Uporaba strukturiranih intervjujev pri preiskovanju kaznivih dejanj : diplomsko delo univerzitetnega študija

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Uporaba strukturiranih intervjujev pri preiskovanju kaznivih dejanj. September, 2012. Primož Ržen Mentor: doc. dr. Igor Areh.

Zahvala Zahvaljujem se vsem tistim, ki so mi pri nastajanju diplomskega dela kakorkoli pomagali..

Kazalo vsebine 1 Uvod ............................................................................................. 7 1.1 Opredelitev temeljnih pojmov .......................................................... 8 1.1.1 Intervju ................................................................................ 8 1.1.2 Strukturiranost intervjuja ........................................................... 8 1.1.3 Informativni razgovor in zaslišanje (kriminalistični in pravni vidik) .......... 9 2 Zbiranje informacij ........................................................................... 10 2.1 Pomen osebnih virov informacij ....................................................... 10 2.2 Policijsko zbiranje obvestil ............................................................. 10 2.3 Psihologija izjav .......................................................................... 11 3 Strukturirani preiskovalni intervju ......................................................... 14 3.1 Faze strukturiranega intervjuja ....................................................... 14 3.1.1 Faza priprave ........................................................................ 14 3.1.2 Uvodna faza .......................................................................... 15 3.1.3 Faza vzpostavljanja stika .......................................................... 15 3.1.4 Faza spraševanja .................................................................... 16 3.1.5 Faza preverjanja .................................................................... 19 3.1.6 Faza splošnega poizvedovanja..................................................... 20 3.1.7 Faza odhoda.......................................................................... 20 3.1.8 Faza ocenjevanja.................................................................... 21 3.2 Strukturiran, a ne standardiziran postopek ......................................... 21 3.3 Pomembni dejavniki, ki vplivajo na uspešnost strukturiranih intervjujev ...... 22 3.3.1 Etičnost ............................................................................... 22 3.3.2 Zunanje okoliščine pogovora ...................................................... 22 3.3.3 Seznanjanje s problemom, ciljem in vsebino pogovora ....................... 23 3.3.4 Lastnosti izpraševalca .............................................................. 23 3.3.5 Lastnosti intervjuvanca............................................................. 23. 3.

3.3.6 Razlaga obvestil intervjuvanca .................................................... 24 4 Glavne strukturirane zasliševalske tehnike ............................................... 25 4.1 Preiskovalni protokol PEACE ........................................................... 25 4.1.1 Kognitivni intervju .................................................................. 29 4.1.2 Konverzacijski management (conversation management) .................... 30 4.2 Preiskovalni protokol NICHD ........................................................... 31 4.2.1 Uvodni del intervjuja ............................................................... 32 4.2.2 Vsebinski del intervjuja ............................................................ 34 4.2.3 Faza priklica ......................................................................... 35 4.2.4 Zaključek ............................................................................. 38 4.2.5 Vrsta jezika, uporabljena v intervjuju .......................................... 38 4.2.6 Učinkovitost .......................................................................... 39 4.3 Ostale zasliševalske tehnike............................................................ 41 4.3.1 Forenzična hipnoza ................................................................. 41 4.3.2 Poligraf ............................................................................... 42 5 Dokumentiranje izjav ........................................................................ 44 5.1 Sprejemanje verbalnih informacij in njihovo pretvarjanje v pisno obliko ...... 44 5.2 Tehnologija in intervjuvanje ........................................................... 45 5.3 Pričanje na podlagi govoric (hearsay testimony).................................... 47 6 Razprava ....................................................................................... 50 7 Uporabljeni viri................................................................................ 57. Kazalo slik Slika 1: Razgovor z domnevnim osumljencem .............................................. 17 Slika 2: Soba za razgovore ..................................................................... 26 Slika 3: Testiranje s poligrafom ............................................................... 43. 4.

Povzetek Preiskovalni. intervjuji. predstavljajo. pomemben. element. v. kriminalističnem. preiskovanju. Z njihovo uporabo pri razgovorih z osumljenci, očividci in žrtvami kaznivih dejanj lahko pridemo do pomembnih informacij, ki so lahko v veliko pomoč v preiskovalnem postopku in pri ugotavljanju okoliščin posameznega kaznivega dejanja.. Pri pridobivanju tovrstnih informacij so se za najbolj učinkovite izkazali strukturirani pristopi, ki preiskovalce z natančnimi navodili usmerjajo in vodijo skozi vse faze razgovora, kljub temu pa jim omogočajo, da potek razgovora primerno prilagodijo glede na različne situacije z različnimi tipi intervjuvancev. Nazoren primer strukturirane tehnike intervjuvanja sta preiskovalna protokola PEACE in NICHD. Protokol PEACE je razvila policija v Angliji in Walesu, preiskovalci pa ga obširno uporabljajo v Združenem Kraljestvu in nekaterih drugih zahodnih državah. Uporablja se za intervjuvanje osumljencev, očividcev in žrtev. Zanj je značilen bolj human in etičen pristop do intervjuvancev. Protokol NICHD je bil razvit kot pomoč preiskovalcem pri pridobivanju informacij od otrok, ki so bili žrtve ali očividci kaznivih dejanj. Raziskave, ki so ocenjevale njegovo učinkovitost, so pokazale, da so po njegovi uvedbi preiskovalci. pričeli izvajati. razgovore na kvalitetnejši ravni, znatno pa se je povečala tudi količina in kvaliteta pridobljenih informacij.. Strukturirani intervjuji se pri preiskovanju kaznivih dejanj v Sloveniji ne uporabljajo. Prisotna je le uporaba poligrafske tehnike, ki pa jo mnogi strokovnjaki ocenjujejo kot nezanesljivo.. Ključne besede: strukturirani intervju, preiskovalni protokol, PEACE, NICHD, razgovor. 5.

Using a structured interview in a criminal investigation Summary Investigative interviews are an important element in a criminal investigation. With their use within interogations of suspects, eyewitnesses and victims of criminal offences we can obtain important informaton, which can help a lot in an investigative process and in identifying the circumstances of an individual criminal offence. Structured approaches turned out to be the most effective in obtaining this kind of information, because they lead and direct investigators with detailed instructions through all phases of the interview and still allow them to adapt the conversation appropriately to different situations with different types of interviewees. Object lessons of structured interviewing techniques are PEACE and NICHD investigative protocols. The PEACE protocol was developed by police in England and Wales and is used extensively by investigators in United Kingdom and some other western countries. It is used for interviewing of suspects, eyewitnesses and victims. Its feature is more humane and more ethic approach to interviewees. The NICHD interview protocol was designed to aid forensic interviewers in obtaining information from children who were wictims or witnesses of criminal offences. Studies evaluating its use have shown that after its introduction investigators have begun interviewing on the higher quality level. Studies. have. also. shown. that. the. amount. and. quality. of. information obtained from children increased considerably.. Structured interviews are not used in a criminal investigation in Slovenia. Only the use of a polygraph technique is present, which many experts regard as unreliable.. Key words: structured interview, investigative protocol, PEACE, NICHD, interview. 6.

1 Uvod Pod pojmom »zaslišanje« si marsikdo pred očmi naslika prizore, ki jih lahko pogosto vidimo v številnih akcijskih in vojnih filmih ter kriminalkah, ko se preiskovalci in policisti želijo na vsak način dokopati do pomembnih informacij. Pri tem nad osumljencem izvajajo tako psihično kot tudi fizično nasilje, in sicer v obliki groženj, preslepitev,. nagovarjanja. k. priznanju. kaznivega. dejanja,. grdega. ravnanja,. pretepanja, včasih pa celo mučenja itd.. Takšne metode se po mojem mnenju pri zaslišanju osumljencev sicer še vedno uporabljajo v manj razvitih državah in v državah s totalitarnim režimom, medtem ko je situacija v državah zahodnega sveta na tem področju precej drugačna, saj se tu pri preiskovanju kaznivih dejanj že vrsto let uporabljajo bolj humani in etični pristopi oz. tehnike, ki jih preiskovalci dokaj uspešno uporabljajo tako pri zaslišanju žrtev in očividcev, kot tudi osumljencev kaznivih dejanj. Pravzaprav tu ne gre toliko za zaslišanje ampak bolj za sproščen razgovor oz. intervju med izpraševalcem in intervjuvancem.. Prednost tovrstnih intervjujev je v njihovi strukturiranosti, ki preiskovalcem z natančnimi navodili narekuje, kako naj vodijo intervju skozi vse faze razgovora, intervjuvancu pa omogoča, da nemoteno pripoveduje o okoliščinah kaznivega dejanja, s čimer se povečata kvaliteta in količina informacij, pridobljenih od intervjuvanca.. Namen diplomskega dela je torej predstaviti nekatere uveljavljene strukturirane preiskovalne tehnike oziroma tako imenovane preiskovalne protokole, kot sta denimo protokol PEACE in protokol NICHD.. V svoji nalogi bom poskušal potrditi hipotezo, da uporaba strukturiranih intervjujev v Sloveniji na področju kriminalističnega preiskovanja ni razširjena. Diplomsko delo je teoretične narave, metoda raziskovanja, ki sem jo uporabil, pa je prebiranje literature. Pri obravnavanju tematike diplomskega dela sem večinoma izhajal iz angleške literature, saj slovenskih virov, ki bi podrobneje opisovali obravnavano tematiko, skorajda ni na voljo. 7.

