Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ORGANIZACIJSKE VEDE. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Smer: Organizacija in management kadrovskih in izobraževalnih procesov. Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. Mentor: mag. Bojan Vavtar, pred.. Kandidat: Sandi Gregorčič Kranj, maj 2006.

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju mag. Vavtar Bojanu. Hvala Mirjani in Janiju za pomoč in nasvete pri izdelavi diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi lektorici Vandi, ki je lektorirala mojo diplomsko nalogo.. 2.

POVZETEK Invalidska problematika zaposlovanja ima svojstvene značilnosti v primerjavi s klasičnim zaposlovanjem, zato je politika zaposlovanja invalidov povsem drugačna. Nobena izmed držav Evropske Unije ne prepušča urejanja zaposlovanja invalidov odprtemu trgu delovne sile, temveč to področje sistematično urejajo in ga tudi skrbno nadzorujejo. Predvsem gre za novo spoznanje, da invalidi niso le objekti, za katere je potrebno skrbeti v specializiranih instutitucijah, temveč da je invalid subjekt, ki ima enake pravice kot vsi ljudje in da je za njihovo vključevanje v družbo potrebno poskrbeti v okviru ukrepov pozitivne diskriminacije, kateri jim lahko zagotavljajo enakost med neenakimi.. KLJUČNE BESEDE -. definicija (natančen opis pojma z navedbo vseh njegovih bistvenih znakov; SSKJ) deklaracija (javna izjava, razglas, navadno o pomembnem vprašanju, položaju; SSKJ) deprivacija (odvzeti, oropati te pravic) diskriminacija (dajanje, priznanje manjših pravic ali ugodnosti komu v primeri z drugimi, zapostavljanje; SSKJ) enakost (lastnost, značilnost enakega; SSKJ) integracija (vkjučevanje v družbeno življenje) invalid (kdor je zaradi prirojene telesne napake, posledic bolezni, poškodbe nesposoben ali le delno sposoben za delo: SSKJ) invalidnost (lastnost, stanje invalidnega človeka; SSKJ) invalidska podjetja (specifična oblika podjetja) izobraževanja (razvijanje učenčeve telesne in duševne, zlasti miselne sposobnosti) konvencija (dogovor, sporazum, zlasti med državami, ustanovami, podjetji, pogodba; SSKJ) kvotni sistem zaposlovanja (z kvotami urejeno zaposlovanje marginarnih skupin) organizacija (društvo, združba, skupnost ljudi, ki jih veže kak program, smoter, delo; ST) rehabilitacija (med.: ponovno usposobiti telesno, duševno prizadetega za normalno življenje, določeno delo, poklic; SSKJ) reintegracija ( ponovna integracija) usposabljanje (proces razvijanja spretnosti in sposobnosti, ki jih človek potrebuje za opravljanje konkretnega dela) zakonodaja (celota zakonov, SSKJ) zaposlovanje (sprejemati nekoga v delovno razmerje, SSKJ) 3.

ABSTRACT. Problems related to the employment of disabled people exhibit their own characteristics in comparison with classical types of employment, which consequently means that the employment policy of disabled people is completely different. The EU member states do not solve these problems in the open labour market. Instead, they are actively involved in dealing with this field and they monitor it with great concern. A new concept is being formulated, namely treating disabled people not only as objects who have to be taken care of in specialized institutions, but primarily treating them as subjects who have the same rights as everyone else. Measures of affirmative discrimination should ease the integration of disabled into the society, where they will be granted the equality rights among unequal subjects.. KEYWORDS -. -. convention (an agreement between states for regulation of matters affecting all of them) declaration (the first pleading in a common- law action, a statement made by a party to a legal transaction usually not under oath) definition (a : a statement expressing the essential nature of something) deprive (to withhold something from <deprived a citizen of her rights>) disability (inability to pursue an occupation because of physical or mental impairment) disabled person (person which is affected by disability) discrimination (the process by which two stimuli differing in some aspect are responded to differently) education (the knowledge and development resulting from an educational process) employment (activity in which one engages or is employed) equality (the quality or state of being equal) integration (incorporation as equals into society or an organization of individuals of different groups) legislation (the exercise of the power and function of making rules (as laws) that have the force of authority by virtue of their promulgation by an official organ of a state or other organization) quote system (system for employing people from social edge) rehabilitation (to restore to a former state) reintegration (to integrate again into an entity) sheltered employment (special workplace for people with disabilities). 4.

STVARNO KAZALO: 1. UVOD. 7. 2. ČLOVEKOVE PRAVICE. 9. 3. DEFINICIJA INVALIDNOST – INVALID. 11. 3.1. Socialnopolitične definicije. 11. 3.2. Pravne definicije v mednarodnih in slovenskih predpisih. 11. 3.3. Status invalidne osebe. 12. 3.4. Definicije invalid v svetovni zakonodaji:. 16. 4. ORGANI IN ORGANIZIRANOST. 18. 5. ZAPOSLOVANJE INVALIDOV V REPUBLIKI SLOVENIJI. 22. 5.1 Aktivna politika zaposlovanja 5.1.1 Ukrepi Programa APZ. 22 23. 5.2. 25. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1). 5.3 Zakon o delovnih razmerjih (ZDR 2002) 5.3.1 Določbe Zakona o delovnih razmerjih, ki urejajo varstvo invalidov. 26 26. 5.4 Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov 5.4.1 Pravice, ukrepi in vzpodbude, ki jih ureja ZZRZI 5.4.1.1 Zaposlitvena rehabilitacija 5.4.1.2 Primerna delovna mesta za invalide 5.4.1.3 Zaščitena zaposlitev 5.4.1.4 Zaposlitveni center 5.4.1.5 Podporna zaposlitev 5.4.1.6 Vzpodbude za zaposlovanje invalidov 5.4.1.7 Sklad za vzpodbujanje zaposlovanja. 29 30 30 30 30 31 32 32 33. 6. 34. 6.1. KVOTNI SISTEM ZAPOSLOVANJA Kvotni sistem zaposlovanja invalidov v Evropi in drugod po svetu. 34. 6.2 Kvotni sistem v Sloveniji 6.2.1 Kvote in kvotni sistem 6.2.2 Neizpolnjevanje kvote 6.2.3 Vzpodbude za zaposlovanje invalidov, ki so vezane na izpolnitev kvote. 37 38 40 40. 7. 42. INVALIDSKA PODJETJA. 5.

7.1 Invalidska podjetja v Sloveniji 7.1.1 Pravna podlaga za ustanavljanje invalidskih podjetij v RS. 43 43. 8. 45. ZAPOSLOVANJE INVALIDNIH OSEB V EVROPSKI UNIJI. 8.1 Oblike zaposlovanja invalidov v nekaterih državah EU 8.1.1 Avstrija 8.1.2 Finska 8.1.3 Švedska 8.1.4 Češka 8.1.5 Madžarska. 45 45 47 48 50 51. 9. 54. ODNOS DELODAJALEC - INVALID- ZAPOSLITEV. 9.1. Smernice za ravnanje z invalidnostjo na delovnem mestu. 55. SKLEP. 57. LITERATURA. 58. VIRI. 59. 6.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. 1 Uvod Število invalidov je med vsemi zaposlenimi v Sloveniji nesorazmerno visoko. Kjub temu da so bili sprejeti številni ukrepi za ekonomsko vkjučevanje invalidov, ostajajo prav invalidi tisti, ki najbolj trpijo v sedanjih zaostrenih razmerah. Vse zgodovinske prelomnice v načinih produkcije so prinašale in še prinašajo mnoge spremembe v vse segmente družbenega življenja. Nov ciklus socialno-ekonomskega razvoja družbe je omogočil razvoj novih tehnologij, ki temeljijo na informaciji in inovaciji – tranzicijo iz industrijske v postindustrijsko inovacijsko družbo, ki omogoča globalizacijo gospodarskih procesov, posledično pa tudi globalizacijo družbenorazvojnih dilem. V zadnjem desetletju smo tudi v Sloveniji priča tranziciji. Priče smo eni od takoimenovanihh razvojnih dilem »hitro naraščajoči brezposelnosti«, ki ni prizanesla nobeni od skupin aktivnega prebivalstva. Kljub elementom zaščitene delovne zakonodaje, ki varuje občutljive skupine delavcev pred izgubo zaposlitve, to je invalide, je tudi ta skupina zaradi selitev proizvodnje, stečajev podjetij in drugih vzrokov čez noč ostala brez zaposlitve. Slovenski trg dela se prav tako kot trgi tranzicijskih držav srečuje z dodatnimi izzivi, ki so posledica spremembe gospodarskih razmer, procesov privatizacije in denacionalizacije, izgube velikega obsega trga in s tem povezane velike izgube delovnih mest. Vztrajno visoka stopnja brezposelnosti v Evropi je ustvarila zagotavljanje visoke ravni zaposlenosti med pomembnejše družbeno-ekonomske cilje. Z Amsterdamsko pogodbo in Direktivo o enakosti pri zaposlovanju je bil storjen pomemben korak v boju proti diskriminaciji in v smeri spodbujanja zaposlovanja S tema dokumentoma je postalo spodbujanje zaposlovanja stvar skupne skrbi in koordinacije. Cilj visoka raven zaposlenosti pa naj bi bil upoštevan pri oblikovanju in uresničevanju vseh politik in aktivnosti v Evropski uniji. V skladu z njima so vse članice Evropske unije dolžne pripraviti dolgoročne strategije zaposlovanja, letne akcijske načrte za zmanjšanje brezposelnosti in letne preglede dogajanja na trgu. Namen diplomskega dela je predstaviti pravni vidik in delovnopravni položaj invalidnih oseb v Republiki Sloveniji. V prvem poglavju bodo definirane človekove pravice, kot nesporno ena bistvenih prvin vsake pravne države, saj zagotavljajo varstvo temeljnih vrednot, ki jih priznava mednarodno pravo in jih država mora zagotavljati svojim državljanom. Sledil o b o poglavje o definicijah invalid invalidnost, ki so pomembne pri razumevanju invalidnosti in so osnova pri samem oblikovanju zakonodaje na področju invalidskega varstva. Tretje poglavje vsebuje opis organov in njihovo organiziranost tako na domačem kot mednarodnem okolju, kjer se sprejemajo konvencije, deklaracije, priporočila, ki so tudi pomembna pri oblikovanju zakonodaje, saj pripomorejo k boljšemu splošnemu oziroma Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 7.