Legitimnost policijskega dela : diplomsko delo

DIPLOMSKO DELO Legitimnost policijskega dela. Januar, 2011. Ivanka Oberman Mentor: izr. prof. dr. Branko Lobnikar.

Kazalo 1. Uvod .................................................................................. 5. 2. Opredelitev pojmov ............................................................... 7 2.1 Definicija legitimnosti ........................................................ 7 2.2 Vrste legitimnosti .............................................................. 7 2.3 Legitimnost in legalnost ...................................................... 9. 3. Etika v policiji in kodeks policijske etike ................................... 12 3.1 Splošno o moralno-etičnih osnovah v policijski poklicni sferi .......... 12 3.1.1 Prenos etike v policijski poklic ......................................... 12 3.1.2 Etični vidiki delovanja policije ......................................... 14 3.1.3 Policisti kot nosilci moralne odgovornosti ............................ 15 3.1.4 Osebnostni profil policista kot podlaga za etično ravnanje........ 17 3.1.5 (Ne)etično ravnanje z vidika integritete in policijska deviantnost19 3.2 Etično vedenje ................................................................. 21. 4. Odnosi med policijo in skupnostjo ............................................ 23 4.1 Policija .......................................................................... 23 4.2 Policija in skupnost ........................................................... 25 4.3 Policija in mediji .............................................................. 27 4.4 Sistem policijskih uslužbencev .............................................. 28 4.5 Pravice in dolžnosti ........................................................... 29 4.6 Odgovornost pri opravljanju policijskih nalog ............................ 29 4.7 Policija v demokratični družbi .............................................. 30. 5. Mednarodni. mehanizmi. varstva človekovih pravic ter. standardi. zagotavljanja odgovornosti policije in policistov za zlorabe pooblastil 32 5.1 Policija, človekove pravice in nadzor nad policijo ....................... 32 5.2 Mednarodnopravna obveznost države, da spoštuje in varuje človekove pravice .......................................................................... 34 5.3 Mehanizmi nadzora policije z vidika spoštovanja človekovih pravic v Sloveniji ........................................................................ 35 6. Legitimnost in delo policista ................................................... 39. 7. Sklepne misli ...................................................................... 43. 8. Literatura .......................................................................... 45 2.

Povzetek Legitimen pomeni, da je osnovan na pravu, zlasti na zakonu in je v skladu s splošno veljavnimi pravicami, normami. Legitimnost pomeni predvsem upravičenost, sprejemljivost, lahko pa nenazadnje tudi pravičnost nekega družbenega ravnanja ali družbene institucije. Policija vzdržuje javni red in mir, nas varuje in nam daje občutek varnosti, razrešuje konflikte in zagotavlja pravice, kot so svobodne volitve, svoboda govora in pravica do združevanja, na katerih temelji sodobna demokratična družba. Policija je najpomembnejši in celo fizični predstavnik katerekoli sodobne države. Je mehanizem za vzdrževanje pričakovane, individualne, skupinske in družbene koristi, ki je potrebna za neko prav določeno raven sožitja med ljudmi, brez katerega ni reda in miru in ne potrebnega vzdušja za ubogljivost, poslušnost in podrejenost državi. Legitimnosti obstoja policije gre iskati v prizadevanjih policijske organizacije, da si pridobi zaupanje tako civilne družbe kot političnega sistema. Hkrati s procesom pridobivanja legitimnosti policije poteka tudi proces njene profesionalizacije, katere značilnosti so avtonomnost. izvajanja. policijskih. nalog,. javnost. delovanja,. zmožnost. samourejanja in samonadzor, nastanek, razvoj in priznanje policijskih organizacij ter predanost policijskemu delu med policijskimi uslužbenci. Ključne besede: legitimnost, policija, pravo, zakoni, varnost, človekove pravice. 3.

Legitimacy of police work Summary Legitimate means that something is based on the law, especially on laws and it is in accordance with generally accepted rights and standards. Legitimacy means especially eligibility, acceptability and fairnessl of a social behavior or social institution. Police maintain law and order, protects us, gives us a sense of security, resolves conflicts and ensures the rights such as the right to vote, the freedom of speech and the right of association, on which the modern democratic society is based on. Police is the most important and also physical representative of any modern state. It is a mechanism for maintaining expected, individual, group and societal benefits, which is neccessary for a certain level of coexistence between people, without which there is no law and order and no neccessary atmosphere for obedience, obedience and subordination of the country. Legitmacy of the existence of police is sought in the efforts of police organization to gain the confidence of civil society such as political system. While the process of obtaining legitimacy of the police is also its professionalization process, whose characteristics are autonomy policing, public action, the ability to self-regulation and self regulation, formation, development and recognition of police organizations and dedication to police among police officials. Keywords: legitmacy, police, law, laws, safety, human rights.. 4.

1. Uvod. Pri ocenjevanju policijskega dela in uspešnosti ne moremo mimo dejstva, da je, kljub zavzetemu delu policije in visokemu odstotku rešenih primerov, vedno več kriminala. Policija je pod velikim pritiskom javnosti, ki zahteva varnost, red in mir. Vendar pri reševanju teh problemov še vedno vso odgovornost nosi policija sama, brez sodelovanja in podpore skupnosti. To je delno tudi posledica preteklosti, ker se je policija zaprla pred javnostjo in ni dovoljevala zunanjega vmešavanja v policijske zadeve. Dodatno je k temu pripomogla. tudi. tehnologija. in. uporaba. službenih. avtomobilov. za. patruljiranje. Določena napetost v odnosu med policijo in skupnostjo je že prirojena, še posebno v demokraciji, ko gre za osebno svobodo in človekove pravice. Vsi priznavamo potrebo po redu in miru, želimo biti varni doma in na ulicah, želimo se znebiti kriminala in kriminalcev. Po drugi strani pa ne maramo avtoritete, zavračamo kakršnokoli vmešavanje oblasti v naše vsakdanje življenje, zagovarjamo pravico svobode govora, združevanja, religije in tiska, zavzemamo se za princip, da smo nedolžni, dokler nam ne dokažejo nasprotno. Pravo, ki je v službi človekove potrebe po varnosti in predvidljivosti v ravnanju soljudi, omogoča tudi policistu ukrepanje v zapletenih življenjskih situacijah. Zato je tako pomembno, da policist pozna predpise, ki določajo njegove pristojnosti oziroma pooblastila, in da državljani lahko računajo na njegovo pomoč ter seveda tudi predvidevajo njegovo prisilno ukrepanje, kadar ravnajo v nasprotju z zakonom. Tu so sicer policistu lahko v pomoč različna organizacijska, menedžerska, psihološka in sociološka znanja, vendar so v bistvu policistovega odločanja in družbenega ocenjevanja njegovega početja pravna vrednota, pravna norma in pravni odnos. Namen mojega diplomskega dela je zajetje pojma legitimnosti v povezavi s policijskim delom v skupnosti. Uvodno poglavje diplomskega dela je 5.

