Psihološki vidiki priznanja kaznivega dejanja : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko delo

DIPLOMSKO DELO Psihološki vidiki priznanja kaznivega dejanja. Julij, 2013. Petra Jurček.

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varnost in policijsko delo Psihološki vidiki priznanja kaznivega dejanja. Petra Jurček Julij, 2013. Mentor: doc. dr. Igor Areh.

Zahvala Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Igorju Arehu za vse napotke in vso pomoč pri izdelavi diplomske naloge. Zahvaljujem se tudi generalnemu tožilcu Republike Slovenije dr. Zvonku Fišerju za posredovane statistične podatke. Iskreno se zahvaljujem tudi družini za vso podporo v času študija, ter vsem, ki so kakorkoli prispevali k dokončanju diplomske naloge..

Kazalo 1. 2. Uvod .......................................................................................... 6 1.1. Opredelitev raziskovalne tematike ................................................. 6. 1.2. Opredelitev predpostavk (hipotez) ................................................. 7. 1.3. Namen in cilj diplomskega dela ..................................................... 8. Priznanje storilca kaznivega dejanja .................................................... 9 2.1. Sporazum o priznanju krivde ....................................................... 12. 2.2. Psihološki vidiki ....................................................................... 12. 2.3. Kaj vpliva na priznanje .............................................................. 15. 2.3.1. Starost ............................................................................ 15. 2.3.2. Vrsta kaznivega dejanja........................................................ 16. 2.3.3. Predkaznovanost ................................................................ 16. 2.4 3. Zakaj nekdo prizna kaznivo dejanje ............................................... 16. Lažna priznanja ............................................................................ 17 3.1. Kaj je lažno priznanje ............................................................... 17. 3.2. Kako preprečiti lažna priznanja .................................................... 19. 3.2.1 3.3 4. Snemanje zaslišanja ............................................................ 20. Zakaj prihaja do lažnih priznanj ................................................... 21. Tehnike izpraševanja osumljenca ....................................................... 22 4.1. Maksimizacija ......................................................................... 25. 4.2. Minimizacija ........................................................................... 25. 4.3. Dogovor ................................................................................ 26. 4.4. Preslepitev ............................................................................ 26. 4.5. Reidova tehnika....................................................................... 28. 5. Zaključek.................................................................................... 31. 6. Uporabljeni viri ............................................................................ 34. 3.

Povzetek V diplomskem delu pišemo o psiholoških vidikih priznanja kaznivega dejanja ter zakaj prihaja do priznanj. O priznanju govorimo takrat, ko nekdo potrdi ali izjavi, da je storil neko dejanje. To naj bi imelo na človeka terapevtski učinek, kajti s priznanjem se znebimo vseh pritiskov, ki nam jih zadaja nadjaz zaradi storjenega dejanja. Priznanje lahko podamo različnim osebam. Verniki se spovedo duhovnikom, ljudje lahko priznajo svoja dejanja družini ali prijateljem, in tako naprej. V tem diplomskem delu pa govorimo o priznanjih, ki jih posamezniki podajo policiji, tožilcem ali sodnikom. Priznanje podajo prostovoljno ali neprostovoljno. Prostovoljna priznanja lahko podajo zaradi pritiskov nadjaza, ki se jih želijo znebiti. Lahko pa podajo tudi lažna prostovoljna priznanja. Ta dajo zato, da bi zaščitili nekoga drugega; da bi postali znani; ker ne zdržijo pritiskov, ki jih prinaša zaslišanje in zaradi mnogih drugih vzrokov. V delu opisujemo tudi dejavnike, ki pripomorejo k priznanju kaznivega dejanja. Od primera Miranda proti Arizona dalje so v Združenih državah Amerike in drugod po svetu uvedli nekatere pravice, kot sta pravica do molka in do odvetnika. Vendar pa nekateri še vedno opuščajo svoje pravice, kar lahko pripelje k obsodbi nedolžnih oseb.. Pomembna tematika so tudi lažna priznanja in vzroki, ki privedejo do njih. Poskušali smo ugotoviti, kako jih preprečiti. Pri tem lahko pomaga snemanje zaslišanja, kajti tako zasliševalci ne morejo uporabiti prisilnih tehnik oziroma če jo uporabijo, je to posneto. Tudi pouk o pravicah je pomemben za preprečevanje napačnih obsodb. V diplomskem delu navajamo nekaj tehnik, ki pripeljejo do lažnih priznanj. V zasliševalni sobi je potrebna velika pazljivost, da do tega ne pride.. Ključne besede: priznanje, kaznivo dejanje, osumljenec, pravice, krivda.. 4.

Summary – Psychological aspects of confessions In this diploma we discuss the psychological aspects of confession and reasons for which people confess. Confession occurs when a person confirms or states that he/she committed a crime. Confession supposedly has a therapeutic effect, because by confessing a person eliminates all the pressure that superego inflicts on him/her and is a direct result from committing a crime. People confess to various persons. Religious people confess to priests, some people confess their actions to families or friends or so on. In diploma we write about confessions of a different kind – we write about instances when people confess to police, to prosecutors or to judges. People can confess voluntarily or involuntarily. In some cases people voluntarily confess so they eliminate the pressure of superego. In some cases their voluntary confession is false – people sometimes confess to protect others, sometimes just to become famous, sometimes because they cannot stand the pressure of being interrogated. There are also numerous other reasons. In this diploma we describe the factors which contribute to confessions of criminal offenses. Since the Miranda vs Arizona case United States of America and several other countries worldwide introduced some new rights such as the right to remain silence and the right to an attorney. Despite this people sometimes still waive their rights and this can lead to convictions of the innocent. We must mention false confessions and reasons why they occur. In diploma we discuss some possibilities how to prevent these cases. One step toward solution is recording the interrogation process – with this we prevent the use of coercive technique which may be otherwise used by the interrogators. Raising awareness concerning the rights is also very important and can prevent false convictions. In this diploma we indicate some techniques which can lead to false confessions; in the interrogation room the interrogators must be very careful so the person they interrogate does not falsely confess. Keywords: confession, criminal offense, suspect, rights, guilt.. 5.

1. Uvod. Ko govorimo o priznanju kaznivega dejanja, si pogosto ne moremo predstavljati koliko dela in truda vložijo zasliševalci, da bi ga pridobili. Ko zaslišujejo osumljenca, morajo poskrbeti, da so mu podali pravni pouk in da ga osumljenec razume. Potem morajo paziti, da ne uporabljajo katere od prisilnih taktik zasliševanja, kajti to je v Sloveniji prepovedano. Vendar kljub vsemu trudu, ki ga vložijo, se lahko zgodi, da nekdo lažno prizna. Osumljenci, ki se znajdejo v stresnih situacijah, ne vidijo drugega izhoda in priznajo zločin, ki ga niso zagrešili. Ne pomislijo na posledice, ki jih bo priznanje povzročilo in mislijo samo na trenutne probleme. Še posebno so ogroženi tisti, ki imajo duševne težave; mlajši; tisti, ki so zelo sugestivni in nesamozavestni. Take osebe hitro priznajo kaznivo dejanje v prisilni in stresni situaciji. Vendar v Sloveniji kljub temu, da smo pridobili priznanje, ne smemo zaključiti s preiskovanjem. Nadaljnje zbiranje dokazov je za kriminaliste težje, saj pogosto niso več tako motivirani, kot so bili pred priznanjem (Umek in Areh, 2010).. Lažna priznanja predstavljajo problem po vsem svetu. Nikjer ne poznamo taktike, kjer ne bi prihajalo do njih. Najpomembneje je, da osumljenec pozna svoje pravice in da se mu dovoli govoriti, vendar mora kljub temu osumljenec videti zasliševalca kot avtoriteto. Snemanje zaslišanj lahko pripomore k manjšemu številu lažnih priznanj, prav tako pa so pomembne tehnike zasliševanja. Pravilno izbrana tehnika lahko prinese pravo priznanje. V diplomski nalogi smo opisali nekatere tehnike, ki pogosto. pripeljejo. do. lažnih. priznanj.. Opisali. smo. tehnike. minimizacije,. maksimizacije, preslepitve, dogovora in Reidove tehnike. Vsaka tehnika ima svoje značilnosti. Vse pa so podobno problematične, kajti vsaka vsebuje nekatere elemente psihološkega pritiska, kateremu se osumljenci težko izognejo in ga težko ignorirajo.. 1.1 Opredelitev raziskovalne tematike V diplomski nalogi smo opisali psihološke vidike priznanja kaznivega dejanja. V Leksikonu (1987) je priznanje opisano kot izjava obdolženca, da je storil dejanje, katerega je obdolžen. Dejavniki, ki vplivajo na pojav priznanja kaznivega dejanja, so starost, vrsta kaznivega dejanja, pretečen čas med dogodkom in zaslišanjem ter predkaznovanost (Umek in Areh, 2010). Ugotoviti bomo poskušali, ali ti dejavniki res vplivajo na pojav priznanja ali ne. 6.

V literaturi se pogosto zasledi pojav lažnega priznanja. Tudi ta smo opisali v diplomski nalogi in prav tako poskušali ugotoviti, zakaj prihaja do lažnih priznanj in kako se jim izogniti. Pomembno se je zavedati, da med procesom prepričevanja skušamo prepričati osumljenca, da je priznanje kaznivega dejanja v njegovem interesu (Umek in Areh, 2010). Da bi dosegli priznanje, policisti po svetu najpogosteje uporabljajo naslednje taktike (Umek in Areh, 2010): •. prikrivanje identitete policistov (ZDA, Kanada),. •. zniževanje pomembnosti zločina,. •. prevaro.. Nekod po svetu se preiskava ustavi, ko osumljenec prizna kaznivo dejanje. Pri nas pa kljub priznanju še ne moremo zaključiti preiskave. Kajti Zakon o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v 232. členu določa: »Kljub priznanju obdolženca mora sodišče, ki vodi postopek, zbirati še druge dokaze. Če je priznanje jasno in popolno in če je podprto tudi z drugimi dokazi, se nadaljnji dokazi zbirajo samo na predlog strank.« (Zakon o kazenskem postopku, 2012: 2931). 1.2 Opredelitev predpostavk (hipotez) V diplomski nalogi bomo preverili naslednje predpostavke: Hipoteza 1: Lažnemu priznanju se lahko izognemo s pravo tehniko zasliševanja. Hipoteza 2: Storilci hitreje priznajo lažje oziroma milejše kaznivo dejanje. Hipoteza 3: Dlje časa ko preteče od kaznivega dejanja, manj verjetno je, da bo storilec kaznivo dejanje priznal.. 7.

