Analiza nameščanja nogometnih tekem v tujini in Sloveniji : diplomsko delo

DIPLOMSKO DELO Analiza nameščanja nogometnih tekem v tujini in Sloveniji. September, 2011. Urban Satler Mentor: izr. prof. dr. Bojan Dobovšek Somentorica: Simona Habič.

Zahvala Zahvaljujem se mentorju dr. Bojanu Dobovšku in somentorici Simoni Habič za pomoč in napotke pri izdelavi diplomskega dela. Prav posebna zahvala pa gre mojim najbližjim za vse potrpljenje, spodbujanje in zaupanje skozi celotni čas študija.. 2.

Kazalo 1 Uvod..................................................................................... 8 1.1 Postavitev hipotez in opredelitev uporabljenih metod .................... 9 1.1.1 Hipoteze ..................................................................... 9 1.1.2 Predvidene metode diplomskega dela.................................. 10 2 Nogomet in njegova zgodovina .................................................. 11 2.1 Zaslužki v nogometu ........................................................... 13 3 Nameščanje tekem ................................................................. 15 3.1 Ilegalni stavniški sindikati ..................................................... 15 3.1.1 Akcije Interpola proti nameščanju tekem: Soga I, II, III ............. 17 3.2 Način pristopa do igralcev ..................................................... 19 3.3 Način nameščanja tekem preko igralcev .................................... 20 3.3.1 Vratar ....................................................................... 21 3.3.2 Branilec ..................................................................... 21 3.3.3 Igralec sredine igrišča .................................................... 22 3.3.4 Napadalec .................................................................. 22 3.4 Nameščanje tekem preko sodnikov........................................... 23 3.5 Ukrepi mednarodne in evropske nogometne zveze na področju nameščanja tekem in drugih goljufij ...................................... 24 3.5.1 UEFA (Evropska nogometna zveza) ..................................... 24 3.5.2 FIFA (Mednarodna nogometna zveza) .................................. 25 4 Podkupovalne afere v svetu ...................................................... 27 4.1 Zgodovina nameščanja tekem ................................................. 27 4.2 Calciopoli ....................................................................... 29 4.2.1 Luciano Moggi .............................................................. 29 4.2.2 Moggiopoli .................................................................. 30 4.2.3 Epilog afere ................................................................ 32 4.3 Ante Šapina ...................................................................... 34 4.3.1 Robert Hoyzer .............................................................. 35 4.3.2 Novo Panić in Oleg Orekhov.............................................. 37 4.3.3 Epilog afere ................................................................ 38 4.4 Turčija ............................................................................ 39 3.

4.5 Akcija Offside ................................................................... 41 4.6 Reprezentance .................................................................. 42 4.6.1 Gana. Nigerija ............................................................ 42. 4.6.2 Liechtenstein. Finska .................................................... 43. 4.6.3 Turnir v Turčiji ............................................................. 44 5 Problematika nameščanja tekem v Sloveniji .................................. 45 5.1 Zakonodaja....................................................................... 46 5.2 Publikum. Belasica ............................................................ 47. 5.3 Interblock ........................................................................ 48 5.4 Labod Drava Ptuj ................................................................ 48 5.5 Pogovor z g. Jakom Jakopičem ............................................... 49 6 Zaključek ............................................................................. 51 6.1 Verifikacija hipotez ............................................................ 52 7 Literatura in viri .................................................................... 54. 4.

Kazalo tabel Tabela 1: Big Count, primerjava med letom 2006 in 2000 (v milijonih €) ...... 12 Tabela 2: Seznam najbogatejših klubov v sezoni 2009/2010 (v milijonih €) .. 14. 5.

Povzetek Načinov goljufanja v športu je danes toliko, da si vseh ne moremo niti predstavljati.. Predvsem. nezakonite. športne. stave. v današnjem času. predstavljajo največjo grožnjo nogometu, zato smo kar nekaj pozornosti namenili načinom, kako v rezultatskem smislu namestiti nogometno tekmo. Opisali smo delovanje azijskih nelegalnih stavniških sindikatov, ki so danes prisotni že v skoraj vsaki nogometni ligi sveta. Pri tem nas je zanimalo, na kakšen način pristopajo do igralcev in kako se z njimi dogovorijo, na kakšen način bodo poskrbeli, da se bo tekma zaključila po njihovih željah. Izjeme pa niso niti nogometni sodniki. Predstavili smo tudi nekaj ukrepov Mednarodne in Evropske nogometne zveze, da bi preprečili takšne in drugačne goljufije v nogometu. V zadnjih letih svetovni nogomet pretresa veliko število škandalov glede nameščanja tekem. V nadaljevanju diplomske naloge smo si zato pogledali najodmevnejše nogometne afere v svetu, od italijanskega Calciopolija, delovanja hrvaške stavniške mafije, akcije Offside, do pretresov, ki jih doživlja turški nogomet. Na udaru pa niso samo nogometni klubi, ampak tudi reprezentančni nogomet. Tako smo opisali tudi nekaj reprezentančnih tekem, na katerih so se dogajale nenavadne stvari. V zaključku smo pogledali razmere v Sloveniji. Tudi naša nogometna liga je po poročanju medijev ena izmed lig, v katerih domnevno prihaja do nameščanja rezultatov. V ta namen smo opravili pogovor z g. Jakopičem, bivšim profesionalnim nogometašem, ki je sedaj član Sindikata profesionalnih igralcev nogometa Slovenije. Ta nam je predstavil svoj pogled na razmere v slovenskem nogometu. Ključne besede: nogomet, nameščanje tekem, podkupovanje, nelegalne stavnice, preiskava.. 6.

Analysis of football matches fixing in foreign countries and Slovenia - Summary There are many ways to cheat in sports. In particular, illegal sport betting represent the greatest threat to the football as a game. Regarding that we focuse on different ways on how to fix a football match. We also describe the opreation of illegal betting syndicates in Asia, which are nowdays present in almost every football league in the world. Our focus was on some manners how workers of illegal syndicates are acceding to players and how players then ensure that the game ends as they agreed in advance, and judges are not exception. We also presented few actions of International end European football association in order to prevent different types of fraud in football. In recent years football world is shaken with large number of fixed matches. Therefore, we look at the most notable scandals in football, from Italian Calciopoli, to he Croatian Betting mafia and opration called »Offside«. We also wrote about illegal activities in Turkish football. But not just football clubs, also international football is under attack, duo to that, we describe some matches on international level, where unusual things happened. In conclusion, we look at the situation in Slovenia. According to the media Slovenian league is one of many where match fixing supposedly occur. For this purpose we interviewed Mr. Jakopič, former professional football player, currently a member of Union of professional football players of Slovenia. He presented his view on the situation in Slovenian football. Key words: football, fixing games, bribery, illegal betting company, investigation.. 7.

1. Uvod. Nogomet, preprosta igra z žogo. Na vsaki strani 11 igralcev, ki se borijo, da okroglo usnje čim večkrat spravijo v nasprotnikovo mrežo. Nogomet naj bi združeval ljudi, podiral meje, pokazal svetu, da lahko ljudje vseh ras, narodnosti, državljanstev delujejo skupaj, ne glede na vse razlike. Prav to pa je nogomet privedlo do te meje, da je postal ena izmed najpopularnejših in najprepoznavnejših iger na svetu, in posledično tudi do dejstva, da je postal najdobičkonosnejši šport (Classic football, 2011). Zneski, ki se danes obračajo v nogometu, so astronomski. Na žalost pa tudi nogomet ob vsem tem denarju ni imun na številne goljufije. Tako smo lahko zadnjih nekaj let v medijih opazovali, kako so preiskovalci po celem svetu odkrivali mreže ljudi, ki so podkupovali igralce, sodnike, športne direktorje in tudi glavne funkcionarje v nogometnih zvezah, da so se tekme končale po vnaprej določenem scenariju. Glavni motiv za nameščanje tekem je bil seveda denar. S tem ko so si zagotovili, da se bo tekma končala z vnaprej določenim rezultatom, so na stavnicah pobirali visoke neupravičene denarne dobitke. Namen. diplomskega. dela. je. ugotoviti. načine,. kako. lahko. določeni. akterji/osebe zagotovijo, da se bo tekma končala v njihovo korist. Skozi pregled odmevnih afer v tujini in pri nas bomo primerjali načine podkupovanja. Tako bom poskusil ugotoviti dejavnike, ki vplivajo na podkupovalce in tudi na osebe, ki na koncu poskrbijo, da se tekma konča »kot se mora«. Veliko pozornost bomo posvetili azijskim nelegalnim stavnicam. Predvsem nas zanima, na kakšen način sindikati nelegalnih stavnic pristopajo do igralcev ter kako igralci poskrbijo, da se tekma odvija po njihovih željah (Hill, 2008). Del diplomskega dela bo namenjen prav predstavitvi nogometnih afer, ki so bile odkrite in so pošteno načele ugled nogometne igre. Podrobno bomo predstavili afero Calciopoli, ki je postavila pod vprašaj legitimnost italijanske 8.

prve lige (Burke, 2006). Predstavili bomo preiskavo, ki je leta 2009 v Nemčiji pripeljala do množičnih hišnih preiskav in aretacij, pod sumom, da so bile nameščene, se je znašlo več kot 200 tekem, največ iz evropskih lig. Prav ta preiskava pa je bila pobuda, da so se zganili tudi v drugih državah, ki so bile omenjene. Tako so se začele preiskave v Turčiji in na Hrvaškem, v preiskavi so se pojavile tudi nekatere tekme Lige prvakov, Evropske lige ter tudi tekme, ki so se odvijale na reprezentančni ravni. V medijih pa se je večkrat omenjala tudi Slovenija (Najveći europski nogometni skandal: Počelo suĎenje Šapini i kladioničarskoj mafiji, 2011). V ta namen bomo opravili intervju z bivšim profesionalnim igralcem, sedaj pa strokovnim sodelavcem na Sindikatu profesionalnih igralcev nogometa Slovenije (SPINS), Jakom Jakopičem, in predstavil njegov pogled na domnevne afere v Sloveniji. Poudarek bo tudi na odkrivanju nameščenih tekem, kjer se bomo seznanili predvsem z uspešnostjo organov odkrivanja in pregona pri odkrivanju domnevnih podkupovalcev. V diplomskem delu bomo predstavili še nekaj ukrepov, ki jih je uvedla Svetovna in Evropska nogometna zveza glede nameščanja tekem in korupcije, ki vse bolj jemlje sijaj najlepši igri na svetu.. 1.1 Postavitev hipotez in opredelitev uporabljenih metod 1.1.1 Hipoteze Hipoteza 1: Policija in druge pristojne organizacije so uspešne pri odkrivanju odgovorih akterjev, ki skrbijo za nameščanje rezultatov. Hipoteza 2: V nameščanje tekem je vpletena organizirana kriminaliteta.. 9.

