Ukrepi tujih policij za zmanjšanje napadov na policiste

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varstvoslovje Ukrepi tujih policij za zmanjšanje napadov na policiste - primerjava med Slovenijo in Hrvaško. Avgust, 2016. Simona Kotnik.



DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varstvoslovje Ukrepi tujih policij za zmanjšanje napadov na policiste - primerjava med Slovenijo in Hrvaško. Avgust, 2016. Simona Kotnik Mentor: viš. pred. dr. Srečko F. Krope.



ZAHVALA. Ta diplomska naloga ne bi nastala brez nesebične pomoči mojih najbližjih ter izjemne podpore in napotil mentorja, dr. Srečka F. Kropeta. Iskreno sem vam hvaležna za potrpljenje, usmeritve in odgovore na včasih že nemogoča vprašanja..



KAZALO. 1 UVOD ................................................................................................. 9 1.1 Opis problematike .............................................................................9 1.2 Namen in cilji diplomskega dela .......................................................... 10 1.3 Raziskovalno vprašanje in hipoteze ....................................................... 10 1.4 Metode dela................................................................................... 11 2 NAPADI NA POLICISTE ........................................................................... 12 2.1 Organizacija in delo policije ............................................................... 12 2.2 Dejanja, ki spadajo med napade na policiste ........................................... 12 2.3 Motivi za napad na policiste ............................................................... 14 2.4 Napadi na policiste: medijske objave in sodna praksa................................. 16 3 UKREPI ZA ZMANJŠANJE NAPADOV NA POLICISTE ......................................... 19 3.1 Varnost policistov in njeno zagotavljanje ............................................... 19 3.2 Standardi dela policije ...................................................................... 21 3.2.1 Slovenija ................................................................................. 21 3.2.2 Hrvaška ................................................................................... 27 3.3 Ukrepi za zmanjšanje napadov na policiste v Sloveniji in na Hrvaškem ............ 31 3.4 Nekateri standardi policijskih postopkov v drugih državah ........................... 34 3.4.1 Avstrija................................................................................... 34 3.4.2 Belgija .................................................................................... 34 3.4.3 Finska..................................................................................... 35 3.4.4 Francija .................................................................................. 35 3.4.5 Madžarska ............................................................................... 35 3.4.6 Nemčija .................................................................................. 36 3.4.7 Švica ...................................................................................... 37 3.5 Primerjava ukrepov za zmanjšanje napadov ............................................ 37 4 ANALIZA NAPADOV NA POLICISTE V SLOVENIJI IN HRVAŠKEM ........................... 42 4.1 Opis analize ................................................................................... 42 3.

4.2 Napadi na policiste ........................................................................... 42 4.3 Testiranje hipotez ............................................................................ 47 5 ZAKLJUČEK ........................................................................................ 51 6 VIRI IN LITERATURA ............................................................................. 54. 4.

KAZALO SLIK Slika 1: Subjektivne in objektivne okoliščine za izvedbo postopka.......................... 24 Slika 2: Dinamika števila policistov na 10.000 prebivalcev v obdobju 2008-2015 ......... 44 Slika 3: Dinamika števila napadov in napadenih policistov ................................... 45 KAZALO TABEL Tabela 1: Izvirni podatki o napadih na slovenske in hrvaške policiste ...................... 42 Tabela 2: Metodološko usklajeni podatki o napadih na slovenske in hrvaške policiste .. 43 Tabela 3: Število policistov v Sloveniji in Hrvaškem ........................................... 43 Tabela 4: Število napadov na policiste preračunano na količnik policistov ................ 44 Tabela 5: Struktura posledic napadov na policiste ............................................. 46. 5.

Povzetek Policisti se pri izvajanju policijskih pooblastil najpogosteje srečujejo s postopki dela, ki so vezani na ljudi. Vsem je skupno to, da izhajajo iz pooblastil, ki so predpisana v različnih zakonih. Policisti so dolžni opravljati svoje naloge zakonito, strokovno, taktično, skratka z visoko stopnjo profesionalnosti. Osebe se na ravnanja in ukaze policistov različno odzovejo, pogosto tudi z napadom. Na policistovo delo ter njegovo varnost izjemno vpliva policistova komunikacija z osebo v postopku. Ta lahko iz policistovih besed začuti moraliziranje, vzvišenost, nestrpnost, negotovost in podobne vsebine, kar lahko negativno vpliva na izvedbo postopka in celo na varnost policista. Slovenija in Hrvaška se v zadnjih letih soočata s številčno redkejšimi, vendar pa po intenziteti vedno hujšimi napadi. Čeprav policisti obeh držav izvajajo svoje postopke po standardih dela ter imajo sprejete različne (preventivne) ukrepe za zmanjšanje števila napadov na policiste, pa v tem oziru med državama obstajajo opazne razlike. Med ukrepe za zmanjšanje napadov na policiste se najpogosteje prištevajo usposabljanja policistov na področjih delovanja ter stalni treningi policistov in stalna preverjanja njihovih psihofizičnih sposobnosti. Kot je pokazala raziskava, ki temelji na analizi podatkov hrvaške in slovenske policijske uprave, je na Hrvaškem aktivnih med 8 in 14 policistov na 10.000 prebivalcev več kot v Sloveniji; v povprečju imajo hrvaške policijske enote na razpolago 33 % več policistov na 10.000 prebivalcev kot v Sloveniji, pa vendar je (na primerljivi osnovi) več napadov na slovenske policiste. Najhujše, kar zadeva napade na slovenske policiste, je bilo leto 2012, ko je bilo napadenih 176 policistov.. Ključne besede: policisti, motivi, napadi na policiste, ukrepi za izboljšanje varnosti policistov, standardi policijskega dela. 6.

Summary - Measures to reduce foreign police attacks on police officers- comparison between Slovenia and Croatia summary. Police officers in the exercise of police powers are most often confronted with work procedures, which are related to the people. They derive from the authority that is prescribed in various laws. Police officers are obliged to perform their duties lawfully, professionally, tactically, with a high degree of professionalism. People react differently on the police commands, often with the attack. Communication with the person in the process has big impact to officer's work and his safety. A person in the police process may feel unhappy and understands police officer’s communication as moralizing, intolerant, threatening and similar, which may adversely affect the implementation of the procedure and even the safety of the police officer. Slovenia and Croatia in recent years faced a numerically rarer, but in the intensity increasingly severe attacks. Although officers of both countries carry out their procedures within the police operation standards, and have taken various (preventative) measures to reduce the number of attacks on police officers, there are noticeable differences in this regard between the two countries. Among the measures to reduce attacks on police officers most commonly there is the police training in the areas of operations and the permanent training of police officers and constant monitoring of their physical and mental abilities. As shown by the survey, which is based on an analysis of the data of the Croatian and Slovenian police administration, in Croatia between 8 and 14 police officers per 10,000 inhabitants more are active than in Slovenia; on average, Croatian police forces have 33% more police officers per 10,000 population at the disposal in comparison with the Slovenia. In 2012, when it 176 police officers were attacked, it was the worst with regard to the attacks on the Slovenian police.. Keywords: police officers, motives, attacks on police officers, measures to improve the safety of police officers, police standards.. 7.



1 UVOD 1.1 Opis problematike Varnost postaja glede na prostor vse bolj globalna, svetovna zadeva. Zaradi zapletenosti problemov zahteva vključevanje različnih strokovnih disciplin. Policistova vest je tista, ki odloča takrat, ko so ogroženi dostojanstvo človeka, njegova zasebnost in človekove pravice. Stalen razvoj policije je ena izmed najpomembnejših nalog. Oblikovali smo vizijo slovenske policije kot moderne evropske policije, ki uspešno obvladuje varnostne razmere in ki s svojim ravnanjem zasluži in pridobiva na naklonjenosti in podpori javnosti. Poklic policista je, kot velikokrat slišimo, zelo zahteven poklic. S tem, ko pri izvajanju njihovih pooblastil posegajo na področje zasebnosti, na področje tanke meje varstva človekovih pravic in svoboščin, se tudi izpostavljajo, včasih tudi s svojim življenjem. Zakon o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol, 2013) policiji konkretno nalaga naloge in opredeljuje tudi njihova pooblastila. Za policijo velja, da jim je dovoljeno zgolj tisto, kar predpisuje zakon, za nas občane pa velja pravilo, da je dovoljeno vse, razen tistega, kar je izrecno prepovedano, tukaj vmes pa je še veliko pravnih vprašanj. Pri izvajanju policijskih nalog in policijskih pooblastil prihaja tudi do napadov na policiste in do preprečitev uradnih dejanj v najrazličnejših oblikah. Ko je policist napaden, se sproži kar nekaj procesov. Na eni strani se sprožijo procesi v policijskem sistemu, kjer se sprašujejo, ali je bilo storjeno vse, da do napada ne bi prišlo. Na drugi strani se sprožijo procesi v sindikatih, kjer se sprašujejo in včasih tudi zatrjujejo, da sta pravosodni sistem in sistem za varovanje policista premalo učinkovita. Ob tem ZNPPol (2013) tudi navaja, da: -. »Če policist izstreli opozorilni strel ali je bilo prisilno sredstvo, razen sredstev za vklepanje in vezanje, uporabljeno proti najmanj petim osebam in je bila pri tem povzročena lahka telesna poškodba, mora direktor policijske uprave, na območju katere je bilo prisilno sredstvo uporabljeno, ali vodja notranje organizacijske enote generalne policijske uprave, če je prisilno sredstvo uporabil policist generalne policijske uprave, imenovati najmanj tričlansko komisijo, ki preveri okoliščine uporabe prisilnega sredstva in napiše poročilo, v katerem oceni, ali je bilo prisilno sredstvo uporabljeno zakonito in strokovno.«. -. »Če policist uporabi strelno orožje ali s prisilnim sredstvom povzroči hudo telesno poškodbo, posebno hudo telesno poškodbo ali smrt, komisijo imenuje generalni direktor policije.«. 9.

