Geografski vidiki jedrske nesreče Fukušima

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO. JERNEJ FRECE. Geografski vidiki jedrske nesreče Fukušima Zaključna seminarska naloga. Ljubljana, 2013.

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO. JERNEJ FRECE. Geografski vidiki jedrske nesreče Fukušima Zaključna seminarska naloga. Mentor: doc. dr. Katja Vintar Mally. Ljubljana, 2013. Univerzitetni študijski program prve stopnje: GEOGRAFIJA.

Zahvala Zahvaljujem se svoji mentorici, doc. dr. Katji Vintar Mally za vso pomoč pri izdelavi zaključne seminarske naloge ter motivacijo med pisanjem in svoji družini ter prijateljem za moralno podporo v času študija..

Izvleček Geografski vidiki jedrske nesreče Fukušima Japonska je po 2. svetovni vojni doživela izjemen gospodarski razcvet, t.i. 'Japonski gospodarski čudež'. Vlagala je v razvoj visoke tehnologije, razvila raznoliko industrijo, ustvarila marljivo delovno silo in se povzpela ob bok tedaj gospodarsko najrazvitejšim svetovnim državam. Ob tem je potrebovala zadostne količine električne energije, ki pa jo je bilo zaradi pomanjkanja domačih naravnih virov težko zagotoviti. Tako je v drugi polovici 20. stoletja zgradila precej jedrskih elektrarn, ki so proizvajale približno tretjino električne energije. Maja 2011 pa sta državo prizadela potres in cunami, ki sta botrovala jedrski nesreči v JE Fukušima Daiči v SV delu otoka Honšu. Namen zaključne seminarske naloge je bil izpostaviti ključne geografske vidike jedrske nesreče. Le-ti se tičejo splošnega geografskega opisa območja prefekture Fukušima, v kateri se je nesreča zgodila, opisa japonske energetike, specifičnih dejstev o sami nesreči in vrednotenja posledic nesreče. Ob jedrski nesreči, ki je za černobilsko druga najhujša jedrska nesreča v človeški zgodovini, je v okolje ušlo precej radioaktivnega sevanja, ki ima posledice na regionalni, državni kot tudi globalni ravni na večih segmentih; zdravju ljudi, kakovosti tal, miselnosti ljudi itd. Posledice jedrske nesreče in njihova prava razsežnost bodo vidne šele v prihodnosti. Ključne besede: Japonska, prefektura Fukušima, jedrska nesreča. Abstract Geographical aspects of the Fukushima nuclear disaster Japan's economy was growing very fast after the second world war. They were focusing on the development of the high technology industry, they established a wide variety of different industry, they created diligent workforce and with all that Japan soon became competitive to other highly developed countries in terms of economy of that time. While this fast growing economy was in motion, Japan needed more and more electricity. But the problem was that Japan had almost none of natural resources. Because of that they built a lot of nuclear power plants which were producing about the third of required electricity. On May 2011, a strong earthquake shook Japan and what followed was a tsunami. That was the main reason for the nuclear accident in the nuclear power plant Fukushima Daiichi in the northeastern part of Honshu island. The main aim of this final assignment was to introduce the geographical aspects of the Fukushima nuclear disaster. The assignment consists of general geographical description of the Fukushima Prefecture, the description of Japan's energetics, the specific facts about the nuclear disaster, as well as the evaluation of the accident consequences. During the accident, which was after the Chernobyl disaster the second worst nuclear disaster in human history, a lot of radiation was emitted into the environment. These emissions result in the consequences on the regional, the country and also on the global scale in more segments: people's health, the quality of soil, people's attitude towards nuclear power etc. The real consequences of the disaster and their extent remain to be visible in the future. Key words: Japan, Fukushima prefecture, nuclear accident. 1.

KAZALO 1. UVOD ..................................................................................................................................... 3 2. GEOGRAFSKA OPREDELITEV PREFEKTURE FUKUŠIMA .............................................. 5 2.1. Družbenogeografske značilnosti .......................................................................................... 5 2.2. Fizičnogeografske značilnosti .............................................................................................. 6 3. VLOGA FUKUŠIME V ENERGETIKI JAPONSKE ................................................................ 9 3.1. Energetika pred letom 2011 ............................................................................................... 10 3.2. Energetika po letu 2011...................................................................................................... 11 3.3. Varnost jedrskih objektov na Japonskem ........................................................................... 13 4. ZNAČILNOSTI JEDRSKE ELEKTRARNE FUKUŠIMA DAIČI ......................................... 15 5. VPLIV NARAVNOGEOGRAFSKIH DEJAVNIKOV NA ..................................................... 18 JEDRSKO NESREČO FUKUŠIMA DAIČI ................................................................................ 18 5.1. Potres 11. 3. 2011 ............................................................................................................... 18 5.2. Cunami ............................................................................................................................... 19 5.3. Neposredni vplivi potresa in cunamija na JE Fukušima Daiči in ostale JE v okolici ........ 20 6. ČLOVEŠKI DEJAVNIK V JEDRSKI NESREČI FUKUŠIMA - DAIČI ............................... 22 7. ČASOVNA REKONSTRUCIJA POTEKA JEDRSKE NESREČE FUKUŠIMA DAIČI ...... 23 8. POSLEDICE JEDRSKE NESREČE FUKUŠIMA DAIČI ...................................................... 27 9. ZAKLJUČEK ............................................................................................................................ 34 10. SUMMARY ............................................................................................................................ 37 11. VIRI IN LITERATURA ......................................................................................................... 38 12. SEZNAM PRILOG ................................................................................................................. 42 12. 1. Seznam preglednic .......................................................................................................... 42 12.2. Seznam slik ...................................................................................................................... 42. 2.

1. UVOD Zametki proizvodnje električne energije s pomočjo razpada uranovih jeder segajo že v 50. leta 20. stoletja. Države, ki so v tedanjem času geopolitično obvladovale svet, ZDA, Rusija, Francija, Nemčija, Velika Britanija, so zgradile prve jedrske reaktorje, ki so kmalu začeli s proizvodnjo električne energije. Precej kratek čas po tem so jim sledile še ostale države. Tudi Japonska je v kombinaciji z lastnim gospodarskim čudežem sledila tovrstnim trendom. Država sama ima precej skope naravne vire, zalog fosilnih goriv skorajda nima, torej se je kmalu poskušala izogniti preveliki odvisnosti od uvoza energijskih virov in začela graditi jedrske elektrarne. Jedrska energija je na začetku veljala za najbolj okolju prijazen in hkrati poceni vir za pridobivanje večjih količin električne energije, ki so jo države v obdobju intenzivne industrializacije nujno potrebovale za dohajanje ostalih držav v hitrem razvoju v drugi polovici 20. stoletja. Francozi so dali zgled ostalim državam in zgradili velike nuklearke v dolini vodnate reke Rone, ob Atlantskem oceanu in drugod. Tudi v Nemčiji in v Veliki Britaniji so nove nuklearke rasle kot gobe po dežju. Trend pa ni bil prisoten le v Evropi, obilico nukleark so začeli graditi tudi v ZDA in v sosednji Kanadi, hkrati pa so nove nuklearke zgradili tudi v Rusiji, zlasti v njenem evropskem delu ob vodnatih rekah v Vzhodnoevropskem nižavju, ki so dajale dovolj vode za hlajenje močnih jedrskih reaktorjev. Zgodila se je ti. jedrska renesansa. Kmalu po začetnem navdušenju nad jedrsko energijo pa so se pojavile prve težave, ki so dale slutiti, da jedrska energija ni varna do te mere, kakor je obveljalo na začetku. Zgodila se je jedrska nesreča na otoku Three Mile Island v ZDA leta 1979, ki ni imela vidnejših vplivov na okolje in zdravje ljudi v okolici. Potem pa se je 26. aprila 1986 v severni Ukrajini v tedanji Sovjetski zvezi blizu kraja Černobil zgodila najhujša jedrska nesreča v človeški zgodovini. Posledice so bile katastrofalne; v okolje je nenadzorovano ušlo ogromno radioaktivnega sevanja, ki so ga zaznavali detektorji še celo v precej oddaljenih švedskih jedrskih elektrarnah. Sevanje se je z zračnimi gmotami razširilo nad celotno Evropo in tudi po ostali Zemlji. Najhujše posledice so seveda utrpeli prebivalci, ki so bili nesreči najbližje. Pojavile so se smrtne žrtve sevanja in pa še mnogo bolj nevaren tihi ubijalec v obliki daljnosežnih posledic sevanja v času. Poleg tega, da je pokrajina v okolici černobilske elektrarne neprimerna za poselitev, so porasla rakava obolenja v bližnji in daljni okolici elektrarne. Pojavile so se tudi genske napake pri novorojenčkih. Resnične razsežnosti jedrske nesreče Černobil se kažejo šele dandanes, celih 27 let po nesreči in se bodo kazale tudi še v prihodnje. Nekatere države so se po černobilski nesreči odločile za zaprtje jedrskih elektrarn in ustavitev gradnje novih nukleark; ena od takih držav je bila Italija, ki je nuklearke v Padski nižini ustavila in od takrat dalje proizvajala električno energijo še v večji meri iz fosilnih goriv. Tudi Avstrija je zaprla sveže zgrajeno jedrsko elektrarno v Zwentendorfu. Ostale države, kot npr. Francija, Nemčija, Velika Britanija, Japonska itd. , pa so s svojim jedrskim programom nadaljevale. Od černobilske nesreče je nato preteklo kar nekaj časa, zgodilo se je nekaj nepravilnosti v nuklearkah, delujočih po svetu, vendar pa temu svetovna javnost ni namenjala večje pozornosti, saj nobena od nesreč ni imela resnejšega vpliva na okolje.. 3.