namenjeno definiranju pojma legitimnosti. Nadalje bom predstavila etiko v policiji, odnose med policijo in skupnostjo, mednarodne mehanizme varstva človekovih pravic, na koncu pa bom povezala pojem legitimnosti z delom policista. Ker je glavna funkcija državnega monopola sile v tem, da prepreči ali odvrne vedenje in ravnanje, ki neposredno ogroža javno varnost ljudi, javni red in mir, se nam ob tem poraja vprašanje, do katere mere sme policist, ob opravljanju svojega dela, prekoračiti svoja pooblastila, da bo njegovo ravnanje še vedno v okviru legitimnosti. Ravno zato je cilj mojega diplomskega dela to ugotoviti, kakšne so sankcije ter zraven tega najti primerne načine za izboljšanje odnosov sodelovanja med policijo in skupnostjo. Izdelava diplomskega dela je strokovno delo, ki zahteva uporabo določenih metod. Tudi sama sem pri tem procesu uporabila več metod. Pri zbiranju gradiva za diplomsko delo sem predelala veliko strokovne literature, mnogo knjig, člankov in zgibank, ogledala sem si nekaj televizijskih oddaj na to temo, veliko uporabnih podatkov pa sem pridobila tudi preko interneta. Za opis vseh ustreznih podatkov, ki sem jih pri tem dobila, sem si pomagala z opisno – deskriptivno metodo. Prav tako sem se v določenih primerih poslužila metode analize vsebine in metode primerjalne analize.. 6.

2. Opredelitev pojmov. 2.1 Definicija legitimnosti Za vzpostavitev in delovanje državne oblasti je potrebna legitimacija (upravičenje in priznanje), ker državna oblast obstaja in se ohranja samo v kolikor lahko legitimira svoj obstoj oz. delovanje. Z vzpostavitvijo državne oblasti se vzpostavi tudi njena legitimnost, ki lahko temelji na različnih osnovah in je odvisna od nadaljnjih družbenopolitičnih diskurzov, ki ustvarjajo in utemeljujejo legitimnost državne oblasti. Vprašanje legitimnosti se praviloma pojavi v kriznih obdobjih ali spornih odločitvah političnega sistema, zato se legitimnost dojema bolj kot cilj, ideal ali vrednota državne oblasti, ne pa kot njena stalna spremeljevalka. Ker se Weber ni spraševal, kako se legitimnost dojema, ali še manj, kaj bi moralo biti legitimno, ampak kaj je legitimnost, je spoznal kritičnost tega pojma. Ugotovil je, da je legitimnost odvisna od pojmovanja/utemeljevanja, ki je ujeto znotraj določenega družbenozgodovinskega konteksta (diskurza) oz. veljavnega vrednostnega sistema. Vse to vodi do zaključka, da vrednosti legitimnosti ne moremo določiti drugače kot s tistim, s čimer jo v določenem obdobju ali situaciji potrjujemo.. 2.2 Vrste legitimnosti Legitimnost lahko širše definiramo kot večdimenzionalen in dinamičen družbeni. pojav.. Na. dinamičnost. vpliva. predvsem. njegova. empirična. komponenta, ki določa legitimnost glede na podporo in zaupanje v sistem (npr. oblasti sistem), zaradi vere (prepričanja), da je le-ta legitimen (primeren), ker se kaže oz. je v skladu s pričakovanji (predstavami), zahtevami in vrednotami določenega subjekta ali skupine. Dinamičnost povzročajo situirane družbeno-politične spremembe, ki lahko vodijo v spremembo vrednot oz. parametrov, s katerimi se določa (ne)legitimnost oz. razmerje legitimno - nelegitimno. 7.

Na legitimnost vplivajo številni faktorji (družbena evolucija, družbenopolitične razmere, različni sistemi, njihovi mehanizmi in uporabljeni parametri), ki določajo, utemeljujejo in pojmujejo, kaj je in kaj ni legitimno. Vsem faktorjem je skupno, da interpretirajo legitimnost v okviru svojih pogledov, vrednot in interesov, da ostane obravnavana snov strokovno, kulturno ali politično korektna, s čimer se pojem legitimnost omejuje. Pojavijo se različne ožje razlage, ki so vsebinsko globje, ker v sebi nosijo argumentacijo o tem, kaj in zakaj je nekaj (ne)legitimno. Argumentacija v vlogi legitimacije določa kaj je legitimno in posledično tudi, kaj je nelegitimno. (Ne)legitimno je produkt legitimacije, s tem pa se začne (oz. ohranja) diferenciacija legitimno/nelegitimno, kar postane oz. je princip, po katerem deluje družbeni sistem. (Bayley, 1998) Pomembnejše splošne razmejitve pojma legitimnosti so (Bayley, 1998): a). normativna in empirična legitimnost:. Normativni vir legitimnosti je načeloma lokaliziran izven kakršnegakoli specifičnega političnega sistema, je pa večjega pomena v demokratičnih sistemih. Zato igra v nedemokratičnih sistemih pomembnejšo vlogo empirični vir oz. koncept legitimnosti. Empirični koncept legitimnosti se nanaša na točno določeno politično ureditev, ki ima svoje kriterije in zaupanja, na katerem. je. bila. politična. ureditev. zgrajena.. Empirično. pojmovanje. legitimnosti se obravnava v okviru prostora in časa, glede na podporo določenega. prebivalstva. določenemu. političnemu. sistemu.. Združitev. normativnega in empiričnega pojmovanja legitimnosti se izrazi na diagnostični stopnji, ki raziskuje povezavo med normativnim upravičenjem državne oblasti in empiričnim priznanjem legitimnosti. b). notranja in zunanja legitimnost:. Ta delitev se nanaša na nacionalno in mednarodno priznanje, če je državna oblast priznana od svojih, med seboj priznanih državljanov, je to njena 8.

