Geografski vidiki nedovoljenega odlaganja odpadkov v občini Šentjur

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA GEOGRAFIJO. DIPLOMSKO DELO. GEOGRAFSKI VIDIKI NEDOVOLJENEGA ODLAGANJA ODPADKOV V OBČINI ŠENTJUR (KS RIFNIK IN OKOLICA ŠENTJURJA). Študijski program: GEOGRAFIJA - S. Mentor: dr. Dušan Plut, izr. prof.. LJUBLJANA, 2010. ANJA ČATER.

Izjavljam, da je diplomsko delo v celoti moje avtorsko delo. Anja Čater 2.

Zahvala Zahvalila bi se rada vsem, ki so pripomogli k nastanku tega diplomskega dela. Mentorju, ki mi je pomagal s koristnimi nasveti, napotki in spodbudami. Moji družini in Kristjanu, ki so me podpirali in spodbujali v času študija in v času pisanja mojega diplomskega dela. Simonu Kušarju za pomoč in nasvete pri izdelavi diplomskega dela. Občini Šentjur, ki so mi dali na razpolago podatke in mi nudili vso potrebno pomoč. Lovskemu društvu Šentjur in tabornikom iz Šentjurja za pomoč pri odkrivanju lokacij odlagališč odpadkov.. 3.

GEOGRAFSKI VIDIKI NEDOVOLJENEGA ODLAGANJA ODPADKOV V OBČINI ŠENTJUR (KS RIFNIK IN OKOLICA ŠENTJURJA) IZVLEČEK Družba, v kateri živimo, je vedno bolj neprijazna do narave, kar se kaže v veliki količini odloženih odpadkov vsepovsod v naravi, ki nas obdaja, v gozdu, v potokih, ob robu poti, v bližnjem grmovju ipd. Tudi občina Šentjur ni nobena izjema, kjer se še vedno polaga premalo pozornosti nedovoljenim odlagališčem odpadkov. Občina nima nobenega katastra nedovoljenih odlagališč odpadkov, poleg tega se odlagališča nahajajo na kritičnih mestih, kjer jih nujno potrebno sanirati. Po prilagojeni metodologiji, ki jo je v svojem diplomskem delu uporabil že Simon Kušar, je v tej nalogi narejen popisni list odlagališč odpadkov in vrednotenje ter sanacija odlagališč. Kataster odlagališč je narejen za manjše območje občine, to je v KS Šentjur-Rifnik in bližnji okolici Šentjurja. Ker pa sam kataster ni dovolj, je bilo narejeno še vrednotenje odlagališč in ugotavljanje katera odlagališča je treba prednostno sanirati in način njihove sanacije. Ugotovitve kažejo, da imajo odlagališča pomemben vpliv na okolje in da se nahajajo na območjih, kjer jih je večinoma treba prednostno sanirati z odvozom vseh odpadkov. To delo je podlaga za nadaljnje oblikovanje katastra nedovoljenih odlagališč odpadkov za celotno občino in njihovo vrednotenje, ter sanacijo. Ključne besede: odpadki, odlagališča odpadkov, kataster, vrednotenje, sanacija, varstvo okolja, Šentjur GEOGRAPHICAL PERSPECTIVES OF ILLEGAL WASTE DISPOSAL IN THE MUNICIPALITY OF ŠENTJUR (RIFNIK LOCAL COMMUNITY AND THE SURROUNDINGS OF ŠENTJUR) ABSTRACT The world we live in seems more irresponsible towards the nature each day, which is reflected in the waste that is being deposited daily - into the woods, streams, along the routes, in the nearest bushes etc. The municipality of Šentjur is no exception when it comes to this as there is still not enough attention drawn to illegal waste disposal. No proper register of illegal waste disposal sites and the fact that such sites are located at some critical points in the nature, make it imperative for the municipality to act. Following the methodology of Simon Kušar, who used it in his bachelor thesis, this thesis however includes the specification sheet of waste disposal sites, their evaluation as well as upgrading. The waste disposal site register encompasses smaller territories in the municipality, i.e. Šentjur-Rifnik local and surrounding areas. Since the specification sheet proved insufficient, the evaluation of the waste disposal sites has been done in addition to the indications of the sites that need to be remedied on a primary basis. The studies show that the waste disposal sites have a great impact on the environment and that their location calls for an immediate environmental upgrading by a complete removal of all the waste. Only this would represent a basis for any further chance of actually forming a register of illegal waste disposal sites for the whole municipality and would at the same time lead to a suitable assessment and environmental upgrading. Key words: waste, waste disposal sites, register, evaluation, upgrading, environmental protection, Šentjur. 4.

KAZALO 1. UVOD ................................................................................................................................ 6 2.. METODOLOGIJA NALOGE ........................................................................................... 7 2.1 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKE NALOGE .................................................................. 7 2.2 IZHODIŠČA DIPLOMSKEGA DELA ........................................................................... 8 2.3 METODOLOGIJA ......................................................................................................... 10 2.3.1 VREDNOTENJE ODLAGALIŠČ ODPADKOV V OBČINI ŠENTJUR IN DOLOČEVANJE VRSTNEGA REDA SANACIJE ....................................................... 12. 3.. STANJE RAVNANJA S KOMUNALNIMI ODPADKI V OBČINI ŠENTJUR ........... 23 3.1 GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI OBČINE ŠENTJUR ................................................ 23 3.2 RAVNANJE S KOMUNALNIMI ODPADKI V OBČINI ŠENTJUR ......................... 26. 4.. REZULTATI .................................................................................................................... 30 4.1 Splošne značilnosti odlagališč odpadkov ....................................................................... 30 4.2 Vrednotenje odlagališč odpadkov .................................................................................. 40 4.3 Sanacija odlagališč odpadkov ........................................................................................ 44. 5.. SKLEP .............................................................................................................................. 49. 6.. SUMMARY ..................................................................................................................... 52. 7.. VIRI IN LITERATURA .................................................................................................. 54. 8.. KAZALO SLIK, DIAGRAMOV, TABEL IN KART ..................................................... 57. 9.. PRILOGE ......................................................................................................................... 59. 5.

1. UVOD Danes živimo v potrošniški družbi, kjer s standardom narašča tudi količina odpadkov. Odpadke se v največji meri še vedno odlaga na bolj ali manj urejena odlagališča. Problem pa se pojavi, ko so ti odpadki neprimerno odloženi in tako predstavljajo resno grožnjo okolju in zdravju človeka. Posledice kopičenja odpadkov v pokrajini so vsestranske in se kažejo v različni stopnji onesnaženosti posameznih pokrajinskih elementov (relief, prst, voda, vegetacija) in celotne pokrajine, vplivajo pa tudi na človekovo počutje in zdravje ter kazijo estetski izgled pokrajine (Plut 1989, str. 42). Največjo grožnjo okolju predstavljajo izcedne vode iz nedovoljenih odlagališč odpadkov, ki lahko poleg drugih pokrajinskih elementov onesnažijo predvsem zaloge pitne vode oziroma podtalnico (Šebenik, 1994; Plut, 1989; Europe´s Environment, 1998; Nebel, Wright, 1998; Kupchella, Hyland, 1993) V Sloveniji naj bi bilo 50.000 do 60.000 divjih odlagališč odpadkov z več kot 1 m³ materiala (Šebenik, 1994). V občini Šentjur so nedovoljena odlagališča odpadkov eden od večjih problemov. Neobstoj katastra odlagališč odpadkov stvar še otežuje. Rešitev pri problemu nedovoljenega odlaganja odpadkov je torej v prvi vrsti izdelava katastra teh odlagališč in nato sanacija odlagališč po nekem prednostnem seznamu glede na to kako ta odlagališča ogrožajo naravo in zdravje ljudi. Da pa bo sanacija učinkovita je treba najprej poskrbeti, da bodo vsi prebivalci občine Šentjur vključeni v redni odvoz komunalnih odpadkov.. 6.

2. METODOLOGIJA NALOGE 2.1 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKE NALOGE Namen diplomskega dela je preučiti obstoječa nedovoljena odlagališča odpadkov v KS Rifnik in v okolici mesta Šentjur in določiti njihov vpliv na okolje ter način njihove sanacije. Cilji diplomskega dela so preučitev stanja ravnanja s komunalnimi odpadki v občini Šentjur, določitev geografske lege nedovoljenih odlagališč odpadkov, preučitev velikosti, prostornine, vrste odpadkov, razdeliti odlagališča glede na nujnost in način sanacije in ugotoviti vplive odlagališč na okolje. Hipoteze 1. Hipoteza: odlagališča se bodo nahajala predvsem v gozdu 2. Hipoteza: nekatera odlagališča bodo v vodovarstvenem pasu 3. Hipoteza: nekatera odlagališča bodo imela nevarne odpadke. 7.

