Policisti kot storilci prekrškov in kaznivih dejanj : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študija Varnost in policijsko delo

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varnost in policijsko delo. Policisti kot storilci prekrškov in kaznivih dejanj. Avgust, 2012. Mitja Pelcl Mentor: viš. pred. dr. Darko Anželj. 1.

Zahvala V prvi vrsti bi se rad zahvalil svoji družini, tj. staršema in bratoma, ki so me tekom študija finančno in moralno podpirali. Nadalje bi se zahvalil vsem profesorjem in strokovnim delavcem Fakultete za varnostne vede, ki so me obogatili z novimi znanji in izkušnjami. Lepa hvala tudi vsem sošolcem in sošolkam za vsakršno podporo, solidarnost in zaupanje. Navsezadnje pa posebna zahvala tudi mentorju dr. Darku Anželju za strokovno pomoč in usmerjanje pri pisanju diplomske naloge.. 2.

Kazalo vsebine Povzetek .................................................................................. 6 Summary – Police officers as perpetrators of offences and crimes............... 7 1 Uvod .................................................................................. 8 2 Metodološki okvir ...................................................................... 9 2.1 Namen in cilji diplomske naloge................................................ 9 2.2 Opredelitev predpostavk ........................................................ 9 2.3 Predvidene metode diplomskega dela ......................................... 9 3 Opredelitev temeljnih pojmov .................................................... 10 3.1 Deviantno ravnanje ............................................................. 10 3.2 Kaznivo ravnanje ............................................................... 10 3.2.1 Kaznivo dejanje ............................................................ 10 3.2.2 Prekršek ..................................................................... 11 3.2.3 Disciplinski prestopek ..................................................... 11 3.3 Kriminaliteta .................................................................... 11 4 Policijska pooblastila................................................................ 13 4.1 Prisilna sredstva ................................................................ 15 4.2 Dolžnost poročanja o uporabi policijskega pooblastila.................... 15 5 Pravice oseb v policijskih postopkih .............................................. 16 5.1 Seznanitev z razlogi za policijski postopek ................................. 17 5.2 Seznanitev s priimkom policista, ki vodi postopek ........................ 17 5.3 Posebne pravice oseb, ki jim je odvzeta prostost ......................... 18 5.4 Pravica do pravne pomoči ..................................................... 18 5.5 Posebne pravice otrok in mladoletnikov .................................... 18 5.6 Posebne pravice tujcev ........................................................ 19 5.7 Posebne pravice prosilcev za azil ............................................ 20 5.8 Imunitetne pravice ............................................................. 21 5.8.1 Diplomatska imuniteta .................................................... 21 5.8.2 Poslanska imuniteta ....................................................... 22 5.8.3 Imuniteta vojaških oseb................................................... 22 5.9 Pravice policistov ............................................................... 23 6 Nezakonito ravnanje policistov .................................................... 24 6.1 Modra zavesa .................................................................... 25 6.2 Zloraba pooblastil .............................................................. 27 3.

6.3 Vzroki za izvrševanje kaznivih dejanj policistov ........................... 28 7 Odgovornost policistov .............................................................. 30 7.1 Disciplinska odgovornost ....................................................... 30 7.1.1 Disciplinski postopek ...................................................... 31 7.2 Kazenska odgovornost .......................................................... 31 7.2.1 Kazenski postopek zoper policista....................................... 32 7.3 Odškodninska odgovornost .................................................... 33 7.4 Pravna zaščita policistov ...................................................... 33 8 Nadzor nad delom policije ......................................................... 35 8.1 Politično - parlamentarni nadzor ............................................. 35 8.2 Sodni nadzor in nadzor državnega tožilstva ................................ 36 8.3 Notranji nadzor ................................................................. 36 8.4 Zunanji - državljanski nadzor ................................................. 38 8.4.1 Vloga Amnesty International Slovenije ................................. 39 9 Možnost pritožbe na policijski postopek ......................................... 40 9.1 Pritožba na policijo ali na Ministrstvo za notranje zadeve ............... 40 9.2 Pritožba državnemu tožilcu ................................................... 42 9.2.1 Kazenska ovadba zoper policista ........................................ 43 9.2.2 Kriva ovadba ................................................................ 43 9.3 Upravni spor ..................................................................... 44 9.4 Ustavna pritožba ................................................................ 44 9.5 Pritožba na Evropsko sodišče za človekove pravice ....................... 45 9.6 Pritožba varuhu človekovih pravic ........................................... 45 9.7 Zahteva za povrnitev škode ................................................... 45 9.8 Pritožba zoper plačilni nalog.................................................. 46 10 Slovenija pred Evropskim sodiščem za človekove pravice ................... 49 10.1 Majarič v. Slovenija ........................................................... 49 10.2 Rehbock v. Slovenija .......................................................... 49 10.3 Matko v. Slovenija ............................................................. 50 11 Zaključek ............................................................................ 52 11.1 Verifikacija predpostavk ..................................................... 53 12 Uporabljeni viri ..................................................................... 55. 4.

Kazalo slik Slika 1: Policisti se pogosto znajdejo v položaju, ko se upirajo skušnjavi, da bi ravnali nezakonito ..................................................................... 27 Slika 2: Policijsko nasilje nad demonstranti pred begunskim centrom v Postojni, 22. julija 2006 .............................................................. 51. Kazalo tabel Tabela 1: Število prijavljenih in odkritih kaznivih dejanj uradnih oseb v policiji v zadnjih letih .......................................................................... 38 Tabela 2: Posledice pritožbenih postopkov zoper policiste v zadnjih letih ... 42 Tabela 3: Število prijavljenih in odkritih kaznivih dejanj uradnih oseb v policiji v zadnjih letih .......................................................................... 54 Tabela 4: Posledice pritožbenih postopkov zoper policiste v zadnjih letih ... 54. 5.

Povzetek S kriminaliteto se vsakodnevno srečujemo v vseh državah sveta. Poleg splošne, gospodarske in organizirane kriminalitete je še posebej potrebno izpostaviti in opozoriti na kriminaliteto modrih ovratnikov. Gre namreč za nezakonita ravnanja policistov, ki v bistvu sploh niso redka. Tukaj mislimo predvsem na prekrške, čeprav ne izostajajo tudi (hujša) kazniva dejanja, ki pa se vendarle dogajajo v nekoliko manjši meri. Znano je torej, da policija po eni strani predstavlja zakon, po drugi strani pa ga tudi krši. Poleg policijskega nasilja, korupcije itd. štejemo tudi nezakonita ravnanja policistov med deviantne ali odklonske pojave. Dejavniki oziroma vzroki, ki vplivajo na tovrstno odklonsko vedenje ali reagiranje policistov, so različni in jih ne gre poenostavljati. Med njimi je vsekakor tudi stres, kajti služba policista zna biti dandanes zahtevnejša, kot se to morda zdi na prvi pogled: tukaj so prisotni pritiski nadrejenih; venomer so na očeh javnosti, ki pričakuje policista in njegovo vedenje v brezhibni luči; zakonodaja se pogosto spreminja itd. Prav tako je potrebno poudariti, da se v izrednih okoliščinah, v krizni situaciji, ko ni veliko časa za preudaren razmislek, lahko zgodi, da vede ali nevede ravna policist nezakonito, čeprav tega ni nameraval. Dejstvo je, da so tudi policisti samo ljudje in da je v prihodnosti vendarle zastonj pričakovati, da se ne bi možje v modrem nikoli več znašli na drugi strani zakona. Kljub temu si policija mora prizadevati, da do takšnih neodgovornih ravnanj, ki lahko nosijo daljnosežne posledice, sploh ne bi prišlo. Ne samo, da nezakonita ravnanja policistov mečejo slabo luč na policijo, ampak obenem vzbujajo dvom v pravno državo in slabšajo odnos ter zaupanje s strani državljanov. Da bi bilo takšnih ravnanj policistov čim manj, je potrebna že ustrezna kadrovska politika, ki nepristransko in brez izjem skozi več različnih sit sprejema le najboljše kandidate, katere je nato treba tudi na primeren način usposobiti in izobraziti. Če pa se vendarle dogodi, da policist ravna v nasprotju z zakonom, je zelo pomembno, da takšno dejanje ne ostane prikrito, neraziskano in nekaznovano. K temu pa lahko pripomoremo tudi državljani z dobrim poznavanjem in zavedanjem svojih pravic. Ključne besede: policisti, nezakonito ravnanje policistov, prekršek, kaznivo dejanje, zakon, odgovornost policistov, nadzor, človekove pravice, pritožba.. 6.

Summary – Police officers as perpetrators of offences and crimes On a daily basis we confront crime in all countries of the world. In addition to the general, economic and organized crime it is particularly necessary to draw attention to a blue-collar crime. The unlawful conduct of police officers is not uncommon. Here we refer to offenses that are relatively minor, but there are also serious illegal acts that occur in a lesser extent. The police on the one hand represents the law, and on the other hand also violates it. In addition to police violence, corruption, etc., the deviant behaviour also includes the unlawful conduct. Factors that affect this type of deviant behaviour or reaction of police officers are different and cannot be simplified. Among them is definitely the presence of stress, because the police work can be more demanding than it may seem at first glance: the pressure from superiors; being in the public eye, which expects their faultless behaviour; frequent change of law; etc. It should also be noted that in exceptional circumstances (such as crisis situation, when there is less time for a prudent reflection) may happen that the police officer unwittingly commits an illegal act. The police officers are human, and just like everyone else, they make mistakes. Therefore, it is impossible to expect that in the future "the men in blue" would never find themselves on the other side of the law. Nevertheless, the police should strive to prevent such irresponsible behaviour, which can have farreaching consequences. Not only that illegal police conducts cast the police in bad light, but they also cast doubt on the rule of law and undermine the relationship and trust with citizens. In order to reduce such police actions, it is necessary to have adequate personnel services, which impartially and without exception select the candidates who best match the specifications. It is essential to ensure that all candidates receive proper training and education. However, if a police officer acts contrary to law, it is very important that such action does not remain hidden, undiscovered and unpunished. The citizens with a good knowledge and awareness of their rights can contribute greatly to that. Key words: police officers, unlawful conduct by police officers, offence, illegal act, law, responsibility by police officers, control, human rights, appeal.. 7.

