V problem usmerjeno policijsko delo, praksa v tujini in doma : diplomsko delo

Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO. V problem usmerjeno policijsko delo, praksa v tujini in doma. Tina Volčič December, 2009. Mentor: prof. dr. Gorazd Meško.

ZAHVALA Zahvaljujem se prof. dr. Gorazdu Mešku za pomoč pri izdelavi diplomske naloge in Mariji Mikulan za nesebično posredovanje potrebnih informacij. Zahvala gre tudi Emanuelu Banutaiu in Katji Rančingaj za lektoriranje in svetovanje. Prav tako tudi Alešu Ogriču za pomoč pri oblikovanju diplomske naloge. Zahvaljujem se svoji druţini, ki mi je v času študija stala ob strani in me podpirala..

KAZALO 1. UVOD ....................................................................................................................... 1. 2. NAMEN IN CILJI .................................................................................................. 3. 3. RAZVOJ IN VPLIV POLICIJSKE DEJAVNOSTI ........................................... 4 3.1 ŠTEVILO POLICISTOV .................................................................................................. 6 3.2 HITER ODZIV ..................................................................................................................... 6 3.3 V SKUPNOST USMERJENO POLICIJSKO DELO ............................................... 8 3.3.1 V SKUPNOST USMERJENO POLICIJSKO DELO DANES ..................... 10. 4. V REŠEVANJE PROBLEMA USMERJENO POLICIJSKO DELO............. 13 4.1 PRAKSA V PROBLEM USMERJENEGA POLICIJSKEGA DELA ............... 14 4.1.1 OPAZOVANJE ............................................................................................ 15 4.1.2 ANALIZA ..................................................................................................... 15 4.1.3 UKREPANJE .............................................................................................. 17 4.1.4 OCENJEVANJE .......................................................................................... 18 4.2 PREMEŠČANJE ............................................................................................................... 18 4.3 KLJUČNE TEORIJE ........................................................................................................ 20 4.3.1 TRIKOTNIK ZA ANALIZIRANJE PROBLEMA ......................................... 20 4.3.2 TEORIJA RAZUMNE ODLOČITVE........................................................... 21 4.3.3 TEORIJA O VZORCIH KRIMINALITETE ................................................. 21 4.4 PONAVLJAJOČA SE VIKTIMIZACIJA .................................................................. 22 4.5 PRIMERJAVA MED STRATEGIJAMA V SKUPNOST USMERJENEGA POLICIJSKEGA DELA IN V PROBLEM USMERJENEGA POLICIJKEGA DELA..................................................................................................................................... 23 4.6 PRIMERJAVA MED V PROBLEM USMERJENIM POLICIJKIM DELOM IN TRADICIONALNIMI KONCEPTI PREPREČEVANJA KRIMINALITETE ............................................................................................................ 25. 5. ANALIZA PRIMEROV PRAKSE IZ TUJINE ................................................. 26 5.1 5.2 5.3. PREPRODAJA DROG .................................................................................................... 26 VLOMI V AVTOMOBILE ............................................................................................ 28 VLOMI V AVTOMOBILE ............................................................................................ 32. 6 UVAJANJE V PROBLEM USMERJENEGA POLICIJSKEGA DELA V SLOVENSKO PRAKSO .......................................................................................... 36 6.1. PODROČJE PREVENTIVE V SLOVENIJI ............................................................. 37. 7. ZAKLJUČEK ........................................................................................................ 42. 8. VIRI IN LITERATURA....................................................................................... 46.

POVZETEK Diplomska naloga je osredotočena na sodobno policijsko metodo, znano pod imenom v problem usmerjeno policijsko delo. V prvem delu naloge je predstavljen razvoj in vpliv policijske dejavnosti in prehod iz tradicionalnih metod policijskega dela na nove metode, ki pozornost namenjajo predvsem preventivnemu delu policije. Predstavljena je tudi metoda policijskega dela v skupnosti, saj obe novi metodi sovpadata in ju je pri reševanju problemov smiselno uporabljati skupaj. V reševanje problema usmerjeno policijsko delo je osrednja tema naloge. Opisane so prednosti metode, ki se kaţejo predvsem skozi SARA model. Ta je bistvenega pomena za vpeljevanje omenjene metode v prakso, saj skozi posamezne faze natančno določa potek vpeljevanja. Ob tem naloga daje poudarek teorijam, ki so pomembne za identifikacijo problema in pri iskanju ustreznih rešitev. V nadaljevanju so predstavljene tudi slabosti metode policijskega dela, usmerjenega v reševanje problemov. Ugotovitve analize primerov kaţejo, da je nova tehnika učinkovita, vendar jo je potrebno skrbno načrtovati in vpeljevati zaradi kompleksnosti problemov in ostalih dejavnikov, ki vplivajo na sam problem. Tudi Slovenija se ţe dlje časa sooča z novimi tehnikami policijskega dela, vendar so potrebni dodaten čas, izobraţevanje in usposabljanje policistov, da bi spremenili miselnost in jo začeli v praksi še bolj uporabljati. Korak v pozitivni smeri se kaţe v delni decentralizaciji, ki daje večjo moţnost odločanja in večje zadovoljstvo policistov. Kljub vsemu pa je tako v svetu kot tudi pri nas potrebnega še nekaj dela za popolno implementacijo v problem usmerjenega policijskega dela v prakso, predvsem pri izobraţevanju in usposabljanju policistov, saj je za nov način mišljenja potrebno daljše časovno obdobje.. Ključne besede: v problem usmerjeno policijsko delo, policijsko delo v skupnosti, SARA model, okoljska kriminologija, situacijska prevencija, premeščanje kriminalitete.

PROBLEM. –. ORIENTED. POLICING,. FIELD. EXPERIENCES AT HOME AND ABROAD SUMMARY. The thesis concentrates on a contemporary police strategy, known as problem oriented policing. In the first part of the thesis the development and influence of policing are presented, including the transition from traditional methods of the police work to the new methods, emphasising the preventive police work. Community policing is also presented, as both new strategies are combined and should be applied together when solving problems. The central section of the thesis deals with problem oriented policing. The advantages of the new strategy are described, which are shown especially through the SARA model. This model is of fundamental importance for the implementation of this strategy into the practice, as it precisely determines the implementation process through individual phases. Furthermore, the thesis emphasises the theories, important for the problem identification and obtaining appropriate solutions. In addition, the disadvantages of the problem-solving oriented police work strategy are also presented. The case analyses conclusions show that the new technique is efficient, but it needs to be carefully planned and introduced due to the complexity of problems and other influencing factors. Slovenia has also been confronted with the new strategies of the police work for some period now, but additional time, education and training of policemen is still necessary to change the mentality and use it in practice even more. A partial decentralization is an evident step forward, resulting in increased decision-making possibility, and bigger satisfaction among police officers. Despite all, more work needs to be done in Slovenia as well as in other countries for the full implementation of the problem-solving oriented police work into the practise. This especially includes the filed of police education and training, as the new way of thinking requires longer period of time.. Key words: problem oriented policing, community policing, SARA model, environmental. criminology,. situational. prevention,. displacement..



1 UVOD Porast števila kaznivih dejanj in prekrškov nenehno sili k iskanju rešitev, da bi jih uspeli preprečiti ali vsaj zaustaviti na sprejemljivi ravni. Na tem mestu se začne zanimanje za preventivo, ki sega v leto 1970 in se nadaljuje vse do danes, ko je to postalo ena izmed pomembnejših tem kriminologije. Predvsem pa to pomeni prehod od tradicionalno usmerjenega policijskega dela, ki je usmerjeno k reagiranju ob izvršenem kaznivem dejanju, na v problem usmerjeno policijsko delo, ki omogoča predvidevanje dogodkov in s tem predčasno odpravljanje vzrokov za kriminaliteto. Do spoznanja, da je preventiva cenejša od represije, so prišli v ZDA, zato je tam največ storjenega na tem področju. Spoznanje se je širilo tudi proti vzhodu, in sicer se je nova tehnika reševanja problemov dobro prijela tudi v Angliji in Avstraliji (Horţen, 2008). Vsled tega je večina literature iz tega področja v tujem jeziku, zato sem se odločila v diplomski nalogi bolj podrobno predstaviti novo metodo preventive, v problem usmerjeno policijsko delo. Nove metode se v Sloveniji počasi vpeljujejo v prakso, poudarek je predvsem na policijskem delu v skupnosti, v reševanje problemov usmerjeno policijsko delo pa predstavlja zgolj vsebinski del slednjega.. V uvodnem delu diplomske naloge smo na kratko predstavili razvoj in vpliv policijske dejavnosti, ki je ključnega pomena za razumevanje kasnejših preventivnih tehnik policijskega delovanja. Del diplomske naloge sem posvetila tudi policijskemu delu v skupnosti, saj modela sovpadata. Le s teţavo bi reševali probleme, brez ustreznih informacij prebivalstva. Za laţje razumevanje sem modela tudi primerjala. V osrednjem delu smo pozornost namenili v reševanje problemov usmerjenemu policijskemu delu in vpeljevanju le-tega v prakso. Pri tem smo podrobno opisali vse faze SARA modela, ki je ključnega pomena za implementacijo. Velik pomen smo dali tudi teorijam, ki so pomembne za uspešno izvajanje sodobne strategije.. V nadaljevanju smo na osnovi analize primerov pokazali, da se je metoda izkazala za učinkovito, zato se je je vredno posluţevati v praksi. Pri tem pa smo opozorili na pomanjkljivosti.. 1.

Na koncu diplomskega dela smo predstavili tudi vpeljevanje novega modela v slovensko prakso, kjer je potrebno najprej spremeniti miselnost v druţbi, da je le represija učinkovita najbolj učinkovito sredstvo v boju zoper kriminaliteto. Vendar si nove tehnike ţe utirajo pot, zato je pričakovati vidne spremembe na tem področju. Naloga bo dosegla svoj namen, če bo policistom dala misliti, da v reševanje problemov usmerjeno policijsko delo ni le del policijskega dela v skupnosti, temveč je enakovredna metoda, zato velja obe enako uporabljati v praksi.. 2.

