Problematika utaje davkov

DIPLOMSKO DELO Problematika utaje davkov ― študija primera Google. Ljubljana, avgust 2016. Nik Jenko.

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varnost in policijsko delo Problematika utaje davkov ― študija primera Google. Ljubljana, avgust 2016. Nik Jenko Mentor: doc. dr. Katja Eman.

Zahvala Iskrena zahvala gre mentorici doc. dr. Katji Eman za vso strokovno pomoč, nasvete in čas, ki ga je namenila pri nastajanju diplomskega dela. Zahvaljujem se svoji družini in prijateljem za vso pomoč in podporo, ki so mi jo namenili pri pisanju diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi prof. Anji Hofman za strokovno lektoriranje.. 3.

Kazalo vsebine 1. Uvod ................................................................................................. 8 1.1. 2. Metodološki okvir ............................................................................ 9. 1.1.1. Namen in cilj ............................................................................ 9. 1.1.2. Hipoteze ................................................................................. 10. 1.1.3. Metode raziskovanja ................................................................... 10. Opredelitev temeljnih pojmov .................................................................. 11 2.1. Google ........................................................................................ 11. 2.1.1. YouTube in Google video ............................................................. 13. 2.1.2. Gmail .................................................................................... 13. 2.1.3. Google Books ........................................................................... 14. 2.1.4. Google Earth ............................................................................ 14. 2.1.5. Chrome in Google aplikacije ......................................................... 14. 2.1.6. Android sistem .......................................................................... 15. 2.1.7. Google+ in družbena omrežja ........................................................ 16. 2.2. Davki .......................................................................................... 16. 2.2.1 2.3. Davčna oaza .................................................................................. 23. 2.3.1. Zgodovina davčnih oaz ................................................................ 24. 2.3.2. Razlogi za poslovanje v davčnih oazah ............................................. 25. 2.3.3. Seznam območij davčnih oaz ......................................................... 27. 2.3.4. Kdo uporablja davčne oaze ........................................................... 30. 2.4. Oblike utaj davkov .......................................................................... 32. 2.4.1 3. Modeli davčnih utaj .................................................................... 33. Študija podjetja Google ......................................................................... 35 3.1. Nepravilnosti pri plačevanju davkov ..................................................... 35. 3.2. Poslovanje podjetja Google ............................................................... 36. 3.2.1 4. Obdavčitve na podlagi osnov ......................................................... 22. Metoda »Dvojni Irec in nizozemski sendvič« ....................................... 37. Mehanizmi za preprečevanje davčnemu izmikanju in utajam.............................. 41 4.

4.1. Ukrepi na nacionalni ravni ................................................................. 42. 4.2. Ukrepanje na ravni Evropske unije ....................................................... 43. 4.2.1. Uredba (EU) številka 1286/2013 Evropskega parlamenta in sveta .............. 44. 4.2.2. Europol .................................................................................. 45. 4.3 5. 6. Ukrepanje na globalni ravni ............................................................... 45. Zaključek........................................................................................... 47 5.1. Ugotovitve in preverjanje hipotez........................................................ 47. 5.2. Sklep .......................................................................................... 48. Uporabljeni viri ................................................................................... 50. Kazalo slik. Slika 1: Vrste davčnih utaj ........................................................................... 32 Slika 2: »Dvojni Irec in nizozemski sendvič« ...................................................... 40. 5.

Povzetek. Utaja davkov že vrsto let pomeni veliko škodo za davčne proračune držav celega sveta. Davčne stopnje so v državah po svetu različne, zaradi česar prihaja do nepravilnosti pri plačevanju in utaj davkov. Nekatere države imajo ničelne ali minimalne davčne stopnje z namenom privabljanja tujega kapitala. Te države so znane kot davčne oaze. Utaje davkov, ki se dogajajo, pomenijo na eni strani intenzivnejše bogatenje nekaterih podjetij in posameznikov, po drugi strani pa država in njen javni sektor trpita pomanjkanje, posledično pa tudi prebivalstvo. V Bloombergovih poročilih je predstavljena tehnika izmikanja in utajevanja davkov s strani multinacionalnega tehnološkega podjetja Google. Google maksimizira dobiček s pretkano tehniko, ki je med pravniki znana kot metoda »dvojni Irec in nizozemski sendvič«, s katero izigrava davčne sisteme v Evropski uniji in Združenih državah Amerike, nato pa pošlje visoke vsote neobdavčenega ali minimalno obdavčenega denarja na Bermude. Ugotovili smo, da je davčno utajevanje možno zaradi slabega sodelovanja med davčnimi službami v območjih davčnih oaz z drugimi službami po svetu. Med njimi je tudi slaba izmenjava informacij. Kršitev tajnosti s strani bančnih ali davčnih uslužbencev v offshore območjih je strogo kaznovana. Evropska komisija je podala številna priporočila in dopolnitve zakonov, ki so ključnega pomena za učinkovit boj proti davčnemu utajevanju. Za nadaljevanje boja je ključno sodelovanje na globalni ravni, nujne so skupne operacije davčnih služb, učinkovitejši nadzor davčnih služb v državah in pomoč državam v razvoju pri vzpostavitvi učinkovitih davčnih služb in tehnični pomoči.. Ključne besede: Google, davčna oaza, davčna utaja. 6.

Summary The problem of tax evasion ― Google case study. Tax evasion mean, for many years, a lot of damage to the fiscal budgets, for the countries around the world. Different countries have different tax rates, which is the cause of irregularities in tax payment and tax evasions. Some countries have zero or minimal tax rates in order to attract foreign capital. These countries are known as tax havens. Tax evasions, that are presented today, mean on one hand intensive growth of profit at some companies and individuals, on the other hand, the countries and their public sectors, suffers from lack of profit, combine with it's citizens. In Bloomberg reports is presented technique of tax avidance and tax evasion, by multinational technology company Google. Google maximizes it's profit with cunningly technique, known among the lawers, as »Duble Irish and Dutch Sandwich«, which circumventing tax systems in the European Union and in United States of America, then, high ammount of tax-free or minimal taxed money is sent to Bermuda. We have found, that tax evasion, can be done, due to lack of cooperation between tax authorities in the tax havens, with other authorities in the world. Among them, there is also poor exchange of informations. Breach of secrecy by the bank or tax officials in Offshore areas is strictly punished. European Commission has presented numbers of recommendations and amendments to the law, which are essential, for an effective fight against tax evasion. To continue the fight, the essential thing, is to cooperate at the global level, joint operations of tax authorities are essential, effective control of tax authorities in the countries and help to developing countries, to build effective tax service and helping them with technical assistance.. Key words: Google, tax haven, tax evasion. 7.

1 Uvod. Država kot tvorba potrebuje denar za svoj obstoj, da zagotovi kvalitetne javne storitve, vso potrebno infrastrukturo namenjeno javnosti, kot so ceste, parki, sprehajališča, bolnišnice, šole in drugo. Že prve države, kot je starodavni Egipt, so svojim državljanom nalagale davščine, najrevnejši pa so opravljali prisilno delo za faraona, ker obdavčitev niso mogli poravnati. Kasneje v antični Grčiji so določene javne dejavnosti financirali premožnejši državljani, kar se je štelo kot obdavčitev, poleg tega je veljajo tudi za častno ravnanje. Prvi organiziran davčni sistem je poznalo Bizantinsko cesarstvo, kjer je bilo obdavčeno premoženje in hrana (University of Pennsylvania [UPENN], 2002). Danes v državah Evropske unije (v nadaljevanju EU) še vedno nimamo enotnega davčnega sistema, saj je obdavčitev oseb ter družb v pristojnosti posamezne države članice. Če se posameznik preseli iz ene v drugo državo, ga lahko doleti v nekaterih primerih dvojno obdavčenje s strani obeh držav. Da bi se temu izognili, so države članice sprejele dvostranske dogovore, vendar jih niso sprejele vse, pa tudi zajemajo le nekatere vrste davkov. Znotraj EU velja prosti pretok delovne sile, kapitala, storitev ter dela. Da bi podjetjem olajšali trgovanje znotraj EU, so se države članice dogovorile o uskladitvi pravil glede obdavčitve blaga ter storitev. Znotraj EU že veljajo pravila o uskladitvi najnižje stopnje davka za DDV, lahko pa je ta stopnja višja, če tako želi posamezna država članica (Urad za publikacije Evropske unije [OP], 2015). Ker je plačevanje davkov v različnih državah članicah EU še vedno podvrženo zlorabam, različnim izogibanjem ter utajam davkov, Evropska komisija pripravlja reformo evropskega sistema DDV, po kateri bi ta postal bolj odporen na goljufije, enostavnejši ter učinkovitejši pri zbiranju davščin. EU veliko pozornosti namenja področju obdavčenja gospodarskih družb. Zakonske luknje namreč v nekaterih državah članicah dovoljujejo podjetjem nižanje svojega davčnega bremena. Velika problematika pa je v nekaterih državah tudi nižja stopnja obdavčitve dobička ter ostalih obdavčitev, s katerimi na nepošten način privabljajo k poslovanju tuja podjetja izven EU. Ta dejanja spodkopavajo davčne sisteme v drugih državah, saj s tem država postaja tako imenovana davčna oaza (OP, 2015). Takšna odstopanja pri obdavčitvah pa s pridom izkoriščajo mednarodne korporacije, med katerimi je tudi tehnološki velikan Google. Podjetje s pristopom prek hčerinskih 8.

podjetij sklepa posle po celem svetu. Za poslovanje z EU je Google izbral Irsko kot državo,v kateri bo imel podružnico matičnega podjetja. Irska pa ni naključno izbrana, ampak je država, ki ima nizko davčno stopnjo na dobiček, ki znaša le 12,5 % (Huš, 2014). Na Irskem je Google ustanovil Google Ireland Limited, hčerinsko podjetje, ki ima pooblastila sklepati pogodbe z ostalimi članicami EU-ja. Dobički, ki jih Google ustvari, se nato obdavčijo po nizki 12,5% stopnji, preostali del dobička pa roma v eno izmed držav klasificirano kot davčna oaza, Google si je izbral Bermude (Huš, 2014). Gospodarska kriminaliteta, kamor spadajo davčne utaje, predstavlja velik problem ne samo državam članicam EU, ampak tudi drugim državam po svetu. Ker gre za ogromne vsote denarja, predstavlja to problem ne samo podjetjem, ki legalno poslujejo in plačujejo višje davke kot tista v oazah, ampak predstavlja tudi velik nacionalni problem. Davki so najpomembnejši vir dohodka za državo, zmanjšanje prihodkov iz davkov lahko ogrozi kvaliteto javnega zdravstva in šolstva ter povzroči nižjo kvaliteto infrastruktur za javne potrebe.. 1.1 Metodološki okvir. 1.1.1 Namen in cilj. Namen diplomskega dela je preučiti poslovanje in izmikanje plačilu davkov v državah EU, pri čemer bomo podrobneje analizirali mednarodno korporacijo Google in primer utaje davkov v EU. Na podlagi dobljenih ugotovitev bomo poskusili predlagati rešitve za preprečevanje utaje davkov. Cilj diplomskega dela je analizirati probleme odtekanja denarja v davčne oaze.. 9.

