Ekonomski odnosi med EU in Afriko : diplomsko delo

DIPLOMSKO DELO. EKONOMSKI ODNOSI MED EU IN AFRIKO. Kandidatka: Vanja Vrstovšek Študentka rednega študija Številka indeksa: 81549698 Program: univerzitetni Študijska smer: splošna ekonomija Mentor: doc. dr. Žan Jan Oplotnik. Šentjur, oktober 2006.

Za mentorstvo, strokovno pomoč in moralno podporo pri izdelavi diplomskega dela se iskreno zahvaljujem mentorju doc. dr. Žanu Janu Oplotniku. Vso zahvalo tudi vsem ostalim, ki so mi vsa študijska leta potrpežljivo stali ob strani..

2 PREDGOVOR Afrika je danes najrevnejša celina na svetu, delež revnega afriškega prebivalstva pa se povečuje. Slabo upravljanje države je bilo največkrat povezano s preteklim avtoritativnim sistemom vladanja in razširjeno korupcijo, ki je povzročala krajo državnega premoženja in pomoči. Razen tega so bogati naravni viri zaznamovali Afriko kot celino z največjo stopnjo negotovosti in civilnih konfliktov. Kljub široko razširjeni stagnaciji kontinenta je stanje v posameznih afriških državah zelo obetajoče. Največji pečat na razvoj afriške celine je pustila evropska civilizacija, ki dandanes sodeluje z Afriko v okviru Evropske Unije (v nadaljevanju: EU). Zaradi privlačnih zalog energije in surovega materiala je afriški trg za EU zelo privlačen, zato želi na tem področju utrditi trgovinske in razvojne vezi. Tako se pojavlja v vlogi največje trgovinske partnerice afriških držav, hkrati pa jim zagotavlja dve tretjini razvojne pomoči. Po drugi strani Afrika potrebuje pomoč pri razvoju, pri čemer ji EU pomaga s posebnim sistemov preferencialnih trgovinskih sporazumov. Vse afriške države, razen Libije, imajo z EU sklenjene partnerske sporazume v okviru evro-sredozemskega partnerstva, Cotonou sporazuma in sporazuma o trgovinskem razvoju in sodelovanju. Ti sporazumi ne zajemajo le trgovinske ter tradicionalne finančne in tehnične pomoči, ampak tudi gospodarske in druge reforme, podporo za infrastrukturo ter zdravstvene in izobraževalne programe. V središču pozornosti vseh treh sporazumov je zmanjšanje in postopna odprava revščine, trajnostni razvoj in postopna integracija afriških držav v svetovno gospodarstvo. Sodelovanje z EU je sicer bistven pogoj za razvoj afriškega gospodarstva, vendar nezadosten. Afrika mora postati glavni akter v lastnem razvoju, saj je drugače kakršnakoli zunanja podpora EU brez pomena. Nadalje je zaradi kompleksnosti afriškega gospodarstva potreben celovit pristop na vseh področjih hkrati ter ob istem času. Namen diplomskega dela je predstaviti pomen trgovinskega in političnega sodelovanja med EU in Afriko ter opredeliti vlogo integracij tako na regionalni kot tudi globalni ravni. Razen tega namenja EU afriškim državam finančno-razvojno pomoč, pri čemer želimo opredeliti njen pomen pri razvoju afriškega gospodarstva. Po uvodni predstavitvi diplomskega dela bomo v drugem poglavju zgodovinsko opredelili zametke sodelovanja med EU in Afriko, razkrili vzroke nazadovanja afriške celine in označili vlogo EU pri razvoju Afrike. Sledilo bo tretje poglavje, v katerem bomo opisali instrumente sodelovanja med obema celinama, ki lahko bistveno pomagajo pri napredku Afrike. Tako bomo analizirali formalne odnose v okviru evro-sredozemskega partnerstva ter Cotonou sporazuma in podrobneje razložili njegove novitete. Nadalje bomo označili pomen integracij, političnega dialoga na kontinentalni osnovi in obravnavali tri skupine držav, katerim je potrebno posvetiti posebno pozornost. V četrtem poglavju bomo posvetili pozornost izzivom in priložnostim, katerih uresničenje je odvisno od uspešnosti in prizadevanja sodelovanja med EU in Afriko, še posebej pa od afriške samoiniciative pri uresničevanju lastnih interesov..

3 KAZALO 1 UVOD ......................................................................................................................................5 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave...............................5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve.......................................................................................6 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave...............................................................................7 1.4 Predvidene metode raziskovanja ...................................................................................7 2 EVROPSKA UNIJA IN AFRIŠKA CELINA......................................................................8 2.1 Institucije EU in zunanji odnosi v okviru SZTP...........................................................8 2.2 Afriška celina, njen razvoj in mednarodno sodelovanje............................................11 3 INSTRUMENTI SODELOVANJA MED AFRIKO IN EU .............................................18 3.1 Cotonou partnerski sporazum......................................................................................18 3.2 MEDA .............................................................................................................................24 3.3 Razvoj političnega dialoga na kontinentalni osnovi ...................................................26 3.4 EPA .................................................................................................................................27 3.5 Indikativni programi.....................................................................................................29 3.6 Regionalna integracija in sodelovanje .........................................................................30 3.6.1 Pomen regionalnih integracij in sodelovanja za afriško gospodarstvo ....................30 3.6.2 Afriške regionalne gospodarske skupnosti ...............................................................31 3.7 Posebni odnosi................................................................................................................33 3.7.1 Najmanj razvite države.............................................................................................33 3.7.2 Močno zadolžene revne države ................................................................................35 3.7.3 Neobalne države .......................................................................................................38 4 IZZIVI IN PRILOŽNOSTI SODELOVANJA MED EU IN AFRIKO ..........................39 4.1 Politična stabilnost.........................................................................................................40 4.2 Gospodarski razvoj .......................................................................................................44 4.2.1 Trgovina in turizem ..................................................................................................44 4.2.2 Kmetijstvo in varnost preskrbe s hrano ....................................................................47 4.2.3 Investicije in privatni sektor .....................................................................................49 4.2.4 Transportna, telekomunikacijska in vodna infrastruktura ter energetika ................53 4.2.6 Finančne storitve in bančništvo ................................................................................54 4.2.5 Znanstvena, tehnološka in raziskovalna infrastruktura ............................................56 4.3 Socialni in človeški razvoj ter izobraževanje in usposabljanje .................................56 4.4 Odprta vprašanja ..........................................................................................................59 4.4.1 Migracije...................................................................................................................59 4.4.2 Okolje in ekologija ...................................................................................................60 4.4.3 Enakost med spoloma in emancipacija žensk...........................................................61 5 SKLEP ...................................................................................................................................62 6 POVZETEK ..........................................................................................................................64 SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC ................................................................................66.

4. SEZNAM LITERATURE IN VIROV...................................................................................68 SEZNAM TABEL ...................................................................................................................76 SEZNAM SLIK .......................................................................................................................76 PRILOGE.

5 1 UVOD 1.1 Opredelitev področja in opis problema, ki je predmet raziskave V diplomski nalogi bom raziskovala področje ekonomskih odnosov in mednarodnega sodelovanja Evropske unije z Afriško celino oz. njenimi državami. Za Evropo oz EU, je sodelovanje z Afriko ena izmed prioritet, katere korenine segajo globoko v preteklost (obdobje kolonializma). Danes se EU, kot postkolonialna sila ponovno vrača na Afriško celino, predvsem z namenom vzpostavitve enakopravnega partnerstva, ki prinaša obojestranske koristi. Menim, da je tema privlačna predvsem zaradi njene aktualnosti v tem časovnem obdobju. Afriško ozemlje je široko, saj sega od mediteranskih, predvsem z nafto in turizmom bogatih arabskih držav, do centralne Afrike, bogate s surovinami a politično izredno nestabilnega področja, do juga, kjer Južnoafriška republika predstavlja eno izmed razvitejših ekonomij, sicer razvojno zaostale celine. Še pred dvajsetimi leti je v večini afriških držav prevladoval sistem diktature. Danes se uveljavlja demokratični sistem, a vendar so še vidni znaki korupcije, nasilnih konfliktov, neučinkovita birokracija ter pomanjkanja administrativnih in organizacijskih kapacitet. Posledično se takšna nasprotovanja kažejo v nestabilnem vodenju države in humanitarni krizi, kar pa je velika ovira pri trajnostnemu razvoju in seveda pri vsakršnih poizkusih dolgoročnega in stabilnega trgovinskega sodelovanja med državami znotraj celine in z EU, kot geografsko in zgodovinsko pomembne partnerice posameznih afriških držav. Glede na opisano je mirno in stabilno okolje v Afriki vsekakor predpogoj za kontinentalni razvoj in je bistven tudi za varnost in prihodnost v Evropi. Poleg trgovinskega sodelovanja je Afrika namreč eden izmed velikih potencialnih virov delovne sile, ki se podaja v EU z željo po zaposlitvi in boljšem življenju. EU poizkuša pomagati sosednjemu kontinentu tako na področju financiranja, razvojne pomoči kot tudi razvoja trgovanja in ostalih oblik partnerstev. EU je afriški glavni trgovinski partner, hkrati pa zagotavlja več kot polovično financiranje razvojne pomoči. Afriška ekonomska politika v pomenu liberalizacije trgovine je prepogosto predpogoj za finančno pomoč EU. Afrika bi morala imeti svojo neodvisno pravico sprejemanja odločitev. Veliko trgovinskih ovir je že bilo odpravljenih, vendar so potrebni novi predlogi za še nadaljnje zmanjšanje teh ovir. Ovire pa se pojavljajo tudi pri izkoriščanju finančne pomoči, saj se nemalokrat zgodi, da je pomoč EU neučinkovita, ukradena ali izgubljena. EU mora skupaj z ostalimi mednarodni darovalci pomoči izboljšati način dostavljanja te pomoči. Glede formalnih odnosov EU in Afriških držav, lahko izpostavimo dve regionalni skupini, to sta t.i. AKP in MEDA. Z začetkom novega tisočletja pa se je začelo nadaljevanje dialoga med EU in Afriko v smislu celostnega pristopa. Rojevajo se nova strateška partnerstva s celotnim kontinentom osnovana na skupnih namenih in vrednotah. Nov dialog se opira na strategije, ki bodo zmanjšale in postopoma odpravile revščino ter postopoma integrirale države v razvoju v globalno ekonomijo ter dosegle cilje trajnostnega razvoja. Razen tega.