2 NAMEN IN CILJI Namen diplomskega dela je predstaviti ţe uveljavljeno prakso v tujini na podlagi tuje in domače literature ter analize primerov iz prakse. Na osnovi analize primerov ţelimo pokazati, da se je tovrstna dejavnost policije izkazala kot učinkovita. Prav tako je namen predstaviti uvajanje ţe omenjene dejavnosti v Sloveniji.. Cilji diplomskega dela so: predstaviti policijsko dejavnost, usmerjeno v reševanje problemov, na podlagi analize primerov oceniti uspešnost te dejavnosti in ugotoviti, kako bi dejavnost učinkoviteje pribliţali slovenski policiji in javnosti. Za dosego navedenih ciljev bomo uporabili sledeče metode raziskovanja: študij elektronskih in knjiţnih virov, opisno-deskriptivna metoda, metoda analize vsebine in metoda primerjalne analize.. 3.

3 RAZVOJ IN VPLIV POLICIJSKE DEJAVNOSTI »V sodobnosti policijsko organizacijo in policijsko delovanje razumemo kot del širšega političnega sistema, ki ga opredeljuje celota institucij, skozi katere se kaţe politična oblast; celota odnosov med politično oblastjo in druţbo ter način izvrševanja politične oblasti, vključno z vplivi drţavljanov na izvajanje politike« (Banutai, Rančigaj, Lobnikar, 2006: 586). Za boljše razumevanje policijske dejavnosti bomo v nadaljevanju na kratko opredelili modele policijske dejavnosti. Ponsaers (2001) loči med štirimi različnimi modeli. Militaristično-birokratski model (angl. military-bureaucratic model) med drugim temelji na racionalnem doseganju ciljev s hierarhično predpisanim načinom poveljevanja, discipliniranjem neposlušnih posameznikov ter zaprtim sistemom napredovanja znotraj policijskih nazivov. Na izvajanju prava temelječ model (angl. lawful policing model) se je pojavil kot odziv na prvega, avtoriteta tukaj temelji na doslednem upoštevanju pravno zavarovanih vrednot, kar med drugim posledično povzroči nepriznavanje diskrecijskega odločanja posameznim policistom. Sledi model delitve med javno in zasebno policijsko dejavnostjo (angl. public-private divide policing), katerega bistvo je v preprečevanju škode. Ta pa je povezana s preventivnim delovanjem, visokim profesionalizmom, večstransko odgovornostjo. Kot zadnji se omenja model policijskega dela v skupnosti (angl. community-oriented policing), o katerem bo več govora v nadaljevanju. Ob tem je potrebno razlikovati med različnimi pojmi v slovenskem prostoru, ki opredeljujejo 'community policing' (več o tem v Banutai et al., 2006: 590), vendar bomo zaradi laţje sledljivosti za potrebe te naloge v nadaljevanju uporabljali izraz v skupnost usmerjeno policijsko delo. Po besedah strokovnjakov (Roberg, Novak, in Cordner, 2005) sta bili v predindustrijskem obdobju pomembni predvsem dve vlogi patruljiranja, to sta opazovati in biti opazovan. Opazovanje je imelo vlogo socialne kontrole, kjer so bili opazovalci prebivalci, ki so v 19. stoletju dobili vlogo policijskih patrulj. Ti so se razširili v skupnosti z namenom preprečevanja kriminalitete. V letu 1930 je prišlo do preobrata, zaradi povečanega števila avtomobilov v policiji in zaradi uvedbe uniformirane policije, ki si je prizadevala zgolj za boj proti kriminaliteti, pri tem pa pozabila na skupnost. Policija je z boljšo mobilnostjo laţje pokrila večje področje in se hitreje odzivala na klice. S tem naj bi policija izboljšala učinkovitost represije, ki je takrat postala najpomembnejša vloga policije (Roberg et, al., 2005).. 4.

Povečana uporaba avtomobilov v policiji je močno zmanjšala stike s skupnostjo, še bolj pa je k temu pripomogel razvoj radia in telefona. Tako so bili policisti preko radiev povezani s centralo, od tam pa so jih usmerjali in dajali navodila. To je vodilo k centralizaciji v policiji in preusmeritev iz proaktivnega v reaktivno, kar pomeni, da se je preprečevanje kriminalitete spremenilo v zgolj odzivanje na kriminaliteto. Odprli so tudi linijo za ljudi (911), kamor so lahko prijavljali kazniva dejanja in se obračali po pomoč. Odziv na omenjeno linijo je bil zelo velik. Raziskava Baltimore, Maryland, Police Department pa je pokazala, da je veliko tudi klicev, ki niso nujni. Za te so ustanovili še dodatno linijo in s tem razbremenili prvo. Ugotovitve so pokazale, da so ljudje sistem druge linije podprli, saj se je s tem izboljšal odnos policija – skupnost. Kmalu so na račun tega policisti postali odvetniki, doktorji, psihologi, socialni delavci ipd. (predvsem za niţji sloj). Seveda pa zaradi profesionalizacije policije niso imeli dovolj znanja o soseski, niso bili izšolani za izvajanje funkcij, ki niso neposredno povezane s kriminaliteto. Zato se je pojavila potreba po policijskem delovanju v skupnosti in potreba po novem spoznavanju druţbe, čeprav v drugačni obliki kot v preteklosti (Roberg et al., 2005). Uvedba povečanega patruljiranja z avtomobili je botrovala k slabšim odnosom med policijo in javnostjo. Posledično so bile strategije za oţivitev zamrlega sodelovanja, še posebej v mestnih središčih, usmerjene predvsem v večjo prisotnost peš patruljiranja (obdobje 1970 – 1980). Kljub pozitivnim odzivom na peš patruljiranje je bila pomanjkljivost slaba mobilnost in slabši odziv, zato je potrebna hkratna uporaba avtomobilov in motorjev (Roberg et al., 2005). Za tradicionalni pristop k opravljanju policijskega dela so značilni elementi centralizacije, birokratičnosti in paravojaške miselnosti opravljanja policijskega dela. V taki organizaciji so policisti nagrajeni, da doseţejo vnaprej določene statistično merljive ukrepe (kazenske ovadbe,…). Tradicionalni pristop zahteva represivno dejavnost, orientirano v preteklost, saj se je večina dogodkov, ki jih obravnava, ţe zgodila (Pagon in Lobnikar, 1998). Zaradi povečane stopnje kriminalitete so se začele razvijati številne ideje in koncepti, kako se soočati s kriminalom. Dolgo časa je bila primarna dejavnost odvzeti prostost vsem prestopnikom oz. kršilcem zakona, ki so tako prevzeli odgovornost za svoj zločin. Prvotne tehnike za dosego tega cilja so bile preventivno patruljiranje, hiter odziv in. 5.

povečanje števila policistov. To so bile tradicionalne tehnike, ki niso obrodile veliko sadov.. 3.1. ŠTEVILO POLICISTOV. Po mnenju policije večje število policistov lahko zmanjša kriminal, kar je izhajalo iz navideznih rezultatov raziskave tako imenovanih »Bow street runners«1. V 19. stoletju se je zmanjšalo število kaznivih dejanj, kar so pripisali povečanju števila policistov. Raziskave, ki so bile opravljene v tujini, kaţejo na to, da ni povezave med povečanjem števila policistov in zmanjšanjem kriminala (Weisburd in Eck, 2004). Ob tem Mikulanova (1997) navaja, da druţba skoraj vedno reagira na porast kriminala tako, da ţeli imeti več policistov. Hkrati se postavlja vprašanje, koliko dodatnih policistov bi bilo potrebno zaposliti, da bi dosegli določen vpliv? Lahko rečemo, da je v tem tudi nekaj resnice, saj se večje število policistov lahko bolje osredotoči na specifične prostore, objekte, ljudi in na čas.. 3.2. HITER ODZIV. Z naraščanjem kriminalitete je naraščalo tudi število. Policije je na podlagi tega sklepala, da lahko s hitrejšim odzivom aretirajo več storilcev, saj so slednji še vedno v bliţini območja kaznivega dejanja. V splošnem je to pomenilo, da hiter odziv policistov povečuje moţnost večjega števila aretacij na samem kraju dogodka, še pred pobegom storilca (Tonry, Morris, 1992). Glavna študija odzivnega časa je bila Kansas City Police Department (1978), kjer so ugotovili, da je bila večina klicev zaradi vlomov. Ţrtve so vlom opazile določen čas po storitvi kaznivega dejanja, zato je v večini primerov poteklo več časa, da so občani poklicali na pomoč policijo, kot pa je bil odzivni čas le-te. Zato moramo ločiti med odzivnim časom in dejanskim odzivnim časom. Prvi pomeni čas od prvega klica do prihoda policije na sam kraj dogodka, drugi pa pomeni čas, od storitve kaznivega dejanja do prihoda policije. Tukaj pride do dileme, saj lahko občan opazi kaznivo dejanje šele nekaj ur ali celo dni po tem, ko se je dejanje ţe zgodilo. Zato v tem primeru policija ne more vplivati na prijem storilca na samem kraju, saj bo storilec v tem času pobegnil (Sherman, 1996). Navedeno kaţe na to, da tudi hitri odziv policistov ni. 1. Izraz je uveljavil Henry Fielding, ko so leta 1749 ustanovili prvo profesionalno policijsko enoto v Londonu in je štela le osem moţ.. 6.

