Primerjava različnih teorij osebnosti človeka : diplomsko delo

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA MARIBOR. DIPLOMSKO DELO PRIMERJAVA RAZLIČNIH TEORIJ OSEBNOSTI ČLOVEKA. Kandidatka: Nina Lugarič Študentka rednega študija Številka indeksa: 81570443 Program: univerzitetni Študijska smer: splošni management Mentor: prof. dr., Sonja Treven. Maribor, november, 2005.

PREDGOVOR V diplomski nalogi smo spoznali človekovo osebnost kot duševno središče vsakega posameznika. Psihološki pogled na človeka razkriva mnoga več ali manj razložljiva vprašanja, a še zmeraj ne odpira vrat do vseh odgovorov. Človekova osebnost je nekaj zelo posebnega, izvirnega in samosvojega v človeku, zaradi nje postane človek enkraten. Zaradi lastne osebnosti je on sam in se zato razlikuje od milijonov drugih ljudi. Izoblikuje se tako iz prepletanja psihofizičnih lastnosti posameznika kot iz značilnosti družbenega okolja, ki je prav tako pomemben faktor pri izoblikovanju osebnosti. Ne glede na prvotne zametke osebnosti se ljudje zaradi mnogih zunanjih vplivov, razvijemo v nekaj individualnega, nepredvidljivega. Človek je vreden toliko, kolikor je vredna njegova osebnost. Vreden je toliko, kolikor vlaga v svoj razvoj in izobraževanje. V človeku mora obstajati težnja po doseganju več, boljše, višje in dlje.. 2.

KAZALO 1. UVOD............................................................................................................................ 5 1.1 Opredelitev področja in opis raziskovanega problema................................................ 5 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve ................................................................................... 5 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave ............................................................................ 5 1.4 Predvidene metode raziskovanja ................................................................................. 6. 2. PREDSTAVITEV OSEBNOSTI .................................................................................. 7 2.1 Zgodovinski razvoj pojma osebnosti........................................................................... 7 2.1.1 Pojem osebnosti v animističnem mišljenju .......................................................... 8 2.1.2 Pojem osebnosti v antiki....................................................................................... 8 2.1.3 Pojem osebnosti v filozofiji srednjega veka ....................................................... 11 2.1.4 Pojem osebnosti v novem veku .......................................................................... 11 2.1.5 Filozofski tokovi 19. stoletja .............................................................................. 14 2.2 Definicija osebnosti ................................................................................................... 16 2.3 Karakteristike osebnosti ............................................................................................ 17 2.4 Razvijanje osebnosti skozi leta.................................................................................. 17 2.4.1 Obdobje zgodnjega otroštva ............................................................................... 17 2.4.2 Obdobje otroštva ................................................................................................ 19 2.4.3 Obdobje mladosti................................................................................................ 19 2.4.4 Obdobje odraslosti.............................................................................................. 21 2.4.5 Obdobje starosti.................................................................................................. 21. 3. RAZISKOVANJE OSEBNOSTI ................................................................................ 23 3.1 Potreba po spoznavanju osebnosti............................................................................. 23 3.2 Začetki diagnostike in prognostike............................................................................ 23 3.2.1 Astrologija .......................................................................................................... 23 3.2.2 Fiziognomika ...................................................................................................... 25 3.2.3 Frenologija.......................................................................................................... 25 3.3 Prehod k sodobnemu raziskovanju osebnosti............................................................ 26 3.3.1 Konstitucionalna in rasna psihologija................................................................. 26 3.3.2 Raziskovanje individualnih razlik in sposobnosti .............................................. 26 3.3.3 Klinična diagnostika in prognostika ................................................................... 26 3.3.4 Ocenjevanje znanja............................................................................................. 27 3.4 Raziskovalne metode................................................................................................. 27 3.4.1 Eksperiment ........................................................................................................ 27 3.4.2 Opazovanje ......................................................................................................... 29 3.4.3 Spraševanje......................................................................................................... 31. 3.

4. KLASIFIKACIJA TEORIJ, KONCEPCIJ IN MODELOV OSEBNOSTI................. 38 4.1 Možnosti klasificiranja in razvrščanja teorij osebnosti ............................................. 38 4.1.1 Razlikovalni kriteriji za razvrščanje teorij osebnosti po Hallu in Lindzeyu ...... 38 4.1.2 Delitveni atributi in dimenzije teorij osebnosti po Anteju Fulgosi .................... 39 4.1.3 Klastri ocenjevanih teorij osebnosti ................................................................... 40 4.2 Vsebinske klasifikacije teorij osebnosti .................................................................... 41 4.2.1 Klasifikacija glede na izvor osebnosti ................................................................ 41 4.2.2 Maddijeva klasifikacija....................................................................................... 41 4.3 Empirične klasifikacije teorij osebnosti .................................................................... 43 4.3.1 Coanova razčlenitev osebnostnih teorij.............................................................. 43 4.3.2 Dva okvirna koncepta osebnosti......................................................................... 43. 5. ZNAČILNOSTI IN PRIMERJAVA IZBRANIH TEORIJ OSEBNOSTI .................. 44 5.1 Psihoanalitična teorija osebnosti ............................................................................... 44 5.2 Arhetipična teorija osebnosti ..................................................................................... 48 5.3 Socialno psihološke teorije osebnosti........................................................................ 51 5.4 Personološka teorija osebnosti .................................................................................. 54 5.5 Teorije vertikalnih osebnostnih plasti........................................................................ 55 5.6 Teorije horizontalnih osebnostnih plasti.................................................................... 57 5.7 Teorija značilnih potez .............................................................................................. 58 5.8 Holistične teorije osebnosti ....................................................................................... 60 5.9 Konstitucijske teorije osebnosti................................................................................. 61 5.10 Faktorske teorije osebnosti ...................................................................................... 62 5.11 Teorija dražljaja in odziva ....................................................................................... 66 5.12 Osebnostne teorije jaza in samega sebe................................................................... 68 5.13 Biosocialna teorija osebnosti ................................................................................... 71 5.14 Filozofsko usmerjene osebnostne teorije................................................................. 71 5.15 Idiografska teorija osebnosti.................................................................................... 75. 6. ZAKLJUČEK .............................................................................................................. 77. 7. POVZETEK ................................................................................................................ 78. LITERATURA .................................................................................................................... 79 INTERNETNI VIRI ............................................................................................................ 81. 4.

1. UVOD. 1.1 Opredelitev področja in opis raziskovanega problema V diplomski nalogi smo se usmerili na področje psihologije, in sicer ožje, na spoznavanje osebnosti. Osebnost, s katero se poistoveti vsak posameznik, je duševni, integralni del človeka, ki pa je v naših očeh umeven sam po sebi. Mnogi svetovno znani psihologi pa se s tem ne bi strinjali, saj je osebnost zelo kompleksen del človeka, ki si zasluži globlje proučevanje. Prav tako so nastale številne teorije osebnosti, katerih primerjava je naslovni oziroma osrednji del te diplomske naloge. Preden smo se v diplomski nalogi posvetili spoznavanju značilnosti in primerjavi osebnostnih teorij znanih psihologov, smo spoznali zgodovinski razvoj pojma osebnosti in njeno spreminjanje do postavljenih definicij osebnosti danes, spreminjanje osebnosti skozi faze življenjskega cikla človeka, raziskovanje osebnosti skozi zgodovino in raziskovalne metode ter klasifikacije teorij, koncepcij in modelov osebnosti. 1.2 Namen, cilji in osnovne trditve Namen diplomske naloge je bil predstaviti osebnost človeka in primerjati značilnosti različnih teorij osebnosti, saj smo mnenja, da je osebnost človeka bistven in hkrati skrivnosten del človeka, ki vpliva na prezentacijo vsakega posameznika kot celote. Tema se mi je zdela zanimiva tudi zato, ker kot študentka Ekonomsko-poslovne fakultete nisem imela stika s tako poglobljenim psihološkim vidikom proučevanja osebnosti človeka. Cilj diplomske naloge je bil spoznati osebnost človeka in njen razvoj ter ugotoviti v čem se razlikujejo in v čem so si podobne teorije osebnosti različnih znanih psihologov ter na podlagi tega oblikovati lastno mnenje. Temeljna hipoteza v diplomski nalogi se glasi: znani psihologi, katerih teorije osebnosti smo proučevali v diplomski nalogi, imajo različne poglede in pristope pri razlagi osebnosti človeka. Nekje se s svojimi mnenji o osebnosti človeka srečujejo, spet drugje močno oddaljujejo in tudi nasprotujejo. 1.3 Predpostavke in omejitve raziskave Predpostavljamo, da je osebnost človeka unikat vsakega posameznika. Je relativno spremenljiva, saj se človek rodi z zametki osebnosti, vendar se skozi leta, pod vplivom različnih okoliščin, nekoliko spreminja. Kot omejitve v diplomski nalogi lahko navedemo omejen izbor psihologov, katerih teorije osebnosti so obravnavane v diplomski nalogi. Razlog za to je pomanjkanje literature o nekaterih psihologih, manjša vplivnost le teh in preobsežno ter zato nepregledno podajanje vsebine diplomskega dela.. 5.

1.4 Predvidene metode raziskovanja Diplomska naloga je statična raziskava, saj proučujemo postavljene definicije in teorije osebnosti. Gre za deskriptivni pristop, kjer opredeljujemo značilnosti osebnostnih teorij in jih primerjamo. V diplomski nalogi smo uporabili metode dela, kot so: raziskovanje teoretičnih podlag o osebnosti, teoretična klasifikacija teorij osebnosti, opredeljevanje značilnosti teorij osebnosti in njihova medsebojna primerjava ter avtorski sklep na temo diplomske naloge.. 6.

