Davčna morala in davčne utaje v Republiki Sloveniji : diplomsko delo univerzitetnega študija

DIPLOMSKO DELO Davčna morala in davčne utaje v Republiki Sloveniji. Avgust, 2013. Saša Petrovič.

DIPLOMSKO DELO UNIVERZITETNEGA ŠTUDIJA Davčna morala in davčne utaje v Republiki Sloveniji. Avgust, 2013. Saša Petrovič Mentor: Doc. ddr. Teodora Ivanuša.

ZAHVALA Iskreno se zahvaljujem mentorici doc. ddr. Teodori Ivanuša za vso strokovno pomoč, zanesljivost ter motivacijo in navdih za premagovanje novih izzivov. Za podporo in bodrenje v trenutkih omahovanja se iskreno zahvaljujem mami Vanici in atiju Ivanu, ki sta mi omogočila šolanje ter verjela vame in mi stala ob strani tudi, ko nisem izpolnila svojih pričakovanj. Mami in ati, hvala za vsa opogumljanja, zaradi vaju sem to kar sem. Zahvaljujem se tudi svojemu fantu Tomiju za spodbudo in miritev, ko je bilo to najbolj potrebno. Hvala, ker si verjel vame v vseh vzponih in padcih in me navdajal z optimizmom. Lepa hvala tudi Ana Mariji za prevajanja ter Romani in Mirotu za zaupanje vame skozi celoten študij. Zahvaljujem se tudi vsem svojim prijateljem in kolegom za vse prijetne trenutke med študijem in v prostem času..

KAZALO VSEBINE. 1 UVODNA RAZMIŠLJANJA ...................................................................................................8 1.1 NAMEN IN CILJI DIPLOMSKE NALOGE.......................................................................................... 11 1.2 METODOLOGIJA ..................................................................................................................... 12 1.3 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ...................................................................................................... 12 2 DAVČNA MORALA........................................................................................................... 13 2.1 DAVČNA DISCIPLINA ............................................................................................................... 14 2.2 VPLIVNI DEJAVNIKI NA DAVČNO MORALO ................................................................................... 15 2.2.1 Demografski dejavniki (Torgler in Schaltegger, 2005) ............................................... 16 2.2.2 Družbeno ekonomski dejavniki (Torgler in Schaltegger, 2005) .................................. 16 2.3 NAČELA ZA IZBOLJŠANJE DAVČNE MORALE .................................................................................. 17 3 DAVČNA UTAJA .............................................................................................................. 19 3.1 PRAVNA OPREDELITEV............................................................................................................. 20 3.2 SIVA EKONOMIJA.................................................................................................................... 21 3.2.1 Preprečevanje in ukrepi za zmanjšanje sive ekonomije.............................................. 23 3.3 KONFISKACIJA PROTIPRAVNO PRIDOBLJENEGA PREMOŽENJA IN OBRNJENO DOKAZNO BREME .............. 24 3.3.1 Obrnjeno dokazno breme na davčnem področju ....................................................... 26 4 DAVKI IN PRORAČUN V REPUBLIKI SLOVENIJI .................................................................. 27 4.1 DRŽAVNI PRORAČUN............................................................................................................... 28 4.2 STATISTIKA DAVČNE UPRAVE REPUBLIKE SLOVENIJE POLICIJE IN DRŽAVNEGA TOŽILSTVA ..................... 30 4.2.1 Davčna uprava Republike Slovenije ............................................................................ 30 4.2.2 Policija ........................................................................................................................ 31 4.2.3 Državno tožilstvo ........................................................................................................ 32 4.3 DAVČNA UPRAVA REPUBLIKE SLOVENIJE .................................................................................... 33 4.3.1 Poslovna strategija 2010-2013................................................................................... 35 4.3.2 Kodeks etike davčnih delavcev ................................................................................... 37 5 RAZMERJE MED DAVČNO MORALO IN DAVČNO UTAJO.................................................... 39 6 PRIMERI DAVČNIH UTAJ V REPUBLIKI SLOVENIJI .............................................................. 41 6.1 SEZNAM NEPLAČNIKOV NA DAN 25. 4. 2013.............................................................................. 41 6.1.1 Uporabljeni viri za seznam davčnih neplačnikov ........................................................ 43 6.2. NAJVEČJI DAVČNI DOLŽNIKI MED FIZIČNIMI OSEBAMI ................................................................... 44 6.2.1 Uporabljeni viri za največje davčne dolžnike med fizičnimi osebami ......................... 46 6.3 PRIMER MAXICOM ................................................................................................................. 46 6.3.1 Uporabljeni viri v primeru Maxicom ........................................................................... 48 6.4 PRIMER SNEŽIČ ...................................................................................................................... 49 6.4.1 Uporabljeni viri v primeru Snežič ................................................................................ 51 6.5 PRIMER SCHOLLMAYER ........................................................................................................... 52 6.5.1 Uporabljeni viri v primeru Schollmayer ...................................................................... 53 3.

7 RAZPRAVA ...................................................................................................................... 54 8 ZAKLJUČEK...................................................................................................................... 57 9 UPORABLJENI VIRI .......................................................................................................... 60. 4.

KAZALO SLIK Slika 1: Število kaznivih dejanj davčne zatajitve v obdobju od 2007 do 2011 (Vir: Ministrstvo za notranje zadeve, 2007-2011)................................................. 31 Slika2: Nastala škoda z davčnim zatajevanjem od leta 2007 do 2011 (Vir: Ministrstvo za notranje zadeve, 2007-2011) .............................................................. 32 Slika 3: Model strateškega načrtovanja DURS (Vir: Ministrstvo za finance, 2010-2013) ..................................................................................................... 37. 5.

POVZETEK Preračunljivost in iznajdljivost davkoplačevalcev je brezmejna. Na davkoplačevalce ne vplivajo niti visoko zagrožene kazni niti strog nadzor in možnost ujetja. Se pa je izkazalo, da je mogoče davkoplačevalce pravilno usmerjati z vplivanjem na njihovo davčno moralo. Etika je velikokrat enačena z pojmom morale, vendar pa pomeni etika osmišljanje morale oziroma filozofijo morale. Etika proučuje moralo, moralna vodila in moralno ravnanje. Pomeni znanost o moralnem delovanju in predstavlja teoretično podlago za odločanje. Morala je torej praksa, ki je v skladu s spoznanji etike (Tavčar, 1994). Odkar obstajajo davki obstaja problem izogibanja davčnim obveznostim in tudi boj zoper davčne dolžnike. Davkoplačevalci v skušnjavi utaje davka ocenjujejo morebitne koristi in tveganje. Na davčne utaje vpliva predvsem posameznikova stopnja davčne morale in davčne discipline. Še vedno pa velike preglavice raziskovalcem povzroča odgovor na vprašanje »willingness to pay«. Davčna morala, davčna disciplina, davčna mentaliteta in davčne utaje so pojmi, ki so med seboj tesno prepleteni in odvisni. Če je stopnja davčne morale visoka, je visoka tudi pripravljenost spoštovanja davčnih obveznosti-davčna disciplina. Večja kot je stopnja davčne morale, ki jo ima vsak posameznik, večja je tudi davčna mentaliteta družbe. Z večanjem stopnje davčne morale, discipline in mentalitete pa se znižuje število davčnih utaj.. Ključne besede: davek, davčna morala, davčna utaja, davčna disciplina, OSINT. 6.

SUMMARY: Tax morale and tax evasion in the Republic of Slovenia The taxpayer´s calculation and ingenuity are limitless. Taxpayers are affected by neither high sentence, nor strict control or the possibility of arrest. However, as it turns out, it is possible to correctly guide them by influencing their tax morals. Ethics is often equated with the concept of morality, although ethics means making sense of morals or the philosophy of morals. Ethics examines morality, moral guides and moral behaviour. It means the science of moral action and presents a theoretical basis for decision-making. Morals are, therefore, a practice that is consistent with the findings of ethics (Tavčar, 1994). Since there are taxes, there are problems with the avoidance of tax obligations and the fights against tax debtors. Taxpayers, in the temptation of tax evasion, assess the potential benefits and risks. Tax evasion is affected mainly by an individual's level of tax morale and tax discipline. Researchers still have many problems with answers to the » willingness to pay« question. Tax morale, tax discipline, tax mentality and tax evasion are concepts that are closely intertwined and interdependent. If tax morale is high, then so is the willingness to respect tax obligations-tax discipline. The greater the level of tax morale, presented by each individual, the greater the society´s tax mentality. With the increase of tax morale, discipline and mentality; the number of tax evasions decreases. Key words: tax, tax morale, tax evasion, tax discipline, OSINT. 7.

1 UVODNA RAZMIŠLJANJA Čeprav imamo v ustavi Republike Slovenije zapisano, da je Slovenija pravna in socialna država pa naš tok življenja v precejšnji meri regulira kapitalistično usmerjeno gospodarstvo, ki temelji na trgu, privatni lastnini in v ospredje kot cilj postavlja dobiček. Poleg tega pa nas v tem obdobju ogroža še visoko število brezposelnih, visoki stroški dela, svetovna kriza itd. Razmere v slovenskem gospodarstvu se iz dneva v dan slabšajo, posledično pa narašča pojav sive ekonomije in število davčnih utaj. Obdavčenje predstavlja v sedanjem času sestavni del makroekonomske politike katere del je vsak državljan. Čeprav se nekaterih davkov zavedamo bolj, drugih pa manj, je njihov glavni namen zbiranje javnih prihodkov, ki služijo proizvodnji različnih javnih dobrin. S plačilom davka posredno plačamo storitve od javnega sektorja, ki jih lahko nato brezplačno koristimo. Temeljno vprašanje opravičila pobiranja davkov je bilo vedno vprašanje razmerja med državo in posameznikom. Kot odraz tega razmerja so se porajale najrazličnejše teorije o upravičenosti davka. Skozi preteklost smo se spoznali s teorijo sile, absolutistično teorijo, teorijo zavarovanja, ekvivalenčno teorijo, teorijo uživanja, teorijo reprodukcije davkov in organsko teorijo, v sodobnih družbah pa najdemo nove razlage o upravičenosti pobiranja davka. Sodobne države upravičujejo pobiranje davkov z razlago, da je davek obveznost državljana in ker so državljani del politične skupnosti kateri pripadajo, ji dolgujejo fiskalno podporo. Davek se dandanes razume kot narodna dolžnost, ki izhaja iz vse večjih finančnih potreb sodobne države in predstavlja sredstvo, preko katerih pride država do potrebnih dohodkov, s katerimi pokriva javne potrebe oziroma vse tiste potrebe, ki so v javnem interesu (Pernek, Kostanjevec in Čampa, 2009). Zaradi prisilne narave davka, morajo veljati določena pravila pri njihovem pobiranju in pri njihovi porabi. Če gledamo iz perspektive davkoplačevalca je za krmarjenje skozi obdavčenje nujno potrebno poznavanje davkov in davčne zakonodaje. To znanje koristi iz vsaj dveh razlogov: poznavanje davkov omogoča načrtovanje davčnih obveznosti in s tem optimiranje zneska plačila davka, po drugi strani pa celotna davčna zakonodaja temelji na načelu, da nepoznavanje davčne zakonodaje ne opravičuje storjenih napak, ki jih storimo pri plačevanju davčnih obveznosti (Klun, 2011). Černe, Ferjan in Grah so zapisali, da se davčna optimizacija ali davčno načrtovanje pogosto zmotno razume kot nemoralno ali celo nezakonito izigravanje. 8.