1.1 Opredelitev temeljnih pojmov 1.1.1 Intervju Intervju je načrten, organiziran in neposreden pogovor med (praviloma) dvema osebama. Ena od obeh (izpraševalec) ga usmerja k vnaprej določenemu cilju, druga (intervjuvanec) pa pri tem sodeluje. Uporaba intervjuja je primerna zlasti tedaj, ko z vsakdanjo obliko pogovora ne bi bilo mogoče premagati ovir, ki so povezane s pridobivanjem in prenašanjem obvestil ter ovir, povezanih z usmerjanjem, motiviranjem, in vodenjem ljudi v zahtevnejših delovnih ali socialnih situacijah (Umek, 2009). Vsakdanji pogovor se od intervjuja razlikuje v tem, da pri slednjem uporabljamo ustrezna teoretična spoznanja, načela, pravila in tehnične prijeme, medtem ko se v vsakdanjem. pogovoru. bolj. ali. manj. nekontrolirano. prepuščamo. različnim. subjektivnim vplivom (Umek, 2009).. 1.1.2 Strukturiranost intervjuja »Intervjuji so lahko različnih oblik, odvisno od tega, kako so strukturirani. Popolnoma strukturiran intervju je preprosto vprašalnik, ki ga uporablja anketar, ki ne sme na noben način odstopati od predvidenih vprašanj. Spraševalec preprosto bere vprašanja respondentu. Na drugi skrajnosti je popolnoma nestrukturiran intervju v obliki pogovora, ko nima spraševalec nobenih vnaprej določenih vprašanj. Večina intervjujev se uvršča med ti dve skrajnosti. Intervjuji bolj strukturirane vrste lahko spraševalcu omogočijo, da razišče respondentove odgovore, tako da lahko postanejo, če je potrebno, bolj jasni. Spraševalcu se lahko tudi dopusti, da intervjuvancu pomaga, to je, da mu z dodatnim usmerjanjem pomaga pri odgovarjanju na vprašanje.« (Haralambos in Holborn, 1999: 847). 8.

1.1.3 Informativni razgovor in zaslišanje (kriminalistični in pravni vidik). Namen zbiranja obvestil oziroma informativnega razgovora je zbiranje informacij o kaznivem dejanju in storilcu, da bi tako prišli do konkretnega osumljenca in ugotovili resnico. Ko kriminalisti na podlagi zbranih informacij sodijo, da so prišli do pravega storilca, so ga dolžni predati preiskovalnemu sodniku. Najprej pa je treba najti vire teh informacij. V večini primerov je razmeroma malo znanega o dejanju in o storilcu, zato je treba poiskati osebe, ki bi lahko kaj izpovedale. Ko se o zadevi zberejo prvi podatki, se na njih prične graditi nadaljnje preiskovanje (Maver, 2004). Za razliko od preiskovalnega sodnika, ki že izhaja iz ene od možnih hipotez in iz določenega gradiva, ima kriminalist, ki vodi razgovor, dosti manj opornih točk in dokazov pri spraševanju, ki jih lahko uporabi za argumentiranje svojih trditev. Zato mora raziskovati v različnih smereh in iskati ter ocenjevati pridobljene informacije, saj ne ve, kakšen pomen in vlogo je imela oseba, s katero opravlja razgovor in ali je ta oseba sploh pravi vir informacij (Maver, 2004). Zastavlja se vprašanje, v čem se informativni razgovor sploh razlikuje od zaslišanja in ali je postopek kaj drugačen, če je oseba osumljenec ali priča. O teh vprašanjih ni veliko napisanega, stališča procesualistov in kriminalistov pa so o tem različna (Maver, 2004). Formalno je morda težko razlikovati med zaslišanjem in intervjujem, saj gre tudi pri zaslišanju za metodičen razgovor med dvema osebama z določenim ciljem. Gledano iz vsebinskega vidika pa razlike vsekakor obstajajo. Pri razgovoru gre predvsem za dober stik med sogovornikoma, medsebojno zaupanje, spodbujanje k razgovoru in širše področje tem, o katerih se razpravlja. Odnos med preiskovalcem in intervjuvancem je torej drugačen kot pri zaslišanju, prav tako pa je drugačen tudi način komuniciranja med njima (Skalar v Maver, 2004). Praksa v Sloveniji zaenkrat kaže drugačno podobo, saj neformalni razgovor oziroma zbiranje obvestil še vedno poteka v smislu zaslišanja, policisti in kriminalisti pa nastopajo v tem razgovoru s pozicije moči državnega organa (Maver, 2004). Maver (2004) je mnenja, da je potrebno stanje na tem področju spremeniti v korist pravega intervjuja, ker imamo na ta način boljše možnosti za pridobivanje informacij, predvsem v primerih, ko mora biti priča pri odgovarjanju umirjena in zbrana. Prav tako ne smemo zanemarjati etičnih in moralnih razlogov, ne glede na to, v kakšni vlogi nastopa oseba pred policijo.. 9.

2 Zbiranje informacij 2.1 Pomen osebnih virov informacij V številnih kazenskih primerih v tujini in v Sloveniji se je pokazalo, kako pomembna sta vloga in pomen izjav, ki jih domnevni storilci in priče dajejo policiji, preiskovalnim organom ali sodišču (Maver, 2004). Maver (2004) ugotavlja, da so osebni dokazi še zlasti pomembni takrat, ko izhajajo od storilca, saj podrobnosti samega dejanja največkrat pozna le storilec in je zato najpopolnejši, a ne nujno tudi nezmotljiv vir informacij. Preiskovanje je zato pogosto usmerjeno prav k njemu, saj želijo organi pregona, včasih tudi za vsako ceno, dobiti njegovo priznanje ali druge pomembne izjave. Domnevni storilec tako postane dragocen vir dokazov zoper samega sebe in glavni predmet preiskovanja. Pogosto je osumljenec postavljen v ospredje preiskovanja tudi zato, ker se preiskovalci na drug način ne morejo dokopati do resnice. Mnogokrat namreč tudi najbolj skrbno iskanje sledi ne prinese uspeha in je resnico mogoče ugotoviti samo z zaslišanjem (Maver, 2004). Izjave storilca so pomembne tako za ugotavljanje objektivnih okoliščin kaznivega dejanja, kot tudi za spoznavanje subjektivnih elementov. Prav tako so pomembne izjave prič – bodisi oškodovancev ali očividcev kaznivega dejanja, saj lahko tudi oni posredujejo neposredne dokaze, ki imajo lahko celo večjo vrednost kot posredni dokazi – indici (Maver, 2004). Pripravljenost prič za podajanje resničnih in zanesljivih informacij je lahko različna, temu pa je potrebno prilagoditi tudi taktiko razgovora ali zaslišanja (Maver, 2004).. 2.2 Policijsko zbiranje obvestil Prvi odstavek 148. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP, 2008) med drugim pravi, da mora v primeru, ko so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti, policija zbrati vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka (ZKP, 2008: 148. člen). Žaberl (2006) navaja, da mora policist poiskati vse osebe, ki bi utegnile dati koristne podatke za nadaljnji kazenski postopek. Od njih sme zahtevati potrebna obvestila, kar je tudi najpogostejše kriminalistično operativno-tehnično dejanje policije, ki ga izvaja pred uvedbo kazenskega postopka. 10.

Policisti obvestila najpogosteje zbirajo z neposrednim razgovorom, izjemoma pa lahko tudi po telefonu. Razgovor z osebo, od katere policisti zbirajo obvestila, se lahko odvija na vsakem kraju (na primer: na kraju storitve kaznivega dejanja, na občanovem domu, v policijski enoti). Policist lahko zbira obvestila od vsakogar osumljenca, očividca, morebitnega izvedenca v postopku in podobno (Žaberl, 2006).. 2.3 Psihologija izjav Da. bi. preiskovalci. pravilno. razumeli. in. ocenili. izjave,. ki. jih udeleženci. predkazenskega in kazenskega postopka kot osumljenci, obdolženci, obtoženci ali kot priče dajejo preiskovalnim organom, morajo poznati nekatere temeljne značilnosti psihologije izjav (Maver, 2004). Pomembno je, da vedo, kako poteka zaznavanje nekega dogodka, katera dejstva si človek bolje zapomni in katera manj ter kaj vse vpliva na pravilnost zaznavanja in reprodukcijo zaznanega. Od tega je namreč odvisno, kako bodo pristopili k razgovoru ali zaslišanju, da bi pridobili čim bolj verodostojne izjave ali odkrili napake ali laži v izjavah (Maver, 2004). Maver (2004) ugotavlja, da lahko ljudje različno zaznavajo nek dogodek, na kar vpliva veliko dejavnikov. Zaradi tega si isti dogodek različno razlagajo, si ga zapomnijo in se ga nato spominjajo. Tako se lahko izjave dobronamernih očividcev o istem dogodku bistveno razlikujejo, ne da bi kdo od njih zavestno lagal.. Izjava osebe je odvisna od naslednjih temeljnih duševnih procesov, ki jih je potrebno poznati in upoštevati pri razgovoru in zaslišanju (Vodinelić v Maver, 2004): •. zaznavanje,. •. pomnjenje,. •. reprodukcija.. Zaznavanje je pogoj za poznavanje nekega dogodka in je odvisno od fizioloških in psiholoških dejavnikov posameznika in objektivnih okoliščin. Fiziološki dejavniki so ostrina vida, sluha in drugih čutil, psihološki dejavniki pa so denimo zanimanje, interes, motivacija in podobno. Posameznik si torej v skladu s svojim znanjem, izkušnjami, interesi ipd. razlaga nek dogodek, ki ga je videl, slišal ali kako drugače zaznal (Maver, 2004).. 11.

Pomnjenje je duševni proces, ki sledi zaznavanju. Priča v procesu pomnjenja dogodek, ki ga je zaznala, shrani v spomin, kjer potekajo različni procesi, in sicer od pozabljanja in mešanja z drugimi zaznavami in vtisi, do racionalizacije, represije in drugih obrambnih mehanizmov. Podzavestni obrambni mehanizmi, ki delujejo zlasti pri storilcih, povzročijo, da se spomin na nek dogodek razlikuje od resničnosti, ne da bi pri tem zavestno lagali (Maver, 2004).. Vodinelić (v Maver, 2004) ugotavlja, da se številne napake pojavljajo tudi pri pričah. Te napake delimo na: •. trajne ali začasne vrzeli v spominu, ki se jih priča zaveda,. •. vrzeli v spominu, ki se jih posameznik ne zaveda, vendar jih ne zapolnjuje z drugimi vsebinami,. •. vrzeli v spominu, ki se jih oseba ne zaveda, vendar jih podzavestno dopolni z drugimi predstavami, glede na običajen potek dogodkov,. •. časovni premiki, ko se spremeni kronološki potek dogodkov,. •. delno spreminjanje, ko se del dogodka zamenja z nekim drugim dogodkom,. •. razširitev, ko se dogodek dopolni z okoliščinami, ki se niso zgodile,. •. razširitve iz sanj.. Ker obstaja nevarnost kontaminacije zaznane in zapomnjene vsebine, je pomembno, da preiskovalci čim prej po dogodku od priče dobijo izjavo in zagotovijo, da se ne bo pogovarjala z drugimi osebami in si izmenjavala vtisov o dogodku. Priča si lahko v pogovoru z drugimi pričami ali ob prebiranju poročil o dogodku napačno razlaga, kar je videla in tako pomeša prvotno zaznavo s kasnejšimi informacijami (Maver, 2004).. Pri ocenjevanju izjav, ki jih dajejo priče, morajo preiskovalci ugotoviti splošno sposobnost zaznavanja in pomnjenja zaslišane osebe, saj si nekatere osebe lahko zapomnijo tudi najmanjše podrobnosti dogodka, medtem ko nekatere zelo slabo pomnijo in niso sposobne podati niti površnega opisa. Sposobnost pomnjenja večine ljudi se nahaja nekje med tema dvema skrajnostima. Prav tako pa morajo preveriti, kakšne so bile konkretne okoliščine, v katerih je potekalo zaznavanje dejanja (Maver, 2004).. 12.

