Domen Zupan Borut Juvanecčič Andreja Benko
GORAŽDE
urbani potenciali
urbani potencijali
urban potentials
Domen Zupančič, Borut Juvanec, Andreja Benko Univerzitet u Sarajevu, Arhitektonski fakultet
Uredniki: Domen Zupančič, Borut Juvanec , Andreja Benko
Avtorji poglavij: Borut Juvanec, Domen Zupančič, Andreja Benko, Simon Mokorel
Fotografije: Andreja Benko, Borut Juvanec, Katarina Kušar, David Pignar, Nika Urbič, Tanja Završki, Domen Zupančič, ENVIGENCE d.o.o.
Recenzenta: prof.dr. Ahmet Hadrović, doc.dr. Alenka Fikfak Prevodi: Ervin Dervišević
Zasnova in oblikovanje: Domen Zupančič, Damjan Hidič
Izdajatelj: Univerzitet u Sarajevu, Arhitektonski fakultet, BH Za izdajatelja: prof. dr. Rada Čahtarević, dekanja
Tisk: Margo d.o.o., Sarajevo Naklada: 250 izvodov 1. izdaja
CIP – Katalogizacija u publikaciji Nacionalna i univerzitetska biblioteka Bosne i Hercegovine, Sarajevo
711.6 (497.6 Goražde) (083.9)
GORAŽDE : urbani potenciali : urbani potencijali : urban potentials / [uredniki] Domen Zupančič, Borut Juvanec, Andreja Benko ; [fotografije Andreja Benko … [et al] ; prevodi Ervin Dervišević] . – Sarajevo : Arhitektonski fakultet, 2012. – 67 str. : ilustr. ; 21 x 21 cm
Tekst na slv. i engl. jeziku. – Bibliografija: str. 67-66.
ISBN 978-9958-691-31-7 1. Zupančič, Domen COBISS. BH – ID 20122630
Izdajo monografije so omogočili Vlada Bosansko-Podrinjskega kantona, BiH Veleposlaništvo Republike Slovenije v Sarajevu Hella Saturnus Slovenija d.o.o., Ljubljana
Uvodne misli
Izvlečki
Teorija
Okvir delavnice
(Borut Juvanec)Kultura prostora, tradicija, napredek in Goražde
(Borut Juvanec)Kulturni spomenik: Most za pešce
(Domen Zupančič)Delavnica Goražde 2012
(Andreja Benko)Učinkovita “pametna” naselja
(Simon Mokorel)Projekti
Delavnica, potek in vsebina
Znak
Trg in most
Ulica
Drina
Gubavica
Pot spominov
Odzivi, objave v medijih
Sklep
Recenzije
Krajevno in imensko kazalo
Viri
4
8
12
14
20
26
30
Slovenija in Bosna in Hercegovina sta povezani z mrežo povezav, nastalih na skoraj vseh področjih človeškega delovanja.
Arhitektura in urbanizem nista izjema. Veliki slovenski arhitekt Plečnik, čeprav je od njegovega opusa danes v Bosni samo kapela v Varešu in nekaj manjših predmetov v lasti frančiškanskih samostanov v Kraljevi Sutjeski in Jajcu, je bil povezan s frančiškansko provinco Bosna Srebrena, za katero je napravil cerkev sv. Antona v Beogradu, ukvarjal pa se je tudi z načrtom katedrale v Sarajevu. Poznani bosanski arhitekt akademik Ivan Štraus, avtor nekaterih stavb, ki so oblikovale podobo sodobnega Sarajeva, je slovenskega rodu. V urbanističnem snovanju v Bosni in Hercegovini je pomembno vlogo odigral profesor Vladimir Mušič. Tudi v Ljubljani stoji nekaj stavb češkega arhitekta Vancaša, ki je s svojimi monumentalnimi zgradbami odločilno zaznamoval podobo Sarajeva v avstroogrskem času.
Odločitev profesorjev ljubljanske Fakultete za arhitekturo, da s svojimi študenti in domačimi dijaki v Goraždu izvedeta urbanistično delavnico, je nov prispevek k našemu sodelovanju na področju arhitekture in urbanizma. Izbira Goražda je zanimiva. Gre za mesto, ki ga je podobno kot ostale kraje v Podrinju zaznamovala zadnja vojna, pa tudi nasilje v drugi svetovni vojni, ko sta kot žrtvi med
Drinskimi mučenicami umrli tudi Slovenki Krizina Bojanc in Antonija Fabjan. Pa vendar je po teh težkih preizkušnjah mesto vedno znova znalo zaživeti.
Danes je Goražde mesto z več uspešnimi gospodarskimi obrati in sedež kantona. Zahvaljujoč razumevanju in sodelovanju lokalnih oblasti, so v okviru delavnice nastale ideje, kako ob obstoječih danostih, ki jih odločilno zaznamuje reka Drina, oplemenititi podobo kraja. Lahko upamo da bo, če se bo sodelovanje nadaljevalo in se bodo vanj, poleg občinskih oblasti, vključili tudi gospodarstveniki, kaj od zamišljenega tudi uresničeno.
Zahvaljujem se profesorjema Borutu Juvancu in Domnu Zupančiču, brez katerih odločnosti, vztrajanja in iznajdljivosti, seveda ob nepogrešljivi pomoči in gostoljubnosti premiera Bosansko-podrinjskog kantona Alije Begovića in ministra za urbanizem, prostorsko ureditev in varstvo okolja Jasmina Sadikovića, delo ne bi bilo opravljeno.
Bilo nam je zadovoljstvo biti domaćin i učestvovati u međunarodnoj arhitektonskoj radionici održanoj u Goraždu. Ovo je prva radionica usmjerena na oblasti urbanizma i prostornog planiranja održana na ovim prostorima. Pokazalo se da je to bila prilika da prostor našeg grada i njegovo uređenje sagledamo iz drugačijeg ugla, kombinujući znanje, iskustvo i kreativnost gostiju iz Slovenije i domaćih stručnjaka, a takođe i da je ovakav vid saradnje uspješan. Mi koji živimo u ovom okruženju dobro poznajemo teren i lokalnu problematiku ali nismo u potpunosti svjesni koji potencijal imamo i zbog toga je prilika da radimo zajedno sa gostima iz Slovenije, neopterećenim našim problemima i sa sposobnošću za prepoznavanje neiskorištenih mogućnosti bila veoma korisna. Rezultati radionice su to pokazali.
Cilj radionice je ostvaren. Dobili smo više stručnih i kvalitetnih arhitektonsko-urbanističkih rješenja koja se mogu implementirati putem prostorno-planske dokumentacije i detaljnih projekata, a takođe je animirana šira javnost za uređenje dijela gradskog područja. Zajedničko svim rješenjima je usmjeravanje na identitet grada, naglašavajući ono što je u Goraždu jedinstveno i prepoznatljivo i čine jednu cjelinu, međusobno se ukrštaju i dopunjavaju formirajući po cijelom gradu mrežu uređenih, ugodnih i korisnih površina. Radionica je takođe ukazala na činjenicu da su urbanizam i prostorno planiranje važni instrumenti u stvaranju boljeg i kvalitetnijeg zajedničkog života što se suviše često zanemaruje na našim prostorima. Izložba je svojom posjećenošću pokazala zainteresovanost Goraždana za uređenje svog grada a utisci prisutnih zvaničnika i građanstva o izloženim projektima bili su pozitivni. Vrijednost radionice i izložbe kao njenog rezultata, između ostalog, je to što je ukazala sa kojim bogatim i neiskorištenim potencijalom prostor grada Goražda raspolaže i kako se jednostavnim intervencijama taj potencijal može lako aktivirati i iskoristiti te time poboljšati urbanitet grada i kvalitet života u njemu.
Ponuđeni koncepti se lako daju pretočiti u konkretne projekte koji se mogu izvesti uz minimalna finansijska ulaganja i mi imamo veliku želju da dođe do realizacije što većeg broja predloženih rješenja. Već smo otpočeli i konkretne aktivnosti koje će, nadamo se, dovesti do toga da ova kvalitetna rješenja postanu stvarnost.
Unaprijed se radujem što će ova izložba biti postavljena u decembru ove godine na Arhitektonskom fakultetu u Sarajevu a sljedeće godine ponovu u Goraždu što će dati priliku širem krugu ljudi da se upozna sa njenim kvalitetnim sadržajem. Nadamo se da će se saradnja se s našim prijateljima iz Ljubljane biti nastavljena i u budućnosti za šta postoji obostrano interesovanje. I na kraju, u ime Ministarstva za urbanizam, prostorno uređenje i zaštitu okoline Bosansko-podrinjskog kantona Goražde, i svoje lično ime, želim se zahvaliti svima koji su svojim idejama, radom i zalaganjem pomogli da se ova radionica uspješno realizuje i ponudi nam vrijedna rješenja.
Jasmin Sadiković Ministar za urbanizam, prostorno uređenje i zaštitu okoline Bosansko-podrinjskog kantona Goražde
čarovnija, če uspe uskladiti vsaj temeljne zahteve. In ko vzgajamo mlade arhitekte, moramo upoštevati vse to, se spopadati z zatonom kulture in vzponom tehnike, ki nenehno odpira nove razsežnosti razvoja, z uporabo vseh možnih, obstoječih in inovativnih načel izobraževalnega procesa, pri tem pa ostati na visoki ravni uglednega poklica.