Marca 2011 pa je prišlo do nove resne jedrske nesreče in to v državi, ki je veljala za eno vodilnih tehnoloških velesil – Japonski. Kombinacija potresa in kmalu zatem cunamija je povzročila prekinjeno dobavo električne energije elektrarni Fukušima Daiči v prefekturi Fukušima na severovzhodu otoka Honšu. Elektrarna bi elektriko nujno potrebovala za pomoč pri hlajenju razbeljenih reaktorskih sredic. Sosledje specifičnih dogodkov, opisanih v sedmem poglavju, je povzročilo resno jedrsko nesrečo. V okolje so ušle večje količine radioaktivnega sevanja, v vodo, prst in atmosfero. Zgodila se je druga najhujša jedrska nesreča v človeški zgodovini. Namen zaključne seminarske naloge je izpostaviti geografske vidike nesreče, ki se je zgodila v jedrski elektrarni Fukušima na Japonskem leta 2011. Zaključna seminarska naloga je v prvem delu zasnovana predvsem regionalnogeografsko in se osredotoča na fizičnogeografski in družbenogeografski opis območja, kjer se je nesreča zgodila, vendar s poudarkom na energetiki območja. V drugem delu pa se naloga osredotoči na specifična dejstva o sami jedrski nesreči, dejavnikih in geografskih posledicah nesreče. Namen dela bo dosežen preko naslednjih ciljev: - opredeliti splošne geografske značilnosti prefekture Fukušima, - predstaviti značilnosti japonske energetike, - predstaviti značilnosti jedrske elektrarne Fukušima Daiči, - pojasniti in ovrednotiti vpliv naravnogeografskih dejavnikov na jedrsko nesrečo, - pojasniti in ovrednotiti vpliv človeških faktorjev na jedrsko nesrečo, - rekonstruirati časovni potek jedrske nesreče in zaporedja pomembnejših dogodkov med samo nesrečo, - z geografskega vidika predstaviti in ovrednotiti posledice jedrske nesreče na regionalni, državni in globalni ravni. Postavljeni sta bili dve glavni hipotezi: 1. Zaradi odklonilnega odnosa prebivalstva je Japonska po jedrski nesreči Fukušima zmanjšala delež proizvedene električne energije iz jedrskih elektrarn. 2. Izpusti radioaktivnih snovi v okolje v času jedrske nesreče niso bili kratkotrajni, temveč dolgotrajnejši, zato so posledice jedrske nesreče Fukušima vidne tako na regionalni, državni kot tudi na globalni ravni. Za doseganje namena zaključne seminarske naloge bo v prvem delu naloge uporabljen regionalnogeografski metodološki pristop, kjer bodo na podlagi analize ustreznih virov in literature predstavljene geografske značilnosti proučevanega območja in japonske energetike. V drugem delu naloge bo poudarek na bolj specifičnih dejstvih o sami nesreči. Literaturo bom poiskal na spletu in jo tudi kritično ovrednotil. Ker zaradi same narave moje teme ne morem izvesti terenskega dela, bom hipoteze potrdil ali ovrgel s pomočjo strokovno zanesljive literature o nesreči. Tako bo značaj mojega raziskovanja tematike predvsem kabinetni, hkrati pa bom poskušal nalogo popestriti še z nekaterim slikovnim gradivom in kartografskimi prikazi ter modeli. V nalogi bo uporabljen induktivni raziskovalni pristop z naslednjimi postopki: indukcija, analiza, sinteza in dedukcija. Ena najtežavnejših nalog bo verjetno kritično vrednotenje literature, saj najdemo o tej tematiki na spletu ogromno člankov in drugih virov, od katerih pa jih veliko vsebuje netočna dejstva povezana s prepričevalnimi, propagandnimi, finančnimi in še marsikaterimi motivi.. 4.

2. GEOGRAFSKA OPREDELITEV PREFEKTURE FUKUŠIMA 2.1. Družbenogeografske značilnosti Prefektura Fukušima leži na Japonskem na severovzhodnem delu otoka Honšu, ki je največji izmed otokov, ki sestavljajo Japonsko (Briney, 2011). Natančneje je prefektura locirana v regiji Tohoku in se razteza od obale Tihega oceana v gorato notranjost otoka (Fukushima Travel Guide, 2012). Je tretja največja od 47 prefektur, ki sestavljajo Japonsko, njena površina meri 13.782 km2 (Briney, 2011). Slika 1: Regije in prefekture Japonske. Vir podatkov: Wasatch Economics …, 2011.. Po podatkih iz julija 2012 je imela prefektura Fukušima 1.965.376 prebivalcev. 955.584 oz. 49 % je bilo od tega moških, 1.009.792 oz. 51 % pa je bilo žensk. Gostota poselitve v prefekturi znaša 143 prebivalcev na km2, kar uvršča prefekturo med manj gosto poseljene dele Japonske (The East Asia …, 2013). 76 % prebivalcev živi na urbanih območjih. Japonci sestavljajo 99,5 % prebivalstva, pripadnikov drugih narodnosti je le okoli 11.000 (Fukushima Prefecture, 2013). 5.

Stopnja brezposelnosti v prefekturi Fukušima po najnovejših podatkih znaša 5,5 %; slednji podatek uvršča prefekturo med tiste z najvišjo stopnjo brezposelnosti na Japonskem. Prefektura Fukušima je po deležu mladega prebivalstva na 9. mestu med japonskimi prefekturami; 14 otrok starih do 15 let na 100 prebivalcev, kar je precej visok delež mladih v primerjavi z ostalimi deli Japonske. V prefekturi je 18.200 študentov. 2 % gospodinjstev v prefekturi je socialno ogroženih (Statistics Japan …, 2013). Fukušima je ena od japonskih prefektur, ki imajo visoko stopnjo odločanja, saj so najvišje administrativne enote pod zvezno vlado. Razdeljena je na 13 ti. distriktov, sestavlja pa jo 61 občin (Briney, 2011). V 4. stoletju so ozemlje današnje prefekture Fukušima vključili pod prvo japonsko vlado, ti. Yamato Court. V 5. stoletju je nato prefektura postala del province Mutsu, ki je poleg Fukušime zajemala še današnje prefekture Miyagi, Iwate in Aomori. Po 6. stoletju se je na Japonskem izrazito razširil budizem in Fukušima je do 12. stoletja postala eden od centrov budistične kulture severovzhodne Japonske. Od 12. do 19. stoletja je bila Japonska vključena v različne vojaške klane, najmočnejši med njimi se je imenoval Tokugawa Shogunate. 1871 po razpadu vojaških klanov je postala Fukušima prefektura. Od takrat dalje se prefektura intenzivno razvija in je postala eden vodilnih centrov v proizvodnji električne energije na Japonskem zlasti zaradi velikega hidropotenciala rek in v drugi polovici 20. stoletja zaradi intenzivnega razvoja jedrske energije (Briney, 2011). Gospodarstvo prefekture je pretežno kmetijsko usmerjeno. Proizvajajo predvsem riž in pa tržne poljščine, kot so tobak, svila, sadje, žitarice in zelenjava odporna na nižje temperature. Pomembna sta tudi gozdarstvo in ribištvo, slednje zlasti v nekaterih obalnih mestih. Industrija je zgoščena le v nekaterih mestih, kot so Fukušima, Iwaki in Koriyama. Glavni industrijski panogi sta tekstilna industrija in industrija visoke tehnologije. Nekdaj je bilo pomembno pridobivanje premoga v premogovniku Joban, ki pa so ga konec 20. stoletja zaprli (Encyclopaedia Britannica, 2013). S številnimi gozdovi, jezeri in rekami, je prefektura Fukušima ena od najbolj obiskanih turističnih regij Japonske (Briney, 2011). BDP na prebivalca v prefekturi Fukušima je podoben japonskemu povprečju in znaša 34.730 USD na prebivalca (Population …, 2013). 15,4 % prispevajo k BDP-ju informacijske dejavnosti, 9,5 % elektronska industrija, 9,5 % kemična industrija, 8,9 % proizvodnja naprav, 7,5 % promet, ostanek pa preostale dejavnosti (Tohoku electric power …, 2013). Delež delovno aktivnega prebivalstva v prefekturi znaša 51,7 %. Povprečni dohodek na prebivalca v prefekturi znaša 2.851 USD mesečno (Tohoku electric power …, 2013).. 2.2. Fizičnogeografske značilnosti Prefektura je razdeljena na tri manjše regije. Regija Aizu zavzema severni del, regija Nakadori osrednji del in regija Hamadori skrajni vzhodni del prefekture. Osrednje mesto se imenuje Fukušima in leži v regiji Nakadori (Briney, 2011).. 6.

Slika 2: Prefektura Fukušima. Vir: Google zemljevidi, 2013. Površje prefekture Fukušima je precej razgibano. Regija Hamadori ob obali ima precej uravnano priobalno površje. Regija Nakadori ima kotlinski značaj in je glavno kmetijsko območje prefekture. Zahodni del prefekture pa je precej gorat s številnimi jezeri in velikim deležem gozdov (Briney, 2011).. 7.

Prefektura Fukušima ima bogate in kakovostne vodne vire. Reke v prefekturi izvirajo v gorati notranjosti otoka Honšu in tečejo proti Tihemu oceanu. Največje med njimi so Abukuma, Agano in Kuji. Prisotna so tudi številna jezera, ki privabljajo turiste; najbolj znani sta jezeri Inawashiro in Nanko (Fukushima Prefecture, 2013). Klimatske razmere v prefekturi se razlikujejo po območjih in so odvisne od reliefnih razmer, predvsem nadmorske višine. Notranji, gorati del prefekture ima vlažno celinsko podnebje z dolgimi in hladnimi zimami. Obalni predeli in osrednji del prefekture s kotlinskim značajem imajo vlažno subtropsko podnebje, pri čemer ima osrednji del prefekture večje temperaturne amplitude čez leto kot pa obalni predeli (Fukushima Prefecture, 2013). Povprečna letna temperatura v prefekturi se giblje med 12 in 14 ˚C (Briney, 2011). Prefektura Fukušima ima izjemno pestro pedološko sestavo. V obalnih predelih se menjavajo zaplate regolosov, litosolov, andosolov, glejsolov, podzolov, šotnih in pa peščenih prsti. V notranjosti prefekture pa prevladujejo andosoli, vmes pa so pasovi regosolov, litosolov in glejsolov (The soil maps of Asia, 2011). V obalnih predelih prefekture Fukušima prevladuje poljedelstvo s pridelavo riža, zato so tam razširjena riževa polja. V obalnem zaledju prevladujejo borovi gozdovi z rododendronom, v notranjosti prefekture pa hrastovi in kostanjevi gozdovi, ki so po deležu poraščenih površin prevladujoče rastlinstvo v prefekturi (The soil maps of Asia, 2011). Prefektura Fukušima ima zapleteno geološko zgradbo (Slika 2). Na njenem območju se stikajo trije različni geološki pasovi: Hitach-Takanuki, Matsugataira–Motai in Gosaisho. Prva dva pasova sestavljajo kamnine predpermske starosti (magmatske v coni podrivanja, metamorfne, pasovi sedimentnih kamnin), tretji pas pa kamnine jursko-kredne starosti (sedimentne, delno metamorfne kamnine) (The Complex …, 2011).. 8.