Pristojne osebe za ustanovitev komisije lahko imenujejo komisijo tudi za preveritev drugih primerov uporabe prisilnih sredstev ali drugih policijskih pooblastil. To in podobne dileme bomo skušali razvozlati v našem diplomskem delu z načinom pristopa primerjave ukrepov policij dveh držav. Vzporedno bomo skušali navesti tudi ukrepe v drugih državah, ob tem pa želimo najti tudi kakšen ukrep več, ki bi naši policiji pripomogel k boljši varnosti njih samih, torej tistih, ki varujejo varnost nas občanov. Želimo jim čim bolj olajšati delo, s tem pa tudi širši javnosti čim bolj približati njihovo delo, da bi ljudje lažje in boljše razumeli pomen njihovega dela, da bi sodelovali s policijo in bi bila življenja policistov na delovnem mestu čim manj ogrožena (Čelik, 1991).. 1.2 Namen in cilji diplomskega dela Namen diplomskega dela je opredeliti in preučiti dejavnike varnosti policistov na njihovem delovnem mestu z vidika napadov na policiste. Zanimali nas bodo dejavniki, ki vplivajo na napade na policiste, število napadov ter posledice napadov v Sloveniji in primerjalno tudi na Hrvaškem. Cilj naloge pa je ugotoviti, kakšni so ukrepi za zmanjšanje napadov na policiste, zlasti z vidika ukrepov, ki so jih posamezne policije sprejele v Sloveniji in na Hrvaškem. Ob tem želimo ugotoviti ali so kateri ukrepi potrebni tudi pri nas, ali pa sta obe državi sprejeli podobne ukrepe ter le-te primerjati s predlogi domačih avtorjev, ki so že proučevali problematiko napadov. Ob tem želimo še predstaviti nekaj medijsko najodmevnejših napadov na policiste v Sloveniji in svetu, primerjati standarde dela ostalih evropskih policij, ter ob tem oblikovati nekaj predlogov, ki bi policistom pripomogle k izboljšani varnosti. V empiričnem delu bo predstavljena analiza napadov, kjer bomo na podlagi statističnih podatkov naredili preučili pogostost napadov in njih posledice za policiste.. 1.3 Raziskovalno vprašanje in hipoteze Policijsko delo je v zadnjem času z varnostnega stališča vedno bolj ogroženo. Medijsko je njihovo delo zelo izpostavljeno. Na podlagi zgornjih ugotovitev smo izpeljali naslednje hipoteze, ki jih bomo s pomočjo opravljenih analiz preverili. −. Hipoteza številka 1: »Slovenska policija ima v primerjavi s hrvaško, v smislu ukrepov, izdelane standarde večine policijskih postopkov«.. 10.

−. Hipoteza številka 2: »Na Hrvaškem je, glede na število policistov, več napadov kot v Sloveniji«.. −. Hipoteza številka 3: »Število napadov na policiste se v zadnjih sedmih letih zmanjšuje«.. −. Hipoteza številka 4: »Hrvaška policija ima izdelan standard 'najave policijskega postopka' pred njegovim začetkom«.. −. Hipoteza številka 5: »Hrvaška policija ima izdelan organizacijski model za zmanjšanje napadov na policiste«.. 1.4 Metode dela V diplomski nalogi bomo z deskriptivno metodo ter analizo primarnih in sekundarnih virov najprej predstavili domačo in tujo strokovno literaturo s področja napadov na policiste, motivov za napade, ukrepov za preprečevanje napadov in standardov dela policije. Predstavili bomo tudi rezultate nekaterih tujih in domačih raziskav s tega področja. V nadaljevanju bo sledila neeksperimentalna raziskava (analiza sekundarnih podatkov), kjer bomo uporabili podatke iz letnih poročil slovenske in hrvaške policijske uprave ter na tej podlagi naredili primerjavo napadov in ukrepov za izboljšanje varnosti policistov. Tabelarična kot tudi grafična analiza sta se izvajali s pomočjo programa za delo s preglednicami (MS Excel 2013).. 11.

2 NAPADI NA POLICISTE 2.1 Organizacija in delo policije Policija je organ v sestavi Ministrstva za notranje zadeve Republike Slovenije. Njeno delovanje je opredeljeno v Zakonu o organiziranosti in delu v policiji (ZODPol, 2013). Zakon opredeljuje naslednje primarne naloge policije: »varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi; preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov, ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov; vzdrževanje javnega reda; nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni promet; varovanje državne meje in opravljanje mejne kontrole; opravljanje nalog, določenih v predpisih o tujcih; varovanje določenih oseb, organov, objektov in okolišev; varovanje določenih delovnih mest in tajnosti podatkov državnih organov, če z zakonom ni drugače določeno; izvajanje nalog, določenih z zakonskimi in podzakonskimi predpisih.« Policist je glede na ZODPol (2013) pooblaščeni pripadnik enot policije, ki mora pri opravljanju nalog ravnati v skladu z ustavo in zakoni ter spoštovati in varovati človekove pravice in temeljne svoboščine, ki se lahko omejijo le v primerih, določenih z ustavo in zakoni. Policisti so med drugim »odgovorni za vzdrževanje javnega reda in miru, preprečevanje kriminala in ob zaposlitvi zaprisežejo policijsko zaobljubo.« ZODPol (2013) določa tudi pogoje za usposabljanje policistov. Formalno izobraževanje in trening na ustrezni inštituciji sta pogoj za pridobitev tega poklica tako v Sloveniji kot tudi v veliki večini drugih držav. Izobraževanje poteka na Policijski akademiji, ki je del slovenske policije, vendar pa je izobraževalni program v prenovi.. 2.2 Dejanja, ki spadajo med napade na policiste Smisel policijskega postopka je v zagotavljanju varnosti policista, ki izvaja postopek, ter zavarovanju osebe, proti kateri se izvajajo pooblastila in zavarovanju drugih oseb, ki so udeležene v postopku (Žaberl 2001, str. 23).. 12.

V zadnjih letih se je povečalo število napadov na policiste med rutinsko kontrolo prometa. Največkrat gre za nestrinjanje s kaznijo za prekršek ali pa za maščevanje uradni osebi. O napadu na policista govorimo takrat, ko policist med praktičnim policijskim postopkom, kot so na primer ugotavljanje identitete, ukaz, varnostni pregled, uporaba strelnega orožja poraba policijske palice, sredstva za prisilno ustavljanje vozil in drugi postopki, ki so v naprej določeni, standardizirani iz vidika različnih parametrov (z vidika pravne podlage, tipa postopkov, načina izvedbe glede na različne okoliščine …), napade policista, med katere štejemo: neposreden napad z orožjem, drugimi predmeti ali fizično silo, s katerim kaže napadalec namen, da bi policista (ali drugo osebo) onesposobil, poškodoval ali mu vzel življenje.« Napad na policista se obravnava kot kaznivo dejanje, ki ga opredeljuje Kazenski zakonik RS (KZ-1, 2008). Kot kazniva dejanja napada na policista se obravnava kazniva dejanja po 299., 300., 301. in 302. členu (KZ-1, 2008), na primer »preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi, napad na uradno osebo, ko opravlja naloge varnosti, sodelovanje v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje ter hujskanje k upiranju«. Podlogar (2014) pravi, da so napadi na policiste tista dejanja, »ki neposredno ogrožajo policiste pri njihovem delu. To je preprečitev uradnega dejanja ali maščevanje uradni osebi, ko nekdo s silo ali grožnjo, da bo neposredno uporabil silo prepreči ali poskusi preprečiti uradni osebi uradno dejanje, ki ga je nameravala opraviti v okviru svojih pravic«. Pravilnik o policijskih pooblastilih (pravilnik, 2014) definira dve vrsti napadov na policiste, ki se kažeta skozi upiranje (aktivno in pasivno), ter pojasnjuje, da je »upiranje vsako ravnanje, s katerim določena oseba policistu onemogoča izvedbo zakonite policijske naloge.« Za pasivno upiranje tako velja, da »oseba ne upošteva policistovega zakonitega ukaza ali pa s svojim ravnanjem onemogoča izvedbo policijske naloge (se usede, uleže, obrne stran, se prime za predmet ali drugo podobno ravnanje)«, medtem ko gre pri aktivnem upiranju »za upiranje z orožjem, orodjem, drugimi predmeti in sredstvi ali s fizično silo, pri čemer ima oseba, ki se upira, namen policistu preprečiti izvedbo policijske naloge ter hujskanje k upiranju, beg osebe« in druga ravnanja, ki jih lahko smatramo za ogrožanje, pri katerih »oseba s svojim položajem, kretnjami ali drugim ravnanjem kaže na to, da bo napadla policista ali drugo osebo ali objekt, ki ga policist varuje« (pravilnik, 2014).. 13.

