Migracije in kriminaliteta v Italiji : diplomsko delo

DIPLOMSKO DELO Migracije in kriminaliteta v Italiji. November, 2011. Petra Rebernak Mentor: prof. dr. Gorazd Meško.



Zahvala Zahvaljujem se mentorju dr. Gorazdu Mešku za usmerjanje in strokovne napotke, kakovostno mentorsko vodenje in spodbudo pri izdelavi diplomskega dela. Hvala vsem vprašanim osebam, da so mi z odgovori na zastavljena vprašanja pripomogle k želenim rezultatom. Zahvaljujem se tudi lektorju, g. Srečku Reherju, ki je mojo diplomsko delo slogovno in jezikovno pregledal.. 2.

Kazalo 1. 2. Uvod .................................................................................. 8 1.1. Opis področja in opredelitev problema diplomskega dela ............. 8. 1.2. Namen, cilji in osnovne trditve diplomskega dela ....................... 8. 1.3. Metoda dela diplomskega dela ........................................... 10. 1.4. Struktura diplomskega dela ............................................... 10. Migracijska politika .............................................................. 12 2.1. Zgodovinski in jezikovni pogled uporabe pojma migracija ........... 12. 2.2. Opredelitev pojma migracija ............................................. 13. 2.2.1 Vrste migracij ............................................................. 15 2.3. Zgodovinski in regulativni pregled migracijske politike v Evropski skupnosti ..................................................................... 16. 2.3.1 Obdobje po drugi svetovni vojni do naftne krize .................... 16 2.3.2 Obdobje naftne krize .................................................... 19 2.3.3 Obdobje po naftni krizi vse so ustanovitve Evropske unije ........ 20 2.3.4 Od ustanovitve Evropske unije pa vse do začetka 21. stoletja .... 21 2.3.5 Migracije v začetnih letih 21. stoletja pa vse do danes ............ 23 3. Migracijska politika v Italiji .................................................... 25 3.1. Zgodovinski pregled migracijskih tokov v Italiji ....................... 25. 3.1.1 Čas prvih večjih migracijskih pohodov ................................ 25 3.1.2 Obdobje svetovnih vojn ................................................. 26 3.1.3 Migracije v Italiji od podpisa Maastrichtske pogodbe pa vse do danes ...................................................................... 29 3.2. Regulativna pristojnost Italije na področju migracij .................. 34. 3.2.1 Nacionalna zakonodaja .................................................. 35 4. Kriminaliteta ...................................................................... 39 4.1. Zgodovinski in jezikovni pogled uporabe pojma kriminaliteta ...... 39. 4.2. Opredelitev pojma kriminaliteta ......................................... 39. 4.2.1 Organizirani kriminal .................................................... 40 4.3. Regulativni pregled kriminalitete v Evropski skupnosti .............. 42. 4.3.1 Obdobje po ustanovitvi Evropske skupnosti vse do ustanovitve Evropske unije ........................................................... 43 3.

4.3.2 Od ustanovitve Evropske unije do 21. stoletja ....................... 44 4.3.3 Začetna leta 21. stoletja ................................................ 45 5. Kriminaliteta v Italiji ............................................................ 46 5.1. Zgodovinski pregled kriminala v Italiji .................................. 46. 5.1.1 Začetki kriminala ......................................................... 46 5.2. Regulativna pristojnost Italije na področju kriminala ................ 46. 5.2.1 Nacionalna zakonodaja .................................................. 47 5.3. Organizirani kriminal v Italiji ............................................. 48. 5.3.1 Nastanek, organiziranost in razširjenost mafije v Italiji............ 48 5.3.1.1 Cosa Nostra ......................................................... 52 5.3.1.2 ‘Ndrangheta ali Kalabrijska mafija .............................. 54 5.3.1.3 Camorra ............................................................. 55 5.3.1.4 Sacra Corona Unita ................................................ 57 6. Povezava med migracijo in kriminalom v Italiji ............................ 58 6.1. Migracija in kriminal v Italiji ............................................. 58. 6.1.1 Ilegalna migracija ........................................................ 58 6.1.1.1 Tihotapljenje ilegalnih migrantov ............................... 58 6.1.1.2 Trgovanje z ljudmi ................................................. 59 6.1.2 Boj proti ilegalnim migracijam ......................................... 60 6.1.3 Boj proti organiziranemu kriminalu ................................... 61 7. Analiza anketnega vprašalnika ................................................ 62 7.1. Opredelitev problema v anketnem vprašalniku ........................ 62. 7.2. Problem in hipoteza zastavljena pri anketnem vprašalniku ......... 62. 7.3. Metoda dela anketnega vprašalnika ..................................... 63. 7.3.1 Vzorec anketnega vprašalnika .......................................... 63 7.3.2 Opis ankete................................................................ 63 7.4 8. Rezultati anketnega vprašalnika ......................................... 63. Razprava o rezultatih – povezava med teoretičnim uvodom in rezultati ankete .............................................................................. 67. 9. Literatura in viri.................................................................. 72. 10 Priloge .............................................................................. 77. 4.

Kazalo slik Slika 1: Število Albancev v provincah Italije leta 2005. .......................... 31 Slika 2: Naselitev tujcev v Italiji. ................................................... 33 Slika 3: Italijanske skupine organiziranega kriminala. ........................... 51 Slika 4: Območja sicilijske mafije. .................................................. 53. Kazalo tabel Tabela 1: Tuji državljani s stalnim bivališčem v Italiji po geografskih in matičnih državah imigrantov v obdobju od leta 1995 do leta 2009. ............................................................................. 32 Tabela 2: Demografski podatki anketiranih oseb ................................. 64 Tabela 3: Migracijska politika v Italiji .............................................. 65 Tabela 4: Organiziran kriminal v Italiji ............................................. 66. Kazalo grafov Graf 1: Spol anketiranih oseb. ....................................................... 64. 5.

Povzetek O migracijskih poteh in o organiziranem kriminalu se v zadnjih dveh stoletjih veliko govori. Migracije so družbeni pojav, ki razen izgona in bega, danes predstavljajo odziv na bolj ali manj kompleksne ekonomske in ekološke, socialne in kulturne ter eksistenčne in družbene razmere. So mehanska sestavina gibanja prebivalstva, zato spadajo med demografske procese. Organizirani kriminal predstavlja le eno od vej kriminala v svetu, ki je nastal kot posledica hitrega razvoja in hitro se spreminjajoče oblike skupin in njihovih dejavnosti. A kljub temu, da za pojem organizirani kriminal ni enotne definicije, ga lahko opredelimo kot projekt, ki ni ideološki, ampak povezuje določeno število ljudi bližnjih socialnih struktur, organiziranih na hierarhični osnovi, ki z legalnimi in ilegalnimi aktivnostmi ustvarjajo dobiček in moč. Migracije in organizirani kriminal so danes znani pojav povsod po svetu, zelo zaznavni pa gotovo v vsakdanjem življenju Italijanov. Italija je država Evropske unije, ki se z migracijami in kriminalom srečuje že od konca 18. stoletja naprej, ko so se v njej pojavile prve delovne migracije in prva kriminalna – mafijska organizacija Cosa Nostra. Mafija je sprva delovala le na ozemlju Sicilije, v mestu Palermu, kasneje pa je svoje lovke razširila po vsem ozemlju današnje Italije in tudi v druge evropske države. Danes je Italija na vrhu lestvice po številu kriminalnih dejavnosti. Med te uvrščamo tudi ilegalne migracije, ki se kažejo kot slabost migracijske politike. Ključne besede: migracija, ilegalna migracija, kriminaliteta, organizirani kriminal.. 6.

Crime and migration in Italy - Summary In the last two centuries, migration routes and organized crime have become a hot topic. Migration is a social phenomenon and today represents not just an expulsion and flight, but is also a response to a more or less complex economic, ecological, cultural, existential and social condition. They are the mechanical movements of populations, and therefore belong to the demographic processes. Organized crime is only one branch of crime in the world, which is the result of rapid development and fast-changing group structures and their activities. Despite the fact that the concept of organized crime can in no way be summed up in a single definition, it can be defined as a non-ideological project, which could be seen as the joining number of people which are becoming part of the social structures, organized in a hierarchical basis, as well as those with legal and illegal activities which generate profit and power. Migration and organized crime are now a very well known phenomenon throughout the world, but certainly highly noticeable in the daily life of italians. Italy is one of the countries part of the European Union which has faced migration and crime since the end of the 18th century when the first criminals appeared: the Mafia organization Cosa Nostra. Mafia originally worked only in the territory of Sicily, in Palermo, but later spread its tentacles throughout the territory of present-day Italy and also in other European countries. Today, in terms of numbers, Italy is at the top of criminal activities. These also include illegal immigration, which appear as a weakness of migration politics. Keywords: migration, illegal migration, crime, organized crime.. 7.

1. Uvod. 1.1 Opis področja in opredelitev problema diplomskega dela Hkrati s človekom so se pojavile tudi migracije. To pa zato, ker je človek družbeno bitje. Seli se, odkar obstaja. Razlogi za njegove selitve so lahko zelo različni: največkrat je to želja po boljšem življenju, pogosto pa tudi naravne katastrofe in človeška dejanja. Migranti ne vstopijo v državo le na legalen način, ampak pogosto tudi ilegalno, to pa predstavlja problem za državo, prav tako pa povečuje stopnjo kriminalitete v njej. Pojem kriminal ne moremo vedno povezovati s pojmom migracija. S kriminalom se lahko v državi začne ukvarjati posebna skupina, to je kriminalna organizacija, ki začne napadati in ogrožati temeljne vrednote človeka, kot so njegovo življenje in telesna nedotakljivost, njegove svoboščine in pravice, njegovo premoženje in varnost, pa tudi temeljne družbene vrednote, kot so družbena ureditev, varnost države in njene najpomembnejše institucije. Migracije in kriminaliteta sta torej dva povsem različna pojma, ki v večini evropskih držav spadata med negativne oziroma socialnopatološke pojave in vselej pritegneta posebno pozornost. Prav tako pa sejeta strah med domačim prebivalstvom že zaradi negativnega prizvoka obeh besed.. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve diplomskega dela Namen diplomskega dela je podrobno predstaviti migracije in kriminaliteto v Italiji.. 8.