Slika 3: Geološka in geotektonska karta osrednjega dela Japonske. Vir podatkov: Landforms …, 2013.. 3. VLOGA FUKUŠIME V ENERGETIKI JAPONSKE Japonska je ena največjih porabnic električne energije na svetu. Leta 2008 je povprečna poraba električne energije na prebivalca na Japonskem znašala 8507 kWh, kar je primerljivo s 115 % povprečne porabe v EU15, ki znaša 7409 kWh na prebivalca, vendar je še vedno manj od porabe električne energije v ZDA (Energy in Japan …, 2013). Država je revna z zalogami energijskih virov in uvaža ogromne količine nafte, zemeljskega plina in uranove rude. Leta 2010 je bila Japonska prva po uvozu premoga in zemeljskega plina na svetu (Energy in Japan …, 2013). Japonski gospodarski čudež je po drugi svetovni vojni vsakih pet let podvojil porabo električne energije v državi. Japonska elektrika je bila relativno poceni, vendar pa je po potresu, cunamiju in jedrski nesreči Fukušima cena elektrike v državi opazno narasla (Energy in Japan …, 2013).. 9.

Za razliko od večine ostalih visoko industrializiranih svetovnih držav Japonska nima enotne nacionalne mreže daljnovodov za prenos električne energije, temveč ločeni vzhodno in zahodno mrežo prenosa energije. Mreži delujeta na različnih frekvencah; vzhodna mreža na frekvenci 50 Hz in zahodna mreža na frekvenci 60 Hz. Mreži sta med seboj povezani s tremi postajami, ki usklajujejo zgoraj omenjeni frekvenci, vendar pa ima vsaka od treh postaj kapaciteto le 1 GW. Ob potresu in cunamiju leta 2011 se je naenkrat izključilo 11 jedrskih reaktorjev z izpadom 9,7 GW energije. Problem je nastal, ker vse tri postaje skupaj s svojimi kapacitetami niso bile sposobne prenesti dovolj električne energije iz japonske zahodne v japonsko vzhodno mrežo, ki je energijo nujno potrebovala (Energy in Japan …, 2013). Japonska je po potresu, cunamiju in jedrski nesreči Fukušima izgubila precej kapacitet za proizvodnjo električne energije, zaprla jedrske elektrarne in tako se je struktura energetike v državi spremenila. Zato je smiseln ločen opis japonske energetike v času pred jedrsko nesrečo Fukušima in v času po nesreči, saj so iz obeh opisov dobro razvidne posledice jedrske nesreče tudi na področju japonske energetike.. 3.1. Energetika pred letom 2011 Spodaj nanizani podatki se nanašajo na stanje japonske energetike pred jedrsko nesrečo Fukušima. Čeprav trenutno niso več veljavni, smo jih vključili v samo nalogo zaradi bolj nazorne predstavitve vpliva nesreče na spremembe energetske strukture države in z namenom preverjanja veljavnosti prve delovne hipoteze. Japonska je ena od držav, ki imajo zelo skromne zaloge rudnega bogastva in fosilnih energijskih virov. Premog kopljejo le na Hokaidu (Kushiro, Ishikari) in na Kjušuju (Miike), vendar so količine izkopanega premoga precej majhne. V ravnini okrog Niigate pa pridobivajo nekaj nafte in zemeljskega plina. Vsekakor pa veliko večino energijskih virov uvažajo (Natek, Natek, 2000). Leta 2009 je Japonska proizvedla 1.047.919 GWh (gigavatnih ur) električne energije. V TE na premog in šoto so proizvedli 27 % elektrike, v TE na nafto in zemeljski plin 36 % elektrike, v TE na biogoriva in odpadke 2 % elektrike, v JE so proizvedli 27 % elektrike, v HE 7 % elektrike ter v geotermalnih, sončnih in pa vetrnih elektrarnah preostali 1 % elektrike. Torej: Japonska je pridobivala 65 % elektrike iz TE, 27 % elektrike iz JE in 8 % elektrike iz HE in ostalih obnovljivih virov energije (Electricity/Heat…, 2013). Japonska proizvodnja elektrike je bila že pred jedrsko nesrečo Fukušima netrajnostno naravnana; prevlada TE v proizvodnji elektrike z uvozom tujih energijskih virov, okoljska škoda in hkrati prispevek h globalnemu segrevanju. Največja TE na premog je TE Hekinan s 4100 MW instalirane moči, največja TE na nafto TE Kashima s 4400 MW instalirane moči, največja TE na zemeljski plin pa TE Kawagoe s 4802 MW instalirane moči (List of power …, 2013). Po jedrski nesreči Fukušima pa se je delež proizvodnje elektrike iz fosilnih goriv še povečal. Električno energijo iz jedrskih elektrarn je pred nesrečo Fukušima Japonska pridobivala iz 16 JE s skupno 50 jedrskimi reaktorji in instalirano močjo 44.396 MW. Japonske nuklearke so po velikosti precejšnje, primerljive z nekaterimi večjimi francoskimi. Japonci imajo tudi največjo JE na svetu; Kashiwazaki – Kariwa z 8212 MW instalirane moči (List of power …, 2013).. 10.

Slika 4: Struktura proizvodnje električne energije na Japonskem pred jedrsko nesrečo Fukušima. obnovljivi viri energije 8% JE 27%. TE 65%. Vir: Electricity/Heat …, 2013.. 3.2. Energetika po letu 2011 Bistvena razlika med japonsko energetiko pred in po potresu, cunamiju in jedrski nesreči je, da je pred temi dogodki (konkreten podatek iz leta 2009) jedrska energija pokrivala 27 % potreb po električni energiji, po njih pa so zaradi varnosti in odpora prebivalcev zaprli vse delujoče jedrske elektrarne. 5. maja 2012 so ugasnili zadnji jedrski reaktor in po letu 1970 Japonska prvič ni proizvajala jedrske energije (Energy in Japan …, 2013). Julija 2012 so ponovno zagnali reaktorja št. 3 in 4 v jedrski elektrarni Ohi. Zanimivo je, da po najnovejših podatkih iz januarja 2013 večina krajev, ki so v bližini jedrskih elektrarn, ne nasprotuje več toliko ponovnemu zagonu jedrskih reaktorjev (Energy in Japan …, 2013). Vendar pa pogovori v tej smeri še potekajo. Jedrska reaktorja v elektrarni Ohi so zagnali bolj po sili razmer, kajti v nasprotnem primeru bi se lahko soočili z izpadi elektrike (Nuclear power in Japan …, 2013). Dejstvo, da oskrba z elektriko na Japonskem kljub izključitvi četrtine proizvodnih kapacitet (tj. jedrskih elektrarn) funkcionira, je povezano z znižanjem porabe električne energije po državi zaradi posledic cunamija in potresa (npr. zmanjšanje industrijske proizvodnje) in pa s ponovnim zagonom starejših termoelektrarn, ki pred tem niso bile več v uporabi (One year after Fukushima …, 2012). Japonska trenutno deluje na zgornji meji proizvodnih kapacitet za normalno oskrbo z električno energijo. Naslednja naravna katastrofa bi povzročila usodne posledice za japonsko energetiko (One year after Fukushima …, 2012). Jedrska katastrofa v Fukušimi je povzročila korenite spremembe v načrtovanju energetske politike na Japonskem. Pred nesrečo je vlada načrtovala povečanje deleža proizvedene električne energije iz jedrskih elektrarn s 25 % na okoli 50 % in gradnjo novih jedrskih kapacitet. Strokovnjaki napovedujejo, da se bo japonska vlada zdaj usmerila predvsem v intenzivno rabo obnovljivih virov energije (One year after Fukushima …, 2012).. 11.

Slika 5: Upad porabe električne energije na Japonskem po marcu 2011. Vir: Enerdata; cv: Sebi, 2012.. Slika 6: Upad proizvodnje elektrike iz jedrskih elektrarn na Japonskem po marcu 2011. Vir: Enerdata; cv: Sebi, 2012. Po zgornjih podatkih sodeč je trenutno stanje japonske energetike precej zaskrbljujoče z vidika trajnostnega razvoja in vplivov na okolje. Japonska namreč trenutno pridobi večino električne energije iz fosilnih goriv, saj jedrske elektrarne (razen z izjemo dveh reaktorjev) ne proizvajajo elektrike, iz hidroelektrarn pa pridobi Japonska le okoli 8 % električne energije. Zagnali so nekatere starejše, prej že zaprte termoelektrarne, ki verjetno v marsikaterem primeru ne zadoščajo trenutnim okoljskim standardom. Uvoz in poraba fosilnih goriv sta se povečala, kar bo imelo tudi na japonsko gospodarstvo dolgoročno verjetno precej slab vpliv. Po najnovejših podatkih javnost ne nasprotuje več ponovnemu zagonu jedrskih reaktorjev v tolikšni meri kot doslej, verjetno tudi po sili razmer. Trenutno dogajanje v japonski energetiki je vplivalo na energetske politike tudi nekaterih drugih držav po svetu. Nemčija je v procesu zapiranja jedrskih elektrarn, starejše je že zaprla in se intenzivno obrača k obnovljivim virom energije. Na Kitajskem, kjer je v gradnji ogromno novih jedrskih elektrarn, so uvedli strožje varnostne teste in nove okvire za jedrsko varnost. ZDA so kljub Fukušimi odobrile gradnjo dveh novih reaktorjev, kajti država se želi znebiti odvisnosti od fosilnih goriv in zmanjšati izpuste toplogrednih plinov. Francija na področju svoje energetike ni uvedla nikakršnih sprememb, celo podaljšala je dobo delovanja nekaterih 12.