Policist ima pravico, da brani sebe in druge ogrožene osebe, vendar pa mora pri tem paziti, da uporabi sorazmeren silobran. Šteje se, temu pritrjujeta tudi domača in tuja sodna praksa, da je ta prekoračen, »če obstaja nesorazmerje med intenzivnostjo napada in obrambe, oziroma nesorazmerje med napadeno in branjeno dobrino«. Sodna praksa (konkretno odločba Vrhovnega sodišča, II Ips 404/2010) v tem delu poudarja izjemni pomen presoje neizogibne obrambe znotraj okoliščin, ko je silobran nastopil, še zlasti glede na intenziteto napada in glede na sredstva in dane možnosti, s katerimi napadalec v trenutku napada razpolaga. Odločba navaja, da je »pri izvajanju policijskih nalog, v primeru policistov in njihovega postopanja, je pravilno stališče, da je treba silobran policistov in tudi uporabo prisilnih sredstev z njihove strani presojati v skladu z zakonom, ki ureja delo policije«. Glede na zakon smejo policisti uporabiti le »tisto prisilno sredstvo, s katerim opravijo nalogo z najmanjšimi škodljivimi posledicami za osebo, proti kateri ga uporabijo«. Na podlagi ZNPPol (2013) sprejeti pravilnik (2014) v 73. členu tudi določa, »da mora policist pri odločanju o ustrezni vrsti in intenziteti uporabe posameznega prisilnega sredstva upoštevati, da je sorazmerno načinu, sredstvu in moči upiranja ali napada osebe.« Temu pritrjuje tudi Vrhovno sodišče s sklepom II Ips 404/2010.. 2.3 Motivi za napad na policiste Kot ugotavlja Krope (1997), se policisti pri izvajanju policijskih pooblastil najpogosteje srečujejo s posameznimi policijskimi postopki pri naslednjih področjih dela: »kontroli in nadzoru cestnega prometa, obravnavanju KD in prekrškov, ugotavljanju identitete oseb prijetju storilcev KD in prekrškov, privedbi oseb in odvzemu prostosti.« Krope (1998) ob tem še dodaja, da je »zelo pomembno, da so vsi postopki policistov standardizirani in tipizirani, saj se le tako lahko zagotovi varno delo policistov.« Mravlja in Krope (2007) vzroke za napade na policiste ločujeta na notranje in zunanje. Med notranje uvrščata »neodločnost, nepravilen pristop in neprimerna komunikacija (policist stopnjuje konflikt), nepravilno vodenje intervencije, obveščanje in posredovanje podatkov o kršitvi, neusposobljenost in slabo varovanje postopkov«, med zunanje pa »agresivnost zaradi vinjenosti oseb v postopku, nestrinjanje s policistovo odločitvijo, nizke kazni, neučinkovitost kaznovalne politike, maščevanje, nepoznavanje policijskih pooblastil.« Za zmanjšanje možnosti poškodb pri opravljanju dela predlagata naslednje preventivne ukrepe: ustrezna delovna oprema, osebna varovalna oprema, stalna vadba praktičnega postopka, stalno usposabljanje in izpopolnjevanje za izvajanje policijskih postopkov in 14.

pravilna napotitev na delo. V analizi uporabe prisilnih sredstev je Stošič (2001) za območje Policijske uprave Ljubljana ugotovil, da vzroki za napade ležijo »v nezadostnem poznavanju svojih pooblastil v postopku, neodločnosti, v nepravem pristopu, na podlagi katerega policisti stopnjujejo konflikt, v slabem vodenju intervencij ter slabi tehnični opremljenosti.« Stošič (2001) še navaja, da je eden izmed vzrokov takšnega stanja tudi negativna naravnanost slovenskih policistov proti preverjanju oziroma ugotavljanju upravičenosti uporabe strelnega orožja. Kot ugotavlja Krope (2012: 105), v analizi o uporabi prisilnih sredstev, ki jo letno izdeluje Generalna policijska uprava, ni izdelanih nobenih priporočil, kako naj policist ravna, da bi se izognil napadu oziroma da bi s svojim ravnanjem zmanjšal možnost, da bi postal žrtev napada. Napadi na policiste se, kot navaja pravilnik (2014), v največji meri zgodijo zaradi »ekonomskih, družbenih, političnih in migrantskih razlogov, pogosto tudi zaradi nezadovoljstva s političnim ali varnostnim sistemom v posameznih državah in EU, slabših razmer v državi in med državami po svetu (nestrinjanje s politiko, verstvi državljanov posameznih držav in želja po prevladi določenih verstev), ekonomskega statusa, maščevanja državljanom in sistemu v državah s strani migrantov in ljudi na robu družbe, nezaposlenosti, strahu (na primer če imajo napadalci pri sebi orožje, drogo, ukradene stvari, zato jih je strah da bi jih policija prijela oziroma dobila), statusa deviantnosti (na primer če so napadalci, pobegli zaporniki, begunci), nespoštovanja avtoritete (države, državnih organov) ter alkoholiziranosti oziroma opitosti, opojnosti.« Mravlja in Krope (2007) ter Strmec (2008: 47 v Kastelic, 2011) navajajo dve skupini motivov - vzrokov za napad na policista: notranji (neodločnost, nepravilna komunikacija, nepravilen pristop, slabo varovanje postopkov, nepravilno vodenje intervencije, ter slabo obveščanje in posredovanje ob kršitvi) ter zunanji (agresivnost zaradi vinjenosti, neučinkovitost kaznovalne politike, nepoznavanje policijskih pooblastil, maščevanje). Zgoraj našteti vzroki imajo velikokrat za posledico fizičen napad na policista. Kot pravi Kastelic (2011), se v ZDA veliko napadov konča s streli napadalca, sploh če ima ta pri sebi orožje. Po njegovem mnenju je »posledica za več napadov s strelnim orožjem v ZDA, je vsesplošen dostop do orožja v ZDA, kljub temu, da nekaj držav predpiše strožje predpise za nošenje orožja« (Kastelic, 2011).. 15.

2.4 Napadi na policiste: medijske objave in sodna praksa Iz poročil medijev je mogoče zaslediti, da je veliko število policistov na območju Slovenije in Hrvaške napadenih z nožem, lovsko puško, med kontrolo prometa, interveniranjem (športni dogodki, na primer nogometne tekme), posredovanjem pri družinskem nasilju. Prebivalci Slovenije in Hrvaške nimajo strahu pred varnostnimi organi ter pred posledicami oziroma sankcijami, ki so zagrožene in nastanejo po napadu na policista oziroma uradno osebo. Sankcije za napade so v obeh državah preblage (Kazne napadačima …, 2016). Državni organi bi radi oziroma se trudijo, da bi bile sankcije za kršitelje oziroma napadalce hujše in strožje, kot so na primer denarna kazen, pogojna kazen ali zapor. Po poročilih medijev je mogoče ugotoviti in reči, da si predlagatelji zakona, državni organi, policisti in ostali želijo, da bilo manj pogojnih kazni za storilce. V medijih lahko v zadnjem času zasledimo naslednje opise dogodkov o napadih na policiste: Primer (1): 22-letni nemški državljan je z nožem napadel in zabodel policista, ki ga je želel legitimirati. Storilec se je namreč občanom zdel sumljiv, zato so poklicali policijo. Kot je pokazala preiskava, je bil storilec psihični bolnik, ki je po dogodku storil samomor. Policist je umrl v bolnišnici (Felc, 2016a). Primer (2): Ko je policijska patrulja ustavila vozilo in je policist pristopil do voznika, je ta izstopil in ga hladnokrvno ustrelil v glavo ter poskušal umoriti še njegovega sodelavca. Kot je pokazala preiskava, je napadalcu (sicer poklicnemu vojaku) nekaj dni prej spodletel rop trgovine z orožjem. Kot so ugotovili na podlagi izvedenskih mnenj, napadalec zaradi duševne bolezni ni bil prišteven, zato za zločin ni odgovarjal (Felc, 2016b). Primer (3): Kot piše Felc (2016b), naj bi v naslednjem primeru napada napadalec policistu najprej zagrozil ter se »ga lotil s pestmi in ga večkrat zabodel z nožem«. Kot nadalje še poroča Felc (2016b), »se je policistu uspelo ubraniti, tako da se ni končalo s hujšimi poškodbami ali celo tragično«. Policist je bil takrat sam na terenu, ko je na avtobusnem postajališču ustavil avtomobil, ki ni imel prižganih luči. Policist je najprej zahteval dokumente in zatem odredil preizkus alkoholiziranosti, po tem pa ga je voznik napadel. Primer (4): Felc (2016b) poroča tudi o primeru uporabe strelnega orožja, ko je brez znanega razloga na policista, ki sta se odzvala na poziv družinskega nasilja, začel streljati 69-letnik, ki sicer ni predstavljal tako resne varnostne grožnje. Intervencija je odgovorila. 16.