vedno učinkovit, predvsem pa gre za reagiranje na ţe storjena kazniva dejanja (Cordner, Greene, Bynum, 1983).. Policijska profesionalizacija, ki je policijsko dejavnost oddaljila in odtujila od skupnosti je spodbudila številne kritike tradicionalnega načina opravljanja policijskega dela. »V ţelji po hitrem in učinkovitem ukrepanju je policija delovala zgolj reaktivno. Probleme in incidente, ki so jih reševali, so obravnavali zgolj posamezno in površinsko, niso se pa posvetili vzrokom za njihov nastanek. Tako so se nenehno ubadali z enakimi ponavljajočimi se problemi. Kljub trditvam policije o uspešnosti, se to ni obdrţalo v skupnosti« (Tršan, 2000).. Tudi policisti so postajali obupani, saj so venomer odgovarjali na enake oziroma podobne klice, vendar ni bilo vidnega učinka. Z delom policije so postajali nezadovoljni tudi prebivalci, saj se ponavljajoči problemi niso reševali (Braga, 2002). Predlogi za spremembe v policiji so se začeli predvsem v letu 1970. Študije so postavile dvom o učinkovitosti reaktivnega in silovitega patruljiranja, prav tako tudi o hiterem odzivu pri kontroli kriminalitete (Percy, 1980). Vrstila so se vprašanja, kje policisti zapravljajo svojo »energijo«, saj kriminaliteta, kljub trudu ni upadla. Prav ta vprašanja, so bila po mnenju Roberga in kolegov (2005) bistvena za moderno policijsko dejavnost, ki je teţila k razvoju učinkovitejših taktik in strategij. Goldstein (1990) je predlagal osredotočanje na probleme in ne zgolj na posamezne dogodke. Koncept je imenoval v reševanje problema usmerjeno policijsko delo (Problem-oriented Policing, tudi POP). Po njegovem mnenju mora policija iskati rešitve in jih ne prelagati na sodne postopke. Pri iskanju rešitev si mora pomagati z analiziranjem problemov, še prej pa ugotoviti, kaj problemi pravzaprav so, zakaj se dogajajo, zakaj na določenem mestu ipd. Izhajajoč iz tega sta se razvila dva sodobna koncepta, v skupnost usmerjeno policijsko delo in v reševanje problema usmerjeno policijsko delo, ki sta v nasprotju s tradicionalnim opravljanjem policijskega dela, za katerega je značilna reaktivnost ukrepanja, usmerjena v proaktivnost. Prav tako vsebujeta več različnih kombinacij policijskih aktivnosti, zaradi široke narave kriminalnih problemov. To omogoča učinkovitejše delovanje policijske prevencije. Velikokrat je rečeno, da strategiji. 7.

sovpadata, vendar imata zelo različno zgodovinsko in teoretično podlago (Sherman, 1996).. 3.3 V SKUPNOST USMERJENO POLICIJSKO DELO Povečano število problemov v letu 1960 in tradicionalen sistem reševanja problemov so zasadili dvom o učinkovitosti sistema. Zato se je policija začela primarno osredotočati na nezadovoljive odnose s skupnostjo ter z novo pridobljenimi informacijami iz raziskav nadgrajevala v skupnost usmerjeno policijsko delo vse do leta 1980. V desetletju kasneje je nova strategija reševanja problemov dosegla dramatičen porast priljubljenosti (Sherman, 1996). »Robert Trojanowich je zapisal definicijo v skupnost usmerjenega policijskega dela, ki se glasi, da je to nova filozofija policijske politike, ki temelji na konceptu vzpostavljanja medsebojnega sodelovanja med javnostjo in policijo pri reševanju problemov, ki so povezani s kriminalom, strahom pred kriminalom, verbalnim in fizičnim nasiljem ter kaljenjem javnega reda in miru v skupnosti« (Mikulan, 1995). Literatura govori o tem, da je bil v preteklosti eden izmed večjih nerešljivih problemov soočanje policije z raznimi manjšinami (Afričani, Azijci, Španci, homoseksualci), saj so bile te dolgo časa diskriminirane in ignorirane s strani policistov, prav tako so manjšine prevzemale krivdo za večino kaznivih dejanj. Zaradi neprimernega obnašanja policistov do tovrstnih manjšin, so se pojavili številni nemiri (Sherman, 1996). Poleg tega so svoje zahtevale tudi spremembe v okolju in narava policijskega dela, ki so ustvarile velik »razkorak« med skupnostjo in policijo. Tako sta vse večja uporaba patruljnih avtomobilov in uvedba številke za nujne primere močno zmanjšala neformalen odnos med policisti in skupnostjo ter pripomogla k reaktivnemu delovanju policije. Seveda so vse spremembe (moderna tehnologija – avtomobili, telefoni,…) vplivale tudi na samo druţbo, saj se ljudje v skupnosti niso več poznali, to pa je onemogočilo opazovanje soseske s strani stanovalcev Sredi 20. stoletja je v ospredje prišel nov model policijskega delovanja, ki temelji na izboljšanju odnosov med skupnostjo in policijo. V 70ih in 80ih letih prejšnjega stoletja je postal ta odnos osrednja tema raziskav, z namenom izboljšanja delovanja policije, saj se je le-to s tradicionalnim načinom izkazalo kot neučinkovito. Sem sodi večanje števila 8.

policistov in reaktivno reagiranje na kriminaliteto, potrebovali pa so tudi informacije s strani skupnosti, ki jih je obveščala o problemih, storilcih in lokacijah. V 80-ih je bilo zaznati povečan strah pred kriminaliteto, še posebej pred nasiljem, uporabo drog in vsem kar je bilo prikazanega v medijih. Policija je postajala bolj proaktivna in nepopustljiva pri reševanju problemov, vse za zadovoljstvo javnosti. Lahko rečemo, da so bile prve povezave s skupnostjo zaradi kriminalne prevencije, prav tako pa tudi zaradi ţelje skupnosti po informacijah, kako zaščititi sebe in svoje premoţenje. Ena izmed metod je narediti tarče teţje dostopne, izboljšati vrata, okna, ključavnice, nastaviti alarmne naprave, osvetliti vhode,… Vse to oteţuje delo storilcem in podaljšuje čas, ki je lahko bistvenega pomena do prihoda policije. Druga metoda je učiti prebivalce, kako se izogniti nevarnim situacijam in ob napadu pravilno reagirati. Tretja metoda je spodbujati prebivalce, da opazujejo svojo sosesko, svoje sosede in s tem zmanjšati moţnost napadov, vlomov,… Posebno vodilo kriminalne prevencije v skupnost usmerjenega policijskega dela je načrtovanje okolja, ki vključuje tudi teţji dostop do tarč in tako zmanjšuje moţnost kriminalitete. Seveda je tu poleg sodelovanja s skupnostjo potrebno tudi sodelovanje z ostalimi mestnimi agencijami, ki so vpletene v gradnjo naselja. Torej, če povzamemo, oteţevanje dostopa do tarč in povečanje vključevanja skupnosti v programe prevencije pripomore k večjemu občutku varnosti in večjemu prijavljanju sumljivih aktivnosti (Roberg et al., 2005).. Definicijo v skupnost usmerjenega policijskega dela je podal tudi Bayley (povzeto po Criminal Justice Commission, 1998), ki temelji na štirih elementih: pogovori (angl. consultation), prilagajanje (angl. adaptation), mobilnost (angl. mobilisation) in reševanje problemov (angl. problem-solving) – CAMPS: pogovori – policija ustanovi mehanizem za pogovore s skupnostjo o problemih, o pomembnosti problemov in predlogih za rešitev; prilagajanje – policija je fleksibilna, odločanje je decentralizirano in prilagojeno delu v skupnosti; mobilnost – nanaša se na aktivnosti, ki jih policija rešuje ob pomoči skupnosti in izboljšanje sredstev; reševanje problemov – policija se osredotoča na okoliščine, ki povzročajo kriminaliteto in jih poskuša reševati.. 9.

Kljub prednostim v skupnost usmerjenega policijskega dela se lahko partnerstvo postavi pod vprašaj, predvsem zaradi stališč policistov, ki so mnenja, da je to »pomehkuţena« metoda dela. Še vedno so namreč bolj usmerjeni k tradicionalnim represivnim metodam dela. V izogib temu so potrebne organizacijske spremembe, ki bi odpravile predsodke o manjvrednosti tovrstnega dela (Meško, 2002a).. 3.3.1 V SKUPNOST USMERJENO POLICIJSKO DELO DANES Roberg in sodelavci (2005) pravijo, da je izvrševanje in učinkovitost nove strategije kontradiktorno, širine in fleksibilnosti koncepta, ki je lahko izvršen na različne načine v različnih okoliščinah. V nekaterih drţavah ga pravzaprav ne prepoznajo pod tem imenom. Zaradi fleksibilnosti, je teţko določiti učinkovitost. Kljub pomanjkljivostim vrsta raziskav dokazuje, da je novi koncept delovanja v skupnosti uspešen in priljubljen tako v skupnostih kot v policiji (Criminal Justice Commission, 1998). Glede na povedano lahko rečemo, da v skupnost usmerjeno policijsko delo obsega tri dimenzije, filozofsko, strateško in taktično.. Filozofska dimenzija Vsebuje ključne ideje in prepričanja. Roberg in sodelavci (2005) naštevajo tri najpomembnejše: -. vloţek prebivalcev - pomembno je, da ima soseska ali skupnost moţnost vplivanja na reševanje problemov, ki jih pestijo. Oni sami najbolj vedo, kateri so ti problemi in kje se nahajajo. S temi informacijami pomagajo policiji pri izbiranju pravih alternativ za reševanje problemov.. -. širina policijskih funkcij - v skupnost usmerjeno policijsko delo obsega širok spekter nalog policije in ne zgolj bojevanja s kriminaliteto in kazenskega pregona. Sem sodijo še reševanje konfliktov, pomoč ţrtvam, preprečevanje kriminalitete, reševanje problemov, zmanjševanje strahu pred kriminaliteto, socialne sluţbe,… Vse to kaţe na širino policijskega dela usmerjenega v skupnost.. -. prilagojene storitve - skupnosti se med seboj razlikujejo in temu primerno morajo biti prilagojene tudi policijske storitve.. 10.

