Geografski vidiki odlaganja visoko radioaktivnih odpadkov v Sloveniji

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO. STAŠA GRAJŠ. Geografski vidiki odlaganja visoko radioaktivnih odpadkov v Sloveniji Zaključna seminarska naloga. Mentor: red. prof. dr. Dušan Plut. Univerzitetni študijski program prve stopnje: GEOGRAFIJA. Ljubljana, 2013.

Zahvala Zahvaljujem se vsem, ki so mi pomagali in me spodbujali pri pisanju zaključne seminarske naloge. Posebna zahvala gre mentorju red. prof. dr. Dušanu Plutu, ki mi je svetoval in mi dajal strokovne napotke, ki so me pripeljali do cilja. Zahvaljujem se tudi družini, ki mi je omogočila študij in me ves čas spodbujala in podpirala. Za spodbudne besede in razumevanje se zahvaljujem tudi fantu.. 2.

Izvleček Geografski vidiki odlaganja visoko radioaktivnih odpadkov v Sloveniji V svetu se v zadnjih nekaj desetletjih srečujemo s problemom iskanja lokacije za trajno odlagališče visoko radioaktivnih odpadkov. Soočili smo se z dejstvom, da je odpadke take vrste nemogoče uničiti, zato jih je potrebno odstraniti iz življenjskega okolja človeka za zelo dolgo časovno obdobje. Z enakimi problemi pa se srečuje tudi Slovenija. Potrebno je poiskati lokacijo, ki bi ustrezala tako iz geoloških, hidroloških kot tudi naravovarstvenih vidikov. Pozabiti pa ne smemo niti na človeka. V Sloveniji se v zadnjem času tej problematiki posveča nekoliko več pozornosti, vendar izrabljeno jedrsko gorivo še vedno hranimo v podzemnih, hlajenih bazenih na območju Nuklearne elektrarne v Krškem. Res je, da je velik delež našega ozemlja zaščiten z Naturo 2000, da imamo veliko poplavnih območij, da geološka struktura za postavitev odlagališča ni najprimernejša. Vsekakor bi bilo najlažje, da bi odpadke prepeljali na kakšno drugo ozemlje, vendar če tako vrsto nevarnih odpadkov proizvajamo, je potrebno zanje prevzeti tudi odgovornost. Ključne besede: radioaktivnost, visoko radioaktivni odpadki, izrabljeno jedrsko gorivo, trajno odlagališče, Slovenija. Abstract Geographical aspects of the disposal of high-level radioactive waste in Slovenia In the last few decades, Slovenia has faced the problem of finding a location for permanent disposal facility of high-level radioactive waste. We are aware of the fact the nuclear fuel consumed is impossible to destroy, so it is necessary to remove it from the living environment of a human being in the long term. Slovenia, too, is facing this problem. It is necessary to find location that would meet all geological, hydrological and environmental requirements. However, we also should not forget human beings. In recent years, Slovenia paid some more attention to these issues; however, the nuclear fuel consumed is still being stored in the underground, refrigerated tanks of the Nuclear Power Station Krško. It is however true that a large proportion of our territory is protected by Natura 2000, that we have many flood plains and that the geological structure of Slovenia is not appropriate. The simplest thing would be to transport waste to some other territory, but on the other hand if Slovenia is producing such hazardous waste it should also take responsibility for their disposal and storage. Key words: radioactive, high-level radioactive waste, nuclear fuel consumed, permanent disposal facility, Slovenia. 3.

Kazalo 1.. Uvod ................................................................................................................................................ 5. 2.. Radioaktivnost ................................................................................................................................. 6 2.1. Radioaktivni odpadki .................................................................................................................... 6 2.1.1. Nizko radioaktivni odpadki ali NRAO ..................................................................................... 7 2.1.2. Srednje radioaktivni odpadki ali SRAO .................................................................................. 7 2.1.3. Visoko radioaktivni odpadki ali VRAO ................................................................................... 7 2.1.4. Ravnanje z RAO in skladiščenje oziroma odlaganje RAO ...................................................... 8. 3. Geografski vidiki odlaganja visoko radioaktivnih odpadkov v Sloveniji ............................................ 11. 4.. 3.1.. Geologija................................................................................................................................ 11. 3.2.. Seizmologija........................................................................................................................... 14. 3.3.. Natura 2000 ........................................................................................................................... 16. 3.4.. Hidrološke razmere ............................................................................................................... 17. 3.5.. Prebivalstvo ........................................................................................................................... 20. Praksa v Sloveniji in tujini .............................................................................................................. 21 4.1.. Slovenija ................................................................................................................................ 21. 4.2.. ZDA ........................................................................................................................................ 24. 4.3.. Švedska .................................................................................................................................. 24. 5.. Sklep .............................................................................................................................................. 25. 6.. Summary........................................................................................................................................ 27. 7.. Viri in literatura ............................................................................................................................. 30. 8.. Seznam slik in tabel ....................................................................................................................... 33. 4.

1. Uvod Radioaktivni odpadki, še predvsem tisti z visoko specifično aktivnostjo in dolgo razpolovno dobo, nastajajo ob proizvodnji električne energije v jedrskih elektrarnah. To so odpadki, ki jih za razliko od ostalih odpadkov ne moremo uničiti. Zadovoljivega načina za odstranjevanje visoko radioaktivnih jedrskih odpadkov doslej še ni. Odpadke te vrste, je potrebno hraniti zelo dolgo in tako dobo si težko predstavljamo. Vsekakor pa bo potrebno poskrbeti tudi za le – te. V zaključni seminarski nalogi bom predstavila kaj so to sploh radioaktivni odpadki, kako naj bi jih skladiščili oziroma odlagali in geografske vidike odlaganja visoko radioaktivnih odpadkov v Sloveniji. Opredelila bom več elementov geografskega preiskovanja in poskušala izločiti manj primerne lokacije na slovenskem ozemlju, za odlaganje teh odpadkov, ki so nevarni tako človeku, kot njegovemu življenjskemu okolju. Predstavila bom tudi prakse shranjevanja vseh vrst radioaktivnih odpadkov v Sloveniji in učinkovite ali manj učinkovite prakse, ki jih uporabljajo na Norveškem in v Združenih državah Amerike. Metode, ki jih bom uporabila v zaključni seminarski nalogi, bodo predvsem strnitev znanja, ki sem ga pridobila v treh letih dodiplomskega študija in zbiranje, pregled in analiza že obstoječe literature. Pred pričetkom pisanja, sem si postavila tri delovne hipoteze, ki jih bom ob raziskovanju potrdila ali zavrgla. Delovne hipoteze: 1. Slovensko ozemlje je manj primerno za odlaganje radioaktivnih odpadkov. 2. Javnost ima do radioaktivnih odpadkov slab odnos in je slabo obveščena, ozaveščena in izobražena o tem. 3. V tujini poznajo dobre prakse odlaganja visoko radioaktivnih odpadkov.. 5.

2. Radioaktivnost Radioaktivnost nastaja takrat, ko jedra nestabilnih nuklidov (radionuklidov) prehajajo v stabilno stanje in pri tem oddajajo energijo v obliki ionizirajočega sevanja. Za vsak radionuklid sta značilna razpolovni čas in vrsta sevanja, ki ga jedro odda. Radioaktivnost je lahko umetna ali naravna (Radioaktivnost in radionuklidi, 2013). Pri naravni radioaktivnosti ločimo dva osnovna vira naravne radioaktivnosti – kozmično sevanje in sevanje zaradi naravnih radionuklidov v zemeljski skorji. Kozmično sevanje sestavljajo kozmični žarki in kozmogena radioaktivna jedra. Sem so všteta samostojna radioaktivna jedra, jedra katerih razpadni produkti so prav tako radioaktivni in stranski produkti rudarjenja. Naravna radioaktivnost je tako močno odvisna od lokacije, saj viri niso enakomerno razdeljeni po planetu. Kozmično sevanje je posledica jedrskih reakcij na Soncu in zvezdah. Radioaktivna kozmogena jedra nastanejo ob trku kozmičnih žarkov z atmosfero, kjer nastanejo sekundarne jedrske reakcije. Ti dalje integrirajo z atmosfero, pri čemer pa nastanejo radioaktivna jedra. K naravni radioaktivnosti prištevamo tudi radioaktivne rude in njihove stranske produkte. Veliko rud vsebuje katerega izmed radioaktivnih produktov. Pri obdelavi teh rud se kopičijo stranski produkti, ki zajemajo te radioaktivne elemente, s tem pa se koncentrira količina radioaktivnih snovi v naravi. Najbolj poznane so uranove in torijeve rude ter ostanki fosfatne industrije, ki vsebujejo veliko urana in torija. Po navadi so bolj radioaktivni od raznih jedrskih objektov, vendar so nezavarovani, saj javnost ni najbolje seznanjena z njihovo nevarnostjo. (Škof, 2009) Umetna radioaktivnost nastaja v nadzorovanih pogojih, zato je geografsko omejena in lokalizirana, večinoma na zaprta območja, kot so skladišča radioaktivnih odpadkov, laboratoriji in reaktorske zgradbe. V Sloveniji lokalna povišana radioaktivnost zaradi obratovanja jedrskih in sevalnih objektov, to se pravi umetne radioaktivnosti, ki jo izpuščajo v okolje jedrski in sevalni objekti, najdemo v njihovi neposredni okolici. Tako imamo pri nas štiri take objekte: jedrska elektrarna v Krškem, raziskovalni reaktor v Brinju, prehodno skladišče radioaktivnih odpadkov na Brinju in nekdanji rudnik urana na Žirovskem vrhu (Radioaktivnost v okolju, 2013).. 2.1. Radioaktivni odpadki Radioaktivni odpadki ali jedrski odpadki so odpadki, ki vsebujejo radioaktivne snovi. Uporaba teh snovi ni več možna ali smiselna. Njihova specifična aktivnost, to je aktivnost na enoto prostornine, pa presega zakonsko določeno mejo. Visoko radioaktivni odpadki so najpogosteje stranski proizvodi jedrske energije. Nizko in srednje radioaktivni odpadki pa nastajajo povsod tam, kjer uporabljajo jedrsko energijo in radioaktivno sevanje, pri uporabi drugih jedrskih cepitev in ostalih jedrskih tehnologij v medicini, industriji in znanosti (Marsh, Grossa, 2002). Poznamo jedrske odpadke, ki so nastali v plinastem, tekočem ali trdnem agregatnem stanju. Po aktivnosti jih delimo na nizko, srednje in visoko radioaktivne, na kratkožive in dolgožive pa glede na razpadni čas radioaktivnih izotopov, ki jih vsebujejo (Radioaktivni odpadki, 2013). 6.