Cilji diplomskega dela so: . Predstaviti zgodovino nastanka migracij.. . Opredeliti pojem migracija.. . Predstaviti zgodovino in regulativno pristojnost Evropske skupnosti oziroma Evropske unije na področju migracij.. . Predstaviti zgodovino in regulativno pristojnost Italije na področju migracij.. . Predstaviti zgodovino nastanka kriminalitete.. . Opredeliti pojem kriminaliteta.. . Opredeliti pojem organizirani kriminal.. . Predstaviti zgodovino in regulativno pristojnost Evropske skupnosti oziroma Evropske unije na področju kriminalitete.. . Predstaviti zgodovino in regulativno pristojnost Italije na področju kriminala.. . Predstaviti značilnosti in skupine organiziranega kriminala v Italiji.. . Predstaviti povezavo med pojmom migracija in pojmom kriminaliteta v Italiji.. . Predstaviti rezultate anketnega vprašalnika.. Hipoteze diplomskega dela: . HIPOTEZA 1: V Italiji je že od starega veka pa vse do danes prisoten proces migracije.. . HIPOTEZA 2: Italija je sprejemala migrante takrat, ko jih je potrebovala za svoj gospodarstva razvoj v 70. letih prejšnjega stoletja, ko pa je nastopila gospodarska kriza je ta omejila vstop migrantov v svojo državo.. . HIPOTEZA 3: Italija si s svojo politiko s pomočjo sprememb zakonov na področju migracijske politike po eni strani prizadeva urediti status migrantov, predvsem glede azila in razvijati socialno politiko, po drugi strani pa se zavzema za omejitev migracijskih tokov.. 9.

. HIPOTEZA 4: V Italiji se je razvil kriminal in danes velja za eno od držav z najvišjo stopnjo kriminala, saj se je v njej prvič pojavila mafija, ki pokriva tihotapljenje in trgovino z ljudmi.. . HIPOTEZA 5: Migracijski tokovi in kriminaliteta v Italiji so danes tesno povezani med seboj.. . HIPOTEZA 6: Pri Italijanih je opazen strah pred tujci oz. pred migranti, saj menijo, da ti sestavljajo in vodijo kriminalne skupine.. 1.3 Metoda dela diplomskega dela Diplomsko delo je sestavljena iz teoretičnega in empiričnega dela. Teoretični del zajema naslednje metode: . metodo opisovanja oziroma metodo deskripcije,. . metodo primerjave oziroma metodo komparacije,. . metodo kompilacije oziroma metodo povzemanja različnih domačih in tujih virov,. . metodo. dedukcije. oziroma. metodo. sklepanja. o. posebnih. ali. posameznih dejstvih na osnovi splošnih spoznanj, . metodo indukcije oziroma metodo utemeljevanja splošnih spoznanj na podlagi posameznih ali posebnih dejstev.. Empirični del pa temelji na analizi anketnega vprašalnika, s katerim sem želela ugotoviti, ali je Italijane strah pred migranti, pred katerimi migranti jih je strah in zakaj se jih bojijo.. 1.4 Struktura diplomskega dela Svojo diplomsko delo sem razdelila na šest poglavij. V prvem poglavju sem opredelila izhodišče za pisanje, predstavila namen, cilje, osnovne trditve ter metode dela.. 10.

Drugo poglavje zajema zgodovino nastanka pojma migracije, opredelitev pojma ter zgodovinski in regulativni pregled migracijske politike v Evropski skupnosti oziroma Evropski uniji. V. naslednjem,. tretjem. poglavju. sem. opredelila. zgodovinski. pregled. migracijskih tokov v Italiji od prvih večjih migracijskih tokov pa vse do danes. Prav tako pa sem v tem poglavju predstavila tudi regulativno, pravno pristojnost Italije na področju migracijske politike. V četrtem poglavju sem opredelila zgodovino nastanka pojma kriminalitete, predstavila sem pojem kriminaliteta ter zgodovinski in regulativni pogled Evropske skupnosti oziroma Evropske unije na področju kriminalitete. Peto poglavje zajema zgodovinski in regulativni pregled kriminala v Italiji ter opredelitev in predstavitev večjih organiziranih skupin na področju kriminala. Šesto poglavje zajema primerjavo pojma migracija s pojmom kriminal v Italiji, vzroke in posledice ilegalnih migracij v Italiji, boj proti migracijam in organiziranemu kriminalu v Italiji ter analizo anketnega vprašalnika, na katerega so odgovorili moji prijatelji, znanci, sorodniki in sodelavci iz Italije.. 11.

2. Migracijska politika. 2.1 Zgodovinski in jezikovni pogled uporabe pojma migracija Vsak človek mora zadovoljevati osnovne potrebe, med katere spadajo predvsem biološke, sledijo jim socialne, potem pa druge. Človeka lahko opredelimo kot psihofizično in socialno bitje, katerega delovanje je usmerjeno v zadovoljevanje potreb. Človek kot družbeno bitje svoje potrebe najraje zadovolji skupaj z drugimi, zato sta zanj značilni geografska in socialna gibljivost, ki omogočata posameznikom pozitivno vrednotenje migracij, saj jim te omogočajo srečevanje z ljudmi in vzpostavljanje odnosov z njimi ter spodbujajo k izmenjavi idej, navad in izkušenj v novem socialnem okolju, pa četudi to okolje od posameznika, migranta, zahteva prilagajanje, spreminjanje in ustvarjanje (Klinar, 1975: 15). Migracije so torej star družbeni pojav. Pojavljajo se z začetki socialnega življenja. Pojem homo migrans1 obstaja skupaj s pojmom homo sapiens2, saj spadajo selitve med conditio humana3 prav tako, kot spadajo rojstvo, razmnoževanje, bolezen in smrt (Bade, 2005: 8). Zato so migracije po mnenju Milharčič-Hladnikove (2007) pojav socialnega reda ter normalni sestavni del človeške družbe skozi celotno človeško zgodovino vse do danes. Migracije kot družbeni pojav so, razen izgona in bega, odziv na bolj ali manj kompleksne ekonomske in ekološke, socialne in kulturne ter eksistenčne in družbene razmere. Zaradi tega lahko zgodovino preseljevanja vedno enačimo s splošno zgodovino, to velja tudi za zgodovino migracij (Bade, 2005: 8).. 1. Homo migrans pomeni migrant. Homo sapiens pomeni človek. 3 Conditio humana pomeni človečnost. 2. 12.

2.2 Opredelitev pojma migracija Selitve ali migracije4 so kot mehanska oblika gibanja prebivalstva demografski pojav, ki je bil razširjen tako v zgodovini, kot je razširjen tudi danes (Josipovič, 2009: 25). Zato spadajo selitve po mnenju Malačiča (2006: 144) med demografske pojave, ki jih lahko opredelimo kot prostorske premike posameznih prebivalcev ali selivcev iz odselitvenega v priselitveno območje. Torej so selitve prostorski premik, zato kažejo na prostorsko mobilnost prebivalstva. Prostorska oblika mobilnosti prebivalstva predstavlja za človeka osnovno zmožnost premikanja, zato govorimo o selitvah takrat, ko nekdo spremeni kraj stalnega ali začasnega bivališča, pri tem pa mora prečkati mejo naselja. Pozorni pa moramo biti na to, da dnevne mobilnosti ali selitev z avtomobili ne enačimo s pojmom migracija. Dnevna mobilnost namreč označuje spremembo lokacije, ki je največkrat povezana s prevozom na delo, s šolanjem ali z drugimi dejavnostmi, ki so vsakodnevni pojav(Josipovič, 2009: 25). Pojem migracija združuje po mnenju Klinarja (1976: 16) pojma emigracija in imigracija. Slednji pojem pomeni trajni prehod, preselitev ali vselitev v imigrantsko družbo, torej v tujo družbo. Pojem emigracija pa vključuje gibanje ljudi iz njihove izvorne, emigrantske družbe v oddaljeno družbo zaradi izselitve ali zaradi bega iz političnih razlogov ali pa zaradi težnje po boljšem življenju. Poleg teh dveh pojmov pa se danes uporablja tudi pojem remigracija, ki pomeni odhod migranta iz imigrantske države ter vrnitev v izvorno državo in ponovno vključitev v izvorno družbeno okolje. Torej se pojem migrant nanaša na nekoga, ki spreminja stalno ali začasno bivališče, še posebej zaradi ekonomskih vzrokov. Migrant lahko spreminja bivališče legalno ali ilegalno. Če je nekdo legalni migrant, potem je to tisti, ki je izpolnil vse potrebne uradne zahteve po vstopu in bivanju v želeni državi. Če je oseba ilegalni migrant, potem je to nekdo, ki si ni pridobil vseh potrebnih dovoljenj za vstop v želeno državo in je mejo prečkal brez dovoljenja, torej ilegalno. 4. Beseda migracija izhaja iz latinske besede migrare, kar pomeni selitev. 13.

Zato so ilegalne migracije po mnenju Krofičeve (2004: 32) tiste, pri katerih migranti med migracijo, ob prihodu, med bivanjem ali z zaposlitvijo kršijo mednarodne. multilateralne. ali. bilateralne. instrumente,. dogovore. ali. nacionalne zakone in predpise. Torej nelegalni migranti, kot sem že zapisala, ne izpolnjujejo zahtev države gostiteljice za vstop, bivanje ali opravljanje gospodarske dejavnosti. Z že omenjenima pojmoma - imigracija in emigracija - pa povezujemo tudi pojem imigrant in emigrant. Imigrant je nekdo, ki ostane v novi imigrantski družbi dalj časa, po navadi več kot leto dni. Tako ga lahko ločimo od drugih kategorij, kot so obiskovalci, turisti, sezonski delavci in podobno. Medtem ko je emigrant nekdo, ki se izseli v tujino, še posebej zaradi političnih razlogov. Tega navadno poimenujemo z besedama begunec in izseljenec. Begunec je nekdo, ki se ne seli, ker bi se želel seliti ali da bi bil zanjo motiviran. Begunce države sprejemajo iz humanitarnih razlogov in na podlagi mednarodnih dogovorov (Verlič Christensen, 2002: 98). Begunca Zavratnih Zimečeva (2003: 30) opredeljuje kot posameznika, ki zaradi neutemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi rase, vere in narodne pripadnosti beži iz neke države. Begunca lahko opredelimo kot izseljenca, ki se v tujino izseli zaradi političnih, ekonomskih ali drugih razlogov, ne smemo pa ga enačiti z azilantom. Azil je po mnenju Zakškove (2006: 6) zatočišče in je večpomenski izraz, ki vključuje različne kategorije oseb. To so osebe, ki so preganjane ali bežijo pred preganjanjem; osebe, ki iščejo začasno zatočišče zaradi drugih upravičenih razlogov; in osebe, ki se jim dovoli začasno zadrževanje v državi. Migrant, emigrant, imigrant, izseljenec ter begunec so oznake za tiste ljudi, ki predstavljajo tujca. Tujec je nekdo, ki ni državljan države, na ozemlju katere prebiva in nima državljanstva (Kozovič, 2009: 13).. 14.