1.1.2 Predvidene metode diplomskega dela Diplomsko delo bo temeljilo na uporabi deskriptivne in komparativne metode dela na podlagi primarnih in sekundarnih virov. Uporabili bomo strokovno literaturo, vire, prispevke in članke, ki povzemajo spoznanja s področja nameščanja tekem.. 10.

2. Nogomet in njegova zgodovina. Podobna igra, kot jo spremljamo danes, se je najprej pojavila na Kitajskem. V obdobju neolitika so igrali s kamnito žogo. V drugem in tretjem stoletju pred našim štetjem, v času dinastije Han, so igrali igro z imenom tsu'chu. Pravila te igre so bila podobna današnjim. Uporabljali so usnjeno žogo, napolnjeno s perjem in človeškimi lasmi. Igralcem je bilo dovoljeno uporabljati vse dele telesa, le uporaba rok je bila prepovedana. V vsaki ekipi je bilo po šest igralcev, ki so skušali žogo spraviti v pet metrov visok gol (Osvald, 2008). V Južno Ameriko so nogomet v drugi polovici 18. stoletja prinesli angleški mornarji. Svojo pozornost so pri domačinih vzbudili s tem, ko so se v prostem času podili za napihnjenim mehurjem (Brezovac, 2009). Stari Grki so igrali eposcyros, Rimljani pa harpastum, ki naj bi se razvil prav iz grškega eposcyrosa in je bil kombinacija nogometa in rokometa. Sama igra je bila zelo surova in ostra. V 13. stoletju so nogomet začeli igrati pogosteje, predvsem na škotskem in angleškem podeželju. V Italiji so igrali t. i. calcio, ki je bil veliko bolj organiziran od angleške različice. Na začetku je bila igra manj organizirana, spontana in nasilnejša od igre, ki jo poznamo v današnjih časih. Igrali so zelo agresivno in kruto, kajti dovoljeno je bilo vse, tudi brcanje. V poznem srednjem veku je bila za nogomet značilna homogena socialna struktura moštev; tako so bili nasprotniki ene vasi proti drugi vasi, mesto proti drugemu mestu, pripadniki enega poklica proti pripadnikom drugega poklica. Igrali so povsod, na travi, ulicah in poljih. Igralo je tudi po več deset igralcev v eni ekipi, brez kakršnihkoli pravil. Poškodbe, pretepi in nesreče so bili stalni spremljevalci takratnih nogometnih tekem (Osvald, 2008). Začetki modernega nogometa pa izhajajo iz Anglije. V začetku 19. stoletja so na britanskih šolah igrali igro, katere pravila so bila kombinacija nogometnih pravil in pravil ragbija. Leta 1863 so se v Londonu sestali zagovorniki ragbija in zagovorniki nogometa,da bi določili osnovna pravila igre. Zaradi prevelikih 11.

razhajanj se odločijo, da bodo športa ločili. Kmalu zatem je bila ustanovljena prava nogometna zveza FAE (Football Association of England), leta 1871 pa še prvo organizirano tekmovanje. Challenge Cup (Classic Football, 2011).. 21. marca leta 1904 je bila v Parizu ustanovljena Mednarodna nogometna organizacija FIFA (Federation Internationale de Futbal Association) 1. FIFA je pravna oseba švicarskega prava. Ustanoviteljice so bile evropske države: Francija, Belgija, Danska, Nizozemska, Španija, Švedska in Švica. Cilj FIFE ob ustanovitvi je bil združitev nogometnih zvez v enotno organizacijo. FIFA skrbi za promocijo nogometa, nadzira nogometne zveze, preprečuje kršitve statuta in pravil FIFE ter rešuje spore, ki nastajajo med različnimi nogometnimi organizacijami (Osvald, 2008). 15. junija 1954 je Evropa dobila svojo nogometno zvezo UEFA (The Union des Association Europeennes de Football)2. Ustanovljena je bila v Švici in danes šteje 53 članic. UEFA je prav tako pravna oseba švicarskega prava in tako kot FIFA je tudi UEFA vezana na švicarske zakone. UEFA je konfederacija in sodi pod okrilje Svetovne nogometne zveze (FIFA), kar pomeni, da so njene aktivnosti podrejene statutu in pravilom FIFE (Osvald, 2008). Nogomet danes velja za najpomembnejšo postransko stvar na svetu. Na to kažejo tudi podatki Mednarodne nogometne zveze (FIFA), ki je v letu 2006 opravila raziskavo, ki jo je poimenovala Big Count. Raziskava je pokazala, koliko ljudi je vpletenih v nogomet. V tabeli 1 smo prikazali razmerje med raziskavo, opravljeno leta 2000 in 2006. Tabela 1: Big Count, primerjava med letom 2006 in 2000 (v milijonih €) (Knuz, 2007) Število ljudi vključenih v nogomet Igralci (registrirani, neregistrirani in mladi) Sodniki Uradniki. 1 2. http://www.fifa.com http://www.uefa.com 12. 270 264.6 0.84 4.2. 247 242.4 0.72 3.6. +9% +9% +17% +17%.

Kot lahko vidimo, se odstotek udeleženih ljudi v nogometu stalno povečuje. Sedaj številka dosega že 270 milijonov ljudi, od tega čez 264 milijonov nogometašev, ostalo so sodniki in uradniki. Glede na popularnost nogometa se bo številka skozi leta še povečevala. Zelo veliko k popularizaciji nogometa in športa nasploh so doprinesli mediji. Elektronski mediji (televizija, radio, digitalna tehnologija) so popolnoma spremenili športno industrijo in njen odnos do javnosti. Pred razvojem elektronskih prenosov so si tekme ogledali le pravi ljubitelji, ki so bili pripravljeni za ogled tekme plačati vstopnico, prevoz in druge stroške, ki so nastali z ogledom tekme v živo. Danes pa lahko vsako tekmo pogledamo kjerkoli na svetu, vključno s ponovitvami in počasnimi posnetki, strokovnimi komentatorji in statistikami. Prenosi niso spremenili samo doživljanja športa ampak tudi poslovni del športne industrije, katere pomemben del je tudi nogomet (Trobec, 2005).. 2.1 Zaslužki v nogometu Danes ima šport zelo velik vpliv v svetu, še posebej v gospodarstvu. Pomislite, koliko ljudi gleda olimpijske igre, svetovno prvenstvo v nogometu. Milijarde! In to privlači velika podjetja, da začnejo vlagati v šport. Nogomet je postal najpomembnejša postranska stvar na svetu in danes lahko rečemo, da so veliki nogometni klubi postali že prava podjetja. Podpisujejo milijonske pogodbe s sponzorji, s promocijo osvajajo zelo popularne azijske trge in lahko rečemo, da nogometni klubi postajajo blagovne znamke. Na ta način še povečujejo dotok denarja v klub. Tudi večja tekmovanja, kot so nogometna Liga prvakov, se danes prodajajo kot blagovna znamka. Velika podjetja zaradi ogromne ciljne publike rada vlagajo v take dogodke, še posebej ker so svetovno prepoznavni. Trobec (2005) pravi, da so športni dogodki postali vedno bolj privlačni v želji, da bi pritegnili vedno večje število uporabnikov. Tako je meja med zabavo in športom postala vse. bolj zabrisana. Zaradi medijske. popularizacije športa se je pojavila potreba po številnih spremljevalnih športnih dejavnostih (npr. različne agencije, opremljevalci …). 13.

Vsako leto se tudi opravijo raziskave, kateri igralci in klubi zaslužijo največ. Tako med klubi že šesto leto največ zasluži Real iz Madrida, sledita mu Barcelona in Manchester United. V tabeli 2 je prikazanih osem najbogatejših klubov na svetu v sezoni 2009/20103. Tabela 2: Seznam najbogatejših klubov v sezoni 2009/2010 (v milijonih €) (Wilson, 2011) Nogometni klub. 3. Prihodki. 1.. Real Madrid. 438.6. 2.. Barcelona. 398.1. 3.. Manchester United. 349.8. 4.. Bayern Munich. 5.. Arsenal. 274.1. 6.. Chelsea. 255.9. 7.. AC Milan. 235.8. 8.. Liverpool. 225.3. 323. Najbolje plačani igralci: Cristiano Ronaldo (Real Madrid) 12 milijonov evrov, Wayne Rooney (Manchester United) 11,5 milijona evrov, Lionel Messi (Barcelona) 11 milijonov evrov. Navedeni zneski ne vključujejo prihodkov trženja, vendar samo letni zaslužek v klubu (Kačič, 2011). Rekord med nogometni prestopi ima Cristiano Ronaldo, ki je leta 2009 prestopil v Real Madrid za okoli 94 milijonov evrov (Ogden, 2009). V letu 2011 je za najodmevnejši prestop poskrbela Barcelona, ki je za 40 milijonov evrov v svoje vrste pripeljala kapetana Arsenala Cesca Fabregasa (Wallace, 2011). 14.

3. Nameščanje tekem. V nadaljevanju si bomo ogledali goljufije, povezane z nameščanjem tekem. Tekmo se lahko namesti preko igralcev, trenerjev, športnih direktorjev in tudi sodnikov. Skozi to poglavje bomo pogledali načine, kako namestiti tekmo preko igralcev in sodnikov ter kako delujejo ilegalni stavniški sindikati v Aziji, ki so ena hujših oblik organiziranega kriminala v svetu.. 3.1 Ilegalni stavniški sindikati V Aziji je zelo priljubljen način goljufanja povezan prav s športnimi stavami, kjer je tudi veliko nelegalnih stavnic. Gre za to, da velika večina ljudi vplača svojo stavo na ekipo, ki je favorit, saj menijo, da imajo večje možnosti za dobitek. V zakulisju pa se igralniški sindikati v tajnosti s favoriziranim klubom dogovorijo, da morajo izgubiti, ker so vložili velike vsote denarja v nasprotno ekipo. Tako imajo sindikati dvojno korist, saj zaslužijo na račun vseh ljudi, ki so vloženo stavo izgubili, kot tudi na račun svoje stave na nasprotnika (Hill, 2008). Brezovac (2009) navaja, da naj bi po ocenah časopisa Foreign Policy vsa azijska igralniška industrija (legalna in nelegalna) na leto zaslužila 450 milijard ameriških dolarjev. Samo v Hong Kongu pa naj bi ilegalne stavnice z vplačili na angleško Premier ligo zaslužile 2,5 milijarde dolarjev. Lopušina (2000) pravi, da japonske jakuze z ilegalnimi športnimi stavami na leto zaslužijo okrog 750 milijonov dolarjev. Ferfila (2000) navaja, da je 80 % dohodka jakuz nelegalnega. Največji delež nelegalnega dohodka predstavlja prodaja drog, na drugem mestu pa neprijavljeno hazardiranje,sem pa spadajo tudi ilegalne stavnice. Dobovšek (2009) pravi, da imajo jakuze sklenjen tihi dogovor z policijo, in sicer da bodo tolerirali njihove operacije, dokler ne bodo resno ogrozili državne ureditve.. 15.

