Analiza primera : predkazenski postopek v primeru hudega kaznivega dejanja

DIPLOMSKO DELO Analiza primera: predkazenski in kazenski postopek v primeru hudega kaznivega dejanja: uboj. Avgust, 2013. Špela Škabar.

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Analiza primera: predkazenski in kazenski postopek v primeru hudega kaznivega dejanja: uboj. Avgust, 2013. Špela Škabar Mentor: izr. prof. dr. Anton Dvoršek.

»Če ti preostane samo še en dih, ga porabi za to, da rečeš hvala.« Pam Brown. Diplomsko delo ni le rezultat mojega dela, ampak vseh, ki so mi v času študija in življenju nasploh na kakršenkoli način pomagali in mi stali ob strani. Iskreno se zahvaljujem svojemu mentorju izr. prof. dr. Antonu Dvoršku, ki me je s svojim znanjem, napotki in pozitivnimi kritikami usmerjal pri pisanju diplomskega dela. Posebna zahvala gre mojim staršem, ker so me podprli pri izbiri študija, mi ga finančno omogočili in me pri tem spodbujali. Hvala, ker ste verjeli vame!. »Ni dovolj samo vedeti; znanje je treba tudi uporabljati. Ni dovolj hoteti, treba je tudi narediti.«. Johann Wolfgang von Goethe.

Kazalo 1 Uvod ............................................................................................. 8 1.1 Namen in cilji ............................................................................. 9 1.2 Hipoteze.................................................................................... 9 1.3 Metode dela ............................................................................... 9 2 Opredelitev temeljnih pojmov .............................................................. 10 2.1 Predkazenski postopek .................................................................. 10 2.2 Kazenski postopek ....................................................................... 10 2.2.1 Preiskava in vložitev obtožnice ................................................... 11 2.2.2 Sojenje ............................................................................... 11 2.3 Umor ....................................................................................... 12 2.3.1 Naklepni umor ....................................................................... 13 2.3.2 Umor na grozovit ali zahrbten način ............................................. 13 2.3.3 Družinski umor ...................................................................... 14 2.4 Uboj ........................................................................................ 14 2.5 Detomor ................................................................................... 14 3 Metodika preiskovanja krvnih deliktov ..................................................... 15 3.1 Najdba trupla ............................................................................. 15 3.2 Ogled kraja dejanja ..................................................................... 16 3.3 Identifikacija trupla ..................................................................... 19 3.4 Kriminalistične informacije, ki kažejo na umor ..................................... 19 3.4.1 Kraj in čas dejanja ................................................................. 20 3.4.2 Način dejanja ....................................................................... 20 3.4.3 Pripravljalna dejanja ............................................................... 22 3.4.4 Motiv .................................................................................... 23 3.5 Drugi sledovi na kraju dejanja ......................................................... 25 3.6 Kriminalistično (psihološko) profiliranje.............................................. 27 3.7 Sodnomedicinske preiskave ............................................................ 28 3.8 Posebnosti zbiranja obvestil ........................................................... 29 3.9 Načrtovanje preiskovanja in pomen verzij ........................................... 30 3.10 (Operativna) kriminalistična analitika ............................................... 31 3.11 Dokazovanje ............................................................................. 31 3.12 Uporaba prikritih preiskovalnih ukrepov ............................................ 33 3.13 Izvedenstvo .............................................................................. 34. 3.

4 Analiza primera: Kristina Mislej............................................................. 36 4.1 Opis primera .............................................................................. 36 4.2 Opis dogajanja usodnega dne .......................................................... 37 4.3 Preiskava in vložitev obtožnice ........................................................ 39 4.3.1 Ogled kraja dejanja ................................................................ 39 4.3.2 Hišna preiskava...................................................................... 45 4.3.3 Odvzem prostosti ................................................................... 47 4.3.4 Zagovor obdolženke ................................................................ 48 4.4 Dokazovanje .............................................................................. 49 4.4.1 Pričevanje ........................................................................... 50 4.4.2 Mnenja izvedencev za klinično psihologijo in psihiatrijo ..................... 56 4.4.3 Sodno medicinsko mnenje iz obdukcije ......................................... 58 4.4.4 Mnenje sodnega izvedenca za daktiloskopske preiskave Mateja Trapečarja ............................................................................................... 59 4.4.5 Rezultati analiz bioloških sledi ................................................... 60 4.4.6 Rezultati pregleda in primerjave sledi papilarnih linij ........................ 60 4.4.7 Rezultati analize ključavnice ..................................................... 61 4.4.8 Toksikološka preiskava krvi obtoženke .......................................... 61 4.4.9 Alibi Andreja Gorupa ............................................................... 62 4.4.10 Alibi Branka Planke................................................................ 62 4.4.11 Prekvalifikacija očitanega kaznivega dejanja ................................. 63 4.5 Izrek sodbe................................................................................ 64 5 Zaključek ....................................................................................... 65 5.1 Verifikacija hipotez...................................................................... 65 5.2 Sklep ....................................................................................... 66 6 Uporabljeni viri................................................................................ 68. Kazalo slik Slika 1: Stanovanjski blok, v katerem se je zgodil dvojni umor (vir: Delo) ............. 38 Slika 2: Grob pokojnih otrok v Šmarjah pri Sežani (vir: Primorske novice) ............. 38 Slika 3: Trupli otrok (vir: fotografski album v sodnem spisu IK 2668/2009) ............ 40 Slika 4: Truplo fantka v predelu genitalij (vir: fotografski album v sodnem spisu IK 2668/2009) ....................................................................................... 41 4.

Slika 5: Zavarovana hrana in pijača (vir: fotografski album v sodnem spisu IK 2668/2009) ....................................................................................... 43 Slika 6: Zavarovane sledi madežev na vzmetnici (vir: fotografski album v sodnem spisu IK 2668/2009) ............................................................................. 45 Slika 7: Obtožena mati pokojnih otrok Kristina Mislej (vir: Primorski dnevnik) ........ 49 Slika 8: Vhodna vrata v stanovanje s cilindrično ključavnico znamke Yale (vir: fotografski album v sodnem spisu IK 2668/2009) ........................................... 61. 5.

Povzetek V diplomski nalogi obravnavamo primer družinskega umora, ki zaradi nekaterih posebnosti odstopa od klasičnih družinskih umorov. Med vsakodnevnimi zgodbami pogosto najdemo naslove o umorih v družini, kjer gre največkrat za spopad med partnerjema. Njihova ozadja se razlikujejo, vsi pa vzbujajo zgroženost in ogorčenost ljudi. Pričakovanja javnosti so v takšnih primerih velika, s tem pa se stopnjuje tudi pritisk na delo preiskovalcev. To je bilo v analiziranem primeru še toliko večje, saj sta bili žrtvi storilke njena majhna otroka, ki sta ji kot svoji mami najbolj zaupala. Prvi, ki pridejo na kraj dejanja (reševalci, očividci, policisti itd.), so najpomembnejši vir informacij za preiskovalce, saj je pogosto kraj dejanja spremenjen. Za tovrstne umore je značilno, da so nemalokrat storjeni za zaprtimi vrati, stran od oči javnosti, zato lahko ostanejo nekatere okoliščine nepojasnjene. Nepoznavanje motiva lahko predstavlja veliko oviro za preiskovalce ali celo vodi preiskavo v napačno smer. Za dokazovanje kaznivega dejanja je ključnega pomena, da preiskovalci v fazi preiskave svoje delo opravijo strokovno in natančno ter v skladu s poklicnimi načeli. Spregledane ali nepravilno zavarovane sledi ter druge procesne napake preiskovalcev v predkazenskem postopku izkoristijo zagovorniki obtožencev, ki s tem omajajo strokovnost in ugled preiskovalcev. K uspešni in relativno hitri razrešitvi primera veliko pripomore dobro sodelovanje in izmenjava informacij med kriminalisti, preiskovalnim sodnikom in državnim tožilcem. Ključno vlogo za obsodbo obtoženke so imeli osebni dokazi, ki so prevladovali nad materialnimi. Kljub temu, da storilki niso uspeli dokazati motiva in je problem predstavljal neobstoj sredstva izvršitve, so za obsodbo zadostovale osebne izpovedi zaslišanih prič, rezultati kriminalistično tehničnih preiskav ter izvedenska mnenja strokovnjakov s področja psihiatrije in klinične psihologije. Ključne besede: umor, družinski umor, preiskovanje umorov, dokazovanje, sodno izvedenstvo, motiv. 6.

Summary. -. Case. study:. pre-trial. and. criminal. proceedings in the event of a serious act of crime: homicide The thesis discuss about family murder Between everyday stories we often find titles about murders in families, where in most cases go for a fight between partners. Their back groundings are different; however all arouse density and indignation. Public expectations in these cases are huge and with that there also falls bigger pressure on the investigators. This was in the analyzed case even larger, because the victims of the offender were their two children, who as their mother trusted her most. First who comes to the crime scene (emergency medicals, eyewitnesses, police officers), are the most important source of information for the investigators, because places of crime scene are often changed. It is typical, for these kinds of murder that they are done behind closed doors, away from the eyes of public and because of that some conditions can be unexplained. Unknowing the motif can present huge obstacle for investigators or can even lead in the wrong way. To prove crime act it is crucial that investigators in the faze of examination do their job professionally and in accordance with their profession principles. Overlooked or wrong secured traces and other examination mistakes can be used in pre-trial procedure by advocates of defendants, and these can shake professionalism and reputation of the investigators. To success and relatively fast solution of the case can sufficiently aid to solution good collaboration and information exchange between detectives, investigation judge and state prosecutor. Key parts for conviction defendant were personal evidence that prevailed over material. Despite the fact that they could not prove motif of the offender and that problem show inexistence materials of execution, were for the charge enough personal depositions of examination witnesses, results of detectives technical investigations and expert opinions of experts in the field of psychiatry and clinical psychology. Key words: murder, family murder, investigation of murders, evidence, expert opinion, motif. 7.