1.1.2 Hipoteze. Za dosego zastavljenih ciljev smo oblikovali naslednje hipoteze: Hipoteza 1: Google za poslovanje načrtno izbira države z nizkimi obdavčitvami.. Hipoteza 2: Problema utaj davkov ni mogoče rešiti na nacionalni ravni posameznih držav, temveč le z mednarodnim sodelovanjem.. 1.1.3 Metode raziskovanja. Za izdelavo diplomskega dela bomo uporabili deskriptivno metodo raziskovanja, opirali se bomo na domačo in tujo literaturo; diplomska dela s področja utaje davkov, članke, zakonike EU ter javne vire informacij na spletu. V prvem delu diplomske naloge smo opisali zgodovino in najpomembnejše produkte podjetja Google. V nadaljevanju smo predstavili še ostale temeljne pojme, kot so davki, davčna oaza in oblike utaj davkov. V študiji primera podjetja Google smo podali zaznane nepravilnosti, ki so prišle v javnost glede plačevanja davkov, kasneje pa smo predstavili poslovanje podjetja prek hčerinskih družb. V drugem delu diplomskega dela smo poskušali predstaviti mehanizme za boj proti davčnim goljufijam in utajam. Tu so ukrepi na ravni nacionalnih držav, ukrepi na ravni EU in pomembnejše uredbe ter ukrepi na globalni ravni. Na koncu diplomskega dela smo preverili zastavljene hipoteze ter podali sklep.. 10.

2 Opredelitev temeljnih pojmov. 2.1 Google Ameriško podjetje Google je bilo ustanovljeno leta 1998, njegova ustanovitelja pa sta bila Larry Page in Sergey Brin, doktorska študenta na univerzi Stanford. Paige in Brin sta se spoznala leta 1995 na univerzi ter prišla do ideje o konceptu za spletni iskalnik. Poimenovala sta ga BackRub. BackRub je bil zasnovan tako, da je pregledoval povezave med spletnimi stranmi, da bi določil pooblaščenca spletnega mesta. Leta 1997 sta BackRub preimenovala v Google.com. Google izhaja iz matematičnega termina googol, ki predstavlja zelo veliko število, zapisano s stotimi ničlami (10100). Google tako simbolično pomeni vizijo podjetja, to je organizirati na videz neskončno število informacij na svetovnem spletu (Batelle, 2005). Brin in Page sta dolgo čakala in oklevala, ali bi ustanovila podjetje, saj zanimanja pri potencialnih vlagateljih ni bilo. Na njuno srečo sta poskusila pri Andyju Bechtolsheimu, ki je bil eden izmed ustanoviteljev Sun Microsystems, ki se mu je ideja zdela donosna naložba in napisal jima je ček v vrednosti 100.000 dolarjev (Batelle, 2005). Uradno je podjetje Google.Inc začelo s poslovanjem septembra 1998 v mestu Menlo Park v Kaliforniji. Podjetje je sprva imelo prostore v garaži, ki je bila v lasti prijatelja ustanoviteljev. Čeprav je bil brskalnik šele v beta verziji v razvoju, je opravljal že prek 10.000 iskanj na dan. Googlova reklama je takrat temeljila na principu od ust do ust, kmalu pa je dober glas o učinkovitem brskalniku presegel lokalno okolje in decembra 1998 ga je revija PC Magazine uvrstila med 100 najboljših spletnih strani. Do leta 1999 se je število dnevnih iskanj povzpelo že preko 500.000 in podjetje se je preselilo v tako imenovani Googleplex kompleks v Mountain View v Kaliforniji. Leto 1999 je bilo za internetna podjetja zelo uspešno in podjetja so veliko denarja namenila oglaševanju. Google je po drugi strani denar raje vložil v razvoj iskalnika. Njihov cilj je bil uporabniku omogočiti čim lažji ter učinkovit dostop do informacij (Skrt, 2004). Velik potencial v Googlu sta videli tudi dve veliki podjetji iz Silicijeve doline, in sicer Sequoia Capital in Kleiner Perkins Caufield and Byers, ki sta v podjetje vložila 25 milijonov dolarjev. Kmalu je AOL/Netscape izbral Google kot storitev za spletno 11.

iskanje, poleg AOL/Netscapea pa sta Google izbrala tudi italijanski portal Virgilio in britanski Virgin Net, kar je za Google pomenilo že preko 3 milijone dnevnih iskanj. Le leto po ustanovitvi podjetja je Google prejel nagrado za najboljšo inovacijo iz področja spletnih aplikacij, revija Time pa ga je postavila med 10 najboljših internetnih podjetij v letu 1999 (Skrt, 2004). Junija leta 2000 je Google tudi uradno postal največji spletni brskalnik. Istega leta je postal tudi stranka ene najbolj priljubljenih strani ― Yahoo! Hitra rast podjetja je bila razlog, da so se pri Googlu odločili, da ne bojo tržili samo iskalne tehnologije, ampak tudi oglasni prostor na svoji spletni strani. Google je oglaševalcem ponudil AdWords sistem oglaševanja s sponzoriranimi povezavami, ki omogoča, da si prek spletnega vmesnika ustvari oglasno kampanjo na spletni strani. Druga polovica leta 2000 je bil čas, ko je Google sklenil nekatere pomembne partnerske povezave, kot že prej omenjeni Yahoo!, kasneje pa še s kitajskim NetEase in japonskim NEC's Biglobe. Konec leta 2000 je Google opravil že preko 100 milijonov iskanj dnevno, do leta 2004 se je ta številka povzpela že na 200 milijonov. Rast se je samo nadaljevala in je leta 2011 presegla že milijardo dnevnih iskanj. Da bi bili kos vsej tej masi podatkov, je Google zgradil 11 podatkovnih centrov po svetu, kjer je vsak center vseboval več sto tisoč serverjev (Skrt, 2004). Ogromna rast pa je podjetju prinesla tudi nekatere probleme z managementom. Investitorji so menili, da Brin ter Paige potrebujeta izkušenega vodjo, ki bo sposoben voditi tako veliko podjetje. Našli so ga v Ericu Schmidtu, ki je postal predsednik ter izvršni direktor podjetja. Schmidt je bil, preden je pristopil k Googlu, izvršni direktor podjetja Novell Inc. Leta 2011 je vlogo predsednika uprave prevzel Page, Brin je sprejel mesto direktorja za posebne projekte, Schmidt pa je postal izvršni predsednik (Hosch, 2015). Leta 2004 je podjetje odšlo v začetno javno ponudbo (IPO) na borzi, zbrali so 1,66 milijarde dolarjev. Brin in Page sta postala milijarderja. IPO pa je skupaj ustvaril 7 milijarderjev ter 900 milijonarjev iz ljudi, ki so bili delničarji podjetja od samega začetka. Leta 2015 je bila vrednost delnice za 1500 % višja kot leta 2004, ko je odšlo podjetje prvič na borzo. Google je bil leta 2006 postavljen v indeks Standard and Poor's 500. Googlova tržna kapitalizacija znaša 460 milijard dolarjev in je drugo največje podjetje za Applom. Tržna kapitalizacija je ena izmed največjih pri ameriških podjetjih, ki niso vključena v Dow Jones Industrial Average indeks (Chew, 2015).. 12.

2.1.1 YouTube in Google video Januarja leta 2005 je Google vzpostavil Google video, ki je omogočal prosto delitev videov po spletnih straneh. Nekaj časa pozneje je Google začel sprejemati videe, ki so jih naložili uporabniki, za katere pa je bilo potrebno plačati za ogled. Leto kasneje se je odprl Google Video Store, ki je vseboval najboljše vsebine medijskih podjetij, kot so CBS Corporation za televizijske oddaje in Sony Corporation za filme. Junija 2006 je podjetje pričelo ponujati te vsebine brezplačno, vendar so vsebovale oglaševanje (Hosch, 2015). Kljub vsemu svojemu oglaševanju pa Google ni mogel dohiteti vodilnega pri spletnih videoposnetkih ― YouTube. YouTube so leta 2005 ustanovili trije bivši zaposleni pri PayPalu, to so bili Chad Hurley, Steve Chen in Jawed Karim. Vse od samega začetka je bil YouTube najbolj priljubljena spletna stran za nalaganje videoposnetkov. Aprila 2005 je bil na portal naložen prvi videoposnetek, ki je bil dolg 19 sekund. V prihodnjih letih pa je nalaganje videoposnetkov na YouTube samo strmo naraščalo. Google ni mogel priti niti blizu YouTubu po številu naloženih videoposnetkov in ogledov, zato ga je leta 2006 kupil za 1,65 milijarde dolarjev (Fitzpatrick, 2010).. 2.1.2 Gmail Leta 2004 je Google ponudil brezplačni elektronski poštni račun. Storitev, kasneje znana kot gmail, se je predstavila širši javnosti 2007, še vedno pa je bila v beta fazi razvoja. Takoj s svojim izidom je že bila v veliki prednosti po razpoložljivem prostoru, pred Microsoftovim hotmailom, saj je gmail ponujal za 1 gigabajt prostora, kar je bilo 500-krat več kot hotmailov. Velika prednost gmaila je bila ta, da je bil elektronski naslov neodvisen od internetnega ponudnika storitev, zato je bil račun odprt pri gmailu lažji za uporabo skozi daljše časovno obdobje. Velikost prostora za shranjevanje podatkov je leta 2004 znašala 1 gigabajt, leta 2012 je bilo možno shraniti 10 gigabajtov podatkov, danes je brezplačnih 15 gigabajtov prostora, več je možno imeti z doplačilom (McCracken, 2014). Leta 2007 je podjetje za 625 milijonov dolarjev pridobilo družbo Postini, ki je bila specializirana za področje internetne varnosti. Leta 2009 je Google uradno umaknil. 13.