Priklic dogodkov iz spomina je tretji duševni proces. Tudi tu igrajo veliko vlogo individualne sposobnosti posameznikov, pomembno pa je uporabiti tudi primerno taktiko razgovora ali zaslišanja. Če ne uporabimo pravilnega pristopa, lahko zapravimo priložnost, da bomo od priče dobili pravilne izjave. Kadar pa je razgovor taktičen, lahko preiskovalci pridejo do podatkov, ki se jih sicer priča ne bi mogla spomniti (Maver, 2004).. Izkazalo se je, da so pri pridobivanju informacij oziroma izjav dokaj učinkoviti strukturirani intervjuji. Kaj je strukturirani intervju in katere tovrstne tehnike poznamo, bom predstavil v naslednjih dveh poglavjih.. 13.

3 Strukturirani preiskovalni intervju. Pri produktivnemu preiskovalnemu strukturiranemu intervjuju oz. razgovoru ne gre le za vrsto vprašanj, ki jih preiskovalec postavlja zaslišanemu, z namenom, da bi pridobil določene odgovore. Strukturirani preiskovalni intervju je dinamičen pogovor med preiskovalcem in zaslišano osebo. Cilj tega pogovora je, da se pridobi čim več natančnih in pomembnih informacij, obenem pa zmanjša obseg nepotrebnih in zavajajočih informacij. Intervjuvanec ob tem ni izpostavljen nepotrebnemu stresu (Simons in Boetig, 2007). Razgovor s policistom, povabilo v uradne prostore in zadrževanje v njih je namreč za večino ljudi neprijetno, če ne celo prisilno dejanje, ob tem pa se počutijo nesproščeno in napeto, kar ovira podajanje informacij. Prednost intervjuja v primerjavi s klasičnim zaslišanjem je v njegovi sproščenosti, ki vodi do večje zgovornosti, s tem pa tudi do boljših možnosti pridobivanja informacij. Te prednosti prihajajo v poštev tako pri dobronamernih pričah in žrtvah kaznivih dejanj, kot tudi pri razgovoru z osumljencem, kar poudarjajo tudi strokovnjaki FBI (Maver, 2004). Strukturirani intervju lahko preiskovalci uporabijo v večini situacij, s katerimi se soočijo, od preiskovanja manjših prometnih nesreč do zapletenih kriminalnih primerov (Simons in Boetig, 2007).. 3.1 Faze strukturiranega intervjuja 3.1.1 Faza priprave Preiskovalci se morajo predhodno pripraviti na intervju, da bo le ta učinkovit. Priprava mora zajemati strateški, taktični, operativni in pravni vidik. Strateška priprava naj vključuje poznavanje cilja oz. namena intervjuja. Preiskovalec bi se moral vprašati, zakaj je bila neka oseba izbrana za razgovor in kakšne informacije se iščejo (Simons in Boetig, 2007). Nato se morajo preiskovalci odločiti, kdo bi bil najbolj primeren za vodenje razgovora, da bi zbral največ informacij. Vse prevečkrat glavni preiskovalci izvajajo razgovore ali pa želijo pri njih sodelovati, čeprav niso vedno najbolj primerni za to (Simons in Boetig, 2007). 14.

Načelo izbire najbolj primerne osebe se običajno odraža v primerih, ko so ženske preiskovalke izbrane za razgovor z ženskimi, ki so bile žrtve spolnih napadov. Oseba izbrana za vodenje intervjuja naj bo sposobna vzpostaviti boljši stik in tako povečati obseg natančnih in pomembnih informacij (Simons in Boetig, 2007). Pravna priprava na intervju je v pomoč pri zbiranju ustreznih informacij. Poznavanje zakonskih elementov kaznivega dejanja bo preiskovalcem pomagalo pri raziskovanju v fazi zaslišanja (Simons in Boetig, 2007). Taktična priprava na intervju pa naj poskrbi, da se žrtev in osumljenec ne srečata. Res je, da sta strateška in taktična priprava ključnega pomena, vendar morajo preiskovalci upoštevati tudi operativno načrtovanje, ker se pogosto izkaže za najbolj omejujoč dejavnik pri ustvarjanju idealnega okolja intervjuja (Simons in Boetig, 2007).. 3.1.2 Uvodna faza V uvodni fazi naj preiskovalec primerno predstavi sebe in svojo agencijo, kar mu pomaga pri vzpostavitvi pravne ali upravne avtoritete nad primerom. Nato naj seznani intervjuvanca z namenom ali naravo intervjuja. To usmeri pozornost intervjuvanca na specifično tematsko področje preiskave. V nekaterih primerih je bolje, da preiskovalec namena intervjuja ne razkrije takoj. Tako prepreči, da bi vplival na vsebino izjav priče ali da bi razkril identiteto virov. V tem primeru naj preiskovalec intervjuvancu le na kratko opiše namen intervjuja. Torej, lahko mu na primer razloži, da mu bo postavil nekaj vprašanj in kako dolgo bo razgovor trajal, ni pa nujno, da navede poseben razlog (Simons in Boetig, 2007). Podobno ugotavlja tudi Umek (2009), ki pravi, da bo intervjuvanec z nami verjetneje aktivno sodeloval, če ga že na začetku pogovora seznanimo s problemom, ciljem in vsebino pogovora. Zaradi taktičnih razlogov mu ne razkrijemo vsega, toda tisto, kar mu povemo, mora biti resnično.. 3.1.3 Faza vzpostavljanja stika Preiskovalci pogosto spregledajo in zanemarjajo pomen vzpostavljanja stika v postopku preiskovalnega intervjuja, toda ravno pristen stik in povezava, ki se vzpostavi med preiskovalcem in intervjuvancem, lahko omogočita sproščen dialog in pretok informacij (Simons in Boetig, 2007).. 15.

Vzpostavljanje stika je pomembno iz več razlogov. Prvič, intervjuvancu omogoča, da se sprosti in da se zmanjša občutek strahu, tesnobe in nezaupanja. Drugič, faza vzpostavljanja stika preiskovalcu omogoča, da opazuje obnašanje intervjuvanca, ko se pogovarjata o običajnih temah, to obnašanje pa kasneje primerja z obnašanjem, ko intervjuvanec odgovarja na vprašanja, ki so osredotočena na preiskavo. Tretjič, v tej fazi preiskovalec lahko zbere podatke o intervjuvančevih nagnjenjih, mnenjih in prepričanjih, kar mu lahko pomaga pri postavljanju primernih vprašanj kasneje v razgovoru. Končno, vzpostavitev stika tudi preiskovalcem omogoča, da se sprostijo in znebijo morebitnih skrbi ob začetku intervjuja, ki bi jim lahko onemogočale aktivno poslušanje (Simons in Boetig, 2007).. Pomembno je torej, da se v tej fazi ustvari sproščeno vzdušje, ki naj se ohrani skozi celoten intervju.. Tudi Umek (2009) v zvezi s tem meni, da je pomembno, da izpraševalec deluje sproščeno, saj bo na ta način pospešil tudi sogovornikovo sprostitev. Z njim naj najprej izmenja nekaj splošnih besed, na primer o njegovem počutju, lahko pa mu tudi ponudi cigareto, bombon ali kaj podobnega. Ker želimo v uvodni fazi pogovora intervjuvanca čim bolj sprostiti, se tu obravnavi problemov še izogibamo. Če se pogovor odvija v pisarniškem prostoru, je najbolje, da sedemo v klubsko garnituro, saj pogovor čez pisalno mizo učinkuje hladno in administrativno.. Faza. vzpostavitve. stika. ne. pomeni,. da. intervjuvanec. zgolj. odgovarja. na. preiskovalčeva vprašanja, temveč gre za pogovor, ki tudi od preiskovalca zahteva, da se razkrije intervjuvancu (Simons in Boetig, 2007). Če preiskovalec priznava in spoštuje potrebe intervjuvanca, lahko vzpostavi boljši stik in poveča njegovo zaupanje. Tehnika aktivnega poslušanja prav tako pomaga pri vzpostavitvi boljšega stika, saj se tako izražata preiskovalčevo zanimanje in pozornost (Simons in Boetig, 2007).. 3.1.4 Faza spraševanja S pravilno oblikovanimi vprašanji, postavljenimi v pravilnem zaporedju, bomo dobili več natančnih in popolnih informacij od intervjuvanca, kot pa z naključno in slabo zastavljenimi vprašanji. Vprašanje ne sme napeljevati intervjuvanca k odgovorom, ki bi jih želel slišati preiskovalec. Pri preiskovalnem intervjuju predstavljata osnovo za 16.

zaslišanje dve vrsti vprašanj: to so odprta in zaprta vprašanja (Simons in Boetig, 2007).. Slika 1: Razgovor z domnevnim osumljencem (vir: Sturman, 2008). Odprta vprašanja Skoraj vsaka faza zaslišanja v preiskovalnem razgovoru bi se morala začeti z odprtim vprašanjem, ki intervjuvanca spodbuja k odprtemu, prostemu pripovedovanju, za razliko od »da«, »ne« ali kratkih vprašanj (Simons in Boetig, 2007): •. »Ali bi mi povedali, kaj se je zgodilo?«. •. »Ali mi opišete vse, kar ste videli?«. Ko intervjuvanec prične odgovarjati na odprta vprašanja, preiskovalec ne sme posegati. v. njegovo. pripoved. z. dodatnimi. vprašanji.. Prekinjanja. med. pripovedovanjem so ena izmed najbolj pogostih napak med postopkom razgovora. Preiskovalci naj intervjuvanca minimalno spodbujajo, kot npr. »nadaljujte« ali »povejte mi več o tem«, da oseba nadaljuje s pripovedovanjem (Simons in Boetig, 2007).. 17.

