Vključenost bank v problematiko pranja denarja : diplomsko delo

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA. DIPLOMSKO DELO. VKLJUČENOST BANK V PROBLEMATIKO PRANJA DENARJA. Kandidatka: Aleksandra Korošec Študentka rednega študija Številka indeksa: 81582266 Program: univerzitetni Študijska smer: finance in bančništvo Mentor: dr. Žan Jan Oplotnik, docent. Slovenska Bistrica, september 2006.

UNIVERZA V MARIBORU Ekonomsko-Poslovna fakulteta IZJAVA Kandidatka ALEKSANDRA KOROŠEC absolventka študijske smeri: FINANCE IN BANČNIŠTVO, študijski program: UNIVERZITETNI izjavljam, da sem avtorica tega diplomskega dela, ki sem ga napisala pod mentorstvom dr. Žan Jan OPLOTNIK-a in uspešno zagovarjala dne, 21.9.2006. Zagotavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in brez virusov. Ekonomsko-poslovni fakulteti dovolim – ne dovolim (ustrezno obkrožite) objavo diplomskega dela v elektronski obliki na spletnih straneh knjižnice. Hkrati dovoljujem, da ga lahko bralci uporabijo za svoje izobraževalne in raziskovalne namene s povzemanjem misli, idej, konceptov oziroma delov teksta iz diplomskega dela ob upoštevanju avtorstva in korektnem citiranju. V Slov. Bistrici, dne 21.9.2006. Podpis:_________________. 2.

PREDGOVOR. Pranje denarja je stoletja star proces, čeprav se je sam termin pranja denarja oblikoval v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Danes lahko s tem izrazom označimo tri sklope aktivnosti: pretvorba nezakonito pridobljene gotovine v drugo obliko premoženja, prikrivanje resničnega izvora lastništva nelegalno pridobljenega dohodka in ustvarjanje navidezno legalnega vira lastništva. Lahko bi rekli, da gre za kriminal belih ovratnikov pri čemer je ključnega pomena dobro poznavanje pravnih predpisov, tako nacionalnih, kot mednarodnih, poznavanja delovanja bančnih in nebančnih sistemov posameznih držav, obvladovanje poslovanja preko svetovnega spleta ter nenazadnje ohranjanje videza poštenega poslovneža. Ob vsem tem so roparji s črno nogavico na obrazu preteklost, saj uspešen proces pranja denarja zahteva izobražene in pretkane kriminalce, ki pa so žal vedno korak prek organi pregona. Danes je problem pranja denarja skupaj z ostalim organiziranim kriminalom zaradi odprtih mej in sproščene mednarodne trgovine presegel državne meje in dobil izrazito mednarodno naravo. Ni več jasne ločnice, ki bi razmejevala domače od tujega, problematika je postala internacionalna. Odpirati so se začele nove možnosti, kam denar nalagati ali kako opraviti enega ali več prenosov, da se zabriše pravi izvor. Finančne institucije, predvsem banke, nevede postanejo kraj za prikrivanje in legalizacijo nezakonito pridobljenega denarja. Dejavnost oziroma posli pranja denarja so danes tako mednarodno razširjeni, da lahko rečemo, da nobena država ni imuna na ta pojav. Po izračunih Mednarodnega denarnega sklada je vsako leto opranih od 590 milijard do 1,5 bilijona dolarjev, kar je približno dva do pet odstotkov svetovnega bruto dohodka. Kar polovica vsega opranega denarja pa naj bi bila oprana preko bank. Te pomembne finančne institucije se tako v samo problematiko pranja denarja vključujejo s treh vidikov. Prvič, kot institucije, ki pralcem denarja nehote omogočajo izvajanje njihovih aktivnosti. Drugič, kot eden izmed ključnih elementov usmerjenih v boj proti pranju denarja ter nazadnje kot žrtve, ki utrpijo mnoge škodljive posledice na račun pranja denarja. Škodljivih posledic pranja denarja pa ne občutijo zgolj banke ter druge posamezne finančne in nefinančne institucije temveč celotna narodna gospodarstva, katerih finančna politika sprejema odločitve na podlagi napačnih in izkrivljenih podatkov, ki so posledica zlorabe finančnega sistema za namene pranja denarja. V boj proti obsežni problematiki pranja denarja so zato vključene mnoge v ta namen ustanovljene institucije različnih držav, ki se borijo proti pranju denarja na podlagi medsebojnega mednarodnega sodelovanja. Pri tem je tudi izrednega pomena mednarodno poenotena zakonodaja na področju pranja denarja, ki tako z raznimi direktivami in konvencijami poskuša poenotiti predpise v posameznih državah in je tako razvitim državam v zadnjih dvajsetih letih v svoje pravne ureditve vključila kaznovanje pranja denarja in določile ukrepe, ki naj bi državnim organom omogočili odkrivanje pranja denarja, zaplembo premoženjske koristi ter kaznovanje storilcev. Tudi Slovenija je zelo hitro po osamosvojitvi sprejela zakon na področju preprečevanja pranja denarja in ga ustrezno uskladila z vsemi pomembnimi priporočili in direktivami. Poleg tega se. 3.

Slovenija zelo aktivno angažira v mednarodnih organizacijah, celo pomaga pri vzpostavljanju ustrezne zakonodaje državam, ki pomoč potrebujejo. Na podlagi opravljenih pregledov lahko rečemo, da so banke v Sloveniji v splošnem vzpostavile sistem za izvajanje zakonskih določil. V skladu z zakonom so imenovale pooblaščene osebe za sporočanje z zakonom določenih informacij in podatkov Uradu Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja in izvajajo zakonsko predpisano identifikacijo transakcij in strank. Vendar pa se kažejo pomanjkljivosti v neusposobljenosti bank za zaznavanje neobičajnosti in sumljivosti ter polaganje premajhne pozornosti pri poslovanju s tujimi bankami in pravnimi osebami. Pranje denarja je torej globalen problem, katerega razsežnosti se zaradi njegove kriminalne narave neda natančno izmeriti in odkriti vseh načinov pranja, tako posledično ostanejo mnogi kriminalci nekaznovani, proces pranja pa poteka dalje. Kljub temu, da je v boj proti pranju denarja vključenih mnogo akterjev, pa premeteni kriminalci vedno najdejo pot, da zaobidejo zakone in predpise ter opravljajo svoje aktivnosti tudi preko svetovnega spleta, kjer je izsledljivost izredno težka. Dejstvo je, da bo pranje denarja obstajalo, dokler bo obstajala želja posameznikov po nelegalnem zaslužku.. 4.

KAZALO. 1 UVOD .................................................................................................................................... 7 1.1 1.2 1.3 1.4 2. SPLOŠNO O PRANJU DENARJA .............................................................................. 10 2.1 2.2 2.3. 3. Opredelitev področja in opis problema¸ ................................................................. 7 Namen, cilji in osnovne trditve .............................................................................. 7 Predpostavke in omejitve raziskave ....................................................................... 9 Predvidene metode raziskovanja ............................................................................ 9. Definicija pranja denarja ...................................................................................... 10 Zgodovinsko ozadje pojma pranje denarja........................................................... 11 Proces pranja denarja............................................................................................ 13 2.3.1 Plasiranje .................................................................................................. 15 2.3.2 Stratifikacijia ............................................................................................ 15 2.3.3 Integracija................................................................................................. 16. VKLJUČENOST BANK V PROCES PRANJA DENARJA..................................... 17 3.1. Finančni sistem..................................................................................................... 18 3.1.1 Bančni sitem............................................................................................. 18 3.1.2 Nebančni sistem ....................................................................................... 20 3.2 Korespondenčne banke in pranje denarja............................................................. 21 3.3 Offshore finančna središča in mednarodno bančništvo........................................ 22 3.3.1 Shell banke ............................................................................................... 24 3.4 Finančni sistem in virtualno pranje denarja ......................................................... 25 3.4.1 Sredstveno pranje ..................................................................................... 25 3.4.1.1 Spletno bančništvo in pranje denarja ............................................................. 26 3.4.2 Celovito digitalno pranje.......................................................................... 27 3.5 Podzemno bančništvo........................................................................................... 28 3.5.1 Fei –Chien ................................................................................................ 28 3.5.2 Havala ali Hundi....................................................................................... 29 3.5.3 Chit sistem................................................................................................ 30 3.6 Vpliv pranja denarja na gospodarstvo .................................................................. 30 3.6.1 Vpliv pranja denarja na finančni sektor ................................................... 30 3.6.2 Makroekonomski vpliv pranja denarja..................................................... 32 3.6.3 Učinki pranja denarja na ekonomsko politiko.......................................... 33 3.6.4 Politični in socialni vplivi pranja denarja................................................. 34 4. MEDNARODNE AKTIVNOSTI V BOJU PROTI PRANJU DENARJA................ 36 4.1 4.2. 4.3. Konvencija Združenih narodov zoper nezakonit promet mamil in psihotropnih snovi ..................................................................................................................... 37 Konvencija Sveta Evrope št.141 o pranju, izsleditvi, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem ..................................... 38 4.2.1 Nova konvencija Sveta Evrope o pranju, odrivanju, zasegu in zaplembi premoženjske koristi, pridobljeni s kaznivim dejanjem in financiranju terorizma................................................................................................... 40 Direktiva evropske skupnosti o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ....................................................................................................... 41 5.

