Pranje denarja preko davčnih oaz : diplomsko delo univerzitetnega študija

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Pranje denarja preko davčnih oaz. Oktober, 2014. Mark Arzenšek Mentor: prof. dr. Bojan Dobovšek.

KAZALO. 1 Uvod ........................................................................................... 6 2. Namen in cilji ............................................................................. 8. 3. Opredelitev pojmov ...................................................................... 9 3.1 Davčna oaza.......................................................................................9 3.2 Pranje denarja.................................................................................. 11 3.3 Kriminaliteta belih ovratnikov ............................................................... 13 3.4 Off-shore podjetje ............................................................................. 15. 4. Oblike, faze, tehnike in tipologije pranja denarja ................................. 17 4.1 Pranje denarja in davčne oaze .............................................................. 20. 5. Metode odkrivanja in preprečevanja pranja denarja .............................. 22 5.1 Institucije, ki se ukvarjajo z odkrivanjem in preprečevanjem pranja denarja ....... 23 5.1.1 Svet Evrope ................................................................................ 23 5.1.2 Posebni odbor strokovnjakov Sveta Evrope Moneyval ............................... 24 5.1.3 Egmont ..................................................................................... 24 5.1.4 Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja ....................... 25 5.1.5 Financial Action Task Force ............................................................. 28 5.1.6 AIF − Autorità di Informazione Finanziaria ............................................ 29 5.1.7 Guardia Finanza − italijanska finančna policija ...................................... 29 5.1.8 Zakon o preprečevanju pranju denarja in financiranja terorizma................. 29 5.2 Posebni odbor za organiziran kriminal, korupcijo in pranje denarja − CRIM .......... 31. 6. Metode raziskovanja .................................................................... 35 6.1 Države EU se uspešno borijo proti pranju denarja preko davčnih oaz ................. 35 6.2 Pranje denarja preko davčnih oaz je težko odkrivati ..................................... 37. 7. Zaključek ................................................................................. 40 7.1 Odgovori na hipoteze .......................................................................... 41. 8. Uporabljeni viri .......................................................................... 44. 9. Priloge ..................................................................................... 48 9.1 Intervju z slovensko evroposlanko Tanjo Fajon. 3.

Povzetek Danes je problematika finančnih transakcij usmerjena predvsem na davčne oaze, ki jih izrabljajo tako fizične kot pravne osebe ter multinacionalke. Motiv za odločitev, da se uporabi davčno bolj ugodna okolja, je predvsem iskanje finančne stabilnosti in varnosti kapitala ali premoženja, ki je bilo lahko pridobljeno na nezakonit način. Tako se v davčnih rajih prikrije izvor nezakonito pridobljenega premoženja. Organiziran kriminal izrablja davčne oaze za pranje denarja, pridobljenega iz preprodaje mamil, tihotapstva, goljufij, izsiljevanja ter drugih kaznivih dejanj. Kljub poskusu uvajanja politik, ki bi zatrle pojav pranja denarja in davčnih oaz, priljubljenost njihove uporabe narašča. Veliko vlogo pri vsem tem pa igra tudi kriminaliteta belih ovratnikov, ki je globoko infiltrirana v naše in svetovno gospodarstvo. V diplomskem delu želimo predstaviti pojme, kot so pranje denarja, davčna oaza in kriminaliteta belih ovratnikov. Z deskriptivno metodo − analizo člankov in statistik bomo ugotavljali, s kakšnimi načini se Evropska unija in Slovenija borita proti pojavu pranja denarja in kakšne mehanizme uporabljata za nadzor odtoka kapitala v davčno bolj ugodne države. V nadaljevanju bomo izpostavili pomembne institucije, ki se aktivno ukvarjajo z odkrivanjem in preprečevanjem pranja denarja ter predstavili Posebni odbor za organiziran kriminal, korupcijo in pranje denarja − CRIM. Udeležili smo se zadnjega zasedanja odbora, ki je potekal v Bruslju v Evropskem parlamentu 17. 9. 2013. Tam smo pridobili gradivo za raziskovanje hipotez, ki jih želimo v drugem delu na podlagi ugotovitev potrditi ali zavrniti.. Ključne besede: pranje denarja, davčna oaza, kriminaliteta belih ovratnikov. 4.

Summary − Money loundering through tax haven. Today, the issue of financial transactions is specially focused on tax havens, that are exploited by both, natural and legal persons, as well as multinationals. The motive for the decision to use tax havens, is primarily the search for financial stability and security of the capital or property which may have been acquired by illegal means. Thus, in tax havens conceal the source of illegally acquired assets. Organized crime use tax havens to launder money earned from drugs, smuggling, fraud, extortion and other crimes. Despite the attempt to introduce policies that would crush the phenomenon of money laundering and tax havens, popularity of their using grows, a great role in all this plays white collar crime, that has infiltrated deep into our and world economy. In the thesis we aim to present concepts such as money laundering, tax haven and whitecollar crime. The descriptive method - analysis of articles and statistics we will find out how the European Union fight the phenomenon of money laundering and what mechanisms are used to control the outflow of capital in a more favorable tax law. Below, we will highlight the important institutions that are actively engaged in the detection and prevention of money laundering and we will present the Special Committee on organized crime, corruption and money laundering - CRIM. We participated on the last Board meeting, which took place in Brussels at the European Parliament on 17. September 2013, and acquired material to explore hypotheses, which we want to confirm or deny in the second part of the thesis.. Key words: money laundering, tax haven, white collar crime. 5.

1 Uvod Združeni narodi predvidevajo, da bo do leta 2050 na zemlji med 9 in 12 milijard ljudi. Kar 60 % prebivalstva naj bi živelo na pragu revščine. Že samo ogrevanje zemljine atmosfere, klimatske razmere, ki se stalno nepredvidljivo spreminjajo in nevarnosti naravnih nesreč lahko pripeljejo celo do vojne samo zaradi pomanjkanja sredstev, vode in hrane. Če seštejemo še ves kapital, ki je bil odtujen s korupcijo in pranjem denarja ter trenutne razmere, nismo več daleč od bitke za preživetje. To so zunanji faktorji, ki lahko ogrozijo naše upanje na mirno in finančno stabilno prihodnost (Edelbacher, 2012). Nek ameriški vojaški ekspert je v svojem govoru, ki ga je imel oktobra 2009, izpostavil, da bo v bližnji prihodnosti zaradi neuporabne obdelovalne površine in pomanjkanja vode domove moralo zapustiti 300 milijonov ljudi. Ta migracija lačnih in revnih, ki si želijo izboljšati življenjski standard, bo ustvarila ogromen pritisk na svetovno ekonomijo. Če se besede Združenih narodov uresničijo, potem lahko pričakujemo velik porast migrantov. Že zdaj imamo povečano selitev z juga na sever in vzhoda na zahod. Veliko migrantov je iz neevropskega okolja. Rezultat tega je multikulturalizem in multinacionalizem. Narašča kriminal in organiziran kriminal, manjšine pa izrabljajo sisteme, da bi si zagotovile spodobno življenje. Veliko organiziranega kriminala ponavadi vodijo manjše etnične skupine, saj druge možnosti v danih razmerah nimajo, so brez izobrazbe in velikokrat ne govorijo jezika države, v katero so migrirali. Organiziran kriminal pa je zelo močno prepleten s pranjem denarja (Edelbacher, 2012). Pralnica denarja je lahko že manjši lokal ali restavracija. Evropska unija (v nadaljevanju EU) se tako bori proti korupciji in pranju denarja, ne samo na najvišji politični ali državni ravni, torej med elito, ampak se bori tudi proti pranju denarja in korupciji, storjenih s strani oseb, ki niso višjega sloja. Res je, da se tukaj operejo manjše količine denarja, vendar je verjetno število oseb, ki se poslužujejo pranja denarja ali pa izrabljajo davčne raje, večje. So tudi manj opazni, saj operirajo z manjšimi vsotami denarja. Urad Združenih narodov za droge in kriminal (United Nations Office on Drugs and Crime − UNODC) ugotavlja, da če prihodki, pridobljeni z nezakonitimi dejavnostmi znašajo 3,6 % svetovnega BDP ali 2100 milijard USD, potem trenutni tokovi »opranega denarja« dosegajo približno 1600 milijard USD, to je 2,7 % svetovnega BDP. Že leta 1996 je Mednarodni denarni sklad (International Monetary Fund − IMF) opozarjal na problem, da tokovi opranega denarja znašajo med 2 % in 5 % svetovnega BDP (Special Committee on Organized Crime, Corruption and Money Laundering, 2013).. 6.

Zaradi davčne zakonodaje se je v zadnjem desetletju močno zvišala tudi priljubljenost davčnih oaz, ta trend pa želi EU na vsak način zatreti. EU je z uvajanjem novih politik in strožje zakonodaje kar nekaj davčnim oazam znižala konkurenčnost. Nekatere države se borijo proti ureditvi zakonov na finančnem področju, saj jim ta dejavnost prinaša velik zaslužek. Izogibanje fizičnih oseb, pravnih oseb in predvsem velikih korporacij ter multinacionalk plačilu davka predstavlja resen problem in grožnjo evropskemu in svetovnemu gospodarstvu. Z globalizacijo so davčne oaze postale dostopne, hkrati pa zagotavljajo zaupnost in tajnost. Na svetu je trenutno več kot 35 davčnih oaz z ugodnimi davčnimi pogoji. Ob tem velja omeniti, da davčne utaje in goljufije EU vsako leto prinašajo velike izgube v proračunih. Zaradi telekomunikacijskih poti in vse strožje slovenske davčne zakonodaje so davčne oaze tudi v Sloveniji postale priljubljeno orodje za izognitev davčni obveznosti. Na drugi strani predstavljajo veliko grožnjo evropskemu ter svetovnemu gospodarstvu multinacionalke in korporacije, ki imajo sedeže v tako imenovanih davčnih rajih. S tako tehniko poslovanja zbijajo konkurenčnost in se izogibajo plačilu davščin. V davčnih rajih se giblje ogromno kapitala, pojavlja pa se tudi veliko kriminala belih ovratnikov in pranja denarja. Med velika tveganja za pojav pranja denarja spadajo spletna orodja, ki opravljajo finančne transakcije. Težava je vsekakor v predpisih v igralnicah, ki osebam, ki vložijo denar, ki je bil pridobljen s kaznivim dejanjem, omogočijo, da lahko ta denar dvignejo povsem anonimno. Predvsem to velja za spletne igre na srečo, kjer je nadzor izplačil minimalen. Med njih spadajo online poker, online igralnice, online stavnice in še druge. Večina teh podjetij je registriranih v davčno bolj prijaznih okoljih ali v državah, ki nimajo urejene zakonodaje na finančnem in kazenskem področju. Republika Slovenija se geografsko uvršča med manjše države, vseeno pa smo izpostavljeni pojavu pranja denarja. Pranje denarja predstavlja skupaj z organiziranim kriminalom resno grožnjo Sloveniji in EU, saj hudodelske družbe vlagajo »opran« denar v legalno sfero gospodarstva in si tako pridobivajo ekonomsko moč, ki je zgrajena na denarnih sredstvih, pridobljenih na nezakonit način.. 7.