1 Uvod Policija je z vidika zagotavljanja notranje varnosti nujno potrebna v vsaki demokratični državi. Slednja je policiji podelila posebna pooblastila, s pomočjo katerih uveljavlja in uresničuje človekove pravice in temeljne svoboščine državljanov in državljank. Vendar pa je uporaba policijskih pooblastil (še posebej prisilnih sredstev) praktično »hoja po robu«, saj se kaj hitro pripeti, da policist zlorabi pooblastilo oziroma jo uporabi nestrokovno, nezakonito ali prekoračeno. Na ta način se neredko pripeti, da je ravno policija oziroma policist tisti, ki krši človekove pravice in temeljne svoboščine osebe v policijskem postopku. »Gre torej za poznan paradoks: policija kot ključno sredstvo za izvrševanje prava je dolžna varovati pravno zavarovane človekove pravice, po drugi strani pa policija predstavlja tudi sredstvo, s katerim je mogoče to isto pravo in z njim zavarovane pravice najbolj grobo kršiti.« (Zidar in Klemenčič, 2005: 193) »Paradoksalnost razmerja med policijo in varstvom človekovih pravic je posledica neposrednega in kritičnega razmerja ter soodvisnosti, ki se izraža v tem, da policija, ko nezakonito posega v človekove pravice, ne zmanjšuje kriminala (kar je ena izmed njenih ključnih nalog) ampak ga povečuje. Hkrati nastane pri nezakonitih posegih policije v človekove pravice nov konflikt, saj je za preganjanje takšnih nezakonitih posegov in njihovo preiskovanje (v predkazenskem postopku) pristojna prav policija. Ta se tako znajde v položaju preiskovalca in preiskovanega, kar predstavlja vrzel v pravni odgovornosti policije in marsikdaj rezultira v namerni nekaznovanosti odgovornih. Slovenija v tem pogledu ni izjema.« (Zidar in Klemenčič, 2005: 193) Problem postane še toliko bolj delikaten, če policist kot storilec prekrška ali kaznivega dejanja ni primerno sankcioniran ali pa sploh ni sankcioniran. V tem primeru ne samo, da je omajano načelo »pred zakonom smo vsi enaki«, ampak je omajano tudi zaupanje v delo policije oziroma policistov, ki bi morali biti vzor državljanom. Le-ti lahko ob neodgovornih dejanjih policistov upravičeno začnejo dvomiti v avtoriteto in poslanstvo policije. Na ta način se sodelovanje med skupnostjo in policijo, za kar bi si slednja naj prizadevala, kaj hitro skrha. Posledično to lahko privede do ostrejših in bolj napetih odnosov ter nestrpnih ali celo nasilnih reakcij v »soočenju« v policijskih postopkih (»mi proti njim«), v končni fazi, kot že rečeno, se lahko razraste kriminal oziroma poveča kriminaliteta.. 8.

2 Metodološki okvir 2.1 Namen in cilji diplomske naloge Namen diplomske naloge je predstaviti odklonsko vedenje policistov v obliki njihovega nezakonitega ravnanja. Bolj kot preučevanje vzrokov za takšno vedenje želimo predstaviti odgovornost policistov pri opravljanju službenih nalog in nadzor nad delom policije. Prav tako bi opisali policijska pooblastila in splošne pravice državljanov v policijskih postopkih ter možnost pritožbe zoper policista/-ov v primeru kršitve pravic ali svoboščin državljana/-ke. Cilj tega diplomskega dela je potrditi ali zavreči temeljne predpostavke, obenem pa opozoriti na sam problem, ko so varuhi reda in miru sami storilci prekrška ali kaznivega dejanja, pri tem pa v prvi vrsti podvrženi lastnemu nadzoru, preiskavi in (morebitnim) sankcijam.. 2.2 Opredelitev predpostavk V diplomski nalogi bomo preverjali naslednje predpostavke: 1. PREDPOSTAVKA: Sama narava policijskega dela prispeva k temu, da policist stori prekršek ali kaznivo dejanje. 2. PREDPOSTAVKA: Notranji nadzor v policiji je subjektiven in posledično manj učinkovit v primerjavi z državljanskim nadzorom. 3. PREDPOSTAVKA: Število kaznivih dejanj uradnih oseb v policiji v zadnjih letih narašča. 4. PREDPOSTAVKA: Posledica pritožbenih postopkov zoper policiste je največkrat »le« opozorilo in pogovor.. 2.3 Predvidene metode diplomskega dela Diplomska naloga bo v celoti teoretična. V prvi vrsti bomo uporabili metodo analize zbrane literature in podatkov, metodo deskripcije in metodo kompilacije, pri zbiranju, obdelavi in primerjavi podatkov pa delno tudi komparativno ter statistično metodo. Pri pisanju bomo uporabili zgolj domačo literaturo.. 9.

3 Opredelitev temeljnih pojmov 3.1 Deviantno ravnanje Deviantna ali odklonska ravnanja so tista, ki jih kaka družbena skupina ali družba v celoti šteje za drugačna, se pravi za nenormalna oziroma neobičajna, škodljiva, nemoralna, asocialna, družbi nevarna. Ravnanja, ki so označena kot deviantna, niso nujno takšna po sebi, ampak pogosto dobijo to označbo šele v konkretnem družbenem okolju (Bavcon, Šelih, Korošec, Filipčič in Ambrož, 2009). Deviantna ravnanja ljudi, ki pomenijo kršitev kakšne zapovedi ali prepovedi, so številna in raznovrstna. Pokažejo se nam tudi kot posebni družbeni pojavi, ki jih lahko poimenujemo kot družbeno negativne ali tudi socialnopatološke pojave. Mednje spadajo npr. kriminaliteta, alkoholizem, nasilništvo, narkomanija ipd. (Bavcon et al., 2009).. 3.2 Kaznivo ravnanje Kazniva ravnanja so samo tista, ki jih z ustavo določeni pristojni zakonodajni in drugi državni organi po posebnih kriterijih izberejo in kot takšne določijo v ustreznih pravnih predpisih. Izraz kazniva ravnanja je skupno ime za kazniva dejanja, prekrške in disciplinske prestopke (Meško, 2008).. 3.2.1 Kaznivo dejanje Kazniva dejanja so najhujše pravne kršitve, zato so za njih določene najstrožje kazni. So tista kazniva ravnanja, ki ogrožajo in napadajo temeljne človekove in družbene vrednote in pomenijo hude kršitve veljavnih družbenih zapovedi in prepovedi. Zajeta so v posebnem delu Kazenskega zakonika (KZ-1, 2008). Sankcije za kazniva dejanja so predvsem kazni, toda sodišče lahko poleg kazni ali namesto njih izreče ob pogojih, določenih v zakonu, tudi opozorilne sankcije, varnostne in vzgojne ukrepe (Perenič, 2004). 16. člen KZ-1 (2008) določa: »Kaznivo dejanje je človekovo protipravno dejanje, ki ga zakon zaradi nujnega varstva pravnih vrednot določa kot kaznivo dejanje in hkrati določa njegove znake ter kazen za krivega storilca.« (KZ-1, 2008: 16. člen). 10.

3.2.2 Prekršek Prekrški so manj nevarna kazniva ravnanja, ki ogrožajo javni red na različnih področjih družbenih odnosov: v javnem prometu, gospodarskem in finančnem poslovanju itd. Prekrški se lahko določijo tudi z uredbo vlade ali z odlokom samoupravne lokalne skupnosti, medtem ko je določanje kaznivih dejanj izključno v pristojnosti zakonodajalca (Perenič, 2005). Tudi pri prekrških ločimo več vrst kazenskih sankcij: globo kot glavno sankcijo; opomin, ki se lahko izreče namesto globe; kazenske točke v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja; prepoved vožnje motornega vozila; izgon tujca iz države; odvzem predmetov, ki se lahko izrečejo kot stranske sankcije. Za prekršek torej ni možno izreči zaporne kazni. Izjema je le uklonilni zapor, s katerim se storilca prekrška prisili k plačilu, če pravočasno ne plača odmerjene globe, traja pa vse dokler storilec ne plača globe, vendar najdlje 30 dni (Perenič, 2005). 6. člen Zakona o prekrških (ZP-1, 2011) določa: »Prekršek je dejanje, ki pomeni kršitev zakona, uredbe vlade, odloka samoupravne lokalne skupnosti, ki je kot tako določeno kot prekršek in je zanj predpisana sankcija za prekršek.« (ZP-1, 2011: 6. člen). 3.2.3 Disciplinski prestopek Disciplinski prestopki so najlažja oblika kaznivih ravnanj. Gre za kršitve pravil, ki so vezana na opravljanje delovnih obveznosti in discipline v gospodarskih organizacijah, zavodih, državni upravi itn. Med disciplinske sankcije uvrščamo disciplinske ukrepe kot so: opomin, denarna kazen, prenehanje delovnega razmerja (Perenič, 2004).. 3.3 Kriminaliteta V splošnem pogovornem jeziku uporabljamo besedo kriminaliteta za skupek vseh tistih ravnanj, ki napadajo ali ogrožajo človekove temeljne vrednote, kot so življenje in telesna nedotakljivost, svoboščine in pravice, premoženje in varnost, pa tudi temeljne družbene vrednote, kot so npr. družbena ureditev, varnost države in njene najpomembnejše institucije; vse to so namreč splošni družbeni okviri, v katerih se človek kot posameznik sploh lahko uveljavlja in uživa tiste dobrine, svoboščine in pravice, ki mu jih pravni red priznava (Bavcon et al., 2009).. 11.