notranja legitimnost. Vse bolj pomembna pa postaja zunanja legitimnost, to pa je priznanje obstoja in delovanja državne oblasti s strani drugih držav in mednarodnih organov, pri tem lahko gre za vzpostavitev in ohranjanje zunanje suverenosti ali obratno, za slabljenje zunanje suverenosti, glede na odvisnost državne oblasti od priznanja zunanje legitimnosti. c). objektivna in subjektivna legitimnost:. Subjektivna legitimnost pomeni občutek za legitimnost, ki je tesno povezan s posameznikovim občutkom za pravičnost in sprejemanjem družbenih norm. Objektivna legitimnost pa pomeni stične točke med posamezniki. d). formalna in materialna legitimnost:. Formalno legitimnost/legalnost razumemo kot golo legalnost državne oblasti, materialno legitimnost/legalnost pa kot pravno legitimnost državne oblasti. Formalna legitimnost mora predhoditi materialni legitimnosti, kajti za legitimno uporabo sredstev za fizično prisiljevanje (znotraj ali zunaj države) je osnova legalnost (zakonitost), samo sklicevanje na podporo ljudstev, etična načela, moralne vrednote, svobodo, pravičnost, stabilnost, ustvarjanje miru ali želja.. 2.3 Legitimnost in legalnost Beseda legitimnost izhaja iz latinske besede legitimus, kar dobesedno pomeni z zakonom določeno, zato se pojem legitimnost delno uporablja tudi kot sinonim za legalnost (v skladu z zakonom). Pojma se pokrivata, ko se dojema določeno vedenje ali ravnanje, ki je z zakonom določenem, kot legitimno ali legalno, ker je v skladu z zakonom. Ko se legitimnost izpeljuje iz legalnosti, nastopi pravo v svoji legitimacijski funkciji oz. pravo pridobi moč, da določi, kaj je (ne)legitimno, kar privede do vprašanja, od kod pravu upravičenost do te legitimacijske funkcije.. 9.

Pozitivizem zavzema normativno in empirično področje. Za normativni (pravni) pozitivizem je legitimna (ali legalna) tista državna oblast, ki vzpostavi in upošteva veljavni pravni sistem. Empirični pozitivizem pa meri legitimnost državne oblasti glede na število ljudi, ki se podrejajo državni oblasti, ker verjamejo v njeno legitimnost. Glede pravnega in empiričnega pozitivizma v povezavi z legitimnostjo sta pomembni dve vprašanji, legitimnost legalnosti (formalne legitimnosti) in legitimnost podrejanja (empirične legitimnosti). Legitimnost legalnosti se lahko išče znotraj pravnega sistema oziroma v okviru pravnega pozitivizma, pri tem gre za t. i. formalno ali proceduralno legitimnost. Za normativno legitimnost državne oblasti je legalnost sicer nujen, ne pa zadosten sestavni del. Zato se normativna legitimnost državne oblasti nanaša tudi na vsebinske kriterije legitimnosti (npr. moralne vrednote, etična načela, spoštovanje človekovih pravic, itd.). Vsebinski kriteriji legitimnosti so onkraj pravnega pozitivizma, ker zadevajo družbo kot celoto oziroma ne zadevajo samo pravne in politične poglede na legitimnost. Legitimnost podrejanja se navezuje na vprašanja, do kdaj je podrejanje državni oblasti še legitimno (upravičeno), kdaj je pravica do upora utemeljena, kakšen je legitimen upor in do kdaj je upor legitimen? Pravni pozitivizem pojmuje legitimni upor v avtokratičnih sistemih nelegitimen. Onkraj pravnega pozitivizma pa je upor zoper avtokratični sistem povsem legitimen, ker gre za vprašanje etične, moralne in pravno urejene oziroma pravične državne oblasti, po Locku je upor v določenih primerih celo moralna dolžnost. V nasprotju s (tradicionalnim) pravnim pozitivizmom, pa Schmitt razloči legalnost in legitimnost (to, kar je legalno, ni nujno legitimno, in obratno) s tem, ko obravnava legalnost kot golo zakonitost in legitimnost kot skladnost z globljimi naravno pravnimi in etičnimi načeli.. 10.

Danes je v demokratičnih sistemih nujno, da se držijo legitimnega pozitivizma, da delovanje državne oblasti urejajo veljavni zakoni, ki zagotavljajo pravno varnost, so utemeljeni na skupnih družbenih vrednotah in služijo pravičnosti. Legalnost in legitimnost se morata obravnavati (oz. pojmovati) ločeno, ne sme pa se ju povsem ločiti, ker se mora legalnost vedno znova podrejati vprašanju legitimnosti. Če legitimnost ne prevzame tudi kontrolne funkcije pozitivnega prava, se le-ta hitro sprevrže v legalizem, ki v politični znanosti označuje zlorabo pravnega pozitivizma s popolnim izenačevanjem legalnosti in legitimnosti (Slaček, 2007).. 11.

3. Etika v policiji in kodeks policijske etike. 3.1 Splošno o moralno-etičnih osnovah v policijski poklicni sferi 3.1.1 Prenos etike v policijski poklic Prvotna etična načela, ki imajo svoj izvor že v stari antiki, so se skozi stoletja novih idej, prepričanj in pogledov na življenje, aplicirala na posamezna profesionalna področja in skladno s tem se je razvila tudi policijska etika kot posebna zvrst uporabne etike. Potrebno je razumeti, da vseh možnih situacij policijskega dela ni mogoče normirati. Določena vrednostna dejanja policistov so preprosto takšne narave, ki jih je mogoče urejati le z usmeritvami in napotki. Zato so takšne situacije podobno kot v nekaterih drugih poklicih urejene s poklicno etiko (Meško, 1994). »Policijska etika je zvrst uporabne etike, torej aplikativna, normativna etika, ki se ukvarja s proučevanjem uporabe moralnih načel in moralnega sklepanja pri policijskem delu oziroma v policijskem poklicu« (Goldstein, 1990). Sočasno s povečanimi zahtevami po večji kakovosti policijskega dela se pojavlja potreba znanj s področja socialnih veščin, katerih osnova je ravno poklicna policijska etika. Razvoj le-te naj bi potekal v treh smereh: apliciranje spoznanj uporabne etike na policijski poklic, postavitev standardov etike v policiji, opredelitev načinov in vsebin usposabljanja iz policijske etike. Etika od policista zahteva, da se aktivno vključuje v iskanje moralno ustreznih odločitev in stališč. V tem okviru je pomembno predvsem, da se (Pagon in Anžič, 2003): s tem policista usmerja v delovanje,. 12.