2 Namen in cilji. Namen diplomskega dela je predstaviti pomen pranja denarja in davčnih oaz ter ugotoviti težavnost njihovega odkrivanja. Raziskati želimo, kako velik je trend davčnih oaz in pranja denarja danes, hkrati pa poudariti problem kriminalitete »belih ovratnikov« pri vlogi finančnega kriminala in korporacijskega kriminala, ki sta močno povezana s kaznivim dejanjem pranja denarja, saj se korporacije rade zatekajo v davčno bolj ugodna območja. Ugotoviti želimo, ali se EU uspešno bori proti pranju denarja in davčnim oazam in kakšne so težave pri odkrivanju in preprečevanju kaznivega dejanja pranja denarja. Naš cilj je, da na podlagi analize člankov in statistik ugotovimo, kakšno je današnje stanje na področju pranja denarja in davčnih oaz v primerjavi s preteklimi leti in kakšen boj bije EU proti tovrstni kriminaliteti. V ta namen je bil na nivoju EU ustanovljen Posebni odbor za organiziran kriminal, korupcijo in pranje denarja, ki je analiziral pojave, preučil grožnjo in podal predloge za učinkovit boj zoper globalni problem. Zadnje zasedanje Odbora je potekalo v Bruslju 17. 9. 2013. Tega zasedanja smo se udeležili in tam pridobili delovne dokumente in poročila, na podlagi katerih bomo preverjali hipoteze. Dodano vrednost našemu raziskovanju, kljub temu da imamo deskriptivno metodo raziskovanja z analizo člankov, bo vsekakor doprinesel intervju s slovensko evropsko poslanko Tanjo Fajon. Uporabili bomo novejše statistike Urada Republike Slovenije za pranje denarja, ki je izdalo letno poročilo za leto 2012, s katerimi si bomo pomagali pri raziskovanju hipotez. Naš cilj je podati predloge za učinkovit boj proti pranju denarja in podati neko rešitev kot preventivo globalno razširjenim problemom, kot so davčne oaze in pranje denarja, ki ustvarjajo veliko škodo na področju gospodarstva Evropske Unije.. 8.

3 Opredelitev pojmov 3.1 Davčna oaza Davčna oaza je država ali administrativna enota, kjer davkov ni ali pa so zelo nizki. Poleg tega omogoča zaščito podatkov, tako da se ne ve, kdo je lastnik nekega podjetja, ali pa na primer koliko ima kdo na računu, od kod je denar prišel in kam gre. Poslovanje družb v davčnih oazah je zato zelo netransparentno in nesledljivo, obenem pa davčne oaze ne sodelujejo z mednarodnimi institucijami in jim ne poročajo o denarnih tokovih (Snoj, 2013). Vse davčne oaze na svetu imajo skupno lastnost − da ne pobirajo davkov ali pa le malo teh, da dosledno ohranjajo bančno tajnost, zagotavljajo anonimnost in se financirajo s provizijami navideznih podjetij, tako imenovanih podjetij s poštnim nabiralnikom. Za bogataše takšna podjetja ustanovijo posredniki, ki obljubijo, da bo skrivnost ostala skrivnost, za katero upniki, davčni inšpektorji in nekdanje soproge ne bodo nikoli izvedeli. Za korporacije so ta podjetja sredstvo za skrivanje dobičkov in prihranke pri plačilu davkov. Za kriminalce pa so kot nalašč, da se lahko še vedno ukvarjajo z umazanimi posli in operejo tako pridobljeni denar (Urbanija, 2013). Organizacija za gospodarski razvoj in sodelovanje (angl. Harmful Tax Competition) davčne oaze opredeljuje s štirimi kriteriji (Harmful Tax Competition, 1998): 1. nična ali samo nominalna davčna stopnja na relevantne prihodke; 2. pomanjkanje učinkovite menjalne kontrole; 3. pomanjkanje transparentnosti (pomanjkanje preglednosti poslovanja); 4. pomanjkanje osnovne dejavnosti v davčni oazi. Ključne lastnosti, ki jih mora imeti neko območje, da ga lahko obravnavamo kot davčno oazo, so naslednje (Crnomarkovič, 2002): 1. Odsotnost davkov ali uveljavljanje nominalnih davkov. Nekatere davčne oaze zahtevajo plačilo minimalnih pristojbin; 2. tajnost podatkov in nesodelovanje pri izmenjavanju informacij. Do nedavnega večina davčnih oaz ni sodelovala pri izmenjavanju informacij z drugimi državami.. 9.

Veljali so zakoni o tajnosti podatkov o ustanoviteljih, poslovodstvu in lastnikih podjetij, ustanovljenih v davčnih oazah; 3. pomanjkanje preglednosti v zakonodajnih, pravnih in administrativnih določbah. Zakonodaja v davčnih oazah v glavnem temelji na splošnem pravu, ki upravne in organizacijske postopke večinoma prepušča notranjemu vodenju knjig uporabnikov in uveljavlja razmeroma malo zahtev po evidenci javnih listin; 4. zanemarljiv ustanovitveni kapital. V razvitih državah sta zakonsko predpisana ustanovitveni kapital in dokaz o pripravljenosti za opravljanje dejavnosti, medtem ko davčne oaze, z nekaj redkimi izjemami, nimajo predpisanega ustanovitvenega kapitala. Crnomarkovič (2002) deli davčne oaze glede na geografsko lego: 1. Evropske: Andora, Ciper, Danska, Guernsey, Gibraltar, Irska, Jersey, Latvija, Liechtenstein, Luksemburg, Madžarska, Madeira, Malta, Monako, Nizozemska, otoka Man in Sark, Švica, Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske; 2. karibske: Antigva in Barbuda, Aruba, Bahami, Barbados, Belize, Bermudi, Deviški otoki, Dominikanska republika, Kajmanski otoki, Nizozemski Antili, Panama, St. Kitts in Nevis, Turks in Caicos; 3. severnoameriške: Kanada (New Brunswick), ZDA (Delaware, Florida, Nevada in Wyoming); Tihooceanske: Cookovo otočje, Hongkong, Labuan, Nauru, Vanuatu, Zahodna Samoa, ob pravilni statusni organizaciji tudi Singapur in celo Japonska; 4. afriške: čeprav se v velikem delu afriške celine davki v praksi nasploh zelo težko uveljavljajo, so Liberija, Kanarski otoki, Madeira, Mavricij in Južnoafriška republika območja, ki so uradno sprejela off-shore zakonodajo.. EU letno izgubi približno 1 000 milijard evrov, ki izginejo v davčnih oazah. V letu 2012 so iz Slovenije v davčno ugodnejšo Švico nakazali 2 milijardi evrov. V kapitalizmu se ljudje vse bolj izogibajo davkom in iščejo jurisdikcije z zakonskimi luknjami, ki omogočajo plačevanje minimalnih ali ničnih obveznosti. Tako si najbogatejši ljudje še povečujejo bogastvo (Volilni program koalicije Združena levica, 2014).. 10.

3.2 Pranje denarja Kazenski zakonik Republike Slovenije (KZ-1-UPB2, 2012) opredeljuje pranje denarja v 245. členu: 1. Kdor denar ali premoženje, za katero ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem, sprejme, zamenja, hrani, z njim razpolaga, ga uporabi pri gospodarski dejavnosti ali na drug način, določen z zakonom o preprečevanju pranja denarja, s pranjem zakrije ali poskusi zakriti njegov izvor, se kaznuje z zaporom do petih let. 2. Enako se kaznuje, kdor stori dejanje iz prejšnjega odstavka, pa je hkrati storilec ali udeleženec pri kaznivem dejanju, s katerim je bil pridobljen denar ali premoženje iz prejšnjega odstavka. 3. Če je denar ali premoženje iz prvega ali drugega odstavka tega člena velike vrednosti, se storilec kaznuje z zaporom do osmih let in denarno kaznijo. 4. Če je dejanje iz prejšnjih odstavkov storjeno v hudodelski združbi za izvedbo takih dejanj, se storilec kaznuje z zaporom od enega do desetih let in denarno kaznijo. 5. Kdor bi moral in mogel vedeti, da je bil denar ali premoženje pridobljeno s kaznivim dejanjem, pa stori dejanje iz prvega ali tretjega odstavka tega člena, se kaznuje z zaporom do dveh let. 6. Denar in premoženje iz prejšnjih odstavkov se vzameta. Kljub temu da slovenska zakonodaja opredeljuje pranje denarja kot kaznivo dejanje, ima Slovenija kot vse druge države ogromno težav pri odkrivanju samega pojava. Fizične in pravne osebe se poslužujejo vseh vrst instrumentov pranja denarja. Še vedno se največ denarja opere preko gotovine, med drugim se kot možni način pranja denarja uporabljajo tudi nepremičnine, plovila, obveznice in storitve. Pranje denarja je proces prikrivanja nezakonitih prihodkov z namenom, da bi prikrili njihov nezakoniti izvor. Ta proces je ključnega pomena, saj storilcem kaznivih dejanj omogoča, da uživajo te dobičke, ne da bi ogrozili njihov izvor (Financial Action task Force − FATF, 2014). Pranje denarja je torej proces prikrivanja nezakonitih prihodkov, ki pa lahko vključujejo gibanje čistega denarja, z namenom da se v prihodnosti stori kaznivo dejanje. Pogosto metode vključujejo prikrivanje vira prihodkov, spreminjanje premoženjske koristi ali premik nezakonito pridobljenih sredstev na kraj, kjer je manj verjetno, da bi pritegnili. 11.