predpisov, zato, da bi se davčni zavezanec izognil plačilu davkov. V realnosti gre le za udejanjanje načela, da so davčni zavezanci dolžni plačati ravno toliko, kolikor od njih zahteva davčna zakonodaja in niti centa več. Namen optimizacije je, da se z uporabo veljavne zakonodaje doseže najnižje mogoče plačilo davkov na legalen in zakonit način. Davčno optimizacijo pa je potrebno jasno ločiti od nezakonitega izogibanja plačilu davkov, kjer davčni zavezanec davčne ugodnosti doseže s kršitvijo predpisa (Černe, Ferjan in Grah, 2012). Navkljub prisilnosti plačevanja davkov pa naj bi davčni sistem čim manj posegal v ekonomske odločitve posameznikov. Davčna obremenitev posameznikov je odvisna od vrste davkov ter davčnih stopenj. Visoka davčna obremenitev plač posledično vpliva na visoke stroške dela v podjetjih, kar nadalje znižuje konkurenčno sposobnost podjetij tako doma kot v tujini in privede do zmanjšanja izvoza in povečanja uvoza, znižanja zaposlenih itd. Po drugi strani pa visoki davki na dohodek ne spodbujajo posameznikov k povečanju delovnih naporov, ker bi to pomenilo plačevanje še višjih davčnih obveznosti. To pa niso edini učinki davkov, saj neprimerna davčna struktura, previsoke davčne stopnje, slab davčni nadzor in kompleksnost davčnega sistema pomembno vplivajo na davčno moralo zavezancev. Bolj ko je sistem nepravičen, kompleksen in bolj ko je davčna obremenitev velika, večja je verjetnost, da bodo zavezanci skušali utajiti svoje davčne obveznosti. Slaba davčna morala ima vrsto negativnih posledic na gospodarstvo: širi se siva ekonomija, znižuje se delež davčnih prihodkov, kar vodi v zvišanje davčnih stopenj in še povečanje davčne obremenitve, ki je bolj neenakomerna, saj večje breme nosijo tisti, ki ne utajijo davka (Klun, 2011). V diplomski nalogi bomo opredelili davčno moralo, davčno utajo, davke v Republiki Sloveniji in razmerje med davčno moralo in davčnimi utajami. Davčna morala je vedenje oziroma obnašanje davkoplačevalcev v povezavi z izpolnjevanjem davčnih obveznosti. Predstavlja motivacijski del posameznikove zavesti, da izpolni obveznosti predpisane v davčni zakonodaji. Predstavili bomo povezavo med davčno moralo in davčno disciplino, ki skupaj tvorita davčno mentaliteto. Davčna mentaliteta je v primerjavi z davčno moralo širši pojem, ker zajema vsesplošno mišljenje o davkih in obdavčenju. Ker na davčno moralo vplivajo številni dejavniki, bomo nekatere pomembnejše podrobneje predstavili npr.. 9.

socialno demografski dejavniki, ekonomski status, davčni sistem, sankcije. Poglavje o davčni morali pa bomo zaokrožili z opisom načel, s katerimi bi lahko izboljšali stopnjo davčne morale. Ker so davčne utaje tesno povezane z davčno moralo smo del diplomske naloge namenili tudi predstavitvi davčnih utaj in sive ekonomije. Torgler in Schaffner pravita: »Kadar je stopnja davčne morale nizka, je pogostost davčnih utaj večja in obratno.« Pri tem še poudarita, da je mogoče davčne utaje dojemati kot eden izmed načinov izražanja antipatije davkoplačevalcev do davčne politike (Torgler in Schaffner, 2007). Ker smo že poglavje Davčna morala zaključili s predlaganimi rešitvami za dvig njene stopnje, tudi poglavje Davčna utaja zaključimo z predlogom možnih rešitev, in sicer z institutom obrnjenega dokaznega bremena in konfiskacijo protipravno pridobljenega premoženja. V Republiki Sloveniji je za obdavčenje in pobiranje davkov v okviru Ministrstva za finance kot organ v sestavi pristojna Davčna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju DURS). DURS opravlja nadzor na tem področju in je hkrati tudi pristojna za odkrivanje in preiskovanje davčnih utaj. Ker delovanje davčne uprave ne sme škoditi posamezniku in ne sme delovati le v interesu države, imajo davčni organi sprejet Kodeks etike davčnih delavcev po katerem se morajo pri svojem izvajanju nalog ravnati. Med dejavniki, ki vplivajo na stopnjo davčne morale je tudi odnos zaposlenih v davčnih službah do davčnih zavezancev. Za zaključek teoretičnega dela bomo izpostavili medsebojno povezanost davčne morale z davčnimi utajami. Spoštovanje davčnih obveznosti je odvisno od posameznikove stopnje davčne morale. Pozitivna davčna morala oblikuje višjo plačilno disciplino. Na plačevanje davkov tako ne vpliva samo višina kazni in možnost ujetja, ampak tudi davčna morala. Dvig davčne morale je torej ena izmed rešitev znižanja davčnih utaj, druga pomembna rešitev pa je uvedba instituta obrnjenega dokaznega bremena v zakonodajo, ki ga v diplomski nalogi tudi opišemo. V diplomski nalogi bomo obravnavali tudi sivo ekonomijo, ki je tesno povezana z davčnimi utajami, saj je osnovni naklep vsake prikrite in neprijavljene dejavnosti izognitev plačila davka.. 10.

V empiričnem delu bomo izpostavili nekatere primere davčnih utaj v Republiki Sloveniji, jih analizirali in podali ugotovitve o stopnji davčne morale, o pogostosti davčnih utaj in o odnosu javnosti do kaznivih dejanj povezanih z davki. V zaključnem delu bomo podali možne rešitve in predloge s katerimi bi lahko povečali stopnjo davčne morale in znižali število davčnih utaj. Izpostavili bomo posledice nizke davčne morale in utaje davkov, ki vplivajo na vsakega državljana Republike Slovenije.. 1.1 Namen in cilji diplomske naloge Namen diplomske naloge je predstaviti davčno moralo in davčne utaje, ter kakšno je razmerje med njima. Davčno moralo opredelimo prvo, ker nas zanima odgovor na »willingness to pay« oziroma zakaj davkoplačevalci plačajo davke. Ker davčna morala motivira k spoštovanju davčnega sistema, kot pomemben dejavnik davčne discipline, izpostavimo negativne posledice nizke davčne morale, ki se odražajo kot večanje števila davčnih utaj. V empiričnem delu bomo s pomočjo metode OSINT iz javno dostopnih virov analizirali nekatere primere davčnih utaj v Republiki Sloveniji in na podlagi le-teh sklepali kakšna je davčna morala in mentaliteta v naši državi. Cilji diplomske naloge so opredeliti pojme davčne morale, davčne utaje, davčne discipline, davčne mentalitete, predstaviti kateri dejavniki vplivajo na davčno moralo in kakšne so možne rešitve za znižanje števila davčnih utaj. V nalogi bomo predstavili tudi proračun in davčni sistem Republike Slovenije. Za lažjo predstavo, kolikšen problem predstavljajo davčne utaje v Sloveniji pa bomo povzeli statistične podatke Davčne uprave Republike Slovenije, Policije in Državnega tožilstva. Teoretično znanje iz tega področja, bomo poskušali potrditi v empiričnem delu, z analizo javno dostopnih virov nekaterih odmevnejših primerov povezanih z davčnimi utajami. V nalogi želimo opozoriti, da je velika težava pri presojanju davčnih deliktov moralna apatičnost in nonšalantnost javnosti. Državljan, ki krši predpisane davčne obveznosti s strani javnosti ni obsojen in ne izgubi moralnega družbenega ugleda, pa čeprav je storil kaznivo dejanje. Kršiteljevo »iznajdljivost« državljani celo pozdravljajo in spodbujajo.. 11.

1.2 Metodologija Pri pisanju diplomske naloge bomo uporabili deskriptivno oziroma opisno metodo ter metodo analize internetnih virov. Metodo analize vsebine pisnih virov bomo uporabili pri analizi strokovne literature, pri zakonodaji, strategijah, poročilih itd. (Ivanko, 2007). Za empirični del bomo uporabili metodo Open source intelligence ( v nadaljevanju OSINT), s katero bomo sistematično pridobili podatke, ki so javno dostopni, jih analizirali in oblikovali v končni produkt. Z metodo OSINT pridobivamo podatke sistematično iz javnih virov. Ti podatki niso tajne narave. Če združimo metodo OSINT še z metodami Human intelligence in Signal intelligence dobimo o nekem dogodku celovito informacijo (Podbregar, 2012). Potrebno je poudariti, da OSINT ne posega v človekove pravice in ne krši posameznikove pravice do zasebnosti, saj je mogoče vse potrebne podatke za odločanje pridobiti iz sodobnega okolja. Podbregar in Ivanuša menita, da je izbor oziroma vrednotenje in razvrščanje podatkov, ki kasneje preidejo v sporočilo in nato v končno informacijo, ključno, da odločevalec sprejme ustrezno odločitev v pravem času (Podbregar in Ivanuša, 2010).. 1.3 Raziskovalna vprašanja Z diplomsko nalogo bomo poskusili odgovoriti na vprašanja, kakšna je stopnja davčne morale v Republiki Sloveniji in kateri dejavnik vplivajo nanjo, ali ljudje neplačevanje davkov prepoznajo kot prekršek in v kolikšni meri državljani tolerirajo utajo manjših zneskov. Ker utajevalci svojih dejanj načeloma ne priznavajo in o njih neradi govorijo, če pa že, pa si resnico prikrojijo, je izbrana tematika nedvomno kočljiva. Za lažje razumevanje in umestitve davčne morale in davčnih utaj je potrebno za začetek opredeliti osnovne pojme, ki so ključni za celovitejše razumevanje te vsebine.. 12.