2.2.1 Vrste migracij Selitve v širšem pomenu delimo na notranje in zunanje. Notranje selitve ali migracije so tiste, pri katerih se odselitveni in priselitveni kraj nahajata znotraj neke države, torej se notranje migracije dogajajo znotraj določene države. Zunanje oziroma mednarodne selitve ali mednarodne migracije pa so tiste, pri katerih se oba kraja nahajata v različnih državah, torej so zunanje migracije selitve med različnimi državami (Malačič, 2006: 167). Prve, notranje, ne vplivajo na obseg prebivalstva v državi, ampak le na njegovo porazdelitev. Te so značilne predvsem za države, ki prehajajo iz agrarne v industrijske in so povezane predvsem s procesi deagrarizacije5, industrializacije6 in urbanizacije7. V njih prevladuje predvsem migracija z vasi v mesta, lahko pa tudi iz mest v mesta, medtem ko zunanje migracije vplivajo na število in razporeditev prebivalstva v državi. Države pa so lahko emigracijske ali imigracijske, torej so lahko države take, v katere se ljudje priseljujejo ali odseljujejo (Malačič, 2006: 167). Poleg notranjih in zunanjih migracij poznamo tudi naslednje vrste migracij: . stalne ali začasne,. . primarne, sekundarne ali povratne,. . posamične ali skupinske,. . prostovoljne ali prisilne.. 5. Deagrarizacija je pojem, ki označuje preusmerjanje agrarnih, kmečkih poklicev v neagrarne, nekmečke. Torej ljudje opuščajo kmečki način življenja in se zaposlujejo v industrijskih in storitvenih dejavnostih, pri tem pa se po navadi selijo v mesta in prevzemajo mestni način življenja. 6 Industrializacija je pojem, ki označuje prestrukturiranje proizvodnje iz ročne v strojno. 7 Urbanizacija izhaja iz latinskega izraza urbs, ki pomeni mesto. Zato je za urbanizacijo značilno širjenje mestnega načina življenja na podeželje. 15.

2.3 Zgodovinski in regulativni pregled migracijske politike v Evropski skupnosti Zgodovina migracij v Evropi sega v čas pred 18. stoletjem. Evropa je takrat predstavljala zelo živahen svet: po njenih ulicah so se sprehajali in s kočijami prevažali bolj ali manj imenitni popotniki, V 18. stoletju pa so se že pojavile skupine popotnikov, ki so po Evropi potovale tako zaradi užitka kot tudi zaradi zaslužka. Čas 19. in zgodnjega 20. stoletja je za seboj potegnil industrijske in agrarne migracije, prav tako pa migracije v Novi svet, Ameriko. Sledil je čas oziroma stoletje svetovnih vojn, ki ga lahko poimenujemo kar stoletje beguncev in se je končal šele leta 1989, ko je postala Evropa enoten blok. V času stoletnih vojn se je leta 1957 na ozemlju Evrope izoblikovala Evropska skupnost, ki še danes ščiti svoje državljane pred izbruhom nove svetovne vojne, ki bi za seboj potegnila nove vale množičnih migracij. 2.3.1 Obdobje po drugi svetovni vojni do naftne krize Ob koncu petdesetih let prejšnjega stoletja so se današnje države, ki so članice. Evropske. skupnosti,8. skušale. izkopati. izpod. ruševin. svojih. gospodarstev. Potreba po delovni sili se je močno povečala, zato se je začelo aktivno spodbujanje priseljevanja in organizirano iskanje delovne sile iz drugih evropskih držav. Od šestih takratnih držav Skupnosti je bila sprva izjema le Italija, ki je bila najprej država, iz katere se je izseljevalo in ne priseljevalo, in je šele kasneje postala cilj množičnih priselitev (Hacin-Lukšič, 2006: 35).. 8. Evropska skupnost, danes poimenovana Evropska unija, je nastala in se razvila iz treh ločenih Skupnosti, ki so temeljile na treh ustanovitvenih pogodbah. Te ustanovitvene pogodbe so bile Pariška pogodba leta 1951, Pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti iz leta 1952, ter Rimska pogodba iz leta 1957. S slednjo pa se je formalno začel integracijski proces, katerega rezultat je današnja Evropska unija. Ustanoviteljice Evropske skupnosti oziroma države članice v takratnem času so bile Francija, Nemčija, Italija, Belgija, Nizozemska in Luksemburg (Lajh in Kajnč, 2009: 17). 16.

Po eni strani je bil razlog za priseljevanja v Skupnost potreba po novi delovni sili, medtem ko je po drugi strani, po mnenju Hacin-Lukšičeve (2006: 35), razlog tičal tudi v gospodarstvu. Na ozemlju takratnih manj razvitih9 evropskih držav se je pokazal presežek delovne sile, kar je bil v manj razvitih državah dodatni razlog, da so si začeli ljudje delo iskati v tujini. Evropsko gospodarstvo oziroma gospodarstvo Skupnosti si je v večini držav članic zaradi intenzivnega zaposlovanja delavcev - domačih in tudi tujih opomoglo, saj so bili ti vez do prestrukturiranja evropskega gospodarstva. S svojim delom so pospešili povojno akumulacijo kapitala. Države članice Skupnosti. so. si. zaradi. tega. prisvojile. naziv. liberalistične10. oziroma. neoliberalistične11, saj so vzdrževale politiko odprtih vrat za priseljence in postopno omogočile oblikovanje nacionalne migracijske politike v širšem pomenu12 te besede, kar je pripeljalo do oblikovanja skupnih stališč o novih priseljencih (Hacin-Lukšič, 2006: 35). Prost pretok delavcev oziroma odprto pot priseljencem je omogočila Rimska pogodba, ki je bila podpisana 25. marca 1957 v italijanskem mestu Rim. S podpisom te pogodbe sta bili hkrati ustanovljeni Enotna skupnost za jedrsko energijo (v nadaljevanju EGJE13) in Evropska gospodarska skupnost (v nadaljevanju EGS14), ki sta vstopili v veljavo po ratifikaciji15 1. januarja 1958. 9. Med manj razvite evropske države so v tistem času spadale predvsem države nečlanice Evropske skupnosti. Tudi Slovenija, takrat del Jugoslavije, je spadala med manj razvite države, zato je bila vpletena v proces izseljevanja. Vanj je bila vpletena zaradi intenzivnega zaposlovanja svojih ljudi, kar je posledično pripeljalo do spremembe, do presežnega zaposlovanja, ki ni bilo v okviru svojih realnih potreb. Zato je v takratnem času, na ozemlju nekdanje Jugoslavije, kot tudi na ozemlju današnje Slovenije prišlo do viška delovne sile, ki si je začela delo iskati na tujem ozemlju, tudi na ozemlju držav takratne Skupnosti (Stare v Lukšič-Hacin, 2006: 35). 10 Beseda liberalistično izvira iz latinske besede liberalis, ki pomeni svobodo. Zato so liberalistične države svobodne in enakopravne države. 11 Beseda neoliberalizem je beseda, ki zagovarja popolno liberalizacijo vseh trgov. Torej je neoliberalizem vnesel v ekonomijo svobodnost vseh trgov. 12 Migracijska politika v širšem pomenu besede vključuje tako emigracijski kot tudi imigracijski vidik. Slednji zajema nadzor nad številom priselitev v državo, regulacijo gibanja priseljencev med državami članicami, politiko povratništva, odnos do naturalizacije, integracijsko politiko ter begunsko in azilsko politiko. To področje je danes zaradi zunanje in notranje migracije na ravni Evropske unije še bolj kompleksno (Hacin-Lukšič, 2006: 35-36). 13 Evropska skupnost za jedrsko energijo ali v angleščini European Atomic Energy Community oziroma EAEC, ki je bolj poznan pod kratico EURATOM je bil namenjen ustvariti skupen trg za jedrske materiale in opremo, oblikovati skupno jedrsko zakonodajo, uvesti skupne sisteme za zaloge jedrske energije ter uvesti skupne standarde za varnost in zaščito zdravja ter varnost 17.