1 Uvod Skozi življenje se ljudje največ naučimo iz lastnih napak in situacij, ko moramo pridobljeno znanje znati uporabiti v konkretnih primerih. Teoretično znanje, pridobljeno skozi tri leta dodiplomskega študija, predstavlja le delček poti do uspešnega kriminalističnega preiskovanja. Uspešno opravljeno delo je namreč rezultat tako teoretičnega kot tudi praktičnega znanja. V konkretnih situacijah tudi sami kriminalisti spoznajo, da realnost pogostokrat odstopa od teoretične osnove. Uspešni kriminalisti niso tisti z najboljšimi ocenami iz teoretičnega znanja, temveč tisti, ki znajo to znanje prenesti v konkretno situacijo in jo uspešno rešiti. Preiskovanje krvnih deliktov je za večino preiskovalcev najbolj privlačno, pa tudi najbolj zahtevno področje dela. Resnični umori so vse prej kot idealni za preiskovanje. V teh primerih sta bolečina najbližjih in pričakovanja javnosti največja. Preiskovalci opravljajo delo pod stalnim pritiskom, ob napakah so deležni ostrih kritik in očitkov strokovne neusposobljenosti, zlasti v primerih, ko ostajajo primeri nerazrešeni. Ob gledanju nanizank dobijo ljudje napačne predstave o hitro in enostavno zaključeni preiskavi hudega kaznivega dejanja, zato imajo visoka pričakovanja do dela organov pregona. Zaradi želje po spoznanju, kako v realnosti poteka preiskovanje krvnih deliktov, sem se odločila, da v diplomskem delu analiziram primer uboja. V ta namen sem pregledala celotno sodno dokumentacijo izbranega primera na Okrožnem sodišču v Kopru in opravila intervjuja s kriminalistom PU Koper Petrom Kolencem ter državnim tožilcem Slavkom Ožboltom. Listanje in prebiranje ogromnega kupa sodne dokumentacije je zahtevalo veliko časa, hkrati pa omogočilo seznanitev z vsemi podrobnostmi celotnega postopka, kar mi je bilo v veliko pomoč pri pisanju diplomskega dela. Preiskovanje zahteva sodelovanje med preiskovalci, državnim tožilcem, preiskovalnim sodnikom, glavnim sodnikom in sodnimi izvedenci, brez katerih bi težko dosegli sodni epilog. V konkretnem primeru je bilo podanih kar nekaj izvedenskih mnenj, ki so bistveno vplivala na odločitev sodnice. Izbran primer me je pritegnil, ker tovrstnega primera v Sloveniji ne pomnim, o njem se je tudi veliko govorilo in pisalo, saj je dogajanje kritičnega večera v stanovanju ostalo nepojasnjeno. Motiv je ostal neznan, delno bi ga lahko pojasnila le izvedenska 8.

mnenja psihiatričnih izvedencev. Ugotovljeni so sicer bili znaki osebnostne motnje, ne pa bipolarne motnje, ki se je omenjala v preteklosti in navajala kot vzrok za uboja. Tudi način izvršitve je zaradi neobstoja sredstva izvršitve in krvi nekoliko drugačen kot smo jih vajeni v takih primerih. Kasneje so se kot sredstvo izkazale roke storilke, ki pa ne morejo predstavljati uporabnega dokaza. Za vsakim zločinom ostajajo sledovi, ki pa jih ni vedno dovolj ali pa so uničeni oziroma neuporabni za uspešno razrešitev primera. Zato je še posebej pomembno, da preiskovalci pri preiskovanju in iskanju dokazov kaznivega dejanja opravljajo svoje delo vztrajno, temeljito, natančno in strokovno. Zaradi kršenja določb Zakona o kazenskem postopku ter površno in nestrokovno opravljenega dela preiskovalcev lahko primer ostane brez sodnega epiloga oziroma se razplete v korist obrambe.. 1.1 Namen in cilji Namen diplomske naloge je analizirati celoten potek preiskave umora, od najdbe trupla do izreka sodbe na sodišču, in opozoriti na morebitne napake, ki so najpogostejši vzrok za oprostilne sodbe. Cilj diplomske naloge je analizirati sodni spis izbranega primera umora na zahrbten način in predstaviti zbrane dokaze, na podlagi katerih je sodišče odločilo o sodbi.. 1.2 Hipoteze Hipoteza št. 1:Sodno izvedenstvo je neizogibno dokazno sredstvo pri preiskovanju umorov. Hipoteza št. 2: Za obsodilno sodbo v primeru umora so ključni materialni dokazi. Hipoteza št. 3: Nepoznavanje motiva ovira preiskovanje umorov.. 1.3 Metode dela Teoretični del diplomske naloge, v katerem bom predstavila metodiko preiskovanja krvnih deliktov, bo temeljil na metodi deskripcije, s katero bom povzela ugotovitve iz prebrane literature. V empiričnem delu bom predstavila izbrani primer, temeljil pa bo na metodi analize sodnega spisa.. 9.

2 Opredelitev temeljnih pojmov 2.1 Predkazenski postopek Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) ne opredeljuje začetka in konca predkazenskega postopka. Slednji se začne z aktivnostmi policije, ki so zapisane v prvem odstavku 148. člena ZKP. Organi za notranje zadeve morajo ukreniti vse potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz, in da se zberejo vsa obvestila, ki bi lahko bila koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti (Dežman in Erbežnik, 2003). Praviloma se predkazenski postopek konča z vložitvijo kazenske ovadbe pristojnemu javnemu tožilstvu, s tem pa se zaključijo tudi pristojnosti policije, čeprav se njihove aktivnosti velikokrat nadaljujejo še po ovadbi (zbiranje dodatnih informacij, dokazov itd.). V kazenski ovadbi so povzete ugotovitve različnih subjektov preiskovanja v enotni verziji o KD in storilcu ter navedeni dokazi (Maver, 1994).. 2.2 Kazenski postopek Kazenski postopek Republike Slovenije je mešani postopek, ki ga sestavljata dva glavna stadija, razdeljena na posamezne faze: predhodni (preiskava) in glavni postopek. Predkazenski postopek ne sodi med faze kazenskega postopka. Kazenski postopek se začne, ko se predkazenski zaključi, torej s sklepom o uvedbi preiskave ali vložitvijo obtožnice ali zasebne tožbe. Preiskava je obligatorna, če je za kaznivo dejanje zagrožena zaporna kazen nad pet let, in fakultativna, če je zagrožena kazen zapora od treh do pet let. Zahteva je praviloma pisna, lahko pa tudi ustna. Državni tožilec predlaga, kaj naj se razišče, katera preiskovalna dejanja naj se opravijo, lahko pa predlaga tudi pripor osumljenca. Preiskovalnemu sodniku pošlje kazensko ovadbo ter vse spise in zapisnike o opravljenih dejanjih in predmete, ki bi lahko bili uporabljeni kot dokaz. Preiskovalni sodnik spise pregleda, zasliši osumljenca in nato s sklepom odloči o preiskavi. Celotni redni kazenski postopek opredeljuje ZKP, po. 10.

koncu rednega pa je v nekaterih primerih mogoč tudi postopek z izrednimi pravnimi sredstvi (Dežman in Erbežnik, 2003). Preiskovalni sodnik se lahko s predlogom tožilca strinja, v nasprotnem primeru o nestrinjanju odloča izvenobravnavni senat sodišča (Slavko Ožbolt, osebni intervju, 7. 5. 2013).. 2.2.1 Preiskava in vložitev obtožnice. Preiskava je prva faza rednega kazenskega postopka, ki se opravi, če je podan utemeljen sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Namen preiskave je zbrati dokaze in podatke za odločitev o vložitvi obtožnice ali ustavitvi kazenskega postopka, dokaze, za katere je nevarno, da jih na glavni obravnavi ne bo mogoče ponoviti ter druge koristne dokaze za postopek (Dežman in Erbežnik, 2003). Zahtevo za preiskavo vloži državni tožilec preiskovalnemu sodniku pristojnega sodišča in v njej navede: osebo, zoper katero zahteva preiskavo, opis dejanja, iz katerega izhajajo zakonski znaki KD, zakonsko označbo KD, okoliščine, iz katerih izhaja utemeljenost suma, in že zbrane dokaze. V zahtevi državni tožilec predlaga, katere okoliščine naj se raziščejo in katera preiskovalna dejanja naj se opravijo, lahko pa predlaga tudi pripor osebe, zoper katere teče preiskava. K zahtevi priloži kazensko ovadbo, vse spise in zapisnike o opravljenih dejanjih ter predmete, ki bi lahko bili uporabljeni kot dokaz, ali navede, kje so. Po prejemu zahteve za preiskavo preiskovalni sodnik pregleda spise in če se z zahtevo strinja, izda sklep o uvedbi preiskave, jo pošlje državnemu tožilcu ter obdolžencu (ZKP, 168.–169. člen). Po končani preiskavi pošlje preiskovalni sodnik državnemu tožilcu kazenski spis, na podlagi katerega se slednji odloči, ali bo predlagal dopolnitev preiskave, vložil obtožnico ali odstopil od pregona. Za odločitev ima 15 dni časa (Dežman in Erbežnik, 2003).. 2.2.2 Sojenje. Ko. postane. obtožnica. pravnomočna,. se. začne. stadij. glavnega. postopka.. Najpomembnejša faza tega stadija je glavna obravnava, njen namen pa izrek sodbe. Sodba je rezultat presoje o tem, ali je obtoženi storilec kaznivega dejanja, za katerega je obtožen (Dežman in Erbežnik, 2003). S sodbo se lahko obtožba zavrne, obtoženi oprosti obtožbe ali spozna za krivega. Sodba se izreče in razglasi v imenu. 11.

ljudstva. Lahko se nanaša zgolj na osebo, ki je obtožena, in zgolj na predmet obtožbe. Sodišče mora pretehtati vsak dokaz posebej in sodbo opreti samo na dejstva in dokaze, ki so bili predstavljeni na glavni obravnavi (Zakon o kazenskem postopku, 2012).. 2.3 Umor V Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (1994) je v 2. členu zapisana pravica do življenja: »Pravica vsakogar do življenja je zavarovana z zakonom. Nikomur ne sme biti življenje namerno odvzeto, razen ob izvršitvi sodbe, s katero je sodišče koga spoznalo za krivega za kaznivo dejanje, za katero je z zakonom predpisana smrtna kazen. Kot kršitev tega člena se ne šteje odvzem življenja, če je posledica uporabe nujno potrebne sile: pri obrambi katerekoli osebe pred nezakonitim nasiljem, pri zakonitem odvzemu prostosti ali pri preprečitvi bega osebi, ki ji je zakonito odvzeta prostost ali pri zakonitem dejanju, ki ima namen zadušiti upor ali vstajo.« Kazniva dejanja zoper življenje in telo opredeljuje Kazenski zakonik Republike Slovenije (v nadaljevanju KZ - 1). V 116. členu je definirano KD umora: »Kdor koga umori s tem, da mu vzame življenje 1) na grozovit ali zahrbten način; 2) zaradi ukrepanja pri uradnih dejanjih varovanja javne varnosti ali v predkazenskem postopku ali zaradi odločitev državnih tožilcev ali zaradi postopka in odločitev sodnikov ali zaradi ovadbe ali pričanja v sodnem postopku; 3) zaradi kršitve enakopravnosti; 4) iz morilske sle, iz koristoljubnosti, zato da bi storil ali prikril kakšno drugo kaznivo dejanje, iz brezobzirnega maščevanja ali iz kakšnih drugih nizkotnih nagibov; 5) z dejanjem, storjenim v hudodelski združbi za storitev takih dejanj, se kaznuje z zaporom najmanj petnajstih let« (KZ - 1, 2008). »Kaznivo dejanje umora pomeni tisto naklepno uničenje človeškega življenja, ki je protipravno« (Deisinger, 2002, str. 22). Stare (1998a) pravi, da kaznivo dejanje umora kot predmet odkrivanja, preiskovanja in dokazovanja vključuje: 12.