4.4 4.5 5. SLOVENSKA ZAKONODAJA NA PODROČJU PRANJA DENARJA ................. 47 5.1 5.2 5.3. 6. Baselska deklaracija ............................................................................................. 44 Mednarodna delovna skupina FATF .................................................................... 44. Zakon o preprečevanju pranja denarja ................................................................. 49 Kazenski zakonik Republike Slovenije................................................................ 53 Urad Republike Slovenije za preprečevanje pranja denarja................................. 53. PREPREČEVANJE PRANJA DENARJA V BANKAH V SLOVENIJI ................. 55 6.1. 6.2 6.3 6.4 6.5 6.6 6.7. Identifikacija stranke ............................................................................................ 55 6.1.1 Identifikacija na daljavo ........................................................................... 56 6.1.2 Postopek identifikacije ............................................................................. 57 6.1.3 Najpogostejše kršitve v zvezi z identifikacijo.......................................... 57 Sporočanje uradu.................................................................................................. 58 6.2.1 Nekateri splošni indikatorji sumljivih transakcij ..................................... 58 Imenovanje pooblaščenca in izobraževanje kadrov ............................................. 58 Zagotavljanje notranje kontrole pri odkrivanju primerov pranja denarja ............ 59 Primer pranja denarja v banki............................................................................... 59 Problemi v zvezi s preprečevanjem pranja denarja v bankah .............................. 60 Stanje in ugotovitve v bankah v Sloveniji na področju preprečevanja pranja denarja .................................................................................................................. 61 6.7.1 Stanje na področju preprečevanja pranja denarja v slovenskih bankah ... 61 6.7.2 Ugotovitve s področja preprečevanja pranja denarja v slovenskih bankah ...................................................................................................... 62. 7. SKLEP ............................................................................................................................. 64. 8. POVZETEK/SUMMARY.............................................................................................. 66. 9. SEZNAM LITERATURE.............................................................................................. 68. 6.

1 UVOD 1.1. Opredelitev področja in opis problema. Pranje denarja je pojav, ki obstaja že stoletja, čeprav se je sam termin oblikoval komaj v dvajsetih letih prejšnjega stoletja, po drugi svetovni vojni. Danes lahko s tem izrazom označimo tri sklope aktivnosti: pretvorba nezakonito pridobljene gotovine v drugo obliko premoženja, prikrivanje resničnega izvora lastništva nelegalno pridobljenega dohodka in ustvarjanje navidezno legalnega vira lastništva. Pri pranju denarja gre za postopek, kjer se prikrije pravo poreklo "umazanega" denarja. Izvor denarja se ponavadi prikrije s tem, da se "opere" v kakšnem bančnem, finančnem ali drugem gospodarskem poslovanju. Največkrat pa se za pranje denarja uporabljajo prav banke, ki z razširjenostjo poslovanja, sklepanjem korespondenčnih razmerij, naraščajočim ponujanjem elektronskih storitev, poslovanjem v finančnih rajih, ter na drugi strani s premalo učinkovitimi sistemi nadzora, pralcem denarja nehote olajšujejo izvajanje njihovih aktivnosti. S procesom pranja denarja, se pojavlja vrsta negativnih posledic na gospodarstvo državo in potem takem tudi na same finančne institucije, ki so ključnega pomena za gospodarsko rast države. V boj proti pranju denarja so v prvi vrsti angažirane prav finančne institucije, saj je mogoče pralce denarja najlažje zasačiti pri preobrazbi gotovine v knjižni denar. Seveda pa si boja proti pranju denarja, ki je mednarodni pojav ne gre zamisliti brez kazensko pravnih sredstev in institucij v okviru mednarodnega sodelovanja, saj bi imeli ukrepi sprejeti izključno na državni ravni, le omejen učinek. 1.2. Namen, cilji in osnovne trditve. Namen: Namenov diplomske naloge je več. Temeljni namen je predstaviti proces pranja denarja in banke, ter nekatere vzporedne bančne sisteme, kot pomemben člen v tem procesu, ki se na različne načine zlorablja v namene pranja denarja in pri tem trpi tudi razne negativne posledice, ki se čutijo tudi na celotnem gospodarstvu. Drugi namen pa je predstaviti tudi mednarodno organiziran boj proti pranju denarja, ki na prvo mesto v boju postavlja prav finančne institucije. Eden izmed zadnjih namenov pa je predstaviti slovensko zakonodajo v boju proti pranju denarja ter stanje in ugotovitve na področju pranja denarja v bankah Sloveniji. V prvem delu so predstavljene različne opredelitve pranja denarja, opisan je sam potek procesa pranja denarja, ter tudi sama zgodovina pojava. Drugi del se osredotoča na načine pranja denarja v bankah, ki s svojimi različnimi oblikami in razsežnostmi poslovanja nehote omogočajo pralcem denarja izvajanje njihovih aktivnosti. Tukaj so predstavljeni tudi nekateri podzemni bančni sistemi kot alternativa pralcem denarja. Prav tako pa so tukaj predstavljeni negativni vpliv, ki jih ima pranje denarja na banke, druge finančne institucije in seveda celotno gospodarstvo države. Zavedanje razsežnosti problema je pripeljalo do mednarodnega boja proti pranju denarja, ki je predstavljen v tretjem delu, kjer so podrobneje opisane posamezne konvencije in organizacije za preprečevanje pranja denarja. V sam boj je vključena tudi Slovenija, ki ima v ta namen vzpostavljene številne kazensko pravne predpise 7.

in tudi zelo pomemben Urad za preprečevanje pranja denarja, ki je skupaj z nekaterimi najpomembnejšimi pravnimi predpisi podrobneje predstavljen. Tukaj se kaže tretji vidik vključenosti bank v proces pranja denarja-aktivni borec pri odkrivanju in preprečevanju pranja denarja. V zadnjem delu je predstavljeno tudi delo bank na področju preprečevanja in odkrivanja pranja denarja v Sloveniji, ter tudi stanje v zvezi s tem problemom. Cilji diplomske naloge so naslednji: • Predstaviti pojem, proces in zgodovino pranja denarja • Opozoriti na kompleksnost pojma pranja denarja in prikazati nujnost odkrivanja in preprečevanja pranja denarja tako v državnem kot v svetovnem merilu. • Prikazati različne vidike in razsežnosti vključenosti bank v proces pranja denarja in njihovo vlogo pri preprečevanju in odkrivanju pranja denarja. • Predstaviti nekatere vzporedne bančne sisteme, ki se zlorabljajo za pranje denarja. • Predstaviti nekatere mednarodne dokumente in aktivnosti v boju proti pranju denarja. • Preučiti slovensko zakonodajo na področju pranja denarja. • Prikazati stanje in ugotovitve na področju pranja denarja v bankah v Sloveniji. Osnovne trditve: • Pranje denarja je stoletja star zelo kompleksen proces ki, ki zajema tri faze, in sicer plasman, stratifikacijo in integracijo. • Finančni sistem vsake države je osnova ekonomskega življenja. Napačne odločitve pri vodenju monetarne politike učinkujejo na delovanje celotnega državnega sistema. Do napačnih odločitev pa zanesljivo pride, kadar se le-te sprejemajo na podlagi napačnih podatkov. Do tega lahko pride zlasti v državah, katerih finančni sistem se zlorablja za opravljanje storitve pranja denarja v večjem obsegu (nekaj odstotkov ali celo nekaj deset odstotkov). • Banke so glavna prizorišča pranja denarja, saj je preko njih opranega skoraj polovica umazanega denarja. Na eni strani torej nastopajo kot institucije, ki nehote omogočajo pranje denarja, na drugi strani kot žrtve, ki čutijo posledice pranje denarja in na tretji strani kot pomemben člen v boju proti pranju denarja. • Pralce denarja najlaže zasačiti, torej pri preobrazbi iz gotovine v knjižni denar, na primer pri vplačilu na bančni račun. V tem trenutku je namreč denar prvič uradno registriran in je še blizu zločinu, zato mu je mogoče še razmeroma lahko najti izvor. Zato je treba v prvi vrsti v boj proti pranju denarja postaviti banke. • Podzemni (vzporedni) bančni sistemi so učinkovita alternativa bankam, ki kriminalcem omogočajo pranje denarja. • Proti pranju denarja se je treba boriti predvsem s kazensko pravnimi sredstvi in v okviru mednarodnega sodelovanja, saj bi imeli ukrepi, sprejeti izključno na državni ravni, le omejen učinek. • Slovenija je vključena v boj proti pranju denarja ter ima v ta namen vzpostavljeno ustrezno zakonodajo. Med pomembnejšimi je Zakon o preprečevanju pranja denarja in Kazenski zakonik. Velikega pomena v boju proti pranju denarja pa je tudi Urad RS za preprečevanje pranja denarja. • Na osnovi opravljenih pregledov izbranega vzorca bank v poročilu Banke Slovenije lahko povzamemo skupno ugotovitev, da so banke v splošnem vzpostavile sistem za izvajanje zakonskih določil, skladno s tem so imenovale pooblaščene osebe za komuniciranje z Uradom. Prihaja pa tudi do določenih pomanjkljivosti in napak v sistemu.. 8.