Oxfordski slovar opredeljuje kriminaliteto kot zbir kaznivih dejanj po zakonu, torej dejanj, ki so prepovedana z zakonikom in so škodljiva ljudem in družbenemu blagostanju. Kriminaliteta je zlo, poškodovanje, prekršek, greh (Meško, 1998). Toda v okvir pojma kriminaliteta lahko uvrstimo samo tista dejanja, ki so v kazenski zakonodaji kake države zapisana kot kazniva. Kajti vsa dejanja, ki jih del javnosti šteje za škodljiva in nevarna, niso uvrščena v kazensko zakonodajo. Velja pa tudi nasprotno: nimajo vsa, v kazenski zakonodaji določena kazniva dejanja, splošno razvidne in priznane negativne vrednostne vsebine (Bavcon et al., 2009). Zato ločimo dve kategoriji kaznivih dejanj, ki sestavljajo kriminaliteto kot poseben družbeni pojav. Prva kategorija so ravno tista dejanja, katerih človeška, moralna in socialna nevrednost in nevarnost sta vsakomur očitni. Takšna dejanja imenujemo latinsko »mala in se« ali po slovensko zla sama po sebi. Druga kategorija so pa tista dejanja, ki napadajo ali ogrožajo kako trenutno pomembno dobrino, poseben interes ali pravilo oziroma kršijo neko zapoved ali prepoved, ki izvira iz trenutnih političnih, gospodarskih ali socialnih razmer. Takšna dejanja imenujemo »mala prohibita« ali v slovenščini prepovedana zla. To pomeni, da tako dejanje ni zlo samo po sebi, temveč ga je pristojni zakonodajni organ ocenil kot zlo in razglasil za kaznivo dejanje (Bavcon et al., 2009). Osnovna delitev kriminalitete je na splošno (klasično) kriminaliteto in gospodarsko kriminaliteto, katero imenujemo tudi »kriminaliteta belih ovratnikov«. V novejšem času in z nastankom organiziranih kriminalnih združb se je pričela delitev kriminalitete še na organizirano kriminaliteto, čeprav spadajo kazniva dejanja, ki jih organizirane kriminalne združbe izvršujejo, med gospodarska ali klasična kazniva dejanja (Lamberger, 2009).. 12.

4 Policijska pooblastila Policija ima z zakonom predpisane naloge. Najširše so predpisane v Zakonu o policiji. Za posamezna področja policijskega dela so podrobno določene v podzakonskih aktih. Tako na primer Zakon o kazenskem postopku predpisuje naloge policije v predkazenskem postopku, Zakon o varnosti cestnega prometa predpisuje naloge policije za zagotavljanje varnosti v cestnem prometu, Zakon o nadzoru državne meje pa predpisuje naloge policije pri varovanju državne meje in opravljanju mejne kontrole. Za izvajanje tovrstnih nalog potrebuje policija zakonsko določena pooblastila. Policiji so dana kot orodje za to, da lahko uspešno in učinkovito opravlja z zakoni in podzakonskimi akti določene naloge (Žaberl, 2006). Policijska pooblastila so ponavadi določena upravičenja, ki jih nimajo drugi organi oziroma državljani. V večini primerov bi s storitvijo takšnih dejanj kršili pozitivnopravno zakonodajo. Preprosteje povedano: državljan stori prekršek, če z vozilom prekorači dovoljeno hitrost, policisti pa sme v upravičenih primerih dovoljeno hitrost bistveno prekoračiti (uporaba vozila s prednostjo) ali spet: državljan stori hudo kaznivo dejanje, če komu vzame življenje - policist pa je pooblaščen, da v točno določenih primerih uporabi strelno orožje, pri čemer lahko nekomu v skrajnem primeru vzame tudi življenje. Zakon je torej tisti, ki pooblašča policista za uporabo takšnih pooblastil. Policist pa se izogne odgovornosti, če uporabi pooblastilo v zakonskih okvirih (Žaberl, 2001). Policijska pooblastila so posebne pravice in dolžnosti obenem. Različni zakonski akti določajo, da imajo policisti pravico in dolžnost:
. opozarjati in ukazovati;.
. ugotavljati identiteto in izvesti identifikacijski postopek;.
. varnostno preverjati osebe;.
. vabiti v uradne prostore in napotiti;.
. prijeti, privesti, spremljati, pridržati, zadržati, omejiti gibanje in odvzeti prostost ter odrediti strožji policijski nadzor;.
. vstopiti v tuja stanovanja in druge prostore, opravljati preiskave stanovanj in drugih prostorov, preglede prevoznih sredstev, potnikov in prtljage ter preglede objektov in prostorov državnih organov, podjetij, drugih organizacij in skupnosti ter opraviti preglede določene dokumentacije;.
. opravljati osebne preiskave ter telesne in varnostne preglede;. 13.


. zaseči predmete;.
. prepovedati gibanje in opraviti protiteroristične preglede prostorov, objektov, naprav in območij;.
. uporabljati tuja prometna in komunikacijska sredstva;.
. uporabljati vozila s prednostjo;.
. uporabljati prisilna sredstva;.
. zbirati obvestila, zahtevati podatke od oseb, odrediti telesni pregled ter odvzem krvi in urina, vzeti prstne odtise, fotografijo osebe ter objavljati njihove fotografije, ugotavljati istovetnost oseb in predmetov;.
. zasledovati osebe in iskati predmete;.
. uporabljati prikrite preiskovalne ukrepe;.
. zbirati, obdelovati in posredovati osebne podatke;.
. uporabljati posebna pooblastila na vodah;.
. uporabljati druga pooblastila, določena v zakonih (Žaberl, 2006).. »Kakšna pooblastila ima policija, je v vsakem obdobju in v vsaki državi stvar odločitve zakonodajne veje oblasti. V Sloveniji zaradi izredno močnih pritiskov vseh, ki se zavzemajo za varstvo človekovih pravic, v zadnjem desetletju policija izgublja določena pooblastila oziroma se dviguje prag zahtevnosti, da policija dobi sodno odredbo za izvedbo hišne preiskave ali morda odredbo za prisluškovanje in za druge ukrepe. Kakšna so pooblastila policije, seveda pomembno vpliva na uspešnost njenega dela. Ljudje ne morejo razumeti, če nekdo prijavi kaznivo dejanje resne grožnje znanega storilca, da policija le popiše storilca in poda kazensko ovadbo na državno tožilstvo. Ljudje pričakujejo, da jih zaščitimo, jim zagotovimo varnost, policija pa ne more ničesar narediti, ker za to nima zakonskih pooblastil. Ali se ob vseh nadzornih mehanizmih, ki jih imamo za nadzor policijo, res bojimo policije, da ji ne upamo uzakoniti pooblastila, da bo lahko zaščitila nedolžne oškodovance, ali imajo človekove pravice res samo storilci kaznivih dejanj?« (Anželj, 2004: 12) Temeljni cilji policijskih pooblastil so varno življenje, osebna varnost in varnost premoženja ljudi, javni red in splošna varnost v demokratični družbeni ureditvi. Vrednostna načela policijske sile pa so etični principi, ki zahtevajo od policistov, da pri uporabi policijskih pooblastil ravnajo zakonito, na human in dostojen način, da lahko posameznik živi varno pred drugimi ljudmi in pred policijo (Klemenčič, Kečanović in Žaberl, 2002).. 14.

4.1 Prisilna sredstva Prisilna sredstva so najbolj represiven del policijskih pooblastil, ker so namenjena neposrednemu (fizičnemu) prisiljevanju človeka, da nekaj trpi ali opusti. Prisilna sredstva, ki jih sme policist uporabiti, so taksativno določena v Zakonu o policiji. Zakon določa tudi splošne pogoje za uporabo vseh policijskih pooblastil in posebne pogoje ter postopek uporabe strelnega orožja. Pravilnik o policijskih pooblastilih pa opredeljuje način izvajanja in razčlenjuje uporabo posameznih vrst prisilnih sredstev (Klemenčič et al., 2002). Zakon o policiji (ZPol, 2009) v 50. členu določa: »Policisti imajo pri opravljanju nalog pravico uporabiti naslednja prisilna sredstva:
. sredstva za vklepanje in vezanje;.
. plinski razpršilec;.
. fizično silo;.
. palico;.
. plinska in druga sredstva za pasivizacijo;.
. vodni curek;.
. konjenico;.
. posebna motorna vozila;.
. službenega psa;.
. sredstva za prisilno ustavljanje prevoznih sredstev;.
. strelno orožje.« (ZPol, 2009: 50. člen). »Za uporabo prisilnih sredstev gre le takrat, kadar policisti pri opravljanju nalog policije uporabijo katero od sredstev iz prejšnjega odstavka za neposredno delovanje na osebe.« (ZPol, 2009: 50. člen). 4.2 Dolžnost poročanja o uporabi policijskega pooblastila Ugotovili smo že, da pomeni vsaka uporaba policijskega pooblastila poseg v določeno človekovo pravico ali svoboščino. Zaradi tega je treba takšen poseg ustrezno dokumentirati, da se lahko naknadno ugotavlja zakonitost in upravičenost posega. O uporabi policijskih pooblastil se poroča ustno in pisno (v poročilu o opravljenem delu in v uradnem zaznamku) (Žaberl, 2006).. 15.