Sevanje, ki ga radioaktivni odpadki oddajajo, je človeku in njegovemu okolju zelo škodljivo, zato jih regulirajo vladne agencije za zaščito zdravja ljudi in okolja. Radioaktivnost se s časom zmanjšuje in tako njihova škodljivost s tem upada. Pri odpadkih z nizko ali srednjo radioaktivnostjo se sevanje na raven naravnega ozadja zniža po približno 300 letih. Bolj so zaskrbljujoči visoko radioaktivni odpadki, ki sevajo več tisočletij. Z radioaktivnimi odpadki moramo tako ravnati varno in zelo odgovorno. Pomembno je, da imamo odpadke take vrste ves čas od njihovega nastanka pa do skladiščenja in odlaganja pod nadzorom. Le s takim ravnanjem lahko preprečimo njihove škodljive vplive na ljudi in okolje. V Sloveniji učinkovit nadzor nad radioaktivnimi odpadki izvajajo upravni organi, inšpekcijske službe in Agencija za radioaktivne odpadke kot izvajalec javne gospodarske službe ravnanja z radioaktivnimi odpadki. Vse to lahko uspešno deluje le ob sodelovanju povzročiteljev odpadkov. Ker se vsi zavedajo svoje odgovornosti, je ta sistem javne gospodarske službe ravnanja z radioaktivnimi odpadki malih povzročiteljev dober zgled, kako ravnati s potencialno nevarnimi odpadki. Tako je omogočena koristna uporaba radioaktivnih snovi in zagotovljena varnost za ljudi in okolje (Resolucija .., 2013). 2.1.1. Nizko radioaktivni odpadki ali NRAO Ti odpadki so proizvod medicine in industrije kot tudi jedrskega gorivnega cikla. Vključujejo nizko stopnjo radioaktivnosti in tu nastajajo med vzdrževalnimi deli. To so predvsem delovna obleka, orodje in ostala oprema, na katere sedajo drobni radioaktivni delci, ti pa so zdravju škodljivi. Predmete se uporablja pri delu v radiološko onesnaženih prostorih in vsebujejo predvsem majhne količine večinoma kratkotrajne radioaktivnosti (Radioaktivni odpadki, 2013). Ljudem so nevarni le v primeru, če bi brez zaščite več časa preživeli v njihovi bližini ali bi jih v telo vnesli z vdihavanjem ali hrano (Mele, 2013). Večina nizko radioaktivnih odpadkov upade na raven naravnega ozadja v 300 letih. (Vikipedija, 2013). 2.1.2. Srednje radioaktivni odpadki ali SRAO SRAO so odpadki iz čistilnih naprav, ostanki nečistoč (blato, gošč in smola) iz reaktorskega hladila jedrske elektrarne, ki se zbirajo v posebnih čistilnih filtrih (Radioaktivni odpadki, 2013), mednje pa sodijo tudi opuščeni viri sevanja radiografskih in radioterapevtskih naprav. Ta vrsta odpadkov je za zdravje človeka bolj škodljiva od NRAO, zato jih je potrebno shraniti v posebno zaščito, sicer lahko na zdravje ljudi vplivajo tudi, če se v njihovi bližini zadržujejo le krajši čas. (Mele, 2013). Čas, ki ga odpadki potrebujejo, da ne sevajo več, je od nekaj 100 let pa do 1000 let (Wikipedia, 2013).. 2.1.3. Visoko radioaktivni odpadki ali VRAO K tej vrsti radioaktivnih odpadkov uvrščamo izrabljeno jedrsko gradivo (IJG) (Mele, 2013), vendar le takrat, ko ga ne nameravamo več predelati in koristne produkte ponovno uporabiti (Strategija ravnanja z izrabljenim jedrskim gorivom, 1996) in ostanke njegove predelave. Za to vrsto odpadkov je značilno zelo močno radioaktivno sevanje in oddajanje toplote, ki 7.

nastaja pri radioaktivnem razpadanju jeder v gorivu. Zaradi teh lastnosti je prevozu in hranjenju teh odpadkov potrebno nameniti še posebno pozornost. Potrebno jih je hladiti več let, nato pa jih hraniti globoko pod vodo, zemljo ali za debelo plastjo betona. Da radioaktivnost upade, je potrebnih več deset tisočletij (Mele, 2013).. 2.1.4. Ravnanje z RAO in skladiščenje oziroma odlaganje RAO Julija 2011 je bila v EU sprejeta direktiva o upravljanju z izrabljenim jedrskim gorivom in radioaktivnimi odpadki. Direktiva je začela veljati dne 22.8.2011. V njej je predvideno, da je vsaka država odgovorna za ravnanje z izrabljenim jedrskim gorivom in radioaktivnimi odpadki na svojem ozemlju in mora sama poskrbeti za ustrezno skladiščenje in ravnanje. Vsaka država članica bi morala po tej direktivi pripraviti program za skladiščenje izrabljenega jedrskega goriva in jedrskih odpadkov. Morala bi imenovati tudi neodvisen organ za upravljanje s skladišči. Države članice morajo skladno z direktivo obveščati javnost o ravnanju z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim gorivom in javnost vključiti v postopke odločanja. Direktiva določa tudi sistem poročanja o izvajanju direktive. Vse države članice EU morajo najkasneje do leta 2015 Evropski komisiji predložiti nacionalne programe za ravnanje z radioaktivnimi odpadki in izrabljenim jedrskim gorivom, ki bodo skladni z zahtevami direktive (Začela je veljati.., 2011). Tehnične rešitve je pri skladiščenju radioaktivnih odpadkih potrebno prilagoditi naravi teh odpadkov in poiskati trajnostno rešitev. Emisije radioaktivnih snovi v biosfero in neposredno človekovo okolje je potrebno urediti za ves čas, ki mu je posamezna ureditev namenjena. To je potrebno postaviti v zakonsko predpisane okvire. Pri tem etika varnostne stroke zahteva upoštevanje principa ALARA (as low as reasonably achiveable). Ta princip zahteva, da so emisije v okviru zakonskih norm tako majhne, kot je le mogoče (Veselič). Učinkovito ravnanje in skladiščenje vseh vrst radioaktivnih odpadkov je zelo odgovorna naloga, saj le tako lahko pred njihovimi negativnimi učinki zaščitimo človeka in njegovo bivalno okolje. Gorivo v jedrskem reaktorju se sčasoma izrabi. Tega odstranijo iz sredice in zamenjajo s svežim. V Nuklearni elektrarni Krško običajno vsako leto zamenjajo približno četrtino goriva.. 8.

V sredici reaktorja jedrske elektrarne se nahajajo gorivni elementi (Visoko radioaktivni odpadki, 2013). Enkrat letno prestavijo (v NE Krško približno 24 ton gorivnih elementov s prostornino okoli 7 m3) iz reaktorja v bazen za izrabljeno gorivo. Starega pa nadomestijo z novim (Odlaganje visoko radioaktivnih odpadkov, 2001).. Slika 1: Reaktor jedrske elektrarne. (Vir: Odlaganje visoko radioaktivnih odpadkov, 2001). Ob menjavi goriva reaktorsko posodo potopijo pod nekaj metrov vode. Nato s posebno napravo ta odvečen produkt pod vodo prepeljejo v bazen za izrabljeno gorivo. Na izpraznjena mesta vstavijo sveže gorivo, ki pa v sredici ostanejo do tri leta. Slika 2: Potek menjave goriva. (Vir: Odlaganje visoko radioaktivnih odpadkov, 2001). Po odstranitvi iz sredice v gorivu zaradi radioaktivnosti še vedno nastaja toplota. Imenujemo jo zaostala toplota. Prav zaradi te toplote je potrebno bazen nenehno hladiti. Gorivni elementi morajo v bazenu ostati tako dolgo, dokler ni količina zaostale toplote tako nizka, da so primerni za prevažanje v suhih zabojnikih (Visoko radioaktivni odpadki, 2013). Vendar pa skladiščenje v bazenih z vodo ali v suhih jeklenih vsebnikih predstavlja varno ureditev le za dobo 45 – 120 let. Odlaganje pa zahteva več 100 metrov globoko v geološko podlago vkopano odlagališče, ki zagotavlja zakonsko ustrezno omejitev emisij v biosfero za najmanj sto tisoč let, po možnosti pa za milijon let (Veselič, 2013). V primeru NE Krško so vsi do sedaj izrabljeni gorivni elementi shranjeni v bazenu za izrabljeno jedrsko gorivo v elektrarni. Po nekajletnem ali desetletnem skladiščenju teh elementov v bazenu bi lahko gorivo dokončno odložili. Vendar bi v tem primeru potrebovali ustrezno odlagališče. Ker pa tega nimamo, se lahko odločamo za vmesne ali prehodne rešitve:. 9.

