Kriminalistični vidiki preprečevanja in preiskovanja nasilniške kriminalitete : diplomsko delo

DIPLOMSKO DELO Kriminalistični vidiki preprečevanja in preiskovanja nasilniške kriminalitete. Junij, 2011. Čeh Denis Mentor: iz. prof. dr. Anton Dvoršek.

Zahvala Iskreno se zahvaljujem svojemu mentorju, dr. Antonu Dvoršku, za vso pomoč, navodila in usmeritve pri izdelavi diplomskega dela. Posebna zahvala gre tudi mojima staršema, ki sta mi omogočila študij in me podpirala skozi celotno izobraževalno pot.. 2.

Kazalo 1 Uvod.................................................................................... 7 1.1 Metodološko-hipotetični okvir .................................................9 2 Nasilniška kriminaliteta ........................................................... 10 2.1 Opredelitev pojma kriminaliteta in delitev kriminalitete .............. 11 2.2 Nasilniška kriminaliteta in njene pojavne oblike ......................... 12 2.2.1 Kazniva dejanja z elementi nasilja v Sloveniji v obdobju 2004— 2009 ....................................................................... 13 2.2.2 Analiza kaznivih dejanj z elementi nasilja v Sloveniji v obdobju 2004—2009................................................................ 16 2.3 Značilnosti in storilci ter žrtve nasilniške kriminalitete ................ 18 2.4 Spoznanja o dejavnikih nasilja in nasilniške kriminalitete .............. 21 2.4.1 Bio-psihološki dejavniki.................................................. 22 2.4.2 Dejavniki primarne socializacije ....................................... 23 2.4.3 Socialni in kulturološki dejavniki ....................................... 24 2.4.4 Situacijski dejavniki ...................................................... 25 3 Preprečevanje in preiskovanje nasilniške kriminalitete .................... 27 3.1 Splošno o preprečevanju in preiskovanju kriminalitete ................. 27 3.2 Preventivna dejavnost policije na področju nasilniške kriminalitete . 31 3.3 Odkrivanje nasilniške kriminalitete......................................... 35 3.4 Preiskovanje in dokazovanje nasilniške kriminalitete ................... 37 3.5 Metodika preiskovanja posameznih nasilniških kaznivih dejanj ........ 44 3.5.1 Preiskovanje ubojev ..................................................... 45 3.5.2 Preiskovanje posilstev ................................................... 50 3.5.3 Preiskovanje ropov ....................................................... 54 3.5.4 Preiskovanje nasilja v druţini .......................................... 57 4 Mladoletniška nasilniška kriminaliteta ......................................... 60 4.1 Značilnosti mladoletniške nasilniške kriminalitete....................... 60 4.1.1 Statistični podatki o mladoletniški nasilniški kriminaliteti ......... 61 4.2 Preiskovanje mladoletniške nasilniške kriminalitete .................... 62 5 Zaključek ............................................................................. 65 6 Literatura in viri .................................................................... 68. 3.

Kazalo tabel Tabela 1: Število obravnavanih kaznivih dejanj zoper ţivljenje in telo z elementi nasilja v letih 2004—2009+ 14 Tabela 2: Število obravnavanih kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine z elementi nasilja v letih 2004—2009 .................... 15 Tabela 3: Število obravnavanih kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, druţino in otroke z elementi nasilja v letih 2004—2009 ...................... 15 Tabela 4: Število obravnavanih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost z elementi nasilja v letih 2004—2009 .................................... 15 Tabela 5: Število obravnavanih kaznivih dejanj zoper premoţenje z elementi nasilja v letih 2004—2009 ................................................ 16 Tabela 6: Število obravnavanih kaznivih dejanj zoper javni red in mir z elementi nasilja v letih 2004—2009 ................................... 16 Tabela 7: Časovna opredelitev indicev ............................................. 40 Tabela 8: Indici, ki kaţejo na storilca, na kaznivo dejanje in na oboje skupaj ............................................................................... 40 Tabela 9: Materialni in psihološki indici ........................................... 41 Tabela 10: Število obravnavanih ubojev in poskusov ubojev ter njihova preiskanost v letih 2007—2009 ....................................... 50 Tabela 11: Število obravnavanih umorov in poskusov umorov ter njihova preiskanost v letih 2007—2009 ....................................... 50 Tabela 12: Število obravnavanih posilstev in njihova preiskanost v letih 2007— 2009 ........................................................................ 54 Tabela 13: Število obravnavanih ropov in njihova preiskanost v letih 2007— 2009 ....................................................................... 57 Tabela 14: Število nasilniških kaznivih dejanj mladoletnikov med leti 2005— 2010 ....................................................................... 61. 4.

Povzetek Diplomsko delo govori o nasilniški kriminaliteti, njenem preprečevanju in preiskovanju. ter. tudi. o. nekaterih. vzrokih. in. značilnostih. tovrstne. kriminalitete. V skladu z naslovom diplomskega dela je poudarjena vloga policije na tem področju, tako pri preprečevanju kot pri preiskovanju kaznivih dejanj z elementi nasilja, ki zajema celotno področje od odkrivanja do dokazovanja nasilniških kaznivih dejanj. V uvodnem delu sta definirana pojma kriminaliteta in nasilniška kriminaliteta, nekaj besed je namenjenih tudi preprečevalni in represivni dejavnosti policije. Nasilniška kriminaliteta velja za enega resnejših problemov v večini sodobnih druţb. Kot kaţejo statistični podatki, število kaznivih dejanj z elementi nasilja sicer ne narašča, vendar je potrebno vedeti, da ta številka v zadnjih letih tudi ne upada in ostaja nekje na pribliţno enaki ravni. Jasno je, da je ta številka še vedno previsoka. Da bi se zmanjšalo število nasilniških kaznivih dejanj, je potrebno medsebojno sodelovanje različnih inštitucij in ustanov na čelu s policijo na področju preprečevanja tovrstne kriminalitete. Premalo pozornosti se še vedno posveča preprečevalni dejavnosti, tudi s strani policije. Čeprav se v zadnjih letih stanje na tem področju počasi izboljšuje, še danes nekateri strokovnjaki v policiji dojemajo policijo le kot represivno organizacijo, kar je seveda zmotno in nima nikakršnega učinka za zmanjševanje kriminalitete. Preiskovanje kaznivih dejanj z elementi nasilja zajema vse ukrepe od odkrivanja do dokazovanja tovrstnih kaznivih dejanj in je kot takšno tudi predstavljeno v tem diplomskem delu. Tako je policija kljub povečanemu poudarku na preprečevalni dejavnosti še vedno veliko bolj uspešna na področju represivnih dejavnosti. Ključne besede:. nasilniška. kriminaliteta,. preprečevanje. kriminalitete,. kriminalistično preiskovanje, mladoletniška nasilniška kriminaliteta.. 5.

Criminalistics aspects of preventing and investigating violent crime - Summary This diploma paper deals with violent crime, its prevention and research as well as what causes it and the characteristics it has. In accordance with the title of the diploma, the role of the police is emphasised considering the prevention and investigation of crimes with violent elements, which covers the whole field from detection to providing evidence of violent crimes. In the introduction part the concept of crime and violent crime is defined, and also some words considering the prevention and repressive role of the police. Violent crime is considered to be one of the most crucial problems in many of today’s societies. Looking at the statistic data the number of crimes with violent elements is raising, however it is needed to know that there has been a drop in numbers in the past few years and has stayed approximately on the same level since. Nevertheless it can be clearly seen that the number is still too high. To reduce the number of violent crime it is necessary to interact with various institutions and foundations with police playing the main role in preventing such crimes. There is still not enough attention given to activities that deal with preventing of the problem also from the police itself. Thus the situation is getting better there are still some police experts who consider the police only as repressive organisation, which is wrong and does not have any effect on reduction of the crimes. The investigation of criminal acts with violent elements covers all measures from detecting and proving crimes like this, and is thus presented as such in this diploma paper. The police is still much more successful in the field of repressive activity despite of increased emphasis on prevention activities. Key words: violent crime, crime prevention, criminal investigation, juvenile violent crime 6.

1. Uvod. Kriminaliteta je v splošnem pogovornem jeziku skupek vseh tistih ravnanj, ki napadajo ali ogroţajo človekove temeljne vrednote, kot so npr. ţivljenje in telesna nedotakljivost, svoboščine in pravice, premoţenje in varnost, kakor tudi temeljne druţbene vrednote, kot so druţbena ureditev, varnost drţave in njene najpomembnejše institucije. Gre torej za tista dejanja oz. ravnanja, ki jih v danih razmerah v posamezni drţavi štejejo za posameznika in za druţbo za najbolj škodljiva in nevarna ter za tista, ki so v kazenski zakonodaji posamezne drţave zapisana kot kazniva (Meško, 2008). Kriminaliteta povzroča veliko škodo, tako skupnosti kot posameznikom. Pojavijo se socialne in ekonomske posledice, čustvene teţave pri ţrtvah in njihovih druţinskih članih, zniţuje se kakovost ţivljenja in ljudem je onemogočeno, da bi se brez strahu svobodno gibali. Da bi čim bolje zagotavljali pravico do varnosti in da bi bili občutki ogroţenosti in dejanska ogroţenost ljudi čim manjši, je pomembno, da se zavedamo, da ni svobode brez varnosti in da je ţivljenje v varnem okolju temeljna človekova pravica. Zato je pomembno, da drţava nameni ustrezno pozornost preprečevanju kriminalitete in zagotovi primerna finančna sredstva. Pravica do varnosti oziroma do varnega ţivljenja ni samo pravica, ampak tudi dolţnost vsakega posameznika,. da. skrbi. za. svojo. varnost.. Učinkovito. preprečevanje. kriminalitete je odvisno od številnih dejavnikov, kar pomeni, da je v to dejavnost treba vključiti različne druţbene subjekte ter vzpostaviti skupno odgovornost. Policija in sodstvo ne moreta biti edina in ključna pri reševanju varnostnih problemov, zato je treba okrepiti dejavnosti za izboljšanje medsebojnega sodelovanja (Resolucija, 2007). Meško (v Meško, 2008) med kazniva dejanja z znaki nasilja šteje dejanja, s katerimi storilci ţrtvam vzamejo ţivljenje ali ga ogroţajo oz. jim povzročijo telesno poškodbo.. 7.