5 Pravice oseb v policijskih postopkih Policijsko delo je v vsaki demokratični družbi urejeno z ustavnimi, zakonskimi in podzakonskimi določili, ki delujejo znotraj nekega socialnega in kulturnega območja regije oziroma države. V takšni družbi mora policija prevzeti vso odgovornost za svoja dejanja. Da bi bilo sožitje med dolžnostmi in pravicami državljanov na eni ter delom policije na drugi strani čim večje, je zelo pomembno, da se ljudje zavedajo svojih pravic (Policijski postopki in spoštovanje človekovih pravic, 2004). Z zavedanjem in poznavanjem svojih pravic lahko namreč prispevamo k bolj korektnemu, poštenemu in pravičnemu odnosu oziroma obravnavi v policijskem postopku, obenem pa tudi preprečimo ali pravočasno zaznamo nezakonito postopanje policista v postopku. V primeru kršitev naših pravic in svoboščin v policijskem postopku bomo na ta način tudi znali ustrezno in pravočasno ukrepati ter uveljavljati svoje pravice v pritožbi. Pravice, ki jih imajo osebe v policijskih postopkih, so tesno povezane z vrsto naloge, ki jo policisti v določenem primeru izvajajo, ter predvsem z vrsto policijskega pooblastila, ki ga policisti zoper določeno osebo v konkretnem primeru uporabijo (npr. pravice osumljenca kaznivega dejanja so seveda drugačne od pravic voznika, ki ga policija ustavi pri splošnem nadzoru prometa). Vendar v primeru, ko policist komunicira z ljudmi, četudi ti niso osumljeni kaznivega dejanja ali prekrška, še s tem v ničemer ne posega v posameznikove pravice, niti to ne pomeni uporabe policijskih pooblastil. Osebna odločitev vsakega posameznika pa je, ali na tak »pogovor« in »sodelovanje« s policistom pristane ali ne. V takem primeru lahko oseba, ki jo je policist ustavil, kadar koli pogovor prekine in prosto odide (Klemenčič et al., 2002). Poglavitno vprašanje policijskih (ali na splošno državnih) posegov v človekove pravice je prvotno vprašanje začetnega praga, čez katerega lahko državna avtoriteta poseže v posameznikove pravice. V vsaki svobodni družbi velja namreč pravilo, da država nima nobene pravice poseči v pravice posameznika, dokler ne obstaja določena stopnja verjetnosti, da je posameznik prekršil zakonsko določene družbene norme. Ta stopnja verjetnosti (utemeljen sum) mora biti vnaprejšnja, specifična in objektivna, kar pomeni, da mora biti naknadno preverljiva s strani objektivnega sodnega organa in ne samo subjektivni občutek policista. Čim večji je sum, da je posameznik kršil zakon, tem večje pooblastilo ima pravice (Klemenčič et al., 2002).. 16. država, da poseže v njegove.

Oseba (državljan) ima v policijskem postopku naslednje splošne pravice:
. seznanitev z razlogi za poseg;.
. seznanitev s priimkom policista, ki vodi postopek in nazivom enote, ki ji pripada;.
. posebne pravice oseb, ki jim je odvzeta prostost;.
. pravica do pravne pomoči;.
. posebne pravice mladoletnikov;.
. posebne pravice tujcev;.
. posebne pravice prosilcev za azil;.
. imunitetne pravice (Klemenčič et al., 2002).. Poleg tega je potrebno poudariti, da v postopkih ne sme biti nihče diskriminatorno obravnavan, podvržen mučenju ali kakšnim drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja (Policijski postopki in spoštovanje človekovih pravic, 2004).. 5.1 Seznanitev z razlogi za policijski postopek Osebi v policijskem postopku mora biti na ustrezen način omogočeno, da razume razloge za omejevanje njenih pravic, zato da se lahko ustrezno prilagodi zahtevam policije in da svoje pravice sploh lahko uveljavlja. Večina policijskih postopkov se začne z različnimi omejitvami osebne svobode. V takih primerih mora policist osebo v njenem materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume, takoj seznaniti z razlogi za omejitev njene prostosti in s pravicami, ki ji pripadajo. Biti obveščen o razlogih za določeno dejanje policista, je pravica posameznika, ne glede na to, ali mu je odvzeta prostost kot osumljencu kaznivega dejanja ali prekrška ali kakorkoli drugače omejena svoboda gibanja. Če vam policist sam ne pove, zakaj vas je ustavil ali zakaj proti vam uporablja določeno pooblastilo (npr. ugotavljanje identitete), imate pravico to od njega zahtevati (Klemenčič et al., 2002).. 5.2 Seznanitev s priimkom policista, ki vodi postopek Vsaka oseba ima pravico izvedeti priimek policista (ali policistov), ki proti njej izvaja(jo) določen postopek in naziv enote, kateri policist/-i pripada/-jo. S tem se v določeni meri zmanjša prisilna narava kontakta med posameznikom in policistom (zato je tudi pomembno, da se policist predstavi takoj, ko oseba to zahteva in ne. 17.

šele po koncu postopka), ta podatek pa je lahko ključen v poznejšem pritožbenem postopku, če posameznik meni, da je določen policist kršil njegove pravice (Klemenčič et al., 2002).. 5.3 Posebne pravice oseb, ki jim je odvzeta prostost Oseba, kateri je odvzeta prostost, ima pravico do seznanitve z razlogi za odvzem prostosti, pravico obveščanja bližnjih, pravico do molka, pravico do odvetnika, pravico do brezplačne pravne pomoči, pravico do dostopa do zdravnika in pravico do obveščanja diplomatsko-konzularnega predstavništva (tujci). O vseh teh pravicah (razen o pravici do dostopa do zdravnika) mora biti oseba, ki ji je policija odvzela prostost, poučena v materinem jeziku ali jeziku, ki ga razume. Slovenski policisti nosijo s seboj posebne plastificirane kartice, na katerih je zapisano naslednje obvestilo: »Odvzeta vam je prostost. Niste dolžni ničesar izjaviti. Imate pravico do odvetnika. Na vašo zahtevo bomo o odvzemu prostosti obvestili vaše najbližje.« To besedilo so policisti dolžni osebi prebrati takoj ob odvzemu prostosti (in ne na primer šele po privedbi na policijsko enoto). Besedilo obvestila o pravicah osebe imajo policisti prevedeno v več svetovnih jezikov (Klemenčič et al., 2002).. 5.4 Pravica do pravne pomoči Če oseba, ki ji je vzeta prostost, uveljavlja pravico do odvetnika (zagovornika), mora odvetnika o tem obvestiti policija in do njegovega prihoda, vendar najdlje za dve uri, odložiti opravo vseh dejanj, razen tistih, ki bi jih bilo nevarno odlašati. Če pa si oseba, ki mu je policija odvzela prostost, glede na svoje gmotne razmere ne more zagotoviti zagovornika sama, mu ga na njegovo zahtevo in stroške države postavi organ za notranje zadeve, če je to v interesu pravičnosti (Zakon o kazenskem postopku, 2012).. 5.5 Posebne pravice otrok in mladoletnikov Policija je dolžna posebej skrbno ravnati z otroki v vseh postopkih. Policisti morajo upoštevati njihovo osebnost, občutljivost in morebitne druge lastnosti, ki jih je mogoče opaziti. Omejitve pravic otrok smejo trajati najkrajši možni čas. O postopku morajo biti takoj obveščeni njihovi starši oziroma zakoniti zastopniki. Policijsko vabljenje otrok ali mladoletnikov mora biti opravljeno s predhodnim obveščanjem. 18.

staršev oziroma zakonitih zastopnikov. Izjemoma je dovoljeno odstopiti od tega pravila, kadar to zahtevajo pravice in interesi otroka (Klemenčič et al., 2002). Konvencija o otrokovih pravicah, ki uporablja pojem otrok za starostno obdobje do osemnajstega leta, v svojem 37. členu med drugim navaja, da bodo države pogodbenice zagotovile, da:
. »noben. otrok. ne. bo izpostavljen. mučenju. ali. drugemu. okrutnemu,. nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju ali kaznovanju. Tako smrtna kazen kot dosmrtni zapor brez možnosti pomilostitve naj se ne izrekata za kazniva dejanja, ki so jih storile osebe, ki še niso dopolnile osemnajst let;
. nobenemu otroku ne bo nezakonito ali samovoljno odvzeta prostost. Otrok sme biti prijet, priprt ali zaprt v skladu z zakoni in le v skrajnem primeru ter za najkrajši potrebni čas;.
. se bo z vsakim otrokom, ki mu je bila odvzeta prostost, ravnalo človeško in s spoštovanjem dostojanstva, ki je neločljivo od človekove osebnosti, ter na način, ki upošteva potrebe oseb njegove starosti. Še posebej mora biti vsak otrok, ki mu je bila odvzeta prostost, ločen od odraslih, razen, če smatra, da je to v nasprotju z njegovimi interesi, in imeti, razen v izjemnih okoliščinah, pravico preko dopisovanja ali obiskov vzdrževati stike s svojo družino;.
. da bo imel vsak otrok, ki mu je bila odvzeta prostost, takojšen dostop do pravne in druge ustrezne pomoči ter pravico pred sodiščem ali drugih pristojnim, neodvisnim in nepristranskim organom izpodbijati zakonitost odvzema njegove prostosti ter pravico do takojšnje odločitve o kateremkoli takšnem ukrepu.« (Varuh človekovih pravic Republike Slovenije [VČPRS], 1989).. 5.6 Posebne pravice tujcev Tujci imajo v Sloveniji v skladu z mednarodnimi pogodbami vse pravice, zagotovljene z ustavo in zakoni, razen tistih, ki jih imajo po ustavi ali zakonu samo državljani Slovenije. Med posebnimi pravicami določa Zakon o tujcih pravico tujca, zoper katerega je uveden kazenski postopek ali postopek o prekršku, do stika s pristojnimi organi države, katere državljan je. Kadar policija tujcu omeji pravico do osebne svobode z odvzemom prostosti, mu mora poleg vseh drugih pravic, ki jih v takih primerih ustava in zakoni zagotavljajo državljanom Slovenije, omogočiti, da je v materinem jeziku ali jeziku, ki ga tujec razume, seznanjen z razlogi za omejitev 19.