Strateška dimenzija Strategija omogoči spreminjanje filozofije v prakso. Pravzaprav je povezava med idejami in prepričanji v skupnost usmerjenega policijskega dela in programi s katerimi se izvršuje. Obstajajo trije elementi strateške dimenzije: -. preusmerjena dejavnost - v skupnost usmerjeno policijsko delo daje več poudarka na »face-to-face» delovanju skozi preusmerjene dejavnosti. Neučinkovite in izolirane metode dela so zamenjali z učinkovitejšimi. Večina policijskih postaj je povečala delovanje peš patruljiranja, direktno patruljiranje, .... -. geografska osredotočenost - poudarek je na manjših področjih, ki jih pokriva določeno število policistov 24 ur na dan. Policist v skupnost usmerjenega policijskega dela mora biti na določenem področju prisoten dlje časa in tako vzpostaviti zaupno vez med njim in skupnostjo. S tem se povečuje zaupanje in obojestransko sodelovanje. Prav tako policist pridobi več znanja o sami soseski, prebivalcih, in tamkajšnjih problemih.. -. pomembnost preprečevanja - v skupnost usmerjeno policijsko delo temelji na proaktivnosti in preventivnem delovanju policije. Tu se prekrivata v skupnost usmerjeno policijsko delo in v problem usmerjeno policijsko delo, saj je potrebno gledati širše, kot le na posamezne incidente in tako ugotoviti problem in razloge zanj.. Zato je potrebno spremeniti način mišljenja, saj še dan danes v policijski kulturi velja reševanje posameznih incidentov in aretacije kriminalcev več, kot pa preprečevanje kriminalitete. Policisti, ki imajo opravljenih več aretacij, so bolje nagrajeni in veljajo za boljše od sodelavcev, ki delujejo na preventivi. Obstaja še en element policijske preventive, ta je osredotočen na mladostnike. Policisti morajo vplivati nanje, na njihovo vedenje in tako preprečevati mladostniško kriminaliteto in nered. Taktična dimenzija Zadnja dimenzija na koncu pretvori ideje filozofije in strategije v dejanske programe, prakso in vedenje. Trije najpomembnejši elementi taktike so: -. pozitivne interakcije - policija se ne more izogniti nekaterim negativnim kontaktom s prebivalci, to so aretacije, kazni, ustavljanje zaradi sumljivosti, … Te situacije so neizogibne, vendar v skupnost usmerjeno policijsko delo predlaga, da policisti le-te nadomestijo s pozitivnimi interakcijami, če je to le mogoče. Pozitivne interakcije pripomorejo k večjemu zaupanju, spoštovanju, pripomorejo k znanju o prebivalcih in 11.

pogojih, prav tako pripomorejo k pridobivanju boljših informacij o problemih. Navedeno potrjujejo tudi Meško in sodelavci (2004). -. sodelovanje - eden osnovnih elementov v skupnost usmerjenega policijskega dela je policijsko sodelovanje s skupnostjo. To vključuje sodelovanje pri identificiranju in reševanju problemov, preventivnih programih in pri usmerjanju mladostnikov.. -. reševanje problemov - zagovorniki v skupnost usmerjenega policijskega dela (npr. Goldstein, 1990) pravijo, da je potrebno delo policije preusmeriti iz reševanja posameznih incidentov v problemsko usmerjeno delo. Seveda morajo biti posamezni dogodki še vedno primerno obravnavani, vendar je potrebno pozornost preusmeriti na vzroke, zaradi katerih nastanejo problemi. V problem usmerjeno policijsko delo si pri tem pomaga s štirimi osnovnimi koraki, o katerih bo več govora pozneje, to so skeniranje oziroma identifikacija problema, analiziranje, iskanje moţnih rešitev ter izvedba in ocenitev same naloge.. Torej, zelo pomemben prispevek v problem usmerjenega policijskega dela je iskanje rešitev za probleme skupnosti.. 12.

4 V. REŠEVANJE. PROBLEMA. USMERJENO. POLICIJSKO DELO Koncept v reševanje problema usmerjeno policijsko delo je svoj zagon dobil v letu 1970, zaradi neučinkovitosti policije pri preprečevanju kriminala. Prvič je bil koncept omenjen v delih Hermana Goldsteina leta 1979. Poudaril je, da mora iti policija dlje kot le odgovarjati na klice. Na te se mora odzvati sistematično (Braga, 2001). Goldstein (1990) meni, da za vsakim problemom (ob)stojijo določeni pogoji/vzroki, ki se odraţajo v obliki posameznih dogodkov. Ti vzroki so razlog, da se določeno kaznivo dejanje ponavlja. Z reaktivnimi metodami niso nikoli odkrivali teh vzrokov, zato je bila moţnost ponavljanja incidentov večja. Navzven so bile vidne le posledice, torej posamezni incidenti, na vzroke pa je potrebno sklepati, kar ni mogoče le na podlagi enega samega dogodka (Braga, 2002). Kot smo ţe zapisali, je v reševanje problema usmerjeno policijsko delo odziv na kritike takratnega tradicionalnega sistema. Goldstein (1990) je navedel osnovne elemente k problemom usmerjenega policijskega dela: -. zdruţevanje incidentov v probleme,. -. osredotočanje na bistvene probleme,. -. zastavitev uspešnosti kot temeljnega cilja,. -. sistematično raziskovanje,. -. razčlenjevanje in ustrezno označevanje problemov,. -. analiza v problem vpletenih interesov,. -. opredelitev in kritika obstoječega odgovora na problem,. -. neovirano iskanje ustreznejšega odgovora,. -. sprejem proaktivnega pristopa,. -. izboljšanje procesa odločanja in povečanje odgovornosti ter. -. ocenjevanje rezultatov na novo izvedenih odgovorov.. Opozoril je, da morajo biti policisti ustrezno usposobljeni za prepoznavanje in reševanje problemov, ki jih morajo ustrezno analizirati in razumeti, poleg tega je potrebno vzpodbujati k čim širšemu iskanju alternativ za rešitev problema. Braga in sodelavci 13.

(2006) so poudarili, da je pomembno tudi sodelovanje policije z akademsko sfero, predvsem zaradi boljšega razumevanja novih strategij. Mikulanova (1995) navaja številne prednosti, ki jih vidijo zagovorniki v problem usmerjenega policijskega dela pred klasičnimi oblikami. Ti se kaţejo v naslednjih elementih: vzpostavljena je kontinuirana vez med policijo in skupnostjo, pretok informacij je stalen, stopnja medsebojnega zaupanja je relativno velika, preprečevanje kriminala poteka na podlagi analiz predhodno kriminalnih dejanj, vsak posamezni incident je sistematično obravnavan, tako vzročno in posledično. Prvotni namen v reševanje problema usmerjenega policijskega dela je, da se problema loteva drugače, in sicer z ugotavljanjem, zakaj se na določenem mestu pojavlja določeno kaznivo dejanje. Pomembno je, da policisti dobro poznajo področje in ga podrobno preučujejo točno na mestu, kjer se problem pojavlja. Lahko torej rečemo, da omenjen pristop policijskega delovanja deluje na principu ustvarjanja čim teţjih pogojev za potencialne storilce.. 4.1. PRAKSA V PROBLEM USMERJENEGA POLICIJSKEGA DELA. Največji izziv prav gotovo predstavlja implementacija v reševanje problema usmerjenega policijskega dela. V literaturi najdemo veliko nasvetov glede tega (Braga, 2002), vendar smo mnenja, da so vsi ti nasveti le izpeljava osnovnega modela, ki sta ga razvila prav Eck in Spelman. Model se imenuje SARA, ter pomeni naslednje korake: -. opazovanje (angl. scanning) - ugotavljanje identifikacije in določitev kaj je problem;. -. analiza (angl. analysis) – izbiranje podatkov o problemu ter določiti področje, naravo in vzroke;. -. ukrepanje (angl. response) – uporaba informacij, zbranih v fazi analize, ki omogoča izbor ustreznega odziva, ki lahko vključuje tudi ostale sluţbe izven policijskega področja;. -. ocenjevanje (angl. assessment) – merjenje oziroma ocenitev ukrepanja na problem, rezultat je lahko ponovno pregledan in na podlagi tega, se lahko tudi porodijo nove, boljše ideje ukrepanja.. Capowich in Roehl (povzeto po Braga, 2002) sta opozorila, da v praksi razvoj in vključevanje ne sledita vedno korakom SARA modela. To je odvisno od danega 14.

problema in njegove kompleksnosti, zato je dano zaporedje lahko zavajajoče, saj proces ni nujno vedno dokončan, ko je podana končna ocena. Če problem še obstaja ali pa je le spremenil obliko, bo moral tim znova začeti z delom.. 4.1.1 OPAZOVANJE Opazovanje je prva faza implementiranja sodobne strategije v prakso in je namenjena predvsem identifikaciji problema. Braga (2002) definira problem kot niz podobnih, povezanih ali sočasno ponavljajočih se dogodkov, ki povzročajo zaskrbljenost v skupnosti in sodijo v okvir policijske dejavnosti. Ob tem navaja več primerov; serija vlomov v kontejnerje na gradbišču, tatvine avtomobilov na parkirišču, prostitucija ipd. V fazi opazovanja moramo identificirati ponavljajoče se probleme, določiti prioritetne probleme, določiti cilje, ki jih policija ţeli doseči, potrditi, da problem obstaja, določiti, kako pogosto in kako dolgo se problem pojavlja, ter nenazadnje še izbrati probleme, ki imajo skupen izvor2. Braga (2002) je navedel načine identificiranja problemov: -. policistovo poznavanje in opazovanje skupnosti. Na podlagi tega se odloči kaj je za skupnost pomembno,. -. posvetovanje s predstavniki skupnosti in agencijami, ki delujejo v skupnosti,. -. analiza prejetih klicev in. -. tehnološki napredek, ki je omogočil identifikacijo z odkrivanjem in zaznamovanjem kriminalnih ţarišč (angl. crime mapping).. 4.1.2 ANALIZA Druga stopnja SARA modela je ključna za uspeh celotnega procesa, to je analiziranje. Namen analize je v razumevanju in spoznavanju dogodkov in pogojev, ki so pripeljali do problema. Torej v iskanju vzrokov. Prav tako je pomembno pregledati, kaj je o problemu ţe znanega in kakšne so mogoče omejitve ukrepanja ter zbiranje podatkov, ki je prav tako bistvenega pomena. Clarke (1998) je naštel kaj morajo vsebovati zbrani podatki: -. pregled ţrtev, ki vsebuje podrobnejše podatke o problemih vsakdanjega ţivljenja,. -. pregled območja, kjer preiskovalci hodijo po soseski z ljudmi, ki tam ţivijo in zabeleţijo, kje vse je bil zabeleţen njihov strah,. 2. Več o tem glej na http://www.popcenter.org.. 15.