. objekt KD – žrtev;. . subjekt KD – storilec;. . objektivno stran KD – kraj, čas, način storitve, sredstvo;. . subjektivno stran KD – motiv, naklep, nenačrtnost dejanja, olajševalne in oteževalne okoliščine storilca.. 2.3.1 Naklepni umor. Kaznivo dejanje umora je mogoče zakriviti le z naklepom, bodisi direktnim bodisi eventualnim. O naklepu storilca sklepamo na podlagi njegovega odnosa do posledice, do oškodovanca, njegovih motivov in ciljev ter drugih subjektivnih okoliščin. Iz objektivnih pa na naklep sklepamo glede na mesto udarcev, ubodov ali strelov, njihovo število, način storitve in sredstvo ter drugo (Deisinger, 2002).. 2.3.2 Umor na grozovit ali zahrbten način. O grozovitem načinu lahko govorimo, ko storilec žrtvi povzroča hude fizične bolečine ali psihično trpljenje, ki presegajo običajno trpljenje pri vsakem umoru. V primerih izživljanja, ko je žrtev v nezavestnem stanju ali ko je že mrtva, ne gre za grozovit način, saj mora žrtev vse trpljenje sama občutiti (Deisinger, 2002). Umor na zahrbten način je kvalificiran umor, ker se izvrši nad osebo, ki ne more nuditi ustreznega odpora, niti se braniti, bežati, poiskati zaščito itd. Žrtev je v popolnoma pasivnem položaju, ne zaveda se, kaj jo čaka (Ramljak, 1999). Storilec izrabi zaupanje žrtve in dejanje stori tako, da žrtev ne more zaznati njegovega delovanja ali sredstva. Takšni primeri so npr. umor žrtve v spanju (vendar le v primeru, ko storilec in žrtev ne spita vedno skupaj) ali zastrupitev. Podani morajo biti posebni subjektivni in objektivni znaki, ki kažejo na način storitve, ki močno odstopa od načina storitve temeljne oblike KD umora. K subjektivnim znakom štejemo storilčevo posebno zvijačnost, zahrbtnost, pretkanost, goljufivost ali dvoličnost, k objektivnim pa način storitve ali uporabljeno sredstvo, ki kažejo na to, da je storilec umoril žrtev tako, da ta tega ni zaznala, ali pa je za storitev dejanja zlorabil zaupanje žrtve. S takimi načini storitve poskuša storilec prikriti KD ali da je on storilec (Deisinger, 2002).. 13.

2.3.3 Družinski umor. Družinski umori so umori, ki se zgodijo znotraj družine oziroma med osebami, ki jih povezujejo sorodstvene ali čustvene vezi, in so v zadnjih letih najpogostejša vrsta umorov pri nas. Storilec dejanja ne načrtuje niti se nanj ne pripravlja, temveč ga stori v določenem trenutku. Svoje dejanje poskuša prikazati kot samomor ali nesrečo, pogostokrat si po dejanju tudi sam vzame življenje.. 2.4 Uboj Uboj 115. člen (1) »Kdor komu vzame življenje, se kaznuje z zaporom od petih do petnajstih let. (2) Če stori dejanje iz prejšnjega odstavka dvoje ali več oseb, ki so se združile zato, da bi izvršile uboj, se storilec kaznuje s kaznijo od desetih do petnajstih let« (KZ – 1, 2008). Uboj se od umora razlikuje v tem, da ga storilec ne načrtuje, nima določenega motiva in ne deluje zavestno.. 2.5 Detomor »Mati, ki vzame življenje svojemu otroku med porodom ali takoj po njem, dokler je še pod njegovim vplivom, se kaznuje z zaporom do treh let« (KZ – 1, 2008).. 14.

3 Metodika preiskovanja krvnih deliktov. Različne situacije, različna sredstva in motivi ločujejo med seboj še tako podobne primere krvnih deliktov. Vsak primer posebej zahteva svoj pristop k preiskovanju, za vse pa obstajajo osnovna navodila, kako pristopiti k preiskovanju. Za organizirano in uspešno izvedeno preiskavo je pomembno, da preiskovanje usmerja le ena določena oseba, to je vodja preiskave, ki določa področje dela drugim sodelujočim v preiskavi. Rossmo (2009) pravi, da je preiskovanje hudih KD zapleteno in stresno, zato je potrebno močno vodenje, timsko delo ter različna znanja in sposobnosti. V nadaljevanju so opisani posamezni koraki, od najdbe trupla do dokazovanja storitve kaznivega dejanja.. 3.1 Najdba trupla Osnovna naloga policista, ki prvi pride na kraj najdbe trupla, je zavarovanje kraja in zabeleženje sprememb, ki so pri tem nastale, ter zbiranje prvih informacij od očividcev. Truplo se lahko nahaja v zaprtem ali odprtem prostoru. Ob vstopu v prostor si mora policist zapomniti položaj vrat in oken, odložiti gornja oblačila in zaščititi obuvala, da ne uniči sledov ali pušča svojih, ničesar se ne sme dotikati. Na truplu mora preveriti morebitne znake življenja in poskrbeti za oživljanje ali poklicati reševalce. Nato mora obvestiti preiskovalce in zavarovati prostor z okolico, kjer bi se lahko nahajali sledovi, ki bi pojasnili dogajanje pred smrtjo. Dokumentirati mora podrobnosti, ki jih preiskovalci ne bi več mogli zaznati (vonjave, dim itd.). Potem opravi pogovor s tistim, ki je prvi opazil truplo. Poskrbeti mora za umik ljudi od trupla, poizvedeti o morebitnih očividcih, ki bi lahko posredovali podatke o okoliščinah dejanja, preprečiti mora medsebojni pogovor očividcev. Zaradi možnosti, da je med očividci tudi storilec, je koristno dokumentiranje očividcev (legitimiranje, fotografiranje). Če je od očividca pridobil opis storilca, ga mora posredovati operativno komunikacijskemu centru (v nadaljevanju OKC), ki bo organiziral zasledovanje storilca. Vse aktivnosti pred prihodom preiskovalcev je treba natančno časovno zabeležiti (Dvoršek, 2008). Kadar se truplo nahaja na odprtem prostoru, je treba zavarovati širše območje, sploh če domnevamo, da smrt ni nastopila na kraju, kjer se truplo nahaja. Kraj najdbe je zaradi poskusov nudenja pomoči ali zavarovanja trupla pred poškodbami pogosto 15.

spremenjen (ob obrežju reke, na cestišču, ob železniški progi). Policist mora paziti na zavarovanje morebitnih sledov, ki bi jih lahko uničila voda, dež, vročina ali prometna sredstva. Ugotoviti treba, kdo je kraj spreminjal in kakšne so spremembe (spremenjen položaj trupla, poškodbe zaradi oživljanja na primer). Vse spremembe je treba zabeležiti, po možnosti tudi skicirati in fotografirati, dokumentirati pa tudi stanje pred spremembo kraja (Dvoršek, 2008). Če se na kraju nahaja osumljenec uboja (lahko so ga prijeli očividci ali se je javil sam), ga mora policist osebno pregledati in pridržati na samem do prihoda preiskovalcev. Če policist domneva, da se med prisotnimi na kraju nahaja osumljenec (sledovi na oblačilih, poškodbe na telesu, psihični indici), ga le prikrito opazuje in pazi, da se ne bo oddaljil pred prihodom preiskovalcev ali poskušal zbrisati sledov (odvreči oblačil, umiti rok). Ko na kraj prispejo preiskovalci, policist poroča vodji ogleda o vseh ugotovitvah in opravljenih ukrepih (Dvoršek, 2008). Maver (1994) pravi, da bi prvi praviloma morali priti kriminalistični tehniki in opraviti svoje delo pred drugimi preiskovalci, dokler je kraj še nedotaknjen in nespremenjen. Težave lahko povzroči celo preiskovalni sodnik, ki brez potrebnega kriminalističnega znanja opravlja del ogleda, kar posledično vodi do napak, pomanjkljivosti, uničenja sledov ter spremembe situacije in stanja.. 3.2 Ogled kraja dejanja Nobeno dejanje se ne more storiti, ne da bi za njim ostali sledovi, ki omogočajo ugotovitev njegovega obstoja in obnovitve. Kvantiteta in kvaliteta najdenih sledov in drugih materialnih dokazov ter s tem tudi celotni kazenski postopek so odvisni od hitrega prihoda in zavarovanja kraja dejanja (Maver, 1994). Ogled kraja dejanja je za preiskovalce najpomembnejši izvor kriminalistično relevantnih informacij. Preiskovalna situacija je enkratna, saj kasnejša ponovitev s truplom ni možna. Količina in kakovost informacij, zbranih z ogledom, sta odvisni od različnih okoliščin. Zmanjšujeta ju dejstvi, da je truplo najdeno stran od kraja smrti ter močno spremenjen kraj najdbe trupla. Zato je pomembno, da ogledno ekipo sestavljajo izkušeni preiskovalci, pri katerih je možnost napak manjša kot pa pri neizkušenih (Dvoršek, 2008). Maver (1994) opozarja, da se lahko tudi pri preprostih preiskovalnih situacijah včasih pojavljajo napake kot posledica površnosti, nezainteresiranosti, neizkušenosti,. 16.

