Geografski vidiki razvoja sonaravnih mest: Waitakere, Nova Zelandija

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO. DIPLOMSKO DELO. LJUBLJANA, 2009. KSENIJA POREDOŠ.

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO. DIPLOMSKO DELO. GEOGRAFSKI VIDIKI RAZVOJA SONARAVNIH MEST: WAITAKERE, NOVA ZELANDIJA. Študijski program. GEOGRAFIJA – E. Mentor: dr. Dušan Plut, red. prof. Somentor: dr. Dejan Rebernik, izred. prof.. LJUBLJANA, 2008. KSENIJA POREDOŠ.

IZJAVA Izjavljam, da je diplomsko delo v celoti moje avtorsko delo..

ZAHVALA Zahvaljujem se mentorju dr. Dušanu Plutu za vse strokovne nasvete, podporo in usmerjanje pri izdelavi diplomskega dela. Prav tako bi se rada zahvalila vsem, ki so me med izdelavo naloge podpirali in mi pomagali..

GEOGRAFSKI VIDIKI RAZVOJA SONARAVNIH MEST: WAITAKERE, NOVA ZELANDIJA Izvleček Diplomsko delo proučuje geografske vidike razvoja sonaravnih mest. Glavni namen dela je s študijo primera dobre okoljske prakse mesta Waitakere, Nova Zelandija, prikazati, da lahko mesta z ustreznimi strategijami zmanjšajo svoje pritiske na okolje. V diplomskem delu so bile najprej opisane značilnosti mest v sodobnosti ter njihovi okoljski problemi. Nadalje so bile predstavljene zakonitosti in primeri sonaravnih mest ter urbana okoljska politika Nove Zelandije. Sledila je predstavitev mesta Waitakere in vrednotenje njegovih fizično in družbenogeografskih značilnosti. Osrednji del naloge je bil izdelan s pomočjo modela DPSIR. Prikazali smo stanje okolja mesta Waitakere, glavne pritiske in vire pritiskov na okolje ter vplive na ljudi in naravo. Težišče naloge je bilo preučitev glavnih odzivov mesta na okoljske probleme. Predstavljene so bile nekatere strategije, načrti in izvedeni ter predlagani programi. Po sestavinah okolja in glavnih urbanih kazalcih smo ugotavljali realne dosežke mesta na njegovi poti sonaravnosti ter v zaključku podali kritično oceno ciljev, ki si jih je mesto zadalo in mehanizmov s katerimi jih namerava doseči. Ključne besede: mesta, naselja, sonaravna mesta, sonaravni razvoj, Nova Zelandija, regionalna geografija, varstvo okolja. GEOGRAPHICAL ASPECTS OF WAITAKERE, NEW ZEALAND. SUSTAINABLE. CITIES. DEVELOPMENT:. Abstract The diploma thesis studies geographical aspects of the development of sustainable cities. The main purpose of the thesis is to show that cities can, with the help of suitable strategies, reduce their pressures on the environment, which is depicted in the study of good environmental practice in Waitakere, a city in New Zealand. The thesis first describes the characteristics of modern cities and their environmental problems. Further on, it presents the legalities and examples of sustainable cities and urban environment politics of New Zealand. The central part of the thesis was made with the help of the DPSIR model. We showed the state of Waitakere, main pressures and sources of pressure on the environment, and the impact on people and nature. The focal point was to examine the main responses of the town on environmental problems. Certain strategies, plans, and programs, executed or suggested, were presented. Taking into account the environment and main urban indexes, we tried to find real achievements of the city on its sustainable path, and, in the end, gave a critical estimation of the aims that the city set and the mechanisms with which it intends to achieve them. Keywords: cities, settlements, sustainable cities, sustainable development, New Zealand, regional geography, environment protection.

KAZALO 1.. UVOD .................................................................................................................................................................1 1.1. 1.2.. 2.. MESTA IN ZNAČILNOSTI SODOBNE URBANIZACIJE.........................................................................5 2.1. 2.2. 2.3.. 3.. NAMEN, CILJI IN DELOVNE HIPOTEZE ...........................................................................................................1 METODOLOGIJA DELA, FAZE IN MODEL PROUČEVANJA ................................................................................1. UVOD...........................................................................................................................................................5 ZNAČILNOSTI URBANIZACIJE IN MEST NA NOVI ZELANDIJI ..........................................................................8 OKOLJSKI PROBLEMI SODOBNIH MEST .......................................................................................................12. SONARAVNA MESTA ..................................................................................................................................16 3.1. 3.2. 3.3.. UVOD.........................................................................................................................................................16 PRIMERI DOBRE OKOLJSKE URBANE PRAKSE PO SVETU ..............................................................................18 NOVA ZELANDIJA IN SONARAVNI URBANI RAZVOJ ....................................................................................20. 4. FUNKCIJSKO VREDNOTENJE OSNOVNIH GEOGRAFSKIH ZNAČILNOSTI MESTA WAITAKERE ............................................................................................................................................................24 4.1. KRATKA PREDSTAVITEV MESTA.................................................................................................................25 4.2. FUNKCIJSKO VREDNOTENJE FIZIČNOGEOGRAFSKIH ZNAČILNOSTI ..............................................................30 4.2.1. Kamninska zgradba in relief ................................................................................................................30 4.2.2. Podnebje...............................................................................................................................................35 4.2.3. Vodovje.................................................................................................................................................36 4.2.4. Prsti......................................................................................................................................................38 4.2.5. Rastlinstvo in živalstvo .........................................................................................................................39 4.3. FUNKCIJSKO VREDNOTENJE DRZŽBENOGEOGRAFSKI ZNAČILNOSTI............................................................43 4.3.1. Zgodovina območja, razvoj in rast mesta.............................................................................................43 4.3.2. Prebivalstvo in poselitev ......................................................................................................................44 4.3.3. Gospodarstvo .......................................................................................................................................45 4.3.4. Promet..................................................................................................................................................46 5.. STANJE OKOLJA, PRITISKI IN GLAVNI VIRI PRITISKOV NA OKOLJE V WAITAKERE ........47 5.1. ZRAK .........................................................................................................................................................47 5.1.1. Aucklandska urbana regija ..................................................................................................................47 5.1.2. Waitakere .............................................................................................................................................58 5.2. VODNI VIRI ................................................................................................................................................63 5.3. PRST, VEGETACIJA IN ŽIVALSTVO ..............................................................................................................68 5.4. RAST PREBIVALSTVA IN POSELITEV ...........................................................................................................69 5.5. GOSPODARSKI RAZVOJ...............................................................................................................................70 5.6. PROMET .....................................................................................................................................................70 5.7. ODPADKI IN PORABA ENERGIJE ..................................................................................................................71 5.8. PREGLED GLAVNIH UČINKOV VPLIVOV NA OKOLJE PO SESTAVINAH OKOLJA IN POKRAJINSKIH POTEZAH ..75. 6.. ODZIVI MESTA WAITAKERE NA OKOLJSKE PROBLEME..............................................................78 6.1. UVOD.........................................................................................................................................................78 6.2. NAČRTOVANJE IN STRATEŠKO UPRAVLJANJE .............................................................................................81 6.2.1. Prioriteta trajnostni razvoj...................................................................................................................83 6.2.2. Strateške platforme...............................................................................................................................84 6.2.3. Okoljska strategija ...............................................................................................................................87 6.3. PREDSTAVITEV ODZIVOV DRUŽBE NA OKOLJSKE PROBLEME PO SESTAVINAH OKOLJA IN SEKTORJIH .........90 6.3.1. Zrak in klimatske spremembe ...............................................................................................................90 6.3.2. Vode .....................................................................................................................................................92 6.3.3. Biodiverziteta in parki..........................................................................................................................99 6.3.4. Rast prebivalstva in poselitev.............................................................................................................102 6.3.5. Odpadki..............................................................................................................................................106 6.3.6. Energija..............................................................................................................................................110 6.3.7. Promet................................................................................................................................................111 6.3.8. Gospodarstvo .....................................................................................................................................115 6.3.9. Predstavitev uspešnih urbanih okoljskih projektov: ekološke zgradbe in soseske .............................116.

7.. ZAKLJUČEK ................................................................................................................................................128. 8.. SUMMARY....................................................................................................................................................130. 9.. VIRI IN LITERATURA ...............................................................................................................................132. 10.. SEZNAM SLIK IN PREGLEDNIC ............................................................................................................139.