Hill (2008) trdi, da so azijske nogometne lige po večini velika šala, da nimajo nobene kredibilnosti. Eden izmed ministrov v malezijski vladi trdi, da je v malezijski nogometni ligi prirejenih kar 70 % tekem. Kitajska je pred leti ustanovila novo ligo, velik projekt z velikimi sponzorji, ki so vložili bajne vsote, dobivali so velike vsote denarja od televizijskih pravic in podobno. Po šestih mesecih je liga razpadla zaradi izstopa štirih ekip, ker je bilo nameščanje izidov tako pogosto. Hill (2008) je poglavje o azijskem nogometu začel opisovati s kratko zgodbo, ki se je zgodila 2. oktobra 2004. Yang Zuwu, trener kitajske ekipe Beijing Hyundai, je v 84. minuti tekme pred več tisoč navijači na Wulihe stadionu v Shenyangu ukazal svoji ekipi, da mora zapustiti igrišče zaradi dosojene enajstmetrovke v korist nasprotne ekipe. Celotna ekipa je Yanga ubogala in se odpravila v slačilnico. Čez nekaj trenutkov je Yang stopil iz slačilnice in povedal, da njegova ekipa ne bo zaključila tekme in da ne bodo odigrali nobene tekme več v Kitajski Super ligi zaradi nameščanja tekem, ki so stalnica v kitajskem nogometu. Azijske nelegalne stavnice že dolgo niso problem samo v Aziji. Na Danskem so na enem izmed turnirjev ekip mlajših od 16 let opazili azijske prirejevalce tekem. Tako si na grobo lahko predstavljamo, do kam vse segajo njihove lovke. Za še lažjo predstavo omenimo Nizozemsko. Na Nizozemskem so imeli azijski sindikati pod nadzorom vse tekme do vključno tretje lige. Ko je nizozemska policija začela preiskavo, so odkrili mrežo 1600 ljudi. Ta številka nam pokaže, za kako veliko organizacijo gre in kako dobro morajo biti organizirani, da zadeve tečejo kot si zamislijo (Hill, 2008). Tudi Dart (2008) navaja, da so azijski sindikati zelo dobri plačniki. Pojavijo se s torbami, polnimi denarja, pristopijo do igralcev in rečejo: »Tako ali tako boš izgubil, vzemi denar.« Težko pa je verjeti, da še nihče ni nikoli vzel denarja.. 16.

3.1.1 Akcije Interpola proti nameščanju tekem: Soga I, II, III Dobovšek (2009) definira organiziran kriminal kot združenje dveh ali več oseb, namenjeno vzpostavitvi monopola na določenem zemljepisnem prostoru, v takšni kriminalni dejavnosti, ki prinaša dobiček ali kontinuiran finančni dohodek. To dosega s terorjem ali nasiljem zoper tiste, ki se upirajo ali nasprotujejo njegovemu razvoju. Značilna je tudi visoka profesionalnost, organiziranost. in. skorajda. neomejena. finančna. sredstva.. Dobički. pa. predstavljajo nenehno nevarnost državi in družbi, saj jih investirajo v povsem legalne posle (pranje denarja), hkrati pa predstavljajo velikanski korupcijski potencial. Tako lahko vidimo, da ilegalne stavnice ustrezajo vsem pogojem, da jih opredelimo kot obliko organiziranega kriminala. Kos (2011) opozarja, da ilegalne stavnice vodijo tudi do drugih oblik kaznivih dejanj, kajti zaradi nelegalne dejavnosti ne morejo iti na policijo in reči, da jim nekdo dolguje denar. Zato uporabijo druge načine, da pridejo do »svojega« denarja, ki pa so skoraj v vseh primerih prav tako nezakoniti. Odkrivanje finančnih goljufij od preiskovalcev zahteva posebna znanja s področja finančnega poslovanja, pa tudi posebne preiskovalne ukrepe pri odkrivanju takšne oblike organiziranega kriminala. Nujno potrebno orodje preiskovalcev za odkrivanje in preiskovanje finančnih goljufij predstavljajo tako imenovane finančne preiskave. Njihovo bistvo je spremljanje in analiziranje sumljivih finančnih tokov, kar preiskovalcem bodisi omogoči odkritje. (namena). finančne. goljufije. bodisi. identifikacijo. posameznih. osumljencev. Nadzorna strategija omejevanja organiziranega kriminala, katere cilj je razbitje njegovih organizacijskih struktur, mora temeljiti na treh stebrih: spoznanje o storilcih, spoznanjih o njihovih informacijskih in komunikacijski strukturiranosti in odvzemanju nelegalnih zaslužkov (Dvoršek, 2005).. 17.

Tudi v Aziji se je začelo premikati na področju preiskovanja in odkrivanja nelegalnih stavnic. V letu 2010 so na Kitajskem, v Singapurju in na Tajskem aretirali več kot 5000 ljudi ter zasegli okoli 10 milijonov dolarjev denarja. Policija je vdrla v več kot 800 skrivališč, iz katerih so vodili nelegalne stavnice. Aretacije so potekale pod okriljem Interpola v operaciji Soga III, med katero so policisti zasegli več avtomobilov, bančnih kartic, računalnikov in mobilnih telefonov (Thousands in Asia held over World Cup bets, 2010). Podrobnosti operacije Soga III (Thousands in Asia held over World Cup bets, 2010): 793 racij na Kitajskem, Tajskem, v Maleziji in Singapurju. 5.007 aretacij. Znesek vpletenih stav: 155.541.216 dolarjev. Znesek zasežene gotovine: 9.984.868 dolarjev. Interpol je podobni akciji izpeljal že leta 2007 in 2008, poimenovani Soga I in Soga II. Vse tri operacije skupaj so vodile do skoraj 7.000 aretacij, zaprtja skrivnih ilegalnih stavnic, ki so razpolagale s stavami v vrednosti dveh bilijonov dolarjev, zasegli pa so več kot 26 milijonov dolarjev v gotovini. Najbolj obsežna pa je bila prav zadnja operacija, Soga III (Bryan, 2010). Prav tako so v letošnjem letu aretirali več kot 50 ljudi v Južni Koreji, ki naj bi bili povezani z nameščanjem tekem v tamkajšnji ligi. Med aretiranimi naj bi bilo 46 igralcev, ki so poskušali namestiti okoli 15 tekem med junijem in oktobrom 2010. Poleg igralcev so aretirali še 11 posrednikov, ki so bili vpleteni v nameščanje tekem, med njimi tudi bivše igralce. Med aretiranimi nogometaši naj bi bili tudi člani A-reprezentance, ter tudi nekaj bolje plačanih igralcev v tamkajšnji ligi (New arrests in South Korea scandal, 2011). Prav aretacije v zadnjem letu in pol so potrdile izjave več strokovnjakov, ki so trdili, da azijski nogomet izgublja kredibilnost, saj so potrdile njihove sume. Zaradi tega ni čudno, da iz Azije prihaja vedno več navdušencev in gorečih 18.

pristašev evropskega nogometa. Veliki evropski klubu prav azijski trg izkoriščajo za svojo promocijo, kajti v njem vidijo veliko tržno priložnost, predvsem pri prodaji dresov. Hill (2008) v svoji knjigi opisuje, kako so nekateri igralci prišli v nekatere azijske lige, da bi pošteno igrali nogomet, vendar kasneje podlegli pritiskom nelegalnih stavniških sindikatov. Pa vseeno. aretacije, ki so se zgodile, kažejo, da imajo ljudje na oblasti. vsega dovolj. Ne samo da so ljudje pokazali hrbet nogometu, tudi država izgublja velike vsote prepotrebnega denarja na nelegalnih stavnicah, gledano s strani pobiranja davkov. In vse to kaže, da se vendarle nekaj premika na bolje. Bitke s sindikati bodo pa še dolge, kajti nelegalne stavnice so se razširile že po vsem svetu.. 3.2 Način pristopa do igralcev Declan HiIl (2008) opisuje dva načina, kako je najlažje pristopiti do igralcev, za katere želiš, da ti pomagajo pri prirejanju izida tekme. In sicer, treba je uporabiti tako imenovanega runnerja ali tekača, ki služi kot neposredni kontakt z določenim igralcem. Ti runnerji so po navadi bivši igralci kluba, ki imajo ugled in spoštovanje v klubu, za katerega so igrali. Navadno nimajo problema dobiti prepustnic ali akreditacij za vstop v klubske prostore in imajo tako zelo olajšan dostop do igralcev in drugih funkcionarjev, ki delujejo v klubu. Tam jih tudi vsi poznajo, od trenerjev do varnostnikov, zato neke posebne kontrole ni. Tako lahko runnerji brez problema vstopijo v garderobo, fitnes, menzo in se pogovorijo z igralci, jim predajo nagrade in podobno. Lahko pa sindikati runnerje uporabijo samo da od trenerjev izvedo taktiko, ki jo nameravajo uporabiti na prihajajoči tekmi, ali se pozanimajo, kateri igralec je poškodovan ter na ta način svoje »šefe« obveščajo z zelo uporabnimi informacijami, ki služijo kot pomemben podatek pri stavni strategiji. Kajti vsi v klubu načeloma zelo zaupajo bivšim igralcev, še posebej tistim, ki so pustili pečat v klubu.. 19.