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. univerzalnemu pojmovanju invalidnosti. Med vsemi zakonskimi in podzakonskimi predpisi je večja pozornost usmerjena na novonastali Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidnih oseb, ki je vstopil v veljavo leta 2004, polno zaživel pa s 1.1. 2006 in ureja tako kvotni sistem zaposlovanja kot tudi invalidska podjetja (kot najbolj uporabljena oblika zaposlovanja invalidnih oseb), ki bosta obravnavana zaradi svoje obsežnosti v samostojnih poglavjih. V osmem poglavju se bomo dotaknili ureditve invalidskega varstva v nekaterih ostalih članicah Evropske unije. Zadnje poglavje pa bo namenjeno odnosu delodajalcev do zaposlovanja invalidov in odnosu invalidov do vključevanja v procese zaposlovanja. V diplomskem delu skušam ugotoviti, kakšna je slovenska zakonodaja, ali resnično ščiti invalide kot občutljivo skupino delavcev, ali jim nudi dovolj možnosti za zaposlitev, jim omogoča rehabilitacijo in ponovno vrnitev na delovno mesto, jim omogoča izobraževanje in usposabljanje za poklic, ki so si ga sami izbrali in ga želijo opravljati. Ali je naša politika dovolj aktivna pri zagotavljanju in spoštovanju pravic ( pravice do dela ) invalidov ali je zgolj pasivna.. Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 8.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. 2 Človekove pravice Za človekove pravice se lahko reče, da so pravno civilizacijska dediščina. So namreč rezultat dogotrajnega razvoja, ki ima svoje korenine- z vidika zahodne civilizacije, že v antični filozofiji. Vendar je potrebno priznati, da so se človekove pravice razvile » šele v okviru evropske novoveške oziroma razsvetljenske pravno-filozofske ter politične misli in je tako o njeni realtivni normativni univerzalnosti mogoče pogojno govoriti šele v obdobju po končani drugi svetovni vojni« (Cerar M. Večrazsežnost človekovih pravic in dolžnosti, 1996) Razvoj človekovih pravic se lahko razgradi v štiri faze. Najprej so se uveljavile pravice, povezane z vprašanjem svobode, tem so sledile gospodarske pravice. Vzporedno z uveljavljanjem gospodarskih pravic so se pojavile zahteve po demokratičnih svoboščinah, kot so svoboda tiska, svoboda zborovanja in združevanja ter svoboda izražanja. Tako so bila določena pravna pravila, ki jih uvrščamo v krog državljanskih in političnih pravic. Vse bolj zapletena in raznovrstna razmerja med delodajalci in delojemalci ter posameznikom in državo so zahtevala, da so se razvile oziroma uveljavile socialne in ekonomske pravice. Med ekonomske pravice sodita zlasti pravica do dela, pravica do poštenega plačila in do primernih delovnih pogojev« (Bubnov–Škoberne A. Pravni vidiki socialne varnosti za brezposelne, 1996). Človekove pravice so pravni instrument za varstvo temeljnih človekovih vrednot, med njimi najpogosteje omenjamo oziroma izpostavljamo tri vrednote: svobodo, dostojanstvo in enakost. Z vidika obravnavane teme je treba nameniti posebno pozornost predvsem načelu enakosti. Pomen različnega obravnavanja za doseganja enakosti je jasno opredeljen tudi v novejših mednarodnih dokumentih o človekovih pravicah invalidov. Naj na tem mestu opozorim na Svetovno konferenco o človekovih pravicah (OZN, Dunaj, 1993), kjer je bilo sprejeto načelo »da so vse človekove pravice in temeljne svoboščine splošne in jih zato brez pridržkov imajo tudi invalidi. Vsaka oseba je po rojstvu enaka in ima enake pravice do življenja in blaginje, izobraževanja in dela, neodvisnega življenja in dejavnega sodelovanja v družbi. Vsaka neposredna diskriminacija ali drugačno negativno obravnavanje invalida je zato kršitev njegovih pravic. Invalidom morajo biti zagotovljene enake možnosti s tem, da se odpravijo vse družbeno opredeljene fizične, finančne, socialne in psihološke ovire, ki bi onemogočale ali omejevale popolno sodelovanje teh oseb v družbi »(OZN Dunajska deklaracija 1993, 63. in 64. odstavek). V zvezi s tem je z vidika invalidov pomembno vprašanje pozitivne diskriminacije, ko se v določenih primerih v družbi daje prednost depriviligiranim skupinam, zato da bi izravnali siceršnjo neenakost. Vztrajanje pri formalni enakosti, na primer pri vpisu na univerzo ali pri zaposlovanju, bi namreč imelo za posledico dejansko prisiljevanje invalidov na družbeno obrobje. Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 9.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. Zato skušajmo razumeti, da enakost ni vedno rešitev in da je potrebno enake ljudi obravnavati enako, neenake pa različno v sorazmerju z njihovo neenakostjo, ljudi je torej potrebno obravnavati tudi različno, če jim želimo zagotoviti enake možnosti, oziroma v sorazmerju z njihovimi posebnimi potrebami.. Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 10.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. 3 Definicija invalidnost – invalid Postopno spreminjanje razumevanja invalidnosti od medicinskega k družbenemu modelu se je odražalo tudi v evoluciji invalidnosti tako v mednarodnih dokumentih kot v nacionalni legislaturi. V nadaljevanju so predstavljene nekatere ključne definicije invalidnosti.. 3.1. Socialnopolitične definicije a). Despouy je v poročilu o človekovih pravicah in invalidnosti pripravil naslednjo definicijo: » Vsaka oseba, ki ima upoštevajoč starost in socialno okolje, v katerem živi, zaradi trajne ali dolgotrajne funkcionalne telesne ali duševne okvare resne težave pri svojem vključevanju v družino, družbo, izobraževanje in poklic oziroma pri uveljavljanju svojih človekovih pravic, se smatra za invalida«. (Despouy,1991, str. 24 ). b). Podobno definicijo je sestavila norveška delovna skupina, ki je pripravljala antidiskriminacijsko zakonodajo norveškega ministrstva za zdravstvo in socialne zadeve: »invalidnost pomeni razkorak med posameznikovimi zmožnosti ter vlogami, ki jih mora izvajati na področjih, ki so bistvenega pomena za doseganje samostojnosti in polno sodelovanje v družbenem življenju.« (Flydal, 1997, str. 5). c). Na srečanju predstavnikov 24- ih nacionalnih in mednarodnih invalidskih organizacij s predstavniki Evropskega parlamenta in Evropske unije v Bruslju leta 1994 so sprejeli naslednjo definicijo: »Invalid je posameznik s svojimi pravicami, postavljen v invalidizirajoč položaj, ki ovir v okolju in ekonomskih ter socialnih ovir zaradi svoje invalidnosti ne more premagati na enak način kot drugi državljni. Te ovire so pogosteje še večje zaradi družbenih teženj po marginalizaciji invalidov. Dolžnost družbe je, da te ovire odstrani, zmanjša ali premosti z namenom, da vsakemu invalidu, ob upoštevanju pravic in dolžnosti vsakega posameznika, omogoči polno uživanje državljanskih pravic.« ( HELIOS, 1994, str. 10- 11).. 3.2 Pravne definicije v mednarodnih in slovenskih predpisih a) Deklaracija o pravicah invalidov: » Invalid je vsaka oseba, ki zaradi prirojene ali pridobljene pomankljivosti v svojih telesnih in duševnih sposobnostih ni sposobna, delno ali v celoti, zadovoljevati potreb normalnega individualnega družbenega življenja.« (OZN. Deklaracija o pravicah invalidov, 1975, 1. člen). Definicija j e nastala že leta 1975 in je tipičen primer postavljanja Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 11.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. definicije z negativnega izhodišča, in sicer v smislu, da je invalid oseba, ki ni sposobna opravljati normalnih aktivnosti. V tem kontekstu jo lahko uvrstimo v medicinski model. b) Mednarodna organizacija dela v Konveciji o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov določa, da je invalid oseba, »katere možnosti, da si zagotovi in obdrži ustrezno zaposlitev in da v njej napreduje, so bistveno zmanjšane zaradi telesne ali duševne prizadetosti, prizane po predpisih. Zato se z ukrepi poklicne rehabilitacije prispeva k integraciji oziroma reintegraciji invalida v družbo.