1. UVOD 1.1. Namen, cilji in delovne hipoteze Namen diplomskega dela je prikazati geografske vidike razvoja sonaravnih mest ter s študijo primera dobre okoljske prakse mesta Waitakere, Nova Zelandija, prikazati kako se lahko z določenimi strategijami izboljša stanje mestnega okolja. Glede na zastavljeno temo, so cilji naloge naslednji: - prikazati trende in procese urbanizacije in rasti mest v sodobnosti po svetu ter na Novi Zelandiji - izpostaviti okoljske probleme sodobnih mest - predstaviti načela sonaravnih mest, prikazati primere sonaravnih mest po svetu ter predstaviti urbano okoljsko politiko Nove Zelandije - predstaviti mesto Waitakere in njegove osnovne geografske značilnosti ter jih funkcijsko okoljsko ovrednotiti - analizirati stanje okolja mesta Waitakere ter njegove glavne okoljske probleme, pritiske na okolje ter vire pritiskov - predstaviti odzive mesta Waitakere na okoljske probleme oz. prikazati osnovne mehanizme reševanja okoljskih problemov v mestu. Delovne hipoteze, ki izhajajo iz zastavljene naloge so: - hitro rastoča mesta predstavljajo dandanes vse večje grožnje naravnemu okolju in socialni blaginji - kot vsa mesta, se tudi mesto Waitakere sooča z okoljskimi problemi; glavni razlogi za odzivnost mesta je ravno želja po zmanjšanju okoljskih problemov - tako kot v vseh mestih, predstavlja promet tudi v mestu Waitakere največji vir okoljskih pritiskov - mesto Waitakere se z ustreznim načrtovanjem, aktivnim izvajanjem projetkov in programov, sodelovanjem z različnimi organizacijami, skupinami in prebivalci ter njihovim ozaveščanjem vse bolj približuje k udejanjanju svoje vizije sonaravnega mesta.. 1.2. Metodologija dela, faze in model proučevanja Za izdelavo naloge je bilo potrebno najprej najti vso ustrezno literaturo. Za splošni del diplomskega dela sem literaturo zbirala po knjižnjicah in na internetu. Zbiranje literature in pridobivanje informacij o mestu Waitakere pa je potekalo tudi na terenu. Pred odhodom na teren se je bilo potrebno seznaniti z osnovnimi karakteristikami mesta, njegovim ustrojem in sestavinami. Za pridobitev prvih informacij in za seznanitev z mestom sem obiskala Mestni svet Waitakere (Waitakere City Council), ki se nahaja v Hendersonu. Tam sem se na kratko seznanila z njihovo politiko gospodarjenja z mestnim okoljem in pridobila osnovno gradivo ter koristne informacije za nadaljne zbiranje virov in literature. Naslednja stopnja pri terenskem pridobivanju podatkov je bil obisk Ekološkega dneva (Ecoday 2008), ki je potekal v New Lynnu. Tam sem si nabrala ogromno gradiva ter si ogledala Sustainable living centre (Center sonaravnega življenja), kjer je na praktičen način predstavljeno vse v povezavi z bolj sonaravnim urbanim življenjem, ki si ga lahko ustvarimo znotraj in okoli doma. Poleg centra sem si ogledala tudi ekološko prijazno hišo, ki se nahaja nasproti centra ter odšla na voden obisk ekološke soseske Earthsong (Earthsong Eco Neighbourhood), ki se nahaja v Ranuiu. Po prihodu domov je bilo potrebno vso zbrano gradivo urediti in analizirati ter zbrati še vse manjkajoče dokumente in podatke. Zaradi tega je. 1.

potekala nadaljna komunikacija z mestnim svetom Waitakere, kjer sem izvedela, da so vsi potrebni dokumenti javno dostopni ter se nahajajo na internetu. Sledilo je zbiranje in urejanje dokumentov ter njihovo pregledovanje. Po izboru vseh potrebnih dokumentov je potekalo njihovo študiranje in analiziranje ter prevajanje. Pisanje ter zgradbo diplomskega dela lahko razdelimo v pet delov oziroma faz. Prvi del diplomskega dela obravnava mesta na splošno. Predstavlja glavne značilnosti rasti mest v sedanjosti in nakazuje trende urbanizacije za prihodnost. Nato se dotakne razvoja mest in značilnosti urbanizacije na Novi Zelandiji ter prikaže osnovne okoljske probleme sodobnih mest. Nadalje se dotakne značilnosti sonaravnih mest, predstavi taka mesta po svetu ter novozelandsko urbano okoljsko politiko. Prvi del se tako na splošno dotika značilnosti mest in njihovih problemov ter značilnosti sonaravnih mest in njihovih mehanizmov. Drugi del naloge nam predstavi mesto Waitakere ter njegove fizično in družbenogeografske značilnosti ter jih funkcijsko ovrednoti. Tretja faza izdelave naloge se osredotoča na glavne okoljske probleme mesta Waitakere. Po zgledu modela DPSIR so predstavljeni stanje okolja ter viri pritiskov oz. gonilne sile, glavni pritiski ter tudi vplivi pritiskov na ljudi, ekosisteme in naravo. Na kratko je za primerjavo predstavljeno tudi stanje mesta Ljubljana. Četrta faza naloge nam predstavi preostali del modela DPSIR, to so odzivi, odgovori družbe na nastale okoljske probleme. Po posameznih sestavinah okolja in sektorjih so predstavljeni mehanizmi, ki jih je mesto Waitakere uporabilo za izpolnitev svoje misije, postati sonaravno mesto. Zadnji del naloge poda povzetek glavnih ugotovitev obravnavane tematike. Pri izdelavi diplomskega dela smo upoštevali dve metodi proučevanja: funkcijsko – regionalno geografski model ter model DPSIR, preko naloge pa se je skušalo tudi (kjer so bili podatki) prikazati osnovne indikatorje urbanega vzorca, urbanih tokov ter indikatorje kakovosti urbanega okolja. Začetni del naloge, ki se konkretno nanaša na mesto Waitakere povzema funkcijski – regoinalno geografski model. Regionalni modeli naj bi odražali osnovne lastnosti pokrajinskih sistemov, še posebno pokrajinsko sestavo, razporeditev in način delovanja, pokrajinske procese in mehanizme povezav ter procese iz vzvode upravljanja. Geografsko okolje je potrebno obravnavati kot povezan prostorki sistem, sestavljen iz naravnega in socio – ekonomskega subsistema (Plut, 2004, str. 39). Ključni del naloge je bil izdelan s pomočjo DPSIR (driving forces – pressures – states – impacts – responses) modela. Gre za model raziskovanja okolja in okoljskih virov, ki je zasnovan kot veriga vzročnih povezav in predstavlja celovit model proučevanja okolja z vidika sonaravnega usmerjanja prostorskega razvoja (Plut, 2004, str. 46). Z modelom predstavimo in analiziramo dejavnosti, ki povzročajo pritiske, pritiske oz. obremenitve in vplive na okolje, trenutno stanje okolja, učinke na ljudi, ekosisteme in naravo ter odzive družbe na probleme okolja.. 2.

Kazalci v okviru modela DPSIR, ki ga je razvila Evropska agencija za okolje, pomagajo pri razumevanju vzročno – posledičnih, predvsem pa medsebojno vplivajočih odnosov v okolju. Model je prikazan na spodnji sliki, sestavljajo pa ga (Kazalci okolja 2003, 2008) (Slika 1): • gonilne sile (driving forces): vsi socialno – ekonomski dejavniki in dejavnosti, ki povzročajo povečanje ali omejevanje pritiskov na okolje • obremenitve (pressures): gre za neposredne antropogene obremenitve in vplive na okolje (izpusti onesnaževal, raba naravnih virov, ...) • stanje (state): prikazuje trenutno stanje in razvoj pojava v okolju (raven onesnaženosti zraka, vodnih virov, razpoložljivost naravnih virov, ...) • vplivi (impacts): učinki spremenjenega okolja na zdravje ljudi in živih bitij • odzivi (responses): odgovori družbe na okoljske probleme.. Slika 1:. Prikaz modela DPSIR. Vir: Kazalci okolja 2003, 2008. 3.

Slika 2:. Shematski pregled metodološke zasnove diplomskega dela. 4.

2. MESTA IN ZNAČILNOSTI SODOBNE URBANIZACIJE 2.1. Uvod V letu 2008 je svet dosegel neopazen, a pomemben mejnik: prvič v zgodovini človeštva živi v urbanih območjih več kot polovica svetovnega prebivalstva oz. 3,3 milijarde ljudi. Pričakuje se, da bo do leta 2030 ta številka narasla skoraj na 5 milijard ljudi (State of World Population 2007, 2008). Svet tako zanesljivo postaja vse bolj urban; ljudje se selijo v mesta zaradi iskanja zaposlitve, možnosti izobraževanja in višjega življenjskega standarda. Pri proučevanju mest se postavlja vprašanje definicije mesta in urbanosti. Naselja se navadno delijo v dve večji skupini: mesta (urbana naselja) ter podeželska (oz. ruralna) naselja, med njima pa je pogosto nejasna ločnica. Za opredelitev urbanosti je potrebno določiti osnovne značilnosti mest, po katerih se ločijo od ruralnih naselij; pojem urbano pa se ponavadi povezuje z večjimi, gosteje poseljenimi in pretežno neagrarnimi naselji. Splošno veljavni kriteriji za opredelitev mesta, ki bi bili uporabni za vsa svetovna naselja, ne obstajajo, ker so med posameznimi deli sveta velike razlike v načinu, gostoti in prostorski razporeditvi poselitve, pa tudi naselja so se razvijala v različnih okoliščinah (Rebernik, 2008, str.15). Mesta imajo za človeštvo velik pomen. Tam je lociran večji del gospodarskih potencialov in proizvodnje, so središča izmenjave blaga, storitev in informacij ter centri moči in odločanja. Pod močnim vplivom mest so dandanes tudi podeželska območja, ker je urbani način življenja postal prevladujoč vzorec družbenih odnosov. Postopoma se zaradi prostorske širitve mest in urbanih območij ter hkratne preobrazbe ruralnih območij pod vplivom mest brišejo razlike med ruralnim in urbanim (Rebernik, 2008, str. 9). Mesta so dinamična ter imajo vrsto značilnosti, ki različno vplivajo na ustvarjanje zaželenih kakovosti bivanja. Z vidika ekologije sistemov, lahko mesto primerjamo z ekosistemom, pravzaprav z necelovitim ekosistemov, saj je njihovo delovanje odvisno od zunanje podpore, vnosov in iznosov okolice mesta. Urbana okolja so kompleksna, sestavljena iz naravnih, grajenih in družbenih sestavin. Sodobna mesta označuje vse bolj razvejan urbani metabolizem, velika snovno – surovinska odvisnost od neurbanih ekosistemov in visoka stonja izmenjave s primestnim okoljem (Plut, 2006, str. 21). Urbano okolje se lahko obravnava tudi kot močno preoblikovan naravni ekosistem. Mesta energetsko in snovno živijo na račun svoje okolice, v večini primerov ekološko izčrpavajo podeželje ter postajajo vse večji potrošniki dobrin in okoljskih storitev planeta in so tako ključni vir obremenjevanja svetovnega ekosistema (Plut, 2006, str. 9). Mesta so torej, kot dom polovice svetovnega prebivalstva, vse bolj v ospredju naših najbolj nujnih okoljskih izzivov. Kot obsežna območja velikega zgoščanja prebivalstva, različnih dejavnosti in interesov, predstavljajo odprt snovno – energetski in prostorski ekosistem, ki se vse bolj negativno širi in zajeda v naravno okolje. V industiraliziranih državah se število mestnega prebivalstva ocenjuje že na skoraj tri četrtine celotne populacije in bo nadaljevalo z rastjo z manj kot pol procenta na leto do 2030, ruralno prebivalstvo pa se bo številčno zmanjševalo. Po drugi strani, pa bodo mesta držav v razvoju predstavljala približno 95 % skupne svetovne pričakovane rasti prebivalstva v naslednjih dveh desetletjih, kot rezultat migracij s podeželja v mesta, preobrazbe ruralnih naselij v mestna območja in naravnega povečanja števila prebivalstva. Skupaj se bo v državah v razvoju število. 5.