2.2 IZHODIŠČA DIPLOMSKEGA DELA Zaradi entropijske narave materialnih procesov, ker nastajajo izgube pri predelavi snovi in pretvarjanju energije, moramo zmanjšati obremenitve okolja in izboljšati učinkovitost dejavnosti. Ena temeljnih sestavin usklajenega sonaravnega razvoja je ureditev, da odpadki niso nerazrešljivo breme za okolje in ljudi (Plut, 1998, str. 80). Pri nedovoljenih odlagališčih odpadkov se nam postavlja vrsta vprašanj: koliko jih je, kako velika so, koliko odpadkov je na njih, kako so porazdeljena, katera območja so najbolj obremenjena, od kod izvirajo odpadki, kako ogrožajo okolje (Stritih, Šebenik, 1991, str. 15). Neurejena odlagališča so s pokrajinskoekološkega vidika najpomembnejša posledica neurejenega odlaganja odpadkov. Neurejenih odlagališč odpadkov je v Sloveniji izredno veliko in so razmeroma nov, nezaželjen in moteč, ponekod že izrazit in pomemben antropogen del pokrajine (Šebenik, 1994, str. 8). Nedvomno je, da so neurejena odlagališča odpadkov najbolj spreminjajoči se pokrajinski elementi (Šebenik, 1994, str. 65). Število odlagališč z 1 m³ ali več približno 50.000-60.000 (Šebenik, 1994, str. 87). Odlagališče je prostor ali objekt na površini ali pod njo, ki omogoča varno in nadzorovano, končno ali začasno odlaganje odpadkov, ne da bi bilo s tem ogroženo zdravje ali kakovost vode ali zraka ali ekološki pogoji zunaj odlagališča ali pokrajina, pri čemer se upoštevajo tisti zaščitni ukrepi, ki jih omogoča najboljša v praksi uspešno preizkušena tehnologija (Zakon o …, 1994, str. 65). To vsekakor ne velja za nedovoljena odlagališča odpadkov v občini Šentjur. V samostojni državi Sloveniji je bil prvi zakon, ki se je ukvarjal tudi s problematiko odpadkov sprejet leta 1993 in sicer Zakon o varstvu okolja. Eden od ciljev v tem zakonu, ki se tiče odpadkov, je bil: spremembe v proizvodnji in vzorcih porabe, ki prispevajo k minimizaciji porabe naravnih virov in ustvarjanja odpadkov (Zakon o …, 1994, str. 59). Temu zakonu sta sledila pravilnik o ravnanju z odpadki in strateške usmeritve RS za ravnanje z odpadki. Pravilnik o ravnanju z odpadki je osnovni predpis, ki ureja področje odpadkov. Ta predpis določa klasifikacijski seznam odpadkov in nevarnih odpadkov ter obvezna ravnanja z njimi in druge pogoje za zbiranje in prevažanje, predelavo in odstranjevanje odpadkov (Pravilnik o ravnanju …, 1998, str. 31). Osnovna ugotovitev iz strateških usmeritev RS za ravnanje z odpadki je, da je področje ravnanja z odpadki eno slabše rešenih področij varstva okolja (Poročilo o stanju …, 2002, str. 2). Glavni cilji na področju ravnanja z odpadki pa so v tem dokumentu naslednji: zmanjševanje in omejevanje vseh neugodnih vplivov, ki jih lahko povzroča ravnaje z odpadki na okolje in človekovo zdravje; zmanjševanje količine odpadkov z ukrepi za preprečevanje njihovega nastajanja in z vzpostavitvijo sistemov za racionalno rabo in izrabo snovne in energetske vrednosti odpadkov; zmanjševanje nevarnostnega potenciala izrabljenih in zastarelih izdelkov ter proizvodnih odpadkov; inertizacija odpadkov in imobilizacija nevarnih sestavin v odpadkih pred odlaganjem; določitev in stalno izboljševanje oskrbovalnih standardov (Strateške…, 1996, str. VI). V tem dokumentu zasledimo, da so neurejena odlagališča in druga stara bremena hipoteka preteklosti, njihovo saniranje pa znatno prispeva k zmanjšanju vplivov na okolje (Strateške…, 1996, str. 19). Sistemska ureditev na področju odpadkov je v zadnjih letih močno napredovala. Po letu 1998 je bilo sprejetih 21 podzakonskih aktov, ki so bili sprejeti na osnovi zakona o varstvu okolja (Poročilo o stanju …, 2002, str. 1-2). Leta 2004 pa smo dobili še NPVO (nacionalni program varstva okolja). Osnovni cilj na področju ravnanja z odpadki v tem programu je: ravnanje z odpadki in poraba 8.

obnovljivih in neobnovljivih naravnih virov, ki omogočajo trajnostno proizvodnjo in potrošnjo, pripomorejo k zmanjševanju onesnaževanja okolja in porabe energije tako, da ne presežejo nosilne zmogljivosti okolja (NPVO, 2004, str. 6). Vendar se v tem dokumentu pogreša kakršnokoli omenjanje sanacije neurejenih odlagališč odpadkov. Še vedno pa obstajajo skupine odpadkov za katere pravni sistem še ni urejen npr. odpadna električna in elektronska oprema in gradbeni odpadki. Za nekatere pa je ravnanje že določeno, a je to neustrezno in pomanjkljivo. Te skupine odpadkov pa so bolnišnični odpadki, odpadki iz zdravstvenih ustanov, laboratorijev, veterinarskih ustanov in vrnjena zdravila. Še vedno pa se pojavlja tudi problem udejanjanja zakonodaje v praksi (Poročilo o stanju …, 2002, str. 1-2). Problematiko neurejenih odlagališč odpadkov je vsekakor treba reševati, saj se bodo s tem zmanjšali negativni vplivi na okolje. Problem se pojavlja zaradi pomanjkanja podatkov o teh odlagališčih, ker le ta v večini primerov niso evidentirana. Zakonodaja sicer omenja sanacijo starih bremen oziroma nedovoljenih in neurejenih odlagališč odpadkov, vendar premalo. Pomanjkljiv je tudi inšpekcijski nadzor. Ker tisti, ki se zavedamo pomembnosti čistega okolja brez odpadkov, ki ne sodijo v naravo, ampak na ustrezno opremljena odlagališča, delamo evidence in kataster odpadkov, je še upanje, da se bodo slej ko prej ta bremena nedovoljenih odlagališč odpadkov sanirala. Da pa jih lahko saniramo, je treba pripraviti tudi sanacijski načrt z določitvijo prednostnega seznama odlagališč glede na nujnost sanacije. Vse to pa je tudi botrovalo k nastanku tega diplomskega dela.. 9.

2.3 METODOLOGIJA Pri proučevanju geografskih vidikov nedovoljenega odlaganja odpadkov je uporabna fizičnogeografska metoda. Zanjo je značilno, da v ospredje postavlja proučevanje pokrajinskih posledic obremenitev v posameznih fizičnogeografskih sestavinah – v ozračju, vodi, reliefu, prsti in vegetaciji (Plut, 2004, str. 33). Vse te obremenitve se pokažejo tudi pri nedovoljenem odlagališču odpadkov v okolju. Pri fizičnogeografski metodi gre za raziskovanje posledic človekovega vpliva posega v fizičnogeografske sestavine, zlasti v ozračje in vodne vire (Plut, 2004, str. 33). Tako je tudi v primeru nedovoljenega odlagališča odpadkov človek tisti, ki ga ustvari, in s tem tudi obremeni okolje. Nedovoljeno odlagališče odpadkov je odprt sistem v prostoru (Kušar, 2000, str. 9). Za odprt sistem so značilni vnosi in iznosi. Odlagališče ima določeno površino, količino odpadkov, sestavo odpadkov in nanj se odpadki odlagajo v nekem časovnem obdobju (Kušar, 2000, str. 9). Vnose v ta sistem predstavljajo dodatni odpadki, voda (padavine, vodotoki, podtalnica) in veter (zrak) (Kušar, 2000, str. 9). Iznosi iz sistema pa so izcedne vode, ionizirajoče sevanje, prst-prehranjevalna veriga, smrad, zasmetenje večjih površin in estetski izgled (Kušar, 2000, str. 9). Iznosi iz sistema so tisti, ki nato povzročajo obremenjevanje okolja (Kušar, 2000, str. 9). Diagram 1: Odlagališče odpadkov kot prostorski sistem. Avtor: Anja Čater Vir podatkov: Simon Kušar, 2000 Neurejena odlagališča negativno vplivajo na vrsto pokrajinskih elementov in dejavnosti: vode, prst, zrak, vegetacijo, živalstvo in tudi turizem (Šebenik, 1994, str. 96). Če so odpadki zažgani, povzročamo problem onesnaževanja zraka, če so odpadki zakopani, lahko to povzroča onesnaženost vode in zaseda določen prostor (Kupchella, Hyland, 1993, str. 471). Voda se lahko onesnaži z odpadki s površinsko odtekajočo vodo in odtekanjem pod površje (Kupchella, Hyland, 1993, str. 474). Onesnaženje pride do voda pod odlagališčem prek ti. izcednih voda odlagališča (Šebenik, 1994, str. 96). Na sestavo in lastnosti izcednih vod vplivajo številni biološki, fizikalni in kemijski procesi znotraj odlagališča, zato je izcedna voda, njene količine in sestava odvisna od starosti deponije oz. odloženih odpadkov kakor 10.

tudi od prevladujočih fizikalno kemijskih in bioloških procesov (Vuk, 1997, str. 79). Te bodisi odtekajo v površinski vodotok bodisi poniknejo. Medtem ko se kemično onesnažene izcedne vode s časom praktično ne očistijo, se onesnaženje, ki je posledica organskih odpadkov, čisti v odvisnosti od časa zadrževanja in sestave vodonosnika. Onesnaženje v produ se zadržuje dalj časa. Biološko onesnaženje se ob tem zmanjšuje, kemično večinoma ostane. Tako so med podzemnimi vodami najbolj ogrožene kraške, nato talna voda v prodnih nanosih in naprej glede na vodoprepustnost kamnine. Glede določanja velikosti onesnaženja podzemne vode kot dejavnika sestave in količine izcednih voda ni povsem enotnih meril. Ocenimo lahko, da manjša, povsem neurejena odlagališča gospodinjskih odpadkov, posamično ne vplivajo bistveno na kakovost podzemne vode, medtem ko so v regionalnem pogledu vplivi zaradi velikega števila odlagališč vsekakor verjetnejši. Vendar je možnost onesnaževanja težko opredeliti, saj se pojavlja epizodno, ob večjem izpiranju odpadkov oz. v času padavin. Še sprejemljivo količino npr. gospodinjskih odpadkov, to je količino, ko so izcedne vode iz odlagališča še pod neko mejo potencialnega ogrožanja kakovosti vodnih virov, je težko določiti (Šebenik, 1994, str. 96). Onesnaževalci voda iz odlagališč so predvsem kloridi, nitrati, težke kovine in hidrokarbonati (Kupchella, Hyland, 1993, str. 362). Vsa večja neurejena odlagališča lahko prek izcednih voda lokalno onesnažujejo prst, saj le-ta zadržuje onesnaženje (Šebenik, 1994, str. 96). Pri odlaganju je treba paziti, da preprečimo odlaganje težkih kovin in biološko nerazgradljivih odpadkov, saj se le ti lahko akumulirajo v prsti in jih iz te lahko absorbirajo rastline, lahko so odnesene v potoke z odtokom ali pa se izcejajo v podtalnico (Kupchella, Hyland, 1993, str. 489). Neurejeno odlagališče odpadkov povzroča tudi zračne emisije (vključno s toplogrednimi plini) (Europe´s Environment, 1998, str. 151). Ob namernem sežiganju odpadkov ali samovžigu in v primeru lahkih, sipkih odpadkov (npr. livarski peski) neurejena odlagališča vplivajo lokalno tudi na zrak, v manjši meri na vegetacijo (Plut, 1995, str. 51; Šebenik, 1994, str. 96). Odlaganje odpadkov in njihovo sežiganje vpliva tudi na nastanek organskih mikropolutantov (dioksini, furani), toplogrednih plinov (metan) in hitro hlapljivih težkih kovin (Europe´s Environment, 1998, str. 160). V izjemnih primerih (večje količine jalovine) lahko pride do nevarne plazitve odlagališča (npr. pred leti v Zagorju ob Savi). Neurejena odlagališča z ostanki hrane so tudi potencialni prenosnik bolezni (npr. stekline) z divjih na domače živali (Šebenik, 1994, str. 97). Težko določljiva, a po našem mnenju nemajhna, je škoda, ki jo neurejena pokrajina oz. množica neurejenih odlagališč povzroča turizmu. Sprehajalci že v neposredni okolici turističnih krajev (npr. Bled z okolico) hitro naletijo na neurejeno odlagališče. Današnji turizem namreč ni omejen le na ožja območja turističnih krajev. Tudi na podeželju se začenja razvijati stacionarni, ti. kmečki turizem. Marsikje prebivalci povsem resno računajo na zaslužek iz tovrstnega turizma (Šebenik, 1994, str. 97). Brez ureditve pokrajine, s tem pa tudi neurejenih odlagališč in izboljšanja ravnanja z odpadki nasploh, ima razvoj turizma na podeželju negotovo prihodnost (Šebenik, 1994, str. 98).. 11.

