Davčne zatajitve in pranje denarja v davčnih rajih : diplomsko delo

Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO. DAVČNE ZATAJITVE IN PRANJE DENARJA V DAVČNIH RAJIH. Ljubljana, 2009. Antonina Mulej.

Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO. DAVČNE ZATAJITVE IN PRANJE DENARJA V DAVČNIH RAJIH. September, 2009. Ime in priimek avtorja: Antonina Mulej Mentor: mag. Igor Lamberger.

KAZALO UVOD .......................................................................................................................................................... 1 1 METODOLOŠKI IN HIPOTETIČNI OKVIR .................................................................................... 3 1.2 Opredelitev predmeta analize ............................................................................................................ 3 1.3 Hipoteze ............................................................................................................................................. 3 1.4 Predvidene metode raziskovanja ....................................................................................................... 4 2 PRANJE DENARJA ............................................................................................................................... 5 2. 1 Pravna ureditev preprečevanja pranja denarja v svetu in v Sloveniji .............................................. 6 2. 1. 1 Urad za preprečevanje pranje denarja .................................................................................... 10 2. 1. 2 Cilj, vsebina in metode preiskav, ki jih izvaja Urad RS za preprečevanje pranja denarja ..... 10 2. 2 Značilnosti postopka pranja denarja .............................................................................................. 10 2. 3 Osnovne faze pranja denarja .......................................................................................................... 11 3 DAVČNI RAJI ....................................................................................................................................... 13 3. 1 Zgodovina davčnih rajev ................................................................................................................ 13 3. 2 Značilnosti davčnih rajev ............................................................................................................... 14 3. 3 Tipologije davčnih rajev ................................................................................................................. 15 3. 4 Izbira območja davčnega raja ........................................................................................................ 16 3. 5 Uporabniki davčnih rajev ............................................................................................................... 17 4 DAVČNI RAJI Z VIDIKA PRANJA DENARJA .............................................................................. 18 4. 1 Smrtni udarec davčnim rajem ......................................................................................................... 20 4. 2 Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) ........................................................ 21 5 DAVČNA ZATAJITEV ........................................................................................................................ 23 5. 1 Vrste davčnih zatajitev .................................................................................................................... 24 5. 2 Vzroki davčnih zatajitev .................................................................................................................. 25 5. 3 Motivi davčnih zatajitev .................................................................................................................. 25 5. 4 Potek davčnih zatajitev ................................................................................................................... 26 6 DAVČNE ZATAJITVE PRI DAVKU NA DODATNO VREDNOST .............................................. 27 6. 1 Vrste davčnih zatajitev, povezanih z DDV ...................................................................................... 27 6. 2 Davčni vrtiljak ................................................................................................................................ 28 6. 2. 1 Davčni vrtiljak z vidika kazenskega prava ............................................................................. 28 6. 2. 2 Splošne značilnosti davčnega vrtiljaka .................................................................................. 29 6. 2. 3 Udeleženci davčnega vrtiljaka ............................................................................................... 30 6. 2. 4 Potek davčnega vrtiljaka ........................................................................................................ 31 6. 3 Missing trader................................................................................................................................. 32 6. 3. 1 Značilnosti missing trader podjetja ........................................................................................ 32 6. 5 Dejavnosti, ki so prizadete z davčnimi zatajitvami ......................................................................... 34 6. 6 Ukrepi davčne uprave proti davčnim zatajitvam ............................................................................ 35 6. 6. 1 Ukrepi, ki se izvajajo zoper davčne zatajitve ......................................................................... 35 6. 6. 2 Problemi, s katerimi se srečuje davčna uprava ...................................................................... 36 7 RAZISKOVALNO VPRAŠANJE in skLEP ....................................................................................... 38.

7. 1 Raziskovalno vprašanje v obliki primera SCT, d.d. ........................................................................ 38 7. 2 Sklep ............................................................................................................................................... 38 VIRI IN LITERATURA .......................................................................................................................... 40 IZJAVA ..................................................................................................................................................... 43.

KAZALO SLIK Slika 1: Prikaz poteka pranja denarja ......................................................................................................... 12 Slika 2: Davčni raji, ki so za pralce denarja najbolj popularni ................................................................... 19 Slika 3: Shema davčnega vrtiljaka.............................................................................................................. 31.

POVZETEK Globalizacija ali vse večja gospodarska povezanost trgov, ki jo poganjajo hitre tehnološke spremembe in liberalizacija politik, daje svetu izredne priložnosti. Kljub temu, da ima veliko držav od tega pojava velik dobiček pa ima globalizacija tudi slabe posledice za družbo in gospodarstvo. Tu imam v mislih dva pojma, to sta davčna zatajitev in pranje denarja v davčnem raju, ki sta predmet obravnave v moji diplomski nalogi. V svetu, v katerem se denar prosto giblje, lahko »davčni raji« in nezadostno nadzirana finančna središča, ki zavračajo načeli preglednosti in izmenjave podatkov, spodbujajo davčne goljufije in pranje denarja skozi davčne raje in s tem prizadevajo davčno suverenost držav in slabijo njihovo državno blagajno. V diplomski nalogi želim predstaviti ter razložiti pojma pranje denarja in davčna zatajitev, ki spadata v okvir gospodarskega kriminala. Podrobneje sem se osredotočila na davčne raje, kje se nahajajo ter njihovo povezanost s pranjem denarja. Predstavila sem tudi urade in organizacije, ki se ukvarjajo zoper pranje denarja in davčni zatajitvi tako pri nas kot v tujini. Za zaključek sem se posvetila še povezanosti kriminalne dejavnosti med davčno zatajitvijo in pranjem denarja v davčnih rajih ter prikazu kako le ta poteka v praksi. Ključne besede: pranje denarja, davčni raj, davčna zatajitev, gospodarski kriminal, kriminalna dejavnost..

SUMMARY Globalization or growing economic integration of markets, driven by rapid technological changes and liberalization policies, gives the world an extraordinary opportunity. Despite the fact that many countries have enormous profit of the phenomenon of globalization, but it also has a bad effect on society and economy. Here I have in mind two concepts, namely the suppressed tax and money laundering in the tax paradise, which are the subject of the hearing in my graduation thesis. In a world where money goes freely, to "tax havens" and insufficiently supervised financial centers that reject the principles of transparency and exchange of information, promote tax fraud and money laundering through tax havens and the tax effort and undermine the sovereignty of their treasury . In my diploma I have tried to present and explain the concept money laundering and tax suppressed as far as possible, that represent economic crime. I am more into tax havens, where they are and that are related to money laundering. In short, I presented the offices and organizations that are engaged against money laundering and tax failure as in Slovenia and abroad. As a conclusion I picked my main topic, which is connection between criminal activity and failure of the tax money laundering in tax havens, how this takes place in practice.. Keywords: money laundering, tax haven, tax suppressed, economic crime, criminal activity..

UVOD Davčna zatajitev in pranje denarja v davčnih rajih se vse pogosteje pojavljata v medijih predvsem ju povezujejo z ilegalnimi aktivnostmi ter predstavljajo grožnjo državam s tradicionalnim davčnim sistemom. Za začetek naj omenim, da se opredelitev davčnih rajev v različni literaturi drugače imenuje, tako jih pogosto zasledimo pod izrazi, kot so: davčne oaze, offshore centri ali pa kot je zapisano v angleški literaturi, »Tax heavens«1. V diplomski nalogi kljub drugim izrazom uporabljam pojem »davčni raj«, saj je glede na temo, ki jo obdelujem , najbolj primeren izraz. V Kazenskem zakoniku se je do nedavnega uporabljal izraz »kaznivo dejanje zatajitve finančnih obveznosti, po novem dopolnjenem in delno spremenjenem Kazenskem zakoniku (KZ-1) pa gre za kaznivo dejanje davčne zatajitve. Z ekonomskega stališča je pogosteje zaslediti izraz »davčna utaja«, ki ga enačimo z izrazom davčne zatajitve in je v diplomski nalogi uporabljen pri dobesednem citiranju.. V diplomski nalogi v prvih treh poglavjih predstavljam pranje denarja, zgodovino, značilnosti in faze pranja denarja ter podrobneje opisujem organizacije in urade, ki se bojujejo proti pranju denarja. Posvetila sem se zgodovinskemu pregledu davčnih rajev, opredeljujem njihove značilnosti in tipologije ter kdo so uporabniki davčnih rajev. Podrobneje sem se opredelila do davčnih rajev, ki se uporabljajo za pranje denarja.. Na koncu sem na kratko opisala organizacijo OECD (Organisation for Economic Cooperation and Development), ki trdno podpira aktivnosti v boju proti škodljivim davčnim rajem. V boju proti škodljivim posledicam davčnih rajev, se bori organizacija OECD (Organisation for Economic Co-operation and Development), katere delo imam predstavljeno v diplomski nalogi. V četrtem poglavju sem pozornost namenila davčnim zatajitvam, ki sodijo v sklop finančnih goljufij. Obravnavani so vzroki, zaradi katerih se davkoplačevalci izogibajo nezakonitemu izmikanju plačila ter naštela faze davčnih zatajitev, ki imajo različne kazenske posledice. Problem v današnjem času predstavljajo tudi davčne zatajitve pri 1. V diplomski nalogi uporabljam izraz »davčni raj«.. 1.

davku na dodatno vrednost. Predstavljeno imam delovanje davčnega vrtiljaka, ki je pomembno za boljše razumevanje. Za konec bom opisala še probleme, s katerimi se srečuje Davčna uprava Republike Slovenije, katero delovanje posega na področje finančnih goljufij. Cilj diplomskega dela sem predstavila v zadnjem sklopu, kjer želim na podlagi raziskovalnega vprašanja in hipoteze najti interakcijo med davčnimi zatajitvami in pranjem denarja v davčnih rajih kot kaznivo dejanje ter navesti par dejstev, ki jih navaja policija pri obsežni kriminalistični preiskavi gospodarske kriminalitete.. 2.

