Tehnike preiskovalnih intervjujev v Angliji : diplomsko delo univerzitetnega študija

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA TEHNIKE PREISKOVALNIH INTERVJUJEV V ANGLIJI. Junij, 2014. Monika Krvina Mentor: Izr. Prof. Dr. Igor Areh.

Zahvala Iskreno se zahvaljujem mentorju Izr. Prof. Dr. Igor Arehu za vso podano znanje pri predmetih psihologije, podporo in vso pomoč pri študiju v tujini ter izdelavi diplomskega dela. Zahvala gre prav tako moji družini, ki so mi vseskozi stali ob strani, za moralno ter strokovno pomoč skozi študijska leta, sošolcem in prijateljem ki so mi pomagali v težkih trenutkih, me spodbujali in podpirali.. 2.

Kazalo 1. 2. 3. 4. Uvod .......................................................................................... 6 1.1. Namen in cilj diplomske naloge ..................................................... 7. 1.2. Hipoteze ................................................................................ 7. 1.3. Metode dela ............................................................................ 8. Preiskovalni postopek v Angliji ........................................................... 9 2.1. Kdo vse sodeluje? ..................................................................... 11. 2.2. Pravna podlaga ....................................................................... 11. Postopek preiskovalnega intervjuvanja ................................................ 13 3.1. Snemanje intervjujev ................................................................ 15. 3.2. Intervjuvanje osumljenca kaznivega dejanja .................................... 17. 3.3. Intervjuvanje prič ter žrtev kaznivih dejanj ..................................... 18. Modeli preiskovalnih intervjujev v Angliji ............................................. 21 4.1. PEACE model .......................................................................... 22. 4.1.1. Stopnje PEACE modela ......................................................... 24. 4.1.2. Učinkovitost PEACE modela.................................................... 36. 4.2. Spominske tehnike (PEACE modela) ............................................... 37. 4.2.1. Kognitivni intervju (CI) ......................................................... 37. 4.2.2. Strukturirani in polstrukturirani intervju (SI) ............................... 45. 4.2.3. Upravljanje pogovora (CM) .................................................... 46. 5. Druge države ............................................................................... 51. 6. Zaključek ................................................................................... 59. 7. Uporabljeni viri ............................................................................ 61. Kazalo slik in tabel Tabela 1: Priprava za PEACE model – intervju .............................................. 26 Slika 1: Obrazec za snemanje intervjujev po PEACE modelu ............................. 23 Slika 2: Primerjava kognitivnega in standardnega strukturiranega intervjuja ......... 41 Slika 3: Faze razširjenega kognitivnega intervjuja ......................................... 42 Slika 4: Primerjava priklica pravilnih informacij po fazah med razširjenim kognitivnim intervjujem. (ECI),. predelanim. kognitivnim. intervjujem. (MCI). ter. navadnim. strukturiranim intervjujem (SI)............................................................... 46. 3.

Povzetek Diplomska naloga govori o tehnikah preiskovalnih intervjujev v Angliji. Skozi ves ta čas od začetka zasliševanja pa do danes so psihologi in drugi strokovnjaki v Angliji ugotovili, da morajo v primeru, če želijo pridobiti resnične ter pravilne informacije, spremeniti način intervjuvanja, saj je bilo v preteklosti kar nekaj primerov napačnih priznanj, ponekod pa se to še danes množično pojavlja. Diplomsko delo zajema kratek povzetek preiskovalnega postopka v Angliji, postopek samega preiskovalnega intervjuvanja ter podroben opis PEACE modela in drugih tehnik, ki jih uporabljajo za intervjuvanje osumljencev, prič in žrtev. PEACE model se je razvil v Angliji, uporabljajo in hkrati nadgrajujejo ga od leta 1986, da postaja še boljši in učinkovitejši. Poskušala sem zbrati vse raziskave iz preteklosti do danes in ugotoviti kako in kje se je intervjuvanje izboljšalo ter kje so potrebne še dodatne izboljšave. Zanimalo me je tudi, kakšne sisteme imajo nekatere druge države, ter katere od njih so že prevzele PEACE model oziroma se zgledujejo po Angliji in katere ne. Končno pa me je zanimalo tudi kakšen sistem imamo v Sloveniji ter ali se lahko primerja z drugimi sistemi (predvsem angleškim) ali ne. Ključne besede: preiskovalni intervju, zasliševanje, PEACE model, Anglija. 4.

Summary In my dissertation I took a bearing on Investigative Interviewing techniques in England. Through all that time from the beginning to nowadays psychologists and all other experts in England did realize they have to change Investigative Interviewing if they want to get real and truthful information from suspects, witnesses and victims, because as it seems from the researches, there was a big problem of wrongful confession in the past. First, my disseration include a short summary of Investigative process in England and the process of Investigative Interviewing itself. Next, I focused on main technique of Investigative Interviewing in England, known as PEACE model with all the other techniques, using for interviewing suspects, witnesses and victims. Looking closer to PEACE model, it is mainly used for Interviewing since 1986, and it is getting better through years, therefore I collected all the researches from the beggining to nowadays, so I can see all the improvements and weaknesses. There are also some other countries included with their systems. Finally, there was included Slovenia as well, I wanted to know which investigative interviewing system our Police is following, and if it can be comparable to english system or not. Key words: Investigative Interviewing, Interrogation, PEACE model, England. 5.

1. Uvod. Anglija slovi po dobrem preventivnem programu proti zločinu. Policija izvaja mnogo programov, od izobraževanj, kampanj, opazovanja, snemanja, družbeno usmerjene policijske dejavnosti, situacijskih, socialnih in drugih preventivnih programov (model razbitih oken1, nična toleranca2), v policiji pa sodelujejo tudi prostovoljci iz vseh drugih držav. Žal pa jim tudi s takim sistemom ne uspe preprečiti vseh kaznivih dejanj (Criminal Investigative Procedures, 2010). Vsakodnevno se policija, sodišče ter druge preiskovalne enote soočajo s kaznivimi dejanji ter osebami, ki so na kakršenkoli način povezane z le-temi in zato mora preiskovalni postopek biti kar se da natančno določen, ter v skladu s tem tako tudi izveden. Britansko načelo preiskovanja govori, da je osumljeni nedolžen, dokler mu ni dokazano kaznivo dejanje in tak je tudi postopek. Če dokazi niso pridobljeni v skladu s pravili in niso varovani ali zanesljivi, bo le-ta odšel na prostost tudi če je kriv, ne glede na krutost kaznivega dejanja. To dokazuje, kako pomemben je pravilen preiskovalni postopek. Vsaka napaka namreč vzbudi v državljanih nezaupanje v policijo, preiskovalni postopek in s tem tudi nezaupanje v državo, zato morajo biti postopki natančno določeni, predvsem kar se tiče dokazovanja. Po besedah policistov in drugih strokovnjakov bi lahko kot najpomembnejši del celotnega postopka, predvsem pa zbiranja informacij ter dokazovanja, ocenili preiskovalni intervju oziroma zasliševanje. Le-ta mora biti etičen, s pravilnim pristopom, kajti le s tem bo izpraševalec pridobil zaupanje, vzpostavil odnos, s tem pa pridobil mnogo več pravilnih in zanesljivih informacij. Uporabiti mora pravilno tehniko intervjuvanja, glavno načelo pa ne sme biti iskanje priznanja, temveč informacije in resnico (Criminal Investigation Procedures, 2010).. 1. Teorijo razbitih oken (broken windows theory) je razvil Philip Zimbardo, teorija pa pravi da eno razbito okno dovoli ljudem, da uničijo še vse drugo. Bolj kot bo neko območje zapuščeno, nevšečno, bolj se bo začel tudi kriminal, zato je potrebno stvari vzdrževat. Vir: http://www.lantm.lth.se/fileadmin/fastighe tsvetenskap/utbildning/Fastighetsvaerderings system /BrokenWindowTheory.pdf Nično toleranco (zero tolerance policing) sta razvila James Q. Wilson in George Kelling zaradi premalo kontrole nad kriminalom. Ker majhni prekrškarji niso bili kaznovani, je to dalo misliti hujšim storilcem, da tudi oni ne bodo, s tem pa se je začel kriminal povečevati. Zato pristop nične tolerance predstavlja popoln, strog pristop do vseh kaznivih dejanj in prekrškov, brez omejitev. Vir: http://www.aic.gov.au/documents/D/9/9/%7BD99A2F45-1561-45B6-B712-24FCA8A424FC%7Dti102. pdf 2. 6.

1.1 Namen in cilj diplomske naloge Namen diplomske naloge je natančno raziskati postopek preiskovalnega intervjuja v Angliji ter ugotoviti učinkovitost le-tega. Zanima me, ali obstaja kateri del intervjuvanja, ki je bolj šibek in lahko predstavlja slabost ter kaj je ključno za pridobivanje pravilnih ter resničnih informacij. To bom ugotovila na podlagi že narejenih raziskav glede učinkovitosti PEACE modela ter drugih tehnik preiskovalnega intervjuja. Tema moje diplomske naloge se nanaša predvsem na raziskovanje ključnih delov za čim boljše preprečevanje napačnih priznanj ter zavajajočih pripovedi, ki so posledica zavajajočega zasliševanja, slabe priprave, neizkušenih zasliševalcev… hkrati pa bi želela ugotoviti, kako pridobiti najbolj pravilne in zanesljive informacije brez nasilja oziroma kakršnegakoli pritiska. Cilj diplomske naloge je predstaviti tehnike preiskovalnih intervjujev v Angliji (predvsem PEACE model) ter jih primerjati med seboj, ugotoviti kateri modeli so najbolj primerni/učinkoviti, kaj je vzrok za njihovo učinkovitost in kaj na to vpliva. Zanimalo me bo tudi stanje nekaterih drugih držav, kakšne sisteme uporabljajo, ali se zgledujejo po Angliji ali se s tem soočajo na popolnoma drugačen način, ugotoviti pa želim tudi ali imamo v Sloveniji učinkovit sistem; oziroma če ne, kaj je razlog.. 1.2 Hipoteze Postavila sem si nekaj hipotez, ki jih bom na koncu diplomskega dela ovrednotila, to pomeni potrdila, uvrgla ali delno potrdila: 1. Snemanje intervjujev je slabo za policijo ter intervjuvane osebe. 2. PEACE model uspešno preprečuje zavajajoča ter napačna priznanja. 3. Neučinkovito intervjuvanje je posledica slabe vzpostavitve odnosa. 4. Predelani/spremenjeni kognitivni intervju je boljši in bolj učinkovit kot navaden kognitivni intervju. 5. Sodelovanje policije z raziskovalci je pomembno za nadaljnji razvoj intervjuvanja. 6. Slovenija. se. lahko. primerja. z. intervjuvanja.. 7. Anglijo. na. področju. preiskovalnega.