Diagram 2: Popisni list vrednotenja odlagališč odpadkov. Avtor: Anja Čater Vir podatkov: Simon Kušar, 2000; Anja Čater, 2009 2.3.1 VREDNOTENJE ODLAGALIŠČ ODPADKOV V OBČINI ŠENTJUR IN DOLOČEVANJE VRSTNEGA REDA SANACIJE Metodologija vrednotenja odlagališč odpadkov je povzeta in spremenjena po Kušarjevi metodologiji vrednotenja odlagališč na Ljubljanskem polju, kjer je bil poudarek na obremenjevanju podtalnice. V tem primeru pa so bili upoštevani trije vplivi: vpliv na vodo, vpliv na okolico in vpliv na zaščitena območja. Metodologija temelji na kvalitativnem vrednotenju izbranih parametrov, katerih vrednost (kvantiteta) je bila ugotovljena na terenu. Za vsak parameter so izdelane skupine, ki jim je predpisana določena vrednost: - najnižja vrednost 1 predstavlja majhno obremenjevanje okolja; vpliv odlagališča na okolje je ocenjen kot nepomemben, - z višanjem vrednosti ocene se vpliv na okolje povečuje, - najvišja vrednost predstavlja največji vpliv na okolje. Odlagališče se uvrsti v določen razred v vseh parametrih. Končno vrednotenje je zato rezultat seštevanja dobljenih vrednosti. Višja vrednost pomeni večji pokrajinski vpliv nedovoljenega odlagališča odpadkov na okolje. Odlagališče se posledično uvrsti višje na prednostni listi sanacije nedovoljenih odlagališč odpadkov.. 12.

VREDNOTENJE ODLAGALIŠČ ODPADKOV Klasifikacija temelji na ocenjevanju pokrajinskega vpliva nedovoljenih odlagališč odpadkov preko izcednih voda na okolje. Pokrajinski vpliv pa določajo tip materiala, količina odpadkov, površina odlagališča in trajanje odlaganja (Hlavinkova, Fischer, 1999, str. 39). Površina odlagališča Hlavinkova in Fischer (1999) sta v svoji raziskavi za površino odlagališča določila 5 razredov, kar pa za slovenske razmere, glede na majhnost odlagališč ni primerno (Šebenik, 1994). Kušar (2000) se je zato odločil, da uporabi naslednje razrede, ki so uporabljeni tudi v tem vrednotenju: 1. razred: do 15 m² 2. razred: 15-50 m² 3. razred: 50-200 m² 4. razred: več kot 200 m² (Kušar, 2000, str. 13) Večja kot je površina nedovoljenega odlagališča odpadkov večji je vpliv odlagališča na okolje. Količina odpadkov Večja kot je količina odpadkov, večji je lahko vpliv na okolje. Šebenik je ugotovil, da ima povprečno nedovoljeno odlagališče 47 m³ odpadkov in da so skoraj vsa odlagališča manjša od 1000 m³, veliko pa jih je celo manjših od 10 m³ (Kušar, 2000, str. 13). Razredi, ki določajo količino odloženih odpadkov so povzeti po Šebeniku in Šimcu (1993, str. 160): 1. razred: odlagališča manjša od 10 m³ 2. razred: odlagališča velikosti 10-100 m³ 3. razred: odlagališča velikosti nad 100 m³ 4. razred: največja odlagališča z nad 1000 m³ Tip materiala Nedovoljeno odlagališče vsebuje različne tipe odpadkov. Tipe materialov v odlagališču pa je treba razvrstiti v razrede glede na to, kakšen vpliv ima na okolje in v kakšni meri ga lahko onesnaži. Kušar (2000, str. 15) je odpadke glede na tip materiala, ki lahko v večji ali manjši meri onesnažijo okolje, uvrstil v naslednje razrede: 1. razred: gradbeni odpadki in odkopan (zemeljski) material 2. razred: nenevarni komunalni odpadki (plastika, papir, steklo, kosovni odpadki) 3. razred: kmetijski odpadki (mrhovina, silaža, hrana, gnoj, tropine, …) 4. razred: nevarni odpadki, ki povzročijo kemično onesnaženje podtalnice – industrijski odpadki in nevarni odpadki iz gospodinjstev (zdravila, pesticidi, organska topila, mineralna olja, fenolne snovi, PCB, …) 13.

Gradbeni odpadki nastanejo v gradbeništvu: kosi ometa, razbita opeka, gradbeni les, kosi betona, … Jalovina nastaja pri rudniških separacijah, pa tudi v kamnolomih in gramoznicah – to je zemlja, blato, pesek, ki je neuporaben za predelavo (Stritih, Šebenik, 1991, str. 10). Neurejena odlagališča, ki vsebujejo gradbene odpadke in jalovino v okolici mest, so posledica velike rasti količine teh odpadkov in njihovega neurejenega odstranjevanja (Šebenik, 1994, str. 90). Po ocenah iz leta 2001 naj bi v Sloveniji nastalo 2 milijona ton gradbenih odpadkov letno (Poročilo o stanju …, 2002, str. 24) Odlagališča, kjer prevladujejo gradbeni odpadki in jalovina, so po količini odpadkov večja, okolju pa naj bi bila neškodljiva (Šebenik, Šimec, 1993, str. 169). Gradbeni odpadki pa so lahko nevarni v primeru, da vsebujejo nevarne snovi, kot so na primer azbest, svinec, živo srebro, kadmij, halogeni gorljivi ostanki ipd. (Europe´s Environment, 1998, str. 159; Poročilo o stanju …, 2002, str. 24). Komunalni odpadki so gospodinjski odpadki in njim podobni odpadki, ki nastanejo v proizvodnih in storitvenih dejavnostih, v bivalnem okolju ter na površinah in objektih v javni rabi, ki so pretežno trdni in po svoji sestavi heterogeni. Zaradi razpršenosti virov njihovega nastajanja in majhne količine pri viru njihovega nastajanja se ravnanje z njimi zagotavlja na lokalni ravni (Zakon o …,1994, str. 63). Odpadki iz kmetijstva in proizvodnje hrane obsegajo 12 % celotne količine odpadkov (Poročilo o stanju …, 2002, str. 25). Kmetijski odpadki so vir organskih snovi na odlagališču. Pri razkrajanju organskih snovi nastajajo na odlagališču plini, predvsem metan in ogljikov dioksid (Kupchella, Hyland, 1993, str. 480). Organske sestavine pod vplivom aerobnih in anaerobnih razmer razpadejo predvsem na sulfate, karbonate, nitrate in fosfate. Izcedna voda služi kot njihov prenašalec. Večina snovi se na svoji poti zadrži v prsti, kjer jih mikroorganizmi in bakterije razgradijo. Razlike v sposobnosti razgradnje in v zgradbi organskih spojin so pomembne z vidika izpiranja organskih snovi v podtalnico (Kušar, 2000, str. 14). Nevarni odpadki so odpadki, ki nepredelani, zaradi fizikalnih, kemičnih ali kužnih lastnosti lahko prispevajo, ali imajo za posledico ogrožanje zdravja, če le niso izolirani iz okolja, odpadki, ki neposredni ali posredno učinkujejo na organizme zaradi njihove izpostavljenosti ali nalaganja v njih preko prehranjevalnih verig, zaradi vzajemnih učinkov ali drugače. Odpadki se štejejo za nevarne, dokler ni dokazano drugače (Zakon o …, 1994, str. 63). Gospodinjski odpadki, ki vsebujejo problematične in nevarne odpadke, bistveno prispevajo k nevarnemu potencialu teh odpadkov (Pregled učinkovitosti …, 2000, str. 65). Nevarni odpadki predstavljajo zelo resno grožnjo okolju in zdravju ljudi (Europe´s Environment …, 2003, str. 155). V slovenskem prostoru se letno zbere 0,1 kg nevarnih frakcij komunalnih odpadkov na prebivalca, z upoštevanjem akumulatorjev motornih vozil pa okrog 0,2 kg na prebivalca. Nevarne frakcije se pojavljajo tudi med kosovnimi odpadki (hladilniki, zamrzovalniki, toplotne črpalke in klimatske naprave), ki vsebujejo CFC in HCFC ter elektronska in električna oprema, vključno z informacijsko in zabavno elektroniko (Poročilo o stanju …, 2002, str. 4-5). Nevarni odpadek so tudi izrabljena motorna vozila, ki vsebujejo nevarne tekočine in materiale kot so svinec, živo srebro, kadmij, šestvalenten krom in ostale okolju škodljive snovi. (Poročilo o stanju …., 2002, str. 29; Europe´s Environment …, 2003, str. 153). Nedovoljeno naj bi bilo odloženih okrog 150.000 izrabljenih motornih vozil (Poročilo o stanju …., 2002, str. 30). Nevarne snovi v odpadkih lahko povzročajo rakava obolenja, dedne okvare, okvare pri novorojenčkih in zmanjšujejo sposobnost razmnoževanja. Posebni odpadki so pravzaprav strupena ekološka bomba, vrsta kemičnih elementov (težke kovine, radionukleidi, DDT, PCB) pa se v prehranjevalni verigi biološko kopiči (Plut, 1995, 14.