2. PREDSTAVITEV OSEBNOSTI. 2.1 Zgodovinski razvoj pojma osebnosti Zanimanje za temeljna vprašanja celotne stvarnosti so se zmeraj izmenjavala z zanimanjem za človeka, kot delom te stvarnosti. Pot k spoznavanju kozmosa je potekala preko spoznavanja samega sebe, spoznavanje človeka pa je služilo tudi kot izhodišče za reševanje globljih filozofskih vprašanj. Filozofsko poimenovanje človeka je bilo eno izmed prvih znanstvenih disciplin, ki je proučevalo osebnost in bilo posledično podlaga za postavitev psiholoških teorij osebnosti (Lamovec, Musek, Pečjak 1975, 12). V predzgodovinskih in zgodnjih zgodovinskih dobah še ne moremo govoriti o eksplicitnih poimenovanjih osebnost. Vprašanje se poraja tudi o implicitnih, torej intuitivnih poimenovanjih osebnosti, ki bi predstavljala korenine za kasnejša poimenovanja. Vendar sta se pri človeku že kar zgodaj pojavili tako rodovna kot individualna zavest, kar nas pripelje do spoznanja o pojavu začetnih osebnostnih oznak (Musek 1988, 30). Odkar človek živi v današnji obliki, živi kot osebnost. Ni mogoče natančno določiti kdaj in kje so se v zgodovini srečali in prepletli vsi odnosi, procesi ter miselni elementi, ki so izrodili pojem osebnosti. Med elementi in dejavniki, ob katerih se je razvila človekova zavest, kot prvo navajamo samo razvitost in diferenciranost človekovih spoznavnih funkcij ter procesov, saj imamo ljudje bolj razvite spoznavne funkcije kot ostala bitja. Zavest o sebi temelji prav tako na izkustvu. Te se kažejo v, na primer, lastni predstavi o svojem telesu. Izkušnje prav tako omogočajo, da začnemo ugotavljati razlike med svojo dejavnostjo in povratnimi informacijami ter dogodki iz zunanjega okolja. Kot naslednji dejavnik osebnostne zavesti človeka navajamo družbenost človekove dejavnosti. Poimenovanje osebnosti je veliko več kot samo časovno in prostorsko poenotenje samoizkustva. Ljudje smo vpeti v socialne in komunikativne odnose že od prvega dne svojega rojstva, kar predstavlja človeka kot kamenček v ogromnem mozaiku, od katerega je življenjsko odvisen. Znotraj mozaika nastopa kot posebna celota z drugimi takšnimi celotami ter je nosilec komunikacij in drugih socialnih odnosov. Oblikovanje človekove zavesti je prav tako odvisno od prakse, dela in proizvodnje. Rezultati dela predstavljajo snov, iz katere človek gradi zavest o sebi. Človek kot delujoče bitje, proizvajalec in ustvarjalec predstavlja pomembno iztočnico za nadaljnjo poimenovanje osebnosti. Vsi specifični dejavniki, ki sooblikujejo osebnostno zavest človeka, lahko pridejo do pravega izraza preko družbenega dela, v katerem je človek izoblikoval pojme sveta, sebe in drugih. Zelo pomemben dejavnik so prav tako sorodstvene zveze in odnosi, preko katerih je človek dobil določen rodovni položaj. Še danes pogosto srečujemo sledi patrilinearnega ali matrilinearnega poimenovanja posameznikov, in sicer se le-to kaže v priimkih posameznikov. Kot primer lahko navedemo priimek Ivanović, ki ima, kot »Ivanov sin«, v tem primeru poseben položaj. Iz tega lahko razberemo velik pomen imen, saj so in ponekod še danes predstavljajo nekakšen zaščitni znak. Razumevanje sporočil, ki jih dajejo drugi o nas je spet eden izmed dejavnikov, ki vplivajo na oblikovanje osebne zavesti. Podobo posameznika dopolnjujejo tudi drugi, ki podajajo informacije o nas. Objektivne razlike med ljudmi, tako fizične kot psihične, so opažali že v preteklosti. Seveda pa je označevanje po najopaznejših karakteristikah neprestano prisotno tudi danes, kar kaže tudi na to, da so ljudje že v preteklosti želeli preseči naravna razlikovanja med posamezniki, in sicer z raznimi tetovažami, poslikavami in maskiranjem. Končno je postala specializacija opravil vzrok za izrazitejšo oblikovanje osebne zavesti. Posamezniki so opravljali dela, pri katerih. 7.

so bili spretnejši in opuščali tista, za katera niso bili nadarjeni. Tako se je razvijala družbena specializacija in z njo pravi specialisti na različnih področjih. Ob spoznavanju človeka kot individuuma so se pojavljala spoznanja o človekovem psihičnem in fizičnem delovanju ter dognanje, da je osebnost človeka zelo kompleksno organizirana (Musek 1982, 20). Pojem osebnosti so si ljudje v različnih zgodovinskih dobah različno tolmačili. Tako bomo kronološko pregledali spreminjanje razumevanja osebnosti v našem ožjem, »zahodnem« kulturnem krogu, v okviru »zahodne« filozofije. 2.1.1 Pojem osebnosti v animističnem mišljenju Animizem je verovanje v duhove. Angleški antropolog Edward Burnett Tylor je trdil, da je religija v obliki animizma nastala, da bi zadovoljila človeški inteligenčni naravi. Primitivni človek si ni mogel razlagati naravnih dogodkov, zlasti sanj in smrti ter bolezni. Pri animizmu ni osnovna le potreba človeka, da razume, pojasnjuje in daje svetu smisel, temveč tudi potreba, da ga nadzoruje. To je pripeljalo do nastanka religije kot razlage, da poleg otipljivega sveta obstaja še svet duhov. Verjetno se je iz pojma duha v animističnem mišljenju postopoma rojeval pojem duše. Po vsej verjetnosti ima pojem duše korenine v besedah, ki označujejo dih, dihanje, sapo, zrak. Človeška duša je posebna sila, ki se v nas naseli s prvim vdihom, ko zadnjič izdihnemo pa zapusti telo. Animizem se tesno povezuje z magijo (to je s prepričanjem, da lahko z določenimi obredi, plesi in darovanji vplivamo na dogodke) (Musek 1988, 30-31). Magično izvira iz prepričanja, da so stvari medsebojno povezane z nevidnimi nitmi. Tudi med stvarmi, ki so na videz ločene mora obstajati nekakšna povezanost, katero so prekrili razni dogodki in tako zasenčili vidne povezave. Ugotoviti moramo s čim so stvari povezane, saj bomo tako postali pravi tolmači, znali bomo čarati in brati znamenja. Animistična mišljenja o duši niso temeljila na naravnih in vzročnih razlagah, ampak na izročilih in razodetjih. Naslanjala so se na avtoriteto, v katero niso dvomili (tradicija, izročilo, verski nauk, razodetja prerokov). Do njih niso gojili kritičnega odnosa in so jih sprejemali kot dane resnice. Šele antični filozofi so začeli kritično gledati na pojave in duševnost (Musek 2003, 14-15). Psihologija bi naj nekatere pojme, ki so nastali v animizmu le nadomestila z novimi. Kot primer lahko navedemo zamenjavo pojma »duša« s pojmom »osebnost«, kjer se nam porodi vprašanje v kolikšni meri še novejši pojmi vsebujejo neznanstveno, animistično mišljenje. Verjetno so ti pojmi v sodobni znanosti že toliko spremenjeni, da neznanstvena poimenovanja skoraj več niso vidna. Animizem, vsaj v izvirni obliki, ni danes nikjer več sprejet kot splošna razlaga primitivne religije, saj ni empiričnih dokazov, ki bi to teorijo potrjevali (Musek 1988, 3031). 2.1.2 Pojem osebnosti v antiki V antičnem obdobju se že srečujemo z bolj diferencirano predstavo o človekovi naravi, kar se kaže v pojmovanju v religijah in filozofijah zgodnjih civilizacij, kot so: mezopotamske, egipčanske, indijske, kitajske in starogrške (Musek 1988. 32). V slednjih se je uveljavil bolj optimističen in svoboden pogled na človekovo naravo kot pa pri sosednjih, bolj oddaljenih vzhodnih kulturah. V predstavah starih Grkov je igral človek dokaj pomembno vlogo, ni bil obremenjen z izvirnim grehom kot v mitologiji bližnjega vzhoda in niti fatalistično podrejen skrivnostnim silam, v kar so verjela ljudstva daljnega vzhoda. Grška. 8.

