Kaznovanje otrok - nasilje ali vzgojni ukrep?

Anja Duh. KAZNOVANJE OTROK – NASILJE ALI VZGOJNI UKREP? Magistrsko delo. Ljubljana, september 2019.

KAZNOVANJE OTROK – NASILJE ALI VZGOJI UKREP? Magistrsko delo. Študentka:. Anja Duh. Študijski program:. magistrski študijski program Varstvoslovje. Mentorica:. doc. dr. Danijela Frangež. Somentorica:. mag. Vanja Erčulj. Lektorica:. mag. Jasmina Spahalić.

Zahvala. Zahvaljujem se doc. dr. Danijeli Frangež, za mentorstvo in strokovno pomoč ter somentorici mag. Vanji Erčulj za strokovno statistično pomoč.. Iz srca se zahvaljujem staršema, ki sta mi v času študija stala ob strani, in mi bila največja vzornika. Bratu, za spodbudne besede. Fantu, za vso pomoč in podporo pri pisanju magistrskega dela.. »Kadar želimo nekaj spremeniti pri otroku, se moramo vedno vprašati, ali ne bi bilo v resnici bolje, da to spremenimo pri sebi.« - Carl Jung. »If we are ever to have real peace in this world we shall have to begin with the children.« - Mohandas K. Gandhi. I.

Kaznovanje otrok – nasilje ali vzgojni ukrep? Ključne besede: kaznovanje otrok, nasilje, vzgojni ukrep, vzgoja otrok Povzetek V magistrskem delu je predstavljeno kaznovanje otrok s strani staršev v Sloveniji. V teoretičnem delu smo opredelili pojem nasilje, vzgoja in vzgojni ukrepi. Opredeljeni so tudi storilci nasilja nad otroki. Opredelili smo vzgojne pristope, vzgojne ukrepe ter pojasnili, kakšen vpliv ima kazen na otroka.. V zgodovini pa vse do danes so otroke usmerjali k primernemu vedenju s pomočjo groženj in kazni. V trenutku kaznovanja se zdi, da kazen deluje (Gray, 2002). Vendar otrok, ki je telesno kaznovan, ne razmišlja, kaj je storil narobe in kako bi to popravil, ampak razmišlja o tem, kako zlobni in nepravični so starši, ki ga fizično kaznujejo. Kaznovanje otrok je smiselno le takrat, kadar otrok ve, kaj je storil narobe. V vzgojnem postopku otroku ne zadajo telesnih bolečin, ne uporabljajo groženj, ne strašijo otroke, na splošno jim ne smejo dajati občutka, da je odrasel človek njihov sovražnik. Vzgoja mora temeljiti na učenju otroka ne na kaznovanju (Siegel in Payne Bryson, 2016).. Empirični del magistrskega dela temelji na primarni raziskavi, za katero smo podatke pridobili s pomočjo spletnega vprašalnika. Podatke smo zbirali po načelu snežne kepe. Ciljna populacija so bili starši v RS. S pomočjo različnih analiz smo ugotovili, da starši ne glede na težo otrokovega neprimernega dejanja prepoznajo kot najprimernejši vzgojni ukrep pogovor z otrokom. Fantov in deklic ne bi kaznovali enako, moški in ženske se ne razlikujejo v izbiri ustrezne kazni za otroka, ugotovili smo tudi, da se zdi staršem, ki niso bili telesno kaznovani v otroštvu telesno kaznovanje nekoliko bolj sprejemljivo kot staršem, ki so bili telesno kaznovani v otroštvu.. II.

Punishing children – violence or educational measure? Keywords: punishment of children, violence, an educational measure, upbringing.. Abstract In my master´s thesis, the punishment of children by their parents in Slovenia is presented. In the theoretical part, we determined the concept of violence, upbringing, and educational measures. The offenders of violence against children are presented as well. We determined the upbringing approaches, educational measures, and explained what is the effect of the punishment on a child.. Throughout history, children were guided to appropriate behavior with threats and punishments. When a child is punished, it seems that the punishment works (Gray, 2002). On the other hand, a child who is physically punished does not think what he did wrong and how to fix that. He thinks about how evil and unfair his parents are. The punishment of children is only reasonable when a child knows what he did wrong. In the process of upbringing, parents should not punish the child physically, use threats, scare children, and generally, they are not allowed to give them a feeling that a grown-up person is their enemy. The upbringing should be based on teaching a child, not on punishment (Siegel in Payne Bryson, 2016).. The empirical part of my master´s thesis is based on primary research. We gained the information by a web questionnaire. We gained information by the snowball principle. The target population was parents in Slovenia. By means of different analyses, we found out that in the case of child´s inappropriate behavior, the most appropriate educational measure according to parents is a conversation with a child. Boys and girls are not punished equally. However, there is no difference between men and women when giving punishment. What is more, we found out that physical punishment is more acceptable for parents who were not punished physically in their childhood.. III.

Kazalo vsebine 1 Uvod .............................................................................................................................. 1 2 Nasilje ............................................................................................................................ 2 2.1 Definicija ................................................................................................................. 2 2.2 Zakonodaja .............................................................................................................. 3 3 Oblike nasilja nad otroki ................................................................................................. 5 3.1 Psihično nasilje nad otroki ....................................................................................... 6 3.2 Fizično nasilje .......................................................................................................... 8 3.3 Spolno nasilje ........................................................................................................ 10 3.4 Ekonomsko nasilje ................................................................................................. 12 3.5 Zanemarjanje otrok ............................................................................................... 13 4 Vzgoja otrok ................................................................................................................. 16 4.1 Pristopi k vzgoji otrok ............................................................................................ 17 4.1.1 Represivni – avtoritarni vzgojni stil ................................................................. 21 4.1.2 Permisivni vzgojni stil...................................................................................... 22 4.1.3 Interakcijski ali avtoritativni vzgojni stil ........................................................... 23 4.2 Vzgojni ukrepi........................................................................................................ 24 4.3 Vpliv kazni na otroka ............................................................................................. 29 5 Raziskava ..................................................................................................................... 32 5.1 Cilji in namen magistrskega dela ............................................................................ 32 5.2 Raziskovalna vprašanja .......................................................................................... 32 5.3 Hipoteze ................................................................................................................ 32 5.4 Metode magistrskega dela .................................................................................... 33 5.5 Omejitve raziskave ................................................................................................ 33. IV.

5.6 Zbiranje podatkov ................................................................................................. 33 5.7 Opis vprašalnika .................................................................................................... 34 5.8 Populacija in vzorec ............................................................................................... 36 6 Rezultati raziskave........................................................................................................ 39 6.1 Zanesljivost in veljavnost merjenja ........................................................................ 39 6.2 Kaznovanje glede na spol otroka ........................................................................... 44 6.3 Kaznovanje glede na težo otrokovega neprimernega vedenja ............................... 48 6.4 Nagnjenost k telesnemu kaznovanju glede na spol starša ...................................... 50 6.5 Nagnjenost k telesnemu kaznovanju glede na telesno kaznovanje v otroštvu........ 54 7 Razprava ...................................................................................................................... 58 8 Sklepne misli ................................................................................................................ 62 Viri in literatura ............................................................................................................... 68. V.

Kazalo tabel Tabela 6.1: Faktorska analiza – telesno kaznovanje. ........................................................ 40 Tabela 6.2: Faktorska analiza – mile kazni (prikazane so faktorske uteži > 0,40) ............. 41 Tabela 6.3: Ustreznost posamezne kazni za otrokovo neprimerno vedenje po spolu otroka in rezultat parnega t – testa ............................................................................................ 44 Tabela 6.4: Ustreznost posamezne kazni za otrokovo neprimerno dejanje po spolu otroka in rezultat parnega t – testa. ........................................................................................... 45 Tabela 6.5: Ustreznost posamezne kazni za otrokovo neprimerno dejanje po spolu otroka in rezultat parnega t – testa. ........................................................................................... 46 Tabela 6.6: Ustreznost posamezne kazni za otrokovo neprimerno dejanje po spolu otroka in rezultat parnega t – testa. ........................................................................................... 47 Tabela 6.7: Primerjava teže otrokovega dejanja s težo vzgojnega ukrepa z analizo parnega t – testa za Luko. ............................................................................................................. 48 Tabela 6.8: Primerjava teže otrokovega dejanja s težo vzgojnega ukrepa, z analizo parnega t – testa za Mašo. ............................................................................................................ 49 Tabela 6.9: Razlika v nagnjenosti k telesnemu kaznovanju med moškimi in ženskami in rezultat t – testa za neodvisna vzorca.............................................................................. 50 Tabela 6.10: Zaznavanje primernosti telesnega kaznovanja med moškimi in ženskami v prvi zgodbi in rezultat t – testa za neodvisna vzorca. ....................................................... 51 Tabela 6.11: Zaznavanje primernosti telesnega kaznovanja med moškimi in ženskami v drugi zgodb in rezultat t – testa za neodvisna vzorca....................................................... 51 Tabela 6.12: Zaznavanje primernosti telesnega kaznovanja med moškimi in ženskami v tretji zgodbi in rezultat t – testa za neodvisna vzorca. ..................................................... 52 Tabela 6.13: Zaznavanje primernosti telesnega kaznovanja med moškimi in ženskami v četrti zgodbi in rezultat t – testa za neodvisna vzorca. .................................................... 53 Tabela 6.14: Razlika v nagnjenosti k telesnemu kaznovanju med telesno kaznovanimi v otroštvu in med ne telesno kaznovanimi. ........................................................................ 54 Tabela 6.15: Zaznavanje primernosti kaznovanja glede na izkušnjo s telesnim kaznovanjem v otroštvu pri prvi zgodbi in rezultat t – testa za neodvisna vzorca. ........... 54. VI.

Tabela 6.16: Zaznavanje primernosti kaznovanja glede na izkušnjo s telesnim kaznovanjem v otroštvu pri drugi zgodbi in rezultat t – testa za neodvisna vzorca. ......... 55 Tabela 6.17: Zaznavanje primernosti kaznovanja glede na izkušnjo s telesnim kaznovanjem v otroštvu pri tretji zgodbi in rezultat t – testa za neodvisna vzorca. .......... 55 Tabela 6.18: Zaznavanje primernosti kaznovanja glede na izkušnjo s telesnim kaznovanjem v otroštvu pri četrti zgodbi in rezultat t – testa za neodvisna vzorca. ......... 56. VII.