In zakaj te visoko leteče misli? Iz preprostega vzroka, ker mislim, da smo v omejenem času, v omejenih možnostih in daleč od doma – tako geografsko kot kulturno – naredili več kot je bilo mogoče. Našli smo – kot se je ob pogledu na Goražde z Gubavice, kamor so nas popeljali domači strokovnjaki – izrazil docent dr Zupančič: množico možnosti, ki predstavljajo v mestu urbane potenciale. Potenciale za razvoj, za ureditev, za izboljšanje okolja in stanja v družbi, za varnost in za udobje, za kulturo in ne nazadnje za gospodarske aktivnosti. Našli smo to, kar smo sicer pričakovali, a si nismo upali niti pomisliti na toliko možnosti. V Goraždu bi lahko ostali tedne in tedne, pa bi še vedno našli kaj novega, kar vodi v kvalitetne rešitve: za ljudi, za okolje, za arhitekturo, za gospodarstvo, za politiko. Tega nismo naredili sami. Najprej sem dolžan zahvalo Bosansko podrinjskemu kantonu Goražde in gospodu premieru Aliji Begoviću. Pri organizaciji, tako organizacijsko, finančno in moralno smo ponosni, da je prevzel visoko pokroviteljstvo njegova ekscelenca, ambasador Republike Slovenije v BiH, gospod Andrej Grasselli, s skrbno tehnično pomočjo gospoda Matije Bučarja. Močna strokovna opora nam je bil minister Jasmin Sadiković s svojim teamom, ki ga je vodil arhitekt Edin Kadrić, stike s Srednjo tehnično šolo je vzdrževala arhitektka Emina Šobo, prevajal je Ervin Dervišević. Za sarajevsko razstavo je poskrbel profesor Ahmet Hadrović in prodekanja za mednarodne aktivnosti, docentka Dženana Bijedić. Odzvali sta se tudi dve delovni organizaciji, HELLA Saturnus in Hella Bekto, prva iz Ljubljane in druga iz Goražda. Posebej me veseli, da smo našli skupni jezik z gospodarstvom, ki ima občutek za okolje, za arhitekturo in tako kaže visok odnos do kulture.
To so le nekateri, za sodelovanje se zahvaljujem vsem. Na Fakulteti v Ljubljani je prve pogumne korake naredila kolegica Amela Špendl, domačinka iz Goražd, prizadevni so bili študentje, nekateri bolj na začetku in drugi na koncu, za pedagoge in za raziskovalce pa je bila delavnica tako ali tako izziv.
Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani vodi mnogo mednarodnih arhitekturnih delavnic: sam sem organiziral prvo v letu 1986 z udeležbo Avstrije, Madžarske, Hrvaške in Slovenije – le iz sosednih držav. Zadnje delavnice so bile na Krasu, kjer so v okviru projekta Erasmus Evropske unije sodelovali študentje iz Portugalske, Španije, Belgije, Nemčije, Češke, Poljske, Hrvaške in Slovenije. V okviru Projekta KRAS2011 smo organizirali mednarodno konferenco Lipica2011, kjer je sodeloval tudi strokovnjak iz Bosne, profesor Hadrović. Največji uspeh in potrditev rezultatov dela je zadovoljstvo vseh, študentov, strokovnjakov in to domačih in tujih, politike, medijev, javnosti in celo gospodarstva. Dve razstavi v Bosni, ena v Sloveniji ter načrti, ki so ostali na Kantonu in knjiga ter morebitna predstavitev razstave spomladi v Goraždu na odprtem bodo vzpodbudili ljudi k razmišljanju, k dvigu zavesti o domači kulturi, realizacije pa ne bi le izboljšale stanja, pač pa bi dvignile kulturo na raven, ki jo je Goražde v svoji zgodovini vedno imelo. Kot sem rekel na prvi predstavitvi rezultatov: 'videli smo probleme in možnosti, pogovarjali smo se z ljudmi, nekaj rešitev smo predlagali: zdaj ste na vrsti vi, ljudje Goražda'. Rešitev in realizacij našega dela ne pričakujemo jutri. Bodo kot pač bodo.
Za sprejem v Goraždu smo hvaležni. Naša oddolžitev v obliki predlogov za posege v prostor je plod vseh pogovorov in toplih besed, iniciativ, tudi pripomb. Čez čas se bomo vrnili v mesto ob Drini in pogledali bomo skupne sadove našega dela. Tega se veselim. Ljudje Goražda, hvala.
Napori vloženi v zasnovo, izvedbo in predstavitev delavnice so zajetni in zahtevo od vseh udeležencev udejstvovanja izven utečenih časovnih okvirov dela in načinov izvajanja metodologije delavnice. Pri tem je zelo pomembno, da sodelujejo študentje, strokovnjaki, odločujoči in splošna javnost. Tako se postopoma razvija dialog med vsemi udeleženci. Besede so vezi med ljudmi in jezik, ki ga uporabljamo se razvija in razrašča glede na potrebe (Montessori 2008).
Misel je razumljiva tudi v arhitekturi. Delavnice so usmerjene k izdelavi smiselno celovitih nalog, ki so uporabne kot vmesno ali končno gradivo za pripravo – strategije razvoja prostora, smernic za pripravo drugih dokumentov, arhitekturnih ali urbanističnih natečajev. Poudariti moram, da delavnice ne morejo nadomestiti utečenih postopkov priprave prostorskih dokumentov ali natečajev, lahko jih samo dopolnijo ali vzpodbudijo. Delavnice so v laični javnosti razumljene kot način pospešenega iskanja novih svežih rešitev izbrane problematike s preseganjem uveljavljenih stereotipnih predstav o reševanju problematike. S kakovostno predhodno izdelano in na terenu dopolnjeno bazo podatkov preidemo v fazo podajanja smernic in zmanjšamo razdaljo med konceptnimi idejami ter realizacijo (Zupančič 2009). Arhitekturno snovanje je sorodno ustvarjanju književnih del, vsako dejanje, zgodba in na koncu roman ima nekje v ozadju lastno osnovo, ki jo snovalec dodeluje v času lastnih misli in pod vplivom okolja. Zgodbe so različne, včasih boljše včasih turobne in mnogokrat trivialne. V Goraždu lahko sledimo prav vsem tem zgodbam, tako kot jih premore vsako mesto.
Naloga nas mentorjev je v osvetlitvi teh zgodb in vrednotenju obstoječega stanja. Delavnice temeljijo na ideji: okolje, ki razumeva in spoštuje vse uporabnike prostora je demokratično in kulturno osveščeno. Spoštovanje soljudi, graditi za ljudi je glavno vodilo arhitektov in urbanistov. Vračanje k tem načelom pripomore k objektivnosti dela in rezultatov
delavnic. Vpetost v javni dialog onemogoča in sproti izloča slabe rešitve ali rešitve, ki temeljijo le na eni skupini uporabnikov (Zupančič 2009). Lahko pridam še to misel, da vsak dialog omogoča krepitev socialne mreže med meščani mesta, to je bilo opazno tudi na odprtju razstave v Goraždu.
S svojim delovanjem kot so tudi delavnice se trudimo odpravljati arhitekturno nepismenost v javnosti (javna predavanja, razstave, javne predstavitve, pogovor na terenu, učne delavnice z mladimi). Še posebno cenim to, da smo presegli ustaljene ozke okvire sodelovanja in smo povezali: Univerzo v Ljubljani (Fakulteta za arhitekturo), Ambasado R Slovenije v Sarajevu, Vlado Bosansko – podrinjskega kantona, Srednjo tehnično šolo „Hasib Hadžović“ Goražde, Občino Goražde in tudi industrijo Hella Saturnus Slovenija, Envigence in Hella Bekto Goražde. Pričujoča monografija je rezultat našega iskrenega plodnega sodelovanja in nudi možnosti poglobljenega sodelovanja v obliki tehnoloških raziskav, pilotnih študij, izobraževanj in končnih realizacij.
Vse to lahko strnem v težje berljivo besedno zvezo: gospodarsko medinstitucionalno meddržavno sodelovanje. Preprosto povedano je to kultura ljudi ne glede na deželo, versko pripadnost ali svetovne nazore in naša iskrena želja k ustvarjanju boljšega okolja za bodoče generacije.
Borut Juvanec
Kultura prostora, tradicija in napredek Goražda
Znanstveno delo na področju vernakularne arhitekture, ki je plod nešolanih, a ne neukih ljudi, je predvsem razkrivanje, in to je najtežji, a tudi najpomembnejši element dela. Strokovno delo je evidentiranje, dokumentiranje, obnova, oživljanje, ozdravljenje, nadaljevanje življenja in delovanja arhitekture in seveda vnos
elementov stare arhitekture v moderno.
In zato je pomembno, da smo sodelavci Univerze v Ljubljani našli pot med teorijo, arhitekturo, univerzo, politiko, upravo in ljudmi – torej med teorijo in prakso, tudi med Slovenijo in Bosno, v izobraževanju med univerzo in srednjo šolo v Goraždu, pa z ljudmi, ki v lepem mestu živijo.
Namen delavnice je bil predvsem razmišljanje, skupna izmenjava misli. Pričakovanja so rezultat skupnih naporov, da bi obstoječe reči izboljšali, nove uskladili in s tem omogočili boljše delo, boljšo
Borut Juvanec
Culture of the Space, Tradition and Development of the Goražde Town
The scientific work on the field of vernacular architecture as result of unschooled, but not unskilled people, is mostly disclosure of it. This is important, but difficult part of the work. Professional work is as follows: recording, documenting, renewal, assanation as well as prolongation of its life into the modern architecture. The main idea of Ljubljana
University is to put together theory and practice in politics, architecture, management and in social life, between Slovenia and Bosnia and Herzegovina, between university and high school of Goražde, with the final result to benefit to the local people.
The main aim of the workshop is the thought, common exchange of thinking. It is to expect that common efforts would improve the existing situation, with harmonization with new ideas for better tomorrow, also in architecture.
Le Corbusier, great French architect, new and estimated it. The same was
arhitekturo in boljše okolje, lepše Goražde jutri.
Tudi veliki francoski arhitekt Le Corbusier je spoštoval značilno arhitekturo. Kot je rekel, se je v teh krajih marsičesa naučil. Enako slovenski mojster Plečnik, ki je bil nad bosansko arhitekturo navdušen. O njej je mnogo pisal profesor Mušič, Dušan Grabrijan pa jo je preučeval med svojim službovanjem v Sarajevu.
Zato moramo doseči predvsem to, da se preproste hiše, grajene v na zraku zidanih zidakih, v čerpiču, ne bo nihče sramoval, pač pa bo ponosen na dediščino svojih prednikov. Nekaj malega pritličnih hiš, kolikor jih je v Goraždu ostalo, je treba ohraniti in jih negovati kot dokaz kulture dedov.