svojih nukleark. Švica pa ima v načrtu do leta 2034 zapreti svoje jedrske elektrarne (One year after Fukushima …, 2012). Marca 2012 je bila usoda vseh jedrskih reaktorjev v državi še vedno negotova. Hkrati so emisije CO2 narasle za 14 % glede na leto 1990 in stroški dodatnega uvoza fosilnih goriv znašajo približno 40 milijard USD letno (Nuclear power in Japan …, 2013). Po jedrski nesreči Fukušima je bilo opravljenih kar nekaj raziskav javnega mnenja o jedrski energiji na Japonskem. Ker se jedrska nesreča ni odvila v enem samem dnevu, je zanimiv podatek, da so aprila 2011, en mesec po nesreči, javnomnenjske raziskave pokazale, da še vedno 50 % vprašanih podpira rabo jedrske energije za proizvodnjo elektrike. Ko pa se je jedrska kriza v fukušimski nuklearki nadaljevala, je delež podpornikov jedrske energije upadel kar za 40 %. Raziskave iz marca 2013, dve leti po nesreči, pa kažejo, da je tistih, ki se strinjajo s povečanjem jedrskih kapacitet v državi oz. jim je za to vseeno (status quo) 22 %, tistih, ki pa so za občutno zmanjšanje uporabe jedrske energije ali pa sploh neuporabo jedrske energije, pa kar 78 % (Nuclear power in Japan …, 2013). V povezavi z zgornjimi navedbami lahko potrdimo prvo delovno hipotezo zaključne seminarske naloge. Pred jedrsko nesrečo Fukušima je Japonska proizvedla kar 27 % električne energije iz jedrskih elektrarn. Po nesreči pa se je mnenje javnosti močno obrnilo proti jedrski energiji, hkrati pa je postalo jasno, da tudi ostale jedrske elektrarne v državi niso popolnoma varne, še posebej zaradi visoke potresne ogroženosti japonskega ozemlja in lege večine elektrarn ob morju (nevarnost cunamijev). Zato je vlada zaprla vse delujoče jedrske elektrarne in še v istem letu po nesreči Japonska ni več proizvajala jedrske energije. V zadnjem času se situacija, tudi po sili razmer, malce spreminja. Zadnji podatki kažejo, da javnost ne nasprotuje več toliko jedrski energiji kot takoj po nesreči. Tudi politika je jedrski energiji spet vedno bolj naklonjena.. 3.3. Varnost jedrskih objektov na Japonskem Na Japonskem je do leta 2011 delovalo 50 jedrskih reaktorjev z različnimi tipi reaktorjev, instaliranimi močmi, upravljavci elektrarn in začetkom komercialne proizvodnje električne energije. Po varnostnih standardih iz leta 1990 naj bi japonski reaktorji v jedrskih elektrarnah sledili določenim smernicam. Dizajn, izbira materialov in izdelava samih reaktorjev naj bi omogočali, da bi reaktorji uspešno kljubovali seizmičnim aktivnostim, torej potresom in pa ostalim izrednim naravnim pojavom. Reaktorji naj bi bili zasnovani tako, da napačne odločitve delavcev ne bi bistveno vplivale na varnost delovanja elektrarne. Reaktorji naj bi bili v vseh okoliščinah zaščiteni pred požarom ter prilagodljivi in zmožni varnega delovanja tudi v primeru motene ali prekinjene dobave zunanjih virov električne energije v elektrarno. V reaktorju naj bi bili vedno vzpostavljeni pogoji za hlajenje reaktorske sredice, tudi v kriznih situacijah. Nadzorni sistemi v reaktorjih naj bi bili vedno sposobni nadzirati upadanje ali naraščanje proizvodne moči samih reaktorjev. Hladilni sistemi v reaktorjih naj bi bili vedno zmožni odvajati odvečno toploto iz reaktorjev. Nadzorna soba reaktorja bi morala zagotavljati delavcem ustrezen pregled nad dogajanjem v reaktorju (Regulatory Guide …, 1990).. 13.

Japonci so tehnologijo za izgradnjo svojega prvega jedrskega reaktorja prevzeli od Britancev, kasnejše reaktorje pa so izboljševali še z ameriško tehnologijo, predvsem zaradi potresne ogroženosti japonskega ozemlja (Reactor Construction …, 1956). Jedrski objekti na Japonskem vključujejo jedrske elektrarne za proizvodnjo električne energije in pa objekt za predelavo jedrskih odpadkov in bogatenje urana, ki se nahaja v Rokkashu na skrajnem severnem delu otoka Honšu. Iz prikaza njihove prostorske razporeditve (Slika 7) je očitno razvidno, da se velika večina jedrskih elektrarn na Japonskem nahaja na morski obali. Takšna lega je logična predvsem z vidika črpanja hladilne vode za reaktorje iz morja. Japonske reke so namreč precej kratke in povečini niso dovolj vodnate, da bi zmogle zagotavljati dovolj velike zaloge vode za hlajenje reaktorjev. Ob japonski obali poteka tudi izrazit proces litoralizacije in tako je glavno težišče gospodarstva in poselitve predvsem v obalnih predelih; s tem se tam torej porabi tudi največ električne energije, ki je z velikimi jedrskimi elektrarnami na obali stalno zagotovljena in proizvedena v bližini potrošniških središč, kar jamči za manjše izgube pri samem prenosu elektrike od proizvodnih obratov do porabnikov. Vendar pa je jedrska nesreča Fukušima razkrila tudi nekatere prej skrite in nedomišljene plati lege jedrskih objektov ob obali. Japonska je namreč potresno zelo aktivna država in možnosti za nastanek cunamijev so precej večje kot drugod po svetu. Do sedaj so se pri gradnji zaščitnih zidov proti cunamijem očitno precej ušteli. Cunami, ki je pred jedrsko nesrečo Fukušima prizadel japonsko obalo, je bil namreč precej višji od višine zaščitnih zidov pred elektrarno. Če torej povzamemo; velika potresna aktivnost na japonskem ozemlju kot sestavnem delu tihooceanskega 'ognjenega obroča' in posledično nevarnost nastanka cunamijev, višjih od do sedaj zgrajenih zaščitnih zidov ob jedrskih elektrarnah, sta svojevrstna kombinacija, ki bi ob nespremenjenih varnostnih standardih lahko povzročila nadaljnje težave glede varnosti japonskih jedrskih objektov, če ne celo naslednje jedrske katastrofe. Zaskrbljujoče dejstvo je, da je zaradi same lege večina japonskih jedrskih objektov v potencialni latentni nevarnosti. Ob navedeni prostorski razporeditvi jedrskih objektov (večinoma ob morski obali) bi bilo treba poskrbeti za višje standarde jedrske varnosti. V prvi vrsti bi bil potreben ukrep utrditve in povišanja zaščitnih zidov, ki jedrske objekte varujejo pred vplivi iz morja (predvsem cunamiji). Hkrati pa bi bili potrebni tudi dodatni protipotresni ukrepi.. 14.

Slika 7: Prostorska razporeditev jedrskih objektov na Japonskem. Vir: Locations of nuclear …, 2013.. 4. ZNAČILNOSTI JEDRSKE DAIČI. ELEKTRARNE. FUKUŠIMA. Jedrska elektrarna Fukušima Daiči leži v vzhodnem delu prefekture Fukušima na severovzhodnem delu japonskega otoka Honšu ob obali Tihega oceana. Elektrarna je približno 250 km oddaljena od Tokia (Lallanilla, 2013). Elektrarna se nahaja tik ob obali Tihega oceana. Površje v okolici elektrarne je rahlo valovito, z visokim deležem gozda in vmesnimi zaplatami kmetijskih površin. V neposredni okolici elektrarne je poselitev redka, posamezne stanovanjske hiše, nekaj kmetijskih poslopij in pa več gospodarskih poslopij. Približno 2 kilometra jugozahodno od elektrarne se nahaja mesto Okuma. Mesto je imelo pred jedrsko nesrečo po podatkih iz leta 2010 11.515 prebivalcev in je zavzemalo površino 78 km2 (Okuma …, 2011). Približno 2 kilometra severozahodno od elektrarne pa se nahaja mesto Futaba. Pred jedrsko nesrečo je imelo mesto po podatkih iz leta 2010 6.932 prebivalcev in je zavzemalo površino 51 km2 (Futaba …, 2011). Približno 10 kilometrov zahodno od elektrarne pa se rahlo valovito površje dvigne v gozdnato hribovje. Poselitev v širši okolici elektrarne je tako omejena na ožji pas ob obali Tihega oceana. V elektrarni je bilo zaposlenih približno 6.000 delavcev. Mnogi od njih so živeli in imeli družine v okolici elektrarne, kar pomeni, da je bila elektrarna tudi pomemben vir zaposlitve za. 15.