1.3 Namen in cilj diplomskega dela Namen in cilj diplomske naloge je opisati pojav priznanja kaznivega dejanja, zakaj prihaja do tega pojava, katere so značilnosti oseb, ki priznajo kaznivo dejanje, kaj so lažna priznanja, zakaj do njih prihaja in kako se zavarovati pred lažnim priznanjem. Opisali bomo tehnike zasliševanja in poskušali ugotoviti, ali lahko s pravo tehniko preprečimo lažna priznanja. Ob koncu naloge bomo potrdili ali zavrnili hipoteze, ki smo jih postavili, ter nazadnje še zapisali vse ugotovitve, do katerih bomo prišli tekom naloge.. 8.

2 Priznanje storilca kaznivega dejanja Kaj priznanje je, najbolje opisuje Leksikon (1987), kjer je priznanje opisano kot izjava obdolženca, da je storil dejanje, katerega je obdolžen. Vendar, ali lahko trdimo, da so vsa priznanja resnična? Ali priznanje pomeni konec preiskave? V Slovenskem pravosodnem sistemu je potrebno, kljub priznanju, nadaljevati z zbiranjem dokazov. Samo priznanje ne zadostuje za obsodbo. To je zapisano tudi v ZKP, in sicer v 232. členu, ki določa, da kljub temu, da obdolženec prizna kaznivo dejanje, mora sodišče, ki vodi postopek, zbrati še druge dokaze. Če pa je priznanje jasno, popolno in je podprto tudi z drugimi dokazi, se nadaljnji dokazi zbirajo samo na predlog strank (ZKP, 2012). Priznanja lahko ločimo na sodna in izvensodna; priznanja v ožjem in v širšem pomenu besede; konstitutivna, deklaratorna in supletorna priznanja. Sodna priznanja so formalna priznanja dana pred sodnimi telesi, izvensodna pa so dana zagovorniku ali tretjim osebam (Roso, 1995). Izvensodna priznanja na sodišču ne veljajo. Ta so pogosto dana le zaradi lajšanja vesti. Sodna priznanja pa lahko ob podpori drugih bremenilnih dokazov veljajo na sodišču. Priznanje v ožjem pomenu besede je izjava obdolženca, da je storil kaznivo dejanje v objektivnem in subjektivnem pogledu (krivdnem pogledu), v širšem pomenu besede pa zadeva priznanje določenega dejstva, ki ima za obdolženca v procesualnem smislu škodljive posledice (Dežman in Erbežnik, 2003). Do konstitutivnega priznanja pride v primeru, ko je priznanje edino dokazno sredstvo; deklaratorno priznanje je tisto priznanje, ko obdolženec prizna dejanje kljub temu, da mu je bila storitev dejanja že prej dokazana; supletorno priznanje pa je tisto, ki dopolnjuje dokaze, ki za obsodbo ne bi zadostovali (Dežman in Erbežnik, 2003). Prav tako kot izvensodna priznanja tudi konstitutivno priznanje ne more veljati na sodišču, saj je z zakonom določeno, da se mora kljub priznanju še naprej zbirati dokaze. V 29. členu Ustave Republike Slovenije1 (1991: 1375) je zapisano: »Vsakomur, ki je obtožen kaznivega dejanja, morajo biti ob popolni enakopravnosti zagotovljene tudi naslednje pravice: da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe; da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom; da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist; da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo.« 15. člen 1. V nadaljevanju Ustava RS.. 9. Ustave RS (1991: 1374) določa:.

»Zagotovljeni sta sodno varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravica do odprave posledic njihove kršitve.« Leta 1966 so v Združenih državah Amerike zaradi primera Miranda proti Arizoni določili nekaj pravic, ki jih ima osumljeni v kazenskem postopku (Montaldo, 2012)2. Te pravice so poimenovali Mirandine pravice. Vsakemu osumljencu mora policist ob prijetju ali zaslišanju povedati naslednje: »Imate pravico do molka. Karkoli boste rekli, lahko in bo uporabljeno proti vam na sodišču. Imate pravico do pogovora z odvetnikom in do prisotnosti odvetnika pri vsakem zaslišanju. Če si odvetnika ne morete privoščiti, vam bo ta dodeljen na stroške države« (Montaldo, 2012). Sodnik mora osumljenca poučiti o njegovih pravicah pri prvem zaslišanju bodisi v preiskavi ali na glavni obravnavi, po tem, ko mu je bil prebran obtožni akt in je obdolženec izjavil, da obtožbo razume (Bošnjak et al., 2005). Vsak, ki je osumljen, mora biti s temi pravicami seznanjen pred zaslišanjem. Velik del obtoženih se izogne kazni zaradi formalnih napak v kazenskem postopku, slabih dokazov ali ker so dejansko nedolžni (Meško, 2006). Med te napake štejemo tudi nepoučenost storilca o njegovih pravicah. Če storilec ni bil poučen o svojih pravicah, se lahko izogne kazni. Nedavne oprostitve krivde kažejo tri sklope problemov priznanja (Kassin, 2008): •. policija ne more natančno razlikovati med tistimi, ki govorijo resnico in tistimi, ki ne govorijo resnice,. •. nekatere zasliševalske taktike postavljajo nedolžne v nevarnost, da priznajo, zlasti če so mladi, duševno zaostali ali kako drugače ranljivi,. •. sodniki so podzavestno naklonjeni priznanju, tudi če vedo, da je bilo priznanje izsiljeno.. Iz Vrhovnega državnega tožilstva (Fišer, dopis, 26. 11. 2012) so poslali podatke, da je bilo v Sloveniji (od sredine maja 2012 do konca oktobra 2012) sklenjenih 75 sporazumov o priznanju krivde na podlagi XXVI.a poglavja ZKP, v istem obdobju pa je 831 oseb priznalo krivdo na predobravnavnem naroku (285.c člen ZKP). Vendar pa se ti podatki v informacijskem sistemu ne vodijo v celoti in zato niso nujno povsem točni. Okrožna državna tožilstva poročajo, da se sporazumi o priznanju krivde 2. Pri internetnem viru ni bilo dostopa do informacije o datumu nastanka.. 10.

sklepajo tako na podlagi pogajanj, začetih na pobudo zagovornikov, kot tudi na podlagi pobude državnih tožilcev. Njihovi podatki kažejo, da so sporazumi o priznanju krivde najpogosteje sklenjeni v kazenskih zadevah glede kaznivih dejanj po. 186.. (neupravičena. proizvodnja. in. promet. s. prepovedanimi. drogami,. nedovoljenimi snovmi v športu in predhodnimi sestavinami za izdelavo prepovedanih drog), 191. (nasilje v družini), 205. (velika tatvina), 206. (rop), 209. (poneverba in neupravičena uporaba tujega premoženja), 211. (goljufija), 254. (nezakonito dajanje pravne pomoči), 115. (uboj) in 143. (zloraba osebnih podatkov) členu KZ-1, ter tudi kaznivih dejanjih po 211. in 212. členu Kazenskega zakonika. Po njihovih ugotovitvah na predobravnavnih narokih na sodiščih v povprečju prizna krivdo med 40 % in 60 % obdolžencev. Gudjonsson (1992) je naredil raziskave, kjer je ugotovil, da je priznanje za policijo pomembno v približno 20 % primerov. Poznamo tri načine zagovora obdolženca. To so zagovor z molkom, zagovor, v katerem osumljenec zanika kaznivo dejanje, in zagovor, v katerem osumljenec kaznivo dejanje prizna. Bošnjak et al. (2005) so raziskovali zagovarjanje obdolžencev pred okrajnimi in okrožnimi sodišči. Ugotovili so, da so okrajna sodišča obravnavala 671 obdolžencev, od katerih se jih je po pridobljenih podatkih zagovarjalo 457, torej 68 % (kar 214 obdolžencev ali 32 % se ni zagovarjalo). Od obdolžencev, ki so se zagovarjali, jih je dejanje priznalo 24,7 %, zanikalo pa 46,6 %, v slabih 30 % primerov pa so pregledovalci spisov ocenili, da so obdolženci priznali samo nekatera relevantna dejstva (Bošnjak et al., 2005).. Na okrožnih sodiščih je bilo obravnavanih 194 obdolžencev, od katerih se jih ni zagovarjalo le 8,7 %. Največ je dejanje zanikalo 35 %, priznalo je 32 % obdolžencev (Bošnjak et al., 2005). Pri Okrajnem sodišču v Ljubljani vodi priznanje k obsodilni sodbi v 72 % primerov (Bošnjak et al., 2005).. V slovenski zakonodaji lahko osumljenec poda priznanje na predobravnavnem naroku. Predobravnavni narok ureja 285. člen ZKP. Na predobravnavnem naroku obtoženec prizna ali zanika krivdo. Če krivdo prizna, je ne more preklicati in se s priznanjem odpoveduje pravici, da sodišče odloča o obtožbi na glavni obravnavi, ter pravici, da bo dokazni postopek izveden le glede tistih okoliščin, ki so pomembne za izrek 11.

kazenske sankcije. Obtoženec ima pravico do zagovornika, ki je lahko navzoč na naroku. Predsednik senata mora presoditi, ali je obtoženec razumel naravo in posledice danega priznanja, ali je bilo priznanje dano prostovoljno, ali je priznanje jasno in popolno ter podprto z drugimi dokazi. Po presoji predsednik senata odloči, ali obtoženčevo priznanje sprejme ali zavrne. Priznanja krivde, ki ga je predsednik senata sprejel, obtoženec ne more preklicati (ZKP, 2012).. 2.1 Sporazum o priznanju krivde Prvi odstavek 450.a. člena ZKP določa kdaj in kdo lahko poda sporazum o priznanju krivde. To lahko podajo obdolženec, zagovornik in državni tožilec. »Sklenitev takega sporazuma sme predlagati državni tožilec tudi pred pričetkom kazenskega postopka, če je podan utemeljen sum, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, ki bo predmet postopka. V tem primeru mora državni tožilec, ki predlaga sklenitev sporazuma, osumljenca pisno seznaniti z opisom dejanja in pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, glede katerega predlaga sklenitev sporazuma. Če osumljenec še ni bil zaslišan, ga mora poučiti o pravicah iz četrtega odstavka 148. člena tega zakona.« (ZKP, 2012: 2957) »S sporazumom, s katerim obdolženec prizna krivdo za vsa ali nekatera kazniva dejanja, ki so predmet obtožbe, se obdolženec in državni tožilec lahko dogovorita: 1. o kazni oziroma opozorilni sankciji in o načinu izvršitve kazni; 2. o odstopu državnega tožilca od kazenskega pregona, za kazniva dejanja obdolženca, ki niso zajeta s priznanjem; 3. o stroških kazenskega postopka; 4. o izpolnitvi kakšne druge naloge.« (ZKP, 2012: 2957) »O sporazumu o priznanju krivde, ki ga je obdolženec sklenil z državnim tožilcem, odloča sodišče, pred katerim teče kazenski postopek, na predobravnavnem naroku, če je bil sporazum sklenjen pozneje, pa na glavni obravnavi,« to je določeno v 450.č. členu (ZKP, 2012: 2958).. 2.2 Psihološki vidiki Priznanje naj bi imelo terapevtski učinek, saj posameznik z njim razkrije svojo notranjost, duševnost (Mozetič, 2008). Nekateri ne zdržijo pritiska, ki ga povzročita zločin sam in zamolčanje zločina. Zato, da bi si olajšali vest, priznajo zločin. 12.