beta status v razvoju pri gmailu, da bi povečal privlačnost te storitve pri poslovnih uporabnikih (Hosch, 2015).. 2.1.3 Google Books Google knjige (Google Books) predstavljajo storitev, ki poišče celotne tekste knjig ali revij, ki jih je podjetje Google poskeniralo ter pretvorilo v tekst in jih shranilo v digitalnih bazah podatkov. Digitalne datoteke so bile nato pretvorjene v PDF datoteke, ki so v celoti prenosljive ter omogočajo tiskanje. Do leta 2012 je Google poskeniral že preko 15 milijonov knjig (Hosch, 2015).. 2.1.4 Google Earth Keyhole Inc. je bilo podjetje, ki je razvilo spletno storitev za kartiranje zemlje, financirano in ustanovljeno je bilo pri centralni obveščevalni agenciji (CIA). Leta 2004 ga je Google kupil ter leto pozneje storitev kartiranja preimenoval v Google Earth (Google Zemlja). Storitev omogoča uporabniku mnogo načinov uporabe. Priskrbi nam satelitske slike mnogih krajev na zemlji, izriše nam najkrajše poti v željen kraj in omogoča razne druge možnosti uporabe (Chowdhry, 2015). Leta 2005 se je Google Earth zelo izkazal pri hurikanu Katrina, ker je omogočal reševalcem boljši vpogled v obseg te nesreče ter s tem tudi učinkovitejše in varnejše reševanje ponesrečenih oseb. Poleg Katrine pa so v preteklih desetih letih Google Earth ljudje uporabljali za veliko stvari: od načrtovanja izletov v naravi do pomoči pri postavljanju sončnih celic na strehe (Chowdhry, 2015). Pojavili pa so se tudi dvomi o vdoru v zasebnost posameznikov s storitvijo Street View (Ulični pogled), saj je bilo na nekaterih posnetkih moč videti osebe, ki so se sončile. Google je očitke zanikal s trditvijo, da so slike pokazale le ljudi, ki bi jih bilo moč videti, če bi hodili po ulici. V oktobru 2011 je Google Earth presegel eno milijardo prenosov (Hosch, 2015).. 2.1.5 Chrome in Google aplikacije Podjetje je leta 2006 predstavilo javnosti Google Apps. Programska oprema je najprej obsegala Google koledar, Google Talk ― program za sporočanje in Google 14.

Page Creator ― program za spletno oblikovanje strani. Leta 2007 je izšla prva izdaja Google Apps (Googleove aplikacije), ki je vsebovala 25 gigabajtov shrambe pri emailu, Postinijevo programsko opremo pri zagotavljanju varnosti na spletu in je bila brez oglaševanja (Hosch, 2015). Leto 2008 je bilo leto, v katerem je izšel Chrome. Chrome je spletni brskalnik z odprto kodo, s katerim se dostopa do svetovnega spleta. Omogoča boljše delovanje programov znotraj samega brskalnika. Na voljo je za Windows, Mac OS X, Linux, Android in iOS operacijske sisteme (Rouse, 2013).. 2.1.6 Android sistem Android Inc. je podjetje, ki je bilo ustanovljeno leta 2003 v Kaliforniji. Njegovi ustanovitelji so bili Rick Milner, Nick Sears, Andy Rubin in Chris White. Android je operacijski sistem namenjen mobilnim napravam z odprto kodo, ki temelji na Linuxu. Avgusta 2005 je Google kupil start-up podjetje Android Inc., po ocenah za 50 milijonov dolarjev. Mejnik v razvoju sistema Android se je zgodil 5. 11. 2007, ko je Google predstavil Open Handset Alliance (OHA), konzorcij tehnoloških proizvajalcev, ki bi delovali skupaj in naredili odprte standarde za mobilne naprave. V začetni fazi je bilo v konzorcij vključenih 34 podjetij, nekatera izmed njih so bila T-Mobil, Motorola, HTC, Texas Instruments, Qualcomm in ostala. Oktobra 2008 je Google izdal prvi mobilni telefon z operacijskim sistemom Android, imenoval se je HTC Dream. Neposredno pa se je Google vključil v tekmo na področju mobilnih naprav proti tekmecu Applu z Nexus One pametnim telefonom, imenovanim tudi Google Phone leta 2010. Leta 2010 so Googlovi partnerji začeli izdajati tablične računalnike, ki so temeljili na operacijskem sistemu Android. Prvi izdelek je bil močno kritiziran zaradi slabega delovanja, vendar so se stvari za Google skozi leta izboljševale. V tretjem četrtletju 2014 so svetovne pošiljke z mobilnimi napravami, ki temeljijo na Androidu presegle 268 milijonov, kar močno zasenči najbližjega konkurenta iPhone iz Appla. Do konca 2014 je prodaja presegla 1 milijardo naprav. V drugem četrtletju je Android obvladoval 84,7 % trga s pametnimi telefoni. Prvi je bil tudi na področju tabličnih računalnikov, kjer je imel 62% delež vseh prodanih tabličnih računalnikov v letu 2013 (Brachmann, 2014).. 15.

2.1.7 Google+ in družbena omrežja Google je v socialnih omrežjih, kot sta Facebook in Twitter, prepoznal potencial v oglaševanju in leta 2010 ustvaril socialno omrežje Google Buzz. Bil je na las podoben Twitterju, omogočal je deljenje povezav, fotografij, videov in komentarjev. Imel pa je tudi veliko problemov. Izmed njih najbolj izstopa omejitev uporabnikov le na osebe z gmail računom, imel pa je tudi veliko problemov z zagotavljanjem zasebnosti pri uporabnikih. Buzz je deloval manj kot dve leti vse do 15. 12. 2011 (Hosch, 2015). Junija leta 2011 je izšel Google+. V letu dni je pridobil več kot 170 milijonov uporabnikov. V začetku je bil v prednosti pred Facebookom, kasneje do sredine leta 2012 pa je Facebook pridobil več kot 900 milijonov uporabnikov in krepko prehitel Google+. Google+ je dodal tudi igre na svoje spletno omrežje, saj si je tako obdržal veliko uporabnikov, ponuja tudi razne storitve, ki niso omogočene na Facebooku, podjetja pa so dodala Google+ storitve za trženje svojih izdelkov in blagovne znamke. Leta 2015 je Google+ uradno imel več kot 2,5 milijarde uporabnikov, kar ga je postavilo na prvo mesto pri številčnosti med socialnimi omrežji (Hosch, 2015).. 2.2 Davki Davke človeštvo v takšni ali drugačni obliki pozna že več kot štiri tisoč let. So tako rekoč nujni, ali kot je rekel že Benjamin Franklin, na svetu sta zanesljivi dve stvari, smrt in davki. V naprednih industrijskih državah segajo davki tudi do 50 % visoko. Vlade uporabljajo davke, ne samo da bi prišle do dohodka, ampak služi pobiranje davkov tudi za prestrukturiranje bogastva znotraj države. Skozi zgodovino so se menjale oblike in višine davkov, skupna pa je bila odvisnost med višino davka in gospodarskim razvojem v državi. V starodavnih kulturah so obstajali stoodstotni davki. Sužnji so morali delati za gospodarje in jim tudi dati svoje pridelke, gospodarji pa so del dajatev dali svojim nadrejenim. Tu so tudi primeri nizkih davkov, ko je Aleksander Veliki govoril, kdor se mu ukloni brez boja, bo plačeval samo 10% davke in dobil je dobrodošlico v različnih pokrajinah. Čez nekaj sto let so davke drastično dvignili in cesarstvo je propadlo. Podobno se je dogajalo v antičnem Rimu. Bizantinsko cesarstvo je poznalo prvi davčni sistem, obdavčeno je bilo premoženje in hrana (UPENN, 2002). 16.

Srednji vek je bilo obdobje vladavine visokih davkov ― tako Cerkvi kot tudi fevdalnim gospodom je bilo potrebno plačevati dajatve. To obdobje je znano kot mračna doba, človeštvo je stagniralo. Previsoki davki so bili tudi povod za številne upore in vojne (Klun, 2007). Združene države Amerike so država, ki dve tretjini časa svojega obstoja ni poznala davka na dohodek. Leta 1862 je predsednik Abraham Lincoln podpisal zakon, ki je določal 3% davčno stopnjo na dohodek nad 600 dolarjev in 5% davčno stopnjo na dohodek višji od 10.000 dolarjev. Davka na dohodek sta bila sprejeta zaradi potrebe po financiranju državljanske vojne. Leta 1913 je bila razprava o davku na prihodek v višini med 1 % in 6 % deležna hudih kritik. Danes se državo z 20% davkom šteje za davčni raj (TaxWorld, 2006). Prve davke so v Veliki Britaniji spoznali v obdobju okupacije s strani Rimskega imperija. V 14. stoletju so veljali progresivni davki. Iz davčnih poročil je bilo razvidno, da je vojvoda iz Lancestra plačeval 520-krat višje davke od povprečnega kmeta. V Veliki Britaniji je bil do prihoda Margaret Tatcher v veljavi 98% davek. Tathcerjeva je to stopnjo znižala in pomagala državi do gospodarskega napredka. Danes je najvišja davčna stopnja v Veliki Britaniji 40 % (TaxWorld, 2006). V svetu je vedno prisotno vprašanje, ali so davki dovolj visoki. Država bi hotela vedno višje, državljani menijo da so previsoki. Razprava je dobrodošla vse do točke, ko dajatve presežejo neko točko, ko začnejo dušiti gospodarstvo in stimulacijo za ustvarjanje in gospodarsko rast (Bjegović, 1999). Danes v državah EU še vedno nimamo enakih davkov v državah članicah. Ker so bila odstopanja med posameznimi državami velika, je bila nujno potrebna davčna harmonizacija v državah unije. Minimalne stopnje DDV so bile določene leta 1992. Minimalne stopnje za trošarine so bile določene leto kasneje. Harmonizacija davkov je preprečila tekmovanje v nižanju davkov med državami članicami. V Sloveniji je kmalu po osamosvojitvi prišla reforma davčnega sistema, s katero smo obdavčeni z davki, ki jih pozna razvit svet, katerega del je tudi EU. Naslednji davki veljajo za Slovenijo, podobni pa so tudi v ostalih državah EU, le da se davčne stopnje razlikujejo v posameznih državah članicah (Klun, 2007). Davki v Republiki Sloveniji so naslednji: - Dohodnina: Dohodnina je progresiven davek na dohodek fizičnih oseb. Osnova za plačilo dohodnine se določi tako, da se od dohodkov odštejejo morebitni stroški, ki 17.