kultura je podpirala individualnost človeka, kar bi lahko prepoznali za vzrok razvijanja samostojne misli o človeku (Lamovec, Musek, Pečjak 1975, 13). Vendar o individualnosti osebnosti v antični filozofiji še ne bi mogli govoriti, čeprav je pri najpomembnejših filozofih, kot sta Platon in Aristotel, nekaj tega pojmovanja že impliciranega (Musek 1988. 32). Analitične predpostavke osebnosti pa vendarle najdemo pri naslednjih filozofih. Pri materialističnih filozofih, ki so se usmerjali na vprašanja o sestavi človeka, prav tako pri Hipokratovem nauku o temperamentih, ki ga je med filozofi še posebej zastopal Epedokles, ki trdi, da je vse obstoječe zmes štirih osnovnih prvin – vode, zraka, zemlje in ognja. Te prvine najdemo v človeku, oziroma v njegovi sestavi, in sicer v telesnih sokovih kot so: sluz, kri, črn žolč in žolč. Odvisno od prevladovanja določenih telesnih sokov v človekovem telesu zavisi človekov temperament (temperamentum latinsko, pomeni mešanica). Atomisti so bili mnenja, da je človek sestavljen iz atomov, vključno z dušo, ki bi naj bila sestavljena iz posebnih, nekoliko manjših atomov (Musek 1988. 32). Šele Platon predstavi človeka kot kompleksno in sintetizirano podobo, ki že spominja na pravo osebnostno teorijo, zato mu bomo namenili nekoliko več pozornost. Platon je začetnik topografskega modeliranja osebnosti. Dušo je delil na čutni del, ki se nahaja v trebušni votlini, na čustveni del, katerega mesto je v prsih ter na razumski del s središčem v glavi. V omenjenem trojnem delovanju osebnosti pripada prvi tip osebnosti k razumskemu načelu, kjer prevladujejo človekove razumske funkcije nad čustvenimi in čutnimi. V drug tip uvrščamo osebe, pri katerih prevladujejo čustvene funkcije, in sicer predvsem srditost in bojevitost. Tretjemu tipu pa pripadajo osebe s prevlado čutnosti in so po Platonovem mišljenju v idealni družbi v proizvodnem, obrtnem in trgovskem razredu. Integracija teh treh delov človekove duše sestavlja osebnost človeka. Za Platona je idealna osebnost tista, pri kateri prevladuje razumski del, saj se lahko le takšen človek povzpne najvišje s svojimi spoznanji. Tako kot dušo, Platon tudi spoznavni proces deli v štiri stopnje, in sicer v domnevanje, prepričanje, razumevanje in védenje. Platonovi začetki pojmovanja osebnosti so močno vplivali na kasnejše modeliranje teorij osebnosti, in sicer pri: Freudu, Klagesu, Sternu, Krohu, Jungu, Kleistu, Krausu, Rothackerju, Schultzu, Thieleu, Thomaeu, Welleku in drugih (Lamovec, Musek, Pečjak 1975, 13-15). Aristotel, kot Platonov učenec, trdi, da je duša forma telesa, torej tvorni, aktivni del. Danes forma pomeni obliko, a Aristotelu je ta beseda pomenila več, tako kot je na primer gledanje forma očesa. Lahko si razlagamo, da telo le omogoča duši delovanje. Aristotelovega pojmovanja duše ne smemo opredeliti za substancialno idealističnega, kot pri Platonu, temveč kot izjemno moderno, sistemsko in funkcionalno pojmovanje, čeprav so poznejši razlagalci duševnosti razumevali Aristotelovo razlago v duhu dualističnega substancializma (Musek 1988. 33). Aristotel je poglobil Platonovo osebnostno trihotomijo, ki ni več tipološko zasnovana, temveč razvojno in filogenetsko (evolucijsko) utemeljena. Po Aristotelu tvori najnižjo plast duševnosti vegetativna duša, to je duša rasti, ki uravnava hranjenje in razmnoževanje. Kot naslednjo plast opredeljujemo telesno ali živalsko dušo, ki posreduje čutno zaznavanje ter kot tretjo, najvišjo duševno plast, razumsko dušo, kjer predstavlja osrednji del razum. Le človeško bitje je tisto, katerega duša združuje vse tri dele osebnosti. V rastlinskem svetu obstaja le prva vegetativna plast, v živalskem pa prvi dve, torej vegetativna in telesna. Spoznavne funkcije po Aristotelu so opredeljene tudi ontogenetsko (osebno razvijanje organizma) in ne le filogenetsko. Tudi Aristotel je kot. 9.

Platon videl možnost razvoja človeka v podobo božanske popolnosti, vendar ne kot asketsko pretiravanje, ampak poudarja srednjo pot, ki predstavlja uravnotežen in umerjen način življenja. Aristotel je bil mnenja, da človek že sam teži k samoizpopolnjevanju, čemur sledijo tudi kasnejši avtorji teorij osebnosti. Aristotel je prvi definiral karakter kot poseben del neke osebe, zaradi katerega oseba tudi predstavlja nek individuum in je tako drugačna od drugih (Lamovec, Musek, Pečjak 1975, 15-16). Teofrast, učenec Aristotela je izdelal prvo značajsko tipologijo, kjer označuje posamezne značajske tipe glede na prevladujoče osebnostne poteze in navaja tudi značajske vzroke, ki pa so se mu le-malokdaj posrečili. Teofrast pristavlja k svojim opredelitvam različnih tridesetih značajev, komični pridih, zaradi česar bi naj podajal tudi osnovo komediantom za šaljivo označevanje ljudi. Teofrast je opredeljeval značajske lastnosti, kot so: nesramnež, nedostojnež, topoglavec in tako dalje (Musek 1988. 34-35). Iz medicinskih in ne iz filozofskih krogov starega sveta pa izvira Hipokratova teorija temperamentov, katero je v dokončni obliki izdelal pol tisočletja kasneje, Gallen, drugi medicinski klasik. Izhodišče te teorije je, že v uvodnem delu te točke, omenjena biološka domneva, da je posameznikovo delovanje odvisno od štirih telesnih sokov: krvi, rumenega žolča, črnega žolča in sluzi. Ljudje, pri katerih prevladuje element krvi, bi naj imeli sangvinični temperament, za katerega sta značilni izrazita živahnost in duševna odzivnost. Kadar je v ospredju žolč, govorimo o koleričnem temperamentu, kateremu pripisujemo silovite in nebrzdane reakcije ter splošno nezadovoljstvo. Pri melanholičnem temperamentu, ki ga daje črni žolč, prevladuje ta otožnost in globoko doživljanje, pri flegmatičnemu temperamentu, ki ga zaznamuje sluz, pa hladnokrvnost in šibka odzivnost. Klasična teorija o temperamentih je spodbudila razvoj drugih, bolj ali manj spremenjenih, teorij temperamentov. Teorijo o štirih, prej opisanih, temperamentih so povzemali tudi kasnejši teoretiki osebnosti, kot so: Kant, Wundt, Mc Dougall, Pavlov in tako naprej (Lamovec, Musek, Pečjak 1975, 17). V obdobju helenizma je zavladal antropološki pesimizem, ki je bil odraz spremenjenih družbenih razmer, propadanja antične civilizacije in vpliva filozofskih ter religioznih nazorov bližnjega vzhoda. Pesimizem se je kazal po eni strani v razvrednotenju človek, po drugi pa v iskanju višjega človekovega bistva. To je človeka odvračalo od narave in pripravljalo zametke za vzpon krščanstva. Iz zornega kota psihologije so pomembne helenistične filozofske šole, in sicer epikurejstvo in stoa, ki izvirata iz zgodnje helenistične dobe in tudi neoplatonizem, ki izvira iz dobe »rimskega« helenizma. Epikur, kot predstavnik atomistov, je modeliral človeka kot kompleks atomov, katerega psiha sestoji iz najživahnejših atomov zraka in ognja, ki oživljajo celotno telo. Pri stoikih srečamo prav tako precej izdelane koncepte osebnosti, katerih gibalo naj bi bili štirje glavni afekti: veselje, poželenje, skrb in strah. Stoiki, kot prvi, dosledno empirično razmišljajo, saj pravijo, da se človek rodi »prazen«, kasneje pa se na podlagi doživetih izkušenj izoblikuje, pri čemer ga vodijo prej omenjeni afekti. Na podlagi spoznanj iz pridobljenih izkušenj, človek sam uravnava afekte ali pa se jim celo odpoveduje, saj so le ti izvor trpljenja, ki se mu ognemo le z očiščevanjem. To pomeni, da se odpovedujemo željam in čustvenim potrebam, kar je po mnenju stoikov pomoč k duševnemu zdravju in ne etično pravilo »višjih« smotrov kot je to pri Platonu (Lamovec, Musek, Pečjak 1975, 18-19).. 10.

2.1.3 Pojem osebnosti v filozofiji srednjega veka V srednjeveški filozofiji se je prvič pojavil pojem osebnosti, v smislu osebnosti, in sicer v sholastični filozofiji, ki je srednjeveška filozofska smer, temelječa predvsem na avguštinizmu in aristotelizmu. Definicijo osebnosti je podal A. MS Boetij, kot prvi sholastik, v spisu »De duabus naturis« in se glasi: »Oseba je individualna substanca umske narave«. To opredelitev osebe je povzel tudi Tomaž Akvinski, cerkveni učitelj, v svojem delu »Summi«. Vsebina pojma osebnosti in človeka ima izredno krščansko utemeljitev, in sicer je prepad med dušo in telesom absoluten in edino človek je tisti, ki ima oboje. Človeka je ustvaril bog in ni del narave, je vsajen vanjo; tudi človekov končni namen ne bo izpolnjen v naravi, temveč še le v onostranstvu. Človek ima lastno voljo, s katero lahko odloča bodisi bo njegova pot peljala v zveličanje, bodisi v pogubo. Človek pa vendarle nima popolnoma svobodne volje, kot bog, ampak je deležen božje milosti, zaradi česar lahko spozna kaj je prav in kaj ne (Lamovec, Musek, Pečjak 1975, 19-20). Biti oseba, v krščanskem smislu, pomeni predvsem biti dejaven in odgovoren v ljubezni do Boga in do bližnjega (Musek 1988. 35). Ti poudarki, ki so se skozi antiko in srednji vek uveljavljali v krščanskem duhu, so močno vplivali na kasnejša pojmovanja človeka in njegovega odnosa do narave. Človek je postal več kot biološki individuum, postal je personalni individuum, narava pa mu je služila le kot sredstvo. Tudi kasneje in celo v sodobnem času teh poudarkov nismo zanemarili, saj so še zmeraj del naše mentalitete, čeprav se nam že dolgo ne zdijo neproblematični, kaj še le, da bi jih dogmatsko sprejemali (Musek 1988. 36). 2.1.4 Pojem osebnosti v novem veku Novi vek se je lahko razvil le iz dosežkov, iznajdb in znanj, ki jih je ustvaril srednji vek. V tem veku se je izoblikovala možnost, da postane osebnost znanstveni pojem. Na posameznika se sedaj ni gledalo samo v krščanskem smislu, ampak je postal individuum, ki ima svoje interese, ki se »diferencira od interesov in stremljenj ostalih, ki postaja substanca samemu sebi in kot normo določa ohranitev in razvoj samega sebe« (Adorno, 1972). To meščansko poimenovanje osebnosti je eden najpomembnejših vsebinskih momentov od začetkov pojmovanja osebnosti. Filozofija novega veka vidi v osebnosti naravni potencial in naravno stanje posameznika. Identiteta posameznika in njegov jaz sta opora pri osvobajanju v fevdalnih odnosih. Osebnost je torej znak samobitnosti, privatizma, konkurenčnosti in profitne orientiranosti meščanov. Posameznik je potencialni nosilec ekonomskih interesov meščanskega razreda (Musek 1988. 37). V novoveški filozofiji, do 19., 20. stoletja, se je izoblikovalo veliko koncepcij osebnosti. Te koncepcije so v veliki meri implicitna sestavina skoraj vseh pomembnih filozofskih sistemov te dobe (Musek 1988. 38). Razum je pomenil v takratnem času temeljno in najvišje določilo človeka, v filozofiji pa se je uveljavil racionalizem (Lamovec, Musek, Pečjak 1975, 20). Splošno mnenje je, da se je novoveška filozofija začela z Renéjem Descartesom (15961650), saj je mislil sam zase in ne samo sprejemal tistega, kar so ga naučili. Verjel je, da bo lahko postavil filozofske in matematične temelje za vso človeško vednost – popotovanje,. 11.