V psihologiji poznamo tri dele osebnosti. To so ono ali id, jaz ali ego ter nadjaz ali superego. Ono je najprimitivnejši del osebnosti, ne meni se za zahteve zunanjega sveta, nima zveze z razumom, logiko in moralo. Jaz deluje po načelu resničnosti, ki omogoča odložitev zadovoljitve potrebe in prilagajanje okolju. Nadjaz nadzoruje osebnost in kadar prekršimo kakšno pravilo, ne ravnamo v skladu s socialnimi normami in vrednotami, nas kaznuje z občutki krivde, manjvrednosti in sramu. Jaz mora vsakodnevno iskati zadovoljive kompromise, ki tešijo potrebe onega in nadjaza. Če ono nadvlada jaz, ravnamo impulzivno, nenadzorovano, destruktivno. Ko je jaz preplavljen z zahtevami nadjaza, nas mučijo samoočitki in depresija (Areh, 2007). Kadar prevlada najprimitivnejši del osebnosti, to je ono, ravnamo impulzivno, zaradi česar lahko storimo kaznivo dejanje, ki pa ga nato lahko zaradi samoočitkov, s katerimi nas kaznuje nadjaz, priznamo. Besedno dejanje, s katerim posameznik pokaže nase kot na storilca nečesa, kar je slabo ali narobe, velja za korak k njegovem moralnem očiščenju in k ponovni vključitvi v želeno družbeno okolje (Mozetič, 2008). Pri nekaterih ljudeh pa se po storitvi kaznivega dejanja vklopijo obrambni mehanizmi, ki zavirajo priznanje. Musek in Pečjak (2001) naštevata nekaj obrambnih mehanizmov: •. Potlačevanje – gre za potiskanje neprijetnih dogodkov iz zavesti, ker se potlačenega ne zavedamo, tudi ne moremo uspešno obvladati motečih posledic.. •. Pripisovanje negativnih lastnosti drugim (projekcija). Druge vidimo v slabši luči in zato sebe v boljši. Njej je nasprotna introjekcija, kjer dobre lastnosti drugih pripišemo sebi.. •. Izravnavanje ali kompenzacija – če se na kakem področju čutimo šibke in nekompetentne, »manjvredne«, bomo to nezavedno skušali izravnati z večjim uspehom na drugem področju.. Areh (2007) pa dodaja še tri obrambne mehanizme. Prvi je zanikanje – nezmožnost zavedanja dejstev, ki povzroča nelagodje (npr. alkoholik zanika zasvojenost). Drugi je regresija – zaradi soočenja s konflikti, stresom ali travmo se posameznik začne vesti nezrelo. Regresivno vedenje se izkazuje v pretiranem joku, agresivnih izpadih, pretiravanju, nesmiselnem govorjenju in kretnjah. Vidi se, da je oseba pod hudim duševnim pritiskom, da bi sprostila to napetost lahko oseba prizna kaznivo dejanje, dobi napad besnila ali pa stori celo samomor. In tretji mehanizem - racionalizacija 13.

je. nekakšno. opravičevanje. samega. sebe.. Storilci. kaznivih. dejanj. pogosto. pojasnjujejo, da so takšni zato, ker so imeli težko mladost, slabe starše in družbo. Gudjonsson (1992) navaja nekatere posledice, ki zavirajo pojav priznanja kaznivega dejanja: strah pred kaznijo; skrb zaradi izgube ugleda; potlačitev dogodka; skrb, da bodo posameznikovi svojci in prijatelji izvedeli za zločin, strah pred maščevanjem. Zaradi teh obrambnih mehanizmov in zaradi strahu pred posledicam, ki bi sledile priznanju kaznivega dejanja, ljudje nočejo priznati. Poskušajo zatajiti zločin, ki so ga zagrešili. Iz pravice do molka sledi, da nad osumljencem ne smemo izvajati nikakršnih pritiskov ali mu ponujati dogovorov, kajti ko je posameznik v taki situaciji, lahko že najmanjši pritisk privede do kršitve človekovih pravic (Gorkič in Šugman, 2007). Vsaka oseba, ki se znajde v tako stresnem in prisilnem okolju, kot je soba za zaslišanje ali sodišče, ne potrebuje veliko, da poda obtožujoče informacije o sebi. Zato Gorkič in Šugman (2007) pravita, da je vsako vplivanje ali pogojevanje treba razlagati kot pritisk na svobodno odločitev. Na odločitev lahko vpliva že samo dejstvo, da je posameznik na policijski postaji ali pred sodnikom (Gorkič in Šugman, 2007). Gorkič in Šugman (2007) opisujeta dva načina, kako se izogniti lažnemu priznanju. Prvi je v poudarjeni vlogi zagovornika obdolženca, ki more biti obvezno prisoten v postopku pogajanj o sporazumu priznanja krivde. Drugi način pa je v sodni kontroli. Sodnik ne presoja le, ali je bilo priznanje zavestno in prostovoljno, ampak tudi, ali je priznanje jasno, popolno ter podprto z drugimi dokazi v spisu (Šugman Stubbs in Gorkič, 2011). Umek in Areh (2010) opisujeta dva modela priznanja kaznivega dejanja. Prvi je psihoanalitični model, ki našteva naslednje dejavnike, ki povzročijo priznanje: laganja družba ne odobrava in kaznuje; zanikanje sproži nastanek notranjega konflikta, ki ustvarja psihično napetost (slednja se sprosti v trenutku priznanja) in podzavestna potreba po samokaznovanju. Drugi je kognitivni model, ki našteva te dejavnike: osumljenec je nenehno v procesu odločanja, ki poteka v negotovosti (npr.: Naj priznam ali ne?); omejen nabor razpoložljivih informacij, manipuliranje s strani kriminalistov in nepredvidljivost dvigujejo stres ter nižajo učinkovitost odločanja; ter Gudjonssonov model, ki je opisan spodaj (Umek in Areh, 2010). »Na pojav priznanja vpliva celotno dogajanje ob in po aretaciji: •. družbeni dogodki (osamitev in psihični pritisk s strani preiskovalcev),. 14.

•. čustveni dogodki (aretacija in privedba v uradne prostore sta zelo stresni),. •. spoznavni ali kognitivni dejavniki (kakšne so osumljenčeve domneve, razlage, prepričanje, izkušnje, znanje),. •. dejavniki okoliščin (npr. nagla nepričakovana aretacija, izvedena v zgodnjih jutranjih urah, je šok za osumljenca),. •. telesni dejavniki (utrip srca, pritisk ipd. vplivajo na indukcijo čustev).« (Gudjonsson v Umek in Areh, 2010: 20). 2.3 Kaj vpliva na priznanje Kassin (1997) pravi, da se pri priznanju lahko pojavita dve težavi: prva je, da je priznanje lahko resnično, čeprav je pridobljeno s prisilo in tudi če ga obtoženi kasneje prekliče; druga pa je, da je priznanje lahko lažno, četudi je obdolženec obsojen in zaprt. V zakonu ni dobesedno določeno, da se priznanje šteje kot olajševalna okoliščina, ter kdaj bi se priznanje lahko štelo za olajševalno okoliščino. Vendar pa sodišča v praksi štejejo priznanje za olajševalno okoliščino, ker priznanje kaže na moralno-etično plat obdolženčeve osebnosti, ki zmanjšuje moralno težo kaznivega dejanja (Dežman in Erbežnik, 2003). Kljub temu to še ne pomeni, da na sodišču vsako priznanje upoštevajo kot olajševalno okoliščino. Do tega pride takrat, kadar je imelo priznanje določen pomen za potek kazenskega postopka (Bavcon, Šelih, Filipič, Jakulin in Korošec, 2003). Prav tako je potrebno zagotoviti, da priznanje poda razlago za oblikovanje dokazov, ter kako ali zakaj je neki dokaz povezan z osebo (Walters, 2000). Dejavniki, ki vplivajo na pojav priznanja kaznivega dejanja so starost, vrsta kaznivega dejanja, pretečen čas med dogodkom in zaslišanjem ter predkaznovanost (Areh in Umek, 2010).. 2.3.1 Starost Starost lahko vpliva na priznanje, vendar to ni vedno pravilo, kot so dokazali tudi mnogi raziskovalci. Dobili so mešane rezultate: nekateri niso opazili razlike, pri nekaterih so bolj pogosto priznali starejši in pri drugih mlajši osumljenci. Gudjonsson meni, da pri določenih letih (npr. 21) osumljenci dosežejo neko mejo. Od te meje naprej lažje prenašajo pritiske, ki jih prinaša zaslišanje. Meja se z leti še 15.