nastanejo pri ustvarjanju tega dohodka in olajšave. Obstajajo dve vrsti olajšav, in sicer. standardne. in. nestandardne. olajšave.. Standardne. so. dostopne. vsem. zavezancem, ki izpolnjujejo pogoje in niso vezane na izdatke. Nestandardne so odvisne od izdatkov. Dohodnina je klasificirana kot progresivni davek. V letu 2007 so obstajale tri davčne stopnje in sicer 16 % do 6800€ letnega zaslužka, 27 % za znesek med 6800€ in 13600€ ter 41 % za zneske višje od 13600€ (Klun, 2007). Viri dohodnine (urejeni v Zakonu o dohodnini, 2006) so naslednji: ● Dohodek iz zaposlitve: tu se štejejo plače, regres, bonitete, nadomestila, nagrade, dela prek študentskih servisov in ostalo. ● Dohodek iz dejavnosti: dohodek iz dejavnosti, kot so samostojni podjetnik in samostojni kulturni delavec. ● Dohodki iz primarne gozdarske in kmetijske dejavnosti: dajatev se obračuna na dohodek, ki ga oseba iztrži od pridelave na gozdnem ali kmetijskem zemljišču. ● Dohodek iz oddajanja premoženja v najem in iz prenosa premoženjske pravice: sem uvrščamo dohodke iz najemnin, licenčnin in druge vrste dohodkov. ● Dohodki iz kapitala: sem spadajo obresti, dividende in dobiček iz kapitala. Dohodki omenjeni tukaj se ne obdavčujejo po dohodninski lestvici in tako ne višajo davčne osnove za dohodnino. Stopnja je fiksna in znaša 20 %. ● Drugi dohodki: v to skupino spadajo razne nagrade, darila, vsi dohodki, ki niso vključeni v predhodne skupine in niso oproščeni dohodnine. - Davek na izplačane plače: Plače so poleg dohodnine obdavčene tudi z davkom na izplačane plače. Prav tako so tudi dohodki iz podjemnih pogodb obdavčeni z davkom na določene prejemke (Klun, 2007). - Davek od dohodka pravnih oseb: Davčni zavezanec je pravna oseba tujega ali domačega prava. Če je pravna oseba rezident Slovenije, je obdavčen za vse dohodke, ki se jih ustvari v ali izven matične države, torej Slovenije. Nerezidenti pa plačujejo za dohodke, ki so bili ustvarjeni samo v Sloveniji. Obstajajo tudi pravne osebe, ki so v popolnosti oproščene davka na dohodek pravnih oseb, to so lokalne skupnosti in Banka Slovenije. Davek na dohodek pravnih oseb se obračuna za osebe, ki so lastniki podjetij. Kritiki tega davka opozarjajo, da gre v tem primeru za dvojno obdavčitev, da so dobički obdavčeni najprej prek davka na dobiček pravnih oseb, ko pa se dobički razdelijo lastnikom podjetij v obliki udeležbe pri dobičku ali dividend, je znesek 18.

obdavčen še z dohodnino. Z letom 2010 je začela veljati splošna davčna stopnja, ki znaša 20 % (Klun, 2007). - Davek na dodano vrednost (DDV): DDV je v Sloveniji začel veljati 1. 7. 1999. Danes se uporablja v vseh razvitih državah in tudi v državah v razvoju. DDV obdavčuje promet blaga, promet storitev in uvoz. Davek se pobira v vseh fazah prometa med proizvajalcem in končnim kupcem. Nanaša se na vso dejavnost (proizvodna, trgovska in storitvena) ne glede na namen, ki se opravlja v Sloveniji. Zajema pa tudi izkoriščanje premoženja in premoženjskih pravic, ki imajo namen ustvarjanja prihodkov. Obveznost do davčne službe nastane s prenosom lastninske pravice ali pravice do razpolaganja z opredmetenimi sredstvi. Davčni zavezanci za davek na dodano vrednost so vse pravne in fizične osebe, ki neodvisno opravljajo ekonomsko dejavnost in tudi osebe, ki pridobivajo prihodke od premoženja in premoženjskih pravic. Pogoj pa je, da njihov bruto promet v zadnjem letu dni preseže 25.000 €. Danes so v Sloveniji v veljavi dve davčni stopnji. Splošna davčna stopnja znaša 22 %, velja za vse blago in storitve, ki niso nujno življenjsko potrebni. Znižana davčna stopnja znaša 9,5 % in velja za potrebščine življenjskega pomena, kot so hrana in zdravila (Klun, 2007). Za izognitev dvojnemu obdavčevanju pri mednarodni menjavi se blago obdavčuje po dveh načelih: 1. Načelo države uvoznice: Blago se obdavči po stopnji države, v katero je blago namenjeno. V praksi je ponavadi obdavčeno po 0% stopnji DDV, saj to zagotavlja izenačitev domačega in tujega blaga. 2. Načelo države izvoznice: Država, iz katere je blago izvoženo, pobere davek. Davek plača končni kupec v državi, v kateri kupi blago (Klun, 2007). Obstajajo tudi nekatere izjeme, kjer so določeni proizvodi ali storitve oproščeni plačila davka na dodano vrednost. V praksi so oproščene storitve dobrodelnih ustanov, zdravstvene storitve, šolsko izobraževanje, finančne in tudi zavarovalne storitve. Oproščeni so tudi mali zavezanci, to so vsi, ki ne izpolnjujejo mejne vrednosti za vstop v sistem. Pri uvozu obstaja izjema in sicer, če gre za vrednost uvoženega blaga, ki ne presega 175 € (Klun, 2007). Pri davku na dodano vrednost pa se pogosto pojavljajo goljufije, čeprav gre za davek, ki ima vgrajena kar dva nadzorna mehanizma. Pri prvem gre za medsebojno kontrolo davčnih zavezancev, druga pa je kontrola davčnih služb. Kljub temu obstajata dva velika problema utaje davka. Prvi izhaja iz neregistracije davčnih zavezancev. 19.

Zavezanci, ki bi se po zakonu morali registrirati, tega ne storijo. To privede do tega, da pri nakupu plačajo DDV, pri svoji prodaji pa so izvzeti svoji obveznosti. Tako nastane pride do nepoštenega položaja v primerjavi s konkurenco, ki plačuje davek. Druga oblika je neregistracija trgovinskih nakupov. Nekateri kmetje in manjša podjetja, ki poslujejo pod limitom za registracijo, zaračunavajo kupcem DDV, čeprav te pravice nimajo (Škof, 1999). - Trošarine: Davek na porabo zajema le nekatere proizvode in ti so razvrščeni v tri skupine: ● alkohol in alkoholne pijače, ● energenti in električna energija, kot ogrevalno in pogonsko gorivo, ● tobak in tobačni izdelki. Namen trošarin je v tem, da potrošnika odvračajo od nakupa teh izdelkov, saj imajo negativne posledice za okolje in zdravje potrošnika. Zavezanci za plačilo trošarin so proizvajalci ali uvozniki blaga in imetniki trošarinskega dovoljenja carine. Obračunavanje trošarine temelji na sistemu samoobdavčitve, zavezanci torej obračunajo in plačajo davek v določenem obdobju. Obstajajo tudi tako imenovani mali zavezanci, to so manjši proizvajalci vin in žganja, ob izpolnjevanju nekaterih pogojev pa je potrebna registracija za zavezance za plačilo trošarin (Klun, 2007). Po Zakonu o trošarinah (2004) znaša trošarinska osnova za tobačne izdelke 1.000 kosov ali kilogram izdelka in drobnoprodajna cena teh produktov. Osnova za odmero davka za alkohol in alkoholne pijače, je pri vinih in fermentiranih pijačah količina merjena v hektolitrih, pri pivu in etilnem alkoholu pa prostorninska prisotnost alkohola na en hektoliter. Pri energentih je trošarinska osnova vezana na količino električne energije v megavatnih urah, lahko tudi v litrih, kubičnih metrih in gigajoulih kalorične vrednosti pri trdih gorivih. Pri določanju zneskov trošarin pri državah članicah EU je potrebno upoštevati minimalne zneske, ki jih določajo institucije EU. - Davek na motorna vozila (DMV): DMV se obračuna na vozila, ki gredo prvič v promet ali se prvič registrirajo (rabljeno vozilo pripeljano iz tuje države) v Republiki Sloveniji. Zavezanec je proizvajalec ali uvoznik motornega vozila, v primeru rabljenega je zavezanec kupec vozila. DMV se plača na davčno osnovo, za katero se šteje prodajna vrednost motornega vozila, ki ne vključuje DDV, davčna stopnja znaša med 1 % in 13 % (Finančna uprava Republike Slovenije [FURS], 2012). 20.