Slednja, Pogodba EGS je v primerjavi z Pogodbo EGJE po naravi in obsegu širša oziroma najširša. Leta 1992 jo je nadgradila Maastrichtska pogodba. Prav tako je za področje migracij Pogodba EGS pomembnejša od Pogodba EGJE, saj ta na eni strani ureja temelje carinske unije, na drugi strani pa zastavlja cilje in določa splošne smernice za politiko na nekaterih področjih gospodarske dejavnosti (Bohinc, 2007: 28). Zato je bil njen temelj po mnenju Beblerja (2007: 80) ustvariti prostor brez notranjih državnih meja, to je prostor, v katerem se bodo postopno uresničevale vse štiri svoboščine: prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala. Te temeljne pravice so se po mnenju Mesića in Heršaka (1993: 672) uresničile šele deset let kasneje in se nanašale izključno na državljane Skupnosti in na njihovo gibanje znotraj meja Skupnosti. Za migrante držav nečlanic pa je bil v nasprotju vzpostavljen model rotirajoče migracije, ki je bil le navidezno enoten, saj se je v praksi razlikoval16. Ta sporazum je torej izboljšal položaj notranjih migrantov, poslabšal in zaostril pa je položaj zunanjih migrantov. Liberalna migracijska politika, ki je bila seštevek nacionalnih migracijskih politik je bila vzpostavljena vse do leta 197317, torej do naftne krize. Vse do sedemdesetih let je v Evropi potekalo množično priseljevanje nekvalificiranih delavcev z Juga proti Severu in z Vzhoda na Zahod, kamor so se preseljevali visoko kvalificirani delavci. To preseljevanje, kot sem že zapisala, je leta 1973 zavrla naftna kriza (Lukšič-Hacin, 2006: 38). prebivalstva pred ionizirajočim sevanjem. Vendar kljub vsem tem zdravstvenim in človeku prijaznim namenom je po mnenju Bohinca (2007: 28) ključen prispevek dal k napredku tehnologije in spodbujanju jedrske proizvodnje v Evropi. 14 Evropska gospodarska skupnost ali v angleščini European Economic Community oziroma EEC. 15 Ratifikacija je uradna potrditev besedila, pogodbe, o kateri so se države članice že sporazumele. 16 V praksi se je ta enoten model razlikoval predvsem v Franciji in v Nemčiji. V Franciji se je uveljavil pod imenom model tujih delavcev oziroma travailleurs etrangers, medtem ko se je v Nemčiji uveljavil pod imenom gostujočih delavcev ali gastarbeiter. Že samo poimenovanje nakazuje različne državne strategije do priseljencev oziroma začasnih delavcev, iz katerega je možno ugotoviti naturalizem. Zato Nemčija velja za nenaturistično državo, saj so si priseljenci zelo težko pridobili njeno državljanstvo, še težje pa so državljanstvo dobili njihovi potomci rojeni v tej državi. Medtem ko Francija sodi med naturistične države, kjer so priseljenci lažje pridobili državljanstvo, saj so morali izpolniti le določene pogoje v daljšem časovnem obdobju, njihovi potomci rojeni v Franciji pa so si pridobili državljanstvo že s samim rojstvom (Lukšič-Hacin, 2006: 36-37). 17 Leta 1973 je bil tudi prvi krog širitve Skupnosti, h kateri so se priključile Danska, Irska in Združeno kraljestvo. 18.

2.3.2 Obdobje naftne krize Naftna kriza oziroma naftni šok, ki ga je povzročila cena nafte leta 1973, je povzročil ukinitev liberalne migracijske politike – zaustavil se je nadaljnji pritok tuje delovne sile (Bade, 2005: 353). Evropske države so v tem času ustavile najemanje tuje delavne sile in s tem posledično priseljevanje. Najprej je migracijske dotoke že leta 1970 zaprla Švica, sledila ji je Švedska leta 1972, nato še države članice Skupnosti, med katerimi je bila prva Nemčija leta 1973, sledila ji je Francija in države Beneluksa leta 1974 (Bade, 2005: 353). Naftna kriza je pokazala neučinkovitost modela migracijskih tokov, saj se priseljenci kljub upom držav članic niso vrnili nazaj v domovino, čeprav so izgubili delovna dovoljenja. Skupnost pa je nato reagirala tako, da je bolne, nekvalificirane delavce prisilno poslala nazaj v države, iz katerih so prišli. Zadržala je le dobre in zdrave delavce. Tem dobrim delavcem so se priključili njihovi domači, zato se kljub naftni krizi migracije v Skupnosti niso končale18. Zaradi združevanja družin je tudi po letu 1973 število priseljencev še vedno naraščalo. Nastopil je čas družinskih migracij oziroma migracij v kriznih razmerah. Pojavila se je politika integracij, za katero je značilno, kot sem že zapisala, selektivno in omejeno priseljevanje. Ta politika je dovoljevala priseljevanje družinskih članov in tudi migrantov bodisi zaradi vojnih razmer bodisi zaradi političnih razlogov, kar pa je vodilo v remigracije19 (LukšičHacin, 2006: 38-40). Čas naftne krize je torej pokazal, da je priseljevanje v konfliktu z obstoječo ideologijo nacionalne države, ki je utemeljena na kulturni in politični 18. Statistični podatki kažejo, da se je Evropa v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja iz preselitvenega območja spremenila v priselitveno območje, saj se je od leta 1970 do leta 1979 v Evropo priselilo kar 1,9 milijona ljudi (Bade, 2005: 332). 19 Remigracije so lahko posredne ali neposredne, so pa povezane z izdajanjem ali zavračanjem začasnih delovnih dovoljenj, z zapleti pri pridobivanju pravic socialnega zavarovanja, z omejevanjem pravic, z diskriminacijo, brezposelnostjo in z grožnjami (LukšičHacin, 2006: 39). 19.

homogenosti, zato so priseljevanja omejili. Vendar so bile dolgoročno gledano omejitve priseljevanj neučinkovite (Bade, 2005: 353). 2.3.3 Obdobje po naftni krizi vse so ustanovitve Evropske unije Čas po naftni krizi je Skupnosti omogočil nove integracije, saj se ji je leta 1981 priključila Grčija, leta 1985 pa še Španija in Portugalska. Povečala se je prostorsko, povečalo se je število njenih državljanov in tudi število migrantov. Čas po naftni krizi niso zaznamovale le nove integracije, pač pa ga je zaznamovala tudi na novo ustanovljena skupina za priseljence ali ad hoc skupina. Ad hoc skupina se je posvetila predvsem azilni politiki in zunanjemu nadzoru meja Skupnosti. Rezultat njenega dela je Dublinska konvencija20 in Konvencija o zunanjih mejah. Slednja sprva ni bila podpisana zaradi spora med Veliko Britanijo in Španijo glede Gibraltarja, tako da je bila podpisana šele sedem let kasneje (Zakšek, 2006: 3). Kljub nepripravljenosti nekaterih držav članic, po mnenju Geddesa (2000: 69– 82), da bi bila priseljevanje in azilna politika na območju skupnosti trga brez meja bolj urejena, je imelo pet držav21 skupen interes za uresničitev te politike. Te so leta 1985 podpisale Schengenski sporazum, katerega cilj je bil ukinitev medsebojnih notranjih meja držav podpisnic. Ta sporazum je omogočil svoboden pretok ljudi znotraj teh držav, a hkrati tudi poostren nadzor na zunanjih mejah držav podpisnic. Pogodba je tako predvidevala uskladitev vizumske politike in pogojev za vstop v države podpisnice pa tudi večje sodelovanje na področju azilantske politike in zakonodaje. Pri tem pa naj bi ji pomagal schengenski informacijski sistem22. 20. Bistvo Dublinske konvencije na področju migracij, podpisane leta 1990 (v veljavo je vstopila šele leta 1997) je v preprečitvi, da bi prosilci za azil prošnjo oddajali v več državah članicah. Za azilanta je bila po sprejetju te deklaracije pristojna le prva država Skupnosti, v katero je vstopil. S tem so vse do leta 2003, ko jo je zamenjala nova uredba, zmanjšali število prosilcev za azil (Zakšek, 2006: 3). 21 Te države so bile Belgija, Francija, Zahodna Nemčija, Luksemburg in Nizozemska. 22 Schengenski informacijski sistem je centralni računalniški sistem, ki policiji, carini, upravnim enotam in konzularnim uslužbencem iz držav podpisnic omogoča dostop do podatkov o osumljencih kaznivih dejanj, o pogrešanih osebah ter državljanih tretjih držav, ki jim je zavrnjen vstop, ipd. 20.

Načelne dogovore iz Schengenskega sporazuma so države podpisnice 19. junija 1990 dopolnile s podpisom Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma oziroma Schengenske konvencije. Ta konvencija je začela veljati šele po ratifikaciji, 1. septembra 1993, medtem ko se je vzpostavitev bistva konvencije, odstranjevanje mejnega nadzora na notranjih meja Skupnosti, udejanila šele v nadaljnjih letih. S konvencijo so bile »izbrisane« notranje meje Skupnosti in uvedeni so bili številni ukrepi23, ki naj bi nadomestili nadzor na zunanjih mejah držav podpisnic. Na področju migracije oziroma migrantov je Schengenska konvencija za migrante predvidela sporazum o vračanju. Ta sporazum je omogočil državam podpisnicam, da vrnejo tujca, če je ta nezakonito prestopil njihovo državno mejo. Državljanom tretjih držav pa je bila dodeljena pravica, da se lahko tri mesece prosto gibajo znotraj držav podpisnic tega sporazuma, če imajo za to dovoljenje (Zakšek, 2006: 3). Pred sprejetjem te konvencije je bila podpisana Pogodba o ustanovitvi Evropske unije ali Maastrichtska pogodba, 7. februarja 1992, ki je v veljavo stopila šele 1. novembra 1993. 2.3.4 Od ustanovitve Evropske unije pa vse do začetka 21. stoletja S padcem železne zavese se je leta 1989 končala hladna vojna, ki je desetletja dušila migracijo z Vzhoda na Zahod. Odpiranje mej, kriza in razpad Sovjetske zveze, revolucionarne spremembe, napetost in spopadi v nekdanjih državah članicah ter po letu 1992 krvavi razpad jugoslovanske večnacionalne države je povzročilo največje množične migracije v vzhodni Evropi in iz nje med letom 1989 in 1992 (Bade, 2005: 438-439).. 23. Ti ukrepi so uvedba poenotenega in strožjega nadzora zunanjih mej, poenotenje zahtev glede vstopa in viz, sodelovanje na področju azilne politike s pomočjo poenotenja kriterijev in izmenjave informacij o azilu ter intenzivnejše sodelovanje med nacionalnimi policijskimi in kriminalističnimi službami in sodstva (Zakšek, 2006: 3). 21.

