Stališča do zaposlovanja žensk v policiji - razlike v stališčih nekoč in danes : diplomsko delo univerzitetnega študija

DIPLOMSKO DELO Stališča do zaposlovanja žensk v policiji – razlike v stališčih nekoč in danes. September, 2012. Anja Mežič.

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Stališča do zaposlovanja žensk v policiji – razlike v stališčih nekoč in danes. September, 2012. Anja Mežič Mentor: izred. prof. dr. Branko Lobnikar.

Zahvala Zahvalila bi se mentorju dr. Branku Lobnikarju, ker me je sprejel pod svoje mentorstvo, za vso strokovno pomoč, potrpežljivost, prijaznost in spodbudo pri nastajanju diplomskega dela. Posebna zahvala gre tudi mojima staršema, za vso podporo, finančno pomoč in spodbudo v času študija. Nazadnje bi se zahvalila še mojemu fantu Petru, za vso potrpežljivost, razumevanje, optimistične spodbude, ker je verjel vame in mi nesebično pomagal ter stal ob strani ves čas študija.. Hvala vsem!.

Kazalo vsebine Uvod .............................................................................................................................................. 8 1 Vključevanje žensk v policijo ...................................................................................................... 9 1.1 Management ....................................................................................................................... 9 1.2 Policijski management ...................................................................................................... 10 1.3 Zakonodaja, ki ureja enakopraven položaj žensk v policiji................................................ 11 1.3.1 Ustava Republike Slovenije ........................................................................................ 11 1.3.2 Zakon o enakih možnostih žensk in moških ............................................................... 11 1.3.3 Zakon o delovnih razmerjih ........................................................................................ 12 1.3.4 Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk ................................................ 13 1.4 Zgodovina vključevanja žensk v policijsko organizacijo .................................................... 15 1.4.1 Združene države Amerike........................................................................................... 15 1.4.2 Velika Britanija ........................................................................................................... 17 1.4.3 Nemčija....................................................................................................................... 17 1.5 Zgodovina zaposlovanja žensk v policijsko organizacijo v Republiki Sloveniji .................. 18 1.6 Kadrovanje policistk v policijo v Republiki Sloveniji, danes .............................................. 20 1.6.1 Potek izbora in izobraževanja..................................................................................... 20 1.7 Razlogi za vstop v policijo, kot jih navajajo ženske ........................................................... 22 2 Težave s katerimi se policistke srečujejo pri svojem poklicu ................................................... 24 2.1 Narava policijskega dela .................................................................................................... 24 2.2 Vrednote v socialnem okolju ............................................................................................ 25 2.3 Pretežno moška populacija ............................................................................................... 26 2.4. Uveljavljena filozofija policijskega dela ............................................................................ 27 2.5 Policijska subkultura .......................................................................................................... 27 2.6 Prepričanja o najboljšem načinu opravljanja policijskega dela ......................................... 29 2.7 Socializacija........................................................................................................................ 29 2.8 Stereotipi o policistkah in ženskah na splošno.................................................................. 30 2.9 Odpori proti policistkam in strukturiranje dela po spolu .................................................. 31 2.10 Stres................................................................................................................................. 32 2.11 Način opravljanja policijskega dela ................................................................................. 33 2.11.1 Reakcije policistk na omenjene težave .................................................................... 33 3 Ženske v policiji ........................................................................................................................ 35 3.1 Prednosti žensk v policiji ................................................................................................... 35 3.2 Primernost – neprimernost žensk v policiji ....................................................................... 36 3.3 Odziv moških kolegov in nadrejenost žensk – nekoč in danes.......................................... 37 3.4 Odziv javnosti na ženske v policiji – nekoč in danes ......................................................... 39 3.5 Združenje policistk ............................................................................................................ 39 3.

3.5.1 Mednarodno združenje žensk IAP, Evropska mreža policistk in Mreža slovenskih policistk ............................................................................................................................... 40 4 Opis uporabljenih metod, instrumentarija, vzorca in postopka .............................................. 43 4.1 Uporabljene metode ......................................................................................................... 43 4.2 Vzorec ................................................................................................................................ 43 4.3 Hipoteze ............................................................................................................................ 44 4.4 Instrumentarij.................................................................................................................... 45 4.5 Postopek ............................................................................................................................ 45 5 Analiza in interpretacija rezultatov anketnega vprašalnika ..................................................... 46 5.1 Analiza rezultatov ankete .................................................................................................. 46 5.2 Preverjanje hipotez ........................................................................................................... 66 6 Razprava ................................................................................................................................... 69 7 Uporabljeni viri ......................................................................................................................... 72 8 Priloge....................................................................................................................................... 76. Kazalo tabel Tabela 1: Rezultati prvega sklopa trditev anketnega vprašalnika (1-7). 46. Tabela 2: Rezultati drugega sklopa trditev anketnega vprašalnika (8-15). 48. Tabela 3: Rezultati tretjega sklopa anketnega vprašalnika (Kako uspešne/neuspešne so lahko policistke v primerjavi s policisti?(15-25)). 51. Tabela 4: Rezultati četrtega sklopa anketnega vprašalnika (V kolikšni meri menite, da naslednje lastnosti bolj veljajo za policistke kot policiste? (26-34)). 54. Tabela 5: Rezultati vprašanja »Kako so policistke v današnjem času, po vašem mnenju, sprejete s strani javnosti?«. 57. Tabela 6: Rezultati petega sklopa vprašanj anketnega vprašalnika s trditvijo »Ženske so pri opravljanju policijskih nalog v primerjavi s policisti« (37-44). 58. Tabela 7: Rezultati vprašanja »Kako bi se počutili, če bi postopek zoper vas vodila ženska policistka namesto moški policist?«. 60. Tabela 8: Rezultati odgovorov na vprašanje »Ste že bili v situaciji, ko je postopek z vami opravljala policistka?«. 60. Tabela 9: Rezultati odgovorov na vprašanje »Če ste bili, kakšna je bila vaša (zadnja) izkušnja v postopku s policistko?«. 61. Tabela 10: Rezultati odgovorov na vprašanje »Ste že bili v situaciji, ko je postopek z vami opravljal policist (moški)?«. 61. Tabela 11: Rezultati odgovorov na vprašanje »Če ste bili, kakšna je bila vaša (zadnja) izkušnja v postopku s policistom?«. 62. Tabela 12: Rezultati šestega sklopa vprašanj (50-54) »Koliko je po vašem mnenju pri policistkah pomembna podpora naštetih skupin za uspešno opravljanje policijskih nalog?«. 4. 62.

Tabela 13: Rezultati sedmega sklopa vprašanj (55-59) »Koliko je, po vašem mnenju, pri policistih (moških) pomembna podpora naštetih skupin za uspešno opravljanje policijskih nalog?«. 64. Tabela 14: Rezultati odgovorov na vprašanje »Ali bi Vi podprli vašo ženo/partnerko, hčerko, prijateljico, pri odločitvi, da postane policistka?«. 65. Tabela 15: Rezultati odgovorov na vprašanje »Menite, da se ženske pred vstopom v policijo zavedajo narave policijskega dela in vseh težav, ki jih čakajo v policijski organizaciji?«. 5. 65.

Povzetek Diplomsko delo govori o stališčih do zaposlovanja žensk v policiji, zgodovini vključevanja žensk v policijsko organizacijo, težavah s katerimi se srečujejo ter o razlikah v stališčih nekoč in danes. Diplomsko delo je sestavljeno iz dveh delov, teoretičnega in raziskovalnega dela. V prvem delu, teoretičnega dela, je predstavljen management na splošno, policijski management, zakonodaja, ki ureja enakopraven položaj žensk v policiji, zgodovina vključevanja žensk v policijo v ZDA, Veliki Britaniji, Nemčiji in v Sloveniji. V drugem delu so predstavljene številne težave s katerimi se srečujejo policistke pri opravljanju svojega poklica, kot so razni stereotipi o policistkah in ženskah na splošno, policijska subkultura, stres, spolno nadlegovanje idr. Tretji del obsega vlogo žensk v policijski organizaciji, primernosti in neprimernosti žensk za policijsko delo ter prednostih in slabostih žensk v policiji. Poleg tega je tu obravnavan tudi odziv moških kolegov in javnosti na ženske policistke nekoč in danes ter predstavljena nekatera združenja policistk (mednarodno, evropsko in slovensko). V raziskovalnem delu so najprej navedene metode dela nato pa še predpostavljene hipoteze. V zadnjem poglavju raziskovalnega dela so predstavljeni rezultati raziskave, ki je bila izvedena na spletu, med splošno javnostjo. S pomočjo anketnega vprašalnika je bilo ugotovljeno, kakšna so stališča javnosti, glede zaposlovanja žensk v policijsko organizacijo danes in ali so se ta do danes spremenila. Ključne besede: ženske v policiji, zaposlovanje žensk, neenakost, stališča, policijsko delo, spol. 6.

Summary - Views towards employment of women in police – differences between views from the past and from today The diploma paper decribes about the views towards employment of women in police, history of employment of women in police, problems they confront with and about differences between views from the past and from today. It comprises two parts, theoretical part and research part. The first part of theoretical part contains presentation of the police management, acts which arrange women's equal position in police organisation. It also contains the history of employment of women in police in ZDA, Great Britain, Germany and Slovenia. The second part covers various problems, which policewomen have to face with at workplace. Such as stereotypes about female police officers and women, police subculture, stress and sexual harassment and other problems. The third part describes about role of women in police organisation, their adequacy and inappropriateness for policework, advantages and disadvantages of women in police and various associations of female police officers. Feedback of men and publicity of police women are also discussed. At first, the research part describes the methods of research work and than presents the hypothesis of diploma paper. The results of a study made on the internet among the general public are presented in the last part of the research part. Through survey it was found, what are the public's views towards employment of women today and if they have changed. Keywords: women in police, employment of women, inequality, views, police work, gender. 7.