Druge osebe, ki se jih lahko uporabi za runnerje, pa so lahko novinarji. Novinarji izkoristijo svojo prepustnico, s katero imajo zelo lahek dostop do igralcev na treningih. Navadno novinarje izkoristijo kot nekakšne prenašalce informacij, saj novinar brez problema pristopi do igralca in hitro preda določeno informacijo, kateri igralec naj igra slabo, kakšna naj bo razlika in podobno. V Aziji pa so zadeve že tako daleč, da igralniški sindikati ustrahujejo sodnike in igralce. Tako je neki angleški trener, ki je svoje delo opravljal v Aziji, povedal, da so ljudje pristopili do igralca ter rekli, da bo za njih opravil neko zadevo, sicer ga čakajo sankcije. Igralcu skoraj ne preostane nič drugega kot da opravi umazano delo. Pred tekmo so poklicali igralca ter mu povedali, da želijo, da njegova ekipa tekmo zgubi z 2:0. Postavijo ga pred dejstvo. ali da. sodeluje in nekaj od tega dobi ali pa da on osebno izgubi. Tako z ustrahovanjem pridejo do želenega rezultata.. 3.3 Način nameščanja tekem preko igralcev Tekmo je zelo težko namestiti samo z enim podkupljenim igralcem. Da je tekma čim bolj sigurna, je najbolje imeti v ekipi tri ali štiri igralce, na katere se zaneseš, da bodo igrali slabo. Pri tekmah, na katerih so podkupljeni igralci, pa ni vedno nujno, da močna ekipa izgubi proti slabšemu moštvu. Velikokrat gre ravno za obratno zadevo. Slabša ekipa pričakovano izgubi proti boljši ekipi, vendar izgubi za določeno število zadetkov. Še posebej je zadeva olajšana, če ekipa ni finančno močna in so za podkupnine igralcem dovolj že sorazmerno majhni zneski (Hill, 2008). Raziskava, ki so jo opravili na Oxfordu, je pokazala, da je večja verjetnost, da bodo igralci ali drugi zaposleni v nogometu sprejeli podkupnino, če bodo imeli veliko manjše plače in prihodke, kot jih zasluži večina na njihovem položaju. Prav tako opozarjajo, da je velika verjetnost za namestitev tekme, če rezultat tekme ne vpliva na končno uvrstitev ekipe na lestvici ali turnirju. Ekipi se zmenita za rezultat, ki ustreza obema. Sprejetje podkupnine se 20.

pojavi tudi, če ne vključuje poraza ekipe, ampak samo neko dejanje, ki se zgodi med tekmo. Na primer, da igralec prejme rdeči karton. To se lahko zgodi, ko je tekma že odločena, igralec pa v določeni minuti prejme rdeči karton in je izključen (Examination of threats to the integrity of sports, 2010). V nadaljevanju si bomo pogledali, kako naj bi igralci, ki so bili podkupljeni, igrali glede na njihovo pozicijo na igrišču. 3.3.1 Vratar Vratarji so eni izmed boljših akterjev, ki se jih lahko podkupi, da gre tekma po vnaprej določenem scenariju. Vratar mora delati samo nasprotno, kot sicer normalnih situacijah. Na primer, ko mora vratar zapustiti svoj gol in steči na žogo, ostane v golu. Če napadalec nasprotne ekipe pride mimo zadnjega branilca, vratar poskuša čim bolj pokriti kote, pod katerimi napadalec lahko zadane. Če je vratar podkupljen, prav hitro steče iz gola na napadalca in omogoči nasprotnemu napadalcu, da pride mimo njega (ga preigra) ter tako zadane v prazen gol. Tako vratar izpade iz igre, vendar mu malo ljudi kaj očita, kajti glavno napako je storil branilec. Prav tako lahko vratar pri visokih predložkih slabo posreduje, spusti žogo nasprotniku na nogo in prav nihče ne bo najprej posumil, da je podkupljen, kajti napake se lahko dogajajo vsakemu vratarju (Hill, 2008). 3.3.2 Branilec Podkupljen branilec je tudi zelo zanesljiv akter v nameščeni tekmi. Kot je Hillu (2008) povedal anonimni igralec, branilci ne uporabljajo nespametnih prekrškov v kazenskem prostoru, ki vodijo do enajstmetrovke, kajti to bi bilo preveč očitno. Najlažje je, če branilec preprosto spusti napadalca mimo. Seveda ne preveč očitno. Tako lahko branilec izgubi »tla pod nogami« in tako omogoči nasprotniku, da se sooči z vratarjem iz oči v oči, kar pa velikokrat pripelje do gola, četudi vratar ni podkupljen. Hill (2008) se je v svoji knjigi še bolj podrobno poglobil v napake, ki so pogoste pri branilcih, ki so podkupljeni. 21.

In sicer, da centralni branilec ne pomaga levemu ali desnemu obrambnemu igralcu, ko ta potrebuje pomoč in obratno. Takšne situacije hitro lahko pripeljejo do gola. Ena najmanj očitnih napak, da je igralec podkupljen, pa je, da zamudi, ko nasprotnega napadalca lovijo v ofsajd zanko oz. ko vsa obramba lovi igralca v prepovedan položaj. Obramba se v času podaje proti napadalcu pomakne od svojega gola proti sredini in tako nasprotnega napadalca ulovijo v prepovedanem položaju. Igralec, ki je podkupljen, pa enostavno malo zastane, zamudi in kar naenkrat je napadalec sam pred vratarjem. To se zgodi velikokrat tudi pri »čistih« igralcih, zato je to ena izmed pogostih napak branilcev, ki igrajo »umazano igro« (Hill, 2008). 3.3.3 Igralec sredine igrišča Igralci na sredini igrišča povezujejo igro, napadalce polnijo z uporabnimi žogami, če je potrebno pomagajo v obrambnih nalogah in podobno. Od njih je odvisno, ali bo ekipa igrala lep in tekoč nogomet ali pa bo igra zelo slaba. Lastnosti igre igralca sredine igrišča, ki je podkupljeni (Hill, 2008): Zadržuje žogo toliko časa, da mu jo nasprotnik vzame. Motenje sistema igre ekipe s tem, da žogo neprestano podaja nazaj obrambi, namesto da poskuša pripraviti uporabne žoge za igralce, ki igrajo bolj ofenzivno. Pošiljanje težkih podaj, za katere je 50-50 možnosti, da jih bo nasprotnik prestregel. Zadrževanje žoge na svoji polovici in ne dovoliti ekipi, da se razigra. 3.3.4 Napadalec Nič pa ne pomaga, če je podkupljena obramba ali vratar, če pa napadalec daje veliko golov. Zato v vsej tej strategiji obstajajo tudi navodila za napadalce kako se morajo obnašati na igrišču, da niso preveč očitni. Zato. 22.

mora napadalec, če je podkupljen, po navadi upoštevati naslednje »taktične« zamisli (Hill, 2008): Zadrževati žogo čim dlje v svoji posesti, tako da ima nasprotnik dovolj časa, da ti jo vzamejo. Preigravati naravnost v nasprotnega branilca ter mu na ta način omogočiti, da ti vzame žogo. Ne zadeti nasprotnikove mreže, če že pride do situacije za strel. V tem primeru ali streljati mimo gola ali pa naravnost v vratarja.. 3.4 Nameščanje tekem preko sodnikov Tako kot igralci so tudi sodniki lahko vpleteni v nameščanje tekem. Sodniki v zameno za pristransko sojenje prejmejo dragocena darila, denar ali celo prostitutke. Prav podkupovanje s prostitutkami je bilo konec osemdesetih in v prvi polovici devetdesetih let najpogostejša oblika podkupovanja in praktično stalna praksa določenih klubov. Danes pa se sodniki odločajo za sodelovanje z ilegalnimi stavnicami predvsem zaradi denarne koristi (Brezovac, 2009). Kos (2011) pravi, da so podkupovanja sodnikov vse bolj redka, predvsem zaradi dejstva, da tudi če se dogovoriš s sodnikom, ni nujno, da mu uspe prirediti rezultat. Da se akterji raje dogovarjajo z igralci, ki so bolj zanesljivi za namestitev tekme. Pa vseeno je v zadnjih nekaj letih na plan prišlo kar nekaj afer, v katere so bili vpleteni sodniki. Leta 2005 je v Nemčiji izbruhnila afera Hoyzer. Robert Hoyzer, sodnik v nižjih nemških ligah, je sodeloval s hrvaško mafijo, ki je prirejala izide tekem in na ta račun služila na stavnicah. Med sojenjem Šapini so v javnost prišla še nekatera imena sodnikov, ki so pomagali prirediti rezultat v zameno za denarne nagrade. O njih bomo pisali kasneje.. 23.

Hill (2008) v svoji knjigi piše, da je predvsem v Aziji zelo razširjeno, da sodniki stavijo sami nase. Predvsem koliko rumenih kartonov bodo pokazali na določeni tekmi in v katerem delu tekme, koliko igralcev bodo izključili ali bodo dosodili kakšno enajstmetrovko in podobno. Kajti stavnice v svoji ponudbi ponujajo vedno več dogodkov, ki se lahko zgodijo med tekmo.. 3.5 Ukrepi mednarodne in evropske nogometne zveze na področju nameščanja tekem in drugih goljufij Brezovac (2009) pravi, da je načinov goljufanja v nogometu vsaj toliko, kolikor jih pozna ljudska domišljija, vsem pa je skupni imenovalec eden denar. Vendar pa so prav nelegalne športne stave največja grožnja športu na splošno. Še posebej je izpostavljen nogomet. Nogomet ima kar 90 % delež vseh športnih stav, zato ni čudno, da je najbolj na udaru kriminala. Če samo pogledamo podatek, da je bilo pred 15 leti na svetu okoli 200 športnih stavnic, leta 2010 pa že več kot 10.000. Zato si bomo na kratko pogledali, kako UEFA in FIFA poskušata nadzorovati in ukrepati v primerih, ko se pojavijo nepravilnosti na stavnicah in drugih goljufijah, povezanih s stavami. 3.5.1 UEFA (Evropska nogometna zveza) Evropska nogometna zveza (UEFA) je leta 2005 vzpostavila mehanizem nadzora stav z ugotavljanjem nenavadnega povečanja vplačil in zgodnjega opozarjanja. Leta 2005 so nadzorovali 1800 tekem na leto, leta 2009 pa že 29.000 tekem 1. in 2. ligi v 53 državah. Tako so spremljali sto milijonov stav vsak dan, 0,7 % nadzorovanih tekem pa je imelo določene nepravilnosti (Nogomet še posebej na udaru kriminala, 2011). Predsednik UEFE, Michel Platini, je v intervjuju za Mladino (Bergant, 2008) povedal, da je nameščanje tekem ena največjih groženj za prihodnost nogometa. Zato je tudi, ko je prevzel funkcijo predsednika, prav kmalu 24.