njegove osebne svobode ter da je o tem na njegovo zahtevo obveščeno diplomatskokonzularno predstavništvo države, katere državljan je (Klemenčič et al., 2002). Prisilna odstranitev tujca iz države ali vrnitev v državo, kjer bi bilo njegovo življenje ali svoboda ogrožena zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali političnega prepričanja, ali v državo, v kateri bi bile lahko izpostavljene mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kazni, ni dovoljena. Ta prepoved ali načelo nevračanja je temeljno načelo azilnega prava in zaščite beguncev (Klemenčič et al., 2002). Po določbah mednarodnega prava, ki jih je Republika Slovenija po ustreznem postopku sprejela kot del notranjega prava, sme biti tujec, ki se zakonito nahaja na ozemlju države, izgnan oziroma prisilno odstranjen le zaradi izvršitve zakonite odločbe pristojnega državnega organa. Prisilno odstranitev izvrši policija tako, da tujca privede do državne meje in ga napoti v ciljno državo. Razlogi za prisilno odstranitev so sledeči:
. pravnomočna odločba o zavrnitvi azila;.
. nepripravljenost tujca zapustiti državo;.
. tujec ne uživa posebne oblike zaščite v Republiki Sloveniji;.
. odsotnost oziroma prenehanje razlogov, ki jih določajo predpisi v zvezi s prepovedjo izročitve tujca - načelo nevračanja (Klemenčič et al., 2002).. 5.7 Posebne pravice prosilcev za azil Od vložitve prošnje za azil do pravnomočne odločitve o njej morajo biti prosilcem zagotovljene naslednje pravice:
. prebivanje v Republiki Sloveniji, dokler postopek ni pravnomočno končan;.
. osnovno oskrbo;.
. osnovno zdravstveno varstvo;.
. denarno pomoč ali žepnino;.
. brezplačno pravno pomoč pri uveljavljanju pravic po Zakonu o azilu;.
. humanitarno pomoč;.
. osnovnošolsko izobraževanje (Klemenčič et al., 2002).. 20.

Pristojni organ mora v postopku omogočiti prosilcem za azil, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Uradna oseba, ki vodi postopek, je dolžna ves čas postopka skrbeti, da njihova morebitna nevednost ni v škodo njihovim pravicam. Poleg navedenih pravic ima prosilec za azil možnost, da pod enakimi pogoji kot osebe, ki uživajo začasno zatočišče v Republiki Sloveniji, opravlja začasna in občasna dela. Posredovanje dela opravlja Azilni dom v sodelovanju z Zavodom Republike Slovenije za zaposlovanje. Za opravljanje dela prosilec za azil ne potrebuje delovnega dovoljenja (Klemenčič et al., 2002). Prosilci za azil so tako kot vsi tujci dolžni spoštovati pravni red države gostiteljice in se podrejati zakonitim ukrepom njenih organov oblasti. Tako imajo poleg posebnih pravic tudi posebne dolžnosti:
. ves čas postopka morajo biti dosegljivi pristojnim organom;.
. morajo se odzivati na vabila pristojnih organov in sodelovati ves čas postopka za pridobitev azila;.
. brez odlašanja oziroma najkasneje v treh dneh morajo sporočiti vsako spremembo svojega naslova pristojnemu organu in.
. spoštovati morajo odredbe pristojnih organov glede omejitve gibanja (Klemenčič et al., 2002).. 5.8 Imunitetne pravice Imuniteta pomeni, da je določena oseba izvzeta (imuna) pri določenih uradnih dejanjih policistov. V tem okviru ločimo diplomatsko imuniteto, ki je praviloma popolna (absolutna), poslansko imuniteto, ki je delna, in imuniteto vojaških oseb (Žaberl, 2001).. 5.8.1 Diplomatska imuniteta Glavni namen diplomatske (mednarodnopravne) imunitete je omogočiti diplomatskim osebam nemoteno opravljanje njihovih funkcij v državi gostiteljici. Zagotovi se jim tudi spoštovanje njihove osebnosti, saj osebno predstavljajo tujo državo (Žaberl, 2001). Diplomatsko imuniteto uživajo naslednje osebe:
. poglavarji in šefi tujih držav, ki bivajo v naši državi, in člani njihove družine, ki predstavljajo del njihovega gostiteljstva, pa niso državljani naše države; 21.


. šefi diplomatskih misij tujih držav, člani diplomatskega osebja in člani njihovega gospodinjstva pod pogojem, da niso državljani naše države;.
. pripadniki tujih vojaških odredov, ki so v naši državi s privolitvijo naših oblasti, posadke vojnih ladij in letal;.
. tuji konzuli po konzularnih pogodbah (omejena imuniteta);.
. predstavniki mednarodnih organizacij in organov, sodniki mednarodnega sodišča s sedežem v Haagu, predstavniki mednarodnih zborov, ki jih organizira Organizacija združenih narodov ipd. (Žaberl, 2001).. Imuniteta teh oseb velja le takrat, kadar se sklicujejo nanjo.. 5.8.2 Poslanska imuniteta Tudi namen in smisel poslanske imunitete je omogočanje nemotenega opravljanja poslanske funkcije. Poslanska imuniteta pa za razliko od diplomatske velja samo za tisti čas, ko poslanec opravlja svojo poslansko funkcijo (Žaberl, 2001). Po naših predpisih uživajo poslansko imuniteto naslednje osebe:
. predsednik Republike Slovenije;.
. poslanci državnega zbora;.
. svetniki državnega sveta;.
. sodniki ustavnega sodišča (Žaberl, 2001).. Osebe, ki uživajo poslansko imuniteto, ne smejo biti priprte, niti se zoper njih, če se sklicujejo na imuniteto, ne sme začeti kazenski postopek brez dovoljenja državnega zbora, razen če so bile zalotene pri kaznivem dejanju, za katero je predpisana kazen zapora nad pet let (Ustava Republike Slovenije, 1991). Ob tem je treba poudariti, da morajo policisti ob ugotovitvi kaznivega ravnanja osebe, ki uživa poslansko imuniteto, storiti vse potrebno, da zberejo potrebne podatke in zaznamujejo dokaze (Žaberl, 2001).. 5.8.3 Imuniteta vojaških oseb Imuniteta vojaških oseb ni prava imuniteta, saj te osebe niso izvzete iz pravne jurisdikcije. Vojaške osebe namreč odgovarjajo za storjena kazniva dejanja in prekrške tako kot vsi državljani. Praviloma vodijo postopek z vojaškimi osebami pooblaščeni vojaški organi. Samo v primeru, če teh ni na kraju kaznivega dejanja in če ni pričakovati, da bi pravočasno prišli, izvedejo postopek policisti. V vsakem 22.

primeru pa je potrebno o postopku z vojaško osebo nemudoma obvestiti najbližjo enoto vojaške policije ali poveljstvo najbližje vojaške enote (Žaberl, 2001).. 5.9 Pravice policistov Policisti imajo naslednje pravice:
. Glede varstva pravic, ki jih imajo po ustavi in zakonih, so policisti v enakem položaju kot drugi državljani Republike Slovenije..
. Njihove posebne pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz narave policijskega dela, določa zakon. Zaradi posebne zahtevnosti policijskih nalog imajo policisti v zakonu določene posebne delovne in socialne pravice..
. Med opravljanjem nalog policije sta odgovornost policistov za človekove pravice ter human in spoštljiv odnos do oseb v postopkih strožja, vendar je tudi posameznik lahko kaznovan, če na primer policista žali, ga napade, mu skuša preprečiti ali dejansko prepreči izvršitev uradne naloge..
. Zaradi žalitev, obrekovanj, opravljanj ali drugih oblik nedostojnega vedenja do policistov lahko policija poda predlog za uvedbo postopka o prekršku ali kazensko ovadbo zoper storilca..
. Če je napad na policista izvršen v obliki katerega od kaznivih dejanj, je storilec lahko kaznovan tudi zaradi poskusa ali preprečitve uradnega dejanja policije..
. Policist ali policija lahko zahteva od posameznika povrnitev škode, ki je nastala ob napadu na policista..
. Policist lahko in mora uporabiti policijska pooblastila, ko je pri opravljanju nalog policije ogroženo njegovo življenje ali osebna varnost..
. Policija je dolžna vedno zagotoviti pomoč policistu, ko je zoper njega uveden kazenski ali odškodninski postopek zaradi opravljanja nalog policije, če jih je opravljal v skladu s predpisi..
. Policist v postopku zaradi opravljanja policijskih nalog ima pravico zahtevati oceno, ali je policija res storila vse, kar bi morala glede njegovih zajamčenih delovnih in socialnih pravic, zakonitosti in dostopnosti podzakonskih predpisov, ki urejajo pravna in strokovna policijska vprašanja, izobraževanja in usposabljanja, vodenja, svetovanja in nudenja strokovne ter psiho-socialne pomoči policistu, da sploh lahko opravlja naloge in uporablja policijska pooblastila tako, kot sicer zahtevajo ustava in zakoni (Klemenčič et al., 2002). 23.