6 bodo okrepile politične, ekonomske in socialno kulturne odnose med EU in Afriko ter prispevale k pravičnejši demokraciji, ustvarjanju pravne države in spoštovanju človekovih pravic. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen predlagane diplomske naloge je predstaviti pomen trgovinskega in političnega sodelovanja EU z afriško celino ter njenega integriranja v svet tako na regionalni kot na globalni ravni. V začetku 21. stoletja je proces globalizacije korenito spremenil svet. Pojavlja se ogromno potencialnih priložnosti za vsakogar, a hkrati povečuje razkorak med razvitimi in nerazvitimi. Izjemnega pomena je vključevanje manj razvitih držav v proces globalizacije. Ta ideja je postala aktualna predvsem v zadnjem desetletju, čeprav so njeni zametku vidni že davno prej. Vsesplošna integracija v Evropi ter tudi po ostalem delu sveta je vzpodbudila tudi afriške države k intenzivnejšemu sodelovanju. Poleg tega je moj namen analizirati finančno-razvojno pomoč, ki jo EU namenja Afriškim državam v stiski, na drugi strani pa s tem dosega svoje namene širjenja lastnih mednarodnih interesov. Glavni cilj diplomske naloge je analiza ekonomskih in tudi političnih odnosov EU in Afrike ter njenih držav. Podrobneje bom predstavila in analizirala instrumente sodelovanja med EU in Afriko, predvsem tiste, ki naj bi prispevali k zmanjšanju revščine in trajnostnemu razvoju v Afriki. V tem kontekstu bom analizirala pomen regionalnega sodelovanja in integriranja, vlogo partnerskih dogovorov, namen preventivnega preprečevanja konfliktov ter obravnavala poseben odnos do močno zadolženih držav, najmanj razvitih držav in neobalnih držav. V nadaljevanju si kot cilj postavljam interpretacijo različnosti in kompleksnosti afriškega gospodarstva, ki predstavlja velike izzive in priložnosti za bodoče investitorje ter donatorje. V tem smislu se bom osredotočila predvsem na možnosti držav članic EU, ki se pojavljajo ali se bodo pojavili kot partnerji v prihodnje. Celotno situacijo bom ocenila na podlagi razvoja odgovorne in uspešne politike, gospodarskega razvoja, socialnega in človeškega razvoja ter ostalih področij, ki vplivajo na razvoj v Afriki. Sodelovanje z EU je bistvenega pomena za afriško celino, saj lahko le s tujo pomočjo zgradi trdne temelje uspešnega gospodarstva in odprtega političnega vladanja. Kakorkoli, to ni zadosten pogoj. Afrika mora namreč sama ustvariti pogoje za razvoj, saj je drugače kakršnakoli zunanja podpora EU neuspešna. Vsekakor so za optimistični razvoj potrebne drzne poteze Afrike in zunanjega sveta hkrati. Potreben je torej celovit pristop na vseh področjih hkrati ter ob istem času..

7 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavljam, da pisarna za publikacije Evropske Skupnosti objavlja natančne in verodostojne informacije o dejanski finančni pomoči afriškim državam in o ostalih ukrepih EU. V nadaljevanju predpostavljam, da bo v primeru pravočasne izvedbe vseh ukrepov zmanjšanja in postopne odprave revščine in v sodelovanju z zunanjim svetom, še posebej z EU, ter v skladu z dogovorjenimi instrumenti, afriško gospodarstvo postopoma zaživelo. Pri pripravljanju diplomske naloge se bom večinoma omejila na uporabo spletnih virov, ki jih navaja Evropska komisija, ali na ostale vire Evropske komisije, ki jih je mogoče dobiti v tiskani obliki. Ti viri so tudi edini, ki podrobneje poročajo o raziskovalni tematiki. Nadalje so podatki o gospodarskih odnosih Afrike s preostalim delom sveta in EU večinoma podani v izbranih skupinah, kot so države podsaharske Afrike, severna Afrika in Bližnji Vzhod, Mediteranske države, skupina AKP ipd. S tega vidika bom v diplomskem delu v analizo odnosov med Afriko in EU na določenih odsekih vključila tudi odnose z nekaterimi neafriškimi in neevropskimi državami, pri čemer bom izpostavila le pomen afriških držav in držav članic EU. V nadaljevanju se bom omejila le na ekonomske odnose Afrike, glavnih Afriških držav in EU ter njenih članic z največjim deležem trgovinskega sodelovanja z Afriškimi državami. EU je sicer afriški glavni trgovinski partner in hkrati glavni darovalec finančne pomoči, vendar je za Afriko ključnega pomena tudi sodelovanje z ostalim delom sveta. 1.4 Predvidene metode raziskovanja V diplomski nalogi bom uporabila dinamično makroekonomsko raziskavo, saj bom analizirala afriško gospodarstvo kot celoto in vpliv EU nanj ter proučevala uspešnost po posameznih segmentih. Prav tako bom analizirala ekonomske odnose z dinamično raziskavo, saj bom proučevala procese nastajanja in širjenja sprememb uspešnosti afriške ekonomije pred začetki strateških partnerstev z Evropo s stanjem množičnega sodelovanja in integriranja. Pri pisanju naloge bom uporabila predvsem analitični pristop ter poizkušala razjasniti vzroke ekonomskih pojavov in ugotoviti njihovo medsebojno odvisnost. V tem okviru se bom omejila na metodo uporabe induktivnega sklepanja. Zaključke in nove rešitve bom pridobila s sintezo in povzemanjem stališč aktualnih besedil s tega področja. Poleg navedenega pristopa bom analizirala tudi v okviru deskriptivnega pristopa in sicer metode deskripcije ter zgodovinske metode, saj sem kot temelj odnosov med obema kontinentoma upoštevala partnerske dogovore sklenjene v preteklosti. Prav tako sem upoštevala ugotovitve, ki so rezultat subjektivnega tolmačenja..

8 2 EVROPSKA UNIJA IN AFRIŠKA CELINA 2.1 Institucije EU in zunanji odnosi v okviru SZTP EU ima edinstven institucionalni okvir, ki se razlikuje od drugih mednarodnih organizacij. Evropska komisija (2005a, 3-4) razlaga, da države članice EU ostanejo neodvisne suverene države, vendar svojo suverenost združujejo, da pridobijo moč in svetovni vpliv, kakršnih nobena od njih ne bi mogla imeti samostojno. Združevanje suverenosti v praksi pomeni, da države članice del svojih pooblastil pri odločanju prenesejo na skupne institucije EU, ki so jih ustanovile, tako da se o posebnih zadevah skupnega interesa lahko demokratično odloča na evropski ravni. Pooblastila in naloge institucij so zapisana v pogodbah1, ki so temelj za vse, kar počne EU. Določajo tudi pravila in postopke, ki se jih morajo institucije EU držati. EU uporablja institucije Evropskih skupnosti. Pogodba Evropske Skupnosti je predvidevala pet glavnih institucij EU, med katere uvršča Evropsko Komisijo (EK), Evropski Parlament, Svet EU, Sodišče in Računsko Sodišče. Nekateri avtorji uvrščajo v širši institucionalni okvir tudi Evropski svet, ki ga predvideva Pogodba o EU (Grilc in Ilešič 2001, 154). Na splošno so v proces odločanja EU vpletene tri glavne institucije EU. Svet EU2 kot glavni organ za sprejemanje odločitev, Evropski parlament, ki zastopa državljane EU, ti pa ga neposredno volijo ter EK, ki se zavzema za interese Unije kot celote. Ta institucionalni trikotnik oblikuje politike in zakone, ki se uporabljajo po vsej EU. Načeloma EK predlaga nove zakone, medtem ko jih Parlament in Svet sprejemata. Evropski parlament opravlja tudi demokratični nadzor nad vsemi institucijami EU in je skupaj s Svetom pristojen za proračun EU. Kot izvršilni organ EU je EK odgovorna za upravljanje in izvajanje politik, vodenje programov, porabo finančnih sredstev ter skupaj s Sodiščem evropskih skupnosti zagotavlja pravilno uporabo zakonodaje EU v vseh državah članicah. Prav tako zastopa EU na mednarodnem prizorišču in je odgovorna za pogajanje o mednarodnih sporazumih v imenu EU. Svet EU je poleg že omenjenih nalog zadolžen za usklajevanje širših gospodarskih politik držav članic, sklepanje mednarodnih sporazumov med EU in drugimi državami ali mednarodnimi organizacijami, razvijanje skupne zunanje in varnostne politike ter usklajevanje sodelovanja med nacionalnimi sodišči in policijskimi organi v kazenskih zadevah. S slednjim se ukvarja Svet za pravosodje in notranje zadeve, ki želi ustvariti enotno območje svobode, varnosti in pravice znotraj meja EU (EK 2005a , 12-23). Večina teh nalog se navezuje na področje Skupnosti (ES), kjer so se države članice odločile prenesti pooblastila pri odločanju na institucije EU, in predstavlja prvi steber EU. Na področjih zunanje in varnostne politike ter pravosodja in notranjih zadev želijo posamezne 1. Pariška pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo (ESPJ) iz leta 1951, Rimska pogodba o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS) in Evropska skupnost za atomsko energijo (Euratom) iz leta 1957. Te tri ustanovitvene pogodbe so bile naknadno spremenjene z Enotnim evropskih aktom (1986), s Pogodbo o ustanovitvi EU (1992), z Amsterdamsko pogodbo (1997) in s pogodbo iz Nice (2001) (ibid., 5-6). 2 Svet EU ne smemo zamenjevati z Evropskim svetom. Predsedniki držav in/ali vlad držav članic do štirikrat na leto zasedajo skupaj s predsednikom EK kot Evropski svet. Ta zasedanja na vrhu določajo splošno politiko EU in rešujejo vprašanja, ki niso bila rešena na nižji ravni (med ministri na navadnih zasedanjih Sveta) (ibid., 14)..