prebivalcev do leta 2030 povečalo za več kot 1,5 milijarde, večina od njih bo revnih. Že sedaj en od treh prebivalcev mest živi v slabih razmerah oz. slumih (Davis, 2008). Na globalni ravni te demografske spremembe določajo pomembnen urbani prehod. Do leta 2030 bo 5 milijard ljudi (60 % globalne populacije) živelo v mestih in štiri petine teh urbanih prebivalcev se bo nahajalo v državah v razvoju. Deleži urbanega prebivalstva leta 1950 in 2007 ter projekcije za leto 2030 po posameznih kontinentih so prikazani na spodnji sliki (Slika 3). 'Megamesta' – tista z več kot 10 milijonov prebivalcev – bodo še naprej rastla po velikosti in številu, še posebej v razvijajočem se svetu, čeprav počasi. Najbolj hitra rast se bo pojavila v mestih z manj kot pol milijona prebivalcev, ki skupaj zajemajo več kot polovico svetovnega urbanega prebivalstva (Davis, 2008). Slika 3:. Svet - delež urbanega prebivalstva v letih 1950 in 2007 ter projekcija za leto 2030. Vir: Population reference bureau, 2008. Rast urbanega prebivalstva je torej razporejena neenakomerno; v razvitem svetu je čas velike urbanizacije že minil, poteka predvsem proces zapuščanja mest in naseljevanje na podeželju, mesta držav v razvoju pa se že soočajo z eksplozivno rastjo prebivalstva. Vendar so tudi med njimi razlike. Že danes se največje urbane aglomeracije ne nahajajo v razvitem svetu, ampak v državah v razvoju, obseg urbanizacije pa presega vsa pričakovanja. Mesta držav v razvoju so doživela osupljivo rast predvsem v drugi polovici prejšnjega stoletja. Združeni narodi napovedujejo, da bo do leta 2015 358 'milijonskih mest' – mest z milijonom prebivalcev in več – od tega 153 samo v Aziji; tu se bo do tega leta nahajalo kar 18 od 27 megamest z 10 milijoni prebivalcev ali več. V teh megamestih so strokovnjaki za urbanizacijo zaznali nov fenomen – več mest različnih velikosti, ki so bila prvotno prostorsko ločena med seboj, je med seboj zelo povezanih in tako skupaj ustvarjajo aglomeracijo z 20 ali tudi 30 milijoni prebivalcev (Hall, Pfeifer, 2007). Rast urbanega prebivalstva v svetu je kombinacija naravnega prirastka mestnega prebivalstva in migracij ruralnega prebivalstva v mesta. Po ocenah združenih narodov je skupno število urbanega prebivalstva v svetu s 738 milijonov leta 1950 naraslo na 2900 milijonov leta 2000. Po. 6.

letu 1950 se je močno povečal delež urbanega prebivalstva v manj razvitih državah, leta 2000 je tam doseglo dve milijardi ljudi, v razvitih pa le 900 milijonov. Gibanje števila urbanega prebivalstva je prikazano na spodnji sliki (Slika 4). Po poročilu Združenih narodov o urbanizaciji v svetu so glavne značilnosti sodobne urbanizacije in najpomembnejši urbanizacijski tredni v svetu naslednji (Rebernik, 2008, str. 72): • v obdobju 2000 – 2030 bo znašala letna rast urbanega prebivalstva 1,8 %, skupna prebivalstvena rast pa 1%. V državah v razvoju bo le – ta višja, tam bodo glavni dejavniki rasti urbanega prebivalstva ruralno – urbane migracije in preobrazba ruralnih naselij v urbana • med posameznimi deli sveta so velike razlike v poteku urbanizacije. Afrika in Azija sta imeli leta 2000 najnižjo stopnjo urbanizacije (40 %), vendar bosta imeli v naslednjih desetletjih najhitrejšo stopnjo rasti urbanega prebivalstva. Največ urbanega prebivalstva bo leta 2030 živelo v Aziji, okoli 54 % vsega svetovnega urbanega prebivalstva. Med državami v razvoju izstopa Latinska Amerika (75 % urbanega prbivalstva, do leta 2030 bo narasel na 84 %). V Evropi, Severni Ameriki, Avstraliji in Oceaniji bo delež urbanega prebivalstva presegel 80 %, skupno število urbanega prebivalstva pa se bo povečalo le za okoli 200 milijonov • v mestih z več kot deset milijonov prebivalcev je leta 2000 živelo 3,7 % svetovnega prebivalstva, do leta 2015 pa naj bi se delež povečal na 4,7 %. Vmestih z več kot pet milijonov prebivalstva bo v državah v razvoju živelo 5,9 % prebivalstva, v razvitih džavah pa 8,9 %. Kljub rasti največjih mest, bo v njih živel relativno majhen delež svetovnega prebivalstva. Slika 4:. Svet - gibanje števila urbanega prebivalstva. Vir: World urban population, 2008. Svetovno prebivalstvo se torej vse bolj in bolj zgošča v mestih. Dandanes postajajo po vsem razvijajočem se delu sveta urbanizacijski trendi nepovratni in dosegajo vse večje hitrosti (Urban issues, 2008). Tako se okoljski pritiski, nastali zaradi naraščanja števila mestnega prebivalstva, vse bolj povečujejo.. 7.

2.2. Značilnosti urbanizacije in mest na Novi Zelandiji Nova Zelandija ima 4.288.400 prebivalcev. V uradnem letopisu Nove Zelandije iz leta 2002 (New Zeland Official Yearbook 2002) je bila označena kot ena izmed najbolj urbaniziranih držav na svetu, s 85,7 % prebivalstva živečega v urbanih območjih. Podobne stopnje urbanizacije so bile v Avstraliji in Veliki Britaniji, manjše pa v ZDA in Evropi. Zaradi pomanjkanja mednarodne standardne klasifikacije urbanih in ruralnih območij, so primerjave med državami težavne. Nova Zelandija, Avstralija in Velika Britanija uporabljajo za definicijo urbanosti število prebivalstva 1.000 in več, vendar so tudi tu razlike; Nova Zelandija definira kot glavna urbana območja območja s 30.000 in več prebivalci, medtem ko avstralska definicija navaja kot glavna urbana območja populacijske cestre s 100.000 ali več prebivalci (Historical context, 2008). Leta 1881 je bila Nova Zelandija zanesljivo ruralna država, z okoli 60 % prebivalstva živečega v ruralnih območjih. V poznem devetnajstem stoletju se je izdajala za ruralni raj. Razne knjige so Novo Zelandijo za širši, vendar še večinoma britanski svet, promovirale s podobami bogatega podeželja in mogočnih gora. Vendar so vseeno vključevale tudi proslavljanje urbanega razvoja s promocijo napredka novo ustanovljenih mest s cestami, konji, železnicami in vlaki. Ruralna in urbana Nova Zelandija sta koeksistirali (Historical context, 2008). Do začetka dvajsetega stoletja pa je bilo vendarle že zaznati bojazen, da populacija ni več pretežno ruralna. Novozelandska mesta so postala oblikovana okoli suburbanih, raje kot popolnoma urbanih oblik ter posnemala širjenje mest kot so jih poznali v Avstraliji in ZDA. Poteze evropskih mest, kot so ozke ulice, terasasta stanovanja in visoka gostota prebivastva so se zdele tuje novozelandskim običajem, vendar so se v nekaterih območjih razvile in tam postale bolj izjema kot pravilo (Historical context, 2008). Med leti 1881 in 2001 se je ravnotežje prebivalstva premaknilo od ruralnih k urbanim območjem. V tem obdobju se je urbano prebivalstvo Nove Zelandije povečalo za 1.500 %, povečanje deleža prebivalstva v ruralnih območjih pa je znašalo 83 % (Historical context, 2008). Spodnja slika prikazuje gibanje števila ruralnega in urbanega prebivastva Nove Zelandije med leti 1886 in 2001 (Slika 5) Slika 5:. Nova Zelandija - število ljudi živečih v urbanih in ruralnih območjih. Vir: Historical context, 2008. 8.

