Kriminaliteta tujcev v Sloveniji : diplomsko delo

DIPLOMSKO DELO Kriminaliteta tujcev v Sloveniji. Januar, 2011. Blaţ Fister Mentor: red. prof. dr. Gorazd Meško.

Zahvala. Iskreno se zahvaljujem mentorju, dr. Gorazdu Mešku, za vso pomoč, navodila in usmeritve pri izdelavi diplomskega dela. Zahvaljujem se Barici Razpotnik, uslužbenki Statističnega urada Republike Slovenije, za pomoč pri zbiranju in razumevanju statističnih podatkov. Posebna zahvala gre tudi mojima staršema, ki sta mi omogočila študij in me podpirala skozi celotno izobraževalno pot.. 2.

Kazalo 1. 2. Uvod..................................................................................... 8 1.1. Opredelitev namena, ciljev in predmeta diplomskega dela.............. 10. 1.2. Opredelitev metod ............................................................. 12. 1.3. Hipoteze .......................................................................... 12. Migracije .............................................................................. 13 2.1. Zgodovina evropskih migracij ................................................. 14. 2.2. Države povezane z migracijami ............................................... 16. 2.2.1. Emigrantske drţave ....................................................... 16. 2.2.2. Tranzitne drţave ........................................................... 16. 2.2.3. Imigrantske drţave ........................................................ 17. 2.3 3. Vzroki migracij .................................................................. 17. Migracije in kriminaliteta .......................................................... 20 3.1. Sprejemanje migrantov v imigrantski družbi ............................... 21. 3.2. Viktimizacija imigrantov....................................................... 22. 3.3. Kriminaliteta migrantov ....................................................... 25. 3.4. Kriminaliteta tujcev v Sloveniji .............................................. 30. 4. Analiza Statičnih podatkov o kaznivih dejanjih tujcev v Sloveniji ........ 33. 5. Kriminaliteta priseljencev in kriminološke teorije ........................... 52 5.1. Anomija in pritiski .............................................................. 52. 5.2. Družbene vezi ................................................................... 54. 5.3. Teorija etiketiranja ............................................................ 55. 5.4. Teorija diferencialnih asociacij .............................................. 57. 5.5. Teorija o subkulturi ............................................................ 58. 5.6. Teorija družbene dezorganizacije ............................................ 60. 5.7. Teorija kulturnega konflikta .................................................. 61. 6. Sklepi .................................................................................. 66. 7. Zaključek .............................................................................. 69. 8. Literatura ............................................................................. 71. 9. Priloge ................................................................................. 77 3.

Kazalo tabel Tabela 1: Struktura vseh ovadenih v letih 2001-2009 po drţavljanstvu ter njihov deleţ glede na vse ovadene v Sloveniji .................................. 37 Tabela 2: Število Slovencev in tujcev v RS za obdobje 2001 - 2009 ter njihove ovadbe in deleţi ovadenih v posameznih skupinah ..................... 38 Tabela 3: Število tujcev po drţavljanstvu v letih 2001-2009, njihove ovadbe ter deleţ ovadenih glede na število tujcev z istim drţavljanstvom ...... 39 Tabela 4: Število posamičnih oseb – osumljencev z romunskim drţavljanstvom po posameznih KD ............................................................... 77. Kazalo grafikonov Grafikon št. 1: Število tujcev v Republiki Slovenija v obdobju od leta 2001 do 2009 ..................................................................... 41 Grafikon št. 2: Število ovadenih tujcev v obdobju od leta 2001 do 2009 ......... 42 Grafikon št. 3: Prikazuje deleţe tujcev in deleţe. Slovencev med vsemi. ovadenimi osebami ................................................ 44 Grafikon št. 4: Deleţ tistih oseb, ki so bili med tujci in Slovenci ovadeni za kazniva dejanja v primerjavi z celotno populacijo, ki ji pripadajo ............................................................. 46 Grafikon št 5: Prikazuje drţavljansko sestavo tujcev, ki so bili ovadeni v letih od 2001 do 2009 ............................................................ 48 Grafikon št 6: Prikazuje deleţe ovadenih tujcev po drţavljanstvu glede na njim pripadajočo skupino tujcev ........................................... 49. 4.

Povzetek Moje diplomsko delo govori o migracijah in priseljencih ter o problemih, ki so povezani s tema dvema pojmoma. Migracije so v sodobnem svetu vse bolj pereč pojav, ki mu drţave namenjajo veliko pozornosti, kar se kaţe v številnih mednarodnih in bilateralnih sporazumih. Drţave so se začele zavedati posledic migracij, tako pozitivnih kot negativnih. Skozi mednarodno sodelovanje ţelijo obvladovati migracije, kar bi pomenilo, da bi zmanjšali negativne posledice ter povečali pozitivne. Le z dobro mednarodno politiko priseljevanja, bodo drţave lahko skrčile negativne posledice med katerimi je tudi kriminaliteta priseljencev, kateri v svojem diplomskem delu namenjam največ pozornosti. Mnogo ljudi ima predsodke pred tujci in menijo, da so pogostokrat izvršitelji različnih kaznivih dejanj. Ali so predsodki upravičeni, oziroma v kolikšni meri drţijo, bom poizkušal preveriti s pomočjo policijske statistike in podatkov, ki sem jih dobil iz Statističnega urada Republike Slovenije. S pomočjo statističnih podatkov bom prikazal število tujcev v Sloveniji, število njihovih ovadb glede na drţavljanstvo ter deleţ ovadenih tujcev, ki ga bom primerjal z istovrstnim deleţem med drţavljani Republike Slovenije. V drugem delu diplomskega dela sem s pomočjo kriminoloških teorij poizkušal pokazati, kateri so morebitni razlogi, ki tujce postavljajo v poloţaj, v katerem hitro postanejo kršitelji zakona. Uporabil sem teorije: anomije in pritiska, teorijo o druţbenih vezeh, teorijo etiketiranja, teorijo diferencialnih asociacij, teorijo o subkulturi, teorijo o druţbeni dezorganizaciji in teorijo druţbenega konflikta. Zavedati se moramo, da se tujci v novi domovini znajdejo v izredno slabih ţivljenjskih pogojih, potisnjeni na rob druţbe, brez sredstev, brez socialne podpore, kar pa je bistveno, brez moţnosti za uspeh, ki si ga tako ţelijo, saj so tudi s tem namenom zapustili svojo rodno domovino. Ključne besede: migracije, migranti, kriminaliteta, odklonskost, kriminološke teorije, tujci, statistika ovadenih oseb, viktimizacija. 5.

Criminality of foreigners in Slovenia Summary My diploma dissertation will speak about migrations and immigrants and about the problems connected with those two notions. In the contemporary world, migrations are an increasingly burning problem nations are paying a lot of attention to, which is evident in the numerous international and bilateral agreements. Nations have become aware of the both negative as well as positive consequences of migrations. Through the international cooperation nations would like to control migrations meaning that the nations will be able to minor its negative consequences and increase the positive ones. It is only the good international immigration policy that will enable nations to decrease the negative consequences among which there is also the crime that comes with immigrants. It is the latter I focus on the most in my dissertation. There are many people with prejudices as far as foreigners go and they think that it is immigrants who often commit various kinds of crime. I will try to find out if these prejudices are legitimate or to what extent they are true by using the police's statistics and the data I acquired from Statistical Office of the Republic of Slovenia. With the help of the statistical data I will represent the number of foreigners in Slovenia, the number of their denunciations according to their nationality as well as the percentage of foreigners accused which I will then compare to the same percentage among the citizens of the Republic of Slovenia. In the second part of my diploma dissertation with the help of crime theories I tried to show which are the potential reasons that lead the foreigners into position where they soon break the law. I use the theories: anomy and pressure, the theories on social bonds the labelling theory, differential association, subculture theory, social disorganization theory and social conflict theory. We have to be aware of the fact that the immigrant who come to another country find themselves in very bad living conditions, pushed to the verge of society without means, social support what is essential without chances to succeed what 6.

they want so much which was also the reason why they had left their home country. The environment, their position and their acceptance and nonacceptance into the society as well as other factors soon push a foreigner into committing crime. Key words: migrations, migrants, crime, deviance, crime theories, foreigners, statistics of the person denunciated, victimisation. 7.

1. Uvod. Migracije so pojav, ki človeštvo spremlja ţe od vsega začetka dalje. V zgodovini so se ljudje preseljevali zaradi iskanja hrane, prenaseljenosti, iskanja novega ţivljenjskega prostora, zaradi slabih ţivljenjskih razmer, vojn in podobno. Danes so migracije stalnica sodobnega sveta in jih najdemo na vseh delih sveta. Tako, kot so se razširile migracije so se razširili tudi razlogi za njih. Razlogi za selitve prebivalstva z enega v drugi del sveta, četudi ne gre za velike razdalje, so v sodobnem. svetu. najrazličnejši.. Izhajajo. iz. druţbenih,. gospodarskih,. demografskih, ekonomskih, verskih, političnih, druţinskih in drugih razlogov. Izhajajo. lahko. pomanjkanja,. iz. razdruţevalnih. politične. nagibov,. nestabilnosti,. nacionalno-etičnih. gospodarskih. kriz. in. razlogov, zaostalosti,. nezaposlenosti, osebnih teţav, različnih diskriminacij, spopadov in konfliktov, protestov in uporov, tja do vojnih razmer, napetosti pa tudi obuboţanja in upanja na boljše ţivljenje. Prav tako se pojavljajo zaradi različnih kulturnoreligioznih nesporazumov ali pa nastajajo kot posledica krize vrednot in novih usmeritev, poznamo pa tudi turistične migracije (Pečar, 1998a). V delu sveta, kjer je prisoten kateri izmed naštetih razlogov, obstaja velika moţnost, da bodo ljudje začeli zapuščati svoje domove in iskati boljše pogoje za ţivljenje v drugih predelih. Bodisi naj bodo migracije prostovoljne ali prisilne za seboj potegnejo veliko število posledic – pozitivnih in tudi negativnih ter nezaţelenih. Kriminaliteta tujcev, ki ji bom v tem diplomskem delu namenil največ pozornosti je ena izmed negativnih. Migracijam se v sodobnem svetu ne moremo izogniti, zato se moramo sprijazniti z dejstvom, da se bomo morali soočati s posledicami. Predvsem drţave, ki so ciljna destinacija migrantov, se soočajo s številnimi problemi, ki so posledica priseljevanja ljudi. Poleg problemov, ki so zdravstvene, ekonomske, socialne, kulturne narave ne smemo pozabiti na varnostne probleme. Ko poslušamo vsakodnevne novice, lahko dobimo občutek, da so za veliko kriminalitete odgovorni imigranti. Primer nasilnih dogodkov, katerih glavni akterji so bili 8.