Takratne migracije iz vzhodne Evrope niso bile edine, vendar lahko rečem, da so zaznamovale začetek devetdesetih let. Prej zmerne migracije so se po padcu Berlinskega zidu spremenile v množične migracije, ki so vrh dosegle v letu 1993, nato pa so se začele počasi zmanjševati (Medved, 2002: 120). Vzrok za množične migracije, ki so zaznamovale začetek devetdesetih let, je moč pripisati migrantom, ki so se vračali nazaj v svoje domovine. To so bili predvsem državljani Nemčije24, Baltika in Finske. Poleg tega pa je vzrok možno pripisati tudi prisilnim migracijam, ki jih je povzročila vojna na območju nekdanje Jugoslavije (Medved, 2002, 120). Prav tako so postale Italija, Grčija, Španija ter Portugalska zaradi že navedenih vzrokov cilj številnih priseljencev predvsem iz Magreba in drugih ozemelj Afrike. Torej lahko rečem, da se je imigracijski tok v tem času z juga premaknil navzdol, saj je zajel celotno Afriko, medtem ko se je s severa premaknil navzgor, torej iz Nemčije v Skandinavijo (Verlič Christensen, 2002: 20). Kot da migracijski tokovi iz Afrike v Evropo ne bi bili dovolj, so se začeli pojavljati tudi migracijski tokovi iz srednje in vzhodne Azije, ki so prav tako bili usmerjeni v razvite države Zahodne Evrope. Lahko rečem, da so postale migracije v tem času resnično množične in globalne. Stalnica je ostala po mnenju Verlič Christensenove (2002: 20) le splošna smer migracijskih tokov, ki poteka od nerazvitih držav vzhoda in juga v razvitejše države sveta, države Zahodne Evrope.. 24. Največ povratnih migrantov, kot tudi ostalih migrantov, v obdobju od 1980 do 1997, je bilo zabeleženo v Nemčiji, predvsem v zgodnjih devetdesetih letih, ko je bila dosežena številka 1.250.000, medtem ko je v letu 1997 bilo zabeleženih 600.000 priselitev. Velik del te množične migracije gre že na omenjen račun povratnikov z nemškim poreklom iz Vzhodno evropskih držav. Na drugem mestu po številu migrantov je bila v tem času Velika Britanija, kjer je številka po letu 1995 dosegala že 200.000 priseljencev. Po številu priseljencev nato sledi Švedska, Belgija ter Danska, najmanj priseljencev pa je bilo zabeleženih na Norveškem, Luksemburgu ter na Finskem. V teh evropskih državah je to pomenilo, da se je na vsakih 1000 prebivalcev samo v letu 1997 preselilo okoli 5 tujcev, v Nemčiji 7,5, na Švedskem, v Franciji, ter na Finskem pa okoli trije tujci na 1000 prebivalcev (Verlič Christensen, 2000: 1122). 22.

Sledilo je leto 1998 in v veljavo je vstopila Amsterdamska pogodba25, ki je s seboj prinesla spremembe Maastrichtske pogodbe tudi na področju migracij. In sicer je ta v poglavju, ki govori o svobodi, varnosti in pravicah vnesla določila, da mora Evropska unija začeti sprejemati zakonodajo o imigracijah, azilu ter vizumih (Zakšek, 2006: 4). To leto ni prineslo le nove mednarodne pogodbe, ampak tudi povečanje števila migrantov in delovnih migrantov, ki so v Evropi iskali boljše možnosti za zaposlitev. Evropa je le te potrebovala kot visoko usposobljeno delovno silo, ki je skrbela za informacijsko in komunikacijsko tehnologijo, za delo v zdravstvu ali v izobraževalnem sektorju. Leto kasneje je bilo zasedanje Evropskega sveta v Tempereju, na katerem so posebno pozornost namenili politiki azila in priseljevanja z namenom, da se oblikuje enoten sistem o dodeljevanju azila. V ta namen so leto kasneje, leta 2000, ustanovili Eurojust26, ki omogoča čezmejni sodni program (Lukšič-Hacin, 2006: 45). 2.3.5 Migracije v začetnih letih 21. stoletja pa vse do danes Mednarodni migracijski tokovi so do 21. stoletja močno povečali etično in nacionalno raznolikost migrantov in spremenili demografsko strukturo v posameznem nacionalnem okolju razvitih držav, predvsem držav Evropske unije. Zato začetek 21. stoletja zaznamujejo predvsem nedokumentirane oziroma ilegalne migracije. V preteklosti, kot je že bilo zapisano, so v Evropo prihajali delavci, danes vanjo prihajajo predvsem begunci, azilanti in priseljenci, ki uveljavljajo svoje 25. Amsterdamska pogodba je bila podpisana 2. oktobra 1997, v veljavo pa je vstopila 1. maja 1999. Evropa je z njo postala bolj demokratična in poudarjalo se je spoštovanje človekovih pravic in demokratičnih načel v državah članicah. Pogodba je posebej uredila vprašanja, ki so se nanašala na prosto gibanje državljanov, prav tako pa je bolj podrobno uredila boj proti organiziranem kriminalu (Moussis, 1999: 37). 26 Eurojust je poseben organ Evropske unije, ki v boju proti organiziranemu kriminalu združuje preiskovalne in pravosodne strokovnjake držav članic in omogoča čezmejni sodni program. 23.

družinske pravice. Povečuje se obseg neregistriranih in priseljencev brez dokumentov, ki po nekaterih podatkih za več kot dvakrat presegajo obseg registriranih priseljencev27. Po nekaterih podatkih je danes v Evropi kar 7 odstotkov migrantov28, vendar je po mojem mnenju ta delež veliko večji ravno zaradi priseljencev brez dokumentov (Verlič Christensen, 2002: 24). Evropska unija je na začetku stoletja na pravni ravni, ki se ukvarja z emigracijami, povečala obseg svojega dela. Najprej je v letu 2002 izdala Zeleno knjigo o vračanju ilegalnih priseljencev, nato je sledil Haaški program leta 2004, Zelena knjiga o pristopu do urejanja ekonomskih migracij leta 2005, istega leta tudi Politični načrt za zakonite migracije, sledilo pa je sprejetje Lizbonske pogodbe leta 2009, ki je uredila priseljevanja. Istega leta je Evropski svet sprejel petletni program za območje svobode, varnosti in pravice, katerega osrednja tema je izgradnja Evrope državljanom (Strategija, 2010: 13-14). Kljub prizadevanjem politike Evropske unije ta vse do danes ni izdelala skupne ter enotne migracijske politike, kot jo imajo Združene države Amerike. To je politika, ki jasno ločuje med legalnimi in nelegalnimi migracijami. Evropa ima le določene predpise in dokumente, ki urejajo to področje, nima pa enotnega predpisa, ki bi na splošni ravni urejal pravni okvir migracij. Evropa bi potrebovala enoten pravni okvir migracij, saj so začetek 21. stoletja, kot sem že zapisala, zaznamovale ilegalne migracije, ki so v očeh nacionalnih ekonomsko-političnih struktur nevarnost in so primerljive z mednarodnim kriminalom in globalnim terorizmom, ki ga je potrebno omejiti, če ne celo preprečiti (Kralj, 2008: 159). 27. Največje število neregistriranih priseljencev je v Italiji, sledi ji Francija, Portugalska Grčija, Španija, torej sredozemske države, kamor se zatečejo predvsem priseljenci iz Magreba, drugih delov podsaharske Afrike, Azije, Albanije in iz nekaterih republik nekdanje Jugoslavije. Med nedokumentiranimi priseljenci je v primerjavi z registriranimi izrazitejši delež slabo izobraženih mlajših moških, ki pogosto uporabljajo etične povezave in etične vire za selitev in preživetje v novem okolju. A kljub temu se v zadnjih letih povečuje delež žensk v primerjavi z migracijami v šestdesetih letih (Verlič Christensen, 2002: 21). 28 Največji delež migrantov zajemajo Turki, Somalci, Tajci, Filipinci, Kitajci, Iranci, Pakistanci, sledijo jim Srbi, Maročani, Alžirci, Poljaki, Američani in Tunizijci. Najpogostejša religija pri priseljencih v Evropo je islam. Od vseh teh priseljencev pa imajo turški priseljenci najvišjo stopnjo brezposelnosti (Verlič Christensen, 2002: 25). 24.

3. Migracijska politika v Italiji. 3.1 Zgodovinski pregled migracijskih tokov v Italiji 3.1.1 Čas prvih večjih migracijskih pohodov Na prehodu iz 18. v 19. stoletje so se v evropskem prostoru razširile delovne migracije. Vsako leto je po podatkih Lucassena (1987, v Bade, 2005: 26-27) v njen prostor prešlo več kot 300.000 delovnih migrantov na razdalji od 250 pa vse do 300 kilometrov, kar pomeni, da so migranti že takrat prečkali državne meje. V tem času so bili na območju srednje Italije29 zabeleženi največji dotedanji migracijski premiki. Približno 100.000 delovnih migrantov se je vsako leto selilo proti osrednji Italiji. Večina od njih je iskala zaposlitev pri gradbenih podjetjih in v storitvenih dejavnostih, predvsem v Rimu, medtem ko so drugi migranti, ki niso dobili dela v mestu, opravljali delo na velikih italijanskih kmetijah, latifundijah. Ti so pomagali italijanskim kmetom pri žetvi, pri pobiranju poljskih pridelkov ter pri vsakdanjih kmečkih opravilih. S tem so imeli zagotovljen zaslužek tudi v zimskih mesecih30. Sledilo je zgodnje 19. stoletje. V tem času se je na območju Italije pojavila predvsem notranja migracija, preseljevanje pa je potekalo s kmetijskega juga na industrijski sever31. Meddržavna delovna migracija iz Italije v druge evropske države pa je bila v zgodnjem 19. stoletju nekoliko manj izrazita32. A 29. Srednji del Italije je takrat obsegal južni del Toskane, Lacijo, Korziko in Elbo (Bade, 2005: 33). 30 Kmečki delavci, ki so delali na velikih latifundijah, so prihajali predvsem iz revnih malih kmetij iz vzhoda in juga. Svoje storitve so ponujali s pomočjo vodnika, karapola, ki se je pogajal za delovna naročila in mezde (Bade, 2005: 33-34). 31 Italija je v začetku 19. stoletja, natančneje leta 1910, le v kmetijstvu zabeležila okoli 600.000 začasnih delovnih selitev. Te so potekale predvsem na tradicionalno severno in srednje italijansko območje kot tudi v nekatere južnoitalijanske regije (Bade, 2005: 97). 32 V začetku 19. stoletja so iz Italije v druge evropske države bežali predvsem begunci. Ti so se najpogosteje naseljevali v Franciji. Begunci so prihajali predvsem iz Sicilije, iz Piemonta, Lombardije ter Benečije, bežali pa so pred habsburškim orožjem in preganjanjem. V Franciji pa niso dolgo ostali, saj so bili ob zasedbi prestola Ferdinanda VII. vrnjeni nazaj. Po letu 1981 so se Italijani izseljevali predvsem v Anglijo, Švico, ter na Nizozemsko (Bade, 2005: 209, 215). 25.