z ognjem in napadalec je obležal mrtev, ranjena pa sta bila tudi policista, stara 33 in 41 let. Primer (5): Podobnega primera napada so bili deležni policisti, ki so intervenirali zaradi ogrožanja varnosti: do klicateljeve hiše je namreč prišel oborožen sosed, ki se je sprehajal naokoli z dolgocevnim orožjem. Napadalec je sprožil prvi strel po nekajminutnem sprehodu po dvorišču, sosedje pa so se pred njim zatekli v klet. Ko so policisti prišli na kraj dogodka, napadalca na lokaciji ni bilo, zato so zaprli območje in angažirali policijsko specialno enoto. Po daljšem iskanju se je napadalec pojavil ob hiši, kjer je naletel na policista in začel streljati nanj, na policijskega psa in ostale policiste. Krogla je v zgornjem levem delu prsi prebila policistov neprebojni jopič. Napadalca so policisti ubili (Felc, 2016b). Primer (6): Ko sta policist in policistka ugotavljala identiteto kolesarja, jima oseba v postopku ni želela pokazati osebnega dokumenta, bila pa je tudi opita. Čeprav sta kolesarju vožnjo s kolesom prepovedala, oseba ukaza ni upoštevala. Takrat je mimo prišel domačin, kolesar pa je iz žepa jopiča izvlekel nož, sunkovito zamahnil proti policistu in ga porezal po vratu. Napad je poskušal preprečiti domačin, a ga je napadalec z nožem večkrat zadel in lažje poškodoval po glavi (Felc, 2016b). Primer (7): Kot je mogoče zaslediti iz medijev, se napadi dogajajo tudi v ZDA. V mestu Baton so bili v streljanju ubiti trije policisti, najmanj sedem je ranjenih. Do streljanja je prišlo blizu glavne policijske postaje, ko je patrulja prišla na lokacijo, kamor je bila pozvana; tedaj je moški začel streljati nanje. Po pričevanju predstavnika okrožja je bil ubit tudi napadalec, vendar policija tega podatka ni potrdila (Policisti postajajo glavna …, 2016). Primer (8): Primer napada ogrožanja policista in njegove družine izhaja iz Francije, kjer je islamski terorist napadel francoskega policista ter njegovo ženo. Napadalec je najprej večkrat zabodel policista, nato se zatekel v njegovo hišo, kjer je napadel še njegovo soprogo, medtem ko mu policistovega triletnega sina ni uspelo ubiti. Napadalec je napad objavil tudi na socialnih omrežjih (Policista in soprogo ubil …, 2016). Primer (9): Medijsko precej odmeven je bil še en dogodek v ZDA, ko se je neki vojaški veteran odločil z napadom maščevati belopoltim policistom zaradi minulih napadov na temnopolte prebivalce okraja (Dean, Gillman in Collman, 2016). V Ameriki se veliko 17.

napadov na temnopolte prebivalce zgodi zaradi rasizma. Temnopolte prebivalce obravnavajo strožje in jih večkrat krivijo za kazniva dejanja ter jih kaznujejo strožje in z večjimi kaznimi kot belopolte prebivalce ZDA. Zaradi nestrinjanja nad kaznimi nad temnopoltimi prebivalci je zadnje čase veliko protestov po ZDA, kjer temnopolti zahtevajo pravico za njihovimi ustreljenimi. Belopolti policisti bi morali biti bolj strpni do temnopoltih in drugih rasnih prebivalcev. Opaziti je, da so storilci napadov najpogosteje pod vplivom drog, alkohola, v nepojasnjenem psihičnem stanju. Veliko napadov se zgodi zaradi vpliva verstev na napadalce. To so na primer vzkliki »Alah je velik« in podobno (Policisti postajajo glavna …, 2016). Primer (10): Mladi hrvaški huligani so po kratkem prepiru napadli dva mlajša policista na Hrvaškem. Eden izmed njih, ki takrat ni bil v službi, je pri tem dobil lahke telesne poškodbe, njegov kolega pa lažje. Napadalca sta bila stara 19 in 21 let (Brutalni napad …, 2016). Primer (11): Policijska intervencija, ki je bila v Kaštel Kambelovcu (Hrvaška), zaradi česar so morali posredovati tudi gasilci, je bila zaradi družinskega nasilja. Ko so policisti prišli na kraj dogodka, je 22-letnik, ki je pobegnil iz oddelka psihiatrične splitske bolnišnice, grozil, da bo »celo hišo razstrelil«. Na policiste je metal predmete, ki jih je imel pri roki. S svojim dejanjem je na ta način poškodoval dva policista in eno policijsko vozilo (Drama u Kaštelima …, 2015). Primer (12): Pet mladoletnih oseb je napadlo dva policista z nogami, rokami, železom in betonskimi zidaki, ko sta prišla na intervencijo. V poznih večernih urah so policisti dobili prijavo za kršenje reda in mira. Dva policista, ki sta prišla v objekt na podlagi prijave, je 37-letnik verbalno napadel, ju zmerjal ter vpil nanju. Potem je zgrabil steklenico in skušal z njo udariti policista, zaradi česar sta ga vklenila v lisice. Ko sta ga policista skušala vkleniti v lisice, je prišel 28-letnik, ki je policaja skušal odriniti in jima preprečiti vklepanje 37-letnika. 28-letnik je bil vidno pijan, kar je pokazal tudi alkotest. Ko so policisti uspeli obvladati 37-letnika, sta prišla njegova hči in sin, ki sta napadla policiste, jih zmerjala in enega policista udarila z roko. Ko je 15–letnica v bližini zagledala poškodovan prometni znak, ga je vzela in z njim začela tolči po policijskem vozilu. 17letnik je potiskal vstran policiste in pustil, da 15-letnica razbija policijsko vozilo. Nato je prišel še vinjen 19-letnik, ki je v roko vzel betonski zidak in začel razbijati po vozilu policije. V napadu sta bila poškodovana dva policista in službeno vozilo (Pijani mještani Graćaca …,2016). 18.

3 UKREPI ZA ZMANJŠANJE NAPADOV NA POLICISTE V zvezi z napadi (število napadov, vzrokov napadov, intenziteta napada, način napada, mesta napada …), ZNPPol (2013) opredeljuje naslednjo terminologijo v zvezi s pooblastili in nalogami policije, ter določa, da je »upiranje je vsako ravnanje, s katerim določena oseba policistu onemogoča izvedbo zakonite policijske naloge«, pri čemer pa razmejuje (že v predhodnem poglavju opredeljeni) vrsti upiranja. Pomembno vlogo pri vzpostavitvi ukrepov za zmanjšanje števila napadov na policiste imajo poleg zakona in pravilnikov tudi programske usmeritve (resolucije), ki obravnavajo varnost policistov. Resolucija o razvojnem programu policije do leta 2025 (MNZ, 2015) je dokument, ki odgovarja na ključna vprašanja dolgoročnega razvoja policije in zagotavlja konstantnost prioritet in vlaganje v varnost. Pričakovanja prebivalcev Slovenije in Hrvaške so, po mnenju avtorjev resolucije, »izjemno velika, vsaj kar se tiče vprašanja varnosti v državi, ki je pod preizkušnjo na račun povečanega števila in posledic kaznivih dejanj, števila migrantov in migrantskih tokov«. Svojevrstno grožnjo predstavljajo kazniva dejanja, povezava s terorizmom in napadi na policiste, »kar se kaže kot posledica politične stabilnosti iz držav iz katerih migranti prihajajo, ter političnega stanja v državah v katere prihajajo« (MNZ, 2015)« Splošni cilji te resolucije, relevantni za proučevani problem napadov na policiste, so izdelati računalniško aplikacijo v okviru spletne zbirke policije, ki bo omogočila enostaven in praktičen dostop do predpisov, policijskih pooblastil in opisa standardov policijskih postopkov, ter vzpostaviti pretok koristnih informacij, da bodo te dostopne policistom ob pravem času (MNZ, 2015). Z doseganjem teh splošnih ciljev želijo predlagatelji doseči predvsem hitrejšo odzivnost (na interventne klice), zagotoviti učinkovito interveniranje in vzpostavitev javnega reda, zagotoviti večjo varnost uslužbencev policije in policistov ter zmanjšati število napadov nanje, pri tem pa vzpostaviti »razvoj taktičnih, tehničnih in strokovnih rešitev za varno, sorazmerno in učinkovito vzpostavljanje javnega reda in miru, ko je ta huje in množično kršen (javni shodi, socialni nemiri ipd.)« (MNZ, 2015).. 3.1 Varnost policistov in njeno zagotavljanje Pečar (1992: 261) pravi, da je »varnost posameznika in njegovih bližnjih v okolju, kjer živijo, delajo in bivajo, ena izmed ključnih sestavin človekove kakovosti življenja. Vključno s človekovimi pravicami in temeljnimi svoboščinami pomeni vrednoto, ki je 19.

čedalje pomembnejša v demokratičnih ureditvah, kjer se ljudje, ob upoštevanju svojih pravic in obveznosti, zavedajo tudi svojih pravic do vedno bolj varnega življenja.« Grizold (1998: 26) pravi, da varnost »prvina obstoja in delovanja posameznika, družbe, države in mednarodne skupnosti. Kot takšna ima različne pojavne oblike kot so: ideja, cilj, vrednota, potreba, interes, stanje, dejavnost, sistem in druge« ter jo lahko najsplošneje opredelimo kot »stanje, v katerem je zagotovljen uravnotežen fizični, duhovni in duševni ter gmotni obstoj posameznika in družbene skupnosti v razmerju do drugih posameznikov, družbenih skupnosti in narave.« Ob tem dodaja, da ločujemo več vrt in nivojev delovanja varnosti (struktur): »državno varnost, javno varnost, zasebno varnost, požarno varnost, socialno varnost, osebno varnost, pravno varnost, varnost pri delu in ostali, glede na obliko družbene organiziranosti pa lahko govorimo o regionalni, nacionalni, mednarodni in univerzalni (svetovni) varnosti« (Grizold, 1992: 63). V Sloveniji varnost in varovanje ogroženih uslužbencev policije ureja pravilnik (2013), ki določa »vrste in način izvajanja ukrepov za zagotavljanje varnosti ogroženih uslužbencev policije, način določanja stopnje ogroženosti, pogoje odprodaje tehničnih sredstev in naprav, uporabljenih pri izvajanju ukrepov za preprečevanje vseh vrst ogrožanja na delu ali v zvezi z delom, ter ukrepov za varovanje tehničnih sredstev in opreme policije«. Določbe pravilnika (2013) se uporabljajo tudi v primeru groženj zoper sorodnike policijskih uslužbencev in posameznikov, ki pomagajo policiji. Stopnje ogroženosti so v istem pravilniku (2013) zapisane v 6. členu. Poznamo tri stopnje ogroženosti, ki se določijo skladno z metodologijo, zapisano v pravilniku: −. NIZKO: ogrožanje je možno, a ni verjetno. Posledice so lahko različna vznemirjanja oziroma izrečene grožnje, ni pa pričakovati hujših posledic;. −. SREDNJO: ogrožanje je verjetno. Obstaja verjetnost, da je ogroženo življenje, telo ali osebna varnost uslužbenca policije. Lahko bi bila povzročena premoženjska škoda ogroženemu uslužbencu ali njegovim bližnjim;. −. VISOKO: grožnje se uresničujejo. Možne so vse oblike napada na življenje in telo.. Pravilnik (2013) ob tem tudi določa, da je »ogrožanje uslužbenca policije vsak napad ali grožnja z napadom na njegovo življenje, telo, osebno integriteto ali premoženje zaradi izvajanja nalog policije ali v zvezi z njegovim delom v policiji. Grožnja je lahko izrečena neposredno uslužbencu policije ali osebi, preko katere se želi doseči namen grožnje. Grožnja je lahko izražena neposredno ali na kakšen drug način.« Ukrepe za varovanje ogroženega, glede na 3. člen pravilnika (2013), izvajajo vse enote policije, ki jih vodi 20.