Med nasilniško kriminaliteto, na kateri bo poudarek v nadaljevanju tega diplomskega dela, prištevamo umore, poskuse umorov, hude in posebno hude telesne poškodbe, detomore, lahke telesne poškodbe, kazniva dejanja zoper javni red in mir ter nekatera kazniva dejanja s področja kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost in s področja kaznivih dejanj zoper premoţenje. Pomembno, lahko bi celo rekli najpomembnejšo vlogo pri omejevanju oz. preprečevanju ter pri preiskovanju nasilniške kriminalitete v posameznih drţavah ima policija. Zato je tudi namen tega diplomskega dela prikazati, kakšno vlogo ima policija na področju preventivnih in represivnih dejavnosti v povezavi z nasilniško kriminaliteto, ali drugače povedano, kaj lahko stori policija in kakšna je njena vloga pri preprečevanju in preiskovanju kriminalitete z znaki nasilja. Vendar je tukaj treba dodati, da policija seveda ni edini člen v »verigi« preprečevanja in preiskovanja kriminalitete in je primorana sodelovati tudi z ostalimi členi v tej »verigi«, kar pa me v tem diplomskem delu ne zanima, saj ţe sam naslov pove, da je poudarek samo na policijski dejavnosti. Policijske dejavnosti so ţe od nekdaj represivne in preprečevalne. Policijo pri represiji vedno bolj omejujejo, medtem pa od nje zahtevajo različne preprečevalne dejavnosti, ki ustvarjajo dileme predvsem zato, ker gre pri tem za omejevanje kriminalitete še pred posledicami, kar pa policijo lahko potiska v pravno manj urejeno delovanje in v različne problematične situacije. Zato se v policiji, kot represivni inštituciji, za preventivno dejavnost ne navdušujejo posebno in povsod (Pečar, 2002). Vendar se tudi takšen način razmišljanja v policiji spreminja in v modernih policijskih organizacijah je vse več poudarka namenjeno preventivnim dejavnostim. Tako bom v nadaljevanju predvsem preučeval različne moţnosti in vlogo policije na področju preventivne in represivne dejavnosti v povezavi z nasilniško kriminaliteto.. 8.

1.1 Metodološko-hipotetični okvir Moj namen in cilj diplomskega dela sta raziskati področje nasilniške kriminalitete z vidika preventivnih dejavnosti policije ter z vidika preiskovanja oz. represivnih dejavnosti policije. Predvsem me zanimata dve dilemi. Prva je, kaj lahko policija stori, da bi učinkoviteje preprečevala kazniva dejanja z znaki nasilja, druga pa je, kaj lahko policija učinkoviteje stori, ko je kaznivo dejanje z znaki nasilja ţe storjeno. V diplomskem delu bom poskušal ovrednotiti naslednje hipoteze: policija premalo pozornosti posveča preventivnim dejavnostim na področju nasilniške kriminalitete; policija je bolj uspešna pri odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj z elementi nasilja, pri katerih prihaja do kontakta med storilcem in ţrtvijo; kazniva dejanja z elementi nasilja, ki se dogajajo v druţinskem krogu, večinoma še vedno ostanejo neodkrita. Pri izdelavi diplomskega dela sem uporabil opisno ali deskriptivno metodo, s katero sem predstavil splošne značilnosti nasilniške kriminalitete, preventivno in represivno delovanje policije na področju nasilniške kriminalitete in mladoletniško nasilniško kriminaliteto ter vse kar je v povezavi z njo glede na naslov diplomskega dela.. 9.

2. Nasilniška kriminaliteta. Nasilniška kriminaliteta velja za enega od resnih socialnih problemov mnogih sodobnih druţb. Njena vsebina je determinirana ne le z dimenzijo delikta nasilja, temveč tudi z dejstvom, da nasilje, strah pred kriminaliteto in reakcija na kriminal obstajajo kot nekakšna problemska simbioza (SimeunovičPatić, 2003). Fizično nasilje je zloraba fizične sile ali groţnja z uporabo fizične sile. Usmerjeno je na človekovo telo ali njegovo ţivljenje. Fizično nasilje je izrazitejša stopnja nasilja v procesu, ki se največkrat začne s psihičnim nasiljem (Bašič, 2001). Tako Bašičeva opredeljuje fizično nasilje, ki je pravzaprav osnovni element. velike. večine. kaznivih. dejanj. nasilniške. kriminalitete. Muršič (v Kanduč, 2005) nasilje opredeljuje kot upravljanje z močjo v razmerju do sočloveka na način, kot ga drugi ne ţeli, ki ga boli in ki glede na izbrane norme ni dopusten. Iz take opredelitve izhaja, da je nasilje nekaj subjektivnega, relativnega in socialno oz. druţbeno skonstruiranega. Iz pravno-civilizacijske kulture našega prostora tako lahko izpeljemo, da je osnovno merilo sprejemljivosti vedenja v medsebojnih odnosih spoštovanje sebe in drugega kot subjekta temeljnih človekovih pravic, svoboščin in odgovornosti. Ob takšnem normativnem izhodišču smo do sočloveka torej nasilni vselej, ko mu s svojim mnenjem ne priznavamo npr. osnovne človeške vrednosti. (dostojanstva),. svobode,. lastništva. nad. sabo,. pravice. do. samodoločenega ţivljenja in drugih pravic. Kdaj pa je takšno vedenje do sočloveka kaznivo, pa določa kazenska zakonodaja v posamezni drţavi, saj niso vsa dejanja inkriminirana kot kazniva dejanja. Nasilje je, kot je omenjeno ţe zgoraj, velik problem sodobne druţbe, prav tako nasilniška kriminaliteta. Nasilniško vedenje, kot tudi nasilniška kazniva dejanja se pojavljajo na vseh področjih človeškega ţivljenja, pa naj bo to v druţinskem okolju, v šolskem okolju, na delovnem mestu, na različnih. 10.

prireditvah, glasbenih, športnih ipd. Nasilniška kriminaliteta vzbuja tudi precejšen strah pri prebivalstvu. Zato je naloga vseh subjektov, ki imajo kakršnokoli moţnost, da se zoperstavijo nasilniški kriminaliteti in jo poskušajo kar se da zmanjšati, ker jo je popolnoma izkoreniniti nemogoče.. 2.1 Opredelitev pojma kriminaliteta in delitev kriminalitete Pojem kriminaliteta s kriminalističnega vidika razumemo kot vsa kazniva dejanja, ki so bila storjena v določenem času na določenem območju. Tako je mogoče govoriti npr. o kriminaliteti v Sloveniji v letu 2010, kriminaliteti na območju posameznih policijskih uprav, splošnih trendih gibanja kriminalitete v drugih evropskih drţavah in podobno (Maver, 2004). Kriminalna fenomenologija deli kriminaliteto v različne skupine glede na skupne značilnosti, kot so npr. objekt napada, storilci, način storitve ipd. Kriminalisti. in. kriminologi. najpogosteje. omenjajo. naslednje. oblike. kriminalitete: nasilniško, spolno, prometno, premoţenjsko, gospodarsko, organizirano in mednarodno, mladoletniško, kriminaliteto belega ovratnika, podjetniško, kriminaliteto drţave, poslovno ipd. Najbolj tradicionalna delitev kriminalitete je delitev na klasično (premoţenjska, nasilniška, spolna itd.), gospodarsko, politično in mladoletniško kriminaliteto (Maver, 2004). Policijska statistika v Sloveniji razlikuje (Maver, 2004): klasično kriminaliteto (kazniva dejanja zoper ţivljenje in telo, kazniva dejanja. zoper. spolno. nedotakljivost,. kazniva. dejanja. zoper. premoţenje in druge oblike klasične kriminalitete); organizirano kriminaliteto; posebne oblike kriminalitete (kazniva dejanja s področja drog in oroţja, ponarejanje denarja, izsiljevanje, prostitucija in zvodništvo ipd.); gospodarsko kriminaliteto; mladoletniško kriminaliteto.. 11.

Tako lahko vidimo, da policijska statistika, kot tudi Kazenski zakonik Republike Slovenije (v nadaljevanju Kazenski zakonik) posebej ne obravnavata področja nasilniške kriminalitete, pač pa kazniva dejanja s tega področja lahko najdemo na več različnih področjih kaznivih dejanj, tako pri policijski statistiki kot tudi pri Kazenskem zakoniku.. 2.2 Nasilniška kriminaliteta in njene pojavne oblike Nasilniško. kriminaliteto. kriminološkega,. lahko. psihološkega,. obravnavamo pravnega,. z. različnih. sociološkega,. vidikov:. zgodovinskega,. kriminalističnega ipd. Ker pa se v naslovu diplomskega dela pojavlja besedna zveza »kriminalistični vidiki«, je jasno, da bomo nasilniško kriminaliteto v tem primeru obravnavali s kriminalističnega vidika. Poudarek bo na različnih pojavnih oblikah nasilniške kriminalitete, ki so v kazenski zakonodaji Republike Slovenije opredeljene kot kazniva dejanja. V Kazenskem zakoniku ni enotnega poglavja, ki bi obravnavalo le nasilniško kriminaliteto, temveč se kazniva dejanja z elementi nasilja pojavljajo pri različnih vrstah kaznivih dejanj. Med kazniva dejanja z elementi nasilja po Kazenskem zakoniku uvrščamo kazniva dejanja zoper ţivljenje in telo, nekatera kazniva dejanja zoper človekove pravice in svoboščine, nekatera kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost, nekatera kazniva dejanja zoper zakonsko zvezo, druţino in otroke, nekatera kazniva dejanja zoper premoţenje ter nekatera kazniva dejanja zoper javni red in mir. Tipična dejanja z elementi nasilja, ki so po pravnem redu Republike Slovenije določena kot kazniva in so navedena v posebnem delu Kazenskega zakonika, so (Kazenski zakonik, 2008): KAZNIVA DEJANJA ZOPER ŢIVLJENJE IN TELO: 115. čl.: Uboj; 116. čl.: Umor; 117. čl.: Uboj na mah; 118. čl.: Povzročitev smrti iz malomarnosti; 119. čl.: Detomor; 122. čl.: Lahka telesna poškodba; 123. čl.: Huda telesna poškodba; 124. čl.: Posebno. 12.

