Vzajemni skladi kot oblika varčevanja v Sloveniji : diplomsko delo

DIPLOMSKO DELO. VZAJEMNI SKLADI KOT OBLIKA VARČEVANJA V SLOVENIJI. Kandidat: Darko Perš Študent rednega študija Številka indeksa: 81548767 Program: Univerzitetni Študijska smer: Mednarodna menjava Mentor: dr. Žan Jan OPLOTNIK, docent. Vučja Gomila, oktober, 2005.

2. UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-poslovna fakulteta IZJAVA Kandidat DARKO PERŠ, absolvent študijske smeri MEDNARODNA MENJAVA, študijski program UNIVERZITETNI, izjavljam, da sem avtor tega diplomskega dela, ki sem ga napisal pod mentorstvom prof. dr. ŽAN JAN OPLOTNIK-a in uspešno zagovarjal 27.10.2005. Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovoljujem, da diplomsko delo lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem posameznih misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Mariboru, dne_____________.. Darko Perš.

3 PREDGOVOR Varčevanje v vzajemnih skladih predstavlja dolgoročno naložbeno obliko varčevanja in je v svetu ena izmed najbolj priljubljenih oblik varčevanja. V vzajemnih skladih lahko varčuje vsakdo, ki je pripravljen sprejeti določeno mero tveganja. Ta oblika varčevanja se je v Sloveniji pojavila šele leta 1992, kar je relativno prepozno v primerjavi z ostalimi zahodnoevropskimi državami in tudi Ameriko, kjer je ta oblika varčevanja prisotna že desetletja. Zaposleni v Sloveniji so se začeli zavedati, da je potrebno poiskati dodatne vire za pokojnino, ker jim prva dva pokojninska stebra ne bosta zadostovala, zato se vse več Slovencev odloča za varčevanje v vzajemnih skladih, tako domačih kot tujih. Pomen varčevanja v vzajemnih skladih v Sloveniji je še relativno majhen, vendar pa je kljub temu moč opaziti izrazit napredek tako v povečanju obsega kapitala v vzajemnih skladih kot tudi povečanje števila varčevalcev v zadnjih petih letih. Namen mojega diplomskega dela je predstaviti in analizirati stanje na trgu vzajemnih skladov pri nas ter oceniti uspešnost in razvoj delovanja vzajemnih skladov v Sloveniji od nastanka prvega vzajemnega sklada, predvsem pa analizirati stanje na trgu vzajemnih skladov od leta 2000 do 2004 ter tekočega leta. Predvsem v zadnjem času postajajo vzajemni skladi pri nas vedno bolj popularni, tudi na račun vedno nižjih obrestnih mer v bankah. Diplomsko delo je sestavljeno iz petih poglavij. V prvem poglavju sem na kratko v uvodu predstavil namen in cilje diplomske naloge. V drugem poglavju sem opredelil investicijske sklade (v katere spadajo tudi vzajemni skladi), njihovo zgodovino, vrste investicijskih skladov. V tretjem poglavju sem opisal nastanek in razvoj vzajemnih skladov, njihovo opredelitev in delovanje, vrste vzajemnih skladov, prednosti in slabosti vlaganja v vzajemne sklade, kako naj posameznik izbere ustrezen vzajemni sklad, vrste tveganja. V četrtem poglavju sem opisal nastanek in razvoj vzajemnih skladov v Sloveniji, njihovo zakonsko opredelitev in pravno ureditev v svetu, naložbene strukture vzajemnih skladov, opisal sem nastanek največjega sklada v Sloveniji, analiziral sem obseg sredstev in njihovo donosnost v preteklih petih letih. V zadnjem poglavju pa sem se osredotočil predvsem na prihodnost varčevanja v vzajemnih skladih. Analiziral sem stanje vzajemnih skladov v letu 2005, ugotavljal tujo uspešnost vzajemnih skladov predvsem v zadnjem času pri nas, analiziral donosnost in napovedovanja za prihodnost..

4 KAZALO 1. UVOD ....................................................................................................................... 6 1.1 1.2 1.3 1.4. 2. OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ............................ 6 NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE ...................................................................... 6 PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKAVE .............................................................. 7 PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA ................................................................... 7 INVESTICIJSKI SKLADI ..................................................................................... 8. 2.1 ZGODOVINSKI RAZVOJ INVESTICIJSKIH SKLADOV .................................................. 8 2.2 OPREDELITEV INVESTICIJSKIH SKLADOV ............................................................... 9 2.3 VRSTE INVESTICIJSKIH SKLADOV ......................................................................... 10 2.3.1 Vrste investicijskih skladov glede na cilj................................................... 11 2.3.2 Vrste investicijskih skladov glede na način vnovčitve naložb ................... 13 2.3.2.1 Odprti investicijski skladi................................................................... 13 2.3.2.2 Zaprti investicijski skladi ................................................................... 14 2.3.3 SICAV skladi.............................................................................................. 17 2.4 VRSTE INVESTICIJSKIH SKLADOV V SLOVENIJI ..................................................... 17 2.4.1 Investicijska družba ................................................................................... 17 2.4.2 Vzajemni sklad........................................................................................... 18 2.4.3 Pooblaščena investicijska družba.............................................................. 18 3. VZAJEMNI SKLADI ........................................................................................... 20 3.1 NASTANEK IN RAZVOJ VZAJEMNIH SKLADOV ....................................................... 20 3.2 OPREDELITEV VZAJEMNIH SKLADOV OZ. KAKO VZAJEMNI SKLADI DELUJEJO ...... 20 3.3 VRSTE VZAJEMNIH SKLADOV ............................................................................... 23 3.3.1 Delniški vzajemni skladi ............................................................................ 24 3.3.2 Mešani vzajemni skladi.............................................................................. 24 3.3.3 Obvezniški vzajemni skladi........................................................................ 24 3.3.4 Vzajemni skladi denarnega trga ................................................................ 25 3.3.5 Skladi skladov ............................................................................................ 25 3.3.6 Nepremičninski vzajemni skladi ................................................................ 26 3.3.7 Indeksni vzajemni skladi............................................................................ 26 3.3.8 Skladi z garantiranim donosom in/ali glavnico......................................... 26 3.3.9 Hedge skladi .............................................................................................. 27 3.4 PREDNOSTI VLAGANJA V VZAJEMNE SKLADE ....................................................... 28 3.5 SLABOSTI VLAGANJA V VZAJEMNE SKLADE ......................................................... 29 3.6 KAKO IZBRATI PRAVI VZAJEMNI SKLAD? ............................................................. 31 3.7 VRSTE TVEGANJA ................................................................................................ 33. 4. VZAJEMNI SKLADI V SLOVENIJI ................................................................. 35 4.1 NASTANEK IN RAZVOJ VZAJEMNIH SKLADOV V SLOVENIJI .................................. 35 4.2 ZAKONSKA OPREDELITEV VZAJEMNIH SKLADOV V SLOVENIJI ............................ 37 4.2.1 Pravna ureditev v svetu ............................................................................. 38 4.3 NALOŽBENE STRUKTURE ..................................................................................... 38 4.4 NASTANEK NAJVEČJEGA SKLADA V SLOVENIJI ..................................................... 40.

5 4.5 ANALIZA OBSEGA SREDSTEV IN DONOSOV OD LETA 2000 DO 2004 V SLOVENIJI ... 41 4.5.1 Število vlagateljev hitro narašča ............................................................... 45 4.5.2 Ocenjevanje najboljših vzajemnih skladov v Sloveniji .............................. 46 4.6 ANALIZA STANJA VZAJEMNIH SKLADOV V SLOVENIJI V LETU 2005.................... 47 5. PRIHODNOST VARČEVANJA V VZAJEMNIH SKLADIH......................... 49 5.1 PRIHODNOST VZAJEMNIH SKLADOV V SLOVENIJI ................................................. 49 5.2 TUJI SKLADI ŽE BOLJ PRILJUBLJENI OD DOMAČIH ................................................. 50 5.3 POVEČANJE KONKURENCE MED SKLADI ................................................................... 53 5.4 DONOSNOST SKLADOV V PRIHODNOSTI................................................................ 54 5.4.1 Priliv kapitala v prihodnosti...................................................................... 55. 6. SKLEP .................................................................................................................... 57. 7. POVZETEK ........................................................................................................... 59. SEZNAM LITERATURE................................................................................................. 60 SEZNAM VIROV.............................................................................................................. 61 SEZNAM SLIK ................................................................................................................. 63 PRILOGE........................................................................................................................... 64.