Več kot polovica površine države je namenjena kmetijstvu in gozdarstvu, približno tretjina je naravni gozd in ostalo javno zaščiteno zemljišče. Površina, ki jo pokrivajo urbani centri je tako pri primerjavi majhna. Po svetovnih standardih pa je Nova Zelandija ena izmed najbolj urbaniziranih držav, 72 % prebivalstva živi v 16 glavnih urbanih območjih in približno 33 % samo v Aucklandski urbani regiji. Novozelandci so silno 'meščanski' – 87 % jih živi v 138 prepoznavnih urbanih središčih s populacijo med približno 1000 do več kot milijon (Setting the Scene, 2008). Urbanizacija Nove Zelandije ni le nedavni fenomen. Preko zadnjih 150 let so novozelandska mesta stalno rastla, zadnjih 75 letih pa se prebivalstvo vse bolj usmerja proti severu. Povečana urbanizacija je globalni trend – danes svetovno urbano prebivalstvo začenja prehitevati svetovno ruralno prebivalstvo, medtem ko je novozelandsko urbano prebivalstvo prehitelo ruralno leta 1911. Vseeno pa je bila predstava o Novi Zelandiji kot ruralnem raju, ki nudi obsežno kvaliteto življenja, gonilna sila imigracij in suburbanega razvoja v času urbanizacije. Kot rezultat so novozelandska mesta edinstvena in zelo različna, celo med seboj. Geografija in pokrajina sta močno vplivali na določene posebnosti mnogih mest in jim dali njihovo lastno identiteto. Pokrajine lahko narekujejo način na katerega bodo mesta rastla in lahko predstavljajo izzive za razvoj infrastrukture. Kjer je bilo mogoče so zgodnji načrtovalci mest uporabili mrežast vzorec ulic za večino mestnih središč. Nato so začeli širiti in razvijati predmestja – tesno povezana z razvojem urbanega transportnega sistema. Dvig blaginje v sredini prejšnjega stoletja je pripeljal do dramatičnega porasta lastništva in uporabe avtomobila ter gradnje mreže glavnih prometnih žil. Kmalu je sledila zaskrbljenost glede prometne prenatrpanosti. Prelomnica k avtomobilsko orientiranemu razvoju je bil načrt iz leta 1955 (Auckland Master Transportation Plan), ki je opustil prejšnje načrte za razširitev auklandske mreže predmestne železnice in odredil postopek za gradnjo mostu Harbour (leta 1959) in sistem urbanih avtocest, ki se dokončuje še danes. Povečana osebna mobilnost omogočena s splošnim lastništvom osebnih motornih vozil je imela izrazite učinke na vzorce suburbanega življenja. Predmestja, temelječa na sistemu javnega prevoza, so bila oblikovana, da poskrbijo za storitve lokalne skupnosti in udobnosti, kot so na primer trgovine znotraj predmestja. Postopno so te lokalne službe in storitve postale manj zanimive, ker je osebna mobilnost omogočila večjo stopnjo skupnosti in trgovinskih ugodnosti, kot so supermarketi, ki so oskrbela širše območje. Novi razvoj stanovanj temelječ na uporabi avtomobila, je pogosto pomenil le stanovanjsko rabo tal. Na Novi Zelandiji se je pričela razpršena nenadzorovana urbanizacija (urban sprawl). Ker se je povečala vrednost urbanega zemljišča, so bile za nove podrazdelitve na mejah mesta vse bolj značilne večje hiše na majhnem zemljišču. Zadnja desetletja 20. stoletja so pokazala vzpon alternativ za nenadzorovano širjenje mestnega območja, kot so na primer bolj intenzivne oblike življenja v središču mesta. Kot rezultat imajo mnoga urbana območja visoko predvideno rast prebivalstva (Setting the Scene, 2008). Razvoj suburbanizacije je potekal hkratno z razvojem urbanizacije. Ko so se novozelandska mesta širila populacijsko, so dramatično povečevala tudi velikost ozemlja, ki so ga zasedala. Predmestja so se najprej razvila okoli prometnih poti, s prihodom osebnih motornih vozil pa je prišlo do povečanega širjenja mestnih območij (Historical context, 2008). Leta 1881 so bili torej urbani prebivalci Nove Zelandije manjšina, leta 2001 pa so bili že v močni prevladi. Tak trend ni edinstven na Novi Zelandiji, ampak bolj odseva mednarodne trende urbanizacije. Širom po svetu so se mesta razširila in 'pogoltnila' prostrana območja in prebivalstvo. Glavna urbana območja so rasla na račun manjših urbanih skupnosti. Nova Zelandija je sledila mednarodnemu fenomenu urbanega širjenja. Leta 1901 je približno ena četrtina urbanega prebivalstva (10,1 % celotnega prebivalstva) živela v trgih ali mestnih predelih. 9.

s 25.000 ali več prebivalci. Leta 2001 pa je preko 80 % urbane populacije (71 % skupnega prebivalstva) živelo v glavnih urbanih območjih (urbano območje s populacijo 30.000 ali več). Aucklandska urbana regija je največja v državi, število prebivalcev se je med leti 1886 in 2001 povečalo za 3.000 % (Historical context, 2008) (Slika 6). Slika 6:. Nova Zelandija - rast petih glavnih urbanih območij. Vir: Historical context, 2008. Slika 7:. Nova Zelandija - večja mesta. Vir: New Zealand: population density, 2008. 10.

Preko 20. stoletja se je značaj urbanih območij na Novi Zelandiji spreminjal. Glavna urbana območja so pospešeno rastla in velikokrat asimilirala manjše centre okoli njih. Pričel se je tudi premik prebivalstva z Južnega otoka na Severni. V začetku 21. stoletja se je prebivalstvo Aucklanda zelo hitro povečevalo, pozidane površine pa so se drastično razširile in si priključile obdajajoče podeželje. Leta 2001 je bilo prebivalstvo Aucklanda približno 78 krat večje kot leta 1878. Do konca 20. stoletja se je 16 od dvajsetih glavnih urbanih območij nahajalo na Severnem otoku. Večja urbana območja, kot sta Auckland in Wellington, so bila ločena v več različnih con, štiri aucklandske urbane cone pa so postale center nacionalnega gospodarstva. Glavna urbana območja danes pokrivajo 5.078 km2, kar je 1,9 % površja Nove Zelandije, skoraj 80 % se jih nahaja na Severnem otoku (Slika 7). Povprečna gostota prebivalstva večjih urbanih območij je 522,8 preb./ km2, veliko nad državnim povprečjem (14,2 ljudi/ km2). Središčna cona Aucklanda ima najvišjo gostoto (2.326,2 preb./ km2) (New Zealand: An Urban/Rural Profile, 2008). Slika 8:. Pogled na središče Aucklanda iz Devonporta. Foto: Ksenija Poredoš, 2008. 11.

2.3. Okoljski problemi sodobnih mest Skupaj z mnogimi socialnimi in ekonomskimi prednostmi urbanizacije prihaja tudi do obilice okoljskih problemov. Mesta obsegajo manj kot 3 % zemeljskega površja, vendar se tam nahaja izredna koncentracija prebivalcev, industrije in rabe energije, ki vodi do obsežnega lokalnega onesnaženja in okoljske degradacije. Na mesta odpade približno 78 % ogljikovih emisij zaradi človekove aktivnosti, 76 % industrijske rabe lesa in 60 % vodnega zajetja za uporabo ljudi. Razen tega pa se ekološki odtisi mest razprostrirajo (preko emisij, potrošnje in ostalih človekovih aktivnosti) daleč čez njihove urbane meje do gozdov, kmetijskih, vodnih in ostalih površin, ki oskrbujejo njihove prebivalce, tako, da imajo izreden vpliv na okoliške ruralne, regionalne in globalne ekosisteme (Davis, 2008). Mesta so torej centri potrošnje (energije, surovin, ...), proizvodnje toplogrednih plinov ter odpadkov in izpustov polutantov v vode in zrak. Ekološki in sociološki odtisi mest so se razširili preko vse bolj obsežnih območij in tako ustvarili urbano – ruralni kontinium skupnosti, ki delijo podobne aspekte posameznih življenjskih slogov. Vse je manj območij na svetu, ki niso pod vplivom dinamike mest. Svet se sooča z ogromnimi okoljskimi izzivi v smislu klimatskih sprememb, rabe virov in zaščite naravnega okolja. Urbana območja imajo velik vpliv na okolje, ki se lahko čuti globalno, hkrati pa tudi sama znotraj svojih meja doživljajo mnoge okoljske probleme (The urban environment, 2008). Mesto zajema vse dimenzije človeškega življenja. Za razliko od klasičnih mest, na primer grških, moderno mesto ignorira ekološke limite. Poleg tega, da ima mesto ekonomske, socialne in estetske funkcije, je tudi živ organizem, katerega okoljski vplivi so prekoračili njegove fizične meje. Prebivalci mest izčrpajo mnogo naravnih virov in pogosto prekoračijo njihove nosilne sposobnosti. Mesta ustvarjajo popolnoma nov habitat za divjino, kot so preusmeritve rek z njihovih naravnih tokov ter nenehno manipuliranje z ostalimi vrstami, s katerimi si delimo isto okolje (Encyclopedia of the City, 2005). Fotosinteza oskrbuje mnoge biološke sisteme, zunanji viri oskrbujejo mesto. Tipično mesto porabi dnevno veliko več energije na enoto zemljišča kot enaka površina neobdelanega površja. Promet povzroča onesnaženost zraka, ki nato vstopi tudi v vodni sistem ter povzroči onesnaženje vode. Megalopolisi izrabljajo tudi ogromne površine odprtega prostora in podeželja in izčrpavajo potreben rastlinski pokrov. Vsi ti procesi nadalje slabijo zmožnost mest, da očistijo svojo onesnaženost (Encyclopedia of the City, 2005). Okoljski vplivi modernih mest segajo preko njihovih okoliških regij. Velikost, stopnja in povezave moderne metropole kažejo na globalne vplive. Ekološki odtis je eno merilo za te vplive. Ekološki odtis mesta je definiran kot skupna količina produktivnega zemljišča potrebnega za ohranjanje sedanjih aktivnosti in odstranitev proizvedenih odpadkov. Ekološki odtisi mest kot sta New York in Tokijo so stokrat večji od njihovih dejanskih velikosti in se tako soočajo s problemi kot so kisel dež, zmanjšanje ozonske plasti in globalno segrevanje. Nekdanji generalni sekretar ZN je izjavil, da bo svetovna bitka za sonaravnost dobljena ali izgubljena v mestih sveta (Encyclopedia of the City, 2005). V mestih razvijajočega se sveta, kjer je rast prebivalstva prehitela sposobnost zagotovitve potrebne infrastrukture in storitev, se najhujši okoljski problemi pričakujejo v neposredni bližini,. 12.