imigranti, so tudi izbruhi nasilja v Franciji leta 2005, ko so se vneli spopadi med francosko policijo in priseljenci. Podobno se je dogajalo tudi v Belgiji in Nemčiji. V primerih, ko na istem ozemlju ţivi domače prebivalstvo in veliko priseljencev, je potrebna samo iskrica, da se razvijejo nemiri in upori. Socialne neenakosti in nezmoţnosti prehoda z dna druţbene lestvice, predvsem priseljencev oziroma njihovih potomcev, predstavlja problem, s katerim se srečujejo številne evropske drţave. Ravno socialna neenakost in skrajno arogantna in nespretna politična retorika vladajoče elite je stvari pripeljalo tako daleč, da so izbruhnili nemiri in upori. Jasno je, da. stanje, v katerem so cilji vseh druţbenih skupin in. posameznikov enaki, hkrati pa so mehanizmi za dosego teh ciljev nekaterim nedostopni, vodi v različne načine prilagajanja, med katerimi je tudi nasilje, upor in ostali kriminal. Potrebno je misliti tudi na to, da ravno mladi razočaranci predstavljajo novo ciljno skupino novačenja različnih terorističnih organizacij, ki lahko izkoristijo trenutne razmere. Vlade se morajo zavedati, da mora reševanje problematike priseljencev vključevati spremembe socialne, izobraţevalne in integracijske politike (Bučar-Ručman, 2005). Pri obravnavi migrantov, kot kriminogene skupine moramo biti zelo previdni. Dojemanje migrantov kot izredno kriminogene skupine je lahko posledica napačnega interpretiranja mnoţičnih medijev. Mediji imajo v rokah številne tehnike, s katerimi ustvarjajo mnenje o tujcih. So glavni vir znanj, idej, stališč, stereotipov in predsodkov. Vzroki zakaj imajo mediji tak vpliv na oblikovanje mnenj o manjšinskem prebivalstvu so naslednji (Van Dijk, 2000): Domače prebivalstvo ima le malo izkušenj z manjšinami. Ima malo alternativnih virov o manjšinskem prebivalstvu. Negativna stališča, ki jih podajajo mediji so v interesu domačih bralcev. Etična vprašanja, bolj kot ostale teme nudijo pozitivno in polarizirano identifikacijo (na MI in ONI). Mediji izpostavljajo manjšine z osredotočanjem na različne probleme in groţnje za NAS. 9.

Manjšine nimajo dovolj moči, da bi javno nasprotovale pristranskim poročanjem. Mediji malo poročajo o novodobnem rasizmu. Anti-rasistični pobudniki imajo malo dostopa do medijev. Izredna medijska moč, pomanjkanje alternativnih virov ter nemoč nasprotnikov povzročijo, da so mediji glavni proizvajalci novodobnega rasizma. V svojem diplomskem delu bom s pomočjo statističnih podatkov skušal ugotoviti, ali so tujci v Sloveniji bolj nagnjeni h kriminalu kot drţavljani Republike Slovenije. Med prebiranjem literature sem ves čas poslušal o stereotipih in predsodkih, ki tujcem pripisujejo slabo mnenje. Večina njih temelji na izmišljenih oziroma nepreverjenih dejstvih, vendar je v nekaterih tudi kanček resnice. V stereotipu, da so tujci in priseljenci bolj nagnjenji h kriminalu, bom poizkušal najti ta kanček resnice s pomočjo statističnih podatkov.. 1.1. Opredelitev namena, ciljev in predmeta diplomskega dela. V svojem diplomskem delu bom obravnaval kriminaliteto tujcev v Sloveniji. Pozornost bom namenil predvsem številu kaznivih dejanj, za katera so ovadeni tujci. Na podlagi statističnih podatkov ţelim preveriti ali so tujci v Sloveniji kritična populacija, ki bi ji morali organi pregona, socialne sluţbe in druge institucije nameniti več pozornosti, saj bi le tako lahko zmanjšali njihovo kriminaliteto, ki glede na vso kriminaliteto v Sloveniji niti ni zanemarljiva. Da bi dobili celotno sliko problema, bom pisal tudi o migracijah in problemih v povezavi z njimi, o poloţaju tujcev v imigrantski drţavi ter o njihovih problemih ter viktimizaciji. Drugi del diplomskega dela bo bolj kriminološko obarvan. Problem kriminalitete priseljencev bom povezal z nekaterimi kriminološkimi teorijami in poizkušal ugotoviti zakaj so priseljenci bolj deviantna skupina kot domače prebivalstvo. 10.

Vzporednice bi lahko potegnil s teorijo kulturnega konflikta (Sellin), s teorijo pritiska, s teorijo druţbene dezorganizacije (Park), z nadzorstvenimi teorijami ter mogoče tudi z nekaterimi teorijami simboličnega interakcionizma. S tem bi lahko razumel vzroke za tako stanje. Pri vsaki teoriji bom poizkušal podati svoje mišljenje o njej in njeni povezanosti s problemom. Cilji diplomskega dela so: Na kratko predstaviti migracije, vzroke zanje ter emigrantske, tranzitne in imigrantske drţave. Predstaviti pojav priseljevanja ljudi na določeno območje. Predstaviti poloţaj ter ţivljenjske pogoje priseljencev v imigrantski drţavi. Predstaviti statistične podatke kriminalitete tujcev v Sloveniji (število tujcev, število ovadenih oseb, drţavljanska sestava ovadenih tujcev, primerjava deleţev tujcev in Slovencev, ki so bili ovadeni za kaznivo dejanje), kar bo osrednji cilj mojega diplomskega dela. Povezati problematiko s kriminološkimi teorijami. Podati lastne poglede na samo problematiko. Namene diplomskega dela bi lahko strnil v nekaj stavkih. Glavni je vsekakor podati neko celotno sliko o kriminaliteti tujcev v Sloveniji podprto s statističnimi podatki (pridobljenimi iz policijske statistike in SURSa). Da pa bi bil problem obravnavan kar se da celovito, bom pisal tudi o migracijah, razlogih zanje ter posledicah. Ţelim, da bi tisti, ki bo prebral to diplomsko delo, dobil občutek, kakšno je stanje v Sloveniji in drugih imigrantskih drţavah, da bi razumel situacijo v kateri se imigranti znajdejo v novi drţavi ter da bi spoznal dejavnike in razloge, ki so moţni vzrok večji kriminogenosti tujcev.. 11.

1.2. Opredelitev metod. Pri zbiranju primernih podatkov bom pregledal ustrezno strokovno literaturo s področja kriminalitete tujcev, migrantov, kriminoloških teorij in drugo. Poleg metode pregleda literature bom uporabil tudi analizo statističnih podatkov, ki bodo predstavljali analitični del mojega diplomskega dela. Uporabil bom policijsko statistiko in podatke SURS-a.. 1.3. Hipoteze. Diplomsko delo sem zasnoval na naslednjih hipotezah: Glavna hipoteza mojega diplomskega dela je, da je deleţ tistih, ki so bili ovadeni za kaznivo dejanje med tujci v Sloveniji večji kot med ostalo populacijo (drţavljani RS). Največ ovadenih tujcev v Sloveniji prihaja iz drţav nekdanje Jugoslavije. Migranti iz BiH so najbolj kriminogena skupina tujcev v Sloveniji. Število tujcev v Sloveniji narašča. Naraščata tudi število ovadenih tujcev in deleţ ovadenih tujcev glede na celotno populacijo tujcev. Problematiko kriminalitete tujcev bi najlaţje in najuspešneje povezali s Sellinovo teorijo kulturnega konflikta. Skozi diplomsko delo se bom dotaknil vsake izmed naštetih hipotez. Poskusil bom pokazati, v kolikšni meri drţijo, na koncu pa jih bom ovrgel oziroma potrdil glede na zbrane in analizirane podatke.. 12.

2. Migracije. Na samem začetku se mi zdi smotrno, da nekaj napišem o migracijah in drţavah, ki so kakor koli povezane z njimi. Za boljše razumevanje je potrebno opredeliti nekatere osnovne pojme (Dolinar in Knop, 2003: 650): Migracije: So premiki posameznikov ali druţbenih skupin v geografskem prostoru. Gre za preselitev prebivalstva iz enega območja (emigracijsko) v drugo območje (imigracijsko), ki je lahko začasno ali stalno mesto prebivanja (Pečar, 1998a). Notranja migracija: Premiki znotraj določene druţbene skupnosti (npr. drţave), iz nerazvitih v razvita področja, iz vasi v mesto, dnevna potovanja od doma do delovnega mesta (fluidnost), sezonske ali trajne lokalne selitve. Internacionalna migracija: Premiki posameznikov ali skupin iz ene drţave v drugo (beg moţganov itd.). Izseljevanje (emigracija): Trajno zapuščanje matične drţave in naselitev v drugi. Vzroki: ekonomski, politični, vzgojni, idr. Priseljevanje (imigracija): Stalna naselitev v tuji druţbeni skupnosti. Migracije danes postajajo vse bolj globalni problem, ki mu drţave namenjajo vse več pozornosti, saj so se začele zavedati posledic, ki jih prinašajo. Tako pozitivnih kot negativnih. V svetu je vedno bolj razširjeno prepričanje, da so migracije ključni in neizogibni del gospodarskega in druţbenega ţivljenja vsake drţave in da so, če se z njimi pravilno upravlja, lahko celo zelo koristne tako za posameznike kot tudi za druţbo. Vprašanje torej ni več, ali sprejeti migrante, ampak kako z migracijskimi tokovi upravljati, da bi povečali njihove pozitivne in zmanjšali negativne vplive (B.T., 2006). Drţava se odloči za uvoz tuje delovne sile, ker pričakuje, da bo s tem tudi pridobila. Imigracije lahko povečujejo rast 13.

prebivalstva, imajo vplive na davke, trg delovne sile, na dohodke lastnikov kapitala, na tehnologijo, produktivnost in obseg človeškega kapitala. Glavni razlogi. za sprejemanje tujih delavcev. so:. demografska rast (imigranti. pripomorejo k demografski rasti s tem pa tudi k rasti aktivnega prebivalstva), fiskalni učinki (imigranti plačujejo davke, ki presegajo stroške njihove uporabe javnih sredstev), vpliv na trg dela (imigranti opravljajo dela, ki se domači delovni sili zdijo manjvredna in jih zato nočejo opravljati), vpliv na dohodke lastnikov kapitala (podjetniki radi rekrutirajo tuje delavce, saj s tem prerazporedijo dohodek od delavcev k lastnikom kapitala) ter učinki na tehnologijo, produktivnost in obseg človeškega kapitala (imigranti predstavljajo nov človeški kapital, iz katerega je moč črpati nove ideje in znanja) (Štemberger, 2006). Če v Sloveniji ne bi bilo tujih delavcev, se ne bi gradilo skoraj nič, kar kaţe na to, da so migracije potrebne in v omejenih obsegih tudi zaţelene. Po podatkih Svetovne organizacije za migracije je na svetu pribliţno 192 milijonov ljudi, ki ne ţivijo v deţeli svojega rojstva. To so kar trije odstotki svetovnega prebivalstva, kar pomeni, da je praktično vsak 35. človek na svetu migrant. Med letoma 1965 in 1990 se je število migrantov povečalo za 45 milijonov, od leta 2000 do leta 2006 pa kar za 15 milijonov. Med migranti je tudi 30 do 40 milijonov nezakonitih migrantov, največ se jih zateče v ZDA, vendar tudi Evropa ne zaostaja. Predvsem sredozemske drţave, ki so blizu Afrike, so najbolj izpostavljene nezakonitim imigracijam, in skoraj ne mine dan, da ne bi zasledili novice o usodi nezakonitih migrantov, ki v ţelji po boljšem ţivljenju prodajo vse imetje, da bi lahko prišli v Evropo (B.T., 2006).. 2.1. Zgodovina evropskih migracij. Zelo na kratko ţelim predstaviti razvoj migracij v Evropi v 20. stoletju, predvsem nekatere izrazitejše trende in razmere, ki so privedli do migracij.. 14.