Uvod Na policijo, kot organ v sestavi ministrstva za notranje zadeve se gleda, kot na pretežno moško organizacijo, že od njenega samega začetka. Prav tako se policijo smatra kot institucijo, kjer je dovoljena uporaba fizične sile, saj gre za obvladovanje fizičnih konfliktov, se pravi za institucijo, za katero se pričakuje velika fizična moč. Ravno zaradi fizične moči, nekateri še vedno menijo, da ženske niso primerne za policijsko organizacijo in da ne morejo enako dobro opravljati policijskega dela kot njihovi moški kolegi. Vendar pa so številne raziskave pokazale, da so ženske popolnoma primerne za opravljanje policijskega dela in da le tega, lahko opravljajo enako uspešno, na nekaterih področjih celo bolje, kot pa njihovi moški kolegi. Predvsem je velikega pomena njihova sposobnost verbalnega komuniciranja, kajti v številnih raziskavah se je pokazalo, da so policistke razrešile fizične konflikte nenasilno, s pomočjo verbalne komunikacije, opravile manj aretacij ipd. Nekateri avtorji so pisali, da so ženske nepogrešljive v policijski organizaciji, zlasti pri obravnavanju spolnih deliktov, družinskega nasilja, policijskega dela v skupnosti. Poleg tega pozitivno vplivajo na policijsko delo. Policijska organizacija danes, ni več le domena moških, kajti vključuje tudi določen delež policistk. Tako je bilo v slovenski policiji, v letu 2011, zaposlenih 24% žensk in po ugotovitvah ministrstva za notranje zadeve se število žensk v policiji iz leta v leto povečuje (Letno poročilo o delu policije, 2011). Tako bi lahko rekli, da danes zaposlovanje žensk v policijo ni več izjema, temveč pravilo, in da je ženska v policiji povsem nekaj normalnega. Vprašanje pa je, kako na ženske danes, gleda javnost, ali so se stališča javnosti do danes spremenila in kakšen je danes odnos moških do žensk v policiji. Do ugotovitev bomo poskušali priti v diplomski nalogi. Zasluge za to, da je danes v policiji zaposleno določeno število žensk, gre pripisati skupinam za pravico žensk, feminističnim skupinam. Tako so si morale ženske same priboriti pravico do opravljanja policijskega dela. Prav tako so se morale ženske, ki so bile kot prve, zaposlene v policijske organizacije, soočiti s številnimi ovirami in odpori, vendar so tako tlakovale pot in odprle vrata bodočim ženskam v policiji. V diplomski nalogi je predstavljena zgodovina zaposlovanja žensk v slovenski policiji, v ZDA, kjer je bila zaposlena prva policistka in v Veliki Britaniji ter Nemčiji. Poleg tega so predstavljene najpogostejše težave, s katerimi se srečujejo policistke pri opravljanju policijskega dela. Obravnavali smo tudi prednosti žensk v policiji in njihovo primernost za delo v policiji. Poleg tega je bila izvedena tudi raziskava, s. 8.

pomočjo anketnega vprašalnika, s katerim se je ugotavljalo, kakšna so stališča javnosti do zaposlovanja žensk v policijo danes. Cilj diplomskega dela je ugotoviti, ali so se stališča javnosti do zaposlovanja žensk v policijo, iz 20. stoletja do danes, spremenila. Poleg tega, je namen ugotoviti, ali se je odnos do žensk v policiji, do danes izboljšal.. 1 Vključevanje žensk v policijo 1.1 Management V managementu so ključnega pomena preprosti in jasni cilji ter vrednote katerim bo predana celotna organizacija. Prav tako je pomembna osredotočenost na kulturo okolja v katerem organizacija deluje in seveda na ljudi. Temeljiti mora na ciljnem vodenju, komunikaciji in odgovornosti vsakega posameznika ter omogočiti vsakemu članu organizacije da raste in se razvija. Hkrati pa mora management spremljati kazalnike uspešnosti in učinkovitosti delovanja organizacije (Peter Ferdinand Drucker v Cevc, 2012). Osnovne naloge managerjev so tako: - načrtovanje ciljev v skladu z zastavljenimi smernicami, merili in standardi uspešnosti ter snovanje strategij za doseganje teh ciljev; -. organiziranje. učinkovitega. izvajanja. osnovnih. dejavnosti. organizacije. ter. oskrbovanje organizacije z materialnimi in nematerialnimi viri; - vodenje, usmerjanje, spodbujanje in motiviranje ljudi ter vodenje poslovanja; - nadziranje učinkovitosti in uspešnosti vsakega dela organizacije posebej in organizacije v celoti. Poleg managementa na splošno je tu pomemben zlasti management kadrov, gre za proces, s katerim organizacija sistematično in skladno s svojo poslovno strategijo načrtuje potrebe po kadrih, kadruje, razvija in vrednosti svoje kadre, jih nagrajuje in vzdržuje z njimi učinkovite odnose (Merkač v Cevc, 2012). Novak (v Cevc, 2012) navaja, da je za uspešnost poslovanja organizacije potreben ustrezno usposobljen management kadrov, ki bo neprestano skrbel za izoblikovanje ustreznega profila svojih kadrov.. 9.

1.2 Policijski management O managementu se v glavnem govori v gospodarstvu in poslovnem svetu, kjer se kaj proizvaja, prideluje, ustvarja nova vrednost. Za državno upravo in v njenem okviru, za policijo pa je vprašljiva uporaba izraza management. Kajti policija je državna organizacija, ki ne ustvarja nove vrednosti ali kapitala vendar pa nudi številne kakovostne ali manj kakovostne storitve, katere so ob drugih storitvah, vendarle storitve, ki lahko prispevajo h kvaliteti življenja državljanov. Tako je policija, gledano objektivno, razpeta med interesi in zahtevami politike na eni strani ter interesi in potrebami okolja na drugi strani. Poudariti je potrebno, da za uspešno vodenje policijskega sistema ne zadoščajo več birokratsko in avtokratsko naravnane osebnosti ter osebnosti, ki so preveč povezane s politiko, ampak so tako bolj potrebni menedžerji, ki imajo znanje, sposobnosti in voljo za ustrezno komuniciranje z oblastjo (politiko), okoljem (javnostjo) in zaposlenimi v policiji (policisti in drugimi). Glavna naloga celotnega policijskega menedžmenta je zagotavljanje potrebne avtonomnosti, učinkovitosti in uspešnosti organiziranosti in delovanja policijskega sistema, ki zahteva tudi obvladovanje razvoja, odločanja, hierarhije, avtoritete, stroškov, kakovosti, odgovornosti in tveganja. Pri tem je tako prva violina vrhovno policijsko vodstvo (policijski top menedžment), ki mora imeti jasen koncept o strategiji vodenja, teritorialne in resorne organiziranosti, delovanja in razvoja policijskega sistema in ki se mora prvo izpostaviti, ko gre za reševanje strateških problemov, nalog in konfliktov (Vršec, 1993). Poleg tega se vedno bolj, zaradi naraščajoče delitve dela, specializacije, vedno večje zahteve po strokovnosti, razvija profesionalizem. Le-ta je postal bistven element policijskega poklica. Vedno večji je tudi poudarek na strokovnem znanju, ki se odraža v policijskem oziroma kriminalističnem delu. Prav tako se tudi vedno bolj pojavlja težnja, da mora policija delovati skladno s težnjami sodobnega časa, v kar gotovo spada tudi drugačna politika kadrovanja v njej, predvsem zaposlovanje žensk, ker relativna. omejena odprtost policijskih organizacij za pripadnice nežnejšega. spola gotovo ne vpliva ugodno na policijski management, ki bi moral razvijati vrednote in pozitiven odnos policije do javnosti. Policijski poklic pa zahteva tudi primerno obnašanje do državljanov. Potrebno je poznati njihova pričakovanja do policije, vtis, ki ga imajo državljani o policiji in njenem delu in temu primerno prilagoditi vedenje. Enakopravno vključevanje žensk v policijsko organizacijo je v demokratičnih državah vrednota in norma, ki je v svetu različno uveljavljena. Zaposlovanje večjega števila 10.

žensk v policijo je tako tudi eden izmed načinov, s katerim lahko država izrazi stopnjo demokratičnosti (Selič, 1996).. 1.3 Zakonodaja, ki ureja enakopraven položaj žensk v policiji Med zakonodajo, ki ureja enakopraven položaj žensk v policijo sodijo Ustava Republike Slovenije, Zakon o enakih možnostih žensk in moških ter Zakon o delovnih razmerjih. Zlasti pomembni so posamezni členi v Ustavi in omenjenima zakonoma.. 1.3.1 Ustava Republike Slovenije V Ustavi Republike Slovenije so predvsem trije členi, ki urejajo enakopraven položaj žensk v policiji, in sicer (Ustava Republike Slovenije, 2003): - 49. Člen, ki navaja: »Zagotovljena je svoboda dela. Vsakdo prosto izbira zaposlitev. Vsakomur je pod enakimi pogoji dostopno vsako delovno mesto. Prisilno delo je prepovedano.« - 66. Člen: »Država ustvarja možnosti za zaposlovanje in za delo ter zagotavlja njuno zakonsko varstvo.«. 1.3.2 Zakon o enakih možnostih žensk in moških Namen tega zakona je, da se določijo skupni temelji za izboljšanje položaja žensk in ustvarjanje enakih možnosti žensk in moških na političnem, ekonomskem, socialnem, vzgojno-izobraževalnem ter na drugih področjih družbenega življenja. V Zakonu o enakih možnostih je pomembnih predvsem 7 členov, ki urejajo enakopravnost žensk v policiji, ti so (Zakon o enakih možnostih žensk in moških, 2002): - 4. Člen: »Enakost spolov pomeni, da so ženske in moški enako udeleženi na vseh področjih javnega in zasebnega življenja, da imajo enak položaj ter enake možnosti za uživanje vseh pravic in za razvoj osebnih potencialov, s katerimi prispevajo k družbenemu razvoju, ter enako korist od rezultatov, ki jih prinaša razvoj.« - 5. Člen: »(1) Enako obravnavanje spolov pomeni odsotnost neposredne in posredne oblike diskriminacije zaradi spola«.. 11.