z resnimi ekonomskimi in socialnimi vplivi na urbano prebivalstvo. Neprimerna oskrba z vodo v gospodinjstvih, kopičenje odpadkov in nehigienične razmere zahtevajo velike terjatve v smislu nepotrebnih smrti in bolezni za eno milijardo svetovnega prebivalstva, ki živi v slumih. Mesta držav v razvoju se soočajo tudi z najhujšim urbanim onesnaženjem zraka na svetu, ki se pojavlja kot rezultat hitre industrializacije in povečanega motoriziranega prometa. Ocenjeno je, da je po svetu urbano onesnaženje zraka povzročitelj enega milijona prezgodnjih smrti vsako leto in stane 2% BDP-ja v razvitih državah in 5% v državah v razvoju (Davis, 2008). Medtem ko so mesta razvitejših držav že sprejela politike in tehnologije za izboljšanje mnogih svojih lokalnih okoljskih problemov, se vse bolj krepi spoznanje, da imajo človekove dejavnosti v urbanih območjih pomembne vplive tudi na globalni ravni. Pravzaprav, mesta sveta predstavljajo 75 % globalne porabe energije, 80 % emisij toplogrednih plinov in nesorazmeren delež rabe virov, kot so hrana, les, jeklo, ... (Davis, 2008). Mestno prebivalstvo razvitejših držav, za katerega so značilne nekatere največje stopnje porabe na prebivalca na svetu, je večinoma odgovorno za nastale trende. Ameriško mesto s 650.000 prebivalci potrebuje približno 30.000 km2 površine za zadovoljitev svojih potreb, podobno veliko, vendar manj premožno mesto v Indiji potrebuje le 2.800 km2. Podobno, urbano prebivalstvo razvitega sveta proizvede šestkrat več odpadkov kot prebivalci mest držav v razvoju (Davis, 2008). Kakorkoli, države v razvoju postajajo vse bolj bogate in bolj urbane, njihovi nivoji porabe pa se približujejo tistim v razvitih državah. Kot rezultat hitro in pomembno prispevajo h globalnim problemom izčrpavanja naravnih virov in klimatskim spremembam. Potreba, da se mesta spremenijo v bolj učinkovita in manj onesnažena, je zato bolj nujna kot kadarkoli prej (Davis, 2008) Urbani okoljski problemi so predvsem neprimerna oskrba z vodo, odpadne vode, trdni odpadki, oskrba z energijo, izguba zelenih in naravnih površin, širjenje mestnega področja, onesnaženje tal, zraka, promet, hrup, ... Vsi ti problemi so še posebej resni v državah v razvoju in državah z ekonomsko tranzicijo, kjer prihaja do navzkrižja med kratkoročnim gospodarskim načrtom in zaščito okolja (Urban issues, 2008). V mestih je človek najbolj preoblikoval naravo, zamenjal vegetacijo z betonskimi, asfaltnimi in ostalimi površinami, preoblikoval ali zasul korita vodotokov, povzročil notranjo mestno klimo in ustvaril ogromne umetne prenose energije, vode in raznih snovi. Rastoča mesta spreminjajo hidrološka razmerja in s tem vplivajo na velikost in pogostost poplav. Dva vidika ranljivosti imata poseben pomen za geografe: različna ranljivost socialnih skupin in skupnosti znotraj mesta in način na kateri razvijajoča se mesta povečujejo svojo ranljivost skozi čas, ko se širijo na bolj nevarne lege in zavzemajo vse bolj nestabilne terene. Znanje o urbani hidrologiji in geomorfologiji ni le ključ do dobrega urbanega planiranja, ampak bi moralo biti dostopno vsakemu stanovalcu (Environmental problems in cities, 2008). Mesta imajo majhen direkten vpliv na globalno ravnotežje radiacije, vendar notranja urbana klima, usvarjena z absorpcijo in poznejšo re-radiacijo toplote s pozidanih površin in z emisijami umetne toplote preko izgorevanja, ustvarja efekt urbanega toplotnega otoka. Mesta so ponoči toplejša kot okoliško podeželje in pogosto, še posebej v višjih geografskih širinah, tudi tokom dneva. V Tokiju antropogeno ustvarjena toplota poviša temperaturo urbanega površja za okoli 1,5° C poleti in 2,5° C pozimi, efekt urbane rabe površja pa dvigne temperaturo za okoli 1° C v obeh polovicah leta (Environmental problems in cities, 2008).. 13.

Človek je s trdnimi in tekočimi delci ter plini najbolj uničil kvaliteto spodnje atmosferske plasti v naseljenih in industriaiziraih območjih. V urbanih območjih prihaja do sprememb lokalnega atmosferskega sistema, ki se odražajo na več načinov (toplotni otok, večja količina padavin in oblačnost, ...). Tudi hidrološki cikel je vse bolj pod vplivom človeka, ki vodo uporablja za različne namene ter jo v vodni krog vrača onesnaženo. Te spremembe so v urbanih območjih tako izrazite, da lahko govorimo o urbani hidrologiji. Zaradi pozidave se ustvarjajo umetne nepropustne površine, ki zmanjšujejo površinske zaloge vode, ni več infiltracije, povečajo se površinski odtok, poplavnost in erozija, izhlapevanje pa se zmanjša. V širših obsegih prihaja ne le do kvalitativnih ampak tudi kvantitativnih posledic (regulacije, jezovi, ...). Človekovo delovanje pa se pozna tudi na kvaliteti vodnih virov. Velik problem predstavljajo komunalne odpadne vode in ostanki pesticidov in biocidov, ki prehajajo v površinsko in talno vodo, sladkovodne vire v urbaniziranih območjih pa ogrožajo tudi odpadki prometnih, turističnih, vojaških dejavnosti. Človek vse bolj negativno vpliva na snovno – energetske procese, v urbanih območjih pa pomembno spreminja vnose in iznose snovi in energije ter tako manjša kvaliteto sestavin okolja. Človekove dejavnosti imajo negativen vpliv tudi na pedosfero; le – ta se kaže v povečani kemizaciji in mehanizaciji kmetijstva, v mestih pa še posebej kot zastrupljanje prsti preko onesnaženega zraka in padavin in s spremembami v rabi kvalitetnih zemljišč za pozidavo (Šašek – Divjak, 1995). Kritičnost urbanih okolij se poudarja zaradi dejstva, da se lahko za večino današnjih globalnih okoljskih problemov najde izvor in vzrok, direktno ali indirektno, v urbanih območjih in urbanem načinu življenja; le - ta je postal priorietna izbira naselitve za večino ljudi. Urbani centri imajo daljnosežne in dolgoročne učinke ne le znotraj njihovih neposrednih meja temveč tudi na celotno regijo v kateri se nahajajo. Poleg koristi urbanizacije in aglomeracije prihaja tudi do okoljskih in socialnih škod, vključno s pomankanjem dostopa do pitne vode in ustrezne sanitarne opreme, onesnaženjem, emisijami ogljikovih spojin, ... V bistvu gre za dvosmerno ulico – medtem ko mesta in urbana območja direktno ali indirektno povzročajo okoljske probleme, imajo klimatske spremembe vplive, ki se čutijo na mikro in urbanih ravneh. Očitno je, da obstajajo krožne povezave med urbanimi območji, načinom življenja in vzorci potrošnje na eni strani ter globalni okoljski problemi na drugi. Zadeva je še hujša, če upoštevamo seštevek vplivov in sinergijo med slabšanjem stanja okolja in revščino. Urbana območja nudijo ogromno socioekonomskih priložnosti za zaposlitev in ustvarjanje dohodka vendar istočasno postajajo vedno bolj tvegani življenjski prostori, še posebej za prebivalstvo z nizkimi prihodki v državah v razvoju (Cities and Urban Vulnerability ..., 2008). Poznavanje problemov urbanizacije ni dovolj, potrebno je poznati tudi njihove posledice ter stopnjo družbene pripravljenosti za njihovo reševanje. Posledice in učinki urbanizacije so odvisni od cele vrste dejavnikov in delujejo na vse segmente človekove dejavnosti in okolja. Razdelimo jih lahko na več skupin (Zavodnik, 1994): 1. problemi okolja zaradi produkcije in potrošnje: • • • •. vedno večja poraba energije, ki imaza posledico zmanjševanje neobnovljivih virov problemi infrastrukture, ki ne sledi širjenju urbanizacije velika poraba pitne vode, ki vpliva tudi na nižanje gladine podtalnice pretirana raba prostora. 2. problemi onesnaževanja velikih proizvajalcev ter problemi emisij zaradi razpršenih povzročiteljev:. 14.