- Davek na zavarovalne posle: Davčni zavezanec za plačilo davkov je zavarovalnica ali druga pravna oseba, ki ponuja zavarovalniške storitve v Republiki Sloveniji. Davek od zavarovalnih poslov znaša 6,5 %. Davčna osnova za obračun davka je premija ali prispevek, ki se plačuje za zavarovalno pogodbo. Davek na zavarovalne posle se uvršča med obvezne dajatve in temelji na načelu samoobdavčitve (Klun, 2007). - Davek od iger na srečo in davek na dobitek od iger na srečo: Pravico prirejanja iger na srečo ima samo država, ki podeljuje koncesije igralnicam in salonom. Davek od iger na srečo znaša med 5 % do 20 %. Zavezanci plačajo davek na izplačila in vplačila ter naredijo mesečni obračun. Pri davku na dobiček pa znaša davčna stopnja 15 %. Prihodki od davkov gredo občinam (Klun, 2007). - Davek na promet nepremičnin: Davek na promet nepremičnin znaša 2 % na vrednost prometa ali odplačanega prenosa ali oddajanja v najem. Bistvo veljave tega zakona je obdavčitev nepremičnin, ki niso že obdavčene z DDV. Zavezanec za plačilo je prodajalec nepremičnine. Za davčno osnovo se šteje celotno plačilo, ki ga prodajalec prejme od kupca (FURS, 2014). - Davek na dediščine in darila: Davek obdavčuje podedovano premoženje, za katero se štejejo nepremičnine, premičnine, vrednostni papirji, denar, premoženjske pravice ali darilo, ki ga fizična ali pravna oseba dobi. Davčni zavezanec je v tem primeru fizična ali pravna oseba, ki ji je darilo ali dediščina namenjena (FURS, 2016). - Davek na vodna plovila: Davek obdavčuje plovila, ki so daljša od petih metrov. Lastnik plovila velja za davčnega zavezanca. Davčna osnova se obračuna na podlagi dolžine plovila in moči motorja (FURS, 2015). - Davek na premoženje: Davek na premoženje se pobira samo v občinah, ki so ga uvedle. Obdavčuje stanovanja, stavbe, stavbne dele, prostore za rekreacijo in počitek ter garaže. Lastnik premoženja je tudi davčni zavezanec. Davčna osnova se izračuna glede na vrednost prostorov in stavb. Davčne stopnje so v tem primeru progresivne in odvisne od vrednosti in namena prostora. Stavbe so obdavčene med 0,1 % in 1 %, prostori za rekreacijo med 0,2 % in 1,5 % ter poslovni prostori med 0,15 % in 1,25 % (Klun, 2007). - Prispevki za socialno varnost: Namen prispevkov je financiranje socialne varnosti, zato lahko rečemo, da gre za obliko socialnega zavarovanja. Poznamo štiri vrste prispevkov in sicer: prispevek za invalidsko in pokojninsko zavarovanje (15,5 % plača delavec, 8,85 % delodajalec), prispevek za zdravstveno zavarovanje (6,36 % plača 21.

delavec, 7,09 % delodajalec), prispevek za starševsko varstvo (0,1 % delavec, 0,1 % delodajalec) in prispevek za zaposlovanje (0,14 % delavec, 0,06 % delodajalec). Iz plačanih prispevkov pa pripadajo pod določenimi pogoji tudi naslednje pravice: Zavarovancu, ki plačuje prispevek za pokojninsko in invalidsko zavarovanje: pravica do pokojnine, pravice iz naslova invalidskega zavarovanja, dodatne pravice za pomoč in postrežbo ter druge pravice, kot so odpravnine, oskrbnine, dodatki ... Osebe, ki plačujejo prispevek za zdravstvo: plačilo zdravstvenih storitev, nadomestilo plače začasno nad 30 dni, potni stroški povezani z zdravljenjem in pogrebnine. Osebe, ki plačujejo starševsko varstvo, so upravičene do: starševskega dopusta, nadomestila, do krajšega delovnega časa, dodatka, pomoč ob rojstvu otroka, otroške dodatke in podobno. Osebe, ki plačujejo za zaposlovalni prispevek, pa so upravičene do denarnega nadomestila v primeru brezposelnosti. Čas koriščenja je odvisen od delovne dobe, izplačuje se za najmanj tri mesece do največ dveh let, možne so izjeme ob izrednih dogodkih (Klun, 2007). - Druge dajatve z davčnim značajem: Sem spadajo dajatve, ki uradno niso klasificirane pod davke, ampak jih na podlagi njihove narave lahko uvrstimo pod davčna bremena. To so okoljske dajatve in nadomestilo za uporabo stavbnih zemljišč (NUSZ). Okoljske dajatve zavezance bremenijo pri uporabi škodljivih snovi za okolje in nekaterih energentov z nezaželenimi učinki. Namen dajatev je v skrbni uporabi energentov in skrb za okolje. Nekatere od teh dajatev so: taksa za obremenjevanje vode, zraka; taksa za odlaganje odpadkov; taksa zaradi uporabe mazalnih olj in tekočin; pristojbina za predelavo izrabljenih motornih vozil in druge. NUSZ pa obdavčuje uporabo stavbnih zemljišč in zemlje, ki je namenjena gradnji in uporabo zemljišč opremljenih z vodovodom in električno mrežo. Zavezanec plačila NUSZ je uporabnik zemljišča, prihodke od nadomestila pa pobere občina (Klun, 2007).. 2.2.1 Obdavčitve na podlagi osnov V nekaterih državah velja plačevanje davkov na eni osnovi, v nekaterih se plačuje na več osnovah, v nekaterih državah pa se davkov ne plačuje. Osnove so naslednje: - Izvor prihodka: Država obračuna davek glede na to, ali je bil prihodek ustvarjen znotraj države in če v njej prebiva posameznik oziroma podjetje. Dohodek za 22.

nerezidente države se pred izplačilom zniža za odstotek, ki ga mora plačnik plačati državi (odbitni davek). - Teritorialna osnova: Plača se samo davke, ki izhajajo iz prihodkov, ki so bili ustvarjeni v državi. Podjetje, ki je ustvarilo prihodke izven države, je oproščeno plačilu davkov. - Glede na prebivališče: Države zaračunajo davek na prihodek ustvarjen kjerkoli po svetu glede na državo prebivališča davčnega zavezanca. -Glede na državljanstvo: Države obračunajo davke na osnovi državljanstva, ne glede kje na svetu so bili prihodki ustvarjeni. Državljan ZDA se lahko preseli v drugo državo, pa bo vseeno moral plačati davek na dohodek (razen v primeru če je manjši od 70.000 dolarjev). Plačilu davka se lahko izogne le v primeru, če si spremeni državljanstvo (Bjegović, 1999).. 2.3 Davčna oaza Davčna oaza ― offshore (angleško: tax havens, nemško: steuer paradis, francosko: fiscal paradis) tudi davčna zatočišča so države, ki za dobičke, dohodke in premoženje ne terjajo plačila davkov, ali pa je davčna stopnja mnogo nižja kot v ostalih državah, nudijo tudi bančno in komercialno tajnost. Poleg nizkih davkov in tajnosti so davčne oaze znane tudi po mnogih nesodelovanjih s tujimi davčnimi službami in zavrnitvah izmenjave informacij. Območja davčnih oaz omogočajo posameznikom in podjetjem, da se izognejo plačilu davkov, pa naj gre za legalno ali ilegalno pridobljeno premoženje. Nekatera področja so postala davčna oaze in finančna središča načrtovano, nekatera slučajno, v nekaterih državah pa se ni nikoli pobiralo dajatev. Dobesedna definicija davčne oaze bi vsebovala tudi države, kot je ZDA, ki ne obdavčujejo tujih bančnih pologov (Shaxson, 2011). Države, klasificirane pod pojem davčne oaze, so zaradi manjših davkov področja mnogih legalnih dejavnosti. Veliko prednost jim predstavlja finančna in poslovna anonimnost za osebe, ki iščejo države z nižjimi davki. Anonimnost oseb izhaja iz ustav teh držav ali iz common law zakonodaje. Davčna zatočišča so v mnogih primerih nastala kot nujnost. Vse države ne morejo zaračunati 50- in več odstotnih davkov na prihodek, ustvarjen kjerkoli na svetu, kot sta to storili Kanada in ZDA. Majhne države tega ne morejo početi in so zato tujcem ponudile ugodne možnosti za 23.

ustanovitve podjetij na njihovem ozemlju z minimalnimi predpisi in davki. Vse do takrat, ko bodo obstajale različne stopnje davkov v državah, bodo podjetja po svetu iskala področja z najnižjimi davki (Bjegović, 1999).. 2.3.1 Zgodovina davčnih oaz Davčne oaze niso nov pojav. V raznih oblikah so prisotne po svetu že stoletja. Nekatera področja so to postala z načrtno vladno politiko prek pogodb in druge zakonodaje, da bi privabili bogate posameznike in multinacionalne družbe. Druga so se ustvarila s pomočjo gospodarske politike laissez-faire (nevmešavanje države v trg). Ljudje so vedno iskali načine, kako se izogniti plačilu davkov, tu pa so bile tudi države, ki so prek nižanja davčne stopnje poskušale pridobiti in zadržati poslovanje na svojem ozemlju (Hodges, 2013). V antični Grčiji v Atenah je oblast trgovcem predpisala 2% davek na vse blago, izvoženo in uvoženo. Trgovci so zato ladje z blagom raje peljali na bližnje otoke, ki so postala skladišča za blago, ki so ga nato tihotapili v državo. Flandrija je bila v 15. stoletju mednarodno trgovinsko središče. Takratna vlada je predpisovala nekatere omejitve pri domači in tuji izmenjavi blaga. Ravno zaradi tega so angleški trgovci Flandriji prodajali surovine, kot je volna, in ne Angliji, ki je predpisovala visoke davke (Bjegović, 1999). Nizozemska je med 16. in 18. stoletjem veljala za davčno oazo (po nekaterih kriterijih je to še danes). Zaradi nizkih davščin in majhnih omejitev so postala nizozemska pristanišča največja in najpomembnejša na svetu. V ZDA izmikanje davkom ni nekaj novega. Kolonije na območju današnje ZDA so v letu 1721 preusmerile ogromen del trgovinskega poslovanja v Latinsko Ameriko, da bi se izognili plačevanju davkov, ki jim jih je nalagala Anglija. Tudi Švica je veljala in še vedno velja za davčno oazo. V preteklosti je ustvarila kapitalsko zatočišče za osebe, ki so bežale iz Nemčije, Španije, Rusije, Balkana in Južne Amerike zaradi političnih in tudi socialnih razlogov. Nobena izjema ni niti mednarodno bančništvo, ki posluje v območjih z ugodno davčno zakonodajo. Mednarodno bančništvo se je razvilo v času renesanse, za začetek modernega bančništva pa štejemo začetek 19. stoletja. Evropske banke so na začetku odpirale podružnice v davčnih oazah za financiranje mednarodne trgovine. Bank of. 24.

