Postopki prepoznavanja storilcev kaznivih dejanj : diplomsko delo univerzitetnega študija

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Postopki prepoznavanja storilcev kaznivih dejanj. Februar, 2013. Neža Dolanc Mentor: doc. dr. Igor Areh.

Zahvala •. mentorju, doc. dr. Igorju Arehu, ki me je spretno in korektno vodil pri izdelavi diplomske naloge ter mi bil vedno v pomoč, ko sem le-to potrebovala.. •. mojima srčkoma, ki sta bila potrpežljiva z menoj in mi nudila vso podporo, motivacijo in potreben čas.. •. mojima staršema, ki nista nikoli obupala nad menoj.. To diplomsko delo je naš skupen projekt. Hvala vam..

Kazalo vsebine 1. Uvod – splošno o prepoznavi .............................................................. 7. 2. Prepoznava in njeni postopki ............................................................ 11. 3. 2.1. Prepoznava obrazov .................................................................. 12. 2.2. Prepoznava po fotografijah ......................................................... 14. 2.3. Prepoznavna vrsta v živo ............................................................ 16. 2.4. Fotorobot .............................................................................. 18. Prepoznava in dejavniki, ki vplivajo na njeno uspešnost/neuspešnost ............ 22 3.1. 3.1.1. Spol ............................................................................... 25. 3.1.2. Starost ............................................................................ 25. 3.1.3. Rasa ............................................................................... 26. 3.1.4. Izobrazba, poklic, zaposlitev .................................................. 26. 3.2. Dejavniki zaznavanja ................................................................ 26. 3.2.1. Čas ................................................................................ 27. 3.2.2. Kraj ............................................................................... 27. 3.2.3. Svetloba .......................................................................... 28. 3.2.4. Narava dogodka ................................................................. 29. 3.3. Dejavniki obdelave podatkov ....................................................... 30. 3.3.1. Stres, strah, pozornost ......................................................... 30. 3.3.2. Pričakovanja (izkušnje, znanje) .............................................. 31. 3.3.3. Predsodki, stereotipi ........................................................... 32. 3.3.4. Interes, motivacija.............................................................. 33. 3.3.5. Spomin (pomnjenje) ............................................................ 33. 3.3.6. Sugestibilnost .................................................................... 35. 3.4. 4. Osebnostne lastnosti ................................................................. 25. Varovala in zaščita ................................................................... 36. 3.4.1. Postopki raziskovanja .......................................................... 36. 3.4.2. Sodni postopki ................................................................... 38. 3.4.3. Pričanje strokovnjaka in navodila sodnika .................................. 39. Prepoznava in zakonodaja ............................................................... 41 4.1. Zakon o kazenskem postopku ....................................................... 41. 4.2. Zakon o policiji ....................................................................... 42. 5. Prepoznava in otroci ...................................................................... 43. 6. Razprava .................................................................................... 48. 7. Uporabljeni viri ............................................................................ 51 3.

Kazalo slik Slika 1: Nicole Brown Simpson.................................................................. 8 Slika 2: O. J. Simpson. .......................................................................... 9 Slika 3: Prikaz obrazov. ........................................................................ 13 Slika 4: Primer tropozne fotografije.......................................................... 15 Slika 5: Primer programa za izdelavo fotorobota. .......................................... 19 Slika 6: Madeleine leta 2007, ob izginotju................................................... 21 Slika 7: Fotorobot Madeleine leta 2012, stara približno 9 let. ........................... 21 Slika 8: Očitna podobnost med Tonyjem Fordom in Victorjem Beltonom. ............. 23 Slika 9: Prepoznavna vrsta iz fotografij v primeru Tonya Forda.......................... 24 Slika 10: Prikaz grafa Yerkes-Dodsonovega zakona......................................... 30 Slika 11: Primer osredotočenosti na orožje. ................................................ 30 Slika 12: Levo Ronald Clouser, desno duhovnik Pagano. .................................. 35 Slika 13: Kelly Michaels......................................................................... 44. 4.

Povzetek Postopki prepoznavanja storilcev kaznivih dejanj. Prepoznava in pričanje sta pomembni komponenti pravnega sistema. Na žalost, prihaja do napak pri prepoznavi, kar ima za posledico napačne obtožbe. Veliko dejavnikov vpliva na napake pri identifikaciji, vključno z značilnostmi priče (starost, rasa, spol) in situacijski faktorji, kot so stres, prisotnost orožja, trajanje dogodka, pričakovanja, interes, pretekle izkušnje in še marsikaj. Dejavniki po dejanju prav tako vplivajo na napačno prepoznavo: koliko časa je minilo, zavajajoče informacije, nezavestni prenos, samozavest priče.. Prav zaradi dejavnikov in narave dogodka je pomembno, kako se preiskovalci lotijo zadeve. Prepoznavo je potrebno opraviti v skladu z veljavno zakonodajo ter glede na primer, s kakršnim se preiskovalci srečajo. Prav izbira pravilnega postopka prepoznave in izvedbe le tega je odločilno za uspešnost oziroma neuspešnost le te.. Razlike med pričanjem otroka ali odraslega ter teža pričanja sta pomembni. Ravno zato obstaja vrsta zaščit za otroke, ki so žrtve ali priče kaznivega dejanja in pričajo na sodišču. Poleg tega so uporabljena razna varovala in zaščite, da se zmanjšajo možnosti obsodbe nedolžnega človeka. Ravno otroci so ponavadi tisti, ki v normalnem življenju vedno govorijo iskreno in pristno resnico. Seveda pa glede na njihovo starost, zmožnost zaznavanja in dojemanja okolice njihove izjave in pričanja sprejemamo kritično.. Ključne besede: prepoznava, prepoznavna vrsta, prepoznava po fotografijah, dejavniki prepoznave, prepoznava otrok. 5.

Summary - Eyewitness identification procedures Eyewitness identification and testimony are important components of our criminal justice system. Unfortunately, errors in eyewitness identification frequently occur and are the cause in many cases of wrongful conviction. Many types of factors may account for errors in eyewitness identification, including witness characteristics (such as age, race, or gender) or situational factors (such as stress, the presence of a weapon, environmental conditions, or the duration of the event). Postevent factors account for many mistaken identifications as well. These factors include the simple passage of time, misleading information, unconscious transference, demand characteristics, witness confidence, and many aspects of lineups and photospreads.. Because of these factors it is of great importance how the matter is handled by investigators. The lineups need to be completed in accordance with the legislation and each case is individual. It is the structure of the lineups procedure and its execution that determines whether or not the case will be successful.. There are differences between an adult testimony and a child testimony. That is why, there are a number of safeguards and protections for children who are victims or witnesses and testify in court. Children are the ones who tell the absolute truth. Nevertheless, their testimony and statements are viewed differently according to their age and perception. Another reason for the use of safeguards and protections is to decrease the number of wrongful convictions.. Key words: identification, lineups, photospreads, identification factors, child as eyewitness. 6.

1 Uvod – splošno o prepoznavi »prepoznáti -znám dov. (á ȃ) 1. ugotoviti, da je kdo isti, kot se misli: čeprav je bil maskiran, so ga prepoznali; prepoznati ponesrečenca, utopljenca / že pri prvih zvokih je prepoznal napev; takoj je prepoznala njegovo pisavo // pri ponovnem srečanju ugotoviti, da je kdo isti, kot se misli:svojega nekdanjega učenca je takoj prepoznal; tako se je spremenil, da ga ni prepoznala; pogledal se je v ogledalo in se komaj prepoznal / prepoznati po glasu, po hoji 2. ugotoviti: prepoznali so njegovo bolezen; hitro je prepoznal fantovo nadarjenost ● zastar. prepoznala in zaljubila sta se v vlaku spoznala, seznanila prepoznán -a -o: prepoznan mrlič; razveselil se je prepoznanega sošolca ♪.« (SSKJ, 2000). Prepoznava je ena najbolj priljubljenih in tudi relativno uspešnih metod odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj ter storilcev le-teh. Uspešnost prepoznave je relativna predvsem zaradi dejavnikov. Ti dejavniki vplivajo na posameznega očividca zelo različno in tudi rezultati prepoznav so temu primerni. Prav tako se primer od primera razlikuje, saj so okoliščine zelo različne, temu primerna je tudi uporaba različnih postopkov prepoznav. (Maver, 2004). Poznamo več vrst postopkov prepoznav: fotorobot, pregled po fotografijah že znanih osumljencev, prepoznavno vrsto iz fotografij, prepoznavno vrsto v živo, prepoznavo ene osebe. Vsi ti postopki imajo zgolj in samo en namen, najti domnevnega storilca kaznivega dejanja. Seveda prepoznava domnevnega storilca s strani očividca ni dovolj. Prepoznavo je potrebno podkrepiti z ustreznimi dokazi, ki morajo za obsodilno sodbo, skupaj s prepoznavo, zadostovati potrebnemu dokaznemu standardu Kljub dokazano velikim zmotam in napakam pri postopkih prepoznave, velja prepoznava v očeh subjektov kazenskega postopka (tožilstva, porote, sodišč) za eno najbolj zanesljivih in prepričljivih dokazov. (Maver, 2004). Pa vendar različne raziskave in eksperimenti v preteklosti dokazujejo, da je ta zanesljivost lahko zelo zmanjšana zaradi različnih dejavnikov, ki vplivajo na osebo, ki opravlja prepoznavo. Zaradi tega pogosto pride do napak v prepoznavi, le te pa imajo lahko usodne posledice za napačno prepoznanega domnevnega storilca kaznivega dejanja.. 7.