Kazalo grafov Graf 5.1: Demografija (n = 98). ........................................................................................ 36 Graf 5.2: Kaznovanje v otroštvu (n = 98). ......................................................................... 37. VIII.

Uporabljeni simboli in kratice Min – minimum najmanjša vrednost; Max – maximum, največja vrednost; x̅ – aritmetična sredina; SD – Standardni odklon; t – vrednost parnega T-testa; df – stopnja prostosti; p vrednost – stopnja značilnosti; KMO – Kaiser-Meyer-Olkinova mera primernosti vzorca.. IX.

1 Uvod Zgodovina človeštva je polna nasilja. Ljudje so uporabljali mučenje in ubijanje milijonov nedolžnih moških, žensk in otrok, samo zato, ker so imeli drugačno prepričanje o bogu ali pa so za zdravljenje uporabljali zdravilne rastline. Ta kruta dejanja so se prenesla tudi v današnji svet, le da jim zdaj večina ljudi nasprotuje (Gray, 2002). Nasilje v družbi spremlja človeštvo že od vsega začetka. Žrtve so pogosto najšibkejši člani družbe, torej otroci, ostareli, bolni in ženske (Kadiš, 2006).. Pred tisočletji so otroci, ki niso ubogali staršev bili hudo pretepeni. V nekaterih primerih so otroci zaradi telesnega kaznovanja tudi umrli. Nekateri starši še vedno posežejo po telesnih kaznih, ki niso primerne za kaznovanje otrok. Otroku povzročajo negativne posledice, na telesnem in duševnem področju (Gray, 2002). V preteklosti so starši uveljavljali disciplino na različne načine. Telesno kaznovanje se je obravnavalo kot povsem upravičeno in potrebno sredstvo za vzgojo otrok. Temeljni cilj discipline je bil vzgojiti otroke, ki bodo starše ubogali in poslušali. Danes se za disciplino uporabljajo drugačni pristopi. Namesto krutega telesnega kaznovanja je pri discipliniranju otrok treba predvsem spoštovati otrokovo človeško dostojanstvo. Otroci za svoj razvoj potrebujejo disciplino, ki postopno podpira razvoj odgovornosti pri otroku, hkrati pa otroku dopušča pripadajočo svobodo. Potrebno je zavedanje staršev, da telesna kazen, če tudi je sprva mila, se v veliki meri sprevrže v nasilje, ki pa ogroža otrokov razvoj (Pšunder, 2004).. V magistrskem delu smo na konkretnih primerih neprimernih vedenj osemletnih otrok raziskovali, katere kazni so za starše primerne.. 1.

2 Nasilje Ljudje težko sprejmemo dejstvo, da smo ranljivi, ter sposobni škoditi drug drugemu. Kadar se zgodi naravna nesreča, je preprostejše biti priča žrtvam. Če pa katastrofo povzroči človek s svojim dejanjem, se je lažje postaviti na stran storilca. Ljudje, ki dejanje opazijo, ga ne prijavijo na takšen način, pomagajo storilcu. Storilci nasilja računajo na ljudi, ki zla ne vidijo, ne slišijo in o njem ne govorijo. Žrtev nasilja potrebuje nekoga, ki bi opazil, kaj se z njo dogaja. Z vsakim storilcem v krog nasilja vstopi oseba, ki ve, kaj storilec počne, a o tem molči. V krog vstopi še vsaj ena oseba, ki se ji je žrtev zaupala, a prav tako molči. Če upoštevamo dejstvo, da se slabe novice v družbi hitro širijo, lahko v krog nasilja vključimo še veliko oseb. Sklepamo lahko, da z vsako storjeno zlorabo seznanjen določen krog ljudi. Ker pa skupine ljudi molčijo, se krog nasilja ponavlja in širi v širšo družbo. To je vzrok, da je družba okužena z nasiljem, zato ga tudi ljudje manj obsojajo, iščejo opravičila zanj, družba pa deluje nemočno in neučinkovito (Dečman Dobrnjič, Rožman in Tramšek, 2004).. Nasilje se pojavlja povsod in lahko prizadene vsakogar. Posledice nasilja utrpijo tudi tisti, ki so prisotni nasilju nad drugimi. Otrok, ki je prisoten na kraju, kjer oče pretepa mater, sam utrpi posledice psihičnega nasilja. Prav tako se lahko nasilje dogaja v šoli, med učitelji, vzgojitelji do učencev in med učenci. Dolžnost staršev je, da svojim otrokom omogočijo mirno, srečno predvsem pa brezskrbno otroštvo. V primeru, kadar starši zlorabljajo otroke, morajo ukrepati drugi, ki bi nasilje lahko zaznali (Velički, 2007). V primeru nasilnih dejanj, ki jih povzročijo ljudje, jih približno 80 % zboli za posttravmatsko stresno motnjo. Nasilje rani ljudi, zmanjša občutek varnosti v skupnosti (Rozman, 2015).. 2.1 Definicija »Nasilje je vsaka uporaba fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oziroma zanemarjanje ali zalezovanje žrtve ne glede na starost, spol ali katero koli drugo osebno okoliščino žrtve ali. 2.

povzročitelja nasilja in telesno kaznovanje otrok« (»Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o preprečevanju nasilja v družini [ZPND-A]«, 2016, člen 3). Nasilje nad otrokom je sestavni del zgodovinskega procesa družbe kot sodobne družbe in sedanjost se od preteklosti razlikuje po drugačnih oblikah zlorabe otrok in po načinih pristopov storilcev nasilja do otroka (Bobnar in Miklič, 2016). Nasilje v družini so nasilna dejanja in zlorabe družinskega člana nad drugimi člani družine. Gre za pojav, ki povzroča bolečino, travmo, psihične in fizične rane (Ortiz, 2017).. 2.2 Zakonodaja V letu 2016 so v Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o preprečevanju nasilja v družini (»ZPND-A«, 2016) dopolnili definicijo, vključitve družinskega člana. Po tem zakonu v 2. členu so družinski člani naslednje osebe: »zakonec ali zunajzakonski partner, sorodnik v ravni vrsti, sorodniki v stranski vrsti do vštetega četrtega kolena, oseba v svaštvu v ravni vrsti, oseba v svaštvu v stranski vrsti do vštetega drugega kolena, posvojitelj in posvojenec, rejnik in otrok, nameščen v rejniško družino, skrbnik in varovanec, osebe, ki imajo skupnega otroka, osebe, ki živijo v skupnem gospodinjstvu, osebe, ki so v partnerskem razmerju, ne glede na to, ali živijo v skupnem gospodinjstvu«(»ZPND-A«, 2016).. V definicijo družinskega člana so vštete zgoraj naštete osebe, tudi če se je razmerje ali skupnost končala, ter novi zakonec ali zunajzakonski partner ali partner v sklenjeni ali nesklenjeni partnerski zvezi enega izmed družinskih članov ali otrok katerega od družinskih članov, ki so zgoraj opisani (»[ZPND-A]«, 2016). V spremenjenem zakonu je dodan odstavek v 3.a členu, ki prepoveduje telesno kaznovanje otrok, ter definira kaj je telesno kaznovanje. »Telesno kaznovanje otrok je vsako fizično, kruto ali ponižujoče kaznovanje otrok oziroma vsako dejanje, namenjeno kaznovanju otrok, ki ima elemente fizičnega, psihičnega ali spolnega nasilja ali zanemarjanja kot vzgojne metode« (»ZPNDA«, 2016).. 3.

Kazenski zakonik kaznuje z zaporom do petih let, osebe, ki v družini pretepajo, grdo ali ponižujoče ravnajo, grozijo, povzročajo napad na telo in življenje, drugo osebo preganjajo iz skupnega prebivališča, mu omejujejo svobodo gibanja, ga zasleduje, prisiljuje k delu ali k izpustitvi dela, ali mu na drugačen nasilen način povzroča omejevanje temeljnih pravic. Enako se kaznuje oseba, ki enako obravnava drugo osebo v kakšni drugi trajnejši skupnosti (»Kazenski zakonik [KZ-1-UPB2]«, 2012).. »Nasilje v družini zajema naslednje: fizični (telesni) napad, prisiljevanje v spolne odnose, spolno zlorabo, posilstvo, grožnje, ustrahovanje, ekonomsko nasilje, opustitev dolžne skrbi oziroma zanemarjanje in podobno« (»Resolucija o nacionalnem programu preprečevanja nasilja v družini 2009-2014 [ReNPPND0914]«, 2009).. 4.

3 Oblike nasilja nad otroki Trpinčenje otrok je resen socialni problem, grozeč blaginji družbe in normalnemu razvoju otrok. Pojav trpinčenja, skozi različne oblike zlorabe in zanemarjanja, povzroča boleče travmatične izkušnje. Travme, ki se pojavijo v prvih treh letih otrokovega življenja, imajo resne posledice na kasnejši razvoj zaradi rahločutnosti in občutljivosti obdobja in hitrih sprememb, ki se dogajajo v otrokovem razvoju v tem obdobju (Ortiz, 2017). Trpinčenje otrok ni stranski produkt nove moderne družbe, temveč s primeri slabega ravnanja z otroki segajo na sam začetek človeške zgodovine (Filipčič, 2002). Z otroki ne ravnajo slabo samo starši, ampak tudi vzgojne in drug institucije, vrstniki in neznane osebe (Filipčič, 2002). Filipčičeva (2002), navaja dejstvo, da trpinčenje otrok ni enovit problem, saj traja dlje časa in se stopnjuje. Lešnik Mugnaioni (2014) navaja, da so otroci najranljivejši del družbe, ki potrebuje za svoj psihološki, čustveni, socialni in fizični razvoj podporo odrasle osebe.. Balažic (2006) navaja, da se nasilje pogosto dogaja v zasebnem prostoru. Otroci so najpogosteje žrtve nasilja v njim znanem okolju, v socialni sredici, kot je na primer: družina, sorodstvo, soseska, vrstniki in vrstnice (Štirn, 2014). Mikuš Kos (1997) navaja, da se spolna zloraba otroka manj pogosto dogaja zunaj družine. Skupnost, kjer so otroci največkrat zlorabljeni, je družina, prostor pa dom.. Otroci so lahko zlorabljeni s strani staršev, skrbnikov, sorodnikov, učiteljev, duhovnikov, zdravstvenih delavcev, trenerjev, predstavnikov državnih institucij in represivnih organov ter drugih oseb, ki so pogosto v stiku z otroci (Lešnik Mugnaioni 2014). Aničić, Hrovat Svetičič, Hrovat in Sušnik (2015), med pogoste storilce trpinčenja otrok uvrščajo poleg že naštetih še: rejnike otrok, druge širše člane družine, druge odrasle, ki skrbijo za otrokovo vzgojo in varstvo, otrokove znance, otrokove sorojence, druge otroke, ki so otroku po starosti, zrelosti ali položaju nadrejeni, osebe, ki so otroku tuje.. 5.

