolj pomembno pa je, kako otroku pomagamo pri zmanjševanju travme.. Pomembno je, da se zaslišanja oziroma razgovore izvede čim bolj kvalitetno in s strani za to usposobljenih oseb.. Razgovor naj bi potekal v prostoru, ki ga otrok vidi kot “varen prostor”. Prostor. je. pomemben. dejavnik,. ki. lahko. prispeva. k. zmanjševanju. travmatiziranosti. V takem prostoru se otrok lažje sprosti in posledično se tudi lažje izpoveduje o travmatičnih izkušnjah. Ustrezno okolje vpliva na otrokovo pripravljenost k sodelovanju in s tem k zagotavljanju zanesljivih informacij.. Otroci, ki priznajo spolno zlorabo, so med preiskovalnim postopkom večkrat izprašani, zato je število intervjujev zelo pomembno. Večkratno izpraševanje je za otroka potencialno negativno doživetje, zato si morano prizadevati, da se otrok o kaznivem dejanju izpoveduje čim manjkrat. Število izpraševanj lahko zmanjšamo tako, da izpraševanje posnamemo, po možnosti na video ali avdio trak. Če tega nimamo, je treba pisati dobesedni zapisnik. V teh primerih je priporočljivo, da zapisnik piše oseba, ki ne izprašuje otroka.. Otroka je potrebno čimprej zaslišati, saj se otrok tako bolje spomni in obnovi dejanja, poleg tega pa je izpovedba otroka tudi bolj verodostojna in lažje dokazljiva. 24.

Pomemben dejavnik je tudi prisotnost osebe, ki ji otrok zaupa in je njegova čustvena podpora in vzpodbuda. Pogosto je ta oseba mati, ki blažilno vpliva na otroka. Zato je zelo pomembno, da nudimo oporo in pomoč tudi materam, saj njihova podpora dolgoročno pozitivno vpliva na otroka. Dejavniki, ki zmanjšujejo stres, povečujejo verjetnost pravilnejše in točnejše izpovedbe.. 3.1.3 Zdravniški pregled Gre za obliko izvedenstva, s katerim pridobivamo materialne dokaze. Vse žrtve spolne zlorabe so v določeni točki preiskovalnega postopka pregledane. Kdaj bo kdo pregledan zavisi od številnih dejavnikov, predvsem pa od časa zadnjega napada. Takojšnji pregled se priporoča v primerih, če se je zloraba zgodila pred kratkim in/ali kadar obstaja možnost bolezni ali telesnih poškodb. Drugače se lahko pregled za nekaj ur preloži in se počaka na posebej usposobljenega strokovnjaka, ki nato opravi ginekološki pregled in druga potrebna testiranja. Kadar razpolagamo z dokazi kot so obleka, dlake ali drugi telesni dokazi, je le-te potrebno predstaviti takoj po napadu, preden se otrok preobleče ali umije.. Namen medicinskega izvedenstva je (Tzeng in Jacobsen, 1988): • ugotoviti morebitne telesne poškodbe ali spolne bolezni; • dognati primeren način zdravljenja poškod ali bolezni; • otroku in roditelju zagotoviti stabilnost v zvezi s celovitostjo otrokove anatomije, reproduktivne funkcije in normalne reakcije na spolno zlorabo.. 3.1.4 Razgovor s staršem, ki ni storilec (npr. mati) Včasih se zgodi, da spolne zlorabe iz določenih, sicer neopravičljivih razlogov, ne prijavijo osebe, ki so z otrokom večkrat v stiku in opazijo določene. 25.

spremembe. To so pogosto otrokovi starši oziroma mati ali oče, ki ni storilec ali pa sosedje, znanci ipd. Mati, ki ni storilec je prav tako kot otrok ustrahovana ter čustveno, duševno in socialno odvisna od storilca, kar pripelje do izrazito podrejenega položaja.. Preiskovalni ali ocenjevalni razgovor z materjo ima več namenov (Faller, 1993): • zbrati dodatne informacije glede možnosti spolne zlorabe; • ugotoviti, ali je mati zaščitniška in nudi podporo žrtvi; • v nekaterih primerih ugotoviti, ali je mati imela vlogo pri podajanju ali ovržbi ovadbe, • razumeti vzroke in dinamiko, ki je pripeljala do spolne zlorabe. Mati lahko poda informacije, ki podprejo ali ovržejo otrokove navedbe. Poleg tega pa prisotnost matere tudi dolgoročno blažilno vpliva na otroka.. 3.1.5 Razgovor z domnevnim storilcem. Preiskovalec skuša pridobiti informacije v zvezi z domnevnimi obtožbami, poskuša oceniti razmerje med storilcem in žrtvijo ter drugimi člani družine. Ugotavlja tudi morebitne razloge za spolno zlorabo. Storilčeve informacije lahko ovržejo ali potrdijo otrokove navedbe in so kot take pomembne za nadaljnjo preiskavo. Pogosto se zgodi, da storilec poskuša obrazložiti in opravičiti dejanja, zato je pomembno, da strokovnjaki poznajo tudi značilne obrambne strategije.. 3.2 Kriteriji, ki jih je potrebno uporabljati pri dokazovanju Ko izpraševalc zbere vse potrebne informacije in druge vire, se mora odločiti, ali je bil otrok po njegovem/njenem mnenju spolno zlorabljen. To vprašanje so obravnavali številni avtorji (Corwin, 1988; De Young, 1986; Faller, 1984; Sink, 1998 in Yuille, 1988; po Faller, 1993). 26.