1.3. Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavke: Pri pisanju diplomskega dela smo izhajali iz predpostavke, da pranje denarja je in ostaja tudi v prihodnosti aktualen problem svetovnega gospodarstva, saj so premeteni pralci denarja zmeraj korak pred roko pravice. Dokler bodo obstajale nelegalne dobičkonosne aktivnosti, bo obstajal tudi motiv za pranje denarja. Predpostavljamo pa tudi, da se bo boj proti pranju denarja nadaljeval in se v prihodnosti tudi okrepil ter da bo vanj vključenih vedno več držav, ki bodo poskušale prispevati k vzpostavitvi učinkovitejšega mednarodnega sistema boja proti pranju denarja. Glede na nekatere ugotovljene pomanjkljivosti v boju proti pranju denarja pa lahko predpostavljamo, da se bodo tudi te metode izboljšale in da bodo pomemben akter pri boju še naprej ostajale banke in druge finančne institucije. Omejitve: Proces pranja denarja je kompleksen proces, ki zajema tako finančne kot ne finančne institucije. Pri pisanju diplomskega dela smo se omejili na finančni sistem in v okviru tega na banke oz. bančni sistem. Mednarodne aktivnosti v boju proti pranju denarja zajemajo številne institucije in dokumente, pri čemer smo se omejili le na nekatere najpomembnejše, ki jih upošteva tudi slovenska zakonodaja. Pri preučevanju stanja na področju pranja denarja v bankah smo se omejili na banke v Sloveniji in se omejili samo na nekatere pomembnejše zakonske predpise s področja pranja denarja v Sloveniji. Na omejitve smo naleteli tudi pri zbiranju podatkov s področja pranja denarja na primeru konkretne banke v Sloveniji, saj le-ti predstavljajo strogo zaupne in posledično nedostopne podatke posamezne banke.. 1.4. Predvidene metode raziskovanja. Pri izdelavi diplomskega dela gre za makroekonomsko in mikroekonomsko raziskavo. Pranje denarja ima namreč globalne in mednarodne razsežnosti, mednarodno pranje denarja predstavlja velik strošek za svetovano gospodarstvo. Počasi uničuje finančni trg in zmanjšuje zaupanje javnosti v mednarodni finančni sistem, s čimer se povečuje tveganost in nestabilnost tega sistema. Posledica vsega tega pa je manjša stopnja rasti svetovnega gospodarstva. Gre pa tudi za preučevanje posameznih institucij, ki se borijo proti pranju denarja.. Pri raziskovanju bomo poleg navedenega uporabili deskriptivni pristop, kjer bomo opisovali dejstva, procese in pojave, metodo kompilacije, torej postopek povzemanja opazovanj, spoznanj, stališč, sklepov in rezultatov drugih avtorjev in tudi metodo komparacije, kjer bomo primerjali posamezne empirične podatke med seboj. Pri zbiranju podatkov in informacij si bomo pomagali s knjižnimi viri (domačo in tujo literaturo), internimi viri banke, pravnimi viri (zakonski in podzakonski akti) ter z viri povzetimi iz spletnih strani na internetu.. 9.

2 2.1. SPLOŠNO O PRANJU DENARJA Definicija pranja denarja. Za razumevanje pranja denarja, ki se danes izvaja, analiziramo pranje denarja kot storitev, ki ima svoje lastnosti, izvajalce, trg, kjer se cena določa glede na povpraševanje in ponudbo ter glede na verjetnost, da bodo izvajalci odkriti in kaznovani, umazan denar pa odvzet (Plantan 1999, 33). Sam termin pranja denarja je pravzaprav novejšega izvora,saj se je začel pojavljati v 80. letih prejšnjega stoletja, čeprav lahko rečemo, da odkar je bila potreba, naj bo pravna, ekonomska ali politična po skritju izvora ali obstoja denarja, je obstajala neke vrste pranja denarja. Definicije tega pojma, nekatere najpogostejše navajamo spodaj, so različne, kot so različne tehnike in načini pranja umazanega denarja, vendar je v vseh primerih namen enak: prikriti pravi –nelegalni izvor denarja in ga prikazati kot legalno pridobljenega (Grčar 1995, 35). Pri tem je vredno poudariti, da se termin pranje denarja ne nanaša samo na denar oziroma na prikrivanje nezakonitega izvora denarja, ampak tudi na ostalo premoženje, v katerem se skrivajo prihodki organiziranih kriminalnih dejavnosti. Pranje denarja lahko torej razumemo kot proces, v katerem poskušajo storilci kaznivih dejanj prikriti lastništvo nad premoženjsko koristijo, ki jo pridobijo s svojimi kaznivimi dejanji, in njen pravi izvor. Če ga izvedejo uspešno, jim je omogočeno razpolaganje z virom premoženja in zagotovljena zakonita krinka. Pranje denarja je praviloma povezano z organiziranim kriminalom (na primer s trgovino z mamili, trgovanjem z orožjem, prevarami) ter drugimi hujšimi kaznivimi dejanji (Vreča 1999, 121). Končni cilj pralcev denarja je, da na nezakonit in kriminalen način pridobljen denar nalagajo v banke, prenašajo prek bančnih računov, ga menjajo za drug denar, gotovinsko kupujejo vrednostne papirje, zlato, nepremičnine, ga vlagajo v zavarovalnice, igralnice ipd. Na ta način zabrišejo izvor njegovega nastanka ter ga naredijo “čistega”. Nov, očiščen denar se večinoma zopet vrne v utečene trgovinske mreže z mamili in orožjem. Opredelitev pranja denarja, ki je povzeta po Konvenciji Združenih narodov iz leta 1988, obsega tri sklope aktivnosti: pretvorba nezakonito pridobljene gotovine v drugo obliko premoženja, prikrivanje resničnega izvora lastništva nelegalno pridobljenega dohodka in ustvarjanje navidezno legalnega vira lastništva (Markey 1993, 6). Govorimo torej o pranju denarja v treh fazah: predpranju, pranju in sušenju. V vseh treh fazah se uporabljajo različne tehnike in cilj vseh tehnik je včasih lahko zelo različen. Pranje denarja je torej aktivnost, s katero se na videz spremeni izvor nezakonito pridobljenega denarja, tako da zgleda, kot da je bil pridobljen na zakonit način. Kriminalci želijo nezakonito pridobljen denar prenesti v finančni sistem in prikriti njegov izvor. Pranje umazanega denarja je osnovno gorivo za pogon in širitev nelegalne trgovine z mamili, orožjem, belim blagom, človeškimi organi, radioaktivnimi in strupenimi snovmi, za goljufije, terorizem in drugo (Plantan 1999, 32). Namen pranje denarja je prikriti kriminalno naravo denarja ali pa prikriti denar pred davčnimi ali carinskimi organi ter kontrolo menjave.. 10.

Zakon o preprečevanju pranja denarja, določa za pranje denarja ravnanja, s katerimi se prikriva izvor denarja ali premoženja, pridobljenega s kaznivim dejanjem. Takšna ravnanja so: • zamenjavo ali kakršenkoli prenos denarja ali premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja, • pridobitev, posest ali uporabo denarja ali premoženja, ki izvira iz kaznivega dejanja, • prikrivanje prave narave, izvora, nahajanja, gibanja, razpolaganja, lastništva, ali pravic v zvezi z denarjem ali premoženjem, ki izvira iz kaznivega dejanja, • prikrivanje nezakonito pridobljenega družbenega premoženja in družbenega kapitala pri lastninskem preoblikovanju podjetij. » Kdor denar ali premoženje za katerega ve, da je bilo pridobljeno s kaznivim dejanjem sprejme, zamenja, hrani, z njim razpolaga, ga uporabi pri gospodarski dejavnosti ali na drug način, določen z zakonom, s pranjem prikrije ali poskusi prikriti njegov izvor, se kaznuje z zakonom do petih let« (Kazenski zakonik 2004). Ne glede na številne definicije obstajajo nekatere značilnosti pranja denarja, ki so nesporne in jih ni mogoče obiti. Takšne značilnosti pranja denarja so (Šeme Hočevar 1997, 21; Steel 2005): • • • • • • • •. 2.2. je kriminalna dejavnost, v katero je ponavadi vpletena več kot le ena oseba, vključuje velike vsote denarja, denar ali premoženje izvira iz kaznivega dejanja, opravi se preko legalnega plačilnega sistema, pogosto vključuje mednarodne tokove, opravi se tako, da je denarju čim težje slediti, deluje kot legitimno pridobljen denar ali premoženje, opran denar se najpogosteje investira zopet v nelegalne, lahko pa tudi v legalne dejavnosti, državne omejitve niso ovira za pranje denarja.. Zgodovinsko ozadje pojma pranje denarja. Začetki pojavljanja procesa pranja denarja v naši zgodovini so še vedno predmet diskusij. Zgodovinar Sterling Seagrave v svoji knjigi »Lords of the Rim« opisuje, kako so kitajski trgovci že pred več kot dva tisoč leti p.n.št. skrivali svoje premoženje pred vladarji, saj so se bali, da bi jim le-ti pobrali ves dobiček, ki so ga pridobili s trgovino. Zamenjava denarja v gibljiva sredstva, prenos denarja izven dosega rok vladarjev, kjer so ga nato vlagali v druge posle ter trgovanje po napihnjenih cenah so metode, ki jih uporabljajo izkušeni pralci denarja. Premoženje so vlagali v izmišljena podjetja, prenašali v oddaljene province ali pa celo čez meje Kitajske. Tako se je rodila ideja offshore centrov, utaja davkov ter načelo pranja denarja, ki pomeni skriti, prenesti ali zamenjati premoženje, do katerega ima pravico nekdo drug. V zadnjih štirih tisočletjih se pomen pranja denarja ni spremenil, le mehanizmi so drugačni. Skozi tisočletja so ljudje uporabljali vrsto mehanizmov pranja denarja, da bi prikrili izvor denarja pridobljenega na nezakonit način, zelo pogosto pa je bil vzrok tudi skrivanje pred vlado in vrsto tiranskih režimov.. 11.