Nasilje nad otroki se v večini primerov dogaja v primeru poskušanja vzgajanja in discipliniranja otrok kot fizično, nasilno, telesno kaznovanje. Najpogosteje otroke prizadene psihično nasilje, saj je prisotno v vseh oblikah zlorabe otrok (Lešnik Mugnaioni 2014). V raziskavi, ki sta jo leta 1996 opravila Sedlak in Broadhurst, so rezultati pokazali, da so v večini trpinčeni otroci mlajši od sedem let (Filipčič, 2002). Ločijo se glede na vrsto zlorabljanja, med žrtvami spolne zlorabe so večina deklice (77 %), pri psihičnem nasilju je med žrtvami 53 % deklic in 47 % fantov, pri telesnem nasilju in zanemarjanju pa so bolj izpostavljeni fantje – malo nad 50 %. Frangež in Dvoršek (2013) navajata, da v primeru spolnih zlorab, prevladujejo deklice v 77 %.. 3.1 Psihično nasilje nad otroki »Psihično nasilje so ravnanja in razširjanje informacij, s katerimi povzročitelj nasilja pri žrtvi povzroči strah, ponižanje, občutek manjvrednosti, ogroženosti in druge duševne stiske, tudi če so storjena z uporabo informacijsko komunikacijske tehnologije« (»ZPNDA«, 2016, 3. člen).. Psihično nasilje vključuje različna obnašanja oseb, ki skrbijo za otroka, ki škodujejo mentalnemu razvoju in zdravju otrok. Pojavlja se v obliki kričanja na otroka, grožnje otroku s telesnim pretepanjem, odtegnitev ljubezni in podpore otroku, zapustitev otroka, vulgarno govorjenje, zmerjanje in poniževanje otroka, izoliranje otroka, ne podpiranje otroka k socializaciji, uporaba otroka kot pogojevanje v ločitvenem postopku (Ortiz, 2017). Vsaka oblika trpinčenja otroka – fizično nasilje, spolno nasilje, zanemarjanje vključuje tudi psihično nasilje oziroma trpinčenje otroka. Psihično nasilje lahko izhaja iz storitve dejanja ali iz opustitve dejanja (Mikuš Kos, 1997).. Oseba otroku povzroča psihično nasilje tudi, kadar opusti njegove čustvene in telesne potrebe, zanika dogodke, ki se jih otrok spominja, na dogodke, postavlja previsoka oziroma nerealna pričakovanja do otroka. Otroka izkorišča pri zadovoljevanju svojih čustvenih potreb, otroka sili, da se obnaša kot odrasla oseba, spodkopava, zavrača. 6.

otrokovo dojemanje realnosti, ustvarja napetost v ozračju, neprestano se prepira z otrokom. Odgovornost za prepir z manipulacijo preloži na otroka, ki se tega ne zaveda in misli, da je res on povzročil prepir. Hitro in nepredvidljivo spreminja obnašanje do otroka. Uporablja različne čustvene izbruhe, s katerimi povečuje nadzor nad otrokom, ter mu tako vsiljuje svoje razpoloženje. Otroka kaznuje z uporabo tihih dni, kazen s tišino in neupoštevanje otroka, je oblika kazni, ki močno vpliva na otroka, še posebej kadar odrasla oseba kaže sovraštvo do otroka. Otroka s podkupovanjem privablja na svojo stran, ter z izpovedovanjem laži o drugem staršu uničuje njuno razmerje. S tem oseba otroku nakaže, da ni vreden njene pozornosti. Do drugih oseb se vede nasilno v prisotnosti otroka (Aničić, Hrovat Svetičič, Hrovat in Sušnik, 2015).. Otrok trpi za posledicami nasilja, tudi kadar je prisoten ali živi v okolju, kjer se izvaja nasilje nad drugimi družinskimi člani. (»ZPND-A«, 2016). Starši otroke ščuvajo proti drugemu staršu, ali o njem grdo govorijo, samo da bi prizadeli otroka. Avtoriteto drugega starša spodkopavajo, uničujejo ter otroka pridobivajo na svojo stran s podkupovanjem, grožnjami ali z neresničnimi informacijami o drugem staršu. Namenoma uničujejo otrokov odnos z drugim staršem. Povzročajo lahko tudi nasilje nad drugo osebo oziroma osebo, do katere je otroku mar, ob prisotnosti otroka (Aničić, Hrovat Svetičič, Hrovat in Sušnik, 2017).. Razveza (ločitev) staršev tudi pomembno vpliva na psihično stanje otrok. Otroci so kljub svoji starosti, sposobni opaziti morebitne nepravilnosti med starši. Takšni negativni dogodki, kot so prepiri med staršema, fizično nasilje, se otroku vtisnejo v otrokovo zavest in vpliva na njegov duševni razvoj. Razveza staršev ima kot oblika psihičnega nasilja nad otroki vpliv na otrokovo sodelovanje v šoli, posledično na slabši šolski uspeh. Posledice se kažejo kot slabše čustveno delovanje otroka, nizka stopnja samospoštovanja, občutki krivde, laganje, nezaupanje drugim, depresija, uživanje drog, prostitucija, potreba po trpinčenju drugih (Kraljić, 2010).. 7.

Preden pride do fizičnega nasilja, se med osebami izvajajo pritiski in grožnje o telesnem nasilju na ravni besed, ki negativno vplivajo na samozavest in počutje druge osebe oziroma žrtve. V to skupino spada tudi grobo kritiziranje, žaljenje, grožnje z besedami, s telesno držo, neupoštevanje, molčanje. Psihično trpljenje za otroka je tudi, kadar je otrok priča hudemu prepiru med mamo in očetom ali nasilju staršev nad bratom ali sestro. Psihična travma je večkrat hujša od fizične, saj ko prileti udarec, se s tem psihična napetost pogosto konča (Rozman, 2015).. 3.2 Fizično nasilje »Fizično nasilje je vsaka uporaba fizične sile ali grožnja z uporabo fizične sile, ki žrtev prisili, da kaj stori ali opusti, ali da kaj trpi ali ji omejuje gibanje oziroma komuniciranje in ji povzroči bolečino, strah ali ponižanje, ne glede na to, ali so nastale telesne poškodbe« (»ZPND-A«, 2016, 3. člen).. Pod pojmom fizično nasilje si večinoma predstavljamo uporabo fizične sile, s katero določena oseba povzroča drugi bolečine, poškodbe ali podobno grožnjo njenemu telesu in življenju. Pri tem ne gre samo za zlorabo fizične moči, temveč se začne že z grožnjo (Rozman, 2015). Rutar (2007), definira fizično nasilje nad otrokom, kadar starši, skrbniki oz. druga oseba otroku zadajo fizično bolečino, ki poleg posledic na telesu, pusti globoke sledi v otrokovem duševnem razvoju. Fizično nasilje nad otrokom je enkratno ali ponavljajoče se dejanje zlorabe fizične moči, ki ga nad otrokom stori starš ali druga oseba. Nekaj primerov fizičnega nasilja je klofutanje, pretepanje, udarci z roko, metanje predmetov v otroka, tresenje otroka, polivanje otroka z vodo, prisiljevanje otroka h klečanju, pritiskanje otroka ob različne površine in drugo (dnk, n. d.) Plaz in Veselič (2002), dodajata še brcanje, pljuvanje, davljenje, zaklepanje otroka v stanovanje, pohabljanje spolnih organov, umor.. Newell (2007), telesno kaznovanje opredeljuje kot vsako kaznovalno dejanje, ki je namenjeno povzročanju že manjše bolečine ali neugodja. Najpogosteje uporabljena oblika. 8.

telesnega ali fizičnega kaznovanja je pretepanje z roko, pestjo ali pripomočkom - palico, pasom, bičem, čevljem. Vključno s ščipanjem, puljenjem las, stresanje, brcanje, siljenje otrok, da obstanejo v neugodnem, neudobnem položaju, da zaužijejo milo ali pekoče začimbe ipd. Telesno kaznovanje ne pušča samo podplutb in ran na koži, ampak začne zmanjševati osnovno zaupanje in varnost v okolju, kjer naj bi se otrok počutil varno. Grožnje v občutku varnosti in telesno kaznovanje lahko pripeljeta do fizične travme pri otroku (Rozman, 2015). Kornhauser in Pleterski Rigler (2007) menita, da s telesnim kaznovanjem otroka vzgajamo v nesamozavestnega odraslega, ki bo kasneje v življenju zaradi privzgojenega vzorca nasilja v družini, pogosteje pretepal svoje otroke. Tomori (2006) dodaja, da je velika večina oseb, ki so v svoji družini nasilne, v svojem otroštvu doživljala določeno obliko nasilja s strani odraslih oseb, članov svoje družine ali drugih oseb. Pretepanje otrok je prepovedano (»ZPND-A«, 2016), neprimerno in škodljivo za duševni razvoj otroka (Kornhauser in Pleterski Rigler (2007).. Fizično trpinčenje je lahko povezano z ostalimi oblikami zlorabe otroka, kot so psihično nasilje duševno in fizično zanemarjanje, spolne zlorabe otrok. V večini primerov se fizično trpinčenje pojavlja skupaj z vsaj eno izmed naštetih zlorab (Afifi, Mota, Sareen, in MacMilan, 2017). Fizična zloraba otroka vključuje prostovoljno povzročanje bolečine in trpljenja otroku, z namenom vzgojiti otroka s hudim pretepanjem, udarci, povzročanje poškodb (modrice, zlomi, opekline). Fizično zlorabljen otrok razvije posttravmatsko stresno motnjo, agresijo, zlorabo prepovedanih substanc v najstništvu, težave v družbenih odnosih ter težave v izobraževanju oz. šolanju (Ortiz, 2017). Mikuš Kos (1997) navaja, da med trpinčenje otrok spada tudi, kadar starši izgubijo nadzor nad sabo, kar se lahko kaže kot metanjem otroka ob zid, s porivanjem otroka po stopnicah, kar ima za posledice, zlome, natrganine, zvine itd.. Vključene so tudi neobičajne in nesprejemljive oblike. telesnih poškodb, opekline, oparjenje otroka, otroka zvežejo ali mu glavo potiskajo pod vodo.. Posebna vrsta fizične zlorabe otroka je sindrom stresajočega otroka (ang. shaken baby syndrome [SBS]), prvič so ga zdravniki odkrili v 70-ih letih, ko so obravnavali veliko fizičnih. 9.