Vsi so mnenja, da mora utemeljena informacija presegati trdilne odgovore na eno ali dve vprašanji, večina pa predlaga, naj bo to skupek opisnih podrobnosti in čustvenega odziva na zadevno vsebino. Vsekakor je v teh zapisih mogoče najti precejšnje soglasje glede značilnosti resničnega poročila o zlorabi.. Vendar pa ni bilo opravljeno veliko raziskav glede tega, v kakšnem obsegu so ti klinični kriteriji dejansko prisotni v resničnih primerih, in sicer predvsem zaradi tega, ker je težko osamiti primere, za katere je bilo dokazano, da so resnični.. V nadaljevanju so predstavljeni kriteriji, ki jih je razvila Kathleen Coulborn Faller in so dovolj skladni s kriteriji drugih avtorjev.. V izjavah in/ali vedenju otrok obstajajo tri splošne kategorije informacij, ki bi morale biti ocenjene (Faller, 1993): • opis (ustnega ali vedenjskega) spolnega vedenja; • informacija o ozadju spolne zlorabe; • čustveni odziv, ki je skladen z opisanim vedenjem, delovanjem otroka in okoliščinami razgovora.. 3.2.1 Opis spolne zlorabe Pri ocenjevanju otrokovega opisa spolne aktivnosti izpraševalec išče sledeče (Faller, 1993): • poznavanje spolnosti, ki je nad pričakovanim glede na njegovo razvojno stopnjo; • opis, ki je skladen z otroško perspektivo in • jasen opis spolnih dejanj.. 27.

Napredno poznavanje spolnosti in otroška perspektiva sta ugotovitvi, ki sta seveda bolj prepričljivi pri mlajših otrocih. Jasen opis pa je pomemben pri otrocih vseh starosti. 3.2.2 Informacije o ozadju spolne zlorabe Informacija o ozadju spolne zlorabe lahko vključuje (Faller, 1993): • kje se je zgodila; • kdaj se je zgodila; • kje so bili ostali družinski člani; • kaj je morebiti storilec rekel, da je vključil otroka; • v kaj sta bila žrtev in storilec oblečena, in katera oblačila so bila odstranjena; • pogostost in/ali trajanje zlorabe; • ali je storilec kaj rekel, ali se o tem sme ali ne sme povedati; • ali je otrok povedal in • če je, komu je otrok povedal, in kakšen je bil odziv te osebe. Spolna zloraba je običajno kronične narave, le redko se zgodi enkrat samkrat. Zato se otrok pogosto ni sposoben spomniti vseh podrobnosti različnih dogodkov. V takih primerih je najbolje otroka prositi, da opiše zadnji dogodek in nam posreduje informacije o ozadju zlorabe. Predvideva se, da je otrok podal dovolj informacij, če našteje vsaj tri podatke.. Še več težav se pojavi, kadar imamo opraviti s predšolskimi otroki, saj se ti zelo težko osredotočijo in opišejo zadnji dogodek. Poleg tega ne bodo zmožni povzemati in npr. reči: "Včasih se je zgodilo v kopalnici, drugič v kleti in enkrat v hiši moje babice." Posledično so njihova poročanja o ozadju (in sami zlorabi) zmedena in očitno tudi nedosledna (Faller, 1993). Včasih pa se lahko zgodi, da otrok nehote spreminja svoje izjave oziroma se spominja različnih dogodkov in s tem tudi različnih podrobnosti. Te težave se lahko pojavijo, kadar predšolske otroke zaslišujejo različni ljudje in/ali v različnih časovnih obdobjih, ali kadar na enem razgovoru opisujejo dva ali več dogodkov oz. dele le-teh. 28.

3.2.3 Čustveni odziv otroka v skladu z opisano spolno zlorabo Otrok zaradi svoje mladosti, telesne šibkosti in duševne nezrelosti ni sposoben razumeti pomena nekaterih dejanj. Zato se na spolno zlorabo odzove z vrsto čustvenih odzivov. Posledice so pri nekaterih žrtvah podobne, pri drugih čisto specifične. Kako se bo otrok odzval ni odvisno samo od načina in trajanja zlorabe, ali od sorodstvenega odnosa žrtve s storilcem, temveč tudi od otrokovega značaja.. Spodaj so navedeni običajni čustveni odzivi in z njimi povezane značilnosti otrokovega značaja in zlorabe (Faller, 1993): • jeza: bolj značilno za dečke, ki so žrtve (vendar ni vedno očitna); • tesnoba: pogosto opažena pri mladoletnicah; • gnus: tipičen odziv na oralni seks; • nepripravljenost razkriti: značilno za večino otrok, razen morda za otroke s hudimi motnjami vedenja ali mlajše otroke; • zadrega: milejša oblika odziva, ki ga najdemo pri otrocih z motnjami vedenja in mlajših otrocih; • spolno vzburjenje: še en odziv, ki ga včasih srečamo pri otrocih z motnjami vedenja in mlajših otrocih; • depresija: pogosto prisotna pri žrtvah, ki imajo radi storilca ali se čutijo odgovorne; • strah: tipičen za primere, v katerih je bil otrok poškodovan ali so mu grozili v času zlorabe.. 3.2.4 Situacije, v katerih ni mogoče najti kliničnih kriterijev Izsledki manjšega števila študij, ki so preučevale klinične kriterije v dokazanih primerih (ki so ponavadi utemeljeni s priznanjem storilca kaznivega dejanja), kažejo, da v velikem številu izpovedi ni vseh pričakovanih kriterijev (Sorenson in Snow, 1991, Terry, 1991; po Faller, 1993). 29.