str. 52). Med nevarnimi snovmi lahko izpostavimo predvsem težke kovine in biološko nerazgradljive sintetične snovi. Te snovi se mnogokrat absorbirajo iz okolja in se kopičijo v organizmih do smrtnih količin. Najnevarnejše težke kovine so svinec, živo srebro, arzen, kadmij, kositer, krom, cink in baker. Težke kovine so sestavni del baterij in elektronskih naprav. Pojavljajo pa se tudi v pesticidih, zdravilih, barvnih pigmentih, lakih, črnilu in barvah. V okolje pa težke kovine zaidejo pri proizvodnji, uporabi in njihovem odlaganju na odlagališčih. Že zelo majhne količine lahko povzročijo psihološke in nevrološke posledice. Biološko nerazgradljive snovi so sestavni del plastike, sintetičnih vlaken, sintetičnih gum, modernih premazov, topil, pesticidov, zaščitnih premazov za les in na stotine ostalih proizvodov. Te snovi so nevarne, ker so tako podobne naravnim snovem in se tako enostavno absorbirajo v telo. Če človek zaužije dovolj veliko količino teh snovi, se lahko zastrupi in umre. Lahko pa povzročijo tudi mutacije, rakava obolenja, napake pri zarodkih, ledvične in jetrne okvare, sterilnost in nešteto psiholoških in nevroloških problemov (Nebel, Wright, 1998, str. 348). Na nedovoljenih odlagališčih odpadkov se pojavljajo različni deleži različnih vrst odpadkov. Glede na delež tipa odpadkov v popisnem listu se odločimo kateri tip odpadkov od zgoraj naštetih bo primeren za posamezno odlagališče. Pri vrednotenju nedovoljenega odlagališča upoštevamo tip odpadkov, ki ima večji vpliv na okolje (Kušar, 2000, str. 15). Trajanje odlaganja in količina padavin Pri vrednotenju nedovoljenih odlagališč odpadkov se uporabljajo še drugi kazalci kot sta na primer trajanje odlaganja in količina padavin, ki nista bila uporabljena v diplomski nalogi. Trajanje odlaganja vpliva na preperelost odpadkov in s tem na kakovost izcedne vode. Kazalec ni bil uporabljen zato, ker je trajanje odlaganja težko oceniti in bi bila s tem ocena preveč subjektivna. Količina padavin vpliva na izpiranje izcednih vod iz nedovoljenega odlagališča odpadkov. Ker se količina padavin na preučevanem območju znatno ne spreminja, se je tudi ta kazalec zanemaril. Treba pa je poudariti, da sta oba kazalca, kljub temu, da se v tem primeru nista uporabila, pomembna. Bližina vode Bližina vode je kazalec, ki je razdeljen na šest razredov (Šebenik, 1994, str, 132): 1. v razdalji do 100 m ni vode 2. voda je v razdalji do 100 m 3. ob bregu vodotoka 4. v vodotoku 5. vodovarstveno območje 6. nad obstoječim zajetjem Bližina vode je pomembna z vidika možnosti onesnaženja teh vod z izcednimi vodami nedovoljenega odlagališča odpadkov. Razredi so razporejeni glede na ranljivost oziroma vpliv odlagališča na njih. Višji kot je razred večja je ocena vpliva odlagališča. Če je odlagališče locirano ob bregu vodotoka, lahko voda breg erodira in odpadke odnese po toku navzdol in z njimi morebitne nevarne snovi, ki se tako vključijo v vodni ekosistem. Če se odlagališče 15.

nahaja v samem vodotoku, je stvar še slabša, saj se ti odpadki transportirajo po toku navzdol in onesnažijo večji del vodotoka. Morebitne nevarne snovi pa se lahko akumulirajo v ribah in preko njih lahko tudi v človeka. Odlagališče v vodovarstvenem območju ali celo nad obstoječim zajetjem pa predstavlja veliko grožnjo zdravju ljudi, saj lahko z izcednimi vodami onesnaži pitno vodo. Vpliv na okolico Vpliv na okolico je kazalec, ki je razdeljen na tri razrede (Šebenik, 1994, str. 132): 1. manj pomemben vpliv 2. kvari videz v širšem merilu 3. možno onesnaževanje vode Ta kazalec prikazuje splošen vpliv na okolico. Višji kot je razred večji je vpliv na okolico. Zaščitena območja Nedovoljena odlagališča odpadkov imajo na zaščitena območja lahko večji ali manjši vpliv. Največjo nevarnost predstavljajo vodovarstvenim območjem zaradi možnosti onesnaženja pitne vode. Sledijo naravni spomeniki in kulturni spomeniki, kjer lahko odlagališče pokvari videz in s tem zmanjša pomen spomenika. Razredi so zato naslednji (Šebenik, 1994, str. 132): 1. drugo 2. bližina kulturnega spomenika 3. bližina naravnega spomenika 4. vodovarstveno območje Višji kot je razred večji je možen vpliv odlagališča. Skupna ocena pokrajinskega vpliva nedovoljenih odlagališč odpadkov Metodologija določanja skupne ocene pokrajinskega vpliva nedovoljenih odlagališč odpadkov in njihove sanacije je povzeta in spremenjena glede na potrebe diplomskega dela po diplomskem delu Kušarja (2000, str. 20-25). Odlagališča se razvrstijo v določen razred pri vseh kategorijah na popisnem listu. Dobljene vrednosti se razvrstijo v tabeli. Vrednotenje je rezultat seštevanja vrednosti razredov posameznih kategorij. Višja kot je skupna ocena, večji je vpliv nedovoljenega odlagališča odpadkov na okolje in višje na prednostni listi za sanacijo je posamezno odlagališče. Pri določanju vrednotenja odlagališč z vidika prednostne sanacije pa upoštevamo tudi samo prednost sanacije, ki je izbrana glede na to, kje se nedovoljeno odlagališče odpadkov nahaja in predlog sanacije, ki določa kako naj bi se odlagališče saniralo. Vrednotenje odlagališč z vidika prednostne sanacije Najpomembnejši pri določanju prednostne sanacije so vodovarstveni pasovi, kamor odlagališča odpadkov prav gotovo ne sodijo, zaradi nevarnosti onesnaženja pitne vode. Na preučevanem območju so zajeti vodovarstveni pasovi vodnih virov vodovoda »Kozarica«. 16.

Varstvene pasove določa in opisuje odlok o varstvu vodnih virov vodovoda »Kozarica« Šentjur pri Celju in so predstavljeni v nadaljevanju (Uradni list SRS, št. 2/90). I. vodovarstveni pas je najožji varstveni pas, ki obsega neposredno okolico objekta za oskrbo s pitno vodo, kjer obstaja možnost direktnega vpliva na količino in kakovost pitne vode. II. vodovarstveni pas je ožji varstveni pas s strogim režimom zavarovanja in obsega, kjer je glede na sestavo zemljin in nagiba terena možno razmeroma hitro onesnaženje vodnega vira. Območje je določeno tudi glede na čas pretakanja podzemne vode in čistilne sposobnosti sedimentov. III. vodovarstveni pas je širši varstveni pas, s katerega se vrši površinsko ali podzemno odtekanje vode proti zajetjem. Območje je omejeno s površinskimi razvodnicami, litolastnimi mejami in prelomi oziroma so to skrajne točke ozemlja, s katerega je še možen vpliv na kvaliteto vode v zajetjih. V vseh navedenih vodovarstvenih pasovih je prepovedano odlaganje odpadkov. Tudi pravilnik o odlaganju odpadkov določa, da odpadki ne sodijo v vodovarstveno območje. Pomembna pri določanju prednostne sanacije je tudi z odloki razglašena naravna dediščina, kamor odlagališča odpadkov prav tako ne sodijo. Na tem mestu lahko dodamo še z odloki zavarovano kulturno dediščino (Pravilnik o odlaganju odpadkov, 2000). Na preučevanem območju je več z odloki zavarovane kulturne in naravne dediščine. Odlagališče je bilo zasledeno le na območju kulturne dediščine Rifnik, ki je zavarovano kot arheološko najdišče. Vsekakor je treba upoštevati, da v z odloki zavarovana območja odlagališča ne sodijo in jih je treba odstraniti in preprečevati njihov ponovni nastanek. Obrečni prostor je tudi kraj, kamor odlagališča odpadkov ne sodijo. Obrečni prostor predstavljajo tudi poplavna območja, kamor odlagališča odpadkov po pravilniku o odlaganju odpadkov ne sodijo. Veliko odlagališč je celo v vodotokih samih. Odpadke iz takih območij visoke vode prenašajo po strugi navzdol in lahko zasmetijo večji del vodotoka, saj se odlagajo med naravnimi naplavinami (Šebenik, 1994, str. 102). Zato je treba takšna odlagališča odstraniti. Pravilnik o odlaganju odpadkov določa, da morajo biti odlagališča odpadkov od strnjenih naselij oddaljena več kot 500 m. Ker pa imamo opravka z manjšimi nedovoljenimi odlagališči in z naselji, ki niso strnjena, je oddaljenost zmanjšana na 150 m. Gozd je pester ekosistem z veliko rastlinskimi in živalskimi vrstami. Gozd ima tudi odlične nevtralizacijske sposobnosti produktov človeške proizvodnje (absorbira veliko ogljikovega dioksida). Predstavlja tudi rekreacijski prostor in ima določeno doživljajsko funkcijo. Z odlagališči v gozdnem ekosistemu se zmanjšajo njegove samočistilne sposobnosti in poveča nevarnost za živa bitja v tem ekosistemu. Zmanjša se tudi rekreacijska funkcija gozda, saj odlagališča kvarijo izgled gozdne pokrajine. Prednost sanacije vsebuje naslednje razrede: 1. I. vodovarstveni pas, z odloki zaščitena naravna in kulturna dediščina 2. II. vodovarstveni pas 3. obrečni prostor 4. oddaljenost od poselitve manjša od 150 m 5. gozd 17.