poškodb pri majhnih otrocih, ki so jih starši nasilno stresali. Pojavlja se pri otrocih mlajših od dveh let, najpogosteje pri otrocih, ki še niso stari šest mesecev. SBS povzroča resne možganske poškodbe, uniči možganske celice in prepreči dovod kisika do njih, posledice tega je lahko tudi smrt otroka (Ortiz, 2017).. 3.3 Spolno nasilje »Spolno nasilje so ravnanja s spolno vsebino, v katera žrtev ne privoli, je vanje prisiljena ali zaradi svoje stopnje razvoja ne razume njihovega pomena, grožnje z uporabo spolnega nasilja, ter javna objava spolnih vsebin o žrtvi« (»ZPND-A«, 2016, 3. člen).. Frei (1996) navaja, da je spolna zloraba otroka vrsta nasilja, s strani odraslih ali mladostnikov, z namenom potešiti spolno silo. Spolna zloraba otrok je vsako vedenje v povezavi s spolno vsebino, ki nakazuje spolnost, ali dejanje, ki vsebuje elemente spolnosti, v katerega odrasli vključijo otroke (Rozman, 2015). Dvoršek (2008) navaja, da je spolna zloraba otrok, spolno občevanje ali drugo spolno dejanje z osebami enakega ali nasprotnega spola, ki še niso dopolnile petnajstih let. Spolna zloraba je travma, pri kateri gre za neprostovoljno spolno dejanje, ki lahko vključuje silo ali prisilo osebe, ki je starejša ali večja od otroka (Repič, 2008). Odkrivanje spolnih zlorab otrok je zahtevnejše od odkrivanja večine drugih kaznivih dejanj, ki za sabo puščajo vidne sledi kaznivega dejanja, nastalo škodo, ali pa so žrtve odrasle osebe, ki same prijavijo kaznivo dejanje (Frangež in Dvoršek, 2013).. Bašič (1997), navaja oblike spolnih zlorab otrok, ki se kažejo kot: odrasli se v stanovanju namenoma kaže gol otroku, grdo, neprimerno govori o spolnosti ali otrokovem telesu, se slači in razkazuje pred otrokom, kadar sta sama, otroka opazuje, ko se slači, kopa, urinira, fotografiranje in opazovanje otroka v erotični poziciji, uporaba pornografije, intimno poljubljanje, otipavanje, masturbacija, felacija, kunilingus, penetracija s prsti v zadnjik, vagino ali danko, penetracija s penisom, spolni odnos na suho (drgnjenje penisa ob. 10.

otrokove genitalije), prisilni spolni akt z živaljo (odrasli otroka prisili, da se drgne ob žival ali ima spolni odnos z njo) in ekshibicionizem.. Zlorabo otroku pogosto predstavljajo kot igro ali izkazovanje ljubezni, s čimer ga prepričajo, da so dejanja zlorabe nekaj običajnega oziroma nekaj, kar se dogaja vsem otrokom (Frangež in Dvoršek, 2013). Gre za skrivnost, ki jo mora otrok obdržati zase. Pojavlja se lahko v obliki igre, skozi katero storilec otroka prepriča v spolna dejanja. Skozi igro lahko storilec otroka zlorabi brez prisile, brez nasilja. Otroku povzroči, da ima o sebi slabo mnenje, depresivno počutje, občutek krivde (Ortiz, 2017). Repič (2008) navaja, da zloraba na vsakega otroka vpliva drugače, pri nekaterih so posledice vidne takoj, pri drugih se pojavijo po več letih ob dogodkih, ki jih spominjajo na spolno zlorabo.. Še na začetku devetdesetih let je veljalo mnenje, da se storilec in žrtev predhodno naj ne bi poznala, storilci naj bi svoje žrtve spolnih zlorab iskali v bližini šol, igrišč, kopališč, kjer se otroci zadržujejo. Zaupanje žrtve si pridobijo z izkoriščanjem različnih situacij, kot so: nakup sladoleda, vstopnica za kopališče, panoramska vožnja (Dvoršek, 2008). Repič (2008) navaja, da v večini primerov otrok storilca pozna. Frangež in Dvoršek (2013) navajata, da je ob prijavi osumljenec znan v 90 % primerov, osumljenec in žrtev sta se poznala v 84 %. Filipčič (2002) dodaja, da je pomembna značilnost spolnih zlorab otrok, da sta se žrtev in storilec že pred zlorabo poznala ter da se večina spolnih zlorab otrok zgodi v družini, ali pa so storilci družinski znanci. Dvoršek (2003) navaja, da 85 % storilcev zlorabe otrok prihaja iz otrokove družine ter drugih oseb, ki jim otrok zaupa. Frangež (2010) navaja, da so otroci najpogosteje žrtve spolnih napadov v okolju, ki naj bi jim predstavljal največjo varnost. Frangež (2015, str. 23) navaja, »da se večina spolnih zlorab otrok zgodi v zaprtem prostoru v domačem okolju, zaradi česa je tudi dokazovanje spolnih zlorab oteženo«.. Napačno je mišljenje, da so storilci spolnega nasilja nad otroki pretežno duševno motene osebe, da so med napadom alkoholizirani ter da so to moški, ki težko obvladajo svojo močno spolno slo. V večini primerov storilci nimajo namreč bistveno več duševnih problemov kot normalni ljudje (Rozman, 2015). »V primeru, ko sta se osumljenec in žrtev. 11.

poznala, je bil osumljeni v 23 % materin zunajzakonski partner, v 14 % žrtvin stric, in v 10 % prijatelj staršev oziroma očim. Osumljenci so bili še oče, župnik, brat, šofer avtobusa, sorodniki, znanci in sosed« (Frangež in Dvoršek, 2013, str. 68).. Dvoršek (2008), navaja dejstvo, da v današnjem času v osnovi poznamo dva tipa storilcev spolnih napadov na otroke. Prvi tip, ki je najštevilčnejši, je situacijski tip. Spolna nagnjenost k otrokom je lahko posledica regresije, do katere je prišlo zaradi preobremenjenosti, stresa, lahko je posledica seksualnega eksperimentiranja ali nizke socialne zrelosti, izoliranosti in zapiranja vase. Storilci situacijskega tipa so osredotočeni na žrtve, ki jih poznajo in so blizu njihovega doma ali delovnega mesta. Drugi tip storilcev je preferentni tip, ki je primarno spolno usmerjen k otrokom. Storilci preferentnega tipa niso zadovoljni s spolnim razmerjem z odraslimi, zato pogosto niso poročeni. Nekateri žrtve iščejo blizu krajev, kjer se najpogosteje zadržujejo, žrtve zapeljujejo posvečanjem pozornosti in prinašanjem daril, tako vzpostavijo stik z otrokom. Pri tem so do otrok le redko telesno agresivni. V preferentni tip storilcev spadajo tudi sadistični pedofili, ki so izjemno nasilni, ki lahko spolni napad končajo tudi s smrtjo otroka. Njihovi spolni napadi so načrtovani, žrtev med napadom trpinčijo, truplo pogosto izmaličijo. Najpogostejše žrtve tega tipa storilcev so fantki. Frangež in Dvoršek (2013) navajata raziskavo, v kateri rezultati kažejo, da so v 89 % storilci bili moškega spola. Žrtve pa so bile v 77 % ženske.. 3.4 Ekonomsko nasilje »Ekonomsko nasilje je neupravičeno nadzorovanje ali omejevanje žrtve pri razpolaganju z dohodki oziroma upravljanju s premoženjem, s katerim žrtev samostojno razpolaga oziroma upravlja ali neupravičeno omejevanje razpolaganja oziroma upravljanja s skupnim premoženjem družinskih članov, neupravičeno neizpolnjevanje finančnih oziroma premoženjskih obveznosti do družinskega člana ali neupravičeno prelaganje finančnih oziroma premoženjskih obveznosti na družinskega člana« (»ZPND-A«, 2016, 3. člen).. 12.