1 METODOLOŠKI IN HIPOTETIČNI OKVIR. 1.2 Opredelitev predmeta analize Motivi za finančne transakcije preko davčnih rajev so predvsem v iskanju varnosti pred inflacijo, prikrivanja zakonito pridobljenih prihodkov pred obdavčitvijo v matični državi, prikrivanja nezakonito pridobljenih prihodkov ter umikanja premoženja, ki bi bilo v določenih primerih sodno zaseženo. Glede na dane motive se posamezniki ali družbe odločijo za odliv domačega kapitala v tujino. S tega stališča zanimanje za poslovanje v območjih davčnih rajev kljub posredovanju vseh uradov in organizacij, ki se bojujejo proti pranju denarja v davčnih rajih in davčnim zatajitvam, narašča. Naj samo omenim, da se je v Sloveniji gospodarska kriminaliteta v prvih petih mesecih 2009 povečala za 12 % glede na prejšnja leta. Zaradi tega je močno narasla premoženjska škoda zlasti na račun davčnih zatajitev. Z diplomsko nalogo želim podrobneje opredeliti osnovne pojme na področju gospodarske kriminalitete, kot sta pranje denarja in davčna zatajitev ter navesti vzroke za težje gospodarske delikte. Navedla bom par hipotez in raziskovalno vprašanje, s katerimi bom prišla do ključnih ugotovitev te naloge.. 1.3 Hipoteze 1. Pranje denarja v davčnih rajih in davčna zatajitev pogosto nastopata kot interakcija, med denarjem pridobljenim z davčnimi zatajitvami, ki se opere v tuji državi in se nato vrne preko davčnih rajev do izvora. 2. Prizadevanje OECD, Evropske unije in ostalih organizacij ne bo izkoreninil davčnih rajev ter drugih z njim povezanih finančnih goljufij. 3. Davčna zatajitev pri davku na dodatno vrednost je najpogostejša oblika davčnih goljufij med državami članicam Evropske unije.. 3.

1.4 Predvidene metode raziskovanja Raziskovalne metode dela so: . študij primera;. . deskriptivna metoda, s katero bom pojasnila osnovne pojme, opisala bom osnovne značilnosti rajev, pranja denarja in davčnih zatajitev, ki so nastali zaradi znanih in potrjenih dejstev in jih pojasnila;. . črpanje podatkov iz pisnih virov – knjig, člankov, zakonov in internetnih strani.. 4.

2 PRANJE DENARJA Pranje denarja lahko opredelimo kot postopek, s katerim se prikrije pravo poreklo umazanega denarja. Začetek uporabe izraza »pranje denarja« sega v dvajseta leta prejšnjega stoletja, in sicer v obdobje prohibicije v Združenih državah Amerike. To je bil čas prepovedi prodaje alkohola in občutne omejitve igralniških storitev. Posamezniki so uporabljali različne načine, da so prikrili velike vsote denarja, pridobljene z uvozom in prodajo alkohola. Eden od načinov prikrivanja denarja so bile zakonite igralnice, kjer je bilo plačilo gotovina, največkrat v obliki kovancev, pa tudi javne pralnice perila in avtomati so bili zelo pripravna mesta, kjer je denar spet prišel v zakonit plačilni promet. Prvič se je izraz pojavil leta 1973 v časopisnem članku o 200.000 USD, namenjenih republikanski predvolilni kampanji v ZDA in opranih v Mehiki, kar predstavlja del znane afere Watergate (Šeme Hočevar, 2007: 17). Čeprav ne obstaja enotna definicija pranja denarja, ima dejanje nekatera skupna izhodišča, ki jih navaja Šeme Hočevar (2007), ki vključuje velike vsote denarja, denar ali premoženje pa izvira iz kaznivega dejanja, »umazan denar« se večinoma opere preko legalnega plačilnega sistema, pogosto vključuje mednarodni element in se opravi tako, da je denarju čim težje slediti, deluje kot legitimno pridobljeni denar ali premoženje in prenese nelegalna sredstva v gospodarstvo. FATF (Financial Action Task Force) je organizacija, ki je ustanovljena izključno za boj proti pranju denarja in je leta 1990 opravila raziskavo in ugotovila, da se letno opere več kot 85 milijard USD denarja, ki izvira iz prodaje heroina, kokaina in kanabisa v ZDA in v Evropi. V ZDA predvidevajo, da umazan denar, ki ne izvira iz prodaje drog predstavlja skoraj polovico celotnega opranega denarja, ki se prenese v finančni sistem. Do rasti umazanega denarja, ki ne izvira iz prodaje mamil, je lahko prišlo zaradi padca pranja denarja, pridobljenega od prodaje mamil ali pa zaradi drugih kriminalnih dejanj (Šeme Hočevar, 2007).. V svetu je pranje denarja poimenovano kot samostojno kaznivo dejanje. Namen je kaznovati storilce kaznivih dejanj in jim odvzeti nezakonito pridobljeno premoženje, ki je glavni motiv storilcev oziroma naročnikov, in gorivo za nadaljnja kazniva dejanja. Iz 5.

tega sledi, da je zagrožena kazen višja kot v preteklosti, saj je po novem storilec kaznovan za kaznivo dejanje in za dejanje pranja denarja (Plantan, 1999: 31).. 2. 1 Pravna ureditev preprečevanja pranja denarja v svetu in v Sloveniji Kazenski zakonik Republike Slovenije opredeljuje pranje denarja v 245. členu (KZ-1, 2008): (1) Kdor denar ali premoženje, za katero ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, sprejme, zamenja, hrani, z njim razpolaga, ga uporabi pri gospodarski dejavnosti ali na drug način, določen z zakonom o preprečevanju pranja denarja, s pranjem zakrije ali poskusi zakriti njegov izvor, se kaznuje z zaporom do petih let. (2) Enako se kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka, pa je hkrati storilec ali udeleženec pri kaznivem dejanju, s katerim je bil pridobljen denar ali premoženje iz prejšnjega odstavka. (3) Če je denar ali premoženje iz prvega ali drugega odstavka tega člena velike vrednosti, se storilec kaznuje z zaporom do osmih let in denarno kaznijo. (4) Če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno v hudodelski združbi za izvedbo takih dejanj, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let in denarno kaznijo. (5) Kdor bi moral in mogel vedeti, da je bil denar ali premoženje pridobljeno s kaznivim dejanjem, pa stori dejanje iz prvega ali tretjega odstavka tega člena, se kaznuje z zaporom do dveh let. (6) Denar in premoženje iz prejšnjih odstavkov se vzameta. Prvi odstavek določa temeljno kaznivo dejanje. Denar mora izvirati iz kaznivega dejanja. Uporabljeno je pravilo »all crime«, ki določa, da so vsa kazniva dejanja lahko predhodna kazniva dejanja. Poskus je izenačen z dokončanim kaznivim dejanjem. Kaznivo dejanje lahko stori fizična oseba ali pravna oseba. Iz drugega odstavka sledi, da je storilec kaznivega dejanja pranja denarja tudi storilec predhodnega kaznivega dejanja. Storilec odgovarja za obe kaznivi dejanji (predhodno KD in KD pranja denarja) v realnem steku. Če kot kvalificirana oblika kaznivega dejanja velja četrti odstavek, kaznivo dejanje stori več oseb, ki so se združile za izvrševanje takih ravnanj. Za hudodelsko združbo oziroma organiziran kriminal so značilna organiziranost, načrt, delitev vlog in podobno. Peti odstavek je omenjen za blažje oblike krivde in za take prestopke je zagrožena manjša zaporna kazen. 6.

Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma v svojem 2. členu opredeljuje pranje denarja kot prikrivanje izvora denarja ali premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem, in sicer kot: . zamenjavo ali kakršenkoli prenos denarja in premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja;. . pridobitev, posest ali uporaba denarja ali premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja;. . prikrivanje prave narave, izvora, nahajanja, gibanja, razpolaganja, lastništva ali pravic v zvezi z denarjem ali premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja;. . prikrivanje nezakonito pridobljenega družbenega premoženja in družbenega kapitala pri lastninskem preoblikovanju podjetij (ZPPDFT, Ur. l. RS, št. 60/2007).. Skupno obema členoma tako v Kazenskem zakoniku kot v Zakonu o preprečevanju pranja denarja in financiranju terorizma je, da mora biti podlaga za izvor denarja storjeno kaznivo dejanje. Tu potrebno je strogo ločiti med prekrškom in kaznivim dejanjem, saj prikrivanje izvora premoženja, pridobljenega s storjenim prekrškom, ne pomeni pranja denarja in oseba na tej podlagi ne more biti obsojena na kaznivo dejanje (Skitek, 2001: 209).. FATF (Financial Action Task Force) Je prvo in hkrati tudi najpomembnejše mednarodno telo, specializirano izključno za boj proti pranju denarja, oblikovanje in razvoj politike boja proti pranju denarja, ocenjevanje sprejetih ukrepov za preprečevanje in odkrivanje pranja denarja v državah članicah ter raziskovanje najnovejših trendov in tipologij pranja denarja. Osnovni opis nalog te posebne skupine naj bi bilo oceniti rezultate dosedanjega sodelovanja, namen katerega je bil preprečiti uporabo bančnega sistema in finančnih institucij za namene pranja denarja ter raziskati dodatne preprečevalne ukrepe na tem področju, med drugim zakonske in druge predpise, z namenom pospešiti mednarodno pravno pomoč na tem področju (Šeme Hočevar, 2007: 64).. 7.