2 DAVČNA MORALA Prve pomembnejše zaznave izraza davčne morale segajo v obdobja šestdesetih in sedemdesetih let. Izraz so uporabili nemški učenci profesorja Schmöldersa, poznani tudi kot »Cologne school of tax psychology«. Trdili so, da se ekonomskih pojavov ne sme analizirati zgolj s klasičnimi metodami in da je davčna morala povezana z izpolnjevanjem davčnih obveznosti (Torgler, 2003). Definicijo Schmöldersove davčne morale je Erich Kirchler povzel v delu The economic psychology of tax behaviour ter dodal, da je davčna morala obnašanje davkoplačevalcev v zvezi z izpolnjevanjem svojih davčnih obveznosti (Kirchler, 2007). Torgler (Torgler, 2003) opredeli davčno moralo kot notranjo motivacijo plačevanja davkov. Davčna morala pomeni pripravljenost posameznika plačevati davke in njegov odnos do davčnega sistema. Davčna morala je po eni strani lahko dojeta kot moralna dolžnost posameznika, da z plačevanjem davkov prispeva k razvoju ali pa kot slaba vest posameznika, da obveznosti nebi izpolnil. Če je posameznikovo obžalovanje in slaba vest močno, je verjetnost, spoštovanja davčnih obveznosti večja. Torgler (Torgler, 2003) ugotavlja, da demokracija, lokalna avtonomija, zaupanje v vlado, sodstvo in zakonodajo pomembno in pozitivno vplivajo na stopnjo davčne morale. Prav tako je mnenja, da na obnašanje davčnih zavezancev vplivajo različna pravila in dejavniki, zato jih je razdelil v štiri skupine (ibidem): • socialni davčni zavezanci: so pod vplivom družbenih norm in se čutijo krive, če ne ravnajo v skladu s pravili. Na spremembe se odzovejo zelo močno in čustveno. Če opazijo, da tudi drugi zavezanci dosledno plačujejo davke, se bo tudi njihova motivacija povečala in obratno; • notranji davčni zavezanci: k spoštovanju davčnih obveznosti jih motivira lasten občutek dolžnosti in ne državna prisila. Pomembno se jim zdi vedenje politike in davčne uprave. Če dojemajo delo vlade za dobro, je tudi njihov odnos do davčnega sistema pozitiven. Na njihovo pripravljenost plačevanja ne vpliva vedenje drugih davkoplačevalcev, ampak delo državnih organov; • iskreni davčni zavezanci: za njih je značilno, da na goljufijo in utajo davkov niti ne pomislijo. Na njihovo vedenje ne vpliva niti vedenje drugih davkoplačevalcev, niti delo državnih in davčnih organov. Torgler meni, da so nekateri ljudje popolnoma nagnjeni k zakonitemu ravnanju in ga ohranjajo celo življenje; • davčni zavezanci, ki so nagnjeni k goljufanju: imajo nizko davčno moralo. Odločitve sprejemajo tako, da pretehtajo med koristjo in tveganjem.. 13.

Pojem davčna morala zajema vrednote posameznikovega vedenja v korelaciji z obdavčenjem njegovega premoženja. Davčna morala predstavlja tisti faktor od katerega je odvisna pripravljenost posameznika, da spoštuje in izpolnjuje davčne obveznosti. Čokelc pravi, da odnos in pripravljenost plačevanja davkov pogojujejo (Čokelc, 1998): • osebno stališče davčnih zavezancev do plačevanja davkov; • osebno stališče davčnih zavezancev do davčne utaje; • starost, verska pripadnost in poklicna dejavnost; • premoženjski položaj davčnega zavezanca in • stroški, ki jih ima davkoplačevalec pri poravnani davčnih obveznosti ter višina kazni za davčno utajo. Čokelc pravi, da pripravljenost poravnave davčnih obveznosti ni samo rezultat pozitivnega odnosa davkoplačevalcev do davčnih obveznosti ampak tudi zavedanje kazni, ki jim grozi v primeru storitve kaznivega dejanja in možnost okrnjenega družbenega ugleda (Čokelc, 1998). Modeli, ki predvidevajo, da na odvrnitev davčnih utaj oziroma spoštovanje davčnih obveznosti vpliva možnost odkritja kaznivega dejanja, višina kazni in okrnjen ugled, je bil skozi leta precej skritiziran. Torgler in Shaffner (Torgler in Schaffner, 2007) opozarjata, da je v veliko državah možnost odkritja kaznivega dejanja majhna, predvidene kazni pa so nizke, kljub temu pa je stopnja izpolnjevanja davčnih obveznosti precej visoka. Upoštevati je potrebno, da tradicionalne metode kot so npr. visoke kazni, nadzor in podobno nimajo več tako opaznega vpliva na davčno moralo, hkrati pa imajo same tudi določene omejitve. Davčna morala predstavlja sestavni del davčne mentalitete, nam pomaga pojasniti zakaj davkoplačevalci spoštujejo davčne obveznosti in se tiče vsakega posameznika, davčna mentaliteta pa pomeni odnos vseh davkoplačevalcev do davčnega sistema in njenih obveznosti. Kadar je stopnja davčne morale visoka, je visoka tudi pripravljenost poravnave obveznosti hkrati pa ne prihaja do velikega števila davčnih utaj.. 2.1 Davčna disciplina Davčna mentaliteta je skupek davčne morale in davčne discipline in zajema splošno veljavno vedenje ali mišljenje o davkih in obdavčenju (Kirchler, 2007). Čokelc. 14.

(Čokelc, 2010) pravi, da so občutki davčne obremenitve, davčne morale in davčne discipline derivati davčne mentalitete. Zvišanje davčne morale in znižanje davčnih utaj bi Torgler in Schneider dosegla z uvajanjem dejavnikov, ki vplivajo na davčno disciplino (Torgler in Schneider 2007). Ko sta proučevala davčno disciplino sta ugotovila, da uvajanje zastrašujočih metod npr. ujetje, visoke sankcije in globe nimajo zelo uspešne spodbude na spoštovanje davčnih obveznosti. Svoje mnenje podkrepita tudi z dejstvom, da imajo nekatere države z strogimi sankcijami nižjo davčno disciplino, kot države, katerih višina sankcij je zanemarljiva (ibidem). Da je davčna disciplina v Sloveniji velik problem so se razpisali že v tujih medijih. V časopisu In the wind so zapisali, da Slovenci naredimo vse, da se izognemo plačilu davka, hkrati pa pričakujemo visoko kakovostne javne storitve (Tax discipline in Slovenia, 2013). Davčna uprava je za zvišanje davčne discipline sprejela ukrep in javno objavila seznam davčnih zavezancev, ki svojih obveznosti niso poravnali (Ministrstvo za finance-DURS, 2013c). Nezadovoljstvo s finančno politiko lahko negativno vpliva na davčno moralo in posledično na davčno disciplino. Nezadovoljstvo pri davkoplačevalcih sproži občutek stresa, še posebej kadar morajo plačati davke, obstaja pa razhajanje med aktualnim in želenim finančnim stanjem, kar poznamo pod pojmom teorija aspiracije (Torgler, 2003).. 2.2 Vplivni dejavniki na davčno moralo Vplivni dejavniki so različni dejavniki, ki vplivajo na stopnjo davčne morale in posledično število davčnih utaj. Z razumevanjem teh dejavnikov lahko razvijemo takšno davčno politiko, ki spodbuja pozitiven odnos davkoplačevalcev do državnega davčnega sistema. Zavedati se je potrebno, da je davčna morala odvisna od dejavnikov, ki vplivajo na njo, morala sama pa vpliva na plačilno disciplino, državne prihodke in pojav sive ekonomije. Torgler in Schaltegger sta vplivne dejavnike razdelila v dve skupini (Torgler in Schaltegger, 2005): demografske dejavnike in družbeno ekonomske dejavnike.. 15.

2.2.1 Demografski dejavniki (Torgler in Schaltegger, 2005) Socialno. demografske. spremenljivke. pomembno. vplivajo. na. vedenje. davkoplačevalcev, na njihov značaj, mišljenje in moralno prepričanje. Delijo se v več podkupin: • spol: raziskava Torglerja in Schalteggerja kaže, da imajo moški nižjo davčno disciplino kot ženske. Eden razlogov za višjo davčno moralo žensk je tudi manjša naklonjenost k tveganju. Razlika se kaže tudi med ženskami, ki so vzgojene za prevzem tradicionalnih vlog ženske v družbi in ženskami, ki so vzgojene modernejše. Slednje imajo nižjo stopnjo davčne morale od tradicionalno vzgojenih; • starost: stroge kazni imajo močnejši vpliv na starejše kot na mlajše, prav tako imajo starejši višjo stopnjo davčne morale. Razlog za višjo stopnjo naj bi bila večja navezanost na svojo okolje, dom in materialne dobrine ter pridobljen status in družbeni ugled. Starost je v pozitivni korelaciji z davčno moralo in davčno disciplino; • izobrazba: izobrazba je tesno povezana z znanjem davkoplačevalca o davčnem sistemu. Višje izobraženi se zavedajo, da redno plačevanje davkov pomeni nudenje kakovostnih storitev s strani države, prav tako pa nadzirajo pravilno uporabo davkov iz proračuna. Višje izobraženi zaradi svojega znanja o davkih hitreje zaznajo nepravilnosti, se počutijo ogoljufane, kar pa posledično vpliva na padec njihove davčne morale; • zakonski stan: primerjava davčne morale glede na zakonski stan je odvisna od državen ureditve davčnega sistema. V nekaterih državah je uveden davek na samske, spet v drugih pa so prihodki para šteti kot en prihodek in uvrščeni v višji razred obdavčitve. V splošnem naj bi pari imeli višjo stopnjo davčne morale, zaradi večjega tveganja, večje možnosti izgube in odvisnosti ter navezanosti na svoje okolje in družbo. Prav tako so bolj predani in zavezani okolju v katerem si ustvarjajo svojo prihodnost; • zaposlitev: stopnja davčne morale je vprašljiva predvsem pri samozaposlenih, Torgler in Schaltegger sta mnenja, da samozaposleni nimajo nižje stopnje davčne morale kot ostali davkoplačevalci, vendar pa imajo boljše in več možnosti za utajo davka.. 2.2.2 Družbeno ekonomski dejavniki (Torgler in Schaltegger, 2005) Družbeno ekonomski dejavniki se prav tako kot socialno demografski delijo v več podskupin in pomembno vplivajo na stopnjo davčne morale: 16.