1.3 Metode dela Načrtni postopek proučevanja v moji diplomski bo na podlagi že narejenih raziskav, anket ter strokovnih člankov, kjer bom na temelju že znanih dejstev poskušala ugotoviti. odgovore. na. moje. zastavljene. hipoteze.. Uporabila. bom. metodo. kompilacije, saj bom prevzela tuje raziskave, opazovanja ter stališča ter jih primerjala med seboj. Glavna metoda raziskovanja pa bo analiza ter interpretacija sekundarnih virov.. 8.

2 Preiskovalni postopek v Angliji ‘’Ustavi ter preglej’’ predstavlja prvotni odziv na poročano oziroma zaloteno kaznivo dejanje. Prva se odziva znanstvena podporna enota (SSO) (Police and Criminal Evidence Act [PACE], 1984) ali policija na kraju dejanja, ki mora moč ustavljanja ter pregledovanja uporabiti pošteno, odgovorno, s spoštovanjem ter brez diskriminacije ljudi pri uporabi sile. Glavni namen ustavitve ter pregleda je potrditev suma o posameznikih brez prekomerne uporabe policistove moči. Uporaba sile, ki zahteva osnove za sum, je enaka za vse na podlagi Zakona o kazenskem sodstvu in javnem redu (Criminal Justice and Public Order Act 1994), le za primer terorizma obstaja poseben zakon (Terrorism act 2000). Objektivne osnove za sum morajo obstajati na osnovi preverjenih dejstev, informacij (anonimne le z dodatno potrditvijo) ter/ali obveščevalnih podatkov v zvezi z dejanjem osebe ali izjemoma obnašanjem (v kriminalnih področjih), nikoli pa na osnovi osebnih faktorjev, tudi če je oseba že bila osumljena ali obtožena oziroma spada v kategorijo oseb, ki so bolj verjetno vključene v kriminalno dejanje. Če obstajajo zanesljive informacije o nečem nezakonitem, smejo policisti ugotavljati identiteto skupine. Policist (enakega spola kot pregledovana oseba) lahko osebo pregleda in zadrži, vendar mora najprej ugotoviti vzrok njegovega obnašanja, rezultat pa mora biti potrditev suma. Molk ne sme biti osnova za sum, brez razloga pa policist lahko pregleda osebo le na vhodu na športne ali druge prireditve ter v primeru terorizma, vendar lahko išče le stvari povezane s terorizmom. Pred pregledom se mora policist predstaviti (razen če meni, da ga to lahko ogrozi), povedati da je oseba zadržana za namen pregleda, predstaviti legalno moč za pregled, jasno razlago namena ustavitve ter pregleda in osnove za sum. Opozoriti mora, da ima oseba pravico do kopije zapisnika o pregledu ter kje ga lahko dobi. Policist mora v primeru nerazumevanja zagotoviti interpretacijo podatkov. Pregled mora biti izpeljan brez osramotitve, v primernem času ter čim bližje kraju zadržanja, sila je lahko uporabljena le v primeru nesodelovanja, za preprečitev ogrožanja življenja ter lastnine, ne pa za odstranitev oblačil v javnosti (razen zgornje plasti). Policist lahko pregleda tudi žepe, ter prostor okoli ovratnikov, nogavic, čevljev, klobuk ter lase, če razumno sumi, da bi bilo tam tisto kar išče oziroma kakršenkoli nevaren predmet. V primeru potrebe po podrobnejšem pregledu mora biti le-ta izpeljan stran od javnosti (v kombiju, na postaji), brez prisotnosti osebe nasprotnega spola. Policist, razen v nujnih primerih, ne sme zahtevati odstranitev oblek muslimanov ter drugih podobnih skupnosti. Po pregledu mora biti napisan zapisnik z imenom, naslovom ter datumom rojstva osebe, v kolikor to ni proti. 9.

njeni volji (PACE, 1984; PACE A, 1984; Association of Chief Police officers of England, Wales and Northern Ireland [ACPO], 2001). Oseba, za katero so podane osnove za sum kaznivega dejanja, mora pred kakršnimkoli spraševanjem biti opozorjena na pravice: da ji ni potrebno reči ničesar (vendar pa to lahko škoduje obrambi če se kasneje sklicuje na nekaj, česar prej ni omenila); vse kar pove, je lahko dano v dokaz; osebi, ki ni aretirana, pa se mora sporočiti, da lahko odide kadarkoli želi (PACE G, 1984). Za iskanje dokazov lahko policija pregleda prostor (kraj, vozilo, plovilo, avion, vozilo na zračni blazini, šotor ali druga premikajoča se struktura ter druga zunanja inštalacija). Vsak poseg potrebuje prijavo prostora s strani policije ter privolitev lastnika (razen v primeru rutinskega pregleda kraja dejanja, naloga ter nekaterih drugih primerih) in mora biti upravičen ter točno določen na podlagi razumnih osnov, na zahtevo osebe pa so lahko prisotne tudi priče. Policija ne potrebuje naloga v primerih aretiranja osebe, pregleda prostorov aretacije ali prostorov okupiranih s strani te osebe, z njeno pisno privolitvijo (ki jo lahko kasneje tudi umakne). Poleg tega lahko zaradi varnosti dokazov odnesejo stvari za dokaze, lajšanje postopka, forenzični pregled oziroma vzpostavitev njegovega pravega lastnika, če bodo le tako preprečili da so stvari prikrite,. izgubljene,. zavržene,. spremenjene,. poškodovane,. uničene. oziroma. zamešane, vendar mora biti vse takoj izročeno na policijsko postajo in vrnjeno čimprej. Policist mora izdati zaznamek sile in pravic (Notice of powers and rights), če je pregled narejen brez naloga, ter zapisnik o pregledu (ACPO, 2001; PACE B, 1984). Ob aretiranju lahko policija pregleda vse obveščevalne podatke, pa tudi prstne odtise, obutev, DNK, „pametno vodo” (sprej, ki ostane na osebi še dneve ter tedne ter postane florescentna pod ultravijolično svetlobo), IT podatkovno bazo ter zasežene obleke. Če tega oseba ne dovoli, se lahko uporabi kot dokaz proti njej (ACPO, 2001). Ko policija zbere vse dokaze sledi izjava ter intervjuvanje osebe, ki pomeni spraševanje osebe glede njihove vključenosti oziroma suma vključenosti v kaznivo. dejanje. ter. identifikacija. osumljencev. s. strani. prič. preko. video. identifikacije, skupinske identifikacije ali parade (PACE C, 1984). Kasneje pa se začne še zbiranje forenzičnih dokazov in če obstajajo zadostni dokazi za obstoj obsodbe za kaznivo dejanje, je to potrebno sporočiti zaporni, v nekaterih primerih tudi nadzorni obtožni službi (Crown Prosecution Service). Policija potem napiše pisno poročilo ter predstavi dokaze na sodišču (ACPO, 2001; PACE C, 1984; PACE D, 1984).. 10.

2.1 Kdo vse sodeluje? Osumljeni je tisti za katerega policija sumi, da je naredil kaznivo dejanje ali kakorkoli pri njemu pomagal, in je zato v preiskavi. Priča je oseba, ki je bila prisotna pri kaznivem dejanju ali oseba, ki je drugače povezana s tem ali z drugo osebo, ki je povezana s kaznivim dejanjem, oziroma druga strokovna oseba, ki lahko poda informacije o tem (strokovnjaki, izvedenci, pomembne priče). Pomembne priče so osebe, ki naj bi bile priče dogodku oziroma priče, ki so v zvezi z žrtvijo ter osebe, ki imajo pomembno vlogo pri preiskavi (ACPO, 1984). Pritožnik je oseba, ki prijavi dogodek, lahko je to priča, žrtev sama ali oseba povezana z dogodkom. Žrtev je poškodovana, ubita ali ranjena oseba kot rezultat dogodka ali posledic letega (Schollum, 2005). Policisti, vodstvo policije ter detektivi so osebe, ki poskušajo na kraju kaznivega dejanja čimbolj obnoviti ter zaščititi dokaze. Znanstveno podporo zagotavlja velika kriminalna skupina (Major Crime Squad), nadzorno tožilstvo (CPS) pa ima vlogo preiskovalne agencije (ACPO, 1984). Tožilstvo oceni dokaze ter svetuje preiskovalnim organom o potencialnih povezavah ter dokaznih pogojih. Če dokazi pridejo čez obe stopnji „Full Code test-a” (dokazno stopnjo ter stopnjo javnega interesa) mora tožilstvo nujno nadaljevati obtožbo, razen če je prijavljen „Treshold test” ali če se primer prijavi sodišču, da osumljeni ostane priprt po obtožbi, ter če zahtevani dokazi niso še pripravljeni za test (CPS, 2013). Zaporno osebje je odgovorno za osebo v priporu (PACE, 2001). Sodišče ima nalogo identifikacije problema, potreb prič in osumljencev, doseg vsega v skladu s časovnimi omejitvami, nadzor postopka in uporaba tehnologije, zagotavljanje jasne in najkrajše predstave dokazov, zagotavljanje sodelovanja ter usmerjanje vseh udeleženih, nominacija oseb za postopek (sodnika, policiste) ter upravljanje časovnih omejitev (PACE, 2001). Primer gre lahko na magistralno (Magistrates court) ali nadzorno sodišče (Crown court) (The Court System, 1998).. 2.2. Pravna podlaga. Za postopek preiskovanja je najpomembnejši zakon o kazenskem postopku (Criminal Justice Act 1991), to področje je podrobneje opredeljeno tudi v zakonu o policijskih ter kazenskih dokazih (Police and Criminal Evidence Act – PACE 1984). V temu zakonu. 11.

so v osmih kodah prakse zapisani pravilni postopki policije v primeru kaznivih dejanj (PACE, 1984). Drugi ključni zakoni so še zakon o kriminalnem postopku ter javnem redu (Criminal Justice and Public Order Act 1994), obtožbi osumljencev (Prosecution of Offenders Act 1985), kazenskem postopku ter preiskovanju (Criminal Procedures and Investigations Act 1996), zakon za mladostnike ter občutljive osebe (Youth Justice and Criminal Evidence Act 1999), o preiskovalni moči (Regulation of Investigatory Powers Act – RIPA 2000), pravila kazenskega postopka (Criminal Procedure Rules 2014), zakon o človekovih pravicah (Human Rigths Act 1998), zaščiti podatkov (Data Protection Act 1998) ter zakon o svobodi informacij (Freedom of Information Act 1966), neke osnovne postopke napoveduje tudi pravilnik združenja nadzornih policistov (Association of Chief Police Officers – ACPO 2001) (ACPO and Home Office, 2005). Pošteno opravljanje preiskovalnih dejavnosti brez diskriminacije oziroma neenakopravnosti zapovedujeta zakon o odnosih med različnimi rasami (The Race Relation Act 2000) ter zakon o enakopravnosti (The Equality Act 2010). Za organiziran kriminal obstaja poseben zakon (Serious Organized Crime and Police Act 2005), prav tako za terorizem (Terrorism Act 2000, Counter-Terrorism Act 2008). O terorizmu ter organiziranemu kriminalu je napisano tudi v kodah G in H PACE zakona (PACE G, 1984; PACE H, 1984).. 12.