6 1 1.1. UVOD Opredelitev področja in opis raziskovalnega problema. Vzajemni skladi kot oblika varčevanja, so pri nas sorazmerno nova oblika, v svetu pa že davno uveljavljen ter dobičkonosen del finančne industrije. Ker ta oblika varčevanja v zadnjem času pri nas postaja dedno bolj zanimiva, ter predstavlja vedno bolj alternativno obliko varčevanja napram bančnim vlogam ter ostalim oblikam varčevanja, sem se zato odločil v mojem diplomskem delu za analizo le-teh. Varčevanje v vzajemnih skladih ima v Sloveniji dokaj kratko tradicijo, dobro desetletje, s tem pa tudi še obilo rezerve. V svetu pa to obliko varčevanja poznajo že nekaj desetletij. Ker Slovenci še vedno nismo tako vešči v trgovanju z vrednostnimi papirji, se nemalo vlagateljev raje odloča za nekoliko manj tvegane naložbe, ki pa še vseeno dosegajo zavidljiv donos. V Sloveniji naložba v vzajemne sklade, kot oblika varčevanja, še vedno ni dovolj prepoznana s strani varčevalcev, kar je razvidno iz deleža vseh naložbenih sredstev slovenskih varčevalcev v raznih oblikah naložb, čeprav je v zadnjih treh letih opažen ogromen trend rasti v obsegu vseh sredstev v vzajemnih skladih. V današnjih časih se pojavlja tudi problem pokojnin, saj bodo morale sedanje generacije delati celo življenje, da bodo lahko šle v pokoj, poleg tega pa so pokojnine tako majhne, da bodo komaj zadostovale za preživetje, zato je pomembno, da začnemo varčevati že danes, ena izmed teh oblik je tudi vzajemni sklad. 1.2. Namen, cilji in osnovne trditve. Namen diplomske naloge je predstaviti vrste finančnih naložb v vzajemnih skladih v Sloveniji in na preprost način ljudem pomagati izbrati za njih najbolj primeren sklad. Investiranje v vzajemne sklade postaja ena izmed glavnih oblik vlaganja denarja pri nas, saj je donosnost v primerjavi z bančnim varčevanjem neprimerljivo višja (nizke obrestne mere), tveganje pa je zaradi razpršenosti naložb manjše kot pri individualnem vlaganju v vrednostne papirje. Jasno je, da se kultura varčevanja pri Slovencih spreminja in da pomembnost ter zanimanje za vlaganje v vzajemne sklade pri nas narašča. Cilj diplomske naloge je predstaviti naložbeno oziroma investicijsko politiko, ki jo uporabljajo vzajemni skladi v Sloveniji, kakšna je donosnost in tveganost naložb, na kakšne načine lahko preprečujemo tveganja ter kako izbrati primeren vzajemni sklad glede na finančni položaj človeka in njegove lastnosti. Cilji diplomske naloge so tudi ugotoviti prednosti in slabosti investiranja v vzajemne sklade s stališča povprečnega varčevalca, ugotoviti problematiko slovenskih vzajemnih skladov v primerjavi s tujino, ugotoviti razloge za sorazmerno nizka vlaganja v vzajemne sklade pri nas, prikazati sedanjo ponudbo vzajemnih skladov pri nas. Trditve, ki jih bom skušal dokazati, izhajajo predvsem iz spoznanja, da je na področju vzajemnih skladov v Sloveniji še veliko rezerve. Trdim, da bodo za prebivalce Slovenije vzajemni skladi postali varčevalna alternativa prihodnosti in bomo sledili razvitim državam v svetu. Vse več prebivalcev se bo odločalo za varčevanje v vzajemnih skladih, saj se bo zvišala donosnost skladov, prebivalci pa bodo morali poskrbeti za svojo prihodnost..

7 1.3. Predpostavke in omejitve raziskave. Vzajemni skladi v Sloveniji se počasi, vendar vztrajno prebijajo na slovenski finančni trg. V Sloveniji obstajajo le dobro desetletje in predstavljajo alternativno obliko varčevanja v prihodnosti, vendar pa prav zaradi njihovega kratkega obstoja pri nas še ne omogočajo zadostnega zaupanja vlaganja v njih pri prebivalstvu. Zato se bodo morali finančniki precej potruditi, da bodo pri ljudeh pridobili zaupanje. Povsod po svetu so tisto sredstvo, ki prinaša na borzo denar malih vlagateljev. Ker je trg kapitala v Sloveniji majhen je zelo dovzeten za spremembe, ki se dogajajo drugih kapitalskih trgih po svetu. Z vstopom v EU se je - se bo naš trg kapitala še bolj povezal z drugimi. Pri pisanju diplomske naloge in podajanju posameznih sklepov sem se največ opiral na podatke, objavljene v javno dostopnih publikacijah. Upoštevati gre dejstvo, da sem bil pri pisanju diplomske naloge omejen kakovostjo in količino podatkov in informacij, ki izhajajo iz pisane literature, delo pa je nekoliko olajšal internet. 1.4. Predvidene metode raziskovanja. V diplomskem delu sta uporabljeni tako mikroekonomska kot makroekonomska raziskava. Pri mikroekonomski raziskavi gre za analizo trga, v tem primeru za raziskavo trga slovenskih vzajemnih skladov, njihovo delovanje, prednosti in slabosti, torej njihove značilnosti. Zelo pomemben je tudi vpliv na ekonomske subjekte kot povpraševalce po teh naložbah. Pri makroekonomski raziskavi pa analiziramo, kako naložbe v vzajemne sklade vplivajo na finančni trg in na celotno narodno gospodarstvo, saj se spreminja kultura varčevanja. V diplomskem delu bom uporabi tako deskriptivni kot analitični pristop. Prvi je uporabljen pri opisovanju vzajemnih skladov. Pri tem je uporabljena metoda deskripcije (postopek opisovanja dejstev, procesov…), zgodovinska metoda (z njo ugotavljamo, kaj se je dogajalo v preteklosti) ter metodo kompilacije (povzemanje stališč drugih avtorjev). Pri analitičnem pristopu pa gre za analizo različnih pojavov, vključevanje tabel, grafikonov, slik. Podatke za izdelavo diplomske naloge sem zbral tako iz domače kot tudi iz tuje strokovne literature, različnih statističnih podatkov, internega gradiva posameznih družb in s pomočjo spletnih strani..

8 2 2.1. INVESTICIJSKI SKLADI Zgodovinski razvoj investicijskih skladov. Skladi, združevanja, niso nov pojav v družbi. Ljudje so se tudi v zgodovini združevali, ker jih je bilo nečesa ali nekoga strah, zaradi varnosti, ali pa so v želji, da bi imeli več premoženja, združili svoje moči, sredstva, znanje in podobno. Nekateri menijo, da so se prve oblike vzajemnih skladov pojavile že v pradavnini, ko so lovci združevali plen in kože in jih delili glede na sodelovanje v lovu. Vaške skupnosti so nadaljevale združevanje kapitala z namenom porazdelitve nevarnosti in povečanja nujno potrebnih dobrin za preživetje. Znani so primeri, ko so trgovci, obrtniki in meščani združevali svoja sredstva in financirali odprave, ki so osvajale nove celine. Te odprave so se domov vračale z dobrinami in po plačilu stroškov so si jih razdelili financerji (Balkovec 2000, 171). Svoje rojstvo so prvi investicijski skladi doživeli leta 1822 kot zaprti skladi1. Tega leta je nizozemski kralj William I. ustanovil prvo investicijsko družbo »Societe Generale des Pays«. Ta koncept so v veliko večji meri nadalje razvijali Angleži, ki so leta 1868 ustanovili »Foreign and Collonial Goverment Trust«, ki je tako tudi malim investitorjem prvič zagotovil manjše tveganje pri investicijah v tuje in kolonialne vrednostne papirje, kar je bilo do tistega časa rezervirano samo za velike delničarje. Konec osemdesetih let 19. stoletja so prvi investicijski skladi zaprtega tipa nastali tudi v ZDA po državljanski vojni. Tedaj so namreč investicijske družbe iz Britanije in Škotske investirale velike zneske v financiranje ameriškega gospodarstva. Odprti investicijski skladi2 pa so se prvič pojavili leta 1920. To je bilo obdobje finančne rasti, spremljano z več novimi tipi investicijskih storitev. Vse do borznega zloma 24. oktobra 1929 so zaprti skladi ostali prevladujoč tip investicijskih skladov. Po tem dogodku se je večina investitorjev obrnila k odprtim investicijskim skladom, ki so kljub borznemu zlomu zagotavljali rast in visok nivo storitev investitorjem, kar jih je povzdignilo na prevladujoč tip investicijskih skladov v ZDA. Borzni zlom ni povzročil le obrata iz zaprtih v odprte sklade, ampak tudi izdelavo nove ter revizijo stare zakonodaje. Tako je bila v ZDA sprejeta vrsta novih zveznih zakonov, ki naj bi preprečevali goljufije in manipulacije s tečaji vrednostnih papirjev ter uzakonili »javno razkritje« vseh pomembnih informacij o vrednostnih papirjih in njihovih izdajateljih. Po drugi svetovni vojni so ti zakoni in močna ekonomija pripomogli k ponovni vzpostavitvi zaupanja v sklade in povečanje njihove popularnosti. Višina sredstev se je od leta 1946 do leta 1987 povečala iz 2 milijard dolarjev na 770 milijard dolarjev. V petdesetih in zgodnjih šestdesetih letih skladi niso bili posebej priljubljeni. Individualni investitorji so namreč čutili, da imajo lahko višje donose, če sami trgujejo s svojimi vrednostnimi papirji. Takrat so bili med skladi najbolj priljubljeni skladi lastniških. 1. Več o zaprtih skladih kot obliki sklada bomo govorili v točki 2.3.2.2.. 2. Več o odprtih skladih kot obliki sklada bomo govorili v točki 2.3.2.1..