ki se je slednjič sprevrglo v skrajno osebno in globoko subjektivno iskanje resnice. Descartes, francoski filozof, matematik in fizik, velja za enega najvplivnejših, najpomembnejši in najbolj originalnih mislecev v zgodovini Evrope (Zofijini ljubimci, 2005). Njegov pogled na človeka bi lahko označili kot dualističen, racionalističen, nativističen (nativizem: filozofska smer, po kateri so nekatere predstave, nekateri pojmi človeku prirojeni) in mehaničen. Sedež duhovnega je zanj razum, s katerim je označeval poleg razumskega mišljenja tudi čustvovanje. Descartes je ločeval prvotna čustva (začudenje, ljubezen, sovraštvo, veselje, žalost in željnost), sestavljena čustva in voljne akte (hotenje, nasprotovanje, zatrjevanje, zanikanje in dvom). Razumsko mišljenje pa zajema sledeče funkcije: zaznavanje, predstavljanje, spominjanje in čisto umovanje, ki predstavlja mišljenje v najčistejši obliki, ki je vrojeno, samo po sebi umevno, nedvomno, jasno in očitno. Delovanje razuma je tako povsem svobodno, samoiniciativno, delovanje organizma človeka pa mehanično. Pri proučevanju človeške mehanike je prišel Descartes zelo daleč, saj je krivec za obstoj pojma refleksne dejavnosti in pogojnega refleksa. Kot smo že omenili je Descartes utemeljitelj psihofizičnega dualizma, ki predstavlja problematiko odnosa med telesom in dušo človeka. Z mehaničnim determinizmom, ki je imel znaten vpliv na razvoj objektivnih smeri v psihologiji, je Descartes pojmoval človeka kot refleksni mehanizem, s čemer je močno vplival na refleksološko, tropistično, behavioristično in fiziološko osnovo pojmovanja osebnosti (Lamovec, Musek, Pečjak 1975, 21). Baruch (Benedict) Spinoza (1632-1677), nizozemski filozof racionalizma in religiozni mislec je drugi filozof, ki ga bomo obravnavali kot enega najpristnejših zagovornikov panteizma. V svojem delu Ethica Ordine Geometrico Demonstrata (1677), krajše Etika, je Spinoza na analitičen in strogo logičen način opredelil svoje videnje sveta. Po njegovem videnju je univerzum identičen z bogom in nevzročna substanca vseh stvari (BMV-Design, 2005). Spinoza je na svoj način rešil problem odnosa med fizičnim in psihičnim. Eno in drugo je po njegovem mnenju del ene same substance. To mnenje so kasneje povzemali tudi ostali psihologi, ki so se s tem izognili problemu psihofizičnega dualizma. Kljub Spinozinemu načelnemu racionalizmu, je poseben pomen pripisal čustvenemu in afektivnemu delovanju. Danes je Spinoza priznan kot eden največjih zahodnih mislecev, vsekakor pa velja za najbolj rigoroznega izmed vseh racionalističnih filozofov (Lamovec, Musek, Pečjak 1975, 21-22). Gottfried Wilhelm Leibniz (1646-1716) je bil nemški filozof in matematik. Kot filozof je zasnoval racionalistično-idealistično miselno stavbo, ki je poskušala doseči spravo med Descartesovim mehanističnim pojasnjevanjem narave ter metafizičnimi koncepti med religijo in razumom (RTV Slovenija, 2005). Leibniz pravi, da v razumu ni ničesar česar poprej ni bilo v čutnem izkustvu, razen samega razuma. Poleg vrojenih resnic priznava tudi izkustvene resnice, sam razum pa je razlagal dinamično, razvojno in ustvarjalno, vendar ne v duhu statičnega in determinističnega racionalizma kot sta to počela Descartes in Spinoza. Ni res, da obstaja ena sama nujnost kot je menil Spinoza. Vsaka resničnost je možnost izpolnitve ene izmed potencialnih možnosti, ki jih človek z razumom uresničuje. Leibniz je priznaval izkustvo tudi kot vir spoznanj, vendar pa je težišče spoznavnega procesa videl tako v razumu kot v čustveni notranjosti človeka. Prednost razuma je, da je mnogo manj omejen kot čutila. Je pa tudi bolj aktiven in ustvarjalen napram čustvenim spoznanjem, ki so bolj pasivno naravnana. Na kasnejše teorije osebnosti so precej vplivala Leibnizova. 12.

spoznanja, saj so pustila pečat v kasnejših teorija znanih psihologov, kot so: Jung, Allport, Rogers, Goldstein, Maslow, … (Lamovec, Musek, Pečjak 1975, 22-23). Utemeljitelj empirizma in liberalistične filozofije, angleški filozof John Locke (16321704), je znan po zanikanju vrojenih idej. S svojim delom je usodno vplival na evropsko filozofsko in družbeno-politično miselnost. (RTV Slovenija, 2005). Na začetku razum ne vsebuje nikakršnih idej, še le s posredovanjem čutil se vtisnejo razne ideje, ki se nato asociativno povezujejo v mišljenje. Locke se je povrnil k empirističnim in materialističnim spoznanjem epikurejcev in stoikov, tem pravi, da resnica izhaja iz narave, človek pa jo s svojimi čutili sprejema in dojema. Spoznavanje ne prihaja iz razuma. Vendar pa ostaja Lockejeva filozofija v mnogih pogledih nedodelana. Njen zdravi razum in kompromisnost sta nakazala številne temeljne filozofske, psihološke in antropološke dileme, čeprav so končne rešitve dilem podajali kasnejši misleci in strokovnjaki tega področja. Lockejeva rojaka, Berkeley in Hume, sta radikalno razvila doktrino empirizma, ki ne označuje več odražanja stvarnosti, ampak odražanje samo. Hume je formuliral empirično koncepcijo »jaza«, kjer nasprotuje substancionalnemu pojmovanju »jaza«, ki ga je podpiral Descartes, in kateremu se je kasneje posvečal tudi Kant (Lamovec, Musek, Pečjak 1975, 24). Immanuel Kant (1724-1804) je eden največjih mislecev razsvetljenstva in eden najpomembnejših filozofov, kateremu smo dolžni marsikateri trend v racionalizmu. V filozofiji predstavlja novo vejo v razvoju filozofskega mišljenja, njegovo obsežno in sistematično delo na področju teorije znanja, etike in estetike pa je v veliki meri vplivalo na filozofe in filozofijo, ki mu je sledila, kar še posebej velja za razne nemške šole novokantovstva in idealizma (BMV-Design, 2005). Njegove psihološke koncepcije predstavljajo sintetični pregled dotedanjega psihološkega znanja in se v precejšnji meri približujejo sodobnim. Kot funkcije psihičnega delovanja človeka opredeljuje: spoznavne, čustvene, voljne in moralne, ki so zapovrstjo nanizane v človekovem intelektu, temperamentu in značaju. S svojo filozofijo je Kant poskušal, s priznavanjem obstoja objektivne stvarnosti, preseči enostranski empirizem in racionalizem. V bistvu je obnovil racionalizem na višji ravni. Stvari ne opažamo takšnih kakršne so, temveč takšne kakršne se nam kažejo v izkustvu. Doživljamo in opažamo jih lahko zaradi obstoja kategorij (npr. prostor), ki predstavljajo neke predpogoje doživljanja, brez katerih ne bi bilo mogoče delovanje percepcije in uma. Kategorije so predpogoj izkustva in ne sredstvo, s katerim bi se bilo mogoče povzpeti do kategorialnih pojmov. To moč ima le čisti um, ki odraža apriorna spoznanja. Nosilec apriornega spoznavanja je »jaz«, ki je tudi sam transcendenten oziroma presežen fenomenom, svojemu »nejazu« in neempiričnemu »jazu«, ki je le fenomen in tako istoroden drugim fenomenom. Človekov »jaz« je subjekt predmetov izkustva, sam pa ni predmet nobenega nadaljnjega subjekta, zato mora biti kot končni referent naše zavesti in končni izvor samozavedanja substanca tega obojega. Transcendentni »jaz« je po Kantu bistvo osebnosti in izhodišče njegove notranje ter zunanje svobode. To kar dviga človeka nad samega sebe, ni nič drugega kot osebnost, ki predstavlja svobodo in neodvisnost od mehanizma celotne narave. Pojem »jaza« se je kasneje uveljavil v mnogih kasnejših osebnostnih teorijah, kot na primer v: Freudovi, Jungovi, Sternovi, Lerschovi, Sullllivanovi, Rogersovi in drugi ki jih bomo kasneje v diplomski nalogi tudi podrobneje obravnavali (Lamovec, Musek, Pečjak 1975, 25).. 13.