pri tem opozarja policista na uporabo razuma pri odločanju, s tem vzpodbuja policista k iskanju nasvetov za ustrezno delovanje. Povsem razumljivo je, da zakonski predpisi z vso svojo veljavo ne morejo zajeti vseh možnih konkretnih situacij, zato je ideja o potrebnosti policijske etike povsem upravičena. V prid temu govori tudi dejstvo, da je vsaka odločitev v določeni situaciji, kjer je potrebna intervencija policije, stvar policista v postopku, ki je najprej človek s svojim odnosom do stvari, z vestjo, umom in s svojo človečnostjo ter tudi ranljivostjo. In policijsko delo je delo z ljudmi, pri katerem se zahteva korekten odnos in vrednotenje človeka kot moralnega bitja s svojimi lastnostmi, potrebami in pravicami (Cox, 1996). Etičnost policijskega dela kot poklica je še posebej pomembna, saj policija kot organ izvršilne oblasti nastopa na eni strani kot varuh in na drugi strani kot kršitelj človekovih pravic in svoboščin in tako predstavlja mehanizem državnega nadzorstva na posebej občutljivih področjih posameznikovega vedenja. Policijska etika pa seveda ni dobro razvita, za kar bi lahko krivili pretirano paravojaško miselnost policijske organizacije in tudi nepoznavanje in nerazumevanje uporabne etike. Krivo je tudi naivno prepričanje, da so za delo policije dovolj le ustava in zakoni. Policijska etika je tista, ki bo v policiji postavila jasne in nedvoumne standarde etičnega vedenja (Tršan, 2003). Policijska etika je dolžna usmerjati policista k ravnanju, da bo ob praven času, iz pravih razlogov in na pravi način izvršil pravo stvar. In če bo delal skladno s tem, bo odličen policist, ki dojame etiko kot okvir, v katerem je delovanje policistov še dopustno. Širše gledano naj bi policist deloval ne samo normativno, ampak tudi etično in ne samo v poklicnem temveč tudi v zasebnem življenju. Podobno meni tudi Tršan (2003), ki pravi, da so vrednote, ki jih zahteva morala, za policiste absolutno zavezujoče pri opravljanju službe in tudi v zasebnem življenju. Različni akti, ki urejajo delovanje policije, vsebujejo veliko vrednot, vendar je še več takšnih, ki niso nikjer zapisane, ker jih preprosto ni mogoče normirati.. 13.

3.1.2 Etični vidiki delovanja policije Policija je organ, ki s svojim delovanjem bolj ali manj občutno in vsakodnevno vpliva na življenje državljank in državljanov ter drugih oseb, seveda takrat, kadar se ti pojavljajo kot stranke v postopkih, bodisi kot oškodovanci različnih protipravnih ravnanj bodisi kot kršitelji številnih predpisov s področij, ki jih nadzira policija. Gre za organ, ki s svojimi uslužbenci vsak dan posega v človekove pravice in temeljne svoboščine, hkrati pa zagotavlja, da te pravice in svoboščine niso nezakonito ali protipravno kršene. Policiste pri tem ne smemo označiti le kot izvajalce veljavnega pravnega sistema, ki je razumljivo marsikdaj strog in neizprosen, temveč je delovanje policije dosti bolj globlje in vsebuje oz. vsebovati vzor etičnega in moralnega vedenja (Meško, 1994). Za standardne probleme, ki tarejo človeško družbo, policija kot stroka ne more uporabljati standardne rešitve, ki bi bile jasno predpisane. Potrebno je upoštevati posebne okoliščine konkretnega problema (Cordner in Hale, 1992). Policija v sodobni demokratični družbi s svojo vlogo pomaga ohranjati temeljne demokratične vrednote in tudi sama se ravna po njih. Če je izvajanje nalog policije legitimno oz. pravično, in dokler jih policija izvaja v skladu s koristnimi, demokratičnimi cilji in na etično sprejemljiv način, potem bo javnost takšno policijo tudi podpirala in jo pozitivno sprejemala. Od zaupanja javnosti, z njeno podporo in sodelovanjem bo policija lažje opravljala svoje obveznosti in izpolnila svoje poslanstvo, ki ga od nje terjata zakonodaja oz. pravni red. Kakovost policijskega dela je odvisna od treh dejavnikov, ki jih poimenujemo zakonitost, strokovnost in seveda etičnost. Prvi dejavnik zahteva policijsko delovanje skladno s pravnim redom ali pravom, ta segment pa dopolnjuje drugi dejavnik –strokovnost, ki od policista zahteva, da nalogo opravi v skladu s pravili stroke, njenimi merili in standardi. Če policist ugodi zahtevam omenjenih dveh dejavnikov, potem je vsekakor naloga opravljena. Če pa želimo, da bo naloga opravljena odlično, kar bi moral biti pravzaprav cilj,. 14.

potem temu dodamo še zahtevo, da se naloga opravi skladno z normami policijske poklicne etike (Palmer in Pagon, 2002). Vse policijske naloge, ki jih policiji nalaga zakonodaja, od varovanja življenja do urejanja prometa na javnih cestah, bi se morale opravljati ne le v skladu s predpisi, temveč tudi v okvirih policijske morale, v skladu s policijsko etiko in javno sprejemljivostjo, kar je pogosto težko dosegljivo. Etično je torej tisto policijsko delovanje, ki vsebuje visoko stopnjo moralne odgovornosti pri opravljanju katerekoli dolžnosti ne samo do klientov, ampak predvsem v medsebojnih odnosih in v razmerjih navzdol in navzgor po hierarhični lestvici policijskih. statusov.. S. tega. vidika. mora. etika. omogočati. policijsko. samospoštovanje podobno kot spoštovanje vseh, ki kakorkoli postajajo njeni klienti. Policijska dejavnost mora zato potekati v okviru etičnih meril in ob policijski integriteti, torej s poklicno etiko, ki mora biti tudi javno sprejemljiva. Seveda pa je uveljavljanje etičnosti v policiji zelo odvisno od tega, kako uspešno je nadzorovanje policijske dejavnosti in kako se policijske skupine čutijo zavezane svoji etiki (Palmer in Pagon, 2002). 3.1.3 Policisti kot nosilci moralne odgovornosti Policisti se v okviru svojega dela znajdejo v številnih specifičnih situacijah, ki terjajo tak položaj, da morajo zaradi neetičnih ravnanj, ki ogrožajo varnost ljudi, intervenirati hitro in neposredno. Pri tem nimajo možnosti podrobno preučiti pravne strani trenutne situacije in možnih reakcij. In prav v tem je morda največja posebnost policijskega poklica, saj nastopijo različna moralno-etična vprašanja, ki se jih policisti morda včasih niti ne zavedajo (Seagrave, 1996). Policija ima opravka s pojavi, ki širijo negativnost in zlo, s pojavi, ki izražajo neupoštevanje pravnega reda in kršenje moralnih določil. S tega vidika naloge policije niso lahke, še predvsem, če upoštevamo, da je policija dolžna ohranjati določeno stopnjo etike in morale v okoliščinah, kjer humanost ni mogoča oziroma je ni, policija pa jo kljub temu poskuša uveljaviti oz. jo širiti. 15.