huda telesna poškodba; 126. čl.: Sodelovanje pri pretepu; 127. čl.: Ogroţanje z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru; KAZNIVA DEJANJA ZOPER ČLOVEKOVE PRAVICE IN SVOBOŠČINE: 132. čl.: Prisiljenje; 133. čl.: Protipraven odvzem prostosti; 134. čl.: Ugrabitev; KAZNIVA DEJANJA ZOPER SPOLNO NEDOTAKLJIVOST: 170.čl.: Posilstvo; 171. čl.: Spolno nasilje; 172. čl.: Spolna zloraba slabotne osebe; 173. čl.: Spolni napad na osebo, mlajšo od petnajst let; 174. čl.: Kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo poloţaja; 175. čl.: Zloraba prostitucije; KAZNIVA DEJANJA ZOPER ZAKONSKO ZVEZO, DRUŢINO IN OTROKE: 191. čl.: Nasilje v druţini; 192. čl.: Zanemarjanje otroka in surova ravnanje; KAZNIVA DEJANJA ZOPER PREMOŢENJE: 206. čl.: Rop; 207. čl.: Roparska tatvina; 213. čl.: Izsiljevanje; 220. čl.: Poškodovanje tuje stvari; 222. čl.: Poţig; KAZNIVA DEJANJA ZOPER URADNO DOLŢNOST IN JAVNA POOBLASTILA: 265. čl.: Mučenje; KAZNIVA DEJANJA ZOPER JAVNI RED IN MIR: 296. čl.: Nasilništvo; 298. čl.: Sodelovanje v skupini, ki stori kaznivo dejanje; 299. čl.: Preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi; 300. čl.: Napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti; 2.2.1 Kazniva dejanja z elementi nasilja v Sloveniji v obdobju 2004—2009 Statistične podatke o gibanju kaznivih dejanj z elementi nasilja na območju Slovenije sem pridobil na spletni strani slovenske policije. Uporabil sem poročila o kriminaliteti za posamezno leto. Podatki o kaznivih dejanjih z elementi nasilja zajemajo obdobje od leta 2004 do leta 2009. Za nekatera kazniva dejanja so navedeni le podatki za leti 2008 in 2009, kar je posledica sprejetja novega Kazenskega zakonika. V tabelah od 1 do 6 so predstavljeni podatki nekaterih najbolj tipičnih kaznivih dejanj, ki jih uvrščamo na področje nasilniške kriminalitete. Ti podatki prikazujejo število kaznivih. 13.

dejanj, ki jih je obravnavala policija; bodisi da so jih prijavili prebivalci bodisi jih je policija sama odkrila. Zelo pomembno je, da se zavedamo, da statistični podatki, ki jih vodi policija zajemajo le prijavljena oz. zaznana kazniva dejanja, kar pa seveda ni tudi vsa kriminaliteta. Številna dejanja ostajajo prikrita in neprijavljena, zato je dejanske kriminalitete mnogo več od zaznane. Razlogi za neprijavljanje kaznivih dejanj so različni: ţrtev ne ţeli prijaviti dejanja, ker jo je strah maščevanja storilca, ker ne zaupa policiji, ker se ji dogodek zdi manj pomemben, ker je sama privolila v dejanje, ker ne ţeli sodelovati v kazenskem postopku ipd. Neprijavljeno kriminaliteto imenujemo »temno polje kriminalitete«. To so vsa kazniva dejanja, ki so bila dejansko izvršena v nekem času na nekem kraju, vendar niso bila prijavljena policiji. Temno polje kriminalitete je mogoče odkrivati predvsem z različnimi viktimološkimi raziskavami, ko se ugotavljata stopnja viktimizacije med prebivalstvom in pripravljenost za prijavljanje kaznivih dejanj (Maver, 2004). Tabela 1: Število obravnavanih kaznivih dejanj zoper ţivljenje in telo z elementi nasilja v letih 2004—2009 (Policija, 2005; Policija, 2006; Policija, 2007; Policija, 2008; Policija, 2009; Policija, 2010). LETO. 2004. 2005. 2006. 2007. 2008. 2009. Umor/Poskus umora. 27/49. 20/46. 12/64. 24/23. 5/0. 9/7. Uboj/Poskus uboja. /. /. /. /. 6/19. 14/31. Posebno huda telesna poškodba. 8. 14. 21. 19. 21. 8. Huda telesna poškodba. 322. 304. 245. 260. 187. 204. Lahka telesna poškodba. 2049. 1986. 2165. 2203. 1927. 1965. Sodelovanje pri pretepu. 22. 8. 4. 6. 6. 4. 284. 216. 198. 225. 197. 160. KAZNIVO DEJANJE. Ogroţanje z nevarnim orodjem pri pretepu ali prepiru. 14.

Tabela 2: Število obravnavanih kaznivih dejanj zoper človekove pravice in svoboščine z elementi nasilja v letih 2004—2009 (Policija, 2005; Policija, 2006; Policija, 2007; Policija, 2008; Policija, 2009; Policija, 2010). LETO. 2004. 2005. 2006. 2007. 2008. 2009. Prisiljenje. 21. 15. 17. 29. 32. 13. Protipraven odvzem prostosti. 93. 65. 71. 81. 76. 60. Ugrabitev. 1. 3. 6. 9. 7. 2. KAZNIVO DEJANJE. Tabela 3: Število obravnavanih kaznivih dejanj zoper zakonsko zvezo, druţino in otroke z elementi nasilja v letih 2004—2009 (Policija, 2005; Policija, 2006; Policija, 2007; Policija, 2008; Policija, 2009; Policija, 2010). LETO KAZNIVO DEJANJE Nasilje v druţini Zanemarjanje otroka in surova ravnanje. 2004. 2005. 2006. 2007. 2008. 2009. /. /. /. /. 120. 2478. /. /. /. /. 336. 720. Tabela 4: Število obravnavanih kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost z elementi nasilja v letih 2004—2009 (Policija, 2005; Policija, 2006; Policija, 2007; Policija, 2008; Policija, 2009; Policija, 2010). LETO. 2004. 2005. 2006. 2007. 2008. 2009. Posilstvo/Poskus posilstva. 73/14. 47/11. 48/7. 85/12. 46/11. 66/13. Spolno nasilje. 64. 65. 58. 63. 60. 67. 26. 32. 18. 25. 27. 16. Spolni napad na osebo mlajšo od 15 let. 218. 188. 173. 203. 159. 199. Spolna zloraba slabotne osebe. 13. 12. 15. 15. 19. 20. KAZNIVO DEJANJE. Kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo poloţaja. 15.

Tabela 5: Število obravnavanih kaznivih dejanj zoper premoţenje z elementi nasilja v letih 2004—2009 (Policija, 2005; Policija, 2006; Policija, 2007; Policija, 2008; Policija, 2009; Policija, 2010). LETO. 2004. 2005. 2006. 2007. 2008. 2009. Poškodovanje tuje stvari. 6963. 6385. 6844. 6906. 5694. 5304. Rop. 398. 429. 521. 445. 383. 479. Izsiljevanje. 328. 383. 403. 375. 344. 330. Roparska tatvina. 83. 91. 107. 87. 106. 106. KAZNIVO DEJANJE. Tabela 6: Število obravnavanih kaznivih dejanj zoper javni red in mir z elementi nasilja v letih 2004—2009 (Policija, 2005; Policija, 2006; Policija, 2007; Policija, 2008; Policija, 2009; Policija, 2010). LETO KAZNIVO DEJANJE Nasilništvo Sodelovanje v skupini, ki stori kaznivo dejanje. 2004. 2005. 2006. 2007. 2008. 2009. 687. 653. 729. 1013. 1272. 802. 2. 0. 1. 2. 4. 7. 2.2.2 Analiza kaznivih dejanj z elementi nasilja v Sloveniji v obdobju 2004—2009 Pregled kaznivih dejanj z elementi nasilja na območju Slovenije v obdobju 2004—2009 nam pokaţe, da se kaznivi dejanji poškodovanje tuje stvari in lahka telesna poškodba v vseh letih pojavljata najpogosteje (podrobneje glej tabele od 1 do 6). Po spremembi Kazenskega zakonika leta 2008 in inkriminaciji nasilja v druţini, kot posameznega kaznivega dejanja, se je v letu 2009 močno povečalo število tega kaznivega dejanja ter se je po številu povzpelo ţe na drugo mesto med vsemi kaznivimi dejanji z elementi nasilja. Tudi kaznivo dejanje zanemarjanje otroka in surovo ravnanje (glej tabelo 3) se po letu 2008 pojavlja v vedno večjih številkah, kar je skrb vzbujajoče.. 16.

Iz tabele 1 je razvidno, da je število najhujših nasilniških kaznivih dejanj, kot so uboj, umor, huda telesna poškodba, posebno huda telesna poškodba, posilstvo ter spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let, od leta 2004 precej konstantno, z vsakoletnimi manjšimi odstopanji. Le število hudih telesnih poškodb je od leta 2004 rahlo upadlo. Število umorov je v letih 2008 in 2009 upadlo zaradi tega, ker novi Kazenski zakonik vsebuje tudi kaznivo dejanje uboja; če število teh dveh kaznivih dejanj v letih 2008 ter 2009 seštejemo, dobimo precej podoben rezultat števila umorov, ki so se zgodili v obdobju od leta 2004 do leta 2007. Prav tako je precej konstantno število kaznivih dejanj zoper premoţenje (podrobneje glej tabelo 2), ki vsebujejo elemente nasilja, saj je število ropov in roparskih tatvin iz leta v leto precej podobno, le število poškodovanj tujih stvari je nekoliko upadlo. V velikim številu se pojavlja kaznivo dejanje nasilništva (podrobneje glej tabelo 6), saj je število teh dejanj naraščalo do leta 2008 in ţe preseglo mejo 1000 tovrstnih kaznivih dejanj na leto. V letu 2009 je nato število teh dejanj kar precej upadlo. Kot je razvidno iz tabele 4, pri kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost, ki vsebujejo elemente nasilja, prevladuje kaznivo dejanje spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let. Število dokončanih posilstev v obravnavanem obdobju se giblje nekje v razponu med 45 in 85 tovrstnih kaznivih dejanj na leto. Za nasilniško kriminaliteto na območju Slovenije bi lahko ugotovili, da je število večine kaznivih dejanj z znaki nasilja od leta 2004 precej konstantno, z rahlimi vsakoletnimi nihanji, le število nekaterih dejanj, kot sta poškodovanje tuje stvari in huda telesna poškodba, je rahlo upadlo. S spremembo kazenske zakonodaje pa se je precej povečalo število nekaterih na novo inkriminiranih kaznivih dejanj.. 17.