Ekonomsko nasilje se redko izvršuje nad otroki, saj praviloma otroci nimajo svojega premoženja. Pojavi se, kadar otrok prejema pokojnino po umrlem staršu, katere starš, ki za otroka skrbi ne namenja za zadovoljevanje otrokovih potreb. Starš pokojnino izkoristi za lastne potrebe, otrokove potrebe pa zanemari (Filipčič in Klemenčič, 2011). Zajema tudi oblike zlorabe moči z življenjsko potrebnimi sredstvi in odrekanje pravic, ki so povezane s sredstvi za preživetje. Ekonomsko nasilje vključuje zlorabo otrok za neplačevanje preživnine otroku, odvzem žepnine, jemanje, skrivanje ali uničevanje otrokovih stvari (Aničić, Hrovat Svetičič, Hrovat, in Sušnik, 2015).. 3.5 Zanemarjanje otrok »Zanemarjanje je oblika nasilja, kadar povzročitelj nasilja opušča dolžno skrb za žrtev, ki jo potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti, razvojnih ali drugih osebnih okoliščin« (»ZPND-A«, 2016, 3. člen).. Mikuš Kos (1997), piše o tem, da je zanemarjanje odrekanje dejanjem ali vedenju, s katerim razumni odrasli otroku zadostijo telesne, čustvene intelektualne in druge potrebe, ki dajejo otroku občutek varnosti in mu omogočijo pravilen razvoj. Zanemarjanje otrok se pojavlja v več oblikah, lahko je fizično, emocionalno ali iz izobraževalnega vidika. V fizično obliko zanemarjanja spada neprimerno prehranjevanje otroka, pomanjkanje skrbi za otrokovo varnost, zdravje, razvoj itd. (Mikuš Kos, 1996). Aničić, Hrovat Svetičič, Hrovat in Sušnik (2015), dodajajo tudi zanemarjanje z vidika zdravstva, pri katerem starši otroku prepozno ali pa sploh ne poiščejo zdravstvene nege in pomoči, ki jo otrok potrebuje. Pri čustvenem zanemarjanju gre bolj za odnose v družini, otrok je prikrajšan za ugodne čustvene odnose in ravnanja s strani matere in očeta, ki omogočajo normalen razvoj, pomanjkanje ustrezne psihične in čustvene skrbi za otroka. V zanemarjanju glede na izobraževanje starši otroka prikrajšajo za osnovno razvojno podpiranje, otroka ovirajo, in mu preprečujejo, da bi obiskoval šolo (Mikuš Kos, 1996).. 13.

Zanemarjanje otroka je, kadar starši otroka pustijo samega daljše obdobje, otroka pustijo v neprimernem varstvu, zanj ne skrbijo sami, ampak ga puščajo dalj časa v oskrbi drugih ljudi. Otrok živi v nespodobnem okolju, ki ni ogrevano, ki je higiensko oporečno. Otroka izpostavljajo nevarnostim, kot so strupi, orožje, ostri predmeti, ogenj, električna napetost, stopnice, majhni predmeti, ki jih lahko majhen otrok poje ali vdihne, in kadijo v zaprtem prostoru, kjer je otrok (Aničić, Hrovat Svetičič, Hrovat in Sušnik, 2015). Združenje proti spolnemu nasilju (2014) navaja, da zanemarjanje pomeni, da pri otroku ni prisotna standardna, razumna skrb, ki jo starši običajno nudijo otroku. Gre za resno ali stalno neustrezno zaščito pred izpostavljanjem otroka različnim nevarnostim. Je prikrajšanje otroka za osnovne življenjske potrebščine, ki mu predstavljajo fizično in psihično preživetje. Zanemarjanje otrok je eden izmed prevladujočih neprimernih dejanj, ki vplivajo na otrokov socialno-čustveni ter miselni razvoj. Zanemarjeni otroci razvijejo več težav z navezanostjo kot njihovi sovrstniki, ne razvijejo občutka varnosti. Otroci bolj ponotranjijo težave, imajo občutek tesnobe, pokornosti, slabe komunikacijske sposobnosti, nizko udeležbo v šolskih aktivnostih, imajo nizko samopodobo, hitro menjavanje obnašanja, so osamljeni in izolirani od družbe (Venet, Bureau, Gosselin in Capuano, 2007).. Treba je ločiti zanemarjanje od revščine. Zanemarjanje otrok je, da otroku lahko priskrbimo hrano, obleko, oskrbo zdravnika, vendar tega ne storimo. V primeru revščine pa tega v okviru družine ne zmoremo zaradi socialnega stanja, pomanjkanje denarja (Združenje proti spolnemu zlorabljanju, 2014). Znake zanemarjanja otrok po navadi opazimo na otrokovem zunanjem videzu, po njegovem vedenju ali jih razberemo z njegovega pripovedovanja. Otrok ima lahko težave pri pravilnem prehranjevanju, ne zna uporabljati jedilnega pribora, prehranjuje se z rokami, opaziti je slabo higieno otroka, otrok ima vonj po nečistoči, urinu, cigaretnem dimu, alkoholnih pijačah. Otrokova koža in lasje so umazani, otrok ima zobno gnilobo, neoskrbovane rane. Oblečen je v umazana, neustrezna oblačila ali glede na vremenske razmere premalo oz. preveč. Eden izmed kazalnikov zanemarjanja so tudi starši, ki dajejo vtis, da jim je vseeno za otroka. Pogosto zanikajo težave, ki jih imajo doma ali v šoli, odgovornost prelagajo na otroka ali učitelje v. 14.

šoli (Aničić, Hrovat Svetičič, Hrovat in Sušnik, 2017). Najpogosteje otroci doživljajo zanemarjanje s strani oseb, ki jih otrok pozna in ki so jim blizu. Zanemarjanje se dogaja v različnih okoljih: v družini, v organizacijah, kjer otroci preživljajo veliko časa (vrtci, šole, organizacije, kjer se izvajajo šolske in obšolske dejavnosti itd. (Aničić, Hrovat Svetičič, Hrovat in Sušnik, 2015).. 15.

4 Vzgoja otrok Vzgoja je nastala že v zgodovini človeštva. Odnosi v skupnosti so postali vedno bolj zapleteni, povečal se je obseg in kakovost znanja, izkušnje in spretnost človeka. S tem je nastala potreba po sistematičnem, organiziranem prenosu znanja in izkušenj na mlajše. Oblikovala se je vzgoja kot posebna dejavnost ljudi v družbi. S pojavom vzgoje so nastale prve šole. Delo in vzgoja sta dejavnosti, ki sta v vsaki družbi nujno potrebni za obstoj posameznika in posledično družbe. Dejavnosti se med seboj tesno povezujeta. Torej je vzgoja dejavnost, ki oblikuje in razvija osebnosti posameznikov. Je dejavnik obstanka in razvoja posameznika ter družbe (Cencič, Autor, Gartner in Tomić, 1988). Žerovnik (1996) dodaja, da je vzgoja v družini prvi, najdaljši, najtrdnejši vzgojni poseg v oblikovanje posameznikove osebnosti.. Kroflič (1997) navaja, da je vzgoja kompleksna oblika medčloveške komunikacije, pri kateri se pojavi veliko problemov, ki jih je težko razumeti, nanje vplivati in z njimi delovati v vzgoji. Družinska vzgoja vsebuje zavestne in podzavestne vplive na otroka, ki jih prejema v družini in od sorodstva ter kasneje v širši družbi. Otrok prejme, ne samo načrtovane vzgojne ukrepe, temveč tudi nehotene odzive staršev ter drugih ljudi okoli njega, njihovo splošno vedenje in komuniciranje v medsebojnih odnosih (Žerovnik, 1996). Cencič, Autor, Gartner in Tomić (1988), navajajo tri osnovne funkcije vzgoje: prenašanje in ohranjanje znanja in spretnosti, oblikovanje ustreznih načinov in vzorcev mišljenja, čustvovanja, vrednotenja in ravnanja ter razvijanje individualnih lastnosti in sposobnosti.. Pravila, norme in vrednote so bistveni sestavni deli discipline, pri vzgajanju otrok. Njihova uporaba mora biti premišljena, jasna, razločna, da ustreza otrokovim zmožnostim za učenje (McCord, 1997). Coloroso (1996) meni, da namesto kaznovanja je otroke treba naučiti discipline. Iz kaznovanja se otrok nauči, da pravico sodijo močnejši. Kaznovanje razkrije sposobnost staršev, da morajo s silo obvladovati otoka. Disciplina ni povezana z razsojanjem, ni pristranska in ne povzroča zmede in omejitev. Cilj discipline je povezati otrokovo učenje z življenjem. Otroku se pove in pokaže, kaj je storil, poda se možnost, da. 16.

poskusi problem rešiti sam, nakažejo se možni načini za rešitev problema. Pri tem otrokovo osebno dostojanstvo ostane neoskrunjeno. Pogosto, kadar starši in vzgojitelji govorijo o discipliniranju otrok, takoj pomislijo na kaznovanje. Premišljena oblika discipline bi morala vključevati tri področja: značilna osnovna pravila, norme in vrednote, po katerih je otrok socializiran, moč uveljavljanja (izvrševanja), vsebina in vpliv kaznovanja (nagrada ali kazen) (McCord, 1997).. Norme obnašanja morajo biti jasno izražene in dosledno prenesene na otroka. Pogosto starši otroke učijo početi tisto, česar sami ne počnejo, ali otrokom prepovedo početi stvari, ki jih sami počnejo. Starš, ki želi, da njegov otrok ne laže, tega ne bo dosegel s tem, da kadar nekdo kliče po telefonu, otroku naroči, naj reče, da staršev ni doma, čeprav so. Starš, ki želi, da njegov otrok ne pretepa drugih otrok, tudi sam ne sme povzročati otroku nepotrebne bolečine. Starši, se morajo zavedati dejstva, da ob učenju pomena besed, otroka učijo tudi obnašanja ob določeni besedi. Kadar starši uporabljajo besedo prenehaj pretepati, hkrati pa sami pretepajo otroka, dajejo otroku nejasno sporočilo. Kadar se otroci učijo, kako se obnašati, lahko starši z izvajanjem lepega obnašanja, hitreje in bolj učinkovito naučijo otroke. Na primer, če starši želijo, da se otrok nauči pospravljati sobo, je najbolj učinkovito, če sobo pospravljajo skupaj z otrokom. Če je bilo izvajanje pravilno doseženo, je kaznovanje nepotrebno in nezaželeno (McCord, 1997).. 4.1 Pristopi k vzgoji otrok Vzgoja pomeni učenje otrok z dejanji staršev, ki jim pomagajo, da izbirajo najustreznejši način svojega vedenja, da so odgovorni, da sprejemajo odločitve (Severe, 2000). Vzgoja je zavestna dejavnost, ki se deli na namerno, nenamerno, posredno in neposredno vzgojo. Namerna ali internacionalna poteka po vnaprej postavljenem načrtu, z natančno določenimi cilji. To obliko vzgoje uporabljajo predvsem v vzgojno izobraževalnih organizacijah (Cencič, Autor, Gartner in Tomić, 1988).. 17.