Na primer v Fallerjevi študiji le 68 odstotkov izpovedi vsebuje vse tri kriterije (Faller, 1993). Starost in spol žrtve sta bila povezana z neizpolnjevanjem pričakovanih kriterijev. Mlajši otroci so manj pogosto podali podrobnosti o ozadju in prikazali čustveni odziv, ki bi bil skladen z njihovim pričanjem. Podobno so tudi žrtve dečki manj pogosto opisali zlorabo in pokazali čustva.. Obstajajo pa tudi drugi dobri razlogi, zakaj otroci ne pokažejo pričakovanih kliničnih kriterijev. Čustva so lahko odsotna, ker se otrok čustveno umakne, ker je o zlorabi že večkrat povedal ali ker je bila ta travma že obravnavana na zdravljenju. Poleg tega se otroci s čustvenimi motnjami, ki so preživeli že številne travme, na spolno zlorabo morebiti ne bodo odzvali, saj glede na njihove življenjske izkušnje ta niti ni tako slaba. Podrobnosti pa lahko manjkajo, ker je bila zloraba potlačena ali se je zgodila že dolgo nazaj in je bila pozabljena.. Poleg tega je pomembno, da izpraševalci upoštevajo, da otrokova nezmožnost opisati spolno zlorabo ne pomeni, da se ta ni zgodila. To pomeni, da spolne zlorabe ni mogoče potrditi. Raziskave odraslih, ki so v otroštvu preživeli zlorabo, so pokazale, da mnogo žrtev zlorabe nikoli ne razkrije.. 3.3 Kriteriji za potrditev domneve iz drugih virov Obstajajo tudi drugi viri informacij, ki lahko podprejo ugotovitve o spolni zlorabi otroka.. 3.3.1 Priznanje osumljenca Najbolj dokončna ugotovitev je priznanje osumljenca. Je izradno redka, zlasti v teku raziskave, ko je domnevni storilec kaznivega dejanja lahko precej prestrašen in zaskrbljen predvsem za svoj dobrobit. Pogosto preiskovalci poskušajo pridobiti primarno priznanje z različnimi tehnikami in strategijami.. 30.

Operativna opredelitev polnega priznanja je, da domnevni storilec kaznivega dejanja prizna vse ali več spolnih dejavnosti, ki jih je opisal otrok (Faller, 1993). Pri delnem priznanju lahko osumljenec izreče nekatere "obremenilne" izjave pri priznanju nekaterih, vendar ne vseh otrokovih obtožb. Domnevni storilci lahko svoje vedenje omilijo s priznanjem zgolj "dotikanja", mnogi izmed njih pa zanikajo dejanja, za katera so zagrožene stroge kazni, ali pa ne priznajo določenega vedenja, za katerega menijo, da je izredno sramotno. Potrebno je biti posebej pozoren na te obremenilne izjave, saj jih je mogoče najti v primerih, kjer se osumljenci bojijo priznati. Obstaja več vrst osumljencev (Faller, 1993): • Domnevni storilec se lahko sklicuje na zmanjšano prištevnost. • Osumljenec zadevno vedenje prizna, vendar pojasni, da ni namerno izvajal spolnega nasilja. Dejansko obstajata dve vrsti primerov, ki spadata pod to kategorijo, in sicer tisti, v katerih osumljenec prizna, da je bila to njegova napaka, in tisti, v katerih vztraja, da je bilo njegovo vedenje napačno razumljeno.. Pri ocenjevanju verjetnosti, ali so razlage domnevnega storilca možne in izvedljive, mora ocenjevalec uporabiti zdrav razum. Obstajajo pa primeri, predvsem tisti, ki so povezani z nego otrok, ko je takšno ocenjevanje precej težko.. Navsezadnje pa lahko domnevni storilec izjavi, da otroka ni zlorabil, ampak bo kljub vsemu zlorabo priznal in začel z zdravljenjem ter npr. hčer obvaroval pred sodiščem.. 3.3.2 Dokazi o zdravstvenem stanju Dokazi o zdravstvenem stanju so pogosto sugestivni in zmotni. Dolgo je veljalo prepričanje, da se »videz« spolovila »normalnih« oziroma nezlorabljenih otrok razlikuje od spolovil otrok, ki so bili spolno zlorabljeni.. 31.