Med članicami skupine FATF je trenutno 33 držav in teritorijev ter dve mednarodni organizaciji. Slovenija je za članstvo v skupini zaprosila že leta 1996, vendar je bila njena vloga zavrnjena. Od leta 2004, ko je postala članica Evropske unije, sodeluje v skupini posredno kot članica Evropske unije (http://www.gppd.gov.si). Na osnovi povezovanja in medsebojnega sodelovanja držav na področju pranja denarja je nastalo še nekaj dogovorov in ukrepov znotraj Evropske Unije. Temeljni mednarodni dokumenti s področja pranja denarja so naslednji: . Konvencija Organizacije združenih narodov zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi, ki je bila sprejeta leta 1988 na Dunaju in je bolj znana pod imenom Dunajska konvencija. Je temeljni pravni vir, ki je prvič v mednarodni kodifikaciji inkriminiral pranje denarja in s tem povezano zaplembo. Dunajska konvencija vsebuje določila, ki urejajo preprečevanje, odkrivanje in zatiranje pranje denarja (Šeme Hočevar, 2007).. . Konvencija Sveta Evrope št. 141 o pranju, izsleditvi, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, ki je bila sprejeta leta 1990 v Strasbourgu, veljati pa je začela 1. 9. 1993, in predstavlja najpomembnejši mednarodni akt na področju pranja denarja (Šeme Hočevar, 2007).. . Konvencija proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu in pranju denarja je bila dokončno po generalni skupščini Združenih narodov sprejeta leta 2000. Namen te konvencije je krepitev sodelovanja za učinkovitejše preprečevanje in zatiranje mednarodnega organiziranega kriminala. Konvencija vsebuje tudi določila, ki urejajo preprečevanje, odkrivanje in zatiranje pranje denarja. Definicije pojmov v konvenciji v veliki meri povzemajo definicije iz Dunajske konvencije, vendar so širše, saj zajemajo še kazniva dejanja v širšem smislu in huda kazniva dejanja (Šeme Hočevar, 2007).. . Direktiva Evropske skupnosti o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja, ki je bila sprejeta leta 1991 in je kot pravno močnejši akt nadomestila dotedanjo izjavo o preprečevanju kriminalne uporabe bančnega sistema za pranje denarja iz leta 1988 (Šeme Hočevar, 2007).. 8.

Vloga skupine Egmont V boju proti pranju denarja so hitro dostopne informacije ključnega pomena. Zaradi vse večje globalizacije ne zadostujejo več podatki, ki jih pridobijo organi preprečevanja, odkrivanja in pregona pranja denarja v svoji državi, temveč je vse bolj pomembno redno sodelovanje s sorodnimi organi v tujini. Dvo- in večstransko sodelovanje med uradi je vsak dan velik del rednega dela. Mnogi primeri končajo v arhivu, ker zaradi slabega dvostranskega sodelovanja ni mogoče pridobiti potrebnih podatkov. Mednarodna pravna pomoč, ki vključuje sodelovanje pravosodnih organov, v veliki večini primerov ne zagotavlja hitrosti postopkov zbiranja, analiziranja in dokazovanja kaznivih dejanj pranja denarja. Ključne podatke, informacije in dokumentacijo pristojni pravosodni organi v povprečju izmenjajo v nekaj letih, izjemoma v krajšem časovnem obdobju. Sodni postopki so zato praviloma dolgotrajni. Različni strokovnjaki so se spraševali, kako bi lahko čas pridobitve podatkov o potencialnih storilcih kaznivih dejanj pranja denarja ali o transakcijah in z njimi povezanih osebah bistveno skrajšali (Šeme Hočevar, 2007, 80-81). S tem namenom se je leta 1995 ustanovila skupina Egmont, ki je svoje ime dobila po palači d' Egmont Arenberg, kjer so se člani 14 uradov zbrali. Od leta 1995 se je število članov urada Egmonta povečalo iz 14 na 100 do leta 2006. Eden od ustanovnih članov je bil Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja. Prek skupine Egmont neposredno sodelujejo določene osebe v uradih za boj proti pranju denarja, kar omogoča tekoče delo in sodelovanje med njimi. Podatke si izmenjujejo preko kriptografsko varovane računalniške mreže. Skupina je razdeljena v več delovnih skupin ter vsaka od njih opravlja svoje delo na svojem področju (Šeme Hočevar, 2007). Definicija urada za preprečevanje pranja denarja skupine Egmont, ki je zadolžen za sprejem in posredovanje obvestil pristojnim organom, vsebuje naslednje finančne podatke, ki jih navaja Šeme Hočevar (2007): . glede katerih obstaja sum, da sredstva izvirajo iz kaznivih dejanj ali financiranja terorizma;. . ki jih zahtevajo domača zakonodaja ali predpisi, namenjeni za boj proti pranju denarja ali financiranju terorizma.. 9.

2. 1. 1 Urad za preprečevanje pranje denarja V Sloveniji opravlja naloge, ki se nanašajo na preprečevanje in odkrivanje pranja denarja. Ustanovljen je bil z Zakonom o organizaciji in delovnem področju ministrstev kot organ v sestavi Ministrstva za finance. Formalno je pričel z delom 1.1. 1995. Vsebinsko in formalno podlago za delovanje urada predstavlja Zakon o preprečevanju pranja denarja (ZPPD) in še številni drugi zakonski in podzakonski akti (http://www.uppd.gov.si).. 2. 1. 2 Cilj, vsebina in metode preiskav, ki jih izvaja Urad RS za preprečevanje pranja denarja Ena ključnih nalog urada je, podobno kot pri vseh ostalih sorodnih uradih v svetu, da med prejetimi prijavami sumljivih transakcij po opravljeni analizi izloči tiste, v zvezi s katerimi lahko potrdi razloge za sum kaznivega dejanja pranja denarja ter da o tem obvesti policijo ali državno tožilstvo. Primarni cilj vsake finančne preiskave, ki jo izvaja urad, je ugotoviti, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje pranja denarja. Poleg tega so ostali cilji finančne preiskave urada še sledeči, ki jih navaja Dvoršek (2005): . vzpostaviti povezavo med pranjem denarja in predhodnim kaznivim dejanjem;. . odkriti storilca pranja denarja in predhodnega kaznivega dejanja;. . ugotoviti, ali so podani razlogi za sum storitve nekaterih drugih kaznivih dejanj; določenih v tretjem odstavku 22. člena ZPPD;. . najti umazani denar ali premoženje ter preprečiti razpolaganje z njim.. 2. 2 Značilnosti postopka pranja denarja Značilnosti pranja denarja, kot jih navaja Šeme Hočevar (2007: 29): . vključuje velike vsote denarja;. . denar ali premoženje izvira iz kaznivega dejanja;. . izvrši se preko legalnega plačilnega sistema;. . pogosto ima mednarodni značaj;. . izvrši se tako, da je denarju čim težje slediti;. . deluje, kot da gre za legitimno pridobljen denar ali premoženje;. . nelegalna sredstva so prenesena v gospodarstvo ali. 10.

. nelegalna sredstva (sedaj kot legitimno pridobljena) so ponovno investirana v kriminalno dejavnost.. Pranje denarja je torej aktivnost, s katero se na videz spremeni izvor nezakonito pridobljenega denarja, tako da izgleda, kot da je bil pridobljen na zakonit način. Kriminalci želijo nezakonito pridobljen denar prenesti v finančni sistem in prikriti njegov izvor. Pranje umazanega denarja je osnovno gorivo za pogon in širitev nelegalne trgovine z mamili, orožjem, belim blagom, človeškimi organi, radioaktivnimi in strupenimi snovmi, za goljufije, terorizem in drugo (Plantan, 1999: 32).. Namen je predvsem prikriti kriminalno naravo denarja ali pa prikriti denar pred davčnimi organi, o katerih pa bo več napisanega v naslednjih poglavjih.. 2. 3 Osnovne faze pranja denarja Postopek pranja denarja delimo v tri osnovne faze, ki lahko potekajo samostojno ali v istem časovnem obdobju. Osnovne faze povzete po Šeme Hočevar (2007: 29), so sledeče: 1. Plasma (ang. Placement) Plasma predstavlja prvo fazo, ko se denar zbere iz kriminalne dejavnosti, kjer gre v veliki večini primerov za gotovino. V začetni fazi kriminalci zberejo denar in ga razdelijo v zneske, ki so primerni za kasnejše postopke pranja. Največkrat pralci v tej fazi zamenjajo valuto (zato so v tej fazi pogosto soudeležene menjalnice), zatem poskušajo položiti gotovino v banko ali v drugo finančno inštitucijo.. 2. Ustvarjanje plasti (ang. Layering) Po uspešno opravljenem plasmaju denarja v finančno inštitucijo nastopi druga faza pranja, ko pralec ustvarja plasti, briše računovodske in bančne sledi za izvorom denarja, izvaja različne logične ali nelogične finančne transakcije v banki iz prve faze, najbolj pogosto denar iz te banke nakaže drugam. Največkrat v tujino, in sicer s pomočjo številnih drugih računov, različnih finančnih instrumentov in medijev. Večinoma pri tem uporablja elektronske medbančne transferje, zlate kreditne kartice iz bank v tako imenovanih davčnih rajih. Še en pogosto uporabljen primer druge faze pranja denarja je prikrivanje dejanskega lastnika premoženja. Načini za izvajanje te tehnike so lahko različni in tako kot ostali 11.

načini prepuščeni domišljiji in ustvarjalnosti pralca denarja. Dejanski lastnik se skrije že z nakupom vrednostnih papirjev na prinosnika, z uporabo fiduciarnih računov, ustanovitvijo offshore podjetij ipd. Pri vseh teh načinih se pogosto uporablja mreža serijskih in vzporednih transakcij z različnih računov na določen skupen račun, pri čemer denar izjemno hitro potuje prek več različnih držav in pristane na nerezidenčnem računu offshore podjetja. 3. Vključitev (ang. Integration) Sled za denarjem se zakrije, ko so med izvorom denarja in opranim denarjem naložene mnoge plasti. Denar je treba uvesti v finančni sistem kot popolnoma neoporečno, legitimno premoženje. V tej fazi se denar vrne k storilcu predhodnega kaznivega dejanja in tako zaključi krog. Lahko gre za nakup nepremičnine, ki se jo kasneje proda, lahko za kreditni odnos z jamstvom, lahko se vrne z nakupom banke v offshore centru, z dokapitalizacijo podjetja itd.. Slika 1: Prikaz poteka pranja denarja. Vir: Money Laundering in the EU, 2007.. 12.