Etnična sestava prebivalstva se je v evropskih drţavah po koncu druge svetovne vojne bistveno spremenila. Vzrok za mnoţične premike prebivalstva takoj po vojni je bilo uničenje, ki ga je druga svetovna vojna prizadejala Evropi. Med letoma 1945 in 1970 so se v hitro razvijajočih se industrijskih drţavah zahodne Evrope povečale zahteve po nekvalificirani delovni sili. Migracije delavcev v Zahodno Evropo so imele dve glavni obliki: sheme za sprejem gostujočih delavcev, ki so jih sponzorirale vlade, in pa spontane migracije kolonialnih delavcev v nekdanje kolonialne sile. Klasični primer sprejemanja gostujočih delavcev je Zvezna republika Nemčija, kjer je število tujih delavcev (predvsem iz Italije, Grčije, Turčije, Maroka, Portugalske, Tunizije in Jugoslavije) med letoma 1956 in 1973 naraslo s 95.000 na 2,6 milijona. Migracije iz kolonij so značilne predvsem za Francijo in Veliko Britanijo, saj je na primer Francija leta 1970 imela ţe. prek. 800.000. priseljencev,. ki. so. prišli. iz njenih. nekdanjih. severnoafriških kolonij, sprejemala pa je tudi imigrante iz evropskih drţav. Migracije delavcev so pomembno vplivale na obnovo in blaginjo zahodnoevropskih gospodarstev ter so vodile do pomembnih druţbenih sprememb v priseljenskih drţavah. Z ekonomsko recesijo v 70. letih 20. stoletja je potreba po nekvalificirani delovni sili seveda upadla, migracije pa so se nadaljevale. V 80. in 90. letih sta se v Zahodni Evropi pojavili še dve imigracijski smernici. Povečalo se je število tistih, ki so iskali politični azil, kar je posledica druţbenih konfliktov, ki so izbruhnili v različnih delih sveta po koncu hladne vojne. Na drugo smernico pa sta vplivali gospodarska rast in zmanjšana rodnost v drţavah juţne in zahodne Evrope, kar je povzročilo, nastanek novih imigracijskih drţav (npr. Italija). V današnji vedno bolj globalni druţbi na migracije in njihovo upravljanje vpliva več dejavnikov. Ti so spremenjene demografske smernice, predvsem staranje evropskega prebivalstva, vedno večji gospodarski prepad med razvitimi drţavami in drţavami v razvoju, liberalizacija svetovne trgovine, ki zahteva vedno mobilnejšo delovno silo in vedno bolj razvite komunikacijske vezi, ki povezujejo praktično vse dele sveta (B. T., 2006). 15.

2.2. Države povezane z migracijami. Poznamo tri vrste drţav, ki so kakorkoli povezane z migracijami, in sicer emigrantske, imigrantske in tranzitne drţave. 2.2.1 Emigrantske države Emigrantske drţave so območja izseljevanja prebivalstva. Zanje so značilni: naraščajoče število revnega prebivalstva, nezmoţnost zaposlovanja in zasičenost trga z delovno silo, visoka stopnja nezaposlenosti, upadanje ekonomske moči, nesposobnost domačega gospodarstva v boju z mednarodno konkurenco, stalne gospodarske teţave, narodnostne, verske, kulturne in sploh socialne krize, problemi v zvezi s prehranjevanjem in nastanjevanjem, različni etični, rasni in narodnostni konflikti, nastajanje raznovrstnih socialnih pregrad itd. Poleg individualnih. in. zasebnih. razlogov. za. preseljevanje,. pa. so. največkrat. najpomembnejši tisti, ki izhajajo iz širših neugodnih druţbenih razmer (Pečar, 1998a). 2.2.2 Tranzitne države Med emigrantskimi in imigrantskimi drţavami so tranzitne drţave, v katere migranti prihajajo predvsem zato, da se od tam odpravijo naprej v ciljne drţave. Za primer vzemimo Italijo kot izrazito tranzitno drţavo. Cilj kurdskih beguncev so predvsem zahodno evropske drţave, zlasti Francija, Nemčija in skandinavske drţave, kjer ţe delujejo različne kurdske skupine, ne le politične, na ţalost tudi teroristične. Navadno masovno ali vsaj v velikih skupinah prihajajo iz Turčije v Italijo kot tranzitno drţavo in nato nadaljujejo pot v ciljne drţave. Italija je deleţna številnih kritik zaradi svoje politike do imigrantov, ki nato naseljujejo zahodno Evropo (Pečar, 1998b). V skupino tranzitnih drţav lahko uvrstimo tudi Slovenijo, ki pa v zadnjih letih z vstopom v Evropsko unijo postaja tudi ciljna. 16.

drţava predvsem za ljudi z Balkana, iz drţav bivše Sovjetske zveze, Azije ter Afrike1. 2.2.3 Imigrantske države Gre za območja priseljevanja ljudi. Imigrantske oziroma ciljne drţave so vabljive predvsem. zaradi. visokega. ţivljenjskega. standarda,. političnih. pravic. in. drţavljanskih svoboščin, ki jih omogočajo tako domačemu kot tujemu prebivalstvu. V teh drţavah so boljše moţnosti za zaposlovanje in nastanjevanje in ne nazadnje priloţnost za hitrejšo naturalizacijo ali vsaj podeljevanje azila. Priseljevanje postaja vse bolj globalen problem, saj prihajajo v Evropo migranti iz Azije, Afrike in celo iz Juţne Amerike. Evropske migracije niso le problem Evropske Unije, marveč se njen evrocentrizem kaţe kot vprašanje sveta, ki ga privlačita predvsem zahodna Evropa in Skandinavija (Pečar, 1998b).. 2.3. Vzroki migracij. Ljudje so se v stremljenju za boljšim ţivljenjem ali pa le po vzgibu iskanja novih moţnosti od nekdaj selili. Nekateri vzroki za migracije ostajajo isti, pojavili pa so se tudi novi, kompleksnejši razlogi. Poznamo več razlag, ki nam omogočajo razumevanje migracij. Pogosto se vzroke migracij analizira na podlagi metodologije »push-pull«, razen v primeru ilegalnih migracij, za katere ta metodologija ne velja. V skladu z omenjeno teorijo proučevanja migracij, so glavni dejavniki za ta pojav razlike v razmerah med izvorno drţavo in drţavo sprejemnico, prepreke med obema okoljema in osebne motivacije migrantov. Ta pristop je precej poznan v socioloških znanstvenih delih kot klasičen način proučevanja trendov migracij. 1. Število tujcev iz Afrike je bilo leta 2001 48, leta 2007 pa ţe 87, prav tako je naraslo tudi število tujcev iz Azije. Leta 2001 jih je bilo 478 leta 2007 pa ţe 947 (Prebivalstvo Slovenije 2001, Statistični letopis 2008). 17.

znotraj »push in pull« modela. Migracije razlaga z vidika socialnega reda in socialnega ravnoteţja. Potencialni migranti so privlačeni (»pull«) v ciljne kraje in odbiti. (»push«). iz. manj. zaţelenih. krajev.. (Šušmelj,. http://webcache.. googleusercontent.com/search?q=cache:8MtzbeMKrQoJ:www.gla.ac.uk/departm ents/adulteducation/research/rg/smigra01.pdf+vzroki+migracij&hl=sl&gl=si). Več informacij o naravi sodobnih migracijskih procesov nam daje transnacionalna teorija migracij, kjer med glavne dejavnike migracij štejejo socialne mreţe in socialni kapital. Socialne mreţe igrajo pomembno vlogo znotraj migracijskih tokov. Med te neformalne mreţe vključujemo osebne odnose, druţinsko in gospodinjsko strukturo, prijateljske in skupnostne vezi ter vzajemno pomoč v ekonomskih in socialnih zadevah. Neformalne mreţe namreč zdruţujejo migrante in ne-migrante v zapleteno strukturo socialnih pravil in medosebnih odnosov. Te vezi so dvoplastne: po eni strani povezujejo migrante in ne-migrante v njihovi izvorni deţeli, po drugi strani pa so vez med migranti in sprejemajočo populacijo, pa naj si bo ta vez kooperativna, tekmovalna ali konfliktna. Druţina in skupnost sta hrbtenici migracijskih mreţ. V hitro spreminjajočih se razmerah, se lahko druţina odloči, da bo poslala enega ali več članov delat v drugo regijo ali drţavo, zaradi čim večjega dobička in sposobnosti preţivetja. Druţinske vezi pogosto nudijo tako finančni kot kulturni kapital, ki sploh omogoča migracije. Ko je enkrat premik vpeljan, se začne postopno migriranje ostalih članov po ustaljenem vzorcu ob pomoči druţine, prijateljev in znancev na imigracijskem območju. Mreţe osnovane na druţinskih vezeh ali skupnemu izvornemu kraju, omogočijo novo prispelim prenočišče, delo, pomoč pri birokratskih zadevah in podporo pri osebnih teţavah. So varnejši in prilagodljivejši način migracije za migrante. in. njihove. druţine. (Castles. in. Miller,. 1998,. v. Šušmelj,. http://webcache.googleusercontent.com/search?q=cache:8MtzbeMKrQoJ:www.gl a.ac.uk/departments/adulteducation/research/rg/smigra01.pdf+vzroki+migracij &hl=sl&gl=si).. 18.