• • • •. onesnaženost vode, zraka, zemlje zaradi industrije in kmetijstva problemi odlagališč odpadkov, posebno radioaktivnih problem koncentracije prebivalstva (onesnaževanje zraka, podtalnice, ...) gosto omrežje cest in povečan promet (onesnaženost zraka, hrup, ...). 3. družbeni in socialni problemi ter posledice urbanizacije (razlike med skupinami prebivalcev, stresne obremenitve, nesreče, bolezni, kriminal, ...) 4. ekonomska komponenta vplivov urbanizacije (nesreče, stroški izrgradnje infrastrukture, cestnega omrežja, škode kot posledica součinkovanja večjega števila dejavnikov, ki sami zase ne bi imeli negativnih posledic na okolje, ...). Dandanes je mreža mest in drugih pozidanih površin vse gostejša, pritiski na okolje pa vse bolj presegajo samočistilne sposobnosti. Večja je gostota urbanega prebivalstva in obseg urbanih površin, bolj pogosti so povratni učinki in večplastne posledice raznih posegov v okolje. Negativni okoljski vplivi mest ne obremenjujejo le lokalno okolje, temveč prispevajo tudi k globalnemu onesnaževanju (Plut, 2006, str. 27). Onesnaženost mestnega okolja in njegovih sestavin je skupna rezultanta prekomernih obremenitev okolja in samočistilnih zmogljivosti. Okoljski problemi v urbanih območjih so se zlasti povečali v mestih držav v razvoju. Najbolj zaskrbljujoče je stanje kakovosti zraka, hrup in prometna obremenjenost. V mestih gospodarsko razvitih držav so se okoljski problemi povezani z industrijsko proizvodnjo, bivanjem in osnovno infrastrukturo zelo zmanjšali, narasli pa so problemi potrošnje (naraščanje odpadkov) in prometni problemi. Mesta porabljajo vse večje količine naravnih virov, proizvajajo vse več odpadkov in emisij, to vse pa vpliva na regionalno in planetarno okolje. Onesnaževanje zraka in vode ter odpadki so v večini mest glavni okoljski problemi. Temeljni vzroki onesnaženosti ozračja mesta so procesi, ki so povezani s sežiganjem fosilnih goriv (proizvodnja in potrošnja energije za ogrevanje zgradb, industrijske dejavnosti, promet). Tudi hrup je posebna oblika onesnaževanja, ki bremeni mestno prebivalstvo. Urbanizacija povzroča številne vplive tudi na vodne vire; ti vplivi spreminjajo hidrologijo, kakovost vode in razpoložljivost vodnih habitatov. Poslabšanje kakovosti talne in rečne vode v mestih je predvsem posledica porabe vode prebivalcev in industrije. Onesnaženost navadno povzroča industrijska dejavnost pa tudi odlaganje odpadkov, tako da v mestih prevladuje vodno obremenjevanje s komunalnimi in industrijskimi odpadnimi vodami. Mesta označujejo veliki vnosi energije, vode, hrane in različnih surovin, posledica pa so velike količine dobrin ter tudi odpadkov, ki pomenijo veliko izgubo naravnih virov v obliki surovin in energije. Mestne ekosisteme označuje zelo visoka poraba energije in velike količine trdnih odpadkov, ki se na določenih mestih kopičijo. Na ta način predstavljajo pokrajinski degradacijski dejavnik in negativno vplivajo na kakovost vodnih virov in mestnega ozračja (Plut, 2006). Velika mesta po svetu lahko obravnavamo kot ploskovno obsežna bremena okolja, ker ustvarjajo velike tokove surovin in energije, ob proizvodnji in potrošnji pa nastajajo različne oblike obremenjevanja mestnega, regionalnega in globalnega okolja. Okoljski problemi, ki jih povzročajo mesta, se vedno bolj stopnjujejo (Plut, 2006, str. 67). Kakorkoli, kjer mesta sprožajo okoljske probleme, ponujajo tudi rešitve. Kot 'vroče točke' produkcije, porabe in ustvarjanja odpadkov, posedujejo mesta brezprimeren potencial, s katerim lahko povečajo energetsko učinkovitost in sonaravnost družbe kot celote (Davis, 2008). Reševanje teh problemov koristi okolju, izboljša pa tudi zdravje in blaginjo meščanov in bi moralo biti osnova razvoja, ki bi mesta naredil bolj privlačna za bivanje in delo (The urban environment, 2008).. 15.

3. SONARAVNA MESTA 3.1. Uvod Mesta predstavljajo enega največjih okoljskih izzivov 21. stoletja, vendar pa imajo tudi neprimerljive možnosti, da oskrbijo svoje številčno prebivalstvo na sonaraven in učinkovit način. S primernim planiranjem in dolgoročno vizijo lahko gosti poselitveni vzorci nudijo gospodarstvo take stopnje, ki lahko dejansko zmanjša pritiske na naravne vire in poveča energetsko učinkovitost. Ker v mestih ljudje živijo bolj skupaj, bolj strnjeno in tako potrebujejo manj prostora, potrebuje vsak prebivalec mest manj infrasturkture kot je npr. kanalizacijsko, električno in prometno omrežje kot prebivalstvo predmestij ali ostalih decentraliziranih naseljih. Inovacije pri gradnji stavb, energetski učinkovitosti, upravljanju z odpadki in prometu so le nekatere izmed možnosti, ki lahko pripomorejo k bolj sonaravnim mestom (Davis, 2008). Potrebno je poudariti, da tudi trajnostni sonaravni urbani razvoj vključuje vse tri komponente: ekonomsko, družbeno in okoljsko trajnostnost; potrebno je zagotoviti kakovost življenja, materialno blagostanje, socialno varnost ter pravičnost ob hkratnem ohranjanju kakovosti naravnega okolja in virov tudi za prihodnje urbane generacije. Vendar pa je najpomembneje, da se doseže okoljska urbana trajnost, kajti potrebno je upoštevati dolgoročnost razvoja ter odvisnost človeštva od okolja in naravnih virov. Potrebno je preprečiti uničevanje urbanega okolja, zagotoviti višanje življenjske ravni za vse prebivalce, spodbujati mešano rabo urbanega prostora, organizitati okolju prijazen prevoz, varovati naravno in kulturno dediščino v mestu, izboljšati kakovost bivalnega okolja ter sonaravno izrabljati naravne vire (Plut, 2007). Osrednje vprašanje je, na kakšen način naj se zagotovi kakovosten mestni razvoj, ki ne bo slabšal kakovosti okolja in prekomerno izčrpaval naravne vire. Trajnostno sonaravna mesta so tista, kjer se socialno – gospodarski cilji uresničujejo skupaj z okoljskimi in energetskimi in tako zagotavljajo trajnost urbanih sprememb. Gre za mesta, ki dosegajo učinkovito rabo naravnih virov, zmanjšanje ekoloških odtisov in primerno kakovost življenjskih pogojev za svoje prebivalstvo. Sonaravni urbani razvoj izhaja iz zahteve po varstvu okolja in zaščiti naravnih virov. Osnovni cilj okoljske trajnosti je vzdrževanje zalog naravnega kapitala z zmanjševanjem potreb po rabi zemljišč, energije, proizvodnje emisij in omejevanjanjem medregionalnih snovnih izmenjav (Plut, 2007). Trajnostno sonaravno mesto tako predstavlja dolgoročno razvojno perspektivo, ki povezuje različne strategije načrtovanja. Za zagotovitev trajnostnega razvoja je potrebno povezati strategijo varovanja z učinkoviostjo urbanega sistema pri gospodarjenju z viri in zagotavljanju enakopravnega dostopa do njih (Koželj, 2007). Trajnostni urbani razvoj ni nekaj novega, vendar pa vključuje več kot le večno arhitekturo. Tak razvoj potrebuje globlje razumevanje človeške ekologije. Naše razumevanje mest kot bioloških organizmov zaostaja daleč za izzivi. Sonaravni urbani razvoj, čeprav ni nov koncept, odraža rastočo znanstveno zaskrbljenost in zahteva raziskave o vplivih urbanizacije. Jasno so se pokazali nekateri ključni indikatorji sonaravno trajnostnega urbanega razvoja. Nadzor rasti, na primer, miniminiza porabo neobnovljivih naravnih virov. Varuje kritična pokrajinska območja, kot so kmetijske površine ali mokrišča, ter jih pogosto integrira v sistem zaščitenih javnih površin. Zeleni pasovi so tudi eden izmed primerov, ki ponazarjajo mejo urbane rasti. Sonaravni urbani razvoj podpira tudi kompaktne razvojne vzorce, ki lahko povečajo ohranitev virov (Encyclopedia of the City, 2005).. 16.

Gospodarski razvoj, temelj za človeško naselitev, redko priznava ekološke meje. Vendar pa nam ekološki odtisi nazorno prikazujejo potrebo po gospodarskem prestrukturiranju v povezavi z naravnim okoljem. Tak ekonomski sistem bi segel preko ohranitve virov do pospeševanja prilagodljive ponovne rabe obstoječih naravnih in ustvarjenih virov, poudarjanja obnovljivih virov in obnovitve okoljsko degradiranih območij (Encyclopedia of the City, 2005). Socialna pravičnost je drugi ključni element trajnostnega urbanega razvoja, ki ustvarja prostorsko ureditev in življenjsko okolje, ki minimizira okoljske nevarnosti za meščane ter omogoča dostop do virov, priložnosti mesta in sodelovanje meščanov (Encyclopedia of the City, 2005). Redna oskrba s pitno vodo, visoka kakovost ozračja, ustrezno gospodarjenje z odpadki, izboljšanje energetske učinkovitosti, večji delež obnovljivih virov energije in okolju prijaznejše oblike mestnega prometa so temeljni okoljski cilji urbanega razvoja. Dolgoročni sonaravni urbani cilj pa je zmanjševanje mestnih snovno – energetskih tokov, porabe virov in prostora na prebivalca, zmanjšanje ekoloških odtisov ter večja raba regionalnih virov. Mestni razvoj je potrebno prilagoditi zmogljivostim ekosistemov (Plut, 2006, str. 88). Obstaja več instrumentov politike, ki so pomembni za sonaravni urbani razvoj in jih lahko razvrstimo v šest skupin: zakonodajni, tehnološki, gospodarski, načrtovalski, izobraževalni in informacijski. V praksi jih je, za dosego učinkovitih sprememb, najbolje kombinirati. Pri udejanjanju instrumentov okoljskih politik je potrebno upoštevati tudi različne stopnje urbanega razvoja, ker se tipi problemov mest razlikujejo tudi glede na različno stopnjo razvoja oziroma rasti mest, za vsako stopnjo rasti mest pa je potrebno uporabiti različno kombinacijo pristopov in instrumentov. Ni enostavnih rešitev, ki bi bile uporabne za vsa mesta (Plut, 2006, str. 83). Pri sonaravnem mestnem delovanju je potrebno delovati na petih strateških ravneh (Plut, 2006, str.83): • •. •. • •. sonaravno urbano načrtovanje (principe mestnega sonaravnega oblikovanja je potrebno prenesti v rabo mestnih površin, za kar obstaja cel niz možnosti, kot so energetsko učinkovito načrtovanje, pretehtano oblikovanje in mešana raba zemljišč, ...) integrirano upravljanje s prometom (z integriranimi prometnimi strategijami, zasnovanimi na zmanjšanju vpliva mestnega prometa in količin goriv, ki jih potroši promet, lahko dosežemo izboljšanje okoljske kakovosti mest, za kar obstaja veliko ukrepov, ki se osredotočajo predvsem na zagotovitev primerne dostopnosti urbanih območij, podporo bolj učinkoviti rabi vozil, hoji in kolesarjenju, zmanjšanje ravni uporabe avtomobilov in podporo bolj učinkovotim načinom prometa, ...) učinkovito upravljanje mestnih tokov (urbano oblikovanje in načrti prenove naj bodo osredotočeni na zmanjšanje porabe vode, energije in materialnov, kar se lahko doseže z uvajanjem varčno zasnovanih tehnologij in smotrno alokacijo virov, potrebni pa sta predvsem dosega energetske učinkovitosti in energetsko varčevanje) okvirni cilji in okoljski standardi (potrebna je določitev ključnih ciljev in sistematično merjenje onesnaženosti) informacije o mestnem okolju (za pretehtano odločanje so ključnega pomena uporabne informacije o kakovosti urbanega okolja in okoljskih pritiskov na lokalno, regionalno in globalno okolje, informacije pa so pomembne tudi za seznanjanje javnosti s posledicami in okoljskimi učinki njihovega delovanja).. Urbana ekologija, temelj za trajnostno sonaravni urbani razvoj, vztraja, da se upoštevajo vsi elementi urbanega življenja v odnosu eden do drugega. Na ta način tak razvoj ne bo končno 17.