3 DAVČNI RAJI Davčni raji so v različni literaturi različno poimenovani. Tako lahko zasledimo poimenovanja, kot so finančni offshore centri, davčna nebesa, davčne oaze ali poimenovanje v angleškem jeziku »tax heavens«. Različni avtorji podajajo različne opredelitve, a se definicije v bistvu ne razlikujejo, zato v svoji diplomski nalogi uporabljam izraz davčni raj. V primerih, ko citiram dobesedno uporabljam izraz offshore centri. Davčni raji se v teoriji opredeljujejo na več načinov, najpomembnejša pa je opredelitev, po kateri je davčni raj območje, katerega namen je s pomočjo posebnih ugodnosti, predvsem z nizkimi davčnimi stopnjami in anonimnostjo, pritegniti tuj kapital. Po definiciji Mednarodnega denarnega sklada je davčni raj finančno središče, katerega banke imajo zunaj premoženje, ki je nesorazmerno s transakcijami, katerih temelj je prodaja blaga in storitev. To razmerje je v takih primerih trikrat večje od svetovnega povprečja. Večja tovrstna finančna središča so po definiciji Mednarodnega monetarnega sklada naslednje države in mesta: Bahami, Bahrain, Kajmanski otoki, Hongkong, nizozemski Antili, Panama in Singapur. Drugi spet uvrščajo na seznam tudi naslednje države in mesta: Aruba, Barbados, Bermudi, Kanalski otoki, Libanon, London, Luksemburg in Vanuatu. Tretji spet pišejo o Švici, Delawaru, New Yorku in Miamiju. Različnih seznamov offshore središč je precej (Šeme Hočevar, 2007: 38). Pravi davčni raji so majhne države, ki za dohodke, dobičke in premoženje nimajo davkov ali pobirajo le pavšalne. Nastajale so kot nasprotje drugim, praviloma večjim državam, ki so s svojo visoko davčno stopnjo vznejevoljile vedno več svojih prebivalcev in družb. Tako tudi vedno več slovenskih podjetnikov odpira svoja podjetja v davčnih rajih z namenom zmanjšanja davčnega bremena prenesejo svoje premoženje ali sedež svojega podjetja v eno izmed držav, prepoznavnih po davčnih rajih.. 3. 1 Zgodovina davčnih rajev Kot navaja Bjegović (1999: 48), davčni raji obstajajo že stoletja. Nekateri so nastali naključno, drugi pa z načrtno premišljeno vladno politiko, ki želi na ta način pritegniti 13.

tuje vlagatelje. Dejstvo je, da so davčni raji nastali zaradi previsokih davkov, ki so jih davkoplačevalcem nalagale države, pa tudi ker so vlade želele pritegniti in zadržati poslovanje na svojem področju. Stare Atene so trgovcem na vse izvoženo in uvoženo blago predpisale davek v višini 2 % . Zaradi minimalnega davka so trgovci ladje raje preusmerili 20 milj dlje na sosednje otoke, kot pa da bi plačevali predpisane davke. Majhni sosednji otoki so postali varna zatočišča za skrivanje blaga, ki je bilo kasneje tihotapljeno v državo (Bjegović, 1999: 47). V 15. stoletju je bila Flandrija (današnja Belgija) mednarodno trgovsko središče. Njena vlada je imela le nekaj omejitev glede domače in tuje izmenjave blaga. Večino izmenjave je oprostila vseh obveznosti. Angleški trgovci so oskrbovali Flandrijo s potrebnimi surovinami, ki so jih prodajali raje Flandriji kot Angliji, kjer bi morali plačati razne davke. Nizozemska je bila zaradi minimalnih omejitev in obveznosti davčno zatočišče v 16., 17. in 18. stoletju, kar je spremenilo nizozemska pristanišča v najpomembnejša in največja na svetu. Mnogo ameriških bank je do poznih 60. oziroma začetka 70. let prejšnjega stoletja na Karibih ustanovilo podružnice, ki so bile organizirane kot evro valutne poslovalnice. Nadaljnji hiter razvoj davčnih rajev je leta 1972 povzročila sprememba britanske zakonodaje, ki je vplivala na takratno uradno valuto Združenega kraljestva Velike Britanije in Irske . Na novo definirano funtno območje je povzročilo nagel odziv bank, ki so hotele svoje poslovanje prestaviti v davčne raje na Kanalske otoke in na Karibe, ki so tedaj veljali za izven funtno območje (Kuhar Puc, 2007).. 3. 2 Značilnosti davčnih rajev Davčni raji so države oziroma deli držav, ki imajo naslednje značilnosti: . ali nične davčne stopnje – družbe, ustanovljene v offshore centrih, ne plačujejo davkov oziroma plačujejo bistveno nižje davke, kot bi jih plačevale doma; 14.

. stroga pravila o bančni in gospodarski tajnosti;. . preprosto poslovanje – v nekaterih offshore centrih ni potrebno sestavljati letnih poročil in voditi poslovnih knjig;. . pomanjkanje zunanjetrgovinskega nadzora;. . pomanjkljivo izmenjavo informacij oziroma nesodelovanje s tujimi davčnimi oblastmi;. . podjetje v offshore centru se lahko ustanovi v nekaj urah, biti mora v tuji lasti, gospodarsko dejavnost mora opravljati izključno v tujini, kajti vsakršna dejavnost na trgu države, kjer ima družba sedež, je izrecno prepovedana (Šešok, 2001: 9).. 3. 3 Tipologije davčnih rajev Glede na obdavčitev delimo davčne raje na pet skupin (Bjegović, 1999): 1. Davčni raji so območja s popolno davčno oprostitvijo oziroma države, ki omogočajo razširjene davčne oprostitve. Družbo je mogoče ustanoviti na zelo preprost način, z zakoni pa je zagotovljena stroga bančna tajnost. Države, v katerih so popolni davčni raji, se financirajo preko fiksnih letnih zneskov, ki jih morajo plačevati lastniki družb, in so neodvisni od višine dobička. Sem spadajo letoviške države, kot so Bahami, Bermudi, Kajmansko otočje, Maldivi in še nekatere druge. 2. Davčni raji z neobdavčenimi tujimi prihodki, sem spadajo države, ki obdavčujejo samo prihodke, ustvarjene znotraj države. Neobdavčeni pa so prihodki, ki izvirajo tako iz dejavnosti, ki se opravljajo v tujini, kot tudi iz dejavnosti, ki se opravlja doma, vendar so proizvodi namenjeni izvozu. Naj omenim samo par držav, kot so Ekvador, Dominikanska republika, Kostarika in Libanon. 3. Davčni raji z nizkimi davki na dohodek so države, v katerih so z zakonom predvideni nizki davki na dohodek, proizveden doma ali v tujini. To so: Gibraltar, Mauritius, Filipini, Švica, Sejšeli itd. 4. Davčni raji, ki obdavčujejo z nižjo davčno stopnjo ali pa s sporazumi o dvojnem obdavčenju, sem spadajo države kot so Ciper, Nizozemska, nizozemski Antili, Švica. Posebnosti teh držav so, da zaračunajo nizke davke na prihodke ne glede na to, kje so bili ustvarjeni. 15.

5. Davčni raji s posebnimi ugodnostmi predvsem za holdinške družbe, ki omogočajo posebne davčne ugodnosti ter poslovanja pod posebnimi pogoji za določene vrste podjetij ali za posebno vrsto pravnih oseb. V to skupino uvrščamo Avstrijo, Belgijo, Francijo, Nemčijo, Nizozemsko, Portugalsko, Španijo, Švico, Veliko Britanijo in Ciper ter še Singapur in nizozemske Antile.. 3. 4 Izbira območja davčnega raja Izbira območja davčnega raja, ki prinaša najmanjšo davčno obremenitev ustvarjenega dohodka, je vse prej kot preprosta in pri tem moramo upoštevati veliko pomembnih podatkov, ki so odločilni za posameznika, korporacije ali družbe. Ti pogoji, ki jih so sledeči: . politična in ekonomska stabilnost offshore centra, kar je prav gotovo predpogoj, da se posameznik odloči za ustanovitev offshore družbe v posamezni državi;. . zakonodaja, od katere je odvisno, pod kakšnimi pogoji je ustanovitev offshore družbe mogoča. Predvsem je pomembno, da ima offshore center moderno, fleksibilno zakonodajo, ki deluje dobro in učinkovito;. . stroški ustanovitve in delovanja družbe so lahko zelo visoki, kljub nični davčni stopnji v offshore centrih (stroški, administracije, registracije);. . prilagodljiva korporativna ureditev, ki se odraža v statusnih oblikah družb,ki se lahko ustanovijo v offshore centru, v minimalnem kapitalu, ki je ob ustanovitvi, v statusu direktorjev, v številu direktorjev in drugih korporativnih elementih;. . infrastruktura v offshore centru morajo biti zagotovljene vrhunske pravne, poslovodne, računovodske, revizijske in druge svetovalne storitve. Sodišča in pravni red morajo delovati hitro in učinkovito;. . komunikacije pomembno je, da je v offshore center mogoče priti zelo hitro in da ima center dobre povezave z največjimi poslovnimi središči;. . jeziki – prebivalstvo offshore centra, ki v pretežni meri izvaja posle v offshore družbah, mora govoriti svetovne jezike;. . bančništvo – v offshore centru morajo biti dosegljive celovite bančne storitve. Izbrana banka mora biti sposobna slediti svojemu klientu in mu nuditi prvovrstne bančne storitve;. 16.