kriminalistična policija, pri čemer se vrsta in način izvajanja ukrepov določita individualno ter na podlagi ugotovljene stopnje ogroženosti. Ukrepi se izvajajo, dokler je grožnja zaznana. Pravilnik (2013) napotuje, da mora uslužbenec policije, ki meni, da je ogrožen ali je ogrožen njegov bližnji, poklicati 113 ali obvestiti neposredno nadrejeno osebo. Ta mora ukreniti vse potrebno, da se zagotovi varnost ogroženega, pridobiti ustrezne informacije o grožnji, ogroženemu pa izdati navodila za samozaščito. V primeru, da nadrejeni oceni, da gre za nizko stopnjo ogroženosti, določi ukrepe in sestavi načrt varovanja. Če oceni, da je ogroženost srednja ali visoka, o tem takoj obvesti vodjo delovne skupine, pristojne za spremljanje stanja, koordinacijo ukrepov varovanja in druge naloge, povezane z varovanjem ogroženih uslužbencev policije. Delovna skupina policijske uprave je pristojna za ogrožene uslužbence policije, zaposlene na posamezni policijski upravi in na območnih policijskih postajah, ustanovljenih na območju policijske uprave. Naloge delovne skupine določa pravilnik (2013). Delovne skupine, vsaka za svoje območje, ocenjujejo, analizirajo in vrednotijo tveganja, povezana s pojavi in ravnanji, ki ogrožajo varnost ogroženih. Delovna skupina o svojem delu poroča generalnemu direktorju policije oziroma direktorju policijske uprave (MNZ, 2016). Dobro poznavanje policijskih pooblastil oziroma pravic in dolžnosti, ki jih ima policist pri opravljanju svojega dela, je osnova za strokovno in korektno izvajanje nalog. Pomembno pa je, da »policistove dolžnosti poznajo tudi državljani in druge osebe, s katerimi policisti izvajajo uradne postopke. To ni pomembno samo zato, da lahko državljani uveljavljajo svoje pravice v primeru, če menijo, da policist svojih nalog ni izvajal zakonito in strokovno, temveč tudi zato, »da se državljani v primeru zakonitega izvajanja policijskih nalog ne bi upirali ali kakorkoli drugače spodbujali ostrejše policijsko ukrepanje. Tudi zato velja trditev, zapisana v uvodu, naj ne preživi tista družba ali država, ki ne dopusti državljanom vedenja o represivnih organih in mejah zakonitega ukrepanja.« (MNZ, 2016).. 3.2 Standardi dela policije 3.2.1 Slovenija Splošna pooblastila policistov, kot jih navajata Celestina in Hudrič (2014) in ZNPPol (2013), so »zbirati obvestila, vabiti, opozarjati, ukazovati, ugotavljati identiteto oseb in izvajati identifikacijski postopek, iskati osebe, izvajati prikrito evidentiranje in namensko 21.

kontrolo, izvajati prepoznavo oseb po fotografijah, izdelovati fotorobote, izvajati poligrafski postopek, postavljati cestne zapore z blokadnimi točkami, uporabljati tuja prevozna sredstva, sredstva za zveze ali druga sredstva, opravljati varnostne preglede, opravljati preglede oseb, vstopati v tuja stanovanja in v druge prostore, zasegati predmete, opravljati protiteroristične preglede, začasno omejevati gibanje oseb, privesti osebe, prepovedati približevanje določeni osebi, kraju ali območju, prepovedati udeležbo na športnih prireditvah, prekiniti potovanje, pridržati osebe, uporabljati prisilna sredstva, varnostno preverjati osebe, izvajati akreditacijski postopek, izvajati policijska pooblastila na vodah, zbirati in obdelovati podatke in izvajati druga policijska pooblastila, določena v zakonih«. Policisti morajo pri opravljanju policijskih nalog spoštovati in varovati človekove pravice in temeljne svoboščine, posebej previdno ravnati z ranljivimi skupinami oseb (žrtve, invalidi, otroci, mladoletniki, starejši in drugi), pri čemer ne smejo povzročati, spodbujati ali dopuščati mučenja ali drugega krutega, nečloveškega oz. ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Skrbeti morajo za enako obravnavo in enako varstvo pravic, policijska pooblastila uporabljati v skladu s predpisi in pravili stroke ter pooblastila za izvedbo policijske naloge uporabljati z najmanjšimi škodljivimi posledicami le za nujno potreben čas (Celestina in Hudrič, 2014). Oseba, zoper katero policist izvaja naloge, pooblastila ali druga uradna dejanja, določena v zakonih, ali druga oseba, ki je navzoča na kraju, mora »upoštevati odredbe, ukaze, navodila ali zahteve policista, ki so potrebna za zagotovitev varnosti in nemoteno izvedbo policijskih postopkov, pri čemer pa ima pravico do seznanitve. z. razlogi. postopka,. opozorila o prostovoljnosti pri zbiranju obvestil in o zagotavljanju anonimnosti v skladu z zakonskimi določili, izdaje potrdila, če je policijski postopek (začasna omejitev gibanja) trajal dlje kot eno uro, in seznanitve z identifikacijskimi podatki policista, ki izvaja policijska pooblastila in nazivom policijske enote, v katero je razporejen« (ZNPPol, 2013). Pri izvedbi postopkov se morajo policisti držati vseh načel opravljanja policijskih nalog (Celestina in Hudrič, 2014): −. načelo spoštovanja človekove osebnosti in dostojanstva ter drugih človekovih pravic in temeljnih svoboščin,. −. načelo enake obravnave,. −. načelo zakonitosti,. −. načelo sorazmernosti in. −. načelo strokovnosti in integritete. 22.

V Katalogu standardov policijskih postopkov (2004, 2010) so predpisani ukrepi za izvedbo policijskih postopkov, ki so najpogosteje v uporabi. Katalog (2004, 2010) vsebuje pravila o komuniciranju in odnosu do strank v policijskih postopkih, pa vse do postopkov varovanja objektov. Katalog se letno ažurira in sprotno dopolnjuje. V policiji z varnostnega vidika poznamo več tipov policijskih postopkov: običajen, občutljiv in nevaren (Katalog, 2004, 2010). Katalog standardov (2010) vsebuje številna strokovna priporočila, kako naj bi policijski postopek potekal ter na katere objektivne ter subjektivne okoliščine (slika 1) naj bi bili policisti pri svojem delu posebej pozorni. Policijski postopki so različni; nekateri so splošni in jih izvajajo vsi policisti, drugi pa so specifični in jih izvaja ozek krog policistov – specialistov. Vsem je skupno to, da izhajajo iz pooblastil, ki so predpisana v različnih zakonih. Policisti so dolžni opravljati svoje naloge zakonito, strokovno, taktično, skratka, z visoko stopnjo profesionalnosti. Pri tem morajo upoštevati strokovno-varnostne (in druge) standarde, ki so potrebni za varno in učinkovito opravljanje nalog. Večina policijskih postopkov je glede na tipologijo občutljiva ali nevarna, zato je varnost tisti element, od katerega je največkrat odvisen način izvedbe postopka (Katalog, 2010: 5). Osnovna pravila oziroma napotki, ki jih mora policist upoštevati kot osnovni standard delovanja, so po Katalogu (2010: 14): −. osebo naj vljudno pozdravi in se po potrebi predstavi;. −. osebo naj v postopku vika in naslavlja z gospod oziroma gospa, hkrati pa prilagodi pristop starosti osebe; v primeru, da osebo dobro pozna, je dopustno tudi tikanje;. −. izogiba naj se grobih besed, žargona, psovk in žaljivk ter nepotrebnih komentarjev;. −. s tujci naj po možnosti komunicira v njim razumljivem jeziku;. −. opozorila, navodila in ukazi naj bodo kratki, jasni in nedvoumno izraženi;. −. strokovno naj pojasni vzrok obravnavanja, opiše kršitev in predstavi dokazna sredstva;. −. pozorno naj posluša argumente osebe in ji primerno odgovori, brez nepotrebnih komentarjev;. −. osebi naj predstavi ukrepe, sankcije in pravice.. Poleg predpisanih standardov postopkov morajo policisti upoštevati tudi druga pravila (načela), kot so presenečenje, tajnost delovanja, medsebojno varovanje, iznajdljivost, 23.