pozornost. Namen pranja denarja je na koncu dobiti legalen izkupiček, ki ga je posameznik pridobil s kaznivim dejanjem (Internal Revenue Service − IRS, 2014). Pranje denarja je proces prikrivanja pravega izvora denarja. Pranje denarja zavzema dejavnosti, ki so namenjene prikrivanju nezakonito pridobljenega premoženja in mu zagotoviti legitimnost, da ga lahko kasneje prenesejo v legalno sfero gospodarstva. Primarni cilj pranja denarja je prikrivanje izvora prihodka, pridobljenega na nelegalen način ter izogib plačilu davka. Različne države lahko, ali pa tudi ne, obravnavajo davčne utaje oziroma plačila v nasprotju z mednarodnimi sankcijami, kot so pranje denarja. Nekatere jurisdikcije opredeljujejo pranje denarja kot samostojno kaznivo dejanje, nekatere pa kot nadaljevalno kaznivo dejanje predhodnega kaznivega dejanja. Pranje denarja se v državah, ki slonijo na civilnem pravu, ne obravnava kot kaznivo dejanje ampak kot nadaljevano kaznivo dejanje predhodnemu kaznivemu dejanju. Med take spadajo Avstrija, Nemčija, Italija in Danska. V državah, kjer pa se uporablja angleški pravni sistem, pa se pojav pranja denarja opredeljuje kot samostojno kaznivo dejanje. V Grčiji so tako na primer oblikovali seznam predhodnih kaznivih dejanj, poleg na seznamu pa določili tudi vsa preostala kazniva dejanja. V Franciji in Belgiji se kot predhodno kaznivo dejanje obravnava vsako kaznivo dejanje, ki storilcu lahko prinese zaslužek (Special Committe on Organised Crime, Corruption and Money Loundering, 2013). Hudodelskim združbam je treba preprečiti, da bi za uresničevanje svojih ciljev zlorabljale ekonomske mehanizme, ob tem pa se usmeriti v pomoč kriminalitete »belih ovratnikov« pri dejavnosti pranja denarja. Kriminalci se poslužujejo vseh možnih načinov, da se denar, ki so ga zaslužili, opere. Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja v poročilu za leto 2012 navaja naslednje mehanizme pranja denarja, ki so bili najpogosteje uporabljeni: 1. Finančne institucije, kot so banke in hranilnice; 2. fizične osebe; 3. pravne osebe, ki so bile uporabljene kot slamnate družbe ali off shore družbe. Pogosto uporabljen mehanizem za pranje denarja v Sloveniji so finančne institucije, kot so banke. Tako se pere denar, ki se ga razdeli v manjše zneske in postopoma nalaga na račune. Večkrat se pojavlja tudi lastno pranje denarja. To pomeni, da izvršitelj kaznivega dejanja pranja denarja stori tudi predhodno kaznivo dejanje, s katerim sredstva. 12.

nezakonito pridobi. Kot največkrat uporabljen instrument pranja denarja, ki ga zasledimo pri vseh obravnavanih zadevah sumov pranja denarja v letu 2012, se ponovno pojavlja denar. Poleg denarja je urad v štirih zadevah zaznal uporabo nepremičnih, v treh zadevah uporabo zlata oziroma zlatih palic ter v po eni zadevi uporabo čeka in vrednostnega papirja (Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja, 2014).. 3.3 Kriminaliteta belih ovratnikov Kriminaliteta belih ovratnikov je zelo podobna korporacijskemu kriminalu. Korporacijski kriminal vključuje nelegalna dejanja, ki jih storijo zaposleni nekega podjetja, da bi s tem pomagali podjetju, korporaciji oziroma poslu. Po drugi strani pa je poklicni kriminal kršitev pravil na legitimnem delovnem mestu. Tak kriminal je torej storjen za lastno korist, na račun korporacije. Kriminaliteto belih ovratnikov in korporacijski kriminal v večini primerov izvajajo osebe srednjih let, ki imajo namen kršiti zakon (Clinard, Quinney, 2010). Kriminaliteta belih ovratnikov predstavlja ponavadi ljudi, ki izvajajo pranje denarja kar v okviru svoje temeljne dejavnosti, tako da njihovo delovanje ni sumljivo. Edwin H. Sutherland je definiral kriminaliteto belih ovratnikov že leta 1939 v American Sociological Review kot »kriminal, storjen s strani osebe, ki je spoštovana in ima visok status v okviru svojega poklica.« V definiciji zajema delovanje individualnih oseb. Kriminal belih ovratnikov temelji na deviantnih in kriminalnih dejanjih, ki so storjena s strani osebe z visokim statusom. Mnoge prevare, ki se dogajajo, so prisotne v vseh slojih. Nevarnejše so tiste, ki operirajo z veliko kapitala. Namen kriminala belih ovratnikov je preslepiti nekoga, da bi prilastili premoženjsko korist sebi ali tretji osebi (Edelbacher, 2012). Susan Saphiro definira kriminaliteto belih ovratnikov kot storilce, oblečene v zelo različne obleke, ki lažejo, kradejo, ponarejajo, si izmišljujejo, pretiravajo, izpuščajo informacije, zavajajo, se pretvarjajo, se izogibajo, poneverjajo ter sodelujejo pri koruptivnih dejanjih. Izkaže se, da pretežen del teh ljudi ne spada v višji socialni sloj. Ameriški Zvezni preiskovalni urad (Federal Beraue of investigation − FBI) opredeljuje kriminaliteto belih ovratnikov kot prepovedana dejanja, za katera so značilni prevara, prikrivanje ali kršitev zaupanja in pri katerih ni prisotnega fizičnega ali psihičnega nasilja. Posamezniki ali organizacije storijo ta dejanja, da bi pridobili denar, lastnino ali storitve,. 13.

da bi se izognili plačilu, izgubi denarja ali storitev, ali da bi si zagotovili osebno ali poslovno prednost. Kriminaliteta belih ovratnikov povzroča tako posameznikom kakor podjetjem in tudi državi veliko finančno škodo. Kriminaliteta belih ovratnikov je močno prepletena z uporabo davčnih rajev in pranjem denarja, pojavlja pa se predvsem v obliki finančne krimialitete in korupcije. Edelbacher (2012) navaja naslednja področja , kjer je kriminaliteta belih ovratnikov najbolj prisotna: 1. Goljufija pri stečaju; 2. trgovanje z delnicami podjetij – insider trading; 3. bančni ropi; 4. goljufije kapitalskih naložb 5. piramidna shema; 6. goljufije pri odprtjih bančnih računov; 7. goljufije pri transakcijah; 8. goljufije z mediacijo 9. ponarejanje in kraja vrednostnih prapirjev; 10. goljufije pri čekih in karticah; 11. ponarejanje dokumentov; 12. pranje denarja; 13. zavarovalniška goljufija. V zadnjih letih so bili medijsko izpostavljeni stečaji velikih slovenskih in tujih podjetij ter korporacij, kjer je poniknilo ogromno kapitala. Italija ima v ta namen finančno policijo (Gurdia finanza), ki preverja kazensko odgovornost vpletenih v stečajnih postopkih. Tržaški odvetnik Rado Race pojasnjuje da je stečajni sodnik tisti, ki na podlagi poročila stečajnega upravitelja ugotavlja ali obstaja kaj kazensko relevantnega. Če presodi, da so v papirjih elementi, ki kažejo na domnevno kaznivo dejanje, zadevo preda tožilcu. Ta nato naloži finančni policiji, da opravi preiskavo v podjetju in širše (Dakić in Grapulin, 2014).. 14.

3.4 Off-shore podjetje Off-shore podjetje je pravni subjekt s sedežem v drugih državah, ki zagotavljajo poslovne in ekonomske prednosti v primerjavi z drugimi državami. Off-shore družba ali off-shore podjetje je pravno ustanovljeno podjetje v drugi državi (Thetaworld − Poslovne usluge, 2014). Offshore podjetje je pravna oseba, registrirana v eni od davčnih oaz, ki z ustrezno zakonodajo lastniku ali podjetniku omogoča privilegiran davčni položaj. Takšen davčni status lahko pomeni delno ali popolno oprostitev plačila davkov, odvisno od davčne oaze in načina registracije podjetja. Poleg oprostitve davkov na dohodke iz opravljanja dejavnosti večina davčnih oaz uporabnikom omogoča tudi oprostitev plačila davka na dohodke iz kapitalskih naložb in dohodke iz dajanja pravic do uporabe intelektualne lastnine. Sicer lahko »off-shore« opredelimo kot prilagodljivo poslovno orodje, ki omogoča doseganje različnih poslovnih ciljev po zakoniti poti, tako da lahko lastnik off-shore podjetja organizira poslovanje in ustvari premoženje zunaj visoko obdavčenega območja. Off-shore status je ponavadi na voljo izključno nerezidenčnim tujcem ob pogoju, da se vse pridobitniške dejavnosti opravljajo izključno zunaj območja davčne oaze (Crnomarkovič, 2002). Ustanavljanje off-shore podjetja v davčnih oazah, ki nudijo boljše davčne pogoje, ima svoje prednosti in slabosti (UPC svetovalna skupina, 2014): PREDNOSTI 1. izjemno enostavna administracija; 2. nizki stroški ustanovitve; 3. zagotovljena popolna anonimnost, saj davčne oaze praviloma nimajo javno dostopnega registra podjetij; 4. dodatno anonimnost si je mogoče zagotoviti z imenovanjem t.i. imenovanih (»nominee«) direktorjev; 5. služi za varovanje premoženja lastnikov, saj lahko bančni račun za off-shore podjetje odprejo pri prvovrstnih bankah v finančnih centrih po vsem svetu; 6. zlasti primerno za končno celico v holdinški strukturi podjetij; 7. omogoča globalno poslovanje ter poslovanje preko spleta, zlasti primerno za spletne trgovine in razvijalce mobilnih aplikacij, ki poslujejo z Googlom, Applom in drugimi globalnimi giganti. 15.