Migracije danes nedvomno izhajajo iz velikih socialni in ekonomskih razlik med različnimi drţavami. Poleg tega, pa se ponekod v razvitejših drţavah kljub brezposelnosti kaţejo potrebe po določenih delavcih, ki jih z delovnimi vizumu vabijo iz manj razvitih deţel, kar pa za seboj potegne številne probleme. Teţke ţivljenjske razmere degradiranih ljudi ustvarjajo ne le potrebo po selitvah, ampak tudi priloţnosti za izboljšanje stanja. Migracije so zato v marsičem posledica, vzrok ali vsaj spremljevalec različnih ekonomskih kriz in gospodarskih depresij, ki se povezujejo z različnimi oblikami druţbenih pretresov, individualno patologijo, hkrati pa so lahko povod tudi za proteste, stavke, upore in izbruhe nezadovoljstva (Pečar, 1998a).. 19.

3. Migracije in kriminaliteta. Migracije imajo številne posledice, tudi tiste negativne in nezaţelene, ki jim zadnje čase namenjamo vse več pozornosti. Ena najmanj zaţelenih posledica je vsekakor kriminaliteta, ki je tako ali drugače povezana z migracijami. Bučar v svojem prispevku navaja tri skupine kriminalitet, ki so povezane z migracijami (Bučar, 2006): Kriminaliteta, ki je povezana s samimi migracijami in ima vse značilnosti organizirane kriminalitete. Primeri: organiziranje ilegalnih prehodov, trgovina z ljudmi, prostitucija, siljenje v suţenjska razmerja in trgovina s človeškimi organi. Pri tem lahko govorimo o primarni in sekundarni kriminaliteti. Primarna kriminaliteta je povezana s procesom samega organiziranja ilegalnih prehodov, medtem ko se sekundarna kriminaliteta nanaša na izkoriščanje ilegalnih migrantov, ko so ti ţe na »cilju«. Kriminaliteta katere avtorji so priseljenci in imajo v novi domovini urejen status (Imajo dovoljenje za bivanje, delovni vizum …), lahko tudi drţavljanstvo. V teh primerih gre predvsem za nasilniško in premoţenjsko kriminaliteto, lahko pa se oblikujejo etične kriminalne zdruţbe. Po 11. septembru je v zahodnem svetu narasel tudi strah pred terorističnimi napadi muslimanskih priseljencev. V svojem diplomskem delu bom ravno tej vrsti kriminalitete namenil največ pozornosti. V nadaljevanju se bom osredotočil predvsem na kazniva dejanja tujcev v Sloveniji. Različne oblike kriminalitete, katere akter je domače prebivalstvo, ţrtve pa so priseljenci. 20.

3.1. Sprejemanje migrantov v imigrantski družbi. Če bomo obravnavali priseljence kot kriminogeno skupino se mi zdi pošteno, da napišemo še nekaj o viktimizaciji priseljencev ter njihovem sprejemanju v imigrantsko okolje. Migranti so ljudje z nekaterimi specifičnimi lastnostmi. Cernea pravi, da so migranti brez naravnega kapitala, brez od človeka ustvarjenega kapitala, brez človeškega kapitala, brez socialnega kapitala in podvrţeni vsaj. osmim procesom: so brez zaposlitve, brez ozemlja in doma,. marginalizirani in zdravstveno ogroţeni, bivajo v prehranjevalni negotovosti, izgubili so moţnost za pridobitništvo in postali so druţbeno nepomembni (Cernea, 1995, v Pečar, 1998a). V večini imigrantskih drţav razmere za priseljence niso ugodne. Razprave o migracijah so še vedno spolitizirane in to toliko bolj, v kolikor gre za homogene drţave z enotno kulturo in narodnostjo. Migrante pogosto ne le različno označujejo, stigmatizirajo ali etiketirajo, marveč jih tudi odklanjajo, v kolikor jih celo ne sovraţijo, marginalizirajo, diskriminirajo, se od njih etično distancirajo, zaradi česar lahko nastajajo različni rasni konflikti. Ponekod se celo pojavljajo raznovrstne ekstremistične skupine, ki priseljence celo fizično ogroţajo, jih vznemirjajo ter ustvarjajo pri njih depresijo in strah po eni plati oziroma agresijo in sovraţnost po drugi. Obe strani, tako tujci kot domačini, posplošujejo negativne izkušnje in si v razmerju do drugega ustvarjajo stereotipe ter lastno obrambo. V večini drţav ne gre za rasistično ali drugo ekstremistično ravnanje s tujci, vendar se njihov odpor do njih kaţe v dodeljevanju manj vrednih fizičnih del, ki jih domačini ne sprejemajo. Pri tem so v najslabšem poloţaju ilegalni migranti, ki so brez urejenega statusa in s tem brez kakršnih koli pravic. Pogosto se zgodi, da se tujci zaradi samovarovanja povezujejo v etične skupine, kar vodi tudi v skupinski in organiziran kriminal ter delitev migrantske kriminalne dejavnosti po nacionalni pripadnosti (Pečar, 1998a).. 21.

Odpor do priseljencev je prisoten v večini imigrantskih drţav. Ustvarjajo lahko resne probleme znotraj večine imigrantskih skupnosti, ki se kaţejo v nativizmu, nacionalizmu, rasizmu, izolacionizmu, vse tja do občasnih linčev, rasnega nasilja, nastajanja novih predsodkov in rasističnih ideologij. Poleg tega pa so tujci ţe od nekdaj druţbeno marginalizirani. Tudi sami priseljenci povečujejo in širijo marginalizacijo zaradi teţav z jezikom, nepoznavanja kulture domačinov, nerazumevanja ţivljenjskih razmer,. navad. in. tradicij,. z. upiranjem. ali. nesprejemanjem novih moralnih in etičnih standardov, celo tudi z upiranjem poskusom asimilacije. Seveda s tem ni rečeno, da njihovega stanja ni mogoče izboljšati, vendar se moramo zavedati, da je upravljanje migracijskih tokov in ravnanje z migranti izredno drago, tu pa lahko hitro nastane problem (Pečar , 1998a).. 3.2. Viktimizacija imigrantov. Migranti niso le storilci kaznivih dejanj, ampak pogosto postanejo tudi ţrtve le teh. Migranti so danes povzročene najrazličnejše oblike oškodovanj, od kriminalne do politične, kulturne, socialne, zdravstvene, varnostne in druge narave. Migranti so ţrtve različnih predsodkov, diskriminacije in segregacije 2. Ogroţeni so s strani rasistične, nacionalistične in etnocentristične ideologije, različnih oblik ekstremizma vse tja do ksenofobije. Priseljenci, tranzitni migranti, brezdomci so lahke ţrtve, kajti zanje neugodne razmere jih nenadoma potisnejo v neznan in tuj svet, ki jih ne sprejema marveč jih odklanja v kolikor celo ne sovraţi. Kjer pa jih vendarle sprejmejo pa so nastanjeni v getih (zaradi laţjega nastanjevanja, prehranjevanja in je tudi najceneje), kjer so še laţje podvrţeni. različnemu. etičnemu. nasilju.. Migranti. imajo. teţave. pri. sporazumevanju z domačim prebivalstvom, ne dojemajo njihovih ţivljenjskih razmer, upirajo se poskusom asimilacije in kulturi okolja v katerem ţivijo. Posledično razvijejo svoj defenzivni kolektivizem, nehote poudarjajo rasne, 2. Ločevanje, zapostavljanje določene rase, določenega druţbenega sloja na vseh področjih javnega ţivljenja (SSKJ). 22.

etične, socialne in druge razlike, zaradi česar je javno mnenje o tujcih največkrat neugodno, saj ga opredeljujejo različni predsodki in stereotipi, ki nastajajo iz nepreverljivih ali celo iz neresničnih dejstev (Pečar, 1998b). Migrante najbolj ogroţa »integracijski primanjkljaj« po katerem imajo njihovi otroci teţave s šolo, sami pogosto ostajajo nezaposleni, prosti čas preţivljajo neustrezno, so preteţno getoizirani, brez socialne pomoči in zato nemočni, revni in neperspektivni. Velik problem predstavlja tudi dejstvo, da je njihova viktimizacija veliko bolj prikrita kot katera koli druga, saj jim njihove razmere ne dopuščajo prijavljanja kaznivih dejanj in sodelovanja s policijo, ki je navadno neprijazna in sumničava. Migranti so torej viktimizirani ţe s samim socialnim poloţajem, v katerem so. Temno polje kriminala je med njimi večje, kot ga kaţejo uradne statistike. Tveganje, da migrant postane ţrtev, obsega tri sestavine: osebne, druţbene in situacijske (Pečar , 1998b). Za migrante je pogostokrat slabo poskrbljeno s strani drţavne oblasti ali drugih civilnih organizacij, zato so prisiljeni sprejemati kakršno koli delo, ki jim omogoča preţivetje. Prav v zvezi z zaposlovanjem, z ilegalnim priseljevanjem, plačevanjem vodnikov, prevaţanjem ter nastanjevanjem na njihovih hrbtih nastajajo najrazličnejše oblike kriminala (Pečar, 1998b). Na tem mestu se mi zdi smotrno, da napišem tudi nekaj o razmerah v Sloveniji, o teţavah delavcev iz BiH, ki so očitno postali ţrtve kaznivih dejanj. Poti, ki pripeljejo delavce v Slovenijo, so formalne in neformalne (trgovina z ljudmi, obstajajo ljudje ki uvaţajo delavce za velike gradbene firme) prek posrednikov velikih gradbenih podjetij. Formalen postopek je sledeč. Vegradovi posredniki v BiH zaposlijo delavce. Ti dobijo potrebne dokumente, da lahko pridejo v Slovenijo. Ko jim pogodba s kooperantom poteče, jih v Vegradu avtomatično zaposlijo. Preden jih pošljejo v Slovenijo, jim posredniki obljubljajo pravi raj: delovne vizume, dobro plačo, stanovanje, 40 urni delovnik in podobno. S. 23.