Nenamerna ali funkcionalna vzgoja, prav tako vključuje bolj ali manj zavestno postavljene cilje, vendar se od internacionalne razlikuje po manjši stopnji organiziranosti in načrtnosti. Funkcionalna vzgoja se uporablja v krogu družine, v družbi vrstnikov itd. Povezana je z življenjem in delom ljudi (Cencič, Autor, Gartner in Tomić, 1988). Rutar (2007) navaja, da je cilj vzgoje otroka naučiti samostojnosti, da bo lahko sam skrbel za svoje preživetje, da bo imel sposobnosti sobivanja z drugimi ljudmi, upošteval določena pravila, norme, zakone, ki veljajo za družbo. Vzgoja je lahko namerna ali nenamerna, vendar vedno poteka na dva načina, kot neposredno vplivanje ali kot posredno vplivanje na otroka. Pri neposrednem vzgojnem učinkovanju poskušamo oblikovati otrokovo prepričanje in ravnanje, z besedo. Posredno vzgojno učinkovanje je takšen način vzgoje, kjer starši oziroma vzgojitelji vplivajo na otroka z zgledom, z dejavnostjo, z organizacijo dejavnosti, kjer bo otrok sodeloval (Cencič, Autor, Gartner in Tomić, 1988). Cenčič (1986, str. 8) navaja, vzgojni stil kot » splošni ton namerne in nenamerne vzgoje, ki obsega celokupnost odnosov, vlog, vezi, načinov komuniciranja med člani socialne skupine ter celotnost sredstev in načinov vzgojnega poseganja«.. Bergant (1994), navaja vzgojne stile, ki so bili pri nas najbolj raziskani: represivni vzgojni stil, permisivni vzgojni stil, in [vse dopuščajoča vzgoja (fra. lasissez-faire). Represivni vzgojni stil temelji na nesprejemljivih vzgojnih sredstvih, prepovedih in omejevanju otroka. Takšen pristop k vzgoji, otroka utesnjuje, opozarja, nadzoruje, kaznuje ter poskuša z ukazovalnostjo in pritiskom odpraviti otrokovo neprimerno vedenje. Cilj represivne vzgoje je poslušen, spoštljiv in ubogljiv otrok (Peček Čuk in Lesar, 2009). Permisivni vzgojni stil je usmerjen k pozitivnim vzgojnim ukrepom, ki temeljijo na ljubezni do otroka, starši skrbijo za zdrav razvoj otroka, njegovih pozitivnih sposobnosti in zadovoljevanje otrokovih socialnih potreb. Cilj te vzgoje je srečen, kritičen in ustvarjalen otrok. Vendar se ta vzgojni stil v praksi še ni uresničil (Peček Čuk in Lesar, 2009).. Razlog za neuspeh permisivne vzgoje, je uresničevanje vsedopuščajoče vzgoje, kjer otrok nima omejitev. Vse dopuščajoča vzgoja je vzgojni stil, v katerem otrok počne, kar želi, starši otrokom dopuščajo vse, starši se odpovejo svoji vključenosti v vzgojo ter in. 18.

odgovornosti zanjo. Otroku je dovoljeno vse. Za razliko od represivnega stila vzgoje, kjer gre za odkrito, represivno avtoriteto, je za vse dopuščajočo vzgojo značilno, da starši nimajo avtoritete, saj otrok sam določa, kaj bo počel in na kakšen način. Pri permisivnem stilu vzgoje je avtoriteta prisotna, vendar ne prezahtevna, bolj popustljiva. Vzgojitelj oziroma starš ob uporabi avtoritete čuti nelagodje, označuje jo kot nemoč in ne kot potrebno sredstvo pri vzgoji (Peček Čuk in Lesar, 2009). Tako kot represivni vzgojni stil, tudi vse dopuščajoča vzgoja nista spoznana kot dobra vzgojna stila. Primer dobre vzgoje naj bi bilo nekaj med tema stiloma, permisivni vzgojni stil. Težko je določiti, kje je sredina, da se ne nagibljemo preveč v eno ali drugo stran. Pojavlja se dvomi, kaj je prava mera ljubezni in avtoritete pri vzgoji otrok (Peček Čuk in Lesar, 2009).. Avtorji Cencič, Autor, Gartner, Tomić (1988), delijo vzgojo na avtoritarno, anarhično in demokratično vzgojo. Avtoritarna vzgoja je način vzgoje otrok, pri katerem starši uporabljajo prisilne metode in ukrepe, da bi dosegli ustrezno obnašanje otroka. Prisila je lahko fizična – kot je pretepanje, zapiranje ipd. ali psihična - grožnja, sramotenje ipd. Odklanja se uporaba nasilja, saj taka vzgoja oblikuje pokorne, nesamostojne, nasilne, dvolične ljudi. Pretepanje otrok je prepovedano. V telesno kaznovanje otrok je zajeto pretepanje otrok v vseh oblikah, psihično, spolno nasilje ter zanemarjanje otrok. (»ZPNDA«, 2016).. O avtoritarni vzgoji govorimo takrat, kadar je starš ali vzgojitelj absolutna avtoriteta, učenec pa objekt vzgoje. Motivacija za učenje prihaja iz groženj in nagrad ipd. Vzroki za avtoritarne odnose, ki jih lahko imenujemo tudi represivna vzgoja, so lahko individualni kot tudi družbeni. Takšne odnose vzpostavljajo predvsem tisti vzgojitelji oziroma starši, ki nimajo zaupanja vase, ki se počutijo ogrožene, ki so negotovi. Z represijo, ki jo izvajajo nad otroki, si ohranjajo oblast in samozaupanje. Avtoritarna vzgoja je, kadar v vzgoji prevladujejo kazni, pogosta so nasilna dejanja nad otrokom, ter kadar kazni izražajo predvsem maščevalnost staršev oz. vzgojiteljev. Anarhična vzgoja pa se v večini pojavlja kot odziv na avtoritarno vzgojo ter gre v drugo skrajnost, v popolno svobodo otrokovih dejanj in odnosov med otroki in starši. V tej vzgoji ni nobenih zahtev, nobenih. 19.

medsebojnih obveznosti, veliko pa je neodgovornosti in popuščanja otroku. Takšno vzgojo imenujemo tudi svobodna vzgoja. Največkrat se avtoritarna in anarhična vzgoja v praksi med sabo izmenjujeta, kar je za otroka najslabša kombinacija. Primer – starši otroka strogo prisiljujejo in neupravičeno kaznujejo, hkrati pa mu večkrat neutemeljeno popuščajo, dovolijo, da počne, kar v tistem trenutku želi. A v nasprotnem primeru so popustljivi, ker želijo biti dobri starši, ko pa otroka ne zmorejo več voditi in usmerjati, uporabijo nasilne kaznovalne ukrepe. Pri demokratični vzgoji gre za samoupravni odnos med starši in otroki, pri katerem velja obojestranska zavestna delovna disciplina in odgovornost. Takšna vzgoja temelji na metodi spodbujanja. Starši so strogi in zahtevni do otrok in do sebe, hkrati pa so prijazni, odkriti, prijateljski, s posluhom za otrokove potrebe, predvsem pa spoštujejo otrokovo osebnost. Demokratični vzgoji pravimo tudi permisivna vzgoja. V naši družbi se prav zagotovo prepletajo vse tri oblike vzgojnih stilov v najrazličnejših oblikah (Cencič, Autor, Gartner in Tomić, 1988).. Peček Čuk in Lesar (2009) ugotavljata, da pri podrobnejši analizi posameznih stilov še posebno permisivnega v današnjem času, analiza pokaže, da se lahko pri otrocih, ki so bili vzgajani s popustljivo vzgojo, razvije še bolj zavezujoča in ukazujoča osebnost kot pri tistih, ki so bili vzgajani z izrazito avtoritarno vzgojo. Rezultat vzgoje, v kateri prevladujejo popustljivi vzgojni ukrepi, ni posameznik, ki naj bi bil samostojen, neodvisen, samozavesten, kot ta stil vzgoje obljublja, temveč patološki narcis, posameznik, ki je lahko še bolj odvisen od drugih kot pa nekdo, ki je bil vzgajan s strani klasičnega avtoritarnega vzgojitelja oziroma starša. Na podlagi tega lahko sklepamo, da avtoriteta ni le prisila in zastraševanje, temveč jo najdemo tudi v prijazni vzgoji in v vzgoji, kjer se starši odpovedujejo kaznovanju otrok.. Otrok potrebuje podreditev avtoriteti, sposoben si jo je zagotoviti tudi sam ne glede na to ali so odrasli tega želimo ali ne. Avtoriteta ni nekaj negativnega, kar omejuje posameznikov razvoj, temveč ima veliko pozitivnih razsežnosti, ki so nujni za otrokov razvoj, saj mu daje občutek varnosti in zaupanja (Peček Čuk in Lesar, 2009).. 20.