6. III. vodovarstveni pas 7. druga območja Prvi razred ima največjo težo pri prednostni sanaciji nedovoljenih odlagališč odpadkov, z višanjem razreda pa se prednost sanacije manjša. Predlog sanacije Ko določimo vpliv odlagališča na okolje in določimo, kako nujna je sanacija odlagališča, sledi še predlog sanacije. Sanacija je možna na več načinov. Prva možnost je odvoz vseh odpadkov. Odvoz vseh odpadkov se predlaga pri odlagališčih, ki na kakršenkoli način ogrožajo okolje (Šebenik, Šimec, 1993, str. 172). Odstranitev je nujna tudi v primeru, ko je odlagališče v vodovarstvenem pasu, ob bregovih vodotokov, v vodotokih in njihovem poplavnem območju in priporočljiva za manjše količine odpadkov, ki se nahajajo na robovih glavnih cest, še posebej če je na robu ceste grmovje, v gozdu ali jarku (Šebenik, 1994, str. 103-104). Odvoz dela odpadkov je naslednji način, ki je primeren za tisti del odpadkov, ki lahko ogrozijo okolje. Zasutje je možnost, pri kateri lahko zasujemo odlagališča, ki nimajo vpliva na okolje, gre torej za odpadke, ki okolju niso škodljivi (Šebenik, Šimec, 1993, str. 172). Zasutje odpadkov naj bi potekalo takole: tik nad odpadki sloj gramoznega ali peščenega nasutja (za izravnavo), nato sloj ilovice ali gline (okoli 10 cm), v vrhnjem sloju pa nekaj 10 cm enakomerno debele rahle prsti, ki dopušča hitro ozelenitev. Skupna debelina prekritja je okoli pol metra (Šebenik, 1994, str. 103). Če so potrebne nadaljnje raziskave odlagališča, se pač odločimo za to možnost in preložimo sanacijo na čas, ko bo znano s čim imamo opravka. Vsaka ureditev odlagališča naj bi se izvajala strokovno po predhodnem načrtu in z zapisnikom o izvedenem posegu. To je še posebej pomembno, kadar se odlagališča zasipajo ali prekrivajo (Šebenik, 1994, str. 104). Predlog sanacije ima naslednje razrede (Kušar, 2000): 1. odvoz vseh odpadkov 2. odvoz dela odpadkov 3. zasutje 4. potrebne nadaljnje raziskave 5. drugo Kataster odlagališč odpadkov Zaradi obsega pojava je podatke o odlagališčih potrebno skrbno dokumentirati v ti. kataster odlagališč, ki je običajno sestavljen iz dveh delov: grafičnega prikaza lokacije in samih podatkov o odlagališču (Šebenik, Špendl, 1992, str. 234). Po metodologiji OIKOS-a pa je pravi kataster odlagališč odpadkov rezultat popisa odpadkov. Podatki o odlagališčih so shranjeni in vzdrževani na kartah (TTN 1:5000) in v računalniški bazi (Stritih, Šebenik, 1991, str. 6). Kataster odlagališč vsebuje podatke o identifikaciji odlagališča, o legi odlagališča, lastnostih odlagališča ter ostale informacije vključno s skicami ali fotografijami (Šebenik, 1994, str. 29). Na vsaki lokaciji, kjer se nahaja nedovoljeno odlagališče odpadkov, označimo njegovo lokacijo na karti ustreznega merila in izpolnimo popisni list in rezultat je kataster odlagališč odpadkov. 18.

Popisni list v tem primeru je sestavljen iz dveh delov. Prvi popisni list nam da splošne informacije o odlagališču odpadkov, drugi popisni list pa nam da podatke o vplivu odlagališča na okolje in vrstnem redu sanacije.. 19.

Tabela 1: Popisni list Vrsta podatka identifikacijski podatki številka odlagališča podatki o popisovalcu datum popisa lega odlagališča. Gauss-Krugerjevi koordinati odlagališča nadmorska višina oddaljenost od poti razdalja do prve hiše relief raba tal. lastnosti odlagališča. površina odlagališča količina odpadkov vrsta odpadkov stanje odlagališča opremljenost odlagališča sestava odpadkov po deležih. ostale informacije. opis odlagališča opombe (fotografije odlagališča). Vir: Kušar, 2000 Terensko delo Da ugotovimo lokacijo nedovoljenih odlagališč odpadkov moramo opraviti pregled območja s popisom (terensko delo) (Stritih, Šebenik, 1991, str. 7). Brez terenskega dela je nemogoče izpolniti popisni list in s tem pridobiti želene podatke o odlagališču. Samo območje občine Šentjur je zelo veliko, zato sem se omejila na Krajevno skupnost Rifnik in okolico Šentjurja. Pod okolico Šentjurja so bila zajeta odlagališča v več krajevnih skupnostih, ki so v okolici občinskega središča. Ker je tudi to območje zelo veliko in reliefno 20.

zelo razgibano, so pri iskanju lokacij odlagališč odpadkov pomagali šentjurski taborniki in lovci, ki zelo podrobno poznajo teren in lokacije odlagališč odpadkov. Odlagališče odpadkov je kraj kamor ljudje odlagajo kakršnekoli odpadke svoje dejavnosti (Stritih, Šebenik, 1991, str. 7). Ker definicija nedovoljenega ali neurejenega odlagališča odpadkov ne obstaja, ker jih zakonodaja ne dopušča, je upoštevana definicija Šebenika, ki loči odlagališča brez dovoljenja oz. divja odlagališča, ki so brez dovoljenja pristojnega organa in neurejena nenadzorovana odlagališča, ki so brez potrebnih ukrepov za varstvo okolja (Šebenik, 1994, str. 11-12). V tej nalogi so upoštevana slednja. Upoštevana so bila odlagališča, kjer je vsaj 1 m³ ali več odpadkov. Največ pozornosti je bilo namenjene tudi najbolj pogostim lokacijam za odlaganje odpadkov, ki so ob poteh, ob robu gozda, v jarkih, grapah in vrtačah v grmovju, v opuščenih greznicah in kamnolomih itd. (Stritih, Šebenik, 1991, str. 7) Terensko delo s sistematičnim kartiranjem je najpogostejši in ob zanesljivi doslednosti tudi najzanesljivejši način pridobivanja podatkov o neurejenih odlagališčih (Šebenik, 1994, str. 25). Največ pozornosti je treba nameniti najbolj pogostim lokacijam za odlaganje odpadkov, ki so ob poteh, ob robu gozda, v jarkih, grapah in vrtačah v grmovju, v opuščenih greznicah in kamnolomih itd. (Stritih, Šebenik, 1991, str. 7). Odlagališča odpadkov je možno najti tudi s pomočjo aeroposnetkov (Šebenik, 1994, str. 26), kar pa v našem primeru ni primerno, saj večino terena pokriva gozd. Terensko delo, ki so ga opravili lovci in taborniki, je potekalo pozimi 2009, sama pa sem preverjala lokacije spomladi in jeseni 2009. Spomladi ni bilo možno obiskati nekaterih lokacij, saj so bile preveč zaraščene, zato sem morala počakati na pozno jesen, da so bila dostopna in bolje vidna, kar je ugotovil tudi Šebenik (1994, str. 26), ki priporoča hladno polovico leta za ogled terena. Ob preverjanju lokacij nedovoljenih odlagališč odpadkov so bili preverjeni izpolnjeni prvi popisni listi s splošnimi informacijami o odlagališču in morebitne napake popravljene. Deloma je bil na terenu izpolnjen tudi popisni list o vrednotenju odlagališč. Lokacije so bile tudi fotografirane in označene na kartah (TTN in barvni ortofoto), ki so bile dobljene na občini Šentjur (merilo 1:5000). Posebej je bilo treba preveriti deleže tipa odpadkov. Tip odpadkov pa je bil določen na podlagi klasifikacijskega seznama odpadkov in zakona o varstvu okolja, ki sem ga povzela po diplomski nalogi Simona Kušarja.. Tabela 2: Tip odpadkov TIP ODPADKOV. VRSTA ODPADKOV. komunalni. organski odpadki iz gospodinjstev, papir, karton, steklo, drobne kovine, pepel iz individualnih kurišč, tekstilni odpadki, drobna plastika, ostanki čiščenja cest, parkov, gredic. kosovni. omare, bela tehnika, večji odpadki. kmetijski. les, mrhovina, odpadna rastlinska tkiva 21.

industrijski, obrtni. lesni odpadki, žlindra, tekstilni odpadki iz industrije, odpadki iz industrijskih in obrtnih obratov. gradbeni. les, omet, beton, opeka, kamenje, vreče cementa, vreče apna, asfalt, ploščice, kovine, ruševine. izkopi, jalovina. zemlja, pesek, prod, jalovina, vodni mulj. nevarni. nerabna in zavržena motorna vozila, odpadna olja, barve, laki, razpršilci, akumulatorji, zavorne tekočine, agrokemični pripravki in njihove embalaže, kondenzatorji, baterije, izolirni materiali, bolnišnični odpadki, elektrofiltrski pepel, fluorescentne luči, strelivo, radioaktivni odpadki, snovi, ki vsebujejo azbest, odpadki, katerih vsebina ni določljiva.. Vir: Zakon o varstvu okolja s komentarjem 1994; Pravilnik o ravnanju z odpadki, Priloga 1: Klasifikacijski seznam odpadkov, Priloga 2: Klasifikacijski seznam nevarnih odpadkov (splet); Kušar, 2000. Po končanem terenskem delu sledi obdelava podatkov in izpolnitev popisnih listov vrednotenja nedovoljenih odlagališč odpadkov. Vrednotenje je deloma opravljeno že na terenu, deloma pri obdelavi prvega popisnega lista in s pomočjo geografskega informacijskega sistema občine Šentjur, kjer so na voljo drugi potrebni podatki (vodovarstvena območja, območja naravne in kulturne dediščine …). Sledi določitev vrstnega reda sanacije in načina sanacije. Končano vrednotenje nam da oceno pokrajinskega vpliva nedovoljenega odlagališča na okolje, način in možnost sanacije. Pri terenskem delu je bila največja težava razgibanost terena. Problem so pomagali rešiti taborniki in lovci, ki zelo dobro poznajo teren in s tem lokacije odlagališč odpadkov. Pri preverjanju lokacij je malo težav povzročala zaraščenost in slaba vidnost odlagališč ali njihova slaba dostopnost. Eden od problemov je bil tudi diskretno popisovanje odlagališč odpadkov, saj veljajo predvsem na vasi za nezaželeno temo.. 22.