stanje ampak proces, s katerim so vsi elementi urbanosti v ravnotežju, da ohranjajo človeško zdravje in srečo. Res, da to ni nov koncept, je pa nova vizija idealnega mesta (Encyclopedia of the City, 2005). 3.2. Primeri dobre okoljske urbane prakse po svetu Nekatera mesta, med njimi Curitiba, Brazilija in Waitakere, so se spoprijela s celo vrsto ekoloških vprašanj in sama sebe proglasila za 'ekološka ali eko mesta', sonaravna mesta. Mnoga so osnovala ali še snujejo zelene pasove, gradijo nove železniške proge, obnavljajo naravna območja in gradijo 'zelene poti' oz. naravne vlake. Portland, Oregon, je odstranil glavno cesto vzdolž reke Willamette in ustvaril javno promenado in park. Mnoga mesta promovirajo kolesa ali se izboljšujejo pri recikliranju odpadkov. Waitakere ima program za saditev dreves za vsakega novorojenčka – 'otroški gozd', ki ga sadijo starši. Ustanovilo se je tudi mnogo skupnosti, ki so se poimenovale 'eko vasi', veliko jih je združenih v organizaciji Globalna mreža eko vasi (Global Ecovillage Network), ki učinkovito promovira njihove vrednosti in strategije (Register, 2006, str. 125). Eden najbolj inspiracijskih eksperimentov v urbanem načrtovanju je preko zadnjih tridesetih let potekal v Curitibi, ki je označena za eno izmed najbolj sonaravnih mest na svetu. Curitiba je osmo največje mesto v Braziliji in ima 1,6 milijona prebivalcev v mestni občini ter 2,5 milijona prebivalcev v celotni metropolitanski regiji. Pod vodstvom Jamiea Lernerja in ostalih nedavnih županov je mesto postalo model za rešitve neukrotljivih urbanih problemov, ki zadevajo mesta na vsakem kontinentu, torej mednarodni model okoljske, socialne in ekonomske trajnosti (Register, 2006, str.125). Preobrazba se je pričela leta 1970, ko se je sestala ekipa načrtovalcev, inženirjev in sociologov, pod vodstovm Lernerja, da bi postavili ekologijo za del vsakdanjega življenja z ustanovitvijo učinkovitega prometa, prijaznih odprtih prostorov, sistematičnim zbiranjem odpadkov in podobnimi rešitvami (Sustainable City - Curitiba, 2008). Nekateri izmed uspehov Curitibe so naslednji (Register, 2006, str. 127, Sustainable City Curitiba, 2008): • •. • •. uspešnost sistema javnega prevoza, ki je del globalne vizije dom – delo – življenjski prostor, preprečuje onesnaževanje z avtomobili – ima 2 milijona potnikov na dan in predstavlja 70 % prometa doseženo 70 % recikliranje (načelo 'odpadek, ki ni odpad'). Mesto enkrat na teden organizira zamenjavo kartonskih škatel, kosov kovine, stekla in oblek za sadje in zelenjavo, pridobljeno od lokalnih pridelovalcev. Pri tej metodi gre le za uporabo ene rešitve za rešitev številnih problemov: čistoča, boj proti onesnaženju in boleznim, zdrava prehrana, izobraževanje in prodaja kmetijskih presežkov. Odpadki se za božič zamenjajo tudi za igrače ali izobraževalne pripomočke mesto ponuja 55 m2 zelenih površin na prebivalca. Iz zapuščenih odlagaličš in kamnolomov so ustvarili parke potrošnja goriv se je, glede na ostala podobno velika mesta v Braziliji, zmanjšala za 20 %. Vancouver, Kanada, 2 milijona prebivalcev, je tudi naredil velike korake na poti, da postane sonaravno mesto. Vancouver se na različne načine bori za zaščito podnebja (Top ten ways ..., 2008): • •. zelene zgradbe – potrebne so nove stavbe, da se doseže večja energetska učinkovitost zelene občinske zgradbe 18.

• • • •. obnova mestnih zgradb – te spremembe naj bi zmanjšale porabo energije za 20 % zelena energija – oblikovanje sonaravnega sistema energije, ki bo zmanjšal toplogredne pline za 50 – 65 % odpadki – uporaba metana za proizvajanje energije in toplote – največja pobuda za zmanjšanje toplogrednih plinov alternativni prevoz – že od leta 1996 mesto vzpodbuja alternative; rezultat je 44 % povečanje pešačenja, 180 % povečanje voženj s kolesom in 10 % zmanjšanje poti z vozili.. Tudi po Evropi je mnogo primerov mest, ki so se lotila akcij za izboljšanje stanja svojega okolja in stopila na pot sonaravnosti. Za Copenhagen je bil leta 1993 izdelan sonaravni načrt, ki poudarja prepletanje urbanih funkcij. Večino trgov in ulic starega jedra so zaprli za motorni promet in poudarili predvsem javni in kolesarski promet, osebne avtomobile pa uspeli v večji meri izriniti iz ožjega mesta. Velika pozornost se namenja mestnim naravnim virom, kulturnemu okolju in socialnemu ravnovesju. Izdelali so tudi model načrtovanja za okoljsko prenovo starih mestnih območij (Plut, 2006, str. 148). Tudi v Gradcu so sonaravno zasnovali razvojno strategijo. Izdelani so bili posamezni okoljski sanacijski programi, bistvo sanacijskih ukrepov pa je bilo usmerjeno v preventivne ukrepe, torej na zmanjšanje okoljskih pritiskov. Izdelana sta bila tudi celoviti okoljsko razvojni mestni program in mestna Agenda 21. Ključni cilj je sistematično udejanjanje sonaravne vizije mestnega razvoja s pomočjo različnih okoljski, gospodarskih in družbenih projektov. Podobno se je leta 1995 tudi Barcelona pirdružila številnim mestom, ki so se odločili vgraditi principe in ukrepe trajnostnega razvoja v mestno politiko. Izdelali so akcijski program za udejanjanje izhodišč sprejete lokalne Agende 21 v načrtovanju mestnega razvoja (Plut, 2006, str. 149). V Berlinu so uresničili približno 75 okoljsko primerno izvedenih prenov stanovanjskih sosesk in notranjih mestnih območij. Sonaravno zasnovan model izboljšanja okolja v Berlinu z različnimi razvojnimi fazami od sistematičnega ugotavljnanja značilnosti kakovosti okolja in virov onesnaževanja do predloga prednostnih ukrepov okoljske politike predstavlja primer celostno pojmovanega razvojnega mestnega modela (Plut, 2006, str. 146). Poleg teh mest v Evropi postopoma vpeljujejo mehanizme sonaravnega mestnega razvoja tudi v St Davidsu (Wales), Helsinkih, Bergenu, Oslu, Zuerichu, Freiburgu (nemško 'Solarno mesto'), Vaxju (Šwedska), Edinburghu in mnogih ostalih. Dejansko se je po celem svetu veliko število mest (okoli 200) obvezalo k dosegi trajnostnega razvoja (Portland, Cleveland, Melbourne, San Francisco, ...). Obstajajo primeri uspeha, ki se jim lahko sledi. Del uspešnosti se da napovedati; vključuje povezavo urbanih oblik in transporta, uporabo ekoloških kriterijev za določitev limitov urbane rasti in kriterijev za zdravje nedotaknjenih območij narave ter bolj naravnih metod nadzora antropogenih vplivov na okolje. Potrebna je zmes regulacijskih in svetovalnih storitev, takojšnjih investicij v infrastrukturo, programov in aktivnosti, ki se združujejo s celotno strategijo. Tokom let se je pokazalo, da časovni zaostanek med položajem, ki tendira v nasprotno smer in njegovim sprejemom ni nujno dolg, če sta cilj in strategija pravilno zasnovana (Greenprint, Part T, 2008).. 19.