(2) »Neposredna diskriminacija zaradi spola obstaja, če je oseba zaradi svojega spola bila, je ali bi lahko bila v enakih ali podobnih okoliščinah obravnavana manj ugodno kot oseba nasprotnega spola.« (3) »Posredna diskriminacija zaradi spola obstaja, če na videz nevtralne določbe, merila ali ravnanje v enakih ali podobnih okoliščinah in pogojih postavljajo osebe enega spola v manj ugoden položaj, razen če so te določbe, merila ali ravnanje.«. 1.3.3 Zakon o delovnih razmerjih Po navedbi prvega člena zakona naj bi ta zakon urejal delovna razmerja, ki se sklepajo s pogodbo o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem. Tako so cilji tega zakona, da se vključuje delavce v delovni proces, zagotavlja usklajen potek delovnega procesa ter da se preprečuje brezposelnost. Ta zakon v največji meri, v primerjavi. z. drugima. omenjenima. zakonoma,. prispeva. k. zagotavljanju. enakopravnega položaja žensk, zlasti devet njegovih členov zagotavlja enakopraven položaj žensk, ti členi so (Zakon o delovnih razmerjih, 2002): - 6. Člen: »(1) Delodajalec ne sme iskalca zaposlitve (v nadaljnjem besedilu: kandidata) pri zaposlovanju ali delavca v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem pogodbe o zaposlitvi postavljati v neenakopraven položaj zaradi spola, rase, barve kože, starosti, zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikatu, nacionalnega in socialnega. porekla,. družinskega. statusa,. premoženjskega. stanja,. spolne. usmerjenosti ali zaradi drugih osebnih okoliščin.« (2) »Ženskam in moškim morajo biti zagotovljene enake možnosti in enaka obravnava. pri. zaposlovanju,. napredovanju,. usposabljanju,. izobraževanju,. prekvalifikaciji, plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, odsotnostih z dela, delovnih razmerah, delovnem času in odpovedi pogodbe o zaposlitvi.« (3) »Prepovedana je neposredna, kot tudi posredna diskriminacija, zaradi spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, verskega ali drugega prepričanja, spolne usmerjenosti in nacionalnega porekla. Posredna diskriminacija obstaja, če navidezno nevtralne določbe, kriteriji in praksa učinkujejo tako, da postavljajo osebe določenega spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, verskega ali drugega prepričanja, spolne usmerjenosti ali nacionalnega. 12.

porekla v slabši položaj, razen če so te določbe, kriteriji in praksa objektivno upravičeni ter ustrezni in potrebni.« - 25. Člen: »(1) Delodajalec ne sme prostega delovnega mesta objaviti samo za moške ali samo za ženske, razen če je določen spol nujen pogoj za opravljanje dela.« (2) »Objava prostega delovnega mesta tudi ne sme nakazovati, da daje delodajalec pri zaposlitvi prednost določenemu spolu, razen v primerih iz prejšnjega odstavka.« - 45. Člen: »(1) Delodajalec je dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen neželjenemu ravnanju spolne narave, ki vključuje neželeno fizično, verbalno ali neverbalno ravnanje ali drugemu na spolu temelječem vedenju, ki ustvarja zastrašujoče, sovražne ali ponižujoče delovne odnose in okolje ter žali dostojanstvo moških in žensk pri delu, s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev.« (2) »Odklonitev ravnanj iz prejšnjega odstavka s strani prizadetega delavca ne sme biti razlog za diskriminacijo pri zaposlovanju in delu.« - 133. Člen: »(1) Delodajalec je dolžan za enako delo in za delo enake vrednosti izplačati enako plačilo delavcem, ne glede na spol.«. 1.3.4 Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk - 11. Člen, 1. odstavek: »Države pogodbenice bodo sprejele vse primerne ukrepe za odpravo diskriminacije žensk na področju zaposlovanja, da bi jim bile na podlagi enakopravnosti moških in žensk zagotovljene enake pravice, zlasti: a) Pravica do dela kot neodtujljiva pravica vseh ljudi; b) Pravica do enakih možnosti za zaposlitev, vštevši tudi uporabo enakih meril pri izbiri kandidatov za delovno mesto; c) Pravica do svobode izbire poklica in zaposlitve, pravica do napredovanja, varnosti zaposlitve in vseh ugodnosti ter pogojev, ki izvirajo iz dela, kot tudi pravica do strokovnega usposabljanja in prekvalifikacije, vključno z učenjem v gospodarstvu, višjim strokovnim usposabljanjem in občasnim dodatnim usposabljanjem;. 13.

d) Pravica do enakega plačila in ugodnosti iz zaposlitve, kot tudi do enake obravnave za enako delo in enake obravnave pri oceni kakovosti dela; e) Pravica do socialne varnosti, zlasti v primeru upokojitve, nezaposlenosti, bolezni, invalidnosti, starosti in druge vrste nesposobnosti za delo, kot tudi pravica do plačanega dopusta; f) Pravica do zdravstvenega varstva in varstva pri delu, vštevši tudi varstvo bioloških in reproduktivnih funkcij ženske.« 2. odstavek: »Da bi preprečile diskriminacijo žensk zaradi sklenitve zakonske zveze ali materinstva in zagotovile njihovo dejansko pravico do dela, bodo države pogodbenice sprejele primerne ukrepe: a) za prepoved odpovedi zaradi nosečnosti ali porodniškega dopusta in diskriminacije pri odpuščanju z dela zaradi zakonskega stanu, za kar bodo predvidele tudi sankcije; b) za uvedbo plačanega porodniškega dopusta ali primerljivih socialnih pravic, ne da bi pri tem izgubile pravico do delovnega mesta, statusa na podlagi delovne dobe in socialnih prejemkov; c) za spodbujanje zagotavljanja potrebnih pomožnih socialnih služb, da bi bilo staršem omogočeno, da svoje družinske obveznosti uskladijo z obveznostmi na delovnem mestu in udejstvovanjem v javnem življenju, zlasti s spodbujanjem ustanavljanja in razvoja mreže ustanov, ki skrbijo za otroke; d) za zagotovitev posebnega varstva žensk med nosečnostjo na tistih delovnih mestih, za katera je dokazano, da nosečnicam škodujejo« (Konvencija o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, 1992).. 14.

1.4 Zgodovina vključevanja žensk v policijsko organizacijo Prve ženske naj bi v policijsko organizacijo zaposlili že leta 1832, in sicer kot paznice v državnem zaporu v New Yorku, kar je bila posledica tamkajšnje feministične organizacije, katera si je prizadevala za zmanjševanje spolnih zlorab in slabega ravnanja paznikov nad zapornicami. Ženske so sprva svoje takratno delo opravljale neenakovredno moškim kolegom, tako niso opravljale intervencij oziroma tistih policijskih nalog, pri katerih je bila potrebna uporaba fizične sile. Tako so opravljale predvsem naloge, ki so se povezovale z mladoletnimi prestopniki, z žrtvami spolnih deliktov, mladoletnimi prestopniki, ženskami storilkami, s starejšimi žrtvami kaznivih dejanj, pogrešanimi osebami ter z zlorabljenimi in zanemarjenimi otroki (Lobnikar in Pagon, 1993; Mužič, 1995). Prvič so se ženske pojavile v klasični policijski nalogi patruljiranja, leta 1968, v Indianapolisu, v ZDA (Mužič, 1995). Leta 1915 je bilo ustanovljeno mednarodno združenje policistk (IAP – International Association of Policewomen). Leta 1922 pa je mednarodno združenje policijskih šefov sprejelo izjavo, v kateri so poudarili, da so policistke nepogrešljive pri delu sodobnih policijskih organizacij in obenem podprlo standarde za izbiro in usposabljanje policistk, ki jih je zastopala IAP (Schulz v Pagon in Lobnikar, 1993). V Evropi pa so se prve policistke pojavile leta 1905, in sicer v Angliji, leta 1908 so se pojavile v Švedski in Norveški policiji, od leta 1911 pa tudi na Danskem in Nizozemskem. V Nemčiji in ostalih nordijskih državah so se uveljavile v prvi svetovni vojni. Leta 1959 so v Italiji formirali »Korpus ženske policije«. Med prvo svetovno vojno. so. se. pojavile. prve. policistke. tudi. v. Avstriji.. Od leta 1926 so ženske, v policijske vrste, začeli vključevati tudi na Poljskem, leta 1935 na Madžarskem, leta 1932 v Turčiji. V ostalih državah po svetu, kot na primer na Kitajskem, so se policistke začele uveljavljati po letu 1929, najprej v Šanghaju. Leta 1952 so prve policistke dobili tudi v Gani, leta 1955 pa tudi v Nigeriji (Balkin v Litrop Mulec, 2010, 25-26).. 1.4.1 Združene države Amerike Vključevanje žensk se je pričelo z bojem ženskih organizacij za zaposlovanje paznic v zaporih. Kajti borke za ženske pravice so se sklicevale na številne primere spolnih zlorab in slabega ravnanja paznikov z zapornicami. Tako je bila v ZDA, prva paznica. 15.