« (Ibid, 1. in 2. člen) Namen definicije, ki je bila sprejeta v Mednarodni organizaciji dela, ni, da bi postala uporabna za vse situacije, v katerih se v življenju lahko znajde invalid, njen namen je določno povedati, kaj pomeni invalidnost v kontekstu dela in zaposlitve. c) V slovenskem pravnem redu velja pravilo, da je invalidnost priznana z odločbo, ki jo izda z zakonom določen organ na podlagi mnenja izvedenske stroke. Na podlagi dokončne oziroma pravnomočne odločbe lahko posameznik uveljavlja pravice in ima seveda tudi dolžnosti, ki so ravno tako določene v predpisu ( glej Poglavje 3.3. Status invalidne osebe). Vse tri zakonske definicije imajo vrsto skupnih elementov, najprej ni bilo v nobenem primeru izraženo hotenje zakonodajalca, da bi univerzalno definiral pojem invalidnosti oziroma da bi splošno zapisal definicijo, kdo je invalid. Invalidnost je opredeljena v vsakem zakonu drugače, odvisno od tega, za kaj se definicija uporablja. V vsakem primeru se tudi zahteva, da je na strani posameznika prišlo do okvare zdravja, ki je ali določena s stopnjo, trajnostjo ali pa le z izrazi kot telesna ali duševna prizadetost. Nadalje se zahteva, da je invalidnost ugotovljena po postopku, ki ga določa zakon. Pomebne z vidika posameznega invalida pa so posledice, to je vrsta in višina pravic, ki jih prinaša s seboj invalidnost. Le-te se od zakona do zakona razlikujejo.. 3.3 Status invalidne osebe Status invalidne osebe v Sloveniji pridobijo osebe po Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidnih oseb ( Uradni list RS 100/ 2005, z dne10.11.2005, v nadaljevanju ZZRZI), Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS 104/2005, z dne 21.11.2005, v nadaljevanju ZPIZ-1) in Zakonu o družbenem varstvu duševno in telesno prizadetih (Uradni list SRS 41/1983, v nadaljevanju ZDVDTP). Pojem invalida obravnava pozitivna zakonodaja z različnih vidikov, po vzroku nastanka invalidnosti, nato, ali je invalidnost prirojena ali nastane kasneje (npr. v času zavarovanja), nato, v kakšnih okoliščinah je bila zadobljena (npr. poškodba pri delu), kronološko (ali gre za trajno ali začasno invalidnost) ter glede na to, ali je invalidnost popolna ali delna. Pomemben je tudi socialni vidik in vpliv na delovno zmožnost, kar je zlasti značilnost za invalidnost po ZPIZ-1. upoštevanje 1.člena Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 12.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. Konvecije Mednarodne organizacije dela (MOD), ko definira invalidnost, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije, delovnemu invalidu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Pri tem je invalidnost razvrščena v tri kategorije, glede na težo invalidnosti oziroma preostalo delovno zmožnost: I. kategorija – č e zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali če je pri njem podana poklicna invalidnost, nima pa več preostale delovne zmožnosti. II. kategorija – če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za 50% ali več.. III. kategorija – če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja dela vsaj polovico polnega časa oziroma, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50% ali če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen (60.člen ZPIZ-1).. Delovni invalid je po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju zavarovanec, ki je pridobil katero od pravic iz invalidskega zavarovanja, to je določeno v 8. členu ZPIZ-1. Za invalidno osebo se po novem Zakonu o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov v 3. členu šteje oseba, ki pridobi status po tem zakonu ali po drugih predpisih, in oseba, pri kateri so z odločbo pristojnega organa ugotovljene trajne posledice telesne ali duševne okvare ali bolezni in ima zato bistevno zmanjšane možnosti, da se zaposli ali ohrani zaposlitev ali v zaposlitvi napreduje. Za invalidno osebo ta zakon v 10. členu opredeli osebo, ki ni pridobila statusa invalida po drugih predpisih oziroma z odločbo pristojnega organa ugotovljenih trajnih posledic telesne in duševne okvare ali bolezni ter zato bistveno zmanjšane možnosti, da se zaposli ali ohrani zaposlitev, je prijavljena kot brezposlena oseba na Zavodu RS za zaposlovanje, je dopolnina starost 15 let oziroma ni stara več, kot je po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju pogoj za pridobitev pokojnine za najnižjo pokojninsko dobo in izpolnjuje merila določena s tem zakonom, k i p ravijo, da morajo biti pri osebi ugotovljene trajne posledice telesne ali duševne okvare ali bolezni, težave pri dejavnostih, ki vplivajo na njeno zaposljivost in ovire pri vključevanju v delovno okolje na način, kot ga opredeljuje mednarodna klasifikacija funkcioniranja, invalidnosti in zdravja (ZZRZI).. Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 13.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. Stopnja invalidnosti se razvrsti v petstopenjsko lestvico: -. če težav in ovir pri zaposlovanju ni oziroma so zanemarljive in so ocenjene do vkjučno 4%, je stopnja invalidnosti po lestvici enaka 0; če so težave in ovire majhne ter so ocenjene na 5% do vključno 24%, je stopnja invalidnosti po lestvici enaka 1; če so težave in ovire zmerne ter so ocenjene od 25% do vključno 49%, je stopnja invalidnosti po lestvici enaka 2; če so težave in ovire znatne ter so ocenjene na 50% do vkjučno 95%, je stopnja invalidnosti po lestvici enaka 3; še so težave in ovire popolne ter so ocenjene na 96% do 100%, je stopnja invalidnosti po lestvici enaka 4. (Pravilnik o merilih in postopku za pridobitev statusa invalida, za priznanje pravic do zaposlitvene rehabilitacije in za ocenjevanje zaposlitvenih možnosti invalidov ter delu rehabilitacijskih komisij, Uradni list RS 117/2005).. Pobudo za pridobitev statusa invalidne oseba lahko da oseba sama, zdravnik, center za socialno delo ali svetovalec zaposlitve. Odvisno od tega, po katerih pravnih predpisih je oseba opravičena do statusa invalidne osebe.. Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 14.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. Shema št.1 : Pridobitev statusa invalidne osebe. Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 15.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. 3.4 Definicije invalid v svetovni zakonodaji: Tabela št. 1 Zakonodajne definicije invalidnosti v svetu Država. Zakonodaja. Avstralija. Zakon o diskriminaciji Invalidnost v povezavi z osebo pomeni: invalidov, 1992, 4. poglavje a) popolno ali deln o i z g u b o človekovih telesnih ali duševnih funkcij b) popolno ali delno izgubo telesa c) prisotnost organizmov v telesu, ki lahko povzročijo nalezljivo ali nenalezljivo bolezen d) n e p r a v i l n o d e l o v a n j e , deformacija ali izmaličenje dela telesa e) motno ali nepravilno delovanje, zaradi katere se oseba uči drugače od zdrave osebe f) motnjo, bolezen ali nalezljivo bolezen, ki prizadene človekove miselne procese, zaznavanje realnosti, čustva ali presojo ali pa se kaže motnjah vedenja in vključuje invalidnost, ki: obstaja ali je obstajala, zdaj pa ne več, se pa lahko ponovi ali se pripisuje osebi Zakon o socialni rehabilitaciji, Ljudje, katerih zmožnosti za zaposlitev 1963 so močno zmanjšane zaradi nezadosnosti ali zaradi zmanjšanja njihovih telesnih zmogljivosti najmanj za 30% ali zmanjšanja njihovih duševnih zmogljivosti za najmanj 20% (2.člen). Belgija. Kanada. Nova Zelandija. Zakon o zaposlovanju, 1986. Definicija invalid-invalidnost. pravičnem Osebe po zakonu veljajo za invalide, če so njihove zmožnosti za zaposlitev močno zmanjšane zaradi dolgotrajne ali ponavljajoče se telesne, duševne, čutilne, psihične motnje ali učne težave ali pa sami mislijo, da bi morebitni delodajalec menil, da so zaradi okvare oškodovani Invalidnost v povezavi z osebo pomeni: a) telesno invalidnost ali okvaro b) telesno bolezen c) duševno bolezen d) intelektualno ali psihološko bolezen e) vsakršno izgubo ali abnormalnost psihološke,. Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 16.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Portugalska. Španija. Švedska. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. fiziološke ali anatomske strukture f) odvisnot od psa vodnika, inalidskega vozička ali drugih pripomočkov; g) prisotnost organizmov v telesu, ki lahko povzročajo bolezen 2.člen Celovitega zakona (9/89) Oseba je zaradi izgube ali abnormalnosti, prirojene ali pridobljene, zaradi psihološke in telesne, fiziloške ali anatomske strukture ali funkcije, ki lahko omejuje zmogljivost, v slabšem položaju pri izvajanju dejavnosti, ki valjajo za normalne ob upoštevanju starosti, spola in pravladujočih družbeno kulturnih dejavnikov Zakon o socialni integraciji Invalid je vsaka oseba, katere zmožnosti invalidov št.13, 7.april 1982 v izobraževanju, na delu ali v drzžbeni dejavnosti so zmanjšane zaradi telesne, mentalne ali čutilne okvare, prirojene ali ne, ki bo najbrž trajna Delovna invalidnost je Iskalec zaposlitve je delovni invalid, če uporabljena z ukrepi na trgu se pričakuje, da i m a z a r a d i okvare, delovne sile zdravstvenega stanja ali bolezni, zaradi telesnih, duševnih, intelektua l n i h a l i socialnih razlogov težave pri pridobitvi ali ohranitvi plačane zaposlitve. Vir: Disability Awareness in Action, 11 Belgrade road, London SW1 V 1RB (UK). Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 17.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. 