Nova Scotia, kanadska banka, je svojo prvo podružnico odprla na Jamajki leta 1889 (Bjegović, 1999). V ZDA je uprava zveznih rezerv (FED) leta 1969 dala podporo predlogu ustanavljanja vej majhnih bank v tujini, da bi lahko konkurirale na mednarodnem finančnem trgu. Velika večina takšnih podružnic je bila registrirana na Bahamih ali Kajmanskih otočjih. To pa pomeni, da za offshore banke ni zahtevane obvezne rezerve kapitala, če obstajajo obdavčitve, so mnogo nižje kot drugod ter menjave valut ne padejo pod nekatere omejitve. Zaradi prisotnosti mednarodnih podjetij in bank na področjih z ugodno zakonodajo se omenjena področja hitro razvijajo ter imajo relativno visoko zaposleno prebivalstvo v storitvah povezanih z omenjenim poslovanjem (Bjegović, 1999).. 2.3.2 Razlogi za poslovanje v davčnih oazah Dejstvo je, da offshore industrija raste. Mednarodni monetarni sklad je podal oceno, da se več kot polovica svetovnega denarja nahaja v davčnih oazah. Med enajstimi svetovnimi finančnimi središči se samo tri nahajajo zunaj davčnih zatočišč, to so New York, London in Tokio. Osem pa jih je v davčnih oazah: Bahami, Bermudi, Guernsey, Hong Kong, otok Man, Jersey, Kajmanski otoki in Luksemburg. Podjetja in posamezniki so pri izbiri offshore finančnega središča najbolj pozorni na naslednjih deset značilnosti območja, kjer imajo namen odpreti podjetje ali bančni račun: razvitost davčne oaze, ugodni zakoni za ustanovitev podjetja, stabilna valuta, strogi zakoni o zasebnosti, stabilna vlada, stabilno gospodarstvo, odličen bančni in komunikacijski sistem, razumevanje jezika in ugoden časovni pas, kjer se nahaja izbrano offshore območje (International Monetary Fund [IMF], 2000). Samo v Veliki Britaniji so državljani položili na otok Jersey več kot 31 milijard funtov, znesek pa se viša iz leta v leto. Zaradi inflacije v letu 1964 je veliko Američanov iskalo menjavo v tuje valute. Zaradi velikega povpraševanja po tujih valutah je vlada ZDA uvedla davek na izenačitev obresti, kar je predstavljalo 15 % na vsako investicijo, na pošiljanje denarja izven mej ZDA. Trpelo pa je tudi bančno kreditiranje. Zaradi visokih obdavčitev se ameriškim bankam ni več izplačalo posojati kreditov evropskim varčevalcem. Zaradi velikih poslovnih izgub so bile banke primorane odpreti podružnice v davčnih oazah, ki so bile izven dosega ameriške roke. 25.

zakona. Nastalo je tržišče evrodolarja, ki je danes najlikvidnejše in največje tržišče kapitala na svetu (Bjegović, 1999). Cilji podjetji. so naslednji: svoboda za ustvarjanje, finančna neodvisnost, zaščita. lastnine in ugodni davki. Vse to nudijo podjetja, ki poslujejo iz davčnih zatočišč (Bjegović, 1999). V nadaljevanju bomo pogledali, kaj dobimo s poslovanjem v offshore območju. Varčevanje pri davkih: Podjetja so obdavčena po drugačnih stopnjah kot fizične osebe. Nekateri davčne oaze uporabljajo, da bi umaknili del lastnine pred domačo davčno službo. V ZDA davčna služba vzame polovico prihodkov, ki jih zasluži podjetnik, v posameznih evropskih državah se davki povzpnejo do 70 % na prihodek. Finančna zasebnost: V davčnih oazah že mnogo let veliko dajo na zasebnost stranke. V veliko teh območjih velja za hud prekršek, če bančni uslužbenec nedovoljeno izda informacijo o stranki. Taka kršitev je kaznovana z denarno kaznijo, v nekaterih primerih pa tudi z zaporno kaznijo. Naslednji moto opisuje zasebnost v davčnih zatočiščih: »Kar imate ali kar dolgujete, je samo vaša stvar.« Izogibanje monetarnim restrikcijam: Odtekanje kapitala iz države ni zaželeno pri nobeni vladi. Skozi celotno zgodovino so vlade poskušale onemogočiti prenašanje kapitala iz države. Tu je velika prednost davčnih oaz ter njihovih infrastruktur, ki omogočajo prenos financ kamorkoli po svetu, s tem pa se znajde izven dosega in kontrole določene vlade. Zaščita pred sodnimi postopki: Lastnina v davčnih oazah je praktično nedostopna sodnim postopkom v določeni državi. Podjetja v davčni oazi omogočajo nevidnost lastnine za odvetnike (ponavadi so plačani med 30 % in 40 % iztožene vsote), ki bi se skušali dokopati do nje. Zaščita pred zaplembo in političnem kolapsom: Nepremičnina ali premičnina je v neki državi varna toliko, kot je vlada te države, ki varuje pravico do lastništva. Zaradi mnogo zmot, ko je bil lastnik tudi krivično oškodovan lastnine, primeri so se dogajali, ko je vlada zaplenila jahto, na kateri so bila semena marihuane, ki jih je pustil prejšnji lastnik in podobno. Lastnina, ki je na offshore območju, je varna pred takimi manevri vlad.. 26.

Finančna nesmrtnost: Podjetje kot pravna oseba je nesmrtno in se lahko prenaša med generacijami. Podjetje v davčnih oazah se lahko uporablja kot sredstvo, ki bo za prihodnje rodove vir dohodka. Omejena osebna odgovornost: Samostojni podjetnik odgovarja z vsem svojim premoženjem, v primeru katastrofe lahko uniči prihodnost tudi svojim potomcem. Po drugi strani je delničar odgovoren samo z deležem, ki ga ima v podjetju, zato je mnogo bolj zaščiten kot samostojni podjetnik. Podjetje v offshore območju pa to zaščito še poveča. Prenos lastništva nepremičnin: Podjetje je lahko tudi lastnik nepremičnin. Prenos lastništva nepremičnin je v številnih državah drag, pa tudi mnogokrat dolg postopek, zato je mnogo enostavnejša opcija, da se namesto prepisa nepremičnin na kupca nanj samo prenese offshore podjetje ali njegove delnice. Prenos lastništva: Delnice offshore podjetja se lahko proda ali prepiše brez javnih zapisov te transakcije v popolni anonimnosti (Bjegović, 1999).. 2.3.3 Seznam območij davčnih oaz I. BREZDAVČNA PODROČJA ● Bahami ● Bermuda ● Kajmansko otočje ● Otoka Turks in Caicos. II. PODROČJA BREZ DAVKA NA DOHODEK IZ TUJINE ● Barbados ● Belize ● Britanski deviški otoki ● Ciper. 27.

● Gibraltar ● Guernsey ● Otok Man ● Jersey ● Liberija ● Malta ● Marshallovi otoki ● Mauritius ● Panama ● Sveti Kitts in Nevis. III. HOLDINGOM IN FINANČNIM PODJETJEM PRIJAZNA PODROČJA ● Avstrija ● Lihtenštajn ● Luksemburg ● Nizozemska ● Irska. IV. PODROČJA DAVČNIH KONCESIJ ● Conol (Panama) ● Jebel Ali (Združeni arabski emirati) ● Shannon (Irska) ● Madeira (Portugalska) ● Portoriko (ZDA) 28.

V. OSTALA PODROČJA ● Andora ● Anguilla ● Antigua in Barbuda ● Aruba ● Cookovi otoki ● Delaware (ZDA) ● Hong Kong ● Macao (Kitajska) ● Monako ● Nevada (ZDA) ● San Marino ● Seyshelles ● Wyoming (ZDA) (Ethnical Consumer, 2015). 29.

2.3.4 Kdo uporablja davčne oaze Uporabniki davčnih oaz so tako fizične kot tudi pravne osebe. Fizične osebe so v veliki meri osebe z visokimi prihodki ali dediči, ki so podedovali veliko premoženje. Pravnih oseb je več oblik, ker je poslovanje iz davčno ugodnega ozemlja ugodno za veliko poslov. V grobem se delijo na velika multinacionalna podjetja, finančne institucije in družbe za upravljanje. Najpogostejše oblike uporabnikov so holdingi, investicijski. skladi,. uvozno-izvozna. podjetja,. finančna. podjetja,. transportna. podjetja, družbe z intelektualno lastnino, zavarovalniške družbe in podjetja za upravljanje z nepremičninami in premičninami (Čokelc, 2010a). Holdingi: Holdingi so podjetja, ki imajo v svoji lasti delnice drugih podjetij. Gre za koncernsko obliko, kar pomeni, da združuje večje število podjetij, po navadi gre za podjetja iz iste panoge ali vsaj podobne (avtomobilska, kemijska, prehrambena industrija), vključene pa so tudi banke, ki zagotavljajo finančno podporo in so tudi del koncerna. Družba, ki ima v lasti večinske deleže ostalih podjetij, je udeležena pri kontroliranju in upravljanju ostalih podjetij, udeležena je tudi pri prejemanju dividend, ki jih na področju davčne oaze investira naprej brez plačila davkov. V Evropi so najprimernejša področja za holdinge Avstrija, Liechtenstein, Luksemburg in Švica (Bjegović, 1999). Investicijski skladi: Posamezniki in družbe, ki se ukvarjajo z investiranjem v delnice, obveznice in ostale investicije, imajo za svojo lastnino vrednostne papirje. Podjetje, ki investira iz davčne oaze, omogoča uporabnikom poslovanje prek več bančnih računov po svetu, zasebnost in majhne dajatve. Znani so tudi pokojninski skladi, ki delujejo v davčnih oazah, in zaradi majhnih davkov dosegajo nadpovprečne donosnosti (Čokelc, 2010a). Uvozno-izvozna podjetja: Globalna trgovina v veliki meri poteka prek podjetij v davčnih oazah. Dobičke, ki izhajajo iz nakupov dobrin v državi z nižjim standardom in prodaja v drugih državah z višjim standardom, se prek transakcij pošilja v podjetja, ustanovljena v davčnih oazah, ki se jim ne obračunava davkov (Čokelc, 2010a). Finančna podjetja: Finančna podjetja se ukvarjajo s financiranjem drugih podjetij prek posojil, operirajo iz območij z nizkimi davki zaradi zelo nizke obdavčitve obresti. V teh območjih pa lahko tudi obresti od posojil prikažejo kot stroške v poslovanju. Banke so veliki uporabniki območij z nizkimi obdavčitvami, svojim. 30.

