Neverbalna komunikacija v kriminalističnem preiskovanju : diplomsko delo

Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO Neverbalna komunikacija v kriminalističnem preiskovanju. Petra Kregar Avgust, 2010. Mentor: dr. Darko Maver.

Kazalo 1 Uvod .............................................................................................................................. 1 2 Značilnosti neverbalnega komuniciranja .................................................................. 3 2.1 Pomen neverbalnega komuniciranja ...................................................................... 5 2.2. Interpretacija neverbalnih sporočil ....................................................................... 5 3 Vrste neverbalnega komuniciranja ............................................................................ 7 3.1 Parajezik ................................................................................................................. 7 3.2 Govorica obraza, izrazi obraza .............................................................................. 8 3.3 Pogled ................................................................................................................... 10 3.4 Gestika .................................................................................................................. 12 3.5 Prostor .................................................................................................................. 15 3.6 Dotik ..................................................................................................................... 18 3.7 Razlike v neverbalni komunikaciji med spoloma .................................................. 19 4 Pomen neverbalne komunikacije pri odkrivanju laži ............................................ 22 4.1 Kaj je laganje ....................................................................................................... 24 4.2 Zakaj laţemo ......................................................................................................... 24 4.3 Vrste laţi ............................................................................................................... 26 4.4 Pregled raziskav glede sposobnosti odkrivanja laţi............................................. 27 4.5 Procesi, ki jih doţivljamo med laganjem, ter faktorji, ki vplivajo na njih ........... 29 4.5.1 Čustvene reakcije ........................................................................................... 29 4.5.2 Vsebinska oz. miselna kompleksnost ............................................................ 29 4.5.3 Poskus nadzora vedenja ................................................................................. 30 4.5.4 Faktorji, ki vplivajo na procese ..................................................................... 30 4.6 Neverbalni znaki laţi ............................................................................................ 32 4.7 Teţave in napake pri ugotavljanju laţi ................................................................. 36 5 Pomen neverbalne komunikacije kriminalistov ..................................................... 40 5.1 Prvi vtis ................................................................................................................. 40 5.2 Način govora in raba tišine .................................................................................. 41 5.3 Geste, izrazi obraza in očesni stik ........................................................................ 41 5.4 Dotik ..................................................................................................................... 42 5.5 Proksemika ........................................................................................................... 42 5.6 Moţne posledice nezavednega obnašanja policistov pri delu .............................. 43.

6 Vpliv spola kriminalista na potek razgovora .......................................................... 45 7 Neverbalni znaki, ki nakazujejo nasilno vedenje osumljenca ............................... 49 8 Zaključek .................................................................................................................... 53 9 Viri in literatura ........................................................................................................ 55.

KAZALO SLIK Slika 1: Pasovi v osebnem prostoru. 15. Slika 2: Vogalni poloţaj. 16. Slika 3: Sodelujoči poloţaj. 16. Slika 4: Tekmovalno obrambni poloţaj. 17. Slika 5: Neodvisni poloţaj. 17. Slika 6: Prevzemanje poloţaja. 19. Slika 7: Prepuščanje poloţaja. 19. Slika 8: Rokovanje »po moško«. 19. Slika 9: Jeza. 34. Slika 10: Ţalost. 34. Slika 11: Jeza. 35. Slika 12: Gnus. 35. Slika 13: Presenečenje. 35. Slika 14: Ciljno strmenje. 49. Slika 15: Oseba, pripravljena na boj. 51.

Povzetek V diplomski nalogi je najprej predstavljena neverbalna komunikacija na splošno. Podrobneje so opisane različne vrste neverbalne komunikacije, kot so parajezik, govorica ter izrazi obraza, pogled, prostor, gestika ter razlike v neverbalni komunikaciji med spoloma. Sledi predstavitev pomena neverbalne komunikacije pri odkrivanju laţi, kjer smo opisali znake, ki kaţejo na to, da nekdo laţe. Ugotovili smo, da ne obstajajo univerzalni znaki, po katerih bi lahko z gotovostjo trdili, da nekdo laţe, ampak je treba preučevanje neverbalne komunikacije kombinirati z drugimi tehnikami, da se pridobijo kar se da verodostojne informacije. Diplomsko delo vsebuje še pregled najpogostejših teţav in napak pri ugotavljanju laţi preko neverbalnega komuniciranja. Preučila pa sem tudi obstoječe raziskave glede sposobnosti ljudi pri odkrivanju laţi preko neverbalnih znakov.. V nadaljevanju sem predstavila, na kaj morajo biti pozorni kriminalisti pri lastni neverbalni komunikaciji ter kako vpliva spol kriminalista na potek razgovora. Nazadnje pa sem opisala še, na katere neverbalne znake, ki kaţejo na morebitno nasilno vedenje osebe, morajo biti pozorni policisti in kriminalisti pri svojem delu.. Ključne besede: neverbalna komunikacija, kriminalistično preiskovanje, laganje, nasilno vedenje, mikroizrazi.

Nonverbal communication in criminal investigation Summary The diploma work deals firstly with nonverbal communication in general. Different types of nonverbal behaviour, such as paralinguistics, facial expressions, gaze, postural and body movements and sex differences in nonverbal communication are described in details.. Furthermore, the meaning of nonverbal communication in detection of deception is presented, where the signs of deception and greatest mistakes and problems in detecting deception through nonverbal cues are described and presented. We have discovered that there are no universal signs, by which it can be claimed with certainty that someone is lying. Consequently, the study of nonverbal communication should be combined with other techniques in order to obtain the most credible information possible. In addition, I have closely examined different studies about peoples' ability to detect lies.. I also dealt with nonverbal communication of police officers and how the police officers' gender influences the course of the interogation. I concluded with the description of nonverbal cues which may indicate possible aggressive behaviour of the person displaying them.. Key words: nonverbal communication, criminal investigation, lying, aggressive behaviour, microexpresions..

1 Uvod Neverbalna komunikacija je pomemben del vsakdanjega komuniciranja. Če se je zavedamo in jo znamo prilagajat ter prepoznavat tako pri sebi kot tudi pri drugih, nam lahko marsikdaj olajša proces in tudi izid komunikacijske situacije. Neverbalna komunikacija je prav zato izredno pomembna v kriminalističnem preiskovanju različnih kaznivih dejanj. Kriminalisti in policisti imajo v procesu preiskovanja ogromno stikov z različnimi strankami, kot so priče, ţrtve, osumljenci ter drugi ljudje, ki bi lahko imeli kakršnekoli informacije v zvezi s predmetom preiskovanja. Zato je zraven verbalne komunikacije, ki jo uporabljajo, zelo pomembna tudi neverbalna komunikacija, s katero lahko ogrozijo ali pa izboljšajo rezultat razgovora. Poleg lastne neverbalne komunikacije morajo biti pozorni tudi na neverbalno komunikacijo stranke, s katero se pogovarjajo. Prepoznavanje pomena le-te jim lahko pomaga pravilno usmerjati razgovor, da dobijo kar se da veliko uporabnih ter kredibilnih informacij. Prav tako pa jim lahko pomaga, da pravočasno prepoznajo morebitno nasilno vedenje s strani druge osebe in se lahko posledično uspešno ubranijo ali pa ga celo preprečijo.. Namen diplomske naloge je prikazati, kako pomembno je poznavanje neverbalne komunikacije v kriminalističnem preiskovanju in zakaj. Pri tem smo se osredotočili tako na neverbalno komunikacijo strank v postopku kot tudi kriminalistov. Prikazati ţelimo, kateri so vedenjski znaki, ki kaţejo, da nekdo laţe, ter v kolikšni meri so policisti uspešni pri dekodiranju neverbalnega vedenja. Prav tako ţelimo prikazati, katere so najpogostejše napake, ki se pojavljajo pri presojanju neverbalnega vedenja kot indikatorja, da nekdo laţe, ter na kaj morajo biti pozorni kriminalisti pri lastni neverbalni komunikaciji in zakaj.. 1.

Skozi celotno diplomsko nalogo bomo preizkusili naslednje hipoteze: H1: Preučevanje neverbalne komunikacije je potrebno kombinirati še z drugimi kriminalističnimi tehnikami, da se zagotovi večja zanesljivost in uspešnost v kriminalističnem preiskovanju. H2: Policisti so veliko bolj uspešni pri odkrivanju laţi kot drugi ljudje, ki se s tem ne ukvarjajo pogosto, saj se policisti z odkrivanjem ukvarjajo v okviru svojega poklica in so za to veliko bolj usposobljeni ter posledično tudi bolj uspešni. H3: Tudi policisti morajo biti pozorni na svojo neverbalno komunikacijo, ki močno vpliva na njihovo uspešnost pri delu z različnimi strankami.. Pri pisanju diplomske naloge sem uporabila opisno metodo ter metodo analize vsebine.. 2.

2 Značilnosti neverbalnega komuniciranja Z izrazom nebesedno komuniciranje najpogosteje označujemo načine komuniciranja dveh ali več sočasno prisotnih oseb z nebesednimi sredstvi. Gre za sporočilno delovanje vedenja – gest, izrazov obraza, orientacije v prostoru, zavzemanja različnih poloţajev v njem, dotika, vonja in tistih vidikov nebesednega izraţanja, ki jih je mogoče ločiti od referenčnega konteksta izrečenega (Selič, 2007). Le del našega komuniciranja z ljudmi se odvija na jezikovni ravni. Komuniciramo pravzaprav s celotnim telesom. V praksi človek komunicira enovito, torej obenem verbalno in neverbalno, in šele celota obeh načinov komuniciranja daje komunikacijski učinek. Obstajajo pomembne posebnosti neverbalnega komuniciranja, ki ga razlikujejo od verbalnega komunciranja. Te posebnosti so tako v sredstvih kot načinu kodiranja in dekodiranja neverbalnega komuniciranja, kot v kanalih neverbalnega komuniciranja (Ule, 2005). Raziskave neverbalnega komuniciranja so potrdile, da neverbalna sporočila dojemamo kot bolj verodostojna od verbalnih in jim bolj zaupamo (Ule, 2005); neverbalna sporočila so filogenetsko in ontogenetsko starejša; v prvem letu se v pogovoru z dojenčkom zanašamo izključno na neverbalna sporočila; neverbalna sporočila so čustveno močnejša; zelo teţko je skriti svoje resnične občutke in čustva; neverbalna sporočila imajo bolj univerzalen pomen, čeprav obstajajo tudi v tem načinu komuniciranja medkulturne razlike; izrazi na obrazu so najbrţ najbolj univerzalni signali prav zaradi svoje pomembnosti v komuniciranju iz oči v oči; čimbolj so neverbalna sporočila biološko določena, tembolj spontana in univerzalna so; neverbalno komuniciranje lahko hkrati uporablja več kanalov, verbalno komuniciranje pa je omejeno na en kanal v določenem času; če je sporočilo poslano po več kanalih hkrati, je vpliv intenzivnejši.. 3.