dviguje, nato pa pri določenih letih ponovno začne upadati in osumljenci znova težje prenašajo pritisk zaslišanja (Gudjonsson, 1992). Leiken (v Gudjonsson, 1992) je ugotovil, da je v Koloradu priznalo 42,9 % osumljencev, ki so bili stari 25 in manj, medtem ko je priznalo 18,2 % starejših osumljencev. Neubauer (v Gudjonsson, 1992) pa ni zaznal velike razlike med mlajšimi in starejšimi osumljenci, ki so podali priznanje. Mlajši osumljenci so priznali v 50 % primerov, starejši pa v 44 % primerov. Razlike med mlajšimi in starejšimi se verjetno pojavljajo tudi zaradi izobraženosti in izkušenj. Starejši osumljenci poznajo svoje pravice in jih uporabijo, medtem ko jih mlajši ne poznajo ali se ne zavedajo svojih pravic, ki jih lahko uporabijo med zaslišanjem.. 2.3.2 Vrsta kaznivega dejanja Postavili smo hipotezo, da osumljenci lažje priznajo milejše kaznivo dejanje. Menimo, da osumljenci težje priznajo umor ali uboj, kakor pa tatvino ali spolne delikte. Hipotezo lahko potrdimo, kajti Mitchell (1983, po Gudjonsson, 1992) je ugotovil, da so storilci spolnih deliktov priznali v 89,3 % primerov, ostali pa v 52,5 % primerov. Prav tako je ugotovil, da je priznalo več osumljencev, ki so zagrešili zločin povezan z lastnino (76 %), kakor pa nasilni prestopniki (64 %).. 2.3.3 Predkaznovanost Osumljenci, ki so bili že prej obtoženi, poznajo svoje pravice in jih tudi uporabijo, prav tako so že seznanjeni s posledicami, ki jih prinašajo samoobtožbe in priznanje, poznano pa jim je tudi policijsko okolje in zasliševanje (Gudjonsson, 1992). Softley (v Gudjonsson, 1992) je ugotovil da je 76 % posameznikov, ki še niso bili kaznovani, podalo samoobtožbe ali priznanje, medtem ko je to storilo 59 % osumljencev, ki so bili že predhodno kaznovani.. 2.4 Zakaj nekdo prizna kaznivo dejanje Kaznivo dejanje lahko storilec ali nedolžna oseba prizna zaradi več stvari. Lahko prizna zaradi slabe vesti, zaradi prepoznavnosti, zaščite nekoga drugega, zaradi prevelikega pritiska policije in raznih drugih razlogov.. 16.

Domneva se, da je priznanje prostovoljno, če je podano, potem ko je bil osumljenec seznanjen s pravico do molka (Mozetič, 2008). Vendar pa to ne drži vedno, kajti veliko oseb se odreče svojim pravicam zato, ker nimajo ničesar skrivati ali da bi delovali nedolžno. Odrekanje pravicam lahko pripelje do obsodbe nedolžnega človeka, ki poda neprostovoljno priznanje. To se v Združenih državah Amerike in drugih državah s podobnim pravosodnim sistemom kaj hitro zgodi, kajti tam se dovoljujejo tudi nekatere taktike zasliševanja, ki pri nas niso dovoljene. Kassin in Norwick (2004) sta testirala hipotezo, ki jo je postavil Leo (1996) – posamezniki, ki predhodno niso zagrešili nobenega zločina, se bodo hitreje odrekli svojim pravicam, kot tisti, ki imajo kriminalno kartoteko in so seznanjeni z kazensko pravnim sistemom. To hipotezo sta testirala na 72 sodelujočih, ki so bili krivi ali nedolžni tatvine 100 dolarjev. Soočeni so bili ali s pomilovalnim, nevtralnim ali ne pomilovalnim zasliševalcem. Ugotovila sta, da na splošno 58 % osumljencev opusti svoje pravice, čeprav pristop policije ni imel vpliva na oceno opustitev pravic. Udeleženci, ki so bili nedolžni, so bili bistveno bolj pripravljeni podpisati izjavo, kot pa tisti, ki so bili krivi – s stopnjo 81 % (nedolžni) in 36 % (krivi). Kasneje sta prosila udeležence, da pojasnijo razloge za svoje odločitve. Z eno izjemo so vsi krivi osumljenci, ki so opustili svoje pravice, to storili zato, da bi delovali bolj nedolžno (npr. »Če tega ne bi storil, bi deloval sumljivo«). Nekateri nedolžni osumljenci so podali podobna pojasnila, vendar je velika večina pojasnila, da so opustili svoje pravice zato, ker so bili nedolžni (npr. »Nimam kaj skrivati.«) (Kassin in Norwick, 2004).. 3 Lažna priznanja 3.1 Kaj je lažno priznanje Lažno priznanje je tisto priznanje, ki ga poda oseba, ki ni zagrešila zločina za katerega je priznala krivdo. Kassin (2008) našteva tri tipe lažnih priznanj: •. Prostovoljna lažna priznanja so tista, pri katerih ljudje brez spodbude policije priznajo kaznivo dejanje, ki ga niso storili. Za to obstaja več razlogov, kot so npr. patološka potreba po pozornosti ali samo-kaznovanju, občutki krivde ali zablode ali želja zaščititi nekoga drugega.. 17.

•. Priznanja, pri katerih osumljenec privoli v priznanje, da bi se izognil stresni situaciji, izognil kazni ali si pridobil obljubljeno nagrado. Npr. dolga zasliševanja, zaostrena zasliševanja, obljuba po milejši kazni.. •. Priznanja, ki so dana s strani nedolžnih in ranljivih osumljencev, ki so izpostavljeni močno sugestivnim taktikam zasliševanja. Taki ljudje ne samo priznajo kaznivo dejanje, ampak tudi verjamejo, da so ga res zagrešili.. Sodniki in porotniki imajo slab vpogled v zaslišanje osumljenca. Nekateri ne vidijo posnetka zaslišanja ali pa ne vidijo celega zaslišanja. Ne vedo, kaj se dogaja med zaslišanjem in tako ne morejo popolno oceniti priznanja. Tako da za prisilno priznanje štejejo tista priznanja, ki so produkt petnajsturnega zasliševanja pri katerem zasliševalec grozi osumljencu s smrtno kazijo; tista priznanja, ki pa so podana v kratkih zaslišanjih in brez predvidene taktike, pa vidijo kot prostovoljna (Kassin in Wallace, 2011). Novejše raziskave kažejo, da dejanska nedolžnost ne ščiti ljudi pri zaporedju ključnih odločitev (Kassin, 2005): •. v informativnem razgovoru, preiskovalci storijo lažno pozitivne napake in predpostavljajo, da so nedolžni storilci krivi,. •. nedolžni osumljenec opusti svoje pravice, ker naivno verjame, da je njegova nedolžnost vidna vsem,. •. kljub zanikanju ali zaradi njega so nedolžni osumljenci lahko izpostavljeni zelo provokativnem zaslišanju,. •. nekatere tehnike zaslišanja vodijo osumljence k priznanju zločina, ki ga niso storili,. •. policija in ostali težko razlikujejo med pravimi in lažnimi priznanji.. V ZDA so ugotovili, da približno 25 % nepravilnih obsodb razveljavijo z DNA dokazi (False Confessions,2012)3. »Kdor je bil po krivem obsojen za kaznivo dejanje ali mu je bila prostost neutemeljeno odvzeta, ima pravico do rehabilitacije, do povrnitve škode, in druge pravice po zakonu,« to je 30. člen. (Ustava RS, 1991: 1357) 3. Pri internetnem viru ni bilo dostopa do informacije o datumu nastanka.. 18.

3.2 Kako preprečiti lažna priznanja Ključ do zaščite pred lažnimi priznanji in obsojanjem nedolžnih, do varovanja pravic posameznika ter zagotavljanja pravice žrtvam, je v tem, da mora biti priznanje ne le zapisano v zapisniku, pač pa more biti tudi legalno in veljavno (Walters, 2000). Priznanje ne sme biti izsiljeno, pridobljeno z grožnjo ali obljubo po milejši kazni. To je tudi zapisano v. 227. členu, kjer je določeno: »Proti obdolžencu se ne smejo. uporabiti sila, grožnja ali druga podobna sredstva (tretji odstavek 266. člena), da bi se dosegla kakšna njegova izjava ali priznanje.« (ZKP, 2012: 2930) Priznanje mora biti prostovoljno in podprto z dokazi. Le tako se lahko izognemo lažnim priznanjem. Prav tako je pomembna tehnika zasliševanja. Preveč nasilna in sugestivna tehnika lahko pripelje do lažnih priznanj. V primeru, da je zasliševalec korekten, da ni zaslepljen samo s priznanjem in mu je bolj pomembno pridobiti pomembne informacije kot pa priznanje, se lažje izogne lažnemu priznanju. Pri nas so tehnike minimizacije, dogovora, preslepitve in druge podobne tehnike prepovedane. To določa tudi zakon, ki v 11. členu pravi: »Prepovedano je izsiljevati od obdolženca ali kakšnega drugega udeleženca v postopku priznanje oziroma kakšno drugo izjavo.« (ZKP, 2012: 2896) »Iz spisa se mora izločiti zapisnik o izpovedbi obdolženca: •. če ni bil poučen o svojih pravicah iz drugega odstavka 227. člena ZKP, te pa so: katerega dejanja je obdolžen in kakšna je podlaga za obrazložitev (tudi tretji odstavek 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin); pravica do molka (tudi 29. člen Ustava RS); pravica do zagovornika (tudi 29. člen Ustava RS);. •. če tak pouk in izjava obdolženca glede pravice do zagovornika nista bila vpisana v zapisnik;. •. če je bila zoper njega uporabljena sila oziroma grožnja, da bi se dosegla kakšna njegova izjava ali priznanje;. •. če so bila zoper njega uporabljena prepovedana medicinska sredstva, da bi se dosegla kakšna njegova izjava ali priznanje (tretji odstavek 266. člena ZKP);. •. če je bil v nasprotju z določbami zakona zaslišan v nenavzočnosti zagovornika.« (Šugman Stubbs in Gorkič, 2011: 290 – 291). 19.