Ker je policijsko delo povezano z državnimi pooblastili, ki izražajo moč in prisilo, imajo lahko dejanja policistov zelo resne posledice za družbo kot celoto, saj je njihovo ukrepanje drugačno od ukrepanja običajnih ljudi. In s tega vidika je pomembno, da policisti pri svojem delu ravnajo moralno in etično. Naloge, ki jih policisti opravljajo, so zelo zahtevne in občutljive, saj se izvajajo ob številnih nevarnostih, ob močnem stresu na delovnem mestu in tudi takrat, ko se srečujejo z najtemnejšimi stranmi človeškega življenja (Seagrave, 1996). Vsakodnevno srečevanje z ljudmi, ki ga zahteva policijsko delo, dejansko pomeni, da policist v vsakem primeru bodisi posredno bodisi neposredno deluje na ljudi. Njegov odnos do ljudi ima javnopravni značaj, seveda takrat, ko je policist v službi. Njegovi stiki z ljudmi in okolico so lahko različno intenzivni,. od. navadnega. vljudnostnega. opozorila,. pojasnila. do. dobronamernega opozorila ali celo najhujšega represivnega ukrepa. Jasno je, da državljani na opravila in ukrepe policistov različno reagirajo. Stopnja zmedenosti in prestrašenosti nekaterih ljudi, ki se znajdejo v postopku, kaj kmalu lahko preraste v kljubovalnost in trmo drugih, drugačnih ljudi. Vendar pa zaradi tega v nobenem primeru ne sme biti policist tisti subjekt, ki bi pripomogel k takšnemu postopku, da bi bil ta nesmotrn ali netakten. Strpnost, strokovnost in korektnost preprosto morajo biti vodila policista pri postopku (Mikulan, 1995). »Državljani gledajo na policista kot na predstavnika države, kar v določenem pogledu tudi je« (Meško, 1994). Oči javnosti so vedno uprte v policista. In tisti, proti katerim policist izvaja pooblastila ali ukrepe, opazuje celoten profil policista, do izraza na obrazu, njegovega vedenja, glasu in izrečenih besed. In če upoštevamo, da policijsko delo ni odvisno od njega samega, temveč tudi od pomoči in sodelovanja državljanov, potem mora policist pridobiti njihovo zaupanje, spoštovanje, priznavanje dela. »Policijski uslužbenci morajo razviti osebna stališča in ustrezno obnašanje, da lahko svoje naloge izvajajo pravilno« (Tršan, 2003). Izkušnje, izobraževanje in 16.

usposabljanje lahko pozitivno ali negativno vplivajo na osebno etiko policista. Pomembna je tudi skupinska etika, kot etika vseh zaposlenih v policiji ali v določenem. segmentu. policije,. ki. je. lahko. celo. boljša. kakor. etika. posameznika, lahko pa je tudi obratno. 3.1.4 Osebnostni profil policista kot podlaga za etično ravnanje »Na moralne in etične dileme svojega poklica lahko ustrezno odgovori le primerno izobražen in usposobljen policist. Le tisti policist, ki je sposoben ustrezno razrešiti te dileme, lahko svoje delo opravlja profesionalno in v dobro skupnosti. Pri tem se ne more zanašati zgolj na lastno intuicijo in izkušnje. Temeljito mora biti seznanjen z načeli policijske etike ter usposobljen za moralno sklepanje in etično odločanje, potrebuje tudi jasne standarde etičnega ravnanja v svoji profesiji« (Pagon in Anžič, 2003). Da bi se udejanjila merila policijske poklicne etike, je potrebno poudarjati profesionalno podobo policista, kar pomeni, da mora biti policist pri svojem delu vljuden in urejen, kar je dobra podlaga za nadaljnje delo. Pred tem je potrebno zagotoviti pogoj, da policist pozna samega sebe in verjame v svoje preference pri presojanju moralnih vrednot. Če se policist stalno usposablja s ciljem, da se izoblikuje v osebnost, ki pozna ustrezne odgovore na vprašanja moralnih dilem, potem lahko govorimo o profesionalizmu, ta pa zagotavlja, da bo policist uspešno razrešil vsa etična in tudi druga vprašanja svojega poklica (Tršan, 2003). Potrebne so osebne značilnosti, vrline in vrednote policista. Vzporedno z razvojem policijske etike so bile v preteklosti poleg osnovnih vrednot policijske dejavnosti dokaj jasno opredeljene tudi osnovne vrline policijskega dela. Vrline, kot so razsodnost, zaupanje, podrejanje lastnih interesov, pogum, intelektualna poštenost, pravičnost in dojemljivost za drugačne alternative naj bi se tako že nekaj časa obvezno zahtevale od uslužbencev tega težkega poklica. V tem sklopu se poudarjajo tudi druge vrline, kot so med drugim tudi vrednost zaupanja, sočutje, samoobvladovanje, modrost in 17.

nenazadnje tudi integriteta. Prav zadnji pojem pomeni, da policist resnično sprejema vrednote in moralne standarde policijskega dela, on sam pa ima vrline, ki so zahtevane za takšen poklic, ki terja, da vedno in povsod nepreklicno ravna po svoji volji, skladno z vrednotami in standardi tudi v primeru zunanjih pritiskov (Pagon in Anžič, 2003). V nadaljevanju se bomo dotaknili značilnosti osebnostnega profila policista, da bi s tem odgovorili na vprašanje, kakšna je pravzaprav osnovna policijska osebnost in kakšne so osebnostne lastnosti in značilnosti, ki so skupne policistom in kot takšne ločene od drugih poklicnih skupin. Ko obravnavamo fenomen policijske osebnosti, najdemo pri tem vprašanju več pristopov. Mnogokrat se policiste opisuje kot cinične, toge, avtoritativne ter mačistične osebnosti. V primerjavi z delavci drugih poklicev se izkažejo kot bolj agresivni, oblastni ter tekmovalni, kar se pri policistih razvije že v zgodnjem obdobju njihove poklicne kariere. Vse to pa lahko hitro vodi do cinizma, pretirane resnosti, emocionalne zadržanosti, hladnosti v odnosih in ozke miselnosti (Lobnikar in Pagon, 2000). Naj v nadaljevanju omenimo še osebnostne lastnosti, ki naj bi jih imel policist. Ta naj bi bil komunikativen, s pozitivnim odnosom do drugačnosti pri ljudeh, toleranten, razumevajoč, korekten, s kulturnim odnosom do okolja, profesionalnim odnosom do dela, samoiniciativen, kreativen ter ambiciozen. Obvladoval naj bi veščine s področja komunikologije, psihologije in sociologije, prav tako naj bi poznal in razumel vplive, vzroke in okoliščine za delikventno ravnanje. Tuje naj bi mu ne bi smele biti različne tehnike in pristopi opazovanja in spraševanja (Kečanovič et al, 2006). Nosilec policijske naloge je dolžan nalogo opraviti v okviru pravnih in moralnih norm, kako jo bo opravil, pa je odvisno od bioloških danosti, spoznanj in znanj, mišljenja, delovanja in praktičnih izkušenj. Seveda je pomembno in nujno, da je policist pravno podkovan in da je podprt s teoretičnim znanjem, vendar to ne more biti zanj edina opora. Če je policist nosilec izkušenj in praktičnih modrosti vsakdanjega življenja, potem je na dobri poti, da zaupano 18.