3. STANJE RAVNANJA S KOMUNALNIMI ODPADKI V OBČINI ŠENTJUR 3.1 GEOGRAFSKE ZNAČILNOSTI OBČINE ŠENTJUR Občina Šentjur sodi med večje slovenske občine, saj meri 222 km² in je imela ob popisu leta 2002 18.470 prebivalcev (leta 2008 - 18.787). Po površini zavzema 1.1% slovenske površine, medtem ko na njenem območju živi 0.9% slovenskega prebivalstva. Zahodni in severni del občine spadata v Celjsko kotlino, medtem ko jugovzhodni del občine predstavlja Kozjansko (Dolgoročni razvojni …, 2005). Občina Šentjur je razdeljena na 13 krajevnih skupnosti: Šentjur mesto, Šentjur - Rifnik, Planina pri Sevnici, Prevorje, Kalobje, Loka pri Žusmu, Ponikva, Dramlje, Slivnica pri Celju, Dolga Gora, Grobelno, Vrbno - Podgrad in Blagovna (Občina Šentjur, 2009). Središče občine je mesto Šentjur, ki je poselitveno in zaposlitveno središče občine (Dolgoročni razvojni …., 2005). Mesto Šentjur leži v razširjenem dolinskem dnu osrčja Voglajnskega gričevja. Nekdanji trg, kasnejše kmetijsko središče in danes predvsem industrijski kraj na vzhodnem obrobju Celjske kotline se je razvil ob pomembnem cestnem in železniškem križišču. Srednjeveško jedro je na vzpetini, v dolini pa se razprostira naselje vse do železniške proge in bližnjih vasi, nedavno priključenih k mestu (Slovenija …, 1998). Občina Šentjur spada v Voglajnsko-zgornjesotelsko regionalno enoto. Voglajnskozgornjesotelsko obsega dokaj širok pas terciarnega gričevja v podaljšku Celjske kotline, kamor v Šentjurju spada tudi najbolj severni niz posavskih osamelcev (Resevna, Rifnik). Glede na hidrografsko pripadnost in na usmeritev dolin lahko delimo Voglajnskozgornjesotelsko na dva dela zahodni in vzhodni del. Šentjurju najbolj ustreza zahodni del, ki ga dostikrat imenujemo tudi Voglajnsko. Njegova os je dolina Voglajne, ki jo na jugu, za ozkim Rifniškim podgorjem, kmalu zapre večkrat prekinjena hribovita pregraja Resevne, Rifnika in Žusma. Na severu pa se nad Voglajno terciarni gričevnati svet razširi v obsežne drameljske in Ponikevske gorice, ki segajo daleč v prigorje Konjiške gore. Kot pravo Kozjansko bi lahko določili le Planino to je južni del Občine Šentjur (Ilešič, 1984, str. 21-22). Voglajnsko – zgornjesotelsko lahko še podrobneje razdelimo na tri enote: pokrajina v kvartarnih naplavinah v dnu dolin, terciarno gričevje in hribovje. Za pokrajino v kvartarnih naplavinah v dnu dolin je značilno, da je kvartarnih naplavin zelo malo. Dolinska in rečna mreži sta gosti a imajo potoki le malo vode in posledično majhno transportno moč. Del vode se v dolinah pretaka v obliki talne vode. Prevladujejo prečne doline. Večje površine kvartarnih naplavin so le ob Voglajni med krajema Grobelno in Moste, kjer je ravnica široka 1 km. Ta ravnica je izdelana v litološko pestrih sedimentih (laporjih, lapornatih glinah, peščenjakih in peščenih laporjih) sarmatske in tortonske starosti. Pomanjkanje kvartarnih naplavin se kaže v odsotnosti večjih gravitacijskih centrov. Tla so zaradi talne vode zaglejena in so zato primerna samo za travnike ali gozd. Kjer prevladujejo kremenasti peski je večinoma gozd, kjer pa se pojavljajo gline pa je več travnikov (Gams et al.,str. 47-50). Na preučevanem območju se pokrajina v kvartarnih naplavinah v dnu dolin pojavlja ob Voglajni in deloma Kozarici. Transportna moč vodotokov je slaba, v strugah obeh rek pa je mnogo odpadkov. Te odpadke obe reki in njihovi pritoki transportirajo ob obilnejših padavinah in zato je dokaj pogost pojav oblica razpršenih odpadkov ob strugah. Problem pa predstavlja obstoj talne vode v tej pokrajini in velika prepustnost zgornjih plasti in s tem ogroženost talne vode zaradi odpadkov. 23.

Terciarno gričevje lahko razdelimo na tri podenote: pokrajina v nesprijetih kremenovih prodih, peskih in glini, pokrajina v nesprijetih in rahlo sprijetih karbonatnih kamninah, pokrajina v tršem laporju in peščenem laporju in pokrajina v trdih terciarnih sedimentih. Pokrajina v nesprijetih kremenovih prodih, peskih in glini je večinoma zastopana v Drameljskih goricah. Za to pokrajino so značilni izviri na robu dolin za relief pa so značilna nizka dolgo uravnana slemena med plitvimi in gostimi dolinami. Lahko se pojavlja denudacija. Ker prevladujejo kisle prsti pokrajino prekriva pretežno gozd. Naselja so redka, v obliki samotnih kmetij in zaselkov, ki se pojavljajo po vrhu slemen ali na nižjih terasah. Pokrajina v nesprijetih in rahlo sprijetih karbonatnih kamninah je zastopana v naslednjih kamninah: peščeni ali glinasti laporji, lapornate gline, slabo sprijeti peščenjaki, gline in peski. Te kamnine so slabo odporne proti eroziji in denudaciji. Pojavlja se nizek in valovit do kopičast gričevnat relief, z lego v sinklinalah, ki je značilen za pokrajino vzhodno od Šentjurja in zgornje Voglajne. Rjave, nevtralne, karbonatne prsti so ugodne za njivsko kulturo kakor tudi za sadno drevje in vinograde. Prevladujejo zaselki in manjše vasi vzdolž slemen in na širših nižjih terasah. Pojavljajo se tudi samotne kmetije. Gozdni ostanki so številni in manjši, razen na kislih prsteh kjer je ostalo več gozda (Gams et al.,str. 50-54). Zaradi velike poseljenosti te pokrajine je več možnosti za nastanek nedovoljenih odlagališč odpadkov, ki pa se pojavljajo predvsem v ostankih gozdov, saj so ostali predeli namenjeni predvsem kmetijstvu. Pokrajina v tršem laporju in peščenem laporju je prepredena z griči, ki so višji in bolj slemenasti (60 – 90 m nad dnom dolin). Za to območje so značilne plitve rjave prsti. To gričevje je nadpovprečno izkrčeno. Na prisojnih pobočjih je v višjih legah obilo vinogradov in sadovnjakov, v nižjih in zložnejših legah pa ostale kmetijske zemlje. Naselja se nahajajo na vrhu slemen ali nižjih terasastih pobočjih (Gams et al.,str. 54). Tudi tu se nedovoljena odlagališča pojavljajo v gozdovih saj so ostala zemljišča uporabljena v druge namene. Pokrajina v trdih terciarnih sedimentih kot so: apneni peščenjaki, litotamnijski apnenci in konglomerati. V pokrajini se kažejo v obliki višjega gričevja ali nizkega hribovja, v pasovih z zahodno-vzhodno smerjo. V občini Šentjur najdemo te sedimente v sinklinali čez Slivnico in Kalobje. Te kamnine so precej kompaktne in precej vodo prepustne, kar zavira denudacijo in mehanično preperevanje, čeprav je kemično preperevanje intenzivno in globoko. Padavinska voda se le malo kje pretaka po pobočju in izviri so v podnožju na robu doline. Značilne so višje strmine, kjer se pogosto pojavljajo usadi. Vas Ponikva, ki stoji na teh sedimentih ima kraško hidrologijo. Pojavljajo se razvite rjave prsti, rendzine in pokarbonatna tla. Južna, zahodna in vzhodna pobočja so izkrčena in so izrabljena za vinograde, in za druge kmetijske kulture v nižjih predelih. Na severnih pobočjih pa prevladuje gozd (Gams et al.,str. 55-56). Nedovoljena odlagališča odpadkov se v tej pokrajinski enoti pojavljajo v gozdovih. Nevarnost predstavlja vodo prepustna podlaga, ki omogoča prenikanje izcednih vod nedovoljenih odlagališč odpadkov v izvire in s tem ogrožajo neoporečnost teh voda. Hribovje se deli na dva dela in sicer hribovje na porfirjih, keratofirjih, porfiritih in tufih in na vzpetine v triasnih apnencih. Na porfirjih, keratofirjih, porfiritih in tufih je v prevladi nižji, hribovit svet in predstavlja niz do skoraj 500 m visokih vzpetin v nadaljevanju antiklinale Resevne med zgornjo Voglajno in 24.

krajem Rakovec. Pobočja so strma a manj razrezana. Pojavlja se ranker in na zložnejših legah debele kisle rjave prsti. Na teh pobočjih se pojavlja gozd in vinogradi in so redko poseljena (Gams et al.,str. 56-57). Nedovoljena odlagališča odpadkov se pojavljajo predvsem v gozdovih. Vzpetine v triasnih apnencih so bolj masivne in nerazrezane zaradi vodne prepustnosti; to so najvišje gore in sicer Resevna in Rifnik. Kras je razvit le v planotastem ovršju, večidel z vrtačami. Prevladuje prst rendzina. Osamljena kmetijska zemljišča se pojavljajo na debelejših pokarbonatnih prsteh. Prevladuje gozd.(Gams et al.,str. 57-58). Gozd je prostor za marsikatero odlagališče. Odlagališča se pojavljajo ob poteh, predvsem zaradi dostopnosti ali ob posameznih hišah kjer imajo značaj zasebnih odlagališč. Problem nastane, ker so te vzpetine vodoprepustne in obstaja nevarnost onesnaženja vode, saj del območja Resevne spada v vodovarstveni pas. Na zahodu je omiljeno zmerno celinsko podnebje, ki je značilno za osrednjo savinjsko ravan, vzhodni del pa ima sočasno z zniževanjem gričevja vse več potez, značilnih za subpanonsko celinsko podnebje. Letna količina padavin je med 1000 in 1200 mm in se proti vzhodu rahlo znižuje (Slovenija …, 1998). Količina padavin je bolj ali manj stalna z manjšimi odstopanji v celotni občini. Predvsem na preučevanem območju se količina padavin ne spreminja in zato v diplomskem delu ni bila obravnavana. Leta 2006 je bilo v Šentjurju registriranih 736 podjetij, ki so zaposlovala 3357 oseb (Občina Šentjur, 2009) . Še leta 2002 je bilo število podjetij bistveno večje in sicer 1073, kar kaže na to, da se število podjetij zmanjšuje. Najbolj se zmanjšuje število podjetij v predelovalnih dejavnostih. Tekstilna in obutvena industrija sta propadli oziroma šli v stečaj. Slabo pa kaže tudi lesno-predelovalni in živilski industriji. Največ je podjetij v storitvenem sektorju, najmanj pa v kmetijskem. Problemi v gospodarstvu so številni: premalo delovnih mest, podpovprečne plače, velika brezposelnost… (Dolgoročni razvojni …, 2005). V kmetijstvu je poleg vinogradništva vedno bolj pomembno tudi sadjarstvo. V osrednjem podolju in v bližnjem zaledju je kmetijstvo vse bolj tržno usmerjeno. Spodbuja se živinoreja, in sicer mlečna in mesna, pomembna pa sta tudi svinjereja in perutninarstvo (Slovenija …, 1998). Ker je občina imela dosti problemov se je šele v zadnjem času začelo pospešeno vključevati ljudi v reden odvoz komunalnih odpadkov. Problem pri vključevanju predstavlja reliefna razgibanost in s tem slabša dostopnost za vozila, ki pobirajo komunalne odpadke. Na drugi strani pa je za majhno vključenost prebivalstva kriva tudi zelo slaba osveščenost prebivalstva. Preučevano območje naseljujejo predvsem delavci, ki se vozijo v službo večinoma v Šentjur in Celje. Manjši odstotek prebivalstva pa predstavljajo kmetje, ki imajo v lasti večino obdelovalne zemlje. Veliko pa je tudi ostarelega prebivalstva, ki prav tako ne ve kam z odpadki. Posledica tega je, da so gozdovi in grmovja ob potokih polna odpadkov.. 25.