9 nacionalne vlade ohraniti neodvisen nadzor, kar omejuje vlogi Parlamenta in EK. Kljub temu, da države članice niso združile suverenosti na teh področjih, lahko veliko pridobijo s sodelovanjem pri teh zadevah. Tovrstno medvladno sodelovanje, kjer je Svet glavni forum, predstavlja drugi in tretji steber EU (ibid., 15, 16). Ključni sta tudi vlogi Sodišča evropskih skupnosti, ki varuje evropska načela pravne države, in Evropskega računskega sodišča, ki preverja financiranje dejavnosti EU. Delo institucij podpirajo še drugi organi. Odbor regij zastopa regionalne in lokalne organe, medtem ko Ekonomsko-socialni odbor zastopa civilno družbo, delodajalce in delojemalce. Naložbene projekte EU financira Evropska investicijska banka, ki z Evropskim investicijskim skladom pomaga majhnim podjetjem. Upravljanje z evropsko monetarno politiko je zaupano Evropski centralni banki. Nezanemarljivi sta tudi vlogi Evropskega varuha človekovih pravic, ki preiskuje pritožbe o nepravilnostih institucij in organov EU ter Evropskega nadzornika za varstvo podatkov, ki varuje zasebnost osebnih podatkov posameznikov. Poleg tega so bile za opravljanje tehničnih, znanstvenih in upravljavskih nalog ustanovljene posebne agencije, specializirane za delovanje na področjih nekaterih skupnih politik EU (ibid., 4). Institucije EU imajo veliko zaslug za to, da je Evropi uspelo oblikovati in spraviti v tek sistem, ki je prinesel dolgotrajen mir na to področje. Kljub temu se bodo morale spričo vedno večjega obsega nalog, ki jih bodo izvajale v rastoči EU, ustrezno prilagoditi. Grilc in Ilešič (2001, 153) opozarjata prav na njihovo dinamičnost. Vloga evropskih institucij se spreminja, pri čemer nekatere med njimi pridobivajo na račun drugih vedno večje pristojnosti. Na nekaterih področjih ima EU izključno zakonodajno pristojnost, kar pomeni, da njena zakonodaja prevlada med zakoni držav članic in tako vse države sledijo skupnim pravilom. Eno izmed teh področij se nanaša na skupno zunanjetrgovinsko politiko3 (SZTP). SZTP je pomemben del EU že od njenih začetkov iz leta 1957. Bobek in Živko (2002, 4-5) razlagata njen začetek delovanja, ki je potekal vzporedno z oblikovanjem skupnega in kasneje notranjega trga. S podpisom Sporazuma o ustanovitvi Evropske gospodarske skupnosti (EGS) v Rimu se je prvotnih šest držav članic zavezalo odpraviti carine pri medsebojnem trgovanju in prilagoditi svoje carinske stopnje do tretjih držav skupni carinski tarifi. Tako je bila leta 1968 dosežena carinska unija z izjemo nekaterih občutljivih izdelkov. Prav tako so se v tem času prenašale pristojnosti za carinske zadeve od držav članic na ES. V 80. letih se je začel postopek trgovanja znotraj ES poenostavljati in se uspešno zaključil leta 1988 z uvedbo enotne upravne listine in sestavljene nomenklature. Najpomembnejša sprememba pa je bila uspešna izvedba notranjega trga leta 1993, ki ne zahteva niti carinskih formalnosti niti carinskega nadzora medsebojnega trgovanja, medtem ko pogoje menjave z nečlanicami uravnava SZTP.. 3. Common commercial policy..

10 Slednja zavezuje članice k enotnemu pristopu pri trgovinski politiki s tretjimi državami. V skladu s 113. členom Rimske pogodbe mora vsaka nova država članica sprejeti skupno carinsko tarifo do tretjih držav, skleniti skupne carinske in trgovinske sporazume, sprejeti enotne stopnje liberalizacije, izvozno politiko ter stopnje zaščite (v primeru dampinga ali subvencij) (ibid.). Področje delovanja SZTP se širi, kar vpliva na uporabo vedno širšega institucionalnega okvira. Bobek in Živko (2002, 2) navajata, da je bila SZTP včasih v domeni nacionalnih držav, medtem ko je od leta 1968 v domeni EK. Da je SZTP vse pomembnejša kaže dejstvo, da sta se pred približno petnajstimi leti s SZTP ukvarjala le dva oddelka EK, danes pa kar sedem4. SZTP si prizadeva za pravičnejšo vključitev držav v razvoju (DVR) v mednarodni trgovinski sistem na multilateralni, bilateralni in unilateralni ravni. EK (2004, 12) razlaga aktivno vključevanje EU znotraj Svetovne trgovinske organizacije (STO) v določitev pravil za multilateralni sistem globalne trgovine. Trgovinska pravila so multilateralna, medtem ko je sama trgovina bilateralna, zato je EU razvila mrežo bilateralnih trgovinskih sporazumov s posameznimi državami ali regijami po svetu. Pomembna značilnost SZTP je kompleksna hierarhija preferenčnih trgovinskih sporazumov, ki obsegajo različne oblike (enostranske preference, carinske unije, prostotrgovinska območja) in nihanje obsega proizvodov in stopnje preference (Bobek in Gusel 1998, 153). EU je na področju, kjer so nekatere države članice EU zgodovinsko povezane s svojimi bivšimi kolonijami, razvila poseben preferencialni sistem pri sklepanju zunanjetrgovinskih sporazumov. Govorimo o področjih Sredozemlja in Afrike, ki sta bogata z zalogami energije in surovega materiala, a potrebujeta pomoč pri razvoju. EU je energijsko odvisna od teh držav, po drugi strani pa je njihov največji trgovinski partner in donator pomoči, zato želi na teh področjih utrditi trgovinske in razvojne vezi ter uveljaviti svoj politični vpliv (Harrop 2000, 261). Razen tega daje EU unilateralne preference pri uvozu izdelkov s poreklom iz DVR v okviru splošnega sistema preferencialov (SSP). Slednji nudi nižje carine oziroma popolno odpravo carin pri uvozu iz 178 DVR na trg EU. Shema EU nudi posebne ugodnosti 50-im najmanj razvitim državam in državam, ki spoštujejo človekove in delavske pravice ter standarde, povezane s trajnostnim razvojem. Krepitev teh norm je pomemben faktor gospodarskega razvoja manj razvitih držav. Sistem ne nudi preferenc pri izvozu osnovnih kmetijskih proizvodov ali surovin iz DVR, ampak je namenjen spodbujanju razvoja predelovalne industrije. Kadar dana država doseže določeno raven konkurenčnosti, je po sistemu gradacije izločena iz ugodnosti v okviru SSP. Sheme SSP se izvajajo v 10 letnih ciklusih, krajša obdobja znotraj ciklusa pa opredeljujejo posamezne uredbe Sveta. Sedanji ciklus velja za obdobje od 2006 do 2015 (MG 2005, 1-3).. 4. To so: Generalna direkcija (oddelek) za zunanje zadeve, za trgovino, za razvoj, za podjetja, za kmetijstvo, za konkurenco ter za davke in carinsko unijo (ibid.)..

11 Prednosti trgovine za vse EU je z 20% globalnih uvozov in izvozov največji trgovec na svetu in potemtakem močno odvisna od mednarodne trgovine, zato si prizadeva za njeno odprtost, tako blaga kot tudi storitev. Povečana trgovina bo verjetno pospešila svetovno rast, omogočila potrošnikom širši spekter proizvodov, medtem ko bo konkurenca med uvozi in lokalnimi proizvodi znižala cene in dvignila kvaliteto. EU verjame, da lahko globalizacija prinese gospodarske koristi za vse (tudi za DVR), vendar le pod pogojem, da so sprejeta ustrezna pravila na multilateralni ravni in ob prizadevanju integrirati DVR v svetovno trgovino (EK 2004, 11, 12). EU pomaga DVR z boljšim kratkoročnim dostopom do njenega trga in jim omogoča več časa za odprtje njihovih lastnih trgov za evropske proizvode. Več kot le trgovina Trgovinska politika EU je tesno povezana z njeno razvojno politiko. Obe se združita, ko EU prevzame svoj delež odgovornosti za pomoč DVR pri spopadu z revščino. EK (2004, 6, 9) razlaga, da sta se razvojna pomoč in sodelovanje, prvotno koncentrirani v Afriki, v sredini sedemdesetih razširili še drugod po svetu. Vedno je osnovni namen podpreti trajnostno rast in razvoj v partnerskih državah, tako da imajo le-te vire za reševanje in izkoreninjenje revščine. 2.2 Afriška celina, njen razvoj in mednarodno sodelovanje Kljub dalj časa trajajočim odnosom Afrike z Bližnjim Vzhodom je največji pečat na razvoj afriške celine izmed vseh regij sveta pustila prav evropska civilizacija z izvajanjem suženjstva in kasnejšim imperializmom (Mazrui 1982, 112). Kolonizacija in evropski imperializem Prve stike Afričanov z Evropejci je v 15. stoletju povzročil prihod Portugalcev na obale afriške celine. Skupaj z ostalimi evropskimi trgovci so iskali predvsem dragocene kovine in kasneje tudi poceni delovno silo. V drugi polovici 16. stoletja so Portugalci vladali nad afriško obalo, dokler jih niso izpodrinili Nizozemci z mogočnim ladjevjem. Največji pečat na Afriko pa so pustili Francozi in Angleži v drugi polovici 17. stoletja (Ki-Zerbo 1977, 201-206). Na začetku 19. stoletja je bila Afrika izčrpana od štiristo let trajajoče trgovine s sužnji, ki se je v tem času postopoma ukinjala. V drugi fazi kolonizacije so se Evropejci začeli ponovno zanimati za Afriko predvsem iz ekonomskih razlogov. Na podlagi velikih dobičkov v trgovini s sužnji je lahko evropska trgovina sama financirala svoja podjetja in razvila različne veje predelovalne industrije, katerih uspeh je pomenil začetek velike industrializacije. Na plantažah so potrebovali vedno manj afriških delavcev, ker so jih zamenjali s poljedelskimi stroji. Delavce pa bi lahko uporabili v Afriki, da bi Evropi priskrbela surovine, katere je nujno potrebovala. Prav tako bi lahko v Afriki ustvarili nov trg in ga preskrbeli z evropskimi industrijskimi izdelki. Zaradi vse živahnejše trgovine so Evropejci vdrli v notranjost afriške celine (ibid, 216-217, 395-396)..