V srednjem veku je cerkev prepovedala posojanje denarja za oderuške obresti in ga izenačila s smrtnim grehom. Takrat so trgovci in posojevalci denarja iznašli veliko načinov, da so nadpovprečno visoke obresti navidezno izginile, ali pa so se prikazale kot nekaj povsem drugega. Prevara je bila izvedena na več načinov. En način pri plačevanju blaga v »mednarodni« trgovini je bilo umetno zviševanje menjalnega tečaja valut. Toliko, da so plačila vsebovala tudi obresti. Pri tem so trdili, da je povečano plačilo dodatek za tveganje, ali po so se po vnaprejšnjem dogovoru obeh strank v prodaji obresti plačale kot kazen za zamujeno plačilo blaga. Izumili so tudi posrednika, ki naj bi si sposodil kapital in ga čez čas vrnil. Pri vračilu so bile obresti prikazane kot profit. Podobne ali celo enake načine uporabljajo tudi sodobni pralci denarja. V obdobje začetka sedemnajstega stoletja segajo tudi začetki uporabe offshore finančnih središč v evropskem prostoru. Pirati so takrat večkrat prekinjali trgovsko pot po Atlantiku in so poiskali zavetje v Sredozemlju, kjer je bil njihov denar vedno dobrodošel (Plantan 1999, 33). Moderna dejavnost pranja denarja se je razvila v prvi četrtini dvajsetega stoletja, v obdobju prohibicije, ko je mafija zaslužku od tihotapstva alkohola, iger na srečo, podkupovanja, prostitucije poskušala dati legitimen značaj. Denar od preprodaje so prikazovali kot dobiček pralnic perila, ki so bile večinoma v lasti italijanske mafije (Stell 2005). Hkrati v to obdobje sodijo tudi začetki modernega iskanja umazanega denarja. Al Capone, ki je s svojo kriminalno druščino uporabljal za zakrivanje sledi umazanega denarja verigo avtomatskih pralnic okrog Chicaga, je bil leta 1931 aretiran zaradi davčne zatajitve. Takrat je knjigovodja Meyer Lansky, odločen da enaka usoda ne bo doletela njega, pričel razmišljati o skrivanju nezakonito pridobljenega denarja ( Steel 2005). Meyer Lansky je bil eden najvplivnejših pralcev denarja nasploh in hkrati tudi začetnik modernega skrivanja umazanega denarja. Spoznal je prednosti storitev švicarskih bank in jih tudi spretno izkoriščal. Prvič je tak račun odprl že leta 1932 v eni od švicarskih bank, kjer je nalagal umazan denar za guvernerja Louisiane, Henry Longa, v zameno pa mu je ta izdajal dovoljenja za odprtje igralnic v New Orleansu. »Loan-back« je metoda, ki je še danes med najbolj priljubljenimi, in s katero je Lansky s kaznivimi dejanji pridobljen denar pretvoril v »offshore« posojila. Ironično, za ta posojila so lahko uveljavljali celo davčno olajšavo. Švicarske banke so ponujale vrsto finančnih storitev, ki jih je Lansky izkoristil za prenos nezakonito pridobljenega denarja iz ZDA prek Bahamov in Kube v Švico in nato»očiščenega« zopet nazaj v roke kriminalcem. Da ni prav nihče odporen proti pranju denarja, dokazuje primer Vatikanske banke, na čelo katere so po nasvetu Michaela Sidone, ki je imel precejšen vpliv na papeža Pavla VI., postavil Paula Marcinkusa. Slednji je pod pokroviteljstvom Sidone in kasneje Roberta Calvija omogočil nakup deleža Bance Ambrosiano, preko katere je nazadnje izginilo 1,3 milijarde ameriških dolarjev. Sam termin pranja denarja je bil prvič uporabljen in objavljen leta 1973 v časniku The Guardian, v članku, povezanem z zloglasno afero Watergate v ZDA. Takrat naj bi se volilna kampanja republikancev, za predsedniškega kandidata Nixona, financirala z umazanim denarjem. Dejstvo, da je umazani denar prodrl v sam vrh političnega življenja in da pranja denarja ni mogoče omejevati zgolj na mafijo, je znova, tokrat še izraziteje izpostavila ta problem.. 12.

Ugotovimo lahko, da je pranje denarja nujna posledica organiziranega kriminala in sredstvo za ohranjanje dejavnosti organizacije, saj pomeni način legalizacije denarja oziroma premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem. Danes je problem pranja denarja skupaj z ostalim organiziranim kriminalom zaradi odprtih mej in sproščene mednarodne trgovine presegel državne meje in dobil izrazito mednarodno naravo. Ni več jasne ločnice, ki bi razmejevala domače od tujega, problematika je postala internacionalna. Odpirati so se začele nove možnosti, kam denar nalagati ali kako opraviti enega ali več prenosov, da se zabriše pravi izvor. Finančne institucije, predvsem banke, nevede postanejo kraj za prikrivanje in legalizacijo nezakonito pridobljenega denarja. Dejavnost oziroma posli pranja denarja so danes tako mednarodno razširjeni, da lahko rečemo, da nobena država ni imuna na ta pojav. Globalizacija, ki tako močno spreminja podobo sodobnega sveta, je socialno-ekonomski pojav in je posledica tehnološkega in organizacijskega razvoja. S tem so se povečale možnosti za doseganje večjih prihodkov, vendar ne samo za zakonito gospodarstvo, temveč tudi za mednarodni organizirani kriminal, ki spretno izkorišča vse prednosti, prihajajoče z razvojnim procesom (Plantan 1999, 33). Vedno večja pozornost se namenja gospodarskemu kriminalu, korupciji in organiziranemu kriminalu. Podoba kriminalca se je namreč v zadnjih letih drastično spremenila. Ni več z nogavico zamaskiranih bančnih roparjev, temveč so to organizirane in močne skupine ljudi, ki se profesionalno ukvarjajo s kriminalom, vodje teh skupin pa so nevidni in le iz ozadja vlečejo niti. Še vedno pa njihov glavni motiv ostaja denar. Najlažje pa ta začarani krog kriminala zatremo tako, da odvzamemo storilcem tisto, kar je njihov cilj - denar.. 2.3. Proces pranja denarja. Pri pranju denarja je pomembno, da se zavedamo, da gre največkrat za zelo kompleksen proces, ki je v nadaljevanju ponazorjen tudi s sliko. Kot bomo videli v nadaljevanju, se pralci denarja poslužujejo številnih tehnik in načinov za dosego njihovega cilja. Splošno je sprejeta razčlenitev procesa pranja denarja v tri faze (Deisinger 1995, 64): 1. plasman (angl. placement stage): denar se iz ilegalne operacije spreminja v negotovinske finančne dobrine in nepremičnine ter v stopa v finančni sistem, 2. prikrivanje (angl. layering stage): preko številnih finančnih transakcij, s posredovanjem legalnih ali fiktivnih podjetij, preko anonimnih vlaganj, preko posrednikov ali preko raznih kreditnih aranžmajev se zakrijejo sledi in onemogoči identifikacija lastnika, 3. integracija (angl. integration stage): ko je denar uspešno opran, nastopi faza vračanja denarja v ekonomski in finančni sistem z vlaganjem v legalne posle ali v nezakonito dejavnost.. 13.

Tabela 1: Primeri transakcij v posameznih fazah pranja denarja Plasman Polog gotovine v banko (s pomočjo zaposlenih ali skupaj z denarjem zakonitih poslov). Izvoz gotovine. Stratifikacija. Integracija. Elektronske transakcije v Navidezna vračila posojil ali tujino.(pogosto se zato ponarejene fakture. uporabljajo »shell«podjetja1) Vrsta elektronskih prenosov Pologi gotovine v davčne raje doma in v tujini onemogoča oz. “offshore” središča. izsleditev vira sredstev.. Gotovinski nakupi luksuznih dobrin, nepremičnin ali Preprodaja dobrin/sredstev. poslovnih sredstev.. Dohodek od imetja ali poslovnih sredstev dobi videz čistega premoženja.. Vir: Billy's Money laundering Information Website, 2005. Kot smo povedali, gre pri pranju denarja za kompleksen proces, ki pa ima tudi svoje osnovne značilnosti, ki so (Šeme-Hočevar 1997, 20): - vključuje velike vsote denarja - denar ali premoženje izvira iz kaznivega dejanja - opravi se prek legalnega plačilnega sistema - pogosto vključuje mednarodni element - opravi se tako, da je denarju čim teže slediti - deluje kot legitimno pridobljen denar ali premoženje - prenese nelegalna sredstva v gospodarstvo. 1. Denar, ki pride v državo z značilnostmi finančnega paradiža, se lahko naloži tudi v “front” ali “shell” podjetja. “Shell” podjetje običajno nima druge funkcije, kot da nudi nelegalno pridobljenemu denarju zatočišče ter prikrije njegov pravi izvor in naravo. V nasprotju s “shell” podjetjem pa “front” podjetje opravlja tudi zakonite dejavnosti, ki služijo kot krinka za nelegalne dejavnosti. Ta navidezna podjetja so lahko tudi banke ali zavarovalnice. Mnogo pralcev denarja uporablja več kot le eno “front” ali “shell” podjetje, med katerimi nato prelivajo denar in še bolj zabrišejo sledi.. 14.

Slika 1: Proces pranja denarja. Vir: Združeni narodi, 2004.. 2.3.1. Plasiranje. Plasma oziroma naložba je uvodna faza v kateri se zbere denar iz kriminalne dejavnosti ( v večini primerov gre za gotovino) z namenom, da se plasira v finančni sistem, v nakupe luksuznih dobrin ali pa se denar v kovčkih tihotapi preko mej. V tej fazi se največkrat zamenja valuta (pogosto so pri tem soudeležene menjalnice), zatem pa se gotovina prenese v banko ali drugo finančno institucijo (Beljaković 1997, 463). Namen in cilj pralcev denarja v tej fazi je, da denar čim prej zamenja obliko. Če je bil denar v gotovini, da se ga na primer spremeni v knjižno obliko, ali pa se fizično preseli v drugo državo, najpogosteje v državo finančnega raja, ker je spremljanje gotovine v drugi državi veliko težje. Tam se deponira v izbrani finančni ustanovi in tako prikrije pred domačimi pravosodnimi organi (Stroligo 2002, 52). Z naložbo umazanega denarja se prestopi prva ovira v postopku pranja denarja. Oprani denar izgubi svoj sumljivi značaj, vendar je še vedno preblizu nezakonitega izvora, da ga ne bi bilo mogoče dokazati. Zato preide proces pranja denarja v naslednjo fazo. 2.3.2. Stratifikacijia. Nalaganje je druga faza, ki sledi uspešno opravljenemu plasmaju denarja. Osnovni namen te faze je ločevanje umazanega denarja od njegovega izvora. Če predhodna gotovinska transakcija(e) ni vzbudila pozornosti pristojnih organov, je to doslej še težje in manj verjetno. Stratifikacija je postopek, s katerim se poskuša prikriti izvor denarja in lastnikov. Preko številnih finančnih transakcij, številnih drugih računov odprtih posebej v te namene, s posredovanjem legalnih in fiktivnih podjetij, preko anonimnih vlaganj, preko posrednikov ali preko različnih kreditnih aranžmajev se zakrijejo sledovi in onemogoči identifikacija lastnika. 15.