9 vrednostnih papirjev zaradi stalnega naraščanja tečajev delnic. V razmerah naraščajočih tečajev vrednostnih papirjev v šestdesetih letih so managerji skladov pritegnili stare in nove male investitorje. Iz finančne industrije, usmerjene na lastniške vrednostne papirje, se je konec šestdesetih razvila industrija finančnih storitev z vedno bolj široko ponudbo skladov in storitev za investitorje s srednje velikimi dohodki kot tudi za velike investitorje, posebej v povezavi s tveganim kapitalom. Tako imenovani »rizični skladi« so bili odziv na zahtevo po visoki donosnosti oz. višji, kot je tista, ki jo investitor lahko dosega z individualnim vlaganjem v delnice podjetij, ki kotirajo na borzi. Tako je prišlo z rizičnimi skladi do ponovnega večanja obsega zaprtih skladov. Zanimanje za sklade je zelo naraslo šele takrat, ko so skladi omogočili odpiranje IRA računov (Individual Retirement Account) kot pokojninskih planov za tiste, ki niso bili kriti s pokojninskimi plani podjetij. Tako se je interes za odprte sklade še povečal leta 1982, ko so lahko račune odpirali vsi zaposleni delavci. Tako so v obdobju od 1980 do 1984 nastali novi skladi kot npr. skladi kratkoročnih vrednostnih papirjev, skladi, specializirani za državne in občinske vrednostne papirje, skladi dohodka, skladi opcij in dohodka, sektorski skladi. V letu 1986 so bile popolnoma odpravljene dajatve na kapitalski donos tveganih skladov, kar je povzročilo ob ostalih ugodnih pogojih povečanje obsega tveganega kapitala. Leta 1929 je v ZDA delovalo le 50 takrat sicer izključno zaprtih skladov z minimalnim kapitalom. Leta 1940 jih je bilo še vedno samo 68 s 300.000 delničarji in 448 milijoni USD kapitala. Vrednost sredstev, investiranih v investicijske sklade v ZDA, je leta 1960 znašala 1,2 milijardi USD, leta 1985 pa kar 168,1 milijard USD (Žnidaršič, Kranjc 1999, 19-26). V razvitem svetu je veliko institucij, ki se ukvarjajo z vrednostnimi papirji. To so lahko banke, kreditne institucije, razni klubi delničarjev, borzne svetovalnice in posvetovalnice, vendar pa se največ denarja obrača prek raznih investicijskih skladov. Tudi večina bank, zavarovalnic, življenjskih zavarovalnic in zasebnikov vlaga denar v investicijske sklade. Ugotovimo lahko, da privatne osebe zaupajo bankam vse manj denarja. Vedno več denarja se tako vlaga neposredno v investicijske sklade (Jerovšek 1990, 12). 2.2. Opredelitev investicijskih skladov. Investicijski skladi so inštitucije finančnega trga, ki zbirajo denarna sredstva investitorjev in tako zbrana denarna sredstva investirajo v različne vrste, ki tvorijo portfelj investicijskega sklada, ki ga ponavadi upravlja management v posebni finančni instituciji. Investiranje v investicijske sklade prinaša investitorjem celo vrsto prednosti, ki jih ni mogoče dobiti iz neposrednega investiranja ali iz investiranja preko drugih finančnih posrednikov (razpršenost portfelja, nizki transakcijski stroški in profesionalni management po »dostopnih cenah« (Dimovski 1999, 62). Investicijski skladi so pomembni udeleženci na sodobnih finančnih trgih. Svojim uporabnikom ponujajo številne prednosti pred drugimi oblikami vlaganja, na primer razpršitev premoženja in zato manjše tveganje, strokovnost upravljanja, likvidnost sredstev, nižje transakcijske stroške, široko paleto storitev investitorjem, nadzor institucij nad poslovanjem investicijskih skladov in samostojnost izbora stopnje tveganja. Zaradi vsega tega se vedno več varčevalcev odloča za delež v investicijskem skladu kot obliko naložbe..

10 Investitor v sklad vstopi tako, da vanj vloži svoja denarna sredstva bodisi z nakupom kupona bodisi z nakupim delnice (odvisno od vrste sklada). Tako vrednost vložka posameznika kakor tudi dobiček nihata, ker sta odvisna od nihanja tečajev vrednostnih papirjev, ki sestavljajo premoženje posameznega vzajemnega sklada. Prednost skladov pred drugimi finančnimi institucijami (bankami) je v tem, da zaradi svoje narave – tako vrednost obveznosti kot tudi vrednost sredstev je določena na trgu – ne morejo postati plačilno nesposobni. Različni investicijski skladi imajo različno investicijsko politiko. Zaradi prilagajanja potrebam in željam investitorjev se je v obdobju od ustanovitve prvega investicijskega sklada do danes razvila vrsta najrazličnejših investicijskih skladov, ki ustrezajo različnim investitorjem (Pahor 2000, 89). Investicijski skladi so se pojavili v razvitih ekonomijah s pojavom vrednostnih papirjev, predvsem delnic, pa tudi z ugotovitvijo, da so tovrstne naložbe prihrankov na eni strani lahko bolj donosne kot vezava gotovine v banki po drugi strani pa povezane z večjim ali manjšim tveganjem, predvsem v odvisnosti od vrste vrednostnega papirja, ki je predmet nakupa. Investicijski skladi so posebne finančen institucije, ki so se razvile s ciljem doseganja učinkovitega in uspešnega upravljanja, ki omogoča plemenitenje vloženih denarnih sredstev. Preko investicijskega sklada se malemu investitorju ponuja možnost, da v zamenjavo za svoj denar – gotovino dobi delnico oz. certifikat (kupon) investicijskega sklada in s tem z nakupom enega samega vrednostnega papirja doseže večjo diverzifikacijo naložb, razpršitev in s tem zmanjšanje tveganja in raznovrstnost naložbe (Žnidaršič Kranjc 1999, 17). Pri investicijskih skladih gre za odnos med institucijo, ki vodi sklad, in tistimi, ki imajo premoženje v skladu. Če nekdo kupi delnice sklada, ne postane delničar finančne institucije, ki upravlja sklad, ampak postane delničar sklada. Posamezni skladi so »koktejl« različnih vrednostnih papirjev, ki naj bi posredno zagotavljali kupcem delnic sklada višjo donosnost, kakor bi jo imeli, če bi neposredno investirali v delnice posameznih podjetij. Sklad si namreč lahko privošči diverzifikacijo in prek tega zmanjša tveganje. Investicijski skladi nudijo posameznikom z majhnim premoženjem ali z majhnimi prihranki možnost postati posredno solastnik podjetij, ne da bi se zaradi tega izpostavili velikemu tveganju, čeprav nimajo znanja o financah. Posameznik, ki postane delničar sklada, nima pravice upravljanja niti v skladu niti v podjetju, kamor so šli njegovi prihranki, Vendar pa tudi sklad ne upravlja v podjetjih, katerih delničar je (Ribnikar 1999, 218-221). 2.3. Vrste investicijskih skladov. Različni avtorji imajo različne kriterije za razvrščanje investicijskih skladov. Če izhajamo iz bilance stanja investicijskih skladov, je osnovna delitev glede na postavke na pasivni strani sklada. Tako ločimo odprte in zaprte investicijske sklade. Druge delitve pa se nanašajo na aktivno stran bilance sklada, to je na vrsto investicije, ki jih sklad ima. Skladi se tako ločijo po tveganju, donosnosti, specializiranosti in so na ta način igralci v nišah (Mramor 2000, 90)..

11 V osnovi delimo investicijske sklade glede na: • • 2.3.1. Cilj, ki ga zasledujejo in je povezan s ciljem investitorja, ki vlaga v ta sklad. Možnost oziroma način vnovčitve naložbe v sklad. Vrste investicijskih skladov glede na cilj. V prospektu vsakega sklada je natančno zapisana osnovna naložbena strategija sklada, s katero želi doseči zastavljene cilje. Ta med drugi zajema pojasnitev: katere vrste vrednostnih papirjev lahko sklad kupuje (navadne ali prednostne delnice, državne obveznice), katera skupina predstavlja pretežni del investicij (velika, srednja, majhna podjetja; dolgoročne, kratkoročne državne obveznice), ali gre za domače ali tuje izdajatelje in katero vrsto pristopa v procesu selekcije upravitelji uporabljajo (»bottom up3«, »top down4«). Poznavanje naložbenih ciljev nam pomaga definirati nivo tveganj, ki smo jim kot vlagatelji izpostavljeni, in na podlagi teh spoznanj sestaviti primeren portfelj. Temeljne skupine skladov, ki se razlikujejo glede na cilj so (Jesenek 2003, 78-83): ¾ Agresivno rastoči skladi Njihov cilj je zagotoviti maksimalno rast sredstev z zelo majhnim poudarkom na dividendne donose in donose iz naslova obresti. Sredstva nalagajo pretežno v delnice hitro rastočih podjetij, ki ne plačujejo dividend. Takšne vrste investicij so bolj tvegane. Investirajo lahko v različne vrste gospodarskih panog ali se osredotočijo samo na eno vrsto. Primerni so za tiste vlagatelje, ki si lahko privoščijo tveganje izgube celotnega vložka, v upanju, da bodo dosegli hitre in visoke dobičke. Niso pa primerni za vlagatelje, ki morajo ohranjati glavnico ali potrebujejo tekoče oz. redne prilive. ¾ Rastoči skladi Tudi ta skupina skladov pretežno investira sredstva sklada v delnice hitre rasti, ki v večini ne prinašajo dividend. Ciljna skupina delnic so hitro rastoča, večja in renomirana podjetja, za katera se predvideva potencialna dolgoročna rast dobičkov in prodaje. Vrednost takšnih skladov je bolj stabilna od prejšnje skupine in imajo zelo dobre dolgoročne rezultate. Skladi so primerni za investitorje, ki so pripravljeni sprejeti tveganje v zameno za višje pričakovane dobičke, niso pa primerni za tiste, ki pričakujejo redne stabilne donose.. 3. V »bottom up« selekcijskem postopku upravljalci najprej po določenih kriterijih izberejo posamezne vrednostne papirje, za katere mislijo, da bodo dosegli dobre rezultate in šele nato analizirajo ekonomske trende. 4 Pri »top down« selekciji upravljalci najprej analizirajo splošna gospodarska gibanja, nato panoge v gospodarstvu in šele nato izbirajo podjetja, ki bodo od tega največ pridobila..