2.3 Značilnosti in storilci ter žrtve nasilniške kriminalitete Dejavniki, kot so starost, etnična in nacionalna pripadnost, spol, druţbeni sloj, socialne in ekonomske značilnosti ipd. storilcev in ţrtev nasilniške kriminalitete, vsekakor vplivajo na izvršitev kaznivega dejanja. Starejši so ljudje, manj kaznivih dejanj storijo. Storilci večine kaznivih dejanj navadne oz. običajne kriminalitete, kamor Meško prišteva predvsem nasilniške delikte, so stari od 16 do 26 let. Nasilniška kriminaliteta je tako predvsem kriminaliteta mlajših populacij prebivalstva, in to predvsem moškega dela prebivalstva, saj veliko večino nasilniških kaznivih dejanj storijo moški. Velik problem je tudi, da je zgodnja kriminalna dejavnost posameznika močan napovedovalec. ponavljajočega. se. vzorca. kriminalnega. vedenja. in. pogostejšega obravnavanja za kazniva dejanja (Meško, 2008). Pomembni dejavniki kriminalitete so tudi rasa in etnična ter nacionalna pripadnost storilcev in ţrtev ter njihov druţbeni sloj oz. socialne ter ekonomske značilnosti. V slovenskih razmerah rasa ni tako pomemben dejavnik kriminalitete, kot je v rasno heterogenih drţav, kjer ima rasna pripadnost tako storilcev kot ţrtev velik vpliv na izvrševanje nasilniške kriminalitete. V slovenskem prostoru pa je bolj pomemben dejavnik etnične oz. nacionalne pripadnosti kot rasni dejavnik. Tudi druţbeni sloj oz. socialno in ekonomsko stanje storilcev in ţrtev sta pomembna dejavnika kriminalitete. Nekatere skupne značilnosti »povprečnih« storilcev običajne oz. navadne kriminalitete so naslednje (Meško, 2008): večina odkritih storilcev nasilnih in nekaterih premoţenjskih kaznivih dejanj odrašča v neurejenih druţbah; večina storilcev kaznivih dejanj je samskih (vendar to ne pomeni, da nekateri storilci nimajo otrok); veliko obsojencev ima sorodnike, ki so bile v preteklosti obsojeni na zaporno kazen; izobrazbena raven obsojencev je pod nacionalnim povprečjem.. 18.

Zanimiv je podatek, da je v letu 2004 skoraj polovica osumljencev v Sloveniji bila nezaposlenih. Drugo polovico osumljenih oseb predstavljajo osnovnošolci, dijaki, študentje, redno ali začasno zaposleni ter upokojenci (Meško, 2008). Ta podatek, da je skoraj polovica osumljenih oseb nezaposlenih, le še potrjuje dejstvo, da ima socialni in ekonomski status potencialnega storilca nasilniškega kaznivega dejanja velik vpliv na njegovo odločitev za izvršitev kaznivega dejanja. Večino nasilniških kaznivih dejanj (predvsem premoţenjskih dejanj z znaki nasilja in ne toliko kaznivih dejanj zoper ţivljenje in telo) storijo neznanci, toda med storilci je tudi zelo veliko ţrtvam znanih oseb. Moški so pogostejše ţrtve nasilnih deliktov kot ţenske, ki pa so nasilju izpostavljene predvsem v domačem okolju, saj je nasilje v druţini izjemno velik problem, ki se ga ne zavedamo dovolj. Naslednji dejavnik, ki je pomemben predvsem za preiskovalce nasilniške kriminalitete, je ta, da se večina kaznivih dejanj zgodi v krajih, kjer ţivijo ţrtve (Meško, 2008). Mnoge raziskave so potrdile, da se umori in kazniva dejanja zoper ţivljenje in telo dogajajo predvsem med osebami, ki se med seboj poznajo, saj je odstotek umorov neznancev veliko manjši. Vzorci se na ţalost ponavljajo, saj so raziskave pokazale, da so skoraj v večini primerov, ko je moški storilec delikta nasilja, ţrtve druţinski člani, medtem ko so skoraj vse ţrtve ţensk druţinski člani. Takšno nasilniško vedenje ţensk je največkrat usmerjeno zoper lastne otroke, moških pa zoper starše in ţeno (Kaprol, 2007). Najpogostejše ţrtve spolnega nasilja izhajajo iz šibkejših skupin prebivalstva, kamor sodijo: ţenske, otroci, telesno ali duševno prizadeti posamezniki, medtem ko so storilci oz. povzročitelji večinoma moški. V redkih primerih gre za ţensko storilko, tako pri posilstvih kot tudi pri problematiki zlorabljenih otrok (Marasović, 2007). Pri kaznivem dejanju spolnega nasilja in kaznivem dejanju spolnega napada na osebe, mlajše od 15. let, so storilci teh dejanj večinoma v sorodstvenem. 19.

razmerju z ţrtvami oziroma imajo nad njimi ekonomski in avtoritativni vpliv (vzgojitelj, učitelj itd.) (Maver, 2004). Problem pri tem je tudi, da veliko takšnih dejanj ostane neprijavljenih in neodkritih, kakor tudi pri nasilju v druţini, saj so ta dejanja večinoma storjena v zasebnih prostorih, okolje pa nerado posega v zasebnost drugih. Se pa v zadnjih letih na področju nasilja v druţini premika na bolje, saj se veliko več pozornosti namenja temu problemu, zato je tudi veliko več takšnih dejanj prijavljenih. Ropi in roparske tatvine so najpogosteje storjeni na javnih krajih, kot so ulica, trg, vaška pot in cesta. Glede na to, da je večina ropov storjena ponoči in da sta v več kot 30% primerov tako storilec kot ţrtev pod vplivom alkohola, potem lahko sklepamo, da v gostinskih lokalih storilci spoznajo ţrtve, sprejmejo odločitev za storitev ropa, jim sledijo domov in nato izrabijo priloţnost za uresničitev svojih namer. Ţrtve ropov neredko s svojim načinom ţivljenja, neprevidnim obnašanjem, lahkim načinom sklepanja poznanstev pod vplivom alkohola, z razkazovanjem denarja ali drugih vrednosti pritegnejo pozornost potencialnih storilcev in tako same prispevajo k deliktni situaciji. V pribliţno 15% so ţrtve ropov ţenske, verjetno zato, ker se redkeje znajdejo v zgoraj navedenih situacijah, ki so ugodne za rop. So pa zato ţenske pogostejše ţrtve različnih tatvin, kot so odvzem torbice ali denarnice, vendar so ta dejanja storjena brez neposrednega nasilja (Kaprol, 2007). Dejavnike, ki pomenijo tveganje, da nekdo postane ţrtev nasilnega dejanja, lahko razdelimo v tri skupine: osebni dejavniki, socialni dejavniki in situacijski dejavniki. Osebni dejavniki vključujejo biološke in psihološke dejavnike. Tako med biološke dejavnike uvrščamo predvsem starost, spol ter tudi duševne bolezni, saj so duševni bolniki hendikepirani in so pogosto šibkejši v odporu, kar storilci velikokrat izkoristijo. Glede starosti bi lahko rekli, da so mlajše ţenske bolj ţrtve spolnih deliktov, starejše ţenske pa so večinoma ţrtve premoţenjskega nasilniškega kriminala. Psihološki dejavniki vključujejo: agresivnost (agresivne osebe, ki ustrahujejo svojo okolico in pri svojih ţrtvah lahko izzovejo potrebo oz. ţeljo, da se jih odstrani), nemarnost, duševno omejenost in odtujenost; vsak na svoj način izziva okolico in s tem ustvarja. 20.

situacije, v katerih laţje postane ţrtev nasilnega kaznivega dejanja (Kaprol, 2007). Druga skupina dejavnikov, ki predstavljajo tveganje, da nekdo postane ţrtev, so. socialni. dejavniki.. Med. socialne. dejavnike. prištevamo:. poklic,. neprilagojenost ljudi ter stigmatizirane osebe, obsojene osebe, odvisnike ipd. Izpostavljeni politik, bankir ali zlatar bodo prej ţrtve nasilja in izsiljevanja, kot pa tisti, ki druţbeno niso tako izpostavljeni ali ne nudijo moţnosti direktnega napada z upanjem na dobiček. Med izpostavljenimi poklici so še vozniki taksijev, poštarji, blagajničarke, zdravniki in nenazadnje tam, kjer je prostitucija legalna, tudi prostitutke. Neprilagojeni ljudje, kot npr. tujci, pripadniki manjšin, priseljenci oz. ljudje, ki so socialno šibki, so laţje kriminalno dosegljivi zaradi neprimerne zaščitenosti. Obsojene osebe, stigmatizirane osebe, odvisniki ipd. pa zaradi svojih teţav, bioloških in socialnih postajajo ţrtve nekaterih vrst kaznivih dejanj, tudi nasilnih (Kaprol, 2007). Tretja skupina dejavnikov so situacijski dejavniki, ki jih lahko označimo z naslednjo oznako: »napačen človek na napačnem mestu«. Obstajajo določene konfliktne situacije, dnevni, tedenski, mesečni in letni ritem kriminalitete, tudi kraji večje ali manjše verjetnosti, da pride do delikta (Kaprol, 2007). Oznaka »napačen človek na napačnem mestu« nam tako pove, da oseba postane ţrtev viktimizacije, če se ob nepravem času znajde na nepravem mestu, kjer ima npr. neka oseba namen izvršiti določeno kaznivo dejanje; v našem primeru je to dejanje z znaki nasilja.. 2.4 Spoznanja o dejavnikih nasilja in nasilniške kriminalitete Spoznanja o dejavnikih in vzrokih, ki vodijo do nasilnega vedenja posameznikov in s tem do izvrševanja nasilniških kaznivih dejanj so pomembna predvsem za načrtovanje preventivnega delovanja vseh subjektov na področju nasilniške kriminalitete in kriminalitete nasploh. Med temi subjekti igra pomembno vlogo tudi policija.. 21.