ustanovil posebno enoto za boj proti nameščanju tekem, ki se igrajo pod okriljem UEFE. Pokal UEFA so nadgradili v Evropsko ligo, povečali število ekip v evropskih tekmovanjih ter povečali število držav, ki imajo zagotovljeno mesto v skupinskem delu Lige prvakov brez kvalifikacij. Na ta način so zagotovili, da bi imelo več klubov možnost igranja v evropskih pokalih, tudi tisti, ki ne prihajajo iz nogometno najmočnejših držav. (Bergant, 2008). Predvsem poteza uvedbe Evropske lige in sprememba kvalifikacij za evropska tekmovanja so prave poteze UEFE, ki lahko pripomorejo k izboljšanju stanja. Kajti z novimi pravili so omogočili tudi manjšim klubom iz nogometno bolj »eksotičnih« držav, da imajo možnost nastopa in tekmovanja na evropski ravni, kar pa klubom prinese tudi določene dodatne premije za igranje v Evropi, nove sponzorje in še bi lahko naštevali. Na ta način želi UEFA tudi zmanjšati razliko med klubi v Evropi tako po prepoznavnosti kot po finančni plati. Zaradi vseh pretresov, ki ji doživlja evropski nogomet, generalni sekretar UEFE Gianni Infantino sporoča vsem klubom in udeležencem v nogometu, da bodo imeli ničelno toleranco do nameščanja tekem in korupcije v nogometu. Hkrati pa vse udeležene v nogometu prosi, naj tudi sami pomagajo zaščititi nogometno igro (Clubs asked to take care to protect game, 2011). 3.5.2 FIFA (Mednarodna nogometna zveza) Leta 2007 pa je tudi Mednarodna nogometna zveza (FIFA) ustanovila Early Warning System (EWS). EWS spremlja športne stave na vseh nogometnih turnirjih pod okriljem FIFE. EWS je sklenil dogovor o sodelovanju z več kot 400 stavniškimi organizacijami po vsem svetu, ki so se zavezale, da bodo poročale o kakršnihkoli nepravilnih stavnih aktivnostih. FIFA želi s sistemom EWS tudi povečati ozaveščenost ljudi o problemu, ki ga predstavljajo negativni učinki stav na nogometne tekme. EWS je neprofitno podjetje s poslanstvom zaščititi integriteto športa (Early Warning System, 2011).. 25.

Leta 2008 je FIFA javnosti predstavila Transfer Matching System (TMS). To je spletni sistem za mednarodne prestope igralcev med klubi. Sistem je zagotovil, da so prestopi igralcev hitrejši, manj zapleteni ter bolj pregledni in transparentni. Leta 2008 je bila javnosti predstavljena le poskusna verzija sistema, od leta 2010 pa se že s polno paro uporablja pri prestopih igralcev v vseh 208 državah članicah FIFE in med 4600 klubi po vsem svetu. Sistem deluje precej enostavno. Ko se kluba dogovorita o prestopu enega igralca, morata v sistemu oba izpolniti enak obrazec. Podatki na obrazcu morajo biti identični do zadnje podrobnosti, sicer je prestop blokiran in kot rezultat tega se zadrži izdaja mednarodnega certifikata, ki dovoljuje prestop igralca, dokler niso vsa nesoglasja rešena. Sistem tudi omogoča boljši nadzor nad denarnim tokom med prestopi igralcev. Tako bo lažje slediti in odkrivati nepravilnosti in goljufije, predvsem povezane s pranjem denarja, ki se lahko pojavi pri prestopih igralcev. (Transfer Matching System, 2011). V maju 2011 je predsednik FIFE Sepp Blatter oznanil, da bodo Interpolu donirali 20 milijonov evrov v okviru svojega protikorupcijskega programa za izobraževanje nogometašev, sodnikov in nogometnih delavcev po vsem svetu za naslednjih 10 let. Prvi dve leti bodo namenili 8 milijonov evrov, za naslednjih osem pa vsako leto po 1,5 milijona evrov (Early Warning System, 2011).. 26.

4. Podkupovalne afere v svetu. 4.1 Zgodovina nameščanja tekem Nameščanje nogometnih tekem sega že dolgo nazaj v zgodovino. Ena izmed prvih uradno nameščenih tekem se je zgodila v Angliji leta 1915, in sicer med kluboma, ki danes veljata za ena izmed največjih rivalov ne samo v Angliji temveč na svetu, med kluboma Liverpool in Manchester United. Tistega leta se je Manchester United boril za obstanek, Liverpool pa je držal varno pozicijo na sredini lestvice. In tako so se igralci dogovorili, da bodo na gostovanju na Old Traffordu izgubili, in ob tem stavili na svoj poraz. Tekmo je brez težav zmagal United z 2:0. Angleška nogometna zveze je po končani preiskavi kaznovala skupno sedem igralcev (3 iz ekipe Uniteda in 4 iz ekipe Liverpoola) z doživljenjsko prepovedjo igranja nogometa. Oba kluba sta ostala nekaznovana, ker je pomenilo, da je končni rezultat ostal 2:0 za Manchester United. Zaradi tega je tistega leta iz lige izpadel nogometni klub Chelsea namesto Uniteda. Vendar je Angleška nogometna zveza drugo leto razširila ligo in je bilo nogometnima kluboma Chelsea in Arsenal dovoljeno ostati v Prvi angleški ligi (Li, 2009). Eden izmed najobsežnejših primerov nameščanja tekem pa prihaja iz takrat še Vzhodne Nemčije. Takratni klub Dynamo Berlin je med letoma 1979 in 1988 osvojil deset zaporednih naslovov prvaka v Vzhodni Nemčiji, kar je zelo zavidanja vreden uspeh. Vendar to se je hitro izničilo, kajti vse naslove prvaka so osvojili po tem, ko so bile skoraj vse tekme podkupljene. Za vsem tem je stal Erich Mielke, takratni vodja vzhodnonemške tajne policije (Li, 2009). Večina navijačev drugih ekip je na domačih štadionih Dynamo pozdravljalo z vzkliki »champions of cheating«, zmagovalci v goljufanju. In tako kot tekma, ki smo jo že opisali, so se na mnogih dogajale podobne nečednosti. Če je ekipa Dynama zaostajala za en gol, je bil v ključni igralec nasprotne ekipe nerazumljivo izključen (rdeč karton), sodnikovi podaljški so trajali, dokler 27.

Dynamo ni zadel gola, ki so ga potrebovali. Prav tako so določene igralce kar prisili, da so prestopili v Dynamo, čeprav tega niso želeli (Dynamo Berlin: Glory Turned Instantly to Despair and Shame, 2009). Presenetljivo je, da jo je Mielke odnesel brez sankcij za svoja dejanja in tako so vsi naslovi prvaka Dynama ostali veljavni. Po epilogu afere je klub spremenil ime v FC Berlin, da bi se čim bolj oddaljili od svoje preteklosti. Danes klub igra v 5. Nemški ligi pod imenom Berliner FC Dynamo (Li, 2009). Prvi primer, ki je pokazal, da lahko en igralec vpliva na rezultat tekme, pa se je zgodil v Angliji. Angleški častnik The Sun je posnel Liverpoolovega vratarja Bruca Grobbelaarja, da se je dogovarjal o nameščanju tekem s članom znanega igralniškega sindikata. Grobbelaar, vratar ekipe Wimbeldon Hans Segers in napadalec Aston Ville John Fashanu so bili obtoženi, da so od Malezijskega poslovneža prejeli podkupnino. Grobbelaar je bil obtožen, da je prejel 40.000 funtov podkupnine, da bi zagotovil poraz Liverpoola proti Newcastle Unitedu. Prav tako ga je obtožnica bremenila, da je poskušal vplivati, da bi Liverpool izgubil proti Manchester Unitedu, vendar se je tekma končala z rezultatom 3:3. Leta 1997 je bil Grobbelaar oproščen krivde, vendar je bil njegov ugled zelo načet (Li, 2009). Bruce Grobbelaar se je leta 2005 za častnik Guardian v intervjuju na kratko dotaknil afere, v katero je bil vpleten. In kot pravi, še vedno trdi, da ni storil nič nezakonitega. Priznava, da je vzel denar, vendar pa je imel namen priti zgodbi do dna in ugotoviti, kdo stoji za tem. Škandal pa naj bi zakuhal njegov poslovni partner Chris Vincent, ki naj bi častniku The Sun prodal zgodbo, da prejema podkupnino. Grobbelaar je povedal, da je imel prijatelja policista v Manchestru in Liverpoolu, vendar jima ni povedal, ker je hotel najprej sam izvedeti, kdo je za tem. Grobbelaar danes ne deluje več v nogometu, vendar še vedno upa, da se bo nekoč lahko vrnil v nogometni svet, kajti misli da lahko nogometu še veliko ponudi (Jackson, 2005).. 28.

4.2 Calciopoli 4.2.1 Luciano Moggi Luciano Moggi je svojo kariero v nogometu začel 1973, ko mu je takrat njegov mentor Italo Allodi, ki se ga je držal vzdevek »super manager«, namenil službo v nogometnem klubu Juventus. V Juventusu je zdržal le dve leti, in se 1975 pridružil nogometnemu klubu Roma. In prav ta čas, ki ga je preživel v Romi, je močno vplival na njegovo nadaljnjo kariero. V Rimu je Moggi spoznal veliko vplivnih ljudi, politikov, novinarjev, sodnikov itd. Z vsemi pa je Moggi znal vzpostaviti zelo dober prijateljski odnos, ki je temeljil na lojalnosti. Prav tako pa je dobro razumel, da se ne sme preveč izpostavljati očem javnosti (Burke, 2006). Vendar pa tudi v Romi ni zdržal dolgo in se je v sezoni 1980/81 pridružil mestnemu tekmecu Laziu. A to je bila zanj nesrečna sezona, kajti klub je bil vpleten v velik korupcijski škandal, povezan s športnimi stavami. Takrat je Lazio doletela kazen izpada v drugo ligo, več igralcev pa je dobilo kazen prepovedi igranja za več let. Zatem se je preselil v Neapelj, kjer je najbolj odmeval spor s takrat prvim zvezdnikom nogometa, Diegom Maradono. Takrat je imel Maradona težave izven igrišča, začel je uživati tudi kokain. Vendar Moggiju spora ni uspelo skriti pred očmi javnosti, in tako je moral kmalu zapustiti Neapelj (Burke, 2006). Naslednja postaja je bil Juventusov mestni tekmec Torino in zopet. škandal.. Leta 1991 je Torino igral v pokalu UEFA in v tretjem krogu igral z grškim AEKom. Prva tekma v Grčiji pa se je končala z rezultatom 2:2. Pred povratno tekmo v Torinu se je Moggi pozanimal o sodnikih, in ko je dobil informacijo, kdo bo sodil, jih je v zameno za pristransko sojenje sklenil »obdariti« s prostitutkami. Torino se je uvrstil v naslednje kolo, UEFA pa je dogodek preiskala in na presenečenje vseh glavne akterje oprostila krivde. V Torinu je Moggi ostal do leta 1994, ko se je preselil nazaj v Juventus, kjer je postal generalni direktor. Pri Juventusu se niso ozirali, da je že takrat veljal za 29.