V vzpostavljanju in vzdrţevanju medosebne interakcije delujejo tri temeljne značilnosti neverbalne komunikacije (Selič, 2007): Najpogosteje gre za komunikacijo med osebami, ki so navzoče druga ob drugi. Takšna komunikacija je mogoča le ob neposrednem stiku, ki omogoča takojšnje odzivanje na sogovornikova dejanja oziroma vzajemno sovplivanje. Pomena oziroma komunikacijske vrednosti vedenja, ki ga pojmujemo kot obliko nebesednega sporazumevanja in temeljno komponento komunikacije na splošno,. ni. mogoče. nadomestiti. z. drugimi. (preteţno. besednimi). komunikacijskimi sredstvi. Nebesedno sporazumevanje vključuje predvsem zavedna in nezavedna sporočila, ki jih ni mogoče eksplicitno formulirati, ampak jih aplicirajo dejanja/vedenje osebe. Zato sporočila razbiramo iz vedenja oziroma vedenjskih znakov in načina govorjenja.. Neverbalna komunikacija je torej lahko: nezavedna reakcija, ki nima namena sporočati, pa vendar to opravlja; delno zavedna – del neverbalnih znakov dajemo zavestno, del pa nezavestno; zavestna. Ravno nenadzirana in nezavedna neverbalna sporočila vsebujejo ogromno uporabnih ključev za prepoznavanje človekovih stanj, občutkov, čustev, odnosov. Pri kriminalističnem preiskovanju je najbolj pomembna nezavedna in delno zavedna neverbalna komunikacija, ki jo kriminalisti opazujejo in preučujejo v pogovoru z različnimi strankami. Sami kriminalisti pa morajo biti pri sebi pozorni na zavestno neverbalno komunikacijo, ki jim pripomore, da laţje vzpostavijo odnos s strankami in posledično laţje pridobijo potrebne informacije.. 4.

2.1 Pomen neverbalnega komuniciranja Neverbalna sporočila niso samo dogajanje, ki bi spremljalo verbalno izraţanje in mu dajalo dodaten poudarek, ampak imajo samostojno komunikacijsko vlogo, ki ni zamenljiva. Posredno nam o tem govorijo situacije, ko verbalno sporočilo nasprotuje neverbalnemu. Takrat se izkaţe, kako pomembna so neverbalna sporočila. Zanimive raziskave o tem je naredil Argyle s sodelavci. V dveh eksperimentih so morale osebe izoblikovati nek vtis o človeku, ki jim je sporočal verbalno in neverbalno neusklajena ali usklajena sporočila. Rezultati so pokazali, da so se poskusne osebe pri oblikovanju svojih mnenj ravnale dosledno po neverbalnih sporočilih (Ule, 2005). Pomen neverbalnega komuniciranja pa je viden tudi v deleţih sestavin v komuniciranju. In sicer je komuniciranje sestavljeno iz: nebesednega sporočanja – 55%, zvočne podobe govora – 38%, pomena besed – 7%.. 2.2 Interpretacija neverbalnih sporočil Neverbalna sporočila so ponavadi večpomenska in jih je teţko interpretirati enoznačno. Raziskave kaţejo, da imajo več enoznačnih sporočil pozitivna čustva, kot so ljubezen, sreča, zadovoljstvo, kakor negativna, kot so strah, ţalost, jeza, gnus. Če hočemo smiselno interpretirati večpomenska neverbalna sporočila, moramo upoštevati nekaj dejavnikov:. kontekst, v katerem se pojavljajo; gre za formalne, neformalne, delovne, prijateljske odnose; drugače interpretiramo smeh ob duhoviti šali ali zaradi privoščljivosti drugega; zgodovino odnosov med udeleţenci komunikacijskega procesa; ali je odnos zaupljiv, konflikten, tekmovalen;. 5.

čustveno ozračje, v katerem poteka komunikacijski proces; čustveni odnos je lahko hladen, ciničen, prijateljski, prisrčen (Ule, 2005). Nekateri ljudje so pri prepoznavanju in interpretiranju neverbalnih sporočil bolj vešči kakor drugi. Značilno je, da so bolj izrazni neverbalni sporočevalci tudi bolj vešči prejemniki in interpretatorji neverbalnih sporočil drugih. Sposobnost prepoznavanja narašča s starostjo, vajo, izkušnjami, odvisna pa je tudi od poklica in osebnostnih značilnosti. Raziskave kaţejo, da ljudje z odprtim slogom mišljenja in kognitivno širino bolje prepoznavajo in interpretirajo neverbalna sporočila kot ljudje z dogmatskim načinom mišljenja oziroma zaprtim slogom mišljenja (Ule, 2005).. 6.

3 Vrste neverbalnega komuniciranja 3.1 Parajezik Parajezik so tisti glasovni znaki, ki spremljajo govorno komuniciranje. Je del neverbalnega komuniciranja, ki se izraţa z glasovnimi modulacijami. To, kar sporočamo z jezikom, je verbalno sporočilo, kako to sporočamo, pa je objezikovno ali paralingvistično sporočilo (Ule, 2005). Ugotovljeno je bilo, da lahko s 70% točnostjo na podlagi glasu razlikujemo med čustvi, kot so ljubezen, veselje, občudovanje, gnus in strah. Posamezna čustva imajo določene značilnosti in tako lahko način govorjenja, ki je povezan s vsakim od njih, opredelimo glede na dejavnike govorjenja, kot so višina glasu, hitrost govorjenja, ritem ... (Hayes, Orrell, 1998). Parajezik se torej nanaša na naslednje lastnosti uporabljenega glasu pri komuniciranju (Kavčič, 2004): višino glasu, glasnost, hitrost govora, poudarek v stavku.. Ule (2005) omenja tri vrste glasovnih znakov. Tiste, ki:. Spremljajo govor, vendar niso pomensko povezani z njim; to so nekateri izrazi glasu, kot na primer naglas, individualna kvaliteta glasu, melodija ter jakost glasu. Ti jezikovni znaki nimajo samostojne komunikacijske vloge, temveč pripadajo trajnim osebnostnim značilnostim govorca. Pomembni so zaradi tega, ker posredujejo informacije o osebi, ki komunicira. Imajo v komuniciranju samostojno vlogo, ki pa ni nujno vezana na verbalno sporočilo; takšni znaki so jok, stokanje, smeh, ţviţganje, vzdihovanje. S 7.

takšnimi objezikovnimi znaki izraţamo predvsem enostavna čustva, kot so jeza, veselje, ţalost, vznemirjenost, sreča. So tesno povezani z verbalnim govorom; ti objezikovni znaki spremljajo vsakokratno izjavo in jo okrepijo ali oslabijo. To so na primer poudarki v govoru, ritem govora, višina glasu in hitrost govora. Predvsem trije vidiki vokalnega neverbalnega komuniciranja so v tesni zvezi z verbalnim sporočilom: časovna usklajenost, višina tona, glasnost. Te neverbalne znake imenujemo prozodični znaki. Z njimi izraţamo in poudarjamo pomen verbalnega govora, svoj odnos do verbalnega sporočila ali izraţamo svoja mnenja. Glas nezgrešljivo izdaja stanje razburjenosti posameznika. Počasen govor in manjše variacije v višini tona signalizirajo v glavnem negativna, neprijetna čustva, kot so ţalost, jeza, dolgočasje, odvratnost, strah. Hiter govor in večje variacije v višini tona pa največkrat signalizirajo pozitivna čustva, na primer dobro počutje, aktivnost, presenečenje. Posebno učinkovito z glasom signaliziramo razburjenje in strah. Strah lahko v skrajnem primeru povzroči prekinitev govora ali resne motnje v govoru. Kadar smo v močnem čustvenem stanju, na primer kadar smo jezni ali anksiozni, ponavadi pogosteje naredimo jezikovne spodrsljaje, zajecljamo in ponovimo, kar smo ţe povedali. Kadar o tistem, kar govorimo, nismo prepričani ali kadar smo negotovi, kako bo poslušalec informacijo sprejel, izgovorimo mnogo več e-jev in mm-jev kot sicer (Hayes in sodelavci, 1998).. 3.2 Govorica obraza, izrazi obraza Obraz in oči sta dela telesa, ki ju najbolj opazimo, vendar pa ju teţko razumemo. Za premikanje obraza ima človek več mišic kot katerakoli ţivalska vrsta – za ljudi je sposobnost zapletenega in natančnega gibanja obraza zelo pomembna. Izraz obraza se lahko zelo hitro spreminja (nekateri izrazi trajajo samo 0.2 sek) (Hayes, 1998).. 8.

V grobem imamo sedem glavnih vrst izrazov obraza, vsaka pa ima mnogo variacij. To so sreča, presenečenje, strah, ţalost, jeza, zanimanje in gnus. Te vrste izrazov obraza so signali, ki jih prepoznajo v vseh človeških druţbah, zato domnevamo, da so dedne. Variacije izrazov obraza pa se verjetno razvijejo pod vplivom kulture (Selič, 2007). Nekatere izraze obraza, kot so nasmeh, smejanje, gubanje čela ipd., je zelo lahko ponarediti, medtem ko to ne velja za majhne gibe ustnic in okrog ust, trzanje mišic na licih, premikanje mišic okrog oči. Ti gibi mnogo povedo o čustvih in stališčih. Odprta usta recimo razlagajo kot znak začudenja, dvigovanje enega kota ust kot cinizem (Kavčič, 2004). Obraz je sestavljen iz treh delov (Kavčič, 2004): Čelno območje, vključno z obrvmi. Območje čela je značilno zaradi čelnih gub. Če oseba neko gubanje stalno ponavlja, lahko postanejo gube trajne. Občasne gube pa so sprotna sporočila osebe. Čelne gube so lahko vodoravne ali navpične. Vodoravne gube so izraz velike pozornosti. Pozornost pa je lahko povzročena z zelo velikimi dejavniki: prestrašenostjo, zelo počasnim dojemanjem, osuplostjo, začudenjem, presenečenjem. Pravo razlago lahko dobimo samo s sočasni upoštevanjem drugih neverbalnih znakov. Navpične čelne gube pa so znak, da je pozornost močno skoncentrirana na nekaj ali nekoga. Srednji obraz vključuje oči, nos in lica. Ključni pomen imajo oči, saj človek prejema več kot 80 % draţljajev preko oči. Usta in čeljust. Odprta usta kaţejo na pripravljenost sprejemanja novega, lahko so tudi znak začudenja. Zaprta usta pa so nasprotno znak, da oseba noče ničesar sprejemati iz okolja ali da noče ničesar posredovati okolju. Najpogostejša čustva obraza so (Ule, 2005): Presenečenje: obrvi se dvignejo tako, da so rahlo zakrivljene in visoke. Koţa pod njimi je napeta. Zenice so odprte, gornje veke so dvignjene, spodnje pa 9.