Dejavnike nasilništva običajno delimo na endogene in eksogene, danes prevladuje prepričanje, da so endogeni primarni in dominantni. SimeunovićPatićeva (Simeunović-Patić, 2003) meni, da se lahko primarno pomembni dejavniki nasilniške kriminalitete po svojem poreklu klasificirajo na naslednje oblike: na bio-psihološke, na dejavnike zgodnjega razvoja in primarne socializacije, na socialne in kulturološke ter na situacijske. 2.4.1 Bio-psihološki dejavniki Biološke in psihološke teorije o nasilniški kriminaliteti so osredotočene na poreklo agresivnosti kot osebne značilnosti, ki pomeni relativno trajno nagnjenost k agresivnemu izraţanju. Agresivnost se največkrat poistoveti z impulzivnostjo, ki jo generalno razumemo kot najbolj splošno značilnost nasilneţa. Gre za osebno značilnost, ki jo karakterizira odsotnost tolerance in za katero verjamemo, da je preteţno nevrofiziološko determinirana in se lahko le omejeno korigira s socializacijo (Simeunović-Patić, 2003). Poleg impulzivnosti se kot vaţni endogeni dejavniki nasilja najbolj pogosto omenjajo psihopatija, čustvena nestabilnost in določeni spoznavni deficiti, ki se kaţejo kot slabo predvidevanje in socialno ocenjevanje. Največje število raziskovanja heterogena. bio-psiholoških populacija. osnov nasilja. glede. na. zaključuje,. osebnost,. da. impulzivnost,. so. nasilniki. nevrotično. nestabilnost, psihopatijo in kognitivne izbruhe, predvsem v domeni ocene socialnega presojanja (Simeunović-Patić, 2003) . Najbolj zastopane hipoteze o nevrološki podlagi agresivnega vedenja, navedene po avtorjih in po podobnosti med njimi, so (v Simeunović-Patič, 2003): disfunkcija prefrontalnega korteksa zaradi lezije (Miller in Damasio), zniţanje metabolizma glukoze, katerega posledica je impulzivnost in agresivnost (Raine);. 22.

agresivnost,. kot posledica zniţane aktivnosti nevrotransmiterja. serotonina (Baumeister); zniţana. kortikalna. dejavnost. kot. vzrok. oteţenega. formiranja. odgovorov in stalne teţnje k stimuliranju (Eysenck in Zuckerman); labilnost simpatikusa in visceralnih regij, ki stimulirajo limbični sistem, in je odgovorna za povišanje nevrotizma (Eysenck). Kot je omenjeno ţe zgoraj, je eden pomembnejših dejavnikov nasilniškega vedenja psihopatija. Čeprav je pojem psihopatija precej polemičen, Hart (v Simeunović-Patić, 2003) meni, da teţko zanikamo obstoj jasno opredeljene okvare osebnosti, ki vključuje teţko funkcionalno in vedenjsko spremenljivost z močno nevrološko podlago. Osebe s psihopatsko strukturo osebnosti opredeljujejo revščina, manipulativnost, teţnja po dominaciji, nezmoţnost dolgotrajne čustvene navezanosti in postavljanja dolgoročnih ciljev, odsotnost empatije, anksioznosti in krivde. To so največkrat v vedenjskem smislu impulzivne osebe, ki neprestano iščejo vznemirjenje in pri tem zanemarjajo socialne okvire obnašanja in reagirajo brez odlašanja, neposredno, agresivno in brezobzirno, brez kakršnih koli notranjih konfliktov in inhibicij. z. odsotnostjo občutka krivde. 2.4.2 Dejavniki primarne socializacije Med dejavnike primarne socializacije, ki so rizični za nasilniško obnašanje in za. izvrševanje. nasilniških. kaznivih. dejanj. najpogosteje. uvrščamo:. pomanjkljivo emotivno menjavo med starši in otroki, vzgojno zapuščenost v primarni druţini in aktivno ter pasivno izpostavljenost nasilju v druţini in izven nje. Tudi odsotnost pozitivne druţinske atmosfere, slabe čustvene relacije znotraj druţine, neustrezno in nekonsistentno izobraţevanja, zlorabe, zapuščenost in vključenost otroka v delinkventne skupine so največkrat precej rizični dejavniki nasilništva (Simeunović-Patić, 2003). V okviru Bandurine teorije socialnega učenja je izpostavljeno, da se agresivnega obnašanja otroci lahko naučijo v druţini, šoli ter v vrstniških. 23.

skupinah in z imitacijo. Koncept učenja agresivnega obnašanja z imitacijo se je razvil v okviru teorije socialnega obnašanja. Njegovo ogrodje tvori trditev, da se imitacija agresivnega obnašanja lahko pričakuje v vsaki situaciji, v kateri se tako obnašanje kaţe kot koristno, pri tem pa se predpostavlja, da kazni ne bo. Verjetnost, da se bo oseba obnašala agresivno v dani situaciji, je določena s prejšnjimi neposrednimi in posrednimi izkušnjami v zvezi z agresivnim obnašanjem (Simeunović-Patić, 2003). Številni dokazi pričajo, da velik del nasilniške populacije nosi v sebi izkušnje direktne fizične ali seksualne viktimizacije v primarni druţini. S konceptom o ciklusu deprivacije in nasilja je pokazano, da izkušnje aktivne viktimizacije v primarni druţini travmatizirajo otroka in zmanjšujejo njegove razvojne kapacitete, istočasno pa povečujejo anksioznost in nizko samopodobo. Fizično zlorabljeni otroci ponavljajo obnašanje svojih staršev in s tem tudi sami postajajo nasilniki (Simeunović-Patić, 2003). 2.4.3 Socialni in kulturološki dejavniki Raziskovanje socialnih dejavnikov nasilja je zelo zapleteno delo zaradi splošnosti njihovih dejstev, vendar pa so danes le redki tisti, ki zanikajo vpliv socialnega okolja na nasilniško kriminaliteto. V okviru socioloških teorij se najbolj pogosto usmerja na strukturalno nasilje in socialni kapital kot dejavnika rizika nasilništva, kulturološke teorije pa poudarjajo kulturološke definicije nasilja in rigidne zahteve socialnega okolja (Simeunović-Patić, 2003). Galtung (v Simeunović-Patić, 2003) kot strukturalno nasilje razume vsako ogroţanje. človeških. potencialov. z. ekonomsko. in. politično. strukturo.. Neenakost v pristopu k politični in drugi moči, izobraţevanju, zdravstveni negi in pravni zaščiti so značilni znaki strukturalnega nasilja. Takšno nasilje izvira iz druţbene strukture, ki odreja poloţaj ljudi glede na ekonomske, etične, spolne, kulturološke in druge značilnosti. Tisti ljudje, ki so kronične ţrtve. 24.

strukturalnega nasilja, uporabljajo tudi največkrat direktno nasilje. Nasilje je odgovor ljudi, ki se počutijo poniţane in zavrţene. Narayan (v Simeunović-Patić, 2003) socialni kapital opredeljuje kot skupek pravil, norm, obligacij in nivoja zaupanja znotraj socialnih odnosov, socialne kulture in druţbenih institucij, ki omogočajo članom druţbe, da dosegajo svoje individualne in skupinske cilje. Teorije socialnega kapitala se navezujejo na teorije anomije, druţbene dezorganizacije in strukturalnega pritiska. V druţbah z neenakimi moţnostmi in brez močnega normativnega sistema, ki lahko parira imperativu ekonomskih moţnosti, se ljudje obnašajo egoistično in so pripravljeni izkoriščati druge, kriminaliteta, ki prej ali slej vodi v nasilje, pa je lahko posledica odsotnosti drugih legalnih moţnosti za preţivljanje. Empirične ugotovitve kaţejo, da je socialni kapital v močni povezavi s hudo nasilniško kriminaliteto, pa tudi s stopnjo heterogenosti z ozirom na ekonomski in socialni status (Simeunović-Patić, 2003). Kulturološke definicije o nasilju pa najpogosteje povezujejo tveganja nasilniškega obnašanja s konstruktom moškosti, ki se razvija od časa, ko sta Wolfgang in Ferracuti (v Simeunović-Patić, 2003) opazila, da generalno gledano, statistično in klinično mladi moški povzročajo največ nasilniške kriminalitete, vendar je njihovo fizično agresivno obnašanje povezano z idealom moškosti. Kot pomemben dejavnik rizika nasilništva, ki spada pod socialne in kulturološke dejavnike, se danes pojmuje tudi vključenost v nasilniško strukturo (Simeunović-Patić, 2003). 2.4.4 Situacijski dejavniki Pomen situacijskih faktorjev je potenciran z različnih teoretičnih vidikov. Deterministične teorije te dejavnike tretirajo kot izzivalce ali katalizatorje dejstev dispoziciranih dejavnikov, znotraj indeterminističnega pristopa pa. 25.

situacijo razlagamo kot ugodno priliko za izvrševanje nasilja (SimeunovićPatić, 2003). Situacijska dejavnost psihoaktivnih substanc je posebnega pomena za problem nasilniške kriminalitete. Znano je namreč, da se veliko število umorov, telesnih poškodb in posilstev izvrši prav pod vplivom alkohola in drugih psihoaktivnih substanc. Stimulacije centralnega ţivčnega sistema povečujejo rizik agresivnega obnašanja, saj v večjih količinah izzovejo razdraţljivost, psihomotorni nemir in pa tudi halucinacije. Vendar obstaja dilema, ali te substance delujejo kot povzročitelji agresije ali pa le delujejo rizično na osebe, ki so nagnjene k nasilništvu. V glavnem pa večina avtorjev alkohola kot situacijskega dejavnika za nastanek agresivnega obnašanja ne zanika (Simeunović-Patić, 2003). Avtorji, ki potencirajo učinek navzočnosti oroţja za rizik nasilniškega obnašanja, se običajno sklicujejo na Berkowitza in La Pagea (v SimeunovićPatić, 2003), ki sta eksperimentalno pokazala, da ţe sama navzočnost oroţja v vidnem polju razdraţene osebe dodatno poveča bes in rizik impulzivnega reagiranja. Trenutna odločitev, sprejeta v stanju kratkotrajnega povečanega čustvenega pritiska ali alkoholiziranosti, v odsotnosti oroţja ne bi bila realizirana. Prisotnost oroţja, lahko konflikt usmeri k tragičnemu koncu, do katerega najbrţ drugače ne bi prišlo. Caprara (v Simeunović-Patić, 2003) meni, da prisotnost oroţja deluje še posebej razdraţujoče na osebe, ki imajo zniţano anksioznost in povišano impulzivnost.. 26.