prihodom v Slovenijo pa spoznajo, da je realnost precej bolj kruta. Razmere v katerih ţivijo delavci v Sloveniji so lahko zelo šokantne (Boc in Dolţan, 2008). Najbolje jih lahko opišemo z besedami enega izmed delavcev: » Delam kot konj, ţivim kot miš s ščurki, hranim pa se kot pes« (Aščić, 2010). Delavci naj bi delali po 12 ur in več, prejemajo nizke plače, okoli 400 evrov. So ţrtve številnih poškodb na delovnem mestu. 33% poškodb se zgodi delavcem iz tujine. Delodajalci bi jih morali primerno poučiti o njihovih pravicah in varnosti, pa jih ne. Za varnost na gradbiščih je slabo poskrbljeno (Ţorţ, 2009). Delodajalci jim ne plačujejo nadur, malice, regresa, dopusta, bolniške odsotnosti, pokojninskega, zdravstvenega zavarovanja in ostalih prispevkov, prav tako ne dobijo nobenih nadomestil za brezposelnost. Ţivijo v stalnem strahu pred izgubo dela, saj ima delodajalec popoln nadzor nad njimi. Tudi do štirje delavci naj bi ţiveli v sobi, veliki 8 kvadratnih metrov. Nekateri ţivijo v kleti in prostorih, ki (pozimi) od 21ure niso več ogrevani. Nekatera gradbena podjetja so jih celo dajala v kolibe, pri katerih so bile reţe med deskami tako velike, da se je videlo v notranjost kolibe. Delavci naj ne bi imeli hladilnika. Nekateri so se znašli sami in stare hladilnike pobrali s smetišča. Ponekod je prišlo do 40 delavcev na en tuš, zato so se mnogokrat tuširali s hladno vodo. Nekateri delavci so jedli praktično pomije. Še sreča, da gre za ljudi, ki niso preveč izbirčni. Kljub temu naj bi jim gostinska podjetja, s katerimi imajo podpisane pogodbe gradbena podjetja, pripravljala tako zanič hrano, da je sploh niso več jedli. Jedi naj bi pripravljali iz ostankov hrane. Nekateri, ki so jedli takšno hrano, naj bi imeli celo prebavne motnje. In to delavci, ki ţivijo v grozljivih razmerah in delajo po minimalno 12 ur na dan. Od slovenske osamosvojitve, predvsem pa od vstopa v EU naj bi ukinili celo 15 samskih domov in so delodajalci raje začeli delavce stiskati v večjih skupinah v majhne prostore, zaradi česar se je njihov standard močno zniţal (Boc in Dolţan, 2008). Tuji, predvsem gradbeni delavci, naj bi v Sloveniji ţiveli v nečloveških razmerah, ki se le še slabšajo. Njihovo ţivljenje je moč primerjati z najrevnejšimi sloji prebivalstva in prizori, ki so bolj znani iz tretjerazrednih drţav. 24.

Pri imigrantskih delavcih v Sloveniji lahko govorimo o sodobnih suţnjelastniških razmerjih. Delavci nimajo osnovnih elementarnih, zdravstvenih pravic, so socialno izolirani, da o integraciji v druţbo sploh ne govorimo. Nekateri v Sloveniji delajo ţe 15, 20 let pa še ne znajo slovenskega jezika, kar je predvsem posledica slabe socialne integracije. Ţivijo v samskih domovih, kar delodajalcu omogoča. restriktivno. nadzorovanje. delavcev,. zmanjšanje. stroškov. in. organiziranje skupinskih prevozov. Bistvo suţnje lastništva je tudi v tem, da delavci nimajo svobodne izbire. Ne morejo zamenjati delodajalca, saj so vsaj dve leti odvisni od tistega, ki jim je dodelil delovno dovoljenje. To naj bi se spremenilo z novo zakonodajo, ki pa prinaša morebitne nove teţave. Tuje delavce bi po novem zakonu lahko zaposlovala le agencija za zaposlovanje in nič več različni posredniki. Dovoljenje bi se delavcu izdalo za 3 leta. Prvo leto je vezan na delodajalca, za katerega je dobil dovoljenje, naslednji dve leti pa je prost na trgu delovne sile, tako da bi ob primeru izkoriščanja lahko svojega delodajalca zamenjal. Zakon bi uvedel tako imenovane kroţne migracije, ki jih podpira EU. Po 3 letih naj bi se migrant vrnil v svojo drţavo, priloţnost pa bi dobili drugi delavci. Vendar je teţko pričakovati, da bi se delavec za pol leta vrnil v svojo drţavo, kar lahko pripelje do dela na črno, s tem pa bi delavec prišel v še slabši poloţaj. V Italiji in drugod (morda tudi v Sloveniji) se pojavlja celo nasilje nad delavci, ki so zaposleni na črno. Ti zaradi svojega statusa ne morejo prijaviti kršitelja (Aščić, 2010). Vse napisano nas vsekakor spominja na suţnjelastniška razmerja, ki jih poznamo iz zgodovine.. 3.3. Kriminaliteta migrantov. Kriminalna pot migrantov se običajno ne konča pri njihovem načinu prestopa meje, ampak jih bodisi okoliščine, bodisi njihova narava prisili, da v ciljni drţavi nadaljujejo s kriminalnimi dejavnostmi in kršenjem zakona. Kadar govorimo o kriminaliteti povezani z migracijami in migranti, ne moremo mimo moţne asociacije o neizpodbitni povezanosti teh dveh pojmov. V Sloveniji raziskave ugotavljajo višjo stopnje kriminalne obremenjenosti imigrantov, priseljencev, 25.

beguncev in prebeţnikov, kot domačega prebivalstva, do tega pa je prišlo predvsem po razpadu Jugoslavije. To bomo videli tudi v nadaljevanju pri analizi statističnih podatkov. Čeprav gre po statističnih podatkih največkrat le za tatvine in kraje, pa ne gre zanemariti tudi nekaterih drugih oblik, ki se jih migranti posluţujejo. Vključujejo se v organiziran kriminal, ki se ukvarja s tatvinami avtomobilov, prodajo oroţja in mamil, z upravljanjem nezakonitih migracij, prodajo spolnih uslug, trgovino z ljudmi, trgovino s človeškimi organi itd. Splošno mnenje večine domačega prebivalstva o deviantnosti in odklonskosti migrantov pa deluje kot dvorezen meč, saj se zaradi tega pojavlja vse več kršitev človekovih pravic in drţavljanskih svoboščin prav nad migranti, ki so na tujem vedno najmanj zaščiteni in zato tudi največkrat ogroţeni. Bodisi utemeljen ali zgolj domneven občutek ogroţenosti pa, kot vemo, vodi v začaran krog, ko se migranti čutijo dolţni braniti sebe, svojo kulturo in svoje imetje, s čimer lahko delajo škodo drugim. Kriminologija je kaj kmalu spoznala, da imajo spremembe človekovega fizičnega in psihičnega ter zlasti socialnega okolja izreden etiološki pomen za različne deviacije in kriminal na obeh straneh, tako pri priseljencih kot pri domačem prebivalstvu. Zaradi tega so nastale številne raziskave o vplivih etničnosti na kriminal, o udeleţbi posameznih narodnosti v kriminalu, o imigracijah in kriminalu, ter o rasnih in etničnih vzorcih kriminalnega vedenja. Poleg kriminala migracije pogosto spremljajo tudi alkohol, droge, prostitucija, potepuštvo ter javni nemiri (Pečar, 1998a). Nekateri pravijo, da gre dejansko za večjo kriminogenost tujcev in to tudi dokazujejo s statistiko, drugi pa so spet mnenja, da gre za konstrukt kot posledico določenih nestabilnih razmer v druţbi in da ne moremo govoriti o neki posebni kriminaliteti. Zaradi močne fluktuacije3 te populacije, je dejansko teţko ugotavljati njen obseg in na tej podlagi objektivno oceniti njeno kriminogenost (Sterle, 1995). 3. Naraščanje in upadanje količine česa na določenem področju (SSKJ). 26.

Trnovšek v svojem članku navaja naslednje dejavnike, ki povzročajo odklonskost imigrantov:. pomanjkanje. stanovanj,. neenakomerna. razporeditev. dobrin,. narodnostna, razredna in druga nasprotja, nezadovoljstvo z delovnimi in ţivljenjskimi pogoji ter nesprejemanje in nerazumevanje tujih delavcev. Njihova pričakovanja v novem okolju se redkokdaj izpolnijo, zato je pri njih mogoče zaznati pomanjkanje, nemoč, izključenost, občutke manjvrednosti, praznine in revščine, zaradi česar se zatekajo tudi h kriminalu, ki je posledica različnih frustracij (Trnovšek, 1997).. Potrebno je omeniti še nekatere druge, ki jih. omenja Meško. Dejavniki, ki pospešujejo kriminalno dejavnost so po njegovem mnenju še naslednji: boj za uspeh, status, individualnost, neobčutljivost, tekmovalnost, dinamika kulture in protislovne vrednote, brezosebnost druţbe in dvojnost glede pripadnosti in etike. Poleg tega. sta tu še marginalizacija in. omejitev ţivljenjskega prostora, ki vsekakor vodita v različne konflikte (Meško, 1998). Vse naštete dejavnike lahko v večji ali manjši meri poveţemo z imigranti in jih tako razumemo kot vzroke za večjo odklonskost imigrantov. Po »zdruţitvi oz. zdruţevanju« Evrope prihaja do učinkovitejše politike upravljanja. migracij in njihovega uravnavanja – tudi z drţavnimi mehanizmi. nadzorovanja in priseljevanja, ki imajo pomembno vlogo pri ravnanju s »tujci«. Nadzor nad priseljenci in sploh migracijami, ki jih spremljajo prenekateri negativni pojavi in procesi - med njimi prednjači kriminaliteta – je namreč eno izmed osrednjih vprašanj mednarodnega sodelovanja. Zato je ţelja EU, pa tudi vseh posameznih drţav, tako evropskih kot ostalih svetovnih, obvladati preseljevanje, saj le-to ustvarja druţbeno nestabilnost, krize, spremembe gospodarsko-politične strukture, razpadanje migrantov in druţin, pa tudi razmah kriminalitete. Čeprav je bilo na področju preseljevanja sprejetih ţe zelo veliko različnih dokumentov, ukrepov, tako s strani EU, kot različnih drugih mednarodnih organizacij, se svet še vedno ne more popolnoma ubraniti kriminala, ki spremljajo katerokoli preseljevanje prebivalstva, bodisi prisilnega, bodisi prostovoljnega (Pečar, 1998b).. 27.