6 Nezakonito ravnanje policistov Sedaj, ko smo se seznanili s splošnimi pravicami enih in drugih udeležencev v policijskem postopku (policista kot uradne osebe na eni ter državljana na drugi strani), bomo gotovo hitreje ugotovili in prepoznali nezakonito ravnanje policistov, sami pa bomo z nekoliko večjo mero samozavesti (ne pa tudi preveliko) prispevali k temu, da bo sam postopek pravilen in korekten (tudi z naše strani) in da do nezakonitega ravnanja s strani policistov sploh ne bo prišlo. Pa četudi do tega trenutka nismo bili niti malo ozaveščeni glede policijskih pooblastil ali svojih pravic v policijskem postopku, se je verjetno že skoraj vsakemu izmed nas pripetilo, da je opazil ali zalotil policista pri storitvi kakšnega (lažjega) prekrška, še posebej v cestnem prometu, kjer se tudi najpogosteje znajdemo v policijskem postopku. Najbrž pa ni bil vsakdo tudi priča kateremu izmed kaznivih dejanj s strani policista ali še huje: da je bil oškodovanec ali žrtev policistovega posredovanja. Toda ne glede na težo ali vrsto pravne kršitve s strani policista, vsakršno tovrstno dejanje je deviantno, odklonsko, pa tudi kaznivo, kar pomeni, da mora policist za nezakonito ravnanje tudi odgovarjati. To pa predstavlja velik problem tako za policijo kot organizacijo samo, kakor tudi za državo v smislu zagotavljanja varnosti državljanom. Nezakonito ravnanje policije imenujemo tudi kriminaliteta modrih ovratnikov ali tudi »kriminal modrih jopičev«. Najpogostejša modro-ovratniška kriminaliteta:
. Pohajkovanje: ta oblika kriminalitete se kaže, ko policisti sprejmejo brezplačno pijačo, hrano, cigarete in ostale predmete, ki so jim dani z namenom opravljanja uslug v prihodnosti;.
. Podkupnina: za to kriminaliteto gre v primerih sprejemanja denarja ali »daril« v zameno za preteklo pomoč ali pomoč v prihodnosti v obliki izogiba kazenskemu pregonu. Policist lahko npr. trdi, da ne more identificirati osumljenca oziroma storilca, se načrtno ne nahaja na kraju, za katerega ve, da se bo tam zgodilo kaznivo dejanje;.
. Opeharjenje: o tej obliki kriminalitete govorimo, kadar policisti zahtevajo brezplačen vstop na različna mesta, kjer se odvija zabava, ne glede na to ali so v službi ali ne; 24.


. Nakupovanje: za to kriminaliteto gre v primerih, ko policist jemlje predmete majhne vrednosti v trgovini;.
. Pobiranje: za to obliko kriminalitete gre v primeru jemanja dragih predmetov med opravljanjem preiskave ropov in vlomov. Ta oblika se od prejšnje razlikuje po tem, da gre v tem primeru za dragocenejše predmete in da se lahko brez težav odkrije pravega lastnika predmetov;.
. Izsiljevanje: o tej kriminaliteti je govora, kadar pride do zahtevanja plačil za oglas v policijskem časopisu ali nakupa vstopnic za kakšen policijski dogodek oziroma postavitev določenega mesta na ulici, kjer se lahko plača »varščina« za manjše prometne prekrške;.
. Zaščita: za to kriminaliteto je značilno, da policisti izdajajo različna potrdila, nalepke, dovoljenja, ki omogočajo izogib aretacije ali odgovornosti za prometne prekrške. (To temo bomo še podrobneje predstavili v nadaljevanju poglavja)..
. Velika tatvina: za to obliko kriminalitete gre v primerih, kadar policist z uporabo orodja, ključev ali drugih pripomočkov nasilno vstopi v prostor in ukrade določen predmet;.
. Lažno pričanje: za to kriminaliteto gre v primerih, kadar policist laže ter na ta način kolegu policistu zagotovi alibi pri nezakonitem dejanju oziroma pri drugih dejavnostih, ki bi bile sicer sankcionirane;.
. Predsodki: za kriminaliteto iz tega naslova je značilno, da so določene manjšine obravnavane na podlagi različnih predsodkov. V teh primerih gre predvsem za tiste manjšine, ki nimajo politične moči, s katero bi opozorili na maltretiranje (Zakšek, 2010).. 6.1 Modra zavesa Osebe delimo in vrednotimo glede na skupino, kateri pripadamo (mi, naši), in druge skupine (vi, oni). Obstajata dva načina razmišljanja, čustvovanja in vedenja do drugih: znotrajskupinsko in zunajskupinsko. Do pripadnikov lastne skupine smo strpni, medtem ko smo do pripadnikov drugih skupin pogosto negativno nastrojeni (Areh, 2007). Skupine se ne oblikujejo le na narodnostni, verski, rasni ali kakšni drugi navzven očitni razliki, ampak tudi na podlagi manj očitnih skupnih lastnostih, kot je npr. poklic, izobrazba, šport, politično prepričanje ipd. (Areh, 2007).. 25.

Za odnose med skupinami ni značilno samo pripisovanje negativnih lastnosti, ampak tudi favoriziranje lastne skupine. Skupina, kateri pripadamo, se zdi boljša, večvredna, uspešnejša itd. Če zmaga naša nogometna ekipa, smo mnenja, da je zmaga posledica dobrega treninga in igre. V primeru, da zmaga nasprotnik, je to najverjetneje posledica sreče ali napačnih sodniških odločitev (Areh, 2007). Favoriziranje lastne skupine je lahko bolj prikrito. Izkazuje se, ko npr. policist ščiti policista. To je lahko pozitivno, saj krepi občutke pripadnosti, prijateljstva, utrjuje vezi v skupini, povečuje posameznikovo varnost, naredi skupino učinkovitejšo (npr. policijska patrulja hitreje in brez obotavljanja prispe na pomoč ogroženim kolegom, s čimer preprečijo nadaljnje poškodbe policistov in hitreje umirijo razgrajanje). Protekcionizem pa je lahko tudi škodljiv, negativen, ko npr. policist ščiti kolega, ki je zagrešil nepravilnost ali celo kaznivo dejanje. Neupravičeno favoriziranje oziroma ščitenje interesov policistov znotraj skupine imenujemo modra zavesa. Temelji na predpostavki »mi proti njim« in vključuje normo, da je izdajanje »pokvarjenih« policistov še slabše kot izvajanje nepravilnosti. Norme, ki se uveljavijo v skupini policistov, mladi policisti v veliki meri prevzamejo. Pri tem se največkrat ne zavedajo, da gre za nepravilnosti. Prevzemanje norm in ravnanje po njih pa je nujen del socializacije novinca v policijski subkulturi (Areh, 2007). Za vedenje, povezano z izrazom modra zavesa, je značilno:
. Prosjačenje; policisti gostinske uslužbence nagovarjajo, da dobijo brezplačno kavo ali drugo pijačo, cigarete, sendvič itd. Svoje vedenje upravičujejo z izgovarjanjem na nizko plačo ali pa omenjajo obojestranske koristi brezplačne postrežbe..
. Nagovarjanje k popustom za policiste..
. Dajanje prednosti ali posebnih ugodnosti sodelavcem, prijateljem in družinskim članom; npr. izdajanje posebnih registrskih tablic, nalepk, kartic ipd., s čimer se lastniki izognejo izrekanju kazni ob prometnih prekrških..
. Sposojanje ali kraja zaseženih predmetov..
. Ščitenje sodelavcev; npr. izmišljanje alibija ali dejstev, ki preprečijo disciplinsko obravnavo (Stoddart po Cole in Smith v Areh, 2007).. 26.

Slika 1:: Policisti se pogosto znajdejo v položaju, ko se upirajo skušnjavi, avi, da bi ravnali nezakonito (vir: (v Cole in Smith v Areh, 2007). 6.2 Zloraba pooblastil Policist je dolžan uporabljati policijska pooblastila zakonito in strokovno. V nasprotnem primeru lahko policijsko pooblastilo zlorabi na različne načine oziroma jo uporabi:
. nezakonito – policijsko pooblastilo uporabi, za uporabo pa niso podani zakonski pogoji (npr. osebo, od katere zbira obvestila zaradi suma storitve kaznivega dejanja, udari z roko, da od nje izsili priznanje)..
. nestrokovno – kadar so za uporabo policijskega pooblastila dani zakonski pogoji, vendar policist pooblastil ne uporabi strokovno (npr. namesto strokovnega udarca, policist osebo, ki se pasivno upira, udari s palico po glavi). Posledice nestrokovne uporabe prisilnih sredstev so največkrat telesne poškodbe..
. prekoračeno – kadar za uporabo policijskega pooblastila sicer obstajajo zakoniti razlogi, vendar policist ne upošteva dveh načel:.
. ne uporabi policijskega pooblastila, s katerim z najmanjšimi škodljivimi posledicami opravi policijsko nalogo, temveč uporabi uporabi hujše pooblastilo (npr. namesto strokovnega prijema brez upravičenega vzroka takoj uporabi palico).. 27.