-. intervjuje s storilci, da bi odkrili več o njihovih motivih in metodah storitve kaznivega dejanja.. Analiza predpostavlja zoţenje področja problema le na tiste dejavnike, ki resnično povzročajo oziroma predstavljajo nevarnost ali imajo negativne posledice. Identificirati je potrebno vire, ki bodo v pomoč pri globljem razumevanju problema, to so prestopniki, ţrtve, prostor in sami napadi. Pri tem moramo biti pozorni pri postavljanju hipotez, in sicer v smeri zakaj se je problem zgodil oziroma ali se je res zgodil (POP, 2009).. Situacijska kriminalna prevencija je razvila metode analiziranja problema in podala primere, kako naj bi probleme podrobneje analizirali. Clarke (povzeto po Braga, 2002) je zapisal, da se razlike ne sme iskati med široko opredeljenimi kategorijami, na primer med vlomi in ropi, temveč je potrebno iskati razlike med vlomi, kjer je iskana dobrina zlato in denar ter vlomi, kjer so iskane elektronske dobrine, npr. tv sprejemniki. Analiza obeh vrst vlomov lahko napove, da se prvi dogajajo predvsem v naseljih, kjer bivajo starejši ljudje, blizu centra. Ti vlomi so navadno izvršeni peš. Medtem ko je druga vrsta vlomov pomaknjena v primestje k novejšim hišam in stanovanjem. Tu storilci največkrat uporabijo avto, ki ga parkirajo nedaleč stran od tarče, da ne bi po nepotrebnem vzbujali pozornosti. Poyner in Web (1991) sta za rešitev prvega problema predlagala izboljšanje varnosti in nadzora pri vhodu, medtem ko sta za drugi primer predlagala izboljšanje nadzora parkirišč in poti v tem območju (povzeto po Braga, 2002). Uspešna metoda analize je trikotnik za analiziranje problema, ki pomaga razumeti problem in odnose med tremi bistvenimi elementi, to so ţrtev, storilec in prostor. Opozori tudi na potrebo po dodatnih informacijah in nakaţe smer moţnih rešitev. Pri tem pa je potrebno upoštevati vlogo tretjih oseb, ki lahko pomembno pospešijo ali oteţijo rešitev problema. To so (1) skrbniki, ki poskušajo delovati v najboljšem interesu storilcev in jih varovati, zaščititi, to so predvsem starši, sosedje, vrstniki, učitelji, delodajalci,… (2) varuhi, so osebe, ki ţelijo preprečiti škodo, ki grozi potencialnim ţrtvam; to so varnostne in detektivske agencije, razna interesna zdruţenja, programi v skupnosti,… (3) upravniki, ki odgovarjajo za objekte, naselja, parke, lokale, …; torej odgovorne osebe teh objektov (Clarke in Eck, 2005).. 16.

Če povzamemo, je torej interes policije, da sodeluje s tretjimi osebami in jim pomaga pri prizadevanjih za rešitev njihovega problema.. 4.1.3 UKREPANJE Ko je problem jasno definiran in analiziran, se mora policija soočiti z ukrepanjem. Izbira najprimernejšega odziva na problem je tesno povezana s fazo analiziranja, saj le-ta razkrije potencialne tarče za intervencijo in pomaga pri izbiri tipa intervencije. Goldstein (1990) navaja primer: razlog, da policija pogosto preverja kraje, kjer se je ţe zgodil kriminal, je mišljenje, da je najučinkovitejši način preprečevanja nadaljnjega kriminala pogostejše patruljiranje na tem mestu. Tako so kriminaliteto reševali na tradicionalen način, ki ni pripeljal do uspehov. Zato je pomembno postopati z novimi tehnikami, kamor sodi tudi v problem usmerjeno policijsko delo in kaţe na to, da je mogoče učinkovitejši ukrep v sodelovanju z drugimi ljudmi, organizacijami, ki so dolţni poskrbeti za to, da zmanjšajo priloţnosti, ki delajo kriminal. Pomembno je, da pri iskanju rešitev poiščejo kar največ moţnih rešitev, četudi bodo kasneje nekatere izmed njih opustili, ker se bo izkazalo, da so nepraktične, predrage ali neizvedljive. Goldstein (1990) je navedel več moţnih načinov ukrepanja: 1. usmerjanje na relativno majhno skupino ljudi v skupnosti, ki so povezani z velikim številom teţav, bodisi da jih povzročajo storilci, poslabšujejo skrbniki, varuhi, upravniki, ali zaradi njih trpijo ţrtve - gre za načelo selektivnosti, 2. povezovanje z ostalimi vladnimi in zasebnimi organizacijami, 3. poraba veščin pogajanja in posedovanja, 4. posredovanje informacij javnosti in 5. mobiliziranje skupnosti.. Ideje avtorjev Clarke in Homel (povzeto po Braga, 2002) izhajajo iz situacijske kriminalne prevencije: 1. povečanje napora – prestopnikom se oteţi dostop do tarče, 2. poveča se tveganje – povečanje nadzora s strani zaposlenih, 3. zmanjševanje nagrad/dobička – odstranjevanje »tarč«, lastnine, zmanjševanje skušnjave in 4. odstraniti razloge – postavljanje pravil, vzbujati slabo vest.. 17.

Pomembno vlogo pri učinkovitem preprečevanju kriminalitete ima načrtovanje in oblikovanje okolja. Po besedah Meška (2002b) ima v okviru situacijske prevencije samo okolje velik vpliv tako na stanovalce kot tudi na storilce. Urejeno, ustrezno razsvetljeno okolje pomeni večje tveganje za storilca, stanovalcu pa omogoča povečan nadzor na območju. Zanemarjenost okolja, visoke zgradbe, nenadzorovan dostop do stavb in številni drugi so dejavniki vplivajo na povečanje kriminalitete na območju. Zato velja v fazi ukrepanja pozornost nameniti tudi okolju in s tem preprečevati nadaljnjo kriminaliteto.. 4.1.4 OCENJEVANJE Zadnja stopnja v modelu SARA je ocenjevanje. Ta stopnja je pomembna iz najmanj dveh razlogov. Prvi je ta, da se zajamči policijska odgovornost za rešitev problema, saj ţelijo ljudje vedeti, kam je šel njihov denar in komu so zaupali svojo svobodo. Prav tako se pokaţe zadovoljstvo meščanov in njihovo zaupanje v policijo. Drugi razlog pa je, da se policija sama nauči, katere metode reševanja so učinkovite pri reševanju problemov (Braga, 2002). Brez tega je teţko vedeti, kaj je še potrebno izboljšati v praksi. Kot rečeno, na tej stopnji policisti ocenijo uspešnost in učinkovitost svojih prizadevanj. Na podlagi ugotovitev lahko nato uvedejo potrebne spremembe ukrepov, ali na novo opredelijo problem. Pomembno je, da se pri tem upošteva metodološka načela. Ocenjevanje je ključnega pomena za podporo oziroma pomoč pri izmenjavi, kaj deluje in kaj ne pri reševanju problemov. Torej, učimo se tudi na napakah drugih.. 4.2 PREMEŠČANJE Kot je ţe bilo zapisano na začetku same naloge, je bistvo situacijske prevencije zmanjšanje priloţnosti za storitev kaznivega dejanja, navadno s spremembami okolja. Tako je potrebno okrepiti napor, ki je potreben za izvršitev kaznivega dejanja, povečati moţnost odkrivanja kaznivega dejanja ter zmanjšati nagrade oz. dobiček, ki je pridobljen s samim dejanjem. Na okna je mogoče namestiti zapahe in tako preprečevati vlome v stanovanja ali pa namestiti video nadzor. Situacijska prevencija ima cilj spremeniti storilčev 'cost-benifit' in narediti dejanje teţje izvedljivo. Vendar se v nekaterih primerih storilci prilagodijo preventivnim ukrepom na negativen način. To s pridom izkoriščajo kritiki situacijske prevencije, ki so mnenja, da le-ta kriminala ne preprečuje, temveč ga zgolj premakne drugam (Barness, 2009). 18.

Teorija o premeščanju kriminalitete pravi, da se kriminaliteta lahko seli na pet načinov: časovno, prostorsko, glede na tarčo, glede na taktiko, in glede na tip kaznivega dejanja. Kljub vsemu je teţko definirati premik kriminalitete, saj lahko z nepoznavanjem ozadja kriminala naredimo napako. Predvsem gre tu za posamezne primere, ko je storilcu preprečena priloţnost za storitev kaznivega dejanja in se preusmeri drugam, vendar ne zaradi blokade, temveč zato, ker drugje vidi večjo korist. Tega ne moremo poimenovati premik kriminalitete (Clarke in Eck, 2005). Kljub vsemu pa premik prinaša nekaj prednosti; preusmerjeni kriminal je manj resen, kot tisti, ki je bil preprečen. Prav tako je kriminal umaknjen s področja, ki je trpelo za visoko stopnjo kriminala v manj kriminalna območja. Najpomembnejša prednost premika je vpliv na storilce. S premeščanjem se zmanjša storilčeva specializiranost na določenem prostoru, saj se je na novo in neznano okolje teţje prilagoditi. Zato so premeščena dejanja podobna prvotnim v kraju, času, tarči, metodi in vrsti kriminalitete. Prav to je odličen podatek o tem, kje lahko pri spremembah pričakujemo premestitve in to vključimo v načrt preprečevanja kriminalitete (Clarke in Eck, 2005). Storilci vedno tehtajo med izdatkom in zasluţkom, zato se bodo preusmerili na drugo območje, če bodo tam lahko bolje zasluţili. V več primerih se je pokazalo, da so bili stroški premeščanja večji kot bi bila korist. Praksa kaţe na to, da se kriminaliteta premešča v precej manjšem obsegu, kot je bilo sprva mišljeno. Na to kaţejo tri različne študije, ki so bile izvedene v Kanadi, Zdruţenem Kraljestvu in na Nizozemskem. (Felson in Clarke, 1998). Premik je vedno prisoten kot groţnja kriminalni prevenciji, vendar. ni neizogibna.. Neupoštevanje teorij zmanjšuje sposobnost interpretiranja in razlage kriminalitete, zato jih je v fazi analiziranja potrebno vključiti, saj nudijo pomembno podporo. V nadaljevanju bomo podrobneje opisali tri bistvene teorije, ki so ključnega pomena za uspešno izvajanje preventive, torej v problem usmerjenega policijskega dela (Felson in Clarke, 1998).. 19.