V drţavah, ki sprejemajo priseljence oz. na območjih, ki v migrantskih tokovih postajajo ciljna, ali tam, kjer se predvsem tuje prebivalstvo ţeli nastaniti za stalno se v zadnjih letih z veliko pozornostjo zanimajo za kriminal in druge negativne pojave, ki so povezani s priseljenci. Tudi zato in zaradi splošnega mnenja večine domačega prebivalstva o deviantnosti in odklonskosti migrantov se verjetno pojavlja vse več kršitev človekovih pravic in drţavljanskih svoboščin prav nad migranti, ki so na tujem vedno najmanj zaščiteni in zato tudi največkrat ogroţeni. K temu pripomore tudi druţbena marginalizacija, ki jo povečujejo in širijo tudi sami zaradi teţav z jezikom, zaradi nepoznavanja kulture domačinov, nerazumevanja. ţivljenjskih. razmer,. navad. in. tradicij,. nepoznavanja. institucionalnega delovanja, zakonodaje ter svojih pravic, z upiranjem in nesprejemanjem novih moralnih in etičnih standardov. Toda hkrati so migranti, morda tudi zaradi večje nadzorstvene dejavnosti in sumničavosti, pogosto storilci kaznivih dejanj, motilci javnega reda in miru, povzročitelji raznih kulturnih, socialnih, zdravstvenih in celo prehranjevalnih problemov. Neznanje jezika domačinov, nastanjevanje v krajih, kjer ţe ţivijo njihovi sonarodnjaki, pogosta začasna ali kar stalna nezaposlenost, sprejemanje dvomljivih zaposlitev, udeleţba v nesprejemljivih in za imigrantsko drţavo motečih pojavih, različni konflikti z novim okoljem in povezovanje po etični pripadnosti so okoliščine, ki jih obremenjujejo na tujem in zaradi katerih so še bolj pod »drobnogledom« policije. Zato raziskave ob koncu prejšnjega stoletja, pa tudi novejše, ugotavljajo, da je med imigranti več kriminala, kot med domačim prebivalstvom, da se priseljenci vključujejo v organiziran kriminal, ki se ukvarja s tatvinami avtomobilov, prodajo oroţja in mamil, z upravljanjem nezakonitih migracij in prodajo spolnih uslug, da nastajajo organizirane kriminalne zdruţbe po narodnostni oz. etični pripadnosti, da mestna območja, v katerih so »rdeče četrti« vodijo priseljenci itd. Tujci tudi največkrat poskrbijo za nezakonito trgovino z ţenskami, za različna opravila v zvezi z mednarodnim tihotapljenjem ljudi, vključno s prodajo otrok in trgovino s človeškimi organi za presajanje, s čimer seveda ni rečeno, da hkrati ne postajajo tudi sredstvo domačega. 28.

kriminalnega podzemlja, ki jih izrablja za svoje cilje in za svoje dejavnosti (Pečar, 1998b). Povečano preseljevanje iz drugih celin v Evropo, kakor tudi iz vzhodnih drţav v EU spodbuja tudi zanimanje za ugotavljanje različne kriminalne obremenjenosti tudi po narodnosti oz. po drţavljanski pripadnosti. Za policijo so največkrat koristni zlasti ti podatki, ker gre pogosto za vračanje beguncev oz. sploh migrantov in tudi za sklepanje mednarodnih dogovorov in sporazumov o tem, kako ravnati z ljudmi iz posameznih delov sveta, ki moteče vplivajo na ţivljenje drugod. Večinoma pa povsod ugotavljajo teţavno prilagajanje druge generacije migrantov zlasti zato, ker navade, običaji, tradicije in sploh kulturne norme staršev, ki so jih prinesli iz stare domovine, nanje nimajo več posebnega vpliva, do asimilacije v novo okolje pa prav tako še ni prišlo. Tako se v ciljnih drţavah rojeva t.i. »nacionalno obarvan kriminal«, ki ga opaţamo tudi pri nas (Pečar, 1998b). Zaradi vseh teh dogodkov v povezavi s kriminaliteto in odklonskostjo priseljencev v Evropi in tudi drugod se intenzivneje in pozorneje ukvarjajo s priseljenci in večinoma omejujejo njihove tokove kljub splošno razglašeni pravici do svobode gibanja in moţnosti izbire prebivališča po odločitvi. Zadrţevanje tujcev zunaj schengenskih meja izpričuje bojazen pred nevarnostjo, ki nastaja zaradi njih v sicer »Evropi brez meja«. Tudi drugje po svetu ni dosti bolje. Tujce zlasti policija in sodstvo obravnavata dokaj diskriminatorno, javnost jih etnično stereotipizira. Velikokrat tudi zaradi rasističnih oz. nacionalistični ali ekstremističnih ozadij, prihaja do prepričanj, da tujci vnašajo destabilizacijo, do ideološkega ločevanja, do zahtev po njihovi akulturaciji4 in do raznih drugih procesov, ki prispevajo k nacionalnemu odzivanju na begunstvo, na podeljevanje azila in sploh ravnanje z migranti (Pečar, 1998b).. 4. Prilagoditev novemu (kulturnemu) okolju (SSKJ). 29.

Opozoriti moramo še na en problem pri preučevanju kriminalitete tujcev in migrantov. Gre za tako imenovano »moralno paniko«, ki pomeni dojemanje in predstavljanje problemov v veliko večjem obsegu in pripisovanje vzročnosti dejavnikom, ki nimajo posebnega učinka na druţbene razmere. Moralna panika lahko vpliva na stališča ljudi do določenih druţbenih pojavov in druţbenih skupin. Prav tako je tudi temelj za oblikovanje stališč, ki niso naklonjena ogroţenim, na rob druţbenega dogajanja potisnjenim skupinam in posameznikom (Meško in Lobnikar, 2000). Ljudje so oblikovali negativna stališča do tujcev, zato sam problem kriminalitete tujcev dojemajo v veliko večjem obsegu in se v skladu s tem tudi vedejo. Največja teţava pri tem je, da svoja stališča in mnenja oblikujejo na nepreverljivih dejstvih. Sam bom poizkušal na podlagi statističnih podatkov pokazati, da so tujci zares bolj nagnjeni h kriminalu, tako da moje teze ne bodo slonele samo na nekem prepričanju ampak bodo podprte z analizo statističnih podatkov.. 3.4. Kriminaliteta tujcev v Sloveniji. Za Grizolda je nacionalna varnost danes politična in osebna dobrina, ki se v razvitih industrijskih drţavah uresničuje kot temeljna človekova pravica. Pri tem gre za prizadevanje nacionalne drţave, da zagotovi varnost vsem članom druţbe pred ogroţanjem od zunaj in znotraj druţbe (Grizold, 1999). Nacionalno varnost drţav ogroţajo mnogi viri, od katerih nevojaški dobivajo vse večjo vlogo, pomen vojaških virov pa upada. Glede na Resolucijo o strategiji nacionalne varnosti RS vire ogroţanja predstavljajo: subverzivna dejavnost, groţnja z agresijo, vojaški napad, množične migracije, terorizem, organiziran kriminal, uničevanje okolja, gospodarske blokade vključno z energetsko krizo, informacijske oz. kibernetične blokade ali delovanje, zdravstveno-epidemiološka ogroţanja ter naravne in druge nesreče (Resolucija o strategiji nacionalne varnosti RS, 2001). Tako tudi mnoţične migracije predstavljajo eno večjih groţenj nacionalne varnosti Republike Slovenije.. 30.

Obseg nezakonitih kakor tudi zakonitih prehajanj drţavne meje Republike Slovenije v okviru migracijskih tokov je zelo pereč. Ta obseg se odraţa v povečanju varnostne problematike, zlasti na področju kriminalitete, splošne varnosti ljudi in premoţenja, zdravstva, ekologije, itn. Med negativnimi vplivi migracij sta zagotovo najpomembnejša primarna kriminaliteta (vlomi, tatvine vozil, ropi, kazniva dejanja zoper ţivljenje in telo itd.) in sekundarna kriminaliteta (organiziran kriminal, povezan s tihotapljenjem ljudi, trgovina z belim blagom, prostitucija, nedovoljena trgovina s človeškimi organi). Vrsto teţav pa prinaša tudi integracija tujcev v socialno okolje. Zaradi povečanega števila tujcev, pa se je med slovenskimi drţavljani začela pojavljati tudi ksenofobija. Migracije v drţavo prinašajo nekaj novega, kot na primer novo kulturo, jezik, ljudi in tudi odklonskost priseljencev. V Sloveniji tako večino tujcev predstavljajo ljudje iz bivših jugoslovanskih republik (BIH, Srbije, Črne gore in Hrvaške). Zaradi ohranjanja svoje kulture, načina ţivljenja in predvsem jezika so velikokrat stigmatizirani, etiketirani, skratka nezaţeleni in domače prebivalstvo jih sovraţi (Dekleva, 2002). Večina priseljencev je v Slovenijo prišla po letu 1971. V tem obdobju se je zlasti povečal deleţ priseljenih iz BIH, sledili sta Črna gora in Srbija. Vendar Slovenije priseljenci na začetku priseljevanja v Slovenijo niso kaj preveč zanimali. Sčasoma, ko so najslabša dela začeli prevzemati tudi Slovencev, pa so se začele stvari spreminjati. Postopoma tujci niso bili razumljeni kot pomoč, pač pa vse bolj kot konkurenti. Mnogi priseljenci so ohranjali svoj način ţivljenja ter stike s svojim rodnim okoljem in bili zato videti pomanjkljivo prilagojeni slovenskemu kulturnemu okolju. Vedno znova se jim je očitalo in se jim še očita, da ne znajo slovenskega jezika, čeprav ţe leta ţivijo v Sloveniji. Slovenci pa kot pripadniki večinske druţbe zahtevajo prav to, naj se naučijo slovenskega jezika, sprejmejo naše kulturne standarde, in se nam prilagodijo. Zahtevamo asimilacijo. 31.

priseljencev, s tem pa tudi zagovarjamo stališče, da so kulture etničnih manjšin manjvredne v odnosu do večinske (Dekleva, 2002). Kazniva dejanja ponarejanja in premoţenjska kazniva dejanja sta dve vrsti kaznivih dejanj, kjer deleţ osumljenih tujcev še posebno prekaša njihov deleţ med prebivalstvom. Tukaj večinoma gre za majhne tatvine in zlorabe listin, s temi kaznivimi dejanji pa so velikokrat povezani osumljenci, ki so prišli v Slovenijo iz nekdanje Jugoslavije (Dekleva, 2002). V nadaljevanju bom predstavil statistične podatke o kaznivih dejanjih tujcev v Sloveniji. Tujec je po Zakonu o tujcih vsakdo, ki nima drţavljanstva Republike Slovenije (Zakon o tujcih, 2009). Pojem tujca bom še nekoliko razširil in jasneje opredelil z definicijo, ki sem jo dobil na SURS-ovih straneh in ki bo prišla v poštev pri statistiki.. 32.