potegnjene narahlo navzdol. Nad šarenico opazimo belino oči, pogosto tudi pod njo. Jeza: obrvi so dvignjene in potegnjene skupaj. Gornje veke so dvignjene, opaţamo belino oči, spodnje veke so stisnjene in potegnjene navzgor. Gnus: gnus se izraţa zlasti v spodnjem delu obraza in na spodnjih vekah. Pod spodnjo veko so gubice, veke pa so potisnjene navzgor, vendar niso stisnjene. Obrvi so potisnjene navzdol, prav tako gornje veke. Strah: obrvi so zniţane in potegnjene skupaj. Med njimi lahko opazimo vertikalne gubice. Spodnje veke so stisnjene, lahko so dvignjene ali ne. Gornje veke so stisnjene in so bodisi povešene ali tudi ne. Pogled oči je strm in se zdi napet. Izraz strahu v očeh je dvoumen, kajti ves obraz izraţa strah. Sreča: sreča se kaţe predvsem v spodnjem delu obraza in na zgornjih vekah. Spodnje veke kaţejo gube pod sabo, lahko rahlo dvignjene. Gubice na očeh gredo od zunanjega roba oči navzven. Ţalost: notranji robovi obrvi so potegnjeni navzgor, koţa pod obrvmi je trikotniška. Notranji rob spodnjih vek je dvignjen. Pri preučevanju govorice obraza moramo omeniti tudi pomen mikro izrazov. Tako imenovani prehodni izraz obraza ali mikro izraz spreleti obraz v manj kot petini sekunde, z njimi pa nasmeh lahko za hip zamenja ţalost ali bes. Te izraze opazimo le nezavedno. S tem lahko razloţimo, zakaj imamo včasih občutek, da nas kdo ne mara, čeprav je do nas zelo prijazen. Z raziskovanjem obraznih izrazov se je začel, ţe leta 1954, ukvarjati dr. Paul Ekman. Pri svojem delu in odkrivanju laţi daje največji poudarek ravno obraznim izrazom oz. mikro izrazom. Mikro izraze bomo podrobneje opisalai v drugem delu diplomske, kjer bo govora o pomenu neverbalne komunikacije v kriminalističnem preiskovanju in pri odkrivanju laţi.. 3.3 Pogled Oči niso samo instrument za sprejemanje sporočil, ampak imajo tudi samostojno komunikacijsko vlogo. Pogled je eden od najpogostejših in najučinkovitejših. 10.

neverbalnih signalov. Vsaj v zahodnih kulturah spadajo oči k tistim simbolom, ki jim avtomatsko namenjamo posebno pozornost (Ule, 2005).. Pogled ima predvsem tri vloge: Čustveno. oziroma. ekspresivno;. pogled. igra. pomembno. vlogo. pri. komuniciranju čustev. Oči izraţajo predvsem dve čustveni stanji: strah in presenečenje. Strm pogled ne govori le o razburjenju osebe, ampak izziva tudi razburjenje pri osebi, ki je predmet pogleda. Razširjene zenice pri drugi osebi delujejo vznemirljivo, privlačno. Lahko so znak prestrašenosti, razburjenosti ali sporočajo večjo raven seksualnega vzburjenja. Na drugi strani sovraţnost do druge osebe ali prevlado v odnosu lahko izrazimo tako, da jo ignoriramo in ji sploh ne naklonimo pogleda. Regulativno oziroma urejevalno; tudi regulativno oz. urejevalno funkcijo v komuniciranju opravljamo predvsem s pogledi. S pogledom najprej signaliziramo, da se zavedamo komunikacijske situacije, da si ţelimo komunicirati, z odvračanjem pogleda pa sporočamo prav nasprotno. Ko pogovor enkrat steče, ga s pogledi vzdrţujemo. Dolţina oz. trajanje pogleda ima pomembno sporočilno vrednost. Tudi o tem obstajajo prefinjena pravila, ki so v glavnem kulturno specifična. Nadzorovalno; pogled ima tudi nadzorovalno vlogo. Koga pogledati, kaj in kako pogosto, je odvisno od zaupnosti in razmerja med parnerji in narave interakcije, pa tudi od takih socialnih znakov, kot so spol, status, starost. V intenzivnih pogovorih zrejo partnerji drug v drugega dalj časa. Bolj zaupamo tistemu, ki nas pri pogovoru gleda v oči. Stik z očmi pa se ponavadi zmanjša, če oseba, ki komunicira, kaj prikriva, če gre za tekmovanje, nezaţelenost druge osebe, napetost ali strah. Pri očeh poteka komunikacija predvsem z zenico, poloţajem vek in usmerjenostjo pogleda. Širjenje zenice izraţa zanimanje in navdušenje, oţenje zenice pa skrb, nezanimanje, jezo. Oţenje in širjenje zenic pa je lahko tudi posledica sprememb svetlobe (Kavčič, 2004).. 11.

3.4 Gestika Kretnje so način sporočanja dodatnih informacij. Večino časa uporabljamo kretnje namerno, da z njimi podpremo ali poudarimo, kar pripovedujemo. Včasih so kretnje nezavedne (nervozno cepetanje z nogami, poigravaje s predmeti v rokah, praskanje ipd.) in z njimi nezavedno sporočamo o svojem počutju (Selič, 2007).. Ravno na nezavedne kretnje morajo biti pozorni kriminalisti, ki jim lahko v kontekstu in v povezavi z drugimi neverbalnimi znaki povedo marsikaj.. Geste lahko razdelimo v pet skupin (Ule, 2004):. Emblemi so geste, ki imajo jasen samostojn pomen. Nastopajo samostojno in jih zato lahko prevedemo v verbalni jezik. Ilustratorji so geste, ki nimajo samostojnega pomena, zato vedno spremljajo govor. Nazorneje prikaţejo pomen verbalnega govora, zato ponavadi povečajo njegovo razumevanje. Lahko pa razumevanje govora tudi oteţijo, predvsem kadar so pomeni gest v nasprotju s povedanim. Ilustratorje druge osebe ponavadi zaznajo bolje kot njihovi avtorji. Tako lahko drugim preko ilustratorjev nehote nezavedno sporočimo nekaj, česar jim verbalno nočemo. Čustveni prikazi so geste, ki izraţajo naša čustva in občutke. So spontan izraz čustev. Regulatorji ali urejevalne geste so geste, ki pomagajo nadzirati ali voditi komunikacijsko situacijo. Adaptatorji ali prilagojevalne geste zajemajo vse telesne gibe, ki nam pomagajo obvladati zaskrbljenost, napetost v odnosih ali se navajati na nove situacije. Adaptatorji sebstva so manipulacije lastnega telesa, s katerimi se ubranimo fizičnega ali tudi verbalnega napada. Objektni adaptatorji so objekti, ki jih uporabimo, da se znebimo negativnih občutkov ali napetosti. Take geste so premiki lastnega telesa, na primer praskanje po glavi, grizenje nohtov ... Z njimi skušamo pomiriti sebe, čeprav obenem drugim kaţemo svojo vznemirjenost. 12.

Ilustratorji in adaptatorji nam olajšajo napetost, napore, izboljšajo naše počutje in olajšujejo interakcijsko situacijo. Te geste prej opazijo drugi, kot mi sami, zato so to pogosto sporočila o nas samih, ki nam uhajajo in ki jih ne bi hoteli zavestno pošiljati (na primer sporočila o tremi, nervozi, napetosti, strahu). Kretnjam rok pripisujejo številne pomene. Osnovno je razlikovanje med majhnimi in velikimi kretnjami. Velike kretnje, če so počasne, pomenijo mirnost, nujnost. Če je velika kretnja izvedena hitro, izraţa impulzivnost, neobvladano čustvo, veselo razpoloţenje, lahko pa tudi besnega človeka. Hlastno izvedene velike kretnje pa kaţejo nemir in zmedo, lahko tudi ţeljo po vzbujanju pozornosti. Majhne kretnje so nasprotje velikih. Uporabljajo jih ljudje, ki nočejo vzbujati pozornosti. Odprte kretnje rok pomenijo isto kot odprta drţa: odprtost do okolja, pripravljenost na sprejemanje informacij. Zaprte kretnje rok pa izraţajo podobno kot zaprta drţa telesa (Kavčič, 2004). Kretnjam rok je pripisana še vrsta drugih pomenov. Pomembna govorica rok so dlani. Glede na poloţaj dlani lahko sklepamo na počutje in razpoloţenje govorca. Odprte dlani pomenijo resnicoljubnost, odkritost, dlani, obrnjene navzgor, podrejenost ter dlani, obrnjene navzdol, gospodovalnost. Drgnjenje dlani ob dlan je način sporočanja veselega pričakovanja, roke, sklenjene s prsti, pa na prvi pogled izraţajo samozavest in zadovoljstvo osebe, lahko pa tudi frustracijo in sovraţnost, kar je odvisno od višine sklenjenih rok. Teţje se je spoprijeti z osebo, ki sklenjene roke drţi visoko pred seboj. Prijem roke za hrbtom, kjer z dlanjo ene roke primemo hrbet druge roke izraţa vzvišenost in samozavest. Medtem ko prijem zapestja ali nadlahti druge roke za hrbtom izraţa frustracijo in poskus samoobvladovanja. Čim višje roka za hrbtom drţi drugo roko, tem bolj jezna je oseba. Veliko o človeku in njegovem doţivljanju povedo tudi kretnje rok v bliţini obraza, ki lahko izraţajo strah, jezo, laţ, gospodovalnost, dolgčas itd. (Pease, 1997).. 13.

