Pogajanja v kriznih situacijah - ravnanje v primeru samomorilnih namenov : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko delo

DIPLOMSKO DELO Pogajanja v kriznih situacijah – ravnanje v primeru samomorilnih namenov. Avgust, 2012. Vanesa Avsec.

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varnost in policijsko delo Pogajanja v kriznih situacijah – ravnanje v primeru samomorilnih namenov. Avgust, 2012. Vanesa Avsec Mentor: doc. dr. Igor Areh.

Kazalo 1 Uvod ............................................................................................. 8 1.1 Metodološko–hipotetični okvir ...................................................... 10 2 Samomor ...................................................................................... 11 2.1 Opredelitev samomora ............................................................... 11 2.2 Samomorilno vedenje ................................................................. 11 2.3 Dejavniki samomorilnosti ............................................................ 12 2.4 Znaki samomorilnosti ................................................................. 14 2.5 Miti o samomoru ....................................................................... 15 3 Pogajanja ..................................................................................... 16 3.1 Pogajanja v kriznih situacijah ...................................................... 16 3.1.1 Krizna situacija................................................................... 16 3.1.2 Značilnosti kriznih situacij ..................................................... 18 3.1.3 Faze pogajanj v kriznih situacijah ............................................ 18 3.1.4 Cilji pogajanj v kriznih situacijah ............................................. 19 3.2 Načini komuniciranja ................................................................. 19 3.2.1 Megafon ........................................................................... 20 3.2.2 Kontakt preko sredstev javnega obveščanja ................................. 20 3.2.3 Komuniciranje iz oči v oči ...................................................... 20 3.2.4 Pogajanja po telefonu .......................................................... 21 3.3 Komunikacija v kriznih situacijah ................................................. 21 3.3.1 Aktivno poslušanje ............................................................... 21 3.3.2 Empatija .......................................................................... 23 3.3.3 Komunikacija s paranoidnimi shizofreniki .................................... 23 3.3.4 Komunikacija z manično–depresivnimi osebami ............................. 23 3.3.5 Komunikacija s posameznikom z protisocialno osebnostjo ................ 24 3.3.6 Osebe z mejno organizacijo osebnosti ........................................ 24 4 Samomor kot krizna situacija ............................................................. 25 4.1 Pogajanje s samomorilcem .......................................................... 26 4.2 Načini izvedbe samomora in pogajanja .......................................... 27 4.3 Pogovor s samomorilcem ............................................................. 28 4.4 Kazalniki napredka v pogajanjih s samomorilcem ............................. 31 4.5 Samomor s policijo .................................................................... 31 5 Policijski pogajalci v slovenski policiji .................................................. 33. 3.

5.1 Statistika aktiviranja policijskih pogajalcev v Republiki Sloveniji v obdobju 2007–2011 .................................................................... 35 6 Razprava ...................................................................................... 41 7 Uporabljeni viri .............................................................................. 47. 4.

Kazalo tabel Tabela 1: Število intervencij pogajalcev v obdobju 2007–2011 po vrsti situacije ..... 35 Tabela 2: Grožnje s samomorom, način pogajanj in rešitev situacije za leto 2007 .. 36 Tabela 3: Grožnje s samomorom, način pogajanj in rešitev situacije za leto 2008 .. 37 Tabela 4: Grožnje s samomorom, način pogajanj in rešitev situacije za leto 2009 .. 38 Tabela 5: Grožnje s samomorom, način pogajanj in rešitev situacije za leto 2010 .. 39 Tabela 6: Grožnje s samomorom, način pogajanj in rešitev situacije za leto 2011 .. 40. 5.

Povzetek Diplomsko delo govori o samomoru, pogajanjih v kriznih situacijah, odzivih oseb v krizi, o komunikaciji v kriznih situacijah in reševanju situacije v primerih, ko gre za samomorilca. Samomor je razširjen pojav po vsem svetu, v vseh družbah sveta in se z njim ukvarja vrsta različnih ved. O samomoru obstaja vrsta mitov, ki so neresnični in se jih ljudje ne zavedajo. Osebo lahko do drastičnega ravnanja, kot je vzeti si lastno življenje, pripelje vrsta dejavnikov. Policisti so eni izmed mnogih, ki se srečujejo s samomori. Oseba, ki grozi s samomorom, o svoji nameri včasih sama obvesti policijo, kar pomeni, da je poklicala na pomoč in v policistih išče še zadnje upanje. Pomemben je tudi pojav samomora s policijo, ko ima oseba željo umreti, vendar si življenja iz različnih razlogov ne želi vzeti sama. Policijski tehniki aktivnega poslušanja in vživljanja v situacijo imata velik pomen in sta pomembni za reševanje situacije. Krizne situacije, kamor sodijo tudi situacije s samomorilci, so stresne za vse udeležene in tudi zahtevne. Za reševanje takih situacij je potrebno znanje, prav tako pa mora biti oseba, ki vodi pogovor oz. rešuje situacijo, tudi osebnostno dovolj zrela. Policijski pogajalci so osebe, ki imajo ustrezne osebnostne lastnosti in tudi ustrezno znanje za reševanje kriznih situacij. Cilji pogajanj v kriznih situacijah so jasni, pot do cilja pa zahtevna. Obstaja več načinov pogajanj, eni so bolj, drugi manj osebni, eni bolj, drugi manj varni za pogajalce, uporabljeni način pa je pogosto odvisen od situacije. Slovenska policija ima v svojih vrstah usposobljene policijske pogajalce, ki intervenirajo v kriznih situacijah, kjer sodelujejo tako s policisti kot z vpadno skupino, ki je pripravljena za primer, da se situacija ne bi rešila po mirni poti.. Ključne besede Samomor, pogajanja, krizna situacija, policijski pogajalci, kriza.. 6.

Summary – Crisis negotiations in the case of suicide intentions The thesis discusses suicide, negotiations in crisis situations, reactions of individuals dealing with a crisis, communication in crisis situations and rescuing in the case of a suicidal person. Suicide is a widespread phenomenon around the world, in all societies of the world and it is engaged in a variety of different disciplines. There are lots of false myths about suicide and people are not aware of them. A person can be drawn to take his own life, which is a drastic action, by a variety of factors. Police officers are one of the many, who are coming in contact with suicides. A person, threatening with suicide, often informs the police on his intentions meaning that the person called for help and is looking for the last hope by contacting the police. Important is also the phenomenon of the suicide with the police, when a person wants to die, but does not want to take his life for various reasons. The police techniques of active listening and adapting to the situation have great significance and are important to solve the situation. Crisis situations, including situations with suicide are stressing and difficult, in order to solve such situations special skills are needed and the person, leading the negotiations or solving the problem has to have a mature. personality.. Police. negotiators. are. persons. with. proper. personal. characteristics and knowledge to solve crisis situations. The aims of negotiations in crisis situations are clear, but the road to them is difficult. There are more types of negotiating; some are more, other less personal or safe for the negotiators. The used type often depends on the situation. The Slovenian police has a number of trained police negotiators intervening in crisis situations, where they cooperate with police officers and Special Forces, which are ready to intervene in case the situation would not get solved by peaceful means.. Keywords Suicide, negotiations, crisis situation, police negotiators, crisis.. 7.

1 Uvod Ob besedi samomor mnogi najprej pomislijo na smrt. Samomor je dandanes prisoten v vsaki družbi, lahko bi rekli, da se z njegovim pojavom srečujejo povsod po svetu. S samomorom se je srečal že skoraj vsak, bodisi preko medijev ali pa je samomor storil ali ga poskušal storiti kdo iz sorodstva ali okolice. Ljudi se samomor dotakne na različne načine, kako samomor prizadene posameznike v okolici, je odvisno tudi od odnosa te osebe z ljudmi – ali je bila ta oseba v okolici posameznikom blizu, v sorodu, so jo poznali bežno ali pa sploh ne. O samomoru obstaja vrsta prepričanj in govoric, ki bi jih lahko razumeli tudi kot opravičevanje dejanja osebe, ki je storila samomor. Osebe, ki so samomorilcu blizu, se sprašujejo, »zakaj«, poskušajo najti razlog, ki je osebo pripeljal do tega dejanja. Posameznik, ki je storil samomor, odgovor na to vprašanje »odnese s seboj«.. Kot pravijo Milčinski, Zalar in Virant – Jaklič (1997) v publikaciji Samomor in Slovenija – 1995, obstaja vrsta razlag in pojmovanj samomora, ki so se razvili skozi zgodovino in obstajajo še danes, vendar pa se sčasoma spreminjajo.. S samomorom se ukvarja vrsta ved, je predmet raziskav v psihologiji, psihiatriji, medicini, biologiji in sociologiji (Valetič, 2009). Največji pečat na tem področju je pustil Durkheim, ki je samomor preučeval v povezavi z družbenimi dejavniki in napisal knjigo Samomor in prepoved incesta (1797), ki še danes predstavlja pomembno delo na tem področju. Slovenija je samomorilno močno ogrožena in tudi v Sloveniji se vrsta strokovnjakov ukvarja s pojavom samomora ter dejavniki, ki nanj vplivajo. Po podatkih Inštituta za varovanje zdravja (IVZ) je v letu 2010 na območju Republike Slovenije samomor storilo 416 oseb (Inštitut za varovanje zdravja [IVZ], 2011).. Samomor sam ni kazniv, kazniva sta napeljevanje k samomoru in pomoč pri samomoru, ki sta v Kazenskem zakoniku (Kazenski zakonik KZ-1, 2008) opredeljena kot kaznivo dejanje.. Pomen in razsežnost tega pojava kaže tudi dejstvo, da sta Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) in Svetovna zveza za preprečevanje samomora leta 2003 10. september razglasili kot svetovni dan preprečevanja samomora (Kalin, 2011).. 8.