3 Postopek preiskovalnega intervjuvanja Informacija je vodilo preiskave, intervju pa predstavlja uporabo raznolikega obsega situacij in je koristno orodje za primerno zbirko informacij (Bull in Memon, 1999; v Walsh in Milne, 2007). Namen intervjuja je pridobiti čimveč kvalitetnih informacij, saj kot pravijo policisti, so informacije (prič) najbolj pomembna stvar pri preiskovalnem postopku (Sanders, 1986; v Milne in Bull, 2006). Pri intervjuju mora biti oseba najprej informirana o naravi kaznivega dejanja, intervjuvanje mora potekati v sobi za to ali drugje v primerih upiranja ali drugih primerih, vendar pa je lahko to uporabljeno kot dokaz proti tej osebi. Od osebe se nikoli ne sme zahtevati da stoji, odmori naj bi bili predvidoma na dve uri, razen v izjemnih primerih (če bi to pomenilo poškodovanje ljudi ali lastnine, če je povezano z njegovim izpustom ali če drugače vpliva na rezultat intervjuja) (PACE C, 1984). Celotno izvajanje intervjuja mora potekati tako, da ima osumljeni v 24ih urah na voljo vsaj 8 ur pavze brez motenja, razen v primeru ogrožanja ljudi oziroma lastnine, zadrževanja osebe, škodovanja rezultatu preiskovanja ali če prekinitev pavze zahteva oseba sama (oziroma prmerna oseba ali zastopnik), ter če je to pomembno za upoštevanje nadaljnjih akcij ali medicinskega nasveta (PACE H, 1984). Intervju se mora končati, ko izpraševalec meni, da ima na voljo dovolj informacij ter dokazov za obtožbo. Vloga intervjuja je namreč dobiti prave in zanesljive informacije od osumljencev, prič, žrtev in drugih v skladu z iskanjem resnice na čim bolj etičen način in spoštljiv način in v skladu s potrebami izpraševane osebe. Pridobljene informacije morajo biti vedno testirane proti temu kar izpraševalec že ve oziroma kaj je lahko razumno dokazano. Izpraševalec naj bi bil odprtih misli in ne sme biti vezan na sprejem prvega odgovora. Tudi v primeru neodgovarjanja osumljenca, lahko policija postavlja vprašanja o čemerkoli, da odkrije resnico, razen v primeru občutljvih oseb ter ustrahovanih (zastraševanih) prič, pri katerih obstajajo posebne omejitve (Centrex, 2004; v Milne, Shaw in Bull, 2007). Občutljive osebe so otroci do sedemnajstega leta, osebe s psihičnimi, socialnimi ter fizičnimi motnjami, ustrahovane oziroma zastraševane priče pa so prizadete priče, ki se bojijo pričati ali so v hudem strahu zaradi intervjuja ter okoliščin (pri resnem spolnem kaznivem dejanju, umoru, rasno motiviranih napadih, napad na starejše ter družinsko nasilje). Na intervjuvanje takih oseb se mora policija natančno pripraviti, oceniti mora kako bi lahko fizično ali psihično stanje take osebe učinkovalo na sposobnost razumevanja namena intervjuja ter vprašanj, ovrednotiti mora tudi možen odziv. Preveriti mora, ali lahko oseba predstavlja primerno razlago njegove. 13.

vpletenosti v kaznivo dejanje, ter nenazadnje kakšna vprašanja bodo vplivala na osebo, saj take osebe potrebujejo več časa (Milne in Bull, 1999; v ACPO, 2001; Schollum, 2005), da razumejo naravo naloge in razmislijo o vprašanju ter poskušajo pridobiti relevantno informacijo iz spomina in zatem to informacijo pretvoriti v besedo in povedati. Odgovornost izpraševalcev je, da razložijo tako, da bodo te osebe razumele, zavedati pa se morajo tudi, da je čas koncentracije take osebe zelo omejen (ACPO, 2001). Žrtev, priča, osumljeni ali pritožnik mladostnik oziroma oseba s psihično motnjo ne sme biti intervjuvana oziroma vprašana za kakršnokoli izjavo ali podpis brez spremstva primerne odrasle osebe, to je lahko povezana oseba, skrbnik/varuh oziroma druga oseba odgovorna za oskrbo ali varstvo mladostnika (ali osebe s psihično motnjo), nekdo izkušen s psihično zaostalimi oziroma občutljivimi (vendar ne policist oziroma zaposlen v policiji) ter druga odgovorna oseba nad 18 let, ki ni zaposlena v policiji (PACE C; 1984:60). Izpraševalec mora obrazložiti, da namen njene prisotnosti ni biti samo opazovalec, ampak tudi svetovalec osebi, ki je intervjuvana, opazovalec glede pravilne izpeljave intervjuja ter posrednik za lajšanje komunikacije med izpraševalcem ter kandidatom. Če so bile že prej izvedene nekatere akcije brez prisotnosti primerne osebe, morajo biti vse ponovljene še enkrat v njegovi prisotnosti, vso podajanje pravic mladostniku ali psihično zaostali osebi pa mora biti izveden v prisotnosti le-te. Če primerna oseba ne upošteva pravil, jo morajo odsloviti, sodelovati pa mora višji inšpektor, ki ni povezan z kaznivim dejanjem. Mladostniki so lahko intervjuvani edino v prostoru njihovega izobraževanja v izjemnih okoliščinah, z odobritvijo ravnatelja zavoda ter sporočilom staršem oziroma odgovorni osebi, počakati pa se mora primerno osebo za sodelovanje v intervjuju. V primeru trpljenja za psihičnimi motnjami se mora kandidatu priskrbeti tudi primerno medicinsko oskrbo, intervju mora v prisotnosti socialnega delavca ter registriranega medicinskega delavca biti izveden v najkrajšem možnem času, taka osebo mora biti takoj po intervjuju oproščena pripora. Če oseba ne sliši, govori oziroma ne razume jezika, ali če izpraševalec ne razume jezika kandidata, mora biti prisoten tolmač, vse izjave morajo biti zapisane v drugem jeziku ter v prevodu, oseba pa mora oboje podpisati. Gluhe osebe ter osebe s pogovornimi težavami ne smejo biti intervjuvane brez prisotnosti tolmača oziroma interpreterja. Oseba v bolnišnici ne sme biti izprašana brez dovoljenja zdravnika, če je intervju opravljen preko telefona ali video konference, pa mora biti v posnetku navedeno zakaj se izpraševalec ni udeležil postaje s pripornikom, prostor izpraševalca (kraj, kjer se nahaja) ter metodična predstavitev pogojev oziroma vzrokov za to (PACE C, 1984).. 14.

3.1 Snemanje intervjujev Snemanje je ključna stvar za preiskovalni postopek, da so informacije čimbolj pristne, kajti vsi imamo na voljo le omejeno količino kognitivnih virov, zato bi kvaliteta informacij bila veliko slabša, če se postopki ne bi snemali (Clarke in Milne, 2001). Nekatere informacije namreč niti ne bi dosegle policistovega spomina, se ne bi vkodirale, drugih policist ne bi moral priklicati nazaj. Tudi če je vse takoj zapisano, v zapisniku obstaja le 2/3 relevantnih informacij (Koehnken, Thurer in Zoberbier, 1994; v Clarke in Milne, 2001), te informacije pa so lahko motene ali celo celotno prefiltrirane (Milne in Shaw, 1999; v Clarke in Milne, 2001). Snemanje ščiti osumljence pred prisilo ter obtožbami, dobro pa je tudi iz stališča priče oziroma žrtve, saj skrajša potek intervjuja (ker izpraševalec ne piše) ter zaradi dokazovanje na sodišču (Milne in Bull, 2006). Izpraševalci se namreč pri pisanju pogosto zanašajo na lahkoten jezik, dogodke zapisujejo v logičnem zaporedju, z zagotavljanjem da pripoved ni kontradiktorna dokazom ampak v skladu s sestavljeno „tipično” zgodbo ter brez vključevanja za njega nerelevantnih informacij, to pa lahko nevede ali vede izkoristijo tudi za vodenje intervjuja, kar lahko resno ogrozi ter sfiltrira podatke. Prav zaradi tega priče na koncu velikokrat podpišejo drugačno zgodbo kot so jo povedale (Ede & Shepherd, 1997; v Clarke in Milne, 2001), vendar pa se od izpraševalcev enostavno ne more pričakovati da bodo predstavili kompletno resnično pripoved intervjuja brez elektronske pomoči, zato je snemanje intervjujev resnično ključna izpopolnitev za vse (ACPO, 2001). Poleg tega pa je veliko bolje, da se namesto zapisniku čimbolj posvetijo pomoči priči/žrtvi priklicati nazaj spomin, ter da zagotovijo potrebe intervjuvane osebe (Ainsworth, 1995; Rock, 2001; v Clarke in Milne, 2001; Milne in Bull, 2006). Zato mora, ne glede na to, kje poteka intervju, biti vse posneto, zvočno ali slikovno, vključno z vsemi izjavami ter vsem ponovnim branjem. Če je posneto tudi slikovno, morajo biti vsi podpisi pokazani (PACE C, 1984). Izpraševalec osebi za snemanje pove, zatem pa mora odpreti in vstaviti kaseto v snemalnik pred kandidatom, ter vključiti na snemanje. Snemati se mora tako, da se vidi največ sobe (v primeru ogrožanja mora policist kazati hrbet), na koncu mora izpraševalec povedati kaj se zgodi s posnetkom, v primeru gluhe ali drugače slušno občutljive osebe pa mora poleg snemanja pisati še zapisnik (PACE E, 1984). Snemanje se lahko na predlog zapornega policista prekliče v primeru poškodbe opreme ali če soba ni na voljo in intervjuja ni praktično prestavljati, ali pa če je že od začetka jasno, da ne bo obtožbe. V takih primerih mora biti do konca intervjuja napisan dobesedni zapisnik ali pripoved ki zadovoljivo povzema intervju, z razlogi za. 15.