Pomemben kazalec človekovega počutja je tudi poloţaj in kretnje nog. Ločimo tri osnovne poloţaje nog (Kavčič, 2004): noge v razširjenem poloţaju pri stoji izraţajo sproščenost, uravnoteţenost, dominantnost osebe; noge skupaj pri stanju, sedenju ali leţanju izraţajo podrejenost, pozornost, izumetničenost, naučenost. Poloţaj izraţa nevtralno stališče do okolja; prekriţanje nog pri sedenju izraţa čakanje, previdnost, vznemirjenost, zadrţanost. Podoben pomen ima prekriţanje gleţnjev, ki predstavlja obrambno razpoloţenje, pogosto se uporablja skupaj s stisnjenimi pestmi. Noge, spodvite zadaj, naj bi označevale odklanjanje, ovite okoli stola pa negotovost in iskanje opore. Vendar pa lahko gre le za spreminjanje poloţaja za zagotavljanje večje udobnosti. Velik pomen pri nebesednem izraţanju ima tudi drţa telesa, ki jo izraţamo z gibi rok, nog in glave. Drţa telesa, ki jo zavzamemo v pogovoru, odseva naša stališča do sogovornika. Trda rigidna drţa izraţa napetost, nezaţelenost drugega, sproščena drţa pa lahko izraţa višji status napram drugemu. Pokončna drţa, nezaščiten prsni koš, dvignjena glava in pogled naravnost izraţajo odprtost do drugih. Nasprotno pa zaprtost do drugih kaţe rahlo sključena drţa, pogosto z rokami zavarovanim prsnim košem ter pogledom, ki je usmerjen rahlo navzdol. Pokončna drţa z razširjenimi nogami, rokami, sklenjenimi na hrbtu, in nekoliko dvignjeno glavo, da je pogled usmerjen navzgor, pa izraţa ošabnost (Kavčič, 2004). Marsikdaj nas izda prav takšna telesna značilnost, bodisi drţa ali majhne kretnje, ki jih naredimo nevede, drugim ljudem pa pokaţejo, da smo ţivčni. Ljudje, ki poučujejo samoobrambo, pogosto poudarjajo, da je ena od značilnosti, ki povzroči, da se oseba morebitnemu napadalcu kaţe kot moţna ţrtev, prav to, da hodi plašno ali prestrašeno (Hayes in sodelavci, 1998).. 14.

3.5 Prostor Uporaba prostora v komunikacijske namene se imenuje tudi proksemika. Ljudje smo občutljivi na prostor. Če se v prostoru počutimo prijetno, komuniciramo bolj sproščeno in bolj učinkovito. Če pa se v prostoru počutimo neprijetno in omejujoče, lahko to prenesemo na komuniciranje in celo na odnos do udeleţencev komunikacijske situacije (Ule, 2006). V medosebnem komuniciranju ločimo naslednje vrste razdalj med partnerji (Pease, 1997):. Intimna razdalja med partnerjema obsega med 15 cm in 45 cm, kar pomeni razdaljo ene roke. To razdaljo uporabljamo v zelo tesnih odnosih. Osebna razdalja obsega razdaljo dveh rok, torej 46–122 cm. To je razdalja, pri kateri spoštujemo osebni prostor drugega. Uporabljamo jo v neformalnih odnosih, v pogovorih s prijatelji, sorodniki, znanci. Socialna razdalja (med 122 cm in 360 cm) je oddaljenost, ki jo ohranimo pri srečanjih z neznanimi ljudmi. Javna razdalja (nad 360 cm) je razdalja, ki si jo izberemo ob nagovoru večje skupine ljudi.. Slika 1: Pasovi v osebnem prostoru (Pease, 1997). 15.

Vse te razdalje se spreminjajo v odvisnosti od številnih socialnih in psiholoških dejavnikov. Njihov pomen pa zaznavamo praviloma šele tedaj, ko nekdo te razdalje krši (Ule, 2005). Uspešen način, s katerim partnerja pritegnemo k sodelovanju, je njegova namestitev za mizo glede na druge osebe. Pease (1997) navaja štiri osnovne poloţaje sedenja za mizo: Vogalni poloţaj; tak poloţaj si ponavadi izberejo ljudje za naključne prijateljske pogovore. Ta poloţaj dopušča neomejeno srečevanje s pogledi in izvajanje številnih kretenj ter opazovanje sogovornikovih kretenj.. Slika 2: Vogalni poloţaj (Vir: Pease, 1997) Sodelujoči poloţaj; običajno v takšnem poloţaju sedita osebi, ki sta miselno enako usmerjeni, torej če podobno razmišljata ali se ukvarjata z isto nalogo.. Slika 3: Sodelujoči poloţaj (Vir: Pease, 1997). 16.

Tekmovalno obrambni poloţaj; tak poloţaj lahko vzpodbudi tekmovalno in obrambno ozračje in privede tako daleč, da zaradi mize, ki stoji med njima, vsak udeleţenec zavzema svoje trdno stališče. Če oseba B išče moţnost, kako bi pregovorila osebo A, tekmovalno obrambno razpoloţenje omejuje moţnost za uspeh pri pogajanju, razen v primeru, ko se oseba B namerno usede na nasprotno stran, ker je to del njenega strateškega načrta.. Slika 4: Tekmovalno obrambni poloţaj (Pease, 1997) Neodvisni poloţaj; v tak poloţaj se posedejo ljudje, ki ne ţelijo medsebojnih stikov. Pogosto opazimo takšno zasedenost mest v knjiţnicah, parkih, izraţa pa nezainteresiranost.. Slika 5: Neodvisni poloţaj (Pease, 1997). 17.

3.6 Dotik Dotiki sodijo med najbolj dvoumne oblike neverbalnih sporočil. Njihov pomen je močno odvisen od narave odnosov med osebami, od starosti, spola, situacije. Se pa ta pravila od kulture do kulture močno razlikujejo (Ule, 2005). Dotiki pogosto signalizirajo statusne razlike med ljudmi. Ker dotikanje izraţa tudi občutek obvladovanja druge osebe, ga ponavadi sproţijo nadrejene osebe. Ljudje z visokim poloţajem mnogo pogosteje začno z neko vrsto dotikanja, na primer, da osebi poloţijo roko čez ramena, kot ljudje z niţjim poloţajem. Ljudje z niţjim statusom stojijo in se pustijo dotakniti, vendar pa sami ne začnejo z dotikanjem (Hayes in sodelavci, 1998). Telesne stike z drugimi ljudmi je moţno razdeliti na socialne in nesocialne. Socialni dotik je značilen za odnose in ljudi, s katerimi se druţimo, delamo ali igramo. Nesocialni dotik pa sodi k opravljanju poklicnih nalog. Tako se dotikajo zdravniki, frizerji, maserji itd. (Selič, 2007). Najpogostejši dotik je stisk rok. Iz načina rokovanja lahko marsikaj razberemo o značaju osebe, s katero se rokujemo, o njenem odnosu do nas, o njenem razpoloţenju, čustvenem stanju. Preko rokovanja se razkrijejo tri razpoloţenjske značilnosti: oblastnost, vdanost in enakopravnost. Vse tri vedenjske značilnosti se odraţajo podzavestno.. Gospodovalnost izrazimo z navzdol obrnjeno dlanjo med rokovanjem (slika 5). Ni nujno, da gleda dlan naravnost proti tlom, temveč naj bo le toliko obrnjena proti tlom, kolikor je mogoče glede na sogovornikovo roko. S tem sogovornika opozorimo, da bomo v nadaljevanju srečanja prevzeli vodilno vlogo. Vdanost se izraţa z rokovanjem, pri katerem seţemo v neznančevo roko z navzgor obrnjeno dlanjo (slika 6). Če pa se rokujeta dve osebi z gospodovalnim značajem, se med njima odvija simboličen boj, medtem ko drug drugemu skušata roko potisniti v podrejeni poloţaj. Ta boj se sprevrţe. 18.

v čvrst stisk rok, ki ostaneta v pokončnem poloţaju in tako sporočata medsebojno spoštovanje (slika 7) (Pease, 1997).. Slika 6: Prevzemanje poloţaja (Pease, 1997). Slika 7: Prepuščanje poloţaja (Pease, 1997). Slika 8: Rokovanje »po moško« ( Pease, 1997). 3.7 Razlike v neverbalni komunikaciji med spoloma Pri neverbalni komunikaciji, tako pri sporočanju neverbanih znakov kot pri njihovem razumevanju, ima pomembno vlogo tudi spol. Značilnost moške neverbalne komunikacije je avtoritativnost, ţenske pa podrejenost (Zajc, 2008 po Burgoon, 1994). Na način kodiranja in dekodiranja neverbalnih znakov tako vplivajo razlike med spoloma, sposobnost učenja in dojemanja, način sprejemanja dejavnikov iz okolja ter biološke predispozicije. Nekatere bistvene razlike med moško in ţensko govorico telesa po Burgoonu (1994) so naslednje (Zajc, 2008) : ţenske z obrazom in glasom izraţajo več kot moški; 19.

ţenske prikaţejo več »podrejenih« drţ in gest, kot so na primer povešena glava, odprta dlan, prekriţane roke in noge, itd.; ţenske dovolijo večji vdor v svoje osebno območje; ţenske se lahko prilagodijo partnerjevemu načinu interakcije, medtem ko moški tega niso zmoţni; ţenske uporabljajo več naraščajočih glasovnih intonacij in več obotavljanja; moški izraţajo več vidne dominance (bolj gledajo, medtem ko govorijo, kot medtem ko poslušajo) kot ţenske. Prav tako pa sam spol posameznika vpliva na obnašanje oseb, s katerimi je v kontaktu. Ljudje se v medsebojni interakciji velikokrat obnašajo drugače, kadar so v interakciji z osebo istega spola in spet drugače, kadar so v interakciji z osebo nasprotnega spola. Vse to pa je odvisno od vloge druţine (očeta, matere) ter odnosov v njej. Polona Selič (1999) v članku navaja, da je za večino ljudi prva izkušnja z drugimi ljudmi povezana s člani svoje druţine. Druţina nas neizogibno izoblikuje, vpliva na naše obnašanje ter doţivljanje okolja in ljudi. V vsaki druţini sta za naše razmišljanje pomembni dve vlogi – vloga matere in očeta.. Vloga matere Lik matere, odnos z njo, predstave o tem, kakšna bi morala biti, zmoţnost sprejetja lastne matere, kakršna je, ter način komunikacije z materjo iz otroštva določajo odnos do sebe kot tudi do drugih, zlasti ţensk, v odrasli dobi. Deklici je mati prvi vzor ali antivzor, za dečka pa je odnos z materjo prvi odnos z bitjem nasprotnega spola in ga zato tudi močno zaznamuje. Vloga očeta Očetovska ljubezen je drugačna od materinske, ki naj bi bila brezpogojna. Oče naj bi poosebljal trdnost in moč, postavljal zahteve in predstavljal avtoriteto. Vendar je vloga očeta danes manj jasna in pregledna, kot je bila v preteklosti. Za deklico je odnos z očetom prvi odnos z moškim. Oče lahko njene ţenske poteze in značilnosti spoštuje in občuduje ali pa zaničuje oziroma jih sploh ne opazi. Očetovo obnašanje predstavlja za 20.

dekle vzorec, ki ga, ko odrašča, prepozna in se nanj odzove. Dečku pa oče predstavlja vzor ali antivzor. Več bomo o pomenu in vplivu spola na sam proces komunikacije povedali v naslednjem poglavju, kjer bo govora o vplivu spola kriminalista na potek razgovora.. 21.