. sporazum o izogibanju dvojnega obdavčevanja je eden najpomembnejših kriterijev pri izbiri učinkovitega offshore centra. V zvezi delimo offshore centre na dve skupini: 1. na offshore centre s sporazumi o izogibanju dvojnega obdavčevanja in 2. na offshore centre brez sporazumov o izogibanju dvojnega obdavčevanja (Šešok, 2002: 9).. 3. 5 Uporabniki davčnih rajev Namembnost in uporabnost davčnih rajev sta različni in široko opredeljeni. Glede na namembnost jih lahko razvrstimo po več kriterijih. Po obliki poslovanja jih pri obravnavanju pravnih oseb opredeljujemo glede na pravno organizacijsko obliko, dejavnost in velikost pravne osebe. Ob tem pa ne smemo izpustiti fizične osebe in negospodarske pravne družbe (Čokelc, 2006: 71). Uporabnike davčnih rajev razdelimo v dve skupini (Čokelc, 2006): 1. Posamezniki, posamezniki predstavljajo ljudi z večjim osebnim premoženjem, večjimi prihodki pridobljenimi z dedovanjem, prodajo podjetja ali kar tako. Poleg tega so pomemben uporabnik davčnih rajev tudi imigranti in bivši državljani določene države. Prvi zato, ker so zapustili svojo prvotno državo in poizkusili srečo drugje, drugi pa zato, ker je njihovo poslovno življenje razpeto med več različnimi jurisdikcijami in se selijo. 2. Pravne osebe in družbe, ki so najpomembnejši uporabniki davčnih rajev. Sem spadajo nekatera največja podjetja na svetu. To so velike družbe, finančne institucije in upravljavske družbe. Drugi največji uporabniki so investicijska podjetja z različnimi skladi, ki se za ustanavljanje družb v davčnih rajih odločijo zaradi nižjih davčnih obremenitev. Sem spadajo sledeči: . investicijski skladi, družbe in posamezniki uporabljajo davčne raje kot posrednike pri naložbah v delnice, obveznice in ostale investicijske inštrumente. Družbe, ki so ustanovljene v davčnih rajih, omogočajo posameznikom zasebnost ter manjše dajatve. V davčnih rajih delujejo tudi pokojninski skladi, saj dosegajo zaradi nizkih stopenj obdavčitve boljšo donosnost;. 17.

. zasebna podjetja, ki opravljajo storitve zunaj države rezidenstva. Tako je njihov dohodek akumuliran v davčnih oazah in obdavčen po nižjih davčnih stopnjah;. . holding družbe, pri holdingih gre za koncernsko obliko, pri katerih družba, ki ima v lasti večino deležev pravno samostojne druge družbe, opravlja predvsem dejavnosti ustanavljanja, financiranja in upravljanja družb;. . družbe za upravljanje z intelektualnim premoženjem, so družbe, ki imajo v lasti intelektualno premoženje oziroma s takšnim premoženjem trgujejo. V področje intelektualnega premoženja oziroma med predmete intelektualnega lastništva spadajo: patenti, certifikati za računalniške software, trgovinske znamke in avtorske pravice. Družba, ki je ustanovljena v davčnem raju, lahko tovrstne pravice prodaja ali daje v najem preko prodajnih ali franšiznih sporazumov z drugimi družbami, ki so zainteresirane za pridobitev takšnih pravic. Na ta način pridobljen dohodek je v državi davčnih rajev nizko obdavčen. Najpogostejša območja, kjer je to v uporabi, so: Nizozemska, Velika Britanija, Ciper in Mauritius;. . družbe za upravljanje s premičninami in nepremičninami, ko na primer, družba, ustanovljena v davčnem raju, ki nima rezidenstva v Veliki Britaniji v investicijske namene in to nepremičnino kasneje proda tretji osebi, potem dobiček od prodaje nepremičnine ne bo predmet obdavčitve v Veliki Britaniji;. . finančne inštitucije so v davčnih rajih ustanovljene zaradi manjše obdavčitve obresti, odhodki od obresti pa so davčno priznana odbitna postavka. Zaradi politične in ekonomske negotovosti gospodarske družbe zmanjšujejo tveganja s selitvijo svojega sedeža in lastništva oziroma dejavnosti v davčne raje (Čokelc, 2006).. 4 DAVČNI RAJI Z VIDIKA PRANJA DENARJA Davčni raji so območja posrednikov, viri in porabniki teh virov pa se nahajajo zunaj teh območij. Takšne države imenujemo offshore banking heavens in tax heavens in so za 18.

pralce denarja zelo zanimive. Univerzalnega seznama teh držav ni, vendar obstajajo splošno znani elementi, ki kažejo, da se določena država lahko uvršča med offshore države, kot je bilo opisano na strani 15. Na primer: relativno nizke davčne stopnje, bančni ali gospodarski predpisi, ki strogo varujejo bančne in poslovne skrivnosti, relativno obsežen bančni in finančni sektor v primerjavi s splošnimi gospodarskimi aktivnostmi v državi, uporaba modernih komunikacijskih tehnik in sredstev, odsotnost nadzora nad tujimi depoziti v tujih valutah in promocija države kot finančnega centra. Število držav z zgoraj navedenimi značilnostmi se spreminja. Nekatere države so sprejele zakonodajo proti pranju denarja in začele uvajati sisteme preprečevanja pranja denarja. Vsekakor so to države, ki so neposredno odvisne od stalnega priliva sredstev iz tujine v njihove bančne sisteme, ki jim v večini primerov omogočajo višji standard in njihov celotni razvoj. V večini teh držav so strankam na voljo tudi dodatne usluge, kot je na primer ustanovitev offshore podjetja, ki služi kot krinka (Šeme Hočevar, 2007: 39). Za pralce denarja so države z vsemi že navedenimi značilnostmi zelo privlačne, ker preprosto ponujajo nizke ali neobstoječe davčne stopnje, ki so zanimive za investitorje, lastnike podjetij in navadne državljane, ki želijo zmanjšati svojo davčno obremenitev ne glede na posledice davčnih zatajitev kaznivega dejanja.. Slika 2: Davčni raji, ki so za pralce denarja najbolj popularni. Vir: flickr. 19.

V večini primerov denar vstopa skozi legitimne trge, banke in druge finančne posrednike, ponekod pa obstajajo nevarne povezave med finančnimi posredniki in kriminalnimi interesi. Finančni sistem je tem bolj izpostavljen kriminalnim aktivnostim, čim večje so vsote denarja, ki jih je potrebno oprati, in čim bolj so nelegalne aktivnosti razširjene. Pranje denarja omogoča kriminalnim organizacijam spremeniti vire denarja in razširiti njihove dejavnosti. Tako lahko akumulirajo gospodarsko moč, kar jim olajša vstop v legalno gospodarstvo, hkrati pa pomeni tudi socialno nevarnost. V razvitih državah kriminal dobiva ekonomsko obliko, saj so kriminalna združenja organizirana kot podjetja, ki težijo k specializaciji, rasti na mednarodne trge in povezavi z drugimi podjetji. Kriminalne organizacije so pripravljene sprejeti dokaj visoke stroške, ki bi jim omogočili legalizirati dejavnost. Zato so pripravljeni kupiti podjetja z izgubo in sredstvi z nizko donosnostjo, kar predstavlja pretvezo za vstop v poslovno skupnost. Rezultat tega so nepravilnosti na trgu (Šeme Hočevar, 2007).. Ob okrnjenim. pretokom nelegalnega kapitala, se bo problem kriminalnega pranja. denarja zmanjšal. Mnenje, da bi preprečevanje nelegalnega toka kapitala omejilo prosto trgovino, je napačno. Ravno tajni dogovori med kupci in prodajalci omogočajo prosto trgovino, zato je potrebno odpraviti tovrstne dogovore in stimulirati konkurenčnost.. 4. 1 Smrtni udarec davčnim rajem Države se borijo proti odtekanju denarja v davčne raje, kar pa je zelo težko, kajti obstajajo različni interesi, ki imajo v svojem finančnem ali davčnem sistemu takšne ureditve, ki privlačijo kapital iz drugih držav. Izvajajo močne in organizirane pritiske na davčne raje na nadnacionalni ravni, recimo davčna črna lista OECD, na kateri so države, ki se niso zavezale k mednarodnemu davčnemu standardu, ki je bil sklenjen v aprilu 2009. Po navedbah OECD so se na črni listi znašle Kostarika, Malezija, Filipini in Urugvaj. Poleg tega je organizacija objavila seznam 38 jurisdikcij, ki so se zavezale k mednarodno dogovorjenemu davčnemu standardu, a zaenkrat še niso uvedle ustreznih ukrepov. Ta seznam je razdeljen na davčne raje in na druge finančne centre, na njem so na primer: Avstrija, Belgija, Brunej, Čile, Liechtenstein, Luksemburg, Monako, Singapur, Švica, Bahami in druge. OECD je objavil še tretji seznam, na katerem je 40 20.

davčnih jurisdikcij, ki so v veliki meri uvedle mednarodno dogovorjen davčni standard. Med njimi so Velika Britanija, Italija, Japonska, Kitajska, Francija, Nemčija, Rusija in ZDA (OECD, 2009). Švicarski finančni minister Hans-Rudolf Merz je oznanil, da bo Švica omilila pravila o bančni tajnosti in upoštevala pravila OECD-ja, a to ne pomeni spreminjanja temeljnih načel bančne tajnosti, ki veljajo v državi, kar pomeni, da bodo zasebnost komitentov še naprej ščitili pred neutemeljenimi zunanjimi posegi. Razvpita švicarska banka UBS je tako že napovedala, da bo ameriškemu finančnemu ministrstvu posredovala zgolj imena 300 komitentov, medtem ko imena in finančni podatki ostalih 47 tisoč ameriških komitentov, ki jih ZDA sumijo davčne zatajitve, ostajajo bančna tajnost. Takšna politika švicarskih bank bi to državo že v kratkem znala postaviti na črno listo nekooperativnih držav, posledice pa že čutijo vodilni bankirji švicarskih zasebnih bank, ki po novem ne smejo več potovati izven države, ker se bojijo da bi jih oblasti v Evropi ali ZDA priprle in izpraševale o podatkih komitentov (Černi, 2009). Moje mnenje je, da se bo z okrnjenostjo pretoka nelegalnega kapitala, zmanjšal tudi problem kriminalnega pranja denarja. Vendar je in bo tudi v prihodnosti potrebna velika mera sodelovanja vseh tovrstnih organizacij ne glede na zavezništva, ki jih imajo nekatere države med seboj. Vsaka od teh držav bi morala poskrbeti, da bo sprejela odredbe, po katerih bi se vsaka faktura, prejeta od podjetja iz ene od držav davčnih rajev, ki so uvrščene na seznam, avtomatično obdavčila po 15-odstotni davčni stopnji, in to ne glede na to, ali gre za fiktivne ali povsem legalne investicije. Voditelji G20 so se na vrhu v Londonu aprila 2009 dogovorili, da bodo davčni raji deležni strogih sankcij, saj je potrebno narediti konec davčnim rajem, ki ne ponudijo podatkov na zahtevo, bančna tajnost pa se mora končati.. 4. 2 Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj združuje 30 držav članic, ki so zavezane demokraciji in tržnemu gospodarstvu. Slovenija je pri tej organizaciji trenutno samo opazovalka, čeprav se v veliki meri zavzema za članstvo v organizaciji. OECD ostaja ena izmed vodilnih organizacij v boju proti davčnim rajem in davčnim. 21.