Tudi Memon, Wark, Holley, Bull in Koehnken (1997) poudarjajo, da priča potrebuje čas, da se skoncentrira in da ji je potrebno omogočiti, da odgovarja brez prekinjanja s strani izpraševalca.. Uporaba odprtih vprašanj je najbolj učinkovit način za pridobitev maksimalnega obsega oz. količine informacij. Na ta način preiskovalec namreč ne napeljuje ali vpliva na odgovor, ker besedno minimalno posega v pripoved, potem, ko je že zastavil prvotno vprašanje. Odprta vprašanja so logičen začetek preiskovalnega intervjuja, tako v primeru, ko preiskovalci vedo malo o zadevi, kot tudi v primeru, ko so o zadevi podrobno seznanjeni (Simons in Boetig, 2007).. Zaprta vprašanja Odgovori na zaprta vprašanja so običajno krajši in se nanašajo na specifične informacije (Simons in Boetig, 2007): •. »Kdaj običajno prispete v službo?«. •. »Ali ste bili ves dan doma?«. Zaprta vprašanja lahko razdelimo v več kategorij. Identifikacijska vprašanja pomagajo opredeliti specifično informacijo. Vprašanje: »Kakšne barve je bila roparjeva kapa?«, skuša ugotoviti barvo kape in ne zahteva pripovedi. Tovrstna zaprta identifikacijska vprašanja lahko praviloma sledijo odprtemu vprašanju, npr.: »Kakšna je bila kapa?« Torej, če priča poda natančen opis kape, toda ne omeni njene barve, bo zaprto vprašanje pomagalo pri določanju barve. Selektivna vprašanja priči ponujajo več možnosti, izmed katerih lahko izbere odgovor, npr.: »Ali je žrtev prečkala ulico ali je stala na vogalu?« Selektivna vprašanja pomagajo zožiti osredotočenost vprašanja na specifičen odgovor (Simons in Boetig, 2007).. Indikatorna vprašanja Najbolj spregledano vprašanje, ki ga preiskovalci ne zastavijo intervjuvancu, ki je osumljen kaznivega dejanja, je: »Ali ste storili to?« Mogoče zaradi strahu, da bo to negativno vplivalo na vzpostavitev stika ali pa morda zaradi provokativne narave vprašanja, preiskovalci le redko zastavijo to pomembno vprašanje, ki včasih privede do priznanja. Z indikatornimi vprašanji lahko preiskovalec oceni verodostojnost intervjuvančevih izjav (Simons in Boetig, 2007).. 18.

Primeri indikatornih vprašanj (Simons in Boetig, 2007): •. »Kaj bi se moralo zgoditi z osebo, ki je storila to?«. •. »Ali lahko z vami izvedemo test na poligrafu?«. •. »Kaj mislite, kakšni bodo rezultati?«. Neprimerna frazeologija Preiskovalec bi se moral izogibati določenim tipom vprašanj, ki zavajajo intervjuvanca z navajanjem informacij znotraj konteksta vprašanja, npr.: »Ali je bil avto zelene barve?« Intervjuvanec, na katerega se lahko zlahka vpliva, lahko zato zavedno ali nezavedno želi ugoditi preiskovalcu. Lahko se zgodi, da bo odgovoril pritrdilno, ne da bi resnično vedel, kašne barve je bil avto. Manj sugestiven pristop bi bilo odprto vprašanje oz. poziv, kot npr.: »Opišite avto!« (Simons in Boetig, 2007). Preiskovalci bi se prav tako morali izogibati postavljanju sestavljenih vprašanj, kot je npr.: «Ali poznate žrtev in ali dela z vami?« Sestavljeno vprašanje si je težje zapomniti, kar lahko povzroči, da si ga priča narobe razlaga, ga pozabi ali odgovori le na del vprašanja (Simons in Boetig, 2007).. 3.1.5 Faza preverjanja. Ko intervjuvanec zaključi pripoved, lahko preiskovalci začnejo s fazo preverjanja. Intervjuvancu pojasnijo, kakšno vrednost imajo pridobljene informacije in kako pomembno je, da so zapiski natančni (Simons in Boetig, 2007). Namen te faze je zagotoviti natančnost intervjuvančevih izjav in spodbuditi nadaljnji priklic. Preiskovalec naj najprej ponovi celotno pripoved intervjuvanca, le ta pa ga lahko med pripovedjo popravlja. Na ta način lahko preverimo, če je preiskovalec pravilno razumel podane informacije in odpravimo netočnosti, ki se lahko pojavijo zaradi. napačne. razlage,. predsodkov,. motenja. med. razgovorom,. zaradi. neobvladovanja tehnike aktivnega poslušanja, naglasa ali drugih jezikovnih ovir (Simons in Boetig, 2007). Med ponavljanjem pripovedi ima intervjuvanec priložnost, da poda dodatne informacije. Spominjanje se lahko izboljša, ko intervjuvanec ni aktivno vključen v pogovor, ampak le posluša preiskovalca (Simons in Boetig, 2007).. 19.

3.1.6 Faza splošnega poizvedovanja V tej fazi imajo preiskovalci priložnost, da od intervjuvanca pridobijo dodatne informacije, ki so jih morda spregledali. Prav tako pa imajo intervjuvanci priložnost, da podajo informacije, ki se jim zdijo pomembne, vendar jim o tem niso postavljali vprašanj ali pa niso imeli priložnosti, da bi jih navedli med razgovorom (Simons in Boetig, 2007). Preiskovalec lahko spodbudi intervjuvanca k navajanju informacij z besedami: «Predstavljajte si, da ste vi preiskovalec tega primera. Katera informacija se vam zdi pomembna za preiskavo, vendar je od vas nisem zahteval med najinim razgovorom?« (Simons in Boetig, 2007) Preiskovalec naj torej uporablja dialog, ki intervjuvanca bolj vključuje v pogovor, kot pa da ga enostavno, nezainteresirano vpraša: »Še kaj?« (Simons in Boetig, 2007). 3.1.7 Faza odhoda Preiskovalci s to fazo pričnejo, ko so že zaključili s predhodnimi fazami v postopku razgovora in ne prej, saj faza jasno nakazuje na konec intervjuja, zaradi česar intervjuvanci najverjetneje ne bodo več podajali dodatnih informacij ali dopolnili svoje pripovedi (Simons in Boetig, 2007).. V tej fazi si preiskovalec in intervjuvanec izmenjata kontaktne podatke. Preiskovalec pričam ali žrtvam pogosto izroči svojo vizitko in jih prosi, naj ga pokličejo, če se bodo še česa spomnili, toda to le rahlo poveča verjetnost, da bo priča ali žrtev dejansko poklicala preiskovalca (Simons in Boetig, 2007). Priče po opravljenem razgovoru iz več razlogov ne komunicirajo s preiskovalci. Večinoma ljudje podcenjujejo pomembnost izjav, ki so jih podali kot žrtve ali priče, saj večji pomen pripisujejo fizičnim dokazom in priznanjem osumljencev. Večina ljudi tudi meni, da so policisti pri izvajanju preiskav temeljiti in natančni, zato kljub temu, da se spomnijo nečesa, kar so pozabili izpovedati v intervjuju, tega ne naznanijo policiji, saj predvidevajo, da je isto informacijo pridobila kje drugje (Simons in Boetig, 2007). Tudi preiskovalci le redko ponovno kontaktirajo žrtev ali pričo, čeprav bi na ta način bolj verjetno pridobili dodatne informacije, kot v primeru, ko le izročijo svojo vizitko (Simons in Boetig, 2007).. 20.

3.1.8 Faza ocenjevanja Ta faza je namenjena oceni razgovora, kar pomaga izboljšati izvedbo prihodnjih razgovorov. Pomembno je, da se intervju na koncu ovrednoti, ne glede na to, kdo poda oceno, bodisi sodelavec na enakem položaju ali zelo kritičen nadzornik (Simons in Boetig, 2007). Pri ocenjevanju razgovora mora kritik oceniti učinkovitost vsake izmed predhodnih sedmih faz. Vprašati se mora, na primer, ali je v fazi priprave lokacija razgovora učinkovala sproščujoče ali moteče. Je bila varna ali bi bila morda bolj primerna kakšna druga lokacija? Se je preiskovalec predstavil in intervjuvancu jasno razložil namen in potek intervjuja? Je fazi vzpostavljanja stika namenil dovolj časa? Se je posluževal tehnik aktivnega poslušanja? So bile vse informacije preverjene? Ali je med intervjujem uporabil tehnike, ki so se v preteklosti izkazale za zelo učinkovite? Kaj lahko stori v prihodnje, da bo povečal učinkovitost razgovora (Simons in Boetig, 2007)?. 3.2 Strukturiran, a ne standardiziran postopek Ta postopek, sestavljen iz osmih faz, zagotavlja strukturo za izvedbo učinkovitega preiskovalnega razgovora. Da bo ta pristop uspešen, se morajo preiskovalci zavedati, da strukturiran razgovor ni standardiziran - vsak se bo odvijal na svoj način. Preiskovalci bi se morali posluževati vseh osmih faz, vseeno pa lahko pričnejo z določeno fazo na kakšni drugi, bolj smiselni točki intervjuja. Na primer, v fazi spraševanja lahko intervjuvanec načne temo, ki zahteva dodatno vzpostavljanje stika (Simons in Boetig, 2007). Vsaka faza je zasnovana tako, da od priče pridobimo dodatne informacije. Če faza preverjanja spodbudi spominjanje priče, bi se moral preiskovalec vrniti nazaj k fazi spraševanja, saj bo tako mogoče pridobil bolj natančne in popolne informacije, ki jih bo kasneje preveril (Simons in Boetig, 2007). Zgolj to, da preiskovalec uporabi vsako izmed osmih faz strukturiranega razgovora, še ne more zagotoviti uspeha. Pomembno je, da prepozna, kdaj se je potrebno vrniti k predhodnim fazam in temu prilagodi potek razgovora (Simons in Boetig, 2007).. 21.