to ni trajalo dolgo. V drugi polovici tega stoletja se je ta manj izrazita meddržavna migracija sprevrgla v množično gibanje (Bade, 2005: 97). V začetku 20. stoletja je iz Italije v druge evropske države odhajalo že okoli 250.000 delovnih migrantov na leto. Velika večina jih je bila iz severne Italije, predvsem so bili to gradbeni in cestni delavci, kamnoseki in opekarji pa tudi izdelovalci malih figuric in sladoledarji. Na preselitvenih področjih se jih je trajno naselilo le 10 odstotkov, med temi področji so prevladovale Francija, Avstro-Ogrska, Švica in Nemčija33 (Bede, 2005: 98). Italijanski prebivalci se v začetku 20. stoletja niso selili samo v bližnje evropske države, pač pa so se izseljevali tudi v Ameriko. Tisti severni Italijani, ki so se odpravili čez Atlantik, so se v tem času naseljevali predvsem v Južni Ameriki, medtem ko so se Italijani z juga selili predvsem v Severno Ameriko. Ti so v Severni Ameriki opravljali predvsem nekvalificirana dela. Ta val selitev v Ameriko je bil kot ostali dotedanji selitveni vali predvsem sezonski, saj se je polovica vseh italijanskih priseljencev v enem letu ali najkasneje v nekaj letih vrnila nazaj domov (Bade, 2005: 178-180). 3.1.2 Obdobje svetovnih vojn Obdobje stoletnih vojn v evropskem prostoru označujemo kot obdobje beguncev. To obdobje je trajalo vse od leta 1914, ko se je začela prva svetovna vojna pa vse do leta 1989, ko je padla železna zavesa. V začetku drugega desetletja 20. stoletja, nekje od leta 1911 do leta 1915, je bila dobra četrtina od 6,7 milijona izseljencev Britancev, naslednja slaba četrtina Italijanov, sledili so jim Španci, prebivalci Avstro-Ogrske ter Rusi34. Prva svetovna vojna in čas po njej sta povzročila zmanjšanje števila. 33. Migranti predvsem iz Piemonta in Toskane so si prizadevali priti v Francijo, migranti iz Lombardije predvsem v Švico, medtem ko prebivalci iz Benečije v Nemčijo in Avstro-Ogrsko (Bade, 2005: 98). 34 Od 6.7 milijona izseljencev, ki so jih našteli v tem petletnem obdobju je bilo Britancev okoli 1.9 milijona, Italijanov 1.56 milijona, Špancev okoli 830.000 in tistih, ki so prihajali iz Avstro-Ogrske 730.000, Rusov pa le 550.000 (Bade, 2005: 184-285). 26.

izseljencev tako iz Britanskega otoka kot tudi iz Italije. Razlog za zmanjšanje števila izseljencev iz Italije in tudi v drugih pomembnih evropskih izselitvenih državah je moč iskati v vojni, saj so se prebivalci držav udeleženk v vojnem spopadu morali udeležiti na frontnih črtah, na katerih so branili svoje meje in meje pakta (Bade, 2005: 284-285). Sledi povojni čas od leta 1920 do leta 1930, v katerem sta kljub zlomu svetovnega denarnega sistema35 Italija in tudi Britanija ostali še vedno vodilni državi izseljevanja v Evropi36, čeprav ta čas prinese evropsko nazadovanje izseljevanja in tudi omejevalno migracijsko politiko na obeh straneh Atlantika. Nekatere evropske države so med vojno skušale omejiti oziroma onemogočiti izseljevanja z raznimi ukrepi, na primer s protekcionistično migracijsko politiko. Italija ni bila izjema, saj je v njej delovala protekcionalistična migracijska politika fašističnih oblastnikov, ki je vztrajala na stališču, da so izseljevanja in delovne selitve sramota in rezultat gospodarske zaostalosti. Zaradi tega, da bi zabrisali navidezno sramoto, so fašisti migracijske tokove poskušali preusmerili proti kolonijam. Sprva je bila ta politika uspešna, saj se je na območju Tripolisa in Bengazija do leta 1930 naselilo okoli 60.000 italijanskih izseljencev, medtem ko se jih je v obdobju tridesetih let in vse do začetka druge svetovne vojne naselilo le okoli 400.000. Kljub začetnim uspehom ta politika v Italiji ni beležila uspeha ampak poraz, saj te usmerjene izselitve niso bile trajne, to pa zato, ker se je precej italijanskih migrantov vrnilo nazaj v svojo domovino (Bade, 2005: 285-288). Usmerjena migracija v času med obema svetovnima vojnama ni bila dovolj, zato je italijanska oblast izseljevanje v druge Evropske države omejevala in spodbujala vračanje v domovino. V tem času italijanska oblast ni dovolila izseljevanj v tujino, razen v svoje kolonije, zato tudi ni izdajala potnih listov.. 35. Italija je bila takrat deležna inflacije, ki se je v primerjavi s predvojnim časom okoli leta 1927 povečala za 200 odstotkov. 36 Iz Britanije se je v tem času izselilo okoli 2.2 milijona ljudi, iz Italije pa okoli 1.4 milijona ljudi (Bade, 2005: 285). 27.

Dobili so jih lahko samo visoko kvalificirani delavci, ki so bodisi hoteli izpopolniti svojo izobrazbo in tisti, za katere je vedela, da jih bodo poslali nazaj (Bade, 2005: 288). Sledil je čas druge svetovne vojne. Ta je v primerjavi s prvo bila še veliko bolj povezana z velikanskimi in množičnimi vojaškimi premiki, za seboj pa je pustila veliko hujše posledice kot prva. Ena od posledic druge svetovne vojne, ki je čas po njej na območju Evrope še posebej zaznamovala, so begi, izgoni in deportacije (Bade, 2005: 312). V Evropi je druga svetovna vojna povzročila največje prisilne in begunske selitve v zgodovini in tudi razpad kolonialnih imperijev, s čimer je v Evropi ustvarila milijone kolonialnih in postkolonialnih povratnikov in priseljencev. Kljub temu pa je bila Italija v prvih letih po vojni še vedno dežela, iz katere se je veliko izseljevalo, čeprav se je vanjo tudi priselilo veliko ljudi iz severne Afrike. Vendar pa se ti v Italiji niso ustavili, pač pa so kot drugi italijanski preseljenci pot nadaljevali vse do Francije. Vzrok za selitev južnih Italijanov v Francijo je tičal v gospodarskih razmerah – južna Italija je bila agrarno usmerjena, severna pa industrijsko. Torej so se v Francijo selili predvsem revni Italijani (Bade, 2005: 331). Sledil je čas sedemdesetih let 20. stoletja. Ta je s seboj prinesel spremembo v južnoevropskih državah. Iz držav pošiljateljic so postale sprejemne države. Italija je že nekaj let pred tem podpisala sporazum z Nemčijo, in sicer leta 1955, da ji ta pošlje brezposelne delavce, ki bi opravljali dela pretežno v industrijskih obratih, nekoliko manj pa v primarnem sektorju (Bade, 2005: 258). Torej Italija postane imigrantska država ravno takrat, ko se druge države srednje in severne Evrope odločijo, da svoja vrata migrantom zaprejo. V Italiji tako odprta vrata migrantom omogočajo polno zaposlitev in veliko blaginjo življenja. Začne se obdobje decentralizacije produkcije, ponovno oživijo majhna podjetja, pojavi se hiter razvoj severovzhodnih in centralnih regij, tretje Italije (Legac, 2004: 5-6).. 28.

Potihoma, korak za korakom so odprta vrata za vstop v Italijo omogočala začetek ilegalne migracije. Sprva so bili ilegalni migranti le turisti, nato so ti prekoračili dovoljenje za bivanje in se nezakonito zaposlili37. To je v državi pripeljalo do spopadov med ilegalnimi migranti in italijanskimi državljani, zato je Italija leta 1990 v svoj politični sistem vpeljala obvezni vizum. Vpeljava vizuma je dodano povečala ilegalne migracije, ki še danes predstavljajo velik problem v Italiji (Bade, 2005: 358-362). Ob koncu leta 1980 so v Italiji našteli 778.458 tujcev z uradnim dovoljenjem za bivanje, ki niso izvirali iz Evropske skupnosti. Večina od njih (311.003) je bilo zaposlenih, drugi, to je 102.867, pa so bili iskalci dela ali pa so imeli le status registriranih družinskih članov. Od tega jih je bilo največ Maročanov, 95.791 priseljencev, sledili so Tunizijci, 50.405, Filipinci, 44.155 ter priseljenci iz nekdanje Jugoslavije, ki so jih našteli okrog 39.020. Ti priseljenci se niso zaposlovali na razvitem severu, pač pa v manj razvitem in industrijsko zaostalem jugu, kjer je bila zaznavna velika brezposelnost. Ta je ovirala oziroma blokirala številne razvojne in modernizacijske načrte, kar je še dodatno pospešilo sivo ekonomijo, ki okrepi priseljenska gibanja (Bade, 2005: 363). Italija je torej postala, po mnenju Badeja (2005: 366) »država priseljenka« v kateri je bilo leta 1991 zabeleženih okoli 1,15 milijona priseljencev. Tako se Italija povzpne na prvo mesto držav priseljenk. 3.1.3 Migracije v Italiji od podpisa Maastrichtske pogodbe pa vse do danes Konec 20. stoletja se je začela integracija Evropske skupnosti v Evropsko unijo, kar je povzročilo odpiranje mej znotraj unije. Navzven pa je unija delovala kot trdnjava, saj se je ogradila zaradi nezaželenega priseljevanja. A ta trdnjava je bila sestavljena iz držav članic, ki so imele vsaka svojo migracijsko politiko. 37. Nezakonito zaposlovanje v Italiji je ob koncu osemdesetih let 20. stoletja obsegalo od pol milijona do milijon ljudi. Od tega jih je bilo največ priseljencev iz Magreba, predvsem Maroka in Tunizije, sledili so jim Somalci in Eritreji ter Brazilci in Azijci (Bade, 2005: 362). 29.