zaposlena leta 1832, v državnem zaporu v New Yorku. Temu zgledu je nato sledilo vse več zaporov, ob ustreznem prizadevanju lokalnih skupin za ženske pravice. Vendar pa se borke za ženske pravice ob tem uspehu niso ustavile. Njihova naslednja ugotovitev je bila, da kljub temu, da so od leta 1832 naprej ženske imele v zaporih paznice, so jih od prijetja, do izročitve v zapor, še vedno obravnavali izključno moški policisti. Zato so ženske skupine začele boj za vključevanje paznic v policijske organizacije (Lobnikar, Pagon, 1993). Paznice so bile predhodnice policistk. Čeprav niso imele policijskih pooblastil za aretacijo, pa so pomagale tlakovati pot za ženske policistke (Horne, 2006). Kljub odporom in posmehovanjem, je bila tako leta 1878, na policijski postaji v Portlandu, zaposlena prva policijska paznica. Sčasoma so tako postale policijske paznice sestavni del večine policijskih organizacij v ZDA, vendar pa nikjer ni šlo brez odporov. Tako je bilo potrebnih kar deset let lobiranja, da so si ženske izborile položaj policijskih paznic v policiji v New Yorku. Borke za ženske pravice so pričele z lobiranjem za vključevanje žensk v policijsko delo, se pravi za zaposlovanje policistk. Tu pa so naletele na največji odpor policijskih organizacij. Šele po letu 1910 je bilo nekoliko več uspeha na tem področju (Lobnikar, Pagon, 1993). Kajti leta 1908 je Lola Baldwin prisegla kot ženska detektivka, za opravljanje policijske službe v mestu Portland. Zdela se je prva ženska, ki je bila zaposlena s strani občine za opravljanje kazensko pravosodnih nalog. Baldwinova je bila postavljena na delovno mesto socialnih delavcev in so ji bile izročena začasna kvazi policijska pooblastila. Njeno delo za preprečevanje zla je bilo tako učinkovito, da je s strani župana, mestnega sveta in policijskega šefa, dobila podporo za oblikovanje trajnega položaja v policijskem oddelku. Nato je začela svojo štirinajstletno kariero, kot prva, državno-mestna, občinsko plačana policistka, s policijskimi pooblastili za aretacijo. Njene dolžnosti, podobno kot je veljalo za ostale, zgodnje policistke, so bile predvsem preprečevanje kriminala in socialno delo, ne pa kazenski pregon. Dve leti kasneje, septembra 1910, je prineslo socialno delavko Alice Stebbins Wells v Los Angeles-ki policijski oddelek. Njeno delo je bilo, da je obravnavala vse primere v zvezi z ženskami in mladoletniki, in da je preiskovala oziroma odkrivala socialne razmere oziroma okoliščine, ki vodijo ženske in otroke v storitev kaznivega dejanja (Horne, 2006). Alice Stebbins Wells, velja za prvo, redno zaposleno žensko v policiji, v ZDA. Vodilo jo je prepričanje, da bi bila pri preventivno-zaščitnem delu z ženskami in otroki lahko veliko uspešnejša kot pa policistka z ustreznimi pooblastili. Požela je tudi veliko pozornosti javnosti in s svojimi predavanji širom ZDA in Kanade je verjetno pripomogla k temu, da je bilo leta 1925, v policijah, 210-ih ameriških mest, zaposlenih že 417 policistk in 355 paznic (Balkin, 1990). Obe ženski, Lola Baldwin in 16.

Alice Stebbins Wells, sta naredili pomemben korak v policijskem delu in pomagali pokazati pot mnogim kasnejšim ženskam, ki so jima sledile v policijsko delo (Horne, 2006). Le počasi, in od države do države ter zelo različno, so si policistke pridobivale enakopravnejši status. Največji napredek na tem področju je bil storjen ravno v ZDA, v poznih šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih 19. stoletja, ko je bila s številnimi zakoni de iure odpravljena diskriminacija žensk. V Indianapolisu so leta 1968 odprli prvi policijski oddelek, v katerem so policistke opravljale patruljno službo (Balkin, 1990).. 1.4.2 Velika Britanija Prvo britansko policistko, katera se je imenovala Miss MacDougal, je leta 1907 zaposlila metropolitanska policija, pristojna za mesto London in jo je kot neuniformirano policistko, dodelila kriminalistični policiji. Slednja je pri policiji ostala vse do upokojitve, leta 1932. Njena naloga je bila, da je skrbela za ženske in otroke, ki so jih rešili iz rok trgovcev z belim blagom. Leta 1910 je dobila svojo policijsko asistentko, Mrs. Hughes. Leta 1919, po prvi svetovni vojni je Scotland Yard ustanovil prvo žensko policijsko enoto Velike Britanije. Približno tri leta pozneje pa so te policistke imele tudi enak položaj in enaka pooblastila ter dolžnosti kot njihovi moški kolegi. Predvsem so bile usmerjene v postopke z otroki, mladimi delikventi in ženskimi storilkama (Dovgan, 1974).. 1.4.3 Nemčija Prve policistke so se v Nemčiji pojavile že leta 1903 (Wiegel v Litrop Mulec, 2010, 27), vendar le kot policijske asistentke, ki so varovale zapornice. Leta 1905 so v policijske vrste vključili še nekaj žensk, vendar je bilo njihovo delo še vedno omejeno na postopke z mladoletnimi prestopniki, z žrtvami moralnih deliktov, prostitucije in z brezdomci, kar je veljalo vse do leta 1924. Po tem letu se je namreč delovno področje policistk razširilo na kriminalistično policijo in kasneje tudi na uniformirano. Po drugi svetovni vojni so policistke, predvsem, varovale državno mejo in delale v pisarni, še vedno pa niso v celoti opravljale dela, enakovrednega moškim policistom. 17.

Po letu 1978 je bilo mogoče opraviti prekvalifikacijo za poklic policistke. S spremembo zakonodaje pa so se policistke, po letu 1986 začele pojavljati na vseh delovnih področjih policije, prav tako se je izboljševal tudi njihov položaj na področju enakopravnosti h kateremu so prispevale aktivnosti različnih ženskih gibanj (Pečnik v Litrop Mulec, 2010, 27).. 1.5 Zgodovina zaposlovanja žensk v policijsko organizacijo v Republiki Sloveniji Slovenska policija je v svoje vrste sprejela prvih šest policistk, ki so se takrat imenovale miličnice, leta 1973, kajti do tega leta so v nekdanji skupni državi in s tem tudi v Sloveniji, v policijski organizaciji prevladovali moški. V nekdanji skupni državi Jugoslaviji, je bila Slovenija tako prva republika z ženskami v uniformi in je na tem področju prebila led. V šolskem letu 1975/76 se je na šoli za miličnike, na Kotnikovi ulici pričel redni izobraževalni program za miličnice, v katerega je bilo v prvi letnik vpisanih 47 miličnic pripravnic. Do leta 1993 je izobraževanje zaključilo 176 miličnic pripravnic, nekaj pa jih je končalo le tečaj za pooblaščene uradne osebe, ker so že imele peto stopnjo izobrazbe. Po letu 1983, ko je bilo v Sloveniji v policijskih vrstah zaposlenih 187 uniformiranih policistk, se je zaposlovanje žensk v slovenski policiji prekinilo. Tako je bilo leta 1992 zaposlenih le 152 policistk (Balkin, 1990; Pagon in Lobnika, 1993; Mužič, 1995; Tavčar in Božičnik, 1995). O ponovnem zaposlovanju žensk v policijo se je v Sloveniji začelo govoriti leta 1992, ko je bil v tedniku Jana objavljen članek o ženskah v policiji. Članki v časopisih in radijske oddaje pa so med ženskami zbudili zanimanje za poklic uniformirane policistke (Lobnikar, 1996). Poleg tega je Ministrstvo za notranje zadeve začelo zbirati podatke o potrebah po ženskah na policijskih enotah po vsej državi. Podatki so pokazali, da naj bi jih leta 1993 potrebovali 92, leto kasneje pa malo manj kot sedemdeset. Leta 1994 je Uprava policije menila, da so ženske v policiji potrebne predvsem za osebne preiskave žensk, delo z otroki in mladoletniki, komuniciranje z žrtvami ženskega spola ter za obravnavanje žrtev spolnega nasilja. Poleg tega so bili managerji na policijskih postajah mnenja da (Lobnikar, 1996):. 18.

- večina žensk ne more enako uspešno opravljati nalog vzdrževanja še manj pa vzpostavljanja javnega reda in miru; - policistke je zaradi varnosti nemogoče samostojno razporejati na delo; - zaradi materinstva je policistke težko razporejati v izmensko delo; - policistke so zaradi porodniških in bolniških dopustov več odsotne z dela; - policistk ni mogoče razporejati v intervencijske skupine; - policistke, ki delajo na terenu, po določenem času zaprosijo za notranje delo. Proti koncu leta 1994 je Uprava policije izdelala ponovno mnenje, v katerem je bilo zapisano, da ne nasprotujejo zaposlovanju žensk v uniformirano policijo, vendar so zahtevali, da bi policistke opravljale operativno in ne administrativno delo. Na podlagi tega mnenja je Uprava za kadre in izobraževanje, v sredini oktobra 1994 objavila javni razpis za zaposlitev policistk pripravnic. V razpisu pa so bili določeni naslednji pogoji: kandidatka je morala imeti končano peto stopnjo izobrazbe; stara je morala biti manj kot 27 let; imeti je morala vozniško dovoljenje B kategorije, morala je biti državljanka Republike Slovenije, poleg tega je morala kandidatka izpolnjevati tudi pogoje iz Zakona o delavcih v državni upravi, prav tako je morala biti pripravljena opraviti preizkus telesnih sposobnosti, psihološki in zdravstveni pregled (Lobnikar, 1996). Na omenjen razpis se je prijavilo 460 žensk kar je močno preseglo pričakovanja in potrebe. Ker je kar 90% kandidatk izpolnjevalo razpisane pogoje so najprej naredili selekcijo glede na kraj iz katerega so kandidatke prihajale. Tako so imele prednost tiste kandidatke, ki so prihajale iz krajev, v katerih so policijske enote izrazile največjo potrebo po policistkah. Izbrali 102 kandidatke, s katerimi so nato opravili intervju, s katerim so nato izbrali 57 kandidatk, te so morale opraviti preizkus telesnih zmogljivosti ter preizkus psihofizičnih zmogljivosti. Ta postopek je uspešno opravilo 38 kandidatk, 27 pa jih je sklenilo delovno razmerje in odšlo na izobraževanje na policijsko akademijo v Tacen (Mužič, 1995). Avgusta 1996 je bilo v slovenski policiji zaposlenih 176 uniformiranih policistk, od tega jih je bilo 22 zaposlenih na vodilna in vodstvena mesta (Lobnikar, 1996).. 19.