odložitev zvočnega snemanja. V primeru nezmožnosti pisanja zapisnika med intervjujem, mora biti z navedenim razlogom zapisano kakor hitro je mogoče, po koncu intervjuja. Kandidat in odvetnik naj bi imela čas zapisnik prebrati, ter podpis ali opombo o nepravilnostih (zavrnitev podpisa mora biti posneta). Če sama oseba tega ne zmore, vse to naredi izpraševalec in dopiše razlog. V nekaterih primerih zavrnitve je lahko intervju izveden tudi v celici z uporabo prenosne snemalne opreme, v primeru ugovora proti snemanju mora policist le-to ugasniti in pisati zapisnik. Stvari, ki niso direktno povezane s tem dejanjem in jih oseba želi povedati policistu, se obravnavajo po zaključku formalnega intervjuja brez snemanja (PACE E, 1984). Slikovno se sicer snema intervjuje z osumljencem neizpodbitnega kaznivega dejanja, pri dodatnih intervjujih, pri občutljivih osebah oziroma če oseba to zahteva sama, zaporni policist pa lahko to prekliče (PACE F, 1984). Pri menjavi medija snemanja osumljeni ne sme biti puščen nenadzorovan, v primeru pavz pri katerih oseba zapusti sobo, mora biti snemalni medij odstranjen ter opravljen proces za zaključek intervjuja. Če ostaneta v sobi oba, se samo ustavi, ob začetku ponovnega snemanja pa izpraševalec pove, da še vedno veljajo enake pravice, če je kakšen dvom ali vprašanje, ponovi vse od začetka. V primeru odpovedi snemalne opreme ki se lahko hitro popravi, izpraševalec ravna kot v primeru menjave medija ter pove kaj se je zgodilo, če se snemanje ne more nadaljevati ter na razpolago ni nobene druge opreme, pa nadaljuje z zapisnikom. Na koncu je osebi dana možnost, da pojasni kakršnokoli stvar, ki jo je izrekla, ali kaj doda. Po branju pisne izjave mora biti snemanje ustavljeno, etiketo posnetka mora podpisati tudi kandidat ali druga oseba, v primeru zavrnitve podpiše inšpektor. Oseba dobi sporočilo o tem kako bo posnetek uporabljen, dogovorijo se o dostopu do njega (PACE E, 1984). Pri vsakem intervjuju mora biti tudi posnet oziroma zapisan rezultat intervjuja, kraj, čas, datum, trajanje, identifikacijska številka posnetka ter ime izpraševalca (PACE C, 1984). Vsak intervju je posnet v dveh kopijah, originalni in delovni. Originalni je zapečaten v prisotnosti kandidata, v primeru potrebe za odpiranje posnetka mora biti to storjeno v prisotnosti nadzornega tožilstva, ter morebiti osumljenca in zastopnika, ki lahko potem nazaj zapečatita ter podpišeta. Zapisan mora biti postopek, datum, čas, prostor ter prisotne osebe (PACE C, 1984). Po novem sistemu Anglija sicer uporablja varno digitalno omrežje (Secure Digital Network) kjer se mediji ne menjajo. Posnetek mora biti shranjen v delovno kopijo ter na disk, oseba pa dobi dostop do tega (zavrnitev mora biti povedana), ki je veliko bolj nadzorovan in zavarovan (PACE F, 1984).. 16.

3.2 Intervjuvanje osumljenca kaznivega dejanja Osumljenci ne smejo biti intervjuvani nikjer drugje kot na policijski postaji oziroma drugem prostoru za pridržanje, razen če bi kot posledica odlašanja bilo ogrožanje dokazov, ljudi ali lastnine ali če bi posledice vodile v opozarjanje drugih ljudi osumljenih zagrešitve kaznivega dejanja in še niso bili aretirani za to ter če bi to oviralo obnovitev lastnine, vendar pa se mora to končati takoj, ko se relevantno tveganje prepreči. Ko se intervju začne na primernem mestu se mora osumljencu povedati za pravice. To so pravica do brezplačnega pravnega nasveta, zagovornika, telefonskega pogovora z zagovornikom ter do molčanja (vendar to lahko škodi njegovi obrambi). Kot ena izmed ključnih pravic - pravica do pogovora z zastopnikom dovoljuje, da je intervju lahko preložen oziroma zadržan zaradi legalnega nasveta, razen če bi to vodilo v poškodovanje dokazov ali ljudi, če bi oviralo obnavljanje premoženja ali vodilo v obtoževanje drugega. V takem primeru si mora osumljeni izbrati novega odvetnika. Psihično zaostala oseba ima lahko pri sebi odvetnika ter primerno osebo (PACE C, 1984). Po pravicah oziroma kadarkoli v postopku preiskovanja mora osumljeni podati izjavo oziroma imeti možnost, da kaj doda ali molči. Ta izjava ne sme biti nikoli pridobljena s pritiskom, izzivanjem ali spodbujanjem, izpraševalec pa ne sme nikoli napovedati ali groziti z naslednjo akcijo policije, lahko pa odgovori na vprašanja o tem in pove kateri odlomki izjave so pomembni ter vpraša o kakšnih dvomih glede izjave. Če oseba želi, lahko napiše izjavo tudi policist. Izjave morajo biti vedno napisane brez pretvarjanja besed in z vsemi policistovimi vprašanji, na koncu pa mora oseba izjavo prebrati ter popraviti, dodati ali izbrisati in na koncu podpisati. Če sama tega ne zmore, to naredi policist. Intervjuvanje občutljivih osumljencev kot so mladostnik brez primerne osebe, druga oseba ki v času intervjuja ni zmožna spoštovati pomembnost vprašanj zaradi alkohola, drog, bolezni, tegob ali stanj ter oseba, ki ne razume angleško oziroma ima težave s sluhom in je brez tolmača; je lahko izvedeno le v primeru odobritve višjega policijskega inšpektorja. Intervju se mora končati takoj, ko je pridobljenih zadosti informacij za preprečevanje škodljivih posledic za ljudi in lastnino, osumljeni pa naj ne bi bil intervjuvan o kaznivem dejanju po tem, ko je že bil obtožen oziroma mu je bilo sporočeno, da je zaradi tega lahko kazensko preganjan, razen če je intervju nujen za preprečitev ali zmanjšanje poškodb ljudi, nujen za razkritje nejasnosti v prejšnji izjavi, če je komentar v interesu osumljenega ali v primeru, da izpraševalec želi osebi povedati za intervju ali izjavo neke druge osebe (PACE C, 1984).. 17.

3.3 Intervjuvanje prič ter žrtev kaznivih dejanj Glavni namen intervjujev je odgovoriti na vprašanji “kaj se je zgodilo?” ter “kdo je to naredil?”. Nedvomno želijo policisti dobiti čimbolj kvalitetne informacije, od žrtev, osumljencev, kolegov, strokovnjakov, pritožnikov, nujnih služb, predvsem pa od prič. Raziskava Kebbella in Milna (1998; v ACPO, 2001) namreč ugotavlja, da je glavno vodilo oziroma vir informacij ter hkrati temelj preiskave največ postopkov priča, saj velikokrat obstaja premalo forenzično relevantnih informacij za vodenje preiskave. Tudi po aretaciji ali obtožbi lahko priča ali žrtev prispeva k pripravi ter planiranju postopka ter s tem intervjuja. Vendar pa problem ostaja pri pridobivanju zanesljivih informacij od prič, saj kaznivo dejanje vključuje nepopolno očividčevo spominsko procesiranje (Kebbell in Wagstaff, 1998), samo podajanje izjave pa to še poslabša. Zato morajo izpraševalci poznati tehnike intervjuvanja, ter intervjuvati pravilno za čimboljši priklic šibkega in negotovega spomina ter s tem zagotoviti količino informacij intervjuvanca brez ogrožanja kvalitete informacije, saj je spomin še kako hitro lahko zmanipuliran, izpraševalec pa lahko hitro vpliva na kandidata. Težava pa je v tem, da so velikokrat intervjuji prič ter žrtev na nižjem nivoju kot intervjuvanje osumljencev (McLean, 1995; v Clarke in Milne, 2001), veliko intervjujev vključuje slabo izpraševanje, ki ne more v celoti priklicati nazaj spomin (Fisher, Geiselman in Raymond 1987; v Clarke in Milne, 2001). Predvsem je to problem premalo usposabljanja za izpraševanje prič in žrtev. Dejstvo je namreč, da v veliko državah namesto snemanih intervjujev, izpraševalci od prič in žrtev vzamejo le pisne ali ustne izjave. Tudi izjave naj bi sicer bile posnete, da se ve, kako so do neke informacije prišli, na koncu pa bi morali vedno prositi tudi za prosto pripoved, saj so po raziskavah take informacije najbolj relevantne ter kvalitetne (Clarke in Milne, 2001). Če izpraševalec raziskuje z vprašanji za čimveč podrobnosti, je kvaliteta informacij ponavadi ogrožena ter postaja manj zanesljiva, brez planiranja ter kvalitetne priprave pa je ogrožen celo dosežek namena intervjuja (Milne in Bull, 2003b). Kot omenjeno, se od žrtev in prič vzame ponavadi samo pisno izjavo, pridobljena pa mora biti čimprej, da je relevantna in zanesljiva. K temu sicer pripomorejo tudi dober odnos izpraševalca, potrpežljivost, odprta vprašanja ter kazanje razumevanja do negativnih dogodkov. Vse izjave morajo biti zapisane v prvi osebi in direktno, vred s slengom in kletvicami (če je to pomembno za nadaljnjo preiskavo), vsebovati pa morajo tudi status, poklic, položaj in zvezo priče ali žrtve (ne pa naslova) ter na drugi strani čim bolj podroben opis osumljenca. Vprašanja ne smejo biti sugestivna, v. 18.