3. Preprečevanje. in. preiskovanje. nasilniške. kriminalitete 3.1 Splošno o preprečevanju in preiskovanju kriminalitete Naloge policije so navedene v 3. členu Zakona o Policiji. Navedene so v devetih točkah. Za nas sta najpomembnejši prvi točki 3. člena. V 1. točki je tako zapisano, da je naloga policije varovanje ţivljenja, osebne varnosti in premoţenja ljudi, v 2. točki pa je navedeno, da so naloge policije preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za pridobitev premoţenjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov (Zakon O Policiji—UPB7, 2009). Tako je pomembno, da se v tem poglavju razloţita predvsem pojma preprečevanje in preiskovanje kriminalitete. Kriminaliteta je nesporno del vseh sodobnih druţb. Veliko ljudi se zaradi kriminalitete in občutkov ogroţenosti ter strahu pred kriminaliteto zateka po pomoč k druţbi. Druţba je ustanovila institucije, ki se ukvarjajo s kriminaliteto in skušajo reševati problem kriminalitete, kolikor je to v njihovi moči. Mnenja strokovnjakov in laikov o uspešnosti in učinkovitosti policije, sodišč in institucij za izvrševanje kazenskih sankcij so deljena. Kritiki institucionaliziranega nadzora kriminalitete menijo, da je stanje kriminalitete v druţbi doseglo zgornjo mejo tolerance in da so institucije formalnega druţbenega nadzorstva v krizi. Institucijam očitajo tudi zanemarjanje preprečevalnih ukrepov in nizko uspešnost preprečevanja kriminalitete, saj je njihova. pozornost. usmerjena. predvsem. na. zatiranje. kriminalitete. z. odkrivanjem in kazenskim pregonom ter onemogočanjem storilcev kaznivih dejanj z izrekanjem in izvrševanjem zaporne kazni (Meško, 2002). Pomembno je torej, da poudarimo potrebo po preventivnem delovanju institucij, ki jim pripisujemo. predvsem. represivno. vlogo,. 27. in. najpomembnejša. tovrstna.

institucija je policija. Jasno pa je, da policija sama ne zmore preprečevati kriminalitete, saj je to tudi naloga različnih institucij, ki bi morale biti policiji v pomoč pri preprečevanju kriminalitete. Termin preventiva ali prevencija pomeni preprečevanje ali preprečitev. Je sinonim za nekakšno vnaprejšnjo zaščito, da do določenega dejanja, ki ga ne ţelimo, sploh ne pride (Gorenak, 2009). Preprečevanje kriminalitete, ki je star koncept, nakar ţe v 18. stoletju nakazuje Cesar Beccaria s svojim rekom, da je bolje preprečevati, kot kaznovati, se je razvijalo kot teoretičen pogled in kot ţivljenjska praksa vsaj celo dvajseto stoletje. Je pa šele zlasti v zadnjih 30-ih letih doţivelo v nekaterih sistemih posebno ţivahen razvoj in vsebinske spremembe. Slovenija je bila iz tega razvoja v glavnem izključena. V našem sistemu kriminalitetne politike so sicer potekale določene preventivne dejavnosti, vendar pa ne moremo trditi, da bi bile načrtovane za dolgotrajnejše obdobje in da bi bile plod zavestnega načrtovanja (Šelih, 2004). Preprečevanje kriminalitete ni nov pojav, pravzaprav obstaja, odkar obstaja viktimizacija in so ljudje poskušali ubraniti in zavarovati sebe in svoje najbliţje pred različnimi viri zla in ogroţanja. Pojem »preprečevanje kriminalitete« je pa novejšega izvora in obsega vse ideje za preprečevanje in zmanjševanje kriminalitete. Pristope za preprečevanje kriminalitete je mogoče. razdeliti. v. tri. skupine:. primarno,. sekundarno. in. terciarno. preprečevanje kriminalitete. Primarna prevencija je namenjena ugotavljanju dejavnikov v fizičnem in druţbenem okolju, ki nudijo priloţnosti ali spodbujajo kriminalno dejavnost. Cilj primarne prevencije je delovanje v smeri, da naj do kaznivega dejanja sploh ne bi prišlo oz. da se odpravijo vsi vzroki, ki bi lahko spodbujali kriminalno dejavnost. Nekatere policijske dejavnosti so tudi del primarne prevencije. Navzočnost policistov v soseski, sodelovanje policistov v različnih preventivnih programih v soseski sta le dve od dejavnosti policije, ki ju lahko uvrstimo med primarno prevencijo. Sekundarno preprečevanje kriminalitete vsebuje ukrepe za zgodnje odkrivanje. 28.

moţnih storilcev kaznivih dejanj in pravočasno ukrepanje pred izvršitvijo kaznivega dejanja. Sekundarna prevencija kriminalitete je predvsem v pristojnosti policije, pomembno vlogo pa imajo tudi druge javne institucije in strokovne sluţbe. Sekundarno preprečevanje kriminalitete si prizadeva napovedati ali identificirati posameznike, potencialne prestopnike. Eden izmed najobetavnejših poskusov sekundarne prevencije kriminalitete se razvija v konceptu, imenovanem v skupnost usmerjeno policijsko delo. Terciarno preprečevanje kriminalitete opredeljujemo kot ukrepe zoper osebe, ki so ţe storile kazniva dejanja. Večino teh preventivnih ukrepov izvajajo policija, pravosodne institucije in institucije za izvrševanje kazenskih sankcij. Odvzem prostosti, obsodba, izvrševanje zaporne kazni, obravnavanje in rehabilitacija so ukrepi terciarne prevencije kriminalitete. Domišljija, iznajdljivost in inovativnost na vseh treh področjih so temeljni kamni za preprečevanje kriminalitete in zmanjševanje strahu pred njo (Meško, 2002). Večanje števila kaznivih dejanj, večanje strahu pred viktimizacijo, vedno večje zahteve, ki jih postavljamo policiji ter padec zaupanja in zadovoljstva z njenim delom, so procesi, ki jim je Slovenska policija izpostavljena od sredine devetdesetih let dalje. Ne glede na to, kako zelo si prizadeva, policija na tradicionalen način več ni sposobna učinkovito izvajati svojih funkcij v sodobni druţbi. Zato se v zadnjih desetletjih vedno znova in vedno bolj ugotavlja, da mora policija spremeniti celotno filozofijo opravljanja policijske dejavnosti. Zaenkrat se kot najboljši primer takšne spremembe kaţe uvajanje policijske dejavnosti v skupnosti, nadgrajene z uporabo tehnik, ki so značilne za policijsko delo, usmerjeno v reševanje problemov. V okviru policijske dejavnosti v skupnosti policisti vzpostavljajo in vzdrţujejo red in mir, preprečujejo in preiskujejo kazniva dejanja ter skrbijo za zmanjšanje stopnje strahu pred viktimizacijo med prebivalci. Pri vseh teh nalogah pa nov pristop zahteva, da policija v svoje delo vplete prebivalce skupnosti kot enakopravne partnerje (Pagon in Lobnikar, 2004). Največji poudarek pri izvajanju policijske dejavnosti v skupnosti je na preprečevanju kriminalitete, saj policiji s tradicionalnim pristopom ni uspelo preprečevati kaznivih dejanj. Pri uvajanju policijske dejavnosti v skupnosti pa se pojavljajo nekateri problemi, zlasti. 29.

velja omeniti to, da je policija zelo toga organizacija in precej neodprta za spremembe. Tako da je uvajanje tega pristopa, tudi v Sloveniji, precej počasno. Pomembno je, da če smo opredelili pojem preprečevanja kriminalitete oz. preventivno dejavnost policije, da opredelimo tudi represivno dejavnost policije na področju kriminalitete oz. celotno preiskovanje kriminalitete, od odkrivanja, preiskovanja do dokazovanja. Pri odkrivanju, preiskovanju in dokazovanju kaznivih dejanj nikakor ne moremo mimo pojma kriminalistika; le-ta je pomembna za celotno preiskovanje kaznivih dejanj, od odkrivanja do dokazovanja. Tako je kriminalistika, na kratko, znanost o odkrivanju, preiskovanju in dokazovanju kaznivih dejanj in storilcev (Maver, 2004). Čeprav ima različne vidike in naloge, je kriminalistika enotna znanost. V tem smislu so predmet kriminalistike vse praktične dejavnosti pri odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj, ne glede na to, v kateri fazi postopka (predkazenski in kazenski) se opravljajo, in ne glede na formalni organ, ki jih opravlja, kakor tudi njihove teoretične podlage. Prav tako so predmet kriminalistike tudi vse zakonitosti nastajanja, odkrivanja in uporabe operativnih in dokaznih informacij o kaznivem dejanju in storilci in njihove pojavne oblike. Kako odkriti kaznivo dejanje in storilca, kako ugotoviti vse okoliščine v zvezi s tem, kako izslediti in prijeti storilca, kako zbrati materialne in osebne dokaze, vse to so naloge in predmet kriminalistike (Maver, 2004). Najbolj razširjena delitev kriminalistike v Srednji Evropi je t. i. tripartitna delitev kriminalistike na: kriminalistično tehniko, kriminalistično taktiko in kriminalistično metodiko (Maver, 2004). Kriminalistična metodika tako zdruţuje taktiko in tehniko pri preiskovanju posameznih vrst kaznivih dejanj. Medtem ko tehnika in taktika govorita o splošnih značilnostih zaslišanja, ogleda kraja dejanja, sestavljanju verzij ipd., se metodika ukvarja z značilnostmi in posebnostmi preiskovanja konkretnih vrst dejanj. Zato poznamo npr. metodiko preiskovanja umorov, posilstev, ropov ipd. (Maver, 2004).. 30.