SLABOSTI 1. večina držav − tudi Slovenija − pozna tako imenovano davčno črno listo, na kateri se navedene jurisdikcije, pri poslovanju s katerimi lahko pride do negativnih davčnih učinkov; v Sloveniji se tako pri plačilih določenih storitev aplicira poseben 15 % davek (davčni odtegljaj), če so ta plačila izvedena prejemniku, ki je registriran v eni izmed teh davčnih oaz; 2. posebna pravila veljajo tudi na področju preprečevanja pranja denarja, v primeru da se izvajajo plačila v države, ki so navedene na posebnem seznamu Urada za preprečevanje pranja denarja (ta seznam je bistveno bolj obsežen kot t.i. davčna črna lista); 3. davčni organ lahko plačila za storitve ali blago, opravljene podjetjem v off-shore centrih, opredeli kot davčno nepriznane odhodke, če ne obstajajo povsem trdni materialni dokazi, da so bile te storitve opravljene oziroma blago dobavljeno. Pranje denarja je najbolj pereč problem, ki se pojavlja pri delovanju off-shore centrov oziroma podjetij. Ameriška mafija je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja uporabljala davčne oaze za davčne utaje, v šestdesetih letih pa je pričela razvijati različne metode za pranje nezakonito pridobljenega denarja. Zaradi poudarjene tajnosti podatkov v večini davčnih oaz je bilo poslovanje v celoti premalo transparentno, zato je bil nadzor matične države otežen (Hoyt, 2007). Off-shore podjetje se lahko ustanovi na destinacijah kot so Gibraltar, Dubai, Deviški otoki, Isle of Man, Panama, Kajmanski otoki in še na veliko drugih destinacijah, možno pa je ustanoviti podjetje znotraj EU. Nekatere države omogočajo prednost pri mednarodnem poslovanju in posledično omogočijo pravni osebi nično ali nizko obdavčenost. Ko se podjetje registrira, je možno odpreti bančni račun v mnogih državah in finančnih centrih po svetu.. 16.

4 Oblike, faze, tehnike in tipologije pranja denarja. Denar je »opran«, ko njegov pravi izvor ni razviden in ima vse lastnosti legitimno pridobljenega premoženja. Končni cilj pranja denarja je postopna vključitev »opranega« denarja ali premoženja v običajne poslovne tokove, ki so sestavni del zakonite poslovne dejavnosti in investiranje opranega denarja naprej v kriminalno dejavnost (obstoječo ali novo). Po uveljavljeni definiciji Projektne skupine za finančno ukrepanje (Financial Action Task Force − FATF), je proces pranja denarja postopek prikrivanja nelegalnega premoženja, ki poteka v treh fazah (Šteiner in Herbaj, 2009): 1. Plasma − Plasiranje sredstev (angl. placement) − trenutek, ko se izvede prva umestitev nezakonitih sredstev v finančni sistem države, npr. prenos gotovine čez mejo, elektronska nakazila v tujino, zamenjava v drugo valuto. 2. Stratifikacija − Prikrivanje izvora denarja (angl. layering) − ločevanje sredstev od njihovega nezakonitega izvora. Vključuje finančne operacije v tujini preko različnih finančnih instituciji, uporaba off-shore podjetij, fiktivna nakazila in pogodbe, drobljenje zneskov, preprodaja nepremičnin. 3. Integracija (angl. integration) − se izvede s ponovno vključitvijo predhodno opranih sredstev v zakonito gospodarstvo oziroma. O določeni tipologiji pranja denarja govorimo takrat, ko zaznamo vzorec ali serijo podobnih postopkov (metod) prikrivanja nezakonitega izvora denarja ali drugega premoženja, ki vključujejo različne mehanizme, tehnike in instrumente (Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja, 2014): 1. Mehanizem pranja denarja je okolje oziroma sistem, kjer se delno ali v celoti izvajajo aktivnosti pranja denarja in ga predstavljajo predvsem naslednje kategorije: finančne institucije (banke, hranilnice, borzno posredniške družbe, leasing hiše), notarji, odvetniki, fizične osebe, pravne osebe oziroma gospodarske družbe (domača in tuja podjetja ter slamnata podjetja, off-shore podjetja), sistemi za prenos denarja (Western Union, MoneyGram). 2. Instrument pranja denarja je nosilec vrednosti, ki se uporablja za aktivnosti pranja denarja, kot so gotovina, čeki, vrednostni papirji, nepremičnine, vozila in plovila, podjetja.. 17.

3. Tehnika pranja denarja je način izvajanja aktivnosti pranja denarja, ki jo predstavljajo dvigi gotovine, pologi gotovine, elektronski prenosi sredstev med računi (angl. »wire transfers«), uporaba alternativnih sistemov za prenos sredstev, prenos gotovine preko državne meje, menjava valut, drobljenje zneskov. Poleg posameznih pojavnih oblik pranja denarja je lahko zaznati nekatere tipologije pranja denarja, katerih značilnosti so predstavljene spodaj (Urad Republike Slovenije za pranje denarja, 2014): 1. uporaba fizičnih oseb za pranje denarja; 2. uporaba slamnatih podjetij za pranje denarja; 3. uporaba off-shore podjetij za pranje denarja; 4. zamenjava bankovcev manjših vrednosti v bankovce večjih vrednosti; 5. uporaba sistemov za prenos denarja; 6. uporaba posojil za pranje denarja; 7. uporaba računov družb in fizičnih oseb v povezavi s sredstvi in družbami iz sosednjih držav. 1. Uporaba fizičnih oseb za pranje denarja Pri tej tipologiji se računi fizičnih oseb uporabljajo zgolj za prenos gotovine in prejemanje sredstev. Ponavadi so fizične osebe sposojena imena in bančni računi tako omogočajo anonimnost dejanskim akterjem v procesu pranja denarja. Lahko pa se uporablja tudi brez bančnih računov, in sicer v primeru prenosa gotovine med državami, da se zakrije pravi izvor premoženja. To izvajajo fizične osebe ali »cash« kurirji (Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja, 2014). 2. Uporaba slamnatih podjetij za pranje denarja Uporaba slamnatih podjetij za pranje denarja je kot tipologija v uporabi v Sloveniji že nekaj časa in je ena izmed največkrat ugotovljenih tipologij pranja denarja, poleg kaznivega dejanja davčne zatajitve. Slamnato podjetje je uporabljeno izključno za pranje denarja, pridobljenega na nezakonit način iz predhodnih kaznivih dejanj in gospodarskega kriminala, ki pa je zelo močno prepleten s kriminalom belih ovratnikov. Za slamnata podjetja je značilno, da nimajo premičnin ali nepremičnin oziroma nimajo nikakršnega premoženja. Imajo samo davčno številko in transakcijski račun, iz katerega se denar dviga. 18.

v gotovini. Slamnato podjetje zastopa slamnati direktor, ki ponavadi samo izpolnjuje ukaze organizatorjev nezakonitih poslov (Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja, 2014). 3. Uporaba off- shore podjetij za pranje denarja Podjetje off-shore je nerezidenčna gospodarska družba, ki gospodarske dejavnosti ne sme opravljati znotraj jurisdikcije, se pravi znotraj države, v kateri je bila ustanovljena. Postopek ustanovitve off-shore podjetja v off-shore območju v tujini je relativno enostaven, hiter in poceni ter ga je mogoče izvesti preko interneta. Imena lastnikov in družbenikov off-shore podjetij niso vpisana v registru, zato off-shore podjetje zagotavlja prikrivanje dejanskih lastnikov, kar otežuje organom pregona njihovo delo. Največkrat so off-shore podjetja uporabljena za prenos sredstev in transakcije za uporabo elektronskega bančništva (Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja, 2014). 4. Zamenjava bankovcev manjših vrednosti v bankovce večjih vrednosti Največkrat se tipologija pojavi pri storilcih kaznivih dejanj prometa s prepovedanimi drogami, ukradenim blagom, prostitucijo ... Storilci položijo bankovce manjših vrednosti na več bančnih računov ter nato dvignejo bankovce večjih vsot. Storilci to počnejo sami ali preko tretjih oseb (Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja, 2014). 5. Uporaba sistemov za prenos denarja Preko sistemov, kot je npr. Western Union, se lahko denar, pridobljen na nezakonit način, prenaša po celem svetu, saj omogoča vplačilo denarja na enem in dvig na drugem mestu. Seveda mora imeti oseba za dvig denarja osebni dokument, vendar se pojavlja ogromno ponarejenih dokumentov, kar omogoča anonimnost prejemnika sredstev (Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja, 2014). 6. Uporaba posojil za pranje denarja Med tehnikami pranja denarja v zvezi s posojili je med najbolj priljubljenimi tehnika »loan back« (posojilo). Lastnik umazanega denarja se z neko osebo, s katero ima zaupen odnos, dogovori o sklenitvi posojilne pogodbe, v kateri je lažno navedeno, da posojilodajalec lastniku umazanega denarja posoja svoj denar. Na ta način prejemnik posojila pridobi. 19.

dokument (posojilno pogodbo) o izvoru denarja (posojilo), v resnici pa gre za umazan denar, ki ga je posodil sam sebi ali svojemu podjetju. Največkrat je posojilodajalec denarja kriminalnega izvora off-shore podjetje z zakritim lastništvom in z bančnim računom v tuji državi. Pogosto se uporablja tudi tehnika »back-to-back loan«, kjer gre za pridobitev legalnega bančnega posojila, ki je zavarovan s sredstvi kriminalnega izvora, ki so v obliki depozita vezana na isti ali kakšni drugi banki. Storilec na ta način od banke pridobi dokument − posojilno pogodbo, s katero lahko dokazuje, da je izvor denarja, s katerim razpolaga, čist, v resnici pa so ta sredstva iz posojila zavarovana z umazanim denarjem, ki je bil pred tem plasiran v finančni sistem (Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja, 2014). 7. Uporaba računov družb in fizičnih oseb v povezavi s sredstvi in družbami iz tujine Tipologiji, povezani med seboj, je Urad za preprečevanje pranja denarja zaznal leta 2009, od takrat pa še beležijo porast. Tukaj gre za uporabo bančnih računov za prejemanje sredstev iz tujine, nato se sredstva dvignejo v gotovini in prenesejo nazaj v tujino. Tako se zakrije prave lastnike in organizatorje nezakonitih aktivnosti (Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja, 2014).. 4.1 Pranje denarja in davčne oaze Pranje denarja je povezano z dejavnostmi, ki so značilne za organizirani kriminal, kot so trgovina s prepovedanimi drogami, trgovina z ljudmi, trgovina z orožjem, izsiljevanje, močno pa je prepleteno s korupcijo in z davčnimi utajami (Special Committee on Organized Crime, Corruption and Money Loundering, 2013). Velikokrat storilci pri svojih dejanjih uporabljajo metode pranja denarja s pomočjo davčnih oaz in off-shore podjetij. Denar se lahko opere daleč od matične države, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno. Tako ustanavljajo fiktivna oziroma navidezna podjetja, prek katerih se lahko prikrije nezakonite dejavnosti storilca. Storilci operejo denar v drugih državah in ga nato nelegalno uvozijo v svojo državo, kjer ga razpršijo v različne dejavnosti. V veliki večini primerov pa je fizični prenos gotovine začetna stopnja v procesu pranja denarja (Šteiner in Herbaj, 2009).. 20.