• zaupanje v državo: pripravljenost plačevanja davkov je tesno povezana z zaupanjem v delo vlade, sodišč in ne nazadnje davčnih organov. Zaupanja ni mogoče izsiliti, si ga je pa mogoče pridobiti. Davkoplačevalci zaupajo državnim institucijam, če le-te opravljajo svoje delo transparentno, korektno in v sistemu ni prisotne korupcije. K višji stopnji davčne morale prispeva tudi državna zavednost oziroma nacionalni ponos; • odnos davčnih uradnikov do davkoplačevalcev: spoštljiv odnos davčnih organov do davkoplačevalcev pomembno vpliva na višjo stopnjo davčne discipline. Če je davčna disciplina visoka, je visoka tudi davčna morala davčnih zavezancev, kar privede do nižjih stroškov pri izvajanju nadzora in pobiranja davkov s strani davčne uprave. Frey (Frey, 2003) pravi, da sta glavni komponenti spoštljivega odnosa uradnikov do davkoplačevalcev transparentnost izvedenih poslov in partnerski odnos v obliki psihološke pogodbe. Če je odnos spoštljiv so davkoplačevalci bolj pošteni in naklonjeni davčni politiki, kar pa se ne zgodi kadar se čutijo podrejene. Frey (ibidem) trdi, da je potrebno nadzirati nepoštene, jih ustrezno kaznovati že zaradi prevencije pred izkoriščanjem poštenih davkoplačevalcev. Frey in Feld sta v svoji empirični raziskavi, ugotovila, da spoštljivejši kot je odnos uradnikov do davkoplačevalcev, višja je davčna disciplina. Menita tudi, da v primerih, ko gre za manjše napake davkoplačevalcev in le ti niso kaznovani oziroma jim je izrečen le opomin, je število davčnih utaj manjše (Frey, Feld, 2002); • kompleksnost davčne zakonodaje: preobsežna zakonodaja, ki je razumljiva le davčnim strokovnjakom pogosto pri davčnih zavezancih privede do odpora in nižje davčne discipline, ker imajo težave z razumevanjem strokovne terminologije in izpolnjevanjem zahtevnih obrazcev. Davkoplačevalci lahko zaradi svojega neznanja nenamerno. podajo. napačne. davčne. informacije. nekateri. pa. zapleteno. in. nerazumljivo zakonodajo izkoristijo za izgovor pri utaji davka.. 2.3 Načela za izboljšanje davčne morale Veršnikova (Veršnik, 2004) za izboljšanje davčne morale navaja študijo avtorjev Jonas, Heine in Frey. Avtorji so mnenja, da bi država z uveljavitvijo sledečih načel, pripomogla k izboljšanju spoštovanja davčnega sistema, ter posledično dvignila stopnjo davčne morale. Jonas, Heine in Frey podajajo štiri skupine načel (v Veršnik, 2004):. 17.

• načelo smotrnosti in razumljivosti: kadar so državljani naklonjeni državi in njeni politiki, so običajno naklonjeni tudi njenemu davčnemu sistemu. Če so državljani seznanjeni z namenom porabe davkov, so lažje pripravljeni plačevati dodatne davčne obremenitve. Pomembno je, da se davkoplačevalci zavedajo smisla plačevanja davčnih obveznosti. Tisti davkoplačevalci, ki se zavedajo odgovornosti plačevanja davkov, hkrati tudi vedo, da država brez davkov nebi mogla izvajati storitev, ki jih v zameno za plačilo davkov ponuja. Davkoplačevalci davke lažje plačajo tudi takrat, ko se zavedajo, da bodo od tega imeli sami korist; • načelo preglednosti in predvidljivosti: odnos davkoplačevalcev do davčnega sistema izboljša tudi seznanjenost z davčno zakonodajo ter transparentnost porabe javnega denarja. Pripomore tudi obveščenost davkoplačevalcev o nadaljnjih možnih spremembah obdavčitev; • načelo participacije: davkoplačevalci naj bodo prisotni pri sprejemanju odločitev o javni porabi sredstev; • načelo pravičnosti: uravnoteženost davčnih obremenitev spodbuja pozitiven odnos do davkov, kar davkoplačevalci z medsebojnimi primerjavi tudi preverjajo. Če posameznik ugotovi, da je njegovo davčno breme večje od bremena drugih davkoplačevalcev, motivacija spoštovanja davčnih obveznosti upade. Prav tako davkoplačevalci pričakujejo pravično porabo javnih sredstev sorazmerno z davčnimi vplačili. Za izboljšanje davčne discipline Krnc predlaga naslednje ukrepe (Krnc, 1997): • izdelava celostne strategije izpolnjevanja davčnih obveznosti; • organiziranje izobraževalnih konferenc; • izdajanje priročnikov o tehnikah davčnega nadzora; • poenostavitev prijave davkov; • davčno svetovanje; • izdajanje priročnikov z najpogostejšimi napakami ugotovljenimi z davčnim nadzorom in • pomoč pri sestavljanju davčnih napovedi ipd.. 18.

3 DAVČNA UTAJA Največji vir državnega dohodka predstavljajo davki, ki pa so za davčnega zavezanca breme, zato le-ta nenehno teži k temu, da čim bolj zmanjša plačilo davka ali da se mu popolnoma izogne. V Sloveniji poznamo različne načine izmikanja plačilu davka (Kozina, 2011): • davčno izogibanje: davkoplačevalec z uporabo različnih davčnih orodij plača manj davka kot je bilo sprva predvideno s strani države. Davčne pravne praznine predstavljajo legalno možnost izognitve plačila davka in nastanejo zaradi posebnih določb, ki preferirajo določene davčne zavezance ali določene dejavnosti davčnih zavezancev z vidika plačevanja davkov. Razlog nastanka davčnih praznin se velikokrat kaže v prilagoditvi interesov kratkoročne politike, kar pa lahko povzroči neuravnoteženost v davčnem sistemu. Posledica izrabe pravnih praznin v davčnih zakonih je plačilo davka v manjšem znesku je predvideno ali celo izognitev plačilu davka (Škof et al., 2007). Davkom pa se je mogoče izogniti oziroma jih optimirati tudi z preračunljivo prepoznavo razlik med različnimi davčnimi sistemi v okviru mednarodnega poslovanja. V navedeni okvir sodi zloglasno poslovanje v offshore podjetjih. Poznamo dve osnovni obliki izogibanja plačila davka: odložitev davka s čimer se sedanja vrednost davka v bodočnosti zmanjša in premikanje davčnih virov med različnimi osnovami in zavezanci ter davčna arbitraža (Kranjec, 2003); • davčno zaobidenje: ta način izmikanja plačila davka je najpogosteje zapostavljen, ker o njem vemo najmanj. Zaradi svoje kompleksnosti in nedoločnosti v razmerju do davčnega izogibanja in davčnega utajevanje bo v prihodnje predstavljal najbolj zanimiv način davčnih izmikanj. Zaobidenje davka je zakonsko dopustno dejanje, s katerim davčni zavezanci poskušajo zniževati svoje davčne obveznosti pri tem pa nasprotujejo namenu davčnih zakonov. Davčno zaobidenje najbolj zaznamujejo njegova kreativnost, inovativnost, predrznost pri iskanju in izkoriščanju davčnih praznin, nedoslednost, možnosti, ki jih zakonodajalec ni predvidel, itd; • davčna zatajitev: v davčni zavezance prestopi mejo zakonitega. Kaznivo dejanje davčne zatajitve je v kazenskem zakoniku sistematizirano znotraj nabora kaznivih dejanj zoper gospodarstvo in glede na določene objekte kazenskopravnega varstva. V vseh zakonskih formulacijah je kot posebno sestavino davčne zatajitve mogoče izpostaviti namen storilca, da bi se preko preslepitve davčnega organa izognil. 19.

davčnim obveznostim. Pri tem deliktu prevladuje voljna sestavina naklepa in gre za tako imenovani naklepni delikt.. 3.1 Pravna opredelitev Davek je po Zakonu o davčnem postopku: »vsak denarni prihodek državnega proračuna, proračuna Evropske unije ali proračuna samoupravne lokalne skupnosti, ki ne predstavlja plačila za opravljeno storitev ali dobavljeno blago in se plača izključno na podlagi zakonov o obdavčenju oziroma predpisov samoupravnih lokalnih skupnosti, izdanih na podlagi zakonov o obdavčenju.« (Zakon o davčnem postopku, 2006) Temeljna kategorija davčnega prava in davčnega sistema je davek. Pravno gledano je davek enkratna ali ponavljajoča se dajatev, ki jo država na podlagi pravne in dejanske oblasti pridobiva od fizičnih in pravnih oseb za pokrivanje lastnih dohodkov, ne da bi zanjo dajala neposredno protidajatev. Značilnosti davkov so (Škof et al., 2007): • enostranskost (davke določi država ali lokalna skupnost enostransko s pravnim aktom); • prisilnost (davki za zavezance niso prostovoljna temveč prisilna dajatev, za katere izvršitev skrbi država prek svojih organov oblasti); • ne recipročnost (davki niso vezni na neposredne ali posebne protidajatve, ki bi jih davčnim zavezancem zagotavljala država); • nepovratnost (država postane lastnik sredstev); • nedoločljivost porabe davkov (javne porabe) in • denarna oblika (davki so denarni dohodki države, izjemoma so lahko v naravi). Za področje davčnega prava je pomembno zlasti kaznivo dejanje davčne zatajitve. Kazniva dejanja povezana z davki so zbrana v Kazenske zakoniku. Poleg njega naj omenimo še kaznivo dejanje tihotapstva, na podlagi katerega se sankcionira kršitve carinskih predpisov in novo kaznivo dejanje goljufije na škodo Evropske unije, s katerim se varujejo finančni interesi Evropske Unije (Černe, Ferjan in Grah Whatmough, 2012). Davčni prekrški niso določeni v enem samem zakonu jih pa je samo na davčnem področju zapisanih več kot sto. Posamezni davčni zakoni predvidevajo katere kršitve 20.