2.1.5 Filozofski tokovi 19. stoletja Racionalistična filozofija je tako s Kantom dosegla vrhunec. Kot odraz enostranskega racionalizma in odsev družbenih razmer, so se pričeli iracionalistični ali celo antiracionalistični filozofski tokovi. Raznotero družbeno in individualno življenje je v tem času opozarjalo na to, da se v človekovi družbi skrivajo mnogotere in ne zmeraj racionalne kapacitete. Tako je človek tega časa zavzemal pomemben položaj, kar je rezultat spreminjanja tedanje filozofije v antropološko. V filozofskem odnosu do stvarnosti in človeka so se pričeli vse bolj uveljavljati pogledi posameznih znanosti in se menjavati fizikalno mehanistični, biološko organizmični, atomistični, molekularni ter drugi pogledi na stvarnost. Romantiki devetnajstega stoletja so krivci odmika racionalnega modela človeka. Vendar romantični filozofi še niso izoblikovali enotnega mnenja v iracionalnem pogledu na osebnost. Friederich Schlegel (1771-1843) je primerjal kozmos in človeka ter ugotovil iracionalnost, in nelogičnost. Še le Georg Wilhelm Friedrich Hegel (1770-1831) je ugotovil, da je vse to odraz dialektične logike. Sam je bil akter revolucionarne preobrazbe klasičnega racionalizma, ki je presegala romantično pojmovanje človeka in sveta. Romantiki so poudarjali čustvenost, osebno svobodo, samouveljavljanje in bili mnenja, da človek ne sme zatirati svojih čustev, kar pa seveda ni bilo mnenje prej omenjenih filozofov Platona, Spinoze in Kanta. S to romantično mislijo so se odprla vrata individualizmu, ki je poudarjal obstoj »jaza«, ki deluje iz sebe in za sebe ter se ne ozira na mnenja drugih (Lamovec, Musek, Pečjak 1975, 27-28). Johann Gottlieb Fichte (1762-1814) je izpeljal »jaz« iz Kantove subjektivne substance, a zavrgel objektivno »stvarnost samo po sebi« kot nedokazljivo. Človek je v svojem delovanju omejen, vendar je tudi svoboden. Kot svoboden je sposoben oblikovati in preoblikovati samega sebe, kar pomeni, da njegov jaz ni statičen in dan enkrat za vselej. Seveda mora biti jaz svoboden, saj se drugače ne bi mogel oblikovati in preoblikovati. To tudi pomeni, da jaz ne more poznati očitne gotovosti v tem procesu. Jaz se torej omejuje, a le kot svoboden. V tem procesu pa spozna, da so svobodni tudi drugi. To spoznanje ga, paradoksno, še bolj omeji, kajti le-tako lahko spoštuje svobodo drugih. Jaz je torej omejen, sklene Fichte, z naravnimi nujnostmi in moralnim zakonom. (Štempihar, 2002). Max Stirner (1806-1856) je kasneje izdelal individualni solipsizem (nauk o nedvomnem obstoju samo zavesti osebka, obstoj vsega predmetnega sveta pa s stališča spoznavne teorije ni dokazljiv), in sicer v takšni obliki, v kateri se je ta pojavil le pri duševno motenih osebah. Romantiki so pripravili ugodna tla za opredeljevanja osebnosti, na katera so vplivali iracionalni in antiracionalni elementi, kot so: volja, volja do življenja, doživljanje, intuicija in podzavest (Lamovec, Musek, Pečjak 1975, 29). Kot romantiki sledečo smer filozofskih tokov devetnajstega stoletja lahko poimenujemo filozofijo »volje« in »življenja«. Arthur Schopenhauer (1788-1860) je izven razumske principe in gibala kozmosa ter človeške stvarnosti identificiral v vsesplošni »volji«, ki je gibalo vsega obstoječega. Spoznavajoči subjekt brez volje je čista inteligenca brez cilja ali namena, je svobodna izkušnja čutne naslade. Volja je tista, ki ga vodi v trpljenje in bolečino (Valenček, 2003). Volja je primarnejša in lahko uničuje razum, saj je ta ne more krotiti. Edina možnost človekove sreče je torej v tem, da se odpove volji, vsakem stremljenju, cilju in nazadnje tudi življenju. Schopenhauereva filozofija človeka se torej konča pesimistično, kar srečamo le v redkih filozofijah vzhoda. Misel tega filozofa je. 14.

nadaljeval Friedrich Wilhelm Nietzsche (1844-1900). V živem svetu je razlikoval dve temeljni in nasprotujoči si težnji, in sicer primarno »voljo do življenja«, ki ima pozitivno vrednost in sekundarno »zavestnost«, ki je zaviralec življenjske moči. Ti težnji pa Nietzscheja nista privedli do pesimizma, saj je oba principa drastično prevrednotil. Na podlagi teh dveh principov je Nietzsche izoblikoval osebnostno tipologijo, v kateri gre za svoboden, svojim nagonom sledeč dionistični (neumirjen) tip osebnosti, kjer prevladuje volja do življenja in za razumski, proporcioniran apolinični (skladen) tip, kjer prevladuje princip zavestnosti. Nietzschejeva filozofija je v veliki meri vplivala na vso evropsko in tudi svetovno miselnost. V psihologiji osebnosti veljata tako Schopenhauer kot Nietzsche za predhodnika globinske psihologije. Pridih Nietzschejeve dihotomije »instiktivne volje do življenja« in »zavestnosti« lahko najdemo v Freudovem razločevanju med zavestnim egom in instinktivnim, torej nezavestnim idom. Vpliv pojma »težnje po moči« pa najdemo pri A. Adlerju. Filozofija življenja je precej verno opredelila življenjske procese človeka, a je v veliki meri »počlovečila« pojmovanje osebnosti in pustila pečat tudi v kasnejših teorijah osebnosti, predvsem pri R. Müller-Freienfelsu, K. Goldsteinu in Husserlu, ki je bil gestaltist ter predvsem v ekstencialnih in humanističnih pojmovanjih osebnosti. Filozofija življenja je presegla mehanicizem, za katerega bi lahko rekli, da enači človeka s strojem, saj razlaga vse pojave v naravi in družbi z zakoni mehanike, in uvidela življenjsko povezanost fizičnega in psihičnega. Ni pa spoznala njune razvojne povezanosti in tako je v tem pogledu ostala metafizična, kar pomeni, da obravnava načela stvarnosti, ki so s čutili nedostopna in nespoznavna (Lamovec, Musek, Pečjak 1975, 29-32). Pragmatizem in funkcionalizem sta poslednji smeri obravnavani v tem podpoglavju. Razvoj evolucijske teorije in biologije je dal dobro podlago za spremembe v pogledu na človeka in njegovo osebnost. Herbert Spencer (1820-1903) je že v letu 1955 skušal osnovati psihologijo na osnovi biološkega evolucionizma, kar je pomenilo, da je človeška dejavnost nadaljevanje biološke evolucije. To stališče se je prijelo na ameriških tleh, kjer je doživelo tudi filozofski vrhunec v filozofiji funkcionalizma, pragmatizma in instrumentalizma. William James je izhajal iz »čistega izkustva«, ki predstavlja tok dogodkov, v katerem ni ničesar absolutno stalnega in mu ni moč ničesar predpostavljati. Kategorije kot so subjekt, objekt, duh in materija so sekundarnega izvora, zato ne morajo biti podlaga spoznavni teoriji. Pragmatizem pa je našel to podlago, in sicer v akciji, dejavnosti akterja, ki pa lahko pušča dobre ali slabe posledice. James je močno kritiziral substancialistična pojmovanja duševnosti, pravi, da je zavest le tok mišljenja. V osebnosti človeka ni nič nespremenljivega. Poznamo subjektivni jaz (čisti ego) in objektivni jaz (empirični jaz), ki ga lahko delimo v tri skupine, in sicer v materialni, socialni in duhovni jaz. Čeprav osebnost ni substancialno enotna, je funkcionalna enota. Psihološki funkcionalizem se je obdržal do danes. Kot predstavnike le tega lahko navedemo sledeče psihologe: Angell, Carr, Robinson, Mc Dougall, Woodworth, MeltonGeoch in drugi. V psihologiji se kaže pomen funkcionalizma v tem, da je načelno empiričen, ne sprejema pa metafizičnih predpostavk o osebnosti. Prav tako priznava smotrnost človekove dejavnosti, ne upošteva pa dovolj povezanosti med mišljenjem in praktično dejavnostjo in niti socialnih ter razvojnih medsebojnih odnosov. Človeka obravnava kot rezultat splošno veljavnih zakonitosti evolucije in ne kot subjekt, ki ima specifične zakonitosti, zato nam vendarle ne more razložiti kaj je tisto, kar inteligenčno loči človekovo osebnost od živalske (Lamovec, Musek, Pečjak 1975, 32-34).. 15.

2.2 Definicija osebnosti V zvezi s tem kaj je osebnost, kaj jo giblje in kako se oblikuje, obstaja mnogo različnih mnenj. Ameriški psiholog G. Allport je razporedil petdeset različnih definicij oziroma opredelitev osebnosti. Eno izmed teh opredeljujejo kaj je osebnost v pravu, druge kaj je osebnost v filozofiji in tako naprej. Obstaja pa tudi mnogo psiholoških definicij osebnosti. Eden izmed starejših pojmovanj osebnosti je videz. Pomembno je kako se kdo kaže v javnosti, kako ga sprejemajo drugi. Beseda »persona« prav tako izvira iz tega pomena in je včasih pomenila gledališko masko, ki so si jo natikali stari Rimljani, da bi z njo prikazali in poudarili določene izstopajoče lastnosti tistega, ki so ga prikazovali. Kot nasprotujoče tej definiciji poznamo mnoge, ki razumejo osebnost samo kot notranjo podlago obnašanja. Nekatere definicije vidijo bistvene lastnosti v motivih ali potrebah, s čimer želijo poudariti dinamičnost karakterja pojma osebnosti. Spet druge izmed definicij poudarjajo privajenost, kar pomeni, da je bistvenega pomena pri spoznavanju osebnosti, kako kdo reagira na ponavljajoče se situacije. Sledeče definicije osebnosti imajo različne poudarke, in sicer poudarjajo nekatere biološke temelje osebnosti, druge vpliv in vlogo okolja in tako dalje (Rot 1966, 5-6). Razne definicije osebnosti: –. »Zavajajoča maska ali mimika človeka.«. –. »Celotna organizacija človeka v vsaki fazi razvoja.«. –. »Ravni ali sloji temperamenta, ponavadi z združevalnim oziroma integracijskim načelom.«. –. »Integracija tistih sistemov ali navad, ki predstavljajo posameznikovo prilagajanje lastnih karakteristik oziroma značilnosti okolju.«. –. »Pot na kateri se posameznik spominja, razmišlja in ljubi.«. –. »Tiste lastnosti osebe, ki interperetirajo vedenjske vzorce.«. –. »Osebnost ni obstoječa entiteta, ki bi naj bila preiskana, ampak kompleksen produkt, ki ga razvija in definira opazovalec.«. –. Naslednjo, sodobno definicijo osebnosti sta podala od Carver in Scheier: »Osebnost je dinamična organizacija znotraj osebe, sestoječa iz psihofizičnih sistemov, ki kreirajo značilne vzorce obnašanja, misli in občutkov«. Besedo »osebnost« sta podala kot besedo, ki izraža smisel konsistence, interno vzročnost in osebne značilnosti. To sporno vprašanje osebnih značilnosti ima zelo velik pomen. Obstajajo univerzalne človeške lastnosti in določene značilnosti posameznikov. Na primer: vsi smo že izkusili stres in občutili njegove posledice, vendar je vseeno vsak od nas unikaten (Carver & Scheier 2000, 5).. (Wilderdom, 2003).. 16.