V tem tiči odgovor: za razumevanje enostavnega problema moramo mnogo več vedeti in znati. Teorija ni samo za znanstvenike, teorija brez prakse nima nikakega učinka. Zato je praksa tako pomembna. Razumljivo, ob analizi, ki je kot razgradnja za preučevanje sestave in delovanja tako pomemben del znanstvenega dela, tudi v arhitekturi in za jutri.
Domen Zupančič
Kulturni spomenik: Most za pešce
Prispevek predstavlja tematiko urejanja mesta Goražde v Bosni in Hercegovini. Karakter mesta določa reka Drina. Mesto je posebno z vidika dvonivojskega mosta prek reke. Prvotnemu cestnemu mostu, ki podaljšuje mestni trg so med zadnjo vojno (1992-1995) dodali še viseči most za pešce. Most visi
with Slovene architect Jože Plečnik, professor Marjan Mušič, as well as Dušan Grabrijan, who worked in Sarajevo. A lot of Slovenes tried to help Bosnian architecture.
Their idea was to raise the
selfconsiousness of local people, to stimulate their awarness for local culture. The mud house, made of adobe ('čerpič') is culture of our forefathers, and has to be preserved for our grandchildren.
Here is the point: for understanding the simple problem is needed much more knowledge. Theory, without practice, is no worth. Analyses of the essence is the basic part of scientific work, also in architecture for tomorrow.
Domen Zupančič
Cultural heritage: The hanging bridge
pod mostom in v tem primeru prvi most služi kot varovalna lupina. Most pod mostom je polodprt bunker in je nosilec kulturnih vrednot solidarnosti ljudi. To je dejanska združitev arhitekture in simbolike. Spodnji most je izdelan iz armaturnega jekla in ima preproste konstrukcijske detajle. Intervencija preureditve mestnega trga in mosta zahteva precej naporov in veliko mero upoštevanja vrednot prostora. Goražde in Ljubljana imata kar nekaj vzporednic in sta epistemološko sorodni (grajski hrib = Gubavica, Fabianijev most = most; Prešernov trg s tromostovjem = mestni trg z mostom, Ljubljanica = Drina).
Andreja Benko
Delavnica Goražde 2012
Delavnica je učna oblika, pa tudi metoda dela, kot način intenzivnega dela skupine in učenja v kratkem času, ki se je tudi arhitekti v svojem delu radi poslužujemo. Metoda dela v izvajanju delavnice je odvisna od skupine in
pričakovanih rezultatov delavnice. Vsaka ima svoje izobraževalne cilje in podcilje, ki v kombinaciji pripeljejo do vsem skupnega cilja – uspešnega zaključka delavnice. Pri urbanistično-arhitekturni delavnici je izjemnega pomena opazovanje in doživetje prostora, obenem pa stik z lokalnimi prebivalci. Pravilno zastavljena koordinacija delavnice, kot tudi sodelujoči na delavnici, je izrednega pomena. Pri pripravi in izvedbi arhitekturne delavnice gre za celovit projekt, ki je sestavljen iz več medsebojno
Ljubljana (Gubavica = hill with the castle; pedestrian bridge of Alia Izetbegovic and hanging bridge = Fabiani bridge; city square extended with the bridge of Alia Izetbegovic = Presern square with tromostovje; Drina = Ljubljanica).
Andreja Benko
Workshop Goražde 2012
odvisnih nalog. Sodelovanje politike, stroke, gospodarstva in javnosti, se je pri delavnici v mestu Goražde izkazalo ključnega pomena in je bilo povezovalna nit skozi celotno delavnico. Delavnica je tako vzorčen primer sodelovanja med teorijo in prakso.
Simon Mokorel
Učinkovita “pametna” naselja
Pogoj za energetsko učinkovitost občin je vzpostavitev tako imenovanih pametnih naselij in pametnih infrastruktur. V Sloveniji je kar nekaj pobud in projektov, ki že uvajajo posamezne podsisteme pametnih naselij, od trajnostne mobilnosti pa do pametne javne razsvetljave. Za najbolj perspektivne so se izkazali tisti, ki problem razumejo celostno; eden takšnih primerov je uvajanje infrastrukture pametne javne razsvetljave v občine. Evropska pa tudi druge zakonodaje zahtevajo zmanjšanje porabe energentov v naslednjih letih, vse to z odločitvijo znižanja negativnih učinkov pri pridelavi le teh. Ureditev razsvetljave cest in javnih površin pa je potrebna tudi zaradi prilagoditve uredbi o mejnih vrednostih
svetlobnega onesnaževanja. Po mnenju strokovnjakov pa bo najučinkoviteje, če se bodo občine prilagoditve lotile s celostno prenovo javne razsvetljave. Svetilka, ki sta jo razvili podjetji Hella
Saturnus Slovenije in Envigence predstavlja enega od gradnikov pametnega naselja.
Simon Mokorel
Energy efficient settlements
Energy efficient municipalities mainly rely on smart infrastructures and accompanying concepts like smart cities or smart villages. There are several ongoing projects and initiatives in Slovenia that are already introducing »smartness« in various municipality subsystems ranging from sustainable mobility to intelligent public lighting. It has been proved in practice that the most successful attempts are the ones that are approaching to the problem holistically. One of a very promising project is the introduction of the intelligent public lighting infrastructure into municipalities. European and almost all national legislation require significant reduction of energy consumption in parallel to lowering the negative emissions into the environment. On the other hand there are regulations in place that are requiring the optimization of luminance on all public places in order to minimize the lighting pollution. The only way for municipalities to comply with these two main regulations is by changing the complete public lighting infrastructure. Intelligent street light that has been developed recently by companies Hella
Univerza v Ljubljani, Fakulteta za arhitekturo Bosansko Podrinjski Kanton, Goražde, Bosna in Hercegovina
Arhitekturno urbanistična delavnica Goražde2012 Visoko pokroviteljstvo Njegove Ekscelence gospoda andreja Grassellija
Na svoji 50. redni seji je vlada Bosansko-podrinjskega kantona (BPK) Goražde sprejela sklep za novo pot sodelovanja teorije s prakso. Predlog Fakultete za arhitekturo Univerze v Ljubljani je bil sodelovanje na izobraževalnem, kulturnem in gospodarskem področju. Širši namen je, da bi vzpostavili kvalitetno razvojno os na območju nekdanje države Jugoslavije med Republiko Slovenijo, Univerzo v Ljubljani, Fakulteto za arhitekturo, vlado BPK in občino Goražde ter posameznimi gospodarskimi enotami v Sloveniji in v BiH (arhitekturni in urbanistični biroji, podjetja, druge kulturne organizacije kot so zavodi za varovanje kulturne dediščine, muzeji in kulturne skupnosti). Pri tem so bili dejavni faktorji tako slovenska ambasada v Sarajevu in ambasador, njegova ekscelenca gospod Andrej Grasselli, minister na Ministrstvu za prostor BPK, gospod Jasmin Sadiković in lokalni strokovnjaki, tudi dijaki srednjih šol.
Fakulteta za arhitekturo UL izobražuje bodoče arhitekte in urbaniste, fakulteta povezuje raziskovalce na področju arhitekture in urbanizma s strokovnjaki
Ljubljana University, Faculty of Architecture
Bosnian Podrinje Canton of the Federation of Bosnia and Herzegovina
Architectural Urbanistic Workshop Goražde2012 High Patronage of his Excellency Ambassador of Republic of Slovenia mr. Andrej Grasselli
After the decission of 50th session of kantonal government, the new way of cooperation between theory and practice was held. Ljubljana University, Faculty of Architecture sugested the cooperation in: educational, cultural and the economic fields. The wider aim is to create the high quality development axis in the area of ex-Yugoslavia, between Republic of Slovenia, Bosnia and Herzegovina, Ljubljana University,
the kantonal government of Bosnian Podrinje Canton,
in the field of economy, culture and management. This was held very intensivelly, including Slovene Embassy with his excellency, amabasador to Slovenia, mister Andrej Grasselli, the kantonal minister in the Ministry of urban and physical planning and environment protection, mister Jasmin Sadiković, the local experts, even the pupils of secondary technical school.
Our Faculty of Architecture educates future architects and spatial planners, connecting the researchers in theory with work in practice. Architectural – urbanistic workshop activities are dedicated into the cooperation between mentors, students with local experts, local
TEORIJA
Okvir delavnice
v praksi. Arhitekturne – urbanistične delavnice so zasnovane tako, da mentorji s študenti sodelujemo s strokovnjaki na lokalnem in širšem območju. Metodologija dela omogoča, da naši študentje pridobijo kvalitetne praktične izkušnje s področja arhitekture in prostorskega načrtovanja, lokalna uprava ideje za ureditve, gospodarstvo pa konkretne impulze za proizvodnjo.
Arhitekturna – urbanistična delavnica ima več sklopov:
I sklop: Priprava delavnice z zbiranjem gradiva o
lokaciji, vzpostavitev in krepitev stikov med UL FA in naročniki delavnice.
II sklop: Terensko izvajanje: mentorji, študentje, lokalne skupnosti (občine, kantoni, regije), lokalni strokovnjaki in službe (oddelki za prostor, urbanizem, varstvo dediščine) in seveda širša javnost. Terensko izvajanje zajema tudi navezovanje novih stikov in tesnejše povezovanje med izobraževalnimi ustanovami, stroko ter lokalno skupnostjo. Ključni element so javna odprta predavanja mentorjev in vabljenih gostov. Ta sklop je najbolj kompleksen, saj zajema mnogo naporov pri organizaciji, vodenju in usmerjanju udeležencev.
III sklop: Laboratorijsko delo: to delo poteka v seminarju na fakulteti. Tu strnemo pridobljene podatke in oblikujemo uporabne informacije. Nastopi faza načrtovanja in usklajevanja med potrebami, željami in možnostmi.
IV sklop: Predstavitev rezultatov naročnikom, stroki in javnosti. Te predstavitve so pomemben element našega dela. Sem vključujemo razstave, publikacije, monografske izdaje in druge elemente promocije našega dela.