Mc Can (1989; po Underwager in Wakefield, 1995) študija ugotavlja številne nespecifične izsledke kot so: rdečica, razpoke, brazgotine, podpludbe, adhezije, tudi pri nezlorabljenih otrocih.. Poleg tega se navpičen in vodoraven premer deviške odprtine razlikuje glede na starostno skupino otrok in glede na tehnike merjenja. Izvedenci se morajo zavedati morebitnih napak, zato njihova mnenja ne smejo temeljiti na prepričanju, da nespecifični izsledki nujno kažejo na spolno zlorabo. Kljub vsemu pa posamezni strokovnjaki še vedno pričajo, da so tovrstni znaki »v skladu« s pričanji o domnevni zlorabi. Ravno zaradi tega in nepoznavanja znanstvenega pomena posameznih izsledkov morajo biti odvetniki še posebej previdni.. V. skladu. s. tem. običajno. izvedejo. navzkrižno. zaslišanje. strokovnjakov, ki menijo, da so nespecifični znaki pokazatelji spolne zlorabe.. Zasledimo lahko podatke, ki kažejo na to, da ima večina žrtev spolne zlorabe »normalne« ali nespecifične pokazatelje. Torej, »normalni« izsledki ne morejo določati zlorabe razen v primerih, kadar obtožbe sovpadajo s pričakovanimi in opaznimi telesnimi znaki. Drugače povedano, »normalni« izsledki lahko določajo spolno zlorabo le takrat, kadar obtožbe lahko preverimo in dokažemo s pričakovanimi telesnimi znaki.. Kljub morebitni sugestivnosti lahko s pravilno tolmačenimi izsledki ugotovimo (Tzeng in Jacobsen, 1988): • kdaj je bila žrtev na zadnje zlorabljena; • trajanje in način zlorabe; • stopnjo uporabljene sile. Poleg vsega omenjenega lahko rečemo še to, da je na področju izvedenstva in dokumentiranja telesnih poškodb dosežen izreden napredek.. 32.

3.3.3 Drugi fizični dokazi. Včasih je mogoče pridobiti tudi nekatere fizične dokaze kot so, pornografija ali pripomočki, ki so bili uporabljeni pri spolni zlorabi.. 3.3.4 Očividci Občasno lahko naletimo na očividce spolne zlorabe. Znanci, prijatelji žrtve, zakonec storilca ali druge osebe, ki lahko podajo podatke v zvezi s spolno zlorabo, s katerimi si policija ustvari sliko o kaznivem dejanju. V primerih ko je storilec eden izmed staršev je zelo pomembno tudi zaslišanje drugega roditelja, ki lahko posreduje pomembne podatke o zakonu, družini, navadah in odnosu med storilcem in zlorabljenim otrokom. Očividci pa so lahko tudi otroci, ki so bili prav tako zlorabljeni, ali pa so spolno zlorabo opazovali.. 4 TEHNIKE ZA UGOTAVLJANJE SPOLNIH ZLORAB Zaradi osrednje vloge, ki jo pri ugotavljanju spolne zlorabe igra razgovor z otrokom, je ta obravnavan bolj poglobljeno kot nekateri drugi vidiki praks pri spolni zlorabi.. Preiskovalci lahko pridobijo informacije na enem ali več razgovorih, odvisno od posameznega otroka, njegovega značaja, strokovne izvedbe razgovora ter varnosti otrokovih življenjskih okološčin. Strokovnjak, ki bo izpraševanje vodil, mora z otrokom žrtvijo preživeti nekaj časa, da ga spozna in si s tem zagotovi tudi znanje o njegovih življenjskih okoliščinah. Seznani se z morebitnim ozadjem spolne zlorabe ter določi otrokovo stopnjo razvoja, načine komunikacije, čustveno stanje(-a) ter celotno delovanje, vključno z otrokovo sposobnostjo. Pri majhnih otrocih tovrstno ocenjevanje navadno vključuje postavljanje vprašanj preko igre. 33.

Pri starejših otrocih pa se izpraševalec ponavadi primarno zanaša na pogovor z otrokom in na zastavljanje vprašanj. V tej točki se vprašanja navadno dotikajo otrokovega življenja na splošno in so nevtralna. Lahko vključujejo tudi povpraševanja tako o otroku kot tudi njegovi družini, okolici, šoli in družbi.. Pred, med ali po splošnem razgovoru izpraševalec otroku razloži, zakaj se ga izprašuje, kako bodo informacije, ki jih bo podal uporabljene. Če je razgovor sneman oz. ga spremljajo ljudje skozi enosmerno opazovalno steklo, je potrebno o tem otroka obvestiti. Tovrstne informacije se mu posredujejo v skladu z njegovo stopnjo razvoja in se razlikujejo glede na okoliščine primera.. Pridobljene informacije, zabeležene izjave in ugotovljeno otrokovo vedenje v tej, začetni fazi, razgovora pogosto spontano pripeljejo do pogovora o morebitni spolni zlorabi.. 4.1 Tehnike za izpraševanje Za pridobivanje informacij strokovnjaki razpolagajo s številnimi tehnikami. V našem primeru obravnavamo tiste, ki so pri majhnih otrocih najbolj učinkovite. Ustrezna vprašanja in različna sredstva ter pripomočki (anatomske lutke, anatomske risbe, risanje, pripovedovanje zgodb in hiša za lutke) se uporabljajo v razgovoru (Faller, 1993).. Čeprav bodo v nadaljevanju vprašanja obravnavana prva, niso nič bolj pomembna kot sredstva, ki bodo opisana. V številnih primerih je tisto kar otroci pokažejo s pomočjo sredstev veliko bolj utemeljeno kot tisto, kar povedo. Prav tako je nekoliko nenaravno, da bi izpraševanje obravnavali kot ločeno nalogo. Čeprav se vprašanja lahko uporablja samostojno, kot se bo izkazalo v nadaljevanju, se jih vedno postavlja v postopku uporabe sredstev. Raziskave kažejo, da se otroci izražajo bolj natančno kadar se jih izprašuje z uporabo pripomočkov kot brez njih.. 34.