·. Suho skladiščenje – gorivo lahko več let skladiščimo v suhih zabojnikih, kjer počaka na dokončno odlaganje.. ·. Mokro skladiščenje - gorivne elemente spravimo v bazen, napolnjen z vodo, kjer počakajo na dokončno odlaganje. Bazen je najpogosteje kar v elektrarni ali pa zgradijo osrednje skladišče, kamor gorivo odlaga več elektrarn hkrati (Visoko radioaktivni odpadki, 2013).. ·. Predelava – pri predelavi v posebnih tovarnah iz izrabljenega goriva izločimo še uporabne snovi od odpadkov. Slednje pretvorijo v stekleno snov. Ostanek pri predelavi je sicer ravno tako visoko radioaktiven odpadek, vendar je količina veliko manjša – le za nekaj odstotkov predelanega goriva. Te visoko radioaktivne odpadke pa shranimo v prehodnih suhih skladiščih, ki jih hladi zrak (Visoko radioaktivni odpadki, 2013).. ·. V Sloveniji je Državni zbor leta 2006 sprejel Nacionalni program ravnanja z radioaktivnimi odpadki kot ločen podprogram Nacionalnega programa ravnanja z okoljem (Visoko radioaktivni odpadki, 2013).. Program ravnanja z izrabljenim jedrskim gorivom je za nacionalni program preveč dolgoročen. 7 let po zaprtju NE Krško je predvidena izgradnja suhega skladišča za izrabljeno jedrsko gorivo. Delovalo naj bi 45 let, možna pa naj bi bila obnova in podaljšanje dobe delovanja še za nadaljnjih 45 let. S tem bi sledili zgledom Nizozemske, Belgije, Češke in drugih držav, v katerih delujejo podobna skladišča. Predvidevajo, da bi v tem času izrabljeno jedrsko gorivo lahko postalo ekonomsko zanimiva sekundarna jedrska surovina (Veselič, 2013). Na tem mestu je primerno, da objasnimo še dva pojma, s katerima se srečujemo pri problematiki shranjevanja radioaktivnih odpadkov (Visoko radioaktivni odpadki, 2013): · ·. skladiščenje – shranjevanje za določeno obdobje, odlaganje – dokončna odstranitev iz našega okolja.. Odpadke take vrste je torej najprimerneje odlagati v odlagališču globoko pod zemljo v stabilni geološki formaciji.. 10.

3. Geografski vidiki odlaganja visoko radioaktivnih odpadkov v Sloveniji 3.1.. Geologija. Ozemlje Slovenije je v večini zgrajeno iz sedimentnih kamnin, le severovzhodno predalpsko hribovje je večinoma iz magmatskih in metamorfnih kamnin. Je pa kamninska zgradba kljub temu precej raznolika, kar pa je posledica pestre in ob enem tudi zapletene geološke zgodovine današnjega slovenskega ozemlja (Ogrin, Plut, 2009). Ker mora biti odlagališče visoko radioaktivnih odpadkov stabilno in mora biti geološka podlaga slabo propustna, je del ozemlja, ki ga sestavljajo sedimentne kamnine, predvsem apnenec, za takšen objekt povsem neprimeren. V začetni fazi je potrebno izvesti kabinetni pregled ozemlja na osnovi obstoječih podatkov. Pridobiti je potrebno ustrezne prostorske podatke, jih primerno obdelati, zagotoviti njihovo kakovost in medsebojno združljivost. Nato po posameznih parametrih izbora ovrednotimo prostor. Tu gre predvsem za računalniško podprte zbirke prostorskih podatkov. Z več parametrskimi odločitvenimi metodami pa si pomagamo pri samem vrednotenju prostora (Urbanc, Šinigoj, Tomše, 2002). »Osnovni princip odlaganja radioaktivnih odpadkov je poiskati stabilno in slabo propustna geološka okolja, kjer naravni procesi, ki lahko vplivajo na radioaktivne odpadke, potekajo čim bolj upočasnjeno.« (Urbanc, Šinigoj, Tomše, 2002, str. 600). Vzpostaviti je potrebno več zaporednih pregrad, ki upočasnijo ali bolje celo onemogočijo migracijo radionuklidov v okolju, kjer so odpadki odloženi. Geološko okolje omogoča zadnjo pregrado prehajanja radionuklidov, saj omogoča dolgoročno izolacijo odpadkov od biosfere oziroma od ljudi in okolja. Geološki dejavniki imajo pri izboru lokacije neposredno zvezo tudi z dolgoročno varnostjo odlagališča, saj: · · ·. zagotavljajo fizično zaščito odlagališča pred naravnimi (npr. erozija, tektonika) in antropogenimi vplivi, omejujejo prehod radioaktivnih izotopov iz odlagališča in njegove bližnje okolice, zadržujejo radionuklide v geološkem okolju v širši okolici odlagališča (kamnini, ki ga obdaja).. Vsako načrtovanje odlagališča radioaktivnih odpadkov mora vsebovati obsežne geološke raziskave. Obstajajo tudi mednarodna priporočila, v katerih je konsenz o vlogi in pomenu posameznih geoloških dejavnikov pri zagotavljanju dolgoročne varnosti odlagališča za radioaktivne odpadke. Zelo pomemben dejavnik je stopnja kompleksnosti geološkega okolja, ki naj bi bilo relativno preprosto in predvidljivo. Vsak geološki dejavnik, ki povečuje kompleksnost geološkega okolja, načeloma zmanjšuje oceno primernosti posamezne lokacije. Cilj je izbrati lokacijo, ki bo skupaj svojimi značilnostmi primerna zasnova odlagališča. Na osnovi izkušenj danes ne iščemo več »geološko najboljše« lokacije, ampak geološka okolja, ki so za odlaganje bolj primerna (Urbanc, Šinigoj, Tomše, 2002). 11.

Parameter/priporočilo Prostornina geološke pregrade. Osnova za upoštevanje Večja prostornina / večja učinkovitost. Enostavnost geološke zgradbe Vrsta kamnine. Sorazmerno preprosta in predvidljiva Litološke značilnost, ki preprečujejo migracijo radionuklidov. Geokemične značilnosti geološke pregrade. Stabilnost geokemične pregrade / minimiziranje reakcije z odpadki Ugodne hidravlične značilnosti/ majhna izdatnost podzemne vode Izven območij pričakovane večje seizmične aktivnosti Izven območij pričakovane večje tektonske aktivnosti Izven nestabilnih območij (površinsko odlaganje). Podzemna voda. Seizmična aktivnost Tektonska značilnost Stabilnost terena. Poplave in erozija. Izven območij erozije, poplav. Morfologija. Primernejši teren za izgradnjo. Način upoštevanja Posredno – oddaljenost od najbližje geološke meje geološke pregrade Gostota strukturnih elementov / km2 Določitev primernosti za odlaganje vsem litološkim členom litostratigrafske karte Posredno iz litološke karte – primernost glinastih in kristalinskih kamnin Geološke strukture z manjšo prepustnostjo, izdatnostjo Projektni pospešek tal za povratno dobo 475 let Linija glavnih regionalnih prelomov Trdnost kamnin (podzemno odlaganje), območja plazenja, nagib pobočij (površinsko odlaganje) Vodotoki, poplavna območja, stopnja erozije Digitalni model reliefa odlagališča (površinsko odlaganje). Tabela 1: Vrednotenje prostora za odlaganje RAO z vidika geologije. (Vir: Urbanc, Šinigoj, Tomše, 2002, str. 601). 12.

Slika 3: Karta naravnih danosti za odlaganje RAO. (Vir: Urbanc, Šinigoj, Tomše, 2002, str. 604). Karta naravnih danosti za odlaganje RAO predstavlja izhodiščna potencialna območja iskanja lokacij za odlagališč RAO. To pomeni, da so predstavljena območja, na katerih je določena verjetnost, da bo mogoče najti primerno lokacijo za odlagališče. Vendar je pred tem vseeno potrebno narediti še naknadne terenske raziskave. V tem primeru gre torej za potencialno primerna območja. Z vidika geološke podlage ocenjujejo, da je skoraj na polovici ozemlja celotne Slovenije razpoložljivo z območji, kjer bi lahko zgradili odlagališče (Urbanc, Šinigoj, Tomše, 2002). Na tem mestu je pomembno omeniti tudi posebno obliko, ki se pojavlja na precejšnjem ozemlju Slovenije – kras. Kras je tip zemeljskega površja, ki je dobil ime po pokrajini Kras v zaledju Tržaškega zaliva. Vezan je na vodotopne kamnine, predvsem apnenec in dolomit, v katerih lahko nastajajo posebne kraške oblike, ki se razvijajo predvsem z raztapljanjem kamnine in korozijo. Na takšnem površju se razvije značilen relief in vodni pojavi (Stepišnik, 2011). Kraško območje v Sloveniji obsega približno 44 % državnega ozemlja. Na tem površju se je pojavil poseben vodni sistem, kraški vodni sistem. Tukaj je rečna mreža zelo redka, prevladuje podzemeljsko pretakanje vode. Na tem območju se mešajo vode z različnih območij in je posledično določevanje hidrografskih zaledij močno oteženo. Kraški vodni tokovi imajo skromen strmec in so zaradi podzemeljskega pretakanja močno ekološko občutljivi. Občutljivost kraških voda pa še povečujejo velika prepustnost kraških kamnin, skromna debelina prsti in omejeno sposobnost samoočiščenja (Ravbar, 2005). 13.