12 V drugi polovici 20. stoletja so se začeli podjarmljeni temnopolti narodi prebujati. Odločilni preobrat v afriški zgodovini je povzročila druga svetovna vojna, ki je oslabila Evropske sile. V ospredje sta stopili ZDA in Rusija, ki sta se zavzeli za afriško neodvisnost. V veliko pomoč je bila tudi ustanovitev Združenih narodov (ZN) leta 1945, ki je podprla razvoj afriškega nacionalizma (ibid., 461-464). Vzroki za neuspeh afriškega gospodarstva Ob razpadu evropskih imperijev so se bivše kolonije povsod po svetu začele pripravljati na neodvisnost, pri čemer je Afrika zaradi bogatih naravnih virov in obsežne rodovitne zemlje na začetku vzbujala najmanj skrbi za razvoj. Commission for Africa (2005, 25, 106) navaja rast povprečnega dohodka v zgodnjih šestdesetih letih, medtem ko je le-ta zaradi krize v sedemdesetih in osemdesetih letih močno padel. Danes je Afrika najrevnejša celina na svetu, delež revnega prebivalstva pa se celo povečuje. Kar polovica ljudi v Afriki živi z manj kot enim ameriškim dolarjem na dan (leta 1970 le desetina), medtem ko je povprečna življenjska doba komaj 46 let in prav tako pada. Vzroki za neuspelo gospodarsko rast v Afriki so zapleteni, a če vse skupaj posplošimo, lahko izpostavimo dva ključna dejavnika: slabo upravljanje in neugodna geografija. Commission for Africa (2005, 105-108), ki je opravila natančnejšo analizo na tem področju, ugotavlja politične, strukturne, okoljske in tehnološke ter človeške vzroke za stagnacijo afriške celine. Slabo upravljanje je bilo največkrat povezano z avtoritativnim sistemom vladanja in razširjeno korupcijo, ki je povzročala krajo državnega premoženja in pomoči. Razen tega so bogati naravni viri (nafta, diamanti…) zaznamovali Afriko kot celino z največjo stopnjo negotovosti in civilnih konfliktov. Konflikti sestavljajo enega izmed afriških začaranih krogov, saj razvoj ni možen brez miru in ni miru brez razvoja. Strukturni razlogi nazadovanja te celine sestavljajo nov niz začaranih krogov. Zgodovina Afrike je geografske probleme še poslabšala. V kolonialnem času so bile železnice in ceste zgrajene za prevoz rudnin in ostalih surovin iz notranjosti celine do pristanišč in nadalje do Evrope. Notranjost celine in povezava z vzhodom je ostala v večji meri nepovezana. Rezultat so ogromni transportni stroški, a denarja za infrastrukturo na tem področju ni. Politične ovire vplivajo na gospodarski razvoj. Razen tega je delitev Afrike na današnje države potekala po interesih Zahodnih dežel. Mnoge tradicionalne skupnosti so bile razdeljene med dve ali celo več držav oziroma so bile različne skupine, mnogokrat sovražniki, združene v nemirni državi (primer genocida v Ruandi leta 1994). Vsi ti problemi vplivajo na slabo investicijsko klimo, saj se okoli 40% prihrankov nahaja v tujini. Bistvena napaka afriških vodij je bila, da niso diverzificirali proizvodnjo. Danes je večina afriških držav odvisna od zelo majhnega števila proizvodov in sprememb cen teh proizvodov, preboj na nova tržišča pa je težji kot kdajkoli prej (ibid., 25-26, 108-110). Poleg navedenih problemov se Afrika sooča še z nizko kmetijsko produktivnostjo, medtem ko je njeno okolje občutljivo in izpostavljeno podnebnim spremembam. Omenjeni dejavniki so skupaj s hitro rastjo prebivalstva vplivali na precejšen odliv ljudi v mesta. Urbanizacija v Afriki poteka hitreje kot drugje po svetu, kar povzroča silne pritiske na investicije v infrastrukturo (oskrba z vodo, sanitarije…). Zaradi pomanjkanja infrastrukture živi kar 72% mestnega prebivalstva v revnih predelih mest. Razen tega sta slaba.

13 gospodarska rast v sedemdesetih in osemdesetih letih ter servisiranje dolga oslabila sredstva namenjena izobraževanju in zdravstvu (ibid., 27, 111-112). Osnovno šolo tako obiskuje samo šest od desetih otrok. Afriko pa so najhuje prizadele nalezljive bolezni, zlasti HIV/AIDS, malarija in tuberkuloza, in samo leta 2004 je aids v podsaharski Afriki pokončal več kot dva milijona ljudi in okužil dodatne tri milijone (EC 2005b, 5). Brez delovanja bolnic in šol težje pridobimo zdrave in izobražene delavce, ki so pogoj za gospodarsko rast. Prav tako brez gospodarske rasti ni sredstev za investiranje v šole in bolnice. Tako je Afrika ujeta v nov začaran krog. Tretjak (2004, 8) dodaja izkoriščevalsko pomoč Afriki, ki naj bi ohromila njihovo domače gospodarstvo in prinesla koristi le posojilodajalcem. Industrijski svet je s krediti financiral izvoz svojega blaga v Afriko in povečeval svoje kapacitete. Afrika se je pri tem tako zadolžila, da ni več kreditno sposobna in ne more redno odplačevati niti obresti za dolgove. Vse te dolgove poskušajo vrniti s trgovino, toda se ta ne razvija dovolj hitro. Kljub široko razširjeni stagnaciji kontinenta je stanje v posameznih afriških državah zelo obetajoče. V letu 2003 je gospodarska rast v kar 24 državah podsaharske Afrike presegla 5% (Commission for Africa 2005, 105). Potrebno se je zavedati, da je Afrika raznolika celina z več kot 50 državami in veliko mešanico ljudi, kultur, gospodarstev, zgodovine in geografije. S tega stališča ne moremo pričakovati le eno rešitev za celoten kontinent. Afrika v odnosu do EU Afrika je z razvitim svetom razvila odnose predvsem na področju trgovine, pomoči in posojil. Podobne odnose goji tudi z EU. Razen tega povezujejo Evropo in Afriko skupna zgodovina, prepletanje kultur in skupni cilji. Odnos med Afriko in EU se je iz bolečih kolonialnih ureditev razvil v trdno in enakopravno partnerstvo na podlagi skupnih interesov, medsebojnega priznavanja in odgovornosti. Evropo in Afriko povezujejo trdne trgovinske vezi, zaradi katerih je postala Evropa največji trgovinski partner afriških držav, njen vpliv pa se iz leta v leto povečuje (glej sliko 1). V letu 2005 je izvoz Afrike5 na trg EU znašal 45.632 milijard evrov in je predstavljal 26,71% celotnega izvoza Afrike. Še večji delež je predstavljal uvoz iz EU, ki je z 52.730 milijardami evrov pomenil 30,38% celotnega afriškega uvoza. Ti rezultati postavljajo EU na mesto največje uvozne partnerice in druge največje izvozne partnerice Afrike. Trgovina med EU in Afriko je izrednega pomena za Afriko, vendar obrobnega pomena za EU. Kljub temu njena se pomembnost povečuje (glej sliko 2), čeprav v precej manjših relativnih vrednostih. Izvoz EU na afriški trg je leta 2005 z 48.841 milijardami evrov pomenil 4,6% celotnega izvoza EU, medtem ko je delež uvoza iz afriških držav znašal 4,5% celotnega uvoza EU oziroma 52.869 milijard evrov v absolutnem znesku (European Commission – Trade issues 2006c, 1-2).. 5. Zaradi omejenega dostopa do podatkov trgovinskega sodelovanja EU z Afriko bomo na tem mestu pojmovali Afriko v okviru sodelovanja EU s skupino AKP, katera zajema večino držav afriške celine (48 držav), vendar pa vključuje tudi države Pacifika in Karibov..

14 Slika 1: TRGOVANJE SKUPINE AKP Z EU V OBDOBJU 2001-2005 (izraženo v 1000 milijardah evrih). 60. 0. 50. -2. 40. -4. 30. -6. 20. -8. 10. -10. 0. -12 2001. 2002. 2003. 2004. 2005. uvoz. izvoz. trgovinska bilanca. Vir: European Commission – DG Trade 2006c, 2.. Slika 2: TRGOVANJE EU S SKUPINO AKP V OBDOBJU 2001 – 2005 (izraženo v 1000 milijardah evrih). 60. 0. 50. -1 -2. 40. -3 -4 -5. 30 20. -6 -7. 10. -8. 0 2001. 2002. 2003. 2004. uvoz. izvoz. trgovinska bilanca. Vir: European Commission – DG Trade 2006c, 1.. 2005.

15 Iz tabele 1 je razvidno, da EU na afriški trg izvaža pretežno kmetijske proizvode (predstavljajo 6,91% izvoza vseh kmetijskih proizvodov EU), transportno opremo (6,72% celotnega izvoza transportne opreme EU) in nekmetijske surovine (6,38% celotnega izvoza nekmetijskih surovin EU). Po drugi strani pa iz Afrike uvaža predvsem kmetijske proizvode (pomeni 14,29% celotnega uvoza kmetijskih proizvodov EU), železo in jeklo (6,70% celotnega uvoza železa in jekla EU) ter energijo (6,45% celotnega uvoza energije EU). Tabela 1: TRGOVANJE EU Z AKP DRŽAVAMI V LETU 2005. skupine proizvodov Skupaj kmetijski proizvodi Energija nekmetijske surovine telekomunikacijska in pisarniška oprema tehnični stroji Transportna oprema Kemikalije tekstil in oblačila železo in jeklo. UVOZ EU IZ TRGA AKP IZVOZ EU NA TRG AKP milijoni delež celotnega milijoni delež celotnega evrov uvoza EU evrov izvoza EU 52.869 4,50 48.841 4,60 11.562 14,29 4.275 6,91 16.115 6,45 2.331 6,00 128 5,91 333 6,38 395 1.447 4.487 889 851 1.037. 0,25 2,00 4,55 0,95 1,21 6,70. 4.982 7.520 11.252 5.623 675 882. 5,24 4,58 6,72 3,44 2,05 4,17. Vir: European Commission – DG Trade 2006c, 8.. Evropo in Afriko povezujejo tudi znatni in predvidljivi tokovi pomoči. EU je postala njena daleč največja donatorka pomoči, saj znaša njena uradna razvojna pomoč (URP) 55 % celotne URP za Afriko (EK 2006b, 1). Razvite države prispevajo v povprečju 0,25% svojega bruto nacionalnega dohodka (BND), pri čemer je Afrika deležna večinskega deleža. Vendar ta delež v absolutni vrednosti (25-30 ameriških dolarjev letno na prebivalca) ne zadošča za napredek Afrike (Commission for Africa 2005, 116). V ta namen se je EU trdno zavezala, da bo pospešila napredek v smeri doseganja razvojnih ciljev novega tisočletja6 (MDG), ki so jih sprejeli ZN leta 2000 in so usmerjeni v znatno zmanjšanje revščine v vseh oblikah do leta 2015. EK (2006b, 3) navaja zavezo EU v okviru MDG z osredotočanjem na večjo in boljšo pomoč, večjo usklajenost politik za razvoj in večja prizadevanja v podporo Afriki.. 6. Millenium development goals (MDG): 1 odpraviti ekstremno revščino in lakoto, 2 doseči univerzalno osnovno izobraževanje, 3 vzpodbuditi enakopravnost med spoloma in emancipacijo žensk, 4 zmanjšati umrljivosti otrok, 5 izboljšati zdravje mater, 6 premagati HIV/AIDS in druge bolezni, 7 zagotoviti okoljsko uravnoteženost in 8 razviti globalno partnerstvo za razvoj (EC 2004, 16)..