1.6 Kadrovanje policistk v policijo v Republiki Sloveniji, danes Policija pridobiva nove kandidatke in tudi kandidate na podlagi javne objave, javnega razpisa ali internega razpisa katere objavi na spletni strani policije, v medijih in Uradnem listu Republike Slovenije. Na javne objave in javne natečaje se tako lahko prijavijo državljani Republike Slovenije. Poleg razpisanih javnih natečajev morajo biti sestavni del le-teh tudi pogoji, katere morajo kandidatke in s tem tudi kandidati izpolnjevati za izobraževalni program za policiste. V izobraževalni program Policist se lahko vključi tisti, ki izpolnjuje naslednje pogoje (Šola za policiste, 2012): - je polnoleten/na; - ima najmanj srednjo strokovno izobrazbo (V. stopnjo); - ima slovensko državljanstvo in stalno prebivališče v Republiki Sloveniji; - ni bil/a pravnomočno obsojen/a zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, in nisi bil/a obsojen/a na nepogojno kazen zapora v trajanju več kot tri mesece; - ni v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja iz prejšnje alineje, - nima dvojnega državljanstva; - ni uveljavljal ugovora vesti vojaški dolžnosti; - ima vozniško dovoljenje B-kategorije, - ima ustrezne psihofizične sposobnosti - te ugotavljamo v okviru izbirnega postopka, ki obsega preizkus telesnih zmogljivosti ter psihološki in zdravniški pregled.. 1.6.1 Potek izbora in izobraževanja Izbor kandidatk za poklic policistka v Republiki Sloveniji je temeljit in zahteven. Poteka skozi več faz, ki si zaporedno sledijo (Celar po Celestina, 2004). Kandidate in kandidatke, ki izpolnjujejo vse pogoje izobraževalnega programa za policista, izbirna komisija uvrsti v izbirni postopek v okviru katerega se opravlja. 20.

preizkus telesnih zmogljivosti ter psihološki in zdravniški pregled. Nato komisija z vsakim kandidatom, ki je uspešno opravil omenjeni tri preizkuse, opravi še selekcijski intervju. Na podlagi doseženih rezultatov se nato komisija odloči, katerim kandidatom bo ponudila zaposlitev. Z izbranimi kandidati tako policija sklene delovno razmerje za določen čas, jih razporedi v enote in jih napoti na izobraževanje v Policijsko akademijo v Tacnu. Na akademiji v Tacnu se kandidati in kandidatke usposobijo za opravljanje nalog policije, za varovanje ljudi in premoženja, zagotavljanje osebne varnosti, prepoznavanje protipravnih dejanj in odkrivanje storilcev, ustrezno uporabo zakonov in predpisov ter policijskih pooblastil, spoštovanje in varovanje človekovih pravic in temeljnih svoboščin, za preventivno delovanje in zatiranje kriminalitete. Poleg tega spoznajo organizacijo policije in značilnosti policijskega dela ter etična načela policijskega kodeksa, razvijejo komunikacijske. spretnosti.. Izobraževanje. na. akademiji. traja. 18. mesecev. (Zaposlovanje in izobraževanje v policiji, 2009). Policija s kandidati, ki uspešno zaključijo program izobraževanja na policijski akademiji v Tacnu sklene pogodbo o zaposlitvi za določen (policist/ka – nadzornik/ca državne meje) ali za nedoločen čas (policist/ka). Izobraževanje kandidatk za policistko na policijski akademiji poteka skupaj s kandidati za policiste, kar pripomore k temu, da fantovsko okolje sprejme dekleta, kot sebi enake. V primeru specifičnih potreb kandidatk in tudi kandidatov ima akademija tudi svojo svetovalno službo in psihologinjo (Škerlj, Virjent, 2005, 3). Poudariti je potrebno, da policijskega izobraževanja ni nikoli dovolj in je tako stalnica v razvoju policistove kariere. Kajti dejstvo je, da se družbeno okolje, v katerem dela policist oziroma policistka, neprestano spreminja, in se morajo policisti in policistke na te spremembe ustrezno odzivati. Prav tako je prvi mesec dela, ki ga opravi policistka, najpomembnejši. Kajti na njegovi podlagi si zaposleni v policiji, tako vodstvo, kot policisti, ustvarijo mnenje o njej, njenih sposobnostih in načinu dela, ki ga je kasneje težko spremeniti. Za policijo, ki jo bo javnost sprejemala in ji bo naklonjena, je potrebno bodočim policistom in policistkam omogočiti dobro izobraževanje, v katerem bodo pridobili lastnosti, ki se jih od dobrih policistov pričakuje in se naučili postopkov in načinov vedenja, ki jih javnost podpira in pričakuje (Štokelj, 2001).. 21.

1.7 Razlogi za vstop v policijo, kot jih navajajo ženske Za proučevanje žensk v pretežno moški organizaciji, se pravi v policiji, je prvo pomembno vprašanje, kaj so razlogi, da se ženske odločijo, da se bodo pridružile policijski organizaciji. Tako so policistke v ZDA navedle naslednje razloge za svojo odločitev, da se pridružijo policiji, ti so plača oziroma finančni razlogi, samozadovoljstvo, prestiž, idealizem, priložnost za opravljanje družbi koristnega dela in želja pomagati ženskim žrtvam kriminala. Podobno kot policistke v ZDA so tudi tajvanske policistke med razlogi navedle priložnost za opravljanje družbi koristnega dela in plačo s to razliko, da so med razlogi navedle še radovednost in socialno varnost. Glede na navedeno, je odločitev žensk, da postanejo policistke pogosteje motivirana z željo pomagati ljudem (Pagon in Lobnikar, 1993). Slovenske policistke med najpomembnejše razloge, zaradi katerih so se odločile, da se pridružijo policiji, uvrščajo raznoliko naravo dela, sledi priložnost pomagati ljudem in z njimi komunicirati. Prav tako je za njih velikega pomena tudi priložnost oziroma možnost za nadaljnje izobraževanje in napredovanje. Vpliv na dogodke v družbi in možnost izvajanja zakonov in predpisov je za ženske policistke manjšega pomena, kot pa socialne dimenzije policijskega dela. Splošni odnosi s policijo in javna podoba policijske organizacije malce prispevajo k razlogom, zaradi katerih se ženske odločijo, da postanejo policistke. Veliko bolj kot ti splošni odnosi s policijo pa so pomembne predhodne pozitivne osebne izkušnje žensk s policijo in policisti. Varnost zaposlitve in plača pa so za slovenske policistke veliko manj pomembne pri odločitvi, da postanejo policistke, kot bi lahko pričakovali. Tako je možnost osebne rasti za ženske veliko bolj pomembna, kot pa varnost zaposlitve in plača (Pagon in Lobnikar, 1996). Torej ženske, pri odločanju za pridružitev policijski organizaciji, veliko bolj poudarjajo predvsem raznolikost in socialne dimenzije policijskega dela, možnost nadaljnjega izobraževanja ter osebne rasti, kot pa izvajanje zakonov in predpisov, nošenje uniforme, nošenje strelnega orožja in možnost uporabe fizične sile.. 22.

Podobne razloge, za odločitev da se pridružijo policiji, so anketiranke navedle v raziskavi Škerljeve in Virjentove, leta 2005 (Škerlj in Virjent, 2005). Kot najpomembnejše razloge so prav tako kot v študiji Pagona in Lobnikarja iz leta 1996, navedle zanimivo in razgibano delo; pomoč soljudem; pomoč žrtvam kaznivih dejanj in raznoliki delovni pogoji. Policistkam sta bila moč v družbi in dvig na družbeni lestvici, najmanj pomembna razloga za odločitev, da postanejo policistke.. 23.