Ker je kraško površje močno razpokano in ima razvit podzemni relief, je običajno hitrost pretakanja podzemne vode velika. To pomeni kratek čas zadrževanja vode v podzemlju in tako tudi kratek čas za čiščenje. Velik problem je ta, da se onesnažena voda na ozemlju slabo propustnih razpok lahko zadržuje dlje časa in je tako onesnaženost težko zaznati. Nevarne snovi v podzemlje lahko odtečejo v zelo kratkem času in posredovanje ob taki nesreči praktično sploh ni možno. Zakrasela geološka podlaga je torej ena izmed najobčutljivejših geoloških struktur. V porah zadržijo le majhno količino onesnaženih snovi (Prestor, Rikanovič, Janža, 2002). Izrazita pokrajinska občutljivost pa se še posebej kaže na plitvem krasu. Tu je samočistilna sposobnost še slabša, zaradi temperaturne inverzije in z njo povezane zmanjšane zračne prevetrenosti (Ogrin, Plut, 2009). Kraški svet je torej zelo občutljiv z vidika vodne ekološke ogroženosti. Kraški vodonosnik ima zelo slabe samočistilne sposobnosti, zato bi ob onesnaženju le tega to pomenilo še večjo ekološko katastrofo. Zakraseli deli slovenskega ozemlja so tako popolnoma neprimerni za odlagališče kakršne koli vrste radioaktivnih odpadkov.. 3.2.. Seizmologija. Ozemlje Slovenija je srednje močno potresno aktivno. Slovensko ozemlje vsako leto strese več sto šibkih potresov, od katerih pa jih prebivalci čutijo le več deset. (Ocena potresne ogroženosti ..., 2006) Samo v 20. stoletju se je v Sloveniji zgodilo 15 potresov, ki so dosegli ali presegli intenziteto VII EMS. Pri intenziteti VII EMS se na zgradbah pojavljajo zmerne poškodbe (Močni potresi v preteklosti, 2013). V zadnjih letih našega ozemlja ni prizadel kakšen močnejši potres, ki bi ga po obsegu škode ali številu žrtev lahko uvrstili med katastrofe svetovnih razsežnosti. Vendar pa nas pregled potresov iz preteklosti opozarja na to, da so se na našem ozemlju in na ozemlju naših sosednjih držav v preteklosti zgodili tudi večji potresi. Zato moramo v Sloveniji resno upoštevati možnost, da bi zlasti ob večjem potresu imeli velike škode, ki bi nevarnost predstavljale tudi skladiščem oziroma odlagališčem visoko radioaktivnih odpadkov. (Potresna ogroženost ..., 1996) Ob takšnem potresu bi se lahko poškodovalo tudi skladišče za shranjevanje visoko radioaktivnih odpadkov in s tem morebiti povzročilo možnost sevanja. Ob pregledu najmočnejših potresov v Sloveniji je mogoče zaslediti, da je bilo žarišče pogosto tudi v okolici Krškega, kjer je načrt izgradnje skladišča. Tako je z vidika seizmologije na tem območju precej nesmiselno graditi stalno odlagališče visoko radioaktivnih odpadkov. Eden večjih potresov se je ravno na tem območju zgodil leta 1917. Potres v Brežicah je bil eden izmed močnejših v 20. stoletju in se je zgodil 29. januarja 1917 ob 8. uri in 22 minut po svetovnem času. Globina je bila 13 km, magnituda 5,7, dosegel pa je največje učinke VIII. stopnje po EMS. Potresni sunek je najbolj prizadel območje Krško-Brežiškega polja in Gorjancev. Glavnemu potresnemu sunku so sledili še številni šibkejši, v prvem dnevu več kot 14.

30. Ravno na tem območju je bilo v tem stoletju še nekaj močnejših potresov, tudi takih, ki so dosegli VII. stopnjo po EMS. Temeljna karta potresne nevarnosti Slovenije, je karta potresnega pospeška tal za povratno dobo 475 let, ki je izdelana v skladu z zahtevami evropskega predstandarda Eurocode 8. (Ocena potresne ogroženosti..., 2006). Slika 4: Karta nadžarišč potresov – intenzitete (Vir: Karta nadžarišč potresov ...). Pri potresni ogroženosti nevarnih objektov, h katerim sodijo tudi jedrske elektrarne in k njim spadajoči objekti za skladiščenje odpadnega jedrskega gradiva, se je potrebno osredotočiti na dve ogroženosti: · ·. ogroženost objektov, konstrukcij in naprav zaradi potresnega nihanja tal na lokaciji, kot posledica močnega potresa, ne glede na oddaljenost žarišča, ogroženost zaradi 'zmožnih prelomov' (ang. capable faults). To so prelomi, na katerih lahko nastanejo premiki do površine oziroma do globine temeljev pod objektom ali neposredno ob objektu.. Tako je ogroženost objektov stvar tehnične oziroma konstrukcijske rešitve, kar pomeni, da se varnost v praksi v veliki meri lahko zagotovi z ustreznimi konstrukcijskimi rešitvami. Podamo verjetnostno oceno največjega možnega pospeška tal v kritičnem frekvenčnem območju na lokaciji, ki bi lahko nastal ob močnem potresu. 15.

Ogroženost zaradi zmožnih premikov pa je pogojena z naravnimi danostmi lokacije. Nanje običajno s konstrukcijskimi rešitvami ne moremo odločilno vplivati. (Verbič, 2001). 3.3.. Natura 2000. Natura 2000 je evropsko omrežje posebnih varstvenih območij, ki so jih določile države članice Evropske unije. Glavni cilj je ohranjati biotsko raznovrstnost, da bi enake možnosti zagotovili tudi našim zanamcem. Na varstvenih območjih se trudimo ohraniti živalske in rastlinske vrste ter habitate, ki so redki ali pa v Evropi že ogroženi (Kaj je Natura 2000, 2013). Omrežje Nature 2000 je eden od pomembnih delov izvajanja habitatne direktive in direktive o pticah. Slovenija je morala ob pridružitvi k Evropski uniji določiti naravna območja, ki ustrezajo merilom obeh direktiv (Kaj je Natura 2000, 2013). Na varstvenih območjih Nature 2000 ni prepovedana človeška dejavnost. Potrebno pa je zagotoviti, da te dejavnosti ne bodo ogrozile narave, temveč jo bodo poskušale ohranjati (Kaj je Natura 2000, 2013). Vlada Republike Slovenije je 29. aprila 2004 določila območja Nature 2000 v Sloveniji z Uredbo o posebnih varstvenih območjih. Določenih je 368 območij, od tega je 338 določenih na podlagi direktive o habitatih in 30 na podlagi direktive o pticah. Območja zajemajo 37 odstotkov površine Slovenije. Območja se med sabo tudi prekrivajo, saj so znotraj predlaganih območij na podlagi direktive o habitatih nahajajo tudi posebna varstvena območja po direktivi o pticah. Četrtina skupne površine Nature 2000 se nahaja že v tako zavarovanih območjih (Triglavski narodni park, regijski in krajinski parki ter rezervati in naravni spomeniki).. 16.

Slika 5: Območja Natura 2000. (Vir: Natura 2000 v Sloveniji, 2013). Tako naravna območja, ki jih zajema Natura 2000, nikakor niso primerna za gradnjo odlagališča za kakršnekoli vrste radioaktivnih odpadkov. Natura 2000 sicer dovoljuje človekove posege v njeno notranjost, vendar je s trajnim odlagališčem odpadkov, ki lahko močno ogrožajo naravo ter s tem rastlinske in živalske habitate, težko zagotoviti.. 3.4.. Hidrološke razmere. Slovenija je z vodami močno bogata dežela. Te vode pa niso enakomerno prostorsko in časovno razporejene. Tekoče vode so kratke zaradi velike reliefne razgibanosti Slovenije in njene kamninske zgradbe. Njihova dolžina pa pomeni petino skupne dolžine tekočih voda (Ogrin, Plut, 2009). V obdobju 1971 – 2000 je na slovensko ozemlje v povprečju padlo 1597 mm padavin letno, kar je dvakrat toliko, kolikor znaša svetovno povprečje (Ogrin, Plut, 2009). Za Slovenijo je ob obilju vode značilna velika pestrost vodnih oblik. Na našem ozemlju so zastopane vse oblike površinskih (rečno omrežje, jezera, mokrišča, snežišča, ledeniki) in podzemnih kopenskih voda (talna, kraška, termalna in mineralna voda), imamo tudi morje. Zaradi kamninske zgradbe je podzemnih kopenskih voda celo več kot površinskih (Ogrin, Plut, 2009). 17.

Vodotoki so najbolj dinamična pojavna oblika voda na kopnem. Po ocenah naj bi bila dolžina vseh vodotokov skupaj v Sloveniji okoli 28.000 km. Od tega je vsaj 16.000 km vodotokov takih, ki so občasno brez vode. Zaradi razgibanega reliefa in kamninske zgradbe je večina vodotokov kratkih. Nad 100 km merijo le Sava, Drava, Kolpa in Savinja (Ogrin, Plut, 2009). Gostota rečne mreže pa je zelo velika in sodi med največje v Evropi. Ravno zaradi take gostote rečne mreže je iskanje lokacije za odlagališče visoko radioaktivnih odpadkov še bolj oteženo.. Slika 6: Vodna mreža v Sloveniji (Vir: Atlas okolja, 2013). Odlagališče v nobenem primeru ne sme biti postavljeno na območju, ki ga lahko dosežejo poplavne vode. Na območja s poplavnimi vodami pade sicer majhen delež našega ozemlja, vendar taka območja vseeno odpadejo kot potencialne možnosti za izgradnjo odlagališča. Poplave v Sloveniji sodijo na drugo mesto med najhujše naravne nesreče. Povzročajo gmotno škodo. Najpogostejše so jeseni in spomladi, zimske so manj pogoste. Poleti se večinoma pojavljajo hudourniške poplave, ki so posledica intenzivnih lokalnih padavin. Ocena o tem, kolikšna je površina poplavnega sveta v Sloveniji, pravi, da redne poplave prizadenejo okoli 20.000 ha, kar je 1 % ozemlja Slovenije. Med redna poplavišča spadajo nekatera kraška polja (Cerkniško, Planinsko, Grosupeljsko, Radensko polje, Pivka), Ljubljansko barje in poplavne ravnice ob panonskih rekah z zelo majhnim strmcem (Mura, Krka, Dravinja, spodnja Sotla). Povodnje, do katerih pride ob izjemno visokih vodah, pa ogrožajo okoli 70.000 ha. Največ slovenskega ozemlja, kar 237.000 ha, kar predstavlja 12 % slovenskega ozemlja, pa ogrožajo hudourniške poplave. Te so sicer kratkotrajne, a izjemno silovite. Značilne so za Soro, Savinjo, Mislinjo, Kamniško Bistrico in številne manjše rečice (Ogrin, Plut, 2009). 18.