»Iz spisa se morajo izločiti izjave obdolženca, ki so bile pridobljene tako, da mu vprašanja niso bila postavljena dovolj jasno, razločno in določno, da bi jih lahko popolnoma razumel, zlasti pa ne smejo izhajati s stališča, kot da je obdolženec nekaj priznal, čeprav ni priznal, oziroma ne smejo biti pridobljena s preslepitvijo.« (Šugman Stubbs in Gorkič, 2011: 292) Med ljudmi je še vedno ukoreninjena predpostavka, da so osumljenci nagnjeni k zanikanju, medtem ko priče hočejo zaključek (Kassin et al., 2010). Da bi preprečili lažna priznanja, je potrebno pozabiti na ta stereotip. V kazenskem sistemu je priznanje močan dokaz in ko osumljenec enkrat prizna dejanje, se preiskava pogosto ustavi (Kassin, Bogart in Kerner, 2011). Strmenje pravosodnih organov k tem, da bi hitro pridobili priznanje, škoduje nedolžnim osebam. Kajti če osumljenec poda priznanje med stresnim zaslišanjem, in upa, da se bo njegova nedolžnost izkazala na sodišču, policija pa potem ne išče več drugih dokazov, bo najverjetneje obsojen in kaznovan.. 3.2.1 Snemanje zaslišanja Snemanje zaslišanja nudi video in avdio vpogled v zaslišanje za sodnike in poroto, ki s pomočjo vpogleda ocenijo prostovoljnost in resničnost osumljenčevega priznanja (Kassin, 1997). S pomočjo snemanja zaslišanj poskušamo zaščititi pravice osumljenca. Pri tem je pomembno, da sodniki vidijo celotno priznanje in ne samo povzetka. Pojavita se namreč dve pomembni skrbi. Prva je ta, da sodniki vidijo končno priznanje in ne okoliščin, ki so privedle do tega priznanja; druga skrb pa je ta, da lahko osumljenec po večkratnem ponavljanju zgodbe pokaže manj čustev in zaradi tega potem deluje brezčutno. Prav tako je pomemben tudi kot snemanja zaslišanja. To so dokazali tudi Lassiter in soavtorji, ki so naredili preizkus, v katerem so posneli zaslišanje s treh zornih kotov: samo osumljenca, samo zasliševalca in oba. Ugotovili so, da so tisti, ki so gledali posnetek samo osumljenca, ocenili situacijo manj prisilno kot tisti, ki so gledali posnetek zasliševalca (Kassin, 1997). Posnetki so velikokrat dvoumni in jih zato lahko uporabita tako tožilstvo kot obramba. Gre za posnetke, v katerih osumljenec poda izjavo, ki je dvoumna (npr. zanika obtožbe, pove neprepričljivo zgodbo). Tako se lahko tožilstvo osredotoči na nedoslednosti v osumljenčevi zgodbi, medtem ko se obramba lahko osredotoči na zanikanje osumljenca. Tisti, ki na sodišču odločajo, bi morali imeti dostop do celotno posnetega zaslišanja ali intervjuja, da bi lahko dobili bolj natančno oceno o priznanju. 20.

ter ugotovili, ali je potrebno obdolženca preganjati, obsoditi ali izločiti (Kassin, 2005).. 3.3 Zakaj prihaja do lažnih priznanj Nekateri ljudje verjamejo, da bosta resnica in pravica prevladali in da je njihova nedolžnost vidna drugim, zato sodelujejo s policijo, opustijo svoje pravice in govorijo svobodno, ter se pogosto ne zavedajo, da so osumljeni (Kassin, 2008). Vendar pa mora policija osebo, za katero se kasneje izkaže, da je osumljenec po 83. členu ZKP, obvestiti o njenih pravicah. »Izjave, ki jih je taka oseba dala pred poukom o pravicah, mora iz spisa izločiti državni tožilec« (ZKP, 2012: 2903). V tem se razlikujejo zaslišanja v Združenih državah Amerike in pri nas. V Združenih državah Amerike so poleg tega dovoljena nekatera sredstva pri zaslišanju, ki so pri nas prepovedana. V Sloveniji npr. zasliševalci ne smejo navajati lažnih dokazov, groziti z višjo kaznijo ali obljubljati osumljencu milejšo kazen v primeru, da priznajo kaznivo dejanje. V Združenih državah Amerike so tako precej bolj izpostavljeni lažnemu priznanju. Pojavlja se seveda vprašanje, zakaj bi nekdo priznal kaznivo dejanje, ki ga ni zagrešil? Za to je možnih več razlogov. Posameznik lahko prizna zaradi napačne tehnike zasliševanja, lahko prizna kaznivo dejanje zato, da bi zaščitil pravega storilca, lahko prizna, ker si želi pozornosti, možni pa so še tudi drugi razlogi. Težko je resnično vedeti, o čem nekdo v trenutku priznanja razmišlja. Kassin (1997) našteva dva tipa napak pri priznanju. To so lažne negativne napake, kadar krivi osumljenci ne priznajo, ter lažne pozitivne napake, kadar priznajo osumljenci, ki so nedolžni. Zlasti zadnje je zaskrbljujoče, kajti že možnost, da je obtožena nedolžna oseba, je nepredstavljiva. Innocence Project je priporočil določene spremembe v praksi zasliševanja v Združenih državah Amerike, vključno z obveznim elektronskim evidentiranjem zaslišanj, ki je pokazalo zmanjšanje števila lažnih priznanj in povečanje zanesljivosti priznanj, ki služijo kot dokaz (False Confessions & Mandatory Recording of Interrogations, 2012)4. Zanimivo in hkrati zaskrbljujoče je, da pogosto do podkrepitve lažnih priznanj pride zaradi slabe forenzične znanosti – ki je bila prisotna v skoraj 2/3 primerov, ki so jih 4. Pri internetnem viru ni bilo dostopa do informacije o datumu nastanka.. 21.

pregledali Kassin et al. (2011). To se dogaja v primerih, ko priznanje velja za pomembnejši dokaz, kakor pa ostali. Temu se lahko izognemo, če priznanje ni edini dokaz, ki je potreben za obsodbo. V preiskovalnem postopku so trije stebri: forenzični, psihološki in intervju; če se preiskovalec osredotoči le na en steber, se pojavi tveganje, ki lahko, zaradi potrjevanja preiskovalčevih domnev, postavi celotno zadevo v nevarnost (Walters, 2000). Kassin et al. (2011) pojasnjujejo, zakaj prihaja do napak pri pričah, ko osumljenec prizna kaznivo dejanje. Prva taka možnost je, da so priče preslepljene z znanjem o priznanju in se zato posledično kognitivna potrditev predsodka pokaže kot prepričanje v osumljenčevo krivdo; druga možnost je ta, da je vedenje o priznanju povečala motivacijo prič, da pomagajo policiji in poskušajo vplesti osumljenca, ki je priznal; tretja možnost pa je ta, da policija in tožilci iščejo podporo za prejšnje priznanje. Imamo štiri splošne kategorije napak, med katere spadajo: policijske napake (lažna priznanja, malomarno ali preveč vneto izpraševanje), napake v sodnem postopku (izpuščanje pomembnih dokazov, osredotočenje na priznanje), napake, ki se pojavijo pri zasliševanju prič (krivo pričanje, napake pri identifikaciji osumljenca), ter druge napake (kot so npr. zavajajoče okoliščine primera, dokazov ali neuspeh v celoti preučiti dokaze, ki podpirajo osumljenčev alibi) (Walters, 2000). Ekstremi, ki so ustvarjeni za intervju, lahko zlahka prispevajo k temu, da ranljive osebe lažno priznajo, v najskrajnejših primerih pa lahko lažno priznajo tudi osebe, ki so čustveno in socialno dobro razvite (Walters, 2000). Več ur ali celo dni izolacije ima lahko škodljive posledice za presojo oseb, vendar pa je v intervjuju potrebno omejiti motnje, ki bi nastale z zunanjimi obiskovalci, ki sodelujejo v procesu (Walters, 2000).. 4 Tehnike izpraševanja osumljenca V Veliki Britaniji so leta 1993 uvedli PEACE model za zaslišanje, v katerem je bolj pomembno najti dejstva, ne pa samo priznanje. V tem modelu so zasliševalci usposobljeni, da so pravični in dojemljivi, da pridobijo zanesljive, prave in natančne informacije (Kassin, Appleby in Perillo, 2010). Preiskovalci postavljajo odprta vprašanja, ponavljajo vprašanja, razkrivajo dokaze osumljencem in kažejo na nasprotja in nedoslednosti, ki se pojavljajo, vendar pa se nikoli ne zatekajo k grožnjam, obljubam in ustrahovanju ali kakršnim koli drugim taktikam minimizacije 22.

ali maksimizacije, pri katerih se grožnje in obljube največkrat pojavijo (Kassin et al. 2010). Davis, Leo in Follette (2010) so naredili preizkus zaslišanja s pomilovalnem zasliševalcem. Sodelovalo je 168 ljudi. Sodelujoči so morali prebrati zaslišanje osumljenca, ki naj bi nadlegoval svojo vnukinjo, potem so se morali postaviti v njegovo kožo in se odločiti, kaj bi oni storili na njegovem mestu. Dobili so nekaj vprašanj, na katere so morali odgovoriti. Pri vprašanju, ki je spraševalo, kaj bi bilo najbolje storiti in so imeli na razpolago štiri odgovore: priznati; priznati, vendar zatrditi, da se je zgodilo nezavedno, ponesreči; zanikati, vendar nadaljevati pogovor; uporabiti svoje pravice. Nedolžni so od teh možnostih najpogosteje izbrali zadnji odgovor (49,4 %), da bi uporabili svoje pravice. Nedolžni, ki so imeli pomilovalnega zasliševalca, so prav tako najpogosteje odgovorili z zadnjim odgovorom, kar 57,3 % oseb. Krivi pa so najpogosteje odgovorili z drugim vprašanjem, kjer se je 45,6 % oseb sklicevalo na to, da se je zgodilo ponesreči. Podobno tudi pri krivih osebah s pomilovalnem zasliševalcem – kar 56,2 % oseb bi odgovorilo, da se je zgodilo ponesreči (Davis et al., 2010). V Sloveniji tehnika pomilovalnega zasliševalca ni dovoljena, kajti pri tej tehniki zasliševalec sočustvuje z osumljencem in ga poskuša prepričati, da je priznanje najboljša možnost. V 19. členu Ustave RS je zapisano: »Vsakdo ima pravico do osebne svobode. Vsakdo, ki mu je odvzeta prostost, mora biti v materinem jeziku ali v jeziku, ki ga razume, takoj obveščen o razlogih za odvzem prostosti. V čim krajšem času mu mora biti tudi pisno sporočeno, zakaj mu je bila prostost odvzeta. Takoj mora biti poučen o tem, da ni dolžan ničesar izjaviti, da ima pravico do takojšnje pravne pomoči zagovornika, ki si ga svobodno izbere, in o tem, da je pristojni organ na njegovo zahtevo dolžan o odvzemu prostosti obvestiti njegove bližnje.« (Ustava RS, 1991: 1374) 227. člen ZKP pa določa, da se po uvodnih vprašanjih obdolžencu pove: »Katerega dejanja je obdolžen in kaj je podlaga za obdolžitev. Pouči se ga, da se ni dolžan zagovarjati in odgovarjati na vprašanja, če se zagovarja, pa ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje ali priznati krivdo ter da ima pravico vzeti si zagovornika po lastni izbiri, ki je lahko navzoč pri zaslišanju.« (ZKP, 2012: 2930) Problem je pripraviti storilca, da prizna dejanje, ne da bi pri tem prišli do lažnih priznanj ali kršili etiko zasliševanja in s tem človekove pravice (Maver et al., 2004). »Nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali 23.