človeka, čigar metode za doseganje rezultatov so močno sporne. Poleg njega se Juventusu pridružita še izvršni direktor Antonio Giraudo in podpredsednik Roberto Bettega. Pod vodstvom omenjene trojke začne Juventus nizati številne uspehe, v medijih pa postanejo znani pod vzdevkom triada. Njihovo obdobje je trajalo vse do leta 2006, ko izbruhne Calciopoli (Brezovac, 2009). 4.2.2 Moggiopoli Afera Calciopoli je na plan prišla leta 2006, ravno ko se je v Nemčiji odvijalo svetovno prvenstvo (na katerem je slavila prav Italija). Calciopoli velja za eno največjih afer v zgodovini nogometa. V škandal prirejanja nogometnih tekem je bilo vpleteno več uglednih funkcionarjev in klubov v Italijanski prvi ligi. Poleg Juventusa, enega najuspešnejših klubov na Apeninskem polotoku, so bili vpleteni še Milan, Lazio, Fiorentina in Reggina. Prvi sumi o nameščanju tekem segajo v leto 2004, ko so italijanski tožilci preiskovali Juventusovega zdravnika Riccarda Agricola zaradi obtožb o dobavljanju prepovedanih substanc in vbrizgavanju le-teh igralcem Juventusa. Prav med to preiskavo pa so preiskovalci odkrili nekatere zanimive telefonske pogovore, ki so bili povod za nadaljnjo preiskavo, ki se je navezovala na nameščanje tekem (Calciopoli Scandal, 2006). Prvi telefonski pogovor, za katerega lahko rečemo, da je bil povod za preiskavo, je bil opravljen med Lucaiano Moggijem in Paolom Bergamom. Bergamo je bivši profesionalni nogometni sodnik, v sezoni 2004/2005 pa je bil zadolžen za dodeljevanje sodnikov v italijanski Serie A (Ferrari, 2010). Da je bilo teh klicev res veliko, pove podatek, da je imel Moggi šest mobilnih telefonov in okoli tristo sim kartic. Moggi je dnevno sprejel in opravil povprečno 416 telefonskih klicev. V devetih mesecih, kolikor traja sezona, je opravil preko 100.000 telefonskih pogovorov. Stvari pa so postale bolj jasne, ko so pregledovali telefonske pogovore med njim in Pierluiggijem Pairettom. Pairetto je bil na čelu Italijanske sodniške zveze ter podpredsednik Sodniške 30.

komisije na Evropski nogometni zvezi (UEFA). V enem izmed pogovor je bil Moggi precej razburjen glede sodnika, ki je bil delegiran na tekmi tretjega kroga kvalifikacij za Ligo prvakov med Juventusom in švedskim Djurgaardnom. Tekma se je končala z rezultatom 2:2, sodnik pa je igralcu Juventusa razveljavil gol. Med pogovorom je lepo razvidno, da je Moggi za povratno tekmo želel drugega sodnika, ki bo bolj naklonjen italijanskemu klubu. V istem pogovoru pa se dogovorita za sodnike za prihajajoče tekme v Serie A, med njimi tudi za tekmo med Juventusom in Milanom. Moggi je želel, da tekmo sodi sodnik Pieri, ki naj bi bil naklonjen Juventusu. In res je tekmo 28. avgusta med Milanom in Juventusom sodil Pieri, končni zmagovalec pa je bil Juventus z rezultatom 0:1. 23. avgusta pred povratno tekmo tretjega kroga kvalifikacij z Ligo prvakov se Moggi in Paireto pogovarjata o tej za Juventus eni ključnih tekem sezone. Pairetto zagotovi Moggiju, da bo Juventus zmagal 4:1. In tudi zmagajo s tem rezultatom (Burke, 2006). Teden dni kasneje Pairetto zopet pokliče Moggija glede prve tekme v Ligi prvakov proti Ajaxu v Amsterdamu. Pairetto mu je sporočil, da je za tekmo dodelil odličnega sodnika Meierja. Moggi je bil z odločitvijo zelo zadovoljen, Juventus pa je tekmo dobil z 1:0 (Hill, 2008). Skozi leta je Moggi vzpostavil sistem, ki so ga poimenovali kar Moggiopoli in ki je temeljil na kontroli prvenstva. Moggi je kontroliral prvenstvo korak za korakom, od razveljavljenih zadetkov, dosojenih prepovedanih položajev, podeljenih kartonov, vse do zadnje podrobnosti. Da je bil sistem uspešen, pa si je zagotovil z izsiljevanjem, psihološkim nasiljem in grožnjami (Brezovac, 2009). Burke (2006) navaja, da med preiskavo niso odkrili nobene transakcije denarja, samo nekaj podeljenih kart za oglede tekem. Moggijev sistem je deloval na principu uslug in nagrad. Sodniki so velikokrat podlegli psihičnim pritiskom, ki jih je izvajal Moggi, že samo zaradi ambicij. Kajti če so hoteli 31.

soditi na velikih tekmah, so morali določene tekme soditi v prid Juventusa, ker je imel Moggi vpliv določati sodnike za tekme Serie A. Tako da sodnikom skoraj ni preostalo drugega, kot da sodijo v prid Juventusa, če so hoteli soditi na večjih in pomembnejših tekmah, ki so bile potrebne za njihov razvoj, da bi lahko postali uveljavljeni sodniki. Burke (2006) pravi tudi, da Moggijev sistem ni bil usmerjen samo na nameščanje tekem, ampak ekipi ustvariti čim bolj ugodno okolje za uspeh. In več prijateljev imaš, boljše lahko to tudi narediš. Hooper (2006) je povedal, da ne samo, da je Moggi določal glavne in stranske sodnike za tekme, ampak je znal tudi manipulirati z navijači. Nekateri naj bi pravili, da je s televizijskimi novinarji zlorabljal počasne posnetke, da je skrival napačne odločitve, ki so šle v korist Juventusa. Da je znal zlorabljati medije, pa razkrije pogovor, ki so ga prestregli preiskovalci, ko se je dogovarjal s Fabiom Baldasom, zelo cenjenim športnim komentatorjem, ki je vodil tedenske oddaje, v katerih je preučeval odigrane tekme. Po podatkih preiskovalcev sta se Moggi in Baldas slišala skoraj pred vsako oddajo. Tako je Moggi diktiral, kaj bo Baldas povedal in prikazal ter koga od sodnikov bo očrnil, da je na določeni tekmi storil kakšno napako v korist določene ekipe, predvsem konkurentom Juventusa (Burke, 2006). 4.2.3 Epilog afere Za glavnega akterja afere Calciopoli, Luciana Moggija, je tožilstvo v italijanskem Neaplju 1. 6. 2011 predlagalo petletno zaporno kazen. Prav tako pa naj bi aretirali 16 ljudi, ki naj bi sodelovali pri nameščanju izidov. Na zatožni klopi so se znašli še predsednik Lazia Claudio Lotito in lastnika Fiorentine Andrea in Diego Della Valle. Za brata Della Valle je predlagana dvoletna. zaporna. kazen,. za. Lotita. pa. 34-mesečna. zaporna. kazen.. Koordinatorjema sodniških delegacij Paolu Bergamu in Luigiju Pairettiju grozi pet oziroma štiriinpolletna zaporna kazen, nekdanji sodnik Massimo De Santis 32.

bi pa lahko dobil tri letno zaporno kazen (Afera Calciopoli še vedno buri duhove, 2011). Medtem pa se je že končalo sojenje nekdanjemu direktorju Juventusa Giraudu, ki je bil obsojen na triletno zaporno kazen zaradi svoje vloge v aferi z nameščanjem tekem. Sodišče v Neaplju je prvotno zahtevalo petletno zaporno kazen za prevare v športu (Nekdanji direktor Juventusa Antonio Giraudo tri leta za zapahi zaradi »prevar v športu«, 2009). Vendar pa, kot kaže, se afera Calciopoli še zdaleč ne bo končala prav kmalu. Kajti najnovejše poročilo, ki je bilo objavljeno letos poleti (2011), razkriva da je grešil tudi nogometni klub Inter. Interju je bil leta 2006 podeljen naslov italijanskega prvaka, po tem ko so Juventusu zaradi že znanih razlogov naslov odvzeli. Italijanski preiskovalci so julija 2011 objavili najnovejše poročilo v zvezi s preiskavo in v njem zapisali, da se je Paolo Bergamo, ki je skrbel za delegiranje sodnikov, pogovarjal tudi z nekdanjim prvim možem Interja, sedaj že pokojnim Giacintom Facchettijem. Bergamo pravi, da je že od prvega dneva preiskave trdil, da se je pogovarjal prav z vsemi, ter da Inter niti slučajno ni nedolžen. Sedanji prvi mož Interja Massimo Moratti se je hitro odzval na najnovejše poročilo in vse zadeve zanikal (Zajič, 2011). Kot smo lahko videli, je bil Moggijev sistem dovršen od prve do zadnje malenkosti. Kar težko je verjeti, da ima lahko en človek tako oblast nad več sto ljudmi. Če samo pomislimo, koliko ljudi je moralo biti vpletenih v mrežo spletk, ki je nastala. Preiskovalci pa niso našli niti ene sumljive transakcije denarja. Kot smo opisali zgoraj, je Moggijev sistem deloval na principu nagrad in uslug, zato je še težje dokazati, da je koga podkupil. Sodnikom je plačeval prostitutke, kupoval draga darila in podobno. Tako mu ni bilo treba izvršiti nobene transakcije. Marsikdo se sprašuje, ali se mu je splačalo kupovati vse to, ali se mu je to dejansko obrestovalo. Vendar je odgovor pritrdilen. Zmaga v domačem prvenstvu in napredovanje v naslednji krog Lige prvakov namreč prinese ogromne finančne nagrade. Govorimo lahko celo o nekaj milijonih evrov. Premije so vrtoglave. Vendar tudi to še ni vse. Več uspehov ko ima 33.