Slika 7: Poplavna območja v Sloveniji. (Vir: Opozorilna karta poplav, 2008). Med stoječe površinske vode na kopnem uvrščamo naravna jezera, mlake, rečne mrtvice in umetna jezera. V Sloveniji imamo okoli 1300 jezer, njihova skupna površina je skoraj 69 km 2, kar pa predstavlja skromnih 0,3 % ozemlja Slovenije. Poseben tip naravnih stoječih voda so mrtvice na poplavnih ravnicah obpanonskih rek (Ogrin, Plut, 2009). V posebna zaščitena območja spadajo tudi mokrišča. Po Ramsarskem dogovoru med mokrišča spadajo ozemlja, ki so bolj ali manj trajno prepojena z vodo ali pa z njo celo zalita. To so močvirja, barja, trstičja in vlažni travniki, mlake, mrtvice, obalne lagune in morski zatoki. Za največje mokrišče v Sloveniji velja Ljubljansko barje z okoli 140 km2. Vloga in pomen mokrišč se v zadnjih desetletjih veča. Mokrišča zadržujejo hudourne vode, prečiščujejo onesnaženo vodo. V Sloveniji je kot mokrišče registriranih več kot 3500 lokacij in po zelo grobi oceni zasedajo 1 -2 % ozemlja (Bat, 2004). Pri tem pa je pomembno omeniti tudi, da so nekatera mokrišča zaščitena tudi z Ramsarsko konvencijo (Ramsarska konvencija, 2013). Ta območja absolutno odpadejo kot potencialna območja za možnost izgradnje odlagališča. Z Ramsarko konvencijo so zaščiteni Cerkniško jezero z okolico: 7,250 ha, Sečoveljske soline: 650 ha in Škocjanske jame: 305 ha (Ramsarska konvencija, 2013).. 19.

3.5.. Prebivalstvo. Ljudje smo ključni dejavnik v ciklu proizvajanja in odlaganja radioaktivnih odpadkov. Od nas je odvisno kako bomo za te vrste odpadkov poskrbeli. Odlaganje radioaktivnih odpadkov ni le tehnični, ampak tudi sociološki problem. Z izjemo odlagališča vojaških odpadkov v Wigg-u v ZDA v svetu odlagališč za visoko radioaktivne odpadke še ni. V zvezi s tem so se na strateški konferenci v Bernu pojavile ocene, da taka odlagališča doslej še niso bila dovolj potrebna. Prav temu dejstvu pa pripisujejo zastajanje pri njihovi izgradnji. Iz povedanega lahko povzamemo, da je odlaganje visoko radioaktivnih snovi povezano tudi s socio-psihološkimi problemi. Ljudje ne zaznavamo radioaktivnega sevanja, ker za to nimamo primernega čuta. Tako je strah pred sevanjem primaren in logičen (Veselič, 2013). Ni naključje, da do načrtovanja in izgradnje odlagališč nimajo zadržkov in večjih problemov v Kanadi, Južni Koreji, na Japonskem in skandinavskih državah, saj je to močno povezano tudi z negotovostjo in nezaupanjem v upravne in politične strukture. Lokacije za odlagališča teh odpadkov dobivajo občine, kjer delež pritrdilnih glasov presega 70 ali 80 % (Veselič, 2013). V Sloveniji se stanje pri izboru lokacije zadnja leta sicer izboljšuje, vendar je na ljudeh slab vtis pustil poskus leta 1993, da bi lokacijo določila država sama brez vključevanja krajanov lokalne skupnosti (Veselič, 2013). Vsako radioaktivno sevanje je škodljivo. Zaradi takšne vrste sevanje nastopijo bolezni, spremeni se genski zapis v celicah. Vzrok take vrste bolezni je izpostavljenost velikim odmerkom radioaktivnega sevanja v kratkem času. Količina sevanja se absorbira v telesu, absorbirana doza pa je tista, ki določa, kako hudi bodo znaki bolezni (Avsenik, 2013). V povezavi z nasprotovanjem jedrski energiji in s tem posledično radioaktivnim odpadkom je pomembno omeniti tudi organizacijo Greenpeace, ki se zavzema za opuščanje jedrske energije. To je organizacija, ki vodi propagandne akcije na področju ozračja, strupov, genskega inženiringa, jedrske energije in orožja (Kaj je Greenpeace, 2007). Greenpeace je v Sloveniji začel delovati jeseni 2007. Deluje pod okriljem matične pisarne, Greenpeace Srednja in Vzhodna Evropa s sedežem na Dunaju v Avstriji (Greenpeace v Sloveniji, 2011). Organizacija Greenpeace izpostavlja, da jedrska energija ni niti varna niti čista. Poudarjajo, da varna stopnja radioaktivnega sevanja ne obstaja in čeprav onesnaževanje pri jedrski energiji ni vidno, še ne pomeni, da je čista. Opozarjajo tudi, da poleg nevarnosti, ki jih predstavljajo jedrski reaktorji in z njimi povezane katastrofalne jedrske nesreče, kot na primer tisti v Černobilu in Fokušimi, obstaja tudi znatna nevarnost, povezana z izrabljenim jedrskim gorivom in ostalimi radioaktivnimi odpadki. Tudi v 60 letih proizvajanja in izrabljanja jedrske energije nikjer na svetu ni trajnega odlagališča za dolgoročno shranjevanje izrabljenega jedrskega goriva. Zaenkrat so radioaktivni odpadki shranjeni v začasnih skladiščih, dogovori o dolgoročnem odlaganju pa so še v poteku (Jedrska energija.., 2013). Greenpeace so nasprotniki tega, da se jedrska industrija izpostavlja kot dejavnik, ki pripomore v boju proti podnebnim spremembam. Jedrska energija je v resnici draga in 20.

nevarna stranpot od pravih rešitev za ta problem. Prava rešitev za doseganje ciljev pri zmanjševanju toplogrednih plinov je zgolj in samo energija iz obnovljivih virov, kateri pa jedrska energija preprečuje obsežno integracijo v omrežje. Jedrska energija bi lahko le neznatno prispevala k zmanjšanju izpustov toplogrednih plinov v ozračje. Ob štirikratnem povečanju jedrskih reaktorjev na celem svetu bi to prineslo kvečjemu le 6-odstotno znižanje svetovnih izpustov ogljikovega dioksida (Jedrska energija.., 2013). Pri gradnji stalnega odlagališča imajo ljudje velik vpliv. Nemogoče je odlagališče zgraditi, če se lokalno prebivalstvo s tem ne strinja. Ljudi bi bilo o tem najprej potrebno izobraziti. Kaj sploh radioaktivnost je in kaj so visoko radioaktivni odpadki. Kakšno bi bilo odlagališče in ali bi to pomenilo ogrožanje njihovega zdravja. Med ljudmi še vedno odmevajo katastrofalne jedrske nesreče, ki so se zgodile po svetu. Med Evropejci še vedno živi nesreča v Černobilu, ki se je zgodila leta 1986. Ravno zaradi tega ima radioaktivnost med prebivalci še vedno negativen prizvok in si vsega, kar je v povezavi s tem, ne želimo v svoji bližini. Vendar pa se bomo morali začeti zavedati, da take vrste odpadkov proizvajamo sami in bo potrebno za njih tudi prevzeti odgovornost.. 4. Praksa v Sloveniji in tujini Izrabljeno jedrsko gorivo je zaradi radioaktivnosti neprimerno za predelavo, v poštev pa ne pride niti odlaganje v urejenih deponijah. Tudi kompostiranje ali sežiganje v tem primeru ni primerno. Do pred nekaj desetletij so take odpadke odlagali v morje. Menili so, da zaradi velike stopnje razredčenja tako ne morejo biti škodljivi. Praksa shranjevanja radioaktivnih odpadkov v opuščenih premogovnikov ima že precej dolgo zgodovino. Na ta način odpadke ločijo od biosfere. Posebno zanimivo in pogosto uporabljeno je bilo tudi odlaganje visoko radioaktivnih odpadkov v opuščenih rudnikih soli. Pri tem načinu shranjevanja so pri ZRN izhajali iz domneve, da te vrste rudniki ne prihajajo v stik s talno vodo. Ta ugotovitev zagotavlja visoko stopnjo varnosti pri skladiščenju izrabljenega jedrskega goriva. Ko rudnik napolnijo z atomskimi odpadki, ga lahko zaprejo (Kako deluje, 1988).. 4.1.. Slovenija. V Sloveniji imamo do sedaj le eno nuklearno elektrarno, ki se nahaja v Krškem (NEK). Nuklearna elektrarna Krško zaokrožuje že trideset let delovanja. Letno proizvede nad pet milijard kWh električne energije, kar predstavlja približno 40 % skupne proizvedene električne energije v Sloveniji. Največji in v zadnjem času precej pereč problem pa je ta, da Slovenija ne zagotavlja nobenega stalnega odlagališča za katerekoli vrste radioaktivnih odpadkov. Ker v Sloveniji še ni zgrajenega trajnega odlagališča, kamor bi radioaktivne odpadke lahko dokončno odložili, in ker so radioaktivni odpadki snovi, ki jih ne moremo pustiti, da 21.