V sklop: Sledljivost rezultatov delavnice. Urejanje prostora je kompleksna naloga in povezuje različne stroke, organizacije in službe in ljudi. Rezultati niso vidni čez noč, zato izvajamo tudi aktivnosti v ciklusih enega do treh let. Te aktivnosti so v obliki konferenc, okroglih miz in drugih aktivnosti na terenu.
management, as well as with wider public. Methodology of work enables the high quality experience for the students, regulations ideas for local government, and practical impulses for the economy.
Architectural – urbanistic workshop has several elements:
1. Collecting the data, practical elements for needs and possibilities, attending the connections to local communities.
2. Terrain work in practice, with living cooperation to the open public.
3. Laboratory work (in the school).
4. Presenting the results to investors, to public, to expert communities.
5. Recognizing the results of workshop, with directs relations to the public, publishing, exhibitions. 6. Evaluating the results and ideas for the future.
Včerajšnja arhitektura za napredek jutri
V Goraždu nisem našel ene same preproste, stare hiše, za katero bi lahko rekel, da predstavlja istovetnost, identiteto kulture Bosne, ki je bila nekdaj – še pred nekaj desetimi leti – tako visoka in tako pomembna. Žalostno.
Prepričan pa sem, da bomo skupaj – strokovnjaki in domačini – odkrili vsaj ostanke nekdaj pomembne tradicionalne, značilne arhitekture, ki jo bomo skupaj obnovili in pokazali našim otrokom kot dediščino, kot kulturo dedov, ki jo bodo – ko jim jo bomo razložili in ko jo bodo razumeli – nadaljevali in ponosno razvijali z napredkom. Vse to v naše veselje in v srečo naših zanamcev.
Teorija in praksa sta bližji kot si predstavljamo. Teorija ni tista grda, neprijetna reč, nasprotje praksi. Praksa pomeni v arhitekturi realnost, postavitev. Teorija prakse pa je tista vrhunska znanost, ki nam razkriva izvore, pomene, detajle in celote postavitev, ki omogočajo našemu življenju delo, udobje in lepoto, ki usklajujejo odnose med ljudmi in med elementi, med življenjem in okoljem, s sosedi in z gospodarstvom. Na videz nepovezane reči so si še kako blizu.
Vernakularna arhitektura je tista preprosta arhitektura, namenjena človeku in njegovim vsakdanjim dejavnostim. To ni visoka arhitektura za kralje, za bogove in za mrtve, to niso spomeniki. Nekatere rešitve so prav briljantne: izvirne in estetsko
dovršene, konstrukcijsko presenečujoče in dekorirane s konstrukcijo samo, uporabne in veličastne hkrati. Nekaterih stvari ne poznamo, drugih ne razumemo, tretje nam slabo razlagajo: znanstven način dela pri preučevanju vernakularne arhitekture je nujen (Rapoport 1990:218).
Le nekaj primerov: uporaba korena iz dve v kozolcu, koren iz tri polovic v korbelingu kamnitih zatočišč, samonosna konstrukcija je bila izumljena v avtomobilizmu v petdesetih letih prejšnjega stoletja - arhitektura jo pri kaščah uporablja stoletja, armiran beton je povzročil pred desetletji pravo revolucijo v gradbeništvu in v statiki - preplet uporablja ista načela, prednapetost konstrukcij je imenitna reč, a jo pozna konstrukcija kozolca že mnogo dlje (Juvanec 2004: 21).
Definicijo bi strnil takole: vernakularna arhitektura je arhitektura, plod neukih, nešolanih, a ne nespretnih mojstrov, ki so svoje znanje gradili na tradiciji, na dediščini prednikov in na svojih izkušnjah. Včasih so rekli 'ljudska', danes pravimo vernakularna. Gre za prevod nemške 'volkarchitektur', kar je vsebinsko preozek izraz.
Poudariti je treba, da so danes velike razlike v razumevanju termina 'vernakularna', ki ga uporabljajo angleščina (vernacular architecture), nemščina (Vernakulaere Architektur), francoščina (architecture vernaculaire), italijanščina (architettura vernacolare),
KULTURA PROSTORA, TRADICIJA, NAPREDEK IN GORAŽDE
kastilščina in katalonščina (arquitectura vernacular), pa še drugi jeziki (Juvanec 2004: 16).
Vernakularna arhitektura nima pravil v širšem prostoru, a je ne gradi laik: ta le pomaga. Kmet ni bil nikoli neumen: arhitekture ni prepustil nestrokovnjaku, ni je izvajal sam. V tem se danes razlikujemo: o arhitekturi govorijo stroke, gradimo pa vsi. Posebej žalosten sem bil, ko smo na poti v Goražde takoj čez Savo opažali 'imenitne' hiše: prevelike, previsoke, kričeče, z oboki in z množico nepotrebnih in neokusnih okraskov, v strupenih barvah. Njihova značilnost je samo ena: izstopajo. To je bil tudi namen posameznikov, ki so nanje prav ponosni.
Ampak ne razumejo, da se družimo enaki ljudje z enakimi, da sodi enaka arhitektura k enaki, da se kultura spaja s kulturo.
In prav to je v Bosni najpomembneje in prav tega v Bosni najmanj srečamo.
Skladnost. Govorim o skladnosti med odnosi, med oblikami, med arhitekturo, med ljudmi, med narodi, med verami, med razlikami.
In prav arhitektura bi morala te razlike izravnavati in spajati: največ vzvodov za to ima.
In zato se mi zdi tako pomembno, da smo našli v delavnici Goražde2012 pot med teorijo, arhitekturo, univerzo, politiko, upravo in ljudmi – torej med teorijo in prakso. Z arhitekturno delavnico nismo prišli iz Ljubljane poučevati in ne kazati na napake. Prišli smo gledat, govorit s politiki in z javnostjo, predvsem pa razumevat vašo arhitekturo in urbanizem.
Pri tem ni nepomembno, da nismo samo govorili in govorili: našli smo aktivne sogovornike tudi v gospodarstvu. Našli smo jih tako v Sloveniji kot v Bosni, v gospodarstvu in v politiki, med narodi in z manjšinami, tudi z zamejci.
Naš namen je bil predvsem razmišljanje, skupna izmenjava misli. Pričakovanja so rezultat skupnih naporov, da bi obstoječe reči izboljšali, nove uskladili in s tem omogočili boljše delo, boljšo arhitekturo in boljše okolje, lepše Goražde jutri.
Misliti moramo.
Po drugi strani pa uvajajo nove smeri razmišljanja, ki definirajo in tolmačijo preproste rešitve: arhitekturna antropologija na primer (Egenter 1992: 37), ki jo Egenter postavlja kot temelj arhitekturne teorije. To sam razumem kot teorijo vrednot, Egenter pa jo razlaga kot 'duhovne vede', ki bi lahko 'induktivno in sistematsko prepoznale antropologijo' (Egenter 1992: 35). Antropologija je znanost o človeškem telesu in o rečeh, ki se ravnajo po njem.
Raziskovanja vernakularne arhitekture so v zgodovini redka: zgodnji pisci, ki omenjajo arhitekturo, gledajo le velike arhitekture, predvsem spomenike.
Tradicionalna arhitektura je grajena z domačimi materiali, ki so dosegljivi in jih je moč obdelovati. Zato je potrebno znanje za razmišljanje o tej problematiki mnogo večje od tistega pri znanih konstrukcijah. Ta arhitektura je grajena z domačimi, dosegljivimi materiali, ki imajo življenjsko dobo prilagojeno generaciji ali celo delu generacije. Zato po svojem izteku včasih tudi izginejo. Včasih so materiali, ki jih tisočletja kasneje v originalu ni več moč niti slutiti: na primer lesen tram, ovešen s tkanino kot strop. Na Sardiniji (Zupančič 2oo3:26) obstajajo sledi takih konstrukcij v grobovih, vpraskane v mehak kamen. 'Domus de janas' so seveda grobovi in pokojniku so želeli urediti tak dom kot ga je imel v življenju. Danes so to neprecenljive sledi nekdanjih kultur.
V sistematiki je za odkrivanje le malo možnosti, za uspeh sta bolj pomembna slučaj ali slutnja raziskovalca. Seveda zahteva rezultat predvsem veliko časa. Pomemben element pri odkrivanju je splošno znanje in s tem v zvezi povezovanje ter primerjava podatkov primerljivih odkritij.
Antropolog Egenter navaja kot izvor pretežnega dela arhitekture vzore iz narave. Vsaka oblika ima svoj primer v prirodi ali v človekovem delu (Egenter 1992: 161).
Koroška skodla na primer je sestavljena v streho pod kotom, v dveh plasteh. Deluje tako, da se ob vlagi napne in tesni, zaradi naklona odvaja vodo navzdol (naklon strešine mora biti večji od naklona v prečni smeri). Zaradi prostorskega naklona predstavlja odkap le majhen del vogala skodle: majhen je tudi ogroženi detajl in s tem je življenjska doba skodle bistveno podaljšana. Povsem enaki so principi skodle na Romaniji.
Izkušnje so v vernakularni arhitekturi temelj, na katerega preprost graditelj postavlja dediščino. Umnost dedov je v tem, da niso posredovali receptov, pač pa red. Najbolj značilen je primer kozolca: njegova kompozicija izhaja iz izkušnje pri tesanju kvadratnega trama iz okroglega debla. Gre za detajl, ki je uporabljen v celoti (Juvanec 1999:54) in izhaja iz kvadrata in njegove diagonale. Tak kozolec stoji tudi v Bosni: postavili so ga Slovenci, ki živijo v Slatini, nedaleč od Banja Luke, po načrtih iz moje knjige (Kozolec, Juvanec 2005). To seveda ni bosanska arhitektura, je le spomenik.