okoliško prebivalstvo (McCurry, 2013). Na primeru mesta Okuma je dobro razvidna tesna povezanost elektrarne z bližnjo okolico. Približno tretjina delovno aktivnega prebivalstva v mestu je bila zaposlena v sami elektrarni. Mnogi od teh so tudi po nesreči ostali v prefekturi Fukušima, da so še lahko naprej hodili na delo v elektrarno. Mesto je prvih 10 let obratovanja elektrarne dobivalo po 3,2 milijona ameriških dolarjev subvencij letno, kasneje pa vsako leto 1,5 milijona ameriških dolarjev. Podjetje TEPCO kot upravljavec elektrarne je z mestom stalno sodelovalo preko različnih projektov. Zgradilo je tudi velik športni kompleks v samem mestu. Ironično pa je, da so ravno taisti športni kompleks ob poteku jedrske nesreče uporabili za bazo za delavce, ki so poskušali čimbolj omiliti jedrsko nesrečo (Mahr, 2012). Preglednica 1: Tehnični podatki reaktorjev v jedrski elektrarni Fukušima Daiči Številka reaktorja Tip reaktorja Moč reaktorja (v MW) Začetek obratovanja. 1. 2. 3. 4. 5. 6. vrelov odni 439. vrelovo dni 760. vrelov odni 760. vrelovo dni 760. vrelovo dni 760. vrelovo dni 1067. 26. 3. 1971. 18. 7. 1974. 27. 3. 1976. 12. 10. 1978. 18. 4. 1978. 24. 10. 1979. Vir: Japan, 2002. Jedrska elektrarna Fukušima Daiči je sestavljena iz 6 jedrskih reaktorjev, od katerih ima najmanjšo moč reaktor številka 1, najmočnejši pa je reaktor številka 6. Skupna instalirana moč vseh reaktorjev in s tem same elektrarne znaša po zgoraj prikazanih podatkih 4546 MW. Skupno so reaktorji elektrarne letno proizvedli okoli 30.000 GWh elektrike (Fukushima Daiichi Nuclear Power Plant …, 2013). Za primerjavo, nuklearka v Krškem letno proizvede okoli 5000 GWh električne energije. Zgoraj navedeni podatki uvrščajo jedrsko elektrarno Fukušima Daiči med velike proizvodne obrate električne energije. Leta 2009 je jedrska elektrarna Fukušima Daiči proizvedla približno 3 % vse električne energije na Japonskem in približno 11 % električne energije proizvedene iz jedrskih elektrarn. Vsi reaktorji so začeli obratovati od leta 1971 do 1979. Prvi je začel obratovati reaktor številka 1, zadnji pa reaktor številka 6. Reaktorji so začeli obratovati v času, ko so priključili na omrežje tudi druge večje jedrske elektrarne po svetu (Preglednica 1). Poznamo tri vrste jedrskih reaktorjev, ki vsebujejo lahko vodo, ne težke vode. Te vrste reaktorji se imenujejo lahkovodni reaktorji in sestavljajo večino jedrskih elektrarn v zahodnih državah in na Japonskem. To so tlačnovodni, vrelovodni in superkritični vodni reaktorji. Vsi reaktorji jedrske elektrarne Fukušima Daiči so tipa BWR. BWR je okrajšava za ti. 'boiling water reactor' oz. slovensko 'vrelovodni reaktor'. Princip delovanja vrelovodnih reaktorjev sloni na procesu cepitve uranovih jeder (fisije) v gorivnih elementih, ki se nahajajo v neprodušno zaprti reaktorski posodi. Pri procesu se sprošča ogromna količina energije, zlasti toplotne. Toplota povzroča uparjanje napajalne vode, ki neprestano doteka v reaktorsko posodo. Izstopajoča para nato vrti lopatice turbin in tako na generatorju omogoča proizvodnjo večjih količin električne energije. Po prehodu iz turbine se para ohlaja in kondenzira v kondenzatorju. Po procesu. 16.

kondenzacije se kot ohlajena napajalna voda vrača nazaj v reaktorsko posodo. Tako se cikličen proces ves čas ponavlja (Foratom …, 2011). Slika 8: 3D prerez vrelovodnega reaktorja. Vir: Foratom …, 2011. Slika 9: Shematski prikaz delovanja vrelovodnega reaktorja. 1-reaktorska posoda, 2-gorivni elementi, 3-kontrolne palice, 4-cirkulacijske črpalke, 5-motorji za pogon kontrolnih palic, 6-para, 7-napajalna voda, 8-visokotlačna turbine, 9-nizkotlačna turbine, 10-generator, 11-vzbujalnik, 12-kondenzator, 13-obtočna hladilna voda, 14predgrelnik, 15-črpalka napajalne vode, 16-črpalka obtočne hladilne vode, 17-betonska reaktorska zgradba, 18-povezava na električno omrežje. Vir: Foratom …, 2011.. 17.

5. VPLIV NARAVNOGEOGRAFSKIH DEJAVNIKOV NA JEDRSKO NESREČO FUKUŠIMA DAIČI 5.1. Potres 11. 3. 2011 Območje Japonske ima že zelo dolgo in bogato potresno zgodovino. Razlog za to je predvsem v tem, da leži država na stiku štirih litosferskih plošč: Evrazijske, Tihooceanske, Severnoameriške in Filipinske (Earthquakes in Japan …, 2013). V zadnjih 100 letih so državo prizadeli trije zelo močni potresi: leta 1923 potres z okoli 140.000 smrtnimi žrtvami, leta 1995 potres z okoli 6500 smrtnimi žrtvami in leta 2011 potres z okoli 16.000 smrtnimi žrtvami (List of earthquakes …, 2013). Zakaj pa je prišlo do konkretnega potresa, ki je kasneje s pomočjo cunamija povzročil jedrsko nesrečo Fukušima Daiči? Japonsko otočje se nahaja na vzhodnem robu Evrazijske tektonske plošče. Evrazijska tektonska plošča je kontinentalnega značaja in ima večjo debelino, a manjšo gostoto kot oceanske plošče. Zato se Tihooceanska plošča z manjšo debelino, a večjo gostoto pod njo podriva, tone v globino. Subdukcija pa seveda spada pod destruktiven tip stika plošč, saj proces podrivanja ne poteka gladko. Trenje povzroča, da se Tihooceanska plošča upogiba, stalno nastajajo pritiski v globini, ki se sprostijo kot potresi, pogosto uničevalni (Japanese earthquake 2011, 2011). Slika 10: Podrivanje Tihoocenske pod Evrazijsko ploščo pod japonskimi tlemi. Vir: Japanese earthquake 2011, 2011. Potres z magnitudo 9,0 po Richterjevi lestvici je bil najmočnejši potres, ki je kdajkoli zadel Japonsko in je imel epicenter v Tihem oceanu 130 kilometrov vzhodno od mesta Sendai, ki leži na severovzhodni obali japonskega otoka Honšu v globini 32 kilometrov pod gladino Tihega. 18.

oceana. Potres se je zgodil ob 14.46 po lokalnem času v petek, 11. marca 2011. Poimenovali so ga Veliki japonski potres (Japanese earthquake 2011, 2011). Potres je bil tolikšne moči, da je premaknil največji japonski otok Honšu za 2,4 metra proti vzhodu. Sledili so mu tudi močni popotresni sunki. Na nekaterih območjih je potres znižal površje; struge nekaterih rek blizu morja so postale kar stalni del oceana. Voda je popolnoma zalila ceste in ostalo infrastrukturo. Po podatkih iz februarja 2012 je potres povzročil 15.848 smrtnih žrtev. Vplival je tudi na zdravstvo, ki marsikje ni moglo več sprejemati pacientov, ohromil je promet in ostala komunikacijska sredstva. Povzročil je tudi eno najobsežnejših evakuacij v zgodovini človeštva; začasno ali stalno je bilo do maja 2011 evakuiranih 79.776 ljudi (The great …, 2011).. 5.2. Cunami Z besedo cunami označujemo serijo dolgih valov, ki lahko povzročijo ogromno opustošenje in izgubo življenj, če zadanejo ob obalo. Najpogostejši vzrok za njihov nastanek so podvodni potresi, vendar vsak podvodni potres še ne povzroči cunamija: potres mora imeti magnitudo vsaj 6,75 po Richterjevi lestvici, da lahko povzroči cunami (Tsunami, 2010). Beseda 'cunami' izvira iz japonščine in pomeni 'pristaniški val'. Cunamije se pogosto zamenjuje s plimskimi valovi, kar je napačno, saj plimske valove povzroča gravitacijska sila, cunamijev pa ne (Tsunami, 2010). Cunami se formira, kadar se ogromen volumen vode kar naenkrat premakne. Premik se lahko zgodi, kot se je v primeru japonskega cunamija, ko se morsko dno hitro premakne gor ali dol kot posledica podvodnega potresa. Ko se ogromen volumen vode premakne, se pojavi izjemno dolg val, ki pa ponavadi ni visok. V globokem morju je lahko cunami visok le okoli 1 meter. Ravno zato ga je včasih precej težko zaznati. Val se razširi na vse strani in lahko prepotuje ogromne razdalje (Tsunami, 2010). Najpogosteje se cunamiji pojavljajo ob obalah Tihega oceana, saj v njem najpogosteje prihaja do podvodnih potresov. Za 'državo cunamijev' štejemo ravno Japonsko (Cunami …, 2013). Cunami lahko v odprtem morju doseže ogromne hitrosti, primerljive s hitrostjo letal. Le v nekaj urah lahko prepotuje celotno razdaljo oceana in ravno zato je pravočasno ukrepanje in obveščanje ljudi ključnega pomena pri preprečevanju njegovih uničujočih posledic. Na splošno pa so cunamiji relativno redek pojav. V povprečju v enem stoletju lahko pričakujemo le okoli 6 večjih cunamijev (Tsunami, 2010). Najbolj uničujoč cunami v človeški zgodovini se je zgodil leta 2004 v Indijskem oceanu. Ocenjeno je, da je potres, ki ga je sprožil, sprostil toliko energije kot 23.000 atomskih bomb tipa Hirošima skupaj. Konec dneva 26. decembra 2004 je bilo mrtvih ali pogrešanih že okoli 150.000 ljudi, milijoni ljudi v 11 državah pa so ostali brez doma (The Deadliest Tsunami …, 2005). Cunamiji imajo lahko v odprtem morju višino le okoli 30 centimetrov, zato jih mornarji težje opazijo. Po oceanu potujejo z ogromnimi hitrostmi, ko pa dosežejo plitvejšo vodo, se upočasnijo. Vrh vala potuje hitreje kot njegovo dno, kar povzroči hitro in opazno porast gladine morja. Cunami v Indijskem oceanu je na obali povzročil 15 in več metrov visoke valove (The Deadliest Tsunami …, 2011).. 19.