zatajitvam, poleg že prej navedenih organizacij, ki so FATF in druge mednarodne direktive in Konvencije (OECD, MZZ). Poročilo OECD iz leta 1998 opredeljuje kot škodljive tiste davčne raje, ki ustrezajo naslednjim kriterijem (Tax Haven Criteria, OECD): . obdavčujejo dohodek pravnih in fizičnih oseb po izredno nizkih stopnjah oziroma uporabljajo ničelno stopnjo;. . ne nadzorujejo transakcij, ki jih opravljajo davčne družbe;. . ne izvajajo učinkovitega zunanjetrgovinskega in deviznega nadzora;. . niso pregledne, omogočajo anonimnost vlagateljev in tajnost poslovanja;. . ne sodelujejo s tradicionalnimi davčnimi sistemi pri izmenjavi informacij.. Poročilo opisuje škodljivo davčno delovanje kot razmere, v katerih so davčni režimi oblikovani tako, da izpodrinejo davčno osnovo druge države. To se zgodi takrat, ko so drugi davčni režimi bolj privlačni za naložbe ali varčevanja, ki izvirajo iz drugih držav, in kadar omogočajo izogibanje davkom teh drugih držav (tax heaven criteria, OECD).. 22.

5 DAVČNA ZATAJITEV Gospodarska kriminaliteta v Sloveniji narašča. V prvih petih mesecih letos se je obseg obravnav in s kazensko ovadbo zaključene gospodarske kriminalitete povečal za 12 % na 4549 kaznivih dejanj. Prav zaradi tega je porasla premoženjska škoda, predvsem na račun davčnih zatajitev (http://www.policija.si). Izraz davčna zatajitev in davčna utaja sodita na področje nezakonitega izmikanja plačilu davka, ki je v nasprotju z zakonom, ker davkoplačevalec plača manj davka, kot bi ga sicer moral, ali pa ga sploh ne plača. Zatajitev torej pomeni, da se davkoplačevalec poskuša plačilu davčne obveznosti, ki je že nastopila, na nezakonit način izogniti. Zato davčna zatajitev predstavlja kaznivo dejanje, ki ga država tudi kazensko preganja (Brinc, Gorjup, 2007).. Pred novim popravljenim Kazenskim zakonikom Republike Slovenije se je v praksi pogosteje uporabljal izraz utaja davkov, ki je bil opredeljen v skupnem členu Kazenskega zakonika kot zatajitev finančnih obveznosti po 254. členu, ki pa od 1. 11. 2008 ne velja več, saj so nekatera najpogostejša in najhujša kazniva dejanja zoper gospodarstvo, ki do sedaj niso bila ustrezno urejena, dobila svoj člen v prenovljenem Kazenskem zakoniku Republike Slovenije (Kazenski zakonik, Ur. l. RS, št. 55/2008). Davčna zatajitev po 249. členu Kazenskega zakonika RS: (1) Kdor da, zato da bi se sam ali kdo drug popolnoma ali deloma izognil plačilu davkov, prispevkov ali drugih predpisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb ali neupravičeno dobil v celoti ali deloma vrnjen, ali kako drugače preslepi organ, pristojen za odmero ali nadzor nad obračunavanjem davekov v Republiki Sloveniji ali drugih državah članicah Evropske unije, lažne podatke o pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih, blagu ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev davkov in drugih predpisanih obveznostih plačevanja teh obveznosti, pa obveznosti, ki se jim je izogibal, ali davek, ki mu je bil neupravičeno vrnjen, pomenijo večjo premoženjsko korist, se kaznuje z zaporom od šestih mesecev do treh let. 2) Enako se kaznuje, kdor z namenom iz prejšnjega odstavka ne prijavi pridobljenega dohodka ali drugih okoliščin, ki vplivajo na ugotovitev davkov, prispevkov ali drugih. 23.

prepisanih obveznosti fizičnih ali pravnih oseb, kadar je prijava obvezna, pa obveznosti, katerim se je nameraval izogniti, pomenijo večjo premoženjsko korist. (3) Kdor z namenom, da bi preprečil ugotovitev dejanske davčne obveznosti, na zahtevo pristojnega davčnega organa ne daje podatkov, ne predloži poslovnih knjig in evidenc, ki jih je dolžan voditi, ali so knjige in evidence vsebinsko napačne, ali ne da pojasnil v zvezi s predmetom davčnega nadzora ali ovira davčni nadzor, se kaznuje z zaporom od enega do dveh let (Kazenski zakonik, Ur. l. RS, št. 55/2008).. 5. 1 Vrste davčnih zatajitev Poznamo več vrst davčnih zatajitev, ki jih navaja Čokelc (2002: 8): . Glede na storilca davčne zatajitve:. -fizična oseba, -pravna oseba. . Glede na vzrok davčne zatajitve:. -iz malomarnosti, -pravno nedoločno opredeljene davčne obveznosti, -naklepno. . Glede na vrsto davka:. -davek na dodatno vrednost, davek od dohodka pravnih oseb, dohodnina, -prispevki za socialno varnost, -takse, -carine. . Glede na kazensko odgovornost:. -prekršek, -kaznivo dejanje. . Glede na potek:. -faza priprave, -faza poizkusa, -faza izvršitve, -faza dokončanja. . Glede na razkritje: 24.

-sum davčne zatajitve, ki jo je odkril davčni organ, -davčna zatajitev, ki je popolna šele ko jo prepozna sodišče, -davčne zatajitve, ki ostanejo neodkrite.. 5. 2 Vzroki davčnih zatajitev 1. Davčna zatajitev iz malomarnosti nastane, kadar davčni zavezanec ve ali bi moral vedeti, da obstaja davčna obveznost, saj je nedvoumno opredeljena z zakonom oziroma drugače objavljena. Za davčnega zavezanca obstaja informacijska obveza, da pozna davčne predpise. 2. Davčna zatajitev zaradi pravno nedoločno opredeljene davčne obveznosti, izvira iz nedorečenega stališča davčnega organa o davčni obveznosti, ki ni uradno objavljena, zato je davčni zavezanec kljub skrbi ne pozna. Morda pa davčni organ celo še ni sprejel stališča. V takih primerih govori nemška praksa o davčnem zaobljubljanju. 3. Naklepna davčna zatajitev nastane, kadar davčni zavezanec ve ali bi moral vedeti, da davčna obveznost obstaja, in je kljub temu ne poravna. Pri tem obstaja naklep za pridobitev protipravne premoženjske koristi (Čokelc, 2002: 9).. 5. 3 Motivi davčnih zatajitev Obstaja vrsta motivov za davčno zatajitev, tu so našteti le nekateri (Hudsdoerfer, 1996: 20): . nezadovoljstvo z državno porabo sredstev in nezadovoljstvo z davčnim sistemom in davčno pravičnostjo;. . želeje po investicijah, za katere ni denarja;. . doseganje financiranja ali pa doseganje ugodnejših pogojev za obstoječe financiranje;. . preprečiti razkritje negativnega tržnega zaznavanja;. . doseči predvidevanja in pričakovanja lastnikov;. . doseči bonuse, ki so povezani z uspešnim poslovanjem;. . želja po osebni koristi; 25.

. povečanje možnosti porabe do načrtovanega obsega;. . psihološka nagnjenost k hazarderstvu;. . prikaz finančnega poslovanja na podlagi dogovorov;. . visoki poslovni dolgovi,… .. 5. 4 Potek davčnih zatajitev Davčne zatajitve razdelimo v različne faze, ki imajo različne kazenske posledice (Čokelc, 2002: 10): . FAZA PRIPRAVE DAVČNE ZATAJITVE - ta faza še ni kaznivo dejanje. K pripravam na davčno zatajitev lahko uvrstimo naslednja dejanja:. -. izdajanje nepravilnih poslovnih listin,. -. napačno knjiženje poslovnih dogodkov,. -. sestava napačnih računovodskih in davčnih izkazov.. V teh primerih še ne gre za poizkus davčne zatajitve, saj neposrednega dejanja še ni bilo. . FAZA POIZKUSA DAVČNE ZATAJITVE se kaznuje po 22. členu Kazenskega zakonika Republike Slovenije. K poizkusom uvrščamo dejanje, ko je. davčni zavezanec davčnemu organu oddal napačno izpolnjeno davčno. napoved (davčni organ je še ni sprejel). Za tovrstno utajo niso predvidene tako stroge kazni kot za izvršeno davčno zatajitev. . FAZA URESNIČITVE DAVČNE ZATAJITVE zajema njeno izvrševanje in dokončanje. Izvršena davčna zatajitev se kaznuje v skladu z zakonskimi predpisi, vendar se lahko s samoprijavo kaznovanost prepreči, če se storilec prijavi pred davčnim inšpekciranjem. Zaključena zatajitev je dokončno izvršena davčna zatajitev.. 26.