4 Pomen neverbalne komunikacije pri odkrivanju laži Preučevanje neverbalne komunikacije lahko uporaljamo tudi kot tehniko za odkrivanje laţi. Neverbalna komunikacija predstavlja velik del celotne komunikacije in je zato tudi zelo pomembna pri vsakdanjem komuniciranju. Laţi in prevare so dokaj običajni pojavi v medosebnih odnosih. Ljudje laţemo iz vljudnosti, da bi se izognili kazni, da bi zaščitili druge ali da bi si s tem pridobili določeno korist. Zelo pogosto imajo vsakdanje laţi in prevare majhne posledice, včasih pa so celo druţbeno zaţelene. Ljudje ne rečejo vedno tega, kar mislijo ali čutijo, vendar pa se njihove besede v takšnih primerih po navadi ne skladajo z njihovo govorico telesa. Zato je poznavanje govorice telesa oz. neverbalnega komuniciranja pomembno tudi pri kriminalističnem preiskovanju različnih kaznivih dejanj. Poznamo različne načine in metode za odkrivanje laţi (Gasar 2004 po Delacour 1995; Ekman 2001; Umek 1998;), ki jih lahko razdelimo v tri kategorije:. 1. preverjanje objektivnih dejstev, 2. preizkusi z raznimi aparati, 3. preizkusi z opazovanjem vedenjskih znakov osebe. V praksi se najpogosteje uporabljajo različne kombinacije teh načinov. Resnico oz. laţ lahko najbolj zanesljivo ugotovimo samo tedaj, če preverimo objektivna dejstva in poiščemo materialne dokaze, kar pa ni vedno moţno. V tem delu bomo govorili o neverbalni komunikaciji kot tehniki za odkrivanje laţi. Bull (2007) navaja prednosti preučevanja neverbalnega vedenja za namen odkrivanja laţi:. je tehnika, ki ne zahteva nobene posebne tehnologije; je nekaj, kar delamo intuitivno – npr. imamo občutek, da je nekdo neiskren, neprepričljiv;. 22.

bolj strukturirano preučevanje neverbalne komunikacije nam pomaga, da te intuicije postanejo bolj jasne in da izboljšamo naše sposobnosti pri odkrivanju laţi skozi preučevanje neverbalne komunikacije. Pri ugotavljanju laţi preko preučevanja neverbalne komunikacije je zelo pomembno, da se upošteva naslednje (http://www.hodu.com/deception.shtml): Ne obstajajo univerzalni znaki, ki bi kazali na to, da nekdo laţe. Večina znakov, kot so pogostost meţikanja, ton glasu, razširjanje zenic, sami po sebi ne kaţejo na laganje, ampak nakazujejo na povečano anksiznost in stres. Ne moremo pa vedeti, če je stres in anksioznost povzročilo laganje ali kaj drugega. Podoben primer je tudi neskladje med govorico telesa in vsebino izrečenega, kar je lahko znak, da nekdo laţe ali pa kaţe na notranji konflikt med tem, o čemer oseba razmišlja in kar dejansko govori. Neverbalni znaki, ki lahko pomenijo, da nekdo laţe, se razlikujejo od osebe do osebe. Nekateri se na primer med laganjem zelo izogibajo očesnemu stiku, medtem ko drugi vzpostavljajo preveč očesnega kontakta. Prav tako eni govorijo z visokim tonom glasu, medtem ko laţejo, drugi pa z nizkim. Iz zgoraj navedenega razloga je pomembno, da poznamo vedenje osebe v normalnih, nestresnih okoliščinah. Bolj kot spoznamo, kako se oseba vede v takšnih okoliščinah, torej kakšne geste, drţo uporablja vsak dan, laţje bomo opazili odmike od takšnega vzorca obnašanja. Ravno zato se policijsko zaslišanje ponavadi začne s serijo informativnih, neogroţajočih vprašanj, da se vzpostavi nek odnos, ki omogoča, da se oseba kar se da sprosti. Neverbalnih znakov ne smemo nikoli ocenjevati vsakega zase, ampak v serijah. En sam takšen znak ima lahko veliko različnih pomenov ali pa ne pomeni prav nič. Vsaka neverbalna komunikacija je kulturno pogojena in večji, kot je nivo stresa, večja je moţnost, da se bodo pojavili neverbalni znak, ki so kulturno pogojeni. Zato je izjemno teţko iz neverbalnega vedenja oceniti, če nekdo laţe, če ta oseba pripada različni kulturi.. 23.

Nemogoče je ugotoviti, kdaj nekdo laţe, če ta oseba sama verjame, da govori resnico.. 4.1 Kaj je laganje Kaj torej sploh je laganje? Obstaja veliko različnih definicij laganja. Ekman (1992) je definiral laţ kot namerno odločitev, da bomo nekoga zavedli, ne da bi ga o tem prej obvestili. Dodaja, da laţemo samo takrat, ko drugih predhodno ne obvestimo, da jih nameravamo zavesti. Zuckerman, DeFank, Hall, Larrance & Rosenthal (1979) prevaro definirajo kot namerno verbalno sporočilo, ki pa ne izraţa dejanskega mnenja sporočevalca (Decaire, 2000). Laganje ne zahteva nujno uporabe besed, lahko gre za dejanja, lagati pa je moţno tudi z namernim prikrivanjem informacij. Nekdo, ki pozabi dati informacijo ali pa sam ne ve, da ne govori resnice, ne laţe (Gasar, 2004 po Vrij, 2000). Vidimo lahko, da je vsem definicijam skupna namera. Torej, da gre za zavedno prizadevanje, da bi prepričali nekoga, da verjame v nekaj, kar ni res. Po navedbah različnih avtorjev (npr. Hollander, 1997; Krauss, 1981; Vrij, 2000) obstajajo v laganju velike medosebne razlike. Eni laţejo skoraj neprestano, drugi samo občasno, tretji pa so lahko ţe kar »bolestno« resnicoljubni. Večina ljudi se nahaja med obema skrajnostima. Obstajale pa naj bi tudi razlike med spoloma. Šlo naj bi za razliko v namenu laţi. Laţi moških naj bi bile bolj usmerjene na njihovo osebno korist, medtem ko laţi ţensk k temu, da zaščitijo druge (Gasar, 2004 po Krauss, 1981).. 4.2 Zakaj lažemo Otroci začnejo lagati med četrtim in petim letom starosti. Takrat tega ne počnejo s slabimi nameni, marveč zato, da bi pridobili pozornost. Pozneje laţemo iz številnih drugih razlogov, največkrat zaradi strahu (http://www.ifeelpsychology.com/): pred škodo oziroma da bi se zaščitili pred zunanjim svetom; v zvezi s tem se moramo zavedati, da niso vse laţi škodljive. Včasih so celo najboljše sredstvo za zaščito zasebnosti in nas samih pred morebitno nevarnostjo; 24.

pred konfliktom, prepirom; v takšnih primerih laţemo, da se izognemo nepotrebnemu in/ali mučnemu prepiru; pred kaznijo; to je ţe v rosnih letih eden od najpogostejših razlogov za laganje. Otroci laţejo o učnem uspehu, trdijo, da niso pojedli piškotov ali da niso udarili sosedovega otroka – vse to zato, da bi ubeţali pred kaznijo. pred zavrnitvijo; včasih je vzrok za laţ naša negotovost glede samih sebe, partnerskega odnosa ali druţbe nasploh. Laţemo, ker hočemo ostati priljubljeni.; pred izgubo – človeka, odnosa, premoţenja, ugleda itd.; pred nestrinjanjem ali zavrnitvijo. Laganje lahko spodbujajo druţinske in kulturne vrednote ali moralna merila. Morda se sliši protislovno, toda druţine, ki strogo kaznujejo neprimerno vedenje, obenem spodbujajo laganje, ki postane oblika izogibanja kazni. Druţina spodbuja laganje tudi s tem, da se zanj ne zmeni in ga ne prepoznava kot problem. Laţemo iz strahu pred nestrinjanjem ali zavrnitvijo, lahko pa celo iz altruističnih razlogov (bele laţi). Laţemo, da si pridobimo ali ohranimo samospoštovanje (ko začutimo, da je naše samospoštovanje ogroţeno, se zatečemo k laganju), a tudi iz ţelje po ugajanju (ne gre toliko za to, kako narediti vtis na druge, kot za ohranitev pogleda nase, ki je skladen s tem, kakšni bi radi bili). Ker hočemo ugajati, si olajšati socialne situacije in se izogibati ţaljenju drugih, se zatekamo k laţi. Pogosto je tudi laganje, katerega vzrok je zaščita in/ali zavajanje samega sebe (prepričate se, da je bila luč na semaforju še vedno rumena, ne pa rdeča). Laţemo lahko zaradi zlobe (laţi, temelječe na namernem zavajanju, govoricah, polresnicah) ali nepremišljenosti. Lahko pa tudi pretiravamo in napihujemo stvari, ki napihovanja ne potrebujejo. Značilen primer je laganje o gmotnem poloţaju, poloţaju v sluţbi, poslovnih uspehih itn. Laţemo tudi iz vljudnosti: zastavljamo vprašanja, čeprav nam je v resnici vseeno, kakšni bodo odgovori. »Kako si kaj?« je značilno takšno vprašanje. Pretvarjamo se, da nas to zanima, v resnici pa nam je malo mar. Tudi odgovor »Dobro, hvala!« ni nujno 25.

iskren. Laţemo, ker vemo, da je druga oseba zgolj vljudna in je naše teţave v resnici ne zanimajo. Laţemo, ker vemo, da je bilo naše ravnanje napačno. Če smo nenehno v strahu pred kaznijo in laganje postane navada, govorimo o kompulzivnem, tj. refleksnem laganju. V takšnem primeru tudi soočenje z resnico laţnivca ne pomaga prepričati, da se moti, saj vztraja, da je »resnična« samo njegova laţ. Podobno kompulzivnemu je kronično laganje. Kronični laţnivci laţejo, ker imajo šibko samospoštovanje. Z laganjem skušajo narediti vtis na druge, proces laganja pa je zanje nemalokrat pomembnejši od vsebine laţi. Študije kaţejo, da ljudje laţejo tudi zato, da bi ohranili medosebno razdaljo in s tem zaščitili osebni prostor. Kronično laganje je pri odraslih osebah pogosto odraz asocialnosti.. 4.3 Vrste laži Psihologi razlikujejo med naslednjimi vrstami laţi (Vrij, 2008 po DePaulo, Kashy, Kirkendol, Wyer, & Epstein, 1996): popolna laţ, pretiravanja ter subtilne laţi. Popolna laţ je takšne vrste laţ, pri kateri je izmišljena informacija popolnoma drugačna od tistega, za kar oseba, ki je podala izmišljeno informacijo, verjame, da je resnično. Na primer ko osumljenec, za katerega vemo, da je kriv, zanika kakršnokoli vpletenost v zločin. Pretiravanja so laţi, pri katerih gre za pretiravanje ali pa podcenjevanje določenh dejstev. Ljudje lahko na primer pretiravajo pri izraţanju obţalovanja, da so zamudili na sestanek, med policijskim razgovorom lahko omilijo svojo vlogo v storjenem zločinu, v razgovoru za sluţbo se lahko prikaţejo bolj nadarjene in delavne, kot so v resnci ... Subtilne laţi pa so laţi, s katerimi se zavaja. Namen teh laţi je prezreti, izpustiti oziroma prikriti informacije, da bi s tem zavedli naslovnika. Na primer potnik, ki cariniku opisuje vsebino svojega kovčka, ne pove pa, da ima notri zraven ostalih stvari tudi prepovedane droge. 26.