16 EU je v letu 2005 zagotovila 43 milijard evrov URP. Nadalje se je strinjala, da bo še naprej povečevala svoj proračun za URP in v letu 2006 zagotovila 0,39% BND ter se zavezala novemu vmesnemu cilju za leto 2010 in sicer 0,51% BND (0,17% za nove države članice), da bi leta 2015 dosegla cilj 0,7% (nove države članice 0,33%), ki so ga določili ZN. Skupni prispevek EU bi tako leta 2010 znašal 0,56% BND. V absolutnem smislu to pomeni, da bi s to zavezo do leta 2010 letno zagotovili dodatnih 20 milijard evrov (EK 2006b, 4). EU je na dobri poti doseganja vmesnih ciljev (glej sliko 3). Predhodne napovedi kažejo, da naj bi stare članice EU že konec leta 2006 dosegla povprečje 0,42% BND pomoči, kar je nad povprečjem ostalih razvitih držav. Nadalje naj bi šest starih držav članic EU zagotovilo 0,7% BND ali več URP, štiri države okoli 6% BND, medtem ko se za ostale predvideva postopno letno povečanje. Prav tako je delovanje novih držav članic EU videti precej prepričljivo (EK 2006a, 3-8).. Slika 3: NAPOVEDI V DOSEGANJU VMENSNIH CILJEV URP EU. 0,54% 0,56%. 0,60%. URP kot % BND. 0,50%. 0,42% 0,44%. 0,40% 0,30% 0,20% 0,15%. 0,10%. 0,10%. 0,00% 2006. 2010. EU25 (skupni cilj 0,56%) EU15 (stare članice-skupni cilj 0,51%) EU10 (nove članice-skupni cilj 0,17%). Vir: EK 2006a, 7.. Samo razvojno sodelovanje ne bo zadoščalo za dosego MDG. Druge politike EU imajo bistveno vlogo pri pomoči Afriki za doseganje MDG, iz tega pa izhaja koncept »Usklajenost politik za razvoj«. EU se je strinjala, da bo 12 področij politik7 povezala s cilji in časovnih okvirom MDG, na teh 12 področjih pa sprejela posebne zaveze za usklajenost politik z razvojem, da bi zagotovila skladnost z MDG (EK 2006b, 4).. 7. Trgovina, okolje, podnebne spremembe, varnost, ribištvo, kmetijstvo, socialna razsežnost globalizacije, migracije, raziskave in inovacije, informacijska služba, transport, energija (ibid.)..

17 Polovico povečane URP namerava EU od leta 2006 dalje nameniti podsaharski Afriki (EK 2006a, 8). EU si želi svoja prizadevanja osredotočiti na Afriko, da bi Afričanom pomagala, da postanejo glavni akterji v lastnem razvoju, in da bi delovala kot katalizator za dodatno razvojno pomoč. EU si prizadeva vzpostaviti resnično partnerstvo, ki temelji na zrelih trgovinskih in političnih odnosih. Poleg splošne skrbi na socialno kohezijo in trajnostni razvoj tudi podpira mrežo, ki je potrebna za regionalno povezovanje med afriškimi državami in za trgovino na ravni jug-jug. Vzpostavila je tudi partnerstvo z Afriško unijo, njene institucije pa izvajajo ukrepe, kot je refinanciranje sklada mirovne pomoči (EK 2006b, 4). Predsedniki EK, Sveta in Parlamenta so decembra 2005 potrdili novo izjavo o razvojni politiki EU, »Evropsko soglasje o razvoju«, kjer so bili prvič na ravni EU opredeljeni skupne vrednote, načela, cilji in sredstva za izkoreninjenje revščine in dosego MDG. Nadalje je »Strategija za Afriko«, sprejeta prav tako decembra istega leta, pomenila prvo konkretno uporabo Evropskega soglasja o razvoju. Določa okvir za delovanje držav članic in EK v podporo afriškim prizadevanjem za dosego MDG, zlasti ob večji podpori za mir in varnost, upravljanje, infrastrukturo in trgovino (ibid., 5). EU in Afrika imata sklenjene različne sporazume, ki ne pokrivajo le trgovinske ter tradicionalne finančne in tehnične pomoči, ampak tudi gospodarske in druge reforme, podporo za infrastrukturo ter zdravstvene in izobraževalne programe. Zagotavljajo tudi okvir za politični dialog in vsebujejo klavzulo, ki omogoča, da EU suspendira ali odpove trgovino ali pomoč, če partnerska država krši človekove pravice. Od leta 2003 sporazumi vsebujejo tudi klavzulo,v kateri se njeni partnerji obvežejo k neširjenju orožja za množično uničevanje (EK 2004, 6). EU želi vzpostaviti območje proste trgovine s celotnim kontinentom postopno in z različno časovno dinamiko v okviru Cotonou sporazuma (države podsaharske Afrike), Evro-sredozemskega partnerstva (države severne Afrike) in sporazuma o trgovinskem razvoju in sodelovanju (Južna Afrika). MDG naj bi revne afriške države dosegle do leta 2015, vendar vmesno poročilo o napredku kaže, da jih je mogoče izpolniti šele v naslednjih 150 letih. Navkljub nezadovoljivim rezultatom kaže Afrika znake napredovanja. EU ima kot njen dolgoletni partner in bližnji sosed dobro izhodišče, da v tem procesu prevzame vodilno vlogo. Medtem ko Afrika oblikuje novo vizijo za prihodnost celine, mora EU na njen klic odgovoriti z enakim čutom za odgovornost in nujnost..

18 3 INSTRUMENTI SODELOVANJA MED AFRIKO IN EU Medtem ko smo v prejšnjem poglavju zgodovinsko opredelili začetek sodelovanja med Afriko in EU ter označili sedanjo vlogo EU pri razvoju Afrike, bomo v nadaljevanju pogledali njune formalne odnose v okviru različnih instrumentov. 3.1 Cotonou partnerski sporazum Petnajst držav članic EU je 23. junija 2000 podpisalo nov partnerski sporazum s 77 državami Afrike, Karibov in Pacifika (AKP) v Cotonou, glavnem mestu afriške države Benin. Cotonou partnerski sporazum pomeni največji finančni in politični okvir sodelovanja med severom in jugom (EK 2002a, 85-86). Danes sestavlja skupino AKP 79 držav (glej prilogo 1), od tega jih 48 izhaja iz podsaharske Afrike. Vse države, razen Kube, so podpisnice Cotonou sporazuma (ACP Secretariat 2005). Obnovljeno partnerstvo temelji na medsebojno povezanih stebrih politične dimenzije, ekonomskega, trgovinskega ter razvojnega sodelovanja. Sporazum je sklenjen za obdobje dvajsetih let in vsebuje klavzulo, ki dovoljuje revizijo vsakih pet let ter finančni protokol za vsako petletno obdobje (Europe - development 2005a). Vmesni pregledi omogočajo večjo fleksibilnost sistema in možnost sprotnega prilagajanja. Sodelovanje med današnjo EU in skupino AKP se je začelo z izražanjem solidarnosti držav podpisnic EGS, ki so se zavezale, da bodo prispevale k blaginji svojih bivših kolonij v Afriki ter čezmorskih držav in ozemelj. To so storile s konvencijama Yaounde I iz leta 1963 in Yaounde II iz leta 1969, kjer so zajamčile veliko finančno podporo francosko govoreči Afriki za izgradnjo infrastrukture in vzpodbudo dekolonizaciji8 (ECDPM 2001a, 1). Leta 1973 se je EGS pridružila Velika Britanija, vključno z državami Commonwealth. To je privedlo do podpisa širšega petletnega sporazuma leta 1975, imenovanega Lomé I. Istega leta je 46 držav podpisalo Georgetown sporazum, ki je ustanovil skupino AKP. Njen namen je bilo usklajeno sodelovanje in izvajanje sporazumov sklenjenih z ES (ACP Secretariat 2005). V obdobju od 1975 do 2000 so bili odnosi med EU in AKP državami urejeni s štirimi Lomé konvencijami, ki so urejale področje ekonomskega, trgovinskega in razvojnega sodelovanja ter so temeljile na tesnem, daljnosežnem in celovitem partnerstvu. Poleg finančnih tokov pomoči je EU odobrila AKP državam nerecipročne trgovinske preferenciale. Slednji zagotavljajo večini proizvodom9 iz AKP držav prost vstop na trg EU. Izjema so občutljivi proizvodi, ki so predmet skupne kmetijske politike EU. AKP države so bile zavezane le k upoštevanju klavzule največjih ugodnosti10 (MFN). Konvencije uvajajo tudi štiri blagovne 8. Problem so predstavljale francoske kolonije v Afriki, pri katerih bi izvoz v Francijo zaradi uvedbe carin pomenil takso na francoske naložbe in dobičke v tujini (Bobek in Živko 2002, 62). 9 Na trg EU vstopa s strani AKP držav kar 99% izdelkov brez carin in drugih taks. AKP države tako uživajo najbolj preferenčni vstop na trg EU v primerjavi z ostalimi partnerji EU (Bobek in Živko 2002, 64). 10 Most favoured nation clause oziroma MFN obvezuje pogodbene države, da veljajo vse tiste pravice, ki jih je katera izmed njih že priznala kaki tretji državi, tudi za obe pogodbeni državi. Ta klavzula torej izenačuje.