malomarnosti, neznanja, stresne situacije (grozljivost, dramatičnost, strah) ali pomanjkanja časa za razmišljanje in trezno presojo. Čustveni odnos in psihična pripravljenost sta še posebej pomembna pri preiskovanju umorov. Psihični vplivi lahko vplivajo na kriminalista tako, da ta sčasoma ni več sposoben opraviti uspešnega in učinkovitega ogleda umorov, čeprav je bil pri tem včasih zelo uspešen. Rossmo (2009) ugotavlja, da kriminalisti, tudi ko nimajo zbranih dovolj dokazov, čutijo pritisk po čim prejšnjem odkritju storilca, ker medijski pritisk pri njih povzroči »vizijo tunela«. Zanje je značilno tudi potrjevanje pristranskosti, ki je vrsta selektivnega mišljenja, v katerem posameznik išče in je dovzeten za dokaze, ki potrjujejo njegovo teorijo in ignorira ter zavrača nasprotujoče dokaze (Stelfox in Pease, 2005, v Rossmo, 2009). Informacije, pridobljene in zavarovane v skladu z določili kazenskega postopka, imajo dokazno vrednost, sicer pa le spoznavno. Če je kraj najdbe trupla zaprt prostor, ki ni namenjen bivanju ali drugim aktivnostim, lahko preiskovalci po ogledu prostor zaklenejo oziroma uradno zapečatijo, saj se lahko pozneje izkaže, da so spregledali pomembne okoliščine ali pa je potrebno razjasniti nejasne okoliščine (Dvoršek, 2008). Tudi če nekatere okoliščine kažejo na naravno smrt ali samomor, mora preiskovalec ob najdbi trupla opraviti ogled, kot da gre za umor, saj skušajo storilci na ta način svoje dejanje prikriti (Žerjav, 1994). Ob najdbi trupla si preiskovalci zastavijo naslednja vprašanja (Dvoršek, 2008: 35): . ali je kraj najdbe trupla tudi kraj, kjer je nastopila smrt;. . čas in vzrok smrti;. . identifikacija žrtve;. . predmeti, orodje ali orožje, s katerim je bila povzročena smrt;. . sledovi na kraju najdbe trupla, na truplu ali sledovi na storilcu;. . prihod in odhod storilca na kraj in iz kraja ter gibanje (interakcija med storilcem in žrtvijo) na kraju dejanja;. . od kod bi lahko kdo slišal ali videl dogajanje, ki se je izteklo v smrt;. . indici, na podlagi katerih lahko sklepamo o storilcu (telesne lastnosti, posebne spretnosti, poznavanje okoliščin na strani žrtve);. . motiv storilca.. 17.

Da bi lahko odgovorili na vsa zastavljena vprašanja, je poleg ogleda potrebno še dodatno zbiranje obvestil ter kriminalistično tehnične in sodnomedicinske preiskave, preiskovalci pa se lahko odločijo tudi za rekonstrukcijo in kriminalistični preizkus (Dvoršek, 2008). V nekaterih primerih se lahko zgodi, da preiskovalci na začetku preiskave nimajo dovolj zbranih podatkov, da bi lahko odgovorili ali gre za umor, samomor, nesrečo ali naravno smrt. Odgovor na to bo dala sodna obdukcija in mnenja sodnih izvedencev, do takrat pa je skozi kriminalistično preiskavo potrebno upoštevati vse štiri možne verzije (Korajlić, 2008). Na umor je mogoče sklepati na podlagi (Modly, 1994: 89): . sledov davljenja na sprednji strani in odsotnosti zanke na vratu;. . vozla na zadnji strani vratu;. . odrgnin in modric na vratu;. . obrambnih. poškodb. in. drugih. poškodb,. ki. ne. morejo. nastati. s. samopoškodovanjem; . visoke koncentracije alkohola ali prepovedanih drog v telesu.. Logično je, da pozornost preiskovalcev na kraju dejanja najprej pritegne tisto, kar je očitno, šele potem pa se preiskovalci lotijo miselne rekonstrukcije dejanja. Ravno zaradi pomanjkljivega miselnega dela ekipe, ki vodi ogled, pa prihaja pri ogledu kraja dejanja do spregleda pomembnih pravnorelevantnih dejstev. Ogled kraja dejanja zahteva dobro sodelovanje in pretok informacij med vsemi, ki pri tem sodelujejo – od policistov, ki prvi pridejo na kraj dejanja in ga zavarujejo, do kriminalističnih tehnikov, kriminalistov, preiskovalnega sodnika in državnega tožilca, ki vzporedno z ogledom opravljajo druga operativna in preiskovalna dejanja. Na ta način se je mogoče izogniti napakam in izgovorom ter medsebojnim obtoževanjem (Maver, 1994). Kolenc je kot pomembnem vzrok procesnih napak, poleg pomanjkanja preiskovalcev, izpostavil pomanjkljivo komunikacijo med kriminalistično službo in tožilstvom kot usmerjevalcem predkazenskega in kazenskega postopka ter preiskovalnim sodnikom (osebni intervju, 13.06.2013). Največ napak je storjenih pri preiskovalnih dejanjih, pisanju zapiskov in intervjujih z osumljenci. Slednji morajo biti video ali vsaj avdio posneti. S tem se zavaruje tako. 18.

kriminaliste pred napačnimi trditvami kot osumljence pred resnimi posledicami netočnih zapiskov (Sophonow in Morin, v Rossmo, 2009).. 3.3 Identifikacija trupla Je eden od osnovnih pogojev za razjasnitev nasilne smrti, zlasti ko gre za sum uboja. Lahko jo opravimo s kriminalističnimi metodami (daktiloskopska primerjava prstnih odtisov, primerjava DNK vzorcev, prepoznava po osebnem opisu ali predmetih, ki so bili najdeni pri umrlem, primerjava rokopisov) ali sodnomedicinskimi preiskavami (primerjava. zobnega. statusa,. posebnih. –. pooperativnih. znamenj,. vgrajenih. medicinskih pripomočkov). Slednji so bolj uporabni pri truplih z močneje izraženimi mrliškimi spremembami, pri svežih pa uporabljamo kriminalistične postopke identifikacije. V primeru, ko nimamo na voljo informacij za identifikacijo, preiskovalci primerjajo podatke o najdenem truplu s podatki o pogrešanih osebah, katere pridobijo preko INTERPOLA, sicer pa uporabijo objave v sredstvih javnega obveščanja. Pri prepoznavi trupla mora oseba najprej opisati oblačila, najdene predmete in morebitne posebnosti z individualnimi karakteristikami. Ko se ti podatki ujemajo s podatki o truplu, se izvede identifikacija. Pri močno posmrtno spremenjenih truplih je bolj zanesljiva identifikacija s pomočjo preiskave DNK, primerjalni vzorec pa je bolj zanesljiv po materini strani žrtve. Posebno zahtevna je identifikacija delov teles in močno razpadlih trupel, ki so lahko posledica kriminalnih ravnanj ali naravnih procesov. V takih primerih morajo preiskovalci poleg podatkov o starosti, spolu, telesni višini, času in vzroku smrti, odgovoriti še na druga vprašanja (Dvoršek, 2008: 37): . ali pripadajo deli enemu ali večim truplom;. . kdaj je bilo raztelešenje izvršeno;. . kakšno sredstvo je bilo pri tem uporabljeno;. . je storilec obvladal anatomijo človeškega telesa;. . kako se je truplo oziroma njegovi deli znašli na kraju najdbe;. . ali najdeni deli oziroma način raztelešenja lahko kaj povejo o osebnostnih lastnostih storilca.. 3.4 Kriminalistične informacije, ki kažejo na umor. 19.

V nekaterih situacijah na kraju dejanja obstajajo določena nasprotja, ki jih morajo preiskovalci razrešiti. To so konfliktne situacije, v katerih poskuša storilec svoje dejanje prikriti, ga inscenirati z drugim in nasprotuje prizadevanjem preiskovalcev, da bi iskali odgovore na pravnorelevantna vprašanja (Maver, 1994). Nekatere okoliščine ugotavljamo z ogledom, druge z zbiranjem obvestil. Okoliščine, na podlagi katerih sklepamo, da je šlo za uboj, so (Dvoršek, 2008: 51): . kraj in čas dejanja;. . način izvršitve dejanja (uporabljeno sredstvo in način njegove uporabe, lokacija, število in intenziteta udarcev, vbodov, strelov ali drugih poškodb, tudi oddaljenost, od koder so bile poškodbe povzročene);. . ravnanje osumljenca pred in po dejanju;. . obstoj motiva za uboj;. . osebnostne značilnosti žrtve (intravertiranost), navade, obnašanje.. 3.4.1 Kraj in čas dejanja. Na sum umora kaže vsak nenavaden kraj, ki ga žrtev ni poznala ali bi dostop do njega zaradi določenih okoliščin povzročil žrtvi večje težave (pomanjkanje kondicije, neustrezna obutev ipd.). Kraj dejanja lahko postane sumljiv v kombinaciji s časom dejanja. Na umor lahko sklepamo, če se je žrtev v večernih urah vračala iz službe po daljši poti zaradi večje osvetljenosti in obljudenosti, truplo pa je bilo najdeno na poti, katere se je izogibala (Dvoršek, 2008).. 3.4.2 Način dejanja. Obstaja več elementov, na podlagi katerih lahko sklepamo na uboj. Prvi je izbor sredstva, ki je povzročilo smrt. Storilec, ki želi nekoga ubiti, bo izbral sredstvo, katerega delovanje najbolje pozna in mu je najlažje dostopno. Sredstvo je lahko spoznal med služenjem vojaškega roka, na delu, med izobraževanjem ali pa ga uporablja doma. Če žrtev sredstva ni poznala ali ni imela dostopa do njega, smo lahko prepričani, da gre za uboj. Večja kot je ubijalska moč sredstva (količina uporabljenega strupa, velikost uporabljenega noža), večja je verjetnost, da je šlo za namen storilca, da žrtev ubije. Tudi odsotnost ubijalskega sredstva kaže na uboj, upoštevati pa moramo, da si je lahko naključni mimoidoči sredstvo (pištola, nož) prisvojil (Dvoršek, 2008). 20.