Ljudje, ki laţejo, najraje uporabijo subtilne laţi. Za to obstaja več ralogov. Takšne laţi je teţko odkriti. Ko je neko dejstvo izrečeno, je moţno preveriti njegovo resničnost z nadaljnjim iskanjem informacij, ki bi ga podprle ali izpodbile, medtem ko pri subtilnih laţeh informacija oziroma dejstvo sploh ni podano. Dalje, prikrivanje informacij je relativno enostavno. Pri popolnih laţeh in pretiravanju si je potrebno izmisliti zgodbo, ki je dovolj prepričljiva, in si vse povedano tudi zapomniti, medtem ko pri prikrivanju to ni potrebno. Če se odkrije, da je nekdo informacijo prikril, se lahko ta zgovarja, da jo je samo pozabil povedati, medtem ko je razlaga, zakaj se je nekdo zlagal ali pretiraval, veliko zahtevnejša. Prikrivanje se dojema kot manj negativno od izrekanja popolnih laţi (Vrij, 2008 po Bavelas, Black, Chovil & Mullett, 1990; Levine, 2001; Levine, Asada & Lindsey 2003; Spranca, Minsk & Baron, 1991), tako tudi oseba, ki izreče subtilno laţ, pusti manjši negativni vtis, kot če bi izrekla popolno laţ. Prikrivanje je tudi laţje moralno opravičiti, saj je lahko vse, kar je bilo povedano, resnica, le da ni bila povedana v celoti.. 4.4 Pregled raziskav glede sposobnosti odkrivanja laži Narejene so bile številne študije na temo, kako dobri so ljudje pri prepoznavanju laţi. Kraut (1980) je pregledal veliko število takšnih študij in ugotovil, da so ljudje v raziskavah v povrečju odkrili pribliţno 57 % laţi. Kasneje je bilo narejenih še dosti raziskav, ki so dale podobne rezultate. Vrij (2000) je pregledal še dodatnih 39 študij, ki so prav tako pokazale, da ljudje, ki se s tem ne ukvarjajo profesionalno, odkrijejo 45– 60% laţi, kar v povprečju znaša 57 %, tako kot v študijah, ki jih je pregledal Kraut leta 1980. Ekman in O'Sullivan (1991) sta preiskovala sposobnost odkrivanja laţi pri različnih skupinah ljudi, od katerih se ţe zaradi njihovega poklica pričakuje, da bodo nekoliko boljši pri tem, kot drugi ljudje. Ugotovila sta, da niti policisti, sodniki, poligrafisti in psihiatri ter psihologi niso občutno boljši od drugih ljudi pri odkrivanju laţi (Bull, 2007). Podobno študijo sta naredila tudi Umek in Areh (2003), v kateri je sodelovalo 37 študentk in študentov takratne Visoke policijsko-varnostne šole (danes Fakulteta za varnostne vede) in 15 kriminalistov Urada kriminalistične policije ene izmed policijskih 27.

postaj. Rezultati so pokazali, da so študentje in kriminalisti enako (ne)uspešni pri odkrivanju izmišljenih vsebin. Študentje so v 52,9 % pravilno ugotovili izmišljene vsebine, kriminalisti pa v 53,6 %, kar je samo za 0,7 odstotnih točk bolje od študentov, čeprav poznajo študentje samo teorijo, kriminalisti pa imajo verjetno tudi veliko prakse v odkrivanju laţi. Rezultati so bili podobni kot v tujih, primerljivih raziskavah. Analiza je pokazala tudi, da so študentje večjo pozornost namenjali neverbalnim znakom, kriminalisti pa verbalnim, oboji pa so upoštevali predvsem stereotipne znake, kot sta na primer intenzivnejše premikanje rok in odmikanje pogleda. Akenhurst, Vrij in sodelavci (1996) so v svojem članku Lay persons' and police officers' beliefs regarding deceptive behaviour navedli rezultate svoje študije, ki je med drugim pokazala, da tako policisti kot drugi ljudje določene znake napačno povezujejo z laganjem. Menijo, da so intenzivnejši gibi rok in nog ter odmikanje pogleda (zmanjšanje očesnega stika) znak, da človek laţe, vendar pa so raziskave pokazale, da je ravno obratno. Torej, da je zmanjšanje gibov rok in nog ter povečanje očesnega stika lahko indikator, da nekdo laţe. Vendar pa se moramo zavedati omejitev študij. Študije so bile narejene na podlagi laboratorijskih eksperimentov, ki se v marsičem razlikujejo od situacije pri resničnih policijskih zaslišanjih. V teh študijah so morali policisti ugotoviti, ali študentje govorijo resnico ali pa se laţejo. Prva pomembna razlika je ta, da je tveganje za tistega, ki laţe, v laboratorijskih eksperimentih veliko manjše (ali pa ga sploh ni), kot v dejanskem policijskem zaslišanju. Kot drugo, so študentje v povprečju bolj inteligentni kot osumljenci v policijskih intervjujih (Vrij, 2004 po Gudjonsson 2003) in ta razlika v inteligentnosti lahko vpliva na način laganja (Vrij, 2004 po Ekman & Frank 1993). Tretja razlika pa je v vsebini zlaganega. Študentje so v laboratorijskem eksperimentu lagali glede drugačnih tem (na primer kakšen je njihov odnos do smrtne kazni) kot osumljenci v policijskih zaslišanjih (Vrij, 2004). Ravno zaradi zgoraj navedenih razlogov ne moremo rezultatov teh študij jemati kot čisto verodostojnih. Mann, Vrij in Bull so leta 2004 (Mann, Vrij, Bull, 2004) naredili novo študijo, na podlagi katere so lahko z večjo verjetnostjo ugotavljali sposobnosti policistov pri 28.

odkrivanju laţi. Devetindevetdesetim policistom so pokazali posnetke dejanskih osumljencev med policijskim zaslišanjem, ti pa so morali ugotoviti, kdaj so se zlagali in kdaj govorili resnico. Policisti so bili uspešni v 65 %, kar je veliko boljši rezultat, kot so pokazale predhodne študije, vednar pa daleč od odličnega.. 4.5 Procesi, ki jih doživljamo med laganjem, ter faktorji, ki vplivajo na njih Vrij (2008, po Zuckerman, DePaulo and Rosenthal, 1981) pravi, da ljudje, medtem ko laţejo, doţivljajo tri različne procese, ki vplivajo na njihovo neverbalno vedenje. Ti trije procesi so čustvene reakcije, vsebinska kompleksnost in poskus nadzora vedenja. 4.5.1 Čustvene reakcije Laganje je najpogosteje povezano z doţivljanjem treh vrst čustev: krivde, strahu in vznemirjena. Ta tri čustva lahko na različne načine vplivajo na vedenje osebe. Krivda se lahko kaţe v izmikanju pogleda, strah lahko povzroči povečano psihološko vzburjenje, ki se lahko kaţe v večji ferkvenci meţikanja, samoadaptorjih (dotikanje oblačil, las, obraza ...), oklevanjih v govoru ter spremembi v ferkvenci glasu. Vznemirjenje pa se lahko kaţe z znaki veselja, kot so večje število gibov ter smehljanje.. 4.5.2 Vsebinska oz. miselna kompleksnost Laganje včasih zahteva še dodaten miselni napor, za kar obstaja več razlogov. Tisti, ki laţe, si mora najprej izmisliti celotno zgodbo, mora biti pozoren, da so vse informacije konsistentne, da se skladajo z vsem, kar poslušalec ţe ve ali pa obstaja moţnost, da bo izvedel, paziti mora, da se izogne napakam pri govoru, in nenazadnje si mora vse, kar je povedal, dobro zapomniti, da bo lahko, če bo potrebno, to še enkrat povedal. Tisti, ki laţejo, tudi ne dojemajo svoje kredibilnosti kot same po sebi umevne tako kot oni, ki govorijo resnico; zato so bolj nagnjeni k temu, da kontrolirajo svoje vedenje, da bi izpadli bolj iskreni, kar pa prav tako zahteva miselni napor. Iz istega razloga (dojemanje. 29.

kredibilnosti) so ljudje, ki laţejo, bolj nagnjeni k preučevanju naslovnika, da ocenijo, ali jim verjame, kar govorijo, kar je prav tako kognitivno zahtevno. Raziskave so pokazale, da se miselna kompleksnost kaţe v naslednjih neverbalnih in verbalnih znakih – manj meţikanja, več oklevanj pri govoru, počasnejši govor z večimi pavzami, manj gibov rok ter dlani ter več odmikanja pogleda.. 4.5.3 Poskus nadzora vedenja Tisti, ki laţe, se zaveda, da naslovnik opazuje tudi njegovo govorico telesa, da bi presodil, ali govori resnico ali ne, zato lahko poskuša kontrolirati svoje vedenje (Vrij, 2008 po Buller & Burgoon, 1996; Krauss, 1981). Ţeli se izogniti izraţanju tistih znakov, za katere verjame, da kaţejo na laganje, in namesto njih poskuša izraţati znake, za katere misli, da ga naredijo iskrenega. To pa ni enostavno. Nekatere znake je skoraj nemogoče nadzirati, ker so vezani na doţivljanje močnih čustev ali visokega stresa (Vrij, 2008 po Ekman, 1985/2001). Takšen primer je doţivljanje jeze, ki se med drugim kaţe tudi v zoţanju ustnic, kar je avtomatski odziv in ga je zelo teţko nadzirati. Naslednja teţava pri nadziranju obnašanja je ta, da se ljudje ponavadi ne zavedamo svojega vsakdanjega obnašanja, zato se bolj posvetimo izrečenemu, ne opazimo pa rahlih sprememb v našem vedenju. Na primer, osumljenec v policijskem zaslišanju je zelo pozoren na to, kaj govori, ne zaveda pa se, da govori počasneje kot običajno. Dokler se ljudje ne bodo zavedali sprememb v svojem vedenju, je malo verjetno, da jih bodo zavestno kontrolirali. Ravno te spremembe pa lahko dajo pomembne informacije opazovalcu. Vendar bodo vedenja, ki jih je najteţje kontrolirati, v vsakem primeru izdajala določene informacije.. 4.5.4 Faktorji, ki vplivajo na procese Ali sploh in v kolikšni meri tisti, ki laţejo, doţivljajo čustva, miselni napor ali pa poskušajo obvladovati svoje vedenje, je odvisno od naslednjih faktorjev: osebnostnih lastnosti osebe, okoliščin, v katerih se nahaja, ter pomembnosti laţi.. 30.