4. Analiza statičnih podatkov o kaznivih dejanjih tujcev v Sloveniji. V tem delu bom predstavil statistične podatke, ki se nanašajo na število tujcev v RS in na kazniva dejanja za katera so bili ovadeni. Podatke sem dobil iz policijske statistike in iz Statističnega urada republike Slovenije. Na začetku bi na kratko omenil nekaj značilnosti, ki veljajo za policijsko statistiko. Odvisna je od pripravljenosti ţrtev, da prijavijo kazniva dejanja, načina zbiranja podatkov in obdelave. Število kaznivih dejanj se spreminja tudi s spreminjanjem kazenskega zakonika, ki lahko ustvari ali pa izbriše neko kaznivo dejanje. Veliko kaznivih dejanj prav tako ostaja v tako imenovanem temnem polju kriminalitete. To so tista kazniva dejanja, ki ostanejo neprijavljena, zato tudi niso zabeleţena v policijski statistiki. Razlogi zakaj ljudje ne ţelijo prijaviti kaznivega dejanja so različni. Lahko so nezaupanje v policijo, strah pred maščevanjem storilca, ţrtev se sramuje (predvsem pri spolnih KD), predolgi postopki … Število kaznivih dejanj ne pomeni zmeraj dejanske škode, povzročene s kaznivimi dejanji ali stopnje ogroţenosti ljudi z določeno vrsto kriminalitete. Povečano število kaznivih dejanj ne pomeni zmeraj nujno tudi večje materialne škode ali večje ogroţenosti ljudi in obratno (Meško, 2008). Z obdelavo statističnih podatkov ţelim prikazati gibanje števila kaznivih dejanj za katere so bili ovadeni tujci v RS ter gibanje števila tujcev. Poleg tega pa ţelim prikazati, kako se spreminja deleţ tujcev, ki so bili ovadeni za kaznivega dejanja ter ta deleţ primerjati z istovrstnim deleţem v ostali populaciji. Pozornost bo namenjena tudi drţavljanski sestavi tujcev, ki so bili ovadeni. Za boljši prikaz bom uporabil grafikone različnih vrst.. 33.

Razlaga nekaterih pojmov, ki so uporabljeni v nadaljevanju (Prebivalstvo Slovenije 2006: 26): * Slovenci – prebivalci s slovenskim drţavljanstvom. *Tuje prebivalstvo v Sloveniji sestavljajo - tujci (Prebivalstvo Slovenije 2006: 26): tujci s stalnim prebivališčem v Sloveniji, tujci z začasnim prebivališčem v Sloveniji, osebe z začasnim zatočiščem v Republiki Sloveniji. Vse naštete kategorije uvrščamo v prebivalstvo Slovenije. Tujec s stalnim prebivališčem v Sloveniji je: oseba z drţavljanstvom tuje drţave in izdanim dovoljenjem za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ki je v Sloveniji prijavila stalno prebivališče, oseba brez ugotovljenega drţavljanstva oziroma brez drţavljanstva in s prijavljenim stalnim prebivališčem v Sloveniji, ki je bila drţavljan nekdanje SFR Jugoslavije, Češkoslovaške, Sovjetske zveze oziroma drugih drţav, begunec, ki sta mu bila po Zakonu o azilu priznana pravica do azila in status begunca v Republiki Sloveniji (Prebivalstvo Slovenije 2006: 26). Tujec z začasnim prebivališčem v Sloveniji je: oseba z drţavljanstvom tuje drţave in izdanim dovoljenjem za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ki je v Sloveniji prijavila začasno prebivališče,. 34.

oseba z drţavljanstvom tuje drţave in veljavnim delovnim ali poslovnim vizumom, ki je v Sloveniji prijavila začasno prebivališče, oseba brez ugotovljenega drţavljanstva oziroma brez drţavljanstva in s prijavljenim začasnim prebivališčem v Sloveniji, ki je bila drţavljan nekdanje SFR Jugoslavije, Češkoslovaške, Sovjetske zveze oziroma drugih drţav (Prebivalstvo Slovenije 2006: 26). Oseba z začasnim zatočiščem v Republiki Sloveniji je: drţavljan tuje drţave oziroma oseba brez drţavljanstva, ki ji Republika Slovenija zaradi razmer v njihovi drţavi nudi začasno zatočišče (Prebivalstvo Slovenije 2006: 26). Ta razčlemba je veljala le do leta 2008, ko je v veljavo vstopila nova definicija prebivalstva. Na tem mestu je potrebno opozorilo, da se je Statistična definicija prebivalstva za podatke po 1. 1. 2008 usklajena z definicijo prebivalstva in selivcev iz Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o statistikah Skupnosti o selitvah in mednarodni zaščiti. Po 1. 1. 2008 so pri pripravi statistik o številu prebivalcev za drţavljane Slovenije in tujce uporabljena enotna merila (Kalin in Razpotnik, 2008). To pomeni, da podatki o številu tujcev po letu 2008 niso bili več razporejeni po prej razjasnjenih kriterijih (tujec s stalnim prebivališčem v Sloveniji, tujec z začasnim prebivališčem v Sloveniji ter oseba z začasnim zatočiščem v RS), ampak smo podatke o število tujcev za leta 2008 in 2009 lahko našli le pod kategorijo tujci s prijavljenim prebivališčem v RS v katero sodijo tujci prebivalci Slovenije in tujci, ki niso prebivalci Slovenije. Tujci s prijavljenim prebivališčem v RS so osebe z drţavljanstvom tujih drţav, ki imajo v Sloveniji prijavljeno stalno in/ali začasno prebivališče (Kalin in Razpotnik, 2008). Z novo definicijo prebivalstva, ki je začela veljati v letu 2008, podatki o tujcih s stalnim in začasnim prebivališčem ter osebah z začasnim zatočiščem v RS niso več na voljo. Vendar lahko vidimo, da sta prejšnja opredelitev tujcev in zdajšnja precej podobni. Tuje prebivalstvo Slovenije sestavljajo tujci s stalnim prebivališčem v 35.

Sloveniji, tujci z začasnim prebivališčem v Sloveniji ter osebe z začasnim zatočiščem v RS, medtem ko v novi definicije število tujcev najdemo pod kategorijo tujci s prijavljenim prebivališčem v RS, ki pa. so osebe z. drţavljanstvom tujih drţav, ki imajo v Sloveniji prijavljeno stalno in/ali začasno prebivališče. Mirne duše lahko rečem, da sta tudi podatka iz let 2008 in 2009 primerljiva s podatki iz prejšnjih let, kar so potrdili tudi na SURS-u (B. Razpotnik, osebna komunikacija, oktober 2010). Pri interpretaciji podatkov o številu tujcev moramo upoštevati tudi dejstvo, da nimamo podatkov o ilegalno bivajočih tujcih in da število tujcev ne zajema tujcev, ki so v Sloveniji na krajšem dopustu.. 36.

Tabela 1: Struktura vseh ovadenih v letih 2001-2009 po drţavljanstvu ter njihov deleţ glede na vse ovadene v Sloveniji 2001 število. Državljanstvo skupaj Slovenija BIH Hrvaška Romunija Srbija/ZRJ Makedonija Druge države Tujci skupaj. Deleţ (%). 2002 število. Deleţ (%). 2003 število. Deleţ (%). 2004 število. Deleţ (%). 2005 število. Deleţ (%). 2006 število. Deleţ (%). 2007 število. Deleţ (%). 2008 število. Deleţ (%). 2009 število. Deleţ (%). 19439. 100. 19548. 100. 18817. 100. 18547. 100. 17566. 100. 17765. 100. 17478. 100. 17171. 100. 18955. 100. 16997 499 390 / 231. 87,44 2,57 2,01 / 1,19. 17454 485 345 / 242. 89,29 2,48 1,76 / 1,24. 16827 376 264 / 378. 89,42 2,0 1,4 / 2,01. 16574 370 293 / 451. 89,36 1,99 1,58 / 2,43. 15496 397 344 168 391. 88,2 2,3 2,0 1,0 2,2. 15730 350 352 161 285. 88,5 2,0 2,0 0,9 1,6. 15478 359 272 142 350. 88,6 2,1 1,6 0,8 2,0. 14807 426 347 212 277. 86,3 2,5 2,0 1,2 1,6. 16488 431 239 256 233. 87 2,3 1,3 1,4 1,2. 245 1077. 1,26 5,54. 343 679. 1,75 3,47. 252 720. 1,34 3,83. 191 668. 1,03 3,60. / 770. / 4,4. / 887. / 5,0. / 877. / 5,0. / 1102. / 6,4. / 1308. / 6,9. 2442. 12.56. 2094. 10,71. 1990. 10,58. 1973. 10,64. 2070. 11,8. 2035. 11,5. 2000. 11,4. 2364. 13,7. 2467. 13. Viri: Poročilo o delu policije 2009: 25 Poročilo o delu policije 2008: 22 Poročilo o delu policije 2007: 22 Poročilo o delu policije 2006: 20 Poročilo o delu policije 2005: 19 Priloga 1: Statistični podatki s področja kriminalitete za leto 2004: 4 Priloga 1: Statistični podatki s področja kriminalitete za leto 2003: 3 Poročilo o delu na področju kriminalitete v letu 2002 (statistična priloga): 4. 37.

Tabela 2: Število Slovencev in tujcev v RS za obdobje 2001 - 2009 ter njihove ovadbe in deleţi ovadenih v posameznih skupinah.. Število tujcev v Sloveniji Ovadeni tujci za KD Delež tistih tujcev, ki so bili ovadeni za KD (%) Število Slovencev Ovadeni Slovenci za KD Delež tistih Slovencev ki so bili ovadeni za KD (%). 2001 45273. 2002 44693. 2003 45294. 2004 44285. 2005 48968. 2006 53555. 2007 68621. 2008 97294. 2009 92832. 2442. 2094. 1990. 1973. 2070. 2035. 2000. 2364. 2467. 5,39. 4,68. 4,39. 4,46. 4,23. 3,8. 2,91. 2,43. 2,66. 1948753. 1950340. 1951139. 1953305. 1954390. 1956822. 1957245. 1959500. 1965097. 16997. 17454. 16827. 16574. 15496. 15730. 15478. 14807. 16488. 0,87. 0,89. 0,86. 0,85. 0,79. 0,80. 0,79. 0,76. 0,84. Viri: Prebivalstvo Slovenije 2001 Prebivalstvo Slovenije 2002 Prebivalstvo Slovenije 2003: 77 Prebivalstvo Slovenije 2004 in 2005: 85, 91 Prebivalstvo Slovenije 2006: 61 Prebivalstvo, Slovenija, 31. december 2007 Statistične informacije, 17. junij 2009: 51 Prebivalstvo, Slovenija, 1. Januar 2010 – končni podatki: 48. 38.