Življenjska doba je za vernakularno arhitekturo zelo pomembna. Življenjska doba vpliva tudi na estetski del arhitekture: ampak celo tu je ekonomski element bistven. Včasih so gradili kamnite zidove: kmet je zbral in izbiral kamne za svojo hišo. Kamen večjih dimenzij je nameščal v vogal, da je konstrukcijo utrdil. Kasneje, ko je bilo izbiranje večjega in manjšega kamna predrago, ko so začeli uporabljati zunanje zaščite (omet), je bil lahko zid sestavljan iz različnih velikosti, celo iz različnih materialov. In spet najdemo primer v Bosni: kamnit zid je vedno sestav vzdolžnikov in prečnikov. A če so kamni majhni, dolgih ni, lahko za to izberemo tudi drug material. V kamnitih zidovih starih hiš so za vzdolžne elemente uporabljeni lesovi, tudi zid iz čerpiča ima lesen okvir.
Strokovno delo obsega vso pripravo za raziskave in vse tehnične detajle, ki dokazujejo rešitve, da jih lahko prepoznamo, identificiramo, obnovimo, da lahko nadaljujemo življenje in uporabo tudi novi arhitekturi.
Zbiranje podatkov je prva stvar, ki jo moramo narediti: najti moramo podatke o lokaciji, o izvedbi, o uporabi, o stanju (Juvanec 2004: 19).
Za zbiranje podatkov je zato izjemno pomembno dviganje zavesti: s predavanji, z literaturo, z nastopi, z občasnimi akcijami in s strokovno pomočjo. Tukaj so najpomembnejše šole. Pri naši delavnici so prav prizadevno sodelovali dijaki Srednje šole iz Goražda. Prepričan sem, da bodo tudi v bodoče znali ceniti stare rešitve in jih bodo vnašali tudi v nove projekte. Evidentiranje predstavlja pripravo seznamov, s čimveč podatki, da je te sezname mogoče uporabljati v celoti, selekcionirano ali po delih. To je temelj za vrednotenje, ki zagotavlja prepoznavanje in uporabo nekaterih elementov v bodočnosti.
Dokumentiranje je strokovno delo na že izbranih objektih. Gre za meritve, za določanje lokacije (GPS, Global Positioning System je v zadnjih letih, ko je vojska ZDA nehala namerno motiti zajem podatkov, najboljši podatek o lokaciji, saj ga lahko uporabimo na vsaki dobri karti), za fotodokumentiranje detajlov, celote in okolja.
Dokumentacija (načrti: tlorisi, prerezi, pogledi, lokacija in slikovno gradivo) mora biti dosegljiva raziskovalcem za nadaljnje delo.
Zelo pomemben element je medij dokumentacije: še včeraj je bila dokumentacija vsa na papirju, danes je predvsem v računalniku. To omogoča direkten vnos, spremembe in dopolnitve ter uporabo za obdelave: ne le načrtov, tudi foto gradiva ali predvsem njega. Pri tem ni več problematična tehnika, ne ekonomija in ne kvaliteta, pač pa informacijski sistem spravljanja, izbora in iskanja (Juvanec 2004: 20).
Iskanje vrednih rešitev, prenova, obnova, oživljanje, ozdravljanje in ozdravljenje so elementi, ki zahtevajo predvsem znanje, kulturo in zmožnosti iskanja novih rešitev.
Problem je v avtentičnosti: ni težava v izbiri najustreznejšega materiala za obnovo. Današnji materiali so nedvomno tehnično ustrezni ali boljši od tistih včasih. Gre za prikaz stanja in za delovanje: v tem pa že nastopajo razlike.
Pri tem trčimo na poseben problem: na profesionalnost. Ne glede na to, da imamo na področju arhitekture bolj ali manj neustrezno organizirano službo varovanja (s pravico odločanja in brez odgovornosti), da ljudje tej službi ne verjamejo in ne zaupajo, je profesionalnost edina možnost za strokovno delo na vernakularni arhitekturi.
Ureditev teh razmer je stvar arhitektov in arhitekture kot stroke in kot znanosti, za to je treba kaj narediti in premalo je, če se nasmehnemo, ko kdo primerja njihovo delo s sajenjem palčkov in gipsastih labodov po vrtu. In labodov in drugega kiča smo videli tudi v Bosni, takoj čez Savo, za cel živalski vrt.
In na tem področju nisem sam in ne gre le za Slovenijo (Fister 1994: 27). Tudi Nold Egenter posplošuje problematiko, jo razgrajuje in dokazuje 'neumnosti', kot jim pravi (Egenter 1992: 25-50). Res so.
Kakšnih problemov ne bomo nikoli rešili, ker so nekatere dejavnosti, znanja in kulture že zamrli. Lahko jih pokažemo v praksi, a težko bomo našli obliko organizacije, ki bo to izvajala. Na podeželju je nekaj rezultatov kot plod aktiva kmečkih žena v Sloveniji, kot plod strokovnjakov in zanesenjakov pri kamnu v Franciji (Pierreseche, Pariz), v Španiji (ARTE, Caceres ), tudi na Hrvaškem (Dragodid, Zagreb) in v Sloveniji (Projekt KRAS2011, Ljubljana), ponekod kot turistična dejavnost, v nekaterih primerih kot gospodarska dejavnost industrije ali celo Ministrstva za kmetijstvo. Vse to pa je možno le v sodelovanju s strokami: osnovo in okvir nedvomno daje arhitektura (Hadrović 2011).
Muzej in muzej na prostem sta nedvomno obliki, ki se ji ne bomo mogli izogniti. A kvaliteten prikaz arhitekture in njenih možnosti je dejansko mogoč le v delovanju. To ni nemogoče, je pa težko izvedljivo. 'Živi muzej' je zahteven projekt, ki zaokrožuje tako
kmetijsko dejavnost z obrtmi in življenjem, tudi s kulturo.
Turizem je turizem z vsemi svojimi značilnostmi, res pa je, da ga je mogoče v dobri arhitekturi - posebej v vernakularni - izvajati še bolje, tako v pogledu socialnega življenja, ekonomike in kulture.
Zato je znanstveno delo tako pomembno. Posebej v vernakularni arhitekturi, ki ni 'visoka' in ne 'stilna' in ni bila omenjana niti v klasiki, ko so mnogo pisali in razmišljali o pomembnih rečeh. Ampak bivalna kultura malih ljudi je bila nizka in zato neopažena. Bivalne hiše so bile grajene iz blata, iz lesa, vejevja in slame, spomeniki za bogove, za kralje in za mrtve so bili grajeni v trdnih materialih. Njihovi kamni še vedno stoje.
V tem tiči odgovor: za razlago enostavnega problema moramo mnogo več vedeti in znati. Zato je tudi analiza kot razgradnja za preučevanje sestave in delovanja tako pomemeben del znanstvenega dela, tudi v arhitekturi.
Razlika med teorijo in prakso je včasih kar opazna. Naj začnem s teorijo:
Arnheim loči identifikacijo in klasifikacijo (torej analizo), ki ju definira kot veščini duha. Poudarja razlike med diferenciacijo in posploševanjem, ki so po njegovem produkt procesa zaznavanja v spreminjajočem se okolju. Izvirnost in poenotenje kot antipoda pa zaznavamo istočasno. Več, red razume kot nujen pogoj za strukturno funkcijo (Arnheim, 1974: 3). Poudarja vrednost 'enotnosti različnosti' (Arnheim 1974: 50), ki jo poznamo iz kasnejših ideologij, pa se odraža tudi v arhitekturi.
Red je tehnično teoretska kategorija, praktično pa estetska. Vnos odnosov dolžin, ki definirajo ploskve in v končni fazi prostor, je estetika z izbranim ali z določenim vodilom.
Tudi veliki arhitekt Le Corbusier je skušal to tematiko. Kot osnovo je vzel zlati rez. Človeku je to razmerje najbolj všeč, saj je grajeno po njem samem.
arhitekture ne sklada. Če razumemo umetnost kot zasnovo celote, obliko in vtis, obrt pa kot detajl, ki sestavlja celoto in zagotavlja njeno delovanje, je arhitektura nedvomno oboje: umetnost in obrt (ali če hočete: tehnika). Oba elementa se pogojujeta, dopolnjujeta in nadgrajujeta drug drugega in noben ni pomembnejši.
Seveda 'vsak človek svojo malho hvali', kot pravi slovenski pregovor, a vseeno bi šel pri tem še globlje od Egenterja. Leinfellner trdi, da je esteska komponenta 'tisoče let starejša od znanstvene' (Leinfellner 1965:184).
Pračlovek je moral najprej izumiti orodje, postaviti zatočišče, poskrbeti za svoj rod. Šele z orodjem in z orožjem je lahko zagotovil poln trebuh sebi in svoji družini. Pračlovek s praznim trebuhom je mislil na hrano in na preživetje, le siti si je lahko izmislil bogove, je začel risati po stenah, je zasnoval kulturo.
Enako je bilo z bivališčem, ki ga je sam zgradil. A pri tem gre za izkušnjo, ko je uporabljal obvladljive materiale, les na primer. Zato postavlja Fister arhitekturo kot živ organizem, prostor, v katerem človek živi pa kot 'nikdar homogen, temveč specifičen, vedno v razvoju (Fister 1994: 31).
Francoski arhitekt Le Corbusier ni bil edini, ki je poznal in spoštoval bosansko arhitekturo. Slovenski mojster Plečnik je bil nad bosansko arhitekturo prav navdušen. O njej je mnogo pisal profesor na ljubljanski fakulteti za arhitekturo Marjan Mušič, Dušan Grabrijan pa je v Sarajevu preživel dobršen del svojega življenja. To je opisoval v knjigah kot so Sarajevo i njegovi trabanti leta 1942, Arhitektura Bosne 1955, pa v knjigi Bosenska orientalska arhitektura v Sarajevu (1985), ki je bila izdana trikrat, enkrat tudi v angleščini ob zimski olimpiadi v Bosni.
Arhitektura, tako stara kot nova stoji vedno v okolju. Ta postavlja omejitve, odpira možnosti (Dervišević 2010), narava daje tudi arhitekturi okvir njenega delovanja.