ravnanju. Na človeku je prepovedano delati medicinske ali druge znanstvene poskuse brez njegove svobodne privolitve,« to je določeno v 18. členu (Ustava RS, 1991: 1374). Roso (1995) našteva temeljna pravila vsakega zaslišanja in informativnega razgovora; to so: izprašancu se mora dopustiti, da govori; vprašanja morajo biti jasna; poskrbeti je potrebno, da niso vprašanja samo tipa »da« in »ne«. Tistemu, ki ga zaslišujejo, je potrebno dovoliti, da govori, kajti tako lahko mirno odgovori na vprašanja in se ga ne prekinja. Prekinjanje osumljenca lahko zmede in povzroči, da izgubi nit pogovora, ter tako lahko poda kakšne prave ali neprave obremenilne informacije. Če bi lahko bili prepričani, da so te obremenilne informacije prave, bi lahko to uporabili kot tehniko zaslišanja, vendar pa nikakor ne moremo biti toliko prepričani, da ne bi po pomoti izpostavljali nedolžnih oseb. Prav tako, kot se mora osumljencu dovoliti, da govori, je potrebno postavljati jasna vprašanja. Samo z jasnimi vprašanji lahko izprašanec poda resnične podatke in ve, na kaj odgovarja. Če mu postavljamo dvomljiva vprašanja, lahko pridobimo napačne informacije, ki nas zavedejo na napačno pot, s katero lahko izgubimo veliko časa, medtem ko jo preiskujemo. Problem pri vprašanjih tipa da in ne pa je v tem, da ne pridobimo veliko informacij. Če izprašanec odgovarja samo z da in ne, ne moremo pridobiti tistih informacij, ki bi jih lahko izprašanec podal vede ali nevede. Walters (2000) nam opisuje dva pristopa, ki ju uporabljajo preiskovalci, ko postavljajo vprašanja: •. preiskovalni pristop, za katerega so značilna prizadevanja za pridobivanje obširnih, pravnih informacij od oseb, ter ima višjo stopnjo razvoja (preiskovalec običajno pridobi veliko informacij, ki morda niso neposredno povezana s kaznivim dejanjem. Tako ima na koncu pridobljenih več podatkov o obnašanju osebe, njegovem življenjskem stilu, navadah in drugih ključnih podatkov),. •. obtoževalni pristop, katerega prepoznamo po neposrednem soočenju, ki ima poudarek na želji pridobiti priznanje (z direktnim vprašanjem, ali je osumljenec zagrešil kaznivo dejanje ali ne, s predstavitvijo dokazov osumljencu in zahtevo po razlagi, možna pa je tudi kombinacija prejšnjih načinov).. 24.

Nedovoljeni načini zasliševanja so sugestivna vprašanja, preslepitev, sila in grožnja, lobotomija in drugi zdravniški posegi, narkoanaliza in hipnoza (Dežman in Erbežnik, 2003). Ker predvidevamo, da so tako priznanja kot lažna priznanja odvisna od tehnike zasliševanja, smo se odločili, da predstavimo tehnike, pri katerih pogosto prihaja do lažnih priznanj.. 4.1 Maksimizacija Pri maksimizaciji zasliševalci uporabljajo »taktike zastraševanja«, ki so namenjene zastraševanju osumljencev, za katere se verjame, da so krivi - to zastraševanje dosežejo s precenitvijo teže kaznivega dejanja in večanjem pomembnosti obtožb ter celo z lažnimi trditvami o dokazih (Kassin, 1997). Osumljenci, ki so šibkejši in manj samozavestni, lahko zaradi te tehnike hitro priznajo zločin, ki ga niso zagrešili. Tudi tisti osumljenci, ki niso tako ranljivi, lahko priznajo zločin, kajti že samo dejstvo, da so osumljeni storitve kaznivega dejanja, pomeni zanje hud pritisk, pri tej tehniki pa zasliševalec še poveča pomembnost tega zločina in posledično povečuje stres pri osumljencih.. 4.2 Minimizacija Pri minimizaciji poskuša zasliševalec zapeljati osumljenca v lažni občutek varnosti s tem, da mu nudi sočutje, toleranco, opravičuje dejanje ter ga moralno utemeljuje; obtoži žrtev sokrivde; podcenjuje resnost in obseg obtožbe (Kassin, 1997). Taktika minimizacije oziroma zmanjševanja pomembnosti dejanja je problematična, ker v tem postopku zasliševalec zmanjšuje pomembnost kaznivega dejanja na način, da sočustvuje z osumljencem in moralno utemeljuje storjeno dejanje (da je bilo dejanje spontano, naključno, izzvano ali kako drugače upravičeno) (Kassin, 2008). Russano in soavtorji (2005) so zasnovali preizkus, v katerem so bili študentje razdeljeni v 8 skupin: 2 (nedolžen ali kriv) x 2 (minimizacija ali brez minimizacije) x 2 (dogovor ali brez dogovora). Dobili so naloge, ki so bile razdeljene na dva dela; skupinski del in posamični del. Pri skupinskem so se morali posvetovati s drugim študentom (ki je vedel za preizkus; v nadaljevanju ga bomo imenovali pomočnik), pri posamičnem delu pa so morali nalogo rešiti sami brez posveta z drugim študentom. Pri krivi skupini je pomočnik prosil študente, da mu pomagajo pri posamičnem delu, ker ne pozna rešitve. Po opravljeni nalogi so jih poklicali na pogovor in jim povedali, 25.

da je prišlo do problema, kajti odgovori v posamičnem delu so bili enaki. Potem so glede na tehniko zahtevali, da podpišejo priznanje. Dobili so rezultate, da krive osebe (71,6 %) bolj verjetno priznajo kot pa nedolžne (20,3 %). Opazili so razliko med uporabo minimizacije, pri kateri je priznalo 57,4 % oseb in brez nje, ko je priznalo 34,5 % oseb. Pri dogovoru je priznalo 54,1 % oseb, medtem ko je 37,8 % oseb priznalo brez dogovora. Ko niso uporabili nobene taktike, je priznalo 46 % krivih oseb in 6 % nedolžnih oseb. Pri dogovoru je priznalo 72 % krivih in 14 % nedolžnih oseb. Ko pa so uporabili kombinacijo minimizacije in dogovora pa je priznalo 87 % krivih in kar 43 % nedolžnih oseb (Russano et al., 2005).. 4.3 Dogovor Zasliševalci poskušajo pridobiti priznanje. Ena od tehnik, kako priti do tega, je dogovor. Zasliševalec ponudi osumljencu milejšo kazen v zameno za priznanje. Med zaslišanjem zasliševalec ponudi dogovor, ki je seveda časovno omejen (največkrat je to do takrat, ko zasliševalec odide). Osumljenca prepriča, da imajo dokaze, ki ga obremenjujejo. Osumljenec, ki je že tako pod velikim pritiskom začne premišljevati o ponudbi, ki mu jo je dal zasliševalec, kajti rad bi se rešil stresne situacije in velikokrat ne razmišlja o posledicah, ki jih bo priznanje prineslo. Tako se odloči za dogovor in prizna kaznivo dejanje, ki ga je ali ni zagrešil. Dogovor pa zasliševalec lahko uporabi tudi hkrati s kakšno drugo tehniko zasliševanja, npr. z minimizacijo. Z osumljencem najprej sočustvuje in opravičuje kaznivo dejanje, ki je bilo storjeno, ter mu daje občutek varnosti. Potem pa mu lahko ponudi dogovor za milejšo kazen v primeru priznanja. Raziskave so pokazale, da sklepanje dogovorov z osumljencem lahko pripelje do tega, da nedolžni ljudje priznajo kaznivo dejanje samo zaradi tega, ker verjamejo, da je bolje sprejeti poznane posledice, kot pa tvegati (Russano, Narchet in Kassin, 2005). Verjamejo, da se bo kasneje izkazalo, da so nedolžni in bodo obtožbe proti njim umaknjene. Dogovor je prav zaradi tega problematičen, kajti nekateri ljudje ne zdržijo pritiska in stresa, ki ga povzroči zaslišanje, prav tako pa verjamejo v pravosodni sistem države.. 4.4 Preslepitev V Združenih državah Amerike zasliševalec še vedno lahko uporabi taktiko preslepitve. Pri preslepitvi gre za to, da preiskovalec osumljencu predstavi dokaze, ki ga obremenjujejo, čeprav taki dokazi ne obstajajo.. 26.

Pri nas je preslepitev prepovedana, kajti v prvem odstavku 228. člena je zapisano: »Obdolžencu je treba postavljati vprašanja jasno, razločno in določno, tako da jih lahko popolnoma razume. Vprašanja zlasti ne smejo izhajati s stališča, kot da je obdolženec nekaj priznal, česar ni priznal. Prav tako se mu tudi ne smejo postavljati vprašanja, v katerih je že obsežno navodilo, kako je treba nanje odgovoriti. Obdolženec se ne sme preslepiti, da bi se dosegla kakšna njegova izjava ali priznanje.« (ZKP, 2012: 2931) Prikrivanje podatkov lahko pomeni namensko, a zvito napeljevanje pogovora v določeno smer, zavajanje k mnenju, da je vsakršno zanikanje udeležbe pri kaznivem dejanju nesmiselno, in podobno (Šugman Stubbs in Gorkič, 2011). Do preslepitve pride tudi takrat, ko se zasliševalci pretvarjajo, da imajo dokaze, ki osumljenca obremenjujejo. Lahko trdijo, da so dobili biološke dokaze, kot sta kri ali DNK, ki jih bodo posredovali v laboratorij, prav tako lahko trdijo, da imajo priče, s katerimi bodo opravili informativni razgovor ali da so dobili kakšen drug dokaz, ki lahko obremeni osumljenca. Zaradi teh trditev in dokazov se lahko začnemo spraševati o zanesljivosti lastnega spomina in ali je možno, da smo storili kakšno zadevo, ne da bi se tega zavedali. Tako je preslepitev skoraj najbolj problematična tehnika zaslišanja, kajti zaradi nje začnemo dvomiti v svoj lastni spomin in svoja lastna dejanja, ne vemo ali smo to resnično storili ali ne, kajti dejanja se ne spomnimo. Spreten zasliševalec zna uporabljati tudi težje dokazljive in mnogo bolj prefinjene načine preslepitve, kot je npr. intuitivno zaznavanje šibkosti osebe, ki jo izprašuje, s čimer lahko med zaslišanjem nato pritisne nanjo (Šugman Stubbs in Gorkič, 2011). Kategorijo preslepitve je težko opredeliti, ker je za eno osebo neka taktika sprejemljiva, za drugo pa pomeni tolikšen psihični pritisk, da bi jo lahko uvrstili med grožnjo ali preslepitev (Šugman Stubbs in Gorkič, 2011). Perillo in Kassin sta v letu 2010 izvedla poskus, ki je temeljil na originalni raziskavi Kassina in Kiechela iz leta 1996. V tem drugem poskusu so sodelovali študentje, ki naj bi v zameno za sodelovanje pridobili točke. Razdeljeni so bili v 5 skupin: (1) lažne priče, (2) preslepitev, (3) kombinacija prevare in lažnih prič, (4) brez taktike, (5) potrjena nedolžnost. Enako kot pri originalni raziskavi so tudi tukaj študentje po nareku pomočnika pisali na računalnik in dobili navodilo, da ne smejo pritisniti določene tipke. Ko se je računalnik pokvaril, so jih pripeljali na pogovor, kjer je bil poleg njih prisoten tudi pomočnik. Pomočniki so v navzočnosti študentov (osumljencev) odgovarjali glede na prej dogovorjen scenarij: v prvi skupini so. 27.