Dejavnost pranja denarja se pogosto izvaja z oblikovanjem trikotnikov, usmerjenih iz in v davčne oaze. Davčne utaje in pranje denarja vključujejo vrsto kaznivih dejanj, uporabljajo pa se podobne metode in kanali, bodisi za utajo davka bodisi za prikrivanje premoženja pridobljenega z nezakonitimi posli. Davčna utaja je v številnih pravnih sistemih opredeljena kot predhodno kaznivo dejanje za pranje denarja. Omeniti je potrebno tudi pranje lastnega denarja, ki ga izvaja storilec kaznivih dejanj, s katerimi je premoženjsko korist pridobil sam. Takšno dejanje pranja denarja obravnavajo pogosto kot nekaznivo dejanje, saj ima zgolj pomožno funkcijo glavnega kaznivega dejanja (npr. preprodaja drog), kateri omogoča zaslužek oziroma prihodek. Takšno dejanje se obravnava kot »post factum« (after the fact). Dejavnost pranja denarja se mnogokrat izgubi med oblikovanjem trikotnikov, usmerjenih v in iz davčnih oaz, saj se z nakazili med računi pogosto zakrije izvor kapitala (Special Committee on Organized Crime, Corruption and Money Loundering, 2013).. 21.

5 Metode odkrivanja in preprečevanja pranja denarja Kot glavne značilnosti, ki jih mora pojav pranja denarja izpolnjevati in ki so lahko pokazatelj samega pojava, Šeme Hočevar (2007) navaja: 1.. dejanje vključuje velike vsote denarja;. 2. denar oziroma premoženje mora izvirati iz kaznivega dejanja; 3. pranje denarja se izvrši preko legalnega plačilnega sistema; 4. je mednarodnega značaja; 5. končen cilj je onemogočanje sledljivosti kapitala in delovanje, kot da gre za legitimno pridobljeno premoženje; 6. nelegalna sredstva so nato vložena v legitimno gospodarstvo. Cilj večjega števila kaznivih dejanj je ustvarjanje dobička za posameznika ali skupino, ki kazniva dejanja izvaja. Pranje denarja je obdelava protipravne premoženjske koristi, da bi prikrili nezakonit izvor premoženja. Ta proces je ključnega pomena, saj omogoča kriminalcem, da kapital, ki je bil pridobljen na nezakonit način in je neobdavčen, uživajo, ne da bi razkrili njihov izvor premoženja. Nezakonita prodaja orožja, tihotapljenje in dejavnosti organiziranega kriminala, vključno s trgovino s prepovedanimi drogami in prostitucijo, lahko ustvarijo ogromne količine premoženjske koristi. S pranjem denarja pa ta nezakonito pridobljena sredstva legitimirajo. Ko kriminalna dejavnost ustvarja velike dobičke, mora posameznik ali skupina najti način za nadzor sredstev, ne da bi zbujali pozornost. Tako zmanjšajo možnost odkritja osnovne dejavnosti in vpletenih oseb. Kriminalci to storijo tako, da prikrijejo vire, spreminjajo oblike sredstev oziroma s premiki sredstev na kraje, kjer je manj verjetno, da bi pritegnila pozornost (Financial Action Task Force, 2014). Zaradi vse večje iznajdljivosti pralcev denarja morajo EU in njene države članice konstantno izboljševati sisteme za ustrezen boj priti pranju denarja in sprejemati nove ukrepe in metode, ki sledijo trendom pranja denarja. EU je stalno medijsko izpostavljena zaradi svetovne finančne krize. Zadnje čase so zelo podvrženi aktualnim temam s področja davčnih oaz in pranja denarja, saj dejavnosti in uporaba teh instrumentov povzročajo ogromno škodo ekonomiji in gospodarstvu. EU išče rešitve za izboljšanje zakonodaje na teh področjih, hkrati pa zahteva odgovornost pralcev denarja in oseb, ki delujejo na najvišjih možnih državnih ravneh, kar pa zajema tudi kriminaliteto belih ovratnikov.. 22.

EU na področju finančnega kriminala sprejema zakonodajo in ukrepe, zlasti na področju preprečevanja in odkrivanja pranja denarja. Med mednarodnimi dokumenti, ki jih je EU sprejela velja omeniti: 1. Priporočilo sveta Evrope št. (80) 10 o ukrepih proti hrambi in prenosu sredstev kriminalnega izvora, ki je bilo sprejeto junija 1980, je pomenilo začetek razvoja zakonodaje na področju pranja denarja in nakazuje smernice razvoja pravne ureditve. Šteje se kot zgodovinski dokument in začetek boja proti tovrstni kriminaliteti. Poročilo je zelo kratko in obsega le preambulo in tri točke (Šeme Hočevar, 2007); 2. Konvencija Sveta Evrope št. 141 o pranju denarja, izsleditvi, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem − sprejeta je bila leta 1990 v Strasbourgu. V konvenciji so v tretjem poglavju definirana načela mednarodnega sodelovanja, pomoč pri preiskavi, začasni ukrepi, zaplemba ter odklonitev in odložitev sodelovanja (www.svetevrope.si); 3. Konvencija št. 198 o pranju, odkrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, vključno s financiranjem terorizma, je bila sprejeta maja 2005 in je v celoti nadomestila konvencijo št. 141 iz leta 1990. Zamrznitev, zaseg in odvzem premoženja, pridobljenega na nelegalen način, je razširila tudi na premoženje, pridobljeno z nezakonitimi dejavnostmi in na dobiček, ki izhaja iz umazanega premoženja. Konvencija uvaja odgovornost pravnih oseb za kaznivo dejanje pranja denarja in je prvi mednarodni akt, ki ureja definicijo in pooblastila uradov za preprečevanje pranja denarja. Vsebuje tudi določbe za preventivne ukrepe (Šeme Hočevar, 2007). Slovenija jo je ratificirala aprila 2010, v veljavo pa je stopila avgusta 2010.. 5.1. Institucije,. ki. se. ukvarjajo. z. odkrivanjem. in. preprečevanjem pranja denarja. 5.1.1 Svet Evrope Svet Evrope je prva mednarodna organizacija, ki je namenila veliko pozornosti prav pranju denarja. Že leta 1977 je Evropski odbor za probleme kriminala znotraj Sveta Evrope 23.

ustanovil poseben odbor strokovnjakov, katerega primarna aktivnost je bil nezakonit prenos kapitala, ki izvira iz kaznivih dejanja. Svet Evrope sodeluje in je sodeloval pri pripravi več kot 160 mednarodnih konvencij (Šeme Hočevar, 2007).. 5.1.2 Posebni odbor strokovnjakov Sveta Evrope Moneyval. Posebni odbor Moneyval (v nadaljevanju Moneyval) je bil ustanovljen leta 1997 pod imenom PC-R-EV in je bil kasneje zaradi boljše prepoznavnosti preimenovan. Moneyval je bil ustanovljen predvsem za oceno ukrepov in zakonodaje zoper pranja denarja. V ustanovnem dokumentu je navedeno, da so v mnogih državah pod vplivom mednarodnih dokumentov že izdelali svoje sisteme za boj proti pranju denarja in da je treba te sisteme za večjo učinkovitost nadzorovati. Nadzor poteka tako, da se države med seboj nadzirajo. Moneyval je Svet Evrope ustanovil predvsem zaradi potrebe po harmonizaciji in uskladitvi boja proti pranju denarja na zakonodajnem in pravosodnem področju in zaradi potrebe po pregledu nad izvajanjem sprejetih konvencij ter spoštovanja pravnih načel. Poročilo Moneyvala vključuje celosten pregled nad izvajanjem celotnega sistema ukrepov na področju pranja denarja (Šeme Hočevar, 2007).. 5.1.3 Egmont Leta 1995 so se v Bruslju zbrali predstavniki 24 držav in 14 uradov za preprečevanje in odkrivanje pranja denarja (v nadaljevanju uradov). Skupina Egmont (ime je dobila po palači d'Egmont-Arenberg, kjer so se predstavniki držav in uradov prvič sestali) je bila ustanovljena predvsem zaradi potrebe po izmenjavi informacij in dokumentacije med organi, ki se ukvarjajo s problemom pranja denarja. Ker postopki zbiranja informacij o pranju denarja redko potekajo v eni sami državi, so bile določene osebe na uradih, ki so del skupine Egmont, da se ukvarjajo samo z bojem proti pranju denarja ter omogočajo medsebojno sodelovanje. od leta 1977 si lahko uradi preko kriptografske varovane računalniške mreže hitro in učinkovito izmenjujejo podatke. Eden izmed ustanoviteljev skupine Egmont je tudi Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja (Šeme Hočevar, 2007).. 24.