primeru suma na neresnično izjavo, mora policist pričo opozoriti na kaznivo dejanje krive prisege oziroma dajanja napačnih dokazov (ACPO, 2001). Vsak del izjave mora biti preverjen s strani priče, ter podpisan, prisoten je lahko tudi zastopnik. Če priče povejo, da bi prepoznale osumljenca, se to ne zapiše ampak sporoči nadzornemu tožilstvu. Oseba je v takem primeru odvedena na kraj dogodka ali povabljena k identifikaciji osebe (PACE D, 1984). V izjavi je zapisan tudi opis priče, lokacije poškodb ter podrobnosti lastnine (ACPO, 2001). Če priča izjave noče podati, mora biti to zapisano. Otroke izprašujejo strokovnjaki, posebna pozornost gre tudi občutljivim osebam (Schollum, 2005; ACPO, 2001). Velikokrat se namreč zgodi da osumljenci ciljajo prav na te, ker mislijo, da ne bodo sposobne podati primerne pripovedi o dogodku. Na srečo pa veliko držav tega ne dopušča in ima posebna navodila za obravnavanje takih oseb. Izpraševalci morajo razumeti, da imajo lahko take osebe težave z obnašanjem, predvsem v prisotnosti neznanih ljudi ali v neznanih situacijah ter posledično potrebujejo več časa da se navadijo na vse. Zato je zelo pomembna gradnja odnosa, ter spodbujanje teh oseb z odprtimi vprašanji (vprašanja ne smejo biti specifična in vodena), da čimveč govorijo same (Clarke, Milne in Bull, 2011). Izogibati se morajo tudi posrednim izjavam. Izjava se prekine, če priča prizna, da je sodelovala pri tem ali drugem kaznivem dejanju, opozoriti jo morajo na možno aretacijo. Če ni aretirana, se policist ob upoštevanju želje priče odloči za nadaljevanje ali prekinitev intervjuja. V primeru, da se osumljeni izdaja za pričo, lahko brez opozorila nadaljujejo z intervjujem ter poskušajo doseči čim več podatkov in če v nadaljevanju ni nobene druge akcije, se to obravnava kot izjava priče in ne intervjuvanje osumljenca (ACPO, 2001). Priče si lahko pred sojenjem osvežijo spomin s poročilom ali drugimi izjavami, vendar le če so prej imele jasen spomin o dejstvih v poročilu ter če je bilo poročilo narejeno pod njihovim nadzorom. Pred sojenjem se lahko sestaneta priča in policist, v stik pa ne smejo priti priče istega primera (ACPO, 2001). Zdravstvene ali tehnične priče morajo govoriti v preprostem jeziku, kvalifikacije ter izkušnje morajo biti zapisane v besedilu. Če priča ne govori angleškega jezika, mora biti prisoten prevajalec, ki prevaja sproti v obeh jezikih, vse mora biti podpisano s strani priče in prevajalca (PACE D, 1984). Ko žrtev poda izjavo, se le-ta obravnava kot del dokazov in je zelo pomembna. Žrtev se o podajanju izjave lahko odloči sama, o postopku mora biti nenehno obveščena, poleg tega se jo lahko seznani z agencijo podpore žrtvam (Victim support). Policija mora poskrbeti, da se kaznivo dejanje ne bo več ponovilo s pristopom „oteževanja cilja” (Target hardening), vendar pa je potrebno poskrbeti da se ne omejuje žrtvinih vsakodnevnih dejavnosti, ob zastraševanju žrtve ali priče lahko policisti prijavijo kot anti-socialno. 19.

vedenje. Hujši primeri (kot so priče ali žrtve otroci, mlajši od 17 let) so obravnavani s strani višjega sodišča (Crown court), drugo obravnava navadno sodišče (Magistrates court).. 20.

4 Modeli preiskovalnih intervjujev v Angliji Intervju je zelo pomemben del preiskovanja, za pridobivanje informacij oziroma iskanje resnice ter nenazadnje tudi priznanje osumljenca, ki lahko pogosto vodi v razplet brez razprave o metodah intervjuja, to pa pomeni tudi potrditev suma policije, legitimacijo procesa preiskave ter pomiritev strahu javnosti. Glede na dejstvo, da je vsak intervju po svoje drugačen, je Baldwin (1993) raje kot iskanje resnice intervju označil kot mehanizem za gradnjo dokazov, McConville in ostali (1991:79; v Baldwin, 1993) pa so ga označili kot socialno srečanje z namenom potrditve legitimacije policijske zgodbe. V Angliji so do leta 1980 policisti strogo zavračali snemanje intervjujev, leta 1989 pa so snemanje začele odobravati tri policijske postaje (West Midlands, West Mercia ter Metropolitan Police District). Od takrat naprej se veliko učijo iz posnetih intervjujev, ter v skladu s tem spreminjajo tehniko in popravljajo napake, čeprav je tudi snemanje lahko zavedljivo, saj ne vključuje dogajanja v celici in drugod, zato lahko posnetek formalnega intervjuja vodi tudi v popolnoma neresnično spoznanje. Seveda so tu še drugi dejavniki, kar lahko policist označi kot uspešen intervju, lahko odvetnik, opazovalec, raziskovalec oziroma celo osumljeni označi kot popolnoma neprimeren ter slab primer intervjuja (Baldwin, 1993). Še danes pa sicer ostaja velik problem nedostopnosti, in posledično znanja o le-teh, saj se vse dogaja za zaprtimi vrati policije (Davis & Donohue, 2003; v Soukara, Bull in drugi, 2009). V preteklosti je bilo tudi zelo malo povezave med policisti ter strokovnjaki (psihologi) na področju intervjujev, predvsem glede vprašanja kakšno izpraševanje osumljencev dosega najboljše rezultate. To je naredilo po svetu vtis o policiji, ki ni želela sodelovati z nikomer (Gudjonsson, 2003; Kassin, 2006; Vrij, 2002; Williamson, 2006a; v Soukara, Bull in drugi, 2009). Problem, ki še danes delno obstaja, se nahaja predvsem v pravu, kjer obstaja zelo malo navodil za intervjuvanje. Ključen na tem področju je PACE zakon, znotraj katerega je v okviru nasilja zapisano, da je fizično nasilje prepovedano, nikjer pa ni napisano ali lahko policist kriči, laže, zavaja in ali je prepovedano podaljšano ter ponavljajoče spraševanje. Obstajajo sicer tudi standardi, ki vključujejo nemoteno ter neprekinjeno izjavo osumljenca, poslušanje odgovora osumljenca ter izogibanje prisilnim ali avtorativnim taktikam, splošno znano pa je, da naj bi strokoven policist znal ravnati v vsaki situaciji mirno, potrpežljivo, po standardih, pa vendar hitro in fleksibilno. Intervju ne sme biti osredotočen le na pridobitev priznanja, kar se je pogosto pojavljalo v preteklosti, izogibati se je potrebno tudi s tem povezanih vodenih ter ponavljajočih se vprašanj. Osumljencu je. 21.

potrebno dati možnost za pripoved, česar v preteklosti niso preveč upoštevali, in ko se je ta zlomil, ga je bilo lahko voditi. V želji lažjega zaključka postopka so želeli čim prej pridobiti priznanje, saj jim potem ne bi bilo potrebno intervjuvati prič, pripravljati dolgih datotek, izognili bi se tudi sodišču (Baldwin in drugi, 1980; v Jamet, 2012). Do danes so se pokazala izboljšanja, med drugim se je prepovedalo predložitev dokazov z namenom da bi osumljeni priznali krivdo, izpraševalci pa so sčasoma bolj mirno ravnali z osumljencem, brez obdolževanja ter nasilja oziroma zlorabe (McConville in Hodgson, 1993; v Soukara, Bull in drugi, 2009). Zavedajo se tudi, da je cilj intervjujev gradnja dokazov, pridobitev resnice ter doseg polnih dejstev s čimveč informacijami o dogodku; dokaz kaznivega dejanja ter raziskava krivde in nedolžnosti; ugotovitev zgodbe druge osebe na drugi strani ter šele na koncu pridobitev priznanja (Stockdale, 1993 in Baldwin, 1993). Kljub temu pa se šibkost še vedno kaže v primeru zavrnitve priznanja (Moston, Stephenson in Williamson, 1992; v Soukara, Bull in drugi, 2009).. 4.1 PEACE model Povod za začetek spreminjanja preiskovalnega intervjuvanja so bili trije kritični primeri ki so kazali na napačno pridobivanje informacij: „Birmingham 6”, „Guildford 4” ter „Tottenham 3”. Samo v primeru „Guildford 4” so Gerard Conlon ter trije drugi preživeli 15 let v zaporu za bombiranje Guildford bara, zaradi prisiljenega ter hitrega postopka z velikim vplivom medijev (Millerab, 1990; v Gudjonsson, 1992). V začetku uveljavljanja PEACE modela pa je bil samo še en škandalozen primer, „Cardiff 3”, kjer so leta 1987 bili trije obsojeni na dosmrtno zaporno kazen ter preživeli 11 let v zaporu za umor prodajalca časopisov (Foran in Rickett, 1998). Prav obsojeni 0’Brien je kasneje napisal celo knjigo z naslovom „Smrt pravice” (The Death of Justice), postal pa je tudi direktor organizacije „Splav pravice” (Miscarriages of Justice Organisation) s kampanjami za žrtve nepravičnega sojenja (BBC, 2001). PEACE model je bil ustvarjen z zakonom PACE (Police and Criminal Evidence Act) leta 1984, ki je bil predstavljen zelo hitro po hudih napakah sojenja. Policija ter sodni sistem sta bila prisiljena v raziskavo njihovih standardov, kar je vodilo v veliko spremembo postopkov za intervjuvanje, najbolj pomembne spremembe pa so bile vključevanje snemanja po točno določenih postopkih (slika 1), uporaba primernih odraslih oseb za preprečevanje napačnih izjav občutljivih in zastraševanih posameznikov in končno, uporaba brezplačnega pravnega nasveta (Gudjonsson, 1994; v Jamet 2012).. 22.