prilagodljivost, ekonomičnost, spremljanje in ocenjevanje situacije, ki pa v omenjenem katalogu niso posebej našteta. Ta pravila so vključena pri različnih taktikah, ki so specifične glede na okoliščine, policiste pa z njimi seznanjajo v okviru usposabljanja (Katalog, 2010: 6). Za določanje tipa postopka z vidika varnosti morajo policisti upoštevati objektivne (orisujejo dogodek) in subjektivne (orisujejo policijsko operacijo) okoliščine (slika 1).. Objektivne. Subjektivne. kraj. število policistov in usposobljenost. čas. opremljenost ter razpoložljiva sredstva. vrsta dejanja in posledice. izkušnje. kršitelj. vremenske razmere. način zaznave dejanja. Slika 1: Subjektivne in objektivne okoliščine za izvedbo postopka (vir: Katalog, 2010). Na podlagi napadov na policiste je tudi Krope (2000) pripravil učbenik »Postopki v cestnem prometu z vidika varnosti«, s katerim je izdelal standarde v policijskih postopkih na področju cestnega prometa. Pri tem je želel, da se v okviru izobraževanja in usposabljanja policisti naučijo varnih postopkov ter se na podlagi tega zmanjšajo preddeliktna stanja in dajo potencialnemu storilcu napada na policista minimalne. 24.

možnosti oziroma priložnosti za napad. Krope (2000) je tako oblikoval 10 nasvetov ali pravil, ki jih mora policist upoštevati, preden začne postopek v cestnem prometu. Kot že omenjeno, na policistovo »delo ter njegovo varnost izjemno vpliva policistova komunikacija z osebo v postopku. Oseba v postopku lahko iz policistovih besed začuti moraliziranje, vzvišenost, nestrpnost, negotovost in podobno, kar lahko negativno vpliva na izvedbo postopka in celo na varnost policista. Pri verbalni komunikaciji mora biti policist pozoren na ustrezen izbor besed. Upoštevati je potrebno tudi elemente neverbalne komunikacije, kot so: ustrezna razdalja, telesni položaj, mimika, kretnje, gibi telesa in ton glasu. Policist bo pri postopku prepričljiv, kadar bosta njegova verbalna in neverbalna komunikacija usklajeni (Katalog, 2010: 14). Pri opravljanju nalog in pooblastil po določbah drugih zakonov policija uporablja določbe Zakona o nalogah in pooblastilih policije (ZNPPol, 2013). Med naloge policije se po četrtem členu zakona tako štejejo (ZNPPol, 2013): −. varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi;. −. preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih ali pogrešanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov;. −. vzdrževanje javnega reda;. −. nadzor in urejanje prometa na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki so dane v uporabo za javni promet;. −. nadzor državne meje;. −. naloge v zvezi z gibanjem in prebivanjem tujcev;. −. varovanje določenih oseb, prostorov, objektov in okolišev objektov, in če z zakonom ni določeno drugače, varovanje določenih delovnih mest in tajnosti podatkov državnih organov;. −. naloge ob naravnih in drugih nesrečah;. −. druge naloge, določene v tem zakonu in drugih predpisih v skladu z zakonom.. Poleg ZNPPol (2013), ki ureja splošna policijska pooblastila, je znaten del pooblastil, naveden tudi v drugih zakonih, npr. v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP, 2012) (pooblastila policistov pri preiskovanju kaznivih dejanj), Zakonu o prekrških (ZP-1, 2011) 25.

(pooblastila policistov pri obravnavanju storilcev prekrškov), Zakonu o pravilih cestnega prometa (ZPrCP, 2013) pooblastila v cestnem prometu in drugi. Policija pri opravljanju nalog sodeluje s posamezniki in skupnostjo ter izvaja preventivno dejavnost. Glede na ZNPPol (2013) policist opravlja policijsko nalogo ali uporablja policijska pooblastila po uradni dolžnosti ali drugih ustavnih in zakonskih podlagah ter z opazovanjem, patruljiranjem, interveniranjem, zasedo, poostrenim nadzorom in varnostno akcijo. Zakon (2013) eksplicitno določa, da morajo policisti »pri opravljanju policijskih nalog spoštovati in varovati pravico do življenja, človekovo osebnost in dostojanstvo ter druge človekove pravice in temeljne svoboščine. Še posebej obzirno morajo policisti ravnati z žrtvami in osebami, ki potrebujejo dodatno pozornost, pomoč in skrb, kot so otroci, mladoletniki, starejši, invalidne osebe, nosečnice in žrtve nasilja v družini. Policisti ne smejo nikoli povzročati, spodbujati ali dopuščati mučenja ali drugega krutega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja. Policisti morajo izvajati policijska pooblastila tako, da ne ogrožajo življenja oseb, ki niso v policijskem postopku, niti jim ne smejo nalagati nepotrebnih obveznosti.« Ob tem morajo policisti, skladno z načelom enake obravnave, »vsakomur zagotoviti enako varstvo njegovih pravic, pri čemer ne smejo izvajati diskriminacije na podlagi narodnosti, rase, barve kože, spola, jezika, spolne usmerjenosti, političnega ali drugega, premoženjskega stanja, rojstva, genetske dediščine, izobrazbe, družbenega položaja, invalidnosti ali katere koli druge osebne okoliščine.« (ZNPPol, 2013). Skladno z načelom zakonitosti in sorazmernosti smejo policisti izvajati svoja pooblastila na način, ki je določen z zakonom ali podzakonskim predpisom, izdanim na podlagi in v skladu z zakonom. »Ko je za uspešno izvedbo policijske naloge mogoče uporabiti različna policijska pooblastila, morajo policisti uporabiti tista, s katerimi lahko opravijo policijsko nalogo z najmanjšimi škodljivimi posledicami. Hujše policijsko pooblastilo smejo policisti uporabiti le, če je bila uporaba milejših policijskih pooblastil neuspešna ali, če ta zaradi okoliščin in zagotavljanja varnosti življenja, osebne varnosti ali varnosti premoženja ne bi bila mogoča.« (ZNPPol, 2013). Policisti imajo v skladu z 19. členom (ZNPPol, 2013) »pravico in dolžnost imeti in nositi orožje, strelivo ter druga prisilna sredstva, skladno s podzakonskim predpisom, ki ga izda minister.« Ko mora biti med opravljanjem policijskih nalog »zaradi policistove varnosti 26.

prikrita njegova prepoznavnost, sme policist izjemoma uporabljati 'maskirno pokrivalo'«. V takem primeru se policistu v skladu z ZNPPol (2013) ni treba predstaviti. Uporabo maskirnega pokrivala določajo zakon in podzakonski akti. 3.2.2 Hrvaška Podobno kot v Sloveniji je Hrvaški helsinški odbor za človekove pravice leta 2003 v sodelovanju z Notranjim ministrstvom Hrvaške izdal vodnik, ki govori o policiji in državljanskih pravicah. Vodnik natančno navaja mednarodne standarde človekovih pravic, ki so bistvenega pomena tako za državljane kot tujce, ki državo obiščejo z namenom turizma ali dela. Ta vodnik uporabljajo tudi policisti, tako pri opravljanju vsakodnevnih dejavnosti kot tudi kot učni pripomoček v izobraževanju bodočih policistov na Policijski akademiji v Zagrebu. Redna življenjska situacija pripelje do številnih stikov med policisti in prebivalci, kar včasih posledično ustvarja številne kršitve človekovih pravic. Namen avtorjev je pomoč prebivalcem, kako lažje priti iz določene situacije, ob tem pa tudi omogočiti policistom, da lažje opravljajo svoje naloge; gre za pomembno sodelovanje med državnimi institucijami in civilnimi subjekti (Cajner Mravović in Puhovski, 2005). Policijsko delo je zelo kompleksno. Policist mora svoja osebna prepričanja podrediti delu, ki ga opravlja. Patrulja mora biti pripravljena uporabiti silo v nevarnih situacijah, vendar osredotočena, da ne prekorači svojih pristojnosti ter da uporabljena sila ni pretirana. Če se ne odzovejo pravočasno, prisotnost in delo policistov postaneta nepotrebna. Družba, ki želi imeti učinkovito policijo, ki ščiti človekove pravice in zelo omejeno ter odgovorno izvaja svojo pravico do uporabe sile, se mora zavedati vsakdanjih težav policistov. Naloga policije je, da prebivalcem zagotovi zaščito njihovih temeljnih ustavnih pravic in svobode in druge pravice, ki izhajajo iz Ustave in zakona. Delovanje policije je urejeno v nacionalnem zakonu o policiji, ki ga je hrvaški parlament sprejel z namenom varovanja pravic prebivalcev (Cajner Mravović in Puhovski, 2005). V vsaki državi obstajajo tudi pravila obnašanja v obliki zakona; zakonodaja ureja tudi organizacije, ki imajo nalogo izvajanja teh zakonov. Spoštovanje zakona pomeni stanje, v katerem so pravice, svoboščine in obveznosti, ki jih zahteva zakon za vse ljudi enake z zagotovilom, da so ljudje v operacijskih podobnih situacijah obravnavani enako. Na Hrvaškem v policiji delo v glavnem poteka na podlagi nacionalnega zakona o policiji, zakonov o prekrških, zakona o kazenskem postopku in zakona o varnosti cestnega prometa. Izvajanje zakona ima več obveznosti, ki jih je mogoče istočasno opisati kot pravico in dolžnost. Policijsko delo hrvaške policije je opredeljeno skozi naslednje procese in prioritete (Cajner Mraović in Puhovski, 2005): 27.