odgovorili, da so videli, da je študent pritisnil prepovedano tipko; v drugi skupini so odgovorili, da je bil računalnik priklopljen na računalnik iz druge sobe in da lahko preverijo, ali je sodelujoči pritisnil prepovedano tipko ali ne; v četrti skupini je pomočnik rekel, da je bil preveč zaposlen, da bi kaj opazil; v peti skupini pa je odgovoril, da sodelujoči ni imel roke niti blizu prepovedane tipke. V tem preizkusu je priznalo 43 od 71 (60,6 %) sodelujočih, 7 od 71 (9,9 %) je izrazilo možnost pritiska prepovedane tipke. Ti rezultati so primerljivi z rezultati, ki sta jih dobila Kassin in Kiechel leta 1996, saj je tam lažno priznalo 69 % sodelujočih. Sodelujoči so kasneje povedali, da je preslepitev pripomogla k lažnemu priznanju. Kar ¾ sodelujočih iz druge skupine je potrdilo, da je prav preslepitev pripomogla k priznanju. Prav tako je raziskava pokazala, da so nekateri sodelujoči postali prepričani, da so krivi (Perillo in Kassin, 2010).. 4.5 Reidova tehnika Reidova tehnika je načrtovana tako, da se osumljenci inkriminirajo s povečano tesnobo, ki je povezana z zanikanjem, kar jih pahne v stanje obupa in zmanjša zaznavo posledic, ki jih prinaša priznanje (Kassin in Gudjonsson, 2004). Reidova tehnika je sestavljena iz devetih korakov (Umek in Areh, 2010): 1. korak: neposredno pozitivno soočenje – tukaj osumljencu povedo, da so prepričani, da je on storilec, ga nato opazujejo, potem pa mu prikažejo pozitivne posledice priznanja; 2. korak: razvoj teme pogovora – preiskovalec sočustvuje z osumljencem in zmanjšuje težo kaznivega dejanja. Osumljenca poskuša pripraviti do priznanja, da je nekako povezan z kaznivim dejanjem, mu pove, da imajo močne dokaze proti njemu in ga poskuša ujeti na laži. Ta tehnika je najbolj učinkovita pri čustvenih osumljencih; 3. korak: obvladovanje zanikanja – v tem koraku uporabljajo tehniko, v kateri nastopata dva preiskovalca v nasprotnih vlogah (prijazen – sovražen). Osumljencu skušajo preprečiti zanikanje, tako da mu vpadajo v besedo, ko začne z zanikanjem; 4. korak: premagovanje ugovorov – osumljencu skušajo razvrednotiti kakršne koli razlage ali pojasnila o njegovi nedolžnosti;. 28.

5. korak: spodbujanje in ohranjanje osumljenčeve namere - ko se osumljenec ne upira več in se umakne v tišino, se mu preiskovalec poskuša približati na osebni ravni (nagovarja ga z imenom, primakne stol, vzdržuje očesni stik…); 6. korak:. obvladovanje. osumljenčeve. pasivnosti. –. preiskovalec. pokaže. razumevanje in sočustvovanje ter spodbuja osumljenca, da pove resnico; 7. korak: predstavitev verzij dogodka – v tem koraku osumljencu predstavijo dva možna vzroka za storitev kaznivega dejanja. Prva možnost je predstavljena tako, da osumljenec v primeru priznanja ohrani dostojanstvo, medtem ko ga druga kaže v slabši luči. Ta korak je ključni korak v tej tehniki zasliševanja, kajti v tem koraku lahko dokončno zlomijo odpor osumljenca do priznanja; 8. korak: osumljenec se poveže z opisom kaznivega dejanja – osumljenca se spodbudi, da pove podrobnosti poteka kaznivega dejanja, motive, okoliščine… (ustno prizna kaznivo dejanje); 9. korak: pretvorba ustnega v pisno priznanje - v tem koraku je pomembno samo, da osumljenec ustno priznanje v najmanjšem možnem času spremeni v pisnega. Teh devet korakov se v bistvu prepleta v treh postopkih: varstvo in izolacija, ki povečujeta stres in potrebo po rešitvi samega sebe iz dane situacije; soočenje, v katerem zasliševalec osumljencu očita kaznivo dejanje, izraža gotovost v to, navaja resnične ali lažne dokaze, ter onemogoča osumljenčevo zanikanje; in minimizacija, v kateri pomilovalni zasliševalec opravičuje zločin, zaradi česar osumljenec ali osumljenka dobi vtis, da bodo po priznanju popustljivejši, ter vidi priznanje kot najboljši način za »pobeg« (Kassin in Gudjonsson, 2004). Osumljenci, za katere so preiskovalci prepričani, da so krivi, so izpostavljeni napornejši obliki zasliševanja, čeprav je že osnovna Reidova tehnika naporna za osumljence (Areh, 2011). Inbau, Reid, Buckley in Jayne (2013) priporočajo večstopenjski pristop: •. izolacija, ki povečuje strah, ki se mu osumljenci želijo izogniti;. •. soočenje, pri katerem zasliševalec obtoži osumljenca za kaznivo dejanje, pri tem lahko navaja resnične ali izmišljene dokaze za potrjevanje svojih trditev;. 29.

•. zmanjševanje ali minimizacija, pri kateri prijazni zasliševalec moralno opravičuje zločin, zaradi česar osumljenec pričakuje prizanesljivost po priznanju.. Nekateri zasliševalci se zanašajo na to, da bodo prepoznali znake laži. Te znake opisujejo nekateri priročniki. Nekatere splošne znake je opisal tudi Delacour (1980) v Velikem priročniku o človeških značajih. Marsikaj, kar se dogaja v človeku, razkrijemo že po njegovem vedenju (Delacour, 1980): •. kdor gleda v tla, skoraj vedno razmišlja o preteklosti,. •. če gleda navzgor, zelo verjetno razmišlja o prihodnosti,. •. kadar gleda naravnost predse, se njegove misli sučejo okoli sedanjih težav,. •. če se človek ozira okoli sebe, če v izložbenih steklih opazuje ljudi, ki mu stojijo za hrbtom, ga morda muči preganjavica, lahko da ima slabo vest, ali pa išče znanstva.. Nekateri priročniki pa gredo še bolj v podrobnosti. Inbau et al. (2013) opisujejo razlike med zanikanjem nedolžnih in krivih osumljencev: zanikanje nedolžnih je spontano in direktno, medtem ko se krivi bolj obotavljajo; nedolžni osumljenci bolj pogosto gledajo zasliševalca v oči in se naslanjajo naprej ter so bolj agresivni in razdražljivi. Pri ocenjevanju človeških značajev se ne smemo slepo zanašati na svoje znanje. Varovati se moramo predvsem dveh napak (Delacour, 1980): •. ko odkrijemo neko potezo v značaju, je ne smemo obravnavati ločeno od drugih potez in ne smemo ji pripisovati prevelikega pomena. Po eni sami posebnosti ne smemo lahkomiselno sklepati o človeku kot celoti. Zbrati je treba vsa spoznanja, nato preveriti splošen vtis in šele nazadnje presoditi;. •. med ljudmi so zelo priljubljeni reki. Verjamemo jim, ker smo jih pač že tolikokrat slišali in zato površno mislimo, da vsebujejo resnico.. 30.

5 Zaključek Priznanje kaznivega dejanja je zelo kompleksno in še vedno težko razumljivo. Težko si je predstavljati, zakaj nekdo prizna kaznivo dejanje in seveda, ali je priznanje resnično in ni lažno. Tisti, ki podajo priznanje, se hočejo znebiti občutkov zaradi slabe vesti in tistih občutkov, ki jih prinese krivda. Ljudje smo družbena bitja, zato nas »peče vest«, če storimo kaj žalega drugi osebi. In storitev kaznivega dejanja je v nasprotju z našo vestjo in osebnostjo. Marsikdo, ki je zagrešil zločin prizna kaznivo dejanje, ki ga je zagrešil z namenom, da bi si olajšal vest. V začetku naloge smo postavili tri hipoteze, ki jih lahko sedaj, po široki obravnavi problematike zaslišanj in priznanja krive, potrdimo ali ovržemo. HIPOTEZA 1: Lažnemu priznanju se lahko izognemo s pravo tehniko zasliševanja. To hipotezo lahko potrdimo, kajti več osumljencev prizna kaznivo dejanje, če se soočajo s težkimi pogoji v zasliševalni sobi. Kar nekaj raziskovalcev je potrdilo to hipotezo. Ugotovili so, da tehnike kot so npr. minimizacija, preslepitev, dogovor in druge povečajo možnost priznanja. Osumljenci, ki so bolj ranljivi (npr. nizka samozavest, zelo sugestivni, psihični bolniki, mlajše osebe) zaradi taktik, kot so minimizacija, preslepitev, dogovor, Reidova tehnika lažno priznajo. Temu se lahko izognemo tako, da uporabimo drugačne, neprisilne tehnike zaslišanj, kot je npr. model PEACE, ki so ga uvedli v Veliki Britaniji. Pri tem modelu so bolj pomembne informacijo kakor pa priznanje. Zasliševalci se osredotočajo na to, da bi pridobili čim več informacij od zaslišanega. Seveda potem tudi opozarjajo zaslišanega na nasprotja, če se pojavijo. Nikoli pa se ne zatekajo k sili, grožnjam ali obljubam. Tako lahko osumljenec, ki ga privedejo na zaslišanje in je obveščen o svojih pravicah pove marsikatero pomembno informacijo za nadaljnjo preiskavo. Pomembno je tudi, da se osumljencu dovoli govoriti in ga ne prekinjamo. Seveda se tudi tukaj lahko pojavijo lažna priznanja, vendar menimo, da bolj poredko kakor pri drugih tehnikah. HIPOTEZA 2: Storilci hitreje priznajo lažje oziroma milejše kaznivo dejanje. Tudi to hipotezo lahko potrdimo, kajti Mitchell (v Gudjonsson, 1992) je ugotovil, da hitreje priznajo osumljenci kaznivih dejanj, kot so spolni delikti ali premoženjski delikti.. 31.