Slika 1: Obrazec za snemanje intervjujev po PEACE modelu (vir: ACPO, 2005:60). Leta 1992 je bil PEACE model še enkrat spremenjen, ustvarjen za razvoj profesionalnih veščin nujnih za izvajanje učinkovitih preiskovalnih intervjujev (ACPO, 2001, v Jamet, 2012), predvsem z natančnimi okviri za usmerjanje policistov skozi zasliševalski postopek (Dando, 2010:60; v Jamet, 2012). Te smernice težijo k čimboljši razlagi namena intervjuja, boljšemu odnosu med izpraševalcem ter kandidatom, čimveč poročanja, brez ugibanj ter dvomov, neprekinjen priklic spomina, spodbujanje koncentracije, priklic spomina v različnem zaporedju, pogled iz različnih perspektiv, psihično okrepitev konteksta ter skladno spraševanje prič (NSLEC, 2004; v Jamet, 2012). Namen PEACE modela je preprečevati napačna priznanja od priče ali osumljenca ter izboljšanje dobre prakse intervjuvanja, etike ter rezultatov (Walsh, 2010; v Jamet,. 23.

2012). Pomembno je tudi dejstvo, da kljub priznanju izpraševalec nadaljuje intervju v iskanju nadaljnjih informacij, ki mu pomagajo ugotoviti ali je priznanje res pristno, saj je to ključno za zmanjševanje verjetnosti kasnejšega preklica priznanja (Centre for Investigative Skills, 2004; v Jamet, 2012). Stopnje omogočajo izpraševalcu, da se pripravi na intervju ter da uporablja strategijo tudi za morebitne ovire ali tišino pri kritičnih oziroma težkih vprašanjih, obstajajo pa tudi taktike za izboljšanje spomina ter posledično lažje odgovorjanje na vprašanja. PEACE model je narejen tako, da izzove pripoved izpraševanega z uporabo dokazov vendar brez napeljevanja ter zaprtih vprašanj, glavne veščine pa so uporaba odprtih vprašanj brez obsojanja, ki pomagajo osumljencem da predstavijo svojo zgodbo; poudarek na kontradiktornosti z osumljenčevo pripovedjo ter razkrivanje dokazov (Soukara, Bull in drugi, 2009). Ključno je pridobivanje pravih rezultatov in s tem časa ter morebitnih dodatnih virov za konkreten primer. Prav zaradi neobsojanja lahko izpraševalec vzpostavi dober odnos z izprašanim ter s takim pristopom in spodbujanjem k pogovoru pridobi veliko uporabnih informacij za nadaljnji postopek (Jamet, 2012). PEACE model je bil že na začetku znan kot veliko bolj pošten ter etičen predvsem za osumljence, zahteva pa veliko višjo stopnjo veščin izpraševalca za pridobitev resnične zgodbe ne le priznanja. V preteklosti je bila narejena raziskava o povezavi med predstavo zasliševalca PEACE modela in v splošnem pristopu, namen katere je bilo ugotoviti vedenjske kompetence izpraševalca, ki so najbolj pomembne za kvaliteto intervjuja in njegovih rezultatov hkrati pa ugotoviti, ali upoštevanje PEACE modela res pripomore k boljšim rezultatom (boljša pripoved ali priznanje). Ugotovljeno je bilo, da obstaja velika povezava med visoko stopnjo veščin intervjuvanja ter pozitivnim izidom zasliševanja, saj so izurjeni zasliševalci pridobili kar 7x več informacij kot neizurjeni zasliševalci (Griffiths in Milne, 2013).. 4.1.1 Stopnje PEACE modela PEACE model je model preiskovalnega intervjuja, sestavljen iz petih stopenj: planiranja in priprave (Planning and preparation), vpeljevanja ter razlage (Engage and explain), pripovedi, pojasnjevanja ter izziva (Account, clarify and challenge), zaključka (Closure) in ocenjevanja oziroma ovrednotenja celotnega intervjuja (Evaluation) (Jamet, 2012). 1. Planiranje ter priprava (Planning and preparation) je prva in po ocenah raziskav najpomembnejša faza intervjuja (Jamet, 2012; Griffiths in Milne, 2013), saj je to začetek vsakega intervjuja (Investigative Techniques, 2000),. 24.

izurjeno planiranje pa vodi v izurjeno intervjuvanje v vseh naslednjih fazah, in posledično v boljše rezultate intervjujev (NZ Herald, 2006; v Jamet, 2012). V preteklosti je bilo malo dokazov o pripravah, posledice pa so se kazale predvsem v vsebini (struktura ter prilagajanje) (Walsh in Bull, 2010), danes pa priprava velja za del, ki najbolj prispeva k vsesplošni kvaliteti intervjuja (Griffiths in Milne, 2013). Če priprava ni dobra, so izpraševalci že na začetku veliko manj samozavestni predvsem pa se pojavijo težave pri zavrnitvah oziroma molčanju (Williamsonova raziskava; v Jamet, 2012), zato kot pravijo Soukara, Bull in Vrij (2002; v Soukara, Bull idr., 2009) se mora policija osredotočiti predvsem na specializirano usposabljanje glede priprav na intervju ter socialnih veščin izpraševalcev. Predpriprave ter priprave na intervju so pomembne zato, da izpraševalec ugotovi katere dokaze ima na voljo ter kje jih lahko pridobi (Russell, 2007; v Jamet, 2012), kakšna je narava kaznivega dejanja, kakšno osebo intervjuja ter koliko le-ta ve o kaznivem dejanju, pripraviti se mora na vse stopnje zakonske podlage, od pripovedi pravic do morebitnega upiranja oziroma molčanja ter na zagotovitev dokazov, poskrbeti pa mora tudi za primerno taktiko in strategijo spraševanja (Investigative Techniques, 2000; Griffiths in Milne, 2013). Zavedati se mora, da je cilj intervjuja iskanje resnice in ne priznanja, zato nikakor ne sme planirati nasilja ali kakšnih drugih trikov (Soukara, Bull in ostali, 2009), kar se je poleg slabega planiranja, nepriprav, slabe tehnike ter nedoseganja relevantnih dejstev pokazalo kot glavna skrb v preteklosti, predvsem če je oseba že imela obtožbe kaznivih dejanj (Baldwin, 1993; Moston in Stephenson, 1993 in Plimmer, 1997; v Walsh in Bull, 2007; Milne, Shaw in Bull, 2007). Problem priznanja je predvsem v tem da PACE zakon zagotavlja, da se na to lahko kasneje nanašajo na sodišču (Baldwin, 1993). Izpraševalec se mora vprašati tudi po namenu intervjuja, nameravanemu času in tehniki izvajanja, pozoren mora biti na stopnjo razumevanja ter interesa kandidata. Pripraviti se mora tako, da vprašanj ne bo preveč saj morajo biti v skladu s sorazmernim časom, postavljena v logičnem zaporedju, in ne taka, da bi razburila kandidata oziroma ga postavila v obrambni položaj (Investigative Techniques, 2000). Intervju mora biti čim bolj prilagodljiv ter etičen (Clarke in Milne, 2001 in Williamson, 1993; v Walsh in Milne, 2007). Same priprave se delijo na legitimne (izpostavljanje ključnih točk za iskanje resnice v skladu s PACE zahtevami) ter logistične (lokacija, priprava sobe, preverjanje opreme ter zagotaljanje prisotnosti drugih strokovnjakov) (Griffiths in Milne, 2013), planiranje pa pomeni psihični proces pripravljanja na intervju (CPTU, 1992). Strogo načrtovanje intervjuja omogoči izpraševalcu razumeti namere ki jih želijo doseči, območja ki morajo biti raziskana, se osredotočiti na točke ki morajo. 25.

biti dokazane vnaprej (Russell, 2007; v Jamet, 2012) ter razumeti kako se soočiti z možnimi ovirami ki bi lahko nastale in povzročile težave z rezultati oziroma postopkom intervjuja. Zato lahko rečemo, da je to prva in s tem najpomembnejša stopnja preprečevanja napak, s planiranjem ter natačno strategijo pa je izpraševalec veliko bližje uspešno izvedenemu interrvjuju (Jamet, 2012). Glavni elementi dobrega planiranja ter priprave na konkreten intervju zajemajo (McGurk, Carr in McGurk, 1993): -. razumevanje namena intervjuja ter PACE zakona in druge pravne podlage, razumevanje in poznavanje točk za dokazovanje in hkrati razumevanje dejstev, ki pa ne smejo zavesti izpraševalca (to v praksi pomeni pregled vseh relevantnih izjav in posnetkov) (ACPO, 2001; Becker, 2005; CPTU, 1992). -. ocenjevanje dokazov ki so potrebni za preiskavo, ter kako so lahko pridobljeni. -. definiranje namer ter ciljev intervjuja. -. poznavanje ozadja osebe ter s tem njeno emocionalno stanje (Becker, 2005), potrebno pa je paziti da poznavanje šibkosti ne vpliva na napačno priznanje ter s tem napačno smer intervjuja, predvsem pri otrocih in drugih občutljivih osebah (Wilson, Powell in Freeman, 2002; ACPO, 2001).. -. priprava mehanizmov intervjuja (material, dokazila, lokacija). Soba mora biti udobna, ne prevelika ne premajhna, mora biti nadzirana, izolirana ter ne sme imeti nobene stvari, ki bi zmotila kandidata. Vse mora biti postavljeno tako, da lahko izpraševalec opazuje kandidata in njegove verbalne ter neverbalne reakcije (ACPO, 2001; Becker, 2005).. Policist si mora za zagotovitev strokovnega izvajanja intervjuja popolnoma pripraviti model intervjuja (tako kot v tabeli 1), ter preveriti vse dokaze in jih poskušati razločiti če je to zahtevano, saj bo le s tem dosegel vse cilje in bo celotno primeren v vseh postopkih na sodišču (ACPO, 2001: 60). Tabela 1: Priprava za PEACE model – intervju. (Vir: ACPO, 2001:60). Planiranje priprave. in. Kakšne so zakonske zahteve ter kako bo intervju pomagal pri preiskavi? Kaj je znanega o kandidatu ter kaj mora biti ugotovljeno/dokazano? Katera kazniva dejanja so v postopku preiskovanja? (ne le tisti zaradi katerega je osumljeni aretiran, vendar tudi drugi možni) Katera kazniva dejanja so preiskovana ter katere so točke za dokazovanje (ne samo tiste ki so bile za aretiranje, ampak tudi druge) Katere praktične priprave/dogovori morajo biti narejene za intervju: ali. 26.