Pri zadušitvi so sredstvo izvršitve roke storilca. Ramljak (1999) piše, da med žrtvami zadušitev z rokami v visokem odstotku prevladujejo novorojenčki in majhni otroci, sledijo nemočne starejše osebe in alkoholizirane ter na druge načine omamljene osebe, katerih obrambna moč je znatno omejena. Poleg splošnih znakov zadušitve kot so povečano razbarvanje glave, izbuljene oči, iztegnjeni jezika, so pri podrobnem pregledu vidni tudi patognomonični znaki na vratu. Na sprednji strani vratu so najprej vidne modrice v krožni obliki, ki so nastale s pritiskom prstov, nato linearni zarezi odtisov nohtov. V večini primerov se zadušitev s sprednje strani izvrši z eno roko in takrat se nohti zarijejo samo na eni strani vratu. V nasprotju s tem se zadušitev od zadaj izvrši z obema rokama, modrice in odtisi nohtov (proti sprednji strani) pa so vidni na obeh straneh Adamovega jabolka, čigar hrustanec je zdrobljen. Drugi element predstavljajo število, lokacija in moč strelov, vbodov ali udarcev. Na uboj kaže več ubijalskih strelov v vitalne organe, streli na predelu, ki so samomorilcu nedosegljivi ali vbodi v prsa ali vrat. Tudi na podlagi obrambnih poškodb na rokah, ki so posledica ščitenja vitalnih delov telesa žrtve, lahko sklepamo na uboj. Intenziteto udarcev s topim predmetom presojamo glede na moč storilca. Udarjanje le s polovično močjo ne kaže na namen storilca, da žrtev ubije (Dvoršek, 2008). Modly (1998) razlaga, da položaj poškodb in sledi krvi na truplu kažejo na to, da je bila žrtev ali napadena iznenada, nepričakovano med spanjem, ali jo je storilec pred umorom omamil (žrtev je v neobičajnem ležečem položaju) ali pa se je umor zgodil med neposrednim fizičnim soočenjem. Naslednji element so lastnosti (fizična moč, višina - vbodi od zgoraj navzdol, desničar ali levičar - zadavljenje z eno roko, dober strelec-strel z večje razdalje, obvladanje veščin) storilca, na katere lahko sklepamo iz moči, lokacije in smeri poškodb ter oddaljenosti od žrtve. Iz trupla lahko sklepamo tudi o tem, kakšen je poklic storilca. Razrezano truplo kaže na mesarja, vozli pri vezanju trupla ali pritrjevanju uteži na truplo kažejo na mornarja ali gasilca, ugašanje ogorkov na telesu pa na sadista. Manjši vbodi ali vreznine v prsa ali vrat lahko pomenijo pritisk na žrtev, da bi izdala pomemben podatek (kje ima denar, dragocenosti). Isto velja za strele v mišično tkivo, če je bila žrtev predhodno zvezana, kasneje pa ubita z natančnim streklom. Zaživljenjske poškodbe različne intenzitete, povzročene s priložnostnimi predmeti, najdenimi na kraju dejanja in ki nimajo zveze z morilskim orodjem, kažejo na narkomana pod učinkom abstinenčne krize, ki je žrtev mučil, da bi od nje dobil denar ali dragocenosti. Pri posmrtnem obešenju sklepamo na umor glede na razporeditev mrliških lis, odsotnost kožnih gub s krvnimi podlivi na strangulacijski brazdi ter 21.

odsotnost blata in urina. Nekateri načini pa že po definiciji izključujejo samomor (zadušitev z eno ali obema rokama). Na zadušitev kažejo sledovi prstov in nohtov na vratu. Pri zadušitvi z eno roko je močno izražena sled palca na sprednji strani vratu, ki ima obliko krvnega podliva ali odrgnine. Zelo redki so primeri, ko je zadušitev povzročena s pritiskom bosega stopala na sprednjo stran vratu ležeče žrtve. Obstaja možnost, da pride do zadušitve ob (otroški) igri zaradi nesrečnih okoliščin (Dvoršek, 2008). Naloga preiskovalcev je, da iz okoliščin KD (izbira objekta ali žrtve, čas in kraj dejanja, uporabljeno sredstvo, način izvršitve, ravnanje storilca pred in po dejanju, sledi, ki so, ali jih ni na kraju dejanja) ugotovijo lastnosti storilca, saj je po tem iskanje osumljenca veliko lažje (Maver in soavtorji, 2004).. 3.4.3 Pripravljalna dejanja. Pripravljalna dejanja so lahko povezana s približevanjem žrtvi, z načinom izvedbe in prikrivanjem dejanja oziroma možnostjo vnovčenja koristi. Sem sodijo skritje ključa, da se žrtev ni mogla skriti ali odpeljati, puščanje odprtega okna, sklenitev visokega življenjskega zavarovanja med partnerjema neposredno pred dejanjem, nabava morilskega orodja ali pripomočkov, izključitev telefona, izposoja vozila, opazovanje žrtve in njenih navad, iskanje primernih mest za realizacijo uboja, namerno opijanje žrtve, grožnje ali najave osumljenca, da bo žrtev ubil. Kadar gre za načrtovan uboj, skuša storilec uboj prikriti tako, da skrije truplo ali pa skuša uboj prikazati kot samomor ali nesrečo. Če truplo skrije, odstrani tudi sledove uboja, ki pa niso vedno povezani s storilcem. Lahko jih odstranijo svojci, ker v zmoti mislijo, da je šlo za samomor, ki bi vrgel slabo luč na družino, zato položijo truplo v posteljo, ali pa je truplo našel nekdo, ki je bil z žrtvijo v slabih odnosih in se boji, da bo osumljen uboja (Dvoršek, 2008). Pri odkrivanju storilca so preiskovalcem v pomoč tudi psihični indici. Povezanost osebe z ubojem se lahko kaže, če oseba po najdbi žrtve preneha obiskovati gostinski lokal, rekreacijo ali kakšno drugo obliko druženja, če si nenadoma pusti rasti brado ali spremeni frizuro, nenavadno sodelovanje s preiskovalci ne glede na predhodne medsebojne konflikte, vnovčenje zavarovalnine takoj po smrti partnerja ali predolgo čakanje na dvig zavarovalne premije (Dvoršek, 2008). Psihično delovanje kaznivega dejanja na storilca je zapleten duševni proces, ki nastane iz razmerja storilca do kaznivega dejanja in njegovega strahu, da bo odkrit. 22.

Izjema so poklicni ali patološki morilci, ki nimajo občutkov krivde ali slabe vesti, psihične posledice KD pa so vidne tudi na njih, vendar na drugačen način: v krogu kriminalnih oseb (ali celo policistom, če jim dejanja ne morejo dokazati) se hvalijo o dobro izpeljanem poslu, vodijo skrivne dnevnike, za spomin na dejanje hranijo predmete ali dele telesa (Maver in soavtorji, 2004).. 3.4.4 Motiv Ugotavljanje in odkrivanje motiva v kazenskem in predkazenskem postopku pomeni ugotavljanje in odkrivanje tega, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, kdo ga je storil, katera dejstva to dokazujejo ter katera dejstva kažejo na povezanost med dejanjem, žrtvijo in storilcem. Pravilno ugotovljen motiv je za preiskovalce močan indic, ki usmerja potek preiskave. Slednja poteka v smeri iskanja storilca, ki je imel razlog oziroma motiv, da je storil kaznivo dejanje (Novak, 2002). Kadar ni mogoče ugotoviti nobenega. razumljivega. razloga. za. storitev. kaznivega. dejanja,. je. storilec. najverjetneje duševno bolna oseba. Najpogostejša psihotična motiva sta paranoidni strah pred žrtvijo in patološka ljubosumnost (Voglar, 1997, v Novak, 2002). Medtem ko se pri številnih KD motiv lahko predpostavlja (tatvine, vlomi, ropi, goljufije, posilstva), je pri preiskovanju umorov iskanje motiva bolj zapleteno in za preiskovalce toliko bolj pomembno, saj se s tem močno zoži tudi krog osumljencev. Po besedah kriminalista Kolenca pri nas prevladujejo družinski umori oziroma umori kot posledica družinskih težav, sporov, nesoglasij. Najpogostejši vzroki za to so ljubosumje, zavist, osebna uveljavitev, poskus trenutne nadvlade nad žrtvijo in ostalimi, ki so z žrtvijo kakorkoli povezani. Ravno motiv pa je tisti, ki preiskovalce pravilno usmeri v ožji krog osumljencev (osebni intervju, 13. 6. 2013). Včasih se kriminalistu zdi nek motiv tako nenavaden, da se mu zdi nemogoče, da bi normalen človek storil kaj takega. Obstaja nevarnost, da na dejanje gleda s svojega osebnega stališča oziroma lastne osebnosti. Zato mora pri iskanju motiva postopati empatično, se postaviti v kožo osumljenca in razmišljati z njegovega stališča (Modly, 1994). Nepoznavanje motiva uboja lahko predstavlja za preiskovalce nepremostljivo oviro, saj ima njegovo odkritje zelo veliko selekcijsko moč za zoževanje kroga možnih osumljencev. Motiv le redko odkrijemo že iz ogleda kraja dejanja in trupla. Najbolj prepoznavni so premoženjski motivi, ki se kažejo v izginotju denarja in drugih dragocenosti, mednje pa uvrščamo tudi situacije, ko storilec ubije žrtev zaradi 23.