19 protokole, ki dovoljujejo prosti vstop na trg EU določeni količini izvoza sladkorja, banan, govedine in teletine ter ruma (Scadplus 2003a). Nadalje sta bila pomembni inovaciji instrumenta Stabex in Sysmin. Stabex je nudil finančno podporo v primeru poslabšanja javnih financ zaradi kratkoročnih nihanj izvoznih prihodkov določenih kmetijskih proizvodov (kakav, kava, čaj…). Podobno vlogo je igral Sysmin, le da je deloval na področju rudnin (Morrissey 2000, 7). Ob koncu hladne vojne je bila zaradi širjenja demokracije spremenjena prioriteta sodelovanja. Medtem ko so se prve tri Lomé konvencije ukvarjale predvsem z ekonomskim sodelovanjem, je konvencija Lomé IV posvetila večjo pozornost političnim zadevam in je z leti postajala vse pomembnejša (ECDPM 2001b, 1). Omenjene trgovinske preferenciale so lahko koristile le tiste AKP države, ki so izpolnjevale osnovne pogoje, ki so zahtevali status proizvoda s poreklom, pravilo o direktnem transportu in potrjeno poreklo s pisnim dokazilom imenovanim certifikat EUR 1 (Strle 1997, IV-6). Za pridobitev statusa proizvoda s poreklom mora biti proizvod v celoti pridobljen (ne vsebuje uvoženih sestavin) ali zadostno obdelan oziroma predelan (uvrščen v različne kategorije harmoniziranega sistema carin) v državah AKP. Izjema so postopki nezadostnih obdelav (pakiranje ipd.), ki lahko pridobijo status proizvoda s poreklom, kadar vrednost komponent brez porekla ne presega 15% franco tovarna cene proizvoda (pravilo tolerance) (EK 1999, 17, 25, 95). Bobek in Živko (2002, 63) dodajata, da za večino končnih izdelkov, delež sestavnih delov brez porekla ne sme preseči 40% franco tovarna cene izdelka. Lomé konvencije so v praksi pomenile uporabo zapletenih orodij s prevelikim številom ciljev, instrumentov in postopkov. Rezultat se je nemalokrat pokazal v daljših čakalnih dobah, zmanjšani učinkovitosti in spornem razvojnem učinku (ECDPM 2001a, 2). Kljub uspešnemu razvoju posameznih AKP držav in izboljšani dostopnosti do osnovnih storitev, je celotna situacija odsevala socialni propad držav ter naraščajočo stopnjo nasilja, kar je povzročalo humanitarne katastrofe. Od petdeset najmanj razvitih držav11 (LDC) jih je bilo kar enainštirideset iz skupine AKP (Pinheiro de Deus 1996). AKP države navkljub trgovinskim preferencam niso sledile splošnim trendom svetovne trgovine, saj je svetovni izvoz leta 1950 iz 7.1% padel na 1.7% v letu 2000. Podobna situacija je bila pri izvozu AKP držav na trg EU, kjer je v obdobju od 1975 do 2000 delež izvoza padel iz 8% na 2.8%. Razen tega AKP države niso prispevale k diverzifikaciji trgovine, tako je 10 produktov predstavljalo približno 60% celotnega izvoza (Bilal in Van Hove 2002, 4-6). Medsebojno trgovanje med državami Afrike je predstavljalo le 6% njihovih trgovinskih tokov, kar kaže na neizkoriščen potencial regionalnega sodelovanja na afriški celini. Nezadovoljstvo nad rezultati je pokazala tudi javnost v obliki zmanjšanja donacij (iz 0.33% BDP EU v letu 1988 na 0.23% BDP v letu 1998) (Europa-development 2005b). Nerecipročne trgovinske preference same po sebi niso predstavljale problema, temveč diskriminacija med skupino AKP in ostalimi DVR na podobni ravni razvoja, katerim tovrstne prednosti niso bile dodeljene. S tem so Lomé konvencije kršile klavzulo MFN. Pravila WTO namreč dovoljujejo, da so DVR izvzete iz klavzule MFN, vendar pod države glede pravic, ugodnosti in prednosti v gospodarskem sodelovanju, ker izenačuje konkurenčne pogoje držav na njihovem tržišču (Bobek 2002,103). 11 Least developed countries (LDC). Več o tem v enem izmed poglavij, ki sledijo..

20 pogojem enake obravnave vseh DVR (Bilal in Van Hove 2002, 6-7). Na podlagi tovrstnih pritiskov je EU leta 1996 sprožila postopek posvetovanja, imenovan Zelena knjiga, in omogočila pogajanja v letu 1998, ki so se zaključila s podpisom novega sporazuma v Cotonou (ECDPM 2001a, 2). Osnovni cilj Cotonou sporazuma je boj proti revščini s povečevanjem medsebojne trgovine in gospodarsko dejavnostjo. Sporazum zajema tudi sodelovanje na političnem, kulturnem in socialnem področju, kar naj bi prispevalo k miru in varnosti med podpisnicami (EK 2002a, 86). Cotonou sporazum ohranja pridobitve Lomé konvencij, hkrati pa navaja svoje prioritete, ki ustrezajo njegovi razvojni politiki. Prioritete so zasnovane v petih stebrih: 1 Boj proti revščini V središču pozornosti sporazuma je zmanjšanje in postopna odprava revščine, trajnostni razvoj in postopna integracija AKP držav v svetovno gospodarstvo. Prioritete razvoja so določene za vsako AKP državo posebej, katera tudi odgovarja za svoje gospodarske in socialne reforme. V sporazumu so anticipatirane mednarodne obveznosti, vključno z MDG. EU, njene države članice in AKP države so zavezane k sodelovanju na naslednjih ključnih področjih (EK 2002b, 3, 18-24): ¾ Ekonomski razvoj • Investicije in razvoj privatnega sektorja (okrepitev izvozne dejavnosti ipd.) • Makroekonomske in strukturne reforme (liberalizacija trgovinske politike ipd.) • Sektorske politike (razvoj industrijskega, trgovinskega in turističnega sektorja) ¾ Socialni in humanitarni razvoj • Socialna politika (izboljšanje izobrazbe, prehranjevanja, zdravja, ipd.) • Problematika mladih (zaščita pravic otrok in mladine, zlasti deklet) • Kulturni razvoj (zaščita in podpiranje kulturne tradicije in dediščina) ¾ Regionalno sodelovanje in povezovanje ¾ Vprašanja z različnih področij • Enakost spolov (enakopravna udeležba moških in žensk na različnih področjih) • Okolje (posebni ukrepi za zaščito rudnih in naravnih bogastev ipd.) • Institucionalni razvoj in usposabljanje (ohranjanje socialne pravičnosti ipd.) 2 Okrepitev politične dimenzije Cotonou partnerski sporazum določa širši in poglobljeni politični dialog kot ključno orodje pri doseganju skupnih ciljev. V preteklosti so bile politične diskusije precej ozko usmerjene, njihova togost pa je zavirala iskrenost in odprtost diskusij. Nov dialog poteka na nacionalni, regionalni in globalni ravni ter vključuje nova področja, ki imajo velik vpliv na.

21 razvoj AKP držav (zagotavljanje miru, preprečevanje konfliktov, trgovina z orožji, migracije ipd.) (ECDPM 2001c, 1). Spoštovanje človekovih pravic, pravne države in načel demokracije predstavljajo bistvene elemente sodelovanja med EU in AKP državami, katerih kršitev lahko privede celo do ukinitve pomoči in trgovinskega sodelovanja. Resne posledice ukinitve pomoči so lahko nevarne za države, zato je po novem odgovorno vodenje države12 definirano kot temeljni element sporazuma. Kršitev slednjega ne privede do ukinitve pomoči, razen v resnih primerih korupcije, ko se tovrstni ukrepi uporabljajo kot zadnja možnost. Odgovorno vodenje države temelji torej na aktivnem boju proti korupciji (ECDPM 2001č, 1-2). 3 Participativni pristop Uspešne Lomé konvencije so nudile precej omejene priložnosti sodelovanja in pridobivanja finančnih sredstev nedržavnim akterjem13 (NSA). Razen posebnih določb o mikro projektih in decentraliziranemu sodelovanju je bilo sodelovanje omejeno na izvajanje projektov le na lokalni ravni z omejenim obsegom finančnih sredstev. Prav tako ni bilo pravih priložnosti za vodenje dialoga o prioritetah sodelovanja (ECDPM 2001d, 1-3). Participativni pristop prekinja centralno odločanje in priznava ključno vlogo NSA v razvojnem procesu. Vloga NSA mora biti komplementarna vlogi države, medtem ko je slednja še vedno odgovorna za določanje razvojnih strategij. Šesti člen Cotonou sporazuma med NSA uvršča privatni sektor, ekonomske in socialne partnerje vključno s sindikati ter civilno družbo v vseh oblikah. NSA so po novem vključeni v politični dialog, informiranje in posvetovanje glede strategij sodelovanja, izvajanje projektov in vrednotenje rezultatov, upravičeni so do večjega obsega finančnih sredstev in podpore pri usposabljanju. Cotonou sporazum ima dva mehanizma, ki ščitita udeležbo NSA. Prvi zagotavlja soudeležbo NSA z določbami o sodelovanju (pravna obvezanost), medtem ko drugi vsebuje določbe o rednih pregledih učinkovitosti delovanja partnerskih držav (ibid.). 4 Nove oblike ekonomskega in trgovinskega sodelovanja Sistem trgovinskih preferencialov iz Lomé konvencij je dolgo časa predstavljal največjo trgovinsko ugodnost, ki jo je EU omogočala tretjim državam. EU je naknadno v okviru STO sklenila vrsto multilateralnih sporazumov in zmanjšala ali celo odpravila uvozne omejitve različnim skupinam držav. S tem so preference, ki so jih koristile AKP države, začele izgubljati na svojem pomenu (ECDPM 2001e, 1-3). Trgovinske preference lahko nudijo konkurenčno prednost, po drugi strani pa lahko imajo omejen vpliv, kadar jih države upravičenke ne izkoristijo, kot se je to zgodilo ACP državam. Potreben je nov celostni pristop, o katerem bomo več povedali v poglavju »Sporazumi o gospodarskem partnerstvu14« (EPA). Na tem področju trenutno potekajo poganjanja, katerih rezultat bo vplival na medsebojno dopolnitev učinkov trgovinskega sodelovanja in razvojne pomoči ter bo pomenil odgovor na izzive globalizacije. 12. Cotonou sporazum definira odgovorno vodenje države kot pregledno in odgovorno upravljanje s človeškimi, naravnimi, ekonomskimi in finančnimi viri, kateri so bistveni za uravnoteženi in trajnostni razvoj. 13 Non state actors (NSA). 14 Economic partnership agreement (EPA)..