3.3 Pomembni dejavniki, ki vplivajo na uspešnost strukturiranih intervjujev 3.3.1 Etičnost »Na splošno bi lahko rekli, da je pri zaslišanju in informativnem razgovoru dopustno vse, kar je običajno in dopustno v vsakdanjem komuniciranju med ljudmi. Res so nekatere omejitve (preslepitev, sugestivna vprašanja ipd.), vendar pa v glavnem tudi v predkazenskem in kazenskem postopku veljajo splošna pravila komuniciranja.« (Maver, 2004: 289) Z razgovorom ali zaslišanjem preiskovalci zbirajo informacije in dokaze, ki so pomembni za kazenski postopek. Pri tem se soočajo z osumljenci, ki so lahko krivi ali nedolžni, pričami, ki lahko lažejo ali govorijo po resnici ,in drugimi osebami, ki lahko posredujejo podatke o kaznivem dejanju ali storilcu. Zaradi pestrosti preiskovalnih situacij in vpletenih oseb se razlikujejo tudi metode razgovora in zaslišanja, ki pa morajo biti vse zakonite in etične (Maver, 2004). Crighton in Towl (2010) navajata, da se preiskovalci na področju preiskovanja kriminalitete bolj kot k zmanjševanju nagibajo k povečevanju njihove moči in pristojnosti, toda večje kot je v nekem odnosu neravnovesje moči, večja je verjetnost, da bo prišlo do njene zlorabe in neetičnega obnašanja. Umek (2009) meni, da lahko izpraševalec s primernim odnosom do intervjuvanca bistveno pripomore h konstruktivnosti in uspešnosti pogovora. Pri tem naj strokovna metoda in tehnika razgovora temeljita na humanem in demokratičnem razmerju med partnerjema.. Brez. pozitivnega. in. spodbudnega. temeljnega. odnosa. med. izpraševalcem in intervjuvancem se uporabljena strokovna tehnika neizogibno sprevrže v manipulacijo s sočlovekom.. 3.3.2 Zunanje okoliščine pogovora Med zunanjimi okoliščinami pogovora, ki vplivajo na razgovor, so najpomembnejše naslednje (Umek, 2009): •. prostor (ta naj bo funkcionalen in prijeten),. •. oprema (po možnosti klubska garnitura),. •. čas,. •. nemotenost.. 22.

3.3.3 Seznanjanje s problemom, ciljem in vsebino pogovora Ko načenjamo kočljivo vsebino pogovora, to izrazimo na splošnejši ravni, na primer: »Pogovoriti se morava o vašem delu« in ne »Pogovoriti se morava o vašem nediscipliniranem vedenju na delu.« Če bomo intervjuvanca že vnaprej obsojali, ga bomo potisnili v obrambo, s tem pa bomo preprečili njegovo konstruktivno sodelovanje v pogovoru (Umek, 2009).. 3.3.4 Lastnosti izpraševalca Na razgovor vplivajo tudi izpraševalčeve lastnosti. Med najpomembnejšimi so: izobrazba, izkušenost, obveščenost, odgovornost, pravice, pooblastila, pristojnosti in dolžnosti, motiviranost za rešitev problema, odnos do intervjuvanca, strpnost in še mnogo drugih osebnostnih lastnosti (Umek, 2009). Če je izpraševalec v odnosu do intervjuvanca pošten, strpen, zainteresiran in vsestransko spodbuden, potem lahko tudi od njega pričakuje spoštovanje, zaupanje in sodelovanje (Umek, 2009). Pomembno je, da izpraševalec ne prekorači svojih strokovnih in uradnih pristojnosti in da ne posega v sogovornikove zasebne zadeve. Prav tako se ne sme prepustiti prvemu vtisu o sogovorniku ter nekritično posploševati preteklih izkušenj. Svoj vpliv na sogovornika naj gradi na pozitivnih osebnostnih lastnostih, na primernem strokovnem znanju in spodbudnem psihosocialnem odnosu (Umek, 2009).. 3.3.5 Lastnosti intervjuvanca Intervjuvanec prav tako vpliva na pogovor, in sicer z odnosom do obravnavanega problema, odnosom do izpraševalca, izobrazbo, izkušenostjo, čustveno zrelostjo, razpoloženjem v času pogovora, iskrenostjo itd. (Umek, 2009). Pomembno je tudi, da vsebino in način pogovora prilagodimo intervjuvančevi inteligentnosti. Predvsem pa je potrebno upoštevati motiviranost intervjuvanca glede obravnavanega problema in njegove rešitve (Umek, 2009).. 23.

3.3.6 Razlaga obvestil intervjuvanca Umek (2009) meni, da je za uspešno vodenje pogovora zelo pomembno, da izpraševalec pri sogovorniku pravočasno ugotovi morebitna znamenja duševnega neugodja, kot so npr. nesproščenost, strah, zadrega, vznemirjenost itd. V takem primeru je najbolje, da intervjuvanca neha siliti k odgovarjanju in da se za nekaj časa izogne kritični temi ter ubere daljšo, a manj bolečo pot do jedra problema.. Poznamo naslednja nebesedna znamenja duševnega neugodja (Umek, 2009): •. obotavljivo besedno izražanje,. •. pojecljavanje, zatikanje govorice, tresenje glasu,. •. smeh iz zadrege,. •. toga drža telesa,. •. stiskanje pesti,. •. bobnanje s prsti,. •. grizenje ustnic, nohtov, svinčnika ali drugih predmetov,. •. trzanje mišic,. •. molk,. •. tresenje rok itd.. 24.

4 Glavne strukturirane zasliševalske tehnike 4.1 Preiskovalni protokol PEACE Preiskovalni protokol PEACE je razvila policija v Angliji in Walesu. Protokol ponuja bolj učinkovite in etične pristope na področju intervjuvanja. V preteklosti so se pojavljale številne polemike, če so si problemi v različnih državah dovolj podobni, da bi za njihovo reševanje prišle v poštev enake rešitve. Bayley (v Schollum, 2005) ugotavlja, da se policija v državah kot so Avstralija, Nova Zelandija, Anglija, Kanada in Združene države Amerike, sooča s podobnimi problemi in se zato lahko uči neposredno ena od druge. Newburn (v Schollum, 2005) je bolj previden, saj meni, da spremembe policijske prakse, ki so se v neki državi izkazale za uspešne, še ne morejo zagotoviti uspeha v drugih državah. Kljub temu so preiskovalni protokol PEACE v različnem obsegu sprejele nekatere druge države (Avstralija, Kanada, Nova Zelandija in nekatere evropske države). Usposabljanje preiskovalcev v nekaterih okrožjih v Avstraliji tako skoraj v celoti temelji na smernicah, ki jih narekuje ta protokol, medtem ko so v Novi Zelandiji prevzeli le nekatere njegove glavne ideje in jih vpeljali v že obstoječo. prakso. (Schollum, 2005). Protokol je postal znan po kratici »PEACE«, ki označuje posamezne faze protokola in pomeni (Schollum, 2005): •. Planning and preparation – načrtovanje in priprava,. •. Engage and explain – vključitev in razlaga,. •. Account – poročilo,. •. Closure – zaključek,. •. Evaluation – ocena.. 25.

Slika 2: Soba za razgovore (vir: Newton Police Department, 2012). P – načrtovanje in priprava Priprava je prvi korak k učinkovitemu intervjuju (Schollum, 2005). Različni avtorji (npr. McGurk et al., Milne in Bull, Ord et al. v Schollum, 2005) poudarjajo, da so ključni elementi dobrega načrtovanja: •. razumevanje namena intervjuja,. •. pridobiti čim več podatkov o preiskovanem primeru in o osebi, s katero se bo opravil razgovor,. •. opredelitev ciljev in namenov intervjuja,. •. ugotoviti, kateri dokazi so na razpolago in kje so bili pridobljeni,. •. ugotoviti, kateri dokazi so potrebni in kako bi se lahko pridobili,. •. razumevanje zakonodaje.. Bolje je, če preiskovalci najprej preiskujejo in nato opravijo razgovor in ne ravno obratno. Glavne pomanjkljivosti slabe priprave in slabega načrtovanja so, da izpraševalci (Schollum, 2005):. •. lahko spregledajo pomembne dokaze,. •. ne prepoznajo neskladij in laži,. •. rabijo nepotrebne premore, da pridobijo dodatne informacije,. •. morajo opraviti nepotrebne dodatne intervjuje z isto osebo, 26.

•. lahko izgubijo nadzor nad intervjujem.. Načrtovanje je osnovna značilnost protokola PEACE in je pomemben korak v preiskovalnem intervjuju, s čimer se strinjajo številni angleški in ameriški raziskovalci (Schollum, 2005).. E – vključitev in razlaga. Ta faza je ključnega pomena za uspešen razgovor. Preiskovalci se morajo zavedati, da je razgovor s policistom za marsikoga stresen dogodek, zato morajo najprej poskrbeti, da se oseba, s katero se bo opravil razgovor, umiri. Ni potrebno, da se preiskovalec do intervjuvanca obnaša kot prijatelj, vseeno pa si mora prizadevati, da se bo med njima vzpostavil kooperativen in sproščen odnos (Ord et al. v Schollum, 2005).. Umek. (2009). navaja,. da. je. pri. intervjuvancu. potrebno. vzbuditi. vtis. o. dobronamernosti pogovora in o izpraševalčevi pripravljenosti za demokratično sodelovanje, s čimer dosežemo, da bo intervjuvanec prišel na pogovor s pozitivnim stališčem in pričakovanjem.. Ta faza je poznana tudi kot »faza vzpostavitve stika«. Tako v angleški kot tudi v ameriški literaturi jo označujejo za najbolj vpliven dejavnik pri zagotavljanju uspešnosti intervjuja (Baldwin, Ede in Shepherd, Milne in Bull, Shepherd, Walters, Yeschke v Schollum, 2005).. Tudi Godsey (2009) ugotavlja, da je pomemben korak v razgovoru vzpostavljanje stika z intervjuvancem, četudi je ta osumljenec. Izpraševalec naj (čeprav le navidezno) pri osumljencu vzbuja vtis, da mu je naklonjen.. Za uspeh te faze so ključnega pomena naslednji koraki (Ord et al. v Schollum, 2005): •. ustvarjanje dobrega vtisa že od samega začetka (vljudnost in razumevanje preiskovalca lahko veliko pripomoreta k uspešnemu razgovoru),. •. obravnavanje intervjuvanca kot posameznika (preiskovalci, ki si vzamejo čas, da ugotovijo kakšne so posameznikove skrbi in potrebe, bodo v razgovorih veliko verjetneje uspešni kot tisti, ki tega ne bodo storili), 27.