pričakovane dediščine ali izplačane zavarovalnine. S fingiranjem premoženjskega motiva pa je tudi najlažje prikriti pravi motiv, zato je pomembno, da preiskovalci preverijo tudi druge možne motive. Med pogoste motive ubojev sodijo tudi seksualni (Dvoršek, 2008). Posebej velja omeniti fingiran oziroma zavajajoč motiv, ko storilec namenoma prilagodi sledi in okoliščine KD, da bi prikril pravi motiv in s tem preiskavo speljal v napačno smer. Storilec skuša umor prikazati kot samomor (lažno poslovilno pismo ipd.), umor iz koristoljubja kot nesrečo, umor iz maščevanja kot umor iz ljubosumnosti ipd. V takšnih primerih preiskovalci preverjajo predvsem osebe, ki bi imele navedeni motiv, pravi storilec pa se tako izmakne njihovi pozornosti (Maver in soavtorji, 2004). Razlikovati je treba med načinom (modus operandi) storitve in »podpisom storilca« oziroma »storilčevo vizitko«. Prvi se veže na aktivnosti za realizacijo uboja (izbor sredstva, onesposabljanje žrtve, udarjanje, zabadanje, davljenje) in prikritje uboja (transport na skrito mesto, obtežitev in metanje v vodo ali globoko jamo, sežig). Pri podpisu storilca pa gre za ritualno ravnanje storilca po dejanju, pri katerem osnovne poteze ostajajo iste, spreminjajo se le detajli (vstavljanje tujkov v telesne odprtine po smrti žrtve, slačenje žrtve in postavljanje v seksualno pozo, postavljanje golega trupla na vidno mesto ali v posteljo, britje spolovila, vreznine na določenih delih trupla, jemanje različnih predmetov za spomin). Čas izvrševanja ritualnih aktivnosti narašča z vsakim novim primerom (vsakič večje število vreznin). Seksualni sadizem, tj. spolno vzburjenje neke osebe, kadar drugi osebi povzroča trpljenje, se lahko razvije v (serijske) uboje iz sla. Na seksualnega sadista lahko sklepamo, če najdemo truplo s hudimi poškodbami v predelu genitalij, ki so bile povzročene, ko je bila žrtev še živa. Seksualni sadistični umor postane za storilca oblika zadovoljevanja spolnih potreb. Storilci vnaprej izberejo pripomočke, tehniko mučenja, kraj in primerne žrtve. Pri neorganiziranih storilcih so v ozadju psihične motnje, ki zameglijo dojemanje realnosti, nadomestijo ga halucinacije ali paranoično vedenje. Seksualno sadistična dejanja izvajajo šele na truplu žrtve, za žrtev pa izberejo osebo, ki je naključno prisotna v njihovi bližini. Na uboj iz maščevalnosti kažejo številne smrtne poškodbe na vitalnih delih telesa. V ozadju je lahko skrit ljubezenski motiv (zavrnitev, prevara), kjer se iz prizadetih čustev razvijejo najglobja maščevalna nagnjenja, ki se pokažejo v številu in intenziteti poškodb na truplu. Na naročen uboj kaže en sam natančen strel iz razdalje, hladnokrven uboj iz zasede s streli v glavo pred pričami, smrt zaradi aktiviranja eksploziva s strani tretje osebe, odsotnost 24.

kakršnihkoli identifikacijskih sledi ali trden in do potankosti izdelan alibi osebe, ki ima motiv. Na videz nelogične poškodbe, povzročene po smrti, kažejo na duševno neuravnoteženega storilca. Pri situacijsko pogojenih ubojih pogosto ni mogoče ugotoviti motiva na podlagi ogleda. S pomočjo najdenih sledov pa je mogoče rekonstruirati dogajanje pred ubojem, s tem pa lahko tudi določimo možne osumljence, ki so bili v kakršnem koli stiku z žrtvijo (Dvoršek, 2008). Čeprav so nekatere študije pokazale, da je kar 28 % storilcev v času storitve kaznivega dejanja bolehalo za določeno obliko depresije, ni dokazano, da je bila slednja vzrok za kazniva dejanja (West, 1965; po C.R. Hollin, 1989, v Štempelj, 2009). Pojavila so se ugibanja, da na storilca vplivajo negativni socialni dejavniki, kot so finančne težave ali dolgotrajno negativno partnerstvo. Takšno kaznivo dejanje navadno ni niti načrtovano niti zlobno (Lawson, 1984; po C.R. Hollin, 1989, v Štempelj, 2009). Unipolarna. depresija. povzroča. slabo. razpoloženje. posameznika,. pretirano. samokritičnost, poskus samomora. Bolj zastrašujoče simptome, kot so pretirana razdraženost, nespečnost, pretirana samozavest, povzroča bipolarna depresija. Iz tega lahko sklepamo, da je lahko oseba z bipolarno depresijo nevarnejša za svojo okolico kot pa oseba, ki trpi za unipolarno depresijo (Štempelj, 2009). Konzumiranje alkohola vodi do spremembe razpoloženja in obratno. Depresivne osebe so bolj nagnjene k uživanju alkohola, agresivni alkoholiki pa imajo več socialnih posledic, vključno s kriminalnimi dejanji. Agresivni napadi na majhne, nepomembne, zunanje povode so mogoči tudi brez akutne opitosti, ker se zmanjša zmožnost kritičnega presojanja, logičnega povezovanja in afektivne-intelektualne kontrole, hkrati pa je prisotno tudi moralno propadanje osebnosti (Kozarić – Kovačić, 1996).. 3.5 Drugi sledovi na kraju dejanja S prej omenjenimi sledovi preiskovalci iščejo odgovor na vprašanje, kaj se je zgodilo, in tako skušajo razjasniti trilemo uboj, samomor ali nesrečni dogodek. Najbolj zahtevni za razreševanje sta dilemi nasilna smrt ali samomor ter nasilna smrt ali nesrečni dogodek. Okoliščine, ki prepričljivo kažejo na nesrečno naključje, so lahko delo storilca. V sumljivih primerih, ko gre za dilemo uboj ali nesrečni dogodek ob padcih v vodo ali z velike višine, si lahko pomagamo z rekonstrukcijo, še večji pomen 25.

v takih primerih pa ima obdukcija. Preiskovalci morajo posebno pozornost nameniti negativnim okoliščinam, ki bi glede na ostale okoliščine morale biti na kraju, pa jih ni, ali pa so v neskladju, glede na domnevno verzijo dogajanja. Pomembne so lahko zaradi naklepnega delovanja storilca (prikrivanje umora), žrtve ali napačnih razlag indicev, ki jih najdemo pri ogledu. Druga vrsta sledov je povezana z vprašanjem, kdo bi lahko bil storilec. Eni imajo skromno sporočilno vrednost (desničar, številka čevljev), drugi močnejšo (vedel, da je žrtev dobila denar, vešč streljanja s pištolo z dušilcem). Nekateri kažejo na način delovanja (prihod na kraj z vozilom, iskanje priložnosti, ko bo žrtev sama, brisanje sledov), drugi na njegovo razmerje z žrtvijo (dve skodelici nakazujeta prijateljski odnos), tretji na znanje ali spretnosti (natančen vbod z injekcijsko iglo), druge lastnosti (fizična moč, višina) in navade (kajenje), četrti na poznavanje okoliščin, ki so povezane s krajem, časom in žrtvijo (Dvoršek, 2008). Preiskovalci morajo pregledati širšo okolico kraja dejanja, saj je lahko storilec med bežanjem izgubil predmete ali odvrgel morilsko orodje ali orožje. Na podlagi najdenih sledov s kraja dejanja lahko sklepamo na sledove na storilcu (praske na koži), njegovem vozilu ali oblačilih (okrvavljena). Zato pazimo na zunanji videz potencialnih osumljencev, pri hišni preiskavi pa iščemo taka oblačila. Pomembni so tudi predmeti, ki jih je žrtev imela pri sebi in ker jih nima več, domnevamo, da jih ima storilec. Na kraju pa lahko najdemo tudi prstne sledove ali mikrosledove, ki omogočajo analize DNK, ali odtise čevljev z individualnimi karakteristikami podplatov ter tako identificiramo storilca (Dvoršek, 2008). Rossmo (2009) opozarja, da problem niso analize dokazov, temveč njihova napačna interpretacija. DNK dokazuje le prisotnost na kraju dejanja, krivda pa se dokazuje z drugimi dokazi. Maver (1994) opozarja, da se v konkretnih primerih preiskovanja kaznivih dejanj pojavlja velik razkorak med kriminalistično teorijo in prakso. Uporabnih sledov na kraju dejanja in žrtvi je vse manj, kar preiskovalcem onemogoča odkritje storilca in dokazovanje krivde. Nekatere vrste sledov se redko pojavljajo v zapisnikih o ogledu ter da se tudi tisti odkriti ne izkoristijo v celoti. Med najdenimi sledovi prevladujejo sledi prstnih odtisov, malo je krvnih, mikro in drugih sledov. Krivdo za to je mogoče pripisati tako teoriji z idealnim opisom situacije na kraju dejanja kot tudi delu preiskovalcev, ki si premalo prizadevajo najti uporabne sledi ali pa so pri tem nespretni, nestrokovni ali premalo kreativni. V zgodovini lociranja in razvoja prstnih odtisov na truplih ni bilo najdene metode, ki bi redno prinašala rezultate. Občasni uspehi so bili doseženi z nanašanjem 26.