Napačno prepoznavo je na lastni koži doživel avstralski psiholog Donald Thompson. Nekega večera je bil gost televizijske oddaje, ki je potekala v živo, tematika oddaje je bila pričevanje očividcev. Istočasno se je zgodilo posilstvo, katerega žrtev je bila osamljena ženska, ki je gledala prav oddajo Donalda Thompsona. Storilca posilstva je policija v dneh po storitvi kaznivega dejanja iskala in po pričanju žrtve, ki je le tega opisala in tudi prepoznala v prepoznavni vrsti, so prijeli avstralskega psihologa. K sreči je imel trden alibi – oddajo v živo, in tako se je ravno njemu pripetila napačna prepoznava storilca kaznivega dejanja. (Loftus, Greene in Doyle v Umek, 2007). Prav vsi dejavniki, ki vplivajo na osebo, ki izvaja prepoznavo, so odločilnega pomena za uspešno in pravilno prepoznavo. V razjasnjevanju kaznivih dejanj različnih motivov sodelujejo priče, ki imajo različne sposobnosti zaznavanja in spominjanja. Lahko bi rekli, da je proces pričevanja odvisen od celotne posameznikove osebnosti. Potekajo duševni procesi, ki so vključeni v položaj, na zavestni in tudi na nezavedni ravni. Različne izjave očividcev in prič o istem dogodku niso presenetljive in so pravzaprav pravilo.. Na znamenitem procesu proti O.J. Simpsonu je bilo pomembno vprašanje, kje je bil parkiran njegov beli avto tisto noč, ko je bila umorjena njegova žena Nicole. Hišna pomočnica Rosa Lopez se je z gotovostjo spominjala, da je bil avto parkiran tako kot vedno na ulici pred hišo. Simpsonov šofer Allan Park in sosed Charles Cale pa sta zatrjevala, da tistega večera avto ni bil parkiran na ulici. (Haberlandt v Umek, 2007). Slika 1: Nicole Brown Simpson (vir: Baynes, 2012). 8.

Slika 2: O. J. Simpson (vir: Linder, 2000). Na splošno lahko rečemo, da se pričevanja otrok razlikujejo od pričevanja odraslih predvsem v natančnosti in popolnosti izjav (Wells in drugi, 1999). Ko so bili otroci postavljeni pred dejstvo, da opišejo dogodek, ki so mu bili priča, so podali precej manj podatkov o dogodku in tudi precej nenatančnih v primerjavi z odraslimi očividci. Tendenca netočnosti in pomanjkljivosti izjav postane še izrazitejša, ko morajo otroci odgovoriti na točno določeno vprašanje v zvezi z dogodkom (Luus in Wells, 1992; Poole in White, 1993). Prav tako so izjave točnejše, če je otrok dejansko udeležen v dogodku in ne zgolj kot opazovalec le tega. (Tobey in Godman v Roesch, Zapf in Hart, 2010). Moje diplomsko delo bo govorilo o sami prepoznavi ter njenih postopkih, kar je razvidno že iz samega naslova. Tu bom predvsem predstavila prepoznavo po fotografijah in pri tem pomoč takoimenovanih fotoalbumov, fotorobotov ter prepoznavno vrsto v živo. Seveda bom morala poleg predstavitve vseh postopkov prepoznave opredeliti tudi vrsto dejavnikov, ki vplivajo na samo prepoznavo in tudi na izbiro ustreznega postopka prepoznave. Poskušala bom opredeliti psihološki vidik prepoznave. Tu bom predvsem predstavila dejavnike, ki vplivajo na sam proces zaznavanja in tako tudi na sam postopek prepoznave.. Pri vseh kriminalističnih opravilih seveda ne gre brez zakonske podlage, saj ima samo tako določeno kriminalistično dejanje – v mojem primeru prepoznava - pravno formalno veljavo in tako tudi dokazno vrednost v predkazenskem in kasneje tudi. 9.

kazenskem postopku. Seveda prihaja že v fazi preiskave in samega postopka do vrsto napak in nepravilnosti, ki lahko odločilno vplivajo na rešitev primera ter v končni fazi na samo sodbo. Tu bom poskušala izpostaviti kakšen primer. Pri prebiranju in brskanju po literaturi so me najbolj pritegnile raziskave, ki se dotikajo prepoznave, ki jo opravljajo otroci. Otroci so namreč zelo nepredvidljiva bitja, ki se razlikujejo predvsem po zmožnosti zaznavanja, razumevanja in pomnjenja dogodkov, v kasnejši fazi pa tudi v doslednem in pravilnem izražanju zaznanega pri obnovi dogodka iz preteklosti.. 10.

2 Prepoznava in njeni postopki Prepoznava sodi med osebne vire dokazov, ki se lahko opravi kot preiskovalno ali kot operativnotaktično dejanje. Če je prepoznava opravljena po določbah zakona o kazenskem postopku, imajo rezultati dokazno vrednost, v nasprotnem primeru gre zgolj za indic in pomoč pri poteku preiskave. (Maver, 2004). Sam postopek prepoznave je za očividca največkrat naporen, stresen, obremenjujoč ter lahko tudi travmatičen, kar pripelje do izjemno psihično napornih doživljajev v postopku prepoznave osumljenca s strani očividca. Psihološko stanje očividca je bistvenega pomena pri veljavnosti prepoznave. Prav tako je pomembno zavedanje, da na samo prepoznavo vplivajo tako dejavniki, ki se odvijajo po dogodku kot tudi že med samim dogodkom. (Areh, 2007). Bistveno na rezultat oziroma veljavnost prepoznave vplivajo osebe, ki vodijo sam postopek prepoznave, saj lahko že majhna malenkost ali nenačrtovana okoliščina zavede očividca in posledično pripelje do napačne prepoznave. Velika pozornost mora biti namenjena tako psihološkim kot fizičnim okoliščinam oziroma dejavnikom. Z napačno prepoznavo je tako lahko ogrožena in napačno usmerjena celotna preiskava kaznivega dejanja, kar posledično povzroči dolgotrajnost preiskave in lahko tudi nerešljivost primera. (Areh, 2007). Uspešnost prepoznave je v veliki meri odvisna od postopka prepoznave, od same izbire postopka, od sestavljanja prepoznavne vrste, od narave kaznivega dejanja, od psihofizičnega stanja očividca in dejavnikov, ki vplivajo na prepoznavo ter celoten postopek. (Areh, 2007). Osumljeni v prepoznavni vrsti mora sodelovati, a je njegovo sodelovanje pasivno – brez komuniciranja, gibanja, razen če je za uspešnost prepoznave zaželeno videti ponovitev kakšnega giba, izgovorjavo besede, prav tako mora osumljeni dovoliti, da se ga napravi tako, kot je bil na dan storitve kaznivega dejanja (frizura, očala, ličila, obleka). (Marinko, 2004). 11.

2.1 Prepoznava obrazov Prepoznavanje obrazov vključuje vrsto zapletenih operacij, saj jih ne prepoznavamo kot statične in vedno enake. Prepoznamo jih tudi, ko se smejijo, jokajo, izražajo zaskrbljenost in strah, vzhičenost ali katerokoli drugo čustveno stanje. Prepoznamo ga tudi, ko preteče neko časovno obdobje, ko se obrazne poteze spremenijo zaradi staranja. Pri prepoznavi obrazov prihajajo v ospredje oči in lasje, pri prepoznavi že poznanih obrazov se osredotočamo na oči, nos in usta, pri neznanih smo pozorni na brado in lase. (Areh, 2007). Nekateri avtorji so mnenja, da obstajajo takoimenovane enote obraznega prepoznavanja, ki nam omogočajo prepoznavanje že znanega obraza v različnih čustvenih stanjih in različnih starostnih obdobjih. Za tuje obraze pa teh enot naj ne bi imeli. Prepoznavanje obrazov vključuje več sistemov obdelave podatkov in prav kompleksnost teh postopkov in njihove medsebojne povezave pripelje do nekaterih napak, ki se pojavljajo. Pri postopku prepoznavanja obrazov imajo nekateri posamezniki težave že pri ogledu fotografij z različnih zornih kotov, za katere ne morejo potrditi, da gre za isto osebo. (Areh, 2007). Raziskovalci na Univerzi Carnegie Mellon so ugotovili, da med postopkom prepoznave deluje cela mreža nevronskih povezav v naši možganski skorji. Podobne procese so dotlej opazili pri vidnem pomnjenju besed. Prostovoljci so morali na računalniških zaslonih prepoznavati različne vrste obrazov, njihove značilne poteze in določene vrste obrazne mimike, pri čemer so delovanje njihovih možganov spremljali s funkcionalno magnetno resonanco (fMRI). Nezmožnost prepoznavanja obrazov strokovno imenujemo prozopagnozija in jo ima kar 2 % ljudi. Vzroki za to bolezen še niso znani, naj bi šlo za možgansko okvaro. (M. R., Znanost, 2011). Pri prepoznavi obraza igra veliko vlogo rasa, kateri pripadamo. Znano je namreč, da pripadnike lastne rase bolje prepoznamo, opazimo več podrobnosti, skratka smo precej bolj natančni, kot če naletimo na pripadnika druge rase, kjer se nam vsi obrazi zdijo povsem podobni. (Areh, 2007). 12.

Slika 3: Prikaz obrazov (vir: M. R., Znanost, 2011). Fingerjeva in Pezdekova (1999) sta izvedli tri preizkuse, kjer sta preverjali vpliv kognitivnega intervjuja na točnost prepoznav obraza (z vplivom verbalnega zasenčenja spomina). V prvem preizkusu sta ugotovili, da opis obraza zmanjšuje kasnejšo natančnejšo prepoznavo obraza, v drugem preizkusu se je izkazalo, da kognitivni intervju precej bolj zmanjšuje natančnost prepoznave obraza kot uporaba standardnega intervjuja, v tretjem preizkusu pa sta dokazali, da z vstavljenim krajšim časovnim zamikom (24 minut) med podanim opisom obraza in opravljanjem prepoznave le tega, ne zmanjša točnosti prepoznave. Vnaprejšnji opis obraza torej ne popači originalne slike obraza, ki je ustvarjena v spominu. Rezultati zgornjih preizkusov so pokazali, da kljub temu, da kognitivni intervju učinkovito izzove boljši besedni opis očividcev, pa zmanjšuje možnost za kasnejše točnejšo opredelitev v prepoznavi ciljnih obrazov.. V realnem svetu se identifikacija osumljenca opravi takoj po kaznivem dejanju ali po nekaj tednih oziroma mesecih po fotografijah oziroma prepoznavni vrsti v živo. V prvem primeru, v katerem je osumljenec prijet in prepoznan takoj po kaznivem dejanju, ni verjeten vpliv verbalne zasenčenosti. V drugem primeru, v katerem je osumljenec prepoznan po fotografijah ali v prepoznavni vrsti v živo zasedbo in glede na časovni zamik med opisom osumljenca in poznejšo identifikacijo, je možno govoriti o vplivu verbalne zasenčenosti. (Finger in Pezdek, 1999). 13.