1. zaščita življenja in pravic, tudi pravice do varnosti in nedotakljivosti oseb; 2. zaščita lastnine; 3. preprečevanje in odkrivanje kaznivih dejanj, prekrškov; 4. iskanje storilcev kaznivih dejanj, prekrškov; izvedba njihove privedbe pred pristojni organ; 5. nadzor in upravljanje cestnega prometa; 6. zadeve s tujci (na podlagi zakona); 7. nadzor in varnost državne meje; 8. nujne in potrebne ukrepe za odpravo neposredne nevarnosti za ljudi in premoženje, kadar se ti ukrepi ne morejo pravočasno izvesti na podlagi ukrepov drugih organov. Pogosto se v splošni javnosti poudarja in misli, da je policija namenjena le kaznovanju prebivalcev (represivni organ); nasprotno pa je njihov namen zaščititi prebivalce pred različnimi napadi, ki ogrožajo življenje, premoženje in pravice ter jim nudi tudi pomoč pri uresničevanju vseh njihovih pravic. Hrvaška policija delovna mesta razvršča v dve skupini (Cajner Mraović in Puhovski, 2005): 1. Vzdrževanje javnega reda, ki vključuje sprejete zakone za način in odkrivanje kršitev in kaznivih dejanj. Javni red je osnova za mir, stabilnost in varnost vsake države. Kršitev javnega reda predstavlja ravnanje, ki nedopustno in nezakonito ogroža mir. 2. Pomoč prebivalcem v vseh oblikah nesreče (požari, poplave, epidemije in drugih). Kot navajata avtorja, so policijska pooblastila z zakonskimi akti, ki policistom omogočajo izvajanje vseh operacij policije ter jih je mogoče razumeti kot pravico in dolžnost policista, da sprejmejo določene dejavnosti. Pravica in dolžnost, da je nekdo policist, pomeni, da lahko ali sme izvajati določene ukrepe na posebne načine, ki jih določa zakon. Policist v okviru teh pristojnosti izvaja ukrepe, ki jih izvaja sam ali pa z zakonskim pooblastilom lahko tudi druge osebe (na primer redarji). Vsa policijska pooblastila so predpisana z zakoni in drugimi predpisi, ki določajo tudi načine za njihovo uporabo (Cajner Mraović in Puhovski, 2005): −. preverjanje in odkrivanje identitete oseb in predmetov,. −. priznanje prstnih odtisov in drugih delov telesa,. −. klicanje,. −. pridobivanje Informacij od prebivalcev,. −. privedba in omejitev svobode gibanja, 28.

−. zavarovanja in pregled lokacij dogodka,. −. pregled ljudi, vozil in prtljage,. −. iskanje,. −. začasen zaseg predmetov,. −. snemanje na javnih mestih,. −. dajanje opozoril in ukazov,. −. uporaba sile,. −. sprejem prijav,. −. obravnavanje mladoletnikov in zdravljenja,. −. obravnava nasilnega dogajanja v družini.. Policist opravlja identitete osebe z vpogledom v osebno listino, vozniško dovoljenje, potni list ali drugo javno listino s fotografijo, ki jo je izdal pooblaščeni državni organi. Dokumenti, ki jih prebivalci uporabljajo, so: osebna izkaznica, dovoljenja za potni list ali vozniško dovoljenje. Eno od ključnih opravil policistov je prav odkrivanje identitete (Cajner Mraović in Puhovski, 2005). Poleg različnih operativnih opravil, ki načeloma ne ogrožajo varnosti policistov, so tu še privedba, prijetje in pridržanje storilcev kaznivih dejanj (Cajner Mraović in Puhovski, 2005). Privedbo se opravi na podlagi sodne odredbe. Praviloma izvaja med 6. do 22. uro, le izjemoma zunaj tega časa. Policist je dolžan osebo seznaniti z razlogi prijetja (če je na voljo na podlagi pisne odredbe, izročitve), pravico obvestiti družino ali druge, kakor tudi pravica do zagovornika. Način privedbe je naslednji: -. Policist preveri identiteto osebe.. -. Seznani ga/jo s svojimi pravicami.. -. Pregleda. osebo. in. ji. odvzame. predmete,. primerne. za. napad. ali. samopoškodovanje. -. Osebi se izroči odredbo o privedbi ter nadaljuje s postopkov privedbe. Če oseba odkloni pomoč prostovoljno, lahko policisti zoper osebo, ki se upira, privedbi ali poskuša pobegniti ali napasti policiste, uporabijo prisilna sredstva.. »Privedbo je potrebno izvesti prej kot šest ur pred iztekom roka za odredbo privedbe, če mora biti opravljena v kraju, v katerem je oseba doma. Ko je privedba opravljena zunaj sodišča, prijetje ne sme trajati več kot štiriindvajset ur, če obstaja možnost da bi se poslabšalo zdravstveno stanje zaradi bolezni, izčrpanosti ali nosečnosti in osebe, ki so utemeljeno osumljeni, da jim bi privedba občutno poslabšala zdravje.« Policija lahko opravi tudi prijetje osebe; operacija poteka po uradni dolžnosti in zoper osebo, za katero 29.

obstaja utemeljen sum, da je storila kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti ter če obstaja razlog za oblikovanje pripora. Policist lahko poišče osebo oziroma storilca in ugotovili njeno identiteto. Policisti pri svojem delu uporabljajo različne metode: od dajanja opozoril in ukazov, uporabe prisilnih sredstev, do palice in navsezadnje strelnega orožja. Policist, sorazmerno z grožnjo, ogrožanjem varnosti ali drugimi okoliščinami ter skladno s strokovnimi navodili, sme uporabiti sredstvo, če so ogrožena varnost ljudi, premoženja, javnega reda, cestnega prometa, ali če gre za drugo kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Policist ima na razpolago ustno opozorilo, pisno opozorilo, svetlobno ali zvočno opozorilo, opozorilo z uporabo javnih prireditev, privedbe ali drug ustrezen način (Cajner Mraović in Puhovski, 2005). Zakon, ki ureja pooblastila hrvaške policije, natančno (in podobno kot v ostalih državah EU) ureja uporabo fizične moči, palice in strelnega orožja. Fizična moč se uporablja za premagovanje upora osebe, ki moti javni red in mir, ali zoper osebe, ki jih je treba prijeti, v primerih aretacij ali pridržanja oziroma odvračanja napada proti sebi ali druge osebe. Gre za prenos moči telesa na drugo osebo v primeru aktivnega odpora. Za aktivni odpor se šteje, kadar druge osebe zoper policista, uradnika ali osebe, ki jih je potrebno varovati, uporabijo orožje, orodje ali fizično silo. Pasivni odpor je opredeljen kot dogodek, ko oseba ne ravna v skladu z naročili policista oziroma se pojavlja v takšnem položaju, da onemogoča izvršitev policijske naloge (leži ali kleči ali se oprijemlje drugih predmetov) (Cajner Mraović in Puhovski, 2005). Hrvaškim policistom je dovoljena uporaba prisilnih sredstev v primeru, da uporaba fizične sile ne da želenih rezultatov. Policist ne sme uporabiti palice proti otrokom, nosečnicam, starejšim, vidno bolnim in nemočnim ljudem, duševno bolnim in invalidom, razen če te osebe niso neposredno ogrožale življenje druge osebe ali policista. Hrvaški policisti lahko uporabijo strelno orožje v primerih, ko menijo, da nimajo drugega učinkovitega sredstva, s katerim bi zmanjšali ali odpravili grožnjo zoper napadalca, z namenom zaščite ogroženih ljudi, živali ali premoženja. Uporaba pištole je zadnja možnost. Policist sme uporabiti strelno orožje šele, ko se druga sredstva prisile neuspešno uporabljajo ali ne jamčijo uspeh, ter ko na drug način ne more zaščititi življenje policista ali življenje drugih ljudi. Uporaba orožja je mogoča tudi, da se prepreči prenehanje izvršitve kaznivega dejanja, za katerega je določena zaporna kazen pet let ali več, da se prepreči pobeg osebi, ki je storila kaznivo dejanje, za katero je izrečena zaporna kazen desetih letal oziroma zoper osebo, za katero je izdana odredba za iskanje zaradi izvedenega kaznivega dejanja. 30.

Policist ne sme uporabiti strelnega orožje v času, ko so izpolnjeni pogoji za prenehanje uporabe in če je bil to edini način za obrambo pred neposrednim napadom ali grožnjo. Strelno orožje se ne sme uporabiti proti mladoletniku in osebam oziroma storilcem kaznivih dejanj, če ti tečejo proti skupini ljudi, pri čemer pa obstaja nevarnost, da bi izstrelki lahko koga izmed njih tudi poškodovali. Policist mora uporabo strelnega orožja predhodno najaviti z ustnim opozorilom (Cajner Mraović in Puhovski, 2005).. 3.3 Ukrepi za zmanjšanje napadov na policiste v Sloveniji in na Hrvaškem Bolj organizirano se je policija začela ukvarjati s kakovostjo policijskih postopkov ter z iskanjem vzrokov za vedno pogostejše napada na policiste v letu 1995 (Krope, 1998). Pri analizi vzrokov, na katere lahko policisti vplivajo sami, je bilo ugotovljeno, da policisti zelo pogosto sami izzovejo t. i. »preddeliktno stanje« oziroma ustvarijo okoliščine, da potencialni storilec stori obravnavano kaznivo dejanje. Ker so policisti izvajali postopke zelo različno so pri tem storili tudi več napak. Najpogostejše so bile (Krope, 1998): −. seganje z roko po dokumente v notranjost vozila,. −. nepravilni položaj telesa pri postopku ugotavljanja identitete in. −. neustrezen postopek vklepanja in vezanja, ki ne zmanjšuje dovolj stabilnosti vklenjene osebe (Krope, 1998; Krope, 2012).. Gomboc (1996: 29) pravi, da »povečano število napadov na policiste ne glede na posledico ni samo zaskrbljujoč pojav med policisti, ampak tudi med samimi državljani. Umori in napadi so zmanjšali privlačnost policijskega poklica, kot kariere, prav tako pa je v nevarnosti ameriški koncept svobode znotraj pravnega reda.« V Sloveniji imamo različne ukrepe za zmanjšanje napadov na policiste, med katere spadajo usposabljanja policistov na področjih ter stalni treningi policistov in stalno preverjanje njihovih psihofizičnih sposobnosti, usposabljanja s primeri iz prakse, stalno usposabljanje o uporabi fizične sile, uporabljanja za rokovanje z orožjem ter kako se obvladovati v določenih primerih, na primer: jeza, strah, pravilna izbira obrambe. Vse pogostejši napadi v ZDA so privedli do tega, da so napade začeli podrobno proučevati. Realizacija načrta zmanjševanja napadov na policiste in večje varnosti pri njihovem delu je potekala na nacionalni ravni v sodelovanju s policijo, kongresom, državnimi in lokalnimi. 31.