nalogo razreši po najboljši poti in pride do želenega cilja. On je namreč tisti, ki odloča, kako ravnati pri policijskih nalogah, ki so po svoji naravi tipične oblastne naloge državne uprave in kot takšne specifične in zahtevne (Kečanovič et al, 2006). Opravljanje uradnih nalog policije lahko terja kazensko, odškodninsko, disciplinsko in tudi moralno odgovornost policistov, če se pri njihovem delu pokaže kot napaka ali kršitev. Standardi poklicne etike so lahko ključni v zadevah moralne odgovornosti. Če je policist ustrezno usposobljen, z vsem potrebnim znanjem in veščinami ter praktičnimi izkušnjami, potem lahko ravna odgovorno, pravno nesporno ter moralno dopustno. Splošno velja, da lahko človek, ki je razdvojen med eno in drugo izbiro, v situaciji, ko obstaja realna nevarnost, ravna moralno sporno, nezakonito ali oboje. Njegova osebna morala, vest ali zakon mu lahko narekujejo eno, znanje, izkušnje, nejasni strokovni standardi in ravnanja nadrejenih, pa ga usmerjajo v drugo smer in ga silijo v drugačno izbiro. Lahko bi rekli, da so za moralno odgovornost policista odločilni odgovorna osebnost, splošna razgledanost, primerna poklicna izobrazba in družbena kultura. Dostojanstvo, pravice in svoboščine posameznika so tiste vrednote, ki jih morajo policisti vselej ščititi, ta pa se mora za takšno odgovornost zavzeti s svobodno in trdno notranjo zavezo (Kečanovič et al, 2006). Pri policiji ne gre samo za pričakovane vloge na delovnem mestu, ampak tudi za njihovo podobo v javnem in zasebnem življenju. Torej so moralni standardi dosti višji in zahtevnejši kot pri ljudeh na splošno in bi na podlagi tega policisti morali izražati višje vedenjske standarde v svojem poklicu in vedenju nasploh kot povprečni državljani (Palmer in Pagon, 2002). 3.1.5 (Ne)etično ravnanje z vidika integritete in policijska deviantnost Poleg razvoja policijske etike, ki predstavlja enega izmed pomembnejših korakov k profesionalizaciji policijskega dela, je zelo pomemben tudi razvoj integritete, ki hkrati predstavlja najboljšo protiutež policijski odklonskosti ter 19.

kršenju človekovih pravic. Na splošno lahko integriteto opredelimo kot skladnost med tistim, kar posameznik misli, verjame in govori, ter tistim, kar dejansko počne. Za integriteto sta značilna močna in odločna privrženost določenim vrednotam ali kodeksu. Če integriteto vnesemo v policijsko sfero, lahko rečemo, da gre za skladnost med moralnimi prepričanji policista in njegovim dejanskim ravnanjem. Kadar se policist vede skladno s svojimi prepričanji in pri svojem delu vedno upošteva svoja verovanja, pravimo, da ima takšen policist visoko stopnjo integritete. Tukaj gre za dejanja policista, ki verjame, da je tisto, kar opravi, tudi moralno pravilno, ne glede na okolico oziroma mnenja drugih ljudi in ne glede na posledice. Seveda je potrebno nekaj besed omeniti tudi policijski deviantnosti, ki je vzrok dejstvu, da so se v policijskih vrstah vedno našli posamezniki, ki prekršijo načela svojega poklica. In kadar takšen policist prestopi mejo med etičnim in neetičnim vedenjem, sledijo posledice, ki lahko močno ogrozijo njegovo kariero ali celo življenje. Poleg tega so takšna dejanja lahko izrazito medijsko izpostavljena, kar lahko škoduje legitimnosti dela policije, spodkoplje policijsko avtoriteto in normativno kontrolo (Pagon in Anžič, 2003). Cilj managementa v vrstah policije je ustvariti okolje, v katerem bo manj policijskih kršitev zakonskih in etičnih norm. Ustvariti se mora podlaga, ki bo omogočala uspešen prenos etičnega delovanja na policiste, poudarjena mora biti skrb za lastno moralo, etiko in profesionalnost. Temelje policijske organizacije ali policijskega sistema kot celote lahko zamajajo različna nezaželena. obnašanja. uslužbencev,. vštevši. podkupljivost,. rasizem. in. diskriminacijo. Ena od nalog policijskega managementa mora biti skrb za ustrezno stopnjo etike med uslužbenci na vseh ravneh, kar posledično lahko učinkovito izkorenini navedena negativna ravnanja (Pagon in Anžič, 2003). Lahko rečemo, da brez skladnosti policijskega delovanja z zakoni, strokovnimi pravili in etiko, torej brez integritete policijskega dela ni mogoča profesionalna policija v demokratični družbi. Integriteto lahko razumemo kot 20.