2.2 Prepoznava po fotografijah Pri ugotavljanju potencialnega storilca kaznivih dejanj med pridobivanjem informacij uporabljamo tudi pregled fotografij možnih storilcev. Seveda so pričakovanja preiskovalca visoka. Zavedati pa se moramo vseh motečih dejavnikov, ki jih je doživel očividec oziroma žrtev med samim dogodkom in tudi po njem.. Če. imamo. znanega. osumljenca,. lahko. opravimo. prepoznavo. ene. osebe,. takoimenovani »show-up«. Lahko pa prepoznavno vrsto iz fotografij, ki jo sestavlja fotografija osumljenca in 11 drugih fotografij, ki pa morajo biti osumljencu podobni. (Umek, Areh in Jager, 2001). Pri prepoznavi po fotografijah gre za na prvi pogled precej enostaven in nezahteven postopek, a so si teoretiki in praktiki soglasni, da je potrebno postopek izvajati po točno določenih pogojih in zahtevah, pa je kljub temu prepoznava po fotoalbumih precej nezanesljiva.. Med posebnimi pogoji in zahtevami za korektno in verodostojno izvedbo postopka prepoznave po fotografijah je predvsem pomembno, da se vodi natančna evidenca fotografiranih. oseb,. opravljeno. mora. biti. strokovno. fotografiranje. osebe,. fotografiranje posebnosti in tetovaž, potrebna je usposobljenost osebe, ki opravlja prepoznavo in zagotovljeni primerni prostori za opravljanje prepoznave, med celotnim postopkom je potrebno slediti navodilom in priporočilom za strokovno in kvalitetno izvedbo postopka prepoznave po fotografijah. (Jager, 2009). Evidenca fotografiranih oseb je namenjena prav postopku prepoznave storilcev kaznivih dejanj po fotografijah in osebnem opisu, kar natančneje določuje Zakon o kazenskem postopku, Zakon o policiji ter ostali podzakonski akti. V evidenci se vodijo osebni podatki, kot so osebno ime, rojstni podatki, EMŠO, spol, naslov stalnega ali začasnega prebivališča, vzdevek ali lažno ime, fotografija, osebni opis, kraj, čas in razlog fotografiranja ter ime in priimek osebe, ki je fotografiranje opravila. Pri nas se uporablja način tropozne fotografije s signaletično zaporedno številko ter kartonom z osebnimi podatki. Lahko je priložena tudi fotografija celotne postave in morebitnih znamenj. (Jager, 2009). 14.

Slika 4: Primer tropozne fotografije (vir: Felc, 2010). V evidenci fotografiranih oseb ni oseb, ki niso imele opravka s policijo. Torej evidenca vsebuje ljudi, ki so že kdaj v preteklosti bili obravnavani v postopku, ki ga je vodila policija. Seveda je evidenca strokovno vodena in mora biti upravljanje z njo v zakonskih mejah, prav tako je stroga omejenost uporabe podatkov iz evidence. Poseben poudarek velja dati osebnemu opisu, ki lahko omogoča zelo dober selektiven izbor. (Jager, 2009). Predpogoj za obstoj evidence fotografij je kvalitetna fotografija. Velikost, oblika in način fotografiranja storilcev kaznivih dejanj ter izdelava fotografij je strogo predpisana in se po vsem svetu razlikujejo v niansah. Natančnost, dovršenost in podrobnost fotografij so ključne tudi za rezultat opravljene prepoznave iz fotografij. Sedaj se uporablja način digitalnega fotografiranja, ki je uporabnejši, hitrejši in služi širšemu namenu. Kot že rečeno se uporablja tropozna fotografija (levi profil, srednji posnetek in pogled v desno). Tropozna fotografija je praktična, saj očividec ponavadi storilca ne vidi direktno v obraz in nam je tako oseba na fotografiji bolj znana. (Jager, 2009). Fotografiranje posebnosti in tetovaž nam je pomoč pri postopku prepoznave, saj si lahko očividec oziroma žrtev zapomni osumljenca po tetovaži, »piercingu«, brazgotini, znamenju, opeklini, telesni hibi in je tako lahko prepoznava zanesljivejša. (Jager, 2009). Usposobljenost osebe, ki opravlja prepoznavo je ključnega pomena. Dandanes si je stroka enotna, da mora prepoznavo opravljati vsesplošno razgledan in usposobljen človek, ki mora obvladati tako področja psihologije, komunikacije, prava,. 15.

kriminalistike in računalništva. Pomembno je zmožnost vzpostavitve stika s preiskovancem do te mere, da je preiskovanec sproščen in pripravljen na brskanje po lastnem spominu ter izražanju le tega. Poleg tega mora biti za opravljanje prepoznave zagotovljen ustrezen prostor, brez motečih dejavnikov in nepotrebnih subjektov, kamor je nepoklicanim in nepooblaščenim vstop prepovedan. (Jager, 2009). Megreya in Burton (2008) sta predstavila preizkuse, ki sta jih opravljala, ko sta preiskovala prilagajanje obrazne fotografije, kjer bi potrdila slabosti v spominu očividcev. Kot vemo je lahko spomin očividca zelo zmotljiv. Predstavila sta tri preizkuse, kjer sta obravnavala prepoznavo neznanih obrazov. V prvem preizkusu sta očividcem pokazala človeka v živo ali na fotografiji, takoj zatem pa prepoznavno vrsto iz fotografij (desetih ljudi), kjer so morali očividci najprej povedati, če je videna oseba med prikazanimi in če je, katera je to. Rezultati tega preizkusa so pokazali 70 % natančnost. V drugem preizkusu so neznano osebo predstavila očividcem v živo ter istočasno prepoznavno vrsto desetih fotografij. Določiti so morali, ali je prikazana oseba prisotna v prepoznavni vrsti in če je, katera je to. Ugotovitve so dale 68 % natančnost. Tretji preizkus je vseboval primerjavo dveh fotografij, lahko tudi fotografije in osebe v živo, kjer so morali potrditi ali gre za eno in isto osebo ali ne. Kljub manjšemu številu možnosti (dve fotografiji) so bili rezultati presenetljivo nenatančni – 85 %. Ti eksperimenti so pokazali, da imajo očividci precejšnje težave pri prepoznavanju neznanih obrazov, hkrati pa je veliko odvisno od kakovosti fotografije.. 2.3 Prepoznavna vrsta v živo Prepoznavna vrsta je navidez eden preprostejših postopkov prepoznave storilcev kaznivega dejanja. Takšnega mnenja je tudi velika večina preiskovalcev. Pa vendar prihaja pri pomanjkljivi oziroma napačni in nedosledni izvedbi postopka do napačne prepoznave osumljenca. Gre predvsem za osnovno zavedanje prisotnosti osumljenca v prepoznavni vrsti. (Areh in Štefelin, 2003). Načini sestavljanja prepoznavne vrste so torej ključnega pomena pri opravljanju postopka prepoznave storilca kaznivega dejanja. V praksi običajno sestavljajo prepoznavno vrsto osebe, ki so na las podobne osumljencu, nekateri glede na. 16.

rezultate raziskav opozarjajo, da je smotrneje sestaviti prepoznavno vrsto na podlagi podatkov, ki smo jih dobili od očividca v predhodnem zaslišanju in njegovem opisu po spominu. Osumljenec ne sme iz prepoznavne vrste izstopati in tako opozarjati nase ter preusmeriti pozornost nase. (Areh in Štefelin, 2003). Obstaja še nekaj pravil, ki jih je zavoljo uspešnosti postopka potrebno upoštevati, in sicer (Areh in Štefelin, 2003): -. razlikovanje oseb po višini za manj kot 5 cm,. -. razlikovanje oseb po teži za manj kot 10 kg,. -. razlikovanje oseb po starosti za manj kot 5 do 8 let,. -. pomembnost oblačil in načina oblačenja (oblačila vseh oseb v prepoznavni vrsti morajo biti v skladu z očividčevim opisom).. Znanstveniki in raziskovalci so na podlagi opravljenih raziskav izdelali seznam pravil za izvedbo prepoznave (Areh in Štefelin, 2003): -. v prepoznavni vrsti je lahko le en osumljenec,. -. prepoznavna vrsta mora biti sestavljena z značilnostmi navedenih s strani očividca,. -. osumljenec naj stoji pri vsaki prepoznavi na drugem mestu,. -. poleg osumljenca naj bodo na prepoznavi vsaj 4 osebe,. -. novi osumljenec, nove ostale osebe v prepoznavni vrsti (ne že videne predhodno),. -. izogibajte se vstavljanju preveč podobnih oseb,. -. posebnosti osumljenca prikrijte ali pa jih dodajte vsem ostalim osebam v prepoznavni vrsti.. Prisotnost osumljenca v prepoznavni vrsti je zelo dobrodošla, razen v primeru, ko očividec deluje precej negotovo, je priporočljivejše sestaviti prepoznavno vrsto brez osumljenca in tako preveriti njegovo verodostojnost. (Areh in Štefelin, 2003). Sočasna prepoznavna vrsta je v praksi največkrat uporabljena, vendar je potrebno opozoriti na pomembno pomanjkljivost. V tej različici se daje očividcu možnost primerjave in med tem primerjanjem izpostavi tistega, ki je najbolj podoben dejanskemu storilcu. Tako lahko pride do napačne prepoznave. Ravno zaradi te pomanjkljivosti se daje v zadnjem času večji poudarek na sekvenčni oziroma. 17.

zaporedni prepoznavni vrsti. Izvajanje po tej metodi je uspešneje, če preiskovalec ne ve, kdo je osumljenec. (Areh in Štefelin, 2003). Poznamo več vrst prepoznavnih vrst, saj le tako lahko zagotovimo večjo verodostojnost prepoznav. Omenili smo že prepoznavno vrsto brez osumljenca, ki se opravi za preveritev očividčeve verodostojnosti in sigurnosti. Pri sekvenčni prepoznavni vrsti se osebe pojavljajo ena za drugo, torej pred očividcem stojijo samostojno in tako očividec nima možnosti primerjav, prav tako očividcu ni znano, kolikšno število oseb se bo zvrstilo pred njim. Očividec pri vsaki osebi poda jasen odgovor in šele nato se prepoznava nadaljuje z novo osebo, vsako osebo pa vidi osumljenec samo enkrat, izpraševalec ni seznanjen z osumljencem. Z vedno večjo uporabo sekvenčne prepoznavne vrste v praksi, so si nekateri metodo prilagodili in tako sta nastali še kvazisekvenčna prepoznavna vrsta in modificirana sekvenčna vrsta. Pa vendar se poskus kvazisekvenčne prepoznavne vrste ni najbolje obnesel, saj se z njeno uporabo verodostojnost prepoznav ni povečala. Z modifikacijo sekvenčne prepoznavne vrste so predlagali dve osnovni spremembi, in sicer, da bi povečali število oseb v prepoznavni vrsti ter da so vse osebe v prepoznavni vrsti izbrane na podlagi opisa priče. Obstaja še izločilna prepoznavna vrsta, ki jo uporabljajo pri postopku prepoznave, ki jo opravljajo otroci. Z njo naj bi izboljšali natančnost otrok. Izločali so po hitri (najbolj podobnega storilcu) in počasni izvedbi (najmanj podobnega storilcu), ko je na koncu ostala le ena oseba v prepoznavni vrsti, je morala priča le potrditi, ali gre dejansko za osumljenca storitve kaznivega dejanja. Vse te prepoznavne vrste so bile narejene z namenom izboljšanja točnosti in verodostojnosti prepoznav. (Šimac, 2010). 2.4 Fotorobot Fotorobot se uporablja kot nekakšna predhodnica prepoznavni vrsti, ko poznamo samo opis storilca in še nimamo konkretnih osumljencev oziroma storilcev kaznivih dejanj. Fotorobot temelji na opisu žrtve ali priče kaznivega dejanja, torej opisovalca, ki sodeluje z oblikovalcem fotorobota, ki je strokovno usposobljen za izdelovanje fotorobota. Oblikovalec se mora vklopiti v opisovanje opisovalca, z njim sodelovati, pomemben je čimprejšnji kontakt po kaznivem dejanju, saj je s pretekom časa izgubljanje detajlov v spominu zvišuje in s tem tudi napake pri opisovanju. (Trobec, 1998). 18.