ekipa, več sponzorjev dobi. Več sponzorjev ko ima, več denarja priteče v klubu. Prav tako se z uspehi poveča baza navijačev kluba, ki poskrbijo, da se prodaja uradne opreme kluba poveča. In še in še bi lahko naštevali. Na koncu pridemo do zneskov, ki si jih navadni smrtniki težko predstavljamo. Kot primer naj navedemo, da Moggiju ni predstavljalo nobenega problema kupiti avta v vrednosti nekaj deset tisoč evrov, če je s tem posledično v klub pripeljal nekaj sto tisoč evrov. Moggi je znal poskrbeti, da je vedel za vsako podrobnost.. 4.3 Ante Šapina Marca 2011 se je v nemškem Bochumu začel sodni proces proti glavnim osumljencem v enem izmed največjih škandalov nameščanja tekem po svetu. Nemški preiskovalci so leta 2009 razkrinkali več oseb, ki so z nameščanjem nogometnih izidov služili bajne vsote denarja na športnih stavnicah. Skupno so pregledovali 302 tekme, na katerih naj bi bil končni rezultat prirejen. Skupno so imeli kar 340 osumljencev, 19 so jih zaprli, izvedeno pa je bilo več kot 60 hišnih preiskav. Glavna akterja nameščanja tekem sta bila Ante Šapina in Marijo Cvrtila. Šapina je bil leta 2005 že enkrat obsojen na 35-mesečno zaporno kazen zaradi vpletenosti v takrat zelo razvpitem primeru nemškega nogometnega sodnika Roberta Hoyzerja, o katerem bo več govora v naslednjem poglavju (Afera prirejanja izidov vse bolj obsežna, 2011). Šapina je priznal, da je plačeval igralcem, sodnikom, trenerjem ter tako poskrbel, da so se tekme končale z dogovorjenim izidom. Povedal je tudi, da je priredil vsaj eno tekmo na teden in da je na mesec v športne stave vložil preko milijon evrov (Šapina priznal podkupovanje, 2011). Hrvaški Index (»Najveći europski nogometni skandal«: Počelo suĎenje Šapini i kladioničarskoj mafiji, 2011) navaja, da Šapino dokazi bremenijo nameščanja izidov na 47 tekmah, med temi tudi tekma Lige prvakov med Debrecenom in Fiorentino leta 2009, tekma Prve hrvaške lige med Zadrom in Hajdukom, tekme kvalifikacij za Svetovno prvenstvo med Liechtensteinom in Finsko (več 34.

v poglavju: Reprezentance) leta 2008, ter tudi v Prvi slovenski ligi med Dravo Ptuj in Lendavsko Nafto4. Šapina naj bi bil vodja Hrvaške stavne mafije. Skupaj s sodelavci pa naj bi zaslužil preko 3 milijone evrov. Obtožnica proti njemu je obsegala kar 287 strani, brali pa naj bi mu jo več kot tri ure. Med samim procesom so osumljeni povedali marsikatero podrobnost o tekmah, ki so jih namestili. Tako je Marijo Cvrtila povedal, da so na eni tekmi v Antwerpnu samo za podkupovanje igralcev odšteli 21.500 evrov, dobiček pa je bil približno 80.000 evrov. Spregovoril je tudi o švicarski ligi. Dotaknil se je tekme med drugoligašema Gossauom in Vaduzom. Igralci najprej niso želeli manipulirati, vendar je šlo le za to, da so hoteli več denarja. Podkupili so igralce na obeh straneh, v višini 30.000 evrov, dobiček pa je bil približno 100.000 evrov (Marijo C. razkril dogovor o izidu tekme Labod Drava. Nafta,. 2010). 4.3.1 Robert Hoyzer Leta 2005 je kot strela z jasnega udarila novica, da je nemški sodnik Robert Hoyzer prejel podkupnino, da je vplival na rezultate tekem v nižjih nemških ligah in nemškem pokalnem tekmovanju. Januarja 2005 se je pojavil prvi sum, da je takrat 25-letni Hoyzer na tekmi nemškega pokala med Paderbornom in nemškim prvoligašem Hamburgom bil vpleten v stavniške posle. Na tej tekmi je Hamburg povedel z 2:0, vendar na koncu izgubil z 2:4. Hoyzer je po vodstvu Hamburga z rdečim kartonom najprej izključil napadalca Hamburga Emila Mpenzo zaradi žaljenja sodnika ter v nadaljevanju tekme dosodil dve najstrožji kazni v korist Paderborna. Zaradi tega poraza je moral takratni trener Hamburga Klaus Toppmoeller posloviti od svojega stolčka pri omenjenem klubu (German 'match-fixing' ref resigns, 2005).. 4. Tekme, ki naj bi jih namestil Ante Šapina s sodelavci (»Najveći europski nogometni skandal«: Počelo suĎenje Šapini i kladioničarskoj mafiji, 2011): http://www.index.hr/sport /clanak/najveci-europski-nogometni-skandal-pocelo-sudjenje-sapini-i-kladionicarskoj-mafij i/543391.aspx 35.

V nadaljevanju preiskave je Hoyzer svojo vpletenost priznal ter svoja dejanja tudi obžaloval. Hkrati pa je povedal, da še zdaleč ni edini sodnik ali igralec, ki je sprejel podkupnino v nemškem nogometu (German ref admits fixing matches, 2005). Thomas (2005) v svojem članku navaja, da je Hoyzer med preiskavo podal kar nekaj uporabnih informacij glede vpletenih oseb v stavniški škandal, ki je pretresal Nemčijo, in to ravno eno leto pred gostitvijo svetovnega prvenstva. Na podlagi zaslišanja Hoyzerja so istega leta aretirali še Dominika Marksa, tudi nogometnega sodnika v nižjih nemških ligah. Polletno prepoved sojenja tekem dobil Torsten Koop, ki ga je Hoyzer vabil, da se mu pridruži v stavniški goljufiji, vendar ni hotel. Sankcioniran je bil, ker ni takoj javil Nemški nogometni zvezi suma vpletenosti sodnika v stavniške goljufije. V njegov zagovor je povedal, da je mislil, da se je Hoyzer samo šalil. Hoyzer je za svojo vpletenost prejel 67.000 evrov denarne nagrade in televizijo večje vrednosti za devet tekem, na katerih je vplival ali poskušal vplivati na končni rezultat. Marks je za udejstvovanje na štirih tekmah prejel 36.000 evrov. Vseh 23 tekem razen dveh, ki so bile osumljene, da so nameščene, so bile v večini iz nižjih nemških lig, razen prijateljska tekma med Hanso Rostock in MIddlesbroughjem ter ena tekma v prvi Turški ligi (Harding, 2005). Harding (2005) v svojem članku navaja, da je Hoyzerju podkupnino plačeval Ante Šapina, ki naj bi vodil hrvaško stavniško mrežo v Nemčiji. Samo na tekmi med Paderbornom in Hamburgom v nemškem pokalu, ki se je končala z rezultatom 4:2, naj bi Šapina na stavnicah zaslužil več kot 750.000 evrov. Na tekmi druge nemške lige med Karlsruher SC in MVS Duisburgom naj bi stavil 240.000 evrov na končni rezultat in zaslužil 870.000 evrov. Na tej tekmi je slavil Duisburg za rezultatom 3:0, sodnik pa je bil Dominik Marks. Hoyzerja je po koncu sojenja doletela zaporna kazen v višini dveh let in pet mesecev ter dosmrtna prepoved sojenja, Dominika Marksa je doletela 1836.

meseča pogojna kazen, Šapina je bil obsojen na 35-mesečno zaporno kazen, njegova brata Filip in Milan pa na pogojne kazni od 12 do 16 mesecev (Harding, 2005). 4.3.2 Novo Panić in Oleg Orekhov Posebno pozornost v sojenju Šapini v Bochumu so namenili tekmi kvalifikacij za svetovno prvenstvo med Liechtensteinom in Finsko. Ante Šapina je priznal, da je za to tekmo podkupil bosanskega sodnika Novo Panića s 40.000 evri ter na stavnicah zaslužil 220.000 evrov. Tekma se je končala z izidom 1:1, več o njej pa v nadaljevanju (poglavje: Reprezentance) (Zore, 2011). Millward (2011) piše, da je so med procesom razkrili še enega nogometnega sodnika, ki se je zapletel v nameščanje tekem, in sicer ukrajinskega sodnika Olega Orekhova. Kot je povedal Šapina, je Orekhovu plačal 40.000 evrov, da bi zagotovil, da bosta na tekmi UEFA pokala med nogometnim klubom Basel iz Švice ter Bolgarskim CSKA Sofia dosežena vsaj dva gola v drugem polčasu. Na Šapinovo ogorčenje je Orekhov dosodil enajstmetrovko ekipi iz Švice že v prvem polčasu ter se ustrašil, da se Orekhov ne bo držal dogovora, kajti težje je dosoditi dve najstrožji kazni v drugem polčasu, če je bila ena že dosojena v prvem polčasu. Vendar je Orekhov kmalu po začetku drugega polčasa dosodil še eno najstrožjo kazen in na koncu sta bila v drugem polčasu le dosežena dva gola na Šapinovo olajšanje. Končni rezultat je bil 3:1 za švicarski Basel. Orekhova je januarja 2011 doletela doživljenjska prepoved opravljanja kakršnekoli funkcije v nogometu. Kazen mu je izreklo Arbitražno sodišče za šport v Lozani, ki deluje pod okriljem Evropske nogometne zveze (UEFA). Z izrečeno kaznijo so bili zadovoljni vsi. Hkrati pa so napovedali, da bodo imeli do korupcije v nogometu ničelno toleranco in da bodo v tej bitki zmagali. (CAS upholds lifetime ban on referee Oleh Orekhov, 2011).. 37.

4.3.3 Epilog afere Maja 2011 je sodišče v Bochumu glavnemu krivcu za največji odkriti stavniški škandal v evropskem nogometu in vodji hrvaške stavniške mafije izreklo petinpolletno zaporno kazen. Enaka sodba je doletela tudi Marija Cvrtila. Glavni sodnik v Bochumu, ki je vodil primer, tako ni izpolnil zahtev tožilstva, ki je predlagalo še ostrejše kazni, predvsem za Šapino, ki je bil leta 2005 enkrat že obsojen zaradi prevar na stavnicah. Šapina je med procesom sodeloval s preiskovalci ter tudi priznal prirejanje izidov na več kot 50 nogometnih tekmah v več evropskih državah v obdobju od 2008 do 2009 (Šapini za prirejanje nogometnih izidov pet let in pol zaporne kazni, 2011). Hrvaški Nacional (Bohumski proces: Ante Šapina uložio žalbu, 2011) navaja, da se je Šapina na sodbo že pritožil in sedaj v priporu čaka na datum, da stopi pred drugostopenjsko sodišče. Ante Šapina, vodja hrvaške stavniške mafije, je skupaj s sodelavci poskrbel za najodmevnejšo stavniško afero v Evropi. Berlinski Hrvat, kot so ga poimenovali, je uporabljal predvsem podkupovanje igralcev in trenerjev v nižjih ligah. Kot smo že omenili, je v ligah, ki finančno niso tako razvite najmočnejše evropske lige, podkupovanje igralcev in sodnikov lažje. Igralec v devetdesetih minutah lahko zasluži nekaj deset tisoč evrov več kot znaša njegova mesečna plača. Podkupoval je tudi sodnike. V zameno za podkupnino je sodnik poskrbel, da je na polčas padlo točno določeno število golov, da je izključeval igralce ene ekipe in tako drugi omogočil lažjo pot do zmage ter dosodil tudi kakšno najstrožjo kazen ekipi, ki je morala zadeti. Šapina je plačeval več deset tisoč evrov ter kasneje na stavnicah zaslužil ogromne količine denarja.. 38.