Depresija in brezup sta po besedah Roškarjeve (2003) izredno pomembna psihološka dejavnika, ki vplivata na samomorilno vedenje, sledita agresivnost in impulzivnost, ki nastopata samostojno in v povezavi z okoljem. Depresijo in brezup med pomembne dejavnike tveganja štejejo tudi drugi domači in tuji avtorji.. Milčinski je samomorilno vedenje prikazal na lestvici in nakazal, da samomor ni trenutna odločitev, ampak je proces, skozi katerega gre oseba, ki razmišlja o samomoru. V tem procesu izraža svoje namene in jih okolici jasno ali prikrito kaže, prisotni so apeli oz. klici na pomoč. S poznavanjem samomorilnega procesa lahko proces prekinemo in osebi nudimo pomoč (Milčinski, 1999). V Sloveniji se ob pojavu poskusov samomora v delo v večini primerov vključi tudi policija, kar pomeni, da so policisti tisti, ki se odzovejo na klic osebe na pomoč. Ravno od njihovega načina so lahko odvisni razplet dogodka in posledice. Policisti lahko s pravilnim pristopom rešijo marsikatero situacijo in hkrati življenje. Tu imajo pomen usposabljanja za ravnanje v kriznih situacijah, kar poskus samomora vsekakor je. Policisti imajo neko splošno. znanje. za. reševanje. raznovrstnih. situacij,. tudi. kriznih,. strokovno. usposobljeni za reševanje kriznih situacij pa so policijski pogajalci.. Slovenija je samomorilno zelo ogrožena, saj je število samomorov visoko. Po podatkih IVZ je število samomorov sicer v upadu, z izjemo leta 2009, ko se je število samomorov v primerjavi z letom 2008 povečalo. V letu 2010 je samomor v Sloveniji storilo 416 oseb, količnik samomora pa je znašal 20,3, več samomorov storijo moški (IVZ, 2011).. Pogajanja so res del vsakdana, vendar so tista v kriznih situacijah specifična, zahtevna, stresna, prisotni so mnogi moteči dejavniki, ki jih je treba obvladati in uporabiti tehnike, preko katerih se pri samomorilcu zmanjša čustvena napetost, se mu zbistrijo misli, da oseba v krizi prične racionalno razmišljati. Velja si zapomniti, da pogajalec ne bo reševal težav osebe v krizi, ampak ji bo pomagal najti pot, ki je ustreznejša od tiste, ki jo je izbral (Strenz, 2006).. V diplomskem delu želim predstaviti določene značilnosti samomorilnega vedenja in samomorilnega procesa, dejavnike, ki vplivajo na tako vedenje, ter znake, preko katerih lahko prepoznamo, da ima oseba samomorilne namene. Predstaviti želim tudi mite o samomorih, ki so razširjeni v družbi in katerih nepoznavanje lahko škoduje v primerih, ko se srečujemo s samomorilci. Prav tako želim predstaviti potek pogajanj. 9.

in značilnosti pogajanj v kriznih situacijah ter značilnosti kriznih situacij. Predstavila bom tehnike, ki so uporabne pri reševanju krizne situacije s samomorilci, ter poudarila prednosti uspešne komunikacije v kriznih situacijah. Prikazala bom tudi določene nevarnosti, ki pretijo na pogajalce med pogajanji. Namen diplomskega dela je tudi predstavitev pogajalcev v slovenski policiji in njihovih intervencij.. 1.1 Metodološko–hipotetični okvir Namen in cilji diplomskega dela so raziskati področje samomora in pogajanj s samomorilci ter uporabnih tehnik za pogajanja. Predstaviti želim vlogo policijskih pogajalcev v primerih, kjer pride do poskusa samomora, njihov način dela in opozoriti na napake, ki se pojavljajo. Opozoriti želim tudi na pojav samomora s policijo, o katerem v naši literaturi ni veliko dostopnih informacij. Predstaviti želim tudi način dela policijskih pogajalcev v Sloveniji in njihove intervencije v obdobju od leta 2007–2011.. V diplomskem delu bom ovrednotila naslednje hipoteze: 1. Samomor je posledica duševnih motenj samomorilca. 2. V primerih groženj s samomori, ko je potrebno ukrepanje policije, je v Sloveniji uveljavljena praksa, da se z osebami, ki grozijo z izvedbo samomora, pogajajo le policijski pogajalci in ne neizurjeni policisti. 3. Samomor je trenutna odločitev osebe in okolica nanjo nima vpliva.. Pri delu bom uporabila opisno (deskriptivno) metodo, s katero bom predstavila splošne značilnosti samomorov, pogajanj in kriznih situacij. Za povzemanje ugotovitev drugih avtorjev bom uporabila metodo kompilacije, za pojasnitev pomembnejših elementov pogajanj in komunikacije pa razlagalno metodo. Za analizo podatkov o intervencijah policijskih pogajalcev v slovenski policiji bom uporabila statistično metodo, s katero bodo predstavljene tudi značilnosti pogajanj.. 10.

2 Samomor 2.1 Opredelitev samomora Samomor je zgodovinski pojav, prisoten v vseh civilizacijah in kulturah, prizadene različne posameznike in skupine. Cakutova (2006) ugotavlja, da je samomor predmet filozofskih, teoloških, zgodovinskih, medicinskih in poljudnih razprav.. Definicij samomora je več. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika je navedeno, da je samomor »dejanje, s katerim kdo namerno povzroči svojo smrt« (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1999). Druga definicija, ki se ne razlikuje veliko od prejšnje, je, da je samomor »dejanje, s katerim si človek po lastni volji vzame življenje«, vzroki pa so različni, in sicer družbeni ali psihološki ali pa so posledica duševne ali druge bolezni (Leksikon Sova, 2006).. Durkheim je v svojem delu Samomor (1797), ki velja za eno najpomembnejših socioloških del, želel pokazati, da je samomor družbeno dejstvo, ki se lahko obrazloži le z drugimi družbenimi dejstvi. Po njegovem mnenju so edino družbene razmere tiste, od katerih je odvisno število samomorov. Z analizo obsežnih statističnih podatkov je ugotovil, da se samomori pojavljajo v vseh družbah (Durkheim, 1992).. Milčinski (1985) v delu Samomor in Slovenci pravi, da je: »/…/ samomor (suicidum) dejanje, s katerim se človek usmrti. Pri tem ga vodi težnja, da si vzame življenje, oziroma tak namen iz njegovega vedenja razberejo ljudje okoli njega«.. Dejstvo je, da samomor pomeni smrt, ki si jo povzroči človek sam, razlogi, ki do tega privedejo, pa so raznoliki.. 2.2 Samomorilno vedenje Za dojemanje samomorilnega vedenja je treba zajeti tudi vrste avtoagresivnega vedenja. Milčinski (1999) samomorilno vedenje prikaže na lestvici: 1. posredno samouničevalno vedenje: človek ga zanika kot samomorilnega. Vedenje posameznika ogroža in mu krajša življenje. V to skupino spadata alkoholizem in zloraba drog, poznana tudi kot obliki kroničnega samomora;. 11.

zanemarjanje navodil ob zdravljenju ogrožajočih bolezni; samopoškodbe; prometne nesreče – zlasti tiste, ki so povzročene v alkoholiziranem stanju; nekatere oblike delikventnega vedenja; prostitucija; igre na srečo; tvegani športi – padalstvo, potapljanje; 2. samomorilno razmišljanje: človek razmišlja o samomoru in o tem, da bi si sam skrajšal življenje, vendar tega ne izraža navzven; 3. samomorilne tendence: človek navzven že kaže določene znake, iz katerih se lahko razbere, da oseba razmišlja v smeri samomora; 4. »parasuicidalna pavza«: oseba že stori neko dejanje, ki bi lahko imelo znake samomora, vendar ga še vedno zanika, npr. oseba vzame prevelik odmerek uspavala z namenom pobega iz realnosti; 5. samomorilna grožnja: človek okolici jasno sporoči svoj namen, vendar še ne stori ničesar, da bi si vzel življenje; 6. namerno samopoškodovanje: gre za impulzivno ravnanje, ki se ponavlja, vendar ne gre za poskus, temveč za manjše poškodbe; 7. parasuicidalna gesta: zajema apel oz. klic na pomoč in že lahko vsebuje dejanja, obrnjena proti samemu sebi, ki pa še niso življenjsko ogrožajoča; 8. samomorilni poskus (parasuicid): samomorilna težnja je že močno prisotna in opazna,. še. vedno. je. prisoten. apel.. Je. najbolj. nevarna. oblika. samodestruktivnega ravnanja, saj je od okoliščin odvisno, ali se bo ravnanje končalo s smrtjo; 9. »bilančni samomor«: človek se nedvomno odloči, da si bo vzel življenje.. Po besedah Oravetza in Moorove (2007) sta Farberow in Shneidman že leta 1961 opisala fenomen klica na pomoč, ki predpostavlja prisotnost samomorilnega procesa pred storitvijo samomora. Ringel pa je že leta 1969 govoril, da oseba s samomorilnimi nameni pred storitvijo samomora pride do zaključka, da ni druge rešitve težav kot samomor, sama sebe krivi za nastalo situacijo, in da oseba o samomoru razmišlja in v mislih razmišlja o storitvi samomora.. 2.3 Dejavniki samomorilnosti Samomorilno vedenje ni le rezultat enega dejavnika, temveč na to vedenje vpliva vrsta dejavnikov, demografskih, psihosocialnih, osebnostnih, ki so med seboj povezani in prepleteni.. 12.

Leskošek v članku Samomorilni zgledi vlečejo (2005) navaja, da še vedno prihaja do mešanja vzrokov in povodov za samomor, saj sprožilni dejavniki iz okolja nastopajo v vlogi povoda in postanejo usodni šele, ko se povežejo z drugimi pritiski, še posebno, ko ti pritiski prizadenejo dispozicijo za samomorilno vedenje, ki ima dva vira: 1. gensko oz. biološko pripravljenost za duševne motnje (psihoza, shizofrenija itd.), 2. psihosocialno neugodno ozračje v otroštvu.. Marušič in Zorkova (2003) v monografiji Slovenija s samomorom ali brez kot enega najpomembnejših dejavnikov tveganja za samomor navajata duševne motnje. Med najpomembnejše dejavnike duševnih motenj uvrščata depresivno motnjo, motnjo odvisnosti od alkohola in shizofrenijo. Velik pomen imajo tudi depresivna stanja, ki pri osebah nastopijo zaradi izgub v življenju in telesnih, predvsem kroničnih bolezni. Povečano tveganje za samomorilno vedenje navajata še med starejšimi osebami in brezposelnimi osebami oz. osebami z roba družbe. Starejši so tudi po besedah Slatkina, avtorja članka Suicide risk and hostage/barricade situations involving older pearsons (2003), bolj naklonjeni k samomorilnemu vedenju, k temu pa pripomore proces staranja, ki vključuje velike spremembe v življenju, izgube bližnjih, spremembe v načinu življenja, spremembe socialnega statusa, kar lahko pripelje do depresivnih stanj. Do podobnih ugotovitev prihaja tudi Lanceley (2005), ki navaja, da je samomor med starejšimi osebami pogostejši zaradi nenadnih izgub, socialne izolacije, osamljenosti, kroničnih bolezni, občutkov bremena družini, izgube blaginje in neizpolnjenih pričakovanj. Ringel (2004) je mnenja, da so samomori starejših posledica depresivnega stanja, v katerem se starejši znajdejo »zaradi neuspele adaptacije na staranje in starost«.. Lanceley (2005) v priročniku za pogajalce glede potencialnih kazalcev visokega tveganja za samomor pravi, da so kazalci številni, določiti tiste, ki najbolj izkazujejo tveganje, pa je težko. Med bolj ogrožajoče dejavnike šteje: 1. občutke brezupa in nemoči: depresivne osebe ločuje od samomorilnih. Osebe menijo, da ni upanja ali pomoči, da bi se njihova bolečina zmanjšala; 2. impulzivnost: impulzivni ljudje so bolj nagnjeni k tveganju in hitrim odločitvam. Oseba o samomoru dalj časa razmišlja, dejanje pa je impulzivno. 3. zgodovina samomorilnega vedenja v družini: samomorilni gen ne obstaja, obstajajo pa določeni predpogoji, ki se pojavijo v družini. Tabuja o samomoru več ni, če je že kdo storil samomor;. 13.