strankam ponujajo donosnejše opravljanje finančnih poslov in varčevanje. Zelo znani področji za finančna podjetja sta Luksemburg in Bermudi (Čokelc, 2010a). Transportna podjetja: Veliko podjetij, ki se ukvarja s transportom dobrin in oseb, ima svoje podjetje registrirano v davčno ugodni državi. Nizki stroški registracije ladij in letal ter neobdavčen dohodek iz transporta sta razloga, da se mnogo pomorskih podjetij, ki imajo v lasti ladje, ustanovi v državah, kot so: Panama, Gibraltar, Liberija, Ciper in v ostalih državah (Čokelc, 2010a). Družbe z intelektualno lastnino: Podjetja so tudi lastniki intelektualne lastnine, kot je patent, blagovna znamka, licenca za programsko opremo, avtorske pravice in podobno. Družba lahko te pravice daje v najem ali pa jih proda drugim podjetjem. Prihodki ustvarjeni od trženja licence gredo v dobiček podjetja, ampak je potrebno plačati odbitni davek. Podjetje je zato najboljše ustvariti na področju, ki ima podpisanih največ sporazumov z državami o preprečevanju dvojne obdavčitve. Nizozemska, Mauricius in Maderia so najboljša področja za podjetja z intelektualno lastnino (Bjegović, 1999). Zavarovalniške družbe: Najpomembnejši razlog za ustanovitev zavarovalniške družbe na davčno ugodnem področju je ničelni davek na zavarovalne premije in na dobiček od investicij. Najprivlačnejši državi za ustanovitev zavarovalniških družb sta Urugvaj in ameriška zvezna država Vermont (Bjegović, 1999). Podjetja za upravljanje z nepremičninami in premičninami: Družba v davčni oazi je opravičena plačila davka na kapitalski dobiček, na dediščine in na prenos premoženja. Družba v davčni oazi, ki je lastnik nepremičnine v EU, pri prodaji te nepremičnine ni dolžna plačati davka na dobiček od prodaje (Čokelc, 2010a).. 31.

2.4 Oblike utaj davkov Razvrstitev davčnih utaj po navedbi Čokelca (2010b, 4-6):. Glede na storilca: -. fizična oseba pravna oseba. Glede na vzrok: -. iz malomarnosti naklepno pravno nedoločno opredeljene davčne obveznosti. Glede na vrsto davka: -. -. davki v ožjem pomenu besede (davek na dodano vrednost, davek od dobička pravnih oseb, dohodnina ...) prispevki na socialno varnost carine takse. VRSTE DAVČNIH UTAJ Glede na kazensko odgovornost: -. prekršek kaznivo dejanje. Glede na razkritje: -. sum davčne utaje (odkrije jo davčni organ) davčna utaja (ko jo prepozna sodišče) neodkrite davčne utaje. Glede na potek: -. faza faza faza faza. priprave poizkusa izvrševanja dokončanja. Slika 1: Vrste davčnih utaj. 32.

2.4.1 Modeli davčnih utaj V praksi so se oblikovali trije modeli davčnih utaj, to so Allinghamov in Sandmujev model maksimiranja koristi, Kahnemanov in Tverskyjev model in socialno-psihološki model. Allinghamov in Sandmujev model: Klasična ekonomska teza govori o sprejemanju racionalnih odločitev, ki nam prinašajo maksimalne koristi. Izmed veliko možnosti izberemo tisto, s katero bomo imeli največjo korist in minimalne stroške. Pri davčnih utajah gre za tehtanje med koristnostjo (privarčevani davek) in stroškom davčne utaje (predpisana kazen). Sociološke raziskave pa so v svoje študije vključile tudi moralno prepričanje osebe. Posameznik z visokimi etičnimi standardi se bo ravnal po etičnih načelih in ne bo vse podredil maksimiziranju osebnih koristi, temveč bo na prvo mesto postavil dolžnosti davkoplačevalca in svojo samopodobo. Etični posameznik zato ne bo iskal možnosti, kako se izogniti plačilu davkov, to pomeni, da imajo moralne vrednote večji učinek na posameznika kot pa kazen. Kljub sociološkim raziskavam pa višanje kazni za davčno utajevanje in pogost ter učinkovit nadzor davčnih služb pripomoreta k zmanjšanju davčnega utajevanja (Čokelc, 2010b). Kahnemanov in Tverskyjev model: Daniel Kahneman in Amos Tversky sta leta 1979 objavila vedenjski model, ki prikazuje odločanje med možnostmi, ki vsebujejo tveganja in negotovosti. Model temelji na predpostavki, da osebe, ki pričakujejo dobiček, so pripravljene na nizko tveganje, osebe, ki pričakujejo izgubo, pa so pripravljene sprejeti višje tveganje. Osebe nočejo imeti izgube in so zato pripravljene sprejeti višje tveganje, da bi se izognile izgubi. V primeru dohodnine veliko davkoplačevalcev gleda na vrnitev dohodnine kot na nagrado ali dobiček, osebe, ki pa bodo morale doplačati dohodnino, pa gledajo na to kot na izgubo. Osebe, ki bodo morale doplačati dohodnino, so bolj pripravljene utajiti davke, kot pa osebe, ki pričakujejo vračilo dohodnine (Kahneman in Tversky, 2000). Socialno-psihološki model: Henk Elffers, Russell H. Weigel in Dick J. Hessing so leta 1987 zasnovali psihološki model za davčno utajevanje. Model razlikuje dve spremenljivki: ― Pogoji, ki pospešujejo davčno utajevanje: ● Finančni pritisk: Davčno utajevanje je povezano z davčno stopnjo. Višanje davkov ne pomeni vedno tudi več zbranih sredstev v davčni blagajni. Če davčna. 33.

stopnja preseže mejo, ki se zdi državljanom nespremenljiva, se bo povečalo število davčnih utaj in prišlo bo do padca davčnih prihodkov. ● Osebni pritisk: Z osebnim pritiskom dojemamo pravičnost obdavčitve. Če ljudje ocenijo, da je breme davkov nepravično razdeljeno, se bo povečevalo nezadovoljstvo in ljudje bojo pripravljeni te krivice tudi sami popraviti ― z davčno utajo. ● Socialne norme: To so zahteve, ki jih postavlja okolje do osebe. Če oseba živi v družbi, ki časti finančni uspeh bolj kot moralo, potem bo posameznik bolj pripravljen tudi k utajevanju davkov. ● Osebna naravnanosti: Oseba, ki je bolj osebno naravnana, bo prej začela davčno goljufati kot oseba, ki je bolj naravna k skupini ― domači skupnosti. ― Pogoji, ki zavirajo davčno utajevanje: ● Pomanjkanje možnosti za davčno utajevanje: Na splošno velja, da imajo davčni zavezanci z več viri pri sestavi davčnih napovedi večje nagnjenje k utajevanju kot pa osebe z dohodnino. ● Nedojemanje priložnosti: Tisti z znanjem o davčnem utajevanju bodo prej utajevali kot osebe, ki tega znanja nimajo. ● Davčni nadzor: Strožja kot je zakonodaja in učinkovitejši kot je nadzor nad posamezniki in podjetji, manj bo davčnega utajevanja. ● Dojemanje tveganja za kaznovanje: Osebe, ki so v preteklosti uspešno že utajevale davke, ocenjujejo tveganje za kaznovanje kot nizko v primerjavi z osebami, ki vestno plačujejo davke. ● Socialna kontrola: Oseba, ki prihaja iz okolja, kjer vlada pozitiven odnos do davčnega utajevanja, bo pripravljena tudi sama davčno utajevati. Nasprotje je oseba, ki prihaja iz okolja, kjer vlada negativni odnos do davčnega izmikanja. ● Osebni odnos do davčnega utajevanja: Osebe, ki so ponotranjile negativen odnos do davčnega utajevanja, imajo močan občutek pripadnosti do družbe, ne bodo prakticirale davčnega utajevanja. Prav tako raste morala s starostjo. Mlajše osebe se bojo hitreje odločale za davčne goljufije v primerjavi s starejšimi osebami (Čokelc, 2010b).. 34.

3 Študija podjetja Google. 3.1 Nepravilnosti pri plačevanju davkov Google se je v letu 2011 s prenosom dobičkov, ki so znašali 9,8 milijarde dolarjev, v podjetje na Bermudih izognil plačilu več kot dveh milijard dolarjev davkov po celem svetu. Bermudi so ozemlje, ki nima davka na prihodek pravnih oseb. S tem si je podjetje znižalo davčno osnovo za skoraj polovico. Znesek, ki je bil leta 2011 prenesen na podjetje na Bermudih, približno ustreza 80 % celotnega dobička pred obdavčitvijo leta 2011 (Kavoussi, 2012). Samo v Veliki Britaniji so prihodki Googla v letu 2013 znašali 5,4 milijarde dolarjev. Prihodki so bili v glavnem ustvarjeni skozi spletno oglaševanje in prodajo. Celotna prodaja pa je potekala preko Dublina na Irskem, kar je pustilo v Veliki Britaniji minimalen dobiček, prikazan v računovodskih izkazih. Če bi Google ustrezno izvajal računovodsko politiko, bi pri svoji 20% marži naredil v Veliki Britaniji skoraj 1 milijardo dolarjev dobička. Po britanskem davku na dobiček pravnih oseb, ki znaša 20 %, bi to pomenilo več kot 200 milijonov dolarjev v davčni blagajni. Google je tega leta Veliki Britaniji plačal 27 milijonov dolarjev davka, kar je pomenilo, da je plačal po stopnji 2,5 %. Google se v izjavi za javnost branil, da posluje v skladu z vsemi predpisi v državah, kjer deluje, poleg tega pa v Veliki Britaniji zaposluje več kot dva tisoč ljudi, pomaga rasti tisočem podjetij na spletu ter da investira milijone v tehnološka podjetja v Londonu. Poleg tega je podpredsednik za severno in centralno Evropo Matt Brittin trdil, da podjetje v največji meri plačuje davke v državi, kjer ustvarja ekonomsko vrednost, kar je večinoma v ZDA (Savov, 2016). Zaradi vse večjih prihodkov, ki potujejo prek nizozemskih družb na Bermude, je sledil val ogorčenja po ZDA in Evropi. Vlade v Veliki Britaniji, Italiji, Franciji in Avstraliji poskušajo aktivno zajeziti odtekanje denarja v davčne oaze, saj želijo na ta način povečati prihodke v državnih proračunih. Boj je še posebej okrepljen v času ekonomske krize. Evropska komisija je dala predlog državam članicam EU, naj naredijo črno listo davčnih oaz ter sprejmejo pravila proti njihovim zlorabam. Izogibanje in davčna utaja povzroča v EU letno kar en bilijon evrov škode (Drucker, 2010).. 35.