3.2 RAVNANJE S KOMUNALNIMI ODPADKI V OBČINI ŠENTJUR Občina Šentjur odvaža odpadke v Regionalni center za ravnanje z odpadki Celje. Projekt Regionalni center za ravnanje z odpadki Celje je regijski projekt v katerega je vključenih 24 občin Savinjske regije in med njimi je tudi občina Šentjur. Z izgradnjo centra bo za okoli 250.000 prebivalcev v regiji rešeno odlaganje komunalnih odpadkov za naslednjih trideset do petdeset let. Regionalni center za ravnanje z odpadki se je gradil v dveh fazah. V prvi fazi so bili zgrajeni objekti: sortirnica ločeno zbranih frakcij, zaprta kompostarna za biološko razgradljive odpadke, demontaža kosovnih odpadkov, novo odlagališče preostankov, upravni objekt, avtopralnica in vsa spremljajoča infrastruktura na kompleksu. Druga faza pa je obsegala: objekt za mehansko biološko obdelavo odpadkov in objekt za termično obdelavo odpadkov. Ta projekt je bil načrtovan zato, da se izpolnijo zahteve iz sprejete zakonodaje na področju varovanja okolja. Zakonodaja predvideva: zmanjševanje količin odpadkov na izvoru, zmanjševanje količin odlaganja odpadkov, ločeno zbiranje odpadkov pri izvoru, ponovna uporaba ločenih frakcij in termična obdelava odpadkov. Del projekta zajema tudi mehansko biološko obdelavo odpadkov. Ne glede na učinkovitost ločenega zbiranja odpadkov še vedno ostaja precejšen del odpadkov, ki se ne zberejo ločeno in se imenujejo »preostanek mešanih komunalnih odpadkov«. Te odpadke lahko predhodno obdelamo in izločimo del, ki je primeren za sežig v toplarni. Tako se na odlagališče odloži le biološko neaktiven del odpadkov. Cilj te investicije pa je zmanjšati količine odloženih odpadkov na deponiji v Bukovžlaku in s tem prispevati k varovanju okolja. Projekt zajema tudi izgradnjo Toplarne Celje, ki predstavlja zaključno fazo obdelave odpadkov, ki bodo predhodno obdelani in pripravljeni v regionalnem centru za ravnanje z odpadki Celje. V Toplarni Celje bo predviden tehnološki postopek omogočal energijsko izrabo lahke frakcije (papir, karton, plastika, folije, tekstil, les in blato iz centralne čistilne naprave) ostanka komunalnih odpadkov po ločenem zbiranju, torej proizvodnjo toplotne in električne energije. Osnovni razlogi za izgradnjo Toplarne Celje so: energijska izraba odpadkov za pokrivanje dela energetskih potreb v mestu Celje, izpolnjevanje strogih zahtev glede vsebnosti biorazgradljivega ogljika v odloženih odpadkih na odlagališču nenevarnih odpadkov po letu 2008 in odstranjevanje blata iz centralne čistilne naprave Celje. Cilj investicije pa je zmanjšati negativne vplive na okolje – poleg izkoriščanja energije predhodno obdelanih odpadkov se bo s sežigom blata bistveno zmanjšal njegov volumen, izkoriščena bo energija, ki je vezana v blatu in izvedena bo sterilizacija (RCERO Celje, 2009). Ravnanje s komunalnimi odpadki ureja odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki v Občini Šentjur pri Celju iz leta 1997. Z odlokom so se določile vrste komunalnih odpadkov, njihovo zbiranje, odlaganje, način obračuna ravnanja ter nadzor nad izvajanjem odloka. Cilji ravnanja z odpadki po odloku so: preprečevanje nastajanja in zmanjševanje količin odpadkov, preprečevanje neorganiziranega oziroma divjega odlaganja odpadkov, ločeno zbiranje odpadkov na izvoru nastajanja, po sistemu ločenega zbiranja odpadkov, vračanje odpadkov v ponovno uporabo (recikliranje), sprejemljivost ukrepov za okolje in uveljavitev načela: »stroške plača povzročitelj«. Na področju ravnanja z odpadki naj bi se vzpostavil naslednji sistem: ločeno zbiranje odpadkov na izvoru njihovega nastajanja in okolju prijazno ravnanje z nevarnimi odpadki iz gospodinjstev ter prevažanje, sortiranje in skladiščenje odpadkov; vračanje koristnih odpadkov v ponovno uporabo oziroma predelavo; odlaganje preostalih odpadkov na urejena odlagališča in saniranje divjih odlagališč. Definicija komunalnih odpadkov je, da so to gospodinjski in njim podobni odpadki, ki nastajajo v proizvodnih in storitvenih dejavnostih, v bivalnem okolju ter na površinah in objektih v javni rabi, ki so 26.

pretežno trdi ter po svoji sestavi heterogeni. Določbe odloka ne veljajo za posamezne odpadke iz industrije in obrti, ki vsebujejo nevarne snovi. Komunalni odpadki so: • biološki odpadki (organski): kuhinjski odpadki (ostanki hrane, zelenjavni odpadki …), vrtni odpadki (trava, listje, vejevje, grmičevje), drugi odpadki (perje, lasje, žagovina …); • odpadni papir in karton; • odpadno steklo (belo in barvno); • odpadne umetne mase in gumiji (polimeri, elastomeri …); • odpadne kovine; • les; • preostali komunalni odpadki: pepel, keramika, usnje, tekstil, odpadki in smeti, ki nastajajo pri čiščenju javnih površin, trdne usedline cestne kanalizacije iz požiralnikov in čistilnih naprav ob upoštevanju ustreznih predpisov; • odpadni gradbeni material, jalovina; • tekoči odpadki. Odpadki se odlagajo v tipizirane posode, kjer je oddaljenost od trase rednega odvoza s komunalnim vozilom manjša od 150 m, če je oddaljenost večja se povzročitelju odpadkov priskrbi plastične vrečke, in sicer najmanj 52-letno. Odpadki se odlagajo tudi v tipizirane kovinske kesone (zaboje) volumna 4-8 m³ in tipizirane velike kovinske odprte kesone volumna do 20 m³ za kosovne odpadke. V posode za odpadke je prepovedano odlagati: odpadke v tekočem stanju; kužen material iz zdravstvenih in veterinarskih zavodov; akumulatorje in baterije; tleče, lahko vnetljive, gorljive, eksplozivne, reaktivne, jedke, dražljive, strupene in radioaktivne odpadke, ki se morajo odlagati v skladu s pravilnikom o ravnanju s posebnimi odpadki, ki vsebujejo nevarne snovi; odpadni gradbeni material; kosovne odpadke – pohištvo, gospodinjski stroji, kolesa, hišna in stanovanjska oprema ter nevozna vozila. Odpadne inertne (nedejavne) gradbene materiale in jalovino je z dovoljenjem pristojnega organa občinske uprave dopustno uporabiti za izravnave pri urejanju okolij oziroma cestišč. Odlaganje gradbenih materialov in jalovine ne sme ogrožati podtalnice, vodotokov ter virov pitne vode. Izven odlagališč odpadkov je prepovedano odlaganje odpadkov. Kdor odloži odpadke izven odlagališč odpadkov, jih je dolžan na svoje stroške odstraniti in prepeljati na odlagališče. Če tega ne stori, jih odstranijo na njegove stroške izvajalci takoj, ko dobijo zahtevo pristojnega inšpekcijskega organa. Če storilca ni možno ugotoviti, odstrani odpadke lastnik zemljišča. Prepovedano je tudi kurjenje komunalnih odpadkov na prostem (Odlok o ravnanju ..., 1997). Občina Šentjur si je v dolgoročnem razvojnem planu zadala, da bo poskrbela za vzpostavitev učinkovitega sistema ravnanja z odpadki in da bo sanirala divja odlagališča odpadkov. Projekti, ki se nanašajo na ravnanje z odpadki, so v dolgoročnem razvojnem planu sledeči: 27.