4. preizkušanje strelnega orožja ali drugega ravnanja: oseba, ki je bolj nagnjena k storitvi samomora, lahko preizkuša orožje, se sama poškoduje iz različnih razlogov, tudi iz razloga spodbujanja k samomoru; 5. odhod na samoten kraj (gozd, samotna plaža, hotelska soba) so znaki, da oseba želi mir in ne želi, da jo kdo pri samomoru moti; 6. prisotnost. alkohola,. drog je ogrožajoč. dejavnik tudi v. povezavi z. impulzivnostjo, saj alkohol in droge povečujejo impulzivnost. Zameglijo razmišljanje osebe ter presojo dogodkov in stanja, zato spadajo med kazalce visokega tveganja; 7. natančen načrt samomora je dejavnik, ki kaže na to, da oseba o samomoru razmišlja dalj časa; 8. ekstremna nespečnost prav tako spada med dejavnike tveganja, saj je znano, da imajo depresivne osebe težave z nespečnostjo; 9. stopnjevanje samomorilnega vedenja, kamor spadajo predhodni poskusi storitve samomora, prav tako pa je pomemben podatek, če gre za stopnjevanje načina storitve; 10. duševno zdravje: osebe, za katere vemo, da imajo zgodovino duševne bolezni in zdravljenj na psihiatriji, so bolj ogrožene.. 2.4 Znaki samomorilnosti Oseba, ki namerava storiti samomor, o svojih namerah obvesti okolico, lahko na prikrit način ali pa na način, ki je okolici jasno izražen. Namere so praviloma vidne iz obnašanja osebe. Lanceley (2005) navaja ravnanja, ki bi morala biti alarm za okolico, da se z osebo nekaj dogaja: 1. zaprtost vase: sprememba v odnosu do bližnjih, stiki se zmanjšajo, oseba se zapre vase; 2. popravljanje starih napak: klic oseb iz preteklosti in opravičevanje za napake, storjene v takratnem obdobju; 3. prekinitev trenutne zveze brez posebnega razloga: oseba partnerski odnos, v katerem ni prihajalo do konfliktov in težav, prekine brez oprijemljivega in upravičenega razloga; 4. slovo: oseba se lahko od njej dragih oseb poslavlja, lahko na prikrit način; 5. izražanje brezupa in nemoči: včasih sta na meji med depresijo in samomorom, vendar dokler depresivna oseba ne bo razmišljala o tem, da zanjo ni več pomoči, ne bo razmišljala o samomoru; 14.

6. »verbalne oporoke«: oseba prične z razdajanjem osebnih, pomembnih predmetov drugim osebam.. 2.5 Miti o samomoru Pogovor o samomoru ni tema, o kateri bi se ljudje pogovarjali brez zadržkov, lahko bi rekli, da je samomor tabu tema. Kljub temu pa ob samomoru prihaja do nestrokovnih govoric in zaključkov, ki jih lahko imenujemo miti in so med ljudmi močno prisotni, čeprav nimajo strokovne osnove. Miti so prisotni tudi pri policistih in lahko pripeljejo do neresne obravnave samomorilca, ki ima lahko za posledico negativen izid situacije. Valentič v knjigi Samomor – večplastni fenomen (2009) povzema mite iz knjige Coping with sucide avtorice Maggie Helen in omeni naslednje: -. oseba, ki govori, da bo storila samomor, ga ne naredi,. -. osebe, ki se je odločila storiti samomor, ne moremo ustaviti,. -. samomor predstavlja enostavno rešitev za težave,. -. oseba, ki stori samomor, napiše poslovilno pismo,. -. osebi v stiski ne omenjajo samomora.. O samomoru obstajajo še številni miti, nekateri so med ljudmi zelo prisotni, predvsem bi omenila naslednje (Stojiljković, 2011): -. ljudje, ki naredijo samomor, so duševno bolni,. -. samomor je podedovan,. -. samomor je impulzivno dejanje,. -. če je človek enkrat samomorilen, je tak vedno,. -. če se človek po daljšem obdobju depresivnosti naenkrat razvedri, je kriza minila.. 15.

3 Pogajanja »Pogajanja so eden od načinov, kako v življenju pridemo do stvari, ki jih nimamo, pa si jih želimo,« pravi Kavčič (1992) v predgovoru k svojem delu Kako se uspešno pogajati. Trdimo lahko, da so pogajanja del našega vsakdana. Pogajamo se doma, s člani družine, v prostem času in na delovnem mestu, pa se tega niti ne zavedamo. Kavčič (1996) v svojem delu Spretnost pogajanja navaja, da v pogajanjih nastopata vsaj dve stranki, med katerima mora obstajati razlika v njunih interesih. Razlike v interesih nas spremljajo vsakodnevno, na vsakem koraku. Definicij pogajanj je več, skupna točka definicij je, da so pogajanja proces, ki ga je treba prilagoditi kraju, času in udeležencem. Kavčič (1996) navede splošno definicijo pogajanj, ko pravi, da so pogajanja »proces reševanja konfliktov med dvema ali več strankami, v katerem sta obe oz. vse stranke pripravljene spremeniti svoje začetne zahteve, da bi dosegle skupno sprejemljivo rešitev«.. Pogajanj je več vrst in se med seboj tudi močno razlikujejo. Ena izmed pogajanj so tudi pogajanja v kriznih situacijah, o katerih bom govorila v nadaljevanju.. 3.1 Pogajanja v kriznih situacijah Tudi v Sloveniji se vse pogosteje srečujemo s kriznimi situacijami, na kraju tovrstnih situacij so med drugim prisotni tudi policisti. Ob prihodu na kraj morajo svoje delo opraviti v skladu z zakonskimi okviri in skrbeti tako za lastno varnost kakor tudi za varnost ostalih udeležencev.. 3.1.1 Krizna situacija Oseba je v krizi takrat, ko trenutno situacijo vidi kot grožnjo njenim potrebam, tako čustvenim kot tudi fizičnim, kjer pa ni pomembno, ali je grožnja realna, pomembno je, da se oseba tako počuti. Človekov način razmišljanja in odzivov se v takšnih situacijah spremeni, saj njegovo ravnanje vodijo čustva in ne razum.. Tekavčič Grad (1994) pravi, da »kriza nastane v trenutku, ko posameznikovi običajni mehanizmi za obvladovanje težav ne ustrezajo, ne zadoščajo in oseba ne more rešiti težave, ki je zanjo pomembna«. Za osebo v stanju krize so značilni strah, tesnoba,. 16.

impulzivnost, neproduktivno ravnanje in premlevanje težave, umik v samoto, iskanje rešitev v okolici, težave s kontroliranjem čustvenih odzivov in želja po čustveni opori, manjša pozornost, zamegljen pogled na okolje.. Ringel (2004) pravi, da krize in težave v življenju niso prihranjene nikomur, ampak so z življenjem neločljivo povezane, in meni, da so krize pomembne, saj bi bilo človekovo življenje brez kriz revno, saj ravno z reševanjem kriz oblikujemo svojo osebnost. Na krize se odzivamo različno, Ringel opisuje tri načine odzivanja na krizo: 1. regresija oz. vračanje v otroško vedenje: zavračanje aktivnega sodelovanja pri reševanju, 2. zlom in vdaja: človek situacijsko pogojeno krizo doživlja kot veliko večjo, kot dejansko je. Gre za t. i. situacijsko zoženje, ki lahko pripelje do različnih odzivov, tudi do samomora, 3. obvladanje krize: gre za stvarno oceno situacije.. Načini obvladovanja krize so po mnenju Ringla (2004) odvisni od osebnostne strukture posameznika in njegovega psihičnega razvoja od otroštva naprej; psihofizičnega stanja posameznika v času, ko kriza nastane; socialnih razmer; vedenja bližnjih, prav tako pa si mora vzeti čas, ali kot pravi Ringel, oseba mora »dati času čas in včasih stvar nekoliko prespati«.. Gržan (1999) v knjigi Prekinjeno življenje prav tako kot Leskošek govori o pomembnosti otroštva na vpliv človekove psihične zgradbe, ko pravi, da »se temelji psihične zgradbe gradijo v prvih treh letih življenja«, kasneje pa se dograjujejo. Krizne situacije se med seboj razlikujejo, oseba, ki situacijo povzroči, je v krizi. Med najpogostejše krizne situacije štejemo:. V. -. zajetje talcev,. -. ugrabitve,. -. zabarikadiranje,. -. grožnje z orožjem, eksplozivom,. -. samomore in. -. družinske krizne situacije.. Sloveniji. prevladujejo. poskusi. samomorov,. eksplozivnimi sredstvi.. 17. zabarikadiranja. in. grožnje. z.