Pri tem se intenzivno izkorišča možnost transakcij v mednarodnem okolju. Še posebej pa so zapletene transakcije, ki jih opravljajo pralci iz borznoposredniških hiš (Steel 2005). Proces stratifikacije poteka s pomočjo offshore finančnih centrov ali kjerkoli kjer je primerna poslovna infrastruktura, kot na primer v svetovnih bančnih in poslovnih središčih. Ključnega pomena je torej najti center, ki ima potrebno infrastrukturo in hkrati šibke programe preprečevanja pranja denarja, ki omogočajo nizko tveganje izsleditve nelegalne aktivnosti (Cooper in Deo 2006, 37).. 2.3.3. Integracija. Integracija (ang. integration) pa za razliko od stratifikacije ne poskuša prikriti izvora denarja, ampak mu skuša zagotoviti pravno veljavnost. To pomeni, da denar usmerja nazaj v gospodarstvo kot običajna poslovna sredstva. Poudariti je treba, da se v legalne posle le redko vloži ves oprani denar, saj se običajno del tega zneska porabi za financiranje nadaljnjih nelegalnih poslov (npr. korupcijo) (Grčar 1995, 37). V zadnji fazi gre torej za vračanje denarja nazaj v finančni sistem ali v gospodarstvo. Končni uporabnik ga lahko uporabi, ne da bi s tem vzbudil sum pri preiskovalnih organih. Na tej stopnji običajno sodeluje zapletena in široka mreža pravnih in fizičnih oseb iz več držav, ki izvajajo obsežno navidezno in tudi pravno poslovanje. Denar se prenese v državo s krediti tujih bank, korporacij, z različnimi plačili za storitve svetovanja in s plačili za stvari in dobrine (Steel 2005). Po uspešnem plasmaju in stratifikaciji je pranje denarja v fazi integracije težko odkriti.. 16.

3. VKLJUČENOST BANK V PROCES PRANJA DENARJA. Finančni sistem vsake države je osnova ekonomskega življenja. Napačne odločitve pri vodenju monetarne politike učinkujejo na delovanje celotnega državnega sistema. Do napačnih odločitev pa zanesljivo pride, kadar se le-te sprejemajo na podlagi napačnih podatkov. Do tega lahko pride zlasti v državah, katerih finančni sistem se zlorablja za opravljanje storitve pranja denarja v večjem obsegu (nekaj odstotkov ali celo nekaj deset odstotkov). Mednarodni denarni sklad je izračunal, da je vsako leto opranih od 590 milijard do 1,5 bilijona dolarjev, kar je približno dva do pet odstotkov svetovnega bruto dohodka. Ta denar prihaja iz dejavnosti organiziranega kriminala, ki se nenehno širi. Večina zakonov o boju proti pranju denarja v mnogih državah s svojimi predpisi merijo navadno tja, kje je mogoče pralce denarja najlaže zasačiti, torej pri preobrazbi iz gotovine v knjižni denar, na primer pri vplačilu na bančni račun, v življenjsko zavarovanje ali sklad. V tem trenutku je namreč denar prvič uradno registriran in je še blizu zločinu, zato mu je mogoče še razmeroma lahko najti izvor. Denar, ki prihaja iz finančne oaze, kot so na primer Kajmanski otoki, pa preiskovalci le stežka lahko povežejo s kriminalnimi dejanji, storjenimi v svoji državi (Plantan 2000, 50). Pri pranju denarja gre za postopek, kjer se prikrije pravo poreklo "umazanega" denarja. Izvor denarja se ponavadi prikrije s tem, da se "opere" v kakšnem bančnem, finančnem ali drugem gospodarskem poslovanju. Največkrat se za pranje denarja uporabljajo banke, kjer imajo stranke zagotovljene veliko stopnjo bančne tajnosti. Nezakonito pridobljen denar (ponavadi gre za velike zneske gotovine) se položi na račun takšne banke, ki ga nato zamenja za druge vrste premoženja. Banka tako za tak denar kupi delnice, obveznice (prenosniške), zlato ali drage kamne ali investira v podjetja ali nepremičnine. Premoženje, pridobljeno na ta način, nima več madeža nezakonitosti, saj je bilo pridobljeno na zakonit način. Lastnik lahko to premoženje nato spet zamenja za denar (gotovino) ali drugo vrsto premoženja in denar je "opran" (Kovačič 1999, 20). V boj proti pranju denarja zato poskušajo v prvi vrsti vpreči banke. Te denarne ustanove so namreč glavna prizorišča pranja denarja. Svetovalna družba Celent Communications, ki se je specializirala za finančne storitve, ocenjuje, da je približno polovica opranega denarja na svetu opranega preko bank. Banke morajo zato upoštevati predpis, ki jim nalaga, da morajo ugotoviti identiteto stranke, če ta položi večji znesek od predpisanega (Urbanija 2004). Male ribe morda v tej mreži obvisijo, velike pa danes uporabijo popolnoma druge možnosti, da spravijo gotovino v bančni obtok. Ilegalno pridobljen denar pogosto vplačajo v tujino, predvsem v Rusijo ali druge države nekdanjega vzhodnega bloka. Od tam prek cele vrste računov in depojev v zunajteritorialnih bankah, kakršne so na primer na Kajmanskih otokih, pritečejo nazaj v Nemčijo ali katero drugo evropsko državo. Poleg tega velike vsote umazanega denarja zdaj redkeje kot prej tečejo skozi kanale uradnih bančnih sistemov. Namesto njih pralci denarja čedalje pogosteje uporabljajo skrivne bančne sisteme. Na primer podzemne bančne sisteme imenovane tudi vzporedno bančništvo kot sta Fei-Chien in Havala. V boj proti pranju denarja je vpletenih vse več držav, med njimi tudi Slovenija, in tudi različnih institucij, ki z različnimi predpisi, in direktivami poskušajo zajeziti proces pranja. 17.

denarja ali zgolj omejiti njegovo razsežnost, ter tako odstraniti tudi škodljive učinke, ki jih ta kompleksen proces prinaša s seboj. V želji, da bi se premeteni kriminalci izognili predpisom in nadzoru pa tako ubirajo nove poti in kanale preko katerih perejo nelegalno pridobljen denar. V veliko pomoč jim je svetovni splet in elektronski bančni sistem, pri katerem sodobne in uveljavljene metode boja proti pranju denarja odpovejo.. 3.1. Finančni sistem. Zaradi anonimnosti kriminalci večinoma trgujejo z gotovino, saj tako ni mogoče identificirati niti kupca niti prodajalca. Posedovanje gotovine pa je zaradi možnosti kraje nevarno, poleg tega pa lahko plačevanje visokih vsot z gotovino pritegne pozornost policije in davčne inšpekcije. Kriminalci zato želijo gotovino zamenjati v kakšno drugo obliko, ki ne zbuja toliko pozornosti. Največja ovira za pralce denarja je vnos gotovine v finančni sistem. Tu so najbolj izpostavljeni nadzoru (velja seveda le za države, ki so pranje denarja definirale kot kaznivo dejanje in ga tudi aktivno preganjajo), na tej točki jih je najlaže zaznati. Zato se umazan denar meša med denar, pridobljen na zakonit način. To je najlažje pri pretežno gotovinskem poslovanju, pri čemer ne razlikujemo gotovinske pologe fizičnih in pravnih subjektov.. 3.1.1. Bančni sitem. "If you want to steal, then buy a bank"2. "Bertolt Brecht" Kot smo že omenili, so banke najpogosteje uporabljen sistem za pranje denarja. Njihova značilnost je namreč hiter način nakazil po celem svetu ter dostop do mednarodnih finančnih trgov. Vendar pa se v nekaterih državah zaradi vedno učinkovitejšega odkrivanja umazanega denarja delež poskusov pranja denarja v bančnem sistemu manjša in se seli v nefinančni sistem. Prva stopnja – stopnja plasiranja Na tej stopnji so načini pranja denarja v bančnem sistemu preprosti (Plantan 2000a, 50): GOTOVINSKI POLOGI VELIKIH ZNESKOV Ta način se uporablja: • v državah, kjer ni zakonodaje na področju pranja denarja, • v državah, kjer zakonodaja na področju pranja denarja obstaja, a se ne izvaja, 2. »Če hočeš krasti, potem kupi banko«. 18.