4 Organi in organiziranost Organi in sama organiziranost organizacij, ki imajo pomemben vpliv na življenje invalidov, predvsem pa so to organi, s katerimi si lahko invalidi izboljšajo svoj socialni položaj v družbi. Ti organi so prikazani v shemi št.2. V nadaljevanju bo sledil podroben opis pomena in namembnosti posameznih organizacij in njihov prispevek k boljšemu, celovitejšemu življenju invalidov. a) Vlada RS: Vlado sestavljajo ministri in ministrice za posamezne resorje. Z vidika obravnavane teme je pomemben predvsem minister za delo, družino in socialne zadeve, ki pokriva tudi sektor invalidov. Z notraj tega ministrstva delujejo direktorat za invalide, direktorat za trg dela in zaposlovanje, direktorat za delovna razmerja in pravice iz dela in direktorat za socialne zadeve. Vsi navedeni direktorati pomebno vplivajo na položaj invalidnih oseb v Republiki Sloveniji. Opis funkcij in nalog posameznih direktoratov: - direktorat za invalide : Direktorat deluje na področju invalidskega varstva ter ureja zadeve, ki se nanašajo na položaj invalidov, njihovo integracijo v družbo, usposabljanje in zaposlovanje ter vključevanje v posamezne programe zaposlovanja. - direktorat za trg dela in zaposlovanje : Glavna skrb direktorata je urejanje politike zaposlovanja doma in v tujini. Večji problem, s katerim se direktorat vsakodnevno sooča je problem brezposelnosti, ki pa jo skuša zmanjšati s svojimi aktivnimi programi zaposlovanja. Mnogo programov oziroma ukrepov iz APZ je namenjeno tudi invalidom in njihovem vključevanju na prosti trg dela. - direktorat za delovna razmerja in pravice z dela : Temeljna naloga direktorata je priprava zakonodaje oziroma izvrševanje prepisov, ki urejajo pravice in obveznosti iz delovnega razmerja ter splošne pogoje dela. Direktorat spremlja in analizira konvencije in priporočila MOD ter smernice in priporočila EU, saj teži k temu, da bi bila nova zakonodaja s tega prodočja čimbolj priloagojena evropskim delovnopravnim standardom. - direktorat za socialne zadeve : Področje socialnega varstva je eden od sklopov socialne varnosti in temelji na socialni pravičnosti, solidarnosti ter na načelih enake dostopnosti in proste izbire oblik. Temeljna naloga direktorata je zagotavljanje dostojanstva in enakih možnosti ter preprečevanje socialne izključenosti. b) Državni zbor R S : D ržavni zbor je najvišja predstavniška in zakonodajna institucija. V njem se sprejema ustava oz. njene spremebe, zakoni, podzakonski akti, državni proračun in, kar je za vsebino diplomskega dela pomembno, ratificira Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 18.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. mednarodne pogodbe, kot so konvencije, deklaracije OZN, EU in njunih posameznih predstavništev. c) Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje: Z P I Z Slovenije je bil ustanovljen z Zakonom o pokojniskem in invalidskem zavarovanju marca leta 1992, in sicer z namenom pravne ureditve pokojninskega in invalidskega zavarovanja na območju Republike Slovenije. Zavod vodi postopke, ki pomembno vplivajo na več področij invalidovega socialnega življenja, in sicer vodi postopke za uveljavljanje in varstvo pravic za pridobitev lastnosti invalidne osebe, upravičenost invalidnine, denarnega nadomestila iz invalidskega zavarovanja, dodatek za pomoč in postrežbo. d) Zavod RS za zaposlovanje: Zavod deluje kot izvajalska organizacija na delovnem področju direktorata za trg dela in zaposlovanje. Tako ima zavod pomebno vlogo pri usposabljanu, rehabilitiranju in zaposlovanju invalidov. Zavod tudi vodi številne programe aktivne politike zaposlovanja ( v nadaljevanju APZ), mednje sodijo tudi programi, ki zajemajo obravnavano populacijo in njeno intergracijo na odprt trg delovne sile, in sicer program Zaposlovanja za brezposlene invalidne osebe, program zaposlitvene rehabilitacije, program spodbujanja novega zaposlovanja težje zaposljivih oseb, program spodbujanja samozaposlovanja itd. Zavod ima vpliv tudi na zaposlovanje invalidov v obliki subvencij za invalidska podjetja, za prilagoditev delovnih mest. Podroben opis samih programov in aktivnosti zavoda na področju varstva invalidov obravnavan v poglavju Zaposlovanje v Republiki Sloveniji. e) Invalidske organizacije: Na slovenskem smo prve invalidske organizacije dobili v 60- ih letih. Invalidske organizacije so društva ali zveza društev, ki lahko delujejo na lokalni ali državni ravni. Za invalidske organizacije veljajo predpisi, ki urejajo društva. Namen delovanja invalidskih organizacij je v prostovoljnem združevanju interesno povezanih skupin invalidov in njihovih zakonitih zastopnikov. Invalidske organizacije pa so tudi pomemben socialni partner in aktivno sodelujejo na področju invalidskega varstva. f) Evropska unija: E vropsko unijo v instucionalnem smislu predstavljajo Evropska komisija, Evropski parlament in Svet Evrope. Vse tri institucije imajo pomemben vpliv na razvoj invalidskega varstva na področju Evropske Unije in posledično tudi znotraj posameznih držav članic. g) OZN: O rganizacija združenih narodov je bila ustanovljena takoj po drugi svetovni vojni in sicer 24.oktobra 1945, in je ena najpomebnejših vladnih organizacij na svetu. Samo delovanje OZN posega na različna področja družbenega življenja in njegove ureditve. Obravnavano temo OZN ureja s Konvencijo o zaščiti in podpori pravic in dostojanstva invalidov, ki je v pripravi in skozi svojo specializirano agencijo, imenovano Mednarodna organizacija dela,. Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 19.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. ki deluje na področju socialne pravičnosti, mednarodno priznanih človekovih in delovnih pravic. h) MOD : Mednarodna organizacija dela je bila ustanovljena leta 1919 z Versajsko pogodbo, leta 1946 pa je postala prva specializirana agencija OZN. Mod ima edinstveno tripartitno strukturo, kar pomeni, da so v upravnih organih organizacije enakopravno zastopani predstavniki vlade, delodajalcev in delojemalcev. Njena primarna naloga je oblikovati konvecije, priporočila, ki predstavljajo minimalne standarde osnovih delovnih pravic. Za nas so pomembni trije dokumenti omenjene organizacije in sicer Konvencija št. 159 o poklicni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov, Priporčilo št. 99 o poklicni rehabilitaciji invalidov ter zadnji nastali dokument na tem področju Kodeks o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu. i) EDF : European disability forum (Evropski invalidski forum ) je evropska krovna organizacija, ki predstavlja več kot 50 milijonv invalidnih oseb v Evropi. Njen misija ja zagotavljanje varnosti invalidnih oseb in njihovih osnovnih človekovih svoboščin in pravic, aktivno vključevanje v politično dogajanje in implementacijo v Evropski uniji. j) FIMITIC : International Federation of Persons with Physical Disability (Mednarodna zveza telesnih invalidov) je mednarodna neprofitna organizacija, politično neodvisna in versko nevtralna organizacija. Njen namen je promovirati enake možnosti za invalide in boriti se proti njihovi diskriminacji. k) ETUC: European Trade Union Confederation (Evropska konfederacija sindikatov) je bila ustanovljena leta 1973 z namenom zastopati in promovirati interese evropskega delovnega prebivalstva pri evropskih institucijah.. Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 20.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. Shema št.3 Shematični prikaz organov in organiziranosti. Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 21.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. 5 Zaposlovanje invalidov v Republiki Sloveniji Invalidi kot državljani Republike Slovenije bi morali imeti enake pravice in obveznosti kot ostali državljani, pri čemer je treba upoštevati njihove posebne potrebe s stališča zagotavljanja enakopravnega obravnavanja oziroma načela nediskriminiranosti pri uresničevanju človekovih pravic (Završnik Jana, diplomsko delo, str. 7, 2003). Država s tem razlogom sprejema zakone, ki zagotavljajo invalidom enakopravnost ter preprečujejo diskriminacijo v družbenih situacijah. Osnova vsej zakondaji je Ustava Republike Slovenije, ki v 2. členu zagotavlja, da je Slovenija pravna in socialna država. V 14. člen je vključila invalidnost med ostale razloge, za katere ni mogoče diskriminirati človeka oziroma enakost pred zakonom. Za invalide pa je pomemben tudi 52. člen Ustave Republike Slovenije, saj je v njem določeno, da imajo prizadete osebe pravico do izobraževanja in usposabljnja za delovno življenje v družbi, ter se njihovo izobraževanje in usposabljanje financira iz javnih sredstev. Invalidska politika tako iz politike zaščite invalidov postaja politika o pravicah ljudi do enake udeležbe in do enake vkjučenosti v družbeno dogajanje. Prav slednje se kaže v ustvarjanju možnosti, da bodo invalidi vstopili v vse stavbe skozi ista vrata kot neinvalidi in ne skozi prilagojen servisni vhod, pa tudi v ustvarjanju možnosti za opravljanje enakih del in enako obravnavo pri izbiri izobraževanja, poklica, zaposlitve ter napredovanja v poklicni karieri, kakor tudi pri odločanju o sebi, o tem, kako in s kom bodo živeli (Tutta 2002, članek: Invalidi – enakopravni državljani). Osnovni zakonski akti in podzakonski predpisi, ki opredljujejo pravice invalidov v obstoječi zakonodaji so sledeči: - Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - 2002) - Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - 1999) - Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI - 2004) - Zakon o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (ZZZPB - 1991) - Pravilnik o izvajanju ukrepov aktivne politike zaposlovanja v skladih dela (2005) - Pravilnik o financiranju in izvajanju lokalnih zaposlitvenih programov – javna dela - Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov. 5.1 Aktivna politika zaposlovanja Aktivna politika zaposlovanja (v nadaljevanju APZ) nudi težje zaposljivim skupinam oseb, se pravi invalidom, možnost vjljučiti se v različne programe pospeševanja zaposlovanja invalidov in je opredeljena v 4.