V vseh do zdaj omenjenih vzgojnih stilih se avtoriteta kaže samo kot nekaj negativnega, pozablja se na njene pozitivne učinke pri vzgoji, zato sta Zupančič in Svetina (2004), delila vzgoje stile na: represivni ali avtokratski oz. avtoritarni vzgojni stil, interakcijski ali demokratični oz. avtoritativni vzgojni stil in permisivni ali do-(po-)puščajoči vzgojni stil (fra. lasissez-faire).. Slednja delitev vzgojnih stilov združuje permisivni vzgojni stil in vse dopuščajočo vzgojo (fra. lasissez-faire). Vzrok združitve je ta, da gre pri obeh stilih za poimenovanje avtoritete kot nekaj omejujočega, nezaželenega v posameznikovem razvoju. Medtem pa ravno ta izpostavitev negativnih in pozitivnih učinkov avtoritete loči represivni oz. avtoritativni vzgojni stil od avtoritarnega. Treba je ločiti dva izraza, in sicer avtoritaren (fra. autoritare) pomeni – oblasten, nasilen, samovoljen, na načelu pokorščine. Avtoritativen (fra. auctoritas) pa pomeni – veljaven, ugleden, imeti avtoriteto, oblasten, pristojen, odločen, splošno priznan strokovnjak. Prvi v ospredje postavlja nadzorne, nasilne, oblastne in grobe značilnosti avtoritete, medtem ko drugi poudarja njene omejujoče lastnosti, ki jih je mogoče doseči ne le z ustrahovanjem in nadvladovanjem, temveč ugledom in strokovnostjo. V praksi skoraj ni staršev, ki bi za vzgojo otrok uporabljali samo en vzgojni stil, opaziti je, da so nekateri starši bolj podvrženi k določenemu vzgojnemu stilu. V nadaljevanju bomo predstavili podrobnosti teh stilov (Peček Čuk in lesar, 2009).. 4.1.1 Represivni – avtoritarni vzgojni stil. Represivna vzgoja je prisotna v patriarhalnem tipu družine. Zanjo je značilno, da se po vzgoji na otroka prenesejo pravila, norme, moralo, vrednote ter ustrezno vedenje v družbi. Če se otrok želi vključiti v družbo, mora sprejeti njena pravila. Pravila se otroku običajno predstavijo kot trdna, tradicionalna, predvsem kot norme, o katerih se ne razpravlja. Učenje otrok je temeljilo na telesnem kaznovanju, ter učenjem na pamet brez otrokovega razumevanja. Delo, ki otroku ne vzbudi zanimanja, ali delo, ki mu ni prijetno, je za otroka bolj vzgojno kot delo, ki otroka veseli. Pri nas je ta stil vzgoje, prevladoval v preteklosti v krščanskem tipu patriarhalne družine (Peček Čuk in Lesar, 2009).. 21.

Avtoritarna vzgoja je trda vzgoja, ki temelji na otrokovem podrejanju staršem, starši otrokom ne zaupajo, zato vdanost otroka dosegajo s strogostjo in zastraševanjem. Otroci morajo brezpogojno ubogati, izpolnjevati zahteve staršev ter podrejati se mnenju staršev (Gostečnik, Pahole in Ružič, 1999). Vzgojitelji oz. starši, ki še danes zagovarjajo to obliko vzgoje, so prepričani, da s postavljenimi pravili vedenja in nepopustljivostjo teh ter s kaznovanjem in nagrajevanjem možno doseči želeno vzorno vedenje. Komunikacija med vzgojitelji oz. starši in otroki je večinoma enosmerna, vzgojitelj posreduje znanje, oblikuje moralne norme, otroci pa morajo slediti (Peček Čuk in Lesar, 2009). Mati je otroku prva vzgojiteljica, njena vzgojna moč prihaja iz čustvene bližine ter otrokovega nagnjenja k posnemanju. Njena vloga pri vzgoji je pomembna, vendar največjo avtoriteto nosi oče. Veljalo je, da je oče gospodar družine, ki ga je treba brezpogojno ubogati, nikoli ugovarjati ali spraševati po razlogih za njegove ukaze (Kroflič, 1997).. 4.1.2 Permisivni vzgojni stil. Zagovorniki permisivnega vzgojnega stila menijo, da starši, ki svoje otroke vzgajajo tako, da izhajajo iz tega, kar se njim zdi pomembno otrokom, ne dajo možnosti, da se razvijejo tako kot bi se lahko. S tem vzgoja otroka zatira, omejuje njegove potenciale in interese, namesto da bi mu omogočala igre, vznemirjenja in veselja. Namesto da izhajamo iz okolice otroka, to kar otroka obdaja, bi se morali osredotočiti na to, kaj mu je že dano iz njegovih potencialov, česa je sposoben in kaj ga zanima. Permisivna vzgoja otroka je med vsemi najmanj vsiljiva, saj temelji na prepričanju, da je najboljše za otroka, če mu nič ne vsiljujemo. Vzgoja ne omejuje otrokovega razvoja – otrok lahko sam vpliva na svoje vedenje, če otrok nima prisile v nekaj, se lažje razvijejo njegove ustvarjalne sposobnosti. Pravila ogrožajo otrokov vsestranski razvoj. Otroku je dovoljeno veliko svobode, da sam spregovori in odloča o svoji vzgoji. Predstavniki vzgojnega stila zagovarjajo najnižjo stopnjo starševskega vpliva, najmanjšo moč in najmanjši nadzor nad otrokom. Starši naj bi si ob pojavu agresivnega vedenja otroka, vedenje razlagali kot rezultat otrokovega notranjega nemira, naj ga ne bi obsojali, temveč ustvarili možnosti za pogovor o težavah. 22.

in potrebah otroka. Takšno ravnanje naj bi otroku pomagalo k večji odločnosti in k prenehanju neprimernega vedenja (Pšunder, 2004).. Rousseau (1997) meni, da je človek dober po svoji naravi, kvari ga družba, v kateri živi. Ljudje se rodimo slabotni, potrebujemo moč in podporo, razsodnost in pamet, vse, kar nam manjka ob rojstvu in kar potrebujemo pozneje v življenju, dobimo z vzgojo. Vzgojo dobimo iz treh virov: od narave, od ljudi in od stvari. Proučevanje otrokove narave naj bi bil temelj vzgojne prakse. Osnovni principi vzgojnega stila (Rousseau, 1959, str. 57–68): – »Otrokom moramo dovoliti, da neovirano uporabljajo vse tiste moči, ki jim jih je dala narava in ki jih ne morejo zlorabiti; – Moramo jim pomagati pri vse fizičnih potrebah in jim nadomestiti vse, kar jim manjka na razsodnosti ali moči; – Pri pomoči, ki jim jo dajemo, se moramo omejiti zgolj na to, kar je dejansko koristno, in ne smemo v ničemer popuščati, njihovi svojeglavnosti ali njihovim nespametnim zahtevam; kajti svojeglavost jih ne bo več mučila, če je ne bomo sami izzvali, ker ni nič naravnega; – Pazljivo moramo proučevati njihov jezik in znake, da lahko v dobi, ko se ne morejo pretvarjati, razlikujemo njihove želje, kaj izvira iz njihove narave in kaj iz njihove svojeglavosti«.. 4.1.3 Interakcijski ali avtoritativni vzgojni stil. Avtoritativni vzgojni stil lahko zasledimo v pedagogiki predvsem v zadnjih desetletjih, čeprav so njegove korenine nastale že v zgodovini, pri nemškem filozofu Immanuelu Kantu. Njegova teorija vzgoje naj bi bila kritika sodobnih vzgojnih stilov, ki so se razvili po drugi svetovni vojni in se zavzemajo za osvoboditev otroka. Kant (1997) meni, da delo in učenje ne smeta voditi v igro. Vzgoja mora biti prisila, ki otroku ne da veselja in zadovoljstva med procesom, kot igra, marveč v cilju, ko se otrok nauči razmišljanja in razsodnosti. Otrokovo oblikovanje razuma lahko dosežemo le s pravili.. 23.

Spoštovanje pravil v otroštvu je pogoj, da bo otrok kasneje upošteval pravila v življenju. Disciplina je pogoj vzgoje in vsakršnega izobraževanja. Disciplina preprečuje, da bi se človek zaradi živalskih vzgibov oddaljil od svojega poslanstva in človeštva. Način vzgoje z disciplino, otroka pomaga usmeriti k temu, da čuti prisilo zakonov. Pri vzgoji je treba najprej otroka disciplinirati in s tem preprečiti, da živalskost človeštva ne škodi ne posamezniku in ne družbi. Človek po naravi ni moralno bitje, to postane šele z vzgojo, ko njegov razum razvije idejo dolžnosti in zakona. Človek je edini stvor, ki ga je treba vzgajati. Večina živali potrebuje prehrano, a nobene oskrbe staršev, tako kot jo potrebuje človek (Kant, 1997).. 4.2 Vzgojni ukrepi Vzgojni ukrep ali disciplinski pristop, močno vpliva na različne vidike otrokovega razvoja, s poudarkom na moralnem razvoju. Vpliva na otrokovo sposobnost, razviti odgovornost za prevzemanje kontrole nad lastnim vedenjem, sprejemanje posledic lastnih dejanj, poiskati ravnovesje med svojimi pravicami in dolžnostmi, ter spoštovati in sprejemati pravice drugih. Učinek vzgojnega ukrepa je viden na otrokovi samopodobi, na oblikovanju občutka pravičnosti in varnosti. Starši oz. vzgojitelji s premišljeno odločitvijo o izbranem vzgojnem ukrepu otroke podpirajo pri zdravem razvoju, spodbujajo socializirano vedenje ter obenem pripomorejo k zmanjšanju neprimernega vedenja otrok (Pšunder, 2004).. Straus in Fauchier (2007), navajata različne oblike discipliniranja otrok, ki se delijo na kaznovalne in nekaznovalne metode. Oblike discipliniranja otrok so: telesno kaznovanje, odvzem pravic, preusmeritev pozornosti, razlaga – učenje, neupoštevanje neprimernega vedenja, dodelitev kazenskih nalog in obnovitev primernega vedenja, psihično nasilje, nagrajevanje za ustrezno vedenje, sprejemanje vedenja. Hoffman (1963) ugotavlja, da je uporaba ustreznih vzgojnih ukrepov učinkovit, prizadeven in spoznaven predpogoj, da otrok začne spreminjati svoje obnašanje ter da spoštuje dejanja drugih, da lahko kontrolira svoje vedenje in da se zaveda potreb drugih ljudi.. 24.