nenadzorovano ostajajo pri povzročiteljih, je Centralno skladišče za radioaktivne odpadke na Brinju nujen za uresničevanje ciljev varstva okolja. Skladišče na področju varovanja okolja dosega in upošteva višje standarde, kot so določeni z zakonom (Sistem ravnanja z okoljem, 2013). Zgrajeno je v neposredni bližini raziskovalnega reaktorja TRIGA, ravno tako na Brinju pri Ljubljani. Skladiščna zgradba je armiranobetonska, velika 10,60 m x 27,70 m, v višino pa meri 3,60 m. Objekt je delno vkopan, nato pa prekrit s pol metra debelo plastjo zemlje. Skladišče je odprto le z ene strani, kjer ima tudi dva vhoda. Prvi je za osebje, drugi pa za tovore z radioaktivnimi odpadki.. Slika 8: Skladišče Brinje (Vir: Skladišče CSRAO, 2013). Skladišče je razdeljeno na dva dela. V prvem delu objekta so prostori za osebje, ki so z betonskim zidom ločeni od ostalega dela objekta, kjer je skladišče za radioaktivne odpadke. Skladiščni prostor je razdeljen na deset prekatov (Skladišče CSRAO, 2013). Celotna zgradba je zasnovana in tudi zgrajena z različnimi pregradami – armirane betonske stene, vhodna tovorna vrata iz železne pločevine, z zemljo zasuti in ozelenjeni deli skladišča ter ostali pomožni svinčeni in kovinski ščiti. Slednji se še dodatno priskrbijo pri povečanih dejavnostih v skladišču in omogočajo dodatno zaščito pred sevanjem. Večina skladiščenih odpadkov je na Brinju shranjenih v embalaže (v sode ali drugo originalno embalažo) (Skladišče CSRAO, 2013). Kljub dobri opremljenosti skladišča pa nam ta omogoča shranjevanje le nizko in srednje radioaktivnih odpadkov. V glavnem vsebujejo le beta in gama sevalce, ki imajo običajno krajši razpolovni čas, in tiste, ki vsebujejo znatnejše koncentracije alfa sevalcev in so zaradi tega dolgoživi. Radioaktivnost večine teh odpadkov na raven naravnega ozadja upade že po približno 300 letih. Seveda moramo tudi te odpadke ustrezno izolirati iz našega življenjskega okolja (Skladišče CSRAO, 2013). Mnogo večji problem pa nam predstavljajo odpadki, ki imajo mnogo daljši razpolovni čas, to so visoko radioaktivni odpadki. Za take odpadke pri nas nimamo skladišča. Odpadke tako za enkrat hranimo kar v sami jedrski elektrarni v Krškem. Na tem mestu lahko omenim, da je tako ravnanje zelo neodgovorno. Kot smo že omenili, so visoko radioaktivni odpadki izrabljeno gorivo iz jedrskih elektrarn ali raziskovalnih reaktorjev, ki ni več uporabno za nadaljnjo predelavo. Nekaj visoko radioaktivnih odpadkov nastane tudi pri predelavi izrabljenega jedrskega goriva. Taki 22.

odpadki, za razliko od nizko in srednje radioaktivnih odpadkov, nevarni ostajajo več tisočletij. Njihova aktivnost je visoka, vsebovani izotopi pa imajo dolg razpolovni čas (Odlaganje visoko radioaktivnih odpadkov, 2001). Na tem mestu je primerno, da objasnimo še dva pojma, s katerima se srečujemo pri problematiki shranjevanja radioaktivnih odpadkov (Odlaganje visoko radioaktivnih odpadkov, 2001): · ·. skladiščenje – shranjevanje za določeno obdobje, odlaganje – dokončna odstranitev iz našega okolja.. Odpadke take vrste je torej najprimerneje odlagati v odlagališču globoko pod zemljo v stabilni geološki formaciji. Tako odlagališče mora zagotavljati varnost za več tisočletij (Odlaganje visoko radioaktivnih odpadkov, 2001). »bazenu za izrabljeno jedrsko gradivo v NEK je bilo ob koncu leta 2011 shranjenih 984 izrabljenih gorivnih elementov iz prehodnih 24 gorivnih ciklov. Skupna masa izrabljenega goriva je bila 402 toni.« (Izrabljeno jedrsko gorivo, 2013). Izrabljeno jedrsko gorivo imenujemo gorivne elemente, ki so dosegli tehnično in ekonomsko mejo uporabnost. Te bi sicer lahko sodili med visoko radioaktivne odpadke, ker pa je sprejeta le odločitev o njihovem skladiščenju do konca obratovanja NEK, jih imenujemo izrabljeni gorivni elementi (Izrabljeno jedrsko gorivo, 2013). V nuklearni elektrarni Krško jih v skladu s sprejeto strategijo skladiščijo v posebni zgradbi – v bazenu za izrabljeno gorivo. V tem bazenu naj bi bilo po zamenjavi obstoječih rešetk z novimi po izračunih dovolj prostora za skladiščenje tega goriva do konca predvidene življenjske dobe NEK. V bazenu je prostor za 1694 izrabljenih gorivnih elementov. Ti so močno radioaktivni in sproščajo znatno toploto, zato so shranjeni v rešetkah, ki jih obdaja voda, kateri je dodana borova kislina. Debela plast vode je hkrati ščit pred sevanjem in sredstvo za odvajanje toplote (Izrabljeno jedrsko gorivo, 2013). Poleg skrbi, kam bomo z izrabljenim jedrskim gorivom, ko se bo iztekla življenjska doba jedrske elektrarne, pa se moramo zavedati, da bo potrebno poskrbeti tudi za razgradnjo samega objekta elektrarne. S tem opredeljujemo postopke, opravila in dela, ki so potrebni, da se jedrska elektrarna privede do stanja, ko preneha biti jedrski objekt. Pri programu razgradnje NEK sta sodelovali tako Vlada Republike Slovenije kot Vlada Republike Hrvaške, kjer sta Agencija za radioaktivne odpadke Slovenija in hrvaška Agencija za posebni odpad pripravili Program razgradnje NEK, pri pripravi katerega pa so sodelovali tudi strokovnjaki iz NEK in drugih strokovnih organizacij iz Slovenije in Hrvaške. Na specializiranih področjih so sodelovali tudi strokovnjaki Mednarodne agencije za atomsko energijo in drugih uglednih mednarodnih institucij. Program razgradnje in njegove morebitne dopolnitve pa sprejemata Vlada Republike Slovenije in Vlada Republike Hrvaške. Prvi tak program je bil za NEK pripravljen leta 1996 (Razgradnja NEK, 2013).. 23.

4.2.. ZDA. Vemo, da so Američani pri iskanju lokacije za skladiščenje radioaktivnih odpadkov zelo inovativni in iznajdljivi. Tako so imeli pred časom že mnogo idej. Razmišljali so, da bi radioaktivne odpadke pogreznili v arktični led. Ker kontejnerji z radioaktivnimi odpadki zaradi sevanja sproščajo toploto, bi se tako vse globlje pogrezali v led, dokler ne bi prišli do podlage. Kontejnerje z radioaktivnimi odpadki bi nalagali na ladje, jih prevažali in odlagali na avstralske obale Antarktike, kjer je led še posebej debel. Do te vrste shranjevanja ni nikoli prišlo, saj so tu naleteli na neodobravanje podpisnic Antarktične pogodbe, saj veljaven sporazum o Antarktiki zahteva soglasje vseh podpisnic tega sporazuma (Kako deluje, 1988). V letu 2008 je bilo v ZDA približno 56.000 ton izrabljenega jedrskega goriva. Skupaj z bombami trdih odpadkov, ki naj bi bili namenjeni obrambi, naj bi se do leta 2035 povečalo na 119.000 ton (Olesky, 2008). ZDA so se odločile, da bodo zgradile končno odlagališče jedrskih odpadkov v Yucca Mountain v Nevadi. Skrb jim je povzročalo le dejstvo, da je lokacija močno oddaljena od večine jedrskih elektrarn. Na dolgi poti skozi celotno ozemlje ZDA niso izključevali verjetnost nesreč. Bali so se tudi neuspeha pri osamitvi jedrskih odpadkov iz človekovega okolja, saj bi morali zagotoviti varnost do več 100.000 let (Olesky, 2008). Odlagališče Yucca Mountain s kapaciteto za shranitev 70.000 ton radioaktivnih odpadkov naj bi začelo delovati leta 2017. Vendar pa je Obamova uprava leta 2009 zavrnila proračun in tako zavrnila vsa sredstva, ki so bila namenjena temu odlagališču. Sedaj uprava pripravlja novo strategijo za odlaganje radioaktivnih odpadkov (Olesky, 2008). 29. januarja 2010 je predsednik Obama ustanovil komisijo Blue Ribbon. Sestavljena je iz petnajstih članov, ki je opravila obširno dvoletno študijo odlaganja jedrskih odpadkov. Izdajo obsežno poročilo strategije odstranjevanja jedrskih odpadkov (High-level radioactive waste management, 2013).. 4.3.. Švedska. Na Švedskem imajo deset delujočih reaktorjev, ti pa proizvedejo okoli 45% vse električne energije (World Nuclear Power Reactors & Uranium Requirements, 2013). Švedska se s problematiko jedrskih odpadkov srečuje že od leta 1977, ko vlada določi, da morajo predstaviti sprejemljive načrte za ravnanje s temi odpadki in s tem pridobiti dovoljenje za nadaljnje obratovanje elektrarn. Leta 1980 je potekal referndum o prihodnosti jedrskih elektrarn na Švedskem, po katerem se švedski parlament odloči za postopno opuščanje obstoječih jedrskih odpadkov do leta 2010. Leta 2010 pa je vlada ponovno dovolila gradnjo, vendar le na že obstoječih lokacijah jedrskih elektrarn (High-level radioactive waste management, 2013). Uprava za Švedsko jedrsko gorivo in ravnanje z odpadki (SKB) je bila ustanovljena leta 1980. Odgovorna je za končno odlaganje jedrskih odpadkov. Pod nadzorom imajo Centralno skladišče za izrabljeno jedrsko gorivo v Oskarshamu, prevoz izrabljenega goriva in izgradnjo trajnega odlagališča (Sweden's radioactive waste management program, 2001). 24.