Italija je v začetku devetdesetih let 20. stoletja občutila, kako je biti imigracijska država. Čeprav so jo imigranti sprva poselili na jugu, so se v tem času začeli naseljevati tudi na severu. Leta 1991 se začenjajo predvsem emigracijski tokovi iz Albanije. Albanija je bila država, ki je bila skoraj 45 let zaprta pred zunanjim svetom. V devetdesetih letih prejšnjega stoletja pa so se začeli njeni prebivalci previdno ozirati na dogajanje zunaj svoje domovine. Že lata 1991 si je velika večina radovednih Albancev dala duška in zapustila svojo državo, sledili so jim revnejši sloji, ki so v deželi zunaj svojih meja, in to predvsem v Italiji, videli boljši svet. Marca leta 1991 je v Italijo prispelo že približno 12.000 Albancev, avgusta istega leta pa še okoli 17.000. Od tod izhaja izraz boat people38, saj so Albanci v Italijo največkrat pripotovali z čolni. Kaos, ki ga je povzročil prvi migracijski tok Albancev v Italijo, marca 1991, se ni več ponovil, saj je dolgo italijansko morsko mejo začela nadzorovati vojaška mornarica. Toda kljub temu so sledili novi migracijski tokovi, ki so se skoncentrirali na fleksibilne begunske poti med Italijo in albanskim pristaniščem Vlorë na jugu ter Dračem na severu. Tako se je začela trajna ilegalna migracija med Albanijo in Italijo, kjer je vsak dan in točneje vsako noč metaforično rečeno potekala igra mačke z mišjo med posredniki in migranti na eni strani in mornariškimi patruljami in obalno stražo na drugi. Sledilo je leto 1997, ko se je začel tretji migracijski albanski val, ki je v Italijo ponovno pahnil okoli 15.000 migrantov, leto kasneje pa še okrog 50.000 (Bade, 2005: 482-483). Leta 2005 je bilo na ozemlju Italije že kar 316.659 Albancev, naselili so se v provinci Bari na jugu države, na severu pa v provincah Firence, Milano in Brescia, kar prikazuje spodnja slika 1.. 38. Izraz “Boat people” ali ladijski ljudje je označeval ljudi, ki so v imigrantsko državo pripluli z čolni. 30.

Slika 1: Število Albancev v provincah Italije leta 2005. Vir: La presenza straniera in Italia:carattesistiche socio-demografiche: 2007. Italija je danes še vedno imigrantska država, kar kažejo številke v tabeli 1. Iz njih lahko razberemo, da število imigrantov iz leta v leto narašča. Tako kot je bilo na začetku devetdesetih let 20. stoletja, je tudi danes v Italiji največ tujih državljanov s stalnim bivališčem v Italiji evropskega porekla. To so predvsem migranti romunskega, albanskega in ukrajinskega porekla. Po zadnjih podatkih za leto 2008 bi naj na ozemlju Italije bilo že kar 796.477 Romunov, sledijo jim Albanci z 441.396 migranti in Maročani z 403.592 migranti. Torej lahko rečem, da se je število tujcev s stalnim prebivališčem v Italiji od leta 1995 do 2009 povečalo za več kot 400 odstotkov, saj je bilo leta 2009 prijavljenih že 3.891.295 tujcev.. 31.

Tabela 1: Tuji državljani s stalnim bivališčem v Italiji po geografskih in matičnih državah imigrantov v obdobju od leta 1995 do leta 200939.. Po podatkih Italijanskega statističnega urada40 na dan 1. januarja 2010 je bilo že kar 4.235.059 tujcev, kar predstavlja 7 odstotkov vsega prebivalstva v Italiji. Medtem ko so leto prej predstavljali le 6,5 odstotka vsega italijanskega prebivalstva.. Približno. polovica. vsega. tujega. prebivalstva. prihaja. iz. jugovzhodnih držav Evrope. Do začetka leta 2010 je bilo zabeleženih že kar 888.000 Romunov (ISTAT, 2010). Tujci so na italijanskem ozemlju zelo neenakomerno poseljeni, saj jih je večina zgoščenih na severnem delu Italije. Po podatkih ISTAT naj bi bilo na 39. Podatki za leto 1995 in 1998 so povzeti iz Legeca (2004: 7), podatki za leto 2001 in 2005 so povzeti iz Instituto nazionale di statistica ( [ISTAT], 2007: 42), podatki za leto 2008 in 2009 pa iz ISTAT (2009: 6). Podatki so za 1. januar. 40 Italijanski statistični urad ali ISTAT. 32.

severnem delu Italije kar 35 odstotkov vseh tujcev, v severovzhodnem delu 26,6 odstotkov, v središču Italije 25,3 odstotka, ter na jugu le 13,1 odstotka vseh tujih državljanov s stalnim prebivališčem v Italiji. Torej je bilo v začetku leta 2010 kar 86,9 odstotka vseh tujcev naseljenih v severni in osrednji Italiji, v južni pa le 13,1 odstotka. Največ tujcev je vpisanih v občini Lombardija, provansi Milano, kar prikazuje slika 2 (ISTAT, 2010).. Slika 2: Naselitev tujcev v Italiji. Vir: Wikipedija, 2011. Danes je Italija zaradi neposredne bližine Afrike izpostavljena nezakonitim imigracijam predvsem na skrajnem jugu, na otoku Lampedusa. Ta otok je najjužnejši italijanski otok, ki je v zadnjih šestih mesecih postal imigrantski otok, otok beguncev. Po padcu tunizijskega režima in začetku upora proti polkovniku Moamerju Gadafiju v Libiji, ki mu je sledilo mednarodno vojaško posredovanje, se je z obale severne Afrike proti najbližjim evropskim ozemljem, italijanskima otokoma Lampedusa in Pantelari ter državi Malta, odpravilo veliko število. 33.

beguncev. Med njimi so sprva prevladovali tunizijski ekonomski emigranti, kmalu pa so vodilno vlogo prevzeli begunci iz libijske vojne, med katerimi je največ podsaharskih Afričanov, ki so se v Libiji znašli v navzkrižnem ognju ali v primežu tihotapcev (Videmšek, 2011). Na otok Lampedusa, ki meri le dvajset kvadratnih kilometrov, je v letošnjem letu prispelo že 32.000 emigrantov, ki so po pristanku na južni meji EU zamenjali eno obliko pekla z drugo. Evropa namreč, skupaj z Italijo dojema svobodo zelo selektivno in predvsem oportunistično. Namesto da bi žrtvam padlih gospodarstev, vojn in nikoli končane kolonialne politike ponudila roko, Stara celina pospešeno gradi svojo »evropsko trdnjavo41«. Če se bo evropska politika do priseljevanja še naprej tako stopnjevala, kakor se stopnjuje v zadnjih nekaj letih, potem priseljenci v Evropsko unijo kmalu ne bodo več imeli vstopa. Evropsko prebivalstvo pa se stara in bo potrebovalo svežo delovno silo (Videmšek, 2011).. 3.2 Regulativna pristojnost Italije na področju migracij Italija je država Evropske skupnosti, vanjo je vstopila s podpisom Pariške pogodbe oziroma Pogodbe o Evropski skupnosti za premog in jeklo leta 1951. V veljavo je vstopila šele po ratifikaciji, in sicer 25. junija 1952. Z vstopom Italije v Skupnost, se je ta odpovedala svoji suverenosti, saj je pravo Skupnosti nad pravom države članice. Iz tega razloga mora Italija upoštevati vse do danes podpisane mednarodne pogodbe in druge primarne, pa tudi sekundarne akte Skupnosti oziroma današnje Evropske unije na področju migracijske politike.. 41. Pojem evropska trdnjava ne pomeni neprehodnosti, pač pa, da pri prehodu v Evropo v državah članicah poteka nekakšna filtracija migrantov. Ta je opazna v tem, da so nekaterim migrantom meje odprte, medtem ko so pred drugimi migranti meje zaprte. Izraz »trdnjava« se v Evropski uniji uporablja za označevanje evropske politike in njenih ukrepov na področju migracij. Cilj te politike je predvsem v tem, da bi prosilci za mednarodno zaščito, nedokumentirani priseljenci in drugi nezaželeni tujci ostali zunaj njene trdnjave. A včasih je pojem trdnjava napačno razumljen, saj je Evropa ostala odprta za mnoge priseljence, katere si države želijo in jih na podlagi evropskega prava tolerirajo. Medtem ko tiste, ki jih noče, zavrača (Režonja, 2010: 29-30). 34.

3.2.1 Nacionalna zakonodaja V času krize, ko so vse druge države članice Skupnosti zapirale svoja vrata, je Italija, ki je do tedaj veljala za državo, iz katere so se selili, postala država, v katero so se začeli priseljevati. Italija se ni zavedala, kako hitro lahko vprašanje priseljevanja postane velik politični problem. Že leta 1982 se pojavi prvi problem tujih migrantov v Italiji. Problem je nastal zaradi nezakonitega zaposlovanja tujcev. Po podatkih Badeta (2005: 362) naj bi v tem času na italijanskem ozemlju delalo od pol milijona do milijon nezakonitih tujih delavcev, ki so prihajali predvsem iz držav Magreba, Maroka in Tunizije. Zato se je leta 1982 na področju migracijske politike pojavil prvi zakon, Zakon o tujih delavcih. V njem so bile zagrožene hude kazni za tihotapljenje ilegalnih priseljencev in za njihovo izkoriščanje. Vendar ta zakon ni imel stika s stvarnostjo zaposlovanja tujcev v italijanski sivi ekonomiji. V tem času se je že začela pojavljati nestrpnost italijanskih prebivalcev do migrantov. Začeli so se uporabljati slabšalni izrazi, s katerimi so Italijani poimenovali migrante v svoji državi42. Šele leta 1985 politika postavi vprašanja o migracijah. Takratni socialistični premier Bettino Craxi je prvič javno predstavil problem terorizma in nezakonitega priseljevanja. S tem je sprožil javno razpravo o mejni kontroli in nezakonitemu priseljevanju, ki se je sprva pojavilo zaradi obiska turistov, kasneje pa preraslo v vprašanje o nezakonitih priseljevanjih. Tako je bil leto kasneje sprejet Zakon 934, ki je globlje posegel na delovno področje in oblikoval bolj odprto disciplino na tem področju (Boswell, 2003: 21). Zakon 934 je določal pravila o namestitvi in obravnavanju tujih delavcev in zavzel se je za vprašanja nezakonitega priseljevanja. Omogočal je večje pravice domačim in tudi tujim delavcem, zagotovil jim je varstvo temeljnih 42. Izrazi, ki so že takrat označevali priseljence so “stranieri” tujci, “immigranti” priseljenci, “extracomunitari” državljani iz držav ne članic in “terroni”, prebivalci južnih držav. 35.