Običajno pravimo, da je namen predkazenskega in kazenskega postopka ugotoviti, ali je bilo kaznivo dejanje storjeno, kdo ga je storil in katera dejstva in dokazi to potrjujejo, ter nato na podlagi tega izreči sodbo in sankcijo odgovornemu storilcu. Jasno je, da je potrebno najprej kaznivo dejanje odkriti, poiskati domnevnega storilca, zbrati dokaze in šele nato lahko sodišče razsoja o zadevi. Ker pa seveda sodniki in toţilci niso operativci, ki bi odkrivali storilce in jih lovili, iskali sledi in materialne dokaze ali odkrivali priče in oškodovance, opravlja te naloge policija. To je bil tudi eden izmed temeljnih razlogov za nastanek kriminalistične policije, ki se ukvarja predvsem z odkrivanjem, preiskovanjem in dokazovanjem kaznivih dejanj. Pojem preiskovanje kaznivih dejanj pa bi lahko najustrezneje opredelili tako, da predvsem policisti in kriminalisti ter tudi drţavni toţilci in preiskovalni sodniki preiskujejo neko zadevo vse do vloţitve obtoţnice in da se preverja postavljena hipoteza o krivdi v sodnem postopku na glavni obravnavi. Tako s pojmom preiskovanje zajemamo predvsem dejavnost policije in tudi nekatere dejavnosti drţavnega toţilca in preiskovalnega sodnika. V ta pojem so torej vključena operativno taktična dejanja policije, kot so zbiranje obvestil, delo z indici, postavljanje verzij, načrtovanje preiskovanja, uporaba poligrafa, uporaba posebnih metod in sredstev, zaseda, racija, iskanje sledi ipd., in preiskovalna dejanja, ki jih opravi bodisi policija bodisi preiskovalni sodnik in ta dejanja so predvsem: ogled kraja dejanja, rekonstrukcija, soočenje, prepoznava, zaslišanje, odreditev izvedenstva ipd. (Maver, 2004).. 3.2 Preventivna dejavnost policije na področju nasilniške kriminalitete Na podlagi 21. člena Zakona o policiji policijske postaje in policijske uprave v okviru svojih pristojnosti sodelujejo z organi lokalnih skupnosti na področjih, ki se nanašajo na izboljšanje varnosti v lokalni skupnosti. Moţnost samoorganiziranja imajo tudi drugi organi, organizacije in institucije, katerih dejavnost je usmerjena k zagotavljanju večje varnosti. V ta namen se lahko sporazumno ustanovijo sveti, sosveti, komisije ali druge dogovorjene oblike partnerskega sodelovanja (Zakon o Policiji – UPB7, 2009). Vloga in naloge. 31.

policije v vseh oblikah sodelovanja z lokalno skupnostjo so predvsem naslednje (Policija): komandirji policijskih postaj, njihovi pomočniki, predvsem pa vodje policijskih okolišev strokovno pomagajo, svetujejo in priporočajo različne aktivnosti za izboljšanje varnostnih razmer; policija mora prisluhniti in upoštevati ţelje in pobude drţavljanov za izboljšanje varnosti; policija mora biti pripravljena sprejemati kritike in odgovoriti mora na vprašanja, ki se tičejo varnosti; v okviru zakonskih pooblastil bo policija pristopila k reševanju konkretnih problemov; policija mora drţavljane seznanjati z varnostnimi razmerami in oblikami deviantnih ravnanj in pojavov; Policija si pri preprečevanju nasilniške kriminalitete veliko obeta od »situacijske prevencije, s katero se od osumljencev obrača k moţnim ţrtvam. Lokalna skupnost in soseska sta pri tem pomemben dejavnik, s katerima policija skuša zatirati nasilniško delinkvenco (Pečar, 2002). Delo z ţrtvami, organiziranje posvetov, predavanj, okroglih miz, učnih delavnic, izdajanje različnih publikacij in organiziranje dneva odprtih vrat so le nekatere metode, ki se jih lahko policija posluţuje in skupaj z lokalno skupnostjo poskuša na posreden način preprečevati in zatirati nasilniško kriminaliteto. Policija v preventivne namene izvaja tudi druge naloge v pristojnosti policije, kot so navzočnost policistov na krajih, ki so obremenjeni z nasilniško kriminaliteto, patruljiranje peš, s kolesi in z vozili ipd. Reorganizacija slovenske policije sredi devetdesetih let prejšnjega stoletja pa je postavila policijsko preventivo kot eno izmed osnov policijskega dela. Pri tem je poudarjena predvsem situacijska preventiva, ki pomeni delovanje v smislu zmanjševanja moţnosti oziroma situacij za izvajanje kriminala in ostalih negativnih dejanj drţavljanov in hkrati povečanje moţnosti, da bo storilec odkrit. Gre za način opravljanja policijskega dela, katerega glavni cilj. 32.

je zmanjševanje obsega kriminala in večja varnost ljudi in premoţenja. Osnovna značilnost preventivnega policijskega dela je stalna aktivna komunikacija z javnostjo na vseh ravneh policijskega delovanja. Pomembno vlogo pri preventivnih dejavnostih policije ima vodja policijskega okoliša. Koncept policijskega okoliša ali območja temelji na tem, da se vodjo policijskega okoliša osvobodi večjega dela represivnih policijskih aktivnosti in da postane v prvi vrsti policist za preventivo. Vodja policijskega okoliša ima širok spekter moţnosti preventivnega delovanja na področju preprečevanja (nasilniške) kriminalitete. Preprečevalno delo se lahko odvija skozi različne oblike kot na primer (Gorenak, 2009): preventivno delo pri opravljanju rednih oblik policijskega dela, predvsem je mišljeno delo v opazovalni in patruljni sluţbi v krajih, kjer so nasilniška kazniva dejanja pogosta; odstranjevanje. vzrokov,. ki. vplivajo. na. kriminaliteto,. torej. odstranjevanje ali preprečevanje preddeliktnih stanj, kot na primer osvetlitev določenih kritičnih predelov in poti; vzgoja, izobraţevanje in širjenje samozaščitne in varnostne kulture, torej opozarjanje ljudi na preddeliktna stanja, opozorilni razgovori s kriminalno aktivnimi osebami, splošna širitev varnostne kulture, ipd; obveščanje o stanju in pojavnosti kriminalitete v različnih skupnostih, torej individualni razgovori, posvetovanja, sodelovanje na sestankih v organih lokalnih skupnosti, obveščanje preko sredstev javnega obveščanja ipd. Kot najbolj zaţeljene splošne preventivne ukrepe za preprečevanje nasilniške kriminalitete, ki bi jih naj skupaj s policijo izvajale različne vladne in nevladne organizacije, socialne sluţbe, civilna druţba in drţavljani sami, lahko navedemo naslednje ukrepe (Simeunović-Patić, 2003): zniţevanje. splošne. izpostavljenosti. negativno delovanje;. 33. nasilju. in. priloţnostim. za.

promoviranje nenasilnih vedenjskih vzorcev. in veščin socialne. kompetence; aktivnosti v smeri zniţevanja obče tolerance na nasilje in kulturološko redefiniranje sprejemljivega nasilja; ukrepi. ekonomske. in. socialne. politike. (blaţitev. oblik. socialnoekonomskih prikrajšanosti in razslojevanja); učinkovita kontrola nad oroţjem in povečanje učinkovitosti policije pri odkrivanju storilcev nasilniške kriminalitete. Pomembno vlogo pri preprečevanju in omejevanju nasilniške kriminalitete ima kriminalistično. strateško. načrtovanje.. Kriminalistično. strateški. vidiki. preprečevanja kriminalitete vsebujejo uporabo kriminalističnih sredstev pri načrtovanju. preprečevanja,. prizadevanja.. Na. strateški. zato. bodo. ravni. nas. nujno zanima. v. ospredju. bodisi. policijska. omejevanje. oz.. preprečevanje določenega področja kriminalitete (zoper ţivljenje in telo, zoper premoţenje itd.) ali pa celotne kriminalitete na določenem območju (regiji, drţavi itd.). Osnovo za načrtovanje predstavljajo analize dejavnikov, ki domnevno v različnih medsebojnih interakcijah vplivajo na večjo ali manjši učinkovitost omejevalnih oz. preprečevalnih prizadevanj. Dejavniki zajemajo tri osnovna področja. Tako je potrebno analizirati (Dvoršek, 2004): nasprotnika. (vzorce. kaznivih. dejanj,. storilce,. njihova. znanja,. uporabljena sredstva, organiziranost storilcev, ipd.); lastne sile (postopke, metode, pooblastila, usposobljenost izvajalcev, morebitne zaveznike); sistemsko. okolje,. v. katerem. se. izvaja. boj. omejevanja. oz.. preprečevanja kriminalitete. Z analizo vseh navedenih dejavnikov dobimo vse osnovne podatke, ki so pomembni. za. kriminalistično. strateško. načrtovanje. preprečevanja. kriminalitete. Zbrane informacije, njihova analiza in vrednotenje, prognoza delovanja načrtovanih ukrepov ter evalvacija njihove učinkovitosti tako vodijo. 34.

v konkretne ukrepe policije za omejevanje oz. preprečevanja nasilniške kriminalitete. Preprečevalna dejavnost policije je čisto nekaj drugega kot represivna dejavnost. Je dosti bolj inovativna in ustvarjalna, vendar večinoma tudi pravno neurejena in nerugulirana. Zato se v policiji, kot represivni instituciji, zanjo ne navdušujejo posebno in povsod, ker zahteva nove organizacijske oblike, drugačno kulturo delovanja in povsem različno ureditev menedţmenta. Tudi stanje pri nas ni idealno, zato se pojavljajo organizacijski, kadrovski in vsebinski problemi, poleg tega pa mnogi menijo, da policijske preprečevalne naloge niso pravo policijsko delo (Pečar, 2002). Tako se v Sloveniji še vedno premalo pozornosti posveča preventivnemu delu, razlog za to pa so tudi tradicionalisti v policiji in izven nje, ki odklanjajo preprečevalno delovanje policije oz. ga zelo teţko sprejemajo.. 3.3 Odkrivanje nasilniške kriminalitete Odkrivanje nasilniške kriminalitete je zelo pomembna naloga policije, saj gre pri kaznivih dejanjih z znaki nasilja za kršitve ţrtvinih temeljnih pravic in svoboščin, zato je v interesu vseh, da se takšno kaznivo dejanje in s tem tudi storilec odkrije. Vendar je jasno, da lahko policija sama odkrije le manjši deleţ nasilniške kriminalitete in da potrebuje pomoč drţavljanov pri odkrivanju tovrstne kriminalitete. Problem pa je, da veliko število, tudi nasilniških kaznivih dejanj, ostane neodkritih, ker včasih ţrtve menijo, da je škoda premajhna (npr. laţja telesna poškodba), lahko se ţrtev tudi boji storilca (npr. groţnje z maščevanjem ob prijavi kaznivega dejanja), lahko je ţrtev v oţjem v sorodstvenem razmerju s storilcem in zaradi tega dejanja ne prijavi, ker se boji negativnih reakcij okolice, lahko ţrtev ne prijavi kaznivega dejanja, ker ne zaupa organom odkrivanja in preiskovanja ipd. Vsekakor pa največ kaznivih dejanj z znaki nasilja prijavijo ţrtve same. Preiskovanje kaznivega dejanja z znaki nasilja in tudi drugega kaznivega dejanja se prične z vloţitvijo ovadbe. Kazenska ovadba je vsako obvestilo,. 35.