členu ZZZPB (1991).. Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 22.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. Podrobnejša opredelitev in način izvajanja ukrepov APZ določa Pravilnik o izvajanju ukrepov APZ, ki ga sprejme minister za delo, družino in socialne zadeve. Program ukrepov aktivne politike zaposlovanja opredeljuje vrste ukrepov z aktivnostim / podaktivnostim, katerih cilj je hitrejše in učinovitejše zaposlovanje, zmanjševanje brezposelnosti, povečanje možnosti za delovno in socialno integracijo in preprečevanje pasti brezposelnosti ter zmanjševanje regionalnih razlik v državi. Vključevanje brezposelnih oseb v ukrepe poteka praviloma na podlagi zaposlitevnih načrtov, se pravi, da je oseba registrirana na zavodu za zaposlovanje kot brezposelna oseba ali pa je v programu izobraževanja, kajti le tako lahko uveljavlja pravice iz naslova ukrepov APZ. Vsaka vkjučitev v program mora biti skrbno pretehtana, tako z vidika brezposelne osebe ( želje, motivacija, sposobnosti ) kot tudi z vidika ciljev Programa ukrepov APZ (razpoložljiva sredstva, določene ciljne skupine). Program ukrepov se vsako leto vsebinsko in programsko izpopolnjuje na način, ki omogoča čim boljšo usklajenost nacinalnih razvojnih dokumentov z evropskimi ter z razmerami na trgu dela v Sloveniji. Vsebinski okvir priprave Programa APZ predstavljajo naslednji dokumenti: · ·. ·. ·. Strategija razvoja Slovenije, zlasti četrta razvojna prioriteta: Moderna socialna država in večja zaposlenost Integrirane smernice za rast in zaposlovanje (2005–2008), ki jih je za uresničevanje prenovljene Lizbonske strategije in njenih ciljev, sprejel Evropski svet nacionalni Program reform za izvajanje Lizbonske strategije v Sloveniji, ki hkrati vključuje strateške usmeritve Republike Slovenije na področju zaposlovanja in cilje iz Nacionalnega programa razvoja trga dela in zaposlovanja do 2006 Okvir gospodarskih in socialnih reform za povečanje blaginje v Sloveniji. V povezavi z naslovom diplomskega dela nas predvsem zanimajo programi oziroma njihove podaktivnosti, ki so ciljno naravnani za povečanje zaposlenosti med invalidnimi osebami. Zato so v nadaljevanju diplomskega dela zaradi številčnosti aktivnosti opisalne le aktivnosti iz ukrepov APZ-ja, ki so direktno usmerjene k zaposlovanju oz. izboljšanju zaposlitvenih možnosti invalidnih oseb. 5.1.1. Ukrepi Programa APZ. a) Poklicna orientacija in pomoč pri zaposlitvi: Znotraj ukrepa Poklicna orientacija in pomoč pri zaposlitvi se odvija t.i. podaktivnost Zdravstveno zaposlitveno svetovanje, ki je namenjeno invalidnim osebam in osebam z okvaro zdravja, da s pomočjo zdravnika svetovalca brezposelna osebe najde svojo ustrezno, primerno zaposlitev oziroma se napoti na aktivnosti, ki se izvajajo pod okriljem Programa APZ, in si s tem zboljša možnost zaposlitve. Vzporedno se v primeru, da Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 23.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. brezposelna oseba še nima urejenega statusa invalidne osebe, poda pobuda oziroma napotitev na komisijo za oceno invalidnosti. b) Usposabljanje in izobraževanje: Ukrep Usposabljanje in izobraževanje zajema dve aktivnosti, ki sta namenjeni brezposelnim invalidnim osebam, in sicer: 1. usposabljanje na delovnem mestu in intergrirani programi za invalide: Aktivnost se izvaja kot usposabljanje oseb z ugotovljeno zaposlitveno oviranostjo, katerih veščine, spretnosti in delovne izkušnje ne omogočajo neposredne zaposlitve, zato se usposabljanje izvaja na konkretnem delovnem mestu. P o končanem uspešnem usposabljanju se med osebo in izvajalcem sklene pogodba o zaposlitvi za časovno obdobje 12 mesecev. 2. usposabljanje v učnih delavnicah in učnih podjetjih: Aktivnost je namenjena invalidnim osebam, kjer se invalidne osebe vključujejo v delovne procese na konkretnih delovnih mestih, z namenom zahtevnejšega usposabljanja za konkretno delo in s t e m vzpostaviti pogoje za njihovo enakovredno udeležbo na trgu dela.. Ukrep Usposabljanje in izobraževanje se finacira iz proračuna RS Slovenije in i z Evropskih strukturnih skladov; izvaja pa se na območjih z nadpovprečno stopnjo brezposelnosti v Republiki Sloveniji. c) Spodbude za zaposlovanje: Aktivnosti v tem ukrepu prav tako zajemajo problematiko oz. reševanje problematike zaposlovanja invalidnih oseb, in sicer na račun subvencij oz. drugih davčnih olajšav v primeru, da se delodajalec odloči zaposliti invalidno osebo, ki je prijavljena na Zavodu RS za zaposlovanje kot brezposelna oseba in gre za novo zaposlitev. Višina subvencije je odvisna od zaposlitve (za polni delovni čas, krajši od polnega, vendar ne sme biti krajši od 4urnega) in pa od dolgoročnosti pogodbe (ali gre za podobo za nedoločen čas ali za določen čas). Poleg subvencij se znotraj ukrepa izvaja tudi aktivnost nadomestitev dela plač invalidnih in težje zaposljivih oseb, katere namen je prevsem izenačevanje možnosti in povspeševanja zaposlovanja invalidnih in težje zaposljivih oseb. d) Neposredno ustvarjanje novih delovnih mest: Pri tem ukrepu je poudarek na dveh aktivnostih, in sicer: 1. lokalno zaposlitveni program – javna dela : Javna dela so lokalni ali državni zaposlitveni programi, ki so namenjeni povečanju socialne in delovne vključenosti ciljnih skupin brezposelnih oseb, med katere se uvrščajo tudi invalidne osebe. Z samo vključitvijo v delovno okolje preko javnih del se pripomore k ohranitvi in razvoju znanj in delovnih sposobnosti brezposelnih oseb. Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 24.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. 2. subvencioniranje zaposlitev pri izvajanju pomoči na domu, osebne asistence in oskrbovanja invalidov ( invalidi – invalidom ): Aktivnost preko subvencij vzpodbuja nov način zaposlovanja in izenačevanje možnosti zaposlovanja težje zaposljivih o s e b s ciljem zagotoviti trajnejše oblike zaposlitve, razvoj storitev na lokalnem področju v nepridobitnih dejavnostih. e) Eksperimentalni programi – podprogram Program pobude Equal: Pobuda Equal je del celostne stategije Evropske skupnosti za boj proti socialni izkjučenosti in diskriminaciji, predvsem tisti, ki je povezana s spolom, etničnim ali rasnim izvorom, vero ali prepričanjem, invalidnostjo, starostjo ali spolno usmerjenostjo. Pobuda, ki je financirana iz Evropskega socialnega sklada, bo s transnacionalnim sodelovanjem preizkušala in pospeševala nove načine boja proti vsem oblikam diskriminacije in neenakosti na slovenskem trgu dela. Njen namen je preko razvojnih partnerstev in s transnacionalnim sodelovanjem najti nove rešitve za vključevanje ciljnih skupin na trg dela, aktivnosti, ki pomagajo pri iskanju zaposlitve, in s tem preprečiti njihovo socialno izkjučenost.. 5.2. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1). Razlog za izvedbo reforme pokojninskega in invalidskega zavarovanja je bila finančna nestabilnost prejšnjega sistema, ki je pogojevala predvsem neugodno demografsko stanje in relativno visoko raven pravic, ki se zagotavljajo upravičencem. Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ( 1999 ) je stopil v veljavo 1. januarja 2000. Uvedel je višjo upokojitveno starost, ki je prispevala k podaljšanju aktivnega statusa zavarovancev, saj je bila prejšnja upokojitvena starost med najnižjimi v Evropi. Poleg tega se znižuje tudi nadomestitvena stopnja, tudi sicer ena najvišjih, ki neugodno vpliva na finančno stabilnost sistema prevsem zaradi tega, ker se pokojnine financirajo izkjučno preko dodatnega sistema ( Završnik Jana, diplomsko delo, str. 9, 2004) Zakon o pokojninskem in invalidsekm zavarovanju v svojem IV. poglavju z naslovom pravice na podlagi invalidnosti navaja sledeča podpoglavja: splošne določbe (60.- 66. člen), invalidska pokojnina (67.- 79. člen), poklicna rehabilitacija (80.- 90. člen), pravica do premestitve in nadomestila (91.- 92. člen), pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega in odmera delne invalidske pokojnine (93.člen), pravica do nadomestila za invalidnost (94.- 100. člen), prenehanje delovnega razmerja delovnemu invalidu (102.- 106. člen), povračilo potnih stroškov ( 07. in 108.