3.1.2 Značilnosti kriznih situacij Krizne situacije imajo zaradi svoje specifičnosti določene značilnosti, katerih poznavanje je nujno za tiste, ki v takih primerih posredujejo, da se situacija ne zaplete še bolj. Za krizne situacije je značilna visoka stopnja čustvene napetosti (jeza, strah, občutki nemoči), izguba ugleda osebe, visoka stopnja stresa, ki negativno vpliva na racionalno razmišljanje. Značilen je tudi preobrat moči, do katere pride na koncu situacije, ko se moč s strani storilca preseli na stran policije.. Povišana stopnja napetosti, stresa in strahu je prisotna pri vseh udeleženih v krizni situaciji, tako pri osebi, ki je povzročila situacijo, kot pri morebitni žrtvi in policistih.. 3.1.3 Faze pogajanj v kriznih situacijah Pogajanja v krizni situaciji lahko trajajo kratek čas, lahko pa trajajo več ur ali celo več dni. Čas umirjanja na čustvenem področju in posledično racionalnejšega razmišljanja je različen, zato je treba način pogajanja prilagoditi različnim okoliščinam. Ena izmed razlik je že v tem, ali se pogajamo s posameznikom ali s skupino ljudi – kriminalcev. Razlika je tudi v tem, za kakšno dejanje gre, ali gre za kaznivo dejanje ali samomor. Običajno se pri pogajanjih srečujemo z naslednjimi skupinami ljudmi (Fuselier, 1995): -. duševno motene osebe: v to kategorijo uvrščamo paranoidne shizofrenike, manično–depresivne osebe, antisocialne osebe in osebe z mejno organizacijo osebnosti,. -. kriminalci, zalotenimi pri izvrševanju kaznivega dejanja,. -. zaporniki,. -. teroristi.. Pogajanja potekajo skozi posamezne faze. Maxwell (1995) predlaga uporabo t. i. modela govornega posredovanja, ki poteka v šestih fazah: -. načrtovanje pred dogodki: gre za sestavo natančnega organizacijskega načrta ekipe,. -. pomirjanje in zmanjšanje napetosti: uporaba tehnik sproščanja, miren pogovor z umirjenim glasom, osebi se ne približamo zaradi občutka ogroženosti osebe,. 18.

-. graditev kakovostnega odnosa: empatija, aktivno poslušanje, spoznavanje čustvenih odzivov osebe,. -. reševanje težave: čas nas ne omejuje, zato moramo biti potrpežljivi, pozitivno je tudi izražanje optimizma,. -. zaključek: organizacija zaključka incidenta,. -. ocena dogajanja: pomembna je predvsem zato, da se naučimo iz morebitnih napak in ugotovitve upoštevamo v naslednji situaciji.. 3.1.4 Cilji pogajanj v kriznih situacijah Cilji kriznih pogajanj so zaščita življenj, prijetje storilca in čim manjša povzročitev škode na lastnini (Fuselier, 1995). Da so pogajanja uspešna, lahko trdimo, kadar ni ranjenih ali mrtvih, se zmanjša število čustvenih izpadov in groženj, pogovori z osebo se podaljšujejo, vsebina pogovora se spreminja, minejo postavljeni roki brez posledic, hitrost govora in višina glasu sta nižja, situacija se reši (Polič, 1994).. Za dosego cilja je treba pri pogajanjih s samomorilci posebno pozornost posvetiti stanju osebe, ugotoviti povod za njeno ravnanje, nikakor ne smemo izpustiti možnosti, da gre za osebo z duševnimi motnjami. Pogajanja z duševno motenimi osebami je treba prilagoditi, za odkrivanje simptomov, ki bi potrdili prisotnost duševne motnje, pa je potrebno znanje s tega področja. Osnovna znanja o duševnih motnjah bi morali imeti tudi policisti, saj so pogosto prvi v stiku s tako osebo. V primerih duševno motenih oseb lahko hitro pride do tragičnih posledic. Tuckerjeva, Hasselt, Vecchi in Browning (2011) opišejo model »krizne intervencijske ekipe«, ki je bila ustanovljena leta 1988 v Memphisu po tragični smrti samomorilca s shizofrenijo, ki je bil poznan večini policistov, ne pa vsem. Zahtev policije ni upošteval, postal je razburjen in po nenadnem gibu z nožem v smeri policistov je bil ubit. Omenjeni model krizne intervencijske enote zajema sodelovanje med policijo in civilnimi službami, povezanimi z mentalnim zdravjem in usposabljanje policistov v zvezi z duševnim stanjem in načini interveniranja oz. umirjanja in reševanja situacije, kar pripomore k uspešnem reševanju kriznih situacij.. 3.2 Načini komuniciranja Star pregovor pravi, da nam je bog dal dvoje ušes in ena usta, iz česar je razvidno, da je poslušanje pomembnejše od govorjenja, tega dejstva pa se ne zavedamo. 19.

Komunikacija je izredno pomembna v vsakdanjem življenju, vsekakor pa ima velik pomen tudi pri pogajanjih. Pri pogajanjih se uporabljajo različni pripomočki, saj neposreden stik ni vedno mogoč, niti ni varen, vsaj ne na začetku pogajanj. Pogajalci pri pogajanjih uporabljajo megafone, sredstva javnega obveščanja, telefone, prav tako pa pogajanja potekajo tudi iz oči v oči.. 3.2.1 Megafon. Stik z osebo ni oseben, komunikacija je slaba, saj slišnost ni možna v obe smeri. Oseba pogajalca sicer sliši, v obratni smeri pa slišnost ni dobra oz. je ni. Megafon je uporaben na začetku pogajanj, za pozivanje in dogovor, da se preide na drug način komunikacije, ki bo omogočil kakovostna pogajanja.. 3.2.2 Kontakt preko sredstev javnega obveščanja Izredno neoseben način komunikacije, pogajanja na omenjeni način ne morejo potekati normalno, saj ni neposrednega kontakta z osebo.. 3.2.3 Komunikacija iz oči v oči Prednost tega načina je, da se med pogajalcem in osebo vzpostavi dober odnos, kar ima pozitivne učinke na nadaljnji razvoj situacije, način pa je za pogajalca nevaren, saj je pogajalec lahko ogrožen. Za tovrstna pogajanja veljajo določena pravila, ki se jih je treba držati (Fuselier, 1995): -. dobiti moramo zagotovilo osebe, da ne bo ogrožala pogajalca,. -. nikoli se ne pogajamo iz oči v oči, če ima oseba orožje, s katerim grozi,. -. v ta način pogajanj preidemo šele po uvodnem pogovoru, ko se situacija delno že umiri in je odnos med pogajalcem in osebo že vzpostavljen, prav tako osebi v prvem delu opišemo videz pogajalca, enako zahtevamo tudi od osebe,. -. pogajamo se le z eno osebo,. -. pripravljen moramo imeti načrt umika,. -. osebi ne obračamo hrbta in jo imamo ves čas na očeh,. -. ne ogrožamo osebnega prostora osebe, kar pomeni, da se približamo na razdaljo, ki za osebo ni moteča.. 20.

Dodati je treba, da moramo kljub zagotovilom osebe še vedno skrbeti za lastno varnost in nositi ustrezno zaščitno opremo.. 3.2.4 Pogajanja po telefonu. Tovrstna pogajanja so osebna in omogočajo vzpostavitev dobrega kontakta. Telefon je sredstvo za komunikacijo, ki je danes dostopno skoraj povsod. Prednost pogajanj po telefonu je tudi v varnosti, saj pogajalec ni neposredno izpostavljen, slabost pa je v tem, da osebe ne moremo neposredno opazovati in tako ne vidimo njenega vedenja, ki nam lahko veliko pove o njenem stanju.. 3.3 Komunikacija v kriznih situacijah Komunikacija ima velik pomen v naših življenjih, saj komuniciramo vsakodnevno v različnih situacijah, z različnimi ljudmi. Brez komunikacije enostavno ne moremo živeti. Veščin komunikacije pa ne obvladamo vsi v enaki meri, niti se ne zavedamo, da s pravilno in primerno komunikacijo lažje dosežemo tudi izpolnitev naših ciljev in želja. Pri pogajanjih je komunikacija med najpomembnejšimi dejavniki. Pogajalec mora biti vešč komunikacije v različnih situacijah, mora jo prilagajati situaciji in stanju osebe, kar od njega zahteva še druga znanja. Kakovostna, primerna in dobra komunikacija je temelj za zgraditev odnosa med pogajalcem in osebo ter posledično vpliva na rešitev situacije. Višina glasu, hitrost govora in glasnost nam veliko povedo o čustvenem stanju osebe, hkrati pa pogajalec z nadzorom omenjenih značilnosti v svojem govoru lahko vpliva na osebo, s katero govori. Poleg besedne komunikacije je pomembna tudi nebesedna komunikacija, ki jo mora pogajalec spremljati, če le ima to možnost, saj lahko pomembne informacije dobi tudi iz drže osebe, gestikulacij in gibov. Pri pogajanjih pa imajo velik pomen tudi posamezne tehnike, s katerimi dosežemo, da oseba govori, s tem sprošča svojo čustveno napetost, pogajalec pa pridobiva pomembne in koristne informacije za uspešno rešitev situacije.. 3.3.1 Aktivno poslušanje Spretnost aktivnega poslušanja je v kriznih situacijah izrednega pomena. Pogajalec mora osebi dati možnost, da pove, kar želi povedati, kot poslušalec pa ji mora dati občutek, da posluša in da ga njena zgodba zanima.. 21.

Areh (1999) v svojem diplomskem delu predstavi 7. tehnik aktivnega poslušanja, ki jih povzema po Noesnerju in Webstru: -. malenkostno opogumljanje: oseba mora zaznati, da jo pogajalec posluša z zanimanjem, kar pogajalec doseže z besedami »mhm«, »ja« in tudi z neverbalno govorico;. -. parafraziranje: kar oseba pove, pogajalec ponovi s svojimi besedami;. -. opažanje čustev: ima izreden pomen, pomembno je, da pogajalec poimenuje čustva;. -. zrcaljenje: ponovijo se zadnje, ključne besede;. -. odprta vprašanja: vprašanja morajo biti take narave, da oseba ne odgovarja z da ali ne, ampak z govorjenjem, saj pogajalec tako lahko o osebi izve veliko več;. -. jaz sporočila: pogajalec se ne sme obnašati vzvišeno, ampak kot vsak drug človek, in na primeren način izraža tudi svoja čustva in razmišljanja na nevsiljiv način;. -. premolki: so izrednega pomena, saj vzpodbujajo komunikacijo, če so uporabljeni pravilno, prav tako so uporabni pri obvladovanju čustvenih izbruhov.. O pomembnosti aktivnega poslušanja govori tudi Strenz (2006) in navaja, da gre za veščino, ki jo lahko vadimo v vsakdanjem življenju. Navaja še potek aktivnega poslušanja: -. molk: naučiti se moramo tolerirati tišino, saj ljudje po 10 sekundah tišine spregovorimo;. -. ponovitev zadnjih besed;. -. osredotočenje in poimenovanje čustev;. -. povzemanje: avtor predlaga vajo tudi na kriznih oz. zaupnih telefonih.. Noesner (1999) v članku Negotiation concepts for commanders poudarja, da pogajalska skupina z uporabo tehnike aktivnega poslušanja zmanjšuje stopnjo čustvene osebnosti, umirja jezo in osebo pripelje do stanja, v katerem bo razmišljala bolj racionalno. Regini (2004) v članku Crisis intervention for law enforcement negotiators navaja, da s tehniko aktivnega poslušanja dosežemo, da osebi pokažemo razumevanje, jo spodbudimo k pogovoru in ji tako omogočimo ventiliranje čustev, prav tako pa s tehniko vzpostavimo odnos med pogajalcem in samomorilno osebo.. 22.