11. marca 2011 je potres z magnitudo 9,0 po Richterjevi lestvici stresel severovzhodno obalo Japonske. Povzročil je cunami, ki je z do 30 metrov visokimi valovi prodrl tudi do 5 kilometrov v notranjost japonskega ozemlja. S seboj je prinesel široko paleto posledic; izgubo mnogih človeških življenj, opustošenje okolja in ogromno poškodovane ali uničene infrastrukture (Great East Japan …, 2011). Ocenjeno število smrtnih žrtev potresa in cunamija marca 2011 na Japonskem je okoli 30.000. Več kot 125.000 stavb je bilo podrtih, odplaknjenih ali kako drugače poškodovanih; denarna škoda je ocenjena na približno 310 milijard ameriških dolarjev. Cunami in potres skupaj sta torej najdražja naravna katastrofa, ki se je kdajkoli zgodila v človeški zgodovini (Japan's megaquake …, 2011). Poleg negotove situacije v nuklearki Fukušima Daiči se je morala Japonska soočiti še z ogromnim številom ljudi brez domov, odstranjevanjem ogromnih količin razbitin, pomanjkanjem osnovnih življenjskih dobrin in še marsičem. Enormna količina odpadkov, nastala ob potresu, je ocenjena na 80 do 200 milijonov ton, primerljiva s škodo ob hurikanu Katrina v ZDA. Na Japonskem pa je odstranjevanje odpadnega materiala še težje zaradi splošnega pomanjkanja prostora na kopnem in visoke gostote poselitve prebivalstva (Great East Japan …, 2011). Okoljski vplivi in tveganja kot posledica potresa in cunamija so raznovrstni in segajo na več področij. Ko slana morska voda vdre v notranjost, se pojavi zaslanjevanje prsti in s tem zmanjšanje kmetijske produktivnosti območij, hkrati pa se zmanjša tudi kvaliteta talne vode za namakanje in pitje. Škoda, povzročena na področju vodnih zalog in pa sistemov kanalizacijskih omrežij je še posebej uničujoča, saj se lahko izrazi na okužbah z velikim vplivom na zdravje prebivalstva. Uničeni so bili mnogi obalni habitati in ekosistemi, ki so bili ključni za preživetje mnogih rastlinskih in živalskih vrst. Precejšen vpliv na okolje pa lahko imajo tudi procesi obnove poškodovane infrastrukture, še zlasti zato, ker je v kriznih situacijah ponavadi skrb za okolje puščena ob strani (Great East Japan …, 2011).. 5.3. Neposredni vplivi potresa in cunamija na JE Fukušima Daiči in ostale JE v okolici Kot že omenjeno, je Japonsko v petek, 11. marca 2011, ob 14:46 po lokalnem času stresel potres okoli 9,0 stopnje po Richterjevi lestvici. Potresu je sledil visok cunami, katerega višine so na različnih mestih na obali presegale tudi 20 m. Po podatkih TEPCO je lokacijo okoli jedrske elektrarne Fukušima Daiči prizadel cunami z višino okoli 14 m (Čepin, Štrubelj, 2011). Potres je povzročil največjo krizo na Japonskem po drugi svetovni vojni. Zaradi naravne katastrofe je ekonomska škoda ocenjena na preko 300 milijard USD in zaradi zaustavljenih elektrarn so na Japonskem sedaj pogoste redukcije porabnikov elektrike. Naravna nesreča je v kombinaciji z jedrsko nesrečo v Fukušimi povzročila tudi padce na delniških trgih ter izrazit in hiter dvig cene električne energije za približno 20 % (Čepin, Štrubelj, 2011). Potres je kot eno od prvih posledic povzročil popolno ustavitev delovanja nekaterih japonskih jedrskih elektrarn: JE Fukušima 1 s šestimi reaktorji, JE Fukušima 2 s štirimi reaktorji, JE Onagawa s temi reaktorji in JE Tokai z enim reaktorjem. Na lokaciji JE Tokai je še ena starejša enota, ki pa je sicer že leta v zapiranju. Vsi reaktorji v navedenih elektrarnah so vrelovodnega tipa (Čepin, Štrubelj, 2011). 20.

Ob potresu je prišlo do zaustavitve jedrskih elektrarn ter izgube zunanjega napajanja. Z manj ali več težavami so v relativno varno stanje uspeli spraviti vse elektrarne, razen elektrarne Fukušima Daiči. Kasnejši cunami je bil namreč krivec za izgubo vsega izmeničnega električnega napajanja v elektrarno, posledično pa je bilo oteženo tudi za varno in stabilno stanje elektrarne nujno potrebno odvajanje toplote (Čepin, Štrubelj, 2011). V času potresa so obratovali le 3 reaktorji, v blokih 4–6 pa so tedaj potekala redna vzdrževalna dela. Reaktorja 5 in 6 nista utrpela večjih posledic. Reaktorji v delujočih blokih 1–3 so se med potresom varno samodejno zaustavili. Potres je povzročil tudi razpad električnega omrežja, ki bi zaustavljeni elektrarni zagotavljalo napajanje z električno energijo. Tako so se samodejno vključili dizelski generatorji, ki so zagotovili dovolj električne energije za učinkovito odvajanje zaostale toplote. Slabo uro pozneje pa je 14–15 metrov visok cunami poplavil območje blokov 1–4. Ker so ti zgrajeni na platoju 10 metrov nad morsko gladino, jih je zalilo do višine 4–5 metrov. Voda je hkrati vdrla tudi v zgradbe same elektrarne in onemogočila dizelske generatorje in stikališča. V enoti 1 je voda najverjetneje zalila del baterij, ki so namenjene za nekaj ur napajanja osnovnih instrumentov in regulacijskih sistemov v primeru izgube vsega električnega napajanja. Cunami je močno poškodoval tudi vodne črpalke ob morju; s tem je elektrarna izgubila tudi ponor toplote. Močno je bilo poškodovano tudi zaledje elektrarne. Za vnovično vzpostavitev povezave s cestnim in električnim omrežjem so japonski strokovnjaki potrebovali kar nekaj dni (Barle, Cizelj, 2011). Brez virov električne energije in brez sredstev in možnosti za hitro vzpostavitev alternativnih virov napajanja z električno energijo, so se v treh dneh po potresu in tsunamiju stalile reaktorske sredice v reaktorjih 1–3, s tem pa je sevanje začelo uhajati v zunanjo okolico elektrarne. Uhajanje je bilo močno povezano z eksplozijami vodika v samih reaktorjih, ki so bile povzročene s stikom vročega staljenega materiala reaktorskih sredic z morsko vodo, ki jo je osebje elektrarne dovajalo v reaktorje v obupanih poskusih ohladiti reaktorje (Hibbs, 2012). Slika 11: Opustošena japonska pokrajina po potresu in cunamiju marca 2011.. Vir: Japan tsunami …, 2011.. 21.

Slika 12: Jedrska elektrarna Fukušima Daiči pred katastrofo.. Vir: Fukushima Daiichi …., 2011. Ob naravnih katastrofah, kot sta zgoraj opisana potres in cunami, se človeštvo zave, da smo kljub vsemu proti silam narave povsem nemočni in da kljub naši tehnologiji in mnogim varnostnim ukrepom ne moremo preprečiti uničujočih posledic naravnih katastrof. V zgoraj opisanem primeru pa se je človeštvo ujelo v lastno zanko, saj je s premalo natančno zaščito ranljivega jedrskega objekta s svojo lastno tehnologijo povzročilo še hujšo katastrofo.. 6. ČLOVEŠKI DEJAVNIK V JEDRSKI NESREČI FUKUŠIMA DAIČI Različna poročila od marca do sredine leta 2011 kažejo pravo predstavo o boju japonskih oblasti za preprečitev, da bi situacija v jedrski elektrarni Fukušima Daiči ušla izpod nadzora. Skupina strokovnjakov pod vodstvom inženirja Yotara Hatamure z Univerze v Tokiju je dokumentirala, da odgovorni za jedrsko varnost v državi niso bili sposobni sprejemati čisto pravih odločitev, delno tudi zaradi slabih možnosti obveščanja, ki jih je zakrivil cunami s svojimi posledicami. Njihovo poročilo je pokazalo tudi, da ni bilo zadostnega sodelovanja med japonskimi oblastmi, Jedrsko in industrijsko varnostno agencijo (NISA) in upravljavcem elektrarne – TEPCO (Hibbs, 2012). Več kot očitno je, da pred jedrsko nesrečo tako japonske oblasti kot tudi TEPCO niso jemali resno možnosti, da bi lahko potres in cunami povzročila tako resno jedrsko nesrečo. Osebjejedrske elektrarne Fukušima Daiči ni bilo nikoli usposobljeno za odzivanje in delo v takšnih pogojih, kot so bili ob nesreči v elektrarni. Po prekinitvi dobave električne energije v elektrarno so bili delavci elektrarne prisiljeni dobesedno improvizirati in upravljati elektrarno, kakor so pač vedeli in znali (Hibbs, 2012). Kljub težkim okoliščinam pa je osebje elektrarne uspelo zadržati določen del radioaktivnih snovi v reaktorskih sredicah v večji meri kot delavci ob černobilski jedrski katastrofi. Hkrati so uspeli. 22.