Faktorji, ki vplivajo na čustvene reakcije (krivda in strah) Osebnostne značilnosti vplivajo na to, ali bo nekdo ob laganju sploh občutil krivdo in v kolikšni meri. Za nekatere ljudi je laganje čisto normalno in kot tako sprejemljivo sredstvo za doseganje ciljev. Takšni ljudje posledično ne bodo občutili krivde, ko bodo lagali. Doţivljanje krivde pa je povezano tudi z okoliščinami, v katerih se oseba zlaţe. Če gre za pomembne laţi, ki lahko imajo tudi pomembne posledice (tako negativne kot pozitivne), je prisotnega več občutka krivde kot pri majhnih, manj pomembnih laţeh. Občutka krivde je manj tudi takrat, če je laţ moţno moralno opravičiti. Koliko strahu posameznik občuti med laganjem, je odvisno od njegovega prepričanja, kako dobro zna lagati. Če je prepričan vase, bo občutil manj strahu. Na občutenje strahu pa tako kot na občutenje krivde vpliva tudi pomembnost laţi. Če je laţ zelo pomembna oziroma so pomembne posledice te laţi, bo prisotnega več strahu. Prav tako bo več strahu prisotnega, če gre za vase usmerjene laţi (laţi, s katerimi koristimo sebi), kot pa če se laţemo zaradi koristi drugih, ker so večje negativne posledice povezane z vase usmerjenimi laţmi. Koliko strahu bomo občutili med laganjem, je odvisno tudi od tega, komu laţemo. Če mislimo, da je oseba zelo dobra v prepoznavanju laţi, bomo občutili več strahu, kot če mislimo, da ni (Vrij, 2008 po Anderson, Ansfield & DePaulo, 1999).. Faktorji, ki vplivajo na vsebinsko oz. miselno kompleksnost Ljudjem, ki so bolj neobzirni do drugih, ki imajo dobre verbalne sposobnosti in ki so dobri akterji, lagati ni zelo zahtevno. Prav tako med laganjem občutijo manj miselne kompleksnosti bolj inteligentni ljudje (Vrij, 2008 po Ekman & Frank, 1993; Vrij & Mann, 2001a). Občutenje miselne kompleksnosti je odvisno tudi od pomemnosti laţi. Pri bolj pomembnih laţeh je le-te prisotne več kot ob manj pomembnih. Prav tako pa je je prisotne več ob laţeh, ki so usmerjene vase, kot ob laţeh, v korist drugim. Bolj miselno zahtevno kot prikrivanje informacij je samo laganje, če pa laţ ni dobro pripravljena, je miselne kompleksnosti še več.. Faktorji, ki vplivajo na poskus nadzora vedenja Nekateri ljudje so bolj motivirani, da napravijo dober vtis, kot drugi. Bolj kot ljudje mislijo, da je vtis, ki ga pustijo, pomemben za dosego njihovih ciljev, bolj bodo 31.

motivirani, da nadzorujejo svoje vedenje in ga prilagajajo ţeljenemu cilju. Če ima za nekoga laţ pomembne posledice, bo bolj nadziral svoje vedenje, kot pa če gre za majhno, skoraj nepomembno laţ.. 4.6 Neverbalni znaki laži Da bi lahko preko neverbalne komunikacije sklepali, ali nekdo laţe, moramo, kot smo ţe omenili, najprej spoznati vedenje osebe v normalnih, nestresnih okoliščinah. Tako lahko opazimo, kakšne spremembe so nastale v obnašanju osebe ter kdaj in vidimo, katerim temam moramo posvetiti še posebno pozornost. Spremembe v vedenju osebe so posledice stresa, ni pa nujno, da oseba laţe. Walters (2002) navaja moţne vzroke sprememb v vedenju: osebo je lahko sram razkriti določene informacije; oseba lahko ima traume zaradi določenh dogodkov, ki so se zgodili, zato ji je o njih teţko govoriti; oseba zadrţuje določene informacije ali pa laţe, da bi namerno zavedla izpraševalca. Ker je pogovor z ţrtvijo, pričo, osumljencem ali informantom kritičen del preiskave, je nujno, da kar se da pravilno ocenimo kredibilnost s pogovorom pridobljenih informacij (Walters, 2002).. Obstaja veliko neverbalnih znakov, na katere moramo biti pozorni, pri tem pa moramo nujno upoštevati tudi, s kom opravljamo razgovor. Ugotoviti moramo, ali je oseba, s katero se pogovarjamo, čustveno stabilna ali pa ima morda kakšno obliko duševne bolezni, kajti emocionalna nestabilnost močno vpliva na neverbalno vedenje. Prav tako se moramo zavedati, da je govorica telesa otrok in tistih, ki so pod vplivom drog ali alkohola, nezanesljiva za preučevanje, ali govorijo resnico ali ne. To pa zato, ker otroci še nimajo dovolj razvitih socialnih veščin, tisti pod vplivom drog ali alkohola pa so trenutno duševno in telesno nestabilni (Hollerbach, 2006).. 32.

Prva, ki sta ţe leta 1969 pisala o neverbalnih znakih laţi, sta Ekman in Friesen. Opisala sta dve kategoriji znakov, tako imenovani znaki uhajanja (leakage cues) in znaki prevare (deception cues). Znaki uhajanja razkrijejo ravno tisto, kar se oseba trudi prikriti – ponavadi so to njena čustva. Na primer, če oseba poskuša prikriti oziroma spremeniti izraz na obrazu, ki bi razkril njena prava čustva, se to kaţe v izrazu na obrazu – mikro izrazu, ki je veliko krajši kot navadno, vendar pa se ga še vseeno da identificirati. V tem primeru je mikro izraz znak uhajanja. Če pa je ta izraz na obrazu tako kratek, da se ga ne da razpoznati, pa predstavlja znak prevare. Znaki prevare nam torej povedo, da obstaja moţnost, da nekdo laţe oziroma nekaj prikriva, vendar pa nam ne povedo, kaj prikriva (DePaulo, Malone, Lindsay, Muhlenbruck, Charlton, Cooper, 2003). Ekman (1985/1992) je kasneje opisal še dve večji skupini znakov. To so znaki razmišljanja in znaki čustev. Osebe, ki svoje prevare dovolj dobro ne pripravijo in ki so vsebinsko nedosledne pri svojih laţeh, se z neskladnostjo svojih izjav izdajo. Prav tako pa se izdajo osebe, ki so preveč pripravljene, in sicer zato, ker izgledajo naučene. Vsi navedeni znaki spadajo v skupino znakov razmišljanja. Še pomembnejši prispevek pa je Ekman dal s preučevanjem vloge čustev pri laganju. Zagovarjal je, da je mogoče preko razumevanja čustev, ki jih doţivljajo ljudje, medtem ko laţejo, razlikovati med tistimi, ki laţejo, in tistimi, ki govorijo resnico. Na primer, znaki, ki kaţejo na zaskrbljenost osebe, da jo bodo odkrili, so znaki strahu. To so višji ton glasu, hitrejši in glasnejši govor, pavze in napake med govorjenjem ter indirektni govor. Bolj kot je osebo strah, da jo bodo dobili pri laganju, bolj izraziti so znaki strahu. Prav tako ljudje, ki se počutijo bolj krive, ker laţejo, na primer tisti, ki laţejo ljudem, ki jim zaupajo, kaţejo več znakov krivde. Ekman je dodal, da znaki krivde niso jasno izraţeni, ampak lahko vključujejo znake ţalosti, ki so niţji ton glasu, tišji in počasen govor ter pogledovanje proti tlom. Občutki ljudi, ki laţejo, pa niso nujno negativni. Ekman dodaja, da lahko laţnivci občutijo tudi zadovoljstvo med laganjem in občutek ponosa, da jim je uspelo nekoga prevarati. To zadovoljstvo se lahko kaţe z znaki razburjenja, kot so visok ton glasu, hitrejši in glasnejši govor in uporaba ilustratorjev. Vendar pa ta teorija o prepoznavanju laţi na podlagi občutka zadovoljstva med laganjem še ni bila preizkušena v praksi (DePaulo in ostali, 2003). 33.

Paul Ekman daje pri svojem delu in odkrivanju laţi največji poudarek ravno na obrazne izraze. Ko ţeli oseba namerno prikriti ali nezavedno potlačiti lastna čustva, se v zelo kratkem času – 1/15 ali 1/25 sekunde – na njenem obrazu pojavi izraz, ki je večini neopazen. Tak izraz imenujemo mikro izraz. Mikro izrazi so hipni, nehoteni izrazi na obrazu, ko poskušamo skriti ali potlačiti čustva. Navadno se pojavijo v izjemno rizičnih situacijah, ko lahko kaj dobimo ali izgubimo. V nasprotju z navadnimi izrazi le redki ljudje lahko hlinijo mikro izraze, a še ti le do nekega obsega, kajti naši moţgani ne zmorejo dovolj hitro procesirati podatkov, da bi lahko hlinili primeren izraz. Gre za sedem univerzalnih čustev: strah, jezo, gnus, ţalost, srečo, presenečenje in prezir. Pojavijo se in izginejo v 1/25 sekunde (Adelson, 2007). Spodnje slike prikazujejo primere mikroizrazov za različna čustva.. STRAH. 1.. Dvignjene in skupaj potegnjene obrvi. 2.. Dvignjena zgornja veka. 3.. Napeta spodnja veka. 4.. Usta rahlo raztegnjena proti učesom. Slika 9: Jeza (www.paulekman.com) ŢALOST. 1.. Spuščene zgornje veke. 2.. Zbegan, neosredotočen pogled. 3.. Rahlo upognjeni kotički ustnic. Slika 10: Ţalost (www.paulekman.com) 34.

JEZA. 1.. Obrvi spuščene in potegnjene skupaj. 2.. Srep pogled. 3.. Zoţane ustnice. Slika 11: Jeza (www.paulekman.com) GNUS 1. Guba na zgornjem delu nosa 2. Dvignjena zgornja ustnica. Slika 12: Gnus (www.paulekman.com). PRESENEČENJE 1. Dvignjene obrvi 2. Oči razprte 3. Usta odprta. Slika 13: Presenečenje (www.paulekman.com) 35.