2 Težave s katerimi se policistke srečujejo pri svojem poklicu Policistke proces socializacije v policijo doživljajo drugače kot njihovi moški kolegi. Ob tem jim njihovi moški kolegi in tudi nadrejeni dajo vedeti, da je policijski poklic moški poklic, za katerega se pričakuje agresivnost in fizična moč (Yarmey po Pagon in Lobnikar, 1993). Poleg tega jih pogosto obravnavajo kot spolne objekte, jim ne dajo priložnosti, da bi pokazale kaj zmorejo, ker jim bodisi odrejajo tipično ženska opravila ali pa se do njih obnašajo preveč zaščitniško (Pagon in Lobnikar, 1993). Tako ženskam, ki postanejo policistke, to prinese večje radikalne spremembe kot moškim. Poleg tega se morajo policistke soočati s problemom, da se jih ne jemlje resno, kot policistke (Daum in Johns, 1994). Prav tako, nizko število žensk, v moških organizacijah, prinaša številne posledice in sam položaj oziroma situacijo žensk samo še poslabšuje, namesto, da bi jo izboljšalo. Prav zaradi manjšine žensk v policiji, so policistke zaznane kot predstavnice žensk in zaradi tega obstajajo predsodki in stereotipi o ženskah na splošno, usmerjeni zoper posamezne policistke (Kanter v Hazenberg, 1996). Izpostavljenost policijskemu delu ustvarja spremembe v socialnih odnosih, za ženske policistke. Nekatere postanejo bolj samozavestne, bolj družbeno udobne, manj naivne, spet druge pa postanejo hladne, manj zaupljive in manj tolerantne do drugih (Dum in Johns, 1994; Pagon in Lobnikar, 1996). Kljub vsem težavam pa večina policistk ne obžaluje odločitve, da so postale policistke, kajti načrtujejo nadaljevati z delom v policijski organizaciji in so optimistične glede napredovanja. Za te policistke je kariera pomemben boj in dosegle so popolno sprejemljivost. Prav tako sebe vidijo kot pomemben prispevek k njihovim policijskim oddelkom in skupnostim (Daum in Johns, 1994).. 2.1 Narava policijskega dela Najprej je treba omeniti, da je narava dela drugačna v sistemih, v katerih je osnovna naloga policije zatiranje drugače mislečih, preganjanje prepovedanih političnih strank ipd., kot pa v sistemih, v katerih je osnovna naloga policije služiti javnosti in jo ščititi. Poleg tega je narava policijskega dela drugačna tudi pri policiji, ki deluje 24.

po načelu intervencije, kot pa pri policiji, katere moto je prevencija. Tako za policistke, v zvezi z naravo policijskega dela, predstavlja težavo predvsem prepričanje, da narava policijskega dela zahteva od policistov, da so agresivni in imajo veliko fizično moč. To pa so lastnosti za katere pogosto menimo, da jih ženske nimajo, kar napeljuje na sklep, da ženske niso primerne za policijsko delo. Vendar je omenjeni sklep mogoče problematizirati z dvema vidikoma. Prvi vidik je, da policisti večino časa porabijo za nenasilna opravila. Tudi pri preiskovanju kaznivih dejanj policisti običajno svoje delo opravijo po storjenem kaznivem dejanju, kar posledično tudi zmanjša potrebo po uporabi fizične sile. Poleg tega pa so ženske mnogo bolj uspešne pri pomirjanju nasilnih posameznikov in situacij brez uporabe fizične sile. Tako mogoče uporaba fizične sile ni posledica narave policijskega dela temveč bolj od tega, kdo in kako to delo opravlja. Drugi vidik pa pravi, da je potrebno zavreči stereotip o tem, da je vsaka ženska fizično šibkejša in manj spretna od vsakega moškega. Vendar se je tu najprej potrebno vprašati, koliko policistov je drobne postave, fizično šibkih, predebelih, nerodnih ali slabih v obvladovanju borilnih veščin. Poleg tega je zakonodaja, zaradi individualnih razlik, policistom dovolila uporabo prisilnih sredstev s katerimi bi lahko obvladali posameznike, ki jim fizično ne bi bili kos. Prav tako raziskave kažejo, da lahko z ustreznim fizičnim treningom ženske svojo moč povečajo tudi do 70 odstotkov (Pagon in Lobnikar, 1993). Poleg tega, pretekle raziskave o ženskih zmogljivostih niso pokazale na statistično pomembne razlike med zmožnostmi žensk in moških v fizičnih konfliktih. Ženske so tudi dokazale, da so lahko tako učinkovite kot moški v vseh pogledih policijskega dela (Brown, 1994). Tako so lahko gibčnost, spretnost. in. zmožnost besednega umirjanja situacije bolj pomembni in odločilnejši kot pa fizična moč (Balkin, 1990; Brown, 1994). Ženske se tudi nagibajo k temu, da naredijo več pogajanj, zmanjšujejo agresivne težnje od potencialno nasilnih moških (Brown, 1994). Vse to kaže na to, da so ženske vsekakor primerne za delo v policiji.. 2.2 Vrednote v socialnem okolju Tu gre predvsem za vrednoto enakopravnosti, katero v slovenski policiji ženskam zagotavlja Ustava Republike Slovenije, Zakon o enakih možnostih žensk in moških ter Zakon o delovnih razmerjih ter za vlogo oziroma položaj žensk v neki družbi. Tako v 25.

družbah, v katerih jim vrednote socialnega okolja niso naklonjene, se policistke, poleg vseh ostalih težav, srečujejo tudi s problemom, da si moški ne pustijo ukazovati s strani spola, ki je doživljan kot manj vreden. Zato je odstotek žensk v policiji tudi pokazatelj zrelosti neke družbe (Pagon in Lobnikar, 1993).. 2.3 Pretežno moška populacija Policijsko delo se doživlja in ostaja eno od najbolj izrazito moških poklicev (Pagon in Lobnikar, 1993; Daum in Johns, 1994). Posledica tega prepričanja je, da so ženske v policijskih organizacijah še vedno bolj izjema kot pa pravilo (Pagon in Lobnikar, 1993). Hazenbergova (1996) dodaja da je politika policijskih služb oblikovana s strani moških in da moški oblikujejo dominantno skupino, zaradi katere so ženske daleč v manjšini. Prav tako je zaradi omenjenega prepričanja, za moškega, kariera v policijski organizaciji možnost, ki jo lahko izbere brez vprašanja. Da postane policist mora le pokazati, da ima znanje, spretnosti in zmožnosti, da opravlja policijsko delo. V nasprotju z njim pa so prizadevanja žensk, da bi postale policistke, pogosto zaznana kot nenavadna. Ne le, da se morajo dokazovati ampak se morajo soočati tudi s številnimi ovirami (Daum in Johns, 1994). To so potrjevale same ženske policistke, katere so delale v drugih moških prevladujočih poklicih, saj so navajale, da so bile sprejete šele potem, ko so dokazale, da lahko opravljajo to delo (Brown, 1994). Na to nakazuje tudi opravljena študija IACP-ja v 21. stoletju, kajti ugotovila je, da so policistke še vedno slabo izkoriščene in podcenjene v organih kazenskega pregona. Poleg tega je ugotovila, da čeprav število žensk v policijskem delu iz leta v leto narašča in napreduje, se na tem področju še vedno kaže majhen delež žensk v policijskem delu, v primerjavi z moškimi, še vedno se ženske soočajo s predsodki s strani moških, premalo je strategij za novačenje žensk (Horne, 2006). Ameriška psihologinja Kanter (v Hazenberg, 1996) navaja, da so ženske v moškem svetu, v značajskem oz. simboličnem položaju in zato še posebej opazne. Prav tako predstavljajo nasprotje z moškimi. Nadaljuje, da je za »simbolično« žensko zelo težko verjetno, da bo sprejeta v moški svet, ki jo obdaja in v katerem je v manjšini. Posledica tega pa je lahko povečanje tekmovalnega duha, stresa, izolacije, biti tiho in pomanjkanje podpore. Izenačenost/ravnotežje med spoloma pa je nujno za visoko kvaliteto policijskega dela. Da bi to dosegli je ključnega pomena stremenje in izvajanje aktivne politike,. 26.

po kateri naj bi se več žensk pridružilo policijski organizaciji in obdržati tiste, ki so se organizaciji že pridružile (Hazenberg, 1996). FBI-jeva enota kriminalističnega poročanja je ugotovila, da je bilo oktobra 2003, v več kot 14.000 mestih, občinah in državnih policijskih agencijah v ZDA zaposlenih 14,1% žensk. Študija iz leta 2001, vodena s strani nacionalnega centra za ženske in policijsko delo (NCWP) pa je ugotovila, da je v velikih policijskih agencijah le 9,6% žensk zavzemalo nadzorne položaje in samo 7,3% jih je zavzemalo poveljevalna mesta. V letu 2006 pa so v ZDA policistke predstavljale več kot 13% vseh policijskih uradnikov in so služile v vseh vrstah delovnih nalog oziroma zadolžitev in v vseh delih držav. Kljub temu pa ženske še vedno ostajajo vključene, v premajhnem številu, na vseh področjih policijskega dela (Horne, 2006).. 2.4. Uveljavljena filozofija policijskega dela Vsaka policijska organizacija ima svojo filozofijo policijskega dele, katera pa predstavlja poglede na naravo policijskega dela, vlogo in pomen policije v družbi, cilje organizacije, ustrezne oblike organiziranosti in tehnologije za doseganje ciljev. Prevladujoča filozofija policijskega dela po svetu je paravojaška miselnost, katera pa ni naklonjena vključevanju žensk v policijsko delo, saj temelji na agresivnem pristopu pri opravljanju policijskega nalog. Čeprav teoretiki policijskih ved poudarjajo, da je paravojaška miselnost v organiziranju in delovanju policije preživela, vendar pa ta spoznanja le počasi prodirajo tudi v prakso. Tako si prizadevanja za policijsko profesionalizacijo počasi utirajo pot v policijsko prakso (Pagon in Lobnikar, 1993).. 2.5 Policijska subkultura Ker je policijsko delo prevladujoč moški poklic, je tako posledično tudi policijska subkultura izrazito moška, za katero so značilni agresivno vedenje, tekmovalnost, fizična moč, visoka stopnja solidarnosti, doživljanje žensk kot spolnih objektov ter spolno obarvani humor in šale (Brewer, 1991; Ott, 1989; Morash in Greene, 1986; Remmington, 1983 v Pagon in Lobnikar, 1993).. 27.