omejiti vplive sevanja na prebivalstvo v okolici z relativno hitro evakuacijo precej širokega območja okoli elektrarne (Hibbs, 2012). Nesrečo v jedrski elektrarni Fukušima bi se dalo preprečiti ali pa vsaj precej omejiti z boljšim splošnim pregledom nad dogajanjem in manjšimi napakami pri odločanju, hkrati pa z boljšimi predhodnimi varnostnimi standardi (Hibbs, 2012). Na tem mestu je smiseln tudi kratek opis vloge podjetja TEPCO, ki je v času jedrske nesreče upravljalo z jedrsko elektrarno Fukušima Daiči. TEPCO je japonsko elektropodjetje, ki skrbi za oskrbo z električno energijo v regiji Kanto, prefekturi Yamanashi in vzhodnem delu prefekture Shizuoka (Tokyo Electric Power Company …, 2013). Japonska je po 2. svetovni vojni ustanovila 10 elektropodjetij in eno od njih je bilo podjetje TEPCO. Podjetje je moralo hitro širiti proizvodne kapacitete z gradnjo novih in novih elektrarn, da bi zadostili vse večjim potrebam hitro rastočega japonskega gospodarstva. V 60. in 70. letih 20. stoletja se je podjetje soočalo z velikimi vplivi na okolje in z naftnimi krizami. V 80. in 90. letih 20. stoletja pa so morali zaradi razkoraka med dnevno in nočno porabo elektrike graditi nove črpalne hidroelektrarne. TEPCO je glavni akter Japonske pri zmanjševanju porabe fosilnih goriv in približevanju ciljem Kyotskega protokola (Tokyo Electric Power Company …, 2013). Podjetje upravlja z zajetnim številom elektrarn; 3 nuklearkami, 15 termoelektrarnami in okoli 160 hidroelektrarnami (Tokyo Electric Power Company …, 2013). Japonske oblasti, vodstvo podjetja, ki upravlja z elektrarno Fukušima Daiči, in pa sami delavci v elektrarni niso bili ustrezno pripravljeni in usposobljeni za krizne razmere, kot so se pojavile po potresu in cunamiju v fukušimski nuklearki. Sodelovanje med njimi je bilo zaradi uničene infrastrukture moteno. Delavci v sami elektrarni so torej reševali situacijo v nuklearki kakor so pač vedeli in znali. Treba pa je priznati, da so uspeli situacijo umiriti vsaj do te mere, da ni prišlo do popolnega taljenja reaktorskih sredic, v primeru katerega bi v okolje ušlo še veliko več radioaktivnih snovi kot sicer.. 7. ČASOVNA REKONSTRUCIJA NESREČE FUKUŠIMA DAIČI. POTEKA. JEDRSKE. Opis poteka jedrske nesreče in časovno zaporedje dogodkov med samo nesrečo je precej nehvaležno delo. Opisi dogodkov, ravnanja delavcev elektrarne, ravnanja oblasti itd. se v posameznih virih podatkov precej razlikujejo. Zato je bilo potrebno s precejšnjo mero kritičnosti oblikovati nek splošen vzorec opisa dogodkov. Kljub temu pa podatki niso popolni, saj ni izključena možnost prikrivanja določenih detajlov o nesreči s strani oblasti, sploh če vzamemo v obzir psihološki dejavnik perfekcionizma in strahu pred neuspehi kot značilnost Japoncev ter napihovanje in potvarjanje informacij s strani medijev. Tako je dejansko odstopanje od spodaj navedenega seveda vsekakor mogoče. Takoj po potresu 11. marca 2011 ob 14.46 po lokalnem času so se vse enote v elektrarni Fukušima Daiči samodejno zaustavile, kar pomeni, da je sistem za samodejno zaustavitev deloval pravilno. Potres je uničil daljnovode okoli elektrarne, posledično so bili vsi zunanji viri dobave elektrike v elektrarno izgubljeni. Po izgubi zunanjih virov električne energije, ki bi napajali elektrarno, so zasilne hladilne sisteme poganjali dizelski generatorji. Potres pa poškodb na varnostnih sistemih ni povzročil (Čepin, Štrubelj, 2011).. 23.

40 minut po potresu pa je obalo zadel še cunami, ki je podrl šest metrov visoke zaščitne zidove pred elektrarno (Holt, Campbell, Nikitin, 2012). Povzročil je poškodbe sistemov za dovod dizelskega goriva in po 55 minutah so dizelski generatorji prenehali proizvajati elektriko. Elektrarna je bila načrtovana za preprečitev posledic cunamija z višino do 5,7 metra, vendar pa je bil tokrat cunami visok približno 14 metrov (Čepin, Štrubelj, 2011). Ob jedrski nesreči so v fukušimski nuklearki delovali le trije od šestih reaktorjev; reaktorji št. 4, 5 in 6 so bili zaustavljeni zaradi remonta (Holt, Campbell, Nikitin, 2012). Naslednjih nekaj ur je s pomočjo električnih akumulatorjev osnovne hladilne sisteme poganjala para, ki jo je proizvajal ustavljen reaktor in je bila s pomočjo turbinske črpalke speljana do kondenzacijskega bazena. Varnostne črpalke pa so se kmalu ustavile; 11. marca v enoti 1, in 13. marca v enoti 3, razlog pa so bili izpraznjeni akumulatorji. V enoti 2 je 14. marca prišlo tudi do poškodbe črpalke. Po popolni izpraznitvi akumulatorjev je elektrarna ostala povsem brez elektrike, kar je tudi pomenilo, da so v komandni sobi operaterji ostali v temi in brez moči. Hlajenje s pomočjo turbinske črpalke pa se je prav tako prekinilo (Čepin, Štrubelj, 2011). Rezervni akumulatorji v elektrarni so bili sicer načrtovani za dobavo elektrike še 8 ur po prekinitvi dobave iz glavnega vira, vendar pa so se izpraznili veliko hitreje zaradi vdora vode kot posledice cunamija. Komandne sobe so imele le zasilno osvetljavo, ki pa je bila neznatna (Holt, Campbell, Nikitin, 2012). V naslednjih urah sta se tlak in temperatura v reaktorski posodi konstantno dvigovala zaradi zaostale toplote. Zaostala toplota je toplota, ki nastaja, ko verižno reakcijo ustavimo in reaktor ugasnemo, razcepki pa še vedno spontano razpadajo in ob tem oddajajo toploto. Sledilo je odpiranje parnih ventilov in nadzorovan izpust vode v kondenzacijski bazen. Nivo vode v sredici je padal, posledično je kot produkt ene od kemijskih reakcij nastajal vodik. V enoti 1 je nastalo od 300 do 600 kg vodika, v enoti 2 in 3 pa od 300 do 1000 kg (12.000 m3 vodika pri atmosferskih pogojih). Vodik je bil sproščen v torus in nato v zadrževalni hram hruškaste oblike. Pri visokih temperaturah, ki so bile dosežene, se začnejo taliti nekateri deli reaktorja. V enotah 1 in 2 je verjetno prišlo do taljenja uranovega oksida (Čepin, Štrubelj, 2011). Po dostavi prenosnih dizelskih generatorjev so v reaktorsko posodo, v kateri je shranjeno jedrsko gorivo, ponovno začeli črpati vodo. V enoti 1 je bila reaktorska posoda 27 ur brez vode, v enotah 2 in 3 pa 7 ur. Ob uparjanju vode v reaktorski posodi je narasel tlak v zadrževalnem hramu elektrarne, zadrževalni hram pa je bistveni varnostni element elektrarne. Oblasti so torej zaradi previdnosti že 11. marca 2011 ukazale evakuacijo vsega prebivalstva najprej iz kroga 3 km okoli elektrarne, potem 10 km, 12. marca 2011 pa v radiju 20 km okoli nuklearke (Čepin, Štrubelj, 2011). Tlak v zadrževalnem hramu so kmalu znižali; to so storili z nadzorovanim izpustom plinov v reaktorsko zgradbo. V enoti 1 so tlak znižali 12. marca, v enotah 2 in 3 pa 13. marca. Ob normalnih pogojih tlak zadrževalnega hrama znaša med 4 in 5 bari, tlak pa je tokrat v nekaterih enotah že narasel do 8 barov. Med izpuščenimi plini je manjša količina nekondenziranih radioaktivnih plinov, nekaj je aerosolov - med njimi jod in cezij. Med izpuščenimi plini pa je bil tudi vodik, ki nastaja ob oksidaciji cirkonija. Vodik je v reaktorski zgradbi enote 1 in 3 kmalu eksplodiral in jo poškodoval. Eksplozija je povzročila preplah tudi med mediji, ki so od zunaj opazovali elektrarno, saj je bila navzven seveda zelo opazna. Reaktorska zgradba, ki je eksplodirala, nima varnostne funkcije; zadrževalni hram, ki pa ima varnostno funkcijo, pa po sedanjih podatkih ni bil huje poškodovan. V enoti 2 pa je verjetno prišlo do popuščanja zadrževalnega hrama in njegove poškodbe. S tem je prišlo do nekontroliranega izpusta. 24.

radioaktivnih snovi v okolje. Zaradi povišanega sevanja so začasno evakuirali delavce elektrarne (Čepin, Štrubelj, 2011). Hlajenje reaktorjev je nekaj dni potekalo z borirano morsko vodo kar z gasilskimi črpalkami. Zaradi hlajenja z morsko vodo se je v reaktorjih nabrala večja količina soli. Hlajenje bazenov za izrabljeno gorivo je potekalo s pomočjo helikopterja in s stroji za vlivanje betona na visoke zgradbe. Sledilo je hlajenje z navadno vodo, ki so jo pripeljali do elektrarne z ladjama z ameriško pomočjo. Bazene za izrabljeno gorivo v enoti 5 in 6 so operaterji uspeli ohladiti, naredili pa so tudi fizične odprtine v strehi zgradbe nad bazenoma z izgorelim gorivom, da ne bi prišlo do prevelikih koncentracij vodika in eksplozije. Stanje v enotah 5 in 6 je bilo bistveno boljše, ker je en dizelski agregat ob enoti 6 preživel cunami. Z njim so uspešno napajali črpalke v obeh enotah in tudi komandno sobo enot 5 in 6 (Čepin, Štrubelj, 2011). V enoti 2 so ugotovili, da kontaminirana radioaktivna voda pušča skozi razpoko v morje. Razpoko so 5. aprila zamašili (Čepin, Štrubelj, 2011). Naloge, ki so morale biti opravljene po nesreči, vključujejo hlajenje reaktorjev, hlajenje bazenov za izrabljeno gorivo, hlajenje skupnega prostora za izrabljeno gorivo, kjer hranijo starejše gorivo, in sanacijo objektov. Sanacija bo zahtevna in dolgotrajna (Čepin, Štrubelj, 2011). Kot smo ugotovili po zgoraj navedenih podatkih, je za jedrsko nesrečo takšne razsežnosti potrebnih več medsebojno povezanih dejavnikov. Najprej je potres onemogočil dobavo elektrike iz daljnovodnega omrežja, nato je cunami onemogočil delovanje dizelskih agregatov in s tem dobavo elektrike, ki bi jo ti proizvedli, vse to je privedlo do tega, da je elektrarna ostala popolnoma brez elektrike. Zaradi visokega tlaka in temperatur v reaktorski posodi so iz nje spustili vodo, kasneje, ko so spet dobili vir elektrike, pa so vodo črpali nazaj v reaktorsko posodo. Voda se je zaradi visokih temperatur uparjala in povzročala visok tlak v zadrževalnem hramu reaktorjev. Tlak v njem so znižali z izpustom nekaterih plinov, med katerimi je bil tudi vodik. Slednji pa je povzročil eksplozije reaktorskih zgradb. V reaktorju 2 se je ob eksploziji verjetno poškodoval tudi zadrževalni hram, kar je bilo odločilnega pomena za nekontroliran izpust radioaktivnih snovi direktno v okolico elektrarne. Stopnja sevanja ob elektrarni se je izrazito povečala, izpusti radioaktivnih snovi v okolje pa so in bodo imeli številne posledice, o katerih več v naslednjem poglavju.. 25.