12 ¾ Mednarodni/globalni skladi Z namenom zmanjšanja različnih tveganj ti skladi investirajo v različna podjetja po vsem svetu. Zaradi različnih omejitev (stroški, časovne razlike, različne valute, finančne omejitve, gospodarski in politični dogodki) je direktno investiranje v posamezno podjetje velikokrat nesmiselno. Kakor hitro sklad investira v vrednostne papirje na mednarodnih finančnih trgih, jih mora kupiti s tujo finančno valuto in je s tem izpostavljen valutnim tveganjem. Tu so tudi ekonomske in politične razmere, ki so lahko drugačen od tistih na domačem trgu. Taki skladi niso primerni za tiste vlagatelje, katerih osnovni namen je ohranjanje glavnice in niso pripravljeni sprejeti dodatnih tveganj. ¾ Skladi rasti in prihodka Investicijski cilj te vrste skladov je kombinacija med dolgoročno rastjo kapitala in rednimi donosi. Zato investirajo v kombinacijo delnic rasti in delnic, ki izplačujejo dividende ali kombinacijo delnic rasti, delnic z visokimi dividendnimi donosi, konvertibilnimi obveznicami, instrumenti denarnega trga in obveznicami podjetij. Ti skladi ponujajo nizko do zmerno stabilnost glavnice in zmerno rast donosov in so tako primerni za vlagatelje, ki lahko sprejmejo nekaj tveganja za dosego rasti kapitala in pričakujejo zmerni nivo rednih prilivov. ¾ Skladi s stalnim donosom Cilj teh skladov je zagotoviti visoke in stalne dohodke ter hkrati ohranjati glavnico. Sama rast kapitala je drugotnega pomena. Tveganja prinašajo predvsem spremembe v višini obrestnih mer. Ko obresti rastejo, vrednosti obveznic padejo in s tem tudi čiste vrednosti skladov. Skladi z visokimi donosi vlagajo v papirje z nižjo boniteto, daljšim rokom zapadlosti in zato prinašajo manjšo stabilnost glavnice za razliko od skladov, ki investirajo v visoko kvalitetne papirje z višjimi donosi. Nekateri skladi pa investirajo samo v obveznice, za katere jamči država. Ti skladi so primerna investicija za skoraj vsakega investitorja, ki želi povečati tekoče dohodke in je pripravljen sprejeti določeno stopnjo tveganja. ¾ Področni delniški skladi To so specializirani skladi, ki vlagajo v delnice samo v določeni panogi kot na primer: telekomunikacijski skladi, finančni skladi, skladi zlatih rudnikov ipd. Njihova značilnost je, da omogočajo razpršenost naložb znotraj sektorja, da jih upravljajo strokovnjaki, ki dobro poznajo to področje ter da so močno izpostavljeni tržnim tveganjem. V takšne sklade je smiselno investirati samo del razpoložljivih sredstev. ¾ Skladi denarnega trga So primerni za konservativne vlagatelje, ker zagotavljajo visoko stabilnost glavnice z majhnimi donosi. V portfelju takšnih skladov najdemo visoko likvidne kratkoročne obveznice in zadolžnice podjetij, bank, drugih finančnih ustanov ali države. Ti papirji so skoraj brez tveganja, vendar tudi brez večje možnosti rasti kapitala..

13 ¾ Indeksni skladi Indeksni sklad je vzajemni sklad, ki kolikor je možno natančno posnema gibanje izbranega borznega indeksa. Cilj takšnega sklada ni izboljšati rezultate primerljivega indeksa, temveč se mu najbolj približati. Donosi skladov niso enaki donosom primerljivih borznih indeksov, temveč so manjši, ker si sklad obračuna in izplača upravljavsko provizijo. V večini so namenjeni institucionalnim in premožnejšim investitorjem, saj je minimalno potreben kapital visok. ¾ Obvezniški skladi Ti skladi pretežni del sredstev nalagajo v različne vrste obveznic, preostali del pa lahko predstavljajo gotovinska sredstva in izvedeni finančni instrumenti (opcije, terminske pogodbe). Obveznice načeloma spadajo med varnejše naložbe, pa vendar niso brez vsakega tveganja, še posebej, če upravljavci intenzivno uporabljajo opcije in terminske pogodbe. Nekateri skladi smejo kupovati samo državne obveznice, kar jim zagotavlja visoko stopnjo varnosti, spet drugi lahko kupujejo tudi visoko tvegane obveznice, ki prinašajo večje obvezniške donose ob povečanem tveganju. Najpomembnejša prednost nakupa obvezniškega sklada pred nakupi posameznih izdaj delnic je, da skladi nimajo določenega roka dospelosti. ¾ Obvezniški vzajemni skladi Sestava portfelja je fiksna in jo predstavljajo naložbe v državne, podjetniške, hipotekarno zavarovane obveznice in obveznice lokalnih skupnosti. Naložbe v skladu so strokovno izbrane in se ne spreminjajo ves čas obstoja sklada. Prednost je v tem, da že takrat, ko investiramo v ta sklad, vemo, kakšen bo naš donos, ker se sestava naložb v skladu ne spreminja. 2.3.2. Vrste investicijskih skladov glede na način vnovčitve naložb. Ta delitev investicijskih skladov je ena najpomembnejših, saj gre za delitev na postavke na pasivni strani investicijskih skladov. Glede na način vnovčitve naložb delimo investicijske sklade na (Žnidaršič Kranjc 1999, 28-34): ƒ ƒ 2.3.2.1. odprte investicijske sklade in zaprte investicijske sklade. Odprti investicijski skladi. V primeru odprtega sklada (Open – end Investment Company/Fund), ki navadno ni delničarska družba, lahko investitor kupi ali proda posamezne enote premoženja sklada (npr. investicijski kupon) ob vsakem času. Cena teh kuponov se določa dnevno, in sicer tako, da se tržna vrednost vseh vrednostnih papirjev v aktivi deli s številom izdanih certifikatov enot sklada. Vrednost sklada se dnevno objavlja v časopisju. Odprti investicijski skladi nudijo investitorjem možnost diverzifikacije vrednostnih papirjev, kar.

14 sicer manjšim investitorjem ni dostopno. Odprti skladi so najpomembnejši in najbolj razširjen tip investicijskih skladov v ZDA. Največkrat so organizirani kot trusti, lahko pa tudi kot delniška družba. Njihova glavna značilnost, po kateri se tudi razlikujejo od zaprtih skladov, je v tem, da sklad stalno izdaja oz. prodaja svoje delnice in jih je tudi v vsakem trenutku pripravljen odkupiti od delničarjev, ki jih želijo prodati. To pomeni, da se vrednost sredstev oz. število delnic sklada stalno (dnevno) spreminja. Prodaja in odkup delnic odprtih skladov teče po dnevni ceni – t. i. neto vrednosti aktive na delnico, ki velja tisti dan. Pravno gledano je odprti sklad samostojna poslovna enota, ločena od njenih upravljalcev oz. investicijskih svetovalcev. Odprti skladi spadajo v oblike za pretok oz. kanliziranje dohodkov in investicij in so tako zavezanci za plačilo davka od dobička. Obstajata dva glavna tipa odprtih skladov glede na zaračunavanje prodajne oz. vstopne provizije. Tako ločimo: 1. Sklade s provizijo (load funds) Skladi s provizijo prodajo in distribucijo delnic prepustijo brokerskim ali drugim posredniškim firmam. Te kupcem svetujejo izbiro ustreznega sklada in pokrivajo razne distribucijske stroške. 2. Sklade brez provizije (no–load funds) Skladi brez provizije prodajajo svoje delnice investitorjem direktno (brez posrednikov) po vrednosti neto aktive. Kupci morajo torej sklad sami najti in se odločiti, če je zanje primeren. Ti skladi nimajo nobenih prodajnih provizij, zato pa morajo investitorji navadno plačati simbolično (npr. 1 %) provizijo ob prodaji delnic, če jih prodajo pred potekom določene dobe. Investitorji morajo paziti še na druge oblike provizije. Gre lahko za provizije, ki se plačujejo namesto ob nakupu ob prodaji delnic, to so t. i. back load funds. Večina finančnih svetovalcev priporoča sklade brez provizije, saj nimajo nič slabši rezultatov oz. donosov. Odprti skladi omogočajo vlagateljem, da lahko kadarkoli dobijo izplačan denar v višini deleža njihovega kapitala v celotnih sredstvih sklada. To pomeni visoko stopnjo likvidnosti za investitorja. Odprti skladi so mnogo bolj popularni od zaprtih, saj se prilagajajo trgu z variabilnim kapitalom, trgujejo s svojimi delnicami po neto vrednosti aktive in imajo organizirano stalno ponudbo prek bančnih okenc ali brokerjev, kar zagotavlja visoko stopnjo likvidnosti investicije (Žnidaršič Kranjc 1999, 28-32). 2.3.2.2. Zaprti investicijski skladi. Zaprte sklade (Closed-End Investment Funds) imenujemo tudi investicijski skladi s fiksnim obsegom kapitala. Od odprtih skladov se razlikujejo po tem, da je velikost sklada oz. število delnic sklada določeno ob ustanovitvi in fiksno. V tem so podobni delniškim družbam. Zaprti skladi svojih delnic ne odkupujejo, prav tako pa sami ne trgujejo z njimi, ampak to prepuščajo brokerjem na sekundarnem trgu kapitala. Torej so vsi zaprti skladi tudi t. i. load skladi – skladi s provizijo. Provizija na sekundarnem trgu znaša od 0,5 do 3%..