3.3.2 Empatija Velik pomen za uspešno komunikacijo ima tudi empatija. Empatija je vživljanje ali sposobnost vživljanja (Leksikon Sova, 2006). Pogajalec mora imeti to lastnost oz. sposobnost, da lahko razume težavo osebe z njenega vidika. Pogajalec osebi opiše tudi svoje doživljanje težave in pri tem poimenuje čustva. Empatija ima pri pogajanjih velik pomen.. Regini (2004) navaja, da je empatija temelj kriznih intervencij, ki vključuje poslušanje osebe in razumevanje njene situacije kakor tudi njenih čustvenih odzivov. Z empatijo se zgradi zaupanje, ki je nujno potrebno, če želimo, da oseba spremeni ravnanje in da se situacija uspešno reši.. 3.3.3 Komunikacija s paranoidnimi shizofreniki Shizofrenija je duševna bolezen, katero se prepozna po motnjah duševnega delovanja in motnjah doživljanja, navzven pa se kaže v motnjah komunikacije in vedenja, motnje pa so lahko bolj ali manj očitne (Kobal, 2007). Paranoja oz. blodnjava motnja ni bolezen, temveč je duševna motnja, pri kateri ima oseba zgrajen svoj blodnjavi sistem, v katerega trdno verjame (Lešer, 1999).. Areh (1999) navaja, da so za paranoidno shizofrenijo značilne blodnje, ki se prepletajo s halucinacijami. Paranoidnemu shizofreniku pozornost hitro pritegne vsak dražljaj, lahko postavlja popolnoma nemogoče zahteve, kljub vsemu pa gre za inteligentno osebo. Pri pogajanjih se je treba izogibati lažem in ukanam, pogajalec prav tako ne sme potrditi blodenj ali halucinacij osebe, prav tako pa se z njo ne prepreka okoli resnice (Areh, 1999).. 3.3.4 Komunikacija z manično–depresivnimi osebami Pri osebi se menjajo obdobja manije (nemir, evforija, vrvežavost), včasih jezave manije (jezavo razpoloženje, zmerjanje) in depresije (globoka žalost, zavrtost mišljenja, zavrtost telesne gibljivosti, prehodi med stanji pa so različno dolgi. (Kobal, 2007). Take osebe v fazi depresije izgubijo stik z realnostjo in poveča se možnost za samomor. Izrednega pomena sta potrpežljivost in razumevanje pogajalca,. 23.

pogajalec mora osebo spodbujati k samospoštovanju in pogovor preusmeriti k temam, ki ji dvignejo občutek vrednosti (Areh, 1999).. 3.3.5 Komunikacija s posameznikom s protisocialno osebnostjo Za osebe s protisocialno osebnostno motnjo je značilno, da so lažnive, neiskrene, neodgovorne, prevarantske in nimajo sočutja za druge ljudi (Erzar, 2007). Pogajalec mora biti v pogajanjih s tako osebo pazljiv, da ne uporablja ukan, saj oseba praviloma že ima izkušnje s policijo. Osebe s protisocialno osebnostno motnjo so v pogovorih odrezave in prepričljive, sebe prikažejo v najboljši luči, manipulirajo tudi s pogajalcem. Pomembno je, da pritegnemo njihovo pozornost in imamo z njimi stalno komunikacijo (Areh, 1999).. 3.3.6 Osebe z mejno organizacijo osebnosti Za takšne osebe je značilno življenje polno preobratov, poskusi samomorov, nizka samopodoba, nemir, samopoškodovalno vedenje. Takšne osebe so nagnjene k čustvenim izbruhom, njihovo razpoloženje niha (Erzar, 2007). Areh (1999) ugotavlja, da so take osebe sumničave in se bojijo ločitve od pomembne osebe, zato so destruktivne in se niso sposobne prilagajati ter se neprimerno odzivajo na stresne situacije. Pogajanja s tako osebo so težka, pogajalec mora biti zelo pazljiv in mora osebo ohraniti mirno, vzpostaviti empatičen odnos in poskrbeti, da oseba ne dobi občutka zapuščenosti. Prisotnost svojcev na kraju je lahko nevarna, saj lahko osebo frustrira.. 24.

4 Samomor kot krizna situacija V primeru samomora, ki je po besedah Lanceleya (2005) tudi v ZDA velik problem, na kraj dogodka pride tudi policija, kar velja tako za poskuse kakor tudi za že dokončano dejanje.. Z vidika pogajanj obstajajo razlike med pogajanji npr. s teroristi, storilci kaznivih dejanj, ugrabitelji in samomorilci. Pogajalci morajo biti usposobljeni za ravnanje v vrsti situacij, bistvo je, da taktiko pogajanj prilagodijo situaciji. Zgodi se lahko, da se posamezne. krizne. situacije. spremenijo,. iz. zajetja. talcev. lahko. pride. do. zabarikadiranja in tudi do samomora. Situacije se med seboj razlikujejo; glede na čustveno stanje osebe, ki je v situacijo vpletena, pa lahko prihaja do nepredvidljivih sprememb, ki pa policistov in pogajalcev ne smejo presenetiti ali zmesti. Lanceley (2005) poudarja, da so meje med različnimi kriznimi situacijami tanke in nejasne, pogajalec pa je tisti, ki se mora sprotno prilagajati nastali situaciji.. Samomorilske krizne situacije so po besedah Lanceleya (2005) celo ene med najtežjimi. Do kriznega dogodka lahko pride hitro, sproži ga lahko kakršna koli sprememba v življenju osebe, ki za zanjo pomeni izgubo.. O krizni situaciji v povezavi s samomorom je policija obveščena s strani različnih virov (sorodnikov, znancev, prijateljev, nevladnih in vladnih organizacij, naključnih očividcev ali od samega posameznika). Dejstvo je, da policija o poskusu samomora ne bo obveščena, če oseba, ki namerava storiti samomor, svojega namena ne izkazuje navzven. Vsako grožnjo s samomorom je treba jemati resno. Samomorilec o samomorilnem namenu včasih tudi sam obvesti policijo, ki se na tak klic odzove. Če je oseba ob prihodu policistov na kraj živa, še ne pomeni, da ne misli resno. Nekateri samomorilci vidijo ravno v policistih zadnje upanje, njihovo obvestilo je bil apel, klic na pomoč. Ravnanje policista in njegov odnos torej močno vplivata na nadaljnji potek dogodka oz. na razplet situacije (Lanceley, 2005).. Kot pravi Strentz, avtor dela Psyhological aspects of crisis negotiation (2006), so pogajanja proces, namenjen zaščiti človeških življenj, zahtevajo čas in vrsto sposobnosti. Ko govorimo o pogajanjih s samomorilci, je na prvem mestu poslušanje. Samomorilec je v krizi, ne vidi izhoda, ima občutek, da mu nihče ne more pomagati, da ga nihče ne razume. O svojem namenu je že spregovoril, naletel pa je na gluha 25.

ušesa in na nek način ostal sam v svojem svetu, polnem težav. Tu nastopi pogajalec kot oseba, ki ga je pripravljena poslušati in razumeti ter mu z empatičnim odnosom pokazati, da ni sam in da obstaja nekdo, ki ga skrbi zanj. Pogajalec poskuša osebo pripraviti do tega, da se svojega ravnanja zaveda, da zbistri misli in prične racionalno razmišljati ter iskati druge rešitve težave (Strentz, 2006).. Pogled na samomor je z vidika pogajalca in vidika samomorilca precej drugačen, saj samomorilcu predstavlja rešitev težav, včasih celo maščevanje, pogajalcu pa težavo (Lanceley, 2005).. Zavedati se moramo tudi dejstva, da smo ljudje različni in določene razlike izhajajo iz kulture. Živimo v velčkulturni družbi, med pripadniki različnih kultur prihaja do napetosti, nesoglasij tudi zaradi nepoznavanja kulture. Svetovni dan preprečevanja samomora v letu 2011 je potekal pod geslom Preprečevanje samomora v večkulturnih družbah, v sporočilu za javnost IVZ pa je navedeno, da so dejavniki tveganja za samomor med pripadniki različnih kultur znotraj iste družbe lahko različni (Večkulturne družbe predstavljajo poseben izziv, 2011).. Na pomembnost poznavanja kulturnih razlik v pogajanjih sta opozorila tudi Giebelsova in Taylor v članku Ineraction patterns in crisis negotiations: Persuative arguments and culturall differences (2009), kjer govorita o »low-context« kulturah, kamor spadajo zahodne države, v teh kulturah ljudje govorijo jasno, neposredno in objektivno, in »high-context« kulturah, kamor spada večina kolektivističnih držav, kjer se ljudje vrtijo okrog težave, z njo pa se ne ukvarjajo neposredno. Kultura vpliva na človekovo vedenje, stališča in posledično tudi na vedenje v kriznih situacijah. Njuna ugotovitev je, da bi se pogajalci morali zavedati medkulturnih razlik in jih upoštevati pri uporabi taktik in tehnik pogajanja. Za »low-context« kulture so argumenti primerni, kar pa ne velja za »high-context« kulture, kjer lahko z argumentiranjem poslabšamo stanje.. 4.1 Pogajanje s samomorilcem Pogajanja s samomorilci so specifična. Pomembno je, da se zavedamo mitov o samomoru in da je treba vsako samomorilno grožnjo vzeti izredno resno. Osebo do samomora pripeljejo različni vzroki, povod pa je za osebo izredno pomemben dogodek, tudi če se nam ne zdi. Zavedajmo se, da smo ljudje različni, se različno. 26.