•. pojasniti, zakaj je razgovor potreben (intervjuvancu je potrebno obrazložiti, kako pomembne so njegove informacije o primeru za uspeh preiskave),. •. opisati, kako bo razgovor potekal.. A – poročilo. V tej fazi preiskovalec pridobi intervjuvančevo celotno pripoved o dogodku. Od preiskovalčeve usposobljenosti za vodenje razgovora je odvisno, kako natančna in zanesljiva bo ta pripoved (Milne in Bull v Schollum, 2005). Preiskovalci se morajo zavedati, da se lahko pripravljenost intervjuvancev za sodelovanje tekom razgovora spreminja, čemur se morajo primerno prilagajati (CFIS v Schollum, 2005). Pri žrtvah, očividcih in osumljencih, ki so pripravljeni sodelovati, preiskovalec običajno uporabi tehniko prostega priklica. Pri nekooperativnih osumljencih pa se bo najverjetneje zatekel h tehniki konverzacijskega managementa. Buden preiskovalec bo med razgovorom zaznal spremembe v govorici in obnašanju intervjuvanca ter temu primerno prilagodil svoj pristop (Schollum, 2005). Po končani pripovedi intervjuvanca bo preiskovalec morda potreboval dodatna pojasnila, bodisi zaradi tega, ker ni razumel vsega, bodisi zaradi neskladnosti med pridobljenimi informacijami in dokazi, ki jih preiskovalec že poseduje (MPS v Schollum, 2005).. C – closure. Raziskave kažejo, da preiskovalci ob zaključku razgovora pogosto hitijo, čeprav bi morala biti zaključna faza popolna in učinkovita v takšni meri kot vse ostale (Schollum, 2005).. Cilji učinkovitega zaključka so (Schollum, 2005): •. preiskovalec se prepriča, če razume celotno pripoved (tako, da presoja in povzema intervjuvančevo pripoved),. •. preveri, če je od intervjuvanca pridobil vse informacije, ki mu jih je bil ta sposoben in pripravljen izpovedati,. •. preiskovalec razloži, kaj se bo dogajalo v prihodnosti (npr. pove očividcu, da bo moral pričati na sodišču),. •. preiskovalec naj se z intervjuvancem razide v pozitivnem vzdušju, saj bo v prihodnosti morda potreboval še kakšne informacije. 28.

E – ocena. S to fazo se razgovor zaključi. Izpraševalec ugotavlja, ali so bili doseženi cilji in nameni razgovora in ocenjuje, kakšno vrednost imajo za preiskavo na novo pridobljeni dokazi in informacije. Nazadnje oceni, kako dobro je izpeljal razgovor in premisli, kaj bi lahko storil bolje v prihodnosti (Schollum, 2005).. 4.1.1 Kognitivni intervju Kognitivni intervju je ena izmed dveh glavnih tehnik, ki se uporabljata v okviru protokola PEACE. »Namen kognitivnega intervjuja je pridobiti več verodostojnih informacij kot bi jih sicer z običajnim preiskovalnim intervjujem. To dosežemo z uporabo psiholoških tehnik, ki izhajajo iz raziskav o delovanju spomina, kjer so ugotovili, da sta verodostojnost in obseg spominjanja odvisna od načina priklica podatkov.« (Tulving v Areh, 2011: 324) »Kognitivni intervju je primeren za uporabo pri pričah in žrtvah, ki želijo sodelovati. Pri spoznavnem intervjuju izhajamo iz predpostavke, da je spominjanje uspešnejše v okolju, ki je podobno izvirnim okoliščinam (učinek konteksta) in iz predpostavke, da je spomin na dogodek sestavljen kompleksno, zato je treba uporabiti različne načine, da ga sestavimo v celoto. Da bi to dosegli, osebo spodbujamo, da poroča o vsem, kar se spomni, oz. da podoživi dogodek. Pri tem spreminjamo način priklica spominov in spodbujamo pričo, da poroča o dogodku tako, da se vživi v drugo pričo, žrtev ali osumljenca.« (Fisher in Geiselman v Areh, 2011: 324) Z uporabo spoznavnega intervjuja pridobimo približno 40 % več verodostojnih podatkov kot z uporabo klasičnega preiskovalnega intervjuja (Howitt v Areh, 2011). Kognitivni intervju je bil prvotno razvit za uporabo z odraslimi pričami. Kasneje je bil prilagojen tudi za uporabo pri razgovorih z otroki, vendar se njegova uporaba odsvetuje pri otrocih mlajših od sedem let (Memon v Davies in Westcott, 1999). Otroci se namreč nedvomno lahko spomnijo dogodkov, ki so jih doživeli, čeprav je odnos med starostjo in spominom zapleten in odvisen od mnogo dejavnikov, ki lahko vplivajo na kvaliteto pridobljenih informacij. Izmed teh dejavnikov sta najbrž bolj pomembna. izpraševalčeva. sposobnost pridobivanja informacij in otrokova. pripravljenost in sposobnost, da jih izrazi, kot pa otrokova sposobnost, da si jih zapomni (Lamb, Hershkowitz, Orbach in Esplin, 2008).. 29.

Kognitivni intervju naj se odvija na mirni, samotni lokaciji. Intervjuvane osebe se spodbuja, da govorijo počasi. Glavna ideja kognitivnega intervjuja je na različne načine rekonstruirati podrobnosti o dogodku (po spominu priče), da se tako pridobi popolnejša slika o dogodku (Hoffman, 2005).. Tehnike kognitivnega intervjuja (Hoffman, 2005):. •. Rekonstrukcija okoliščin dogodka. Pričo se prosi, naj opiše, kako se je dogodek začel in okoliščine, ki so obkrožale dogodek. Preiskovalec prosi pričo, naj mu opiše tudi njeno čustveno stanje v času dogodka.. •. Pričo se pouči, da poroča o vsem. Priča naj ne izpušča nobenih podrobnosti, ne glede na to kako majhne in nepomembne se zdijo.. •. Priklic dogodkov iz spomina v drugačnem vrstnem redu. Pričo prosimo, naj dogodek opiše v obratnem vrstnem redu ali od neke točke v sredini, bodisi naprej ali nazaj od te točke. Ta tehnika je lahko uporabna tudi pri ocenjevanju verodostojnosti izjav priče ali osumljenca. Če si nekdo zgodbo izmišljuje, jo je skoraj nemogoče pripovedovati v različnih zaporedjih.. •. Sprememba perspektive. Pričo prosimo, naj se postavi v vlogo druge osebe, ki je bila prisotna ob dogodku in premisli, kaj bi ta oseba lahko videla. Pričo lahko tudi prosimo, naj poizkusi opisati dogodek, kot da bi ga videla iz neke druge lokacije (Wicklander in Zulawski, 1993).. 4.1.2 Konverzacijski management (conversation management). Druga glavna tehnika, ki jo pri razgovorih uporablja policija v Angliji in Walesu, je konverzacijski management (Bull in Cherryman v Schollum, 2005). Razvil jo je psiholog Eric Shepherd, namenjena pa je intervjuvancem, ki niso pripravljeni sodelovati. Ta nepripravljenost se lahko kaže kot sovražnost, laganje, izmikanje, tišina itn. (Milne in Bull v Schollum, 2005). Pri tovrstnih razgovorih mora preiskovalec prevzeti nadzor že veliko prej in razgovor voditi drugače kot takrat, ko ima opraviti s kooperativnimi osebami (Schollum, 2005). 30.

Če bi izhajali iz predpostavke, da so priče pripravljene podajati informacije, osumljenci pa ne, bi bilo lahko sklepati, da je za razgovore s pričami in žrtvami primeren. kognitivni. intervju,. za razgovore z. osumljenci. pa. konverzacijski. management. Izkušeni policisti vedo, da temu ni ravno tako. Pogosto se zgodi, da je situacija obratna, torej da osumljenci sodelujejo, žrtve in očividci pa ne. Konverzacijski management se torej lahko uporabi pri razgovorih s katerokoli osebo, ki noče sodelovati, najsi gre za očividce, žrtve ali osumljence (Schollum, 2005). Glavna razlika med tehnikama prostega priklica in konverzacijskega managementa se kaže v obsegu izpraševalčevega nadzora. Pri konverzacijskem managementu mora biti izpraševalec mnogo bolj pozoren na besedno in nebesedno obnašanje, tako na svoje, kot tudi na intervjuvančevo (Milne in Bull, Shepherd in Kite v Schollum, 2005). V fazi, ko intervjuvanec pripoveduje o dogodku, mora biti izpraševalec pripravljen na različne stopnje intervjuvančevega odpora (Schollum, 2005). Čeprav je bil konverzacijski management razvit posebej za pridobivanje informacij od upornih in nekooperativnih oseb, njegova uporaba še ni razširjena. Raziskave, ki so ocenjevale učinkovitost usposabljanja po protokolu PEACE, so pokazale, da je bila le v 36 odstotkih razgovorov z osumljenci uporabljena tehnika konverzacijskega managementa (Clark in Milne v Schollum, 2005).. 4.2 Preiskovalni protokol NICHD Ker so imeli forenzični preiskovalci pogosto veliko težav, ko so poskušali slediti priporočeni praksi na področju razgovorov z otroki, so avtorji in njihovi kolegi razvili postopek strukturiranega intervjuja, ki je bil oblikovan, da bi pretvoril profesionalne predloge v operativne smernice (Lamb et al., 2008). Od otrok je namreč tako kot od odraslih pogosto možno pridobiti natančne informacije o predhodno doživetih dogodkih (London, 2010), vendar je za to potrebno dobro poznavanje njihovih zmožnosti, treba pa je poznati tudi primerne preiskovalne postopke za razgovore z njimi. Te ugotovitve temeljijo na raziskavah, odobrenih s strani številnih strokovnjakov, vendar jih preiskovalci pri svojem delu premalo upoštevajo (Lamb et al., 2008). Ugotovljeno je namreč bilo, da forenzični preiskovalci pri razgovorih odprta vprašanja uporabljajo dokaj redko, čeprav takšen pristop zanesljivo izvabi več informacij, kot jih bolj osredotočen pristop oziroma osredotočeno vprašanje. Čeprav so se preiskovalci obsežno izobraževali in so se dobro zavedali predlagane prakse in 31.