Mikro izrazi nam povedo, da je neko čustvo sicer prisotno, a prikrito, ne povejo pa nam, kako in zakaj je prikrito. Čustvo je lahko prikrito iz dveh razlogov; zaradi zavestne odločitve, ko oseba ve, kako čuti, a noče, da bi drugi to vedeli in ţeli zato čustvo prikriti, lahko pa je posledica potlačitve, ko oseba ne ve, kako čuti (npr. nekdo, ki ima homoseksualna nagnjenja, pa to zaradi nesprejemanja okolice potlači v nezavedno, bo nezavedno prikrival seksualno privlačnost do prijatelja). Mikro izrazi se od čustva do čustva razlikujejo, zato lahko prepoznamo čustvo, ki je skrito v ozadju, ne moremo pa na podlagi mikro izraza vedeti, zakaj je čustvo prikrito, saj je izraz v vsakem primeru enak (tako v primeru zavedne potlačitve kot v primeru nezavedne). Mikro izrazi torej kaţejo na neskladje med tistim, kar je oseba povedala, in onim, kar dejansko čuti. Vendar pa na podlagi neskladja ne moremo reči, da oseba laţe. Ekman temu neskladju reče »vroča točka«, kar pomeni, da je treba tistemu delu pogovora, kjer se neskladje pojavi, posvetiti še posebno pozornost (Marantz Henig, 2006). Ekman pravi tudi, da je treba laţ uporabiti kot zadnjo moţno interpretacijo neskladja, torej takrat, ko smo vse ostale moţnosti ţe izključili (Adelson, 2007).. 4.7 Težave in napake pri ugotavljanju laži Vrij (2004) je opisal številne teţave (1–5) in napake (6–9), ki so prisotne pri ugotavljanju laţi preko neverbalnega vedenja.. 1.. Odsotnost tipičnih znakov laţi. Narejeni so bili številni pregledi opravljenih študij o odkrivanju laţi, med katerimi je bilo analiziranih več kot 150 študij o tem, kako se obnašajo ljudje, ki laţejo. Vendar niso odkrili nobenega verbalnega, neverbalnega ali psihološkega znaka, ki bi bil zagotov dokaz, da nekdo laţe (Vrij, 2004 po Ben-Shakhar & Elaad, 2003; DePaulo, Lindsay, Malone, Muhlenbruck, Charlton & Cooper, 2003; Kleiner, 2002; MacLaren, 2001; Masip, Sporer, Garrido & Herrero, in press; Vrij, 2000a; in press, a). Z drugimi besedami, ne obstaja ničesar takšnega kot efekt ostrţkovega nosu. To ne pomeni, da se tisti, ki laţejo, in oni, ki govorijo resnico, odzivajo enako. Vendar pa drugačnost odzivov ni rezultat laganja samega po sebi, pač pa doţivljanja vsaj enega od procesov, 36.

ki smo jih ţe opisali v prejšnjem poglavju (čustvene reakcije, miselna kompleksnost, kontrola vedenja). Ti procesi povzročijo določeno vedenje osebe, ki ga lahko zaznamo. Oseba, ki laţe, lahko doţivlja samo en proces ali pa več procesov hkrati. 2.. Komaj opazne razlike v vedenju tistih, ki laţejo, in onih, ki govorijo resnico. Zaradi tega, ker so razlike v vedenju majhne, jih je tudi teţje zaznati. Primer so obrazni izrazi čustev (mikro izrazi), ki lahko v določenih primerih izdajo laţ, vendar pa so tako kratki, da jih je zelo teţko zaznati. Če oseba, ki laţe, močno doţivlja vse tri zgoraj napisane procese, so lahko razlike bolj opazne. 3.. Laţi, vstavljene v sicer resnično zgodbo. Naslednja teţava, s katero se srečamo pri ugotavljanju laţi, je ta, da ljudje raje, kot da si izmislijo popolnoma novo zgodbo, spremenijo majhne, a pomembne podrobnosti v zgodbi, ki je sicer resnična. Na primer, če nekdo hoče prikriti svoje aktivnosti v soboto zvečer, lahko opiše, kaj je delal en drug dan. Večina stvari v povedanem je resnična, le da tega v resnici ni počel v soboto, ampak en drug dan. Takšna strategija laganja je laţja, saj zahteva manj miselnega napora, ker si ni treba izmisliti zgodbe in vseh podrobnosti. Tisti, ki preučuje neverbalno vedenje osebe, lahko naredi napako, če se osredotoči samo na resnični del zgodbe (kaj je delal), spregleda pa tistega, ki ni resničen (kdaj je to delal). 4.. Ljudje, ki znajo zelo dobro lagati. Razlog, da je odkrivanje laţi lahko zelo teţko, so tudi ljudje, ki so izvrstni laţnivci. Vrij (2004) meni, da so ljudje, ki dobro laţejo, tisti, katerih naravno vedenje ne vzbuja nikakršnih sumov, tisti, ki jim laganje ne pomeni miselnega napora, ter ljudje, ki med laganjem ne doţivljajo čustev, kot so krivda, strah in vznemirjenje. 5.. Odsotnost primerne povratne informacije. Naslednja teţava je v tem, da policisti in kriminalisti ne dobijo povratnih informacij o njihovih sodbah glede tega, ali je nekdo lagal ali ne in tako se tudi ne morejo učiti iz svojih napak. Da bi bila povratna informacija koristna, mora biti podana kar se da hitro, da se lahko potem preuči, kako se je oseba vedla, ko je govorila resnico, in kako, ko je lagala. Vendar pa povratne informacije ponavadi niso dostopne dovolj hitro in se tako ţe pozabi, kako se je oseba med razgovorom dejansko obnašala. Rešitev bi bila, da bi se vsi razgovori snemali, ko bi se pridobilo povratne informacije, pa bi se preverilo odzive intervjuvanca med laganjem in med govorjenjem resnice. 37.

6.. Napaka Otela. To je napaka pri ugotavljanju laganja, pri kateri se določene znake prehitro interpretira kot znake laţi. To se najpogosteje zgodi pri znakih ţivčnosti, ko izpraševalci ne upoštevajo dejstva, da so lahko tudi tisti, ki govorijo resnico, med razgovorom ţivčni in se temu primerno vedejo. Posledica tega je, da lahko znake ţivčnosti napačno interpretirajo kot znake laganja (Vrij, 2008 po Ekman, 1985/2010). Napaka je ime dobila po Otelu, liku iz Shakespearove zgodbe, ki je svojo ţeno Desdemono napačno obtoţil nezvestobe. Policijski priročniki pogosto svetujejo, da je pri ugotavljanju kredibilnosti stranke treba biti pozoren na znake ţivčnosti. Prav upoštevanje tega nasveta pa lahko kaj hitro vodi do Otelove napake. 7.. Osredotočanje na napačne neverbalne znake. Obstajajo prepričanja o tem, kako se obnašajo ljudje, medtem ko laţejo, vendar so največkrat nepravilna. Najbolj razširjena prepričanja so, da so tisti, ki laţejo, vedno močno ţivčni in odmikajo pogled, česar pa ne moremo upoštevati kot zanesljiv znak laganja. Vrij (2008) razlaga, da je vzrok za takšna prepričanja to, da so ljudje tako naučeni. Kot primer navede policijski priročnik, v katerem avtor (Inbau, 2001) navaja, da ljudje, ko laţejo, odmikajo pogled. Še več, našteje deset neverbalnih znakov, ki naj bi nakazovali na to, da nekdo laţe, medtem ko so raziskave pokazale, da je samo eden izmed naštetih povezan z laganjem. Naslednji vzrok za napačna prepričanja je ta, da ljudje iščejo takšne znake, za katere so prepričani, da jih kaţejo tudi sami, medtem ko laţejo. Na to temo sta bili narejeni dve študiji ( Vrij, 2008 po Vrij, Edward & Bull, 2001a; Vrij, Semin & Bull, 1996), v katerih so udeleţenci lagali ter govorili resnico in kasneje opisali svoje vedenje med tem. Rezultati so pokazali, da udeleţenci slabo poznajo svoje vedenje in menijo, da izraţajo stereotipne znake (manj očesnega stika, večje število gest ...), ki pa jih v resnici ne. Ugotovili so, da ljudje iščejo tiste znake laganja, za katere napačno mislijo, da jih izraţajo tudi sami, medtem ko laţejo. 8.. Zanemarjanje individualnih razlik pri laganju. Obstajajo velike medsebojne razlike v vsakdanjem vedenju ljudi. Eni ljudje uporabljajo več gestikulacije, drugi manj, nekateri se znajo bolj jasno izraţat kot drugi, spet eni kaţejo večje spremembe v fizioloških odzivih. Vrij (2008) ugotavlja, da se daje 38.

premajhna pozornost individualnim značilnostim, medtem ko se preučuje neverbalne odzive osebe. Tako so lahko osebe, katerih naravno vedenje izgleda sumljivo (tisti, ki ţe po naravi odmikajo pogled, so nemirni), veliko prej napačno obtoţene, da laţejo. Napake v presoji kredibilnosti osebe se lahko hitro pojavijo, če so v interakciji osebe različne etnične in kulturne pripadnosti. Kajti naravno vedenje osebe, ki pripada eni etnični skupini oziroma kulturi, lahko izgleda sumljivo osebi iz druge etnične skupine oziroma kulture. 9.. Posledice obstoječih tehnik opravljanja razgovorov. Vrij (2008) navaja, da veliko tehnik opravljanja intervjujev, ki so opisane v policijskih priročnikih, dejansko ovira ugotavljanje, ali nekdo laţe. Kot primer daje, da se policistom oziroma kriminalistom včasih svetuje, da osumljenca ţe na začetku razgovora seznanijo z dokazi, ki jih imajo proti njemu. Ta taktika naj bi sluţila temu, da se osumljencu pokaţe, da nima smisla prikrivati, ampak je bolje, da takoj vse prizna. Vendar tak način ovira ugotavljanje laganja. Kajti veliko teţje za tistega, ki laţe, je, če ne ve, kakšne informacije policisti ţe imajo, saj v takšnem primeru ne more prilagajati svoje zgodbe tistemu, kar jim je ţe znano. V nasprotnem primeru pa to priloţnost ima in se mu proces laganja posledično olajša, saj ţe vnaprej ve, kje bo moral svojo zgodbo spremeniti in kako, da bo izpadel čim bolj kredibilno.. Naslednja strategija, za katero Vrij (2008) meni, da ovira proces ugotavljanja laganja, je obtoţba s strani policistov, da osumljenec laţe. To daje osumljencu, ki je dejansko lagal, priloţnost, da preneha sodelovati, z izgovorom, da mu tako ali tako ne verjamejo in je zato nadaljevanje razgovora brez pomena. Prav tako pa lahko obtoţba, da nekdo laţe, vzbudi enake reakcije tako pri tistem, ki dejansko laţe, kot pri onem, ki govori resnico. Oba občutita strah in posledično podobno vedenje, ki ga povzroči doţivljanje strahu. Vendar pa je razlog za strah popolnoma drugačen. Tisti, ki laţe, se boji, da ga bodo odkrili, tisti, ki pa govori resnico, pa ga je strah tega, da mu ne bi verjeli. Tako lahko nastane dilema, ali je doţivjanje strahu znak krivde ali znak nedolţnosti.. 39.