odzivamo, imamo različne načine reševanja težav. Nikakor pa ne smemo zanemariti dejstva, da je tudi pogajanje s samomorilcem lahko izredno nevarno, zato je skrb za varnost izrednega pomena. Prilagajanje je potrebno tudi pri načinu izvršitve samomora, zato je treba poznati tudi določene nevarnosti, ki na pogajalca pretijo in so povezane z načinom storitve samomora.. 4.2 Načini storitve samomora in pogajanja Načini storitve samomorov so zelo raznoliki, tako kot sredstva, uporabljena pri samomoru. Nekatera sredstva so nevarna tudi za okolico, ena so bolj smrtonosna, druga manj. Sredstva pa so dostopna skoraj na vsakem koraku. Način in sredstvo storitve sta povezana tudi z impulzivnostjo osebe in s tem, kako dobro oseba pozna sredstvo in ga zna uporabljati. Kljub temu da gre samomorilec skozi celoten samomorilni proces, pa je končno dejanje po naravi impulzivno. Lanceley (2005) navaja, da policisti samomor v večini primerov storijo ravno s svojim službenim orožjem, ki je dostopno, prav tako ga znajo uporabljati, medtem ko se zdravniki raje poslužujejo samomorov s pomočjo zdravil. Ne moremo pa trditi, da so sredstva povezana s poklici, lahko pa trdimo, da se uporabijo tista sredstva, ki so osebi lahko dostopna (Lanceley, 2005).. Lanceley (2005) v svojem delu našteje naslednje načine storitve samomora in pri njih tudi opozori na nevarnosti: -. uporaba orožja: pomembno je, da se s samomorilcem, ki grozi s samomorom z orožjem, ne pogajamo iz oči v oči, neposredno, nihče se v okolici dogodka ne sme nahajati brez neprebojnega jopiča. V ZDA je samomor s strelnim orožjem najpogostejša oblika samomora. Pogajalec mora najti primeren zaklon, poskrbeti za lastno varnost in iz varnega mesta opraviti svoje delo;. -. zastrupitve z zdravili, strupi, plini: pogajanja z osebami, ki se odločijo za tovrsten način storitve samomora, niso pogosta, vseeno pa do njih prihaja. Ponovno moramo poskrbeti za lastno varnost, pozornost v primeru pogajanj pa je treba usmeriti tudi v to, da obstaja možnost, da oseba kljub pogajanjem nadaljuje z izvrševanjem samomora, pa pogajalec tega niti ne ve;. -. samomori s skoki v globino: pri tovrstnih situacijah najpogosteje prihaja do pogajanj iz oči v oči. Pogajalec mora biti previden, preveriti prisotnost orožja in poskrbeti za lastno varnost, da sam ne pade v globino. Osebi, ki grozi s skokom, se ne približamo preveč, saj se moramo zavedati, da je samomorilec. 27.

lahko nevaren do drugih oseb, kar pomeni tudi do pogajalca, in obstaja možnost, da samomorilec ob izvršitvi samomora pogajalca potegne s seboj v globino. Zavedati se je treba, da ravno pri takšnih situacijah v okolju obstaja vrsta motečih dejavnikov (hrup, mimovozeča vozila, veter), zaradi česar je slišnost slabša, kar pa nas ne sme zavesti, da bi se preveč približali. Lanceley v tem delu pojasnjuje, da pogajalske ekipe v ZDA opravijo obvezno testiranje za pogajanja na višini. Višina nekaterim ljudem povzroča strah, zato je tovrstno testiranje za pogajalce zelo dobrodošlo, če ne celo nujno potrebno.. 4.3 Pogovor s samomorilcem Pogovor s samomorilcem je specifičen, pozorni moramo biti na ustrezno vedenje, izbiro besed in vrsto drugih dejavnikov. Oseba s samomorilnimi nameni je v krizi in njeni odzivi in ravnanja so temu primerni.. Strentz (2006) opozarja na določene smernice, ki jih mora pogajalec upoštevati, da bodo njegova pogajanja uspešna. Pogajalec naj: -. oceni vedenje osebe in dogodke, ki so se zgodili pred situacijo, s ciljem pridobitve informacij o povodu oz. sprožilcu situacije;. -. preveri osebo preko dostopnih podatkov v evidencah glede prejšnjih ravnanj, družinskih razmer, morebitnih prekrškov oz. kaznivih dejanj. Poleg teh informacij je od bližnjih treba pridobiti informacije o vedenju v zadnjih dneh, nihanjih razpoloženja in morebitnih spremembah, ki so osebo prizadele, kakor tudi o morebitnih predhodnih poskusih storitve samomora. Informacije so za pogajalca izrednega pomena, saj lahko že na osnovi informacij oblikuje taktiko pogajanj;. -. opazovanje vedenja v situaciji, ocena in preverjanje samomorilnega načrta osebe, da se ugotovi, ali ima sredstva za storitev samomora in smrtnost razpoložljivega sredstva, kakor tudi, kako podroben je načrt. Pomembno je tudi, da se ugotovi, ali ima oseba pri sebi morebiti strelno ali drugo orožje, pozornost pa je treba nameniti tudi morebitnemu izzivanju policije s strani osebe in izražanju zahtev, saj ne smemo izključiti možnosti samomora s policijo;. -. izdelati je treba načrt prijetja osebe, osebo dobro izolirati od okolice in javnosti, če je mogoče, se naj pogajalec posvetuje tudi s psihologom;. 28.

-. pogajalec pa ne sme hiteti, vzeti si mora čas. Strentz pravi, naj se pogajalec obnaša, kot da je plačan na uro in ne po situaciji.. Primerne tehnike v pogajanju s samomorilcem so (Strentz, 2006): -. pogajalec naj izraža skrb in zaskrbljenost,. -. uporablja naj tehniko aktivnega poslušanja,. -. z osebo je treba vzpostaviti odnos in ga vzdrževati,. -. izogibanje lažem, ki pokvarijo oz. uničijo odnos. Laž je dovoljena le takrat, kadar je potrebna za zaščito življenja,. -. osebo je treba poslušati in pokazati sočustvovanje,. -. osebo je treba jasno vprašati, ali namerava storiti samomor,. -. pogajalec naj osebi sporoča, da želi pomagati,. -. pogajalec naj se koncentrira na ponujanje upanja in ne rešitve,. -. v načrt samomora naj pogajalec vsadi dvom in pridobi na času.. Vprašati osebo, ali se res namerava ubiti, si vzeti življenje, je za mnoge težko. Strentz (2006) je mnenja, da gre za pomembno vprašanje, katerega večina ne želi postaviti tudi iz strahu pred odgovorom. Lanceley (2005) kot razlog, da se to vprašanje ne postavi, navaja še strah pred tem, da bi osebo vzpodbudili k samomoru, prav tako pa nihče ne želi od bližnjega slišati pritrdilnega odgovora na to vprašanje. Hkrati je mnenja, da gre za vprašanje, ki je nujno, saj se s tem odprejo poti k odkritem pogovoru s samomorilcem in vzpostavitvi dobrega odnosa s pogajalcem. Samomorilci svojo namero pogosto že sporočijo ljudem v svojem okolju, ki jih niso želeli poslušati, pogajalec pa je na to pripravljen. Lanceley (2005) opozarja še na pravilno oblikovanje vprašanja, saj lahko ima vprašanje popolnoma drug pomen. Če osebo vprašamo, ali razmišlja o samomoru, je lahko odgovor negativen, dejansko pa v tistem trenutku že izvršuje dejanje. Pogajalec se vprašanju pri pogovoru s samomorilcem ne sme izogniti.. Pozitiven odgovor osebe tudi pogajalcu da pomemben podatek, potrditev sumov, prav tako pa je to znak zaupanja in odkritosti osebe v razmerju do pogajalca. Nikakor pa ne smemo popolnoma zaupati, če je odgovor negativen. Pogajalec mora skozi pogovor še vedno odkrivati dejansko stanje osebe, njene namene in pri tem izražati primerno mero skrbi in zanimanja. Pogajalci morajo biti pozorni na svoje besede in njihov pomen, saj z izjavami, ki bi osebi dajale potrditev, da je odločitev o samomoru pravilna, lahko pripeljejo do tega, da bo oseba storila samomor, zato. 29.

morajo biti izjave jasne, natančne in neposredne, ne pa posplošene, kjer si lahko oseba pomen razloži po svoje (Lanceley, 2005).. Pogajalci na kraju niso zato, da rešujejo težave osebe, ampak so na kraju zato, da osebi vcepijo dvom v njeno odločitev o samomoru, doseči skušajo, da oseba spremeni svoj načrt samomora, da pretehta še druge možnosti. Strentz (2006) navaja, da je več kot 50 % ljudi, ki razmišlja o samomoru, pod vplivom alkohola ali drog, ki zmanjšujejo razumnost in odzive. Pogajalec pridobiva na času, da pride do stanja, ko oseba ni več v tako močnem alkoholiziranem stanju ali pod tako močnim vplivom drog, kar omogoča drugačno razmišljanje, ali pa v določenih primerih zato, da se pripravi taktična operacija.. Zaželeno in priporočljivo pa je naslednje ravnanje pogajalcev (Strenz, 2006): -. ves čas naj raziskujejo občutke osebe, aktivno poslušajo in označujejo čustva;. -. dovolijo naj ventilacijo čustev osebi in osebo pripravijo, da izraža čustva;. -. dovolijo naj, da se oseba razjezi, kar je v samomorilnih situacijah zelo pozitivno, vendar osebe ne izzivajo oz. jezijo;. -. osredotočijo naj se na vzrok samomorilnih občutkov, na sprožilne dogodke oz. specifično situacijo, ki je sprožila samomorilne namene;. -. vnesejo naj dvom v samomorilni načrt;. -. ugotovijo naj, kaj je osebi še vedno pomembno;. -. pridobivanje časa, da oseba predela impulz, ki je sprožil samomorilno vedenje;. -. osebi pomagati, da sprevidi svoje ravnanje in prične razmišljati o drugih alternativah;. -. izražamo zaskrbljenost.. Pogajalec se mora zavedati, da je samomorilec s tem, ko je izrazil svojo namero, v bistvu poklical na pomoč, zato si mora zagotoviti nemoten potek pogovora, odstraniti moteče dejavnike in se posvetiti osebi, s katero se pogaja. Prav tako se je treba zavedati, da osebe v pogajanjih ne smemo pustiti same. Če je nujno potrebno, da moramo pogajanja za nek čas prekiniti, moramo od samomorilca dobiti zagotovilo, da si v tem času ne bo nič storil.. 30.