magnetnega praška direktno na kožo trupla, kjer so se pokazale uporabne sledi. Priporočljiv pristop k lociranju in razvoju latentnih odtisov na truplu je lepilno dimljenje. Trupla se ne sme zamrzniti, dokler ni dimljeno in ga je treba obravnavati že na samem kraju dejanja, da se ohranijo odtisi in prepreči njihovo brisanje (Swanson, Chamelin in Territo, 2003). Poseben problem v praksi predstavlja iskanje in zavarovanje mikrosledov, ki niso vidni s prostim očesom, so pa stvarni dokazi, ki povezujejo storilca s KD. Nemogoče je, da bi storilec izvršil KD, ne da bi pustil mikrosledov na kraju dejanja ali pa jih nevede odnesel s seboj. Pri izzivanju teh sledov ima ključno vlogo kriminalistična tehnika s pomočjo miselne rekonstrukcije. Mikrosledove je potrebno vztrajno iskati, najti, ustrezno zavarovati in shraniti, strokovno interpretirati in uporabiti v dokazne namene (Modly, 1991).. 3.6 Kriminalistično (psihološko) profiliranje Na podlagi analize sledov o storilcu, ugotovitev sodnomedicinskih preiskav in poznavanjem osebnostnih značilnostih žrtve lahko izdelamo psihološki profil storilca, ki poteka v več korakih. Iz podrobnega pregleda kraja dejanja lahko sklepamo na okoliščine vedenja storilca, iz diferencialne analize poškodb na duševno stanje storilca po dejanju, pomembna pa je tudi ugotovitev, ali je storilec žrtev presenetil in ali se je žrtev upirala. Kaj je sprožilo morilski odziv pri storilcu, lahko sklepamo iz miselne rekonstrukcije dogajanja. Oceniti je potrebno, ali je storilec dejanje načrtoval ali se je zgodilo spontano. Podrobno je treba proučiti tudi osebnost žrtve (eksplozivnost,. nesramnost,. maščevalnost,. hitra. jeza).. Če. bodo. rezultati. sodnomedicinskih preiskav pokazali, da je storilec žrtev pred smrtjo zabadal ali udarjal v nevitalne dele in se ob mučenju spolno izživljal, bomo sklepali na sadista. Večje število morilskih vbodov, strelov ali udarcev kaže na strah storilca, da bi žrtev preživela in ga prepoznala. Pri serijskih morilcih je posebej uporaben identificiran »podpis storilca«. Za izdelavo kvalitetnega profila, ki ga potrebujemo za pripravo ustrezne taktike razgovora z osumljencem, potrebujemo kvalitetno bazo podatkov. Posebna oblika kriminalističnega profiliranja je geografsko profiliranje, saj se je pokazalo, da serijski morilci (tudi roparji in posiljevalci) izbirajo žrtve na podlagi določenih. geografskih. karakteristik,. povezanimi. z. določenimi. prostorskimi. strukturami. Storilec najpogosteje deluje v okolju, kjer biva ali dela, saj to okolje najbolje pozna in se v njem počuti najbolj varnega (Dvoršek, 2008).. 27.

3.7 Sodnomedicinske preiskave Sumljive smrti obravnavata tako kriminalistična kot sodnomedicinska znanost. Kriminalista zanima sled krvi z vidika njene lokacije in morfologije, da bi lahko ugotovil položaj žrtve v času prizadejane poškodbe, sodnomedicinskega strokovnjaka pa z vidika barve, izsušenosti ali primesi, na podlagi česar ugotavlja njeno starost in vire kontaminacije. Iste sledove in predmete obravnavata iz različnih zornih kotov (Dvoršek, 2008). Odnos med obema znanostma je najbolj izrazit pri kaznivih dejanjih zoper življenje in telo. Razmejitev je pomembna za področje kriminalistične tehnike, zlasti pri strelnih poškodbah in pri ugotavljanju vzroka poškodbe ali smrti. Kriminalisti morajo poznati. temelje. sodne. medicine,. da. lahko. spremljajo. in. razumejo. delo. sodnomedicinskih izvedencev, slednji pa osnove kriminalističnega preiskovanja, da preiskovalcem svetujejo in jih usmerjajo pri preiskovanju (Maver in soavtorji, 2004). Sodna obdukcija se odredi na podlagi sumljivih okoliščin ob najdbi trupla in zajema pregled vseh zunanjih in notranjih delov mrtvega telesa. Rezultati obdukcije so lahko zelo pomembni za izvršitev rekonstrukcije dejanja, ki naj bi potrdila domneve o načinu uporabe sredstva uboja, poziciji storilca in žrtve pred dejanjem, ravnanju storilca po dejanju in drugih pomembnih okoliščin za preiskavo. Obdukcija se odredi, če so ugotovljeni naslednji indici (Dvoršek, 2008: 73): . če obstajajo sledi nasilja;. . če je smrt nastopila po poškodbi;. . če se je po zaužitvi hrane pojavilo bruhanje, driska, bolečine, nezavest in kasneje smrt;. . če je šlo za zdravo odraslo osebo;. . če umrlemu ni bila nudena zdravniška pomoč ali ugotovljena bolezen;. . če je smrt nastopila na samem, brez očividcev.. S sodnomedicinsko preiskavo naj bi dobili odgovore na naslednja vprašanja (Dvoršek, 2008: 73): . vzrok smrti;. . ali je bila smrt nasilna;. . vrste poškodb in s kakšnim sredstvom so bile povzročene;. . mehanizem nastanka poškodbe; 28.

. katere poškodbe so nastale v času, ko je bila žrtev še živa, katere so agonalne in katere posmrtne;. . kdaj je nastopila smrt in bolezni umrlega.. Glede na vidne sledove davljenja na vratu je mogoče sklepati o sredstvu izvršitve, razen v primeru, ko je žrtev zadavljena z golimi rokami. Iz modric je mogoče ugotoviti širino, površinsko strukturo sredstva in ali je bilo večkratno uporabljeno ter zvito. Površinskih sledov na vratu ni, če se zadušitev izvrši z mehkimi materialni ali najlonskimi nogavicami. V takih primerih so sledovi davljenja vidni na podkožnih tkivih, kar razkrije sodna obdukcija (Korajlić, 2008). Poleg poškodb ostanejo tako na žrtvi kot tudi na storilcu biološke sledi kože, las in dlak ter vlaken. Pri storilcu je sledove mogoče najti na oblačilih in rokah oziroma za nohti, zato je pomembno, da se mu prepreči umivanje rok, ki bi sicer uničilo sledi (Modly, 1991). Ugotavlja se tudi prisotnost alkohola in prepovedanih drog v krvi ter drugih strupenih snovi. Za odgovore na zgornja vprašanja mora sodnomedicinski strokovnjak poznati rezultate kriminalistične preiskave (sredstvo, s katerim so bile povzročene poškodbe, kraj poškodbe), kriminalist pa rezultate sodnomedicinske preiskave (Dvoršek, 2008).. 3.8 Posebnosti zbiranja obvestil Na kraju dejanja je običajno prisotnih veliko ljudi. Nekateri so naključni mimoidoči, drugi so prisostvovali dejanju, tretje na kraj privede radovednost. Vsi nimajo za preiskovalce pomembnih informacij, zato treba med njimi poiskati tiste, ki bi lahko vedeli karkoli v zvezi z dejanjem, storilcem ali žrtvijo. Očividce oziroma priče treba izprašati čim prej in jih med sabo ločiti, da ne bi kasneje zaradi medsebojnega vpliva nehote spreminjali svoje izjave. Zbiranje obvestil od oseb, ki bi z informacijami pripomogle k razjasnitvi sumljive smrti in identifikaciji ter prijetju osumljenca, poteka že pred ogledom, še bolj intenzivno pa po njem. Temeljito je treba izprašati prvega očividca, ki mora natančno opisati spremembe po najdbi trupla (oživljanje, sprememba položaja zaradi oviranja prometa ali vodnega toka in drugi razlogi), svoje gibanje in gibanje reševalcev v okolici trupla, spremembe na oblačilih, predmetih ob truplu ter poškodbe, ki so nastale s premikanjem (če je žrtev poskušala izgovoriti kakšno besedo ali kaj napisati, če se je oklepala kakšnega predmeta). Zelo pomembno je tudi temeljito zbiranje podatkov o osebnosti žrtve in njene preteklosti. Za preiskovalce so še posebej zanimive spontane izjave, ko prisotni na kraju dejanja 29.

komentirajo smrt žrtve. Priporočljivo je, da se med ljudi zunaj zavarovanega območja vrine policiste v civilu. Glasni komentarji preiskovalcev so lahko škodljivi za uspešno preiskavo, zlasti v podeželjskem okolju. S »kanvasom« ali poizvedovanjem od vrat do vrat lahko pridemo do podatkov o očividcih, okoliščinah, povezanih z dejanjem, približnem času dogodka oziroma smrti, identiteti umrlega, njegovih navadah ter motivu (Dvoršek, 2008). Stare (1998) opozarja, da je pri izvajanju »kanvasa« zelo pomembna temeljitost. »Kanvas« je treba včasih tudi ponoviti ali ga razširiti na druga območja, da bi našli spregledano osebo ali osebo, ki ni želela govoriti. Za njegovo izvajanje je dobro izbrati kriminaliste, ki jih primer zanima, ali tiste, ki so preizkušeno uspešni pri tovrstnem poizvedovanju.. 3.9 Načrtovanje preiskovanja in pomen verzij Preiskovanje mora od prvega trenutka potekati metodično in po načrtu. V nasprotnem primeru ni mogoče objektivno, vsestransko in popolno odkrivanje, preiskovanje in dokazovanje KD (Vodinelić, 1984, v Hajšek, 2011). Obseg in zahtevnost načrtovanja sta pogojena z zapletenostjo primera, pri tem pa si načrtovalci pomagajo tudi z verzijami. Ob poznavanju motiva je načrtovanje lažje, zato so tudi začetne načrtovalske aktivnosti po opravljenem ogledu usmerjene v iskanje motiva (Dvoršek, 2008). Stare (1998) opozarja, da morajo biti odgovornosti in pristojnosti preiskovalcev vnaprej določene. Ključno je, da se vzpostavi neposredna odgovornost posameznih članov. Preiskovalci morajo biti poimensko imenovani in seznanjeni s svojo odgovornostjo. Verzije so osnovna podpora za določanje smeri preiskovanja ter osnova za organizirano preiskovanje. Njihovo število je odvisno od količine zbranih informacij. Sprva je njihovo število večje zaradi manjše količine informacij, potem se zbiranje in preverjanje informacij zmanjšuje (Dvoršek, 2008). Maver (1997) pravi, da so temelj za sestavljanje verzij in načrtovanje preiskovanja zlata vprašanja. Pet vprašanj (kaj, kdaj, kje, kako in s čim se je zgodilo) se nanaša na objektivno stran kaznivega dejanja, dve (kdo je storilec in zakaj je storil dejanje) pa na subjektivno. Na podlagi postavljenih verzij se preiskovalci oblikujejo v delovne skupine in zbirajo ter preverjajo informacije na podlagi osnovnih verzij umor – samomor (nesrečni 30.