skladnost med tistim, kar posameznik misli, verjame in govori, ter tistim, kar dejansko počne. Na podlagi te trditve lahko sklenemo, da policist z visoko stopnjo integritete ne bo ravnal v nasprotju z moralno-etičnimi standardi oziroma na nedopusten način. In prav integriteta je tista, ki nedvoumno vpliva na preprečevanje korupcije, saj nihče ne more nikogar prisiliti v storitev neetičnega, nezakonitega in nedopustnega ravnanja.. 3.2 Etično vedenje Policija že nekaj časa ni več samo organ represije, saj vedno bolj postaja servis za pomoč občanom, ki jih tarejo različni varnostni problemi. Njihovo delo pa pri tem ostaja natančno pravno definirano in zato morajo policisti vedno bolj presojati pravilnosti svojih ravnanj le skozi preverjanje lastnega čuta. Bolj kot imajo izostren čut, lažje pri delu presojajo kaj je dobro, pravično in pošteno. Pri vsem tem pridobivajo na veljavi notranje norme, ki predstavljajo nravno prepričanje o potrebnosti spoštovanja človekove časti in svobode. (Seagrave, 1996). Policija se trudi, da bi delovala profesionalno, da bi ne kršila človekovih pravic in svoboščin in da bi odpravila deviantnost v lastnih vrstah. Različni sistemi odgovornosti, utemeljeni na raznih zakonih, predpisih in zagroženih kaznih, so se izkazali za nezadostne, če imajo policisti drugačne vrednote ali če obstaja subkultura, ki neguje vrednote, ki odstopajo od idealov demokratične policijske dejavnosti. Tako se kaže odgovor predvsem v policijski etiki, tu namreč odgovornost ne temelji na zunanji kontroli in zagroženih kaznih, temveč na individualni odgovornosti policista. (Pagon in Anžič, 2003). Pot k (ne)etičnemu opravljanju policijskega poklica se gradi skozi celo kariero. Posameznikova poklicna pot se začne z izbiro: kdo izbira, kako izbira in zakaj tako izbira. Drugi korak je spoznanje: kako posameznik spoznava značilnosti poklica (osebne izkušnje, vpliv medijev, usposabljanje in izobraževanje). Tretji korak je prvo srečanje in ponotranjenje lastnih reakcij 21.

na ta dogodek, temu pa sledi četrti korak, to je preoblikovanje posameznika, bodisi v profesionalnega, samo-uresničenega in samo-obvladanega policista, bodisi v posameznika, ki je vse bolj dojemljiv za negativne vplive in neetično ravnanje (Meško, 1994). Policisti se povsem svobodno odločajo za poklic policista in vnaprej so seznanjeni s specifičnostjo svojega poklica. Vprašanje pa je ali je izbira res povsem svobodna v družbi, ki ima dokaj visoko stopnjo brezposelnosti. (Meško, 1994).. 22.

4. Odnosi med policijo in skupnostjo. 4.1 Policija Policija se zaveda, da je pooblaščena od svojih državljanov za delovanje v njihovem imenu, da jim služi, da jih varuje in nenazadnje, da so plače, ki jih prejemajo policisti, plačane iz prispevkov državljanov. Zato se morajo policisti truditi, da svoje delo opravljajo vestno, odgovorno in strokovno. Na ta način bodo pripomogli k povečanju ugleda policije. Z ustvarjanjem in ohranjanjem pozitivne javne podobe lahko policija pričakuje napredek pri sodelovanju z državljani, pri ohranjanju mira in uveljavljanju zakonov. Za uspešne odnose z javnostjo mora biti policija javnosti dostopna in jo oskrbovati s točnimi informacijami. Policija mora tudi v praksi uresničevati stališča in dejanja, ki jih zagovarja. Če policija trdi, da so policaji vljudni, pošteni in profesionalni, srečanja med policisti in državljani, pa tega ne izražajo in potrjujejo, bodo slej ko prej napori za dobre odnose z javnostjo propadli (Mitar, 1993). Kot javni delavci se morajo policisti zavedati, da so stalno na očeh javnosti. Tudi policisti sami veliko prispevajo k podobi policije. Temu primerno se morajo tudi obnašati in biti urejeni. Izgled policista je zelo pomemben, kajti prav prvi vtis je mnogokrat odločilen za potek srečanja med policistom in državljanom. Policist, ki je urejen, lepo oblečen, v dobri kondiciji, učinkovit in vljuden, daje povsem drugačen vtis kot policist, ki je zanemarjen, površno oblečen, je neučinkovit in žaljiv. Prav tako je pomembni so lahko policijska uniforma, policijski avto ter izgled in urejenost same policijske uprave. Da bi lahko učinkovito delali z ljudmi različnih starosti, narodnosti in življenjskih stilov, mora policija imeti znanje in občutek za človeško različnost, ki jo predstavljajo te različne skupine. Ločiti osebna prepričanja in vrednote od izvrševanja dolžnosti policijskega dela je težko, vendar zelo pomembno. Poklicna subkultura, ki ji pripadajo policisti, narava njihovega usposabljanja in osebne izkušnje, ki jih imajo s člani različnih drugih 23.

subkultur, vse to vpliva na sposobnost policistov, da lahko opravijo s svojim osebnimi prepričanji in vrednotami pri opravljanju njihovih dolžnosti. Vsi policisti se že v času šolanja srečujejo s posebnim programom izobraževanja, ki temelji na pravu, kriminalistiki in preiskovalnih tehnikah, policijskih pooblastilih, uporabi orožja, samoobrambi in v manjši meri na odnosih med policijo in skupnostjo (Mitar, 1993). Mnogi avtorji policijsko delo pogosto povezujejo s stresom. Stres lahko izvira iz zahtev po večji učinkovitosti in produktivnosti, iz negotovosti, ki je povezana z nadrejenimi in javnostjo, iz neodobravanja javnosti, iz nevarnosti ter ostalih pritiskov, ki so značilni za policijsko delo. Včasih se lahko pojavijo tudi frustracije, ki so povezane z občutkom, da je boj proti kriminalu neuspešen. Do tega lahko pripelje dejstvo, da je rešenih premalo zločinov in priprtih premalo kriminalcev. Veliko delinkventov, ki pa jim policija dokaže kazniva dejanja, pa v kasnejšem postopku sodišča izpustijo ali pa dobijo nizke kazni. Glavni cilji tako niso bili doseženi, to pa lahko povzroči tudi nizko moralo pri policistu. Nizka morala, frustracije in stres, kot glavni vpliv na policista, lahko ustvarijo resne težave pri grajenju pozitivnega odnosa z drugimi (Bayley, 1998). Ker je policija ena redkih služb, ki deluje neprekinjeno in je skupnosti dostopna štiriindvajset ur na dan, se mnogi državljani pogosto obračajo nanjo tudi z nepomembnimi problemi in težavami, ki niso v pristojnosti policije. V takih primerih morajo policisti znati državljane napotiti na primerno organizacijo, ki lahko reši njihov problem ter jim na tak način pomagati. Javnost zahteva od policistov mnogo sposobnosti in opravljanja nalog, za katere niso primarno usposabljeni. Mitar (1993) je v svojem članku zapisal, kakšen bi moral biti popolni policist. Pravi, da bi popoln policist poznal pravo in zakone kot pravnik, imel bi sposobnosti sodnika, da bi znal ločiti med pravičnim in nepravičnim, medicino bi poznal kot doktor, imel bi nežnost in sočutje medicinske sestre, hitrost in 24.