5.1.4 Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja (v nadaljevanju urad) je bil ustanovljen leta 1995 in je organ v sestavi Ministrstva za Finance. Naloga urada je, da spremlja, zbira, analizira in posreduje informacije, ki jih prejme od drugih finančnih organizacij. Podatke, ki jih zbira, so organizacije iz 1. odstavka 4. člena Zakona o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (v nadaljevanju ZPPDFT) dolžne posredovati. To so podatki o gotovinskih transakcijah, ki presegajo vrednost 30 000 evrov in o osebah in transakcijah, za katere obstajajo razlogi za sum pranja denarja ali financiranja terorizma. To so ukrepi za odkrivanje in preprečevanje pranja denarja (Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja, 2014). Organizacije, ki so dolžne posredovati informacije, igrajo pomembno vlogo pri procesu odkrivanja pranja denarja, saj s posredovanjem podatkov o sumljivih osebah in transakcijah uradu omogočijo bolj kakovostno in hitrejše delo na področju boja proti pranju denarja. Urad enkrat letno poroča o svojem delu vladi. Med organizacije, ki sporočajo podatke uradu, spadajo banke, hranilnice, plačilne institucije, menjalnice, družbe za izdajanje elektronskega denarja, zavarovalnice, zastavljalnice in še druge, med pomembnejše pa štejemo koncesionarje, ki prirejajo igre na srečo po internetu in drugih telekomunikacijskih omrežjih in prireditelje, ki stalno prirejajo športne stave (ZPPDFT, Ur. l. RS, št. 60/2007). Največjo vlogo glede na število prijav Uradu igrajo banke, ki so podale kar 461 prijav. Banke glede na leto 2008, ko je bilo podanih le 175 prijav, veliko bolj pridno sporočajo sumljive transakcije. Prednostne naloge Urada so (Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja, 2014): 1. Da pristojnim organom predlaga spremembe in dopolnitve predpisov, ki se nanašajo na preprečevanje in odkrivanje pranja denarja in financiranja terorizma; 2. da sodeluje pri sestavi seznama indikatorjev za prepoznavanje strank in transakcij, za katere obstaja sum kaznivega dejanja pranja denarja; 3. da pripravlja in izdaja priporočila ali smernice za enotno izvajanje ZPPDFT in predpisov;. 25.

4. da sodeluje pri strokovnem usposabljanju državnih organov in nosilcev javnih pooblastil ter drugih; 5. da objavlja statistične podatke o pranju denarja in financiranju terorizma, zlasti o številu sumljivih transakcij; 6. da obvešča javnost o pojavnih oblikah pranja denarja in financiranja terorizma. Urad enkrat letno izda poročilo o svojem delovanju. V poročilu so opisane tehnike ali načini pranja denarja, ki so bili največkrat zasledeni in zadeve, ki so bile posredovane tožilstvu in policiji zaradi suma pranja denarja. Poročilo vsebuje tudi statistični pregled delovanja urada. Graf 1: Največkrat uporabljene tehnike pranja denarja v letu 2012. Vir: Poročilo o delu urada RS za preprečevanje pranja denarja za leto 2012 V poročilu urada in razvidno iz grafa 1 je kot najpogostejša tehnika pranja denarja, ki jo je urad zaznal, dvig gotovine. Urad je zaznal sum o kaznivem dejanju pranja denarja z dvigi gotovine v kar 85 zadevah. Najbolj priljubljena zaznana tehnika poleg dvigov gotovine je bila v letu 2012 prenos sredstev med računi, ki je bila zaznana v kar 76 zadevah. Ostale tehnike, ki jih je urad v posameznih zadevah še ugotovil, so pologi gotovine (19 primerov), investiranje v nepremičnine (8 primerov), prenos sredstev preko državne meje, drobljenje zneskov, lažni prikazi namena transakcij in prenos sredstev med državami. Uporabljena tehnika je bila v letu 2012 zaznana v 55 zadevah. 26.

V posameznih primerih je urad ugotovil še naslednje načine izvajanja aktivnosti pranja denarja (Poročilo o delu urada Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja za leto 2012, 2013): Investiranje v zlato, fiktivno dedovanje, vračilo kredita, verižna prodaja nepremičnin in »cash« kurirji. Seveda urad posreduje zaznan sum o pranju denarja naprej v obravnavo policiji ali tožilstvu, ni pa nujno, da bodo slednji podali kazensko ovadbo zaradi kaznivega dejanja pranja denarja. Iz poročila o delu urada za leto 2012 smo pridobili podatke, da sta policija in tožilstvo začela postopke in vložila ovadbe, ki se nanašajo na kaznivo dejanje pranja denarja, v 55 zadevah. Urad je v letu 2012 v več zadevah ugotovil sum storitve kaznivega dejanja pranja denarja, ki jih je posredoval policiji ali tožilstvu. Ocenjuje se, da je znesek transakcij, za katere je bil podan sum o storitvi kaznivega dejanja pranja denarja, 159.889.405 evrov, kar pa je približno enak znesek letu 2011. Zanimivo pa je, da je Urad leta 2012 prejel 559 prijav, kar je za 232 prijav več kot v letu 2011 in kar za 311 prijav več kot v letu 2008 (Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja, 2014).. Graf 2: Vsi začeti postopki za kaznivo dejanje pranja denarja po letih za obdobje 1995−2012. Vir: Poročilo o delu urada RS za preprečevanje pranja denarja za leto 2012. 27.

Iz grafa 2 je razvidno, da sta Policija in tožilstvo napredovala v začetih postopkih za kaznivo dejanje pranja denarja, saj sta v letu 1995 začela le 2 postopka za tovrstno kaznivo dejanje, od leta 2008 naprej pa trend začetih postopkov strmo naraste. Že leta 2009 sta Policija in tožilstvo začela 30 postopkov, 2010 pa kar 57, kar je za 47 odstotkov več kot predhodno leto. V letu 2012 je bilo začetih 55 kazenskih postopkov, ki se nanašajo na sume pranja denarja. Danes pranje denarja ni več samo polog gotovine, pridobljene s kaznivim dejanjem na račun, pač pa se za prikrivanje sumljivega porekla kapitala uporablja cel nabor modernih in finančnih instrumentov. Zaradi organov pregona morajo biti pralci denarja vedno korak pred njimi, kar jih motivira v uporabo novih metod in načinov oziroma oblik pranja denarja (Šteiner in Herbaj, 2009). Storilci se poslužujejo vedno novih načinov pranja denarja, pridobljenega z nezakonitimi dejavnostmi, hkrati pa zaradi globalizacije in razvoja tehnologije pridno izkoriščajo določene jurisdikcije, ozemlja, kjer jim nudijo tajnost in boljše davčne pogoje.. 5.1.5 Financial Action Task Force Projektna skupina za finančno ukrepanje (v nadaljevanju FATF) je bila ustanovljena leta 1989 s strani držav članic te projektne skupine s ciljem spodbuditi učinkovito izvajanje pravnih in regulativnih ukrepov ter postaviti standarde za boj proti pranju denarja, financiranju terorizma in druga s tem povezana dejanja. To so vse grožnje, ki prežijo na integriteto mednarodnega finančnega sistema. FATF je politično orodje oziroma organ politike, ki deluje tako, da ustvari potrebno politično voljo, da na področju zakonodaje doseže reforme. FATF spodbuja sprejetje in izvajanje ustreznih ukrepov na mednarodni ravni. Namen FATF je varovanje mednarodnih finančnih sistemov pred zlorabami in zagotavljanje konkurenčnosti, spremlja pa tudi napredek svojih članov (držav članic) pri izvajanju potrebnih ukrepov (Financial Action Task Force, 2014). FATF je od nastanka izdal kar nekaj priporočil, ki so priznana kot mednarodni standard predvsem za boj proti pranju denarja in financiranju terorizma. Priporočila tvorijo osnovo ali podlago za odziv na grožnje, ki pretijo finančnemu sistemu. Plenarno zasedanje FATF poteka trikrat letno. Med članice FATF spadajo Avstrija, Belgija, Danska, Finska, Francija, Nemčija, Italija, Nizozemska, Norveška in še druge države. Trenutno je v skupino vključenih 34 držav. 28.

5.1.6 AIF − Autorità di Informazione Finanziaria Finančna informacijska oblast (v nadaljevanju AIF) je bila ustanovljena v Vatikanu leta 2010 z namenom preprečevanja pranja denarja in nalogo urediti vatikanske finance tako, da bodo skladne z mednarodnimi standardi in bodo preprečevale pranje denarja in financiranje terorizma. Razlog za ureditev vatikanskih financ je izbruh škandala pod, ko je nek italijanski kardinal uredil prenos 20 milijonov dolarjev sredstev na prijateljev račun, ki so nato izginila. Namenjena so bila snemanju filma (M.R., 2014). Mislim, da je skrajni čas, da se vatikanske finance uredijo, predvsem pa da se vzpostavi ustrezen nadzor nad premoženjem. Vatikan je imel v preteklosti kar nekaj škandalov, spomnimo se propada banke Banco Ambrosiano, kjer je izginilo 1,3 milijarde dolarjev. Finančni kriminal, ki se je dogajal okoli Vatikana, je močno prepleten s kriminaliteto belih ovratnikov in kaznivim dejanjem pranja denarja.. 5.1.7 Guardia Finanza − italijanska finančna policija Finančna policija je posebna policijska enota, ki sodi neposredno pod finančno ministrstvo, organizirana pa je kot vojaška struktura. Finančna policija je v prvi vrsti osredotočena na boj proti davčnim utajam in drugim kršitvam davčne zakonodaje, njena pomembna funkcija pa je še širši boj proti sivi ekonomiji. Finančna policija nadzoruje tudi delo in zaposlovanje na črno, preprodajo drog, trgovanje s ponaredki, ilegalne igre na srečo in stave (Dakić in Grapulin, 2014).. 5.1.8 Zakon o preprečevanju pranju denarja in financiranja terorizma Zakon o preprečevanju pranja denarja in financiranja terorizma (v nadaljevanju ZPPDFT) v svojem 2. členu opredeljuje pranje denarja kot (ZPPDFT, Ur. l. RS, št. 60/2007): 1. zamenjavo ali kakršenkoli prenos denarja in premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja; 2. pridobitev, posest ali uporaba denarja ali premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja; 3. prikrivanje prave narave, izvora, nahajanja, gibanja, razpolaganja, lastništva ali pravic v zvezi z denarjem ali premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja;. 29.