. ne preneha z uporabo policijskega pooblastila, čeprav ni več razlogov za njegovo uporabo (npr. policist se otrese napadalca tako, da ga vrže, na tleh ležečega pa še nekajkrat brcne) (Žaberl, 2006).. Kadar policist teh določil ne upošteva, je disciplinsko, odškodninsko in kazensko odgovoren. Na to temo bo več povedanega v naslednjem poglavju. Način ugotavljanja zakonitosti in strokovnosti izvajanja policijskih pooblastil je lahko različen. V nekaterih primerih (predvsem to velja za primere uporab prisilnih sredstev) je s predpisi posebej določeno, da je treba preverjati upravičenost (zakonitost) in strokovnost uporabe pooblastila. V primerih uporab pooblastil v predkazenskem postopku je zakonodajalec predvidel predhodni in naknadni sodni nadzor (npr. izdaja sodne odredbe za izvajanje hišne ali osebne preiskave ter za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, kjer sodišče tudi naknadno preverja zakonitost izvajanja ipd.) (Žaberl, 2006).. 6.3 Vzroki za izvrševanje kaznivih dejanj policistov Vzroke, ki pogojujejo, da policisti izvršijo kaznivo dejanje, s katerim prekoračijo ali zlorabijo svoja pooblastila, je težko opredeliti. V več primerih storijo kaznivo dejanje, ker ne upoštevajo predpisov, ki določajo njihove pravice oziroma pooblastila ali ker prekoračijo te pravice in pooblastila. Včasih prekoračijo svoje pravice zato, ker želijo na vsak način čim bolj uspešno opraviti svojo uradno nalogo (raziskati kaznivo dejanje in podobno). Vzroki, da izvršijo kaznivo dejanje pa so tudi drugi, saj se zaradi določenih okoliščin neredko ne obvladajo v uradnih postopkih, so premalo hladnokrvni, niso potrpežljivi ali pa niso sposobni pravilno ukrepati zaradi posebne aktivnosti tistega, zoper katerega ukrepajo (Čas, 1983). Po drugi strani pa je prav tako potrebno priznati, da lahko oškodovanec (državljan) s svojim vedenjem in ravnanjem zavestno ali nezavestno napelje storilca (policista), da ta zoper njega izvrši kaznivo dejanje oziroma, da prekorači svoja pooblastila. Oškodovančev doprinos k storitvi kaznivega dejanja se najpogosteje kaže v tem, da provokativno nastopa proti policistu, da se upira zakonitim ukrepom policista, da ga žali, da se nedostojno obnaša do njega in da na drug, neprimeren način nastopa proti njemu (Čas, 1983).. 28.

Med vzroke, da policisti izvršijo kaznivo dejanje, je potrebno šteti še številne druge vzroke. V prvi vrsti se je potrebno zavedati, da je že narava dela policista takšna, da lahko zaradi nestrokovnosti, nezakonitosti, netaktnosti, nepravilnosti, neukrepanja, prehitrega ali površnega ukrepanja, slabe ocene dejanskega stanja, spregleda določene okoliščine itd. povzroči, da policist stori kaznivo dejanje. Pomemben vzrok so tudi stresne situacije pri policistovem delu. Sem lahko štejemo tudi intervencije v razdejanem javnem lokalu, intervencije, kjer ob prihodu vidi hudo poškodovane osebe, prijetje storilca hudega kaznivega dejanja, vpoklic policista v službo v prostem času, ko se kam odpravlja itd. (Čas, 1983).. 29.

7 Odgovornost policistov Za napake in kršitve pri opravljanju uradnih nalog so policisti odgovorni moralno, disciplinsko, kazensko in odškodninsko. Kar zadeva moralno odgovornost, so ključni standardi poklicne etike. Moralna odgovornost je odvisna od značaja posameznika in prevladujoče družbene morale. Moralna sankcija pa je izraz notranjega odziva, ki ga navadno označujejo tudi kot »klic vesti«. Ta se navzven pokaže kot znamenje sramu in kesanja ob spoznanju, da smo storili nekaj, kar je slabo, ali opustili nekaj, kar je dobro. Sproži ga moralni občutek neugodja bodisi ob lastnem spoznanju nemoralnega ravnanja ali moralni obsodbi, negodovanju, zgražanju ipd. socialnega okolja. Treba je vedeti, da moralna sankcija sicer lahko učinkuje le, če ima posameznik razvit občutek moralne odgovornosti, za katerega kot rečeno ugotavljajo, da temelji na značaju, odvisnem od vzgoje, vrlin in vrednot okolja, v katerem ta živi in deluje (Kečanović, Klemenčič, Zidar in Pavlin, 2006). Za moralno odgovornost policista so torej odločilni odgovorna osebnost, splošna razgledanost, primerna poklicna izobrazba in družbena kultura, ki ima kritično javno mnenje. Moralna odgovornost z vsem tem spodbuja in pravzaprav zahteva od policista svobodno in trdno notranjo zavezo, da bo vselej spoštoval dostojanstvo, pravice in svoboščine posameznika, ne glede na to, ali gre za storilca ali žrtev prepovedanega ravnanja. Kako pri tem najti »pravo mero« tudi v najtežjih primerih, ko je treba izbrati morda celo med življenjem žrtve na eni in storilca na drugi strani, je stvar operativne pravne metode, spoznavnih vrlin, policijske etike in poklicne modrosti. Vse to je potrebno upoštevati že pri izbiri kandidatov za policiste, se pravi kadrovski politiki, poklicnem učenju in vodenju (Kečanović et al., 2006).. 7.1 Disciplinska odgovornost Policist je delavec policije (se pravi javni uslužbenec) in je v tem državnem organu v delovnem razmerju. Za kršitve delovne discipline disciplinsko odgovarja. Kršitev lahko stori z naklepom ali malomarnostjo. Nezakonito ali nestrokovno uporabljena policijska pooblastila predstavljajo hujšo kršitev delovne discipline, medtem ko so lažje disciplinske kršitve: kršitve delovnih obveznosti, določenih s predpisi, kolektivno pogodbo in pogodbo o zaposlitvi ter splošnimi in posamičnimi akti organa; nedostojno vedenje do strank ali sodelavcev; obnašanje, ki je v nasprotju s kodeksom etike javnih uslužbencev, sprejetim v skladu z Zakonom o javnih uslužbencih (Žaberl, 2006 in Zakon o javnih uslužbencih, 2002). 30.

Disciplinska ukrepa za lažje disciplinske kršitve sta opomin in denarna kazen. Disciplinski ukrepi za težje disciplinske kršitve pa so: (višja) denarna kazen, odvzem položaja oziroma razrešitev s položaja; razrešitev naziva in imenovanje v eno stopnjo nižji naziv; odpoved pogodbe o zaposlitvi. Slednja se lahko izreče le v primeru, da je bila kršitev storjena naklepno ali iz hude malomarnosti (Zakon o javnih uslužbencih, 2002). Delavec policije je lahko začasno odstranjen z dela ali z delovnega mesta, če je zaloten pri hujši kršitvi delovnih obveznosti in dolžnosti ali če je zoper njega uveden kazenski postopek za (naklepna) kazniva dejanja, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, ali se zahteva uvedba postopka zaradi hujše kršitve delovnih obveznosti in dolžnosti, za katero se lahko izreče ukrep prenehanja delovnega razmerja. O začasni odstranitvi z dela ali z delovnega mesta odloči generalni direktor policije ali delavec, ki ga on pooblasti. Policistu, ki je začasno odstranjen z dela ali z delovnega mesta, se med trajanjem začasne odstranitve z dela ali z delovnega mesta odvzameta službena izkaznica in orožje (Zakon o policiji, 2009).. 7.1.1 Disciplinski postopek Disciplinski postopek uvede predstojnik na lastno pobudo ali na predlog osebe, ki je javnemu. uslužbencu (policistu). nadrejena,. inšpektorja. ali reprezentativnega. sindikata v organu. Predstojnik uvede disciplinski postopek, če meni, da obstaja utemeljen sum, da je prišlo do disciplinske kršitve. Postopek se uvede s pisnim sklepom, ki se vroči javnemu uslužbencu. Zoper ta sklep ni dovoljena posebna pritožba (Zakon o javnih uslužbencih, 2002). V disciplinskem postopku, ki ga vodi predstojnik, se opravi obravnava, na kateri ima javni uslužbenec (policist) pravico do zagovora. Lahko se zagovarja sam, po odvetniku, drugem pooblaščencu ali predstavniku reprezentativnega sindikata v organu, lahko pa se tudi obravnave ne udeleži in pošlje pisen zagovor. O disciplinski odgovornosti odloči predstojnik (Zakon o javnih uslužbencih, 2002).. 7.2 Kazenska odgovornost Predmet kazenske odgovornosti policistov so kazniva dejanja, ki jih policist lahko stori z nezakonito uporabo prisilnih sredstev. Najpogosteje so podani znaki naslednjih kaznivih dejanj: kršitve človekovega dostojanstva z zlorabo uradnega položaja ali uradnih pravic in izsiljevanja izjave. Če policist z nezakonito uporabo prisilnega. 31.

sredstva povzroči občanu hudo ali posebno hudo telesno poškodbo, odgovarja za ti dve kaznivi dejanji (kaznivo dejanje hude telesne poškodbe ali kaznivo dejanje posebno hude telesne poškodbe) (Žaberl, 2006). V postopkih za ugotavljanje kazenske odgovornosti policisti v primerjavi z državljani niso deležni nobenih privilegijev. V določenih primerih, npr. ko gre za kazniva dejanja, storjena pri opravljanju uradnih nalog, je odgovornost policistov kot uradnih oseb celo strožja. Teorija kazenskega prava posebej poudarja odgovornost uradnih oseb za varstvo človekovih pravic, svoboščin in človeškega dostojanstva oseb v uradnih (policijskih) postopkih. Tu ima poseben pomen načelo zakonitosti, ki je nastalo ravno zato, da bi z zakonom določili in omejili pravice državnih organov v razmerju do državljanov ter vzpostavili ravnotežje med pravicami države in njenih organov ter pravicami in svoboščinami ljudi, na katere se razteza oblast države. Za kršitev načela zakonitosti gre takrat, kadar kakšen državni organ ali njegova uradna oseba posega v pravni položaj ljudi samovoljno, mimo in preko pooblastil, ki jima jih daje zakon. V zvezi s tem pravna stroka utemeljeno ugotavlja, da je vsaka kršitev zakonitosti takšne vrste obenem napad na človekove pravice in svoboščine (Kečanović et al., 2006).. 7.2.1 Kazenski postopek zoper policista Kazenski postopek zoper policiste se največkrat uvede na podlagi prijave oškodovanca oziroma tistega, ki je bil z dejanjem oziroma ravnanjem policista oškodovan ali na kakšen drug način prizadet. Od samega začetka, to je od prijave, pa do zaključka kazenskega postopka, preteče veliko časa, zaradi česar ostaja vsako leto precej nerešenih zadev, tako tistih v fazi zbiranja predhodnih obvestil, kot tudi tistih, pri katerih se je opravila preiskava ali so se opravljala posamezna preiskovalna dejanja. Postopek zoper policiste, ki izvršijo kaznivo dejanje v zvezi z opravljanjem uradnih nalog (grdo ravnanje z zlorabo uradnih pooblastil in uradnih pravic, protipraven odvzem prostosti itd.) bi moral biti hiter in učinkovit, zlasti kadar je to utemeljeno zaradi zaščite svobode in pravic oškodovanih delovnih ljudi in občanov. V teh primerih, ko gre za utemeljeno kršitev pravic in svoboščin delovnih ljudi in občanov, bi morali že organi za notranje zadeve večkrat sami sprožiti uvedbo kazenskega postopka zoper policiste in izvesti druga dejanja, ki so potrebna za ugotovitev dejanskega stanja, ne pa da čakajo, da poda ovadbo oškodovanec (Čas, 1983).. 32.