člen) ZPIZ-1 je bil od sprejema leta 1999 že večkrat spremenjen in dopolnjen, vendar do 1.1. 2004 ni zajemal nobenih sprememb na področju invalidnosti. Šele ZPIZ-1E (Uradni list RS, št. 153/03) je uvedel spremebe na tem področju. Spremembe so v101. členu zakona, ki po novem zakonu opredeli dolžnosti delodajalca v zvezi s premestitvijo delovnega invalida, in 102. člen, ki opredeli odpoved pogodbe o Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 25.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. zaposlitvi zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi, pri čemer pa mora ugotoviti razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi posebna komisija Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ki je pričela s svojim delovanjem 1.1.2006, ko je vstopila v veljavo Uredba o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov, kot to narekuje 62. člen Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov.. 5.3. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR 2002). Zakon o delovnih razmerjih (2002) je vstopil v veljavo s 1.1. 2003 in ureja delovna razmerja delavcev Republike Slovenije v skladu z ratificiranimi mednarodnimi konvencijami, splošno kolektivno pogodbo in panožnimi kolektivnimi pogodbami oziroma splošnimi akti. 5.3.1. Določbe Zakona o delovnih razmerjih, ki urejajo varstvo invalidov. a) prepoved diskriminacije: ZDR v svojem 6. členu določa, da delodajalec ne sme iskalca zaposlitve pri zaposlovanju ali delavca v času trajanja delovnega razmerja in v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja o zaposlitvi postavljati v neenakovreden položaj zaradi spola, rase, barve kože, starosti, zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, verskega, političnega ali drugega prepričanja, članstva v sindikatu, nacionalnega in socialnega porekla, družinskega statusa, premoženjskega stanja, spolne usmerjneosti ali zaradi drugih okoliščin. Ravno tako 6. člen zakona določa, da morajo biti ženskam in moškim zagotovljene enake možnosti in enaka obravnava pri zaposlovanju, napredovanju, usposabljanju, izobraževanju, prekvalifikaciji, plačah in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, odsotnost z dela, delovnih razmerah, delovnem času in odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Prepovedana je neposredna, kot tudi posredna diskriminacija, zaradi spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, verskega ali drugega prepričanja, spolne usmerjenosti in nacionaln e g a p o r e k l a . Posredna diskriminacija obstaja, če navidezno nevtralne določbe, kriteriji in praksa učinkujejo tako, da postavljajo osebe določenega spola, rase, starosti, zdravstvenega stanja oziroma invalidnosti, verskega ali drugega prepričanja, spolne usmerjenosti ali nacionalnega porekla v slabši položaj, razen če so te določbe, kriteriji in praksa objektivno upravičeni ter ustrezni in potrebni (Robnik stran 8.). Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 26.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. b) Pogoji za skelnitev pogodbe o zaposlitvi: Posebne pogoje za sklenitev delovnega razmerja lahko določa zakon, kolektivna pogodba ali delodajalec, ki jih mora določiti v svojem splošnem aktu – akt o organizaciji in sistematizaciji delovnih mest. Gre za določitev opisa del ter nalog in pogojev za zasedbo delovnega mesta, ki morajo biti vnaprej, pred objavo, določeni v omenjenem splošnem aktu, ki je obvezen akt delodajalca (Korpič in Horvat, 2002, str.163). Splošne zdravstvene sposobnosti ZDR 2002 ne določa več kot splošni pogoj za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, določiti pa jo je mogoče kot poseben pogoj. ZDR 2002 v 20. členu tako določa, da ima invalid, ki je usposobljen za določena dela, zdravstveno zmožnost za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za ta dela. c) Izjeme od obveznosti objave prostega delovnega mesta: V 23. členu ZDR 2002 je jasnon zapisano, da mora delodajalec, ki zaposljuje nove delavce, objaviti prosta delovna mesta. Za javno objavo se šteje tudi objava v uradnih prostorih Zavoda RS za zaposlovanje. Objava mora vsebovati pogoje za opravljanje dela in rok za prijavo, ki ne sme krajši od 8. dni 24. člen ZDR 2002 pa določa primere oziroma izjeme glede obveznosti objave prostega delovnega mesta, med katere se šteje tudi sklenitev delovnega razmerja z invalidno osebo. Delovno razmerje se z invalidno osebo lahko sklene brez objave oziroma razpisa. ZDR 2002 v primerjavi s starim ZDR 1990 ne določa več prednostne pravice invalidne osebe pri sklenitvi delovnega razmerja. Temveč za enakopravnejše zaposlovanje invalidov z zakonom o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov priznavajo finančne vzpodbude. d) Krajši delovni čas v posebnih pogojih: ZDR 2002 v 66. členu zakona določa, da delavec, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali predpisi o starševskem dopustu, ima pravice iz socialnega zavarovanja, kot če bi delal polni delovni čas. Delavec, ki dela krajši čas od polnega delovnega časa, ima pravico za delo po dejanski delovni obveznosti ter druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja kot delavec, ki dela polni delovni čas, če s tem zakonom ni drugače določeno. e) Neutemeljeni odpovedni razlogi: Kot neutemeljene razloge za redno odpoved o zaposlitvi ZDR 2002 v 89. členu navaja: ·. začasna odsotnost z dela zaradi nezmožnosti za delo zaradi bolezni ali poškodbe ali nege družinskih članov po predpisih o zdravstvenem zavarovanju ali odsotnost z dela zaradi izrabe starševskega dopusta po predpisih o starševstvu, rasa, barva kože, spol, starost, invalidnost,. Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 27.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. · · ·. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. zakonski stan, družinske obveznosti, nosečnost, versko in politično prepričanje, nacionalno ali socialno poreklo članstvo v sindikatu udeležba v sindikalnih dejavnostih med delovnim časom v dogovoru z delodajalcem udeležba v stavki, organizirani v skladu z zakonom in stavkovnimi pravili. f) Kriteriji za določitev presežnih delavcev: V 100. členu ZDR 2002 s o navedeni kriteriji, ki se upoštevajo pri določanju presežnih delavcev: - strokovna izobrazba delavca oziroma usposobljenost za delo in potrebna dodatna znanja in zmožnosti - delovne izkušnje - delovna uspešnost - delovna doba - zdravstveno stanje - socialno stanje delavca in - da gre za starša treh ali več mladoletnih otrok ali za edinega hranitelja družine z mladoletnimi otrok. Pri določitvi delavcev, katerih delo postane nepotrebno, imajo ob enakih kriterijih prednost pri ohranitvi zaposlitve tisti delavci s slabšim socialnim položajem. Začasna odsotnost delavca z dela zaradi bolezni ali poškodbe, nege družinskega člana ali težje prizadetega invalida, starševskega dopusta ter nosečnosti ne sme biti kriterij za določanje presežnih delavcev. g) Prenehanje delovnega razmerja zaradi ugotovljene invalidnosti: Kot določa 119. člen ZDR 2002, pogodba o zaposlitvi preneha veljati po samem zakonu, ko je delavcu vročena odločba o ugotovljeni invalidnosti I. kategorije postala pravnomočna. h) Prepoved opravljanja dela preko polnega delovnega časa: V 145. členu ZDR 2002 je določeno, da se nadurno delo, kot je določeno v 143. členu ZDR 2002, ne sme uvesti, če je delo možno opraviti v polnem delovnem času z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, razporeditvijo delovnega časa, z uvajanjem novih izmen ali z zaposlitvijo novih delavcev. Delodajelec ne sme naložiti dela preko polnega delovnega časa po 143. in 144. členu ZDR 2002: - delavki ali delavcu v skladu z določbami tega zakona zaradi varstva nosečnosti in starševstva (190. člen), - starejšemu delavcu (203. člen), - delavcu, ki še ni dopolnil 18 let starosti, - delavcu, kateremu bi se na podlagi mnenja zdravniške komisije zaradi takega dela poslabšalo zdravstveno stanje, delavcu, ki ima polni delovni čas krajši od 36 ur na teden zaradi dela na delovnem mestu, kjer obstajajo večje nevarnosti za poškodbe ali zdravstvene okvare v skladu s 142. členom ZDR 2002 , Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 28.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. - delavcu, ki dela krajši delovni čas v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju, predpisi o zdravstvenem zavarovanju ali drugimi predpisi. i) Trajanje letnega dopusta: 159. člen ZDR 2002 določa, da ima delavec ne glede na to, ali dela polni ali krajši delovni čas, pravico do letnega dopusta v posameznem koledarskem letu, ki ne more biti krajši od štirih tednov. 159. člen določa tudi pravico do najmanj treh dodatnih dni dopusta invalidom. j) Prenehanje delovnega razmerja invalidu: Z ureditijo kvotnega sistema zaposlovanja invalidov s 1.1. 2006, ko je vstopila v veljavo Uredba o kvotah zaposlovanja invalidov, se je končalo obdobje delovnopravnega varstva invalidov, v katerem so invalidi uživali posebno pravno varstvo pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ali zaradi invalidnosti. S 1.1. 