15 Vrednost portfelja oz. premoženja se spreminja le s spremembami tečajev vrednostnih papirjev, ki jih imajo v aktivi, ali pa se poveča z občasnim izdajanjem novih delnic. Investitor lahko kupi delnice sklada ob ustanovitvi sklada oz. ob začetni prodaji novih delnic ali pa kasneje na sekundarnem trgu od drugega investitorja, ki jih želi prodati. Delnice zaprtih skladov kotirajo na borzah in na trgu prek okenc (OTC trg), kjer se oblikujejo njihove tekoče cene. Tržni tečaj delnice zaprtega sklada ni enak vrednosti aktive na delnico, ampak je odvisen od ponudbe in povpraševanja na sekundarnem trgu. Lahko je diskontna ali premijska cena glede na neto vrednost aktive, čeprav gre navadno za diskont v višini 5 – 20% pod neto vrednost aktive. V pogojih padajočih tečajev vrednostnih papirjev, ko pesimistični investitorji delnice zavržejo, je diskont večji; v obdobju naraščajočih tečajev pa se diskont oži in je tečaj bliže neto vrednosti aktive. Zaradi takega načina trgovanja z delnicami je pritisk na upravitelje skladov manjši, saj se mu ni treba ukvarjati s skrbjo, da bi mu delničarji ušli. Seveda pa lahko v primeru množičnih prodaj delnic tečaj le-tem močno pade. Hkrati se upravitelj skladov tudi ne ukvarja s stalnimi nakupi in prodajami vrednostnih papirjev, ki jih ima v portfelju, kot je to nujno pri odprtih skladih, kjer investitorji dnevno vstopajo in izstopajo v/iz sklada in povzročajo nastanek presežka sredstev, ki ga je potrebno dodatno investirati, ali primanjkljaja, ki ga morajo kriti s prodajo dela vrednostnih papirjev. Tako ima manager več časa za ustrezne analize vrednostnih papirjev in določanje časovnih terminov nakupov in prodaj vrednostnih papirjev in ima zato mnogokrat tudi ugodnejše investicijske rezultate. Donosi zaprtih skladov so nemalokrat večji tudi zato, ker so zaradi domnevno manjše likvidnosti oz. fleksibilnosti teh skladov tečaji delnic teh skladov zaradi diskonta nižje in dajo pri enaki dividendi dejansko večji donos na vložena sredstva, še zlasti če se diskont zmanjša po nakupu. Zaprti skladi so obdavčeni tako kot delniške družbe, torej morajo plačati davek na dobiček, medtem ko so odprti skladi praviloma davka opravičeni, če tekoče prerazdelijo dohodek delničarjem. Zaprte sklade delimo v 3 večje skupine: I. Diverzificirani zaprti skladi (diversified closed–end funds), ki investirajo v širok krog vrednostnih papirjev. II. Skladi z dvojnim namenom (dual purpose funds) imajo enak delež kapitalnih in dohodkovnih delnic. Lastniki dohodkovnih delnic dobijo ves dohodek portfelja, lastniki kapitalnih delnic pa vse neto kapitalne dobičke od portfelja. Ti skladi so časovno omejeni. Ob zapadlosti lahko dohodkovne delnice odprodajo ali pa jih (kot tudi kapitalne delnice) zamenjajo za delnice sklada. III. Specializirani zaprti skladi (specialized closed–end funds) imajo portfelje omejene glede na tip vrednostnih papirjev, gospodarsko panogo, skupino panog ali geografsko okolje (Žnidaršič Kranjc 1999, 32-34)..

16 TABELA 1: TEMELJNE RAZLIKE MED VZAJEMNIM (ODPRTIM) IN ZAPRTIM INVESTICIJSKIM SKLADOM. Odprti investicijski skladi. Zaprti investicijski skladi. Z delnicami vzajemnih skladov se ne trguje na organiziranem trgu vrednostnih papirjev.. Vlagatelj, ki želi prodati (kupiti) delnico zaprtega sklada, mora »najti« osebo, ki jo želi kupiti (prodati). To stori s prodajo oz. nakupom na borzi. Tečaji delnic zaprtih investicijskih skladov se vsakodnevno spreminjajo na osnovi ponudbe/povpraševanja tržnih udeležencev. Posledica tega je, da lahko odstopajo od čiste vrednosti sredstev sklada na delnico za nekaj odstotkov navzgor ali navzdol. Število delnic, ki jih izdajo zaprti investicijski skladi, je stalno, poveča pa se lahko le občasno, če se upravitelj sklada odloči za izvedbo nadaljnje javne ponudbe delnic. S tega vidika so zaprti skladi podobni ostalim delniškim družbam.. Nakupna in prodajna cena delnic odprtih investicijskih skladov sta vedno enaki čisti vrednosti sredstev sklada na delnico (od tega zneska se odšteje le provizija, ki jo upravitelj sklada običajno zaračunava za vstop/izstop iz sklada). Število izdanih enot premoženja odprtih investicijskih skladov se spreminja vsakodnevno (od tu tudi ime odprti) na osnovi ponudbe/povpraševanja vlagateljev.5 Ko delničar želi kupiti enoto premoženja, jo sklad izda, ko pa jo želi prodati, mu jo odkupi. Če v določenem obdobju investitorji kupijo več (manj) enot premoženja, kot jih prodajo, se število enot premoženja odprtega sklada poveča (zmanjša). Naložbe, ki jih imajo vzajemni skladi v svojem portfelju, so zvečinoma tržljive – z njimi se trguje na organiziranem trgu. Vlagatelj ob nakupu točk sklada plača vstopno provizijo, ob prodaji točk pa izstopno provizijo.. Zaprti sklad imajo lahko v svojem portfelju tudi pomemben del netržljivih naložb (s katerimi se ne trguje na organiziranem trgu kapitala). Vlagatelj ob nakupu in prodaji delnice plača provizijo borznemu posredniku, ta pa je običajno nižja od provizije, ki nastane ob nakupu ali prodaji točk vzajemnega sklada. Motivacija upraviteljev zaprtih skladov za uspešno upravljanje premoženja je nekoliko manjša kot v primeru vzajemnih skladov.. Upravitelji vzajemnih skladov so močno motivirani za doseganje uspešnosti pri upravljanju premoženja, saj tako laže pridobijo nove stranke. Tveganje investiranja v zaprti investicijski sklad je večje od tveganja pri investiranju v vzajemni sklad z enako sestavo premoženja. Vir: (prirejeno po Kleindienstu 2001, 440-441).. 5. Premoženje vzajemnih (odprtih) skladov je razdeljeno na enote premoženja, medtem ko je premoženje zaprtih skladov razdeljeno na delnice. Z vsebinskega vidika so enote premoženja pravzaprav isti pojem kot delnice..

17 2.3.3. SICAV skladi. SICAV skladi so po svojih lastnostih mešanica zaprtih investicijskih skladov in vzajemnih skladov. Od prvih imajo lastnost, da se njihovo premoženje razdeli v delnice, od drugih pa, da število teh delnic ni stalno, ampak se spreminja. Tovrstnih skladov v Sloveniji ni in jih slovenska zakonodaja ne pozna. Pozna pa jih luksemburška zakonodaja, kjer je večina tamkaj registriranih skladov prav tipa SICAV. Ker ti skladi niso predvideni s slovensko zakonodajo, jih omenjamo samo obrobno, možno pa je njihove deleže kupiti preko nekaterih slovenskih borzno posredniških hiš in borznih posrednikov v tujini. Luksemburška zakonodaja velja kot posebej ugodna za registracijo tovrstnih skladov, zato mnogi mednarodni upravljavci registrirajo svoje sklade tudi tam. Od slovenskih je to do sedaj realiziral KD Investments (Lubej 2005, 31). 2.4. Vrste investicijskih skladov v Sloveniji. V Slovenski zakonodaji so opredeljene tri vrste investicijskih skladov: ƒ ƒ ƒ 2.4.1. zaprt investicijski sklad ali investicijska družba, odprt investicijski sklad ali vzajemni sklad ali sklad s spremenljivim donosom in pooblaščena investicijska družba (Žnidaršič Kranjc 1999, 59). Investicijska družba. Investicijska družba oz. investicijski sklad je delniška družba, ki se ustanovi izključno za javno zbiranje denarnih sredstev in investiranje tako zbranih denarnih sredstev v prenosljive vrednostne papirje po načelu omejevanja in razpršitve tveganja6. Kot delniška družba je investicijski sklad za razliko od vzajemnega sklada pravna oseba. Nadaljnja razlika v primerjavi z vzajemnim skladom je v tem, da je investicijski sklad zaprt investicijski sklad, saj investitor – delničar investicijskega sklada od le-tega ne more zahtevati, da mu delnico odkupi. Vse delnice investicijskega sklada morajo biti navadne delnice istega razreda, saj le-ta ne sme izdati prednostnih delnic ali delnic, ki bi posameznemu delničarju zagotavljale ugodnejši položaj, kot tudi ne delnic, ki bi lastnikom zagotavljale nesorazmerna upravičenja. Delnice investicijskega sklada se lahko vplačajo samo v denarju in morajo biti vplačane v celoti pred vpisom ustanovitve investicijskega sklada oz. pred vpisom povečanja osnovnega kapitala investicijskega sklada v sodni register. Posamezna fizična ali pravna oseba ima lahko posredno ali neposredno v lasti največ 5% vseh delnic posameznega investicijskega sklada. Ustanovitev investicijskega sklada poteka po pravilih o sukcesivni ustanovitvi delniške družbe, pri čemer ima takšna delniška družba enega samega ustanovitelja, tj. družbo za upravljanje.. 6. Prvi odstavek 55. člena Zakona o investicijskih skladih in družbah za upravljanje..

18 Ker je investicijski sklad pravna oseba, obstajata dve pravni razmerji: -. pravno razmerje med investicijskim skladom in delničarji te delniške družbe, ki je urejena s statutom investicijskega sklada ter - pravno razmerje med investicijskim skladom in družbo za upravljanje, ki ga ureja pogodba o upravljanju investicijskega sklada. Tako ni neposrednega pravnega razmerja med investitorji in družbo za upravljanje (Žnidaršič Kranjc 1999, 61-63). 2.4.2. Vzajemni sklad7. Zakon o investicijskih skladih in družbah za upravljanje opredeljuje vzajemni sklad kot »premoženje, ki ga sestavljajo naložbe v prenosljive vrednostne papirje in ki je bilo financirano z denarjem fizičnih oz. pravnih oseb, ter je v lasti teh oseb«. 2.4.3. Pooblaščena investicijska družba. Pooblaščena investicijska družba je pravzaprav posebna oblika investicijske družbe, prilagojena procesu preoblikovanja družbenega premoženja in prestrukturiranju gospodarskih subjektov v učinkovitejše in fleksibilnejše sisteme. Temelje značilnosti pooblaščenega investicijskega sklada so enake kot navadnega investicijskega sklada, razen naslednjih elementov: o najnižji znesek osnovnega kapitala pooblaščenega investicijskega sklada je 100 milijonov SIT, najvišji pa 10 milijard SIT; o delnice pooblaščene investicijske družbe se lahko vplačajo tudi s certifikati; o rok za vpis in vplačilo delnic je daljši – šest mesecev od dneva, določenega za začetek vpisovanja; o že med postopkom vpisovanja delnic lahko investicijski sklad poveča osnovni kapital, ker je zakon uvedel posebno obliko poenostavljenega zvišanja osnovnega kapitala; v primeru, da so vse delnice investicijskega sklada vplačane pred iztekom roka za vpisovanje in vplačilo delnic, lahko družba za upravljanje izda sklep o povečanju osnovnega kapitala, če za takšno povečanje pridobi soglasje Agencije za trg vrednostnih papirjev; o za razliko od delnic rednega investicijskega sklada, ki so neomejeno prenosljive, delnice pooblaščenega investicijskega sklada niso prenosljive s pravnimi posli med živimi, dokler se ne uvrstijo v kotacijo na borzi; o družba za upravljanje, ki ustanovi in upravlja pooblaščeni investicijski sklad, ima pravico do upravljavske provizije, katera pa ne sme presegati 3% povprečne letne čiste vrednosti sredstev pooblaščene investicijske družbe, pri čemer pa je potrebno prvih pet let poslovanja sklada 1/3 provizije izplačevati v delnicah pooblaščene investicijske družbe.. 7. Več o vzajemnih skladih v tretjem poglavju..