zakona so prekršek in kolikšna je zanj predpisana globa. Najpogosteje so kot prekršek določene različne kršitve načela dolžnosti dajanja podatkov, kršitve davčne tajnosti, kršitve v zvezi z vodenjem evidenc in omogočanjem davčnega nadzora, različne oblike oviranja davčne izvršbe in opustitev izračuna, odtegljaja oziroma plačila davka. Davčni prekrški so po subjektivnem merilu zakonsko razdeljeni na prekrške posameznikov in na prekrške v zvezi z opravljanjem dejavnosti. Po objektivnem merilu pa so prekrški razdeljeni na navadne, hujše in posebno hude prekrške (ibidem).. 3.2 Siva ekonomija Davčne utaje so del sive ekonomije, saj izvirajo iz želje po uspešnem izogibanju plačila davkov, kar je eden izmed temeljnih vzrokov pojava sive ekonomije. Fenomen sive ekonomije se pojavlja v vseh državah, gospodarstvih in političnih sistemih. Velikokrat se sivo ekonomijo pojmuje z delom na črno, vendar je potrebno poudariti, da je delo na črno le en del sive ekonomije. Če definicijo sive ekonomije posplošimo lahko rečemo, da je siva ekonomija dejavnost, ki je uradna statistika ne beleži. Glede na proizvodnjo ločimo nelegalne in prikrite dejavnosti. Nelegalne dejavnosti so tiste, ki so zakonsko prepovedane (proizvodnja droge, prostitucija ipd.), prikrite pa so tiste, ki se izvajajo z namenom neplačevanja davkov in neupoštevanja standardizacije. Nelegalne produkte imenujemo črna ekonomija, prikrite in neprijavljene proizvode pa obravnavamo kot sivo ekonomijo (Nastav, 2009). Nastav pravi, da je meja med črno in sivo ekonomijo v praksi zelo težko določljiva, po njegovem mnenju je črna ekonomija pojav, ki vedno pomeni poslabšanje položaja posameznika (pri tem se stanje drugega izboljša), siva ekonomija pa lahko vodi v izboljšanje za vse vpletene. Črna ekonomija naj bi se po mnenju Nastava popolnoma preganjala za razliko od sive ekonomije, ki se naj bi jo v primerih socialne pomoči in solidarnosti dopustilo (ibidem). »Siva ekonomija obsega vse produktne dejavnosti, katerih proizvod je sicer sam po sebi povsem legalen, je pa namenoma prikrit oblastem iz finančnih razlogov (neplačevanje davkov), nespoštovanja predpisov, delovne zakonodaje ipd.« (ibidem) Dobovšek sivo ekonomijo opredeli kot: »aktivnost, pri kateri je glavni namen pridobivanje dohodkov na podlagi legalnih, ilegalnih in prepovedanih dejavnosti z neplačevanjem davčnih obveznosti kot tudi s kršitvami predpisov, zaradi česar 21.

pridobijo tako fizične kot pravne osebe določene prednosti na trgu kot tudi sredstva, ki so pridobljena nelegalno ali celo na nezakonit način.« (Dobovšek, 2009) Obstaja še več podobnih definicij, ki poskušajo čim bolj natančno opisati fenomen sive ekonomije. Definicije se med seboj razlikujejo predvsem glede na to katero področje sive ekonomije želi avtor definicije še dodatno poudariti. V Sloveniji se siva ekonomija pojavlja v različnih oblikah, najpogostejše so sledeče (Nastav, 2009): • proizvodnja proizvodov in storitev brez ustreznih dovoljenj (avtomehanične storitve, gradbena dela, osebna nega itd.); • proizvodnja proizvodov in storitev z neprijavljenim delom, ki poteka brez ustreznih pogodb, brez prijave na Zavodu za zaposlovanje in zavodu za zdravstveno zavarovanje (zajema delo v kmetijstvu, gradbeništvu, vzdrževanja stanovanj, inštrukcije ipd.); • storitev je poravnana v gotovini (gradbena dela, osebne storitve, osebna nega, inštrukcije, kmetijski pridelki, popravila avtomobilov itd.) ali na fiktivni osnovi sicer po legalni poti (študentske napotnice, potni nalogi ipd.) in • napitnine, ki predstavljajo neprijavljen dohodek za opravljeno storitev. Glas (Glas, 1994) navaja določene gospodarske dejavnosti, ki zajemajo pojem sive ekonomije: • neprijavljeno in neobdavčeno delo, ki je običajno poravnano z gotovino; • tihotapljenje; • ilegalne igre na srečo; • delo ilegalnih priseljencev brez potrebnih dovoljenj; • ilegalna trgovina z mamili, tobakom in alkoholom; • neposredna menjava blaga in storitev; • izdajanje lažnih računov za poslovne stroške; • ilegalna prostitucija; • ilegalna uporaba delovnih sredstev z delovnega mesta za zasebno korist; • delo v času prejemanja nadomestila za bolniško ali brezposelnost; • pridelava lastnih kmetijskih pridelkov in njihova prodaja; • posojanje denarja z oderuškimi obrestmi;. 22.

• utaja najemnin in zakupnin; • neprijavljena ali prijavljena dejavnost v manjšem obsegu od dejanske in • napitnine strank, ki niso prijavljene. Če zapisano povzamemo, ugotavljamo, da za razvoj pojava sive ekonomije obstaja več vzrokov. Posamezniki se sive ekonomije poslužujejo zaradi visokih davčnih bremen, kompliciranih administrativnih postopkov in zakonodaje, neučinkovitih državnih institucij in visoke stopnje brezposelnosti. Posledično pa ima siva ekonomija tudi negativne učinke, ki se odražajo tako pri samem posamezniku (fizična izčrpanost, stres, utrujenost ipd.) kot tudi na gospodarstvu države. Ker so podatki o dohodkih, porabi in zaposlenosti nepravilni, država velikokrat sprejme napačne ukrepe v ekonomski politiki. Posledice, ki se pojavljajo pri neplačevanju dajatev se kažejo kot višje obremenitve uradne, registrirane, legalne dejavnosti zaradi izpada dajatev, hkrati pa imajo delodajalci v sivi ekonomiji manjšo konkurenčnost formalne ekonomije zaradi nižjih stroškov (Glas, 1994).. 3.2.1 Preprečevanje in ukrepi za zmanjšanje sive ekonomije Zaradi negativnih posledic, ki jih ima siva politika na proračun in finančno politiko, si država prizadeva čim prej in v čim večjem obsegu sivo ekonomijo omejiti. Država se s sivo ekonomija sooča s sprejetjem ukrepov, ki bi ta pojav zmanjšali in s pomočjo organov pregona, delovnih in tržnih inšpektorjev in z davčnim nadzorom. Glavni pomen odkrivanja sive ekonomije se kaže v pravilne oblikovanju ukrepov politike zaposlovanja, socialne podpore, regionalnega razvoja in podjetništva. Za optimum sprejetih ukrepov zoper pojav sive ekonomije Frey in Schneider (Frey in Schneider, 2000) poudarjata, da je zastraševalna politika zgolj kratkoročna, saj se bodo tisti, ki v polju sive ekonomije ostajajo, vztrajno pomikali v ilegalo ter dobro organiziran kriminal. Bolj primerni ukrepi so za njiju (Frey in Schneider, 2000) tisti, ki vztrajneže zvabijo iz polja sive ekonomije v uradno ekonomijo in jim zagotovijo amnestijo za njihove pretekle nelegalne dejavnosti. Podpirata pozitivističen pristop k izboljšanju javnih storitev, znižanja davkov in socialnih prispevkov z vključitvijo državljanov v procese odločanja. Poudarjata tudi, da je bolj pomembno kot kaznovati povzročitelje, odstraniti vzroke (ibidem).. 23.