Preučili so šest možnih lokacij za trajno odlagališče, tri od teh pa so bile izbrane za nadaljnje raziskovanje. 3. junija 2009 je Uprava za Švedsko jedrsko gorivo in ravnanje z odpadki izbrala lokacijo Östhammar v bližini jedrske elektrarne Forsmark. SKB uporablja posebno metodo končnega odlaganja izrabljenega jedrskega goriva. Metoda temelji na treh zaščitnih metodah. Izrabljeno jedrsko gorivo najprej vdelajo v bakrene bombe, ki se jih nato 'potopi' v kristalinsko geološko podlago 500 m globoko, v kateri so vgrajeni v bentonitno glino. Tej predori, v katerih bodo shranjeni jedrski odpadki, naj bi bili dolgi okoli 250 metrov in nameščeni okoli 40 metrov narazen (Our method of final disposal, 2012).. 5. Sklep Ker imajo radioaktivni odpadki, ki nastajajo danes, zelo dolgo razpolovno dobo, nekateri elementi tudi več kot milijon let, jih bo potrebno hraniti izredno dolga obdobja, ki je iz vidika trajanja človekovega življenja nepredstavljiva. Preprečiti bo potrebno stik z biosfero in s prehranjevalnim spletom živih organizmov. Zato je pomembno, da shranjevanju visoko radioaktivnim odpadkom posvetimo posebno pozornost, saj bomo tudi s tem poskrbeli za medgeneracijsko solidarnost in našim zanamcem omogočili kvalitetno bivalno okolje. Radioaktivni odpadki, še posebej pa visoko radioaktivni odpadki, ljudem in našemu bivalnemu okolju predstavljajo veliko grožnjo. Če k problemom shranjevanja in trajnega odlaganja visoko radioaktivnih odpadkov ne bomo začeli resno pristopati in se začeli zavedati našega neodgovornega ravnanja, se nam v bližnji prihodnosti ne piše nič dobrega. V zaključni seminarski nalogi sem pregledala in povzela veliko literature in spoznala, da je mnogo idej, kako bi se lahko spopadli z nevarnim sevanjem, ki ga oddajajo visoko radioaktivni odpadki. Vendar pa je večino teh idej in predlogov še neuresničenih, v realnost pa je prenesenih zelo malo. Prvo hipotezo lahko deloma zavržem, deloma pa potrdim. Slovenija je država, ki ni najbolj primerna za izgradnjo trajnega odlagališča za izrabljeno jedrsko gorivo. Vendar pa bo potrebno k temu pristopiti resno, saj moramo za svoje odpadke tudi sami odgovarjati. Tudi ideja o gradnji odlagališča na območju Krške kotline v bližini jedrske elektrarne se mi ne zdi najbolj primerna, saj je ravno to območje precej potresno ogroženo, kar bi ob takšni naravni nesreči pomenilo tveganje za vsa živa bitja na območju našega državnega ozemlja in tudi širše. Potrebno bo temeljiteje preučiti in pregledati lokacijo, na katero bi postavili trajno odlagališče za izrabljeno jedrsko gorivo, ki je končni produkt Nuklearne elektrarne Krško. Drugo hipotezo, ki pravi, da ima javnost do radioaktivnih odpadkov slab odnos in je slabo obveščena, ozaveščena in izobražena o tem, pa lahko v celoti potrdim. Ljudje se radioaktivnosti bojijo. Najbolj so jim znane nesreče v Černobilu in nesreča v Fokušimi, ki je med ljudmi še kako živa. Lahko izpostavim tudi to, da se v zadnjih letih problemom izrabljenega jedrskega goriva posveča zelo malo pozornosti in bi se tem tematikam najraje 25.

tudi izognili. Tukaj pa gre za vprašanje medgeneracijske solidarnosti. Mi to vrsto energije uporabljamo, zanamcem pa bomo pustili močno nevarne odpadke. Tretje hipoteze ravno tako ne morem potrditi. Pravi, da v tujini poznajo dobre prakse odlaganja visoko radioaktivnih odpadkov. Temu pa ni tako, saj sem ugotovila, da je veliko idej, kako bi lahko trajno odlagali visoko radioaktivne odpadke, v realnost pa za enkrat ni prenesene še nobene. Nikjer na svetu v tem trenutku še nimamo stalnega odlagališča visoko radioaktivnih odpadkov. Na tem mestu naj še omenim, da nizko in srednje radioaktivni odpadki ne predstavljajo posebno velikih težav. To so odpadki, ki so stranski produkt pri proizvodnji jedrske energije. Sevajo le do nekaj 100 let, kar pa ni tako velika doba, da si varnosti pred njimi ne bi mogli zagotoviti. Tudi v Sloveniji imamo odlagališče na Brinju pri Ljubljani, ki prebivalcem Slovenije ne predstavlja nikakršne nevarnosti in dobro deluje že kar nekaj let.. Slika 9: Končna karta možnosti postavitve odlagališča VRAO (Avtorica: Staša Grajš, 2013). 26.

Izdelala sem tudi karto, ki vključuje parametre, ki sem jih opisala v zaključni seminarski nalogi. Karta nam pokaže, da je le malo možnosti, kjer bi dejansko lahko izgradili trajno odlagališče. Območja, ki naj bi bila primerna za izgradnjo odlagališča visoko radioaktivnih odpadkov, predstavlja siva barva. Kakor lahko vidimo na karti, je zaplat, obarvanih s sivo barvo, na območju državnega ozemlja Slovenije zelo malo. Nekoliko večja zaplata se razprostira le na območju Kranjsko-Sorškega polja in ob reki Muri. To sta območji z zelo nizko gladino podtalnice, že samo po sebi vodno–ekološko zelo ogroženi. Sta tudi območji z intenzivnim kmetijskim pridelovanjem, zato je nesmiselno govoriti o območju, ki bi bilo primerno za gradnjo trajnega odlagališča visoko radioaktivnih odpadkov. Ponovno lahko povzamem, da slovensko državno ozemlje ne ponuja primernega območja, kjer bi lahko zgradili trajno odlagališče, v katerem bi shranjevali izrabljeno jedrsko gorivo iz Nuklearne elektrarne Krško. Na žalost bo tako po vsej verjetnosti ostalo pri ideji, da se takšno odlagališče zgradi kar na območju Krške kotline, v bližini jedrske elektrarne. Pri upravljanju z visoko radioaktivnimi odpadki tako ostane le še ena možnost, izvoz. Tu pa se ponovno srečamo z veliko negativnimi posledicami. Z vidika ohranjanja in varovanja našega ozemlja bi bila to še najboljša možnost. Vendar pa se pojavljajo vprašanja, kot so: kam bomo odpadke izvozili, kdo bi jih bil pripravljen sprejeti, kolikšna bi bila cena, ki bi jo morali plačati, da bi nekdo prevzel odgovornost za nevarne odpadke, ki smo jih proizvedli sami. Skupaj z nadaljnjim proizvajanjem jedrske energije proizvajamo tudi visoko radioaktivne odpadke, za katere še nimamo popolnoma izdelane ideje, kako bi se jih rešili. Človeštvo se bo moralo začeti zavedati, da bomo morali za svoje napake poskrbeti sami, kajti le tako lahko načrtujemo našo prihodnost.. 6. Summary Nuclear wastes have a very long half-life. Some of them even more than one million years. They need to be kept for a very long time which in terms of the duration of human life is unthinkable. It is necessary to prevent contact with the biosphere and living organisms. Therefore it is important to pay particular attention to storage of highly radioactive wastes, because we will thus facilitate intergenerational solidarity and enable our successors to have a high-quality living environment. Radioactive waste especially high-level radioactive wastes pose a significant threat to people and our living environment. If we do not begin to seriously approach the problems of storage and permanent disposal of high-level radioactive waste, and to realize our responsibility, we will face serious issues in the near future. In the final seminar I reviewed and summarized the vast literature and realized that there are many ideas on how to cope with the dangerous radiation emitted by high-level 27.

radioactive waste. However, most of these ideas and proposals are still unrealised and have not been put into practice. The first hypothesis can be partially rejected and partially confirmed. Slovenia is a country not most suitable for the construction of a permanent repository for nuclear fuel consumed. However, it will be necessary to approach this issue seriously, since we have to take care of our wastes. Even the idea of building a landfill in the Krško basin, in the vicinity of the nuclear power plant, does not seem to be the most appropriate since this is a risky area due to earthquakes which could pose a threat to all living creatures in the area of our national territory and beyond. We will need to thoroughly examine and review the adequate locations for setting up a permanent repository for nuclear fuel consumed, which is the end product of nuclear power plant. The second hypothesis stating the public has bad attitude towards radioactive waste and is poorly informed and educated, could be confirmed. People are afraid of radioactivity. They are well familiar with the Chernobyl and Fukushima accident which is still very much alive among people. We could also point out that in recent years the problem of nuclear fuel consumed gained very little attention. There is a question of intergenerational solidarity. We use this type of energy and are going to leave these strong hazardous wastes to our posterity. The third hypothesis cannot be confirmed. It claims the rest of the world knows the best practice how to dispose high-level radioactive waste. This is not the case as I have found out that most of ideas regarding the permanent disposal of highly radioactive waste have not been put into practice yet. There is no permanent disposal of highly radioactive waste anywhere in the world. At this point I want to mention that low and intermediate level radioactive wastes do not constitute a problem. These are the by-product produced in the production of nuclear energy. They only take a few 100 years to emit which is not a long period and do not pose a great danger. In Slovenia there is a dump in Brinje posing no threat for citizens of Slovenia and has been operating well for several years now. I also made a map that includes the parameters I described in my final paper. Map shows there are only few locations where we could actually build a permanent repository. Areas that would be suitable for the construction of high-level waste repository are coloured in grey. As you can see from the map, there are very few patches coloured in grey. The most suitable region would be the territory of Kranj-Sora fields and along the Mura River. These are areas with very low groundwater-ecological risk. These are also areas with an intensive agricultural production, so it is pointless to talk about an area suitable for the construction of a permanent high-level waste repository. We can conclude Slovenian national territory does not offer a suitable area for building a permanent repository. Unfortunately the idea to build a repository in the Krško basin in the vicinity of nuclear power plants will be carried out. There is however another option - export. But once again we face many negative issues. In terms of preserving and protecting our territory, this would definitely be the best option. 28.

However, the questions is: where to do we export our wastes, who would be willing to accept our wastes, what would be the price Slovenia would have to pay to someone to take the responsibility for hazardous waste that we produce ourselves. Together with further production of nuclear energy we also produce highly radioactive wastes and have no positive ideas on how to dispose them. People will have to realise they have to take responsibility for their own mistakes to be able to plan their future.. 29.