7.3 Odškodninska odgovornost Slovenija nima posebnega zakona o uveljavljanju odškodninske odgovornosti države, zato je odškodninska odgovornost policistov in drugih javnih uslužbencev utemeljena v 26. členu Ustave Republike Slovenije, ki določa, da ima vsakdo pravico do povračila škode, ki mu jo v zvezi z opravljanjem službe ali kake druge dejavnosti državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil s protipravnim ravnanjem povzroči oseba ali organ, ki tako službo ali dejavnost opravlja. Oškodovanec ima pravico, da v skladu z zakonom zahteva povračilo tudi neposredno od tistega, ki mu je škodo povzročil (Ustava Republike Slovenije, 1991). Z uporabo policijskih pooblastil lahko policist občana poškoduje ali mu povzroči škodo na njegovem premoženju. Če je škoda povzročena zaradi nezakonite ali nestrokovne uporabe policijskega pooblastila in jo je policist povzročil naklepoma ali iz velike malomarnosti, je policist dolžan poravnati povzročeno škodo. V praksi jo poravna organ, pri katerem je policist zaposlen, ta pa lahko zahteva povračilo od policista. Najpogosteje se izplačujejo odškodnine zaradi telesnih poškodb, ki so jih občani dobili pri nezakoniti ali nestrokovni uporabi prisilnih sredstev (bolečina, strah, začasna nezmožnost za delo, začasna okrnjenost dela telesa itd.) (Žaberl, 2006).. 7.4 Pravna zaščita policistov Narava policijskega dela terja, da so policijski uslužbenci poleg odgovornosti deležni tudi ustrezne pravne varnosti. Za zakonitost in uspešnost policijskih nalog pri zagotavljanju varnosti življenja ljudi, premoženja in javnega reda je zelo pomembno, da sta odgovornost in pravna varnost policistov uravnoteženi. Policist, ki ni deležen ustreznega pravnega varstva, ne more s potrebno samozavestjo zagotavljati javne varnosti in javnega reda (Kečanović et al., 2006). Policist je pri opravljanju policijskih nalog, predvsem pa pri izvajanju policijskih pooblastil tudi posebej zaščiten. Zakonodajalec je namreč posebej inkriminiral določena kazniva ravnanja, ki so storjena proti uradnim osebam. Oseba, ki nasprotuje in se ne podreja zakonitem ukazu policista, se mu pasivno ali aktivno upira ali ga celo napade, stori v lažjih primerih prekršek, v hujših pa kaznivo dejanje (Žaberl, 2006). Prekršek stori po določilih Zakona o prekrških zoper javni red in mir oseba, ki se nedostojno vede proti policistu pri uradnem poslovanju ali zaradi uradnega 33.

poslovanja ali ne upošteva na kraju samem policistovega odrejenega zakonitega ukrepa. Kazniva dejanja po določilih Kazenskega zakonika, v katerih je lahko policist oškodovanec, so:
. preprečitev uradnega dejanja uradni osebi;.
. napad na uradno osebo, ki opravlja naloge varnosti;.
. sodelovanje v skupini, ki prepreči uradni osebi uradno dejanje;.
. hujskanje k upiranju.. Policist ima seveda enako kot vsi drugi državljani pravico do materialnega in moralnega zadoščenja (npr.: policist, ki je pri policijskem postopku osebno razžaljen ali telesno poškodovan, lahko poda ustrezno tožbo na sodišču). Ob tem je treba posebej poudariti, da je policist glede svojih pravic izenačen z drugimi državljani (Žaberl, 2006). V primeru, da je zoper policista uveden kazenski ali odškodninski postopek zaradi izvajanja pooblastil pri opravljanju uradnih policijskih nalog, ki jih po oceni policije, opravi policist v skladu s predpisi, mu policija zagotovi pravno pomoč. Oceno da posebna komisija. Policist ima torej pravico, da ga njegov delodajalec, to je država, zaščiti v primeru, ko policijska pooblastila uporabi zakonito in strokovno (Žaberl, 2006).. 34.

8 Nadzor nad delom policije Vladavina prava zahteva, da ni nikogar nad pravom, kar pomeni, da pravna pravila veljajo za vse enako. To velja za državljane, ki jih v to prisiljuje policija, in tudi za policiste, ki so dolžni pri svojem delu upoštevati zakonska pravila, ki jih je podelila in jih hkrati (samo)omejila država. Že v starem Rimu se je z znanim rimskim rekom »quis custodiet custodes« postavljalo vprašanje, kdo bo nadzoroval varuhe reda. Policija ima namreč monopol fizične prisile, posameznik pa je do države vselej v podrejenem odnosu, zato je država dolžna, da poskrbi za temeljite in učinkovite preiskave morebitnih zlorab policijskih pooblastil (Žaberl, 2006). Različne vrste nadzora so pomembne zaradi dejstva, da lahko policisti pri izvrševanju pooblastil huje posegajo v človekove svoboščine in pravice, in tudi zaradi tega, ker v policiji prevladuje posebna subkultura, ki lahko vpliva tudi na zakonitost in strokovnost policijskega dela ter na izvrševanje policijskih pooblastil (Žaberl, 2006). V demokratičnih državah se nadzor nad policijo in njenim izvajanjem pooblastil kaže v različnih oblikah, ki so medsebojno prepletene. Razdelili bi jih lahko na naslednje ravni:
. politično - parlamentarni nadzor,.
. sodni nadzor in nadzor državnega tožilca,.
. notranji nadzor (interni nadzor),.
. zunanji - državljanski nadzor (eksterni nadzor) (Žaberl, 2006).. 8.1 Politično - parlamentarni nadzor Politični nadzor nad izvajanjem policijskih pooblastil se izvaja preko parlamenta. Poslanci opravljajo nadzor s postavljanjem poslanskih vprašanj ministru za notranje zadeve, ki se večinoma nanašajo na izvrševanje določenih policijskih nalog in pooblastil. Parlament vpliva na delo in pooblastila policije preko pristojnih delovnih teles in z institucijo interpelacije ministra oziroma nezaupnice vladi (Žaberl, 2006). V okviru parlamentarnega nadzora je prav zaradi preverjanja izvajanja posebno občutljivih pooblastil ustanovljena tudi posebna parlamentarna komisija za nadzor varnostnih in obveščevalnih služb. Komisija ima nalogo preverjati zakonitost izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov. Zaradi ugotavljanja politične odgovornosti. 35.

lahko parlament ustanovi tudi posebno parlamentarno preiskovalno komisijo policijskih pooblastil (Žaberl, 2006).. 8.2 Sodni nadzor in nadzor državnega tožilstva Sodni nadzor in nadzor državnega tožilstva se izvajata v primeru, ko policija izvaja svojo preiskovalno dejavnost v fazi predkazenskega postopka. Tako imajo sodišča dolžnost, da predhodno preverjajo razloge za izdajo odredb za določene hujše policijske posege v določene človekove pravice, predvsem v pravico do zasebnosti (izdaja odredb za hišno preiskavo, osebno preiskavo, prikrite preiskovalne ukrepe). Po izvedbi teh ukrepov pa sodišče naknadno (post festum) preveri zakonitost izvedbe pogojev v odredbi, in če ugotovi, da je policija ravnala nezakonito, lahko v določenih primerih uporabi procesno sankcijo v obliki ekskluzije (izločitve) dokazov (Žaberl, 2006). Podobno ravna tudi državni tožilec v primeru uporabe prikritih preiskovalnih ukrepov, ki pomenijo navidezno storitev kaznivega dejanja in jih na pobudo policije državni tožilec odobri in dovoli njihovo izvajanje. Državni tožilec ima poleg tega še posebno možnost institucionalnega nadzorstva nad zakonitostjo policijskega dela, in sicer preko pritožb posameznikov, zoper katere je policija uporabila določena pooblastila (Žaberl, 2006). V zadnjem času ima vse bolj pomembno vlogo pri nadzoru izvajanja policijskih pooblastil tudi Ustavno sodišče Republike Slovenije, ki na podlagi 160. člena slovenske Ustave odloča o ustavnih pritožbah zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Žaberl, 2006). Tako ustavno pritožbo kot tudi pritožbo državnemu tožilcu bomo podrobneje opisali v naslednjem poglavju.. 8.3 Notranji nadzor Nadzor nad delom policistov mora v prvi vrsti zagotavljati policija sama. Notranji nadzor nad izvajanjem pooblastil slovenske policije bi lahko razdelili v dve skupini:
. notranji nadzor, ki ga izvaja Ministrstvo za notranje zadeve;.
. notranji nadzor, ki ga izvaja policija sama (Žaberl, 2006).. 36.