Kneževič deli ukrepe za zmanjševanje obsega sive ekonomije na tri nivoje ( v Dobovšek, 2009): • s pomočjo dolgoročnih ukrepov je potrebno poskrbeti za najbolj optimalen gospodarski razvoj države, ker večji kot je življenjski standard, manjša je pogostost sive ekonomije; • srednjeročni ukrepi se načrtujejo za obdobje od treh do petih let. V tem času je potrebno spremeniti zakonodajo in povečati učinkovitost represivnih organov; • aktivnosti posameznih državnih organov in drugih, ki sodelujejo pri zmanjševanju obsega sive ekonomije ter morajo vsebovati dejanske naloge in ukrepe iz njihovega delovnega področja se načrtujejo z operativnimi ukrepi. Operativni ukrepi povečujejo intenzivnosti in učinkovitost nadzornih ter represivnih ukrepov. Do najbolj učinkovitega zmanjševanja obsega sive ekonomije bomo prišli, ko bo država izkazala potreben interes, nato pa uskladila in usmerila delovanje vseh državnih organov proti nadaljnjemu širjenju pojava sive ekonomije. K učinkovitosti pripomorejo tudi koordiniranost, operativnost in samoiniciativnost državnih organov.. 3.3 Konfiskacija protipravno pridobljenega premoženja in obrnjeno dokazno breme Glavni namen odvzema protipravno pridobljenega premoženja je vzpostavitev stanja, ki je obstajalo preden je oseba storila kaznivo dejanja, s katerim je storilec ali oseba na katero je denar prenesel, pridobila premoženjsko korist. Dobovšek (Dobovšek, 2004) opozarja, da je premoženje, ki so ga kriminalci protipravno pridobili sredstvo, ki jim služi za izvajanje novih kaznivih dejanj, z njim vlagajo v legalne dejavnosti, širijo pojav korupcije in pridobivajo na družbeni moči in ugledu. Kazensko pravno je odvzem premoženjske koristi, ki je pridobljena s kaznivim dejanjem opisana v sedmem poglavju Kazenskega zakonika. Zakonik natančno določa razloge za odvzem premoženjske koristi, način odvzema premoženjske koristi, varstvo oškodovanca in odvzem premoženjske koristi pravni osebi (Kazenski zakonik, 2008). Zakonik določa, da se lahko protipravno pridobljeno premoženje odvzame s sodno odločbo. Določene predmete pa lahko organi pregona, že v kazenskem postopku zasežejo in izročijo v hrambo sodišču (Zakon o kazenskem postopku, 2012). Podrobnosti zasega navaja Zakon o kazenskem postopku v osemnajstem poglavju pod drugo točko. Razlika med odvzemom in zasegom je ta, da je zaseg predmetov v 24.

kazenskem postopku začasne narave, odvzem premoženja s sodbo sodišča pa dokončno. Podrobnosti glede odvzema premoženja nezakonitega izvora določa zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, 2011). Namen tega zakona je: »preprečevanje pridobivanja in uporabe premoženja nezakonitega izvora zaradi varstva pridobivanja premoženja na zakonit način ter zaradi zaščite gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi«. Namen zakona se zagotavlja z odvzemom premoženja tistim, »ki so ga pridobili na nezakonit način, ali je bilo tako premoženje nanje preneseno brezplačno ali za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti, ali so vedeli ali bi morali vedeti, da je nanje preneseno premoženje nezakonitega. izvora«.. Postopek. finančne. preiskave. se. izvede,. če. se. v. (pred)kazenskem postopku izkažejo razlogi za sum, da oseba razpolaga s premoženjem nezakonitega izvora in vrednost tega premoženja presega 50000 evrov (Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, 2011). Trenutno veljavna slovenska zakonodaja omogoča odvzem premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivega dejanja, storilcu, ki je obsojen tega dejanja oziroma tretji osebi, če je storilec nanjo prenesel protipravno pridobljeno premoženje. Ne dopušča pa, da bi se storilcu, kateremu je bila dokazana storitev hujšega kaznivega dejanja, odvzelo še preostalo premoženje, ki pa ne izhaja neposredno iz kaznivega dejanja za katerega je bil obsojen, je pa očitno razvidno, da premoženje storilca ni uravnoteženo z njegovimi prikazanimi prihodki. Iz tega je mogoče sklepati, da je najverjetneje premoženje pridobil s storitvijo drugih kaznivih dejanj. Zaradi takšnih primerov bi bilo potrebno trenutno veljavno zakonodajo nadgraditi in uvesti institut obrnjenega dokaznega bremena. Obrnjeno dokazno breme je institut pri katerem mora oseba, ki je osumljena storitve hujšega kaznivega dejanja z visokimi premoženjskimi dobički, dokazati zakonitost svojega premoženja. Če le tega ne more dokazati, se ji premoženje odvzame, ne glede na to, da osebi ni bilo dokazano s strani tožilstva nezakonitost pridobljenega premoženja s točno določenim kaznivim dejanjem (Škofic, 2012). Uvedba instituta obrnjenega dokaznega bremena v našo zakonodajo je sporna predvsem zaradi drastičnega posega v človekove pravice, ki so nam zagotovljene že z. 25.

ustavo. Uveljavitev je kontradiktorna predvsem z domnevo nedolžnosti in pravico do poštenega sojenja in enakosti orožij. Domneva nedolžnosti je temeljna varovalka pred posegi države v temeljne človekove pravice in svoboščine. Ni absolutna ampak relativna predpostavka, ki se jo poskuša z dokazi skozi sodni postopek ovreči. Poseg države v človekove pravice, se z večanjem verjetnosti storitve kaznivega dejanja, povečuje. Hujša kot je kršitev obdolženca, bolj lahko država poseže v njegove pravice. Dežman in Erbežnik navajati bistvene posledice domneve nedolžnosti in sicer se obdolžencu ni potrebno braniti (v postopku je lahko popolnoma pasiven, z izjemo udeležbe v postopku), dokazno breme leži na tožilcu in sodišče mora v dvomu odločiti v korist obdolženca (Dežman in Erbežnik, 2003). Navkljub vsem posegom v človekove pravice pa se je uvedba instituta obrnjenega dokaznega bremena v drugih državah izkazala za zelo učinkovito. Večletne izkušnje boja zoper organiziran kriminal kažejo, da ima največji uspeh prav konfiskacija premoženja, ki jo dosežemo z obrnjenim dokaznim bremenom.. 3.3.1 Obrnjeno dokazno breme na davčnem področju Zakon o davčnem postopku ureja pobiranje davkov. Zakon določa da se davčni postopek začne po uradni dolžnosti ali na zahtevo stranke. Davčni organ mora pred izdajo odmerne odločbe skrbno presoditi vsak dokaz ter ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki imajo za odmerno odločbo pomen. Pri tem mora omogočiti stranki uveljavljanje njenih z zakonom predvidenih pravic. Zakon dokazovanje opredeljuje v drugem delu v četrtem poglavju, kjer v 76. členu določa, da: »mora zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku predložiti dokaze.« (Zakon o davčnem postopku, 2006) Slovenska davčna zakonodaja predvideva obrnjeno dokazno breme z davčnega organa na davčnega zavezanca, vendar le za obdavčenje premoženja in ne odvzem le-tega. Naloga davčnih organov je ugotavljanje nesorazmerij pri premoženju zavezanca in ne ugotavljanje njegovega izvora. Špitalar in Demšar pravita, da je primerljivost davčnega postopka in postopka odvzema protipravno pridobljenega premoženja v tem, da sta oba postopka naravnana k ugotavljanju nesorazmernega razpolaganja s premoženjem (dohodkovna 26.

in odhodkovna stran). Gledano z davčnega vidika pojavi neuravnoteženega premoženja kažejo na davčne utaje, z kazenskopravnega vidika pa ti pojavi kažejo na nezakonit izvor premoženja. Kadar se v okviru davčnih preiskav ugotovi visoko nesorazmerje med zavezančevim premoženjem in odhodki, se uvede davčni inšpekcijski nadzor, katerega predmet je premoženje, ki ga oseba ne zna pojasniti. Davčni postopek je sestavljen iz dveh faz in sicer predstavlja prvi del faza vodenja finančne preiskave ter drugi del, ki pomeni uvedbo pravdnega postopka, v katerem ima stranka možnost dokazovanja izvora premoženja (Špitalar in Demšar, 2012). V davčnem postopku je dokazno breme v celoti preneseno na davčnega zavezanca, ko le-ta dokazuje nižjo davčno osnovo, saj ugotovljena razlika med premoženjem in dohodki izhaja iz dohodkov, od katerih so bile že plačane davčne obveznosti ali iz dohodkov, od katerih se davki ne plačajo (ibidem).. 4 DAVKI IN PRORAČUN V REPUBLIKI SLOVENIJI Odkar obstajajo organizirane družbe, poznamo davke, spreminjajo se samo njihove oblike. Pred starim vekom smo poznali desetino kot naturalni davke, nato suženjstvo, v srednjem veku tlačanstvo in šele v novejši zgodovini lahko govorimo o denarnih davkih. Glavni namen vseh teh ureditev pa je bila in še vedno je prisilnost plačevanja davka državi. Ker davkoplačevalci državi plačujejo najrazličnejše davke, veliko časa, ki ga namenimo za ustvarjanje dobička, porabimo za državo. V primerjavi s prejšnjimi ureditvami so današnji davčni sistemi bolj demokratični in se od prejšnjih bistveno razlikujejo. Prva razlika je v tem, da ima danes posameznik možnost izbire, kje bo živel in plačeval davke, druga pa v tem, da davki danes ne pomenijo absolutne obveznosti kot nekoč. Davki pomenijo obveznost deliti dohodek z državo, če si brez prihodka in če nisi pripravljen delati za dohodek, ti ni potrebno plačevati davke (Kranjec, 2003). Slovenija je temeljito reformirala davčni sistem ob osamosvojitvi. Z davčno reformo je uvedla fiskalni sistem. V sistemu neposrednih dajatev so bile izvedene temeljite spremembe in zmanjšanje števila davkov in prispevkov, različnih davčnih in prispevnih osnov ter davčnih virov. Kot glavni podjetniški davek je bil uveden davek od dobička pravnih oseb, kot glavnih osebni davek pa dohodnina. Prispevki so zadržani za financiranje pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zdravstvenega. 27.

zavarovanja, za zaposlovanje ter starševsko varstvo. Davčna zakonodaja se spreminja pri posameznih davkih, uveljavljajo pa se tudi nove dajatve (Klun, 2011). Posredni davki predstavljajo temelj slovenske davčne politike. Največji delež med davčnimi prihodki predstavljajo davki na blago in storitve in prispevki za socialno varnost. Tem po vrsti sledi dohodnina. Prispevki za pokojninsko in invalidsko zavarovanje se zbirajo v zavodih, prihodki od večine premoženjskih davkov ter davkov od iger na srečo in promet z nepremičninami pa se zbirajo v občinski proračun. Prihodki drugih davkov se stekajo v državni proračun (Klun, 2011).. 4.1 Državni proračun Ministrstvo za finance definira proračun Republike Slovenije kot: »akt države, s katerim so predvideni vsi prihodki in drugi prejemki ter odhodki in drugi izdatki države za eno leto.« (Ministrstvo za finance, 2013) Proračun sprejema najvišji državni organ. Na državni ravni je to državni zbor, na lokalni pa občinski svet. Ker je proračun temeljni finančni instrument s katerim država opredeli izvajanja svojih osnovnih nalog, je potrebna tudi institucija, ki njegovo. korektno. izvajanje. nadzoruje.. Smotrnost. in. namenskost. porabe. proračunskega denarja preverja Računsko sodišče (Proračun(države in občin), 2009). Proračun je pomemben instrument, ki ga ima vlada na voljo za izvajanje dolgoročne makroekonomske politike, katere namen je zagotavljanje stabilnih javnih financ in pospeševanje gospodarskega ter družbenega razvoja. Pri upravljanju s proračunom je potrebno upoštevati njegov sprejet namen, pravočasno prilagajanje dejanskim ekonomskim okoliščinam in uresničevanje družbenih in gospodarskih ciljev, ki so se s sprejetjem proračuna zastavili (Ministrstvo za finance, 2013). Preprosto povedano predstavlja sprejeti proračun v bistvu predračun državnih ali občinskih prihodkov in izdatkov. S proračunom se pridobljena sredstva iz davkov prerazporejajo v javne odhodke, za financiranje osnovnih funkcij državnih organov in v transfere, za financiranje javnih služb. V proračunu so javni izdatki razvrščeni po namenih in po nosilcih, v posamezne vrste izdatkov. Črpajo se na podlagi posebnih postopkov in predpisov, ki veljajo za področje javnih financ (Proračun(države in občin), 2009).. 28.