dogodek) ali pa se oblikujejo v delovne skupine, ki opravljajo določene naloge, ne glede na verzijo. Zbrane informacije se sistemizirajo glede na lokacijo pridobivanja (iz delovnega ali bivalnega okolja žrtve, kraja najdbe trupla) ali potencialne osumljence (že znani storilci, osebe, ki so bile v konfliktu z žrtvijo). Iz zbranih podatkov mora biti natančno razvidno, katere osebe so bile izprašane in ali so bile njihove izjave preverjene. Obširen dosje s pregledno strukturo je tako mogoče spremljati in dopolnjevati tudi v primeru več let trajajoče preiskave (Dvoršek, 2008).. 3.10 (Operativna) kriminalistična analitika Kriminalistična analitika je veda, ki se ukvarja z identifikacijo in omogočanjem vpogleda v povezave med podatki o KD, njihovih storilcih in žrtvah ter policijskih postopkih preiskovanja in sodnih postopkih (Maver in soavtorji, 2004). Za preiskovanje krvnih deliktov je pomembnejša operativna raven, saj kriminalistične operativne analize omogočajo identifikacijo in pregled soodvisnosti med podatki in informacijami o predmetu in poteku preiskave. Analiza primera krvnega delikta vključuje naslednje postopke (Dvoršek, 2008: 82): . kronologija dogajanja (dejavnost žrtve in potencialnih osumljencev v kritičnem času, nasprotujoče si izjave, alibiji);. . identifikacija glavnega kroga oseb in njihovih povezav z žrtvijo (sorodniki, prijatelji, partnerji);. . identifikacija legalnih in nelegalnih dejavnosti žrtve za ugotavljanje motiva;. . analiza telefonskih komunikacij in finančnih tokov;. . obdelava najverjetnejše hipoteze, ko imamo potencialnega osumljenca (motiv, povezanost z žrtvijo, prednosti, ki jih je izkoristil, sostorilci);. . celovita analiza primera (v primeru, ko sprotno analitično delo in preiskovalne aktivnosti niso dale usmeritev za nadaljnje preiskovanje).. 3.11 Dokazovanje Kriminalistična preiskava se konča s predložitvijo ustreznih dokazov, da je določen osumljenec storil kaznivo dejanje uboja. Ti se lahko nanašajo na objektivne elemente kaznivega dejanja (da je določen osumljenec s svojim ravnanjem povzročil nasilno smrt) ali na subjektivne (naklep, malomarnost, zmota). Ločimo materialne (sledovi krvi na oblačilih ali predmetih žrtve, sledovi krogel in tulcev, sredstvo 31.

izvršitve, listine), do katerih pridejo preiskovalci z analizo sledov s kraja dejanja in s primerjalno analizo sledov, najdenih na kraju dejanja in pri osumljencu, ter osebne (izjave prič, zagovor obdolženca, izvedensko mnenje) dokaze (Dvoršek, 2008). Čeprav veliko avtorjev poudarja vedno večji pomen materialnih dokazov, v praksi še vedno prevladujejo osebni dokazi. Oboji imajo svoje prednosti in pomanjkljivosti, ki jih je potrebno poznati in upoštevati ter se tako izogniti morebitnim napakam. Glavna značilnost osebnih dokazov je njihova neposrednost. Pri teh je namreč potrebno le ugotavljanje verodostojnosti izjave (ali je resnična ali ne), pri materialnih dokazih pa je nujno tudi logično sklepanje (Maver in soavtorji, 2004). Na drugi strani Golja (2007) pravi, da je forenzični dokaz kot materialni dokaz veliko bolj zanesljiv kot tisto, kar izpovejo priče, ali kot samopriznanje. V demokratičnih družbenih sistemih je forenzični dokaz nepogrešljiv za uspešno zaključen sodni proces in pravično kazen. Evidenca najodmevnejših primerov pri nas kaže, da se sodni procesi končajo v korist obrambe, če obtožnica ni podprta s forenzičnim dokazom. Kolenc pravi, da so materialni dokazi najpomembnejši dokazi in so tudi temelj morebitne obsodilne sodbe oziroma oprostilne obsodbe v primeru pomanjkanja le-teh ali nepravilnem pridobivanju ali zavarovanju. Na pravilnem in zakonitem iskanju ter zavarovanju materialnih dokazov dejansko temelji ves predkazenski in kazenski postopek (osebni intervju, 13.06.2013). Dober preiskovalec mora v naprej predvideti, kako bo obramba skušala tak dokaz izpodbijati. Zato je potrebno vse dokaze vključiti v potek kazenskega postopka, kar zahteva tesno sodelovanje z državnim tožilcem. Sledovi, najdeni na ali pri osumljencu, so dokaz o njegovi prisotnosti na kraju dejanja ali stiku z žrtvijo, ne pa dokaz, da je osumljenec tudi storilec. Za lažje opravljanje rekonstrukcije dejanja si morajo. preiskovalci. natančno. zabeležiti. izjavo. osumljenca,. pridobiti. sodnomedicinsko mnenje o nastanku poškodb in zagotoviti sodelovanje osumljenca. Z rekonstrukcijo se potrdi ali ovrže zagovor osumljenca o dogajanju v času, ko je prišlo do smrtnih poškodb, opravi se tudi v drugih primerih, ko ni mogoče uskladiti najdenih sledov in izjav prič z zagovorom osumljenca. Materialne dokaze pri ali na osumljencu iščejo preiskovalci tudi pri hišni ali osebni preiskavi, zanju se smejo odločiti šele, ko imajo dovolj indicev, da bodo te sledove tudi našli. Nekatere preiskovalne situacije onemogočajo najdbo materialnih sledov zaradi vremenskih razmer, ker je minilo veliko časa, ali pa je naročeni morilec sledove odstranil. V primerih, ko je bilo. 32.

dejanje storjeno na samem brez očividcev, lahko edini dokaz predstavlja priznanje storilca pred preiskovalnim sodnikom, v katerem bi navedel tiste podrobnosti uboja, ki jih lahko pozna le storilec. Zato v takih primerih podrobnosti o dogajanju ne smejo priti v javnost (Dvoršek, 2008). Ni večje napake od obsodbe nedolžnega človeka. Ko je storjena prva napaka, je možnost vseh nadaljnjih napak večja, zato je najtežje priznati prav prvo napako. Najpogostejši razlogi za napačne obsodbe so lažno pričanje, slabo zbrani in predstavljeni znanstveni dokazi, zamenjava identitete in ovaduhi v priporu. Poleg tega pa tudi lažne obtožbe, ki izhajajo iz zlonamernosti, maščevanja, upanja za pridobitev koristi, slabega emocionalnega ali mentalnega stanja osebe, želje po vzbujanju pozornosti itd. Zato je potrebno preveriti zgodovino življenja priče in temeljito analizirati dokaze. Izjave je nujno treba primerjati z znanimi dejstvi, saj zbrani osebni dokazi niso dovolj za obsodbo. Glavni razlog napačnih obsodb je napačno identificiranje storilca s strani očividca (Rossmo, 2009).. 3.12 Uporaba prikritih preiskovalnih ukrepov V primeru naročenega uboja, ko gre za razmerje naročnik – storilec – žrtev, klasična kriminalistična metodika preiskovanja krvnih deliktov ni uporabna. Prvi selekcijski mehanizem je alibi, saj čvrst alibi osebe, ki je imela motiv, okrepi sum uboja. Prikriti preiskovalni ukrepi se lahko izvajajo le zoper znane osumljence, zato je treba najprej ugotoviti motiv za uboj in kdo bi lahko imel tak motiv. Naročeni uboji so značilni predvsem za organizirane kriminalne združbe. Dva osnovna motiva za naročen uboj iz kriminalnega podzemlja sta (Dvoršek, 2008: 88): . odstranitev osebe, da bi se lahko začela, nadaljevala ali zaključila načrtovana kriminalna aktivnost (izsiljevanje, neuspeli poskus podkupovanja);. . odstranitev osebe zaradi neizpolnjene obveznosti do kriminalne združbe, suma nezanesljivosti ali napredovanja po hierarhični lestvici.. Prikrite preiskovalne ukrepe (nadzor telefonskih pogovorov, tajno policijsko delovanje, tajno sledenje itd.) uporabimo, ko smo s klasičnimi preiskovalnimi metodami prišli do osumljenca, naročnika ali izvajalca. S tem težko pridemo do materialnih dokazov, več možnosti je, da oseba med komuniciranjem izda podrobnosti, poznane le storilcu. Če se storilec morilskega orodja ali orožja ni znebil, imamo tudi možnost navideznega odkupa. Največja ovira pri uporabi teh ukrepov je. 33.

dejstvo, da izvajalci prihajajo iz tujine, zato se lahko preiskovalci osredotočijo le na naročnike (Dvoršek, 2008).. 3.13 Izvedenstvo Zakon o kazenskem postopku v 248. členu določa, da se sodni izvedenec odredi, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje (Zakon o kazenskem postopku, 2012). Izvedensko mnenje ima trojni namen: -. da se naročniku kot laiku, ki ne razpolaga s potrebnim strokovnim znanjem razumljivo razložijo že ugotovljena dejstva,. -. da se dejstva, ki naročnika zanimajo, raziščejo v okviru metod svoje stroke,. -. da na podlagi ugotovljenih dejstev odgovori na vprašanja, ki zanimajo naročnika (Smrkolj, 1993, v Zupan, 2009).. Psihološka in druga izvedenska mnenja s področja duševnega zdravja se uporabljajo za razširitev spoznanj o različnih psiholoških pojavih, s katerimi se srečujejo strokovnjaki v pravu, za ocenjevanje psihičnih funkcij udeležencev sodnih procesov, za razlago preteklega in napovedovanje prihodnjega ravnanja ter pri psihološkem svetovanju. Podajanje izvedenskega mnenja ni jasno definiran postopek, temveč zahteva prilagajanje glede na pogoje, namen in konkretne cilje (Benedik, 2004, v Pavšič Mrevlje, 2011). Mnenje navadno vključuje: -. intervju s preiskovancem za pridobitev biografskih podatkov in opazovanje posameznikovega vedenja;. -. intervju z ljudmi, ki so v stiku s preiskovancem in ki so imeli stik z njim v specifični situaciji (žrtev, priča, policist ipd.);. -. psihološko testiranje;. -. drugi viri: zdravstvena (psihiatrična) poročila, posameznikovo delovanje v šolskem ali službenem okolju ter na drugih področjih (Pavšič Mrevlje, 2011).. Za pošteno sojenje mora obtoženec razumeti, da je obtožen, česa je obtožen in sodelovati v sodnem procesu (Pavšič Mrevlje). Po 265. členu Zakona o kazenskem postopku se psihiatrični pregled obdolženca sme odrediti, če nastane sum, da ob storitvi kaznivega dejanja ni bil prišteven zaradi duševne motnje ali duševne manj 34.