Slika 13: Eksplozija vodika v reaktorju št. 1 JE Fukušima Daiči.. Vir: Asia Left Observer, 2011. Slika 14: Razdejanje pred reaktorji po jedrski nesreči je vidno tudi od zunaj.. Vir: Fukushima Daiichi Nuclear Power Plant …, 2011.. 26.

8. POSLEDICE JEDRSKE NESREČE FUKUŠIMA DAIČI Ob jedrski nesreči takšnega obsega kot je nesreča v nuklearki Fukušima Daiči, je strnjen prikaz posledic precej nehvaležno in zahtevno delo. Posledice nesreče so raznovrstne, segajo na več področij, predvsem pa so tiste daljnosežne narave še vedno neznane, saj bo njihove resnične dimenzije pokazal predvsem čas. V nadaljevanju poglavja bomo sistematično predstavili do sedaj ugotovljene geografske posledice jedrske nesreče; družbene (socialne) in s tem povezane prostorske posledice, gospodarske posledice, (geo)politične posledice in pa okoljske posledice, vse od naštetih pa bomo poskusili ovrednotiti tako na regionalni kot na državni in globalni ravni. Preden se lotimo sistematičnega pregleda posledic jedrske nesreče, je pomembno opozoriti na odzive različnih medijev na jedrsko nesrečo. Eden od medijsko odmevnih primerov posledic sevanja iz fukušimske nuklearke je bila najdba radioaktivnih tun ob kalifornijski obali. Manjše količine cezija so bile opažene v 15 modroplavutih tunih, ujetih avgusta 2011 blizu San Diega (Zabarenko, 2012). Zanimivo je, da se v določenih virih, ki poročajo o posledicah jedrske nesreče, kaže slika svetovne geopolitike in interesov posameznih držav, iz katerih prej omenjeni viri izhajajo. V določeni ruski literaturi je namreč zaslediti precej apokaliptične napovedi, da je bila jedrska nesreča Fukušima Daiči mnogo hujša od černobilske ter da bodo posledice za celoten planet katastrofalne: "Srečo imamo, da se v fukušimski nuklearki še ni zgodil apokaliptični scenarij glede na stanje reaktorjev v elektrarni. Eksplozije in topljenje reaktorskih sredic so zapečatili usodo milijonov ljudi. Resnico bo pokazal čas. Za soočenje s katastrofalnim stanjem v fukušimski nuklearki ni nihče bolj usposobljen kot Rusi, saj imajo slednji že bogate izkušnje s černobilsko nesrečo in odstranjevanjem posledic le-te" (Fukushima apocalypse …, 2013). Za Rusijo bi bilo to dejstvo verjetno precej prikladno, saj bi s tem svetovna javnost s prstom pokazala na Japonce in bi se na černobilsko nesrečo leta 1986 kar malce pozabilo. Kljub temu, da je jedrska nesreča Fukušima Daiči poleg černobilske edina na 7. stopnji na lestvici jedrskih nesreč, ki so se zgodile, verodostojni podatki jasno kažejo, da je bilo ob fukušimski nesreči v okolje izpuščenih manj radioaktivnih snovi kot pri černobilski. Ti dve nesreči se namreč zelo težko primerja, saj je bila že sama zasnova ruskega VVER reaktorja drugačna od japonskih reaktorjev v JE Fukušima Daiči. V določenih virih japonske literature pa je situacija še bolj zanimiva. Nekateri viri napihujejo nesrečo in izražajo apokaliptične napovedi o posledicah nesreče, drugi pa posledice nesreče močno podcenjujejo in trdijo, da so bili vplivi na okolje minimalni. V tem se precej dobro vidi razklanost mnenj Japoncev o jedrski energiji. Precej strnjeno so globalni vplivi jedrske nesreče Fukušima Daiči na zdravje prebivalstva prikazani v poročilu Svetovne zdravstvene organizacije (Global report on Fukushima …, 2013). Poročilo je bilo napisano februarja 2013 v Ženevi in lahko prikaže realnejše stanje kot različni viri, ki so izšli kmalu po nesreči, saj je od takrat minilo že nekaj časa in so se strasti malce polegle. Hkrati pa so podatki zbrani s strani večih držav, ne ene same in so tako lahko bolj objektivni. Študija skupine mednarodnih strokovnjakov o vplivih nesreče Fukušima Daiči na zdravje prebivalstva je prišla do zaključka, da so za svetovno in japonsko prebivalstvo na splošno zdravstvena tveganja na nizki ravni in da niso bila ugotovljena odstopanja od povprečja glede na stopnjo rakavosti med prebivalstvom kot morebitno posledico jedrske nesreče. Podatek seveda drži za trenutno obolevnost za rakom, ne za prihodnost. Vendar pa je poročilo ugotovilo, da so tveganja za nastanek določenih vrst raka precej povečana pri določenih podskupinah prebivalstva, živečega v sami prefekturi Fukušima in da se bo v prihodnosti 27.

število rakavih bolnikov tam povečalo. Zato je na tem območju nujno potreben stalen nadzor zdravja prebivalstva. Po mnenju dr. Marie Neire, vodje oddelka za javno zdravje in okolje pri Svetovni zdravstveni organizaciji, je bila največja pozornost glede rakavosti namenjena določenim lokacijam in skupinam prebivalstva. Najvišje tveganje za zdravje predstavlja nesreča seveda prebivalcem na najbolj kontaminiranih območjih. Izven teh območij, tudi v nekaterih delih prefekture Fukušima, je tveganje za zdravstvene zaplete prebivalstva mnogo manjše. Poročilo, ki vsebuje približno 200 strani, napoveduje tudi, da jedrska nesreča ne bo imela vplivov na pogostost psihičnih in fizičnih anomalij pri otrocih, rojenih po nesreči. Poročilo izrecno poudarja pomembnost rednega in intenzivnega spremljanja zdravstvenega stanja prebivalcev na najbolj kontaminiranih območjih. Zagotoviti je potrebno tudi ustrezno zalogo zdravil in kvalitetno zdravstveno oskrbo prebivalstva na teh območjih. Poročilo pa ne zanemari tudi psihosocialnih posledic jedrske nesreče na prebivalstvo v okolici in poudarja, da imajo lahko v prihodnosti psihosocialni učinki prek psihosomatskih težav prav tako negativen učinek na zdravje prebivalstva, zlasti na najbolj kontaminiranih območjih. Strokovnjaki, ki so sestavljali poročilo, prihajajo iz večih strok; epidemiologija, dozimetrija, javno zdravstvo itd. (Global report on Fukushima …, 2013). Vendar pa je na tem mestu vsekakor potrebno poudariti, da trenutne ugotovitve znanstvenikov o dogajanju v fukušimski nuklearki kažejo, da zadeva vsekakor ni nedolžna niti ne končana. Svetovna javnost je bila ravnokar seznanjena z izmerjenimi visokimi ravnmi sevanja v okolici elektrarne in še vedno z iztekanjem radioaktivne vode v ocean. Tudi delavci elektrarne so še vedno izpostavljeni sevanju. Tako bodo resnične dimenzije vplivov nesreče na zdravje prebivalstva vidne šele v prihodnosti in Svetovna zdravstvena organizacija bo morala svoje poročilo še kar konkretno dopolniti. Družbene (socialne) posledice so pomemben segment v geografskem proučevanju jedrske nesreče in vključujejo posledice, ki se tičejo prebivalstva in socialnih učinkov nesreče. Človeških žrtev sevanja ob jedrski nesreči naj ne bi bilo. Izmed delavcev, ki so v času jedrske nesreče delali v elektrarni in reševali nastalo situacijo, so umrli štirje. Dva naj bi utonila med poplavnim valom, tretji naj bi umrl zaradi preutrujenosti, četrti pa zaradi nesreče z dvigalom. TEPCO je javnosti poročal, da naj bi le dva izmed zaposlenih prejela dozo sevanja prek 250 mSv, ki jo določajo varnostni predpisi (Barle, Cizelj, 2011). Na tem mestu je potrebno pojasniti, za kolikšno dozo sevanja pravzaprav gre. Enota 1 S (sievert) je zelo velika doza. V normalnem okolju smo izpostavljeni veliko manjšim obsevanjem, ki jih zato izražamo v tisočkrat manjši enoti mSV(milisievert). Za boljšo predstavo, z vsakodnevnim delom na računalniku letno prejmemo dozo sevanja, ki znaša 0,01 mSV. Za slovenske delavce, ki imajo pri svojem delu opravka s sevanjem, je mejna letna doza 20 mSV. Za ostalo prebivalstvo pa je mejna doza prejetega sevanja 1 mSV letno (Mele, 2006). Standardna doza sevanja, ki jo lahko prejmejo delavci v JE na Japonskem, znaša 50 mSV na leto. Doza sevanja, ki jo delavci lahko prejmejo ob izrednih dogodkih, je pred jedrsko nesrečo Fukušima znašala 100 mSV letno. Po nesreči pa je bila mejna doza dvignjena na 250 mSV letno, predvsem po sili razmer, da so se delavci pač lahko spopadli s situacijo v nuklearki (Fukushima Daiichi: ANS …, 2012). Kljub vsemu je ekipa operaterjev v nastalih razmerah ravnala precej prisebno in dokaj profesionalno, saj jim je z omejenimi sredstvi uspelo zagotoviti zasilno hlajenje in konec koncev stabilizacijo razmer v reaktorjih, da ni prišlo do katastrofe še večjih razsežnosti. Tudi oblasti so se odzvale razmeroma hitro in takoj po nesreči preventivno evakuirale prebivalce iz okoliških krajev v polmeru 20 kilometrov okoli elektrarne. Tako prebivalci niso bili deležni hujšega obsevanja; za primerjavo lahko povemo, da so v Černobilu leta 1986 z evakuacijo prebivalstva začeli šele 36 ur po nesreči, ko so bili številni prebivalci že močno obsevani in izpostavljeni radioaktivnim snovem. Evakuiranim prebivalcem. 28.