V svetu obstaja vrsta sistemov za računalniško obdelavo obraznih lastnosti in značilnosti, ki obsegajo naslednje podprograme oziroma module (Trobec, 1998): -. FACEWIN: to je osnovni modul za oblikovanje obraznih značilnosti,. -. FACEADMIN: omogoča možnost arhiviranja ter telekomunikacijskega prenosa,. -. FACEEDIT: omogoča možnost ročnega dodajanja in spreminjanja lika in predstavlja tudi glavni modul,. -. FACEFAX: omogoča možnost neposrednega pošiljanja izdelanega lika,. -. FACEVIEW: omogoča iskanje že obstoječega ali podobnega lika po detajlih,. -. FACEGRAB: omogoča video oziroma foto vnos že znanega storilca z možnostjo spreminjanja detajlov, kot so staranje, sprememba frizure, brade, brk, očal,…. Slika 5: Primer programa za izdelavo fotorobota (vir: Primer programa…,2010). Vsi ti sistemi omogočajo čim boljši obrazni približek osumljencu, ki pa je predvsem odvisen od podajanja informacij opisovalca in njegovi spominski sliki. Zaradi šoka, ki ga žrtev kaznivega dejanja doživi ob dogodku, je velika verjetnost, da si ta oseba ne zapomni detajlov, ki so pomembni za sestavo fotorobota. Zaradi napačno izdelanega fotorobota lahko pride do nevarne podobnosti z nedolžno osebo, kar lahko zavede celotno preiskavo. (Trobec, 1998). Pri samem postopku izdelave fotorobota so izdelovalcu le tega v pomoč naslednji podatki, ki omogočajo natančnejši približek konkretnemu osumljencu kaznivega dejanja (Trobec, 1998): 19.

-. približna velikost postave,. -. približna starost osebe,. -. oblika obraza: okrogel, štirioglat, podolgovat,. -. oblika frizure, opis lasišča: barva las, skodranost, plešavost,…. -. oblika nosu: raven, izbočen, vbočen, gomoljast,. -. oblika ust: normalna, tanka, debela, široka, ozka,…. -. oblika brade: zašiljena, široka, štirioglata, z jamico,…. -. oblika oči: v ravnini, poševna, stisnjena, okrogla, vdrta,…. -. očala: večja ali manjša dioptrija, sončna, posebni okvirji,…. -. ušesa: okrogla, štrleča, stisnjena, pokrita,…. -. posebnosti: brazgotine, znamenja, mozoljavost, opekline, uhani, brki, brada, zalizci,…. -. dodatki: pokrivala, maske, lasni trakovi, šali,…. Fotoroboti se uporabljajo tudi pri iskanju pogrešanih oseb, saj lahko s pomočjo fotorobota dlje časa pogrešano osebo računalniško postaramo za nekaj let in tako približamo podobo osebe, kakršna bi bila pri današnji starosti.. Največ takšnih fotorobotov je bilo v zadnjem času narejeno za pogrešano Madeleine McCann. Gre za odmeven primer mlade britanske družine, ki je dopustovala na Portugalskem. Madeleine je maja 2007 je izginila iz počitniške sobe v portugalskem naselju Praia da Luz, medtem ko sta njena starša Kate in Gerry nedaleč stran večerjala. Triletnica je izginila iz sobe, v kateri sta sicer spala še njena mlajša brat in sestra. Pet let zatem, ko je majhna Madeleine izginila iz počitniškega apartmaja, je skupina računalničarjev in znanstvenikov ustvarila podobo deklice, v kakršno bi Madeleine lahko zrasla. Kmalu bi bila oziroma bo stara devet let. Primer še ni dobil svojega epiloga, saj kljub medijski odmevnosti in obširni raziskavi, le ta še ni dala izsledkov, kaj naj bi se tistega dne dejansko zgodilo in kje bi mala Madeleine lahko bila. Ravno zaradi različnih podatkov, tako o domnevnih ugrabiteljih kot tudi krajih, kjer naj bi se Madeleine nahajala, so se odločili narediti fotorobot, ki prikazuje podobo Madeleine pri devetih letih. Forenzična tehnika, ki jo uporablja tudi FBI, policiji po vseh ZDA pomaga pri iskanju več let pogrešanih posameznikov. (Nov »fotorobot«…, 2012). 20.

Slika 6: Madeleine leta 2007, ob izginotju (vir: Nov »fotorobot«…, 2012). Slika 7: Fotorobot Madeleine leta 2012, stara približno 9 let (vir: Nov »fotorobot«…, 2012). 21.

3 Prepoznava in dejavniki, ki vplivajo na njeno uspešnost/neuspešnost Penrod in Cutler (1999) ocenjujeta, da obstaja napačna prepoznava očividca pri približno 4500 kaznivih dejanj letno in Constanzo (1997) ocenjuje, da se deset ljudi letno usmrti na podlagi napačne prepoznave (torej za kaznivo dejanje, ki ga niso storili). Pravzaprav so zmotne oziroma napačne prepoznave privedle do več nepravilnih obsodb, kot vsi ostali vzroki skupaj. (Wells et al. v Roesch, Zapf in Hart, 2010). 18. decembra 1991 sta dva moška vlomila v dom Myre Murillo v El Pasu v Teksasu, kjer sta zahtevala videti gospodarja in ves njihov denar. Ko so bile njune zahteve v zmedi izpolnjene, je eden od vlomilcev ustrelil sina gospe Murillo, 18-letnega Armanda in nato še gospo Murillo ter njeni dve hčeri. Gospa Murillo in obe hčeri so streljanje preživele. (Roesch, Zapf in Hart, 2010). Tožilstvo se je osredotočilo na prepoznavo hčera, ki sta po fotografijah prepoznali Tony Forda kot enega izmed dveh vlomilcev v njihov dom in tistega, ki naj bi izvedel streljanje. V svojo obrambo je Tony Ford povedal, da ni bil udeležen pri vlomu v dom gospe Murillo, da je samo pripeljal dva moška z avto k hiši gospe Murillo. Povedal je še, da je zunaj čakal v avtu, medtem ko sta dva moška izvedla vlom s streljanjem in da za njun namen ni vedel. (Roesch et al., 2010). Moški z imenom Van Belton je bil obtožen skupaj s Tonyjem Fordom za vlom v dom Murillosovih. Obe hčeri sta potrdili, da je bil Van drugi vlomilec v njihov dom in da ni bil strelec. Ko je bil Van aretiran, je povedal policiji, da je Tony Ford druga oseba. V izjavi na sodišču je Tony potrdil, da je bil eden izmed vlomilcev v dom Murillosovih Van in da je bil drugi mož Vanov brat Victor Belton. (Roesch et al., 2010). V sojenju se je pojavilo najbolj kritično vprašanje, ali je prepoznava Tonya Forda po fotografijah Murillosovih hčera zanesljiva. Na podlagi vseh drugih dokazov, ki so bili na voljo, je kazalo, da je bila prepoznava napačna, saj ni obstajalo nobenega drugega dokaza, ki bi Tonya direktno povezal s kaznivim dejanjem. (Roesch et al., 2010). 22.

Da bi obramba lahko dokazala napačno prepoznavo Murillosovih hčera in s tem Tonya oprala krivde, je kot dokaz pokazala fotografijo iz fotoalbuma Victorja Beltona (policija jo je imela, saj je bil Victor aretiran zaradi žaljenja policista ob aretaciji njegovega brata Vana za to kaznivo dejanje). Obramba je prav tako predstavila tudi podatke, ki spadajo k fotografijam v fotoalbumu – fizične karakteristike osebe na fotografiji. Te karakteristike so pokazale neverjetno podobnost med Tonyjem in Victorjem. Oba sta namreč visoka 177 cm, medtem ko Victor tehta 70 kg in je star 17 let in 8 mesecev, Tony pa tehta 68 kg in je star 18 let in 6 mesecev. Fizične razlike glede na vse mere so minimalne, kar dokazujeta tudi njuni podobi na fotografijah. (Roesch et al., 2010). Slika 8: Očitna podobnost med Tonyjem Fordom in Victorjem Beltonom (vir: Eyewitness Identification Research Laboratory, 2005). Očividec bi lahko zlahka zamenjal Tonya Forda za dejanskega vlomilca Victorja Beltona. Obramba je nato vložila zahtevo za najem in uporabo strokovnjaka za prepoznavo očividca, a je bila zavrnjena. Tony Ford je bil spoznan za krivega 9.7.1993 in bil obsojen na smrt. (Roesch et al., 2010). V odgovoru na eno od Tonyevih pritožb so mu bila dodeljena sredstva za najem strokovnjaka za prepoznavo. Dr. Roy Malpass, kot eden vodilnih strokovnjakov na področju prepoznave, je opravil dve študiji za potrditev možnosti napačne prepoznave. Prva študija je pokazala, da sta Tony in Victor videti veliko bolj podobno, kot Tony in katerakoli druga oseba v fotoalbumu. Tako je verjetnost, da so očividci ob pregledu fotografij, kjer seveda Victorjeve fotografije ni bilo, zlahka med. 23.