HIPOTEZA 3: Dlje časa ko preteče od kaznivega dejanja, manj verjetno je, da bo storilec kaznivo dejanje priznal. To hipotezo prav tako potrjujemo, saj nas takoj po storjenem kaznivem dejanju prevzemajo občutki kot so sram, krivda in strah pred tem, da nas bodo odkrili in kaznovali. Ti občutki nas lahko preplavijo in s tem povzročijo priznanje kaznivega dejanja. Ko preteče nekaj časa, pa se nekoliko sprostimo. Prav tako tukaj delujejo obrambni mehanizmi. Najbolj izstopa obrambni mehanizem potlačevanja, zaradi katerega lahko sčasoma potlačimo spomin na zločin, ki smo ga zagrešili. Tudi zanikanje prispeva k potlačitvi, kajti ko zanikamo, da smo storili zločin, se lahko resnično prepričamo v to trditev in nato potlačimo spomin na storjeno kaznivo dejanje. Pomembno je omeniti še lažna priznanja in načine, kako se jim izogniti. Ena od tehnik je snemanje zaslišanja, ki pa mora potekati pod pravim zornim kotom. Ne smemo snemati samo osumljenca, kajti tako ne moremo videti, kakšne okoliščine so pripeljale do priznanja. Poleg snemanja je potrebno uporabiti pravo taktiko zasliševanja, ki ni tako prisilna, vendar tudi ni preblaga. Tudi preblago zasliševanje namreč ni koristno za pravosodni sistem, kajti to bi storilci kaznivih dejanj znali dobro izkoristiti. Zasliševalci morajo pokazati avtoriteto, ki pa je ne smejo zlorabljati za to, da pridobijo priznanje. Ko pridobijo priznanje, pa morajo nadaljevati s preiskavo in se ne glede na to, ali bodo dokazi obremenilni ali oprostilni, bolj zanašati na njih, kakor pa na priznanje. Kajti priznanje je lahko prostovoljno, vendar je kljub temu lažno. Nekdo lahko prizna zato, da bi zaščitil nekoga drugega. Za primer vzemimo mater, ki prizna kaznivo dejanje zato, da bi zaščitila svojega sina. Zasliševalcu pove podrobnosti zločina ter poda izmišljen motiv. V Združenih državah Amerike bi to zadostovalo za obsodbo. Mati bi zaprli, sin, ki je pravi krivec, pa bi ostal nekaznovan. Pri nas pa imamo v zakonu določeno, da se preiskava kljub priznanju ne sme ustaviti. Zaradi tega zakona lahko preiskovalci najdejo dokaze, ki bi pokazali, da mati nikakor ni mogla zagrešiti zločina. Prav tako bi lahko našli dokaze, ki bi obremenili sina. Tako moramo za obsodbo priznanje podkrepiti z drugimi dokazi. Menimo tudi, da bi bilo potrebno narediti nekaj sprememb v zakonodaji, ki so povezane s snemanjem zaslišanja. V 84. členu je določeno: »Preiskovalni sodnik lahko odredi, da se preiskovalno dejanje posname z ustreznimi tehničnimi sredstvi za zvočno ali zvočno-slikovno snemanje. O tem mora poprej obvestiti zaslišanca.« (ZKP, 2012: 2904) Določeno je le, da preiskovalni sodnik lahko odredi snemanje zaslišanja. 32.

Menimo, da bi morali snemati vsako zaslišanje in ne samo nekatera. Ugotovili smo namreč, da se hitro lahko zgodi, da nedolžna oseba zaradi stresnih okoliščin prizna kaznivo dejanje, ki ga ni zagrešila. Pri snemanju pa se lahko opazi zadrego in stisko osumljenca. Z zakonom bi bilo dobro določiti tudi zorni kot snemanja. V ZKP nismo zasledili, da bi bil navedeno, koliko časa lahko zaslišanje traja. To bi bilo po našem mnenju potrebno storiti, kajti dolgo zaslišanje brez prekinitev lahko privede do lažnih priznanj. Osumljenci, ki so na zaslišanju predolgo, lahko, da bi se rešili stresne situacije, priznajo kaznivo dejanje. Kasneje v postopku pa to dejanje obžalujejo. Test sugestivnosti, ki bi ga osumljenci opravili pred zaslišanjem, bi prav tako lahko rešil marsikatero izsiljeno priznanje. Kajti po testu bi zasliševalci vedeli, kako ravnati z osebo, ki jo zaslišujejo, da ne bodo bili pregrobi ali preblagi z osumljencem. V tem diplomskem delu smo obravnavali tematiko psiholoških vidikov priznanja kaznivega dejanja, ugotavljali, v kakšnih okoliščinah se izvaja zaslišanje ter iskali načine, s katerimi bi se lahko izognili pridobitvam lažnih priznanj. Ugotovitve, do katerih smo prišli, so lahko v pomoč preiskovalcem, pravosodnim organom, pripomorejo pa lahko tudi k izboljšanju zakonodaje.. 33.

6 Uporabljeni viri Areh, I. (2007). Psihologija za varnostno področje. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede. Areh, I. (2011). Forenzična psihologija. Predstavitev, pričanje in ugotavljanje laži. Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede. Bavcon, L., Šelih, A., Filipič, K., Jakulin, V. in Korošec, D. (2003). Kazensko pravo: splošni del. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. Bošnjak, M., Peršak, N, Kotnik, S., Mušič, M., Prešeren, T., Skubic, N., Mozetič, P., Burgar, A. et al. (2005). Potek kazenskih postopkov v Sloveniji: Analiza stanja in predlogi za spremembe. Ljubljana: GV revije. Davis, D., Leo, R. A. in Follette, W. C. (2010). Selling Confession: Setting the stage with the »Sympathetic Detective With a time-limited offer«. Journal of Contemporary. criminal. Justice.. 26(4),. Pridobljeno. na. http://works.bepress.com/richardleo/17/ Delacour, B. J. (1980). Veliki leksikon o človeških značajih. Ženeva: Editions Ariston. Dežman, Z. in Erbežnik, A. (2003). Kazensko procesno pravo Republike Slovenije. Ljubljana: GV Založba. False Confessions & Mandatory Recording of Interrogations. (26. 11. 2012). Innocenceproject.org.. Pridobljeno. na. http://www.innocenceproject.org/fix/False-Confessions.php False. Confessions.. (26.. 11.. 2012).. Innocenceproject.org.. Pridobljeno. na. http://www.innocenceproject.org/understand/False-Confessions.php Gorkič, P. in Šugman, K. (2007). Praktikum za kazensko procesno pravo: odločbe, članki, mnenja. Ljubljana: GV Založba. Gudjonsson, G. (1992). The Psychology of Interrogations, Confessions and Testimony. London: John Wiley & Sons Ltd. Inbau, F. E., Reid, J. E., Buckley, J. P. in Jayne, B. C. (2013). Criminal interrogation and confession. Burlington: Jones & Bartlett Learning.. 34.

Kassin, S. M. (1997). The Psychology of Confession Evidence. American Psychologist, 52(3), 221-233. Kassin, S. M. (2005). On the Psychology of Confessions: Does Innocence Put Innocents at Risk? American Psychologist, 60(3),215-228. Kassin, S. M. (2008). False Confessions: Causes, Consequences, and Implications for Reform. Psychological Science, 17(4), 249-253. Kassin, S. M., Appleby, S. C. in Perillo, J. T. (2010). Interviewing suspects: Practice, science and future directions. Legal and Criminological Psychology, 15. Pridobljeno na http://web.williams.edu/Psychology/Faculty/Kassin/files/K-AP%20%2809%29.pdf Kassin, S. M., Bogart, D. in Kerner, J. (2011). Confessions that Corrupt: Evidence From the DNA Exoneration case Files. Psychological Science, 20(10). Pridobljeno. na. http://web.williams.edu/Psychology/Faculty/Kassin/files/Kassin,%20Bogart%2 0&%20Kerner%20%282012%29%20-%20Corruptive%20confessions.pdf Kassin, S. M., Drizin, S. A., Grisso, T., Gudjonsson, G. H., Leo, R. A. in Redlich, A. D. (2010). Police – Induce Confessions, Risk Factors, and Recommendations: Looking. Ahead.. Law. and. Human. Behavior,. 34.. Pridobljeno. na. http://web.williams.edu/Psychology/Faculty/Kassin/files/WP%20Commentary %20-%20LHB%20%282010%29.pdf Kassin, S. M. in Gudjonsson, G. H. (2004). The Psychology of Confessions: A Review of the Literature and Issues. Psychological Science, 5(2). Pridobljeno na http://web.williams.edu/Psychology/Faculty/Kassin/files/Kassin_Gudjonsson _PSPI_05.pdf Kassin, S. M. in Norwick, R. J. (2004). Why people waive their Miranda rights: The power of innocence. Law and Human Behavior, 28. Pridobljeno na http://web.williams.edu/Psychology/Faculty/Kassin/files/Kassin_Norwick.200 4.pdf Kassin, S. M. in Wallace, D. B. (2011). Harmless Error Analysis: How Do Judges Respond to Confession Errors? Law and Human Behavior. Pridobljeno na http://web.williams.edu/Psychology/Faculty/Kassin/files/Wallace%20&%20Ka ssin%20%282011%29%20-%20Harmless%20Error.pdf. 35.