• kjer obstaja zakonodaja na področju pranja denarja, se tudi izvaja, vendar so za sporočanje gotovinskih ali/in sumljivih transakcij ključni bančni uslužbenci podkupljeni ali zavedeni in le-teh ne sporočajo ustreznemu državnemu organu, • kjer zakonodaja na področju pranja denarja obstaja in se izvaja, vendar so pralci denarja lastniki bank ali njihovi večinski delničarji – zato imajo prevladujoč vpliv na sporočanje gotovinskih ali/in sumljivih transakcij ustreznemu državnemu organu. DROBLJENJE VELIKEGA ZNESKA UMAZANEGA DENARJA NA MANJŠE ZNESKE V državah, v katerih so že vzpostavili sisteme za identifikacij naročnikov transakcij in samih transakcij, pri katerih znesek presega določeno višino, se skušajo pralci izogniti identifikaciji z drobljenjem zneskov pod mejnim zneskom za sporočanje transakcije. NAKUP PLAČILNIH INSTRUMENTOV Z GOTOVINO Gotovina se v tem primeru ne polaga na račun, temveč se z njo kupi razne oblike plačilnih instrumentov ali pa se izvede neposredno nakazilo po enem od najbolj razširjenih sistemov elektronskega plačevanja. Druga stopnja – stopnja stratifikacije Bistvo te faze je zaporedje mnogih različnih, pogosto kompleksnih finančnih transakcij znotraj države in v tujini. Gre za gibanje denarja skozi celo vrsto transakcij, kar ga tako oddalji od vira plasiranja, da ga ni več mogoče izslediti. Finančne transakcije, tako logične kot nelogične, se največkrat izvajajo preko tujine ob pomoči številnih drugih računov in različnih finančnih instrumentov. Značilnost druge stopnje je sprememba oblike denarja ter prenos preko državne meje na zakonit način ali s tihotapljenjem denarja v obliki gotovine ali kakšnega plačilnega instrumenta, ki glasi na prinosnika. Sprememba oblike denarja iz gotovine v monetarni instrument omogoča lažji prenos čez mejo ali v drugo domačo banko. Načini pranja so: 1. Nakup plačilnih instrumentov: potovalni čeki, denarna nakazila, bančni čeki, ki se glasijo na prinosnika, drugo. 2. Nakazilo po elektronskem sistemu, prikazano kot plačilo blaga ali storitev, ki je lahko resnično ali lažno ali pa le kritje za najem ali odplačilo posojila. Orodja, ki se uporabljajo v tej stopnji (in tudi kasneje): • lažna imena lastnikov računa, • anonimni računi, • ponarejena dokumentacija, ki je osnova za nakazilo, • lažne gospodarske družbe, • drugo.. Tretja stopnja – stopnja integracije 19.

Sled za denarjem se zakrije, ko so med prvotnim in sedanjim denarjem naložene mnoge plasti. Denar je le še treba uvesti v gospodarstvo kot popolnoma običajno, legitimno premoženje. V tej fazi gre torej za vračanje denarja nazaj v finančni sistem ali v gospodarstvo-in krog se sklene. Končni uporabnik ga lahko uporabi, ne da bi s tem vzbudil sum pri preiskovalnih organih. Lahko gre za nakup nepremičnine, ki se kasneje proda, lahko za kreditni odnos z jamstvom, lahko se vrne z nakupom banke v središču offshore, z dokapitalizacijo podjetja,... V tej stopnji običajno sodeluje zapletena in široka mreža pravnih in fizičnih oseb iz večih držav, ki izvajajo obsežno navidezno in tudi pravno poslovanje. Po uspešnem plasmaju in stratifikaciji je pranje denarja v fazi integracije težko odkriti (Božičnik, Stipič 2000, 454). 3.1.2. Nebančni sistem. Menjalnice Menjalnice se v procesu pranja denarja pogosto uporabljajo kot vmesni člen, s katerim se zakriva in spreminja sled za denarjem. To se lahko izvede že na prvi stopnji pranja denarja, lahko pa tudi kadarkoli kasneje. Z menjavo v drugo valuto ali celo več valut se sled razprši. Z drobljenjem večjih zneskov na manjše, s čimer dosežemo zneske, ki jih ni potrebno sporočati ustreznim organom nadzora v državi, je tako možno oprati tudi zelo velike količine umazanega denarja.3 Borzno posredniške družbe Ob pomoči borzno posredniške hiše in borznih posrednikov je mogoče umazan denar vnesti na borzo, kjer se z nizom nakupov in prodaj vrednostnih papirjev zakrije prvotni izvor denarja. Ta metoda je razmeroma kompleksna, zanjo je potrebno več strokovnega znanja in se v širšem obsegu uporablja šele v zadnjih letih. Vključuje tako različne borzno posredniške hiše kot tudi strokovnjake s področja financ in prava, s čimer metoda pranja denarja postane bolj kompleksna in umazan denar težje izsledljiv. Zavarovalnice Pranje denarja preko zavarovalnic poteka tako, da ljudje dohodke, pridobljene iz ilegalnih in kriminalnih aktivnosti (trgovina z drogo in orožjem, prostitucija, izsiljevanje itd.), skozi zavarovalniške posle prestopijo v legalni denar. Sklenejo npr. visoka življenjska in rentna zavarovanja, ki jih plačujejo z »umazanim« denarjem, nato pa dobijo od zavarovalnic izplačan popolnoma čist denar v obliki rent. Ali pa sklenejo avtomobilska, nezgodna ali premoženjska zavarovanja in nato s pomočjo goljufij od zavarovalnic dobijo oprani denar v obliki odškodnin ali izplačil neizkoriščenih premij ob prekinitvi zavarovanj med zavarovalnim letom zaradi prodaje določene premičnine ali nepremičnine (Vake 2004, 2021). Skladi Običajno skladi upravljajo z visokim premoženjem, v katerega se lahko primeša tudi umazan denar. 3. Tudi v Sloveniji so bile nekatere menjalnice ustanovljene ali zlorabljene prav za pranje denarja iz trgovine z mamili. Po besedah direktorja Urada za preprečevanje pranja denarja RS Klaudija Strolige je Slovenija s tem, ko je pred leti praktično vsakemu omogočila ustanovitev menjalnice, vzpostavila preslabo nadziran sistem. Banka Slovenije je imela samo nekaj inšpektorjev, ki so bili zadolženi za nadzor več kot tisoč menjalnih mest v državi. Z vzpostavitvijo novih pravil, kot je licenciranje menjalnic, izobraževanje ljudi ipd., je bil narejen večji red. Dodaten napredek pa bo dosežen s tem, ko bo dosledno uveljavljeno načelo, po katerem ustanovitelji in lastniki menjalnic med drugim ne bodo smeli imeti kriminalne preteklosti (Matos 2002, 35). 20.

3.2. Korespondenčne banke in pranje denarja. Korespondenčno bančništvo pomeni zagotavljanje bančnih storitev ene banke (korespondenčne banke) drugi banki. Korespondečna banka je tista banka v tujini, s katero je domača banka navezala korespondenčni odnos, zato lahko prek nje posluje s tujino. Z ustanovitvijo globalnih korespondenčnih odnosov lahko banke začnejo opravljati finančne transakcije zase in za svoje stranke v jurisdikcijah (sodnih pristojnostih) kjer niso fizično prisotne. Velike mednarodne banke so tipične korespondenčne banke za tisoče drugih bank po vsem svetu. Banke lahko preko korespondenčnega razmerja dosežejo širok spekter storitev; upravljanje gotovine (npr. računi povezani z obrestmi), mednarodno nakazovanje denarja, poslovanje s čeki, plačevanje preko računov, tuje menjalne storitve,… Mednarodna korespondenčna bančna razmerja imajo različne legalne poslovne namene, vendar pa se pojavljajo ugotovitve, da so ta razmerja pogosto izrabljena za namen pranja denarja. Shell banke, predvsem offshore finančne institucije in banke iz nesodelujočih držav in območij (NCCT)4 so še iz tega stališča posebej kritične pri vzpostavljanju korespondenčnih odnosov. V tem razmerju prihaja do indirektnega razmerja, ko korespondenčna banka omogoča oz. izvaja storitve za stranke druge banke, za katere ni niti preverila identitete, niti ne poseduje neposrednih podatkov o strankah banke, ki ji omogoča korespondenčno razmerje. Tako se mora korespondenčna banka zanesti na podatke in opravljanje nadzora strank ki jih le-ta banka izvaja. Tukaj pa se pojavljajo težave za korespondenčno banko (Report on money loundering typologies 2001-2002): • Nekvalitetni mehanizmi proti pranju denarja v banki s katero korespondenčna banka sodeluje (manj strogi zakoni za preprečevanje pranja denarja, slab nadzor nosilcev preprečevanja pranja denarja, napake pri implementaciji standardov za preprečevanje pranja denarja v organizacije in njihov nadzor), korespondenčni banki otežujejo nadzor in vpogled v stanje na področju pranja denarja v banki. • Za korespondenčno banko se tudi pojavi težavnost nadziranja posamezne transakcije pri velikem številu transakcij med korespondenčnimi računi, saj banka ponavadi ni v stiku z prvotnim izvajalcem transakcije. • Mnogokrat pa korespondenčne banke brez dvoma zaupajo presoji in nadzoru banke, ki posluje preko njih, pri preverjanju in nadzoru strank glede pranja denarja. • Problem predstavljajo tudi Shell banke in podjetja, ki niso FATF5 članice in je nemogoče dobiti zanesljive podatke o njihovem poslovanju. Primer pranja denarja. 4. Non-Cooperative Countries or Territories. V to skupino po poročilu FATF spadajo. Myanmar, Nauru, and Nigeria. Februarja 2005 pa so iz te liste umaknili Kukove otoke, Indonezijo in Filipine. FATF uvrsti države na to listo na podlagi neupoštevanja določenih kriterijev, ki se nanašajo na vzpostavitev uravnavanega in nadzornega okvirja, identifikacije stranke, poročanje o sumljivih transakcijah, kriminalizacije pranja denarja in administrativnega sodelovanja.. 5. Financial action task force 21.