19 Dovoljene naložbe investicijskih skladov so: a) v vrednostne papirje, ki kotirajo na borzah ali v vrednostne papirje, s katerimi se javno trguje na drugem organiziranem in nadzorovanem trgu vrednostnih papirjev; b) v dolgoročne vrednostne papirje ali v kratkoročne vrednostne papirje in denarna sredstva; c) v vrednostne papirje domačih in tujih izdajateljev (Žnidaršič Kranjc 1999, 65-66). V pooblaščene investicijske sklade so vlagali državljani republike Slovenije, ki so dobili certifikate v skladu z zakonom o Lastninskem preoblikovanju podjetij. Glede na naravo lastninjenja v Sloveniji, ko je bil največji delež družbenega kapitala namenjen interni razdelitve in notranjemu odkupu v krogu zaposlenih in bivših zaposlenih v podjetjih, ter njihovih družinskih članov, rezultati lastninjena po posameznih podjetjih pa tudi kažejo, da se je večina zaposlenih odločila svoje certifikate uporabiti za lastninjenje v podjetjih, v katerih so zaposleni (Žnidaršič Kranjc 1999, 143)..

20 3 3.1. VZAJEMNI SKLADI Nastanek in razvoj vzajemnih skladov. Z razvojem industrije in tehnike je industrijsko obdobje prineslo potrebo po koncentraciji večje količine kapitala za izvedbo obsežnih in dragih projektov, kot so bili izgradnja železniških prog ali druge infrastrukture. Zgodovina po znanih podatkih prvič omenja investicijski vzajemni sklad v letu 1868, ko so v takrat kolonialni Veliki Britaniji na ta način zbirali kapital za izgradnjo železniških povezav. To so bili daljni predniki današnjih vzajemnih skladov, ki so v več kot 130 letni zgodovini doživeli temeljito preobrazbo. Prvi investicijski skladi so tako povezani z zbiranjem kapitala za izvedbo večjih projektov, kjer je večje število investitorjev svoj denar vložilo v takšen sklad za izvedbo zamišljenega projekta. Kasneje so delnice tovrstnih skladov uvrstili na borzo, da so investitorji lahko prodajali ali kupovali deleže tovrstnih skladov. Kapital, zbran v skladih, se ni namenjal več samo za izvajanje velikih projektov, ampak so z njim kupovali vrednostne papirje, predvsem delnice in obveznice drugih podjetij na borzi. Evolutivni razvoj je počasi pripeljal do velikega števila različnih vrst in tipov skladov, tako tudi do današnjih vzajemnih skladov, ki imajo spremenljivo število deležev – enot ali tudi točk, ki jih je možno vsak dan poslovanja sklada kupiti ali prodati. Zbrani kapital se investira v različne oblike naložb, predvsem v vrednostne papirje, kjer prednjačijo delnice in obveznice, pa tudi v nepremičnine in druge, manj pogoste in zato manj pomembne oblike naložb (Lubej 2005, 28-29). 3.2. Opredelitev vzajemnih skladov oz. kako vzajemni skladi delujejo. SLIKA 1:. Kaj je vzajemni sklad? gotovina 10%. delnice podjetja A 10%. bančni depoziti 5% obveznice tujega podjetja X 5% obveznice podjetja B 5%. delnice podjetja B 10%. delnice podjetja C 10%. obveznice podjetja A 10% obveznice države C 10%. Vir: Interno gradivo KD Group.. delnice tujega podjetja Y 5%. obveznice države B 10%. obveznice države A 10%.

21 Vzajemni sklad lahko opredelimo kot premoženje, ki, ga sestavljajo naložbe v prenosljive vrednostne papirje in ki je bilo financirano z denarjem fizičnih oz. pravnih oseb ter je v lasti teh oseb. Vzajemni sklad lahko oblikuje samo družba za upravljanje8 (DZU) in ni pravna oseba. DZU vzajemni sklad upravlja v svojem imenu in za račun imetnikov vzajemnega sklada. Za svoje storitve je DZU upravičena tako do provizije od vplačil in izplačil kot tudi do provizije za upravljanje z vzajemnim skladom. Investicijski kuponi sestavljajo premoženje vzajemnega sklada. Kuponi so razdeljeni na enake enote in se glasijo na ime ter so neprenosljivi na drugo osebo. Imetnik investicijskega kupona ima naslednje pravice: ⇒ pravico, da mu DZU na njegovo zahtevo izplača vrednost enot, na katere se glasi investicijski kupon, zmanjšan za izstopno provizijo; ⇒ pravico do sorazmernega dela čistega dobička iz naložb vzajemnega sklada; ⇒ pravico do sorazmernega dela vrednosti sredstev po poplačilu vseh obveznosti v primeru likvidacije vzajemnega sklada. Kako izračunamo vrednost enote premoženja (VEP) vzajemnega sklada? VEP vzajemnega sklada se izračunava vsakodnevno. Dobimo jo tako, da od sredstev odštejemo obveznosti in rezervacije sklada: VEP = (celotna sredstva – (obveznosti + rezervacije)) / število enot v obtoku (Pahor 2000, 99-100). Finančno obliko, ki omogoča združevanje manjšega kapitala v večjo celoto, ki jo v korist lastnikov profesionalno upravlja DZU, imenujemo vzajemni sklad. Vzajemni sklad je skup premoženja vseh vlagateljev, kateri za vložena sredstva v vzajemne sklade prejmejo investicijske kupone, ki kažejo sorazmeren del premoženja vsakega vlagatelja v vzajemni sklad. Stanje je evidentirano v premoženjskih enotah vednosti vzajemnega sklada. Vlagatelji lahko v sklad kadarkoli vstopijo ali iz njega izstopijo. V vzajemnih skladih se zbirajo sredstva manjših vlagateljev. Ti vlagajo sredstva praviloma srednjeročno in dolgoročno in tako usmerjajo svoje manjše prihranke v vrednostne papirje, ki jih kot mali investitorji sicer ne bi mogli kupiti na trgu kapitala. Taka oblika varčevanja ni nadomestilo za hranilno vlogo v banki, saj varčevanje v vzajemnih skladih ne prinaša fiksnih donosov, obresti, kot je to običajno pri hranilnih vlogah na bankah. Donosi pri naložbah v vzajemne sklade niso natančno vnaprej določeni, saj so odvisni od: • • •. 8. dobičkov, ki so posledica tečajnih razlik, ki nastanejo pri trgovanju z vrednostnimi papirji; višine dividend od različnih delnic, ki so v portfelju sklada; višine obresti na različne obveznice oz. vrednostne papirje, ki zagotavljajo fiksno obrestno mero.. V nadaljnjem besedilu DZU..

22 Donosi vzajemnih skladov niso vnaprej določljivi, govorimo lahko le o predvidenih donosih. So pa vsekakor zanimivi, ker imajo DZU nižje poslovne stroške kot banke in zavarovalnice. Tveganje je zaradi vlaganja v različne vrednostne papirje zmanjšano na minimum; govorimo o veliki razpršenosti. DZU zagotavlja profesionalno upravljanje s pomočjo finančnih strokovnjakov, ki znajo poslovati z vrednostnimi papirji, poleg tega pa tudi aktivno sodelujejo pri vodenju in upravljanju podjetja, ki je v lasti vlagateljev sklada. Zbrana sredstva kapitala prek vzajemnega sklada potujejo po zakoniti poti plačilnega prometa in se nabirajo na prehodnem računu pri banki, s katero ima DZU sklenjen ustrezen dogovor. DZU prek borznoposredniške hiše kupuje vrednostne papirje na trgu kapitala. Vrednostni papirji se hranijo v klirinško–depozitni družbi v dematerializirani obliki, vlagatelj pa za svoja vložena sredstva dobi investicijski kupon v vrednosti sorazmernega deleža, ki ga ima v skladu. Celotno delovanje spremlja Agencija za trg vrednostnih papirjev. DZU je o poslovanju dolžna obveščati Agencijo za trg vrednostnih papirjev, javnost pa prek medijev vlagatelja. Če želimo priti do investiranih sredstev, odprodamo točke ali enote premoženja. To storimo tako, da izpolnimo zahtevek za izplačilo in počakamo na sredstva, ki pridejo na naš tekoči račun. DZU mora denar nakazati v petih delovnih dneh (Balkovec 2000, 172-176). SLIKA 2:. Kako deluje vzajemni sklad?. BANKA SKRBNICA. Vir: Interno gradivo KD Group.. DZU.