2006 bo delodajalec lahko invalidu odpovedal pogodbo o zaposlitvi po postopku in na način, kot ga na podlagi 75. in 116. člena ZDR določajo 102. in 103. člen ZPIZ ter 40. člen ZZRZI.. 5.4 Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov Zakon o zaposlitveni rehabilitaciji je bil sprejet 21.5. 2004 na redni seji Državnega zbora RS, vstopil pa je v veljajo 10.6. 2004 in sicer z objavo v Uradnem listu RS št. 63. Zakon je nadomestil dosedaj veljavni Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb ter temelji na načelih nediskriminacije in pozitivnih ukrepih za izenačevanje možnosti invalidov, poudarjanju sposobnosti invalidov in ne invalidnosti, poudarjanju individualnih razlik, enakovredni udeležbi invalidov na prostem trgu dela pri zagotavljanju možnosti v običajnem delovnem okolju. Zakon tako želi povečati zaposljivost invalidnih oseb in doseči enakovredno udeležbo na trgu dela. Na subjektivnem nivoju gre za sistem ukrepov pozitivne diskriminacije, medtem ko gre na objektivnem nivoju za nov sistem na področju zaposlovanja invalidov. Cilji Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov so povečati stopnjo zaposlenosti invalidov v Sloveniji, povečati socialno vključenost, povečati zaposljivost invalidov, zagotavljati enakovredno udeležbo invalidov na trgu dela s kreiranjem ustreznih delovnih mest in pogojev za delo invalidov, prerazporediti sredstva iz pasivnih v aktivne ukrepe na področju zaposlovanja. Cilj, ki si ga zastavlja Evropa v prvem desetletju tega stoletja, je polna vključenost vseh, ki pa mu je možno slediti le z upoštevanjem socialne dimenzije ekonomskega razvoja ( Tutta et al., 2003, str.3).. Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 29.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. 5.4.1 Pravice, ukrepi in vzpodbude, ki jih ureja ZZRZI 5.4.1.1. Zaposlitvena rehabilitacija. Zaposlitvena rehabilitacija je opredeljena v 4.členu ZZRZI in je sklop storitev s ciljem, da se invalid uspodobi za ustrezno delo, se zaposli, zaposlitev obdrži in v njej napreduje ali spremeni poklicno kariero. Zaposlitvena rehabilitacija je razčlenjena na posamezne storitve, do katerih ima invalid pravico v skladu z rehabilitacijskim načrtom. Ta načrt opredeljuje tudi način, trajanje in obseg storitev, ki pa se lahko med samo zaposlitveno rehabilitacijo dopolnjuje ali spreminja, glede na oceno zaposlitvenih možnosti. Oceno poda Zavod RS za zaposlovanje, kot določa 33.člen ZZRZI, iz katere mora biti predvsem razvidno ali je invalidna oseba zaposljiva v običajnem delovnem okolju, kar pomeni, da se lahko zaposli na odprtem trgu delovne sile. Pri tem se mu zagotavlja pomoč pri iskanju ustrezne zaposlitve oziroma se ga vključi v programe aktivne politike zaposlovanja. Če pa invalid iz ocene zaposlitvenih možnosti ni zaposljiv, se ga lahko vključi v programe socialne vključenosti (npr. programi za ohranjanje invalidovih delovnih sposobnosti in njegovo nadaljnjo socialno vključenost v širše družbeno okolje) ali mu Zavod RS za zaposlovanje na podlagi 34. člena ZZRZI izda odločbo o zaposljivosti v zaščiteni ali podporni zaposlitvi. Na podlagi te odločbe lahko invalid uveljavlja subvencijo plače, medtem ko delodajalec vzpobude za zaposlovanje invalidov. 5.4.1.2 Primerna delovna mesta za invalide Delodajalci pri planiranju zaposlovanja in zaposlovanju invalidov upoštevajo Kodeks Mednarodne organizacije dela o ravnanju z invalidnostjo na delovnem mestu tako, da zagotavljajo enake možnosti pri zaposlovanju invalidov in ohranitvi njihove zaposlitve. Primerna delovna mesta za invalide so vsa delovna mesta, na katerih invalidnost ni ovira za enakovredno opravljanje dela. Prav tako so primerna delovna mesta tista, na katerih je mogoče opravljati delo s prilagoditvijo delovnega časa, ki izhaja iz njegove invalidnosti, ko se delo opravlja na domu ali na daljavo. 5.4.1.3 Zaščitena zaposlitev V 41. členu ZZRZI je določeno, da je zaščitena zaposlitev zaposlitev invalida, ki daljše obdobje ni zaposljiv na običajnem delovnem mestu. Gre za zaposlitev na deljenem delovnem mestu v delovnem okolju, prilagojenem invalidovim delovnim sposobnostim in potrebam. Zaščiteno delovno mesto se invalidu lahko zagotavlja v zaposlitvenem centru ali pri drugih delodajalcih, lahko pa se šteje za zaščiteno zaposlitev tudi opravljanje dela na domu. Zaščitena delovna mesta morajo delodajalci opredeliti v splošnem aktu, ki ureja sistematizacijo delovnih mest oziroma manjši delodajalci v izjavi o varnosti.. Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 30.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. Pogodba o zaposlitvi na zaščitenem delovnem mestu, ki jo sklene invalid z delodajalcem, se zaradi specifičnosti zaščitenega delovnega mesta razlikuje od običajnih pogodb o zaposlitvi, ki jih pozna ZDR 2002. Pogodba o zaposlitvi na zaščitenem delovnem mestu mora poleg obveznih sestavin, ki jih določa 29. člen ZDR 2002, opredeliti tudi način in obseg izvajanja strokovne pomoči in spremljanja invalida na delovnem mestu oziroma druge storitve, za katere je ugotovljeno, da jih invalid v zaščiteni zaposlitvi potrebuje. Na ta način se ustvarja možnosti za večje zaposlovanje invalidov s ciljem zagotavljanja ustrezne zaposlitve za vsakega invalida. Dolgoletno vključevanje invalidov s standardizirane programe delovne in socialne vključenosti brez delovnega razmerja namreč ne more biti rešitev, saj le plačano delo daje občutek koristnosti in zagotavlja enakopravno nediskriminatorno vkjučevanje na trg dela (Tutta et al., 2003 str. 6). 5.4.1.4 Zaposlitveni center Po 43. členu ZZRZI 2004 je zaposlitveni center pravna oseba, ki zaposluje invalide izključno na zaščitenih delovnih mestih, torej le invalide, za katere bo z odločbo Zavoda RS za zaposlovanje ugotovljeno, da so zaposljivi le v zaščiteni zaposlitvi. Zaposlitvene centre lahko ustanavlja kdor koli (občina, agencija za regionalni razvoj i n i nvalidske organizacije, invalidska podjetja in druge pravne osebe), ki je zainteresiran za zaposlovanje invalidov, ki so zaposljivi le v zaščiteni zaposlitvi, to so najtežji invalidi. Skrb za ustanavljanje zaposlitvenih centrov je v rokah občin. Zaposlitveni center s splošnim aktom opredeli število zaščitenih delovnih mest za invalide, ki se bodo financirala iz javnih sredstev. Kadrovske, organizacijske, tehnične in druge pogoje za ustanovitev zaposlitvenega centra pa predpiše minister, pristojen za invalidsko varstvo. Zaposlitveni centri so dolžni zagotoviti programe, ki vsem zaposlenim zagotavljajo stalno neprekinjeno delo in vse pravice, ki izhajajo iz skenjenega delovnega razmerja. Invalid ima vedno pogodbo o zaposlitvi sklenjeno z zaposlitvenim centrom, saj je edini možni delodajalec. Večinoma se delo opravlja na sedežu zaposlitvenega centra ali v njegovih poslovnih enotah, izjemoma pa se lahko delo opravlja na podlagi sklenjenih pogodb tudi pri poslovnih partnerjih. Ob prenehanju dela pri poslovnem partnerju invalidna oseba ne gre na čakanje, ampak delo nadaljuje v zaposlitvenem centru. Tako kot velja za invalidska podjetja, se tudi zaposlitvenim centrom lahko daje prednost pri pridobivanju javnih naročil v skladu s predpisi o javnih naročilih in so deležni z zakonom in drugimi predpisi posebnih oprostitev in olajšav ( 61. člen ZZRZI 2004). Zaposlitveni centri so zaradi zagotavljanja zaščitenih delovnih mest za invalide organizacije posebnega pomena. Zato je v 45. členu ZZRZI 2004 vgrajena varovalka, Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 31.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. ki daje ministru, pristojnemu za invalidsko varstvo, možnost, da z odločbo prepove sprejetje odločitev, ki bi lahko škodljivo vplivale na ohranjanje delovnih mest za invalide. 5.4.1.5 Podporna zaposlitev Podporna zaposlitev je, kot določa 48. člen ZZRZI 2004, zaposlitev invalida na delovnem mestu v običajnem delovnem okolju s strokovno in tehnično podporo invalidu, delodajalcu in delovnemu okolju. Invalidu se v tej zaposlitvi glede na njegovo invalidnost lahko zagotavljajo podporne storitve. Te pa lahko izvajajo strokovni delavci in sodelavci ali druge fizične osebe. Strokovni delovci in sodelovci so lahko zaposleni v zaposlitvenih centrih, v invalidskih podjetjih ali pri izvajalcih rehabilitacije, medtem ko morajo fizične osebe izpolnjevati pogoje za opravljanje storitev v skladu s predpisi. Pri podporni zaposlitvi gre za zaposlitev invalida na delovnem mestu v običajnem okolju s strokovno in tehnično podporu invalidu, delodajalcu in delovnem okolju. Invalidu se lahko zagotovi pri uvajanju v delo, na delovnem mestu in pri vključevanju v delovno okolje strokovna podpora z informiranjem, svetovanjem in usposabljanjem, osebno asistenco, spremljanjem pri delu, razvoju osebnih metod dela in ocenjevanje njegove uspešnosti ter tehnična podpora s prilagoditvijo delovnega mesta in sredstev za delo. Delodajalcu pa se strokovna podpora zagotavlja s seznanjanjem z invalidnostjo, njenimi posledicami in vplivi delovnega okolja na invalidnost ter svetovanjem o optimalnih možnostih prilagoditve dela. Za zaposlitev invalida v podporni zaposlitvi morajo biti izpolnjeni določeni pogoji in sicer izdelan individualiziran načrt podpore invalidu in delodajalcu, pripravljneost delodajalca za sodelovanje in prilagoditev delovnega okolja ter delovnega mesta v skladu z individualiziranim načrtom, usposabljanje invalida za opravljanje del na konkretnem delovnem mestu in motiviranost ter druge osebnostne lastnosti invalida, ki zagotavljajo uspešno delo. 5.4.1.6 Vzpodbude za zaposlovanje invalidov ZZRZI 2004 v 67. členu ureja več vrst finančnih vzpodbud z namenom, da bi zmanjšali število brezposelnih invalidov in spodbudili delodajalce v zaposlovanje invalidov. Te vzpodbude so naslednje: subvencije plač invalidom, plačilo stroškov storitev v podpornem zaposlovanju, plačilo stroškov delovnih mest in sredstev za delo invalidov, oprostitve plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za zaposlene invalide, letne nagrade delodajeacem za dobro prakso na področju zaposlovanja invalidov in ohranjanja delovnih mest za invalide, nagrada za preseganje kvote ter druge razvojne vzpodbude. 