ostalimi pokazali na Tonyevo, kot na storilca kaznivega dejanja. V drugi študiji je preučeval, ali je bila prepoznavna vrsta iz fotografij, po kateri sta Murillosovi sestri opravili prepoznavo, sestavljena sugestibilno (sestavljena iz dovolj različnih ljudi po videzu, kjer je Tony izstopal, da je obstajala večja verjetnost, da bo Tony izbran s strani oseb, ki so dobile le ustni opis osumljenca). Rezultati druge študije so pokazali, da je bila Tonyeva fotografija izbrana štirikrat pogosteje, kot fotografije drugih oseb (pri pošteno in nesugestibilno sestavljeni prepoznavni vrsti iz fotografij, bi udeleženci raziskave izločili vsako fotografijo enako pogosto). (Roesch et al., 2010). Slika 9: Prepoznavna vrsta iz fotografij v primeru Tonya Forda (vir: Eyewitness Identification Research Laboratory, 2005). Oseba, ki sta jo sestri videli ustreliti njegovega brata, je bila izjemno podobna Tonyu Fordu (Victor Belton) in ker je bila prepoznavna vrsta prirejena oziroma sugestibilna, prav tako pa dejanskega storilca Victorja Beltona ni bilo prisotnega v njej, sta lahko sestri z gotovostjo izbrale Tonya Forda. (Roesch et al., 2010). Pri tej preiskavi se je pokazalo več motečih dejavnikov, ki lahko pripeljejo do napačne prepoznave, kot se je v tem primeru tudi zgodilo, in sicer (Roesch et al., 2010): -. sestri sta pripadnici latino rase, medtem ko sta bila osumljenca črne rase, pri čemer so raziskave dokazale, da smo pri prepoznavi nasprotne rase zelo nenatančni,. -. prisotnost orožja in osredotočenost nanj zožuje pozornost,. 24.

-. prisoten je bil tudi vpliv zavajajočih informacij medijev, saj je ena od Murilosovih sester videla sliko Tonya Forda v lokalnem časopisu, kar običajno privede, da znan oziroma viden obraz pogosteje izbereš iz prepoznavne vrste kot neznan oziroma še neviden obraz,. -. samozavest Murillosovih sester, da so prepoznale pravega osumljenca, čeprav je dokazano, da samozavest ne potrjuje točnosti prepoznav.. Osem dni pred predvideno usmrtitvijo Tonya Forda so odložili njegovo usmrtitev za nedoločen čas in ugodili njegovi prošnji za testiranje DNA-ja iz Victorjevih oblačil, ki jih je nosil na dan aretacije. (Roesch et al., 2010). A oblačila so bila že davno tega zavržena in niso bila shranjena kot dokazno gradivo v tem primeru. Odvetniki The Innocent Project se trudijo, da bi primer Tonya Forda ponovno odprli ter šli ponovno na sodišče, preden se izvede usmrtitev. (Eyewitness Identification Research Laboratory, 2005). 3.1 Osebnostne lastnosti 3.1.1 Spol. Znano je, da so ženske na splošno bolj pozorne na malenkosti kot moški. Moški so bolj pozorni na moške. Prav tako bo ženska pozornejša na obleko, ličila, frizuro, nakit, kakšno znamenje na telesu zaznane osebe. A kljub temu ni pravila, ki bi dejansko potrdil, da bi kateri od spolov boljše opravil prepoznavo kot drugi. (Roesch et al., 2010). 3.1.2 Starost. Znano je, da so otroci in starejši slabše priče kot mlajši odrasli. Otroci imajo težave z izražanjem videnega, prav tako zaradi pomanjkanja izkušenj niso pozorni na celotni dogodek, prioritete so jim posamezni deli. Zaradi pomanjkanja besednega zaklada ter izkušenj zelo težko sami pripovedujejo o dogodku. Prav iz tega razloga je potrebno največkrat izvleči iz njih informacije, kar je v velikih primerih lahko zelo sugestibilno. O tem bo več omenjenega v nadaljevanju, kjer bom podrobneje obravnavala prepoznavo otrok. (Umek, 2007). 25.

Današnja populacija je vedno starejša in tako so tudi očividci kaznivih dejanj starejši ljudje, saj jih je vedno več. Pri zaznavanju starejše populacije so njihove naključne zaznave manj učinkovite, kompleksna dogajanja slabo obnavljajo, največkrat gre za interpretirano pripovedovanje, kar je lahko precej drugačno od resničnega. (Umek, 2007). 3.1.3 Rasa. Načeloma ni razlik pri prepoznavanju glede na raso očividca. Torej nobena rasa ne opravlja prepoznave boljše ali uspešnejše od druge. Je pa dokazano, da so očividci, ki prepoznavajo osumljenca enake rase kot so sami, bolj dovzetni za pravilno prepoznanje obraza enake rase. So bolj natančni pri podajanju obraznih podrobnosti in značilnosti ter morebitnih znamenj. (Roesch et al., 2010). 3.1.4 Izobrazba, poklic, zaposlitev. Pri preverjanju vseh okoliščin pred prepoznavo je pomembna preveriti nekaj osnovnih podatkov oziroma karakteristik očividca, saj lahko že s tem zvišamo nivo točnosti prepoznave. Pri teh osnovnih podatkih je poleg spola, rase in starosti pomemben tudi poklicni profil očividca oziroma nivo njegovega znanja. Gre predvsem za. dejstvo,. da. poznamo. pri. ljudeh. takoimenovano. poklicno. deformacijo.. Zobozdravnik bo načeloma najprej opazil zobe, frizerka frizuro, avtomehanik tip vozila, čistilka pospravljenost prostora. Kajti tudi ta podatek nam veliko pove o zanesljivosti podanih izjav s strani očividca. (Umek, 2007). 3.2 Dejavniki zaznavanja Pri pridobivanju relevantnih informacij je precej odvisno od pogojev zaznavanja, saj se s slabšanjem pogojev zmanjšuje možnost zaznave podrobnosti dogodka oziroma osebe. Pri pričevanju o dogodku in pri prepoznavi storilcev kaznivih dejanj moramo upoštevati pogoje zaznavanja, kot so prostor oziroma kraj dogodka, osvetljenost oziroma zatemnjenost in vidljivost dogodka, trajanje dogodka in časovna oddaljenost dogodka od pričanja oziroma prepoznavanja in sama narava dogodka. (Umek, 2007). 26.

3.2.1 Čas. Rečemo lahko, da je čas okvir vseh dogodkov. Človek zaznava čas, čeprav nima vgrajenega čutila za čas. Najpogosteje se sploh ne zavedamo časa posameznega dogodka. V realnosti sta čas in prostor neločljivo povezana in ta zaznava je tesno povezana tudi v svetu zaznavanja. Vseeno se zaznavanje časa razlikuje od zaznavanja prostora. Zaznavanje časa trajanja nekega dogodka namreč ni neposredno (preko nekih časovnih dražljajev), ampak posredno. Čas zaznavamo na različne načine, in sicer preko dogodkov (lunine mene, sončni vzhod,...) in preko dogajanja v organizmu (biološke ure oziroma stanja organizma, kot na primer utrujenost, lakota,...). (Areh, 2003). O zaznavanju časa lahko govorimo, ko gre za krajše časovno obdobje, medtem ko v primerih daljšega časovnega obdobja lahko govorimo samo o ocenjevanju časovnega intervala (toliko minut, ur, dni…). Intervale, ki so krajši od sekunde podcenjujemo, daljše pa precenjujemo. Zaznana dolžina intervala je odvisna od dogajanja v tistem trenutku. V primeru, da se ne dogaja nič, potem se nam intervali zdijo daljši kot enako dolgi intervali, polni dogajanja. Presojanje časa je dokaj natančno, odvisno je od starosti (otrokom teče čas hitreje kot starejšim), od psihofizičnega stanja človeka (depresivni občutki podaljšujejo čas, kava in čaj ga pospešujeta, višja telesna temperatura ga upočasnjuje,…). (Areh, 2003). Na doživljanje dolžine časa vpliva tudi aktivnost, tako dolgočasne aktivnosti trajajo in trajajo, medtem ko zanimive minejo zelo hitro. Dolžina zaznavanja časa in fizični napor sta intenzivno povezana. Bolečina, strah in nevarnost podaljšujejo čas. (Areh, 2003). 3.2.2 Kraj. Pri izvajanju prepoznave očividca se je potrebno s strani preiskovalca najprej seznaniti z vsemi okoliščinami zaznavanja. Mednje spada tudi kraj oziroma prostor dogodka in oddaljenost očividca od dogodka. Pri prostoru je pomembna velikost prostora, odprtost oziroma zaprtost (obstaja možnost dodatnih prič), množičnost oziroma osamljenost (v središču dogajanja, osamljena ulica). Predvsem je pomembna oddaljenost očividca od kraja storitve kaznivega dejanja. Po priporočilih Wagenaara. 27.

in Van der Schiereja naj bi bila optimalna razdalja med očividcem in središčem dogajanja manj kot 15 metrov. A je Lindsay s sodelavci zavrnila, in sicer iz dveh razlogov. Kot prvo nekatere žrtve ali očividci nimajo prostorske orientacije in zmožnosti podajanja ocene o razdaljah, torej ne bi mogla zagotoviti, da je bila razdalja dejansko manj kot 15 metrov in s tem bi njena prepoznava bila relevantna v očeh preiskovalcev. Kot drugo, ne moremo kar na splošno trditi, da so vse prepoznave, ki so jih opravili očividci, ki so bili od kraja dogodka oddaljeni manj kot 15 metrov uspešno opravljene, za vse ostale pa bi veljalo obratno – torej neuspešno. (Towl in Crighton, 2010). 3.2.3 Svetloba. Takoimenovana vidljivost oziroma osvetlitev ima pri preverjanju okoliščin zaznavanja veliko vlogo. Tega se zavedajo tudi izkušeni storilci kaznivih dejanj, ki take pogoje s pridom izkoriščajo, saj je kaznivo dejanje velikokrat izvedeno v pogojih slabše vidljivosti (mrak, tema). Tako preiskovalci kot sodniki bi morali biti pozorni pri ocenjevanju verodostojnosti izjav prič glede na pogoje pridobivanja informacij. Predvsem je pomembno vedenje o prilagajanju očesa na svetlobo in temo. Ko pridemo s svetlega na temno, ko ugasnemo luč, kar nekaj časa ničesar ne vidimo, adaptacija na temo pa lahko traja tudi do pol ure. Prilagoditev na svetlobo je bistveno krajša, ta traja samo nekaj trenutkov, a pri direktnem vstopu na svetlobo doživimo neprijetnost ob trenutnem zaslepljenju. (Musek, Polič in Umek v Umek, 2007). V preteklosti so znanstveniki izvedli preizkus opazovanja kaznivega dejanja v različnih vidljivostih (dobri, srednji in slabi). V igrani situaciji je bil prikazan rop. Očividci v dobri vidljivosti so bili s prepoznavo roparjev uspešni v 74 %, Očividci v srednji vidljivosti 50 % in očividci v slabi le 33 % uspešni v prepoznavi. Potem so tudi sodniki ocenili veljavnost teh prepoznav in v prvi skupini potrdili uspešnost prepoznave z 69 %, v drugi skupini s 57 % in tretji skupini 58 %. Iz predstavljenega je moč sklepati, da tako sodniki kot kriminalisti v predkazenskem postopku premalo upoštevajo dejavnik vidljivosti pri uspešnosti prepoznave. (Wrightsman v Umek, 2007). 28.