7. Viri in literatura Avsenik, J. Možganski tumorji. Bonbon. URL: http://webcache.googleusercontent.com/search?q=cache:maKVYxBxsxoJ:www.bonbon.si/d efault.asp%3Fkaj%3D1%26id%3D5740469+bolezni+povzro%C4%8Dene+zaradi+radioaktivne ga+sevanja&cd=10&hl=sl&ct=clnk&gl=si (Citirano 1.7.2013). Greenpeace v Sloveniji. Greenpeace. 2011. URL: http://www.greenpeace.org/slovenia/si/about/greenpeace-v-sloveniji/ (Citirano 23.7.2013). High-level radioactive waste management. Wikipedia. 2013. URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Radioactive_waste_disposal#cite_ref-79 (Citirano 10.7.2013). I., Mele. Kaj zares vemo o radioaktivnih odpadkih. URL: http://www.arao.si/uploads/datoteke/KAJ_ZARES_VEMO_O_RADIOAKTIVNIH_ODPADKIH.p df (Citirano 16.4.2013). Izrabljeno jedrsko gorivo. 2013. Nuklearna elektrarna Krško. URL: http://www.nek.si/sl/o_jedrski_tehnologiji/skrb_za_odpadke/izrabljeno_jedrsko_gorivo/ (Citirano: 24.6.2013). Jedrska energija. Umazana, nevarna in draga. Greenpeace. 2013. URL: http://www.greenpeace.org/slovenia/si/kaj-delamo/jedrska/_fukusima/_standard-page13/ (Citirano 23.7.2013). Jedrski odpadek. Vikipedija. 2013. URL: https://sl.wikipedia.org/wiki/Jedrski_odpadek (Citirano 16.4.2013). Kaj je Greenpeace. Greenpeace. 2007. URL: http://www.greenpeace.org/slovenia/si/about/kaj-je-greenpeace/ (Citirano 23.7.2013). Kaj je Natura 2000. 2013. URL: http://www.natura2000.gov.si/index.php?id=44 (Citirano 4.6.2013). Kako deluje? 1988. Tehniška založba Slovenije, 606 str. Karta nadžarišč potresov – intenzitete. ARSO. URL: http://www.arso.gov.si/potresi/potresna%20aktivnost/intenzitete_potresov.html (Citirano: 23.4.2013) K.R.,Olesky, 2008. Nuclear Power’s Emission Reduction Potential in Utah. URL: http://dukespace.lib.duke.edu/dspace/bitstream/handle/10161/500/MP_kro4_a_200805.p df;jsessionid=314506977B7C3939338A423DA64026D4?sequence=1 (Citirano 10.7.2013). M. Bat, 2004. Narava Slovenije. Ljubljana, Mladinska knjiga, 231 str. Močni potresi v preteklosti. ARSO. URL: http://www.arso.gov.si/potresi/potresna%20aktivnost/Mo%C4%8Dni_potresi_v_preteklosti. pdf (Citirano 23.4.2013). 30.

M. Škof, 2009. Naravna radioaktivnost. URL: http://mafija.fmf.unilj.si/seminar/files/2008_2009/Naravna_radioaktivnost.pdf (Citirano 18.4.2013). Natura 2000 v Sloveniji. 2013. URL: http://www.natura2000.gov.si/index.php?id=45 (Citirano 4.6.2013) Ocena potresne ogroženosti Republike Slovenije. 2006. Ministrstvo za obrambo, Uprava RS za zaščito in reševanje. URL: http://www.sos112.si/slo/tdocs/ogrozenost_potres.pdf (Citirano: 23.4.2013). Odlaganje visoko radioaktivnih odpadkov. 2001. ARAO. URL: http://www.arao.si/uploads/datoteke/Odlaganje%20visoko%20radioaktiv.pdf (Citirano 5.6.2013). Ogrin, D., Plut, D., 2009. Aplikativna fizična geografija Slovenije. Ljubljana, Znanstvena založba Filozofske fakultete v Ljubljani, Oddelek za geografijo, 246 str. Opozorilna karta poplav. 2008. DHD. URL: http://www.dhd.si/okp.html (Citiran 11.7.2013). Our method of final disposal. SKB. 2012. URL: http://www.skb.se/Templates/Standard____24109.aspx (Citirano 11.7.2013). Potresna ogroženost prebivalstva in naselij v Republiki Sloveniji (potresna ogroženost in varstvo pred potresi). 1996. Geografski inštitut Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti. URL: http://www.sos112.si/slo/tdocs/potresna_18_1.pdf (Citirano 23.4.2013). Prestor, J., Rikanovič, R., Janža, M., 2002. Podzemne vode, Nesreče in varstvo pred njimi. Ljubljana, Uprava RS za zaščito in reševanje MO, str. 200 – 205. Proizvodnja. Nuklearna elektrarna krško. URL: http://www.nek.si/sl/o_nek/proizvodnja/ (Citirano 18.5.2013). Radioactive waste. Wikipedia. 2013. URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Radioactive_waste (Citirano 16.4.2013). Radioaktivni odpadki. ARAO. URL: http://www.arao.si/uploads/datoteke/Radioaktivni%20odpadki(1).pdf (Citirano 16.4.2013). Radioaktivnost in radionuklidi. Uprava RS za jedrsko varnost. URL: http://www.radioaktivnost.si/#radioaktivnost/uvod (Citirano 20.4.2013). Radioaktivnost v okolju. Uprava RS za jedrsko varnost. URL: http://www.radioaktivnost.si/#radioaktivnost/okolje (Citirano 20.4.2013). Ramsarska konvencija. Wetman. URL: http://www.wetman.si/dodatneinformacije/ramsarska-konvencija (Citirano 14.7.2013). Ravbar, N., 2005. Kras in voda, Slovenija – vodna učna pot Evrope. Ljubljana, Oddelek za geografijo, Filozofska fakulteta UL, str. 39 – 48. 31.

Razgradnja NEK. 2013. Nuklearna elektrarna Krško. URL: http://www.nek.si/sl/o_jedrski_tehnologiji/skrb_za_odpadke/razgradnja_nek/ (Citirano 24.6.2013). Resolucija o jedrski in sevalni varnosti v Republiki Sloveniji za obdobje 2013—2023. 2013. Dopolnjen predlog. Uradni list RS 72/07. Sistem ravnanja z okoljem. ARAO. URL: http://www.arao.si/javna-sluzba-malihpovzrociteljev/okolje/sistem-ravnanja-z-okoljem (Citirano 23.6.2013). Skladišče CSRAO. ARAO. URL: http://www.arao.si/javna-sluzba-malihpovzrociteljev/skladiscenje-odpadkov/skladisce-csrao (Citirano 23.6.2013). Stepišnik, U., 2011. Fizična geografija krasa. Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, Oddelek za geografijo, 143 str. Strategija ravnanja z izrabljenim jedrskim gorivom. 1996. URL: http://www.arao.si/uploads/datoteke/strategija_gorivo%281%29.pdf (Citirano 18.4.2013). Sweden's radioactive waste management program. 2001. URL: http://web.archive.org/web/20090118220403/http://www.ocrwm.doe.gov/factsheets/doey mp0416.shtml (Citirano 10.7.2013). Urbanc, J., Šinigoj, J., Tomše, P., 2002. Vrednotenje ozemlja Slovenije za odlaganje radioaktivnih odpadkov z vidika geologije. Geologija 45, 1, str. 599 – 606. URL: http://www.geologija-revija.si/dokument.aspx?id=670 (Citirano 24.5.2013). Verbič, I. , 2001. Jedrska elektrarna Krško, izbor lokacije za gradnjo – dilema ali rutina? Proteus 64, 2, str. 56 – 61. Veselič, M. Odlagališče za radioaktivne odpadke v Sloveniji. URL: http://www.sloged.si/LinkClick.aspx?fileticket=xpyVu7GiShc%3D&tabid=122 (Citirano 5.6.2013). Visoko radioaktivni odpadki. URSJV. URL: http://www.icjt.org/tech/atlas/Atlas53.pdf (Citirano 5.6.2013). Vode. 2013. Atlas okolja. Agencija Republike Slovenije za okolje. URL: http://gis.arso.gov.si/atlasokolja/profile.aspx?id=Atlas_Okolja_AXL@Arso (Citirano: 1.6.2013). W. M. Marsh, J. Grossa. 2002. Environmental geography. 2nd ed. New York, Library of Congress Cataloging in Publication, 442 str. World Nuclear Power Reactors & Uranium Requirements. World Nuclear Association. 2013. URL: http://www.world-nuclear.org/info/Facts-and-Figures/World-Nuclear-Power-Reactorsand-Uranium-Requirements/ (Citirano 10.7.2013).. 32.

Začela je veljati EU direktiva o radioaktivnih odpadkih. 2011. URSJV. URL: http://www.ursjv.gov.si/si/info/novica/article/4597/5613/?cHash=f868bca986 (Citirano 5.6.2013).. 8. Seznam slik in tabel Tabela 1: Vrednotenje prostora za odlaganje RAO z vidika geologije. (Vir: Urbanc, Šinigoj, Tomše, 2002, str. 601) ....................................................................................................................................... 12. Slika 1: Reaktor jedrske elektrarne. (Vir: Odlaganje visoko radioaktivnih odpadkov, 2001) .................. 9 Slika 2: Potek menjave goriva. (Vir: Odlaganje visoko radioaktivnih odpadkov, 2001) ......................... 9 Slika 3: Karta naravnih danosti za odlaganje RAO. (Vir: Urbanc, Šinigoj, Tomše, 2002, str. 604) ......... 13 Slika 4: Karta nadžarišč potresov – intenzitete (Vir: Karta nadžarišč potresov ...) ................................ 15 Slika 5: Območja Natura 2000. (Vir: Natura 2000 v Sloveniji, 2013) ..................................................... 17 Slika 6: Vodna mreža v Sloveniji (Vir: Atlas okolja, 2013) ..................................................................... 18 Slika 7: Poplavna območja v Sloveniji. (Vir: Opozorilna karta poplav, 2008) ........................................ 19 Slika 8: Skladišče Brinje (Vir: Skladišče CSRAO, 2013) ........................................................................... 22 Slika 9: Končna karta možnosti postavitve odlagališča VRAO (Avtorica: Staša Grajš, 2013) ................ 26. 33.

Izjava o avtorstvu Izjavljam, da je zaključna seminarska naloga v celoti moje avtorsko delo ter da so uporabljeni viri in literatura navedeni v skladu z mednarodnimi standardi in veljavno zakonodajo.. Staša Grajš. Ljubljana, 15.8.2013 34.