človekovih. pravic,. enakost. obravnavanja. in. priložnosti. ter. popolno. spoštovanje sindikalnih pravic. Obravnaval je tudi združevanje tujih delavcev in določil kazni za nezakonito priseljevanje (Boswell, 2003: 21). Nekaj let kasneje, leta 1989, je bil pripravljen nov zakon, to je Martellijev zakon. Zakon je postal interventni zakon: sistemsko je uredil vprašanja priseljevanja. Že v prvih členih je določil status beguncev, sledila so določila, ki urejajo vprašanja neevropskih priseljencev v Italijo ter vprašanja izgona priseljencev iz nje. Martellijev zakon je v svojih členih določal vstop, bivanje, izgon43 in azil v Italiji. Predstavljal je sredstvo za boljši nadzor družbe in nezakonitega priseljevanja (Gramaglia: 2008). Ta zakon je odprl vrata pribežnikom iz vzhodnoevropskih komunističnih držav. Uvedeno je bilo dovoljenje za prebivanje, a dobili so ga le tisti, ki so imeli vizum, tega pa si lahko dobil le, če si imel zdravstveno potrdilo in dokazilo o dohodku oziroma o možnosti dohodka v Italiji. S tem je bil prvič urejen vhodni tok. Vsako leto naj bi ministrski odlok določal število imigrantov, ki jim bo dodeljeno dovoljenje za bivanje na osnovi različnih parametrov, kot je na primer nihanje nacionalne ekonomije. Zakon je urejal probleme, ki so bili do tedaj na obrobju zakonodajne politike (Kozlovič, 2009: 49). Martellijev zakon je poskušal pomiriti druge države Skupnosti s tem, da je Italija na področju migracijske politike poiskala rešitev za problem nadzora migracijskih tokov. Vendar je bil kljub temu po mnenju Boswella (2003: 22) pomanjkljiv, saj ni resno obravnaval problema vključevanja priseljencev in upravljanja problema nezakonitega prihoda in zaposlovanja. Nekaj let kasneje, leta 1998, je bil pod predsedstvom Romana Prodija sprejet Zakon 40 ali Turco-Napolitanov zakon. Ta je urejal priseljevanje iz držav, ki 43. Iz Italije so bili po 7. členu v Martellijevem zakonu izgnani vsi tisti tuji državljani, ki so v Italiji bili pravnomočno obsojeni po Zakonu o kaznivem dejanju, pa tudi tuji državljani, ki so nezakonito vstopili in bivali v državi. 36.

niso članice Evropske unije. Z določili pa je vpeljal zavest, da so imigranti pomembni in nujno potrebni za bodoči razvoj Italije (Kozlovič, 2009: 50). Cilji so bili učinkovitejša ureditev procesa in organiziranosti prihoda tujcev, ki iščejo v Italiji zaposlitev, učinkovitejše preprečevanje nedokumentiranih priseljencev in vključevanje priseljencev, ki že zakonito bivajo v državi (Veikou in Trandafyllidou, 2001: 7). S pomočjo nove zakonodaje, ki je liberalnejša, ne samo do priseljencev z dokumenti, ampak tudi do tistih, ki dokumentov nimajo, so italijanske oblasti spodbudile proces vključevanja. Prav tako so z njo poskušale omejiti nedovoljeno priseljevanje, toda kljub temu niso bistveno zmanjšali števila priseljencev. Vse to je po mnenju Veikouve in Trandafyllidoujeve (2001: 9) povezano s strukturo italijanskega gospodarstva in družbe, vključno z dejstvi, da ta zakonodaja omogoča migracijske tokove glede na zahteve domačega trga za vzpostavitev tržnega ravnovesja. Italijanska vlada ima razmeroma sproščen odnos do priseljencev brez dokumentov v primerjavi z ostalimi schengenskimi državami, saj je ta v štirinajstih letih pripravila štiri zakone, ki so urejali status priseljencev. Zato lahko rečem, da Italija delno sama spodbuja nadaljevanje nezakonitih migracij, saj se predvsem nelegalni prestopi državnih meja povečujejo ne glede na to, koliko so ostri državni zakoni. Leta 2002 je italijanska oblast sprejela nov zakon, Zakon Bossi-Fini, ki spreminja zakonodajo iz leta 1998 in uvaja nove klavzule, predvsem kar se tiče priseljencev iz držav nečlanic Evropske unije, ki jim je dovoljen vstop v Italijo samo na podlagi pogodbe o zaposlitvi. Pri tem pa mora imeti priseljenec vizum, ki mu ga izda veleposlaništvo oziroma konzulat matične države oziroma države izvora (Gramaglia, 2008). Italija je država, ki ponuja široko javno, politično in tudi kozmopolitsko podporo migracijskim skupinam. Čeprav je stopnja policijskega nadzora meja in notranjih migracijskih gibanj poostrena, je njuno delovanje neuspešno. V njej delodajalci in posamezna gospodinjstva zelo pogosto zaposlujejo. 37.

priseljence brez dokumentov. Ti delodajalci si postavljajo za cilj čim nižje stroške, torej je njihov cilj poceni delovna sila. Po ocenah naj bi bilo v Italiji največ tujega prebivalstva brez dokumentov. Zato lahko rečem, da migracijska politika v Italiji obstaja bolj na verbalnem področju političnih ali družbenih diskusij, manj pa v operativnem smislu oziroma v dorečenosti in spoštovanju zakonodaje (Verlič-Christensen, 2002: 31).. 38.

4. Kriminaliteta. 4.1 Zgodovinski. in. jezikovni. pogled. zasledimo. definicijo. uporabe. pojma. kriminaliteta V. Platonovem. času. prvič. pojma. kriminaliteta.. Kriminaliteto so grški filozofi definirali kot dejanje zoper družbe in države. Platon je učil, da ima človek dvojni značaj. Verjel je, da je človek razumno bitje, ki išče popolnost, vendar ga pri tem omejujejo slabosti in nepopolnosti. Trdil je, da bo družba vedno poznala kriminaliteto, to pa zaradi človekove pohlepne narave. Aristotel pa je menil drugače, in sicer da je kriminaliteta posledica človekovih nerazumnih dejanj, zločinov (Meško, 2006: 29). Stari Rimljani so snovalci rimskega prava, ki je še danes temelj civilnega prava v večini evropskih držav. Rimsko pravo se osredotoča predvsem na pravice in zakone, ne pa na preučevanje vzročnosti kriminalitete. Vendar pa je kljub temu to pravo spodbudilo razmišljanje o tem, da bi se naj kriminalna dejanja tudi zakonsko določila (Meško, 2006: 30). Razvoj rimskega prava ima tudi danes prav poseben značaj, še posebej v kriminologiji, saj so bili Rimljani prvi, ki so zakonsko določili kriminalna dejanja. Zato se danes v okviru pojma kriminaliteta razume le tisto dejanje, za katerega je v kazenski zakonodaji nacionalne države predpisana kazen. Torej je pojem kriminaliteta star družbeni pojem, prav tako kot pojem migracija, ki se je pojavil že v času stare Grčije in bil uzakonjen že v času starega Rima in je še danes del naše družbe.. 4.2 Opredelitev pojma kriminaliteta Pojem kriminaliteta uporabljamo na splošno v vsakdanjem pogovoru, ko z njim označimo skupek vseh tistih ravnanj, ki napadajo ali ogrožajo človekove. 39.

temeljne vrednote44. Pri tem pa moram opozoriti, da smemo pod pojem kriminaliteta uvrščati le tista dejanja, ki so v nacionalnem kazenskem zakoniku države zapisana kot kazniva dejanja. Kar pomeni, da niso vsa dejanja, ki jih del javnosti šteje za škodljiva in nevarna, kazniva (Meško, 2006: 17). Kriminaliteta je po mnenju Durkheima (Nisbet, 1974, v Mešku, 2006: 19-20) sestavni del vsake družbe in je ni mogoče popolnoma odpraviti iz nje. Prav tako pa je mnenja, da družba brez kriminalitete ne bi bila idealna in zaželena. Prisotnost kriminaliteta v družbi pa opozarja prav na to, da je v njej nekaj narobe. Kriminaliteta je torej družbeni in individualni pojav, za katerega je značilno kršenje kazenske zakonodaje, in poteka po posebnih zakonitostih (Meško, 2006: 21). 4.2.1 Organizirani kriminal Organizirani kriminal je ena od vej kriminalitete. Zanj ne obstaja enotna definicija, čeprav države članice Evropske unije danes veliko pozornosti namenjajo boju zoper njega. Vendar pojem v pravnih aktih Skupnosti in tudi v pravnih aktih posameznih držav članic ni definiran, saj je organizirani kriminal posledica hitrega razvoja in hitro se spreminjajoče oblike skupin in njihovih dejavnosti45. Največ poskusov definiranja organiziranega kriminala izhaja iz Združenih držav Amerike. Ta je na njihovem ozemlju opredeljen kot združenje dveh ali več oseb, namenjeno vzpostavitvi monopola na določenem zemljepisnem prostoru v takšni kriminalni dejavnosti, ki prinaša dobiček ali kontinuirani 44. Med temeljne vrednote uvrščamo življenje in telesno nedotakljivost, svoboščino in pravice, premoženje in varnost, ter temeljne družbene vrednote (Meško, 2006: 17). 45 Med glavne dejavnosti organiziranega kriminala uvrščamo naslednje dejavnosti: trgovanje z drogo, trgovina z orožjem, prostitucija, trgovina z ljudmi, igre na srečo, kreditiranje, izsiljevanje, tihotapljenje jedrskih snovi, trgovanje z otroki, trgovanje s človeškimi organi, računalniška kriminaliteta, ponarejanje, pranje denarja, korupcija, kriminaliteta v turizmu, moderno piratstvo in mednarodno trgovanje z ogroženimi živalskimi vrstami. 40.