3.2.4 Narava dogodka. Na točnost prepoznave vpliva tudi narava dogodka v tesni povezavi s stresnostjo dogodka. Lahko rečemo, da povečana vzburjenost povečuje naš interes in pripravljenost na opazovanje in pomnjenje podrobnosti dogodka, a povečana ekstremnost (stresnost, vzburjenost) ima lahko negativne posledice in učinke za našo kasnejšo prepoznavo in priklic informacij. Več raziskav je namreč pokazalo, da je spominjanje nasilnih dogodkov precej bolj nepopolno kot nenasilnih. (Umek, 2007). Hollin (1989) je vse skupaj podkrepil z ekperimentom, kjer so očividci gledali dve verziji video filma. Posnetek je prikazoval žensko, ki hodi po cesti, kjer se ji približuje moški. V prvi verziji pri srečanju ženske in moškega le ta grobo odrine žensko, ji strga torbico in zbeži. V drugi verziji se je moški pri ženski le ustavil in jo povprašal za pot. Pri obnovitvi dogodka so morali očividci prepoznati moškega na fotografiji. Za prvi primer, ki je prikazoval nasilno dejanje, se je izkazalo, da so obnovitve precej slabše, prav tako je bilo več napak pri sami prepoznavi moškega. (Umek, 2007). Izvedena je bila tudi študija, ki je vključevala tako naravo dogodka kot tudi njegovo kompleksnost. Očividci so si ogledali eno od šestih variant filma, med katerimi so bile tri nasilne narave ter tri nenasilne narave. Storilec je enkrat nastopal sam, drugič v družbi dveh oseb in tretjič v družbi štirih oseb. Ugotovitve raziskovalcev so bile naslednje: točnost identifikacije storilca pada z naraščanjem nasilnosti, v nenasilni situaciji točnost identifikacije ni bila odvisna od števila oseb, v nasilni se je točnost identifikacije s povečanjem števila oseb zmanjševala. (Umek, 2007). Loftusova in Burns sta očividcem pokazala film o oboroženem bančnem ropu. V prvem primeru je prišlo do streljanja, a brez žrtev in poškodovanih, v drugem primeru je bil med ropom otrok zadet v glavo. Očividci prizora z žrtvijo so imeli večje težave pri obnovi točnega in kompleksnega dogodka. (Hollin v Umek, 2007). Korelacijo med nasilnostjo zločina in verodostojnostjo izjav očividcev opredeljuje Yerkes – Dodsonov zakon, kot prikazuje graf na naslednji strani.. 29.

OBNOVA DOGODKA. YERKES-DODSONOV ZAKON. STRESNOST DOGODKA. Slika 10: Prikaz grafa Yerkes-Dodsonovega zakona (vir: Wikipedia, 2007). 3.3 Dejavniki obdelave podatkov 3.3.1 Stres, strah, pozornost. Pozornost je precej pomemben dejavnik, ki neposredno vpliva na naš spomin. Dražljaji v okolici, na katere smo bolj pozorni, tudi dlje časa ostanejo v spominu, ostali dražljaji ostanejo za morda sekundo ali dve in za vedno izginejo iz spomina. Tu je potrebno omeniti prisotnost orožja pri dogodku in neposredno grožnjo z orožjem. Tu se naša pozornost fokusira na orožje in so vse druge malenkosti nepomembne in jih lahko spregledamo, medtem ko si orožje zapomnimo do potankosti. Pozornost se preusmeri na objekt grožnje in ne na obraz storilca. (Areh, 2007). Slika 11: Primer osredotočenosti na orožje (vir: Chen, 2011). 30.

Prav prisotnost orožja in osredotočenost nanj dokazuje, da se zaradi doživljanja emocionalnega stresa zožuje pozornost. Prav prisotnost orožja in vpliv le tega na obnovo dogodka ter točnost prepoznave so raziskovali pri preizkusu, ki so ga opravili Loftus, Loftusova in Messo. Dogajanje je bilo postavljeno v restavracijo, ker je gost odšel do blagajne z namenom plačila storitev. V prvem primeru je blagajniku ponudil ček, v drugem primeru pa je blagajniku zagrozil s pištolo in od njega zahteval denar. Pri preizkusu so v obeh primerih posneli gibanje blagajnikovih oči. Posnetek je razkril večjo in precej daljšo osredotočenost na orožje kot na ček. Precej bolje si je blagajnik zapomnil gosta in tudi precej več ostalih podrobnosti dogodka kot v primeru grožnje z orožjem. (Raskin v Umek, 2007). Vpliv strahu in stresa na točnost zaznave in zapomnitve so dokazovali s številnimi raziskavami, kjer so prišli do podobnih ugotovitev. Točnost zaznave naj bi stres zmanjševal, a so bile raziskave narejene v simuliranih okoljih. Pri proučevanju resničnih izjav očividcev se zakonitost povezave med stopnjo stresa in zapomnitvijo ni v celoti potrdila. (Raskin v Umek 2007). 3.3.2 Pričakovanja (izkušnje, znanje). Na razlago zaznanega ima pomemben vpliv pričakovanje, katerega vpliv je razviden predvsem preko konteksta in takoimenovanih spoznavnih shem. Moramo se zavedati, da ko govorimo o kontekstu, ne gre samo za razumevanje besedil, govornih informacij in videnega. Tudi na področju tipa je kontekst še kako pomemben; objem tujca je namreč čisto nekaj drugega kot objem ljubljene osebe, četudi gre za popolnoma enako zaznavanje geste. Pri razumevanju govornih informacij je kontekst zelo pomemben, besede, ki zvenijo enako, vendar je njihov pomen odvisen od konteksta. Zaradi poznavanja konteksta je komunikacija bistveno učinkovitejša, saj omogoča razvozlavanje pomena manjkajočih in slabo izgovorjenih besed. (Areh, 2003). V spoznavnih in miselnih shemah našega spomina so shranjena naša prepričanja in pričakovanja, ki izhajajo iz našega znanja oziroma vedenja. To so vzorci mišljenja, ki omogočajo, da se znajdemo v okolju, oziroma primerno vedemo. V naših glavah so prisotne sheme o predmetih (npr. avtomobilih, televizorjih…), o živalih, ljudeh in dogodkih (npr. o pogrebu, poroki…). Vso našo realnost dojamemo preko shem, ki pa imajo tudi slabo značilnost, in sicer so utrjeni vzorci mišljenja in so slabše 31.

prilagodljivi pri zaznavanju nepoznanega. Zaradi tega prihaja do napak pri razlaganju videnega. (Areh, 2003). 3.3.3 Predsodki, stereotipi. Predsodki izkazujejo odnos posameznika do drugih ljudi in običajno jih spremlja negativen oziroma slabšalen prizvok. Obstajajo tudi pozitivni predsodki, a ko govorimo o predsodkih običajno pomislimo na njihov slabšalen vidik. Predsodki se običajno nanašajo na manjšine, na odrinjene skupine, skupine z manj vpliva in socialne moči v družbi. To so pripadniki in predstavniki skupin in združenj, ki jih druži skupna volja in interes, kot so vera, narodnost, ideologija, rasa, poklic, spolna usmerjenost, starost, spol, invalidnost in mnogo drugega. Temelj predsodkov je prepričanje, da so pripadniki skupin, kateri ne pripadamo, drugačni od skupine, kateri pripadamo. Pa vendar gre predvsem za drugačnost med posameznimi pripadniki različnih skupin, medtem ko je drugačnost skupin relativno majhna. Pri predsodkih gre predvsem za takoimenovana odbojna in sovražna čustva, ki so usmerjena proti določeni skupini ljudi. Poleg močnih čustev igra pri predsodkih pomembno vlogo tudi strah pred razpadom norm in vrednot skupine. Ravno občutek ogroženosti ustvarja stereotipe. Obstajajo človekove osebnostne značilnosti, ki dodatno podkrepijo človekovo nagnjenost k predsodkom, in sicer: podredljivost, konformnost,. težnja. po. istovetenju. s. pomembnimi. osebami,. agresivnost,. nezadovoljstvo in osebnostna labilnost. Zraven je potrebno upoštevati še zunanje dejavnike, kot so (ne)tolerantnost okolja, splošne socialnoekonomske razmere, vpliv politike in medijev. Predsodki torej spremljajo vsakogar, razlikujejo se le v intenziteti, vrsti in obvladanju. (Areh, 2007). Kot predstopnjo predsodkov lahko opredelimo stereotipe, ki so povezani predvsem z razvrščanjem ljudi oziroma socialno kategorizacijo. Stereotipi temeljijo na domnevi, da s pripadnostjo določeni skupini ljudje avtomatsko prevzamemo določene lastnosti skupine. Južnjaki na splošno veljajo za neprilagojene, neizobražene, nezaposlene, neprilagodljive, neodgovorne, lene, kradljivce, nezaupljive, ustvarjajo nered,… In vsak mladenič, ki ima takšno zunanjo podobo, velja za južnjaka: trenirka, športni copati, bele nogavice, briljantina v laseh, debela verižica. (Areh, 2007). Če so stereotipi premočni in pričakovanja v zvezi z njimi previsoka, je to lahko zelo škodljivo. Stereotipi v veliki meri preprečujejo samokritičnost in neutemeljeno 32.