Vzgojne ukrepe je razdelil v tri skupine (Pšunder, 2004): – Odrekanje ljubezni otroku – v tej skupini so zbrani disciplinski ukrepi, ki otrokovo neprimerno vedenje kaznujejo z odrekanjem starševske naklonjenosti in odobravanja. Starši otroke ignorirajo, jim grozijo, da jih bodo zapustili, se z njimi ne pogovarjajo, jih ne poslušajo – otroka izolirajo. – Neizkazovanje naklonjenosti in ljubezni otroku ima močan kaznovalen učinek, s tem močno vpliva na otrokovo ubogljivost. – Vpliv oblastne moči staršev – v to skupino sodijo vzgojni ukrepi, s katerimi starši uporabijo prisilo nad otroki. Uporabljajo odvzem privilegijev otroku, oštevanje, nadiranje, telesno kaznovanje. Posledica teh vzgojnih ukrepov je povečanje otrokove jeze, maščevalnosti in nezadovoljstva. – Induktivne, razumevajoče tehnike vzgoje – so tehnike, ki ne temeljijo na otrokovem strahu in jezi, vendar bolj na otrokovem razumevanju. S temi ne kaznovalnimi tehnikami otroku pojasnijo, kako naj se vede in zakaj naj se tako vede. Indukcija otroka nauči, da je za svoje vedenje odgovoren sam. –. Pogosta uporaba induktivnih tehnik na splošno ugodna za razvoj otrokovega. prosocialnega vedenja. Indukcija otroka seznanja s posledicami njegovega vedenja na druge. Od otroka zahteva, da se postavi na mesto žrtve in razmisli o njenih občutkih. S tem otrok razvije empatijo. Ob razlagi otroku pomagamo razumeti in ločiti sporočila od posredovalca, da jih zna posplošiti in uporabiti v novih situacijah. S pomočjo indukcije otrok postopoma spoznava, da je sam odgovoren za svoje vedenje.. Hauck (1988) navaja devet najpogostejših napak oziroma neprimernih vzgojnih ukrepov, ki jih ljudje uporabljajo pri vzgoji svojih otrok:. – Prva napaka – Otroci svojim staršem ne smejo ugovarjati ali dvomiti v njihove odločitve. Starejši ljudje se cenijo in spoštujejo. Starejši ljudje so iz življenjskih izkušenj pridobili veliko znanja in modrosti. Tudi otroci morajo spoštovati svoje starše, vendar imajo pravico, kdaj podvomiti vanje ali se z njimi ne strinjati. Nihče ni nezmotljiv, otroka s tem ne spodbujamo k samostojnemu razmišljanju. Tega ga lahko naučimo samo tako, da ga. 25.

pozorno poslušamo, kaj želi povedati, ne glede na to ali komu nasprotuje. S takšnim vzgojnim ukrepom otroku odvzamemo pomembno funkcijo za obvladovanje čustev, in sicer zmožnost uporabe razuma.. – Druga napaka – Otroke sodimo po njihovih dejanjih Otroci so nevedni, nerodni in predvsem nedozoreli. Njihova neprimerna dejanja lahko povzročijo veliko resnih težav, vendar jih ne smemo soditi po njihovih dejanjih, kajti otroci nimajo namena povzročati težave, vzrok so večinoma nevednost, nerodnost, čustvena motenost, podpovprečna inteligentnost. Otrok ni izprijen, temveč je težava v napačni vzgoji, otrok ni bil poučen, kako naj se vede v določeni situaciji.. – Tretja napaka – Otroci lahko starše močno razburijo Slednja napaka je ena izmed najpogostejših ter najresnejših. Zavedati se moramo, da osebe nikoli ne razburi otrok ali odrasla oseba, oseba se vedno razburi sama. Na primer, če otrok reče materi: »Mama sovražim te!« je to agresivno vedenje otroka, ki materi povzroči frustracijo, razburjenost. Vendar to še ne pomeni, da je to povzročil otrok, kajti besede ne režejo in povzročajo telesnih bolečin. Vse to so bile materine misli, ki so jo spravile s tira.. – Četrta napaka – Kaznovanje, obsojanje in povzročanje občutka krivde otroku Telesno kaznovanje in grajanje otrok izražanje maščevalnost do otrok, žaljenje z neprimernimi vzdevki niso namenjeni popravljanju vedenja otroka. K telesnemu kaznovanju se starši zatečejo, kadar so jezni, in mislijo, da lahko z upravičeno jezo otroke telesno kaznujejo. Kadar starši otroke kaznujejo z žalitvami, z udarci to pusti na otrocih globok vtis. Pogosto nato otroci začnejo verjeti, da so res manj vredni, dokler si ne očitajo vseh napak in slabosti. Otrok izgubi samozavest, nima zaupanja vase, to mu daje občutek ničvrednosti. Nase začne gledati kot na ničvredneža, živi v strahu, boji se poskusiti znova, kadar mu kaj spodleti. Telesno kaznovanje, obsojanje in zbujanje občutka krivde imajo nasprotni učinek od želenega. Takšna dejanja spodbujajo neprimerno vedenje in čustvene motnje, namesto da bi jih odpravljali.. 26.

– Peta napaka – Otroci se zgledujejo po besedah staršev in ne po njihovih dejanjih Vzgoja otrok s prepričanjem, da za vzgojo in usmerjanje otrok zadoščajo navodila in nasveti, prezira dejstvo, da se starši oz. vzgojitelji nenehno ponavljajo – kajti navodila in nasveti niso dovolj. Najbolj učinkovito je, da se starši vedejo, tako kot želijo, da bi se vedli otroci. Pozornost morajo usmeriti v to, da bodo starši sami delali to, kar učijo otroke. Otrok, ki ga učijo, da je treba težave reševati mirno in razumno, hkrati pa vidi starša, ki se večinoma glasno prepirata, ne bo imel dobrega vzgleda. Otroci posnemajo dejanja svojih staršev tudi, takrat ko se starši tega ne zavedajo. Treba je pozorno opazovati vedenje otrok, kajti le tako lahko znova odkrijejo v podzavest odrinjene navade samih sebe.. – Šesta napaka – Nagrada pokvari otroka Večina ljudi z zadovoljstvom sprejema nagrade in pohvale za svoje delovne uspehe. Ljudje si prizadevamo za pridobitev ugleda, pohval spoštovanja ter nagrad iz rok prijateljev, sodelavcev ter nadrejenih. Nagrada je nekaj častnega in pozitivnega, nekaj, s čimer se lahko ponašamo in za kar se je vredno potruditi. Nekateri starši, ki so sicer sami radi nagrajeni za svoja dejanja, menijo, da nagrajevanje otrok, negativno vpliva nanje. Prepričani so, da kadar se otrok vede primerno, takrat samo opraviči pričakovanja in si ne zasluži posebne pozornosti. Pogosto nasprotujejo nagrajevanju in hvaljenju otrok, ker jih to spravlja v zadrego. Gre za starše, ki so imeli v otroštvu strogo vzgojo staršev, ki so jih le redko pohvalili ali nagradili. Pravilna uporaba nagrade, pri vzgoji otroka je takrat, kadar nagradimo dejanje otroka, ne otroka samega. Otrok, ki se lepo vede, ni nič boljši od otroka, ki se vede neprimerno. Otrok je vedno oseba, vredna pozornosti in upoštevanja, njegovo trenutno obnašanje je samo odraz njegove inteligentnosti, znanja, spretnosti ali sposobnosti obvladovanja čustev. Otroka, ki je s trdim treningom postal dober nogometaš, ga brez slabe vesti nagradimo, napačno pa je razmišljanje, da je boljši človek kot tisti, ki ni tako dober igralec. Tudi pohvala je nagrada, ki nagradi določeno vedenje. Otrok, ki je bil pohvaljen, ker je pospravil sobo, ga bo to navdušilo, da jo bo jutri spet pospravil. Otroka pokvarijo dejanja, ki jim dovolimo početi, ne pa kar jim govorimo. Za neprimerno vedenje je krivo pomanjkanje nadzora nad otrokom in ne pretirano ali. 27.

napačno nagrajevanje. Nagrada, če je podeljena upravičeno za otrokovo vzorno dejanje in vedenje, je lahko najboljša spodbuda za otrokov osebni razvoj.. – Sedma napaka – Otroci ne smejo biti frustrirani Večina staršev si prizadeva otroke obvarovati pred vsem slabim, težkimi preizkušnjami, ki jih doletijo v življenju. Normalno je, da otrokom želijo le dobro, vendar to prevečkrat vodi v škodljivo skrajnost. Večine frustracij, ki v življenju niso zaželene, ne smemo odvračati ali prikrivati. Otroke je treba naučiti, kako lahko sami premagajo frustracije, če je to mogoče oz. kako naj z njimi živijo, če jim trenutno niso kos. Zaščitniški starši želijo otroku zagotoviti prijetno, brezskrbno otroštvo, brez vseh življenjskih težav. Vendar ko otroci odrastejo, doživijo še toliko več frustracij. Otroci morajo že v otroštvu spoznati, kako hitro se lahko človek zmoti, občutiti morajo krivico, saj tudi odrasli niso popolni. Svet naj sprejemajo z vsemi napakami in pomanjkljivostmi.. – Osma napaka – Najostrejše kazni so najučinkovitejše Nekateri starši menijo, da mora biti kazen dovolj stroga, da popravi neprimerno vedenje otroka. Mislijo, da če bo kazen ostrejša, si bo otrok zapomnil in se nikoli več neprimerno vedel. Podobno ravnajo v primerih, kjer bi zadoščala milejša kazen, na primer, prepoved gledanja televizije, otroka kaznujejo z enotedensko prepovedjo igranja na dvorišču in podobnimi kaznimi. Najostrejše kazni, telesne kazni otroka navdajo s sovraštvom in maščevalnostjo do staršev, ki so ga kaznovali. Otrok lahko nato kljubuje nazaj odkrito, pasivno ali podzavestno. Večkrat se otrok sporeče s starši, ali spopade z mlajšim bratcem ali sestrico, ali pa se zapre vase. Kadar pa takšno telesno kaznovanje deluje, deluje še preveč temeljito. Otrok se boji ponoviti dejanje, za katero je bil hudo kaznovan, strah ga je tudi nedolžnih dejanj, ki so lahko le bežno povezana z neprimernim vedenjem oz. dejanjem. Otrok, ki ga bo v trenutku, ko se bo igral z ljubkim zajcem, prestrašil močan oglušujoč udarec na gong, se od takrat naprej ne bo bal samo zajcev, ampak vseh mehkih z dlako pokritih živali in predmetov, kot je klobčič volne, dolga brada dedka Mraza in podobno. Vzgojni ukrep mora ustrezati storjenemu dejanju in ne sme presegati teže neprimernega dejanja. Treba jih je uvajati postopoma in glede na težo postopka. 28.