Priporočljivo je, da se za pridobivanje informacij uporabi in kombinira več kot eno tehniko. Večino tehnik lahko uporabljajo vsi strokovnjaki, ki bodo morebiti opravljali razgovor z otrokom, vendar pod pogojem, da so opravili ustrezno usposabljanje. Izjema je na primer tehnika pripovedovanja zgodb, ki jo uvrščamo na področje psihoterapetov in jih ne bi smeli uporabljati delavci za socialno delo ali osebje organov pregona.. 4.1.1 Uporaba vprašanj Preiskovanje spolne zlorabe otrok zahteva številne razgovore, s katerimi si prizadevamo poiskati resnico glede domnevnih obtožb. Preiskovalci morajo biti objektivni, poleg tega pa tudi občutljivi na razlike, ki so med otroci in odraslimi očitne. Otroka moramo obravnavati drugače kot odrasle, saj svet doživljajo v drugačnih »barvah«. Če bi preiskovalec otroka izpraševal enako kot odraslo osebo, bi nastali nesporazumi in napake (vprašanja so postavljena v »jeziku«, ki je preveč kompleksen in otrokom nerazumljiv), zato bi spodkopali otrokovo kredibilnost.. Težava lahko nastane tudi, če poskušamo zmanjšati sugestibilnost, ali če otroku pomagamo premagovati zaskrbljenost. Posledično je lahko njegova izjava nedosledna in izkrivljena, kar pa je bolj posledica preiskovalčeve neusposobljenosti kot pomanjkanje otrokove kompetentnosti.. Preiskovalec si z namenom, da bi dosegel čim višjo natančnost in celovitost otrokove izjave, prizadeva ustvariti čim bolj »sproščeno« okolje oziroma za otroka »varen prostor«. To doseže s pomočjo razumljivih vprašanj, ki jih postavi objektivno, a kljub vsemu z empatijo. Preiskovalec mora »zgraditi« most med otroškim svetom in svetom odraslih, saj si s tem zagotovi najboljše možnosti za odkrivanje resnice (Saywitz, v tisku).. Preiskovalec mora poznati in upoštevati štiri pomembne atribute: občutljivost do otroka glede na stopnjo razvoja, prilagodljivost, objektivnost/dejanskost in empatičnost (Saywitz, v tisku). 35.

• Občutljivost do otroka, glede na stopnjo razvoja ̶ stopnja razvoja v smislu »jezika«, spomina, znanja, umovanja in čustvene zrelosti. Besedišče in jezik vprašanj naj bi se ujemala z otrokovimi verbalnimi sposobnostmi.. • Objektivnost/dejanskost ̶ da bi izvabil pravilno izjavo otroka, mora preiskovalec ohraniti objektivnost in nevtralen položaj. Pristranskost se lahko. prenese. nenamerno. preko. tona. glasu,. obrazne. mimike,. obtožujočega pristopa ali vprašanj, ki napeljujejo na določen odgovor.. • Prilagodljivost ̶ zanesljivosti otrokove izjave ne moremo ocenjevati samo na podlagi njegove starosti. Ne smemo se prepustiti togemu protokolu. ali. starostni. omejitvi.. Tempo,. »širina. in. globina«. preiskovalčevih sposobnosti bodo vplivale na to, kako se bo otrok spopadal s tesnobo in karakteristikami dogodka, ki bo priklican. • Empatija ̶ zelo pomembno je, da otroku pomagamo premagovati tesnobne napade. Res je, da ni mogoče odpraviti otrokovega strahu, lahko pa pokažemo razumevanje.. V primerih preiskovanja domnevne spolne zlorabe se preiskovalci srečujejo s številnimi dilemami. Ena izmed temeljnih je, da otroci pogosto ne želijo razkriti informacij. Poleg tega pa lahko tehnike, ki naj bi bile učinkovite v premagovanju otrokovega odpora, privedejo do prevaranih ali prisiljenih lažnih izjav. Izzivi, s katerimi se preiskovalci še srečujejo so naslednji (Faller, 1996 v tisku): • Storilci otroka pogosto prepričajo, da o zlorabi ne govori. To dosežejo z manipulacijo, podkupninami in grožnjami; • včasih otroka prepričajo, da organom pregona ne gre zaupati; • otroka izprašujemo o sramotnih in skrivnostnih izkušnjah.. 36.