Tabela 3: Število tujcev po drţavljanstvu v letih 2001-2009, njihove ovadbe ter deleţ ovadenih glede na število tujcev z istim drţavljanstvom. Državljani. Bosne. in. Državljani Srbije. Državljani Hrvaške. Državljani Makedonije. Državljani Romunije. Drugi državljani. Število. Delež (%). Število. Število. Število. Hercegovine Število. Število. Delež. ovadenih. (%). Število. Število. Delež. ovadenih. (%). Število ovadenih. Število. Delež. ovadenih. (%). Število. Delež. ovadenih. (%). Število. Delež. ovadenih. (%). 2001. 22836. 499. 2,19. 6911. 231. 3,34. 7221. 390. 5,40. 4323. 245. 5,67. 102. /. /. 3880. 1077. 27,76. 2002. 22006. 485. 2,20. 7245. 242. 3,34. 7208. 345. 4,79. 3897. 343. 8,80. 145. /. /. 4192. 679. 16,20. 2003. 21824. 376. 1,72. 7615. 378. 4,96. 6992. 264. 3,78. 4057. 252. 6,18. 148. /. /. 3901. 720. 18,46. 2004. 21328. 370. 1,73. 7949. 451. 5,76. 6831. 293. 4,29. 4134. 191. 4,62. 131. /. /. 3912. 668. 17,08. 2005. 21943. 397. 1,81. 9279. 391. 4,21. 6955. 344. 4,95. 5122. /. /. 136. 168. 123,53. 5533. 770. 13,92. 2006. 24441. 350. 1,43. 10319. 285. 2,76. 6829. 352. 5,15. 5936. /. /. 166. 161. 96,99. 5864. 887. 15,13. 2007. 32468. 359. 1,11. 13782. 350. 2,54. 6976. 272. 3,90. 7448. /. /. 225. 142. 63,11. 7722. 887. 11,49. 5. 2008. 46272. 426. 0,92. 15371. 277. 1,80. 8141. 347. 4,26. 10877. /. /. 372. 212. 56,99. 16261. 1102. 6,78. 2009. 42207. 431. 1,02. 98826. 233. 2,36. 8419. 239. 2,80. 10084. /. /. 261. 256. 98,08. 21979. 1308. 5,95. Viri: Poročilo o delu policije 2009: 25 Poročilo o delu policije 2008: 22 Poročilo o delu policije 2007: 22 Poročilo o delu policije 2006: 20 Poročilo o delu policije 2005: 19 Poročilo o delu na področju kriminalitete v letu 2002 (statistična priloga): 4 Prebivalstvo Slovenije 2001 Prebivalstvo Slovenije 2002 5 6. Od 2007 naprej so ločeno od Srbije prikazani podatki za Črno goro (B. Razpotnik, osebna komunikacija, 2.12.2010). Od 2008 naprej so ločeno od Srbije prikazani tudi podatki za Kosovo (B. Razpotnik, osebna komunikacija, 2.12.2010). 39.

Prebivalstvo Slovenije 2003: 77 Prebivalstvo Slovenije 2004 in 2005: 85, 91 Prebivalstvo Slovenije 2006: 75 Priloga 1: Statistični podatki s področja kriminalitete za leto 2004: 4 Priloga 1: Statistični podatki s področja kriminalitete za leto 2003:3 Statistični letopis 2008 Statistični urad. 40.

V nadaljevanju bom podatke iz tabel, prikazal s pomočjo grafikonov, da bodo preglednejši in jih bomo laţje razumeli.. Število tujcev v RS 100000 90000 80000 70000 60000 50000. Število tujcev v RS. 40000 30000 20000 10000 0 2001. 2002. 2003. 2004. 2005. 2006. 2007. 2008. 2009. Grafikon št. 1: Število tujcev v Republiki Slovenija v obdobju od leta 2001 do 2009. Vir: Prebivalstvo Slovenije 2001 Prebivalstvo Slovenije 2002 Prebivalstvo Slovenije 2003: 77 Prebivalstvo Slovenije 2004 in 2005: 85, 91 Prebivalstvo Slovenije 2006: 61 Prebivalstvo, Slovenija, 31. december 2007 Prebivalstvo, Slovenija, 1. Januar 2010 – končni podatki: 48 Statistične informacije, 17. junij 2009: 51. 41.

V zgornjem grafikonu so grafično prikazani podatki iz tabele 2. Iz grafikona je razvidno gibanje števila tujcev v Sloveniji od leta 2001 naprej. Jasno je viden porast tujcev od leta 2004 naprej, predvsem pa v zadnjih treh letih. Vzroke za to je gotovo treba iskati v članstvu Slovenije v EU in s tem povezano boljšo razvitostjo Slovenije. Slovenija je po vstopu v EU močno napredovala in se razvija v drţavo z visokim ţivljenjskim standardom, s tem pa vse bolj postaja tudi ciljna drţava za migrante iz vzhoda, Balkana, Afrike in Azije. Pred tem je bila Slovenija zgolj tranzitna drţava za migrante, ki so pot nadaljevali proti zahodnoevropskim drţavami. Poleg tega pa si porast tujcev po letu 2004 lahko razlagamo tudi z načelom prostega pretoka ljudi, ki velja v EU. Najmanjše število tujcev je bilo zabeleţeno v letu 2004 (44285), največje pa v letu 2008 (97294).. Število ovadenih tujcev 2750 2500 2250 2000 1750 1500 Število ovadenih tujcev. 1250 1000 750 500 250 0 2001. 2002. 2003. 2004. 2005. 2006. 2007. 2008. 2009. Grafikon št. 2: Število ovadenih tujcev v obdobju od leta 2001 do 2009.. 42.

Vir: Poročilo o delu policije 2009: 25 Poročilo o delu policije 2008: 22 Poročilo o delu policije 2007: 22 Poročilo o delu policije 2006: 20 Poročilo o delu policije 2005: 19 Poročilo o delu na področju kriminalitete v letu 2002 (statistična priloga): 4 Priloga 1: Statistični podatki s področja kriminalitete za leto 2004: 4 Priloga 1: Statistični podatki s področja kriminalitete za leto 2003: 3 V grafikonu št. 2 so grafično prikazani podatki iz prve tabele. Grafikon prikazuje število ovadenih tujcev. Največ ovadenih tujcev je bilo v letih 2001 (2442) in 2009 (2467), najmanj pa v letu 2004 (1973). Iz podatkov ne moremo narediti zaključka, da število ovadenih tujcev narašča, saj smo sprva priča izrazitemu padcu nato pa ponovnemu dvigu ovadb. Dvig števila ovadenih tujcev v zadnjih letih je logičen, saj je posledica večjega števila tujcev v Sloveniji. Kot bomo kasneje videli (grafikon št. 4) pa deleţ ovadenih tujcev v primerjavi z vsemi tujci v zadnjih letih močno pada.. Pri tem je potrebno tudi upoštevati, da sem. podatke dobil iz policijske statistike, za katero veljajo nekatere ţe prej napisane značilnosti, zato iz teh podatkov ne moremo delati zaključkov o dejanski kriminaliteti, lahko pa nam sluţijo za primerjavo z ovadenimi slovenskimi drţavljani, kar bomo videli v enem izmed naslednjih grafikonov.. 43.

Deleži ovadenih oseb glede na vse ovadbe 100 90 80. Delež v odstotkih. 70 60. delež ovadenih tujcev (%) delež ovadenih Slovencev (%). 50 40 30 20 10 0 2001. 2002. 2003. 2004. 2005. 2006. 2007. 2008. 2009. Grafikon št. 3: Prikazuje deleţe tujcev in deleţe. Slovencev med vsemi. ovadenimi osebami. Vir: Poročilo o delu policije 2009: 25 Poročilo o delu policije 2008: 22 Poročilo o delu policije 2007: 22 Poročilo o delu policije 2006: 20 Poročilo o delu policije 2005: 19 Poročilo o delu na področju kriminalitete v letu 2002 (statistična priloga): 4 Priloga 1: Statistični podatki s področja kriminalitete za leto 2004: 4 Priloga 1: Statistični podatki s področja kriminalitete za leto 2003: 3. 44.

Zgornji grafikon grafično prikazuje podatke iz tabele 1. Iz grafikona se vidi, da deleţ ovadenih tujcev predstavlja nekaj nad 10 % vseh ovadenih v RS. Največji je v letu 2008 (13,7 %), najmanjši pa v letu 2003 (10,58 %). O trendu rasti oziroma padanje ne moremo govoriti, saj eno leto pade, naslednje leto pa ponovno naraste. Pričakovati bi bilo, da bi v zadnjih letih deleţ ovadenih tujcev narastel, ker se je povečalo tudi število tujcev v Sloveniji, vendar temu ni tako. Kljub svoji manjši številčnosti tujci predstavljajo kar lep deleţ vseh ovadenih oseb. Če za primer vzamemo leto 2009, je bilo njihovo število 92832, kar predstavlja 4,51 % celotne populacije v RS. Istega leta pa so tujci predstavljali tudi 13% vseh ovadenih oseb. Lahko vidimo, da številki nista sorazmerni, iz česar bi ţe lahko sklepali, da so tujci bolj nagnjeni h kriminalu kot drţavljani RS. Vendar moramo biti zelo pazljivi in ne smemo delati prehitrih zaključkov. Upoštevati moramo, da število ilegalnih tujcev ni poznano in s tem tudi ni vključeno v število tujcev v Sloveniji, tako da 4,51 % ni povsem realen pokazatelj tujske populacije v Sloveniji (za leto 2009). To vpliva tudi na deleţ ovadenih tujcev. Ovadeni so lahko tudi ilegalni tujci in s tem deleţ ovadenih tujcev naraste, saj ga izračunamo glede na legalno naseljene tujce v Sloveniji. Ker nimamo podatkov o vrsti kaznivih dejanj tujcev, moramo upoštevati tudi moţnost, da so tujci storilci kaznivih dejanj z višjo stopnjo preiskanosti oziroma pripravljenosti prijavljanja dejanj. Lahko gre tudi za diskriminatorni odnos oblasti do tujcev. Marshall ugotavlja, da je v ZDA prisotno diskriminatorno obravnavanje manjšin (temnopoltega prebivalstva in Latinoameričanov) s strani organov pregona in pravosodnega sistema. Takšno stanje ni nujno samo odraz diskriminatornih. dejanj. omenjenih. institucij,. temveč. je. tudi. posledica. sprejemanja in implementacije različnih politik, pri katerih je diskriminatorni pristop prikrit v posameznih ukrepih (Marshall, 1997: 10, 16). Podoben diskriminatorni odnos policije, sodstva in drugih institucij imamo lahko tudi v Sloveniji, kar vsekakor vpliva na število ovadenih tujcev. Upoštevati moramo tudi diskriminatorni odnos domačega prebivalstva do tujcev, ki so hitreje pripravljeni prijaviti kazniva dejanje tujcev kot Slovencev. Glede na napisano nam je kar 45.