Po pritiskih britanskih oblasti se je podjetje Google strinjalo plačati 185 milijonov dolarjev britanski davčni službi za pokritje davčnih obveznosti od leta 2005 dalje. Nekateri kritiki davčnih utaj so prišli do izračuna, da je Google med letoma 2005 in 2014 ustvaril za 31,8 milijard dolarjev prodaje v Veliki Britaniji, dobiček od prodaje pri Googlu znaša med 25 % in 30 %, kar pomeni da je bil dobiček okoli 9,5 milijarde dolarjev. Hkrati je podjetje zatrdilo, da bo v Veliki Britaniji v prihodnosti plačevalo davke po višji stopnji, ki bo v skladu z obsegom posla narejenega v Veliki Britaniji. Nov dogovor med Veliko Britanijo in Googlom je kljub znesku 185 milijonov po ocenah strokovnjakov preveč mil v primerjavi z milijardnimi prodajami, ki jih podjetje ustvari v Veliki Britaniji, ki je za ZDA največji trg za podjetje. Če Velika Britanija ne bo sposobna v prihodnosti učinkovitejše obdavčiti podobnih prihodkov, bo to postalo še večji problem ne samo v Veliki Britaniji, ampak tudi širše po Evropi. Ljudje ne smejo dobiti občutka, da lahko velika tehnološka podjetja neetično, ampak kljub vsemu legalno izigravajo davčni sistem v državah, kjer poslujejo (Savov, 2016). Pri primeru Google gre kot pri veliko drugih multinacionalkah za primer, ko podjetja zmanjšujejo svoja davčna plačila s pomočjo transakcij med družbami, ki so odvisne od matičnega podjetja. Omenjene družbe omogočajo prenos dohodkov iz držav z višjimi davki v davčne oaze.. 3.2 Poslovanje podjetja Google V letih 2008, 2009 in 2010 je Google s pomočjo tehnike, ki ji pravniki rečejo »dvojni Irec« in »nizozemski sendvič«, znižal plačilo davkov za 3,1 milijarde dolarjev. Večina dobička, ki je bila ustvarjena izven ZDA, je preko Irske in Nizozemske potovala v davčno oazo na Bermudih. Posledično, kot že v prejšnjem poglavju omenjeno, je Google plačeval davke po stopnji 2,5 %, kar je najmanj izmed petih največjih ameriških tehnoloških podjetij po tržni kapitalizaciji. Dejstvo je še posebej presenetljivo, če vemo, da je v ZDA davek na dohodek pravnih oseb 35 %, v Veliki Britaniji, drugem največjem Googlovem trgu po prodaji, pa znaša 28 % (Drucker, 2010). Googlova metoda izkoristi prednost irskega davčnega sistema, da legalno pošlje ali vzame dobičke svojim podružnicam in se s tem v veliki meri izogne plačilu davka na dobiček pravnih oseb, ki na Irskem znaša 12,5 %. Metoda, ki jo Googlovi strokovnjaki s pridom izkoriščajo, je močno priljubljena tudi pri drugih tehnoloških velikanih, kot 36.

sta Facebook in Microsoft. Jane Penner, predstavnica Googla, je kritike o davčnih utajah zavračala z argumentom, da je to praksa pri številnih mednarodnih korporacijah iz različnih gospodarskih panog. Facebook za primer je razmišljal o vzpostavitvi irske podružnice podobno kot Google in nato pretok dobičkov na Kajmanske otoke, trditev pa je tiskovni predstavnik Facebooka odločno zavrnil. Profesorica ekonomije na univerzi Reed v Portlandu Kimberly A. Clausing je dejala, da takšno delovanje ameriških podjetij, ki preko podružnic po svetu svoje dobičke, pošiljajo v davčne oaze, oškodujejo ZDA v vrednosti 60 milijard dolarjev na letni ravni. Politik Dave Camp pa je omenil, da je zakonska davčna stopnja v ZDA v višini 35 % previsoka v primerjavi z drugimi državami po svetu ter težava ni samo v davčnih oazah, ampak tudi na nekaterih področjih po svetu, ki imajo previsoke davčne stopnje (Drucker, 2010).. 3.2.1 Metoda »dvojni Irec in nizozemski sendvič« Richard Murphy, direktor podjetja TaxResearch LLP, pravi, da je metoda »dvojni Irec« zelo pogosta v današnjem času, najbolj pri podjetjih, ki imajo v lasti intelektualno lastnino. Irving H. Plotkin, direktor podjetja PricewaterhouseCoopers LLP, je v enem izmed intervjujev rekel, da je dolžnost podjetja do njegovih delničarjev legalno znižati plačevanje davkov na najnižjo mogočo raven v skladu z zakoni v posameznih državah. Veliko ameriških podjetij se zato seli v države z nižjimi davčnimi stopnjami (Drucker, 2012). Metoda »dvojni Irec« izrabi prednost irske davčne zakonodaje, ki ne upošteva pravila transfernih cen iz ZDA. Irsko obdavčenje temelji na teritorialni osnovi in zato ne pobira davka na dohodek, ki je pisan v odvisnih družbah matičnega podjetja, ki se nahajajo izven Irske, ponavadi gre za nekdanja ali sedanja britanska čezmorska območja. Za izvedbo »dvojnega Irca« se potrebuje dve irski podjetji. Prvo podjetje se nahaja v davčni oazi, kot je v primeru Google na Bermudih, in je lastnik intelektualnih pravic. Drugo podjetje je davčni rezident na Irskem. Prvo irsko offshore podjetje licencira intelektualne pravice drugemu podjetju, ki je rezident na Irskem, dobi pa plačano licenčnino ali drugo plačilo. Drugo irsko podjetje dobi plačilo iz izkoriščanja sredstev v državah izven ZDA. Obdavčljiv dobiček pa je majhen zaradi licenčnin plačanih prvemu podjetju na offshore območju, ki spada pod odbitne odhodke. Kar je preostalega dobička, se obdavči po nizki irski davčni stopnji 12,5 % (Drucker, 2010). 37.

Hčerinsko podjetje v Dublinu na Irskem se imenuje Google Ireland Limited in zaposluje okoli 2000 ljudi. Dublinska hčerinska družba oglašuje po vsem svetu, njena prodaja pa znaša 88 % celotne prodaje zunaj ZDA, ki znaša 12,5 milijarde dolarjev. Prenos prihodkov na Irsko ima še en pozitiven učinek za podjetje in sicer izognitev davkov na dohodek v svoji matični državi ― ZDA, hkrati pa se izogne večinskemu plačilu davkov državam EU, čeprav poteka v njih zelo veliko prodaje. Dobički. iz. Dublina Googlove hčerinske družbe potujejo na drugo hčerinsko družbo, to je Google Ireland Holdings, ki se nahaja na Bermudih. Pred obdavčitvijo leta 2008 je odstotek od prodaje v Dublinu znašal manj kot 1 %, v veliki meri zato, ker je plačala 5,4 milijarde dolarjev licenčnine hčerinskemu podjetju na Bermudih. Pravniki so poimenovali takšen pristop »dvojni Irec« zaradi dveh irskih podjetij. Google Ireland Limited plačuje licenčnine za uporabo intelektualne lastnine, kar proizvaja stroške, ki nižajo obdavčljiv dohodek na Irskem. Drugo podjetje Google Ireland Holdings pa dobi plačane licenčnine od prvega podjetja, hkrati pa se nahaja na Bermudih, kjer se izogne plačilu irskim davčnim službam. Na Irskem Google ustvari tudi podjetje, ki deluje kot individualno, kontrolirano pa je iz Bermudov, s čimer se izogne obliki kontrolirane tuje korporacije in za davčno službo ZDA ne predstavlja kršitev v pravnem smislu. Da bi bilo uradno vse videti popolnoma legalno, plačila iz Dublina ne gredo neposredno na Bermude, ampak najprej na Nizozemsko. S tem se izognejo vsaki odgovornosti, ki bi jo imeli do irske davčne službe, saj zakonodaja na Irskem izvzema licenčnine za nekatera podjetja v drugih državah članicah EU. Licenčnine tako potujejo iz Dublina v podjetje Google Netherlands Holdings B. V. na Nizozemskem, ki za stroške transakcij porabi 0,2 % zneska licenčnin, ki pristanejo na Bermudih. Ta ovinek iz Dublina preko Nizozemske se imenuje »nizozemski sendvič«. Po poročilih je razvidno, da hčerinsko podjetje na Nizozemskem, ki ima sedež v Amsterdamu, nima zaposlenih (Drucker, 2010). Ko so Googlovi dobički enkrat na Bermudih, postanejo težko sledljivi. Temu je pripomoglo v Googlovem primeru tudi to, da je leta 2006 obema hčerinskima podjetjema uspelo spremeniti status družbe v družbo z neomejeno odgovornostjo, ki po irskih zakonih niso dolžne razkriti finančnih informacij, iz izkaza poslovnega izida in prav tako tudi bilance stanja ne. Vse to onemogoča pristojnim službam razkritje nepravilnosti v poslovanju. ZDA iz tehničnega vidika vidijo to poslovanje kot odložitev plačila davkov in ne kot utajo na dolgi rok. Odlog plačila naj bi trajal vse do takrat, ko se multinacionalke odločijo, da zopet iz davčnih oaz prenesejo dobičke v ZDA, kar pa je v praksi bolj. 38.

izjema kot pravilo, pravi Michelle Hanlon, profesorica računovodstva na MIT (Drucker, 2010).. 39.

»Dvojni Irec in nizozemski sendvič«, predstavljen še v slikovni obliki (IMF, 2013).. Velika Britanija Republika Irska. Stranke. Nizozemska Google Ireland Limited. Netherlands Holdings B.V.. Licenčnine. Prodaja. Plačilo Servis. Licenčnine. Marketing Podjetje A Podjetje, ki strankam v VB zagotavlja servis in vzdrževanja. Bermudi Kontrolira Google Ireland Holdings. ZDA. Prenos pravic. Sedež podjetja, razvojni in raziskovalni sedež podjetja. Google Inc.. Slika 2: »Dvojni Irec in nizozemski sendvič«. 40.