4.4 Kazalniki napredka v pogajanjih s samomorilcem Lanceley (2005) navaja, da zanesljivih kazalnikov napredka ni, včasih pride celo do tega, da imamo občutek, da napredujemo, pa v resnici ni tako. Kljub vsemu pa obstajajo posamezni kazalci, ki kažejo na to, da je pogajalec dosegel napredek: -. pripravljenost na pogovor: pogovor samomorilca s pogajalcem je lahko znak ambivalence, kar pomeni, da je samomorilec v notranjem konfliktu med željo po življenju in bolečino, kar pogajalec lahko spretno izkoristi;. -. pogovor o prihodnosti: tovrstni pogovor kaže na to, da oseba ni popolnoma prepričana v samomor;. -. razlog za življenje: če pogajalec med pogajanji s samomorilcem najde vsaj en razlog, zaradi katerega je vredno živeti;. -. popuščanje: če samomorilec vsaj malo popusti, predvsem v povezavi s smrtnimi sredstvi.. Kljub vsem naporom, ki jih pogajalec in ostali vpleteni (policisti, specialna enota, zdravstvena služba, gasilci, psihologi) vložijo v reševanje krizne situacije, se lahko zgodi, da oseba vseeno stori samomor tudi pred očmi policije, kar vpliva na čustva vpletenih. Pomembno je, da vpleteni vedo, da je bila odločitev o tem, da se bo oseba ubila, njena in ne odločitev pogajalca ali policista. Pomembno je, da so pogajalci in ostali storili vse, kar je bilo v njihovi moči za uspešno rešitev situacije. Po takšnem dogodku morajo tudi pogajalci in ostali razmisliti o tem, da poiščejo pomoč, saj gre za travmatičen dogodek, ki ga je treba predelati na ustrezen način. Tudi slovenska policija ima psihosocialno pomoč za policiste, kjer delujejo psihologi in policijski zaupniki, ki so usposobljeni za reševanje težav po travmatičnih dogodkih.. 4.5 Samomor s policijo Samomor s policijo je vrsta samomora, kjer oseba želi umreti, vendar se ne želi ubiti sama, ampak želi, da jo ubijejo policisti. Cilj samomorilca je smrt, pot do cilja pa je drugačna. Lanceley (2005) je ugotovil, da so posamezni kazalniki, ki kažejo na to, da ima oseba namen storiti samomor s policijo: -. zahteva po tem, da osebo ubijejo: zahteva je lahko neposredna ali pa izražena z določenimi ravnanji, s katerimi oseba policiste izziva (z orožjem nameri proti policistom);. -. postavljeni roki: oseba lahko za svojo smrt postavi rok; 31.

-. nižje socialno-ekonomsko ozadje: ljudje iz slabšega socialnega okolja imajo samomorilce, ki se ubijejo sami, za »šleve«, če pa umreš v streljanju s policijo, si bolj možat;. -. impulzivnost: značilna za osebe, ki storijo samomor s policijo;. -. občutki brezupa, nemoči: alarm za samomor, pomisliti je treba tudi na možnost samomora s policistom;. -. želja po zmagi, občutku pomembnosti: lahko pomeni tudi to, da oseba namerava ubiti policista z namenom, da bodo policisti potem ubili njo. Pri tem je pomembno pridobiti informacije o namerah osebe tudi od drugih oseb;. -. prirejanje incidenta: oseba lahko namenoma ustvari incident in zrežira določene nevarne okoliščine z namenom, da policijo prisili v posredovanje;. -. stopnjevanje: oseba lahko stopnjuje situacijo z nasiljem in grožnjami do te mere, da policijo prisili v posredovanje.. Osebo je treba neposredno vprašati, ali bo storila samomor, saj nam lahko že v odgovoru izrazi svoj namen storitve samomora s policijo. Obstaja pa tudi možnost, da oseba svoj namen storitve samomora s policijo prikriva, zato morajo biti pogajalci tisti, ki te možnosti ne zanemarijo, in morajo nanjo opozoriti tudi ostale, ki sodelujejo v reševanju situacije. Vzpostavitev odnosa z osebo, ki namerava storiti samomor s policijo, je težko, saj oseba zavrača pogovor, ne upošteva navodil in ukazov, želi si umreti, pogajalec pa mora vseeno poskušati vse že iz razloga pridobivanja na času.. Bowerjeva in Pettit v članku The Albuquerque police department's crisis intervention team (2001) navajata, da posamezniki v krizi z namenom storitve samomora lahko razmišljajo o tem, da bi samomor storili s policijo. Posamezniki se lahko vedejo tako, da izzovejo policiste na kraju, da ustrelijo osebo. Z analizo primerov, ko je prišlo v krizni situaciji do streljanja in so policisti osebo ubili, so bili odkriti dejavniki, ki so bili prisotni v situaciji, in sicer prisotnost hujšega kaznivega dejanja, zloraba alkohola ali drog, prisotnost duševnih motenj ali neracionalnega vedenja, prisotnost ravnanj, ki jih policisti lahko razlagajo kot za njih ogrožajoče, in možnost umora morebitne žrtve. Poudarjata, da je znanje in poznavanje duševnih motenj in značilnosti oseb v krizi izrednega pomena, saj so tudi sami sprejeli model »krizne intervencijske ekipe«, z usposabljanji policistov pa se je število samomora s policijo zmanjšalo.. 32.

5 Policijski pogajalci v slovenski policiji Policijski pogajalci v slovenski policiji organizacijsko gledano spadajo v Upravo kriminalistične policije Generalne policijske uprave, Sektor za organizirano kriminaliteto, Oddelek za terorizem in ekstremno nasilje. V slovenski policiji naloge pogajalcev opravlja 21 usposobljenih policistov in kriminalistov, ki so razdeljeni v tri skupine tako, da lahko vsaj en pogajalec pride na kraj krizne situacije v razmeroma kratkem času, po potrebi se mu pridruži še drugi pogajalec, v hujših primerih se v delo vključi celotna pogajalska skupina. Vse tri skupine vodi in usklajuje vodja, ki skrbi tudi za organizacijske zadeve v zvezi z usposabljanji in sestanki. Pogajalci v slovenski policiji morajo izpolnjevati določene pogoje glede delovnih izkušenj, za delo pogajalca se morajo odločiti prostovoljno, uspešno morajo opraviti selekcijski preizkus, ki obsega psihološki test in razgovor s psihologom, ter uspešno zaključiti osnovno usposabljanje za policijske pogajalce, ki se zaključi s preizkusom znanja. V okviru selekcijskega preizkusa s kandidatom za pogajalca razgovor opravi psiholog, ki pozna pogajalsko stroko, ugotavljajo se osebnostne lastnosti kandidatov, osebnostna stabilnost, čustvena zrelost, komunikacijske sposobnosti in načini odzivanja na stresne situacije, kar se še dodatno preverja v praktičnih usposabljanjih. Policijski pogajalci v slovenski policiji ne opravljajo izključno nalog pogajalcev, temveč opravljajo naloge na svojih delovnih mestih po policijskih enotah. V primeru krizne situacije odidejo na kraj brez odlašanja in opravljajo naloge pogajalca, po zaključeni situaciji pa o poteku krizne situacije napišejo poročilo v centralno evidenco.. Pogajalcem pomoč nudita tudi dve psihologinji, zaposleni v policiji, kakor tudi zunanja sodelavca – psihologa, za materialno–tehnični vidik pa poskrbijo tehniki (Pravila o delu policijskih pogajalskih skupin, 2008). Omeniti je treba, da policijski pogajalci svoje veščine urijo na skupnih izobraževanjih in praktičnih vajah, kjer sodelujejo strokovnjaki z različnih področij (zdravstvo, Zavod za izvrševanje kazenskih sankcij, enote zaščite in reševanja, nevladne in vladne organizacije) ter strokovnjaki iz skupin pogajalcev iz tujine. Na tovrstnih praktičnih vajah sodeluje tudi specialna enota, kjer se uri sodelovanje med pogajalsko skupino, operativnim štabom in specialci z namenom, da se spoznajo in odkrijejo napake in težave, ki se v nadaljevanju skušajo odpraviti.. Posamezno pogajalsko skupino v slovenski policiji sestavljajo (MNZ, 2009):. 33.

1. vodja skupine, ki vodi in organizira delo in predstavlja vez med pogajalsko skupino, operativnim štabom in drugimi enotami, ki sodelujejo v situaciji; 2. prvi pogajalec: ključna oseba v pogajanjih, ki se neposredno pogaja. Potrebuje informacije ostalih članov skupine, mora pa biti osredotočen na osebo, s katero se pogaja. Njegova edina naloga je pogovor oz. pogajanje; 3. drugi pogajalec: je pomoč prvemu pogajalcu, spremlja pogovor in mu posreduje pomembne informacije in predloge; 4. tretji pogajalec: vodi kronologijo pogajanj in evidentira komunikacijo z osebo. Razgovor mora skrbno spremljati in pisati dnevnik; 5. četrti pogajalec: zbira pomembne podatke in vodi preglednice, ki so na vidnem mestu v prostoru in služijo kot informacija prvemu in drugemu pogajalcu kakor tudi ostalim, ki se morajo seznaniti s situacijo (druga skupina pogajalcev, vodja operativnega štaba). V preglednice se zapisujejo podatki o dogodku, osebi, žrtvah, zahtevah, postavljenih rokih, pozitivnih dejanjih policije, napiše se načrt ob predaji in načrt sprejema žrtev oz. talcev, čustva, ki jih oseba izraža med pogovorom; 6. psiholog, katerega naloga je pomoč pogajalcu pri profiliranju osebe in pomoč pogajalcu s svetovanjem. Psiholog prav tako skrbi tudi za dobro počutje pogajalcev in jim nudi psihološko podporo. Psiholog se ne pogaja. V slovenski policiji psihologa ni v vseh treh skupinah, v delo pa se vključi po potrebi; 7. tehnik, ki svetuje in pogajalcem zagotavlja materialno–tehnično podporo za vodenje pogajanj. Tudi tehnik ni v vsaki posamezni pogajalski skupini v slovenski policiji in se v delo vključi po potrebi.. Omeniti je treba, da za pogajanja s samomorilci na kraj praviloma ne pride celotna pogajalska skupina, ampak je na kraj napoten pogajalec, ki je najbližji dogodku. Po potrebi se v delo vključi še drugi pogajalec, ki nudi podporo in pomoč prvemu. Prisotnost drugega pogajalca na kraju krizne situacije je pozitivna tudi z vidika varnosti, saj drugi pogajalec ni v neposrednem stiku z osebo in lahko bolje opazi nevarnost, ki bi pretila s strani osebe, ali pa opazi nespametno potezo prvega pogajalca (če bi se ta preveč približal osebi, stopil na rob itd.), kar nakazuje tudi Strentz (2006).. 34.