2.3 Karakteristike osebnosti Ne glede na raznolikost definicij osebnosti, pa imajo vse novejše tri karakteristike, in sicer: enotnost ali integriteto, edinstvenost ali posebnost in relativno doslednost v obnašanju kot posledico enotnosti ter svojosti vsake osebnosti vsakega posameznika. Enotnost ali inegriteta osebnosti pomeni, da ne mislimo na posamezne psihične procese, temveč na celotnega posameznika. V različnih oblikah obnašanja posameznika se pojavljajo značilnosti, ki so zanj karakteristične. Kot drugo karakteristiko osebnosti navajamo edinstvenost, kar predstavlja, da se lastnosti različnih posameznikov razlikujejo, prav tako se tudi različno med seboj povezujejo. Svojost ni absolutna, saj ni tolikšna, da posameznik ne bi bil primerljiv z ostalimi, je relativna, ampak zadošča, da lahko govorimo o posamezniku kot osebnosti, ki se razlikuje od drugih. Iz prvih dveh karakteristik izhaja tretja, in sicer doslednost v posameznikovem obnašanju, ki se kaže v tem, da se neka osebnost v podobnih situacijah tudi podobno obnaša. Prav tako kot svojost je tudi doslednost relativna karakteristika, saj posameznik ne pokaže vseh svojih lastnosti v sleherni situaciji. Te tri karakteristike obravnavajo na primer: znan francoski psiholog H. Pierom, angleški psiholog H. J. Eysencka, ameriški psiholog Allport ter drugi (Rot 1966, 6-7). 2.4 Razvijanje osebnosti skozi leta Po Kurtu Lewinu je razvoj osebnosti postopno večanje diferenciacije življenjskega prostora in še posebej osebka, po drugi strani pa večanje njune integriranosti ter organiziranosti. Pri posamezniku se skozi čas pričnejo pojavljati razna nova področja, kar pojasni, zakaj ima odrasel človek veliko več področij kot otrok. V času, ko se področja spreminjajo, se spreminjajo tudi odnosi med področji. Meje, med včasih prepustnimi področji, postajajo bolj nepropustne, nekatera področja se bolj oddaljijo, druga spet zbližajo, nekoč neprehodna področja pa postanejo dosegljiva (na primer odrasel človek bo opravljal dejavnosti, ki jih kot otrok ni hotel; in sicer je kot otrok odklanjal hrano kot odrasel pa je ne). Pri otrocih se delovanje enega področja kar hitro razširi na druga, in sicer v primeru, da je otrok napet, se to prenaša na motoričen nemir, pri odraslem človeku pa se zaradi večje organiziranosti področij to ne dogaja. Z odraščanjem smo ljudje vse bolj zmožni utrditi svoje interese, dobivamo jasno sliko časovne perspektive in jasno razlikujemo realnost od nerealnosti. V nadaljevanju bomo opredelili, kako se naša osebnost spreminja in kakšne so značilne poteze v različnih starostnih obdobjih našega življenja (Musek 1999, 250). 2.4.1 Obdobje zgodnjega otroštva Življenjski cikel človeka bomo razdelili v pet starostnih stopenj in vsako posebej opisali. Začeli bomo z zgodnjim otroštvom, prvo, najzgodnejšo fazo. Zelo težko si je predstavljati, da že izkušnje v zgodnjem otroštvu vplivajo na izoblikovanje osebnosti odraslega človeka. Najpomembnejši dejavnik razvoja majhnega otroka v odraslo osebo je proces navezanosti. Na podlagi vzpostavitve odnosa med materjo oziroma človekom, ki vzgaja otroka in otrokom, le-ta oblikuje kasneje odnose tudi z ostalimi ljudmi. Mary Ainsworth je na podlagi dela Johna Bowlbya, razvila prvo teorijo o navezanosti dojenčka. Le-ta se zelo. 17.

zgodaj nauči imeti rad svojo mater in z njo vzpostavi trdno vez. John Bowlby definira to tako imenovano »varnostno navezanost« kot: » navezanost v kateri dete pričakuje, da mu bo starš na voljo in v pomoč v neprijetnih situacijah. S tem zagotovilom se otrok počuti neustrašen v raziskovanju sveta in spopadu z njim.« Iz »varnostne navezanosti« prične otrok raziskovati nove aspekte okolice in nove osebe, na katere se naveže in na katere se obrne v neprijetnih situacijah oziroma v stiski. Mary Ainsworth meni, da ima vzorec navezanosti korenine v biologiji. Od tega je odvisno preživetje, saj daje dojenčkom in majhnim otrokom zagotovilo, da bodo ostali blizu osebi, ki jih vzdržuje, po navadi materi. Mary Ainsworth in njeni kolegi so v knjigi z naslovom »Patterns of attachment: A psychological study of the strange situation« proučevali otrokovo navezanost. V neprijetni situaciji, ko se otrok znajde sam s tujcem, se lahko odzove na tri različne načine. Kot prvo možnost navajamo »varno navezanost« (securely attached), ko otrok reagira stresno v družbi s tujcem in se umiri, ko se mati spet vrne, kar opredeljujemo kot najbolj zdravo reakcijo. Druga možna reakcija je »tesnobno izogibanje« (anxious-avoidant), ko se otrok odkrito izogiba staršu, zlasti, ko se ta po ločitvi vrne, čeprav bi pričakovali, da bo otrok v situaciji ponovnega prihoda starša najizraziteje težil po bližini. Tretji in zadnji vzorec pa je »tesnobna odpornost« (anxious-resistant) otroka, ko se ta vede uporno. Ti otroci niso sposobni uporabiti starša kot temelj raziskovanja niti v situaciji pred ločitvijo. Po vrnitvi starša se vedejo ambivalentno (hkratno uveljavljanje obeh protislovnih čustev, na primer nagona in misli) in iščejo kontakt, ko pa se ta ponudi, ga zavrnejo (Cloninger 1996, 371372). Matere, ki se odzivajo na otrokove občutke stresa, imajo varno navezane otroke. Ti otroci po navadi jočejo in so jezni, ko so ločeni od svoje matere. Tudi nekateri otroci iz drugo opisane skupine v takšnem primeru kažejo žalost. Za otroke, ki niso varnostno navezani obstaja večje tveganje, da postanejo sovražni. Prav tako so takšni otroci večkrat žrtve v svojem otroštvu in so po navadi opisani kot manj kompetentni, manj družabni in sklepajo manj trdna prijateljstva kot varnostno navezani otroci. Otrokova navezanost na mater je primarna in osnovna človekova vez ter predstavlja bazo za kasnejše vzpostavitve vezi naklonjenosti, ki jih sklepamo z ostalimi ljudmi (Zupančič 1996, 18). Mary Ainsworth definira »vez naklonjenosti« kot relativno dolgo trajajočo vez, v kateri je starš pomemben kot unikaten in nenadomestljiv osebek. Takšna vez ne daje občutka varnosti, kot jo daje prej obravnavana navezanost, temveč nam daje občutek veselja, ko smo skupaj s to osebo ali neprijeten občutek, ko te osebe ni z nami in žalost, ko se ta vez z osebo pretrga. Vpliv navezanosti otroka na kasnejše izoblikovanje osebnosti je potrjen. Michael Lamb je sklepal, da na kasnejši razvoj osebnosti človeka ne vpliva le vzorec otrokove navezanosti, ampak tudi drugi dejavniki. Otroci, ki kažejo pozitivno navezanost, so po navadi vzgajani v družinah, ki vzdržujejo vešče, zaželeno starševstvo mnogo let. Dojenčki, ki niso varnostno navezani, imajo več možnosti, da živijo kasneje v manj primernem starševstvu. Rezultati študije o dojenčkih v ZDA niso bili primerljivi z rezultati iste raziskave na Japonskem. Iz nerazložljivih razlogov je v ostalih državah manj varnostno navezanih otrok kot v ZDA, kar dokazuje, da je razložitev procesa navezanosti bolj zapleten kot smo pričakovali. Tudi otrokov temperament in biološko determinirane karakteristike predstavljajo izredno pomemben dejavnik, saj imajo nekateri dojenčki preddispozicije za lažje oziroma prej razdražljive osebke, spet drugi so bolj umirjeni. Čustvovanje dojenčka pa ni v celoti biološko naravnano, saj ima velik vpliv tudi obnašanje staršev. Čustvovanje in navezanost sta najpomembnejša razvojna atributa dojenčka, saj se zaveda, da že ima nek vpliv na okolico ne glede na to, da je ta komaj pokukal na svet (Cloninger 1996, 372-374). Ni pa še razvit do te stopnje, da bi ga lahko opredelili kot določen tip osebnosti, čeprav. 18.