V nadaljevanju so opisani različni tipi vprašanj, od najbolj odprtih do najbolj zaprtih. Preiskovalec naj bi se zatekel k zaprtim tipom vprašanj le v primerih, kadar odprta vprašanja ne delujejo. Bolj kot je vprašanje odprtega tipa, bolj lahko zaupamo odgovorom.. Da bi se izognili morebitni krivi ovadbi ali celo vplivali oziroma oporekali tehnikam izpraševanja, strokovnjaki odsvetujejo rabo sugestivnih vprašanj.. Poznamo naslednje vrste vprašanj (Faller, 1993): • splošna vprašanja, • osredotočena vprašanja, • vprašanja z več možnimi odgovori, • da-ne vprašanja, in • sugestivna vprašanja. a.) Splošna vprašanja. Splošna vprašanja se pogosto uporablja kot uvodna vprašanja, ko odrasla oseba pride na oceno ali zdravljenje. Na primer, če odrasla žrtev posilstva pride k psihoterapevtu, bo terapevt morda pričel z vprašanjem: (Faller, 1993) »Povejte, zakaj ste danes prišli k meni?« To vprašanje lahko pripelje do samege priznanja in poročanja o posilstvu.. Razgovor naj bi se začel s splošnimi vprašanji ali izjavami. Izpraševalci, ki poskušajo ugotoviti, ali je bil otrok spolno zlorabljen, kmalu na začetku razgovora postavijo primerljiva splošna vprašanja. Lahko vprašajo (Faller, 1993): »Ali ti je kdo povedal, zakaj si danes prišel k meni?«. Splošna vprašanja pogosto zagotovijo informacije o zlorabi, če so ta uporabljena v razgovoru z mladostniki ali otroki v pozni latentni dobi. Informacije o domnevni zlorabi si prizadevamo pridobiti od otroka.. 37.

Ne smemo čakati na potrditev že obstoječe informacije, vendar lahko kljub vsemu predhodno pridobljene informacije vodijo izpraševanje, ki pa ne sme biti usmerjevalno. Ko otrok končno zagotovi informacijo, moramo izjavo ponoviti in se tako prepričati, da smo otroka pravilno razumeli in slišali.. Uporaba splošnih vprašanj je manj uspešna pri majhnih otrocih, saj ti pogosto odgovarjajo zelo nejasno, kratko z »ne« ali »se ne spomnim«, ali pa kljub razumevanju o dogodkih ne želijo govoriti. Ker so otroci včasih nezmožni sodelovati, oz. sodelovanje zavračajo, moramo uprabiti več sugestivnih vprašanj.. b.) Osredotočena vprašanja Osredotočena vprašanja pogosto izvabijo pomembne informacije, zato je njihova raba optimalna in v nobenem primeru sugestivna. Vprašanja naj bi se osredotočila na »kdo«, »kaj«, »kje« ali »kdaj«. Poznamo tri vrste osredotočenih vprašanj (Faller, 1993): • vprašanja, osredotočena na ljudi; • vprašanja, osredotočena na okoliščine zlorabe (Steinberg in Westhof, 1998; po Faller, 1993) in • vprašanja, osredotočena na dele telesa. Znotraj posamezne vrste lahko vprašanja, osredotočena na dnevne rutine in nego prinesejo pomembne informacije. Na primer, vprašanja o umivanju, lahko izvabijo podrobnosti o telesu, o starših, ki mu pri tem "pomagajo" ter o ozadju zlorabe (Faller, 1993).. Vprašanja, osredotočena na osebo, bodo vključevala vprašanja o domnevnem storilcu kaznivega dejanja. Dobro je začeti z vprašanji, ki niso pretežka. Tako lahko najprej postavimo vprašanja o bratu ali sestri, o mami in na zadnje o domnevnem storilcu. Informacije o domnevnem storilcu kaznivega dejanja lahko dobimo z naslednjimi vprašanji (Faller, 1993). • »Kje živi Joe (mamin fant)?« • »Kakšne stvari počne z družino?« 38.

• »Ali počne kakšne stvari samo s tabo?« • »Ali Joe počne kakšne stvari, ki so ti všeč?« • »Ali počne karkoli, kar ti ni všeč?« • »Ali s teboj počne karkoli, kar ti ni všeč?« Izpraševalci z namenom, da bi pridobili informacije o možnih okoliščinah spolne zlorabe, uporabljajo dva tipa osredotočenih vprašanj. To sta (Faller, 1993): •. »Ali so v vaši družini kakšne skrivnosti?«. • »Ali se ______ kdaj igra s tabo?« Poznamo pa tudi druga, potencialno produktivna osredotočena vprašanja glede okoliščin zlorabe. Ta vprašanja so sestavljena iz informacij, ki jih izpraševalec zbere preden se sreča z otrokom. Primeri so lahko naslednji (Faller, 1993): • »Kaj počneš, kadar te pazi dedek?« • »Kako oči skrbi zate, ko je mami v službi?« • »Kaj se zgodi, kadar si v kopalni kadi?« Vprašanja, osredotočena na dele telesa, se navadno uporablja v povezavi z anatomskimi lutkami ali anatomskimi risbami. Izpraševalec otroka pripravi, da z imeni poimenuje različne dele telesa. Takrat se lahko začnejo postavljati osredotočena vprašanja. Na primer, izpraševalec morda lahko vpraša naslednja vprašanja v zvezi s penisom (Faller, 1993): • »Ali si kdaj videl 'lulčka' (penis)/ 'lulčka' od koga drugega?« • »Od koga si ga videl?« • »Kaj pa 'lulček' dela?« Če otrok odgovori, “gre 'lulat',” bo izpraševalec morda vprašal, • »Ali dela še kaj drugega?«. 39.