Vernakularna arhitektura je danes le še spomin. Gre za spremembe v družbenem sistemu, za specializiranost
strok, za napredek tehnike in tehnologije. Pri tem je jasno, da so 'mnogi kanoni, predpisi, modni predsodki in podobno vedno znova narekovali svoja lastna razmerja med človekom in arhitekturo' (Fister 1994:3o).
A prav tu je bistvo: gradil je kakor so ga učili predniki, s svojo dediščino in s svojimi izkušnjami.
Nadaljevanje preproste arhitekture je odvisno od ljudi samih. Vernakularna arhitektura je živela včeraj, danes so jo zamenjali visoko strokovni posegi, ki jih lahko podre le groba sila. Včasih je bilo upoštevanje tradicije samoumevno. Vernakularna arhitektura predstavlja danes le še spomin, spoštovanje kulture dedov in ponos človeka. Negovanje starih rešitev je pomembno za dokazovanje uma in spretnosti, je dokaz otrokom o vrednosti njihovih dedov. To je kultura: ne vrednost, je vrednota.
Arhitektura ni misel, ne ideja, na zasnova in ne projekt, ni gradnja in ne objekt (Juvanec 2004: 21): je življenje zgradbe in ljudi v njej, ob njej in z njo, v okolju in vedno le v delovanju. Ne nova in ne stara arhitektura nista muzej, stara nam pomaga le razumeti nekatere probleme in rešitve, ki jih lahko v novi uporabimo. Gradnja stare arhitekture danes je nesmiselna, nova pa je lahko – z elementi kulture stare – boljša, kulturnejša, humanejša in lepša.
Ne pravijo zaman, da so stari ljudje modri. Ne lepši in boljši: modri so.
KULTURNI SPOMENIK: MOST ZA PEŠCE
Domen Zupančič
Slovenski arhitekti so bili cenjeni in uveljavljeni na vsem območju nekdanje države Jugoslavije, to kvaliteto ohranjajo tudi nove slovenske generacije slovenskih arhitektov. Z natečajnimi rešitvami so pogosto segali visoko mnogo rešitev so tudi realizirali, če omenim le nekatere Marjan Bežan (Split), Miloš Bonča (Zagreb), Ivan Bregant (Slavonski Brod, Letnica), Vinko Glanz (Brioni), Niko Kralj (Split), Emil Medvešček (Štip), Milan Mihelič (Osijek, Novi Sad, Vukovar), Edo Mihevc, Marko Marijan Mušič (Pirot, Skopje, Kolašin, Bitola, Bosanski Šamac, Lovčen, Nikšič, Kotor Varoš), Vladimir Mušič, Edvard Ravnikar (Rab), Dušan Samec, Ivo Štrukelj (Sarajevo, Jajce) in Fedja Košir. Seznam zajema arhitekte, ki so delovali v obdobju med 1945-1991. Prav vsi projekti kolegov so se ukvarjali z arhitekturo novega, preurejanja obstoječega za nove razmere, izhajali so iz tradicije okolja in uvajali sodobne vidike načrtovanja. To so projekti športnih dvoran, trgovskih centrov, skupščin, mladinskih centrov in drugi objekti.
Z današnje časovne distance je bila Jugoslavija enaka kot ranjka Avstoogrska ali pa kraljevina SHS – časovna ustanova. Podobne pomisleke imam tudi ob omembi Evropske skupnosti. Vse te unije, federacije ali druge organizirane skupnosti so vpete v svoj čas in odgovarjajo potrebam tistega časa. Nikakor pa to niso prostorsko enotne dežele. Te raznotere
večnarodne skupnosti povezujejo različna območja tudi glede na reliefno oblikovanost, podnebje, rastje, živalstvo in tudi na način ravnanja z naravno krajino. Ob tem, ko se razvija kulturna krajina vpliva tudi na dojemanje prostora s strani prebivalcev. Na osnovi teh medsebojnih vplivov in tudi zunanjih dejavnikov (politični vplivi, ekonomsko socialni vplivi, itd…) se je bolj in bolj izoblikovala značilna arhitekturna tipika posameznega območja.
dediščine. Sorodno velja tudi za kulturno skupnost, ki ceni danosti okolja in spoštuje raznolikosti v detajlu. Arhitektura je javno delo, postavljena je v prostor in pred oči opazovalcev. Nekatere so bolj smiselno umeščene kot druge. Na tem področju se navadno odigrajo bitke argumentov med arhitekti, urbanisti, konservatorji, etnologi in še drugimi poklicno zavezanimi strokovnjaki.
Mesto ob vodi, most pod mostom
Mesto Goražde je mesto ob reki Drini. Mostovi prek precej široke reke povezujejo starejši del mesta (levi breg) z desnim bregom. Starejši del mesta je precej okrnjen, niz zgradb iz obdobja 19. st. je ob desnem bregu Podhranjenskega potoka. Iz tega obdobja je tudi objekt tipske avstroogrske šole na levem bregu potoka. Mestni trg je vzporeden s prometnico oz. z reko, severni del je omejen z objekti. To je niz višjih zgradb, ki tvori kuliso trga. Zgradbe so oblikovno enotne (kubusi ravnih linij, izrazitejše so horizontale
okenskih odprtin in lož); načrtovane so bile v obdobju funkcionalizma. Etažirane so tako kot se za tržne hiše spodobi: visoko pritličje z javnim programom in dve do tri etaže s stanovanji. Tako tvorijo vizualni okvir trga. V zadnjem obdobju so fasade obarvali z izrazitejšimi barvnimi odtenki, kar ustvarja občutek prenasičenosti prostora. Trg se prek prometnice preusmeri v most prek Drine.
Izveden je po načelu obešanja. Obstoječa armirano-betonska plošča cestišča sloni na ločno oblikovanih jeklenih I nosilcih, ta nosi spodnji most. Most visi na jeklenih palicah, ki so zvezane (zavite) okoli kovinskih paličnih nosilcev na spodnjem delu mosta. Jeklene palice so verjetno prebijali skozi zgornji ustroj vozišča. Leseni tramiči okvirnih dimenzij 10/10 cm so umeščeni v te spodnje kovinske nosilce in nosijo leseno pohodno oblogo ozkih plohov. Most je dolg okvirno 195 m in je širok 110 cm.
Ob tem tehničnem opisu je bolj tehtna osvetlitev zgodbe vzroka o nastanku mosta. V času poteka bojev in drugih vojaških aktivnosti so bili meščani na udaru ostrostrelcev. Gibanje je bilo močno ovirano. Rešitev mosta za pešce je v tem oziru jasna in logična. Obstoječi cestni most je predstavljal zadostno trdno varnost ljudi; postal je streha nad mostom. Bunker je objekt, ki varuje ljudi pred nevarnostjo zunaj. Bunker je trdno zgrajen objekt z varnim dostopom in nudi zasilne pogoje preživetja. Pričujoči most za pešce je
longitudinalni bunker ali varni koridor gibanja ljudi. Fizična linija komunikacije ljudi v času je bila nuja zaradi oskrbovanja prebivalcev na obeh bregovih reke. Most je manifestacija želje ljudi po preživetju, kljubovanju začasnim neživljenjskim pogojem.
Prostorska intervencija
Most oblikovno in estetsko ne predstavlja posebne vrednosti. Ima preprosto konstrukcijo spojeno z jasnimi funkcionalnimi detajli (ti so mestoma izrazito preprosti in grobi). Ekipa delavnice Groažde 2012 je most ovrednotila kot kulturni spomenik državnega pomena. Kakšen bi bil način varovanja takega objekta? Možna je naslednja intervencija: varovati celovitost vrednot mostu za pešce. Bolj kot sama arhitektura mostu potrebuje prostor mestnega trga z mostom celovitost zasnove oblikovanja s približevanjem arhitekture ljudem, meščanom.
Obstoječi ambient mostu in mestnega trga ne nudi kvalitetnega prostorskega izraza ter niti ni uporabnikom prijazen. Ob neposredni bližini mostu (leva stran reke) je manjši paviljon (javno stranišče). Dostop do nivoja spodnjega mostu je možen le prek strmega stopnišča in neurejenega zelenega parka. Na desnem bregu reke je dostop možen, ob čelu mosta je postavljeno spominsko obeležje z napisom.
Zelenica ima prodne kamne nameščene v obliki srca, kamni so barvani na rdeče. Mestni trg in reka Drina sta kot mimobežnici, prostorsko nudi most za pešce dobro medsebojno prostorsko povezavo. Območji sta razčlenjeni in orientacijsko nepotrebno kompleksno degradirani.
V okviru delavnice smo opravili inventarizacijo prostorskih elementov središča mesta in objektov; izdelali smo tehnično dokumentacijo (skice, načrti in fotografije) in šele na osnovi teh elementov lahko začnemo graditi sistem vrednotenja, obnove in predstavitve arhitekture javnosti.
Vprašanje adaptacije oz. rekonstrukcije terja tudi kritično misel, saj bi v tem primeru objektu pridali zgolj minimalne funkcionalne arhitekturne elemente, ki bi objekt približali veljavnim standardom varnosti in stabilnosti. Enako kritično presojo potrebuje konstruktivno saniranje, ki se osredotoča bolj v sanacijo konstrukcije in manj celote. Ta poseg je razumljen kot časovno premoščanje celostne obnove, torej zgolj stabilizacija konstrukcije. Poudarek pri vsem tem je, da se vsi ti posegi temeljno ukvarjajo s fizičnimi elementi objekta in manj z njegovo umestitvijo v prostor ali delovanjem v prostoru. Pri teh posegih je zgodovinska slika objekta pomaknjena v ozadje, v ospredju je zgolj materializacija arhitekturnega spomenika. Tu se dobro umešča razmišljanje, če želimo, da so naši objekti uglašeni z zakonitostmi okolja, moramo v tem primeru sprejeti načelo, da naše delo (arhitektov) ni le seznam kaj mora graditelj početi z gradbenim materialom, urejanjem lokacije oz. s sistematizacijo gradnje (Bijedić 2012: 158). Most za pešce je simbol skrbi ljudi drug za drugega, armaturno jeklo in les so udejanjeni nosilci medčloveške solidarnosti. Specifika mostu zahteva tankočutno intervencijo v tehničnem smislu in celovito rešitev v prostorskem smislu. Tehnično je most nezadostno trdno zgrajen za večje konstantne obremenitve (pogosti skupinski prehodi) in ne nudi zadostne varnosti obiskovalcem (višina ograj, t.i. svetli hodnik mostu je oviran zaradi prečnih nosilcev cestnega mostu). Celostna rešitev mora zajeti tudi prostor izteka mostu na obeh bregovih reke. Iztek mostu potrebuje jasno, funkcionalno rešitev, ki bo povezovala nivo cestišča (trga) in nivo mostu pod mostom.