lahko njegovi starši že opazijo značilnosti v vedenju, ki bi se kazalo kot karakteristike značilne za en ali drug tip osebnosti (Jung and Myers, 2005). 2.4.2 Obdobje otroštva Iz predhodno omenjenega občutka vplivnosti dojenčka na svet in okolico se razvije naslednja faza človekovega življenjskega cikla, to je otroštvo. Teoretiki so mnogo časa verjeli, da je razvoj osebnosti človeka odvisen od tega, kako starši ravnajo z otroki. Raziskave po svetu so dokazale, da so otroci, katerih starši jim nudijo psihološko varnost in svobodo, bolj kreativni, kar predvidiva tudi Rogersova teorija samoaktualizacije. Raziskave so mnogokrat dokazale, da je asociacija med starševskim vedenjem in otrokovo osebnostjo bolj šibka kot pa bi bilo pričakovati. Starši se odzivajo na svoje otroke, ampak kako vemo, da bo zelo ljubeč starš dobil otroka s pozitivno naravnano osebnostjo in obratno? Starši in otroci se odzivajo na socialni kontekst, ki jih obdaja; sosedje in druge socialne variable lahko vplivajo tako na starša kot na otroka. Robert McCrae in Paul Costa Jr. sta leta 1988 v raziskavi dokazala, da na osebnost odraslega človeka vpliva odnos, ki ga je ta kot otrok imel s svojimi starši. Asociacije so manj intenzivne kot bi sicer pričakovali, nakazujejo torej, da imajo starši precej manj vpliva na otroke kot bi si mislili. Ljubeči starši imajo po navadi otroke, ki bodo kot odrasli manj nevrotični in bolj ekstravertirani, odprti za razne izkušnje, zmožni soglašati z ostalimi ljudmi in vestni. Zahtevni starši vzgojijo otroke v odrasle, ki so ekstravertirani, vestni in manj odprti za nove izkušnje ter manj radi soglašajo z drugimi. Starši, ki svoje otroke radi razvajajo pa vzgojijo svoje otroke v odrasle, ki so ekstravertirani in ne soglašajo z ostalimi. Mnoge študije so dokazale, da način vedenja staršev v času otroštva njihovih otrok vpliva na otroka v kasnejših letih. Kot primer lahko navedemo: nekateri vedenjski vzorci, ki jih starši posredujejo svojemu na primer petletnemu otroku, se lahko posledično izrazijo, ko ta otrok dopolni enaintrideset let. Prav tako kot starši pa imajo na razvoj otroka vpliv tudi sestre in bratje. Odkar je Alfred Adler oznanil pomembnost vrstnega reda rojevanja otrok v družini, so nastale mnoge raziskave o tem, kako vpliva na osebnost človeka to, da je otrok v družini prvorojenec, v sredini, najmlajši ali edinec. Edinec in najstarejši otrok v družini segata po višjih dosežkih v življenju, slednji pa je bolj konzervativen kot njegove mlajše sestre ali/in bratje. Starši vzgajajo otroke različno glede na vrstni red rojstva. Možnost več časa preživeti z najstarejšim otrokom imajo, ko se njegove sestre in bratje še niso rodili, po rojstvu teh, pa starši prenehajo dajati tolikšno pozornost najstarejšemu otroku in se bolj posvečajo mlajšim (Cloninger 1996, 374-376). 2.4.3 Obdobje mladosti V naslednji fazi, torej mladosti, se osebnost posameznika razvija tudi na podlagi vplivov širšega sveta in ne samo družine. Klasična teorija mladosti je predstavljena kot perioda »nevihte in stresa«, ki vidi mladost kot vrojeno upornost, v kateri mladostniki zavračajo avtoriteto staršev in jo nadomeščajo z avtoriteto vrstnikov. Doba mladosti je prav tako pogojena z čustveno nestabilnostjo, ki vključuje hitro spreminjajoče se razpoloženje (Hayes 1994, 777). Mladostnik že kuje svojo identiteto, ki jo Erik Erikson definira kot čutilo, kjer je en stil individualnosti prepoznaven preko ostalih, na način v katerem se ujema z lastno predstavo o sebi. Če identiteta ni izoblikovana, pravimo, da ima takšen. 19.

človek »zmedo v identiteti« (identity confusion). James Marcia je razvil »paradigmo statusa identitete«, s katero merimo na podlagi izpraševanja, obseg v katerem je posameznik dosegel smisel identitete. Njegova razlaga temelji na Eriksonovem opisu, da bo oseba, ki je dosegla ta smisel zadovoljivo (Erikson takšno osebo poimenuje »identity achived«), raziskovala mnoge možnosti in dosegla ožji izbor. Kot primer lahko navedemo študenta, ki raziskuje mnoge variacije v izboru glavnih predmetov (psihologija, sociologija, matematika, ekonomija), preden bo izbral enega. Oseba, ki aktivno raziskuje opcije, a se še zmeraj ni obvezala za izvršitev ene, je moratorij, torej oseba, ki pri svojih odločitvah zmeraj odlaša. Z neprestanim raziskovanjem moratoriji po navadi preidejo v prvo obravnavano skupino dosežene identitete in lahko tako razrešijo to razvojno fazo zadovoljivo. Nasprotno pa so ljudje, ki nikdar ne dvomijo v svoje odločitve in tako ne raziskujejo in ne tehtajo ostalih možnosti ter so prepričani, da je le-to nepotrebno za dobre rezultate v tej fazi, ljudje z »izključevalno identiteto« (identity foreclosed). Za primer navajamo osebo, ki si že odkar pomni želi postati zdravnik in ne vrednoti nobene druge možnosti za izbiro poklica. To ni zdrav način odločanja, saj se lahko oseba zaveže identiteti, ki je morda neprimerna. »Razpršena identiteta« (identity diffusion) opisuje zadnjo možnost: brez dokazov raziskovanja in brez obveze identiteti. Primer tega statusa identitete je študent, ki nima nobene ideje kateri predmet naj izbere kot glavni in katere možnosti naj raziskuje ter vrednoti. Izmed teh štirih statusov identitete sta najbolj zaželena status dosežene identitete in status odlašanja. Posamezniki, ki imajo enega izmed teh dveh statusov, ubirajo najbolj zrele strategije pri reševanju problemov, v nasprotju z osebami z »razpršeno identiteto«, ki se ne spoprimejo z reševanjem problemov in osebami z izključitvenim statusom, ki ne želijo sprejemati dvoumnosti (Cloninger 1996, 376-378 ). Vse štiri statuse identitete bomo na kratko predstavili tudi v tabeli, ki kaže odnos posameznika do svoje identitete. Tabela 1: Statusi identitete v obdobju mladosti. STATUSI RAZLAGA STATUSOV IDENTITETE V OBDOBJU RASTI IDENTITETE V OBDOBJU RASTI Dosežena identiteta To je končni rezultat uspešne razrešitve krize iskanja identitete. V tej oziroma istovetnost fazi posameznik razreši krizo in je sedaj obvezan s svojo ideologijo, socialnimi pravili in cilji. Odloženi Posameznik je v fazi krize, v kateri aktivno išče identiteto brez istovetnostni vrednotenja alternativ. Glede tega statusa identitete so bila podana položaj (v krizi) razmišljanja, da je to proces, medtem ko predstavljajo ostali statusi rezultate. V tem procesu mladostnik išče samega sebe in tisto, kar mu najbolj ustreza. Prezgodaj zaprta Posameznik ni izkusil kriz, temveč se je nevede obvezal svojim (opredeljena) ciljem in veri, v veliki meri s pomočjo odločitev drugih. Kot primer istovetnost navajamo osebo, ki je zavezana določeni veri. Takšna oseba lahko počasi »nasede« sprejemanju identitete in ciljev, ki so konsistentni z religioznim pristopom. Takšna oseba sama ne raziskuje možnih alternativ in ne razrešuje nastalih osebnostnih kriz. Razpršena Posameznik še nima nobene obveze do bodoče identitete in nobenih istovetnost (brez indikacij, ki bi kazale nanjo. Takšno stanje, ki se ponavadi pojavi v opredelitve) zgodnji mladosti, ne traja dolgo. (Hayes 1994, 786).. 20.

2.4.4 Obdobje odraslosti Predzadnje obravnavana življenjska faza je faza odraslosti človeka, ki predstavlja zrelo osebnost. Oseba, ki je utrdila zdravo identiteto v mladosti, je bolje pripravljena na opravila in zadolžitve v fazi odraslosti. Tisti, ki je niso, so lahko na mesto posedovanja zdrave osebnosti podvrženi oprijemanju idealizirane podobe svojega ljubezenskega partnerja, kar Michael Sperling poimenuje »obupna ljubezen«. Meni, da že razvoj navezanosti dojenčka vpliva na težave pri navezanosti in ljubezenskih vezeh odraslega (Cloninger 1996, 378379). Faza odraslosti človeka je precej raznotera faza, v kateri Gould navaja štiri prehode. Meni, da potujemo ljudje med šestnajstim in petinštiridesetim letom skozi mnoge spremembe v smislu kako vidimo sami sebe, torej samopodoba, ki v veliki meri odraža doživljanje faze odraslosti. V naslednji tabeli si bomo ogledali omenjene prehode (Hayes 1994, 793). Tabela 2: Prehodi v fazi odraslosti. LETA 16-22 let. RAZLAGA FAZ ODRASLOSTI Primarna naloga osebe v tem obdobju je, da živi v svetu svojih staršev in se prilagaja odgovornostim, ki jih spremembe nakažejo. Centralnega pomena je sprememba iz stanja odvisnosti, v katerem ima oseba neprestano nekoga, ki mu stoji ob strani in mu pomaga sprejemati odločitve (po navadi sta to starša), v stanje neodvisnosti, ki vključuje odgovornost do samega sebe. 22-28 let Oseba v tem obdobju razvije svoje pristojnosti značilne za odraslega človeka in se nauči biti samostojna ter ne upošteva slepo pravil, ki se jih je naučila doma. 28-34 let Odrasel sam sebe že bolje spozna in gleda na svet na svoj lasten način, kar v predhodnem obdobju še ni bilo razvidno. 34-45 let Ključen psihološki prehod vključuje sprejemanje občutka za svojo lastno smrtnost. Oseba v tej dobi ugotavlja, da življenje ne bo večno, in da se približuje tudi konec delovne kariere. (Hayes 1994, 793). 2.4.5 Obdobje starosti Obravnavana faza odraslosti odpira vrata še zadnji fazi življenjskega cikla človeka, starosti. Starostnikom se zmanjšuje moč nad lastno kontrolo življenja in zmeraj bolj so odvisni od pomoči drugih. Seveda pa ne bi bilo pravično, da bi obravnavali le negativne posledice starosti. Priletni ljudje si še zmeraj postavljajo pomembne življenjske cilje, ki prispevajo k njihovem zdravju in psihični blaginji. Razvojna zadolžitev priletnih oseb je, da dosežejo »celovitost ega« (ego integrity), torej prepričanje, da je bilo njihovo življenje pomembno, in da je vse, kar so in kar niso naredili, imelo svoj smisel. V zvezi z »celovitostjo ega« so raziskave dokazale, da imajo starostniki, ki so dosegli to stanje, manjši strah pred soočenjem s smrtjo. Za izpolnitev tega stanja mnogim ljudem pomaga tudi vera (Cloninger 1996, 379).. 21.