Finančne institucije predstavljajo skupnost instrumentov, ki tvorijo temelje sistema javnih. prihodkov,. izdatkov,. državnega. proračuna. in. javnih. posojil.. Med. najpomembnejše institucije štejemo (Pernek, Kostanjevec in Čampa, 2009): • izdatke; • prejemke, ki jih delimo na: -davščine (zavezanec ne dobi nobene protivrednosti od aktivnih finančnih subjektov) -takse in prispevke (obstaja ekonomska uravnoteženost med aktivnimi in pasivnimi finančnimi subjekti); • finančni proračun (akt predvidevanja prejemkov in izdatkov javnopravnih teles); • javna posojila (avansi bodočih dohodkov od davkov in drugih rednih prejemkov) in • finančni sporazum (razdelitev fiskalnih instrumentov in ustreznih prejemkov med državo in lokalnimi skupnostmi, je kompromis med posameznimi vejami oblasti). Država in lokalne skupnosti zadovoljujejo svoje zastavljene naloge predvsem z javnimi izdatki, torej s porabo javnih sredstev, da zadovoljijo javne potrebe iz proračuna. Torej, glavni namen dohodka, ki ga država zbira je zadovoljitev javnih potreb. Ti dohodki so odvisni od višine ustvarjenega narodnega dohodka in od dela tega dohodka, ki se lahko nameni zanje. Razlikujemo več vrst javnih dohodkov, najbolj znana pa je delitev dohodkov po periodičnosti, kjer razlikujemo (ibidem): • redne dohodke, dotekajo iz trajnih virov na podlagi predpisov, to so: -davščine (davki, takse, prispevki) in denarne kazni; -redni dohodki od javnega premoženja; -lastni dohodki državnih organov in zavodov (upravni dohodki) itd. • izredne dohodke, se ne pobirajo trajno ampak prehodno ali za kakšno posebno priložnost, to so: -izredni dohodki od državnega premoženja; -izredne davščine; -dohodek od izdaje novega denarja za kritje izrednih javnih izdatkov; -javna posojila; -dediščine, darila, reparacije, itd. • dokončne in prehodne dohodke (ibidem).. 29.

Davščine so danes najpomembnejši vir javnih dohodkov. Ločimo tri temeljne vrste davščin: takse, prispevke in davke. Med fiskalne prihodke prištevamo tudi carine, trošarine, parafiskalitete in nefiskalne dohodke (ibidem). Upoštevati je potrebno, da je proračunski proces istočasno določanje javnih odhodkov in javnih prihodkov, predvsem davkov. Praksa iz prejšnjih obdobij kaže, da je dosti lažje doseči soglasje o javnih izdatkih kot pa poiskati načine za zagotovitev zadostnega obsega davkov oziroma prihodkov. Posledica neuravnoteženosti so proračunski primanjkljaji, ki lahko pripeljejo gospodarstvo in državo v velike težave, uničujejo vrednosti valut, povzročajo socialne nemire in celo revolucije, če družba oceni, da so davki previsoki (Kranjec, 2003).. 4.2 Statistika Davčne uprave Republike Slovenije policije in državnega tožilstva 4.2.1 Davčna uprava Republike Slovenije V letu 2012 je DURS izdala 4278 plačilnih nalogov in 1091 odločb o prekršku. V letu 2011 je izdala 5369 plačilnih nalogov in 1091 odločb o prekršku (Ministrstvo za finance-Poročilo o delu DURS, 2011 in 2012). V letu 2012 so bili najpogosteje ugotovljeni naslednji prekrški iz Zakona o davčnem postopku: • ne predložitev davčne napovedi ali ne vložitev davčne napovedi v roku, določenim z zakonom; • ne predložitev davčnega obračuna ali ne predložitev davčnega obračuna na predpisan način oziroma v predpisanih rokih; • ne predložitev obračuna davčnega odtegljaja ali ne predložitev obračuna davčnega odtegljaja na predpisan način oziroma v predpisanih rokih; • davčni zavezanec ni vodil ali ni hranil poslovnih knjig in evidenc v skladu z zakonom ali jih ni vodil v redu in pravilno oziroma na način, ki zagotavlja podatke za ugotovitev davčnih obveznosti in • davčni zavezanec davčnemu organu ni predložil dokumentacije ali ni dal pojasnil v zvezi s predmetom davčnega nadzora ali je oviral davčni nadzor (Ministrstvo za finance-Poročilo o delu DURS, 2012 in 2013a). Davčna uprava je v letu 2012 vložila 68 kazenskih ovadb zaradi suma storitve kaznivega dejanja in sicer 27 ovadb zoper pravne osebe in 41 ovadb zoper fizične 30.

osebe. Najpogostejša kazniva dejanja so bila kršitev temeljnih pravic delavcev, kaznivo dejanje zatajitev finančnih obveznosti oziroma davčna zatajitev in ponareditve ali uničenja poslovnih listin (Ministrstvo za finance-Poročilo o delu DURS, 2012 in 2013a). V letu 2011 je bilo vloženih 163 kazenskih ovadb zaradi suma storitve kaznivega dejanja, od tega 70 ovadb zoper pravne osebe in 93 ovadb zoper fizične osebe. V letu 2011 je bilo najpogostejše kaznivo dejanje zatajitev finančnih obveznosti (Ministrstvo za finance- Poročilo o delu DURS, 2011 in 2012). 4.2.2 Policija. 1.000 500. DAVČNA ZATAJITEV 375. 213. 344. 504. 496. 0 2007. 2008. 2009 LETO. 2010. 2011. ŠTEVILO KAZNIVIH DEJANJ. Slika 1: Število kaznivih dejanj davčne zatajitve v obdobju od 2007 do 2011 (Vir: Ministrstvo za. notranje zadeve-Policija, 2007-2011). Slika (1) prikazuje število kaznivih dejanj davčne zatajitve v obdobjih od 2007 do 2011. Število kaznivih dejanj od leta 2007 do 2011 narašča. V letu 2007 policijska statistika beleži samo 213 kaznivih dejanj davčne zatajitve, v letih 2010 in 2011 pa povprečno 500. Število kaznivih dejanj se je v letih 2010 in 2011 v povprečju povečalo za 135% od leta 2007. 31.

NASTALA ŠKODA Z DAVČNIMI ZATAJITVAMI 100000. 88918. 80000 60000 40000 20000. 9897. 26452. ŠKODA V € 19773. 0 2007. 2008. 2009. 2010. 15835. 2011. LETO Slika2: Nastala škoda z davčnim zatajevanjem od leta 2007 do 2011 (Vir: Ministrstvo za notranje zadeve-Policija, 2007-2011). Slika (2) prikazuje premoženjsko škodo, ki je nastala z izvršitvijo kaznivih dejanj davčne zatajitve, ki spada v kategorijo gospodarske kriminalitete, v obdobju od leta 2007 do 2011 v Republiki Sloveniji. Največja premoženjska škoda je zabeležena v letu 2009. Škoda je v letu 2009 za 236% večja kot v letu 2008, leta 2010 pa premoženjska škoda od leta 2009 upade za 77,8%.. 4.2.3 Državno tožilstvo V letu 2010 so državna tožilstva prejela ovadbe za kazniva dejanja zatajitve davčnih in drugih finančnih obveznosti zoper 370 oseb, kar je bistveno več kot v prejšnjih letih. V letu 2009 so dobili ovadbe zoper 277 oseb, v letu 2008 pa zoper 170 oseb. Državno tožilstvo podaja mnenje, da s kazenskopravnega vidika največjo nevarnost za javne finance predstavljajo »slamnati lastniki«, ki gospodarsko družbo ustanovijo samo za potrebe davčne goljufije. Kljub znatnemu povečanju števila ovadb, pa državno tožilstvo meni, da je število izrečenih sodb s tega področja nizko. Slovenska sodišča so v letu 2010 izrekla 14 obsodilnih, 5 oprostilnih in 17 zavrnilnih sodb (Vrhovno državno tožilstvo, 2010). Zatajitve davka in drugih obveznosti, so po oceni državnega tožilstva, najpogostejše pri prodaji rabljenih vozil, največkrat uvoženih iz držav Evropske Unije ter v gradbeni dejavnosti. Značilnost teh kaznivih dejanj je v vpletenosti večjega števila. 32.