Oseba R, državljan države (država A) članice organizacije FATF, registrira banko (Banka X) v Državi B. potem gre v Banko Y v drugo državo (Državo C) članico FATF in odpre račun v imenu Banke X, v katero je nakazal 25 mio USD pridobljenih s finančno prevaro v Državi C. pozneje je odprl račun v imenu Banke X v banki tretje države (Država D) članice FATF in nakaže znaten del denarja na ta račun. Končno odpre še naslednji račun v imenu Banke X v Državi E, kamor v obdobju štirih mesecev naloži 17 mio USD pridobljenih z goljufijo. Ta denar je bil kasneje porabljen za nakup luksuznih dobrin. Kot smo že rekli je bila vsota denarja sestavljena iz dobičkonosne goljufije v Državi C in ukradenega denarja delodajalcu v podjetju Države D. Del tega denarja je prišel nazaj na račun Osebe R v Državi A. Čeprav korespondenčna banka ni delovala v državi A, je glavni sum padel na državljana Države A, saj je bil z goljufijo pridobljen in opran denar nakazan na njegov račun v Državi A. Informacije tako predvidevajo, da je usmeril transakcije denarja iz te jurisdikcije preko online bančništva. Nekateri napotki za preprečevanje pranja denarja preko korespondenčnega bančnega sistema, pri čemer naj bi se korespondenčna banka trudila za (Report on money loundering typologies 2001-2002): •. • • • •. 3.3. Vzpostavitev sistema »poznaj svojega korespondenta«; temelji na popolnem poznavanju korespondetovega poslovanja, ki vključujejo naslednje elemente: informacije o vodstvu banke, izvora bančne licence, poznavanje njegovega poslovanja, njegove lokacije, predvidene količine in narave transakcij preko korespondenčnega računa, poznavanje identitete katerekoli tretje osebe, ki ima dostop do korespondenčnega računa, zagotoviti nadzor nad bančnim poslovanjem v državi te banke in zagotoviti nadzor nad izvajanjem aktivnosti preprečevanja pranja denarja. Korespondenčna banka naj zapre račune bank, ki nimajo vzpostavljene identifikacije strank ali niso ustrezno nadzorovane. Naj se izogibajo ali naj prekinejo korespondenčno razmerje s shell bankami. Izobraževanje zaposlenih, da bodo sposobni prepoznavati visoko tvegana in sumljiva korespondenčna razmerja ter nenavadne in sumljive transakcije. Delati poročila o korespondentih in izločiti najbolj rizične banke.. Offshore finančna središča in mednarodno bančništvo. Offshore centri so cone svobodnega trgovanja in finančnih storitev v katerih veljajo nekatere davčne olajšave za pravne subjekte, ki tukaj opravljajo svojo dejavnost (Debernardi 1995, 5). Čeprav je opredelitev offshore centrov več, pa je najpomembnejša ta, da so offshore centri posebna območja, katerih glavni namen je s pomočjo posebnih ugodnosti, kot so anonimnost in nizke davčne stopnje, pritegniti tuj kapital. Offshore finančno središče je država ali del nje, kjer pravni red predpisuje nizke ali ničelne davke za dejavnosti, ki so registrirane, in poslujejo po drugačnih pogojih kot v "normalnih" državah.. Značilnosti teh dejavnosti so (Plantan 2002) :. 22.

• • • • •. nalaganje in sposojanje prostih finančnih sredstev, mednarodno davčno načrtovanje (kreativno zniževanje davčnih obveznosti), zavarovanje premoženja (preventiva pred tožbenimi zahtevki, recimo tveganih poklicev, kot sta zdravniški in odvetniški, ter ločitvenih zahtevkov razvezanih zakoncev), poudarjena tajnost osebnih podatkov ter podatkov o premoženju in prihodkih, za nerezidente oziroma tujce veljajo drugačni, ugodnejši pogoji poslovanja kot za rezidente oziroma domačine.. Značilnosti offshore finančnega središča je nizka ali ničelna davčna stopnja ter širok spekter bančnih in finančnih storitev; npr. ustanovitev zasebne banke, izdajanje in pridobitev mednarodnih posojil, ustanovitev offshore skladov, izdajanje in pridobitev mednarodnih posojil, zavarovalništvo, posredovanje pri nakupu ali prodaji vrednostnih papirjev, upravljanje pokojninskih skladov (Plantan 2000, 29). Offshore finančna središča so imela in še vedno imajo močan vpliv na mednarodni finančni sistem, saj naj bi bila tam tretjina celotnega svetovnega premoženja. Prek offshore centrov se opravi približno 60 odstotkov finančnih transakcij. Njihovo število se s časom povečuje, saj ima tako za ustanovitelja kot za vse, ki poslujejo skozi ta središča, precej ugodnosti. Te ugodnosti, predvsem fiskalne, so preostale države z "običajnim" fiskalnim sistemom dolgo časa motile, vendar se do nedavnega niso odločile za ukrepanje. Uporabniki offshore centrov so tako premožni posamezniki in imigranti kot koorporacije, ki so najpomemebnejši uporabniki offshore centrov, med slednje prištevamo tudi finančne institucije. Te so naslednje (Davčno načrtovanje v offshore centrih, 2004): • Zavarovalniške družbe: smernica EU, po kateri lahko zavarovalniška družba ustanovljena v eni državi članici, trži svoje storitve tudi v drugih državah članicah, je povzročila pravi naval zavarovalniških družb v EU offshore centrih. • Skladi: naložbe offshore skladov so postale globalne. Pomemben uporabnik offshore centrov so tudi pokojninski skladi. • Banke: velik uporabnik offshore centrov so tudi banke; ki na ta način svojim komitentom omogočajo varčevanje in opravljanje finančnih poslov v davčno bolj ugodnih jurisdikcijah. Glavna in najpomembnejša dejavnost offshore finančnih središč je mednarodno bančništvo mednarodno posredovanje denarja in kapitala ter opravljanje storitev nerezidentom bank, ki imajo sedež v tovrstnih finančnih središčih. Offshore banke navadno poslujejo z drugimi finančnimi organizacijami in opravljajo transakcije z vsemi valutami, razen z valuto države gostiteljice. Lahko pa banka pridobi tudi dovoljenje za poslovanje znotraj države, a to navadno ni v interesu večjih bank. Poslovanje v offshore finančnih središčih je za finančne posrednike ugodno, saj je manj obremenjeno z davki in manj omejevano s strogimi zahtevami, tako glede obveznih rezerv kot pretoka denarja in kapitala. Zaradi teh prednosti se njihovo število in obseg poslovanja v njih povečujeta. Tukaj pa se srečamo tudi z enim največjih mednarodnih problemov v zvezi z organiziranim kriminalom, s katerim se srečujejo prav vse države – in to je pranje denarja. Pranje denarja je dinamično ter omogoča rast in širjenje kriminala. Ogromne vsote, ki se kumulirajo na ta način se morajo legitimirati preko vlaganja in pranja v mednarodnem bančnem in poslovnem sistemu.. 23.

Najlažje je denar prikriti tam, kjer je nadzor najmanjši, zaupnost transakcij pa največja. Ravno te značilnosti pa imajo offshore središča, ki so ključnega pomena za proces pranja denarja. Offshore centri so pod velikim pritiskom mednarodne skupnosti, ker omogočajo davčne utaje, predvsem zaradi mnogih elementov, ki omogočajo pranje denarja (Premik 2000, 44). V nekaterih offshore centrih bančne institucije svojim klientom ponujajo t.i. mobilne račune (ang. Walking acconunts). Ti računi delujejo tako, da bančna institucija takoj, ko izve, da je zoper katerega klienta sprožen sodni postopek oziroma kakršnokoli poizvedovanje, poskrbi za prenos sredstev s tega računa oz. prenos celotnega računa na drugo bančno institucijo v podobnem offshore centru. Praviloma se ti računi bolj ali manj ves čas prenašajo in jih je zato v preiskavi težko odkriti ali zaseči sredstva na njem. Offshore središča so torej ključnega pomena za proces pranja denarja. Sheme, ki so pri pranju denarja najbolj uporabljene, predvidevajo uporabo družb v offshore jurisdikcijah. Ponavadi se dobiček iz nezakonite dejavnosti, ki se izvaja znotraj jurisdikcije onshore, najprej prenese na tekoči račun pri določeni banki offshore, odprt na ime družbe ustanovljene v offshore centru. Ta sredstva nato potujejo čez različne jurisdikcije, spet preko družb z namenom, da bi se jih čimbolj oddaljilo od njihovega nezakonitega izvora. Na koncu se z namenom, da bi se denar zopet vrnil v izvorno državo, ustanovi družba, ki je prejemnica neke vrste »financiranja« s strani struktur offshore. Nezadosten nadzor pa lahko pripelje do preveč tveganega poslovanja. Tega so se začeli zavedati že pred tremi desetletji, leta 1991 pa se je to s stečajem banke Bank of Credit and Commerce International (BCCI) potrdilo v najbolj grenki obliki, saj je za vedno poniknilo 15 milijard dolarjev. Večina pomembnih offshore finančnih središč so države, nekaj pa je območij znotraj držav. Najbolj znani off-shore centri so Bahami, Bermudski otoki, Ciper, Gibraltar, Otok Man, Luksemburg, Liechtenstein, Britanski deviški otoki, Nizozemska, Hongkong in drugi. Nam najbližji primer tajnih bančnih računov je bila do nedavnega Avstrija, ki je članica Evropske unije in ji je uspelo najdlje zadržati anonimne hranilne knjižice. Kljub resnim grožnjam mednarodne skupnosti to Avstrijcev ni omajalo v njihovem prepričanju, da tajne hranilne vloge nimajo nikakršnega vpliva oziroma povezave s pranjem denarja. Tipične banke, ki se pojavljajo v takšnih offshore središčih so shell banke, ki jih bomo opisali podrobneje v naslednjem poglavju.. 3.3.1. Shell banke. Shell banka ali navidezna banka je banka brez fizične prisotnosti v katerikoli državi. Fizična prisotnost pomeni, da mora imeti banka registriran naslov in objekt v katerem posluje (ne samo poštnega predala ali elektronskega naslova) v državi v kateri je registrirana za opravljanje bančnih aktivnosti. Na tej lokaciji mora banka zaposliti enega ali več posameznikov, voditi in zagotavljati podatke o poslovanju in biti subjekt nadzora institucijam, ki so izdale licenco za opravljanje aktivnosti banke (Dorsey 2002, 3). Shell banke so torej banke, brez fizične prisotnosti v državi v kateri so registrirane in imajo licenco, prav tako niso pridružene nobeni skupini finančnih storitev, ki so predmet učinkovitega nadzora. Management je lociran v drugi jurisdikciji. Tipično za shell banke je, 24.