22 5 Reforma finančnega sodelovanja Sporazum med EU in AKP državami spremlja ustrezni finančni protokol, imenovan Evropski razvojni sklad15 (EDF). EK (2002c, 13, 25) razlaga, da so sredstva EDF namenjena izključno za razvoj AKP držav in čezmorskih držav in ozemelj. AKP države dobivajo tudi sredstva iz proračuna EU, kateri financira posebne sektorje sodelovanja (sodelovanje z Južno Afriko, pomoč v hrani, humanitarna pomoč in sofinanciranje NSA). Za vsako konvencijo se EDF pripiše novo število, tako ustreza EDF 9 danes veljavnemu finančnemu protokolu (2002-2007)16 in vsebuje 13,5 milijard evrov. Od tega namenja 11,3 milijarde evrov subvencijam (za dolgoročni razvoj 10 milijard in za regionalni razvoj 1,3 milijarde) in 2,2 milijarde evrov investicijski dejavnosti. Evropska investicijska banka (EIB) poleg investicijske dejavnosti prispeva tudi 1,7 milijarde evrov lastnih sredstev. Frederiksen (2006, 3) dodaja temu znesku še 9,8 milijard evrov, ki se prenesejo v EDF 9 kot neporabljena sredstva prejšnjih skladov. Predhodni EDF so vsebovali številne instrumente in zapletene postopke, medtem ko so le-ti v okviru Cotonou sporazuma racionalizirani in razvrščeni v manjše število skupin. Finančna sredstva so dodeljena glede na geografska in tematska merila in upoštevajo izzive trajnostnega razvoja. V okviru posameznih ovojnic, dodeljenih glede na geografska merila, se sredstva razporedijo in se njihova uporaba prouči glede na potrebe, zmožnosti in uspešnost države. Ta merila se prilagodijo tako, da se upošteva specifičnost različnih programov. Sredstva EDF potekajo po novem le preko dveh instrumentov (Europadevelopment 2005a): 1. Subvencij, ki so dodeljene na osnovi merila potreb (prebivalstvo, razširjenost revščine, raven socialnega razvoja, ipd.) in merila uspešnosti AKP držav (napredek na politični, gospodarski in socialni ravni, absorbcija pomoči oziroma način, kako določena država uporablja omejena sredstva za razvoj). Sistema Stabex in Sysmin nista bila obnovljena, vendar pa novi sistem zagotavlja sredstva v ta namen skozi celotni postopek načrtovanja pomoči. 2. Investicijske dejavnosti, ki so v obliki rizičnega kapitala in posojil namenjena za razvoj privatnega sektorja. Ugodnosti pripadajo področjem, ki ne morejo biti zadostno financirana s strani zasebnega kapitala ali s strani lokalnih finančnih institucij. Sredstva so zbrana v obliki obnovljivega sklada, kjer se izkupiček vrne nazaj v sklad in se refinancira v nove projekte. Instrument je voden s strani EIB. Cotonou sporazum predstavlja novost tudi na področju načrtovanja pomoči, kar bomo natančneje opredelili v poglavju o indikativnih programih.. 15. European Development Fund (EDF). EDF je edini finančni instrument zunaj okvirov proračuna. Z njim upravlja EK, medtem ko evropski parlament odloča o potrditvi ravnanja EK s proračunom za prejšnje finančno leto (podelitev razrešnice). EDF ima svojo finančno ureditev in dogovore o izvajanju sklada, ki se razlikujejo od delovanja proračuna EU. Zbiranje sredstev je urejeno na medvladni ravni s prostovoljnimi prispevki držav članic EU, ki so predvideni za dobo petih let (EC 2003a, 3). 16 Cotonou sporazuma je stopil v veljavo šele aprila 2003 zaradi zamud pri postopku ratifikacije. Viri EDF so razpoložljivi po ratifikaciji sporazuma vseh držav članic EU in dveh tretjin AKP držav (EC 2003a, 5,7)..

23 Europa-development (2005c) navaja sklepe revidiranega Cotonou sporazuma iz leta 2005, ki ohranja prvotne cilje Cotonou sporazuma in poudarja pomen učinkovitega partnerstva med EU in AKP državami. Revidiran sporazum vključuje nove določbe o okrepitvi političnega dialoga, boju proti terorizmu, preprečevanju korupcije, sodelovanju na področju preprečevanja širjenja orožja za množičnega uničenja ter mednarodnem kazenskem sodišču. Decembra 2005 so države članice EU določile nov finančni protokol EDF 10 za obdobje 2008-2013 v znesku 22,682 milijard evrov (Frederiksen 2006). Trenutno potekajo pogajanja glede predloga EK o vključitvi EDF 10 v proračun EU. S tem želi EK izboljšati učinkovitost URP, med drugim zmanjšati transakcijske stroške in uskladiti postopke zunanje pomoči, saj so postopki EDF dolgi in povzročajo zamude izplačil. To želi storiti s proračunsko disciplino in fleksibilnejšimi mehanizmi prerazporeditve sredstev, ne da bi s tem ogrozila uspeh 45 letnega sodelovanja z AKP državami. Izplačila EU, ki bi izhajala le iz enega sklada, bi med drugim nudila večjo preglednost nad sredstvi, pospešila regionalno sodelovanje med skupino AKP in drugimi DVR ter povečala pozornost na AKP države v razpravah EU (EK 2003a, 4-5, 13). Največ skrbi glede predloga EK je bilo opaziti med nekaterimi državami članicami EU, predvsem pa med AKP državami. Slednje se najbolj bojijo, da bodo sredstva v okviru proračuna porabljena za druge prioritete EU (Kenneth 2003, 13). Posebna pozornost je namenjena merjenju učinkovitosti delovanja proračuna EU in EDF. Med drugim lahko učinkovitost ocenimo z razmerjem med plačili in obveznostmi (RAL ali reste à liquider) in povprečnim časom izvedbe programov (RAL izražen v plačilnih letih) (Mackie et al. 2004, 21). TABELA 2: EuropeAid – RAZVOJ REGIONALNE RAZDELITVE 2001-2005 (izplačila v milijon evrih). 2001 2002 2003 2004 2005. Sredozemlje O I 709 488 762 707 782 700 1.003 1.125 1.075 1.122. Južna Afrika O I 121 99 124 119 127 118 135 116 155 138. AKP O 1.971 2.169 3.811 2.685 3.546. I 1.814 1.968 2.366 2.472 2.468. skupaj* O I 5.568 4.109 6.002 4.630 7.687 5.191 6.916 5.701 8.027 6.149. * Sredozemlje, Južna Afrika, AKP, Balkan, Latinska Amerika, Azija, Nove neodvisne države, Tematsko O – obveznosti I - izplačila Opomba: analizirana je zunanja pomoč, ki jo upravlja EuropeAid (in program CARDS, ki oskrbuje zahodni Balkan). Prirejeno po EK 2006b, 12-13..

24 V zadnjih petih letih je pomoč postala hitrejša in učinkovitejša, kar je deloma posledica reform, izvedenih v obdobju 2001-2004, ko se je upravljanje iz sedežev ES preneslo na delegacije EK v tujini in ustanovitev Urada za sodelovanje EuropeAid za upravljanje s programi zunanje pomoči leta 2001. Namen reform je bil zagotoviti stalno izboljševanje hitrosti dostave pomoči, z vsakoletnimi višjimi ravnmi izplačil in krajšim povprečnim trajanjem uresničevanja pomoči. Iz tabele 2 je razvidno izboljšanje celotne učinkovitosti pomoči, saj je zabeležena porast obveznosti in izplačil tako pri EDF kot tudi pri proračunu EU. EDF je sicer zabeležil slabši rezultat leta 2003 (RAL je 1.445 milijard evrov), kar pa je posledica zamud pri ratifikaciji sporazuma. Rezultati kažejo, kako dragocene so bile reforme za izboljšanje načina izplačila pomoči EK. Zaveze za AKP so se povečale za skoraj milijardo evrov in skoraj dosegle rekordno raven iz leta 2003. Primerjava med letoma 2001 in 2005 kaže, da so se zaveze povečale za 44%, plačila pa za 50%. Napovedi kažejo, da bo EDF izpolnil vse svoje obveznosti do leta 2007 (EK 2006b, 11-13). Glede na čas izvedbe programov dosega EDF celo boljši rezultat od nekaterih programov pomoči EU. Sredstva prihajajo hitreje po kanalu EDF do AKP držav (4,4 let) kot pa po proračunskem kanalu do Latinske Amerike (7,8 let) in Azije (5,2 leti) in skoraj tako hitro kot dobiva sredstva Južna Afrika (3,8 let). Kljub izboljšavam pri izplačevanju virov preko EDF je stopnja izplačil še vedno oddaljena od ciljev EU (3-3,5 milijard evrov na leto, sedanja letna izplačila so okoli 2 milijard evrov) (Mackie et al. 2004, 21). Medtem ko bi vključitev EDF v proračun EU prinesla določene koristi17, ne bi odpravila problema neporavnanih obveznosti. Večji vpliv bo imela nedavna reforma upravljanja pomoči, vendar bo za celotno oceno njenega vpliva potrebno še nekaj časa počakati, saj je bil prenos nalog na delegacije končan šele leta 2004. Presenetljivo dobre rezultate je dosegel tudi program MEDA (glej stolpec Sredozemlje v tabeli 1), katerega bomo v nadaljevanju podrobneje opredelili. 3.2 MEDA EU se je odločila zagotoviti, da razširitev v letu 2004 in vsakršne sledeče razširitve ne bo ustvarilo novih ovir med razširjeno EU in njenimi sredozemskimi sosedi. Kot del svoje »Evropske sosedske politike« načrtuje, da bo tem državam v okviru Evro-sredozemskega partnerstva (ESP) omogočila dostop do številnih prednosti njenega trga ter jim podelila dodatne trgovinske koncesije in finančno pomoč. V zameno bi se sosede EU bolj obvezale demokratični reformi in tržnemu gospodarstvu in bolj spoštovale človekove pravice. Sama razširitev jo postavlja v neposreden stik s sosedami, ki so označene kot politično in socialno nestabilne, zato je odziv EU deliti z njimi svojo blaginjo in stabilnost in s tem utrditi svojo lastno varnost (EK 2004, 18-19).. 17. Več o tem razpravljajo Mackie et al. 2004..