4.3. KLJUČNE TEORIJE. 4.3.1 TRIKOTNIK ZA ANALIZIRANJE PROBLEMA Po besedah Clarka in Ecka (2005) so teorije in koncepti situacijske prevencije zelo uporabni v vsakdanjem policijskem delu, saj se ukvarjajo z neposrednimi situacijskimi vzroki kaznivih dejanj, vključno s skušnjavami in priloţnostmi ter neprimerno zaščito ţrtev. Pogosto je teţko ugotoviti, kaj je pravi problem. Zato nam pri tem pomaga trikotnik za analiziranje problema, ki izhaja iz ene izmed glavnih teorij okoljske kriminologije – iz teorije rutinske dejavnosti. Teorijo sta razvila Cohen in Felson in pravita, da se kaznivo dejanje zgodi takrat, ko se srečata verjeten storilec in primerna tarča v času in na kraju brez navzočnosti primernega varnostnika. Od tod izhaja, da je kriminal predvsem posledica prej omenjenih dejavnikov, ki so temelj trikotnika za analizo problema.. Elementi teorije: -. Tarča mora biti primerna in lahko dosegljiva. Felson in Clarke (1998) sta navedla pomembne dejavnike, ki naredijo tarčo primerno: . vrednost tarče,. . vidnost tarče,. . dostopnost do tarče.. Vsi elementi so gledani skozi oči storilca. Kljub primernosti tarče ne bo zgodilo kriminalno dejanje, če je prisoten primeren varnostnik in storilec ni motiviran.. -. Odsotnost primernega varnostnika. Obstaja moţnost, da je varnostnik prisoten vendar je neefektiven. V tem primeru je enako, kot bi bil odsoten.. -. Motiviran storilec. Je končni element, odzval se bo le situaciji, kjer bodo ustrezni tudi ostali dejavniki.. Novejša oblika trikotnika za analizo problema dodaja zunanji trikotnik nadzornikov. (1) Storilec je nadzorovan s strani skrbnika, to je nekdo, ki lahko izvaja nadzor nad dejanji (starši, učitelji, bratje, sestre, prijatelji, itd); (2) Ţrtev nadzoruje primeren varnostnik (ljudje, ki varujejo sebe, svojo lastnino,… varnostniki, policisti, mimoidoči, itd); (3) prostor oz. kraj je nadzorovan s strani nadzornika – to je lastnik ali oseba, ki je odgovorna za nadzor ravnanja in vedenja na neki lokaciji (Clarke in Eck, 2005). Nova oblika. 20.

trikotnika za analizo problema nas opozarja na slabosti in pomanjkljivosti in s tem pomaga pri snovanju nove intervencije.. 4.3.2 TEORIJA RAZUMNE ODLOČITVE Zagovorniki teorije razumne odločitve trdijo, da večina storilcev sprejme odločitev za storitev kaznivega dejanja s tehtanjem pozitivnega in negativnega. Gre torej za razumsko odločitev, s katero bi storilec dosegel svoj cilj. Pri tem gre lahko za zasluţek ali pa je storilcu pomembno le osebno zadovoljstvo, kar pomeni, da stori kaznivo dejanje zgolj zaradi zabave. Po trditvah Felsona in Clarka (1998) pa storilci ne uspejo vedno doseči ţelene koristi, saj pogosto nimajo vseh potrebnih informacij in le redko namenijo načrtovanju dovolj časa, zato tvegajo in delajo napake. Temu pravimo omejena razumskost. Prav tako lahko razumskost zmanjša prisotnost alkohola, drog, vpliv vrstnikov. Chainey in Ratcliffe (2005) navajata tri metode, ki preprečujejo storitev dejanja. Te so pomembne pri fazi odzivanja na kriminal: -. povečanje tveganja,. -. povečanje napora in. -. zmanjšanje dobička / nagrade.. 4.3.3 TEORIJA O VZORCIH KRIMINALITETE Večina dogodkov priča o tem, kako so ljudje povezani z okoljem. To razlaga tudi osrednja teorija okoljske kriminologije, teorija o vzorcih kriminalitete. Razvila sta jo Pat in Paul Brantingham. Govori o tem, da imajo vsi ljudje neko rutino v svojem ţivljenju, tj. šola, sluţba, dom, razne aktivnosti, trgovina ipd. Enako velja tudi za storilce. Ta ponavljajoča se pot ustvarja zemljevid mest, poti itn., kjer se počutimo udobno in so nam razmere dobro znane. Ves otok znanih poti, ţarišč in povezav med njimi ustvarja prostor, kjer se storilec počuti varnega in domačega, imenovan tudi prostor ozaveščenosti (angl. awareness space). Teorija je tesno povezana z vzajemnim delovanjem storilcev in njihovim fizičnim in socialnim okoljem, saj se gibljejo po neki rutinski poti in iščejo priloţnosti za storitev kaznivega dejanja. Pri iskanju priloţnosti ne skrenejo daleč z njim znanega območja, saj je zločin laţje storiti v sklopu dnevnih opravil, kot v ta namen opraviti posebno pot. Pri. 21.

tem so pomembni trije elementi, ki jih vključuje 'awareness space', to so vozlji, poti in robovi (Clarke in Eck, 2005). Vozlje imenujemo točke, od kod prihaja storilec in kam je namenjen, to so navadno dom, trgovina, lokali, šola, sluţba,… Točke so storilcu dobro poznane in zato vidi veliko priloţnosti za izvršitev dejanja, na teh mestih išče svoje tarče. Seveda ni nujno, da se kriminalna dejanja zgodijo zgolj v predelu vozljev. Lahko se zgodijo tudi na poteh, ki jih povezujejo. Teorija o vzorcih kriminalitete namenja veliko pozornosti geografski porazdelitvi kriminala in dnevnim aktivnostim, saj so poti, kjer se ljudje dnevno gibljejo močno povezane s tem, kje ljudje postanejo ţrtve. Tretji pomemben element so robovi območij, kjer ljudje ţivijo, delajo. Za nekatera kazniva dejanja je bolj verjetno, da se bodo zgodila ravno na teh mejah (npr. rasni napadi, ropi), razlog je v tem, da tja prihajajo tudi ljudje iz drugih okolji in se med seboj ne poznajo, vendar se srečajo ravno na tem delu.. Opisana teorija pomaga opredeliti problem v fazi ocenjevanja in razumeti vzroke v fazi analize (Chainey in Ratcliffe, 2005). Najpomembnejše pri tej in ostalih okoljskih teorijah je, da pokaţejo, da struktura mesta lahko močno vpliva na količino kriminala.. 4.4. PONAVLJAJOČA SE VIKTIMIZACIJA. Raziskave kaţejo, da se manjši del ţrtev sooča z večjim delom kriminalitete. To igra pomembno vlogo pri kriminalni prevenciji, saj je viktimizacija dober »prerok« nadaljnje viktimizacije (sekundarna viktimizacija) in kaţe na to, kje mora biti prevencija okrepljena. Znana sta dva razloga ponovne viktimizacije (Clark in Eck, 2005): -. Pospeševalni razlogi – prvi poskus je bil uspešen in vse kaţe na to, da bosta tudi drugi in tretji poskus uspešna. Pri tem storilec spozna okolje, zato se raje vrača sem, saj ve, kje kaj vzeti. Poleg tega ve, česa ni vzel prvič, zato to poskuša v drugem poskusu. Storilec je navadno isti.. -. Opozorilni razlogi / privlačnost ţrtve – tu gre za nenavadno privlačnost ţrtve oziroma tarče, lastništvo zaţelenih proizvodov, storitev… Ţrtev ali tarčo delajo privlačno lokacija, posel, delo, prav tako gre lahko za nek zelo zaţelen proizvod.. Weisel (2005) prikazuje tri različne tipe ponavljajoče se kriminalitete: 22.

-. Resnične ponavljajoče se ţrtve - gre za iste ţrtve in enaka kazniva dejanja. -. Bliţnje ţrtve - ţrtve so si fizično blizu in so si podobne. Storilec je ţe seznanjen s podobnimi ţrtvami, zato mu le ta ne predstavlja prevelikega tveganja. -. Kronične ţrtve - te ţrtve trpijo za različnimi oblikami kriminalitete, vendar jih okolje ali določene situacije, kjer se gibljejo, delajo bolj dovzetne za viktimizacijo.. 4.5 PRIMERJAVA. MED. STRATEGIJAMA. V. SKUPNOST. USMERJENEGA POLICIJSKEGA DELA IN V PROBLEM USMERJENEGA POLICIJSKEGA DELA Kot rečeno so novi pristopi v policijskem delu predvsem odziv na neuspešno delovanje tradicionalnega policijskega dela. Brown (1989) našteva dva glavna vzroka za to (povzeto po Tršan, 2000): -. pri tradicionalnem policijskem delu policisti ukrepajo na podlagi klicev drţavljanov, kar pomeni, da večinoma delujejo reaktivno,. -. policisti porabijo veliko časa z naključnim patruljiranjem, ki pa ne vpliva na zmanjšanje kriminala.. Cox in Fitzgerald (1996) pa dodajata še tretjega: -. policisti stalno odgovarjajo na enake klice ljudi, ki vključujejo enake probleme, na enakih geografskih območjih, kot generacija policistov pred njimi.. Posledica tega je ugotovitev oziroma streznitev policije, da mora delovati proaktivno in ne reaktivno, saj tradicionalni sistem zgolj zdravi simptome, osnovnih teţav pa ne rešuje. V reševanje problemov usmerjeno policijsko delo in v skupnost usmerjeno policijsko delo vsebujeta veliko več različnih kombinacij, kako se soočati s problemi in zato velikokrat narobe sklepamo, da se medsebojno prekrivata (Sherman, 1996). Pravzaprav imata koncepta zelo različno zgodovino in teoretična izhodišča. V skupnost usmerjeno policijsko delo je nastalo zaradi krize legitimnosti po številnih mestnih nemirih v letu 1960, za katere so krivili policijo, saj je le-ta izgubila stik z večjim delom prebivalstva, in sicer zaradi povečanega patruljiranja z avtomobili. Posledica tega je bilo ponovno povečanje stika s prebivalstvom in ne le odzivanje na klice, kar danes imenujemo v skupnost usmerjeno policijsko delo (Sherman, 1996). 23.