organi in zvezami. Za zmanjšanje napadov na policiste morajo organizacije stremeti k naslednjim ciljem (Gomboc, 1996): -. izboljšanje usposobljenosti policistov,. -. sodobnejša in varnejša oprema policistov,. -. ustrezna zakonodaja,. -. več raziskav ter realiziranje njihovih ugotovitev v praksi.. Na Hrvaškem tako kot v Sloveniji med izvajanjem zakonov oziroma ščitenjem zakonov in prebivalcev ljudje napadajo policiste. Veliko primerov beležijo med intervencijo, ko se ljudje ne strinjanjo s kaznijo za prekršek, sledijo družinsko nasilje, intervencije v lokalih ter maščevanje uradni osebi. Pungartnik in Krope (2005) sta na PU Slovenj Gradec proučevala pomen predhodne najave postopka oziroma intervencije policistov. Za zagotovitev večje varnosti policistov je bil uveden standard najave postopka na OKC in poročanje o poteku postopka v terminu petih minut. Po uvajanju sistema sta tudi ugotavljala, na podlagi dnevnika dogodkov OKC PU Slovenj Gradec, o številu vseh najav in ugotovila, da so policisti predhodno najavljali svoje točno določene postopke le v 3,21 % deležu vseh obravnavanih dogodkov na PU Slovenj Gradec. Bakal (1998) pojasnjuje razloge za nastanek in razvoj nove konceptualizacije odnosa družbe do mladoletnih storilcev kaznivih dejanj in poudarja, da so v današnjem svetu za žrtve in storilce in vsa druga dejanja v skupnosti nove sankcije, zato se drug drugega bojijo. Znano je, da ponekod v skupnosti pripadnost lažje usklajujejo s svojim ravnanjem in s pravili ter zakoni skupnosti. V nasprotju s tem zaradi strahu obstajajo šibke povezave med člani skupnosti in javnim in zmanjšujejo moč, ki vpliva na posameznike. Stopnja kriminala neizogibno naraste. Skratka, varnost javnosti (občanov) je v prvi vrsti odvisna od posameznikove samokontrole in, kadar je odsoten skupnosti (javni), je varnost lahko ogrožena in jih je treba obravnavati kot žrtev. Po drugi strani pa gre za skupnost v najboljšem položaju, da se postavi v bran standardom ravnanja, pri čemer pravosodstvo in njihova sestava zmanjšujeta to možnost. Seymour (1997) opozarja, da kazen in praksa lahko potrebe skupnosti bistveno porušita, kakor tudi oškodovanca ali storilca. Še posebej v tem primeru prevladuje »institucionalna miselnost«, kjer skupnost še vedno ni zares pripravljena sprejeti in vključiti kaznivih dejanj mladih v dela v skupnosti (delovni program), ampak jih zadržujejo v institucijah – ker še vedno menijo, da je to najboljše (Bakal, 1998).. 32.

Viano (2000) meni, da potreba po spremembi izhaja iz ocene, da je današnji svet formaliziran, organiziran in brezoseben do skrajnosti. To je čutiti na vseh ravneh družbe in sodnega in popravnega doma, kakor tudi gibanja za pravice žensk, otrok in drugih ranljivih in marginaliziranih družbenih domov. Novo ustvarjeni konceptualni okvir vključuje tri različne poglede in pristope: spremembo, rehabilitacijo in obnovo. Njihovi družini je mogoče predstaviti kazenska dela vrednostne sestave in način reševanja težave. Zehr (1997) za obdobna dela pravi, da je dobro vse to, kar je v zdravem razumskem pristopu pravice in kar v bistvu vključuje v pravne in psihosocialne pravice. Ta nov način in koncept je še vedno enak, saj razume odgovore na kriminalno vedenje in obravnavne prakse v različnih fazah kazenskega postopka (Morris, 2002) ter ga je težko enako opredeliti. Filozofija pravnega pristopa je osnova za različne in raznovrstne programe. Programi so (Dekleva, 1996): -. posredovanje poškodovanih in storilca,. -. programi mediacije med starši in otroki,. -. programi pomiritve oškodovanca in storilca,. -. programi pomiritve vrstnika,. -. družinska skupinska konferenca,. -. programi »reintegracijsko sramotenje«, popravljalna pogojna,. -. četrtni odbori za ugotavljanje odgovornosti,. -. programi naknadne škode skupnosti in drugi.. Ukrepi za zmanjšanje napadov na Hrvaškem so organizacijsko podobni slovenskim ter orientirani na raven policijskih postaj in uprav, hkrati pa izjemno pozornost posvečajo usposabljanju vseh struktur (uniformirane in neuniformirane) policije, pri čemer pa hrvaški policisti ob tem želijo še (Koller Trbović, 2000): −. strožje kazni za vse oblike napadov (ne samo pogojna kazen), s katerimi bi se napadalcem poslalo jasno sporočilo, v obliki generalne in specialne,. −. izboljšano pravno zaščito med postopki; policisti so pravno slabo zaščiteni.. Pomembno je, da bi bile sankcije za napadalce hujše, ker so storilci pogosto povratniki napadov. Na Hrvaškem, tako kot v Sloveniji, med izvajanjem zakonov oziroma ščitenjem zakonov in prebivalcev ljudje napadajo policiste. Veliko primerov beležijo med intervencijo, ko se ljudje ne strinjajo s kaznijo za prekršek, sledijo družinsko nasilje, intervencije v lokalih ter maščevanje uradni osebi (Koller Trbović, 2000).. 33.

3.4 Nekateri standardi policijskih postopkov v drugih državah 1 3.4.1 Avstrija Avstrijska policija ima pooblastilo za ugotavljanje identitete, zapisano v zveznem zakonu o organizaciji policije, ki določa, »da so organi službe javne varnosti pooblaščeni, da ugotovijo identiteto osebe, če je na osnovi določenih dejstev mogoče sklepati, da je v povezavi z nevarnim napadom ali bi o tem lahko dala podatke ali če obstaja sum, da se v njenem bivališču dogajajo dejanja, za katera so zagrožene visoke kazni oziroma skrivajo pobegli storilci ali osumljenci kaznivih dejanj. Ugotavljanje identitete vsebuje »ugotavljanje imena, rojstnega datuma ali naslova osebe v njeni prisotnosti. Ugotovitev mora biti razlogu primerno zanesljiva. Organi službe javne varnosti so dolžni osebe, katerih identiteta se je ugotavljala, s tem seznaniti. Vsak prizadeti mora pri ugotavljanju identitete sodelovati in dopustiti izvajanje ugotavljanja identitete.« (Vlada RS, 2009). Zakonodajne podlage med manj nevarna sredstva, ki jih lahko uporabi policist z namenom zavarovanja sebe ali drugih oseb, štejejo »grožnjo z uporabo orožja, zasledovanje ubežnikov, uporabo fizične sile ali blagih sredstev, kot so lisice ali tehnične ovire«. Navedena sredstva lahko organi uporabijo v primerih silobrana, za premagovanje odpora, ki bi pomenil preprečitev uradnega postopka, izvedbo aretacije, preprečitev pobega ali obrambo pred grožnjo. Uporaba prisilnih sredstev (vklenitev z lisicami) je dopuščena ob pogojih spoštovanja načela sorazmernosti ter v primerih, če se tak poseg v pravice človeka izkaže kot nujen, vendar le za ohranitev sorazmerje do povoda in želenega uspeha. »Policisti so dolžni izbrati tisto, ki bo vpletene osebe predvidoma najmanj prizadelo upoštevaje, ali bo ukrep prizadel nekoga, ki ni vpleten, ali tistega, ki nevarnost povzroča ali mu to pripisujejo. Policist morajo prekiniti uporabo prisilnih sredstev takoj, ko je dosežen želeni cilj ali če se pokaže, da ga na ta način ni mogoče doseči.« (Vlada RS, 2009). 3.4.2 Belgija Policijski funkcionar (policist) lahko v skladu z belgijskim policijskim zakonom ugotavlja (preverja) identiteto vsake osebe, če ima za to tehten razlog. Tehten razlog je podan takrat, kadar je glede na obnašanje osebe, stvarne indikacije ali časovne in prostorske okoliščine prepričan, da gre za osebo, ki se išče, je poskušala storiti kaznivo dejanje ali se pripravlja, da ga bo storila, moti, je motila ali bi lahko motila javni red. »Če opozorjena Standardi so citirani po dokumentaciji, ki jo je pripravila Vlada RS kot del primerjalne zakonodaje drugih EU držav (Vlada RS, 2009).. 1. 34.