so pogosto verjeli, da se držijo predlogov, pa so se na žalost kljub temu pojavila odstopanja od željene prakse (Lamb et al., 2008). Zaradi tega je bil sprva razvit delno zapisan postopek, ki je forenzičnim preiskovalcem narekoval, kako naj postavljajo vprašanja med uvodno fazo preiskovalnega intervjuja. Na ta način je bilo doseženo, da so bile prve pripovedi otrok bistveno daljše in so vsebovale več informacij kot pripovedi otrok, ki so odgovarjali na direktna vprašanja. Kljub temu so se med ostalim delom intervjuja preiskovalci zopet vrnili k osredotočenemu izpraševanju in uporabljali le malo odprtih vprašanj. Ker so ti izsledki pokazali, da izpraševalci potrebujejo smernice, ki jim pomagajo strukturirati celotni intervju, so se avtorji odločili razviti preiskovalni protokol, ki je strukturiran v celoti (Lamb et al., 2008). Protokol temelji na ostalih, predhodno obstoječih protokolih (APSAC protocol, the Memorandum of Good Practice, the Step-Wise Interview Guidelines, kognitivni intervju), vendar se od njih razlikuje v tem, da je bolj strukturiran, natančen in praktičen (Cyr, 2011). V tem podpoglavju bom podrobneje opisal preiskovalni protokol NICHD in njegove strategije ter razložil, kako vodi izpraševalce skozi vse faze preiskovalnega intervjuja.. 4.2.1 Uvodni del intervjuja. Spodbudno okolje Da bi zagotovili sproščeno in spodbudno okolje, se od izpraševalcev zahteva, da zagotovijo, da v sobi ne prihaja do nepotrebnega vznemirjanja (na primer drugih ljudi, hrupa, igrač in telefonskih klicev) in da vzpostavijo stik z otrokom že na začetku intervjuja. V spodbudnem okolju brez motenj in vznemirjanja se otrok počuti bolj udobno, posledično pa se poveča tudi njegova pripravljenost, da spregovori o dogodkih. Če je otrok sproščen, lahko posreduje več informacij, ki so obenem tudi bolj natančne (Lamb et al., 2008). Davies in Westcott (1999) ugotavljata, da ni mogoče predvideti, kako se bo otrok odzival med razgovorom. Potrebno je ustvariti okolje, v katerem bo otrok verjetneje razkril zlorabo. Preiskovalec ima pomembno vlogo tako znotraj intervjuja kot tudi v pripravi otroka na intervju. 32.

Uvodna faza V uvodni fazi se izpraševalec predstavi, opredeli svojo in otrokovo vlogo (pove mu, da mora podrobno opisati dogodke in govoriti resnico) in mu razloži temeljna pravila in pričakovanja. Izpraševalci skušajo otrokom razložiti, da so edinstven vir informacij, ker sami izpraševalci niso bili prisotni, ko so se zgodili domnevni dogodki in zato ne vedo, kaj se je zgodilo. Nato jim povedo, da naj pripovedujejo samo o dogodkih, ki so jih sami doživeli (Lamb et al., 2008). Otrokom se nato razloži, da lahko in morajo povedati, če česa ne razumejo, s tem da rečejo »ne spomnim se«, »ne vem«, »ne razumem«, in da morajo popraviti izpraševalca, kadar je to potrebno. Z opredelitvijo pravil komuniciranja zmanjšamo otrokovo zmedenost in netočnost in njegovo dovzetnost za sugestijo (Lamb et al., 2008). Primer (Lamb et al., 2008): »Del moje službe je, da govorim z otroki o stvareh, ki so se jim zgodile. Srečujem se z veliko otroki, da mi lahko pripovedujejo resnico o stvareh, ki so se jim zgodile. Torej, preden začneva se hočem prepričati, da razumeš, kako pomembno je govoriti resnico.« Strokovnjaki se strinjajo, da bi moral biti razgovor z otroki opravljen čim prej po domnevnih zlorabah. Izpraševalci naj pri tem otrokom razkrijejo čim manj informacij o primeru (Lamb, Orbach, Hershkowitz, Esplin in Horowitz, 2007). Vzpostavljanje stika Faza vzpostavljanja stikov, ki sledi uvodni fazi, obsega dva dela. Prvi je zasnovan tako, da ustvari sproščeno in spodbudno okolje za otroke in da vzpostavi stik med otrokom in izpraševalcem, s tem da izpraševalec najprej spozna otroka. Otroke se opogumlja, da prosto pripovedujejo tako o pozitivnih kot tudi negativih izkušnjah in se jih spodbuja, da podrobno odgovarjajo na prijazna vprašanja, ki jih postavlja pozoren in zainteresiran izpraševalec (Lamb et al., 2008). •. »Zdaj te želim bolje spoznati.«. •. »Povej mi, kaj rad počneš.«. Če otrok podrobno odgovori, ga preiskovalec ne spodbuja dodatno. Če pa otrok ne odgovori, odgovori na kratko ali odgovora ne dokonča v celoti, naj izpraševalec nadaljuje tako (Lamb et al., 2008): 33.

•. »Res te želim bolje spoznati. Rad bi, da mi poveš, katere stvari rad počneš.«. •. »Povej mi več o (aktivnosti, ki jo je otrok omenil v pogovoru.)«. Faza pripovedovanja Pred intervjujem naj se preiskovalec pozanima, kateri dogodek je otrok pred kratkim doživel (prvi šolski dan, rojstni dan, počitnice, itd.), tako da mu lahko postavlja vprašanja o tem dogodku. Če je mogoče, naj preiskovalci izberejo dogodek, ki se je zgodil ob približno istem času kot domnevna zloraba. Če se je domnevna zloraba zgodila med specifičnim dnem ali dogodkom, naj se preiskovalec usmeri na drug dogodek (Lamb et al., 2008). Če se otrok počuti udobno in sproščeno pripoveduje o dogodku, lahko preiskovalec nadaljuje z vsebinskim delom intervjuja. Če pa otrok ni sproščen in ne daje zadostnih informacij o dogodku, se mora preiskovalec. še naprej pogovarjati z njim in ga. spodbujati, da spregovori o nekem nevtralnem doživetem dogodku. Preiskovalec uvodno fazo intervjuja zaključi tako, da otroku pove, da je zelo pomembno, da mu pove vse o stvareh, ki so se mu zgodile (Lamb et al., 2008).. 4.2.2 Vsebinski del intervjuja. V tej fazi se preiskovalec poizkuša z otrokom pogovoriti o domnevni zlorabi. Otroka spodbuja, da povsem odprto spregovori o dogodku: »Zdaj, ko te poznam malo bolje, želim govoriti o tem, zakaj si danes pravzaprav tu.« (Lamb et al., 2008) Če otrok sam prične pripovedovati o stvareh, ki nakazujejo na domnevno zlorabo, mu preiskovalec takoj veli, naj mu pove vse o tem. Če otrok ne izjavi ničesar, naj preiskovalec nadaljuje tako: »Kot sem ti že omenil, moje delo je, da govorim z otroki o stvareh, ki se naj bi jim pripetile. Zelo pomembno je, da mi poveš zakaj si danes tu oziroma zakaj so te pripeljali sem.« (Lamb et al., 2008) Precejšen delež otrok ne omeni zlorabe že med prvim intervjujem, ampak velika večina (več kot 80%) to stori šele v kasnejših razgovorih, ko odgovarjajo na popolnoma odprta vprašanja (Lamb et al., 2008). Če otrok ne daje izjav, na sebi pa ima vidne poškodbe ali modrice ali pa ga je pravkar pregledal zdravnik, preiskovalec lahko vpraša otroka, od kod ima te poškodbe. Če otrok ne odgovori na to vprašanje, ga lahko vpraša, ali ga kdorkoli nadleguje ali če se mu je karkoli zgodilo. Pri tem ne sme omenjati imena 34.

domnevnega osumljenca ali kakršnihkoli podrobnosti o domnevni zlorabi, da ne bi s tem »okužil« otroka in vplival na vsebino njegovih izjav (Lamb et al., 2008). Če otrok še vedno ne odgovarja na vprašanja oziroma ne omenja domnevne zlorabe, naj izpraševalec prekine razgovor in premisli o tem, da bi otroka intervjuval kdaj drugič (Lamb et al., 2008).. 4.2.3 Faza priklica. Glede prostega priklica znotraj intervjuja preiskovalci soglašajo (Davies in Westcott, 1999): •. količina prostega priklica pri otrocih se s starostjo povečuje,. •. prosti priklic je na splošno zelo natančen,. •. natančnost poročanja se s starostjo ne spreminja,. •. izpuščanje podrobnosti je mnogo bolj pogosto kot navajanje napačnih podrobnosti.. Ta spoznanja so bila podprta s študijami, ki so preučevale pripovedi otrok o pogostih stresnih dogodkih, kot so zdravniške intervencije ali obiski zobozdravnika. Čeprav ni bila ugotovljena jasna povezava med stopnjo stresa, ki mu je otrok izpostavljen ob takem dogodku in količino priklica, je jasno, da se količina in točnost priklicanih informacij zmanjšuje, bolj kot je tak dogodek časovno oddaljen (Davies in Westcott, 1999). Zdi se, da mlajši otroci (stari od 3 do 6 let) pozabljajo hitreje kot starejši otroci ali odrasli. Toda čeprav je njihov prosti priklic običajno bolj nepopoln in kratek v primerjavi s starejšimi otroki, ni zato nič manj natančen. Včasih se pojavijo redki primeri, ko otroci vpletejo fantazijske elemente v svoje pripovedi, toda to se pojavi izjemoma in ni nujno, da zaradi tega ostale otrokove izjave niso resnične (Davies in Westcott, 1999). Če otrok razkrije zlorabo, se faza priklica začne s pozivom preiskovalca otroku, naj mu pove vse o tem. Nato sledijo odprta vprašanja, s katerimi preiskovalec skuša dobiti spontan priklic o tem incidentu. Če je otrok mlajši od šest let, preiskovalec ponovi pripoved z otrokovimi besedami, brez da bi omenjal detajle ali imena, ki jih otrok ni navedel. Preiskovalec ponavlja vprašanje »Kaj se je zgodilo potem« ali. 35.