da imajo registriranega zgolj enega agenta v državi kjer so registrirane za delovanje. Z agentom si izmenjujejo le malo ali skoraj nič informacij o dnevnem poslovanju banke. Zagotavljajo le naslov za legalne storitve v jurisdikciji. Takšne strukture so posebno značilne za offshore centre. Z managementom lociranim v drugi jurisdikciji, nadzornik po zakonu ni v pristojnosti nadzorovati banko. Po drugi strani pa organi nadzora v jurisduikcij, kjer je lociran management pogosto ne vedo, da banka sploh obstaja in da jo vodi management, ki je v pristojnosti njihoveg nadzora. Banke takega tipa so pogosto vpletene v nelegalne in sumljive finančne aktivnosti, med katere spada tudi pranje denarja. Zato je komite Customer Due Diligence for banks že leta 2001 bankam priporočal naj se ne vstopa v korespondenčne odnose z shell bankami lociranimi v tuji jurisdikciji (Basel Committee on Banking Supervision 2003). . Nektare offshore jurisdikcije so se začele zavedati tega problema in so prenehale izdajati licence za takšne banke, od že obstoječih shell bank pa so zahtevali, da premaknejo svojo glavno pisarno v domačo državo ali pa vse skupaj zaprejo. Shell banke onemogočajo učinkovit nadzor nad poslovanjem in zato oblasti nebi smele dovoljevati ustanavljanje takih bank.. 3.4. Finančni sistem in virtualno pranje denarja. Dandanes je potrebno upoštevati še en dejavnik tj. globalno medsebojno povezanost informacijskih mrež in možnost dostopa do njih preko medmrežja, ki je v tem kontekstu več kot le sredstvo komuniciranja. Lahko predstavlja čisto pravo okolje, čeprav le virtualno, ki je ranljivo in prepustno za vdor kriminalcev oz. kriminalnih združb (Bortner 1996, 3). Za virtualno pranje se štejejo vse operacije, ki potekajo s pomočjo medmrežja in ki olajšujejo oz. ustvarjajo nove mehanizme pranja denarja. V to široko mrežo so povezane tudi banke in druge finančne institucije, ki se tako srečujejo z novimi naprednejšimi tehnikami in mehanizmi pranja denarja. Naloga bank in drugih zavezancev za boj proti pranju denarja tako postaja vedno težja, saj so premeteni in izobraženi pralci denarja vedno korak pred njimi. Obstajata dva načina virtualnega pranja denarja in sicer sredstveno pranje in celovito digitalno pranje (Cerutti 1995, 76-85).. 3.4.1. Sredstveno pranje. Pod pojmom sredstveno digitalno pranje, razumemo celoto operacij vodenih preko medmrežja, ki lahko občutno izboljšajo ali olajšajo klasične načine pranja denarja. V fazi plasma oz. fizične umestitve denarja v finančni in komercialni tok je zahvaljujoč vpeljavi različnih naprednih strategij naprednega šifriranja, uporaba medmrežja strateškega. 25.

pomena pri vzpostavitvi zaupnosti komunikacijskega sistema ter pri spreminjanju identitete koristnikov denarja. Velika dostopnost številnih kodirnih programov, ki so v tem trenutku praktično nepropustni za organe nadzora, omogoča zaupnost komunikacije. Možnost, da deluješ na medmrežju v popolni anonimnosti pomeni, da si popolnoma varen. Zlahka si ustvariš nov elektronski naslov, obstajajo pa tudi strežniki, ki omogočajo izbris izvora in poti, ki jo je elektronska pošta opravila do cilja, obstajajo spletne strani, ki ponujajo anonimne poštne nabiralnike, z možnostjo odpošiljanja pošte naprej. Vsa ta sredstva omogočajo pralcem denarja, da si ustvarijo novo identiteto, ki je različna od realne. V fazi stratifikacije, kjer gre za izvajanje številnih finančnih ali komercialnih operacij za zakritje ali razpršitev nelegalno pridobljenega denarja, je medmrežje izjemno koristno za pralce denarja in izredno neugodno za organe, ki se ukvarjajo z njihovim pregonom. Medmrežje tako ponuja številne možnosti, ki bi jih strokovnjaki lahko izkoristili za pranje denarja: • • •. Spletne finančne posrednike, ki nudijo storitve varstva premoženja (ang. asset protection), privatnega bančništva (ang. private banking) in finančnih storitev, ki temeljijo predvsem na izredni diskretnosti; Spletno bančništvo (angl. on-line banking) v deželah z zelo strogimi zakonodajami glede bančne zaupnosti in z ne povsem dovršenimi predpisi o identifikaciji strank; Spletne finančne posrednike, ki v imenu razširjenega povpraševanja po varovanju osebnih premoženj, ponujajo zelo različne storitve, ki so lahko koristne pri stratifikaciji.. V fazi integracije oz. združevanja denarja z drugimi zakonitimi prihodki imajo osrednjo vlogo načini, s katerimi je oprani denar ponovno vpeljan v običajne ekonomske tokove. V tej fazi prinaša možnost upravljanja sredstev preko medmrežja za stroške in možnost diferenciacije številne prednosti. Ob širitvi možnosti investiranja »on-line« smo priča vse hitrejšemu premikanju investicij, od tradicionalnih oblik k inovativnim, ki jih je pogosto težko odkriti in odpraviti.. 3.4.1.1 Spletno bančništvo in pranje denarja Raziskave kažejo, da je število bank, ki ponujajo svoje storitve preko interneta v velikem porastu. Prav tako vzporedno raste število storitev, ki jih finančne institucije ponujajo preko interneta z rastjo uporabe elektronskega plačilnega sistema. Najpogostejše storitve, ki jih banke ponujajo preko interneta so: odpiranje novega računa, plačevanje položnic, vpogled v račun preko interneta, kreditne kartice, on-line posojila,… Prav tako pa obstajajo internetne banke, ki nudijo svoje storitve izključno preko interneta. Vsekakor pa uporaba bančnih storitev niha iz države v državo, npr. v Hong Kongu in Kitajskem se večina, kljub obstoju online bančnih storitev raje poslužuje plačevanja z gotovino, medtem ko je na Finskem kar 85% plačil izvršenih preko bank elektronsko. Čeprav ima on-line bančništvo za banke veliko prednosti, ki se kažejo v porastu učinkovitosti in znižanju operativnih stroškov, pa na drugi strani otežujejo identifikacijo strank, rutinski nadzor računov in transakcij. Po mnenju in oceni bančnega poslovanja pa je FATF izrazila. 26.

veliko zaskrbljenost zaradi ranljivosti on-line bančništva in drugih internetnih storitev, ki postajajo oz. so postale lahka tarča pralcev denarja (People's Daily Online, 2005). Pranje denarja preko on-line bančnega sistema za pralce denarja ne predstavlja velikega tveganja ravno zaradi značilnosti, ki jih ima on-line bančno poslovanje (Report on Money Laundering Typologies 1999-2000): • Enostaven dostop preko interneta (dostop do interneta je mogoč skoraj od vsepovsod po svetu preko internetnega serverja (ISP), ki onemogoča banki ugotovitev lokacije dostopa). • Izguba osebnega stika med stranko in institucijo (dostop do vpogleda in posredno tudi nadzora nad računom je mogoč z uporabo osebne identifikacijske kode, preko katere pa banka ne more preveriti istovetnosti osebe, ki dejansko dostopa; prav tako pa lahko stranka izvede transakcijo brez kakršnegakoli posredovanja bančnih uslužbencev). • Hitrost izvajanja transakcije. Te značilnosti nudijo pralcem denarja in drugim kriminalcem neomejen on-line dostop in kontrolo njihovih bančnih računov iz katerekoli lokacije na svetu. Banke še do pred kratkim niso imele vzpostavljenega skoraj nobenega nadzora in razvitih indikatorjev, ki bi omogočali zaznavanje pranja denarja preko on-line bančnega sistema. Tako so strokovnjaki FATF razvili nekaj predlogov kako izboljšati oz. preprečiti ranljivost on-line bančništva za pranje denarja (Report on Money Laundering Typologies 1999-2000): : • Izboljšati identifikacijo bančnih strank in poskrbeti, da ne bo mogoče ustanavljati »anonimnih« bančnih računov. • Razviti nov postopek, ki bo omogočal finančni instituciji popolno poznavanje stranke skozi celotno poslovno razmerje • Razviti novo informacijsko tehnologijo, ki bo omogočala zaznavanje sumljivih on-line transakcij in verifikacijo strank. • Banka naj omeji število različnih tipov storitev, ki se izvajajo preko interneta in prav tako pogostost uporabe takšne vrste storitev. • Omejiti on-line storitve samo na tiste račune, ki so bili odprti na tradiconalen način (osebno oz. »face to face«). • Zagotovljen mora biti pregled v jurisdikciji, kjer je ustanovljena internetna banka in prav tako pregled in kontrola nad jurisdikcijami, kjer ima internetna banka stranke.. 3.4.2. Celovito digitalno pranje. Shema celovitega digitalnega pranja predvideva, da so vse faze klasičnega pranja denarja vodene z anonimnimi elektronskimi transakcijami, ki se opravljajo preko medmrežja. Faza plasmaja, ki je v procesu pranja denarja najbolj občutljiva, je lahko v digitalni obliki izvedena na dva načina, ki sta med seboj tesno povezana: S pomočjo aparatov za prodajo predplačniških kartic (npr. Mobi kartic) ali polnjenem anonimnih pametnih kartic (ang. Smart card), s čimer je denar prenesen na digitalne nosilce. Pri predplačniških karticah majhne vrednosti osebni podatki niso potrebni, medtem ko pametne kartice, četudi ponavadi zahtevajo odprtje bančnega računa, izdajo kreditne ustanove v državah, ki imajo uzakonjeno visoko bančno tajnost, kupi pa se jih lahko preko medmrežja. Kot primer lahko vzamemo posameznika, ki zamenja del nezakonito pridobljenega denarja v predplačniške kartice, kupljene v avtomatskih razdeljevalcih, preostali del pa na enak način. 27.