posplošujejo. Ravno iz tega razloga postanejo stereotipi zelo trdoživi in so del resnice. Prav stereotipi so tisto, zaradi česar dokazno breme pogosto prezremo, obidemo, zavrnemo. (Areh, 2007). 3.3.4 Interes, motivacija. Na naše zaznavanje ne vplivajo vedno sheme in pričakovanja, ampak tisto, kar si želimo in imamo za to interes oziroma smo motivirani. Večkrat se nam zgodi, da od sogovornika slišimo tisto, kar želimo slišati in ne tistega, kar je želel povedati. Dober primer vpliva zaznavanja besed povezanih s hrano, med lačnimi in sitimi ljudmi je očiten prikaz različnega usmerjanja pozornosti za doseganje tistega, kar organizmu primanjkuje. Seveda zadovoljevanje primarnih fizioloških potreb nikakor ni edina motivacija, ki vpliva na zaznavanje. Upoštevati je potrebno tudi notranjo, nezavedno motivacijo in motivacijo, ki izhaja iz socialnih potreb človeka. S pomočjo poskusa, v katerem sodelujejo osebe, ki opazujejo zaslon, na katerem se za hipec prikazujejo nevtralne in t.i. tabu besede, so želeli pojasniti vpliv motivacije, ki izhaja iz nezavednega področja osebnosti. Poskusne osebe so izjavile, da niso videle nič oziroma tabu besede. Ko pa so bile prikazane besede na zaslonu dalj časa, so osebe izjavile, da so videle samo nevtralne besede. To pomeni, da gre najverjetneje za to, da čustveno vznemirjajoče tabu besede pritegnejo pozornost, kadar so praktično nezaznavne. V zavednem delu osebnosti deluje neke vrste cenzor, ki prepovedane, nezaželene, boleče vsebine, pomete pod preprogo in jih tako skrije naši zavesti. (Areh, 2003). 3.3.5 Spomin (pomnjenje). Po Gudjonssonu (1983) spominsko funkcijo razdelimo v tri zaporedne faze, in sicer pridobivanje informacij, retenco in ohranjanje ter obnovo pridobljenih informacij. Prva faza pridobivanje informacij vključuje zaznavo in vtisnjenje (kodiranje) dogodka. Ta faza že umesti in interpretira dogodek v skladu s subjektivnimi prejšnjimi izkušnjami in vedenji (znanji). Faza vključuje tudi prenos informacij iz »kratkoročnega spomina«, to je ikonični spomin, ki traja kvečjemu kakšno sekundo ali nekaj desetink več, je pa izredno popoln, v »dolgoročen spomin«, ki predstavlja spomin v pravem pomenu besede. Kateri deli informacij se bodo prenesli v dolgoročni spomin, je odvisno od več notranjih in zunanjih dejavnikov. (Umek, 2007) 33.

Druga faza, ki jo imenujemo retenca ali ohranjanje predstavlja zadrževanje zaznanih informacij. Zmožnosti dolgoročnega spomina so velike. Raziskave kažejo, da organizem ohrani mnogo več vtisov, kot jih subjekt v vsakem trenutku namerno in zavestno obnovi. Izkazalo se je tudi, da se lahko v posebnih okoliščinah spominjamo mnogih stvari, ki bi jih sicer imeli že za izgubljene. V spominu pa ne ohranimo vseh informacij, ki smo jih nekoč pridobili. Vzporedno z ohranjanjem informacij poteka tudi nasprotni psihični proces, ki ga imenujemo pozabljanje. Pozabljanje bi lahko na splošno označili kot odpovedovanje spominskega učinka, kot izgubo zmožnosti, da obnovimo nek spominski podatek. Pozabljanje je to, česar ne moremo več obnoviti. (Musek, Polič in Umek v Umek, 2007). Kot zadnjo spominsko fazo predstavlja obnova pridobljenih informacij, ki pomeni proces osveščanja preteklih dogodkov in tudi poročanje o njih. Obnova lahko poteka kot prepoznava ali kot priklic. Pasivno obliko vtisnjenih informacij ali samo delov teh informacij obnove predstavlja prepoznava. Medtem ko je aktivna oblika obnove priklic in poteka brez navzočnosti prvotno zaznanih dražljajev (stvari, oseb, dogodkov). (Umek, 2007). Pri obnavljanju podatkov in dogodkov iz preteklosti igra pomembno vlogo tudi pretek časa. Shepard (1983) je z preprostim preizkusom dokazal, koliko podatkov, predvsem pa točnost navedb, se s pretekom časa izgubi. Očividce je izpostavil besnemu neznancu za 45 sekund. Očividci so opravljali prepoznavo po prepoznavni vrsti iz fotografij prvič po enem tednu od dogodka in drugič po preteku enajstih mesecev od dogodka. Po enem tednu je uspešno opravilo prepoznavo 65 % očividcev, po enajstih mesecih pa samo še 10 % očividcev. (Roesch et al., 2010). Predvidevati moramo, da je vsako pričevanje tudi proces družbene interakcije, v katerem se zaradi različnih dejavnikov resnica ali del resnice izgubi. Da pričanje ne bo nekoristno, moramo poznati omejitve in pogoje pričanja, v katerih je zanesljivo. Vsakdanje izkušnje dokazujejo, da je prepoznavanje učinkovitejše od preklica. S tem se strinjajo tudi kriminalisti, saj ljudje mnogo lažje prepoznavajo osebe po fotografijah kot po opisu in to so dokazali tudi z eksperimenti. (Umek, 2007). Brandon in Davies navajata v svoji knjigi kar 70 primerov, v katerih je bila napačna prepoznava poglavitni dejavnik, da je bila obsojena napačna oseba. Znameniti primer duhovnika Pagana govori, kako so duhovnika v procesu v osemdesetih letih aretirali in. 34.

spoznali za krivega šestih ropov. Ker je bil storilec zelo vljuden in spoštljiv do žrtev, je ameriški tisk proces poimenoval kot proces kavalirskega razbojnika. Tožilstvo je bilo prepričano o duhovnikovi krivdi na osnovi pričevanja sedmih prič, ki so vse v duhovniku prepoznale roparja. Kasneje je v sodnem procesu prišlo do presenetljivega preobrata, ko se je policiji predal pravi storilec Ronald Clouser in priznal krivdo. Zaradi poznavanja podrobnosti ropov ga je policija spoznala kot pravega storilca. V primeru, da Clouser ne bi priznal krivde, bi bil duhovnik Pagano gotovo obsojen. Kasnejše raziskave so pokazale določen vpliv kognitivnih shem in zavajajočih informacij, ki so pri pričah povzročile spominska popačenja in posledično krivo pričanje. Dejavniki, ki so vplivali na priče so bili sledeči: mediji prikažejo skico roparja, ki je bila nenatančna in je povzročila zavajajočo informacijo; nekdanji prebivalec Paganove župnije je na skici prepoznal Pagana, vpliv zavajajoče informacije; vedenje kavalirskega razbojnika se je ujemalo s shemo duhovnika; preiskovalci so med intervjuji omenjali možnost storilca, ki je vodila v zamenjavo vira informacij ter ogled fotografij storilcev po objavi Pagana v medijih in med fotografijami je bil samo en osumljenec oblečen kot duhovnik. (Areh, 2003). Slika 12: Levo Ronald Clouser, desno duhovnik Pagano (vir: Robbery suspect…, 2013). 3.3.6 Sugestibilnost. Prav zgornji primer nakazuje na zavajajoče informacije in sugestibilnost med postopkom. Velik pomen pri postopku prepoznave daje komunikacija z očividcem. Tu. 35.

velja izpostavit predvsem neverbalno komunikacijo, ki lahko odločilno vpliva na uspešnost prepoznave, hkrati pa je to vrsta komunikacije, ki se je velika večina niti ne zaveda. Kretnja, vzdihljaj, skomig z rameni, nervoza, nelagodje, začudenje in še bi lahko naštevali, vse to so neverbalni znaki, ki lahko s strani preiskovalca zavajajoče vpliva na očividca ter s tem na njegove odgovore.. Loftusova in Palmer sta izvedla eno prvih raziskav, ki so opozorile na posledice sugestij. Udeleženci raziskave so si pogledali videoposnetek prometne nesreče in nato obnovili dogodek na posnetku. Raziskovalca sta uporabila strukturiran intervju. Razlika v vprašanjih se je pojavila zgolj v eni besedi, kar pa je dalo popolnoma različne odgovore. Vprašanje je bilo povezano s hitrostjo vožnje avtomobilov, ki sta bila v udeležena v nesreči preden sta »trčila« oziroma »se dotaknila«. Povprečna ocena hitrosti pri trčenju je bila 66 km/h, pri dotiku pa zgolj 49 km/h. Po enem tednu so jih povprašali še po razbitem steklu (ki pa ga na posnetku ni bilo). Pri skupini, kjer sta avtomobila »trčila« je pritrdilno odgovorilo enkrat več udeležencev raziskave kot pri skupini, kjer sta se avtomobila »dotaknila«. Ta raziskava je zelo nazorno pokazala, kako previdni moramo biti pri postavljanju vprašanj in vodenju razgovora s pričo dogodka. (Ainsworth v Areh in Štefelin, 2003). 3.4 Varovala in zaščita Do sedaj smo spoznali nekatere dejavnike, ki vplivajo na napačne prepoznave (identifikacije). Tukaj je nekaj varoval in zaščit, ki jih lahko uporabimo, da zmanjšamo možnost, da bi bil nedolžen človek, ki je bil napačno identificiran, obtožen zločina. Poznamo dve glavni vrsti varoval: tiste, ki jih lahko implementiramo med samimi policijskimi postopki, recimo postopkom za prepoznavo osumljenca ter prepoznavo slik in tiste, ki jih lahko implementiramo med sojenjem. (Roesch et al., 2010) 3.4.1 Postopki raziskovanja. Leta 1996 je Ameriško društvo za psihologijo in pravo (AP-LS; Division 41 of the American Psychological Association) ustanovilo podkomite, ki je pregledal raziskave identifikacij očividcev ter predstavil število predlogov, ki zajemajo najboljše postopke za izvedbo postopka za prepoznavo osumljenca in prepoznavo slik. Glavni vodja tega podkomiteja je bil Gary Wells. Poleg predlogov Garya Wellsa in 36.