5.1 Statistika aktiviranja policijskih pogajalcev v Republiki Sloveniji v obdobju 2007–2011 Policijski pogajalci v slovenski policiji o svojem posredovanju sestavijo poročilo ne glede na to, ali so na kraj odšli in prevzeli pogajanja ali ne, poročilo sestavijo vedno, kadar so o situaciji obveščeni. Poročila so vnesena v enotno centralno evidenco za območje celotne države. Omenjena poročila sem analizirala za obdobje od leta 2007– 2011 in ugotovila, da je število intervencij pogajalcev v porastu z izjemo leta 2009, ko je zabeležen upad glede na prejšnji leti. Prevladujejo intervencije, v katerih gre za situacije z grožnjami samomora, med ostale situacije pa sodijo grožnje z ubojem, ugrabitve, pomoč pri deložacijah ipd. V spodnji tabeli je prikazano število situacij, v katerih so bili aktivirani policijski pogajalci, po vrsti situacije (tabela 1).. Tabela 1: Število intervencij pogajalcev v obdobju 2007–2011 po vrsti situacije (Centralna evidenca policije, 2012). Leto/vrsta situacije Skupaj Samomor Ostalo. 2007 12 9 3. 2008 20 12 8. 2009 11 7 4. 2010 17 9 8. 2011 19 10 9. V nadaljevanju sem opravila analizo primerov groženj s samomorom po mesecih v posameznih letih, vrsti samomorilnih groženj, prisotnosti oz. neposredni vključitvi pogajalca v pogajanja, načinu komunikacije z osebo in rešitvi situacije (tabele 2–6). Ugotovila sem, da je v večini primerov prišlo do pogajanj iz oči v oči, v zadnjem letu se povečuje število pogajanj po telefonu. Nekaj pogajanj so policisti vodili do konca situacije, v določenih primerih jim je pomoč nudil pogajalec, v nekaterih pa je pogajanja prevzel pogajalec.. 35.

Tabela 2: Grožnje s samomorom, način pogajanj in rešitev situacije za leto 2007 (Centralna evidenca Policije, 2012). LETO 2007. Januar. Februar Marec Julij. Oktober November. Vrsta groženj. Pogaja se pogajalec. Obešanje Tablete pištola Obešanje Razstrelit ev Obešanje Pištola. Ne Ne. Pogaja se druga oseba Policist Policist. Pogajalec nudi pomoč. Način komunikacije. Rešitev situacije. Ne Da. Iz oči v oči Iz oči v oči. Predaja Predaja. Da Da. Ne Policist. Ne Prevzame. Iz oči v oči Iz oči v oči. Da Ne. Policist policist. Prevzame Da. Iz oči v oči Iz oči v oči. Skok v globino Nož Samomor. Ne. policist. ne. Iz oči v oči. Predaja Vpad in prijetje Predaja Samomo r Predaja. Ne Ne. Policist Ne. Ne Ne. Iz oči v oči telefon. Prijetje Prijetje. Iz tabele je razvidno, da je pogajanja v enem primeru od začetka vodil pogajalec na kraju, sicer so s pogajanji pričeli policisti, ki so prvi prišli na kraj dogodka. V dveh primerih je pogajanja prevzel pogajalec, v petih primerih pa so zadevo vodili policisti do konca situacije, pri tem jim je v dveh primerih svetoval pogajalec. V enem primeru ni bilo mogoče vzpostaviti stika z osebo, saj se oseba ni odzivala. S predajo osebe, torej po mirni poti je bilo rešenih pet primerov, trije primeri so se končali s prijetjem osebe, v enem primeru pa je oseba storila samomor vpričo policistov. V vseh, razen v primeru, kjer se oseba ni odzivala, so pogajanja potekala iz oči v oči.. Iz Letnega poročila o delu policije za leto 2007 (Policija, 2008) je razvidno, da je policija obravnavala 391 dokončanih samomorov in 259 poskusov samomora. Situacije v povezavi s poskusi samomorov, o katerih so bili obveščeni policijski pogajalci, predstavljajo 3,05 % vseh situacij.. 36.

Tabela 3: Grožnje s samomorom, način pogajanj in rešitev situacije za leto 2008 (Centralna evidenca policije, 2012). LETO 2008. Skok v globino Skok pod vlak Ugrabitev/ samomor Samomor Razstrelitev Razstrelitev. Ne. Pogaja se druga oseba Policist. Da. Ne. Ne. Telefon. Ne. Krim.. Da. Telefon. Da Da Da. Ne Policist Policist. Telefon Iz oči v oči Iz oči v oči. Avgust. Ustrelitev Samomor. Ne Ne. September November. Samomor Samomor. Da Ne. Policist Ne Ni odziva Policist Policist. Ne Prevzame Prevzame *prijatelj posrednik Da Ne. Razstrelitev Utopitev. Ne Ne. Marec April Junij. Julij. December. Vrsta groženj. Pogaja se pogajalec. Policist Policist zdravnik. Pogajalec nudi pomoč. Način komunikacije. Rešitev situacije. Da. Iz oči v oči. Skok osebe Predaja osebe Umor in samomor predaja predaja Predaja. Prevzame Da Da Ne. Iz oči v oči Telefon preko partnerke Iz oči v oči Telefon ni odziva Iz oči v oči. Predaja Prijetje. Predaja Prijetje Prijetje prijetje. Iz tabele je razvidno, da je pogajanja v dveh primerih od začetka vodil pogajalec, v enem primeru je pogajanja začel kriminalist, ki mu je navodila dajal pogajalec. V treh primerih je pogajanja prevzel pogajalec, v štirih primerih je pogajalec policistu nudil pomoč. V enem primeru je pogajanja do konca situacije vodil policist s pomočjo zdravnika. V enem primeru kontakta z osebo ni bilo mogoče vzpostaviti, saj se oseba ni odzivala niti na telefonske klice njegove partnerke. Iz tabele je razvidno tudi, da je bil kot posrednik v enem primeru uporabljen dober prijatelj osebe, ki je grozila s samomorom. S predajo osebe, torej po mirni poti je bilo rešenih šest primerov, štirje primeri so se končali s prijetjem osebe, v enem primeru je oseba skočila v globino, vendar je bila s strani gasilcev že pripravljena ponjava in oseba ni bila poškodovana. En primer se je končal tragično, in sicer z umorom in samomorom. Pogajanja so potekala iz oči v oči (6 primerov) in po telefonu (5 primerov).. Iz Letnega poročila o delu policije za leto 2008 (Policija, 2009) je razvidno, da je policija obravnavala 387 dokončanih samomorov in 252 poskusov samomora. Situacije. 37.

v povezavi s poskusi samomorov, o katerih so bili obveščeni policijski pogajalci, predstavljajo 4,76 % vseh situacij.. Tabela 4: Grožnje s samomorom, način pogajanj in rešitev situacije za leto 2009 (Centralna evidenca Policije, 2012). LETO 2009. Februar April Maj Junij Oktober November December. Vrsta groženj. Pogaja se pogajalec. Razstrelitev Samomor Samomor Skok v globino Razstrelitev Nož Bomba. Da da Da Da Ne Ne Ne. Pogaja se druga oseba Policist Policist Policist Ne Ne Policist Policist. Pogajalec nudi pomoč. Način komunikacije. Rešitev situacije. prevzame prevzame prevzame Ne. Telefon Telefon Telefon Iz oči v oči. Predaja Predaja Predaja Predaja. Ne Ne Da. Iz oči v oči Iz oči v oči. Prijetje Prijetje Prijetje. Iz tabele je razvidno, da je pogajanja v enem primeru od začetka vodil pogajalec. V treh primerih je pogajanja prevzel pogajalec, v enem je zadevo vodil policist sam do konca situacije, v enem primeru mu je svetoval pogajalec. V enem primeru stika z osebo ni bilo mogoče vzpostaviti, saj se oseba ni odzivala. S predajo osebe, torej po mirni poti so bili rešeni štirje primeri, trije primeri so se končali s prijetjem osebe. Pogajanja so potekala iz oči v oči (3 primeri) in po telefonu (3 primeri).. Iz Letnega poročila o delu policije za leto 2009 (Policija, 2010) je razvidno, da je policija obravnavala 432 dokončanih samomorov in 356 poskusov samomora. Situacije v povezavi s poskusi samomorov, o katerih so bili obveščeni policijski pogajalci, predstavljajo 1,97 % vseh situacij.. 38.

Tabela 5: Grožnje s samomorom, način pogajanj in rešitev situacije za leto 2010 (Centralna evidenca Policije, 2012). LETO 2010. Vrsta groženj. Pogaja se pogajalec. April. Zastrupitev Samomor. Ne Ne. Junij. Da. Avgust. Skok v globino Zadušitev. Pogaja se druga oseba Ne Policist OKC Policist. Da. Policist. Ne Ne. September Oktober December. Samomor Skok v globino Samomor Samomor Razstrelitev. Ne Policist tolmač Ne Ne Policist. Da Ne Ne. Pogajalec nudi pomoč. Način komunikacije. Rešitev situacije. Ne Da. Telefon. vpad predaja. Prevzame. Iz oči v oči. Predaja. Prevzame. predaja. Ne Ne. Telefon/iz oči v oči Iz oči v oči. Ne Ne Da. Telefon Iz oči v oči. Predaja prijetje predaja. Prijetje Predaja. Iz tabele je razvidno, da je pogajanja v enem primeru od začetka vodil pogajalec, v dveh primerih je pogajalec prevzel pogajanja, v dveh primerih so se pogajali policisti, pomoč jim je v enem primeru nudil pogajalec, v drugem primeru so policisti pogajanja vodili do konca dogodka s pomočjo prevajalca. V enem primeru je pogajanja vodil policist Operativno komunikacijskega centra, ki mu je navodila dajal pogajalec. V treh primerih ni bilo mogoče vzpostaviti stika z osebo. S predajo osebe, torej po mirni poti je bilo rešenih šest primerov, trije primeri so se končali s prijetjem osebe. Pogajanja so potekala preko telefona (2 primera), iz oči v oči (3 primeri), v ene primeru pa sta bila uporabljena oba načina.. Iz Letnega poročila o delu policije za leto 2010 (Policija, 2011) je policija obravnavala 410 dokončanih samomorov in 364 poskusov samomora. Situacije v povezavi s poskusi samomorov, o katerih so bili obveščeni policijski pogajalci, predstavljajo 2,47 % vseh situacij.. 39.