4. prikrivanje nezakonito pridobljenega družbenega premoženja in družbenega kapitala pri lastninskem preoblikovanju podjetij. ZPPDFT opredeljuje pranje denarja kot katero koli ravnanje, s katerim se prikriva izvor denarja ali drugega premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem, in vključuje: zamenjavo ali kakršen koli prenos denarja ali drugega premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja ter skrivanje ali prikrivanje prave narave, izvora, nahajanja, gibanja, razpolaganja, lastništva ali pravic v zvezi z denarjem ali drugim premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja. ZPPDFT financiranje terorizma predstavlja kot proces zagotavljanja ali zbiranja oziroma poskus zagotavljanja ali zbiranja denarja ali drugega premoženja zakonitega ali nezakonitega izvora, posredno ali neposredno, z namenom, da bo ta denar ali premoženje v celoti ali samo deloma uporabljeno za izvedbo terorističnega dejanja, ali da ga bo za svoj obstoj uporabil terorist oziroma teroristična organizacija (Kovačič, 2009). V zvezi z ZPPDFT je bila marca letos sprejeta novela ZPPDFT, ki omejuje gotovinska plačila s 15 000 evrov na 5 000 evrov, kar omogoča boljši nadzor plačil. Za razliko od pranja denarja, kjer se zakriva samo izvor nelegalno pridobljenega premoženja, financiranje terorizma predstavlja globalen problem. Sredstva financirajo teroristične organizacije. Financirajo se lahko zakonito kot tudi nezakonito pridobljena sredstva. Zakonito financiranje terorizma se izvaja tudi preko humanitarnih in sponzorskih sredstev. Republika Slovenija je leta 2006 v boju proti terorizmu sprejela Zakon o omejevalnih ukrepih, ki jih Republika Slovenija uvede ali izvaja skladno s pravnimi akti in odločitvami, sprejetimi v okviru mednarodnih organizacij − ZOUPAMO (v nadaljevanju ZOUPAMO). Za izvajanje ZOUPAMO je pristojno Ministrstvo za zunanje zadeve. Med omejevalne ukrepe sodijo vojaški embargo, prekinitev ekonomskih odnosov, pretrganje diplomatskih odnosov in še drugi ukrepi (Kovačič, 2009). Med zanimive pa spadata vsekakor prepoved razpolaganja s premoženjem in finančne sankcije, kot je zamrznitev premoženja.. 30.

5.2 Posebni odbor za organiziran kriminal, korupcijo in pranje denarja − CRIM Special Committee on Organised Crime, Corruption and Money Laundering (v nadaljevanju CRIM) je bil ustanovljen 14. marca 2012, in sicer z nalogo, da oceni razširjenost pojava organiziranega kriminala, korupcije in pranja denarja ter njihovega vpliva na EU in njene države članice, ter predlaga primerne ukrepe, s katerimi bo EU lahko preprečila te grožnje in jim kljubovala na mednarodni, evropski ter tudi nacionalni ravni. Med nalogami CRIM-a je tudi analiza in ocena sedanjega izvajanja zakonodaje na področju organiziranega kriminala, korupcije in pranja denarja ter povezanih politik, da bi lahko zagotovili, da zakoni in politike EU temeljijo na dokazih ter da so podprti z najboljšimi ocenami groženj (Arzenšek, 2013). Na zadnjem zasedanju prvega mandata so v glasovanju podali predloge za uspešen boj proti tovrstni kriminaliteti. Odbor sestavlja 45 članov, ki so na zadnjem zasedanju 17. septembra 2013 glasovali za in proti približno 400 amandmajem. V končnem glasovanju o poročilu analize razširjenosti organiziranega kriminala, korupcije in pranja denarja in podaje mnenj in predlogov so ga evropski poslanci potrdili, kar kaže na pozitivno usmerjenost Evropskega parlamenta proti tovrstnim zelo razširjenim problemom. Med glavne naloge odbora spadajo (www.organiziran-kriminal.tanja-fajon.si): 1. analiza in ocena razširjenosti organiziranega kriminala, korupcije in pranja denarja ter njihovega vpliva na EU in njene države članice ter predlagati primerne ukrepe, da bo Unija lahko preprečila te grožnje in jim kljubovala tako na mednarodni, evropski kot nacionalni ravni; 2. analiza in ocena sedanjega izvajanja zakonodaje EU o organiziranem kriminalu, korupciji in pranju denarja ter povezanih politik, da se zagotovi, da zakoni in politike Unije temeljijo na dokazih in da so podprti z najboljšimi ocenami groženj; 3. pregled izvajanj vlog in dejavnosti agencij Unije za notranje zadeve, ki delujejo na področjih, povezanih z organiziranim kriminalom, korupcijo in pranjem denarja ter drugimi varnostnimi politikami; 4. vzpostavitev. potrebnih. kontaktov,. organiziranje. obiskov. in. predstavitve. v. institucijah EU ter v mednarodnih, evropskih in nacionalnih institucijah, nacionalnih parlamentih in vladah držav članic in tretjih držav, pri predstavnikih znanstvene skupnosti, poslovnih in civilnih družb ter pri osnovnih akterjih, organizacijah žrtev,. 31.

uradnikih, vključenih v vsakodnevni boj proti organiziranemu kriminalu, korupciji in pranju denarja, kot so organi pregona, sodniki in akterji civilne družbe, ki spodbujajo kulturo legalnosti na težavnih področjih. Sicer je potrditev evropskega okvira za zajezitev finančne kriminalitete velik napredek, je pa odvisno od držav članic, ali sprejmejo ukrepe, ki so jih predlagali v poročilu ter iz poročila iščejo nove smernice za boj proti organiziranemu kriminalu. Evropska unija spodbuja države članice k uporabi in izboljšavi orodij za odkrivanje in preiskovanje pranja denarja in korupcije, izobražuje pa tudi kader za namene odkrivanja in preprečevanja. Odbor je bil ustanovljen tudi za oceno nevarnosti prisotnosti mafije na ozemlju EU ter njene prisotnosti v gospodarstvu EU in infiltracije v družbo. Problematika je predvsem v tem, da države članice EU nimajo poenotene zakonodaje, saj pri preiskovanju izven meja EU policija in drugi organi pregona nimajo dovolj pristojnosti. Ena izmed idej evropskih poslancev in članov CRIM-a je bila tudi ustanovitev evropskega »FBI« oziroma enotne policije na področju EU. V svojem mandatu je posebni odbor CRIM na podlagi treh delovnih dokumentov − delovni dokument o organiziranem kriminalu, delovni dokument o korupciji in delovni dokument o pranju denarja − sestavil dve poročili; vmesno poročilo in končno poročilo, na podlagi katerih so razvidne smernice za razvoj zakonodaje na področju organiziranega kriminala, korupcije in pranja denarja na ravni EU. Med pomembnejše pobude odbora spada mnenje, da mora boj proti pranju denarja temeljiti na enotni opredelitvi kaznivega dejanja v vseh državah članicah, na spodbujanju elektronskega plačilnega sistema, saj je sledljivost transakcij boljša, pozivajo pa tudi k uvedbi sistemov, ki bodo odpravili anonimnost pri spletnih igrah na srečo in razvoj informacijskih sistemov, ki bodo omogočali učinkovit nadzor. V okviru mandata posebnega odbora CRIM so med drugim podali ukrepe, opozorila, mnenja in pobude, ki bi jih bilo treba sprejeti na podlagi ugotovitev. Med tiste, ki so se mi zdele zanimive, spadajo (POROČILO o organiziranem kriminalu, korupciji in pranju denarja (končno poročilo) − 2013/2107(INI), 26. 9. 2013): 1. Države članice naj na nacionalni ravni vzpostavijo strukture za preiskovalne dejavnosti in boj proti hudodelskim in mafijskim združbam, ki jih bo v sodelovanju z Europolom in ob podpori Evropske komisije mogoče preoblikovati v prožno in neformalno »operativno mrežo za boj proti mafiji«, namenjeno izmenjavi. 32.

informacij o strukturnih značilnostih mafijskih združb, prisotnih na tem območju, napovedi njihovih kriminalnih in finančnih dejavnosti, podatkov o tem, kje se nahaja njihovo premoženje in informacij o poskusih vrivanja v postopke javnih naročil. 2. Pomembno je na podlagi ustreznih standardov za varstvo podatkov in postopkovnih pravic krepiti sodelovanje z razvojem učinkovitega sistematičnega komuniciranja in spodbujanjem izmenjave informacij med pravosodnimi in policijskimi organi držav članic ter z ustreznimi organi v tretjih državah, zlasti državah v bližini EU, da bi izboljšali sisteme za zbiranje dokazov in z večjo natančnostjo in hitrostjo izmenjave zagotovili učinkovito obdelavo in izmenjavo podatkov in informacij, potrebnih za preiskovanje kaznivih dejanj, vključno s tistimi zoper finančne interese Evropske unije. 3. Zbiranje, hramba in obdelava podatkov morajo biti med obravnavo organiziranega kriminala, korupcije in pranja denarja v vseh okoliščinah v skladu z načeli varstva podatkov. 4. Zagotavljanje prostega gibanja znotraj schengenskega območja in boj proti čezmejnemu organiziranemu kriminalu sta med seboj tesno povezana; nedavna uvedba druge generacije schengenskega informacijskega sistema bo omogočila hitrejšo in učinkovitejšo izmenjavo informacij med pristojnimi organi držav članic. 5. Pomembno je, da Evropska unija spodbuja dobro prakso v zvezi z načini boja proti organiziranemu kriminalu in terorizmu ter opredeljevanjem s tem povezanih temeljnih vzrokov, ne le v Evropski uniji, ampak tudi glede na tretje države, zlasti tiste, ki so pogosto izvor zadevnih težav. 6. EU naj razmisli o vključitvi posebnih klavzul o sodelovanju na področju boja proti nezakonitemu trgovanju organiziranega kriminala in pranju denarja v svoje pridružitvene in trgovinske sporazume s tretjimi državami. 7. Države članice naj okrepijo vlogo sodnikov, tožilcev in uradnikov za zvezo ter naj okrepijo izobraževanje pravosodnih organov in usposabljanje na področju finančnih preiskav, da se bodo pristojni lahko borili proti vsem oblikam organiziranega kriminala (tudi kibernetskega), korupcije in pranja denarja. 8. Zaradi globalizacije organiziranega kriminala je potrebno okrepljeno sodelovanje med državami članicami ter na evropski in mednarodni ravni. 9. Spodbuja tesnejše sodelovanje med Evropsko unijo, OZN, OECD in Svetom Evrope na področju boja proti organiziranemu kriminalu, korupciji in pranju denarja. 10. Podpira prizadevanja Projektne skupine za finančno ukrepanje (FATF) pri spodbujanju politik za preprečevanje pranja denarja.. 33.