23 Vrste vzajemnih skladov9. 3.3. Dva najpogostejša načina delitve vzajemnih skladov sta delitev po naložbeni politiki in geografski razporeditvi naložb, nato pa tudi po načinu upravljanja in panožni razporeditvi naložb. Kadar govorimo o politiki vzajemnega sklada, mislimo na vrsto naložb, v katere je kapital vzajemnega sklada naložen. Sklad lahko vlaga samo v delnice. Druga skrajnost so skladi obveznic. V praksi pa je običajno kombiniranje različnih investicijskih politik. Za delniško politiko velja, da je dolgoročno (več kot 7 ali še raje 10 let) praviloma najdonosnejša. Hkrati so naložbe v delnice najbolj tvegane, saj je vrednost delnic močno odvisna od uspešnosti poslovanja posameznih podjetij kot tudi od gospodarskih gibanj v določeni regiji, zadnja leta pa vse bolj tudi globalno. Zapišemo lahko, da so dolgoročni povprečni pričakovani donosi delniških vzajemnih skladov med 8 in 12% letno. Za politiko naložb v obveznice velja, da so donosi bolj enakomerni, saj imajo obveznice večinoma fiksen, vnaprej znan donos. Zaradi višje varnosti so povprečni donosi med 4 in 8% letno. Najpogostejša oblika pa je kombinacija delnic in obveznic kot tudi drugih naložb, kot so nepremičnine in denarni trg. V takšnih skladih lahko pričakujemo dolgoročno povprečno letno 7- do 11-odstotni donos, kar je precej več od letne inflacije (Lubej 2005, 65-67). SLIKA 3:. Izberite nivo tveganja. RAZMERJE TVEGANJE : DONOS. V O L A T I L N O S T. 100:0 100:0. 50:50 50:50 0:100 0:100. TVEGANJE. Vir: Interno gradivo KD Group. 9. O vrstah investicijskih skladov smo nekaj govorili že v poglavju 2.3.1. D O N O S.

24 3.3.1. Delniški vzajemni skladi. Najpomembnejša naloga oz. naložbena politika delniških vzajemnih skladov je investiranje predvsem v delnice. Vendar pa to ne pomeni, da v portfelju delniškega vzajemnega sklada najdemo samo delnice, saj je poleg delnic tu tudi približno 10% denarja ali drugih visoko likvidnih naložb, s katerimi upravljavec kupuje nove naložbe sklada in ima razpoložljiva sredstva za morebitne zahtevke za izplačilo enot premoženja. V portfelju delniškega vzajemnega sklada lahko tudi vsaj občasno najdemo določen odstotek obveznic pa tudi drugih naložb, še posebej, kadar se delniškim trgom obetajo težki časi. V Sloveniji še nimamo razčlenjenih podkategorij delniških skladov, saj je ponudba na trgu še premalo razvita. V tujini pa lahko investitorji pri delniških investicijskih in vzajemnih skladih izbirajo med več podkategorijami, najpogostejše pa so naslednje: Ö Skladi rasti (growth funds) investirajo v delnice tistih podjetij, ki izplačujejo nadpovprečno visoke dividende in/ali tečaji delnic podjetij nadpovprečno rastejo. Ö Skladi dohodka (income funds) investirajo predvsem v delnice velikih podjetij in korporacij, ki so v zreli fazi svojega razvojnega cikla. Taka podjetja izplačujejo relativno visoke in konstantne dividende, rast vrednosti delnic pa je umirjena. Ö Skladi majhnih podjetij (small company funds) investirajo predvsem v delnice mladih in s tem majhnih podjetij, za katere ocenijo, da imajo velik potencial za rast in razvoj. Taka podjetja praviloma ne izplačujejo dividend. Naložbe v take sklade spadajo med bolj tvegane. 3.3.2. Mešani vzajemni skladi. Ti skladi razporejajo zbrana sredstva vlagateljev predvsem v delniške in obvezniške naložbe, ob tem pa tudi v denarne rezerve. Podskupina mešanih vzajemnih skladov so uravnoteženi vzajemni skladi, ki enakomerno (50:50) investirajo v delnice in obveznice. Primerni so posebej za tiste, ki se z investiranjem na kapitalske trge šele seznanjajo, saj nudijo dobro razmerje med naložbeno varnostjo in pričakovanim donosom. Večina naložb v slovenske vzajemne sklade so prav naložbe v mešane vzajemne sklade. 3.3.3. Obvezniški vzajemni skladi. Prinašajo relativno majhno donosnost ob praviloma majhnem tveganju. Predstavljajo alternativo dolgoročnemu varčevanju v banki, kjer je v ospredju varnost in ne donos. Dolgoročno lahko pričakujemo razmah varčevanja v obvezniških vzajemnih skladih, saj so bančne obrestne mere na izjemno nizkih nivojih, s 1. 1. 2005 pa so tudi obdavčene..

25 Največ kapitala se v svetu upravlja v dveh podskupinah obvezniških skladov: ˆ Skladi državnih obveznic (government bond funds) so praviloma varnejša oblika obvezniških vzajemnih skladov, saj za investiranje izbirajo obveznice držav z relativno visokim kreditnim rejtingom. Izdajatelj teh obveznic so vlade držav. ˆ Skladi podjetniških obveznic (corporate bond funds) so lahko med seboj tudi precej različni. Obvezniški skladi, ki investirajo v obveznice največjih, najmočnejših in najbolj stabilnih podjetij so le malenkost donosnejši od prej omenjenih skladov državnih obveznic pa tudi tveganje je relativno majhno. 3.3.4. Vzajemni skladi denarnega trga. So namenjeni kratkoročnim naložbam denarja, še krajšim kot obvezniški vzajemni skladi. Predstavljajo predvsem začasno zatočišče kapitala, ko so razmere na delniških in/ali obvezniških trgih negotove. Ti skladi investirajo predvsem v visoko kakovostne kratkoročne vrednostne papirje, kot tudi v ostale nizko tvegane in visoko likvidne naložbe. To so predvsem državne zakladne menice in blagajniški zapisi. Prvi denarni vzajemni sklad smo v Sloveniji dobili 1. 3. 2005. Več izkušenj s temi skladi imajo Hrvati, kjer turistična industrija zagonski kapital, ki ga potrebuje za pripravo na turistično sezono, preko zime naloži v tovrstne sklade. Denarni vzajemni skladi so torej namenjeni krajšim naložbam denarnih presežkov. V tujini so na voljo zanimive kombinacije denarnih vzajemnih skladov in transakcijskih računov, ki omogočajo, da z denarjem, ki ga imamo na računu takšnega sklada, tudi plačujemo, ali kar direktno na račun takšnega sklada prejemamo plačo. 3.3.5. Skladi skladov. Investicijski sklad ali vzajemni sklad, katerega cilj naložbene politike je vlaganje sredstev v enote premoženja oz. delnice drugih investicijskih skladov imenujemo sklad skladov. Vzajemnega sklada skladov v Sloveniji še nimamo. Prednost sklada skladov naj bi bila še boljša razpršenost in zmanjšanje tveganja, slabost pa predvsem dvakratna upravljavska provizija. Le redki skladi skladov so dosegli opazno boljše rezultate kot običajni vzajemni skladi s podobno naložbeno politiko. Skladi skladov namreč v globalno povezanem kapitalskem trgu ne morejo preprečiti negativnega vpliva globalnega padanja tečajev delnic..

26 3.3.6. Nepremičninski vzajemni skladi. Nepremičninski vzajemni skladi so usmerjeni v investiranje v nepremičnine. Poslovanje z nepremičninami je pogosto kapitalsko izredno intenzivna dejavnost, zato so z velikim obsegom zbranega kapitala zmožni financirati izvedbo izgradnje večjih nepremičninskih projektov, kot je izgradnja poslovnih objektov in stanovanjskih blokov, turističnih objektov… Nepremičninski vzajemni skladi so zanimiva alternativa naložbam na kapitalskih trgih, pogosto pa se dogaja, da v času kriz na delniških trgih pospešeno rastejo prav vrednosti nepremičnin. V Sloveniji nepremičninskega vzajemnega sklada še nimamo. 3.3.7. Indeksni vzajemni skladi. Indeksni vzajemni skladi skušajo s sestavo svojega portfelja posnemati sestavo indeksa, ki ga posnemajo. V Sloveniji indeksnega vzajemnega sklada še nimamo, v tujini pa jih je mnogo in posnemajo praviloma najpomembnejše delniške indekse, kot so S&P, NASDAQ, DAX… Tu prihaja tudi do manjši odstopanj in zamikov, saj se mora vzajemni sklad nenehno odzivati na spremembo obsega kapitala, ki ga ima v upravljanju. Prav tako mora imeti vzajemni sklad nenehno likvidnostno rezervo. Donosnost indeksnega vzajemnega sklada je le malenkost nižja od donosa indeksa, ki ga posnema. Poglavitna prednost indeksnega vzajemnega sklada so nizke upravljavske provizije in majhni stroški, saj razne analize vrednostnih papirjev niso potrebne. 3.3.8. Skladi z garantiranim donosom in/ali glavnico. Znano je, da pri običajnih vzajemnih skladih ni nobene garancije za donos. Predvsem preko varčevanja v bankah so tradicionalni vlagatelji navajeni jamstva vsaj za glavnico, če že ne tudi za minimalne obresti. Eden glavnih razlogov, zakaj se konzervativni vlagatelji ne odločajo za vzajemne sklade, je prav dejstvo, da vzajemni skladi ne morejo ponuditi nikakršnega jamstva za donos. Produkt vzajemnega sklada z garantirano glavnico in/ali donosom je tako nastal na osnovi bančnega razmišljanja vlagateljev, ki so (bili) navajeni garantiranih donosov v bankah. Tovrstni vzajemni skladi vlagatelja vežejo na določeno minimalno obdobje vlaganja, recimo 7, 10 ali celo več let, in mu ponudijo, da bo po dogovorjenem času dobil nazaj vsaj glavnico, nekateri, posebej tisti, ki jim prihranke zaupamo za daljši rok, pa ponudijo tudi vsaj minimalni donos na glavnico. Tehnično gledano takšen sklad kombinira naložbe v varne obveznice, ki zagotovijo ohranjanje sredstev in/ali minimalni donos, del sredstev pa v špekulativne naložbene oblike, ki naj bi prinesle dodaten donos. V praksi so takšni produkti precej priljubljeni, še posebej tam, kjer je bila predhodno razvita bančna varčevalna kultura (Avstrija, Nemčija). V Sloveniji smo prvi tak produkt dobili 1. 3. 2005..