Postavitev dodatnih ekoloških otokov - Tam, kjer je potrebno, se v dogovoru z Javnimi napravami, Celje, postavijo dodatni ekološki otoki za ločeno zbiranje odpadkov. Uveljavljanje ukrepov za ravnanje z odpadki - Občina bo z ukrepi, ki jih ima na voljo, zagotovila spoštovanje predpisov o ravnanju z odpadki in vključevanje prebivalcev v organiziran odvoz odpadkov. Program sanacije črnih odlagališč - Občina bo v okviru programa varstva okolja zajela tudi sanacijo črnih odlagališč ter preprečevanje nastajanja novih (Dolgoročni razvojni …, 2005). V letu 2006 se je po podatkih SURS-a v Šentjurju zbralo 4.562 t odpadkov (Občina Šentjur, 2009). V letu 2008 je bilo v reden odvoz odpadkov vključenih 4042 gospodinjstev in 6029 nevključenih gospodinjstev. Za nevključena gospodinjstva se je že začelo pošiljati dopise o vključitvi le teh v reden odvoz odpadkov, saj je namen občine vključiti vsa gospodinjstva. Po poročilu Simbia d.o.o. o vključenosti v odvoz odpadkov na območju občine Šentjur lahko razberemo kakšna je vključenost prebivalstva po krajevnih skupnostih. Podatki kažejo stanje dne 31.12.2008.. Tabela 3: Vključenost prebivalcev po krajevnih skupnostih v redni odvoz komunalnih odpadkov (31.12.2008) Krajevna skupnost. Vključenost v reden odvoz odpadkov (%). KS Šentjur mesto. 84%. KS Šentjur-Rifnik. 59%. KS Blagovna. 78%. KS Dramlje. 41%. KS Loka pri Žusmu 48% KS Planina. 56%. KS Ponikva. 47%. KS Dolga Gora. 42%. KS Prevorje. 39%. KS Slivnica. 41%. KS Kalobje. 28%. KS Vrbno-Podgrad. 65%. KS Grobelno. 43% 28.

Skupaj Šentjur. 55%. Vir: Občina Šentjur, 2009 Diagram 3: Vključenost v redni odvoz odpadkov (31.12.2008). Vir: Občina Šentjur, 2009 Iz podatkov vidimo, da je vključenost prebivalstva v reden odvoz odpadkov še zelo slaba. Najboljšo vključenost ima samo mesto in njegova bližnja okolica. Krajevne skupnosti, kjer je slabša dostopnost in večja reliefna razgibanost, imajo posledično nižji procent vključenega prebivalstva. Ker v letošnjem letu poteka vključevanje še nevključenega dela prebivalstva, upajmo da bo le to uspešno izvedeno. Šele ko bodo prebivalci vključeni v redni odvoz odpadkov lahko upamo, da se bo problematika nedovoljenega odlaganja odpadkov v občini zmanjšala in se bodo lahko črna odlagališča odpadkov sanirala. Leta 2007 je bilo po krajevnih skupnostih v celotni občini zbranih 2.141 m³ kosovnih odpadkov (Občina Šentjur, 2009). V občini Šentjur je 46 ekoloških otokov za ločeno zbiranje odpadkov, kjer se nahajajo trije zabojniki – plastenke in pločevinke, steklo, papir in karton (Simbio, 2009). Poleg vključevanja ljudi v reden odvoz odpadkov in postavljanje ekoloških otokov je za občino ena največjih nalog in obveznosti, da sanira stara bremena oziroma črna odlagališča odpadkov. 29.

4. REZULTATI 4.1 Splošne značilnosti odlagališč odpadkov Na izbranem območju, ki obsega KS Rifnik in okolico Šentjurja je bilo popisanih in ovrednotenih 21 odlagališč odpadkov. To območje obsega približno 20% površine občine Šentjur. Od teh odlagališč jih je bilo 11 na območju KS Rifnik ostalih 10 pa spada v območje okolice Šentjurja. Okolica Šentjurja obsega območja KS Vrbno-Podgrad, KS Šentjur-mesto, KS Slivnica pri Celju in KS Grobelno. V tem območju so izpostavljena največja in najbolj pereča odlagališča odpadkov. Ugotovljene splošne značilnosti odlagališč so podane za vseh 21 odlagališč skupaj. Tabela s podatki za vsako odlagališče posebej se nahaja v prilogi diplomskega dela.. Diagram 4: Površina odlagališč glede na število pojavljanj. Vir: Čater, 2009 Povprečna površina odlagališč je 74 m², kar je v primerjavi s povprečno površino odlagališč v Sloveniji, ki je 135 m² (Šebenik, 1994, str. 50) polovico manj. Na tem mestu je treba opozoriti, da na tako visoko povprečno velikost vplivata dve večji odlagališči odpadkov, ki imata površino 500 m². Drugače pa je največja zastopanost odlagališč glede na število pojavljanj (7 odlagališč) s površino 20 m². Skupna površina vseh odlagališč odpadkov je 1562 m². Če pogledamo po razredih je največja zastopanost odlagališč v razredu od 15-50 m² in sicer 66,6 %.. 30.

Diagram 5: Količina odpadkov. Vir: Čater, 2009 Povprečna količina odpadkov znaša 14,6 m³. Če pogledamo rezultate ugotovimo, da je 57,1% odpadkov v velikostnem razredu od 10-100 m³. V nižjem velikostnem razredu do 10 m³ pa je 42,9 % odpadkov. Skupna količina odpadkov je 307 m³. Največja količina odpadkov na posameznem odlagališču je bila 50 m³. Iz podatkov o površini odlagališč in količini odpadkov vidimo, da na izbranem območju prevladujejo manjša odlagališča odpadkov. Za boljšo predstavo so na spodnji karti prikazane lokacije odlagališč odpadkov skupaj z površino odlagališč in količino odpadkov.. 31.

Karta 1: Površina odlagališč in količina odpadkov (2009). 32.

Diagram 6: Tip odpadkov. Vir: Čater, 2009 Glede na tip odpadkov je največji delež 41% kosovnih odpadkov. Sledijo komunalni odpadki z 25% in nevarni odpadki z 21%. Gradbenih odpadkov je 12%. Najmanj pa je kmetijskih odpadkov (1%) in industrijskih odpadkov (1%). Presenetljivo in zaskrbljujoče je odkritje velikega deleža nevarnih odpadkov na odlagališčih. Pri nevarnih odpadkih gre predvsem za odslužene avtomobile in azbestne salonitne plošče. Velik je prav tako delež kosovnih odpadkov kljub vsakoletnemu zbiranju kosovnih odpadkov po krajevnih skupnostih. Res pa je, da so postavljeni zabojniki kmalu polni in zato manj osveščen del prebivalstva tovrstne odpadke še vedno odlaga na neurejena odlagališča odpadkov. Tisti, ki so vključeni v redni odvoz komunalnih odpadkov lahko do štirikrat na leto pripeljejo kosovne in druge odpadke na odlagališče v Celje in sicer v količini, ki ustreza avtomobilski prikolici. Delno preseneča tudi delež komunalnih odpadkov. Tako visoka vrednost je najverjetneje posledica nevključenosti prebivalstva v reden odvoz komunalnih odpadkov. V celotni občini je bilo leta 2008 vključenih le 55 % prebivalstva (Simbio, 2009).. 33.

Diagram 7: Relief. Vir: Čater, 2009 Največ nedovoljenih odlagališč odpadkov je lociranih na pobočju in sicer 43%. Ta pobočja so bila večinoma v gozdu. Sledijo hudourniške grape, kjer se nahaja 24% odlagališč. 14% odlagališč odpadkov je v strugi vodotoka. Malo manj 9% pa jih je lociranih na rečnih bregovih. Pod drugo, ki predstavlja 10%, pa sta mišljeni mrtvica in grapa. Veliko nedovoljenih odlagališč odpadkov je na rečnem bregu ali v sami strugi vodotoka, kar je zelo zaskrbljujoče predvsem z vidika onesnaževanja voda. Še hujši primer pa je veliko odlagališče odpadkov v mrtvici Slomščice pred izlivom v Voglajno. V mrtvici je bogata biotska pestrost z obilico različnih rastlinskih in živalskih vrst, ki jih odpadki z onesnaževanjem vode in okolice zelo ogrožajo. Diagram 8: Raba tal. Vir: Čater, 2009 34.

Najpogostejša raba tal na območju nedovoljenih odlagališč odpadkov je gozd. Gozd (19%) in gozdni rob (19%) skupaj predstavljata 38%. Rob ceste ali poti je tudi zelo pogosto mesto, kjer se nedovoljeno odlagajo odpadki in predstavljajo 29%. Te ceste in poti se večinoma nahajajo v gozdu ali na gozdnem robu. Z največjim odstotkom v zgornjem diagramu Raba tal pa se pojavlja rob vodotoka oziroma vodotok, ki predstavlja 33%. S tem se kaže tudi velika ogroženost voda s strani neodgovorno odloženih odpadkov. Diagram 9: Vrsta odlagališča. Vir: Čater, 2009 Prevladujejo zasebna odlagališča z 57%. Zasebna odlagališča so odlagališča ene ali več hiš, kjer se odložijo odpadki v najbližnji gozd ali grmovje. Sledijo splošna odlagališča s 33%. Na ta odlagališča se odlagajo odpadki več hiš ali naselja. Najmanjši delež pa predstavljata industijsko in enkratno odlagališče, ki imata vsak po enega predstavnika. Industrijsko odlagališče je odlagališče, ki ga je ustvarila Kmetijska šola Šentjur v mrtvici reke in predstavlja ekološko katastrofo. Starejši del odlagališča je že zelo zaraščen, vidi pa se, da je odloženo vse od pnevmatik do embalaž fitofarmacevtskih sredstev …. 35.

Diagram 10: Stanje odlagališča. Vir: Čater, 2009 Za nekaj odstotkov prevladujejo aktivna odlagališča, kjer se odpadki še vedno odlagajo, teh odlagališč je 11. Deset odlagališč pa ne kaže znakov novejšega odlaganja odpadkov in so zato opredeljena kot neaktivna.. Diagram 11: Opremljenost odlagališča. Vir: Čater, 2009 Nedovoljena odlagališča odpadkov niso urejena razen v enem primeru, kjer je prisotna tabla za prepoved odlaganja odpadkov, a se ti še vedno odlagajo. 36.

Diagram 12: Dostop do odlagališča. Vir: Čater, 2009 Večina nedovoljenih odlagališč odpadkov je dobro dostopnih. Od naselij so oddaljena le toliko, da se jih ne vidi od daleč. Ponavadi so skrita ob cesti v prvem grmovju ali gozdu ali pa celo ob bregu ali v samem vodotoku. Kolovoz (38%) in makadam (33%) sta najpogostejša dostopa do odlagališča. To kaže, da ljudje bolj ali manj poskrbijo, da se njihovo sramotno dejanje skrije. Kar velik odstotek (19%) je odlagališč do katerih pelje asfalt, kar kaže na to, da v teh primerih ljudi ne skrbi, da bi odlaganje odpadkov skrili, ampak le te odvržejo v grmovje, gozd ob asfaltirani cesti ali celo po pobočju. Samo po en primer odlagališča je, ko do odlagališča ne vodi nič ali pa do odlagališča vodi samo steza. Diagram 13: Oddaljenost od poti. Vir: Čater, 2009 37.