68. člen ZZRZI 2004 določa, da je subvencija plače invalidom pravica invalidov, zaposlenih na zaščitenih delovnih mestih, do nje pa so upravičeni tudi invalidi, Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 32.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. zaposleni v podporni zaposlitvi in invalidskih podjetjih. Osnova za izračun subvencije plače invalida je minimalna plača. Višina subvencije plače invalida pa je določena v razponu v odstotkih. Za posameznega invalida se odstotek določa individualno, glede na njegovo stopnjo invalidnosti in doseganje delovnih rezultatov. Subvencija plače invalida je sestavni del plačila za njegovo delo po pogodbi o zaposlitvi. 5.4.1.7 Sklad za vzpodbujanje zaposlovanja Sklad RS za vzpodbujanje zaposlovanja invalidov je nastal na podlagi ZZRZI 2004, in sicer z namenom vzpodbujanja razvoja zaposlovanja in ohranjanja delovnih mest invalidov. Sklad je bil v imenu Republike Slovenije ustanovljen s strani Vlade Republike Slovenije in soustanoviteljem Zavodom za pokojninsko in invalidsko zavarovanje in Zavodom RS za zaposlovanje, pri njegovem upravljanju pa sodelujejo tudi socialni partnerji. Delovno poročje sklada je odločanje o pravicah in obveznostih invalidov in delodajalcev, predvsem pri subvencioniranju plač invalidov, stroških prilagoditve delovnega mesta in drugih finančnih vzpodbudah. Sklad pridobiva namenska denarna sredstva, in sicer iz dveh delov, ena so sredstva iz plačil prispevkov delodajalcev zaradi neizpolnjevanja predpisanih kvot, katera so namenjena subvencioniranju plač invalidov in za financiranje ostalih finančnih vzpodbud iz ZZRZI 2004. Druga so sredstva iz Zavoda za pokojnisko in invalidsko zavarovanja, ki pa so namenjena pospeševanju zaposlovanja nezaposlenih delovnih invalidov.. Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 33.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. 6 Kvotni sistem zaposlovanja Kvotni sistem je eden od ukrepov, ki ima naravo pozitivne diskriminacije za pospeševanje zaposlovanja invalidov in katerega namen je omogočiti večje zaposlovanje invalidov, razdelitev socialnega bremena na vse delodajalce in znižanje socialnih transferov. V poštev pride predvsem, če odpove sistem gotovosti zaposlitve in če trg delovne sile ponuja veliko zdravih brezposelnih oseb, tako da lahko država poseže ali mora poseči z določenimi ukrepi, ki naj bi pospešili zaposlovanje invalidov. Gre za tipično korekcijo učinkovanja trga delovne sile, ki se lahko izkazuje tudi z uporabo oziroma uvajanjem različnih oblik kvotnega sistema zaposlovanja invalidov. Kvotni sistem pomeni instrument obveznega zaposlovanja invalidov z določitvijo obvezne kvote zaposlenih invalidov med zaposlenimi pri delodajalcu. Kvotni sistem je torej način obveznega zaposlovanja določenih ciljnih skupin, v našem primeru invalidov, ki preprečuje njihovo zaposlitveno deprivacijo in socialno marginalizacijo.. 6.1. Kvotni sistem zaposlovanja invalidov v Evropi in drugod po svetu. Kvotni sistem je nastal v Evropi, kjer se je prvič uporabil v obdobju prve svetovne vojne in po njej. V Nemčiji in Avstriji je država z uredbami in zakoni predpisala delovno vkjučevanje vojnih invalidov in veteranov. V zgodnjih 20. letih 20. stoletja je tudi Mednarodna organizacija dela priporočila svojim članicam kvotno zaposlovanje bivših vojakov - invalidov. Delodajalcem, ki vojnih invalidov niso zaposlovali v določenem številu, je bilo naloženo plačilo posebnega davka ( Dominik Presen, Zaposlovanje invalidov in uvedba obveznih kvot, 2005, str. 94). Sprva je bil princip obveznih kvot in davčnih obveznosti sprejet v Avstriji, v Nemčiji, v Franciji in na Poljskem. Kasneje se je z vojnih invalidov razširil na civilne žrtve vojne, na poškodovane pri delu in sčasoma tudi na druge invalide. Mnoge države so obvezno zaposlovanje invalidov uvedle šele po drugi svetovni vojni, med njimi sta bili najprej Velika Britanija in Nizozemska, sledile so jima še Grčija, Luksemburg, Španija, Irska in Belgija. Leta 1960 je kvotno zaposlovanje uvdela tudi Japonska in ga leta 1976 dogradila v davčno obveznost delodajalcev. V letu 1986 so kvotni sistem sprejele tudi članice Evropske unije in v vsem tem času je osnovni namen kvotnega sistema doživel vrsto interpretacij. Osnovni princip moralne obvezanosti je sčasoma zbledel. Sedaj pomeni splošno obvezo za izenačevanje zaposlovanja skupin ljudi, ki niso zaščitene v svetu dela. Obenem pa predpisane kvote služijo kot zaščita pred negativno diskriminacijo s strani delodajalca, v smislu razvoja in napredovanja invalidov na delovnem mestu. Kvotni sistem je deležen tudi kritike, saj premalo upošteva huje prizadete invalide, ki ne morejo enakovredno nastopiti na trgu dela. Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. 34.

Univerza v Mariboru - Fakulteta za organizacijske vede. Diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija. O kvotnem sistemu imajo posamezne države različna mnenja in pa tudi izkušnje. Nekatere države so se odočile zanj, druge so ga opustile ali ga niso nikoli uvedle. Vse je odvisno od nacionalne kulture ter načina, po katerem država usklajuje socialno aktivnost in kako je kvotni sistem organiziran. Države, kot so Danska, Norveška, Švedska in Finska, niso uvedele oziroma sprejele kvotnega sistema, temveč imajo zaposlovanje invalidov urejeno v okviru tradicionalnih obveznosti delodajalcev. Invalidi so obravnavani kot ostali delavci. Izjema je le Danska, kjer obstajajo za invalide rezervirana delovna mesta v javnem sektorju, občinskih in državnih ustanovah, institucijah. Države, ki so uvedle in imajo še vedno kvotni sistem zaposlovanja invalidov, so zlasti Avstrija, ki je sistem obveznega zaposlovanja načeloma uredila v zakonu o o zaposlovanju invalidov leta 1946 (kasneje večkrat noveliran), Nemčija, ki ureja problematiko zaposlovanja invalidov z zakonom o varstvu vključevanja invalidov v delo, poklic in družbo iz leta 1974 (tudi večkrat noveliran), Italija, ki je uvedla zaposlovanje invalidov kot obveznost delodajalcev s posebnim zakonom leta 1968, kvotni sistem pa so uvedle tudi Belgija, Francija, Španija, pa tudi Nizozemska, Ciper, Grčija in Irska. V Švici delodajalci nimajo zakonite obveznosti do zaposlovanja invalidov, zanimiv primer pa je Velika Britanija, ki je sicer uvedla kvotni sistem zaposlovanja invalidov, vendar ga je kasneje z zakonom o prepovedi diskriminacije na podlagi invalidnosti v letu 1995, saj je bilo ugotovljeno, da je sistem deloval le na videz, nadomestila s Forumomom delodajalcev, ki je bil dobro sprejet med delodajalci. (Miran Kalčič, Novi kvotni sistem zaposlovanja, 2005, str. 20) Ne glede na to je torej še vedno precejšnje število držav, ki imajo obvezno kvoto. Tako morajo delodajalci zaposlovati določeno število invalidov med vsemi zaposlenimi v številnih državah, zlasti v državah članicah EU. V kvoto se štejejo invalidi, ki so registrirani in imajo status invalida. Kvote se nanašajo na javni in zasebni sektor. Minimalno število vseh zaposlenih je med 15 in 25. Nekatere države upoštevajo dvojno ali trojno enega hujšega invalida. Izpolnjevanje kvote je večinoma med 50 in 70 odstotki. Primerjava med kvotnimi sistemi zaposlovanja invalidov je razvidna iz tabele št.4. Tabela št.4: Kvotni sistem zaposlovanja pri članicah Evropske unije Država. Kvota. Izpolnitev. Sankcija. Avstrija. 4% / z dvojnim upoštevanjem) javni, zasebni delodajalci z več kot 20- 25 zaposlenih. 64% zaposlenih vseh kvotnih mest eden od štirih delodajalcev zapolni celotno kvoto. Obdavčitev€200 na mesto za vsako delovno mesto, ki ni zapolnjeno (0,4% od plačilne liste delovnega mesta). Sandi Gregorčič: Delovnopravni vidik položaja invalidnih oseb v RS. Uporaba sredstev pridobljenih zaradi neizponjevanja kvote Zaposlitveni programi za invalide in/ali njihove delodajalce. 35.