je potrebno obiskati sceno kaznivega dejanja, ali je potrebno preiskati lastnino, kdaj in kje bo intervju izveden, kakšne so vloge posameznikov v intervjuju, katera oprema mora biti zagotovljena, ter ali dela, kaj bo razkrito pred intervjujem? Vpelji ter razloži. Pomemben je prvi vtis ter primeren, spoštljiv odnos. Informiranje o razlogih za intervju ter kaj se bo zgodilo naprej.. Pripoved, razlaga ter izziv. Primerno soočanje s kandidatovo močjo pomnenja ter priklica spomina o dogodku. Odločitev katera tehnika spraševanja bo uporabljena: Upravljanje pogovora ali Kognitivni intervju.. Zaključek. Pripravi se na zaključek, pomemben je povzetek, preveri razumevanje, povabi kandidata k vprašanjam ter povratni informaciji, zahvali se mu za njegovo trdo delo, zagotovi žrtvi oziroma priči pomoč, povej kaj se bo zgodilo vnaprej.. Ocenjevanje/ ovrednotenje. Oceni pridobljene informacije, oceni celotno informacij, ovrednoti predstavitev intervjuja.. preiskavo. v. luči. Vendar pa ne glede na to da je priprava in planiranje skupna faza, ki ne deluje brez obeh delov, nekateri strokovnjaki ocenjujejo da je samo planiranje še bolj pomembno od priprave (Plimmer, 1997; Cheryman in Bull, 2001; Soukara in ostali, 2002; v Walsh in Milne, 2007), po Griffithsovi raziskavi iz leta 2008 pa je tudi bolj problematično kot sama priprava (Griffiths in Milne, 2013; Walsh in Bull, 2010), ki se je v prejšnjih raziskavah (Baldwin, 1993 in Stockdale, 1993) pokazala kot glavni problem, predvsem pri novih izpraševalcih. 2. Vpelji ter razloži (Engage and explain) Druga faza je jedro veščin, nujna faza za odpiranje interjvuja in se naša na začetek samega intervjuja. Začne se s pozdravom, identifikacijo ter gradnjo odnosa (Milne, Shaw in Bull, 2007; Baldwin, 1993), ki mora biti skladen, razumevajoč, sočuten ter naklonjen (Newberry, in Stubbs, 1990: 14; v Collins, Lincoln in Frank, 2002; Cherryman in Bull, 2001) . V preteklosti je sicer veljajo, da se vsak snemani intervju začne s predložitvijo dokazov (ne-lažnih) ter obtožbo vključenosti v dogodek (Pearse in Godjonsson, 1996; v Walsh in Bull, 2010). Približno polovica osumljencev je priznala takoj, zelo malo pa jih je spremenilo mnenje skozi intervju, saj niti niso dobili priložnosti da povejo svojo zgodbo o tem (Baldwin, 1993). Ker je opazil mnogo nepravilnosti, je Baldwin tehniko intervjuja spremenil v iskanje informacij, ki zahteva veščine predvsem v pridobivanju pravilnih ter relevantnih informacij. Namesto uporabe trikov ter zanašanj na znake laži so v ospredje prišli planiranje, vzpostavljanje odnosa ter socialne veščine intervjuverja (Milne in Bull, 1999; Williamson, 2006a, v Soukara, Bull in drugi, 2009). Ta stopnja je sicer ključna. 27.

predvsem zaradi problema, kako se soočiti s težavami začetka intervjuja ter vzpostavljanjem osnovnih pravil (NZ Herald, 2006; v Soukara, Bull in drugi, 2009). Ključni koraki druge faze so (Ord in drugi, 2004:15; v Fleisher in Gordon, 2011): -. Kreiranje dobrega vtisa od začetka intervjuja – vljudnost ter spoštljivost že od začetka oziroma uvoda lahko pomembno prispevata k poteku intervjuja.. -. Obravnavanje kandidata kot individualno osebo – izpraševalec, ki si vzame čas da ugotovi kandidatove potrebe ter skrbi in jih upošteva, je bolj uspešen pri intervjujih kot tisti, ki ignorira kandidatove potrebe. Pokazati mora, da ga skrbi za njegovo dobrobit (voda, wc), vprašati mora kako želi oseba biti naslovljena (ime, priimek, oboje), koliko časa ima na voljo (ali mora biti nekje drugje ob nekem času, ali mora plačati parkirnino), osebo ki je vidno nervozna zaradi procesa, pa mora pred intervjujem potolažiti.. -. Razumevanje občutkov intervjuvane osebe – sočutje do tega kaj oseba čuti skozi intervju.. -. Razlaga razloga za intervju – razumevanje intervjuja mora biti pomembno za izpraševalca, saj se bo kandidat veliko bolje počutil če bo razumel kdo ima kakšno vlogo ter čemu je namenjen intervju.. -. Podati povzetek postopka ter razlogov za tak postopek – ko kandidat razume celoten postopek, lahko izpraševalec dobi informacije višje kvalitete.. -. Opis oblike intervjuja – kakšen je celoten postopek intervjuja.. Glavni element vpeljevanja je uvod primeren okoliščinam, ki naj bi osebo sprostil ter vzpostavil zelo pomemben dober odnos med izpraševalcem ter kandidatom še pred začetkom intervjuja, ne glede na to ali je pritožnik, žrtev, osumljeni ali priča (McGurk, Carr in McGurk, 1993). Ta element ima namreč pomemben vpliv na nadaljnji razplet intervjuja, saj je to odpiranje pogovora (Walsh in Bull, 2010; Soukara, Bull idr., 2009). Pri gradnji odnosa izpraševalec predvsem pri občutljivih osebah ter otrocih ne sme takoj začeti formalno, ampak to raje nadomesti z neformalnimi vprašanji o družini, njegovem življenju ali drugem nevtralnem dogodku, interesih, da naveže prvi stik in si s tem pridobi pomembno zaupanje (Baldwin, 1993; Bull, 1995), ravno skozi ta prvotni pogovor pa naj bi izpraševalec ugotovil kakšno tehniko spraševanja bo uporabil v nadaljevanju (Bull, 1995). Odnos že od začetka zahteva tudi da izpraševalec razvije zavedanje, ter se zna odzivati na potrebe, strahove ter pričakovanja kandidata. Dobro je da izpraševalec že prej ve, s kakšnim kandidatom se bo soočil. Občutljivim osebam se mora obvezno povedati, da. 28.

če izpraševalec razume narobe, ga mora popraviti, saj izpraševalec ni bil tam in ne ve kaj se je zgodilo, zato je potrebno povedati vse, tudi tisto kar se osebi ne zdi pomembno. Če česa ne razume mora vprašati, sicer pa povedati vse, tudi če misli da izpraševalec nekaj že ve. Sprejemljiva sta tudi odgovora ‘’ne vem’’ ali ‘’se ne spomnim’’, ne pa ugibanje odgovora. Izpraševalec mora taki osebi tudi obljubiti da ne bo jezen ali razburjen ne glede na vsebino ali besede povedanega, pomembno pa je govoriti samo o stvareh ki so se zgodile. Pri takih osebah je najbolj pomembna veščina poslušanje, tudi če se zdi nesmiselno, saj je lahko v ozadju pomemben podatek. Izpraševalec mora biti odprt do vseh možnih razlag dogodka. Že od začetka intervjuja je pomembna tudi naša drža, govor, vedenje in vzdrževanje čistega očesnega stika. Izpraševalec se ne sme ukvarjati z drugo stvarjo, za boljši odnos pa lahko posnema vedenje ter govor osebe (Wilson, Powell in Freeman, 2002). Po fazi gradnje odnosa sledi identifikacija vseh oseb v prostoru ter razlaga zakonitih zahtev, kjer naj bi izpraševalec povzel razloge za intervju in razložil kakšne akcije bodo sledile skozi intervju (McGurk, Carr in McGurk, 1993; CPTU, 1992; Walsh in Bull, 2010), hkrati pa mora preverjati tudi osumljenčevo razumevanje podanih pravic (Walsh in Bull, 2010). Razložiti mora pristop intervjuja ter podati navodilo „poročaj vse”, ki pravi da so vse podrobnosti (tudi delne informacije) pomembne, zato oseba naj ne ureja ničesar, ključno pa je, da govori resnico. Izpraševalec je namreč samo „spominski posrednik”, ki nadzoruje informacije (Milne, 2004; v Milne, Shaw in Bull, 2007; Bull, 1995), zavedati pa se mora, da je za kandidata sama izkušnja zelo stresna, še bolj pa soočenje s policijo ter sam intervju, saj so percepcije ter pričakovanja o intervjujih slaba ter stereotipna (Milne in Scott, 2005; v Milne, Shaw in Bull, 2007). Kandidat ima pomisleke tudi glede udeležitve sodišča, strah ga je, če nima dovolj dokazov oziroma še veliko drugih skrbi, le-te pa zelo zmanjšajo število in kvaliteto priklicanih informacij. Zato je pomembno, da so vplivi teh skrbi zmanjšani že na začetku intervjuja, da se kandidat lahko osredotoči na naloge ter priklic največ možnih podrobnosti. Dejstvo je, da so svobodni priklici težki, zato mora izpraševalec stalno motivirati kandidata, da čim lažje ter bolje prikliče spominske dogodke. Če se oseba že skoncentrira na priklic konkretnih stvari (registrska številka, fizični opis, pogovor med dvema osebama) ter želi izpraševalcu povedati vse, ko je še sveže v spominu, je to treba dopustiti tudi če je drugačen postopek, saj lahko vpliva na proces intervjuja, če bi se ne dovolilo. Če gre kandidat takoj v podrobnosti, se mu mora pustiti da nadaljuje (Milne, Shaw in Bull, 2007). Na temo vzpostavljanja odnosa ter drugih faz intervjuja, je bilo sicer izvedenih že veliko raziskav, ki so pokazale podrobne rezultate glede vplivov na učinkovitost. 29.