Razlike v psihičnih karakteristikah starostnikov v primerjavi z mladimi in tistimi srednjih let: – Zanimanje starejših je usmerjeno le na stvari, ki jih zanimajo, ostali pojavi pa ostanejo neopaženi. Na mladih ljudeh vidijo le negativno, torej tisto kar ni po njihovem okusu (oblačenje, način zabavanja, ponočevanje, …). – Spomin starejših je oslabljen, tako pa hitro pozabljajo kaj se je zgodilo nekaj dni nazaj, natančno pa se spominjajo preteklih dogodkov, na primer določenih dogodivščin v svoji mladosti. – Zaradi slabega spomina so raztreseni in pozabijo v sredini stavka, kaj so začeli govoriti, na polovici poti, po kaj so namenjeni in podobno. Zaradi tega jih okolica pogostokrat podcenjuje. – Problemi postanejo ob spremstvu slabega vida in sluha še težji. Slabijo tudi ostala čutila; kot sta okus in vonj, ki povzročata probleme pri hranjenju; slabljenje organa za ravnotežje, ki vpliva na to, da starejši mnogokrat padejo ali jim padajo stvari iz rok. – Starejši mnogo manj spijo, kar povzroča še hitrejše trošenje organizma. – Zmanjšajo se jim tudi duševne sposobnosti, ki od štiridesetega do šestdesetega leta padajo od 1 do 1,5% na leto. od šestdesetega leta naprej pa še hitreje. Poleg fizičnih vzrokov se pojavljajo še psihični, kot so zmanjševanje motivacije in pasivnost glede reševanja problemov. – Testi inteligentnosti so pokazali, da se starejšim zaradi duševnega nazadovanja zmanjšuje sposobnost razmišljanja, še posebej nezavestnega, kreativnega mišljenja. Rutinske mentalne operacije pa niso oslabljene in tako omogočajo starejšim dobro opravljanje vsakodnevnih nalog. – Za starejše je značilna mentalna rigidnost, torej težavno spreminjanje svojega mišljenja in zmanjšanje mentalne fleksibilnosti. Slednja je po navadi prisotna le pri starostnikih, ki so se v preteklosti ukvarjali z intelektualnim delom. – Zmanjšana je tudi sposobnost učenja, ampak je še zmeraj možna, če je starostnik dovolj močno motiviran. – Spremembe se pojavljajo tudi v osebnosti, ki se kaže v zmanjšanju njegovega ali njenega družbenega pomena, ki ga zamenja oprijemanje svojih bližnjih. (Furlan 1983, 179-180). Razvijanje osebnosti je proces, ki traja vse življenje. Od otroških lekcij o ljubezni in zaupanju do filozofskih refleksij o pomenu življenja ter smrti se še zmeraj učimo.. 22.

3. RAZISKOVANJE OSEBNOSTI. 3.1 Potreba po spoznavanju osebnosti Osebnostne lastnosti in razlike so se že v času funkcionalizma pokazale kot zelo pomemben segment evolucijskega gledanja na človeka ter na njegovo duševnost. Poleg zanimanja za razlike v temperamentu, značaju se je močno stopnjevalo tudi zanimanje za sposobnosti, inteligenco človeka. Pojavile so se ideje, da bi osebnostne lastnosti, kot so značaj, temperament, konstitucijske lastnosti in sposobnosti, določali bolj natančno z merjenjem (Musek 2003, 123). Ljudje so in bodo v svojem življenju ocenjevali drug drugega in tako skušali čim več izvedeti drug o drugem. Z zbiranjem informacij o drugih si želimo priti na jasno kaj lahko pričakujemo od ljudi, kakšno je njihovo obnašanje in na kakšen način se naj sami vedemo do njih. Enako kot pri spoznavanju drugih stvari in pojavov v svetu želimo tudi s spoznavanjem ljudi doseči boljšo orientiranost v svetu. Spoznavanje zmeraj temelji na predpostavki, da nam znanje koristi, kar se je izkazalo že v zgodovini: »pravo znanje ima napovedno moč.« V visoko organizirani družbi ima spoznavanje osebnosti poleg lažjega predvidevanja motivov in reakcij drugih, lažjega prilagajanja tem in tako boljše kontrole nad svojim okoljem, tudi dodatne družbene pomene (Musek 1988, 40). 3.2 Začetki diagnostike in prognostike Želja po spoznavanju se je pričela kazati že v preteklosti z iskanjem znakov, ki napovedujejo prihodnost. Prerokovanje, torej napovedovanje prihodnosti, je oblika prognoze, ki je predhodnica diagnostike. V preteklosti je bilo v ospredju predvsem napovedovanje vremena, suše, letine, potresov ter, zelo pomembno, napovedovanje usode posameznikov. Obstajalo je mnogo načinov prerokovanja, med katerimi najdemo prerokovanja iz znakov pri žrtvovanju, iz ptičjega leta, drobovja žrtvovanih živali in tako dalje. Najznamenitejši in še danes ohranjen način prerokovanja pa je napovedovanje usode s pomočjo astrologije (Musek 1988, 41). 3.2.1 Astrologija Astrologija se je rodila iz spopada med inteligentnostjo, sposobno samo meglenih predstav o svetu in strahom, ki ga je takšen svet zbujal. Primitivnemu človeku se je zdelo nebo polno neverjetnih in strašnih čudežev. Mnogi usodni dogodki kot so vreme, suša in neurje so bili odvisni od neba. Astrologija je bila prva znanost o nebu. Ni dvoma, da je bila prežeta z magijo, toda klub temu je bila znanost. Kaldejci so razvili sistem zodiaka, ki ga astronomi še vedno uporabljajo; sredi zvezd stalnic so razpoznali planete. Istočasno so prispevali svoj delež znanosti zodiaka in ugotovili, da zvezde vladajo človekovi usodi. Na glinastih tablicah z zapisi v klinopisu, ohranjenih vse do danes, lahko preberemo številne sistematično urejene prerokbe. To so prvi zametki astrologije. Tako se na začetku svojega dolgega potovanja "znanost pojavi v obliki Janusa, boga z dvema obrazoma, varuha vhodov in izhodov in steklenih oči strmi v nasprotno smer" (Gimnazija Kranj, 2002). V enem stavku lahko povemo, da je ideja astrologije nazor, da je v zvezdah zapisana usoda. 23.

sveta in s tem tudi ljudi ter posameznika. Horoskop predstavlja nebesni zemljevid, ki kaže trenutek rojstva posameznika, od takratne korelacije vplivov pa naj bi bila odvisna usoda posameznikovega življenja. Sredina zodiaka oziroma živalske karte, ki je prikazan na sliki 1, predstavlja zemljo, zunanji, gibljivi del zodiaka predstavlja dvanajst območij zodiaka, notranji, stalni del pa dvanajst »hiš«. Iz gibanja in konstelacij planetov v odnosu do posameznih delov neba, označenih z zodiakalnimi znamenji in v odnosu do »hiš«, je možno ugotavljati učinke na posameznikovo življenje. Različne lege in gibanja planetov, položaj »hiš« in zodiaka ob rojstvu posameznika ter različni vplivi med temi dajejo astrologom razlage, ki jih upoštevajo pri prognoziranju usod posameznikov (Musek 1988, 42-43). Slika 1: Zodiak. 24.

3.2.2 Fiziognomika Kot drugo obliko predznanstvene diagnostike in prognostike, ki se je uveljavila že v srednjem veku, obravnavamo fiziognomiko, to je nauk o spoznavanju človekove osebnosti iz potez obraza, ki ga srečamo že pri Pitagoru in Aristotelu. Ne glede na to, da so fiziognomiki nekritično sledili simboliki in analognemu sklepanju, je fiziognomika pomembna za razvoj znanosti, ker razlaga, da so določena telesna dogajanja vzročno povezana z duševnimi in osebnostnimi. V bistvu je fiziognomična hipoteza osnova poznejše konstitucionalne psihologije, ki jo bomo v diplomski nalogi obravnavali nekoliko kasneje (Musek 1988, 44). 3.2.3 Frenologija Korak naprej od fiziognomije pa je bila frenologija, katere začetnik je bil Franz-Josef Gall (1758-1828). Sam izraz frenologija si je izmislil njegov učenec Caspar Spurtzheim. Frenologija temelji na principu vizualne reprezentacije, zato lahko rečemo, da je bila fiziognomija frenologiji zgolj odskočna deska. Njen utemeljitelj Gall je verjel, da lahko o stanju razvitosti možganskih funkcij, sklepamo na podlagi preveritve stanja površine posameznikove glave. Gallu zlahka priznamo prvenstvo tudi pri zamisli, da med centralnim živčnim sistemom in umom obstaja zelo tesna povezanost, praktično identiteta. Hkrati pa je bil Gall tudi prvi, ki je predlagal, da je mogoče možgane razdeliti na posamezne dele in vsakemu delu pripisati specifično kognitivno (spoznavno) ali emocionalno funkcijo, kar lahko vidimo na sliki 2 (Krpič, 2003). Napredek frenologije se kaže v tem, da ne temelji več na golem sklepanju po analogiji, temveč tudi na domnevi, da so diagnostični znaki posledica vzročnih faktorjev. Frenologija je bila v svojem času dobro sprejeta, tako so zaposlovali frenologe v podjetjih in šolah, kjer so ti sprejemali na podlagi svojih doktrin delavce in učence, danes pa velja za popolnoma nesprejemljivo in absurdno (Musek 1988, 44-45). Slika 2: Frenološka analiza lobanje. 25.