»Povej mi več o tem« tako dolgo, dokler otrok ne poda celotnega opisa domnevnega dogodka (Lamb et al., 2008). Odgovori mlajših otrok so krajši kot odgovori starejših otrok. Mlajši otroci potrebujejo več spodbude, da bi od njih pridobili vse informacije o dogodku, pogosto pa imajo tudi težave pri odgovarjanju na odprta vprašanja. Na žalost se mnogo preiskovalcev na to odzove tako, da uporabljajo bolj zaprta in celo sugestivna vprašanja, s katerimi bodo najverjetneje pridobili netočne informacije. Zato naj raje postavljajo odprta vprašanja v zvezi z informacijami, ki so jim jih podali otroci (Lamb et al., 2008). Vprašanja, ki sledijo Če kakšen ključen podatek o dogodku še vedno ni pridobljen ali niso pojasnjene vse okoliščine dogodka, preiskovalec pa je že izčrpal vsa odprta vprašanja, potem lahko prične postavljati direktna vprašanja. Pomembno je, da združimo odprta vprašanja z direktnimi, kadar je to primerno. Na splošno se preiskovalcem svetuje, da najprej usmerijo otrokovo pozornost na omenjeno podrobnost, nato mu zastavijo direktno vprašanje (Lamb et al., 2008). Na primer: •. »Omenil si, da ste bili v trgovini. Kje natančno ste bili? (Premor za odgovor) Pripoveduj mi o tej trgovini.«. •. »Omenil si soseda. Ga poznaš po imenu? (Premor za odgovor) Pripoveduj mi o njem.« (Ne zahtevamo opisa). Vprašanja, ki se jim je potrebno izogibati Medtem ko nekateri dejavniki izboljšujejo sposobnost otrokovega priklica informacij, jo nekateri ovirajo in povečujejo verjetnost napak. To so recimo sugestivne strategije in preiskovalne tehnike. Negativni učinki tovrstnih tehnik se še povečajo, kadar imamo opravka z zelo mladimi otroki in kadar se te tehnike uporabijo že kmalu v vsebinskem delu intervjuja (Lamb et al., 2008). Umek (2009) je mnenja, da naj sugestivnih vprašanj sploh ne bi uporabljali. Sugerirani odgovori namreč ne izražajo misli in občutij intervjuvanca, temveč so samo »odmev« izpraševalčevih misli, čustev ali želja, kar pa lahko privede do velikega nesporazuma. Primer sugestivnega vprašanja: »Kajneda, da te je prisili, da si storil to?« (Orbach, Hershkowitz, Lamb, Sternberg, Esplin in Horowitz, 2000) 36.

Tovrstna vprašanja pa lahko vsebujejo tudi podatke, ki jih otrok sicer ni razkril. Otrok na primer izjavi: »Ulegla sva se na kavč.« Izpraševalec: »Se je on ulegel nate ali si se ti nanj?« (Orbach et al., 2000) Odmor V tej fazi preiskovalec razloži otroku: »Zdaj se želim prepričati, če sem razumel vse, kar si mi povedal in če je še kaj takega, kar bi te moral vprašati. Premislil bom o stvareh, ki si mi jih pripovedoval.« (Lamb et al., 2008) Med odmorom preiskovalec preuči pridobljene informacije, da ugotovi, če manjka še kakšen podatek, nato načrtuje preostanek intervjuja, tako da izoblikuje podrobna osredotočena vprašanja. Najbolje je, da si taka vprašanja zapiše (Lamb et al., 2008). Po odmoru preiskovalec poskuša od otroka pridobiti dodatne pomembne informacije, ki jih do tedaj še ni omenil, tako da mu postavlja odprta in direktna vprašanja. Šele po teh vprašanjih preiskovalci nadaljujejo s poizvedovanjem o stvareh, ki jih otrok ni omenil (Lamb et al., 2008). Preiskovalci naj postavljajo direktna vprašanja zgolj takrat, ko so že poizkusili z ostalimi pristopi in še vedno menijo, da manjka kakšna pomembna informacija. Še vedno je pomembno, da postavljajo odprta vprašanja, kadar je to mogoče. V primeru večkratnih zlorab preiskovalci usmerijo otrokovo pozornost na te dogodke z otrokovimi lastnimi besedami. Osredotočena vprašanja mu postavljajo le takrat, ko so otroku že dali priložnost, da sam navede vse podrobnosti o dogodku. Preden preusmerijo otrokovo pozornost na naslednji dogodek, se preiskovalci prepričajo, da so pridobili informacije o vseh manjkajočih podrobnostih vsakega posameznega dogodka (Lamb et al., 2008). Če otrok ne omeni informacije, ki jo preiskovalec pričakuje, mora včasih uporabiti drugačen pristop spraševanja, da bi prišel do nje. Pogosto se zgodi, da otrok o dogodku spregovori s starši ali s prijateljem, na razgovoru s preiskovalcem pa lahko pozabi omeniti nekaj podrobnosti, najverjetneje zato, ker je v zadregi. Če preiskovalec ve za pogovor, v katerem je otrok omenil neko podrobnost, mu reče: »Slišal sem, da si govoril (z neko osebo) na (nekem kraju ob nekem času). Povej mi, o čem sta govorila.« Če otrok nato poda več informacij, ga preiskovalec prosi: »Povej mi vse o tem.« (Lamb et al., 2008). 37.

4.2.4 Zaključek. Preden preiskovalec zaključi razgovor, otroka vpraša, če bi mu rad še karkoli povedal. Nato se mu zahvali za sodelovanje in pogovor preusmeri na nevtralno temo. Otrok in preiskovalec nato nekaj minut govorita o tej temi (Lamb et al., 2008). Ko preiskovalec zaključuje razgovor, se mora potruditi, da otrok odide s pozitivnim vtisom, ob zaključku intervjuja pa naj (Cheung v Davies in Westcott, 1999): •. povzame otrokovo pripoved,. •. odgovori na katerokoli otrokovo vprašanje,. •. se mu zahvali za njegov čas in trud,. •. mu da telefonsko številko.. 4.2.5 Vrsta jezika, uporabljena v intervjuju. Uporaba jezika odraslih pri razgovoru z otrokom lahko vodi do netočnih, zmedenih in napačnih odgovorov. Zdi se, da imajo otroci odpor do nenavadnih vprašanj, ki jih ne razumejo (Davies in Westcott, 1999). Preiskovalci bi se morali zavedati, da otroci nimajo razvitih kognitivnih in jezikovnih sposobnosti v tolikšni meri kot odrasli. Poleg tega imajo manj izkušenj. in težje. razumejo stvari, kar lahko negativno vpliva na njihovo podajanje informacij (Guckian in Byrne, 2010/2011). Bull in ostali (v Davies in Westcott, 1999) ugotavljajo, da mnogi preiskovalci v fazi vzpostavljanja stika ne ugotovijo otrokovih jezikovnih sposobnosti in tako kasneje v razgovoru ne prilagodijo svojega jezika otrokovemu jeziku. Skrb vzbujajo tudi tri druga področja (Davies in Westcott, 1999): •. Stili zasliševanja. Walker (1994) ugotavlja, da naslednje vrste vprašanj lahko otrokom predstavljajo težave, zato naj se preiskovalci tovrstnim vprašanjem izogibajo: -. pasivna vprašanja (»Ali te je lovil?«),. -. negativna vprašanja (»Ali ga nisi videl v parku?«) in,. -. vprašanja, ki vsebujejo mnogo predlogov (»Ali si šel v stričevo hišo in je bil prisoten, medtem ko si se kopal?«).. 38.

•. Besedišče, še posebej tisto v zvezi s pravnimi izrazi in izrazi, ki zadevajo spolnost. Če besedišče ni prilagojeno starosti otroka, lahko to pripelje do velike zmede. Zgolj to, da otroka vprašamo, če je razumel nek izraz, ni dovolj, saj si otrok ta izraz lahko narobe razlaga (Warren and McGough,1996).. •. Razumevanje pojmov odraslih. Veliko pojmov, ki so za odrasle samoumevni in jih uporabljajo v vsakdanjem pogovoru, se otroci v otroštvu le postopoma priučijo oziroma spoznajo njihov pomen. Uporaba teh pojmov v razgovoru z otrokom lahko povzroči zavajajoče odgovore, kar lahko kasneje privede do dvoma o verodostojnosti otrokovih izjav. Za otroke težavni pojmi so: datum in čas, trajanje, pogostost, mere oziroma dimenzije, lokacija.. Pojem časa otroci obvladajo le počasi, saj so sposobni navesti čas okrog šestega ali sedmega leta starosti, medtem ko dneve v tednu ali letne čase pravilno razumejo šele okrog osmega leta (Davies in Westcott, 1999). 4.2.6 Učinkovitost. Skupina raziskovalcev je ugotavljala, kako lahko protokol NICHD vpliva na izid kazenskopravnega pregona. Njihove ugotovitve jasno kažejo, da uporaba protokola in usposabljanje preiskovalcev pripomoreta k pridobivanju večjega števila informacij od morebitnih prič. Vendar rezultati raziskave ne morejo zagotovo potrditi, ali so te informacije bolj popolne ali natančne, saj raziskovalci ne morejo z absolutno gotovostjo vedeti, če je res prišlo do domnevne spolne zlorabe. Jasno pa je, da so po uvedbi protokola tožilci sprejeli več primerov, ki so nato šli v sodno obravnavo, zaradi česar se je tudi več primerov končalo z obsodbo (Harris, 2010).. Izvedba raziskave. Raziskava je ugotavljala izide primerov pred in po usposabljanju preiskovalcev za uporabo preiskovalnega protokola NICHD. V raziskavi je sodelovalo 11 detektivov. Vsi so bili izkušeni na področju preiskovanja zlorab otrok in razgovorov z njimi, nikoli pa se niso usposabljali po tem protokolu. V času raziskave so pri obravnavanih primerih sodelovali isti preiskovalci, tožilci in sodniki (Harris, 2010). Raziskava je vključevala 1280 primerov spolnih zlorab, ki so bili med letoma 1994 in 2000 prijavljeni oblastem v okrožju Salt Lake v ameriški zvezni državi Utah. Od tega 39.