intervjujev. Leta 1996 sta Bull in Cherryman naredila raziskavo, kjer sta ugotovila skrbi predvsem glede odnosa ter empatičnega pristopa k osumljencu (Walsh in Bull, 2010), raziskava Clarka in Milneta (2001) je k temu dodala še šibkost predvsem v navezovanju stika, pojasnjevanju ter razlagi načina izvedbe intervjuja in snemalnega procesa (Walsh in Bull, 2010). Kot je razvidno iz te raziskave, se je moč izpraševalcev pokazala v identifikaciji oseb ter njihovih vlog, podajanju pravic, v komunikacijskih veščinah, samozavesti ter zagotavljanju dokazil, ki so bila na voljo. Ugotovila sta tudi, da se usposabljanje dobro osredotoča na vpeljevanje osumljenca k pogovoru s predstavljanjem vseh prisotnih ter razlago namena intervjuja (Clarke in Milne, 2001). Naslednja raziskava, ki sta jo opravila Walsh in Milne leta 2008, se osredotoča predvsem na učinkovitost PEACE modela v primerih prevar socialne varnosti. Čeprav moramo izpostaviti neke omejitev, študija je namreč potekala med predstavljanjem novega intervjuvanja PEACE modela, v primerih prevar pa pogosto tudi ni dobrih dokazov (kar osumljenci hitro izkoristijo sebi v prid), so vladni izpraševalci (oddelek za delo in pokojnine – preiskovalni oddelek za prevare – „Fraud Investigation Service FIS”) bili premalo usposobljeni v velikih veščinah, ki so pomembne za učinkovit intervju (vzpostavljanje odnosa, povzetek ter veščine pogovora). Težave so imeli sicer predvsem pri vzpostavljanju odnosa, ki predstavlja največjo povezavo z rezultatom intervjuja, razložitvi namena ter ocenjevanju če je osumljeni razumel podane pravice (Walsh in Bull, 2010). Tudi v nekaterih drugih študijah (Collins, Lincoln in Frank, 2002) psihološki strokovnjaki ocenjujejo, da je vzpostavljanje odnosa med izpraševalcem ter kandidatom pomembno, saj krepi kvaliteto celotnega intervjuja, kandidati pa to zelo hitro opazijo in v dobrem odnosu prikličejo veliko več zanesljivih informacij ter enako količino nepravilnih informacij kot pri slabem ali nevtralnem odnosu, dlje ostanejo z izpraševalcem in se bolj potrudijo pri spominjanju dogodka, da bi pomagali izpraševalcu. To pa je pomembno, saj sta ravno natačnost in popolnost priče pomembna faktorja v določanju ali bo primer zavrnjen ali ne (Fisher in drugi, 1990; v Collins, Lincoln in Frank, 2002). Glavni namen vzpostavljanja odnosa je prav v tem, da bo relaksirana priča, ki se počuti dobro, bolj sodelujoča (Geiselman in drugi, 1984; v Collins, Lincoln in Frank, 2002) ter bo zato poskušala veliko bolj izkoristiti priklic spomina. Seveda pa lahko tudi osebe v dobrem odnosu proizvedejo informacije, ki so necelotne ter nezanesljive (Loftus, 1996; v Collins, Lincoln in Frank, 2002). Zato morajo interrvjuji biti izvedeni v prijetnih okoliščinah (Loftus, 1996; v Collins, Lincoln in Frank, 2002), izpraševalec pa lahko vpliva na osebo tudi z zvočnim prilagajanjem (nežen ali oster ton), dialogom, telesnim vedenjem (sproščena ali. 30.

stroga drža), uporabo imen ter personalizacije, lokacijo pohištva, uporabo pripomočkov ter temo pogovora (ali je izpraševalec zainteresiran za pogovor tudi o drugih stvareh ali samo o konkretni temi) (Collins, Lincoln in Frank, 2002). Vse te raziskave so pokazale da izpraševalčev odnos lahko resno vpliva na kvaliteto ter količino dobljenih informacij, v nasprotnem primeru pa lahko pomanjkanje odnosa hitro tudi sodelujočo pričo spremeni v nesodelujočo (1/3 sodelujočih). Vendar pa moramo vedeti da tudi ob dobrem donosu kandidati pridobijo nazaj le približno 1/3 pravilnih informacij (Collins, Lincoln in Frank, 2002). 3. Pripoved, pojasnjevanje ter izziv (Account, clarify and challenge) je tretja in ravno tako zelo pomembna faza, kjer je v ospredju spomin izprašanega na dogodke (McGurk, Carr in McGurk, 1993). Na tej stopnji se stvari pojasnjuje, pozove se tudi osumljenca da začne pripovedovati o dogodku, zato morajo biti uporabljena čimbolj odprta vprašanja. Pomembne so dobre komunikacijske veščine kot so spretnost, izogibanje neprimernim pavzam in motečim gibom oziroma premikom, nerazkrivanje neprimernih informacij ter prilagajanje. Izpraševalec mora biti samozavesten ter odprto-misleč, namesto težnje k priznanju mora pridobivati informacije, ne sme biti zadušljiv in ne obtoževati, biti pa mora odločen (vendar ne agresiven), vešč stilov ter strategij spraševanja, saj se ravno zaradi slabo strukturiranih vprašanj ter posledično netočne pripovedi kandidata lahko kažejo posledice pri rezultatih intervjuja (CPTU, 1992). Vendar pa če je bil pri drugi fazi dobro vzpostavljen odnos, s to fazo naj ne bi bilo problemov (Walsh in Bull, 2010). Obstajajo trije glavni koraki pripovedne faze (Fleisher in Gordon, 2011): -. pridobivanje kandidatove celotne pripovedi brez motenja. -. razširitev ter pojasnjevanje njegove pripovedi. -. ko je potrebno, izzivanje pripovedi (NCF, 1996; v Fleisher in Gordon, 2011). V tej fazi se vse nanaša na dobro spraševanje, ki mora imeti preprost jezik, vprašanja morajo biti kratka ter jasna saj so dolga včasih težko razumljiva, poleg tega pa zahtevajo ponavadi daljše odgovore. Kandidatu se mora omogočiti da odgovarja na eno vprašanje, izpraševalec pa mora biti popolnoma odkrit in jasen pri zahtevi za informacije (Powell in Snow, 2007), saj se kot razlog zavrnitve velikokrat pojavljajo brezciljna vprašanja in nesposobnost izpraševalcev (Jamet, 2012). Pomembno je tudi poslušanje s primerno uporabo verbalnih veščin, kot je na primer povzemanje, nanašanje na prejšnje izjave, ne motenje ter čakanje ko je to potrebno, poleg tega pa tudi neverbalni znaki kot so kimanje, obrazna mimika in pogost očesni kontakt. 31.

(CPTU, 1992). Izpraševalec mora biti potrpežljiv, predvsem pri pavzah ter tišini, kandidatu pa mora pokazati zanimanje za vse, kar želi povedati (Bull, 1995). Struktura intervjuja mora slediti logičnemu zaporedju, s primerno uporabo strategij spominskih tehnik (CPTU, 1992), kar pomeni za manj zakomplicirane intervjuje uporabo tehnike svobodnega priklica ali kognitivnega intervjuja (CI) (McGurk, Carr in McGurk, 1993), za intervjuje na višji stopnji pa razširjeni kognitivni intervju (ECI). Za nesodelujoče osebe je najboljša tehnika upravljanje pogovora (CM) (Fleisher in Gordon, 2011; McGurk, Carr in McGurk, 1993). V preteklosti je bilo iz raziskav razvidno, da so predvsem novi izpraševalci posvajali scenarij za policijski intervju in se zato niso nikakor prilagajali kandidatu, hudo pa so se odzivali na pritisk, zunanji ali notranji (Stockdale, 1993). Od uveljavitve PACE zakona se je pokazalo predvsem veliko izboljšanje komunikacijskih sposobnosti ter upravljanja pogovora, šibkost pa se je še vedno kazala pri doseganju primernega števila priklicov spomina, pripovedi osumljenca ter povzemanju povedanih stvari (Clarke, Milne in Bull, 2011). Po tej študiji je bil uveljavljen nov, ponovljen pristop k učenju modela, po stopnjah, v skladu z naravo policistovih nalog (Walsh in Bull, 2010). Izpraševalci se morajo vsekakor zavedati, da so priče (predvsem sodelujoče) prvi in glavni vir informacij za policijo (Fisher in drugi, 1990; v Collins, Lincoln in Frank, 2002), hkrati pa morajo vedeti, da so informacije lahko miks točnih, netočnih ter izmišljenih infromacij (Mazzoni, Loftus in Kirsch, 2001; v Collins, Lincoln in Frank, 2002). Obstaja namreč veliko vzrokov za nezanesljiv priklic spomina. V travmatičnem ter nepričakovanem dogodku je zelo malo časa za opazovanje, okoliščine so pogosto manj kot idealne, situacijska ter osebna dinamika je lahko emocionalno napeta, in tu tekmuje veliko dražljajev (Geiselman, Fisher, Cohen, Holland in Surtes, 1986; v Collins, Lincoln in Frank, 2002). Zato so osebe velikokrat pod stresom in potrebujejo razumevanje ter zavedanje njihovih potreb (Gudjonsson, 1992). Kljub omejitvam pa obstaja veliko načinov za maksimiziranje pripovedi ter popolnosti v procesu intervjuvanja (Geiselman in Fisher, 1989; v Collins, Lincoln in Frank, 2002). Nekaj teh spremenljivk vključuje pristop uporabljen s strani izpraševalca, prevladujoče okoliščine za priklic okolja, ter tip in ubeseditev vprašanj (Baron in Byrne, 2000; Loftus, 1996; v Collins, Lincoln in Frank, 2002). Spominske tehnike, kot drugi del te faze so predvsem v preteklosti predstavljale velike skrbi (Bullova in Cherrymanova raziskava, 1996; v Walsh in Bull, 2010). Policisti še danes velikokrat stremijo k priznanju, opazi pa se tudi problem predpostavke krivde osumljenca in s tem povezana vodena, ponavljajoča in brezciljna vprašanja. Problem priznanja je predvsem v tem, da PACE zakon zagotavlja da se na to lahko. 32.