Poseg zahteva jasno strukturiranost prostorskih elementov: rušitve nedovoljenih uzurpacij javnega prostora; gradnja novih mestotvornih objektov na levem bregu (gradnja banke in mediateke ob mostu); postavitev enotne ulične opreme in tako bomo
dosegli jasnejšo orientacijo v prostoru. Intervencije zajemajo tudi rušenje objektov, povečujejo površine zelenih površin in krepijo identiteto lokacije.
Večanje zelenih površin ima večplastne prednosti: izboljšuje kvaliteto zraka (zmanjšuje gibanje zračnih mas, zadržuje prašne delce), lokalno zmanjšuje temperaturo zračnih mas in senči prostor. Dvig udobja in kvalitete mikroklime. Vegetacija izboljšuje vizualno podobo mestne slike in vrača ritem letnih časov tudi v t.i. grajeno okolje.
Potreben je decidiran in koncizen pristop, saj je mestno tkivo (ulice in zgradbe) po zadnji vojni doživelo precejšnje spremembe predvsem v negativnem smislu: nasičenost mestne slike z izrazitimi barvnimi ploskvami fasad, nefunkcionalni prostorski posegi z vidika pešca (ovire koridorjev gibanja); neskladno oblikovanje stavnih gabaritov in stavbnih odprtin objektov; večja odstopanja od gradbenih linij. Mesto ima zaradi teh prostorskih individualnih posegov dokaj degradirano mestno sliko (kakofonija oblik).
Analogija Goražde in Ljubljana
Ljubljana ima prostorske analogije Goražda (ali obratno, odvisno od vidika bralca). Prešernov trg se prek tromostovja razširi prek reke. Trg je tako podaljšanj. Grajski hrib je tako kot Gubavica mestno sprehajališče in razgledna točka. Študentska steza se izteče na Vodnikov trg (tržnico), sorodno se sprehajalna pot z Gubavice izteče na prostor nekdanje tržnice. Zeleni hrib je konceptualna dominanta, ki nosi več pomenov: določa rob mesta, nudi smiselno orientacijo po mestu (veduta), s svojo višino deluje kot razgledna točka, v mesto vpeljuje naravo in nenazadnje jo označujem kot mentalno sliko vernakularne arhitekture. Drina in Ljubljanica sta reki, ki določata obe mesti. Reka ima potencial: turizem, rekreacija in gospodarstvo.
Goražde ima mestni trg ob vznožju hriba (Gubavica). Gubavica je orientacijska točka nad objekti trga in nudi potenciale z vidika rekreacije in sprehajalnih poti. Mestni trg v Goraždu je parafraza Drine (ujetost, usmerjenost pogledov, perspektiva in padajoča nivelacija tlaka v smeri toka reke Drine). Ozko vozlišče trga pridobi še horizontalno dominanto (most Alija Izetbegovića). Most je dogovorno zaprt za promet, prek ceste niso nameščeni nobeni zaviralci prometa (potopni stebriči, cvetlična korita), a se vozniki tega načela držijo. Ljubljana pa ima prek cest potopne stebričke in druge količke, ki spominjajo na narobe obrnjen čip računalniškega vezja.
Trg je kulturno središče, prek mosta so dosegljivi
javni programi kot je šport, trgovine in poštni promet. Drina ima kot mestni rob vlogo linijskega prostorskega elementa, ob njej in na njej se odvija rekreacija (kolesarjenje, sprehajanje, na vodni pa še plavanje, splavarjenje, ribolov). Reka z rečnim bregom nudi zveznost gibanja. Reka določa razpoznavnost mesta. Goražde brez Drine ne bi bilo Goražde, Drina brez Goražda pa lahko obstaja.
Delavnica je učna oblika, pa tudi metoda dela, kot način intenzivnega dela skupine in učenja v kratkem času, ki se je tudi arhitekti v svojem delu radi poslužujemo. Apliciramo jo na katerokoli izbrano problematiko, pa tudi z različnimi starostnimi oz. interesnimi skupinami in zaradi tega se izvajanje le-te z javnostjo v arhile-tekturi in urbanizmu vzpodbuja tudi zakonsko. Pri realizaciji delavnice je pomembna odzivnost, fokus, ideje in seveda izvedba. V arhitekturi in urbanizmu poznamo arhitekturne, urbanistično-arhitekturne in planerske delavnice, pri čemer delavnico opredelimo predvsem na področje osredotočenja. Pri delavnici, ki je zasnovana javno, ne moremo vnaprej določiti števila sodelujočih, kot tudi ne vseh območij obdelave. Ta se določijo konkretno na terenu.
Delavnice temeljijo na ideji, da je okolje, ki razumeva in spoštuje vse uporabnike prostora, demokratično in kulturno osveščeno. Spoštovanje soljudi, graditi za ljudi, je glavno vodilo arhitektov in urbanistov. Vračanje k tem načelom pripomore k objektivnosti dela in rezultatov delavnic (Zupančič, 2009, str. 13). Metoda dela v izvajanju delavnice je odvisna od skupine in pričakovanih rezultatov delavnice. Vsaka ima svoje izobraževalne cilje in podcilje, ki v kombinaciji pripeljejo do vsem skupnega cilja – uspešnega zaključka delavnice. Metode dela
v delavnici so različne in se pogosto pojavljajo v različnih kombinacijah. Tako poznamo: metodo razlage, metodo referata, metodo projekcije oz. prikazovanja, razgovora, razprave, opazovanja, zaznavanja, občutenja, »brainstorming«, metodo dela s slikami, zemljevidi in fotografijami, metodo ovrednotenja dela, debate, diskusije itn. (Benko, 2012).
Pri delu na prostorskih (arhitekturnih, urbanističnih, planerski) delavnicah, se študentje na interaktiven način naučijo kritičnega odnosa do lastnega dela, ki ga usmerjajo pedagogi s pomočjo strokovnjakov v lokalni skupnosti: kako prepoznati značilnosti prostora in opredeliti probleme, ter kako jih s pomočjo teoretičnih in praktičnih znanj razrešiti. Komunikacija med udeleženci poteka vsestransko, vsem je skupni cilj reševanje problema ali pa njegovo iskanje, predvidevanje razvoja dogodkov, dejavnosti in procesov v prostoru. V ta namen se na podlagi zaznanih problemov in želja izoblikujejo različni razvojni scenariji, ki nastanejo s pomočjo strokovne in laične javnosti ter prenosa tujih vzorcev in primerov iz prakse (Fikfak, 2012, str. 36).
Pri urbanistično-arhitekturni delavnici je izjemnega pomena opazovanje in doživetje prostora, obenem pa stik z lokalnimi prebivalci. Ti so ključni členi, ki izpostavijo kritično problematiko, saj se z njo
DELAVNICA GORAŽDE 2012
srečujejo vsakodnevno. Strokovnjaki pri delu na terenu in v sodelovanju z lokalnimi prebivalci tako lahko izpostavijo ključne kritične točke oz. žarišča. Sodelovanje med vsemi vpletenimi stranmi ima pri izvajanju delavnic posebno mesto. Le-to je posebej pomembno, saj samo z dobrim sodelovanjem pridemo do vsem želenega in všečnega cilja.
Vsak prostor že v sebi skriva odgovor na številna vprašanja, ki si jih zastavljamo ob novih razvojnih potrebah – le skrbno spoštljivo in pazljivo mu moramo prisluhniti (Gabrijelčič, 2012, str. 6).
Pri pripravi in izvedbi arhitekturne delavnice gre za celovit projekt, ki je sestavljen iz več medsebojno odvisnih nalog. Delavnice niso same sebi namen, ampak se pridobljeni rezultati aplicirajo v praksi. Rezultati služijo kot izhodišče pri postavljanju novih smernic ali kot podlaga za nadaljnje delo in raziskovanje (Brojan, 2009, str. 26).
Pravilno zastavljena koordinacija delavnice, kot tudi sodelujočih na delavnici, je izrednega pomena. Koordinacija po SSKJ pomeni delati, da kaj poteka, postaja urejeno, skladno oz. usklajevati. Iz pomena besede vidimo, da je koordinacija delavnice ključni člen, in je pomembna vez od samega začetka priprave delavnice. Od nje so odvisni rezultati delavnice, kot tudi kvaliteta izvedbe delavnice.
Prostorsko delavnico Goražde 2012, smo začeli pripravljati v začetku leta 2012, ko so se iz prve ideje o izvedbi mednarodne delavnice na območju bivše Jugoslavije začeli konkretni dogovori in zagotovila, da je mesto Goražde odprto za strokovnjake iz tujine. Glavni pobudnik za izvedbo delavnice je bila Vlada Bosansko – podrinjskega kantona v Goraždu. Povedali so nam svoje težave in probleme pri ureditvi mesta in vpetosti strokovnjakov v domače okolje, zaradi česar je težko najti hitro, predvsem pa finančno primerno rešitev težave. Mnogokrat se zgodi, da slabih reči preprosto ne opazimo in jih zagledamo šele, ko nam jih pokaže tujec. Ne s slabim namenom, pač pa
zato, da bi jih videli, jih skušali izboljšati ali odpraviti. Včasih je to le malenkost, včasih je problem v zasnovi (Juvanec, 2009, str. 7).
Na podlagi dogovorov in izpostavljenih problemov smo sčasoma izoblikovali strukturo delavnice. Impulz, organizacijo in dogovore glede delavnice je urejala študentka Amela Špendl, preostanek pa profesor Juvanec. Za delavnico je bilo potrebno pripraviti tudi gradivo za osnovno seznanitev študentov z lokacijo že pred prihodom na lokacijo.