Wesley (1970 po Coxu v Štrukelj in Pagon, 2003) meni, da je policijska subkultura bistven element pri pojasnjevanju vedenja policistov. Le-ta označuje javnost kot sovražno naravnano in nezaupanja vredno, ker se v družbi skrivajo potencialni kršitelji zakonov. Zahteva varovanje skrivnosti, s katerimi se policisti seznanijo pri svojem delu, medsebojno podporo in pomoč ter enotnost pri opravljanju policijskega poslanstva. Kampanakis (2000. v Štrukelj in Pagon, 2003) med policijsko subkulturo uvršča. naslednje sestavine: splošno sprejete navade, pravila, principe, načela obnašanja in mišljenje policistov, vrednote in norme, ki vladajo v policiji, poslanstvo policijskega dela, orientacijo k akciji, cinične in pesimistične perspektive glede na socialno okolje, stalno sumničavost, izolacijo policistov od drugih ljudi, močno solidarnost z drugimi policisti, politično konservativnost, rasne predsodke, mačizem, razlikovanje javnosti glede na vpliv in spoštovanje, kodeks molčečnosti ipd. Brown (v Meško, 1994) dodaja, da je med policisti, ki tvorijo policijsko subkulturo značilna solidarnost, katera je posledica skupnega dela na ulicah pod vplivom stresa in skrbi, ki jih nalaga služba. Poleg tega v policijski subkulturi veljajo enake zakonitosti kot v drugih subkulturah. Gre za specifičen vrednostni sistem, lojalnost med člani subkulture, neupoštevanje vrednot in pravil pa pomeni izobčenje. Policisti prav tako ne prijavljajo drug drugega, za nasilna kazniva dejanja ravno zaradi poklicne solidarnosti. Če se družba odzove na njihova ravnanja storijo vse za lastno obrambo, pri čemer prihaja tudi do zlorab položaja (Meško, 1994). Vzroki za pojav policijske subkulture so različni in številni. V prvi vrsti je razvoj policijske subkulture odvisen od vloge vodilnih policijskih delavcev. Pomeni, da je potrebno policiste kontinuirano izobraževati in jim nenehno pojasnjevati cilje dela. Prav tako je od njih potrebno zahtevati dosledno poznavanje zakonodaje. Wesley (v Meško, 1994) je ugotovil pojav policijske subkulture v primerih, ko je bila uporabljena fizična moč proti ljudem, da bi si policisti pridobili večje spoštovanje. Skolnick (v Meško, 1994) je ugotavljal, da je lahko vzrok za policijsko subkulturo tudi v reagiranju ljudi na policijo, in sicer v tem smislu, da bolj ko so ljudje sovražni do policije, bolj se policisti družijo samo med seboj in večja je verjetnost za nastanek policijske subkulture.. 28.

2.6 Prepričanja o najboljšem načinu opravljanja policijskega dela Na podlagi uveljavljene filozofije policijskega dela in moške policijske subkulture se v policijskih organizacijah oblikujejo in utrdijo prepričanja o najboljšem načinu opravljanja policijskega dela. Vendar se tu zastavlja vprašanje, v kolikšni meri ti najboljši načini opravljanja policijskega dela pomembni za doseganje ciljev sodobne policijske organizacije, koliko pa služijo le ohranjanju macho podobe moških v policiji. Tako se je potrebno vprašati, kako pogosto policisti uporabijo fizično silo zato, da bi dosegli cilje policijskega dela in kako pogosto zato, da bi ohranili lastno avtoriteto in podobo (Morash in Greene v Pagon in Lobnikar, 1993). Sami policisti so prepričani, da policistke niso enako sposobne za razreševanje nasilnih situacij kot moški ter, da niso dovolj močne in agresivne za patruljno delo (Balkin, 1990).. 2.7 Socializacija Socializacija novincev v policiji poteka v okviru policijske subkulture, pod močnim vplivom prepričanj o najboljšem načinu opravljanja policijskega dela. Novinci običajno pridejo v policijo s predstavami o policijskem delu, podobnim tistemu na televiziji, v raznih serijah ipd. Vendar se realno policijsko delo od te predstave močno razlikuje, k njenem spreminjanju pa le malo pripomore socializacija. Policijska subkultura pa vzdržuje podobo policistov kot akcijsko usmerjenih borcev proti kriminalu. Policisti zato poskušajo vnesti elemente televizijske borbe proti kriminalu v svoja vsakdanja opravila. Zaradi tega pa novinci, za poklic niso socializirani skladno s cilji policijske organizacije ampak v duhu »macho« moške policijske subkulture, v kateri cinični policisti pogosto menijo, da so »kriminalci, liberalci, borci za človekove pravice, feministke del zarote, ki naj bi spodkopala red in zakonitost.(Pagon in Lobnikar, 1993). Poleg tega so moški večinoma socializirani v individualnost in tekmovalnost, ženske pa predvsem v sodelovanje in pomoč (Marshall v Lobnikar, 1996). Poudariti je potrebno, da so ženske, če so vzete kot enovita skupina, sprejete v organizacijsko okolje šele s ponotranjenjem vzorcev mišljenja in načinov vedenja dominantne skupine v organizacije. Tako moški kot ženske pa morajo privzeti ravnanje. Ki ustreza uveljavljanju načinom vodenja, motivacije za delo in je naravnano k doseganju cilja (Lobnikar, 1996).. 29.

2.8 Stereotipi o policistkah in ženskah na splošno Posledica moško dominantne organizacijske so tudi stereotipi o policistkah in ženskah na splošno. Stereotipi so prepričanja o lastnostih neke skupine kot celote. In vedno kadar smo soočeni s pripadnikom take skupine mu pripišemo te lastnosti. Z vidika policistk je zlasti zanimiva, lahko bi rekli, razlika med odgovoroma o primernosti moških in žensk za policijsko delo. Glede primernosti moških, bi bil najverjetnejši odgovor, da tega ni mogoče posploševati, saj je to odvisno od konkretnega primera, od posameznikovih lastnosti, sposobnosti, izobrazbe, ipd. Glede primernosti žensk, pa hitro dobimo odgovor z da ali ne, ne da bi sploh razmišljali o tem, da tega ni mogoče posploševati. Najpogostejši stereotipi, ki jih imajo policisti o policistkah in ženskah na splošno so, da so preveč čustvene, iracionalne, vztrajno nelogične, neobjektivne, neodločne, nezanesljive, pasivne, neučinkovite, manj prilagodljive in fizično šibke, zaradi česar ne vzdržijo emocionalnih, psiholoških in fizičnih zahtev policijskega dela (Yarmey, 1990; Janus, Janus, Lord in Power, 1988; Remington, 1983 v Pagon in Lobnikar, 1993). Med stereotipi o policistkah zlasti izstopata dva, in sicer ženske kot »šibki spol« ter »ženske kot spolni objekt«. Pri prvem gre za to, da mnogi moški, zaradi vpliva tradicionalnih vrednot v moški organizacijski kulturi, nekako čutijo potrebo po tem, da bi zaščitili ženske, ki jih dojemajo kot šibki spol. Ti moški so vedno pripravljeni pomagati in storijo vse, da ženske ne bi bile izpostavljene težko obvladljivim in konfliktnim situacijam. Vendar pa taka zaščita povzroča nezmožnost ženskam za lasten razvoj in učenje. Prav takšno pokroviteljsko ravnanje, s strani moških kolegov, pri mnogih ženskah povzroča frustracije, kajti ženske se počutijo, da so potisnjene vstran in so v neenakopravnem položaju z moškimi kolegi, že na samem začetku njihove kariere. Pri drugem, omenjenem stereotipu pa se, na podlagi tega stereotipa, ženskam pripisujejo značilnosti, kot je spolna privlačnost in atraktivnost. Ravno pojmovanje žensk kot spolnih objektov, skupaj s pomanjkanjem profesionalnosti, povzroča spolno nadlegovanje žensk na delovnem mestu. Ženske, ki so spolno nadlegovane so posledično tudi manj samozavestne, trpijo za različnimi psihofizičnimi simptomi (napetost, jeza, bruhanje), kar vpliva tudi na padanje produktivnosti (Cooper in Lewis v Lobnikar, 1996). Poleg stereotipov o policistkah so pomembni še stereotipi o ženskah na splošno.. 30.

Tako naj bi imela povprečna, stereotipna ženska bolj izražene lastnosti, ki se nanašajo na skrb za dobro drugih ter lastnosti, potrebne za usklajene medosebne odnose. Za stereotipno žensko so tako značilne čustvenost, nežnost, toplina, sočustvovanje, blaga govorica, ljubezen do otrok, občutljivost za potrebe drugih. Lastnosti kot sta čustvenost in občutljivost kažeta na čustveno nestabilnost povprečne ženske. Poleg omenjenih lastnosti pa je tu še sklop značilnosti, ki se nanašajo na vestnost (odgovornost, točnost, previdnost, natančnost) in na sprejemljivost (potrpežljivost in uslužnost). Prav tako so ženskosti najbližji tudi radovednost in komunikativnost (Avsec, 2002). Kljub temu, da je policija veliko časa veljala za organizacijo, v kateri imajo izključno domeno moški, se je z razvojem demokratizacije in vedno večjim poudarjanjem človekovih pravic, nediskriminacije in enakih možnosti za zaposlovanje tako moških kot žensk, mnenje o policiji kot organizaciji začelo postopoma spreminjati. Na zaposlenost doloženega deleža policistk v policijskih organizacijah po svetu pa ni vplivala sprememba mnenj in stališč managerjev, o potrebi po zaposlovanju policistk in spoznanj, da le-te pripomorejo h kvalitetnejšem opravljanju policijskega dela, temveč vedno večje aktivnosti skupin, ki se borijo za pravice žensk. Kljub temu pa se še vedno pojavlja diskriminacija s strani moških kolegov (Štokelj, 2001).. 2.9 Odpori proti policistkam in strukturiranje dela po spolu Ženske se pri vstopanju v to, pretežno moško okupacijo oziroma zasedbo, spopadajo predvsem z odporom njihovih moških kolegov (Pagon in Lobnikar, 1996). Odpor policistov proti policistkam se kaže na različne načine, in sicer: - policisti pogosto izražajo mnenje, da ženske niso sposobne za policijsko delo in pri tem vztrajajo, kljub vse številnejšim empiričnim dokazom, da so ženske enako sposobne za opravljanje dela v patrulji kot moški in, da tudi javnost pozitivno reagira na pojav žensk v patrulji (Johnson, 1991; Morash & Greene, 1986; Remmington, 1983; Snortum & Beyers, 1983 v Pagon in Lobnikar, 1993); - policisti ne želijo imeti policistk za partnerje v patrulji (Remington, 1983, Wormer, 1981 v Pagon in Lobnikar, 1993); - nezaupanje policistov do policistk pogosto vodi do tega, da se do njih obnašajo preveč zaščitniško, tudi kadar za to ni nobene potrebe (Remington, 1983; Wormer, 1981 v Pagon in Lobnikar, 1993); - policisti podcenjevalno komunicirajo s policistkami, bodisi tako, da nočejo govoriti z njimi, bodisi, da v komuniciranju uporabljajo spolno obarvan žargon, dajejo 31.