gospodarskih subjektov, ki prikazujejo navidezne poslovne dogodke in izdajajo fiktivne račune različnim prejemnikom (Vrhovno državno tožilstvo, 2010). Slovenska državna tožilstva so v letu 2011 prejela bistveno manj ovadb za kazniva dejanja zatajitve davčnih in drugih finančnih obveznosti kot v letu 2010, samo zoper 269 oseb. Tožilstvo ugotavlja, da so še vedno v največji meri storjena kazniva dejanja davčne zatajitve pri trgovanju z osebnimi in tovornimi vozili. Državno tožilstvo navaja, da vzrok upada ovadb v primerjavi z letom 2010 ne gre pripisati manjšemu številu teh kaznivih dejanj ampak dejstvu, da gre za obsežnejše in kompleksnejše zadeve, katerim je zaradi pridobitve potrebnih obvestil in dokazov potrebno nameniti več časa (Vrhovno državno tožilstvo, 2011). Državna tožilstva so v letu 2012 za kazniva dejanja zatajitve davčnih in drugih finančnih obveznosti prejela ovadbe zoper 309 fizičnih in 69 pravnih oseb, kar je bistveno več kot v letu 2011. Tožilstvo ugotavlja, da je čas raziskovanja kaznivih dejanj s področja izogibanja davkom in drugim dajatvam dolgotrajen, ker gre za kompleksne zadeve, kazniva dejanja pa so največkrat izvršena v povezavi s kaznivimi dejanji ponareditve poslovnih listin. Odkrivanje in dokazovanje kaznivih dejanj otežujejo tudi okoliščine, da zavezanci pogosto ne vodijo dokumentacije oziroma je ne hranijo ali pa jo celo uničujejo (Vrhovno državno tožilstvo, 2012).. 4.3 Davčna uprava Republike Slovenije Vse oblike davčne zatajitve, kot kaznivega dejanja, se preganjajo po uradni dolžnosti. Za preiskovanje in odkrivanje ustreznosti plačevanja davkov je v Republiki Sloveniji pristojna Davčna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: DURS). Poleg DURS pa se s preiskovanjem gospodarskega kriminala, kamor spada tudi davčno zatajevanje, ukvarja Sektor za gospodarsko kriminaliteto pri kriminalistični policiji. V primerih, ko davčni inšpektor sam ne more ustrezno ali neovirano postopati v inšpekcijskem nadzoru ima na voljo možnost sodelovanja tudi z drugimi organi in institucijami. Za učinkovit nadzor in odkrivanje ter preprečevanje kaznivih ravnanj, ki imajo za posledico osiromašenje davčnega proračuna sodeluje DURS z Ministrstvom za notranje zadeve in Ministrstvom za finance. DURS sodeluje tudi z Uradom za preprečevanje pranja denarja in financiranja terorizma, če pa v postopku inšpekcijskega nadzora ugotovi dejanja, ki zbujajo sum kaznivega ravnanja, kot. 33.

določa Kazenski zakonik, mora s svojimi ugotovitvami seznaniti nadrejenega in sestaviti osnutek kazenske ovadbe ter priložiti dokazila (Kozlevčar, 2010). Davčna uprava je organ v sestavi Ministrstva za finance. Sestavljajo jo Generalni davčni urad in posamezni davčni uradi, ki so njene organizacijske enote. Ustanovljene so za opravljanje nalog na določenem območju ali za določena področja. Sedež DURS je v Ljubljani (Ministrstvo za finance- organizacija in naloge davčne službe, 2013b). Generalni davčni urad skrbi za centralni register zavezancev, za organizacijo delovanja, za analiziranje in nadzor dela območnih uradov, načrtovanje davčnih prihodkov in inšpekcijskih pregledov. Spremlja in proučuje razvoj davčne službe, ter ustrezno ukrepa za optimalno delovanje. Med drugim skrbi za dajanje pojasnil o različnih davčnih obveznostih in skrbi za razvoj na področju pobiranja davkov, predvsem z uvajanjem elektronskih oblik izpolnjevanja davčnih obveznosti. Za uslužbence davčne službe določa in izvaja dodatna strokovna in tehnična izobraževanja. Skrbi za izvajanje mednarodnih pogodb, ki obvezujejo Slovenijo, in sodeluje z davčnimi organi drugih držav in mednarodnimi organizacijami ter strokovnimi organizacijami s področja davčnega sistema. Uravnava tudi sodelovanja z drugimi državnimi organi in drugimi strokovnimi institucijami (ibidem). Zavezanci in drugi državljani tako večino pojasnil in informacij najdejo na spletnih mestih DURS. Davčni uradi so tisti, ki dejansko izvajajo funkcijo davčne službe, to je obračun, pobiranje in izterjave davkov ter davčni nadzor. Uradi so tudi prvostopenjski organ odločanja v davčnih zadevah, medtem ko je drugostopenjski organ Ministrstvo za finance (Klun, 2011). Zakon o davčnem postopku določa načine obračunavanja davkov na tri osnovne načine: s samoobdavčitvijo, z odmerno odločbo in z davčnim odtegljajem. V poslovanju se zgodi, da davčni zavezanci davčno napoved ali obračun davka nenamerno pozabijo vložiti ali pa ju vložijo z napakami, lahko pa so aktivnosti davkoplačevalcev namerne in v naprej premišljene, da bi si z njimi ustvarili nedovoljene davčne ugodnosti. Kot novost je od leta 2006 davčnim zavezancem omogočena samoovadba oziroma samoprijava. Glavni namen samoprijave je v tem, da ima zavezance v primeru, ko ugotovi, da je napačno obračunal davčno obveznost,. 34.

možnost prijaviti napako davčni upravi, pri tem pa za napako ni kaznovan. Zavezanec poravna davčno obveznost skupaj z obrestmi (Klun, 2011). Poslanstvo DURS je davkoplačevalcem zagotoviti kakovostne storitve in jim pomagati pri izpolnjevanju njihovih davčnih obveznosti, pri tem pa upoštevati načelo poštenosti in objektivnosti (Ministrstvo za finance- organizacija in naloge davčne službe, 2013b).. 4.3.1 Poslovna strategija 2010-2013 Kot pravi Sun Zu (Sun Zu, 2007) je strategija veliko organizacijsko delo, je pot do preživetja ali izumrtja in je ne smemo zanemariti. Generalna direktorica v predgovoru poslovne strategije pravi: » DURS si bo še naprej prizadevala za vzpostavljanje enega najbolj poštenih in učinkovitih sistemov za prostovoljno izpolnjevanje davčnih obveznosti v Evropski uniji. Okolje v katerem delujemo, je zapleteno in se neprestano spreminja in DURS se mora spreminjati z njim.« (Ministrstvo za finance- poslovna strategija za obdobje od 2010-2013, 2010) Cilj DURS je doseči najvišjo možno stopnjo plačevanja davčnih obveznosti. V primerih, ko davčni zavezanci prostovoljno ne poravnajo svojih davčnih obveznosti, takoj in učinkovito ukrepa. Davčna uprava tako z različnimi ukrepi izterjuje davčni dolg. Leta 2008 je izterjala 501 milijon evrov dolga, kar je za 22,6 % več kakor leto poprej; v letu 2009 pa 608 milijonov evrov, kar je za 21,2 % več kakor v letu 2008 (ibidem). Davčna uprava izvaja strategijo preprečevanja in odkrivanja kaznivih dejanj davčne zatajitve in drugih kršitev davčne zakonodaje. Kontrola davčnega nadzora je leta 2008 ugotovila 65.590 primerov nepravilnosti in odmerila za 47 milijonov evrov dodatnega davka, kar je za 9,9 % več kakor leta 2007. V letu 2008 je bilo opravljenih 7.827 davčnih inšpekcijskih nadzorov, kar pomeni 24,7 % povečanje glede na leto poprej.. Dodatne. ugotovljene. neposredne. obveznosti. v. postopkih. davčnega. inšpekcijskega nadzora so v letu 2008 znašale 91 milijonov evrov in so bile za 4,0 % večje kakor leta 2007. V letu 2009 je bilo opravljenih 7.544 davčnih inšpekcijskih nadzorov, v katerih je bilo dodatno ugotovljenih za 80 milijonov evrov neposrednih obveznosti, poleg tega pa še za 20 milijonov evrov posrednih obveznosti (ibidem).. 35.

S takojšnjim seznanjanjem javnosti o nepravilnostih, ugotovljenih v usklajenih inšpekcijskih pregledih, je davčna uprava prispevala h krepitvi davčne discipline. Davčna uprava sproti obvešča davčne zavezance o področjih, na katera bo usmerjen davčni nadzor, ter jih s tem poziva k samoprijavi. Vse več zavezancev se tako odloča za samoprijavo in prostovoljno poravnava neplačane davčne obveznosti (ibidem). Strateški cilj DURS je zagotoviti še bolj kakovostne in inovativne storitve davčnim zavezancem, da bodo lažje prostovoljno izpolnjevali svoje davčne obveznosti. Še bolj si bodo prizadevali ustreči željam in pričakovanjem njihovih odjemalcev. Okrepili bodo tudi sodelovanje z davčnimi svetovalci, računovodskimi servisi in drugimi posredniki, ki lahko prispevajo k točnemu in pravočasnemu plačevanju davkov in drugih dajatev. Enako pomemben strateški cilj je zagotoviti dosledno izvajanje davčnih zakonov, kar pomeni zagotoviti, da bodo vsi posamezniki in vse pravne osebe v celoti izpolnjevali svoje davčne obveznosti. Razširili bodo nabor njihovih metod in ukrepov na področju davčnega nadzora in preiskav, sankcionirali nezakonita ravnanja in brez odlašanja ukrepali pri izterjavi davčnega dolga. Soočili se bodo z izzivi globalizacije tako, da bomo okrepili svoja znanja in strokovnost ter izboljšali njihovo sodelovanje z davčnimi upravami v EU in v svetu (ibidem).. 36.

Slika 3: Model strateškega načrtovanja DURS (Vir: Ministrstvo za finance, 2010-2013). 4.3.2 Kodeks etike davčnih delavcev Etični kodeksi predstavljajo načela obnašanja znotraj določene organizacije. Predstavljajo priljubljeno družbeno priznano sredstvo, ki naj bi zagotavljajo etično ravnanje. Izražanje pričakovanj pa ni dovolj, potrebno je tudi njegovo uresničevanje v praksi, kar pa predstavlja težji del. Zaposleni naj bi bili s kodeksom seznanjeni, ga bi naj razumeli in ga tudi sprejeli ter se tudi obnašali v skladu s pravili. Kodeksi so pomembni, ker predstavljajo pričakovanja, dajejo smernice, odražajo vrednote in načela ter zvišujejo standard znotraj organizacije. Njihov namen je v podpori dobrega, koristnega in pravičnega ter odklonskost do nepravičnega in neodgovornega. Etično delovanje zaposlenega bi naj bilo samo po sebi umevno, vendar pa z pohvalo ali grajo dvigujemo etični standard in postavljamo zgled ostalim zaposlenim.. 37.