pisno, ustno, po telefonu ali drugače, katerega namen je obvestiti policijo o sumu, da je storjeno kaznivo dejanje, za katerega se storilec preganja po uradni dolţnosti, ali obvestilo o okoliščinah, ki se nanašajo na kaznivo dejanje ali storilca. Pri tem ni nujno, da je ovaditelj znan, saj lahko na lastno ţeljo ostane tudi anonimen. Glede na načine naznanitev in oblike ovadb poznamo naslednje vrste ovadb (Ţerjav, 1994): ustne ovadbe, ko oseba sama poišče policista in naznani kaznivo dejanje; pisne ovadbe policiji; ovadbe, sporočene po telefonu ali po drugih poteh komuniciranja; anonimne in psevdonimne ovadbe, ki jih neznanci največkrat po telefonu, lahko tudi v pismu sporočijo policiji. Najštevilnejše so ustne ovadbe in ovadbe, sporočene po telefonu. Ţrtve nasilniške kriminalitete se največkrat same takoj po storjenem dejanju, seveda kadar je to zaradi narave storjenega dejanja to mogoče, odločijo za prijavo kaznivega dejanja. Velikokrat pa dejanje prijavijo tudi očividci. Vse pogosteje se tudi dogaja, da dejanje prijavi človek, ki ni ne ţrtev ne očividec in je za dejanje zvedel od drugih. Posebne skupine ovadb so samoovadbe, ko storilec zaradi kesanja in obţalovanja, kar je storil, sam prijavi dejanje na policiji. Za avtorje anonimnih ovadb je značilno, da ţelijo ostati anonimni, za avtorje psevdonimnih pa, da navedejo laţno ime. V veliko primerih so te vrste ovadb tudi resnične in tudi dobronamerne, saj vsebujejo resnične podatke o kaznivem dejanju ali storilcu. Včasih pa anonimnega prijavitelja vodi sovraštvo, maščevanje, škodoţeljnost in ovadi osebo, ki (nasilniškega) kaznivega dejanja ni storila (Ţerjav, 1994). Ob sprejemu ustne ovadbe je policija dolţna tako ovadbo sprejeti, napisati zapisnik o sprejemu ustne kazenske ovadbe in pri tem opozoriti ovaditelja na posledice krive ovadbe. Od ovaditelja pri tem skušamo naslednje podatke, ki se nanašajo na sedem zlatih vprašanj kriminalistike: kaj se je zgodilo, kdaj se je zgodilo, kraj dejanja, način dejanja, sredstvo dejanja, motiv za dejanje in. 36.

kdo je storilec. Vsebino ovadbe je treba napisati čim bolj pazljivo, tako da bo v zapisniku res navedeno tisto, kar je ovaditelj povedal. Ob sprejemu ovadbe po telefonu policija sestavi uradni zaznamek o sprejemu ustne kazenske ovadbe. Največkrat mora policist, ki sprejema takšno ovadbo, hitro ukrepati, ker takšne ovadbe ponavadi posredujejo ljudje, ki so v stiski in je od pravilnih napotkov, ki jih dobijo od policista, odvisna varnost njihovih ţivljenj, prijetje storilca in uspešno zavarovanje sledi (Ţerjav, 1994). Naloga policije ni samo sprejemanje ovadb od občanov, ampak mora tudi sama s svojo aktivnostjo odkrivati prikrito nasilniško kriminaliteto. To policija lahko doseţe z različnimi oblikami dela, kot so: opazovanje, patruljiranje, varnostna akcija, intervencija, operativni nadzor, zbiranje operativnih podatkov ipd. Opazovanje kraja, kjer je nasilniška kriminaliteta pogostejša, patruljiranje peš in z vozili na takšnih območjih, opravljanje dobro organiziranih varnostnih akcij na krajih, kjer se zgodi veliko nasilniške kriminalitete, operativni nadzor kriminalnih ţarišč in zbiranje operativno pomembnih podatkov o nasilju in nasilniški kriminaliteti, vse to so metode, s pomočjo katerih policija sama odkriva neodkrito oz. neprijavljeno nasilniško kriminaliteto. V primeru, da policisti sami zaznajo, da je bilo storjeno kaznivo dejanje z znaki nasilja, ki se preganja po uradni dolţnosti, morajo o tem napisati uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja.. 3.4 Preiskovanje in dokazovanje nasilniške kriminalitete Ko policija odkrije ali od občanov ali ţrtev izve, da je bilo storjeno kaznivo dejanje z znaki nasilja, za katero se storilec preganja po uradni dolţnosti, začne to dejanje preiskovati, da bi ugotovila dejstva in zagotovila uspešno izvedbo kasnejšega kazenskega postopka. Ob zaznavi kaznivega dejanja so največkrat neznane, za sodni oziroma kazenski postopek pomembne okoliščine, ki jih mora policija šele ugotoviti in zbrati. (Ţerjav, 1994). Ko policija zazna razloge za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje z znaki nasilja, mora ukreniti vse potrebno: da izsledi storilca kaznivega dejanja in da. 37.

se storilec ali udeleţenec ne skrije ali pobegne; da odkrije in zavaruje sledi kaznivega dejanja in predmete, ki utegnejo biti dokaz; da zbere vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka. Da bi policisti uspešno opravili vse te naloge, morajo ukrepati takoj, ko izvedo razloge za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Takoj pomeni brez odlašanja, čim prej, ker nas storilec niti kraj dejanja ne bosta čakala, saj storilec lahko pobegne, kraju dejanja pa grozi, da ga bodo ljudje ali narava spremenili, zato ga je potrebno čim prej zavarovati, da na samem kraju ne bi prišlo do sprememb, ki bi lahko zabrisale morebitne pomembne dokaze (Ţerjav, 1994). Ko je kazenska ovadba vloţena, kraj dejanja zavarovan, lahko preiskovalci začnejo z ugotavljanjem resnice o preteklem dogodku. Začne lahko z zbiranjem osebnih in materialnih oz. stvarnih dokazov. V središču pozornosti preiskovanja nasilniške in ostale kriminalitete so t. i. zlata vprašanja kriminalistike. Sedem zlatih vprašanj je ogrodje dela v predkazenskem in kazenskem postopku; in če je mogoče odgovoriti na vsa vprašanja, je primer največkrat uspešno rešen. Teh sedem zlatih vprašanj kriminalistike se glasi (Maver, 2004): Kaj se je zgodilo? Kdaj se je zgodilo? Kje se je zgodilo? Kako se je zgodilo? S čim se je zgodilo? Kdo je storilec? Zakaj je storil dejanje? Pri preiskovanju vsakega kaznivega dejanja z znaki nasilja si je torej potrebno zastaviti našteta vprašanja. In če preiskovalec, ki preiskuje določeno nasilniško kaznivo dejanje pozna, odgovore na vsa vprašanja, ni ovir, da ne bi bil kazenski postopek uspešno rešen; to je z obsodbo storilca.. 38.

Za uspešno zaključen kazenski postopek je pomembno, da preiskovalci zberejo dovolj trdnih in verodostojnih osebnih in materialnih dokazov. Kljub velikemu razvoju znanosti in kriminalistične tehnike ter poudarjanja pomembnosti materialnih dokazov ostajajo osebni viri operativnih in dokaznih informacij in osebni dokazi še vedno zelo pomembni pri ugotavljanju resnice o preteklem dogodku. Tako so vloga in pomen informacij, ki jih ţrtve, očividci in tudi storilci posredujejo preiskovalcem, še vedno izjemnega pomena in so v praksi pri ugotavljanju resnice o preteklem dogodku še vedno skorajda nujni. Pri skorajda vseh kaznivih dejanji z znaki nasilja so lahko osebne informacije pomemben vir za preiskovalce. Informacije o domnevno storjenem nasilniškem kaznivem dejanju nam lahko posredujejo domnevni storilci, ţrtve oz. oškodovanci ter očividci. Izjave so zlasti pomembne, če izhajajo od storilca, saj podrobnosti samega nasilniškega dejanja največkrat pozna le storilec in je tako najpopolnejši, vendar ne nezmotljiv, vir informacij. Preiskovanje je tako pogosto usmerjeno prav k njemu in organi odkrivanja in pregona ţelijo tudi zato vse prevečkrat in za vsako ceno dobiti njegovo priznanje ali kakšne druge pomembne izjave. Na račun tega se tudi velikokrat zapostavlja skrbno iskanje materialnih oz. stvarnih dokazov. Vendar kljub temu lahko domnevni storilec postane pri preiskovanju. dragocen. vir. dokazov. zoper. sebe. in. osrednji. objekt. preiskovalnega postopka. Izjave domnevnega storilca niso pomembne le za ugotavljanje objektivnih okoliščin kaznivega dejanja, marveč še bolj za spoznavanje subjektivnih elementov storitve kaznivega dejanja (Maver, 2004). Zelo pomembne so izjave, ki jih podajo priče, pa naj bodo to ţrtve oz. oškodovanci ali le očividci nasilniškega kaznivega dejanja. Tudi oni lahko posredujejo neposredne dokaze, ki imajo po mnenju nekaterih večjo dokazno vrednost kot posredni dokazi — indici. Vendar je pri pridobivanju izjav potrebno paziti, saj sta lahko interes in volja prič, da podajo resnične in zanesljive informacije, različna, zato je potrebno taktiko razgovora oz. zaslišanja prilagajati (Maver, 2004). Pri izjavah vseh vpletenih morajo biti preiskovalci. previdni,. saj. informacije,. 39. pridobljene. na. informativnem.