Ameriškega društva za psihologijo in pravo so svoje predloge podali še drugi raziskovalci, vsi z namenom, da bi zmanjšali število napačnih identifikacij. (Roesch et al., 2010). Pravilo 1: Kdo izvaja postopek za prepoznavo osumljenca. Wells in njegovi sodelavci so predlagali prvo pravilo, ki pravi, da »oseba, ki izvaja postopek za prepoznavo osumljenca ali prepoznavo slik, ne bi smela vedeti, kdo izmed njih je osumljenec« (p. 621). To pravilo izhaja iz študij, ki kažejo na to, da lahko priča zazna pričakovanja tistega, ki vodi identifikacijo. (Roesch et al., 2010). Kot primer se spomnimo pametnega Hansa. Pametni Hans je bil konj, ki naj bi znal matematiko, tako da je s kopitom udaril tolikokrat, kolikor je bil odgovor. Kasneje so ugotovili, da je Hans samo dobro »bral« trenerja, ki se je nagnil rahlo naprej, in ko je konj prišel do prave številke, se je le-ta nagnil nazaj. Trener se tega svojega početja v resnici ni zavedal. Prav tako lahko udeleženci v raziskavi zaznajo neverbalne znake in spremenijo svoje vedenje. To se je pokazalo v situacijah, ko je detektiv pridobil napačno fotografijo osumljenca in je očividec izbral ravno sliko osebe, za katero je detektiv mislil, da je osumljenec. Ko so odkrili zmoto in ponovili s pravilno sliko, je očividec izbral pravega osumljenca. Očitno je, da je očividec zaznal neke neverbalne znake detektiva, kar je vplivalo na začetno identifikacijo. (Roesch et al., 2010). Glavni detektiv ali preiskovalec je ponavadi hkrati tudi oseba, ki vodi prepoznavo. Torej lahko verbalno ali neverbalno vpliva na očividca glede prepoznave osumljenca. Ravno zaradi tega razloga se predlaga, da oseba, ki vodi prepoznavo, ne ve, kdo je osumljenec. (Roesch et al., 2010). Pravilo 2: Navodila glede prepoznave. Drugo predlagano pravilo pravi, da »mora biti očividcu natančno in jasno povedano, da osumljenca mogoče ni na slikah oziroma prepoznavi in da ni potrebno opraviti prepoznave«. Prav tako jim mora biti povedano, da oseba, ki vodi prepoznavo, ne ve, kdo je osumljenec (p.629). Očividci težko priznajo, da osumljenca ni v prepoznavni vrsti in ponavadi izberejo tistega, ki je osumljencu najbolj podoben. Če se držimo tega pravila, zmanjšamo možnosti napačne identifikacije. (Roesch et al., 2010). 37.

Pravilo 3: Struktura prepoznave osumljenca in prepoznave slik. Tretje pravilo pravi, da »osumljenec ne sme izstopati ne glede na očividčev prejšnji opis ali druge dejavnike, ki kažejo na osumljenca«. En način testiranja tega pravila je z uporabo poskusnega procesa pričanja. Poskusnim pričam (ljudem, ki nikoli niso videli storilca) se storilca opiše in ga morajo izbrati iz vrste za prepoznavo. Če lahko uganejo, kdo je storilec, potem to predstavlja problem. (Roesch et al., 2010). Pravilo 4: Pridobivanje samozavestnih izjav. Četrto pravilo pravi, da »mora biti podana jasna izjava očividca ob identifikaciji in ne po povratnih informacijah.« Kot že rečeno, se samozavest očividca poveča ob nadaljnjih podatkih po identifikaciji. Poleg tega poroto lahko prepriča nivo samozavesti, ki jo izkazuje priča, čeprav to ni v povezavi s točnostjo pričanja. Če očividcu povemo, da je identificiral osebo, ki jo je sumila policija, to zviša njegovo samozavest. (Roesch et al., 2010). Pravilo 5: Snemanje prepoznave osumljenca in identifikacije. Kassin (1988) je rekel, da je potrebno dodati še peto pravilo, ki pravi, da bi bilo potrebno prepoznave osumljenca in identifikacijske postopke rutinsko snemati. Kassin je trdil, da bi s snemanjem sledili tretjemu pravilu o strukturi, prvemu in drugemu pravilu o osebi, ki izvaja obravnavo ter o uporabljenih navodilih, času, ki ga je očividec potreboval, da je identificiral osumljenca, kot tudi njegovo ali njeno samozavest pri identifikaciji (pravilo 4). (Roesch et al., 2010). 3.4.2 Sodni postopki. V prvem delu tega poglavja smo omenili, da pričanje igra pomembno vlogo pri več kot 75.000 primerov vsako leto v Ameriki, vendar je od tega 4.500 obtožb napačnih. Te številke so grozljive in podcenjujejo pomembnost pričanja v pravnem sistemu. Iz raziskav je očitno, da je verjetnost obtožbe večja, če imamo pričo. Še več kot to, kljub temu, da mogoče priča ni videla storilca pod pravilnimi pogoji, so porotniki prepričani v pričanje. (Roesch et al., 2010). 38.

V klasični študiji je Loftusova (1979) podala dokaze kriminalnega primera poskusni poroti. Prva skupina je slišala samo posredne dokaze; druga skupina je slišala posredne dokaze in identifikacijo priče; tretja skupina pa je slišala posredne dokaze in identifikacijo priče, za katero je bilo dokazano, da slabo vidi in ni nosila očal na dan zločina. Iz prve skupine jih je 18 % volilo za obsodbo, iz druge 72 % in iz tretje 68 %. (Roesch et al., 2010). Obstaja veliko dejavnikov, zaradi katerih prihaja do napačnih identifikacij prič: stres, prisotnost orožja, koliko časa je priča prisotna ob dogodku, okolje prepoznave, čas, ki preteče od dogodka do identifikacije, kako so postavljena vprašanja, informacije priči po dogodku ter izvedba prepoznave osumljenca in prepoznave slik. Eden od izzivov obrambe pri vsakem sojenju je poskus seznaniti poroto z dejavniki, ki vplivajo na natančno identifikacijo priče. To lahko naredijo na dva načina: pričanje strokovnjaka in navodila sodnika. (Roesch et al., 2010). 3.4.3 Pričanje strokovnjaka in navodila sodnika. Psihologi so ponavadi pozvani, da pričajo kot strokovnjaki o identifikaciji priče. V glavnem se ta tip pričanja osredotoča na dejavnike, ki bi lahko vplivali na natančno identifikacijo priče in na ta način poučijo poroto o verjetnosti napačne identifikacije. (Roesch et al., 2010). V veliki večini primerov sodniki neradi dovolijo pričanja strokovnjakov iz naslednjih razlogov: strah, da se bo sojenje sprevrglo v borbo strokovnjakov; prepričanje, da bo veliko informacij splošnega značaja; dejstvo, da to področje še ni dovolj raziskano. V zadnjih letih sodišča dovoljujejo pričanje strokovnjaka, če dokazi temeljijo le na pričanju ene priče. (Roesch et al., 2010). Alternativa pričanju strokovnjaka so navodila sodnika, da jih opozori na nekatere omejitve pri identifikaciji priče. Raziskave kažejo, da porote težko razumejo in upoštevajo navodila. Ponavadi so navodila obsežna, prebrana glasno poroti, vendar pa ne dobijo kopije navodil, da bi si jih prebrali sami. (Roesch et al., 2010). Leta 1972 je sodišče v primeru Neil proti Biggers določilo pet kriterijev, ki se jih mora upoštevati za natančnost identifikacije priče; teh pet kriterijev so pet let. 39.

kasneje potrdili na primeru Manson proti Braitwaite. Ti kriteriji so naslednji (Roesch et al., 2010): 1.. Priložnost priče, da opazuje storilca.. 2.. Nivo pozornosti priče.. 3.. Natančnost vnaprejšnjega opisa storilca.. 4.. Stopnja prepričanosti priče.. 5.. Čas med tem, kdaj je priča dogodek videla in identificiranjem.. Raziskovalci na tem področju se ne strinjajo s temi petimi kriteriji. Wells in sodelavci (1998) so opozorili, da so ti kriteriji sporni, saj vsaj na tri od njih lahko vplivamo s sugestivnimi postopki: poročila prič o prepričanosti, pozornost in priložnost prepoznave. (Roesch et al., 2010). 40.

4 Prepoznava in zakonodaja Prepoznava očividca in kasnejše pričanje prič sta zelo pomembna in sestavna dela kazenskega pravosodnega sistema. Odločitev o izreku oprostilne ali obsodilne sodbe lahko sloni prav na pričevanju očividca, saj je pogosto pričanje očividca najprepričljivejši dokaz v postopku sojenja. Loftusova je leta 1984 preučila 347 primerov, v katerih je bil edini predstavljen dokaz pričanje oziroma prepoznava očividca in v 75% primerov je bil osumljenec tudi spoznan za krivega. V polovici primerov obsojenih je bil samo en očividec. (Roesch et al., 2010). Cutler in Penrod (1995) sta s simulacijo ugotovila, da bi porotniki dvakrat pogosteje obsodili toženo stranko, ki je bila prepoznana s strani očividca, kot takrat, ko ni bilo prepoznave. Ocenjuje se namreč, da prepoznava očividca kot dokaz ima pomembno vlogo pri več kot 75.000 primerih kaznivih dejanj letno v ZDA. (Goldstein, Chance in Schneller v Roesch et al., 2010). 4.1 Zakon o kazenskem postopku Zakon o kazenskem postopku natančneje govori o postopku prepoznavi v 242. členu in 242.a členu. Vsebino člena oziroma členov, ki se navezujejo na prepoznavo, je potrebno dosledno upoštevati, saj le tako lahko prepoznava velja kot verodostojen dokaz v postopku na sodišču. Če se prepoznava opravi po Zakonu o kazenskem postopku, gre za takoimenovano sodno prepoznava. Zanjo je pomembno, da jo opravlja preiskovalni sodnik, ki od očividca najprej zahteva opis osebe ali predmeta, ki se prepoznava. Navesti mora tudi posebne znake ali okoliščine, po katerih lahko osebe ali predmete razlikujemo od drugih podobnih oseb oziroma predmetov. Šele po natančnem opisu predmetov oziroma oseb se lahko izvede prepoznava. Preiskovalni sodnik mora biti prepričan, da priča pred začetkom prepoznave ne vidi oseb ali predmetov, ki jih bo prepoznavala. O celotnem postopku se vodi zapisnik, h kateremu se priloži tudi posnetek oseb ali predmetov, ki so bili v postopku prepoznave. Zaradi varnosti prič in njihovih svojcev ter morebitnega naknadnega vplivanja na preiskavo se mora postopek prepoznave izvesti tako, da ni direktnega vidnega stika z osumljencem oziroma prepoznanim. (Zakon o kazenskem postopku, 2012). 41.