27 3.3.9. Hedge skladi. Hedge skladi so se v medije in s tem v zavest široke javnosti prebili po letu 2000, čeprav njihova zgodovina sega že v petdeseta leta prejšnjega stoletja. V angleškem govornem področju v jeziku borznih posrednikov pomeni beseda »hedge« nekaj zavarovati. Vendar pa to ne pomeni, da hedge skladi zavarujejo vlagatelje pred tveganjem ali izgubo kapitala. Hedge skladi so večinoma organizirani kot podjetja ali komanditne družbe, ali pa imajo celo kako drugo organizacijsko obliko. Na osnovi lastnih pravil upravljanja imajo tako hedge skladi možnost, da si upravljalci obračunavajo precej višjo upravljavsko provizijo kot običajni vzajemni skladi, da izvajajo naložbe, ki jih vzajemni in investicijski skladi ne smejo. Bistvena razlika med navadnimi vzajemnimi skladi in hedge skladi je v tem, da je premoženje v Sloveniji registriranih vzajemnih skladov v lasti vlagateljev in je vedno ločeno od premoženja upravljavcev, vzajemni sklad pa ne more iti v stečaj. Medtem ko se pri hedge skladih, ki so praviloma organizirani kot podjetja, to lahko zgodi in vlagatelji lahko ostanejo brez vloženega premoženja. Pri hedge skladih statistike dokazujejo največjo smrtnost med vsemi oblikami skladov. Če gledamo iz naložbenega vidika, hedge skladi investirajo predvsem v izvedene finančne instrumente, torej opcije, terminske pogodbe in uporabljajo tehnike finančnega vzvodja. Investitorji se z vlaganjem v tovrstne sklade izpostavljajo praviloma precej visokemu tveganju, lahko pa se dolgoročno nadejajo višjih donosov (če bo vse šlo po sreči). Namenjeni so predvsem poučenim in premožnejšim investitorjem, pa tudi tem le za del njihovega premoženja, ki je nekje med 3-10% naložbam namenjenega premoženja. Hedge skladov ne najdemo v zakonodaji, ki obravnava investicijske sklade, ne spadajo niti med vzajemne sklade po definicijah, kot jih pozna slovenska zakonodaja. Trenutno v Sloveniji nimamo v uradni ponudbi nobenega hedge sklada, slovenska Agencija za trg vrednostnih papirjev pa na svojih internetnih straneh in preko javnih medijev redno opozarja na nezakonito prodajanje teh produktov od vrat do vrat in na druge načine (Lubej 2005, 68-74). Skladi se razlikujejo tudi po: ⇒ pravno-formalni organiziranosti: slovenski vzajemni sklad, avstrijski investicijski sklad, luksemburški skupni investicijski sklad, luksemburška investicijska družba itd. ⇒ tipu: delniški, obvezniški, denarni... ⇒ področju investiranja: svet, Evropa, Slovenija, Azija itd. (spletna stran, vir 1)..

28 3.4. Prednosti vlaganja v vzajemne sklade. o Velika diverzifikacija premoženja Vzajemni sklad je bistvenega pomena pri zmanjšanju tveganja, ki izhaja iz razpršitve naložb. Premoženje vlaga ne samo v posamezne, ampak tudi v različne skupine vrednostnih papirjev. Kljub zmanjšanju tveganja se pri vzajemnem skladu ohrani možnost visokega donosa, seveda odvisno od politike investiranja sklada. o Strokovno upravljanje Potrebnih znanj in informacij, ki so potrebna za upravljanje s svojim premoženjem, posameznik ponavadi nima, zato pa mu to nudi vzajemni sklad. Te upravljajo strokovnjaki, ki dobro poznajo razmere na finančnih trgih ter znajo upravljati s premoženjem. Upravljavci sklada gospodarijo s premoženjem v skladu s temeljnimi investicijskimi cilji in politiko sklada. o Visoka likvidnost Likvidnost je prednost vzajemnega sklada pred nekaterimi drugimi naložbami, kot so vezane vloge, življenjsko zavarovanje, nepremičnine. Denar v vzajemnem skladu ni vezan. Vlagatelji lahko točke vzajemnega sklada kadarkoli prodajo vzajemnemu skladu in jih tako hitro in brez zapletov spremenijo v denar. DZU mora denar nakazati na vlagateljev račun najkasneje v petih delovnih dneh od prejema vlagateljevega pisnega zahtevka za izplačilo. Na visoko likvidnost vzajemnih skladov vpliva dejstvo, da ni med vlagateljem in skladom nikakršnih pogodb z določenimi roki vplačil in višino zneskov in torej iz tega izhajajočih pogodbenih kazni. Vlagatelj lahko svoj vložek kupi ali proda katerikoli delovni dan po ceni, ki velja tisti dan. Preko bančnih okenc ali borznih posrednikov je tako organizirana stalna ponudba. o Nižji stroški vlaganja Stroški pri vlaganju v vzajemne sklade so za vlagatelja bistveno nižji kot pri večini drugih oblik investiranja na borzi. Posamezni vlagatelj v sklad plača vstopno, izstopno in upravljavsko provizijo. Vsota vstopne in izstopne provizije pri slovenskih vzajemnih skladih ne presega 3% na vplačan oz. izplačan znesek. Za nove vzajemne sklade po novem Zakonu o investicijskih skladih in družbah za upravljanje vstopna provizija ni več zakonsko omejena, kot je bila s starim zakonom, izstopna pa je omejena na 3%. DZU si lahko izplača največ 2% upravljavske provizije od povprečne čiste letne vrednosti sredstev vzajemnega sklada, ki ga ima v upravljanju. Upravljavska provizija je že vsebovana v vsakodnevno objavljeni vrednosti točke vzajemnega sklada. Višine provizij so določene v prospektu in pravilih upravljanja vzajemnega sklada. o Preglednost Vrednosti točk vzajemnih skladov so dnevno objavljene v tečajnici v dnevnem časopisju z veliko naklado, na teletekstu, v revijah Kapital in Profit ter na spletnih straneh. Sporočila o vrednosti točk lahko posameznik pri nekaterih DZU prejema tudi po elektronski pošti. V vsakem trenutku je tako moč izvedeti, koliko je vredno posameznikovo premoženje. Število točk, ki jih ima posameznik v posameznem vzajemnem skladu, enostavno pomnoži z vrednostjo točke vzajemnega sklada (VEP), v katerega je naložil svoja sredstva..

29 Vlagatelj ima na sedežu upravljavca v vsakem trenutku na voljo ažurne podatke o vzajemnem skladu, v katerem ima svoje premoženje. Na razpolago ima zadnje letno in polletno poročilo, iz katerega so zraven finančnih izkazov sklada razvidni tudi podatki o provizijah. Vlagatelj ima tudi možnost vpogleda v naložbeno strukturo sklada in s tem lahko spremlja, kam upravljavec nalaga sredstva. Vse to je velika prednost sklada pred bankami in zavarovalnicami, ki take preglednosti ne omogočajo. o Zasebnost podatkov Podatke o imetništvu investicijskih kuponov posameznega sklada v Sloveniji imata samo družba za upravljanje, ki s skladom upravlja, in banka skrbnica. Obe ustanovi morata podatke skrbno varovati. DZU jih lahko razkrije samo na podlagi pisnega dovoljenja imetnika, ali na pisno zahtevo sodišča oz. drugega pristojnega državnega organa, ali na pisno zahtevo Agencije za trg vrednostnih papirjev, Banke Slovenije oz. drugega pristojnega nadzornega organa. Organ sme podatke uporabiti izključno za namen, zaradi katerega so bili podatki pridobljeni od družbe za upravljanje. o Prihranek časa Strokovnjaki, ki so zaposleni v vzajemnem skladu, zelo dobro poznajo zakonitosti delovanja finančnega trga. Na podlagi analiz tržnih razmer in zbranih informacij o trgu se odločajo, kam bodo vlagali premoženje sklada. Za to posamezni investitor ponavadi nima časa, medtem ko so ti strokovnjaki vedno v središču dogajanja in se zato hitreje odzovejo na spremembe trga. Posamezniku zato ni potrebno porabljati časa za odločitve o nakupu in prodaji svojih vrednostnih papirjev, temveč to prepusti strokovnim upravljavcem sklada ter tako prihrani čas. o Enostaven postopek investiranja Enostaven postopek investiranja pomeni enostaven postopek nakupa in prodaje vrednostnih papirjev vzajemnega sklada. Lahko tudi možnosti avtomatičnega reinvestiranja dividend in razdeljenih kapitalskih dobičkov, priprave poročila za davčno službo in drugih ugodnosti. o Prilagodljivost Vlagatelji v vzajemni sklad so lahko fizične ali pravne osebe, vlagajo pa lahko tudi mladoletne osebe. Višina in dinamika vplačanih sredstev sta stvar osebne odločitve posameznega vlagatelja. Najmanjša vloga je prodajna vrednost enote premoženja, kar pomeni, da je možno varčevati z manjšimi zneski (Vrečko 2005, 23-24). 3.5. Slabosti vlaganja v vzajemne sklade. Vzajemni skladi vlagateljem prinašajo vrsto koristi, žal pa te niso brez cene. Vzajemni skladi namreč za svoje storitve zaračunavajo provizije, poleg tega pa investitor izgubi del moči, da premoženje oblikuje in upravlja natančno po svojih željah (vstopi in izstopi iz sklada običajno povzročajo precejšnje stroške). Investicija v investicijski sklad je smiselna le v primeru, če bodo dodatne koristi, ki jih investitor ima na osnovi investiranja v delnice prek investicijskega sklada, več kot odtehtale te slabosti. Manjše kot je premoženje, ki ga investitor investira v vrednostne papirje, večja je verjetnost, da bodo koristi odtehtale slabosti..