Podobna vprašanja se lahko v zvezi z vagino postavijo ženski žrtvi (Faller,1993): • »Ali si kdaj videla 'luliko' od koga?« • »Ali ti je kdaj kdo rekel, da se dotakni njene 'lulike'?« • »Ali se je kdaj tvoji 'luliki' zgodilo kaj, kar ti ni bilo všeč?« • »Ali te kdaj boli?« • »Zaradi česa te boli?« • »A se je kdaj kdo dotika?« Če otrok odgovori, da se je dotika sama, lahko izpraševalec vpraša (Faller, 1993): • »Ali se je še kdo drug dotika?« Če otrok koga imenuje, bo ocenjevalec morda nadaljeval z (Faller,1993): • »Kdaj se je dotika?« Včasih se zgodi, da otroci v dani situaciji ne želijo ali pa niso zmožni sodelovati. Ne odgovarjajo na osredotočena vprašanja ali pa morda odgovorijo z »ne vem« ali »se ne spomnim«. V takih primerih je pametno ali celo nujno uporabiti bolj neposredna vprašanja.. c.) Vprašanja z več možnimi odgovori. Kadar izpraševalec ne pridobi informacije s pomočjo osredotočenih všprašanj, si lahko pomaga z uporabo vprašanj z več možnimi odgovori. Povedano drugače, kadar vprašanja odprtega tipa niso primerna, se osredotočimo na zaprti tip vprašanj, ki pa lahko privedejo do manj natančnih odgovorov.. Glede njihove uporabe obstaja vrsta svaril, saj se lahko otrok srečuje z različnimi težavami. Majhni otroci imajo težave s takšno obliko vprašanj, saj imajo na voljo več možnosti in s tem večje težave. Poleg tega pa morajo izpraševalci zagotoviti, da vključijo pravilen odgovor, da otroku ni ponujena izbira med dvema ali več napačnimi odgovori. 40.

Vprašanja bi morala biti omejena na »kje« in »kdaj« razen v primerih, ko otrok jasno nakaže, da gre za »kdo« ali »kaj«.. Vprašanja z več možnimi odgovori naj ne bi uporabili za poizvedovanje o sami spolni zlorabi. Poleg tega pa je priporočljivo vprašanja glede okoliščin spolne zlorabe omejiti. Izpraševalec lahko na primer vpraša (Faller, 1993): • »Se spomniš, ali si nosil svoja dnevna ali nočna oblačila?« Izpraševalec pa se bo raje izognil vprašanju (Faler, 1993): • »Ali je bil tvoj oči, očim ali nekdo drug, ki je ranil tvojo ritko?«. d.) Da-ne vprašanja. Kljub dejstvu da raziskave kažejo, da celo majhni otroci navedejo točne informacije pri odgovarjanju na da-ne vprašanja, (Goodman in Clark-Stewart, 1991; po Faller, 1993) se jih navadno v preiskovalnih razgovorih uporablja le, kadar odprta vprašanja ne prinesejo rezultatov, vendar ostaja izpraševalec še naprej zaskrbljen glede morebitne zlorabe. Največja težava da-ne vprašanj se kaže v dejstvu, da lahko ti izvabijo »družbeno zaželene« odgovore zlasti pri majhnih otrocih. Otrok lahko odgovori pritrdilno, ker je prepričan, da je to tisto kar se od njega pričakuje in želi, ali pa odgovori z da, a vprašanja dejansko ne razume.. Da-ne vprašanja ponavadi kažejo tako na domnevnega storilca kaznivega dejanja kot tudi na zadevno spolno vedenje. (Osredotočena vprašanja, z izjemo tistih v zvezi z okoliščinami zlorabe, vključujejo le eno ali drugo.) Primeri da-ne vprašanj so sledeči (Faller, 1993): • »Ali je tvoja mami vstavila prst v tvojo vagino?« • »Ali je tvoja ritka (anus) krvavela zaradi tvojega očima?«. 41.

e.) Sugestivna vprašanja. Obseg podatkov, ki jih otrok poda v zvezi z nekim dogodkom, je delno odvisen tudi od načina izpraševanja. Pri sugestivnih vprašanjih je potrebno opozoriti, da niso primerna za preiskovalni razgovor z otrokom, saj so otroci dovzetni za zavajanje. Gre za vrsto vprašanj, ki napeljujejo na želeni odgovor oziroma že vsebuje želen odgovor. Če otroka npr. vprašamo: »Kakšno barvo las je imel moški?« lahko na vprašanje odgovori, čeprav te podrobnosti sploh ne pozna (King, Yuille, 1986). Mlajši kot je otrok bolj verjeten je ta izid (Ceci, Ross, Toglia, 1987). Mlajši otroci so lahko prepričani, da morajo odgovoriti na vsa vprašanja, pa čeprav si morajo odgovore izmisliti.. Izpraševalec sicer mora dobiti čim več informacij, vendar pri tem ne sme uporabiti tehnik, ki bi izzvale napačne informacije. Poleg tega mora tudi vzdrževati povezavo med želenimi in dobljenimi informacijami.. Uporaba sugestivnih vprašanj lahko vpliva tudi na otrokovo interpretacijo dogodkov (Clarke-Stewart, Thompson in Lepore, 1989; po Faller, 1993) kar posledično vpliva na verodostojnost razgovora. Zato je pomembno, da izpraševalec dobro pozna jezik, znanje in otrokov spomin ter na ta način obdrži povezavo med namenom in dojemanjem. Primeri sugestivnih vprašanj so sledeči (Faller, 1993): • »Tvoj oči je sesal tvojega lulčka, kajne?« • »Kajne, da ti je tvoja babica naročila, da moraš reči, da je tvoj očim vtaknil »lulčka« v tvojo sestro?«. 4.1.2 Kako najbolje uporabljeti vprašanja?. Da bi zmanjšali lažne navedbe in lažna zanikanja o spolni zlorabi, moramo poudariti, da je ustrezno izvajanje intervjujev izjemnega pomena (Bull, 1995). Izpraševalci morajo imeti ustrezna znanja o spolnem razvoju, o različnih načinih zlorabe ter specialistično znanje, da z otroki komunicirajo z občutkom in na ustrezen način (Yuille, Hunter, Joffe, Zaparniuk, 1993). 42.