25 Začetek ESP, imenovan Barcelonski proces, se je začel z Barcelonsko konferenco zunanjih ministrov držav EU in 12-ih držav severne Afrike in bližnjega Vzhoda18 novembra 1995. Na konferenci je bila sprejeta Barcelonska deklaracija, katere namen je (Izvozno okno 2004): 1. Politično in varnostno partnerstvo (vzpostavitev skupnega območja miru in stabilnosti, spoštovanje človekovih pravic in demokracija, okrepitev političnega dialoga). 2. Gospodarstvo in finančno partnerstvo (skupna blaginja in prosta trgovina). 3. Družbeno, kulturno in medčloveško partnerstvo (medsebojno razumevanje, zbliževanje narodov in razvoj uspešne civilne družbe). Eden izmed glavnih ciljev Barcelonskega procesa je vzpostavitev evro-sredozemskega območja proste trgovino do leta 2010, kar naj bi pospešilo razvoj držav v tej regiji. Izvajanje proste trgovine se izvaja na podlagi bilateralnih pridružitvenih sporazumov19, ki določajo postopno zniževanje carin in necarinskih ovir v trgovini z industrijskimi izdelki. Za trgovino s kmetijskimi proizvodi pa je predvidena postopna liberalizacija z zagotavljanjem recipročnega preferencialnega dostopa do trgov pogodbenic. Pogajanja za sklenitev pridružitvenih sporazumov so zaključena že z vsemi sredozemskimi državami. V veljavi so že sporazumi s Tunizijo, Marokom, Izraelom in Jordanijo, pri sporazumih z ostalimi državami pa še poteka proces ratifikacije. Pri Palestinski upravi, Libanonu in Egiptu velja začasna uporaba sporazuma (izvajajo se določbe trgovinskega dela sporazuma), za trgovino s Sirijo in Alžirijo pa še vedno veljata sporazuma o sodelovanju iz leta 1978. S Ciprom, Malto in Turčijo je EU sklenila pridružitvene sporazume v 1960-ih 1970-ih. Razen tega se predvideva multilateralna dimenzija ESP, ki se izvaja preko multilateralnih konferenc in regionalnih programov, kateri se nanašajo na vsa tri področja partnerstva (ibid.). Uresničitev ciljev ESP se izvaja preko glavnega finančnega instrumenta MEDA in preko posojil EIB. MEDA nudi tehnično in finančno podporo za reformo gospodarskih in socialnih struktur v sredozemskih državah. Nepovratna sredstva iz MEDA lahko poleg držav partneric koristijo tudi lokalne skupnosti, regionalne in nevladne organizacije, javne agencije, zasebne gospodarske družbe, združenja in skladi (ibid.). Tako kot ESP tudi MEDA deluje na dveh ravneh. Bilateralna izvedba programa MEDA pripravlja gospodarstvo na izvajanje proste trgovine. Slednjo vzpodbuja preko povečanja konkurenčnosti z upoštevanjem vzdržne gospodarske rasti in predvsem preko razvoja privatnega sektorja. Prav tako krepi družbeno-gospodarsko ravnotežje, pri čemer želi znižati kratkoročne stroške gospodarskega prehoda s posebnimi ukrepi na področju socialne politike. Na regionalni ravni želi MEDA okrepiti učinke bilateralnega sodelovanja in pospešiti jug-jug sodelovanje (med sredozemskimi državami) (ibid.). 18. V Barcelonski proces so bile vključene Alžirija, Tunizija, Maroko, Egipt, Izrael, Jordanija, Palestinska uprava Zahodnega brega in Gaze, Libanon, Sirija, Turčija, Ciper in Malta. Libija ima status opazovalke. 19 Pridružitveni sporazumi (Association Agreements) se vzpostavljajo za intenzivnejše gospodarske vezi s prekomorskimi ali z evropskimi državami in pomenijo prehodno stopnjo pred polnopravnim vstopom v EU. Uresničitev medsebojne svobodne trgovine je nesimetrična, kar pomeni, da bo EU odprla svoj trg prej kot pridružene članice (Bobek 2002, 143)..

26 Pravna osnova za program MEDA izhaja iz uredbe MEDA in pokriva obdobje od 1995 do 1999. V tem obdobju je EU namenila preko 3,4 milijard evrov, od tega je bilo okoli 86% sredstev porabljenih za bilateralne programe, 12% za regionalno sodelovanje in 2% za vzpostavitev uradov za tehnično pomoč. EIB je za isto obdobje namenila 4,808 milijard evrov (EK 2005č, 34). V tem obdobju je bilo izplačanih le 26% celotnih obveznosti (Tanner 2004, 141). Izreden uspeh je dosegla nova uredba MEDA II, ki predvideva 5,35 milijard evrov za obdobje od 2000 do 2006. EIB ponuja dodatnih 6,4 milijard evrov posojil in milijardo evrov iz lastnih sredstev za nadnacionalne projekte (Izvozno okno 2004, 34). Od leta 2002 dalje je MEDA najučinkovitejši program glede hitrosti izplačil. V letu 2004 je bilo izplačanih več kot 110% obveznosti (glej tabelo 1). Gospodarsko sodelovanje med EU in sredozemskimi državami je dobro razvito. Uvoz sredozemskih držav iz EU znaša približno 47% celotnega uvoza, delež izvoza v EU pa je s 52% še višji (Bobek in Živko 2002, 60). Razen tega je EIB povečala svoje aktivnosti na področju Sredozemlja na podlagi ustanovitve FEMIP20. Pomemben prispevek pomenita tudi ustanovitev Fundacije Anne Lindth za dialog med kulturami in Parlamentarne skupščine ter podpis »Agadir sporazuma«, ki uvaja prosto trgovino med državami Maroka, Tunizije, Egipta in Jordanije (EK 2005č, 18-20, 30). Kljub napredku v zadnjem desetletju je ESP postavljeno pred velike izzive, predvsem v zvezi z bojem proti terorizmu, spoštovanju človekovih pravic in načel demokracije ter migracijami. Partnerji niso v celoti izpolnili ciljev Barcelonskega procesa, delno zaradi težav, ki jih povzročajo konflikti v regiji in delno zaradi iskanja medsebojnega soglasja. Problem predstavlja tudi oblikovanje pravega regionalnega trga, ki je še naprej ovirano zlasti zaradi počasnega jug-jug povezovanja, razvojni korak med severnim in južnim delom Sredozemlja pa se je celo povečal. Trgovina znotraj regije ostaja pod 15% celotne trgovine, sama razdrobljenost trga pa zadržuje domače in tuje naložbe. Kljub temu, da Barcelonski proces ni pokazal pričakovanih rezultatov, ostaja edinstven primer sodelovanja med državami ESP, ki se je razvil v močno partnerstvo na osnovi skupne odgovornosti in političnega dialoga. Njegov prispevek je viden pri razvoju v regiji, tako pri vzpostavitvi zaupanja v političnem smislu kot pri gospodarskem sodelovanju in na področju izmenjav med kulturami in civilno družbo. 3.3 Razvoj političnega dialoga na kontinentalni osnovi Odnosi med EU in Afriko so torej urejeni v okvirih Cotonou sporazuma, ESP in sporazuma z Južno Afriko. EU želi omenjene sporazume povezati s skupnimi cilji in vrednotami. V ta namen je na prehodu v novo tisočletje sprožila nov dialog z Afriko, s katerim želi zgraditi strateško partnerstvo s celotno afriško celino. EK (2003b, 7) razlaga, da so dialog na kontinentalni ravni med EU in Afriko sprožili voditelji držav na prvem srečanju na vrhu v Kairu aprila 2000. Od takrat naprej potekajo redna srečanja na ravni visokih državnih uradnikov in ministrski ravni. Scadplus (2003b) nadalje navaja, da je bilo aprila 2003 v Lizboni načrtovano drugo srečanje na vrhu, ki pa je bilo odloženo za nedoločen čas.. 20. The Euro-Mediterranean Investment Facility for the Mediterranean.

27 Glavni cilji evro-afriškega dialoga so okrepiti politične, ekonomske in družbeno-kulturne odnose, spodbujati človekove pravice, demokratizacijo in pravno državo, izkoreniniti revščino ter izvajati obveznosti sprejete na mednarodnih konferencah (MDG). Da bi dosegli konkretne rezultate, so voditelji držav razdelili dialog na naslednje prednostne teme (Scadplus 2003b): • • • • • • • •. Človekove pravice, demokracija in odgovorno vodenje države Preprečevanje in reševanje konfliktov Varnost preskrbe s hrano HIV/AIDS in druge nalezljive bolezni Okolje Regionalna integracija in trgovina Zunanji dolg Vračanje nezakonito izvoženih ali ukradenih kulturnih dobrin. V južnoafriškem Durbanu se je leta 2002 obrnil nov list v zgodovini črne celine z ustanovitvijo Afriške unije (AU), katere glavni cilji so boj proti revščini in korupciji ter preprečevanje konfliktov. AU je naslednica Organizacije afriške enotnosti, ki je bila pogosto imenovana kar »klub diktatorjev«. Slednja ni smela poseči v razmere, ko so domači diktatorji uničevali svoje države z vojnimi zločini in genocidi. Nova AU se spogleduje z evropskim načinom povezovanja med državami. Med drugim bo smela poseči v notranje zadeve članic, imela bo svoje mirovne enote in se bo trudila povezati gospodarstva svojih članic. Na pobudo AU je bila ustanovljena centralna banka, vseafriški parlament in sodišče, članice pa so obljubile, da si bodo prizadevale tudi za uvedbo skupne valute. Generalni sekretar UN Kofi Anan je opozoril, da bo AU mnogo težje zgraditi kot EU, kajti Afrika je velika, gospodarstvo mnogo manj razvito, celino pa pestijo dolgovi in zapuščina vojn (Mihovilović 2002). Vseafriška enotnost je bila dodatno okrepljena z vzporednim razvojem Novega partnerstva za afriški razvoj21 (NEPAD), ki vsebuje konkretne ukrepe za izvajanje ciljev AU in predstavlja strateški okvir za prenovo Afrike (EK 2003b, 7). Nova institucionalna vseafriška raven upravljanja pomeni priložnost za okrepitev političnega dialoga s celotno celino. 3.4 EPA EPA so definirani v Cotonou partnerskem sporazumu kot glavni instrument ekonomskega in trgovinskega sodelovanja med EU in AKP državami (EC 2002č, 2). Medtem ko sporazum natančno definira cilje in načela EPA, je potrebno celotni trgovinski režim ponovno opredeliti.. 21. New Partnership for Africa's Development..