4.4 Turčija V letu 2010 je v Turčiji odjeknila novica, da je 19 tekem v različnih Turških ligah pod drobnogledom nemških preiskovalcev zaradi suma nameščanja rezultatov. Dokumenti, ki so jih pripravili nemški preiskovalci, vključujejo tudi tekme, odigrane v najmočnejši Turški ligi. V afero naj bi bili vključeni igralci, trenerji in pa tudi vodilni ljudje v klubih. V dokumentih je omenjeno, da naj bi se nečednosti dogajale v Turških prvih štirih ligah in da naj bi bile manipulacije z rezultati nekaj običajnega. Dokument, ki so ga posredovali nemški preiskovalci Turški nogometni zvezi naj bi temeljil na 50.000 straneh posnetih in prepisanih telefonskih pogovorov. Ocenjeno je, da naj bi s stavami na že vnaprej znane rezultate določenih tekem zaslužki znašali okoli 50 milijonov evrov (Turkish football struck by match fixing scandal, 2010). V nadaljevanju preiskave je turška policija aretirala 46 ljudi iz več mest po državi, ki naj bi bili vključeni v prirejanje izidov v nacionalnih ligah ter tudi po drugih evropskih državah. Ena izmed mnogih pridržanih sta bila tudi Arif Erdem in Fatih Akyel, nekdaj člana turške reprezentance, Kenan Hasagić vratar iz Bosne in Hercegovine ter Recep Ozturk, sedaj vratar ekipe Konyaspor pred tem pa član ekipe Genclerbirligi. Ena izmed tekem, ki je bila na udaru, je bila odigrana maja 2009 med ekipama Istanbul Manicipality in Genclerbirligi, ki se je končala z rezultatom 3:1 (Football stars held in Turkish match-fixing probe, 2010). Pred tekmo je azijski pobiralec stav stavil veliko denarja na končni rezultat tekme, ki ga je izvedel od vratarja istanbulske ekipe Kenana Hasagića. Kot se je izvedelo, naj bi bil pred tekmo dosežen dogovor obeh predsednikov omenjenih klubov glede končnega rezultata. Tako si je istanbulska ekipa zagotovila obstanek v turški Super ligi. Med pridržanimi je bil tudi takratni vratar ekipe Genclerbirligi (sedaj član Konyaspora) Recep Ozturk, ki je bil obtožen, da je stavil 30.000 evrov na poraz svoje ekipe (Turkish football struck by match fixing scandal, 2010). 39.

Tekme pa niso preiskovali samo turški policisti, temveč tudi nemški preiskovalci, v akciji, ki so jo začeli v letu 2009 in v kateri so se lotili preiskave dvestotih tekem po celi Evropi. V Nemčiji je potekala preiskava zaradi domnevne vpletenosti skupine, ki jo vodi Ante Šapina. Nekateri aretirani v Nemčiji, ki so bili vpleteni v nameščanje tekem v Turčiji, so bili tudi turškega porekla. Kmalu po aretaciji je eden povedal, da je stavil na tekmo v Turški prvi ligi v Aprili 2009, ker je izvedel, da je tekma vnaprej dogovorjena in je s tem pridobil 18.500 evrov. Priznal je tudi, da je Šapini dovolil, da si je odprl stavni račun na njegovo ime, ko je bil izpuščen iz zapora, po tem ko so ga leta 2005 obsodili na zaporno kazen za vpletenost v nameščanje rezultatov v aferi Hoyzer (Mansel, 2010). Vendar pa pretresov v turškem nogometu ni videti konca. V aprilu so turški policisti zopet aretirali okoli deset ljudi, ki naj bi bili vpleteni v nameščanje tekem. V sezoni 2010/2011 preiskujejo kar nekaj tekem, med katerimi naj bi bili tudi najboljši turški klubi. Med preiskavo se je znašel tudi aktualni turški prvak Fenerbahče, še posebej zaradi zadnje tekme v sezoni, na kateri so si z zmago 4:3 proti Sivassporu zagotovili naslov državnih prvakov (Lyffyt, 2011). Najhujše obtožbe bremenijo predsednika Fenerbahčeja Aziza Yildirima, ki je obtožen 15 kriminalnih dejanj, med drugimi tudi ustanovitve in vodenja kriminalne združbe ter poskusov nameščanja tekem. Zmagovalec Turškega pokala Bešiktaš je že napovedal, da bodo vrnili pokal in da ga bodo vzeli nazaj šele, ko bo klub oproščen vseh obtožb (Celikkafa, 2011). Zaradi preiskav, ki trenutno potekajo v turškem nogometu, se je Turška nogometna zveza odločila, da bo letošnji začetek prvenstva preložila za en mesec. Tako se bo turška Super liga začela 9. septembra namesto 5. avgusta, turška druga liga pa se bo začela 10. septembra. Za ta ukrep so se odločili, da bodo omogočili nadaljnje preiskave o domnevno nameščenih tekmah (Connor, 2011).. 40.

4.5 Akcija Offside Hrvaški policisti so v akciji, poimenovani Offside, leta 2010 zaradi suma nameščanja izidov v hrvaški prvi nogometni ligi (HNL) in zaradi spornih stav aretirali 22 oseb, med njimi sta tudi dva Slovenca. Aretacije so bile posledica nadaljevanja velike mednarodne preiskave 200 tekem po Evropi. Nameščene tekme v prvi hrvaški ligi naj bi bile odigrane od marca do maja 2009. Dobiček na posamezno tekmo pa naj bi znašal od 150.000 do 300.000 evrov (Akcija »Offside«: na tekmo so z nameščanjem izidov zaslužili do 300.000 evrov, 2010). Urad za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu na Hrvaškem je začel preiskavo konec leta 2008, potem ko je dobil obvestila nemške policije o dogovarjanju izidov nogometnih tekem ter stavah na omenjene tekme. Med aretiranimi sta bila tudi dva slovenska državljana, Dino Lalič in Admir Suljič. Prav omenjena dva naj bi skrbela za podkupovanje igralcev, ki so prihajali predvsem iz klubov Croatia Sesvete, Varteksa, MeĎimurja in Zadra. Med aretiranimi je bila večina igralcev iz omenjenih klubov, tako kot trenerji in športni direktorji. Med aretiranimi sta se pojavila tudi nekdanja hrvaška reprezentanta Jasmin Agić in Miljenko Mumlek (Osumljenci v akciji Offside na zaslišanjih; slovenska »grešnika« sta Lalič in Suljič, 2010). Vsi vpleteni v afero so se sporazumevali preko šifriranih sporočil, v katerih so avtomobili predstavljali dogovore o nameščenih tekmah. Če je organizator prevar v telefonskem pogovoru sporočil, »da avtomobil stane 35.000 evrov«, je to pomenilo, da mora nogometašem, ki so nastopili na vnaprej dogovorjeni tekmi, dati 35.000 evrov. Če je dogovor padel v vodo, so si sporočili, »da se je avtomobil pokvaril«. Omenjene salame so pomenile, koliko denarja dobi igralec, ki je poskrbel za dogovorjen izid. Tako so nekateri igralci dobili po tri salame (3.000 evrov), nekateri pa dve salami (2.000 evrov). Ko se je omenjal krompir, so bili mišljeni zadetki, črnci pa so predstavljali podkupljene nogometaše. Kljub vsemu pa organizatorji niso bili dosledni pri uporabi šifriranih sporočil in so večkrat omenjali točne vsote denarja (Petkovič, 2010). 41.

Hrvaški urad za boj proti korupciji in organiziranemu kriminalu (Uskok) je vložil obtožnice proti 19 hrvaškim in dvema slovenskima državljanoma zaradi suma vpletenosti v nameščanje izidov nogometnih tekem. Obtožbe jih bremenijo, da so organizirali več nogometašev, trenerjev in športnih direktorjev iz klubov prve hrvaške lige. V zameno za nameščanje izidov so jim plačali ali obljubili plačilo. Na podlagi dogovorjenih rezultatov so na več stavnicah vplačali večje denarne zneske, in na tako dobivali velike dobičke (Tamše, 2011).. 4.6 Reprezentance 4.6.1 Gana - Nigerija Seveda pa se podkupovanje tekem ne dogaja samo na klubski ravni. Tudi reprezentančne tekme niso imune. Tako je leta 2001 BBC poročal o kupljeni tekmi med Nigerijo in Gano, ki je odločala o potniku na svetovno prvenstvo v Južni Koreji in Japonskem leta 2002. Nigerija je takrat nujno potrebovala zmago nad Gano, če se je hotela uvrstiti na svetovno prvenstvo, v nasprotnem primeru bi na Daljni vzhod potovala reprezentanca Liberije. Predsednik nogometne zveze Gane Ben Koufie je priznal, da je pred tekmo prejel 25.000 dolarjev v zameno, da reprezentanca izgubi tekmo proti Nigeriji na njihovih tleh. Nigerijci trdijo, da je bil denar izročen kot darilo od guvernerja države ter da je reprezentanca Liberije od njih prejela isto »darilo«. Liberija je za nastop na svetovnem prvenstvu potrebovala poraz ali remi Nigerije (Liberia call for Fifa probe, 2001). Vendar pa si je Nigerija zagotovila nastop na svetovnem prvenstvu 2002 z zmago nad reprezentanco Gane z rezultatom 3:0. Gana je tako končala 17letno tradicijo neporaženosti proti Nigeriji. Koufie je po tem, ko je afera prišla na dan, novinarjem povedal, da je ponujeni denar najprej odločno zavrnil, vendar pa ga je guverner Nigerije prepričal, da je to del tradicije ter da vsaka ekipa prejme podobno donacijo. Na ta način se trudijo, da 42.