11. Evropska unija naj si prizadeva za oblikovanje resnično mednarodnega in globalnega odziva in rešitev na področju pranja denarja, korupcije in financiranja terorizma. 12. Podpora predlogu evropskih voditeljev, ki so na nedavnem vrhunskem zasedanju skupine držav G8 pozvali k povezovanju davčnih podatkovnih zbirk po celotni Evropi, in pričakuje, da bo nadaljnja delitev suverenosti povečala učinkovitost prizadevanj za izterjavo davčnih obveznosti posameznikov, ki se izogibajo plačilu davkov ali zagrešijo utajo davkov. 13. S čezmejnim kriminalom se lahko spopadamo le s pravosodnim in policijskim čezmejnim sodelovanjem med državami članicami. 14. Države članice naj uporabljajo instrumente, ki jih zagotavljajo EU in njene agencije. 15. Pranje denarja se izraža v vse bolj prefinjenih oblikah in vključuje na primer nezakonite, včasih pa tudi zakonite mreže stav, zlasti v zvezi s športnimi dogodki. Panoga iger na srečo se lahko izkorišča za pranje denarja, pogosto pa je vpleten tudi organizirani kriminal, ki je v središču prirejanja izidov na športnih dogodkih. To predstavlja donosno obliko kriminalne dejavnosti. 16. Neodvisno preiskovalno novinarstvo ima ključno vlogo pri razkrivanju goljufij, korupcije in organiziranega kriminala, kot se je aprila 2013 izkazalo z objavo interaktivne podatkovne zbirke »Offshore Leaks«, ki je razkrila podrobne podatke o več kot 130.000 računih v davčnih oazah, pridobljene v okviru večletne preiskave Mednarodnega konzorcija preiskovalnih novinarjev in 36 mednarodnih časnikov. Poročila preiskovalnih novinarjev so koristen vir informacij, ki jih morajo upoštevati Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) in organi kazenskega pregona ali drugi zadevni organi držav članic.. 34.

6 Metode raziskovanja V diplomskem delu bomo uporabili deskriptivno metodo s študijo različne domače in tuje literature ter z aktualnimi članki. Z analizo člankov in pridobljenimi statistikami in podatki bomo raziskovali in preverjali hipotezi, ki smo ju v okviru opredeljene tematike določili. V okviru tematike nam bo v dodatno podporo vsekakor intervju s slovensko evroposlanko Tanjo Fajon. Odgovore, ki jih bomo pridobili, bomo uporabili pri zavrnitvi ali sprejemanju hipotez. V empiričnem delu bo poleg analize člankov in literature vključena tudi raziskava izvedena z intervjujem.. 6.1 Države EU se uspešno borijo proti pranju denarja preko davčnih oaz Evropski komisar Algirdas Šemeta ocenjuje, da davčne goljufije in davčne utaje v Evropi trenutno znašajo okrog tisoč milijard evrov. Posledično to pomeni, da je vsak evropski državljan letno prikrajšan za 2 000 evrov. Davčne oaze služijo poleg izognitve davkom in skrivanju premoženja tudi pranju denarja. Metode pranja denarja postajajo izjemno prefinjene in jih je težko odkrivati. Tokovi na finančnih trgih znašajo 10000 milijard USD dnevno, kar predstavlja težko delo nadzoru (Special Committee on Organized Crime, Corruption and Money Loundering, 2013). Davčna uprava RS (v nadaljevanju Durs) med drugim pregleduje nakazila slovenskih davčnih zavezancev, ki so preko bančnih računov nakazovali sredstva v 29 izbranih, davčno bolj ugodnih območij. Slabih 10.000 zavezancev je v letu 2011 v davčne oaze nakazalo več sto milijonov evrov. Na Dursu izpostavljajo, da zavezanci za davek poskušajo optimizirati svoje poslovanje ter posebej v času globalizacije ter svetovne gospodarske krize razvijajo globalne strategije optimiziranja tudi za področje plačevanja davkov. Eden izmed načinov je usmerjenost poslovanja na področja z bolj ugodnimi pogoji. V tovrstnih poskusih optimiziranja davčna uprava preverja, če je prišlo do kršitve zakonodaje (P.J., 2011). Eden izmed mednarodnih standardov, ki so bili sprejeti, države zavezuje, da se pri vseh večjih odkritjih kriminalnih mrež začnejo aktivno ukvarjati tudi s finančno platjo kaznivih dejanj, še posebej zato, da bi odkrile tako imenovane 'avtonomne pralce denarja'. Ena izmed težav, ki so jih opazili v državah Moneyvala, je negotovost tožilcev, katere dokaze proti takim osebam bo sodišče sprejelo. Sodne prakse namreč še ni. V nekaterih državah ta pravna praksa že obstaja. Na tem področju morajo tožilci in preiskovalci storiti več, da. 35.

bodo lahko izenačili sredstva in energijo, ki jih za preprečevanje pranja denarja namenijo zasebna podjetja (Boštic Voh, 2012). Osebe, ki se ukvarjajo s pranjem denarja, morajo zaradi vse večjega pritiska zakonodaje EU in držav članic, ki se stalno prilagaja trendom, posegati po novih metodah in taktikah z namenom premika denarja v legalno sfero gospodarstva. V delovnem dokumentu o pranju denarja, ki ga je izdal Posebni odbor za organiziran kriminal, korupcijo in pranje denarja 1. 2. 2013, poročevalec, gospod Salvatore Iacolino, navaja metode, ki so bile največkrat uporabljene za pranje denarja (Special Committee on Organised Crime, Corruption and money loundering, 2013): 1. Metoda Stellage: Pri tej metodi gre za pogodbo o borznem posredovanju, na podlagi katere se kupec proti plačilu zneska za premijo lahko odloči za prodajo (t.i. prodajna opcija (put option)) ali nakup (t.i. nakupna opcija (call option)) določene količine vrednostnih papirjev po vnaprej določeni ceni in na vnaprej določen datum. Pogodba o transakcijah tipa stellage se nato prekine. Kljub temu da se ob izteku pogodbe transakcija lahko zaključi z manjšo izgubo za osebo, ki želi denar oprati, vsoto, prejeto za vrednostne papirje, po izteku pogodbe o transakcijah tipa stellage formalno vplača upravljavec opcijskega trga, ta pa že ob samem začetku naložbe izgubi vsakršno povezavo z dejavnostmi hudodelskih združb. 2. Metoda Franklina Jurada: Prihodki nezakonite trgovine se operejo s pomočjo ponavljajočih se pologov na račune, katerih imetniki so številni slamnati možje v različnih državah, in naknadnih prenosov teh sredstev v namembno državo, da bi financirali navidez zakonite dejavnosti, kot so gradbena podjetja ali lekarne, v okviru katerih poteka proces pranja „umazanega“ denarja. 3. Fiktivni računi: Izdaja računov za fiktivne stroške ali računov v vrednosti, ki je nižja od prijavljene, podjetjem omogoča, da upravičijo vsote na svojih bančnih računih, ki tako pridobijo legitimnost. 4. Nepremičninski posli: Osebe, ki želijo denar oprati, formalno kupijo neko nepremičnino za ceno, nižjo od njene dejanske vrednosti; razliko plačajo v gotovini, kupljeno nepremičnino pa nemudoma prodajo naprej in tako ustvarijo lažen dobiček, ki omogoča legitimnost njihovih prihodkov. 5. Poslovne dejavnosti slamnatih podjetij: Da bi sredstva nezakonitega izvora „vnaprej oprali“, se pologi na banko opravijo preko slamnatih podjetij (front companies) ali na podlagi poslovnih dejavnosti, ki jih je mogoče neposredno ali posredno povezati s hudodelsko združbo in ki imajo zaradi svojega poslovanja (restavracije,. 36.

kinodvorane, veleblagovnice, igralnice itd.) na voljo precej gotovine; na ta način se zakonito in nezakonito pridobljeni prihodki združijo, zaradi česar je izvor položenih zneskov skoraj nemogoče določiti. 6. Navidezni najem posojila (loan back) ali kritno posojilo: Zainteresirana oseba pri banki najame posojilo v določenem znesku, ki ga zavaruje s sredstvi v enaki višini, kot jih ima na računu neke druge banke, ki ima običajno sedež na ozemljih offshore. Ta banka nato zaradi neizpolnjevanja obveznosti iz posojilne pogodbe banki, ki je posojilo odobrila, izplača zavarovanje in tako izvrši prenos navidez zakonitih sredstev. Po izbruhu svetovne finančne krize je sicer primat med davčno ugodnejšimi in off-shore državami pri nakazilih iz Slovenije dokončno prevzel Ciper. Še leta 2007 so pravne in fizične osebe iz Slovenije tja nakazale 67,4 milijona evrov. V treh letih pa se je slika obrnila. Samo v prvih osmih mesecih leta 2011 se je skupna višina nakazil povečala za štirikrat − na 270,2 milijona evrov. Razlogov za naraščajočo priljubljenost Cipra je več: poleg tega, da država zaradi regulative, ki jo je morala sprejeti ob vstopu v EU, vsaj uradno ne spada v davčne oaze, je njena največja prednost poleg relativne bližine domala popolna varnost podatkov, povezanih z lastništvom tamkajšnjih podjetij. Spomniti velja, da so ugled Liechtensteina kot najvarnejše evropske finančne trdnjave pred leti zamajali podatki o računih, ki jih je nekdanji uslužbenec ene od tamkajšnjih bank prodal nemški tajni službi BND. Uradno se ciprska podjetja sicer v Sloveniji pogosto pojavljajo kot lastniki projektnih podjetij, ki imajo v lasti nepremičnine, ali kot delničarji finančnih družb (Cirman, Polanič, Svenšek, 2011).. 6.2 Pranje denarja preko davčnih oaz je težko odkrivati Pranje denarja preko davčnih oaz je težko odkrivati zaradi odprtih mej in sproščene trgovine. Zaradi globalizacije so se začeli odpirati novi načini pranja denarja. Pranje denarja se dogaja povsod in je mednarodno razširjen problem. Nobena država ni imuna na pojav pranja denarja. Boj proti pranju denarja je globalen problem in se ga je treba lotiti z mednarodnim sodelovanjem. Ustanavljajo se nove mednarodne organizacije, ki se ukvarjajo s pojavom pranja denarja in le njihovo sodelovanje in poznavanje problema lahko pripelje do učinkovitega odkrivanja in preprečevanja. Pojav pranja denarja danes presega nacionalne okvirje (Slapnik, 2010).. 37.