V času organizacije delavnice je bilo potrebno narediti podroben urnik bivanja v Goraždu. V urnik smo morali vnesti vsa uradna srečanja in sprejeme, ki smo jih imeli dogovorjene v kraju. Poleg tega je bilo potrebno izbrati skupino študentov, ki je sposobna samostojnega inovativnega dela in ki ima že nekaj izkušenj z delom na delavnicah. To je bilo potrebno predvsem zaradi izvedbe delavnice v tujini.
Pred odhodom je bilo potrebno urediti tudi prepoznavnost udeležencev delavnice ter prevoz. Za prepoznavnost smo poskrbeli z enotno grafiko in imenskimi priponkami za vse udeležence delavnice. Urnik delavnice je bil zastavljen aktivno. Po prihodu smo imeli sprejem pri premierju in kasneje pri županu. Vsak je poskrbel za to, da so nam bili v našem tednu gostovanja v Goraždu na voljo njihovi zaposleni z oddelkov za prostor.
Goražde, kjer so nam v tednu bivanja ponudili vse, kar je v njihovi moči, smo imeli na razpolago tudi prostore za delo, kjer smo lahko po skupinah delali. Prav ti prostori so bili primerni tudi za naše vmesne predstavitve, kjer smo se skupine tudi med seboj seznanjale s potekom dela, obenem pa opozarjali na težave. Na podlagi tega smo skupno iskali rešitve problemov, predvsem pa podajali kreativne ideje. Po petih dneh bivanja v Goraždu smo prve idejne zasnove predstavili pred meščani Goražda, prisoten je bil tudi minister, odgovoren za prostor, gospod Sadikovič, ki nas je vseskozi podpiral in nam pomagal pri težavah, obenem pa se je udeležil vseh predstavitev projektov, tudi vmesnih faz. Odziv na prve pripravljene osnutke je bil izjemen.
Po vrnitvi iz Goražda smo se lotili konkretnejšega projektiranja in izdelave idejnih projektov. Za vsako lokacijo je bilo potrebno zaključiti projekt in ga pripraviti do te mere, da je bil razumljiv tudi za nestrokovnjake. Zaradi tega smo uredili projektne mape, ki so podrobneje opisovale posamezno lokacijo in podrobneje prikazale intervencije ter predloge ureditve lokacije.
Ob tem je bilo potrebno poskrbeti tudi za celostno grafično podobo delavnice, ki je morala biti enostavna, vpadljiva in razpoznavna, obenem pa je morala omogočati ponavljanje v različnih oblikah publiciranja.
Zaključek delavnice smo predstavili v obliki razstave in izdane monografije. Zaradi dobre predstavitve in idej, ki se lahko aplicirajo na različna področja, smo se odločili, da pregledno razstavo dela predstavimo čimvečji skupini ljudi. Opisi na plakatih so pripravljeni trojezično – slovensko, bosansko in angleško, za lažje razumevanje, grafika plakatov je razpoznavna in ljudem univerzalna. Zato smo se odločili za razstavo v treh mestih – Goraždu – v Domu kulture, v Sarajevu – na Fakulteti za arhitekturo in v Ljubljani – ZRC SAZU Slovenski akademiji znanosti in umetnosti.
Pomemben del pri izvedbi in predstavitvi delavnice so predstavljali sponzorji, ki so prevzeli večji del finančnih izdatkov.
Z delavnico smo v sodelovanju z gospodarstveniki, dijaki, študenti in strokovnjaki v kratkem času uspeli idejno rešiti nekatere problematike v mestu Goražde. S pravimi metodami izvajanja delavnice se nam je odprla tudi javnost in nam podala njihova opažanja in predloge za urejanje; tu lahko ocenimo, da sta tako javnost kot stroka aktivno sodelovala.
Slovenske občine, še posebej tiste brez večjih mest ali pomembnejše industrije, potrošijo razmeroma malo energije glede na večja mesta, vendar je njihov delež zaradi velikega števila takih občin na nivoju države občutno večji.
Naraščanje cen energentov je občine pričelo spodbujati k varčni rabi energije ter drugih virov. Nastaja vrsta lokalnih projektov, ki skušajo v prvi vrsti analizirati in urediti trenutno stanje z namenom, da bodo lahko v naslednjem koraku izvedli potrebne optimizacije. Zaradi večje učinkovitosti in boljše kvalitete bivanja so občine začele razvijati pametna naselja.
Pametno naselje je okolje, ki razume naše potrebe in želje ter samo predlaga najboljše rešitve za večjo učinkovitost. Zelo je pomembno zavedanje prebivalcev o prednostih, ki jih prinaša, ter njegovih konkretnih učinkih. Pametno naselje pomaga prebivalcem razumeti njihovo porabo ter omogočiti vplivanje nanjo z namenom boljše kvalitete bivanja. Pomembna pa je tudi tehnologija. Brez tehnologije se porabe ne da meriti, napovedati in optimirati. Brez tehnologije ni sinergičnih učinkov in brez tehnologije ni pametnih naselij.
Slika1: Svetilka v sožitju z okoljem.
UČINKOVITA “PAMETNA” NASELJA
Začne se pri interesu posameznika
Energetska učinkovitost katerekoli skupnosti se prične pri energetski učinkovitosti posameznika, sistema in njegovih gradnikov. Koncept pametnih mest oziroma pametnih naselij ter pametnih infrastruktur vsekakor predstavlja pomemben okvir, ki pa brez zavedanja posameznika o neposrednih učinkih, ki vodijo v prihranke na osebnem računu ali javnem računu občine, težko zaživi. Obstaja nič koliko primerov zgrešenih praks, kjer je uvajanje tehnologij pametnih mest doživelo polom predvsem zaradi neizraženega osnovnega interesa posameznika. Vendar tehnologija je pomembna. Brez tehnologije se porabe ne da meriti, napovedati in optimirati. Brez tehnologije se kompleksnih infrastruktur ne da voditi. Brez tehnologije ni sinergičnih učinkov in brez tehnologije ni pametnih naselij.
Ne le sistem, temveč organizem
Pametno naselje je več kot le sistem. Je organizem, ki je podprt z najsodobnejšimi tehnologijami pametnih gradnikov in umetne inteligence, organizem, ki je človeku, naravi in tehnologiji prijazen. Je organizem, ki vzpodbuja inovativnost, nove poslovne in družbene izzive ter organizem, ki gradi simbiozo med človekom, družbo, naravo in tehnologijo. Tako naselje preko multisenzorskih mrež razume kompleksne procese v naselju, s pomočjo tehnologij umetne inteligence optimira vire, se prilagaja posamezniku in predvsem skrbi za vzdržnost z minimiziranjem škodljivih vplivov na okolje.
Pobude se rojevajo
V Sloveniji je kar nekaj pobud in projektov, ki že uvajajo posamezne podsisteme pametnih naselij, od trajnostne mobilnosti do pametne javne razsvetljave. Izkazalo se je, da so najbolj perspektivni tisti, ki problem razumejo celostno. Tak primer je uvajanje
infrastrukture pametne javne razsvetljave v občine. Korak za korakom, z obvladljivi projekti, ki takoj prinašajo učinke in neposredno demonstrirajo pomen pametnih naselij odločevalcem ter občanom. Na eni strani so pametne svetilke, ki niso več samo avtomati, na drugi strani celovit pregled infrastrukture, porabe ter napovedi porabe, na tretji strani pa dodatna senzorika, ki omogoča vrsto novih storitev, od nadzora onesnaženja, nadzora prometa do varnosti v naseljih. Pri vsem tem pa so bistveni trije koraki, kjer te možnosti približujemo uporabniku.
Do inteligence v treh korakih
Prvi korak je posamezniku omogočiti celovit prikaz takojšnjih učinkov, ki so nastali zaradi njegove aktivnosti, kot denimo privarčevana energija, privarčevana pitna voda, povečana količina škodljivih izpustov iz avtomobila zaradi neustreznih pnevmatik…
Ko je zavedanje vzpostavljeno, je drugi korak omogočiti neposredno interakcijo posameznika s sistemi pametnega naselja, kot npr. planiranje poti, vzpostavitev lastnih scenarijev bivanja, razvoj in trženje nove storitve na informacijski platformi pametnega naselja, ipd. Do tretjega koraka pride takrat, ko se začne pametno naselje obnašati inteligentno. Ko nam okolje samo predlaga najboljše rešitve in najboljše poti, ko razume naše potrebe in želje, ter se ustrezno odzove.
Samoučeč sistem
Podjetje Envigence je razvilo tehnologijo, ki omogoča obvladovanje ogromnih količin podatkov v realnem svetu; tehnologije, ki jih uporablja Envigence so bile že večkrat preizkušene, med drugim jih uporabljajo tudi v British Telecomu, Bloombergu in New York Timesu. Uspešno delovanje tudi v energetskem sektorju so uspeli dokazati že s pilotnim primerom, na katerem so izvajali meritve in potrdili svoja prizadevanja ter začeli graditi novo multisenzorsko omrežje pametnih gradnikov. V ta namen so razvili poslovni model, pri katerem se zgradi inteligentno omrežje na infrastrukturi javne razsvetljave.
Sistem deluje s pomočjo senzorjev in nadzornih mehanizmov, ki so vgrajeni v svetilke – le te so nastale v sodelovanju s podjetjem Hella – in spremljajo dogajanje v okolici. Vendar pa se to omrežje od drugih avtomatov razlikuje v tem, da se uči, razume podatke, sklepa na podlagi predznanja ter nato predvideva in se odziva – nam posreduje informacijo. Vse to pa se dogaja v realnem času, zato sistem omogoča upravljanje, optimiziranje, analiziranje in napovedovanje gibanja glede na različne dejavnike. Torej, kot rečeno, gre za sistem, ki se uči: vsak podatek, vsako informacijo, ki jo sistem zazna, primerja z naučenim modelom, ki