Nasprotno pa se je v reševanje problema usmerjeno policijsko delo, kot smo omenili ţe prej, razvilo zaradi policijske neučinkovitosti pri preprečevanju kriminalitete v letu 1970. Skoraj desetletje kasneje je profesor Goldstein razvil metodo problemsko usmerjenega policijskega dela. Pri konceptu v reševanje problema usmerjenega policijskega dela je pomembno, da policisti identificirajo probleme na nekem določenem območju. Zato se posluţujejo patruljiranja na določenem območju, saj tako laţje zbirajo ustrezne podatke za identifikacijo in analizo problemov v skupnosti. Njihova naloga je tudi iskanje alternativ za reševanje problemov, pri tem so jim v pomoč posamezniki, skupine ali organizacije v skupnosti. Vključenost skupnosti v pri reševanju problemov je različna, odvisna predvsem od kompleksnosti problema. Zadnjo besedo o tem, katero rešitev bodo uporabili, ima policija in ko je problem rešen, potreba po sodelovanju več ne obstaja. Zato se strinjamo s Shermanom (1996), da pri omenjenem konceptu ni bistveno sodelovanje med policijo in skupnostjo, je pa nadvse dobrodošlo.. V nasprotju s problemsko usmerjenim konceptom, v skupnost usmerjeno policijsko delo temelji na tesnem sodelovanju skupnosti in policije. Policisti, ki jim je dodeljeno določeno območje, morajo prav tako identificirati problem, poleg tega pa še izboljševati odnose s skupnostjo. Tako skupaj sodelujejo in odločajo pri reševanju problemov, ki se pojavljajo. Z medsebojnim sodelovanjem se krepijo odnosi in se nadaljujejo tudi, ko je problem ţe rešen. Po mnenju nekaterih (Tršan, 2000) je ta pristop veliko bolj celosten in vsesplošen, zahteva pa tudi popolno reorgnizacijo policije ter spremembo filozofije. Potrebna je decentralizacija policije, ki je povezana z velikimi finančnimi stroški, vendar teh v policiji vedno primanjkuje. Torej, če povzamemo je bistvo koncepta v skupnost usmerjenega policijskega dela vključenost prebivalstva v preventivno delo policije, medtem ko so bistvo koncepta v reševanje problema usmerjenega policijskega dela rezultati – uspešnost/učinkovitost policije pri zagotavljanju javne varnosti, vključno s kriminalno prevencijo.. 24.

4.6 PRIMERJAVA. MED. V. PROBLEM. USMERJENIM. POLICIJSKIM DELOM IN TRADICIONALNIMI KONCEPTI PREPREČEVANJA KRIMINALITETE Tradicionalna policijska praksa je predvsem odzivanje na klice in ciljna usmerjenost na reševanje posameznih incidentov. Whisenand in Ferguson (1996) naštevata karakteristike, značilne za tradicionalni pristop: -. reaktivno delovanje – reševanje kriminalitete, ko je ta ţe bila storjena,. -. omejena količina informacij – dobijo jih le od ţrtev, osumljencev in prič, vendar so tu še ostali (soseska), ki poznajo okoliščine, saj v njih ţivijo,. -. temelji zgolj na statistikah – drţijo se načela, da policija dela dobro, ko je raven kriminalitete nizka oziroma ko je raven aretacij visoka. Najboljši policisti pa so tisti, ki opravijo največ aretacij.. Novi koncepti policijskega dela pa so ravno nasprotni temu. Poudarek je na preventivi, torej probleme je potrebno reševati in preprečevati vnaprej, prav tako je potrebno iskati širok spekter informacij in si s tem pridobiti točne podatke o perečem problemu. Predvsem pa se je potrebno zavedati, da so rezultati teţko izmerljivi oziroma so vidni na daljši časovni rok. V tradicionalnem sistemu so bili policisti vajeni številk v statistkah in s tem povezanim nagrajevanjem, zato je to tudi eden izmed razlogov ne sprejemanja nove prakse. Kljub vsemu se je pomembno zavedati, da policija danes ni omejena zgolj na eno strategijo izvrševanja nalog. Potrebnih je več kompatibilnih strategij, ki omogočijo čim boljše reševanje in preprečevanje kriminalitete, pri tem pa se prepletata oba sistema.. 25.

5 ANALIZA PRIMEROV PRAKSE IZ TUJINE Veliko število primerov iz prakse je zbranih na spletnem naslovu Centra za v problem usmerjenega policijskega dela (angl.. Center for Problem Oriented Policing,. http://www.popcenter.org/), ki je v veliko strokovno pomoč vsem, ki se pri iskanju vzrokov za probleme in pri iskanju rešitev za ukrepanje ukvarjajo s to problematiko. V nadaljevanju smo analizirali tri primere iz prakse v tujini, ki opisujejo vpeljevanje metode v reševanje problema usmerjenega policijskega dela. Primeri se nanašajo na ulično preprodajo drog in vlome v avtomobile, kjer smo ţeleli prikazati, da podobnost med obravnavanimi primeri ne pogojuje nujno tudi enakost ukrepanja.. 5.1 PREPRODAJA DROG Na univerzi v Manchesteru je bila narejena študija o implementaciji v problem usmerjenega policijskega dela z namenom zmanjšati kriminaliteto in nerede, ki so bili storjeni zaradi ilegalne preprodaje drog. Študija je bila narejena leta 1991 v sklopu COPS (Community Oriented Problem Solving) v St. Louis Metropolitan Police Department v zvezni drţavi Missouri (ZDA), in sicer v delu mesta, kjer je bila preprodaja drog najbolj očitna in je povzročala največ teţav. Študija je bila izpeljana s strani oddelka Mobile Reserve. Policisti so bili deleţni kratkega usposabljanja, kjer so pridobili osnove o konceptu reševanja problemov, ki se je razlikovalo od tradicionalnega reševanja problemov in zgolj odzivanja na klice. Učinkovitost so merili glede na raven kriminalitete in nereda na izbranih lokacijah, podatke o tem so pridobili s pregledovanjem klicev v obdobju od junija 1990 do avgusta 1992. Seveda je bila interpretacija klicev teţavna, saj so merili tri različne procese: (1) resnične spremembe na področju kriminalitete in nereda, (2) odziv javnosti – klici na policijo, (3) spremenjene policijske aktivnosti. Teţave je povzročal blok v relativno revnem naselju, kjer je prevladovalo afriškoameriško prebivalstvo. Na tem delu je bilo od junija do novembra 1990 zabeleţenih 89 klicev, kar je pomenilo skoraj največ v bliţnji okolici. Ta predel mesta je prav tako doţivel največji upad prebivalstva v zadnjih desetih letih, zato je bilo veliko praznih. 26.

stanovanj, predvsem v problematičnem bloku, ki pa je nudil moţnost zbiranja ljudi v namene preprodaje drog. V namen identificiranja problema so se policisti sestali s prebivalci naselja in spraševali po bistvenem problemu na tem območju. To je ţe pomenil prvi korak k sodelovanju med skupnostjo in policijo. Povedano je bilo, da je glavni in največji problem hiša starejšega gospoda, ki je v preteklosti ţe bil aretiran zaradi drog, vendar ni bil nikoli obsojen ali odsluţil kazni. Drugi problem pa je predstavljala prazna in zapuščena zgradba, kjer so se nabirale in odlagale vse smeti. Prebivalce je bilo strah, da se bodo njihovi otroci med igro tam poškodovali.. Policija je med analizo okolja ugotovila, da je ta okolica nevarna, zato jo je potrebno najprej očistiti in s tem mogoče preprečiti nadaljnje odlaganje smeti. Prvi odziv policije je bil kontaktirati različne agencije za čiščenje območja in popravilo zapuščenih zgradb. To kaţe na sodelovanje z drugimi agencijami, ki so v uvajanju novega koncepta v prakso dobrodošle, saj policija sama teţko rešuje vse teţave. Zakaj so se policisti odločili kontaktirati omenjene agencije in obnavljati poškodovano lastnino, lahko razloţimo s teorijo razbitih oken (anlg. broken windows theory). Koncept je teoretično filozofske narave, ki se povezuje tako s policijskim delom v skupnosti kot tudi s policijskim delom, usmerjenim v reševanje problemov. Teorija podaja zelo jasen primer razbitega okna na zgradbi, če le-to ni zamenjano ali popravljeno, je v kratkem času razbitih vse več oken, dokler zgradba dokončno ne razpade. Določena stopnja nezaţelenega vedenja lahko sproţi migracijske tokove iz soseske, kar je povezano s povečanim strahom pred kriminaliteto in izseljevanjem posameznikov, ki so pokorni zakonom. Posamezniki, ki ostanejo, se zaradi mnoţice nakopičenih problemov zatekajo predvsem k lastnim problemom in s tem zniţujejo stopnjo pripadnosti v okolici. To posledično vpliva na porast kriminalitete, saj nered privlači odklonskost, prav tako pa je zaradi odsotnosti neformalnega druţbenega nadzorstva in nezanimanja prebivalcev z dogajanjem v njihovi okolici nizka verjetnost za zalotitev pri kršitvah (Wilson in Kelling, 1982). Naslednji korak ukrepanja je bil preusmerjena pozornost na ulično ilegalno preprodajo drog. Začeli so s tradicionalnim povečanim patruljiranjem. Kmalu je postalo jasno, da tovrstna metoda ni prinesla ţelenega učinka, zato so se odločili za uporabo ničelne tolerance, z namenom ustaviti pretok pešačenja čez območje. S to metodo se vzpostavlja 27.