Priporočljivo je, da izpraševalec uporabi kar največ odprtih vprašanj, saj s tem stremi k uporabi osredotočenih oz. splošnih vprašanj. Vprašanja z več možnimi odgovori in da-ne vprašanja uporabi le v primerih, če s prej omenjenimi vprašanji ne pridobi dovolj potrebnih informacij. Upraba sugestivnih vprašanj se odsvetuje, saj lahko otroci zaradi usmerjanja podajo tudi informacije oz. podatke katerih dejansko ni. Če obstaja dvom o sugestibilnosti otroka, lahko izpraševalec pred koncem intervjuja izvede manjši test. Otroku postavi nekaj nebistvenih vsakdanjih vprašanj in na podlagi le-teh presodi ali lahko zaupa predhodno pridobljenim odgovorom.. Različnim zapletom in tveganju učinka sugestibilnosti se lahko izognemo z naslednjimi nasveti (Bruck in Ceci, 1995): • otroku se ne postavlja usmerjevalnih/sugestibilnih vprašanj; • izpraševalec ne sledi zgolj eni sami, omejujoči hipotezi; • otrokovo poročanje po enem namesto po večkratnih izpraševanjih; • med izpraševanjem (ob isti ali drugi priložnosti) se ne ponavlja zaprtih da/ne vprašanj; • izpraševalec naj bo potrpežljiv, brez predsodkov in naj nikakor ne vpliva na otroka na subtilen ali kakršen koli drug način, da bi od njega pridobil določen odgovor. 4.2 Uporaba anatomskih lutk Anatomske lutke se pogosto uporabljajo v razgovorih z otroki, za katere se sumi, da so bili zlorabljeni. Gre za neverbalni pripomoček, s katerim si izpraševalci pomagajo. Je pa tudi koristna pomoč otroku, saj otroci lutki pogosto povedo stvari, ki jih odraslim ne bi izdali.. Z lutkami manipulirajo izpraševalci in otrok ob tem prebije komunikacijsko barijero. S pomočjo lutke otrok lažje prepozna in poimenuje posamezne dele telesa ter opredeli njihovo funkcijo, poleg tega pa lažje pokaže, kaj je z njim počel storilec.. 43.

Poznamo več različic lutk tako plastične kot tudi bombažne, oboje so oblečene v oblačila. Odrasle ženske lutke imajo prsi, lutke moškega spola pa penise. Vse lutke imajo odprtine, ki predstavljajo usta, zadnjik in vagino. Ravno tako pa je penis mogoče vstaviti v te odprtine. Pogosto je v te odprtine mogoče vstaviti tudi prste lutk. Jasno se razlikuje spolovilo odrasle osebe od spolovila otroka. Spolovilo odrasle osebe je narejeno tako, da izgleda poraščeno.. Čeprav je njihova raba najbolj primerna za otroke od 2. do 6. Leta starosti, so anatomske lutke uporabne tudi za otroke drugih starostnih skupin (Faller, 1993). Anatomske lutke uporabljajo izvedenci iz različnih strok (Boat & Everson, 1988, 1996; Conte in drugi, 1991; Kendall-Tackett & Watson, 1992), vendar imajo z njihovo uporabo premalo izkušenj. Kljub njihovi razširjenosti so izredno kontroverzne in strokovna skupnost se ne strinja glede primernosti njihove uporabe (npr. Koocher, 1995; Yates & Terr, 1988), saj nimajo dokazne veljavnosti. Lutke lahko včasih povzročijo zmedo in hude napake pri razgovoru. Pri preučevanju nekega posnetka je bilo ugotovljeno, kako je mati, ki je sodelovala pri razgovoru, vzela lutki in ju namestila v položaj spolnega občevanja in nato otroka prosila, naj to stori tudi sam. Pri drugem posnetku pa je izpraševalec na otroka vplival tako, da je pokazal na spolovila lutke, ki je bila označena kot »očka«, se jih dotikal in otroku dejal, naj mu pokaže, kje se ga je dotikal oče. Boat in Everson (1996) opisujeta primer majhne deklice, ki je penis lutke vstavila v svoja usta, vendar se na vprašanja o tem ni odzvala. Boat in Everson (1996) prav tako opažata, da sta v 28 % razgovorov z otroki, starimi od 2. do 5. let, in v 9 % razgovorov z otroki, starimi od 6. do 12. let, v sklopu razgovora z lutkami uporabljena termina "igrati se" in "delati se". Pri majhnem otroku lahko ta dva termina povzročita precejšnjo zmedo, saj je otrok povabljen k sodelovanju in uprizarjanju resničnih dogodkov. Vse skupaj. postane še bolj zapleteno, če odrasli predvideva, da prikazano. vedenje odraža resnične dogodke.. 44.