6 DAVČNE ZATAJITVE PRI DAVKU NA DODATNO VREDNOST Davčna uprava Republike Slovenije je v postopkih davčnega inšpekcijskega nadzora v letu 2007 ugotavljala, da v določenih poslovnih dejavnostih prihaja do večjih utaj DDV. Z vstopom Republike Slovenije v EU in odpravo carinskih meja, kjer se je izvajal tudi davčni nadzor nad pretokom blaga iz in v Slovenijo, je v sistemu davčnega nadzora obračunavanja in plačevanja DDV pri prometu blaga znotraj EU prišlo do bistvenih sprememb. Zaradi nenadzorovanega t.j. svobodnega pretoka blaga in storitev znotraj EU in s tem enormne širitve skupnega trga, so se med pozitivnimi učinki pojavili tudi negativni učinki, in sicer v smislu povečanega obsega davčnih zatajitev (Utaje na področju DDV, 2008). Zelo pogost primer davčne zatajitve v praksi in najpogostejša oblika davčnih goljufij v prometu med državami članicami EU je davčni vrtiljak, pri katerem gre za utajo izstopnega davka na dodatno vrednost.. 6. 1 Vrste davčnih zatajitev, povezanih z DDV 1. Sistemske goljufije Trenutno je to najpogostejša oblika goljufije v prometu med državami članicami EU. Tu ga omenjam le na kratko, saj se bom o tem tipu davčne zatajitve razpisala kasneje v drugem sklopu. Gre za vrsto nakupov in prodaj, ki potekajo skozi vsaj dve državi EU in več podjetij, kjer pride do nezakonitega zahtevka za vračilo DDV, ki s strani druge družbe ni plačan. 2. Neupravičeno odbijanje vstopnega DDV novoustanovljenih podjetij V tem primeru se podjetja le registrirajo in izkažejo visoke ustanovitvene stroške. S pomočjo ponarejenih prijetih računov pridejo do vstopnega DDV, nato pa ponavadi sledi likvidacija podjetja. 3. Ponarejanje listin Z davčno zatajitvijo zavezanec preprosto uveljavi DDV na podlagi računov blaga in storitev, ki jih ni prejel.. 27.

4. Delo na črno. Ta vrsta davčne zatajitve je značilna predvsem za gradbeno dejavnost, kjer se davka sploh ne obračuna, saj podjetja ne izstavijo računa, tako da DDV sploh ni zaveden (Jeretina, 2008: 5).. 6. 2 Davčni vrtiljak V davčni vrtiljak je največkrat vpletenih več subjektov znotraj EU. Gre v bistvu za izkoriščanje sistema obdavčitve z DDV v obliki ponavljajočih se nakupov in prodaj, ki so ponavadi fiktivni, med sodelujočimi davčnimi zavezanci, od katerih je vedno eno missing trader podjetje. Gre pravzaprav za fiktivne fakture, ki si jih subjekti izstavljajo, eden izmed njih ne plačuje izstopnega DDV, na koncu pa celo izgine neznano kam. Sporno blago lahko naredi več krogov med subjekti, mogoče je tudi, da ostane ves čas na enem mestu, transakcije pa potekajo samo na papirju. Učinki davčnega vrtiljaka so posledično tudi zniževanje cene in s tem pridobivanje konkurenčne prednosti pred drugimi poštenimi zavezanci (Zoran, 2008). Trenutno je problematika davčnih zatajitev DDV najbolj pereča na področju trgovine z motornimi vozili, kjer je opaziti, da so določena nova vozila pred registracijo v Republiki Sloveniji navidezno dobavljena v drugo državo članico, pri čemer se zavezanec nezakonito izogne plačilu DDV in hkrati nezakonito zahteva vračilo plačanega davka na motorna vozila. V nadaljevanju bom v diplomski nalogi še malo podrobneje omenila problem davčnega vrtiljaka in v drugem sklopu tudi navedla primer davčne zatajitve, povezan s sistemskimi goljufijami.. 6. 2. 1 Davčni vrtiljak z vidika kazenskega prava Čeprav ni mogoče pričakovati, da bi bile opredelitve davčnega vrtiljaka bistveno drugačne ali širše, kakor izhajajo iz splošnih spoznanj v EU, je treba biti pozoren predvsem na aktivna in naklepna ravnanja pri organizaciji in vzdrževanju davčnega vrtiljaka, ki ustrezajo bistvenim zakonskim znakom kaznivega dejanja davčne zatajitve. Pri dokazovanju naklepa kaznivega dejanja davčne zatajitve je potrebno dokazovati z objektivnimi okoliščinami. Kar pomeni, da je potrebno poznati okoliščine poteka davčnega vrtiljaka, saj je dokazovanje kaznivega dejanja davčne zatajitve tedaj najtežje, ko davčni zavezanec že posluje večinoma legalno, v manjšem delu pa je gospodarska ali druga dejavnost videti legalna, čeprav gre v bistvu za simulirane posle. Kar se tiče storilca ali sostorilca kaznivega dejanja davčne zatajitve, je v davčnem vrtiljaku 28.

kazensko odgovoren samo dejanski nosilec posla, ki je deležen premoženjske koristi na podlagi dejanskih in ne navideznih denarnih tokov (Ferlinc, 2008). Izvršitveno dejanje kaznivega dejanja davčne zatajitve je naklepno dajanje lažnih podatkov davčnemu organu o zakonito pridobljenih dohodkih, stroških, predmetih ali drugih okoliščinah, ki vplivajo na ugotovitev obstoja in višine davčne obveznosti. Možna je tudi preslepitev davčnega organa v okviru davčnega nadzora nad obračunavanjem. To pa tudi v zvezi z davčnim vrtiljakom pomeni, da gre za značilne zakonske znake, ki zahtevajo storitvena ravnanja v okviru davčne goljufije. Sama vzpostavitev davčnega vrtiljaka terja aktivno ravnanje morebitnih obdolžencev, pri katerih je kljub obdavčitvam resničnih dobav vsaj ena gospodarska družba vedno missing trader družba ali samostojni podjetnik, ki v verigi dobav omogoča da pride do nezakonitega uveljavljanja odbitka vstopnega DDV ali do nezakonitega zahtevka za vračilo DDV, ki ga missing trader družba ne plača. Praviloma gre torej le za storitvena dejanja po 1. odstavku 249. člena Kazenskega zakonika, ne pa tudi opustitvena po 2. odstavku 249. člena Kazenskega zakonika, ki se kažejo v opustitvi prijave davčno pomembnih dejstev, kadar je prijava obvezna (Ferlinc, 2008).. 6. 2. 2 Splošne značilnosti davčnega vrtiljaka Podjetja, ki opravljajo tovrstne goljufije, imajo kar nekaj skupnih značilnosti: (Utaje na področju DDV, 2008): . Organizirano delovanje in večje število udeležencev. V davčnem vrtiljaku vedno sodeluje več povezanih družb, ki so dobro organizirane, poleg tega pa tudi zelo dobro poznajo delovanje davčnih uprav in način davčnega nadzora. . Razsežnost po celotni Evropi. Gre za davčne zavezance iz Evropske unije, ki izkoriščajo sistem obračuna DDV. . Hitre menjave udeležencev. Razlog za hitro menjavo je predvsem v previdnosti, da ne bi bili odkriti. . Tok blaga ne sledi toku listin in ponovitev transakcij. Blago v večini primerov sploh ne kroži, potujejo le računi. To isto navidezno blago se lahko zavrti neštetokrat, dokler se prevara ne ugotovi. . Neplačilo DDV 29.

Glavni namen te utaje je neplačilo DDV. Missing trader tako obračunanega davka ne prikaže in ne plača. Ko se krog večkrat zavrti, zanj to pomeni velike dobičke, saj je zanj obračunan in neplačan DDV dejansko marža. . Podjetje brez zaposlencev in poslovnih prostorov. Med rizično skupino spadajo tudi podjetja, ki so novoustanovljena in nimajo nobenega zaposlenega ali pa se v zvezi z njimi pojavlja le poštni nabiralnik. . Gotovinska plačila. Ponavadi gre za neobičajne plačilne pogoje, ki zahtevajo predplačilo ali takojšnje plačilo in na količino ne priznavajo popustov.. 6. 2. 3 Udeleženci davčnega vrtiljaka 1. missing trader, le-ta je manjkajoči trgovec v verigi in je podjetje, ki ne izpolni davčne obveznosti. Za taka podjetja je ponavadi znan le poštni predal, sedež dejavnosti pa je ponavadi lažen oziroma neopazen. Direktorja takega podjetja imenujemo »slamnati mož«. Tako podjetje je ponavadi tuje podjetje za katerega davčna administracija nima dostopa do njegovih poslovnih knjig ali katerihkoli listin. V verigi se pojavlja največkrat kot pridobitelj blaga znotraj skupnosti. Lahko pa se pojavlja tudi kot dobavitelj blaga (Brinc, Gorjup, 2007). 2. buffer-vez med missing traderjem , drugim bufferjem ali brokerjem je vez med manjkajočim trgovcem in končnim kupcem v verigi. Ta kupi blago od missing traderja in ga proda brokerju. Buffer izkazuje obveznost oziroma presežek DDV in deluje skladno z veljavno zakonodajo. Njegova naloga je onemogočiti odkritje neposredne povezave v verigi tipa vrtiljak. Praviloma posluje z majhnimi maržami, ni pa nujno, da je ta sploh prisoten v verigi (Brinc, Gorjup, 2007). 3. broker-končna vez je končna vez v verigi tipa vrtiljak, ki kupi blago in le tega dobavi stranki s sedežem znotraj EU in omogoči promet blaga v drugo državo članico ali pa opravi prodajo na domačem trgu (Brinc, Gorjup, 2007). 4. conduit company- osnova vrtiljaka, druga država članica.. 30.