3.3. Nova Zelandija in sonaravni urbani razvoj Netrajnostna narava in poslabšanje kvalitete urbanega okolja so bistvena vprašanja za Novo Zelandijo. Nova Zelandija je v manj kot stoletju prešla iz prevladujoče ruralnega naroda, naroda temelječega na naravnih virih, do prevladujoče urbanega prebivalstva s pestro vrsto dejavnosti, ki ustvarjajo premoženje. Medtem, ko to ni nič drugače kot pri razvoju ostalih narodov, pa je Nova Zelandija, skupaj z Avstralijo, naredila to tranzicijo v izredno kratkem času. Kot posledica se še vedno sooča z izzivi in priložnostmi mest (The cities and their people, 2008). Trajnostni razvoj je razvoj, ki izpolnjuje potrebe sedanjosti brez ogrožanja zmožnosti prihodnjih generacij, da izpolnijo svoje lastne potrebe. Lahko se opiše tudi kot 'dobivati več iz manj za dalj časa'. Agenda 21 Združenih narodov je ogrodje akcij za dosego trajnostnega razvoja. Koncept trajnostnega razvoja na Novi Zelandiji ni bil širše sprejet ali izvršen, kljub velikemu vplivu Zakona o gospodarjenju z viri (Resource Management Act 1999 – RMA). Globalni program Agende 21, ki ga je Nova Zelandija sprejela po Riu, določa eno ogrodje za osredotočanje na trajnostni razvoj. Na žalost ni doživel mnogo pozornosti centralne vlade in sprejele so ga le nekatere lokalne oblasti. Nova Zelandija vstopa v novo obdobje globalizacije. Globalna konkurenca premika središča iz držav v mesta. To daje lokalnim skupnostim pomembno priložnost, da zagotovijo kreativne lokalne rešitve. Trajnostni razvoj novozelandskih urbanih okolij je bil zaznamovan s pomanjkanjem vizije, pomanjkanjem skrbi ('urbano zanikanje') in zgodovino mnogih (manjših) začetkov in le nekaj koncev. Tisti, ki sprejemajo odločitve, se ne zavedajo kako je trenutni odnos do urbanih vprašanj in trajnostnega razvoja v konfliktu s tistim, ki ga zagovarjajo mednarodne organizacije, ostale države in trgi, ki so smatrani za pomembne. Tak odnos je strateško tveganje za okolje, gospodarstvo ter blagostanje in priložnosti urbanih skupnosti (The cities and their people, 2008). Lokalne oblasti Nove Zelandije so leta 1989 doživele pomembno reformo, ki je vključila nov proces letnega načrtovanja in poročanj, ki ga je spremljala zahteva po javnem posvetovanju (znana kot Poseben posvetovalni postopek - Special Consultative Procedure). Preko 90. let prejšnjega stoletja se je ta pristop načrtovanja skupnosti in udeležbe javnosti utrdil, vendar so se pokazale tudi nekatere slabosti. Laburistično vodena vlada, izvoljena leta 1999, je vpeljala nadaljne reforme. Ta zakonodajni pregled je dosegel višek v treh novih zakonih, vključujoč nov Zakon o lokalni vladi 2002 (Local Government Act 2002). Ta novi zakon poudarja okrepljeno načrtovanje, poročanje, zahtevo po odgovornosti in nov namen trajnostnega razvoja, izboljšuje volilni proces ter poudarja nove želje po vladnih poročilih. V poznih 90. letih 20. stoletja in začetku 21. se je zgodil pomemben razvoj pri upravljanju javnega sektorja, ker so agencije centralne vlade na Novi Zelandiji razvile nove strukture in postopke za dosego boljšega usklajevanja med aktivnostmi javne službe in strateških navodil vlade (posebno obveza k trajnostnemu razvoju). Zakonodajni pregled lokalne vlade je oblikovan s tem kontekstom. Uvedba novega dolgoročnega načrta skupnosti (Longterm council community plan – LTCCP) v Zakonu o lokalni vladi 2002 je bila v mnogih ozirih logičen izzid prejšnje uvedbe letnih načrtovanj iz leta 1989 in zahteve po pripravi dolgoročne finančne strategije (Long - term financial strategy – LTFS) leta 1996. Oba, letni načrt in LTFS, sta izpostavila potrebo po strateškem načrtu. Vendar je uvedba LTCCP povezana tudi z namenom zagotoviti, da so lokalne oblasti 'nadzorniki' trajnostnega razvoja. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo nekaj lokalnih avtoritet v ospredju prizadevanj javnega sektorja za pospeševanje trajnostnega razvoja. Zaradi spoznanja po potrebi večje urbane trajnosti, je osem največjih mest sodelovalo v projetku Velika mesta (Big Cities Project), ki je želel meriti, kontrolirati in izboljšati kvaliteto življenja (Cheyne, 2008).. 20.

Po konferenci v Riu leta 1992 (Rio Earth Summit) so bile po Novi Zelandiji zelo neenotne reakcije glede izzivov trajnostnega razvoja. Konzervativna nacionalna vlada iz sredine 90. letih ni pokazala nobenega zanimanja za Agendo 21. Leta 1991 je stopil v veljavo nov večji statut, Zakon o gospodarjenju z viri (Resource Management Act - RMA), sledeč široki vrsti prikazov okoljskih statutov. RMA je za 'trajnostni razvoj' v opoziciji priskrbel argumente, da bi zakon moral pospeševati trajnostni razvoj. Za modificiranje zakonodaje v smeri odražanja trditev konference iz Ria ni bilo nobene politične volje; prevladujoča značilnost takrat je bil tržni liberalizem in to je vodilo do mišljenja, da je trg najboljša institucija za upravljanje z viri. RMA je poskušal ugoditi sodelovanju javnosti pri sprejemanju odločitev glede okolja, vendar so bila mnenja ljudi dejansko podrejena strokovnim dokazom, še posebej s strani pravnikov, načrtovalcev in ostalih strokovnjakov. Razen ukrepov glede udeležbe javnosti pri postopkih ravnanja z viri, je bilo s strani centralne vlade malo interesa za Agendo 21. Leta 1998 je parlamentarni pooblaščenec za okolje zapisal: 'Koncept trajnostnega razvoja na Novi Zelandiji, kljub velikemu vplivu RMA, ni bil široko sprejet ali izveden in za svojega ga niso spoznali mnogi politiki in ključne vladne organizacije. Obsežni cilji trajnostnega razvoja (v nasprotju s trajnostnim upravljanjem) niso poteza nobene zakonodaje ali politike, Agenda 21 pa ni širše podprta. To pomeni, da lokalne skupnosti in podjetja niso primerno informirani o priložnostih izboljšanja kvalitete življenja in urbanih okolij.' Nekaj lokalnih oblasti je imelo svoje predstavnike na vrhu v Riu in ti ljudje so na lokalni ravni vpeljali akcije za izvedbo Agende 21. Eden izmed znanih lokalnih predstavnikov je bil Bob Harvey, župan mesta Waitakere, lokalne oblasti v Aucklandski metropolitanski regiji. Harvey je sredi 90. letih pričel v vizijo 'eko mesta' in mesto Waitakere je kasneje postalo mednarodno znano po svoji predanosti trajnostnemu razvoju. Kljub političnemu 'vakumu', ki ga je opisal parlamentarni pooblaščenec za okolje, je pri parih lokalnih oblasteh obstajal interes za Agendo 21. Poleg tega so bile mnoge lokalne oblasti vlkjučene v Stanje okoljskega monitoringa (State of the Environmetn Monitoring). Ostali so se obvezali k programu Zdrava mesta (Healthy Cities programme), ki je imel čez-sektorski pristop, podoben tistemu povezanemu s konceptom trajnostnega razvoja. Mnogo lokalnih oblasti je upoštevalo trajnostne principe, čeprav niso nujno uporabljali terminologijo trajnostnega razvoja ali Agende 21. Tudi med akademiki, okoljskimi nevladnimi organizacijami in poslovnim sektorjem (obstaja na primer močan Novozelanski gospodarski svet za trajnostni razvoj) je obstajal interes. Šele leta 2000 se je centralna vlada pričela jasno zavedati ciljev trajnostnega razvoja. Laburistično vodena vlada se je zavzela za pospešen regionalni razvoj in trajnostni ekonomski razvoj in nakazala na regionalne razlike in neenako gospodarsko rast, ki so bile posledica tržnega liberalizma prejšnje vlade. Poleg tega je bilo prisotno večje zanimanje za okoljsko trajnost ter tudi za bolj trajnosten pristop do socialnih stroškov. Kasneje se mu je pridružil privzem modela socialnega razvoja, ki poudarja vlaganja v človeški in socialni kapital kot sredstvo za gopodarsko rast in odstranitev odvisnosti. Ta vlada je izrazila močno podporo bolj integriranemu pristopu pri sprejemanju odločitev in potrdila, da je za dosego željenih socialnih, ekonomskih in okoljskih rezultatov potrebno dogoročno križanje akcij vseh sektorjev. Od leta 2000 dalje je centralna vlada sodelovala z lokalno in gospodarskim sektorjem. Augusta 2002, pred Svetovnim vrhom za trajnostni razvoj (World Summit on Sustainable Development) v Johannesburgu, je vlada objavila Program akcij za trajnostni razvoj (Programme of Action for Sustainable Development) (Cheyne,2008). Medtem, ko so v agencijah centralne vlade izpopolnili napore, da povežejo aktivnosti s političnim upravljanjem (izraženo kot zaželjeni izzidi za narod), so bile nekatere lokalne oblasti vedno bolj zavzete, da bi imele možnost merjenja kvalitete življenja svojih meščanov. Novozelandske skupnosti so gospodarsko, kulturno in sociano zelo raznolike. Nekatere izmed večjih metropolitanskih območji so doživele pomembno rast kot rezultat tako notranjih migracij. 21.