red z usmerjanjem pozornosti na manj pomembne situacije, ki na prvi pogled le malo vplivajo na javni red in mir. Sprva so ljudi le opozarjali naj se izogibajo ulici v določenem času, nato so izpraševali vsakega, ki je še hodil po ulici. Aretacije so bile izvedene vidno v poduk vsem. Uporabili so vse predpise, ki so jih lahko uporabili za zaustavitev pijančevanja na ulicah, kaljenje miru, … torej, vsakdo, ki se je soočal z omenjenim nasiljem, je bil aretiran. Ko so »očistili« ulico sprehajalcev, so se osredotočili na hišo 72-letnika, kjer je bil problem lociran. Menili so, da preprodajalci uporabljajo njegovo zgornje stanovanje v namene preprodaje. S hitro akcijo so pri njem odkrili kokain in ga tudi aretirali ter zasegli stanovanje.. Raziskava je pokazala, da omenjeni blok ni bil bistveni problem, kot je bilo sprva mišljeno, temveč sama preprodaja in nered na ulici. Preko analiziranja klicev se je pokazalo, da se je število klicev močno povečalo v času delovanja policije, kar je pokazalo na večjo zaupanje policiji in pripravljenost prijavljanja kriminalitete. Kasnejše analize klicev kaţejo, da se je od marca do avgusta leta 1992 število klicev zmanjšalo, kar je pokazalo na to, da je kriminal ta tem območju upadel. V projektu so strokovnjaki dajali pozornost predvsem klicem prebivalcev in tako locirali problem, ter merili učinkovitost. Preko razgovorov so odkrili problem onesnaţevanja, zato lahko rečemo, da so v sam projekt v veliki meri vključevali tudi policijsko delo v skupnosti, kar je pri reševanju perečega problema dobrodošlo. Menimo, da so na dokaj enostaven način impementirali POP v prakso in z nizkimi stroški, vendar ni podatka o tem, ali se je zgodil premik kriminalitete. Moţnosti za slednje so, saj je policija delovala preventivno le na območju ciljnega območja in tako so si preprodajalci lahko našli drugo zatočišče za namene preprodaje drog.. 5.2 VLOMI V AVTOMOBILE Kot smo ţe omenili v diplomski nalogi, je v problem usmerjeno policijsko delo zelo praktično implementirati tudi v primeru vlomov. Primer je iz leta 2003, ko je začel problem vlamljanja v parkirane avtomobile močno naraščati v metnem centru Charlotte v zvezni drţavi Severna Karolina, v okolišu David One, lokalno bolj znan kot Uptown. Primarni namen študije je bil implementirati metodo v reševanje problemov usmerjenega policijskega dela v prakso, in sicer skozi SARA model, ki sta ga Razvila Eck in Spelman prav z namenom laţje implementacije. 28.

V fazi identifikacije problema so zbirali podatke o vlomih v avtomobile na območju David One, z namenom pridobiti dejanske podatke o vlomih, ki se pojavljajo na parkiriščih in drugod. Ugotovitve so pokazale, da se problem pojavlja ţe vse od leta 1998, ko je bilo na omenjenem območju zabeleţeno kar 50% vseh vlomov v avtomobile. Območje je obsegalo dobre tri kvadratne kilometre, kjer je 170 blokov, večinoma poslovnih objektov, hotelov in trgovin s parkirnimi hišami, obkroţenih z avtocesto. Na vzhodni strani center obdaja okoliš niţjega oziroma revnejšega sloja. Tudi zemljevid vročih točk, ki so ga naredili na podlagi prijavljanja kriminalitete, je pokazal, da so vlomi skoncentrirani predvsem v center Uptowna, kjer stanovanj in parkirnih prostorov v glavnem ni, so le večnadstropna in odprta parkirišča, namenjena podjetjem in nočnim klubom. V luči navedenih dejstev so nadaljevali s projektom, osredotočenim le na omenjeni vrsti parkirišč.. Policija je pri tem razvila svoj pogled na problem, predvsem so se nagibali k temu, da je kriva kombinacija neprevidnih ţrtev, popustljivih sodišč in prestopnikov, ki se tako ali drugače ukvarjajo z drogo in alkoholom. Seveda neprevidne ţrtve puščajo svojo lastnino v avtomobilih na vidnem mestu, prav tako ne zaklepajo vrat in ne zapirajo oken. Vsi ti dejavniki privlačijo storilce, ki hitro najdejo kupca za ukradeno dobrino. Največjo skupino vlomilcev so predstavljali mimoidoči prestopniki in so vlomi del njihove dnevne rutine, ki se začne s potjo v zavetišču za brezdomce na zahodnem delu Uptowna, se nadaljuje vzdolţ linije za tramvaj in mimo ljudske kuhinje, kjer imajo kosilo. Na tej poti gredo dnevno mimo številnih parkirišč, kjer vedno najdejo primerno tarčo za vlom. Opisano situacijo razlagamo s teorijo o vzorcih kriminalitete, ki sta jo razvila Pat in Paul Brantingham. Teorija je tesno povezana z vzajemnim delovanjem storilcev in njihovim fizičnim in socialnim okoljem, saj se gibljejo po neki rutinski poti in tam iščejo priloţnosti za storitev kaznivega dejanja. Storilci pri iskanju priloţnosti za kaznivo dejanje ne skrenejo daleč z njim znanega območja, saj je zločin laţje storiti v sklopu dnevnih opravil, kot pa zaradi tega opraviti posebno pot (Chainey in Ratcliffe, 2005). Navedeno pojasnjuje vedenje prestopnikov, zato je potrebno tudi delovati v tej smeri. S pomočjo trikotnika za analiziranje problema je bilo razvidno, da se je policija pri reševanju omenjenega problema predvsem osredotočila na prestopnike in njihove ţrtve, manj pa se je posvetila lokaciji, torej parkiriščem in njihovi varnosti. In tu se kaţe pomanjkljivost policijskega delovanja, saj so zanemarili pomemben del trikotnika in s tem niso preprečili nadaljnje kriminalitete, ki je še vedno naraščala. Skozi trikotnik za 29.

analiziranje problema so razširili strategijo preprečitve vlomov še na analiziranje parkirišč. Nadaljnje ugotovitve v fazi analize so pokazale, da je bilo potrebno zemljevide obnoviti in narediti popis vseh parkirišč in sešteti njihovo kapaciteto parkirnih mest, ki jih stari zemljevidi niso vključevali (zaradi novih poslovnih zgradb na mestih nekdanjih odprtih parkirišč in prav tako so na mestih, kjer so bile nekoč stare, razpadajoče zgradbe sedaj nastale nove parkirne površine). S temi podatki je bilo raziskovalcem laţje in natančneje določiti stopnjo vlomov na določenem parkirišču in primerjati določene parkirne prostore glede na samo tveganje vlomov. Z analizo teh podatkov so prišli do zaključkov, da imajo parkirišča ob tramvajski poti in ob ţelezniški progi višjo stopnjo vlomov v parkirane avtomobile – to potrjuje teorijo o vzorcih kriminalitete. Izkazalo se je tudi, da je veliko višja raven vlomov na odprtih parkiriščih kot v garaţnih hišah, saj je pri prvem vidno veliko pomanjkanje varovanja, slaba razsvetljava in tudi odsotnost primernega čuvaja (npr. mimoidoči, bliţnje stanovanjske zgradbe,…), našteto pa daje veliko priloţnosti za kriminaliteto. Zato so pozornost namenili predvsem odprtim parkiriščem. Tudi raziskovalci so mnenja, da so tovrstna parkirišča bolj dovzetna za prestopnike, ki hodijo peš, saj lahko hitro in manj opazno ukradejo dobrino, poleg tega pa jim je okolje dobro poznano in se v njem počutijo domače. Zaključki analiziranja so bili: (1) večje tveganje v samem centru je posledica večje koncentracije parkirišč in je laţje najti atraktivno tarčo; (2) delavci, ki se na delovna mesta vozijo z avtomobilom, le-tega pustijo na parkirišču dlje časa zato se vloma ne odkrije pred končanim delovnikom; (3) plačilni avtomati privlačijo tatove; (4) prisotnost varnostnikov močno zmanjša moţnost vlomov in kraje; (5) postavljanje varnostnih kamer na območje parkirišč lahko učinkovito zmanjša število vlomov; (6) boljša razsvetljava lahko zmanjša raven kriminalitete; (7) izboljšanje varnosti zmanjšuje kriminaliteto; (8) odprta parkirišča, ki so bliţje trgovinam imajo niţjo raven vlomov zaradi neformalnega nadzorstva.. 30.

Za pomoč pri fazi ukrepanja so se strokovnjaki obrnili po mnenje v Portland, kjer so imeli zelo podobno teţavo. Na podlagi njihovih priporočil so se odločili za naslednje korake ukrepanja: (1) nadaljevanje agresivne politike, kar vključuje aktivno iskanje in kaznovanje prestopnikov; (2) dodeljevanje naslovov vsem odprtim parkiriščem. To bi pomagalo ţrtvam pri prijavljanju vlomilcev in prav tako policiji pri odzivanju ter pri nadaljnjem analiziranju vlomov na tem območju; (3) postaviti ograjo okrog parkirišč in izboljšati razsvetljavo; (4) bistveno pa naj bi bilo varnostno patruljiranje na kolesih – ljudi bi v ta namen ustrezno usposobili, jih osvestili o tem, na kaj je potrebno biti pozoren, kako doseči čim večji učinek, kako posredovati pri sumljivih osebah ter kdaj poklicati policijo (imeli bi kompatibilen radio). Prva dva našteta načina ukrepanja sta bila nesporna, saj tudi nista zahtevala velike investicije. Drugače pa je pri ostalih treh predlogih, ki zahtevajo večje investicije. Raziskava je bila še vedno v teku, vendar so leta 2000 zabeleţili precejšen padec števila vlomov v avtomobile na parkiriščih. Padec ni bil vzrok intervencijskega plana, saj so prvi video nadzor postavili šele novembra 2000. Prav tako ni bilo večjega uspeha pri aretacijah vlomilcev. Strokovnjaki so za ta pojav »krivili« povečanje policijske pozornosti in varnostnega patruljiranja navedenem letu. Zaradi projekta je veliko policistov posvečalo večjo pozornost na ciljno območje, zato so bili tudi bolj pozorni na vse sumljive aktivnosti. Sicer pa je veliko pozornosti pritegnil tudi brutalni umor ţenske leta 1999 na območju enega parkirišča. V letu 2001 je bilo še vedno moč zaznati padec ravni vlomov v avtomobile, vendar je bilo potrebno ugotoviti, da ni šlo le z premik kriminalitete na drugo območje, ki so ga za ta čas policisti »zanemarili«. V sam projekt je bilo vloţenega veliko denarja, vendar uspeh vendarle ni bil posledica vseh navedenih ukrepov, saj se je raven vlomov začela zniţevati še pred fazo ukrepanja. Predloge so iskali le na primeru iz Portlanda, zaradi podobnosti problema, kar je sicer zelo pozitivno, saj so si pomagali z ţe preverljivimi ukrepi, ki so dokazano doprinesli k izboljšanju stanja. Vendar kot je v sami raziskavi zapisano, niso bili pozorni na vse dejavnike, v danem primeru je to med drugim tudi povečana pozornost policije zaradi brutalnega umora na parkirišču. Poleg tega pa so bili vsi policisti zaradi 31.