Slika 3: Shema davčnega vrtiljaka. 6. 2. 4 Potek davčnega vrtiljaka Davčni zavezanec A, ki je registriran za DDV v eni izmed držav EU-ja, proda blago drugemu zavezancu B v drugo državo EU-ja. Pri dobavi zavezanca A gre za oprostitev DDV, ker poteka pretok blaga v Skupnosti. B bi moral opraviti samoobdavčitev, vendar tega ne stori, da ne postane sumljiv za davčno upravo. B nato proda blago zavezancu C v isti državi, izstavi račun z DDV-jem in ga tudi dobi plačanega. B nato izstopnega DDV-ja ne plača državi in izgine. Ko opravi dobavo zavezancu C, je B še vedno registriran za DDV in še preden davčna uprava posumi, da gre za davčno utajo, C uveljavlja odbitek vstopnega DDV-ja, ki ga je plačal zavezancu B. C (posrednik) nato proda blago zavezancu v drugo državo EU-ja z oprostitvijo DDV-ja. Kupec je najverjetneje kar zavezanec A. Kroženje se lahko nadaljuje. Davčna utaja je v bistvu kar dvojna: "missing trader" ne plača izstopnega DDV-ja, na drugi strani pa omogoči vračilo vstopnega DDV-ja pri zavezancu C (Zoran, 2008). Problem se pojavi takrat, ko so dobave resnične in ko zavezanec C ne ve, da je vpleten v davčno utajo, dobi inšpekcijski pregled davčne uprave, katerega rezultat je nepriznavanje vstopnega DDV-ja, ki ga država ni prejela od zavezanca B. Država trdi, da bi zavezanec moral vedeti (objektivne okoliščine) za utajo, in ga šteje kot del nje, ker bi se moral pred transakcijo pozanimati, s kom posluje. S takšnim ravnanjem država. 31.

preloži svoje obveznosti, s tem ko ni odkrila »missing traderja«, na poštene zavezance (Zoran, 2008).. 6. 3 Missing trader Je ključni člen v verigi utaje DDV, kajti brez njega tovrstna utaja ni možna, pri tem pa je ključnega pomena to, da "missing trader" podjetje samo, brez drugih udeležencev, utaje DDV ne more izvesti. Gre za navidezne družbe, ki so si z lažno izjavo, da bodo začele opravljati gospodarsko aktivnost, zaradi česar se morajo registrirati za DDV, s čimer so preslepile davčni organ, pridobile veljavno identifikacijsko številko za namene DDV, ki jo potem zlorabijo za namene davčne utaje. Tovrstne "družbe" ponavadi vodijo t.i. "slamnati" direktorji, (osebe, ki so vodene s strani drugih oseb in dejansko same ne opravljajo funkcije zakonitega zastopnika družbe in ne sklepajo poslov po svoji volji), ki po navodilu nekoga drugega izdajajo račune, na podlagi katerih prejemniki teh računov uveljavljajo odbitek vstopnega DDV. V praksi "missing trader" družba pomeni samo davčno številko, brez premičnega oziroma nepremičnega premoženja, z odprtim transakcijskim računom, na katerega prejemniki računov nakazujejo denarna sredstva, ki se potem z računa dvigujejo z gotovinskimi dvigi, pri čemer se navedena gotovina ne uporabi za poslovanje družbe ampak druge (neznane) namene. Zato gre v teh primerih vedno za organizirano davčno utajo, kjer sodeluje eno ali več poslujočih podjetij, pri čemer pa so lahko določena podjetja v davčno utajo vključena tudi nevede. Gre za to, da se podjetja obnašajo tržno in vstopajo v določene posle, ki so na prvi pogled dobičkonosni, pri tem pa ne preverijo vseh okoliščin posla in prezrejo očitne indikatorje, ki kažejo na to, da gre za "sumljive" oziroma ekonomsko nelogične posle (Utaje na področju DDV, 2008).. Sledeče je zelo pomembno z vidika odgovornosti za plačilo neplačanih dajatev v verigi dobav blaga oziroma storitev, ki so del goljufije, kajti pod določenimi pogoji lahko davčna uprava naloži plačilo neplačanega DDV ostalim udeležencem v goljufiji DDV (Utaje na področju DDV, 2008).. 6. 3. 1 Značilnosti missing trader podjetja Značilni so sledeči pokazatelji oziroma indikatorji (DURS, 2009): 32.

. tipično "papirna" družba (obstaja samo na papirju);. . praviloma nastane iz "speče" družbe, ki si pridobi identifikacijsko številko za namene DDV - v večini primerov je to t.i. novo registrirani zavezanec za DDV;. . v določenih primerih družba formalno sploh ne obstaja, ampak se za namene utaje, zlorabi identifikacijska številka za namene DDV drugega davčnega zavezanca;. . resnični lastnik (ustanovitelj) družbe oziroma zakoniti zastopnik je skrit za t.i. "slamnatim" lastnikom oziroma direktorjem;. . zakoniti zastopnik družbe je tujec;. . sedež družbe na stanovanjskem naslovu (stanovanjski blok, hiša);. . nima primernih poslovnih prostorov oziroma skladišč za svojo dejavnost (manipuliranje blaga);. . na prijavljenem sedežu poslovanja ne obstaja nobena označba družbe oziroma se ne izvaja nobena aktivnost;. . praviloma se pojavljajo v večjih urbanih središčih (mestih), kjer je manjša možnost odkritja goljufije;. . deluje na področju t.i. tveganih dejavnosti oziroma izvaja vse možne oziroma želene »dejavnosti«;. . ne oglašuje svoje dejavnosti – ni znan širši javnosti (ni podatkov na internetu, časopisih, telefonskih imenikih ….) in nima nobenih referenc na določenem področju delovanja (npr. gradbeništvo);. . nima zaposlenih delavcev;. . zakoniti zastopnik je ponavadi mlajša oseba od 20 do 28 let in tudi nima nobenih profesionalnih znanj oziroma izkušenj s produkti, ki jih kupuje in prodaja;. . osebe, ki sklepajo posle s strani »missing trader« podjetja, se predstavljajo samo z imenom (včasih tudi lažnim);. . hiter in močan porast prometa v zelo kratkem času v začetku poslovanja (nenormalni poslovni cikel podjetja);. . življenjska doba družbe je kratka, in sicer od 3 do 6 mesecev (registracija za DDV);. . nenadna sprememba dejavnosti podjetja, lastnikov oziroma direktorjev družbe;. . velike vrednosti na izdanih računih (primer pri fiktivnih računih);. . veliki in hitri transferji denarja na obstoječih transakcijskih računih; 33.

. poslovanje z gotovino – gotovinsko plačevanje in dvigovanje visokih zneskov gotovine s transakcijskih računov;. . obstaja samo mobilna številka telefona (ni stacionarne telefonske številke), ki po določenem času ni več dosegljiva (ne obstaja več);. . sumljivo nizka vrednost blaga, za katerega je znana tržna cena in ga je mogoče prodati na trgu po tržni ceni (primer: motorna vozila);. . glavnino blaga nabavlja oziroma pridobiva iz drugih držav članic oziroma je blago neznanega izvora (primer: motorna vozila, odpadne surovine, naftni derivati);. . nenavadna metoda naročanja in fakturiranja blaga (primer: gradbeništvo);. . plačevanje tretji stranki;. . račun, plačilo in prevoz blaga se ne ujemajo;. . ne vodi poslovnih knjig in davčnih evidenc;. . ne predlaga obračunov DDV in ga tudi ne plačuje.. 6. 5 Dejavnosti, ki so prizadete z davčnimi zatajitvami Z zbiranjem in analiziranjem podatkov o davčnem inšpekcijskem nadzoru ter na podlagi informacij s terena davčna uprava ugotavlja, da so dejavnosti, ki so v Sloveniji najbolj prizadete s sistemskimi davčnimi utajami, sledeče (DURS, 2009): . promet z nafto in naftnimi derivati;. . prodaja motornih vozil (rabljenih in novih);. . promet z odpadnimi surovinami (železo in barvne kovine);. . dejavnost gradbeništva in prometa z nepremičninami;. . promet s tekstilom.. Poleg že navedenih pa so v drugih članicah EU nevarne za nastanek tovrstnih davčnih zatajitev še: . trgovina z mobilnimi telefoni;. . trgovina s telefonskimi karticami;. . trgovina z računalniškimi komponentami (CPU);. . trgovina z lesom;. . trgovina z alkoholom in tobačnimi izdelki. 34.

Na splošno so tvegane dejavnosti z vidika nastanka zatajitve DDV ja vse dejavnosti, ki so delovno intenzivne panoge, kjer je potreba po »ceneni« delovni sili, večja potreba po prosti gotovini za izplačilo neobdavčenih prejemkov za opravljeno delo na črno (DURS, 2009).. 6. 6 Ukrepi davčne uprave proti davčnim zatajitvam Tovrstne davčne zatajitve niso samo značilnost Republike Slovenije, saj se s podobnimi pojavi soočajo vse države, ki poznajo sistem DDV. Pri nas se s tem problemom ukvarja davčna uprava Republike Slovenije, ki je izvedla že vrsto ukrepov, tudi tistih, ki jih priporoča Evropska komisija, ne samo za odkrivanje missing trader družb, temveč predvsem za odkrivanje tistih posameznikov, ki nastopajo v vlogi organizatorja tovrstnih davčnih zatajitev. Davčna uprava ugotavlja, da se zlorabe na področju DDV nadaljujejo z vse bolj drznimi in obsežnimi goljufijami, zato je učinkovito sodelovanje med vsemi pristojnimi organi odkrivanja in pregona ključnega pomena. Ukrepe, ki jih davčna uprava izvaja v boju zoper goljufije DDV, lahko v grobem razdelimo na preventivne, ki preprečujejo nastanek oziroma nadaljevanje davčne zatajitve, in na ukrepe, s katerimi poskušamo povrniti neplačan DDV iz davčnih zatajitev ter sankcionirati kršitelje. Posebni del ukrepov pa je priprava predlogov za spremembo zakonodaje, s katerimi bi na sistemski ravni na določenem področju preprečili oziroma zmanjšali nastanek davčnih zatajitev.. 6. 6. 1 Ukrepi, ki se izvajajo zoper davčne zatajitve. Davčna uprava izvaja tako preventivne ukrepe, ki preprečujejo nastanek davčne utaje, kot kazenske ukrepe, s katerimi želijo pridobiti nazaj neplačani DDV in sankcionirati kršitelje (Utaje na področju DDV, 2008). . Sprememba davčne zakonodaje do konca leta 2006 je sistem obdavčitve za DDV urejala 6. direktiva, ki je predstavljala omejitev za uvajanje ukrepov, ki bi zmanjševali oziroma preprečevali sistemske davčne zatajitve. S sprejetjem nove direktive št. 112/2006, ki je v začetku leta 2006 nadomestila staro direktivo, pa. 35.