nevmesne pripombe na njihov račun, jim – kadar so skupaj v patrulji – naročijo, naj se ne vmešavajo v njihov postopek ali celo razširjajo govorice glede njihovega spolnega življenje, nezanesljivosti in nesposobnosti (Brewer, 1991; Yarmey, 1990; Janus, Janus, Lord & Power, 1988; Greene, 1987; Remmington, 1983 v Pagon in Lobnikar, 1993); - prav tako policisti, policistkam odrejajo delo, ki naj ga opravljajo. Posledica tega pa je, da je policijsko delo strukturirano glede na spol (Brewer, 1991 v Pagon in Lobnikar, 1993). Tako ženskam v policijski organizaciji odrejajo opravila, kot so delo z otroki in mladoletniki, pisarniško delo, obravnavanje spolnih deliktov in pogrešanih oseb, ukvarjanje z ženskami – žrtvami družinskega nasilja, kaznovanje za napačno parkirana vozila, delo za komunikacijskih pultom ter ostala opravila, ki niso povezana z delom v patrulji (Brewer, 1991; Grant, Garrison & McCormick, 1990; Yang, 1985; Snortum & Beyers, 1983; Remmnington, 1983 v Pagon in Lobnikar, 1993).. 2.10 Stres Policijsko delo sodi med poklice, za katere je značilna visoka stopnja stresa, ki je povezana z delom samim in načinom opravljanja le tega ter psihična izčrpanost, ki se kaže v mentalni in emocionalni izčrpanosti, občutkih razočaranja, brezupa, negativnih doživljanjih samega sebe. Vzroki temu so: kompleksnost dela; odločanje v težkih in konfliktnih situacijah; vidnost in družbena odgovornost njihovega dela; pritiski javnosti; dokazovanje v okolju, ki ga stereotipi opredeljujejo kot izrazito moškega; nesoglasja med predstavo o ženski in policijskim poklicem; nerešen konflikt med kariero in družino. Pogosti stresni elementi pa so: ni pričakovanega napredovanja; zahteve dela, ki presegajo sposobnosti ali zmožnosti; slabi odnosi z nadrejenimi in premajhna podpora z njihove strani (Selič, 1994 v Celestina, 2004). Poglavitni izvor stresa pri policistkah naj bi bil prav odklonilni odnos policistov (Balkin, 1990). Poleg tega naj bi številne ovire in pritisk, s katerim se spopadajo ženske v policiji, pripomogli k visoki ravni stresa pri policistkah ter stranski učinki, kot so neželene spremembe v osebnosti, zdravju, delovni zmogljivosti in v družinskem življenju (Daum in Johns, 1994). Stres policistk pa še dodatno povečuje okoliščina, da morajo vlogo pogosto usklajevati še z vlogami žene, matere, hčere. Torej kljub temu, da se na delovnem mestu obnašajo kot policisti, pa jih doma čakajo tipično ženska opravila, kot so vzgoja otrok, kuhanje, pospravljanje, pranje ipd. Poleg tega policistke v policijski subkulturi tudi ne morejo uporabljati tehnik za sproščanje stresa, katere so lahko 32.

uporabljale pred vstopom v policijo. Te tehnike so izražanje čustev z jokom, hihitanjem, govorjenjem, ti načini pa v policijski subkulturi niso sprejemljivi (Greene v Pagon in Lobnikar, 1993). Prav tako policistke stres pogosteje doživljajo, ker pri delu ne morejo izkoristiti vseh znanj in sposobnosti, ki jih imajo, to pa zato, ker so jim zaradi stereotipov in stereotipnih predstav o njihovi sposobnosti in družbeni vlogi dodeljene manj pomembne in odgovorne naloge (Celestina, 2004). Mnoge policistke tako povečajo kajenje in uporabo alkohola. Njihove spalne navade in prehranjevalne navade so pod negativnim vplivom, ravno zaradi prilagajanja življenjskega sloga izmenskemu delu. Kljub navedenem pa se večina policistk ukvarja z zdravstvenimi oziroma športnimi aktivnostmi za lajšanje stresa (Daum in Johns, 1994).. 2.11 Način opravljanja policijskega dela Pri načinu opravljanja policijskega dela in njegovi uspešnosti moramo ločiti med tem, kako so policistke sposobne opravljati policijsko delo, in tem, kako to delo dejansko opravljajo glede na vse omenjene težave (Morash in Greene po Pagon in Lobnikar, 1993). Poleg tega je ena najpogostejših razlik med policisti in policistkami pri opravljanju policijskega dela ta, da policistke ne predstavljajo izzivalne, ogrožujoče podobe, zato tudi v potencialno nasilnih situacijah delujejo pomirjevalno in jih uspejo razrešiti brez uporabe sile (Johnson, 1991; Aleem, 1989; Wormer, 1981; Sherman, 1975 po Pagon in Lobnikar, 1993). Večina opravljenih raziskav o uspešnosti policistk v ZDA je pokazala, da so policisti in policistke v splošnem enako sposobni za opravljanje policijskega dela vendar pa se stil opravljanja dela policistk, vključno z načinom reševanja konfliktov in prepirov, razlikuje od stila policistov (Morash in Greene v Pagon in Lobnikar, 1993).. 2.11.1 Reakcije policistk na omenjene težave Na podlagi vseh opisanih težav, so policistke razvile najprimernejše načine za obvladovanje tovrstnih težav. Brewer (1991 v Pagon in Lobnikar, 1993) navaja štiri strategije, katere naj bi uporabljale pri spopadanju s težavami, in sicer: - vračanje z enako mero, pri tej strategiji so policistke verbalno agresivne do policistov, se iz njih norčujejo, da se niso sposobni soočati z emocionalno zahtevnimi 33.

opravili, se jim postavijo po robu, kadar poskušajo zbijati šale na račun žensk, včasih celo udarijo posameznike, ki v svojih šalah prestopijo mejo in jih poskušajo objeti, pobožati, se jih dotikati; - pri drugi strategiji policistke na pripombe ali ravnanje svojih moških kolegov ne reagirajo temveč jih molče prenašajo in tiho trpijo. Takim situacijam pa se poskušajo izogniti zato so tudi pogosto osamljene in izolirane; - defenzivni humor, ta strategija je zaščitne narave, in sicer v dvojnem smislu. Prvič, da policistke, pripombe policistov obravnavajo kot šale in nanje tako tudi reagirajo, policistke sodelujejo v moški subkulturi in se s tem izognejo osamljenosti in izoliranosti; - prizadevanje policistk, da bi bile »eden od fantov«, te policistke pripovedujejo umazane šale, uporabljajo kletvice, sodelujejo v moških pogovorih, občasno uživajo alkohol ter si na vsak način poskušajo ustvariti moško identiteto. Kljub temu, da so policistke zaradi svoje »moškosti« bolje sprejete kot partnerice v patrulji, jih policisti ne cenijo kot ženske ampak jih v medsebojnih pogovorih omenjajo kot »možače« ali lezbijke (Aleem, 1989; Janus, Janus, Lord & Power, 1988; Remington, 1983 v Pagon in Lobnikar, 1993). Brownova (1994) pa navaja naslednje štiri načine, kako se policistke soočajo s težavami v policijski organizaciji: - ženstvena policistka; se nagiba k dovoljevanju moške prevlade pri delu in pri tem ni vzeta resno s strani moških kolegov; -. pol. moška. policistka;. čeprav. zajema. moške. smernice. razmišljanja. in. komuniciranja, še vedno predstavlja sebe kot manj enakopravno; -. policistka v mešanih vlogah; tu se policistka seksualno spogleduje in nagaja. moškim kolegom, izkorišča tradicionalno ženskost medtem ko se trudi sebe dokazati kot enakovredno; - nevtralno-brezosebna policistka; čeprav trpi veliko stresa, promovira ženske policistke kot enakopravne, urejene in profesionalne. Prav tako pa prejema zamere za njene adaptivno-kompenzacijske spretnosti, katerih jo ni strah izkazovati. Takšen tip ženske je primer za žensko policijo, vendar pa je njena usoda težka. Mnoge policistke čutijo, da morajo biti super uspešne za dosego minimalne sprejemljivosti med policisti in bodo tako označene kot povzročevalke težav, če bodo agresivne glede kariernih ciljev.. 34.