moč olimpijskega atleta, manire japonskega diplomata ter inteligenco univerzitetnega profesorja. Ob vsaki priložnosti bi tvegal svoje življenje, da bi varoval materialne dobrine bogatih in bil hkrati zadovoljen s plačo, ki mu ne omogoča mnogih lasnih materialnih dobrin. Popolni policist bi lahko bil moškega ali ženskega spola. Če bi imel človek vse atribute, ki jih potrebuje popolni policist, bi le-ta bil/a kaj drugega.. 4.2 Policija in skupnost Policija komunicira z javnostjo na več načinov. Cox (1996) navaja še vrste komunikacije z javnostjo. Kot prvo vrsto komunikacije navaja vzpostavljanje povezave z javnostjo; javnost se mora zavedati identitete agencije, uslug, ki jih nudijo in kako do teh uslug lahko pridejo. Druga vrsta komunikacije z javnostjo je izobraževalna. Tretja vzpostavitev in vzdrževanje dobre organizacijske podobe in ugleda v javnost. Nazadnje pa poudarja tudi zelo pomembne odnose z mediji. Omenja tudi težave, ki se lahko pojavijo. Prva težava se lahko pojavi, če policist nameni premalo pozornosti pri planiranju in uvajanju odnosov z javnostjo. Druga težava lahko nastane, če si javnost želi drugačne usluge kot jih nudi policija, ali pa, da usluge, ki jih že nudi, ponudi na drugačen način. Policija in državljani lahko med seboj komunicirajo preko pošte, po telefonu, preko računalniškega omrežja ali osebno. Posamezni udeleženci in odnosi med policijo in državljani so najbolj na preizkušnji ravno pri osebnih stikih. Osebni stiki so bolj intimni in nudijo najboljšo priložnost za učinkovito komunikacijo. Besede imajo več pomenov, ki se v kontekstu lahko drugače razumejo. Med srečanjem moramo pozorno poslušati kaj sogovornik govori in tudi kako govori. Pozorno poslušanje pomeni, da moramo govornika in sporočilo jemati resno. Med pogovorom mu zastavljamo vprašanja, ki potrjujejo, kaj smo slišali in če smo pravilno razumeli. Možna je takojšna povratna informacija sogovornika in morebitni nesporazumi se lahko po potrebi razrešijo na mestu samem. V pogovoru so pomembni tudi dejavniki kot so drža, mimika in geste. Ker pa so ti odnosi intimni in so si ljudje fizično dosegljivi, lahko čustva zlahka 25.

prekipijo, ljudje se včasih težko kontrolirajo, veliko večje pa so tudi možnosti za zadrege, žalitev in celo fizično obračunavanje. Zato je zelo pomembno, da v srečanju sogovorniku pokažemo spoštovanje. Ugled, čast, dostojanstvo in moralna integriteta so vrednote, na katere smo vsi občutljivi in pozorni. Kadar se kdo počuti ogroženega, se brani in postane sovražen do drugega. Tako lahko. pogovor. hitro. preide. k. pregovarjanju,. žalitvam. in. fizičnem. obračunavanju. Kadar se pojavijo nevarnost, da se pogovor sprevrže, ga moramo čim prej ublažiti. Najlažje pot do tega je opravičilo, ki je malokdaj lahko, še posebej za osebe z večjo avtoriteto, zelo učinkovito (Cox, 1996). Ker so okoliščine in udeleženci vedno različni, so srečanja med policistom in državljani vedno nepredvidljivi. Prav zato so osebni stiki najbolj primerni za opazovanje, analiziranje, in ocenjevanje kvalitete odnosov med policijo in skupnostjo. Večina interakcij med policijo in državljani se dogaja, kadar slednji potrebujejo splošno usluge, ki niso povezane s kriminalom. Potek srečanja je odvisen od udeležencev in okoliščin, v katerih se dogajajo. V srečanje vsak udeleženec prinese svojo primarno kulturo, eno ali več subkultur, svoj spol in osebnost. Pomembne so tudi izkušnje iz prejšnjih srečanj z istimi ali podobnimi drugimi osebami. Če ima državljan slabe izkušnje s policijo, bo z njim zelo težko ustvariti pristen in pozitiven odnos. Tudi policisti imajo lahko slabe izkušnje s določenimi ljudmi, ali z ljudmi podobnega tipa. Tako je včasih težko, ali skoraj nemogoče, vsako osebo ali vsako situacijo obravnavati kot edinstveno. Z vidika človeških odnosov je zato zelo pomembno, da bi policisti poznali čim več občanov osebno in individualno. Seveda pa bi tudi občani morali poznati svoje policiste. Negativni človeški odnosi prikrajšajo druge dostojanstva in spoštovanja, do katerega so upravičeni. Pozitivni človeški odnosi, za katere bi se morali truditi vsi, pa so tisti, pri katerih smo tolerantni do razlik in do podobnosti med nami in drugimi ter ohranjajo dostojanstvo drugih, kolikor je le mogoče. Konflikti bodo stalno prisotni in verjetno nikoli ne bomo našli idealne rešitve. Za izboljšanje odnosov se morata truditi tako policija kot skupnost. Enostranski napori katerekoli strani, brez interesa druge strani, so obsojeni na 26.

propad. Policija in skupnost morata sodelovati in si med seboj pomagati. Oboji lahko z izboljšanjem odnosov veliko pridobijo. Med možnimi koristmi za policijo je večja osebna varnost, povečano sodelovanje državljanov pri preiskavah in s tem povezani odstotek rešenih primerov, pomoč pri reševanju nalog in problemov v skupnosti, povečan ugled in spoštovanje državljanov, zadovoljstvo in zavzetost policistov za delo ter nenazadnje več finačne podpore skupnosti, v kateri delajo. Državljani pa lahko pričakujejo varnejše soseske, v katerih živijo in vzgajajo svojo družino, nove prijatelje in zaveznike, na katero se lahko kadarkoli obrnejo, ter izboljšanje kvalitetne življenja v skupnosti (Cox, 1996).. 4.3 Policija in mediji Ena glavnih skrbi za vsako policijo, ki želi imeti dobre odnose z javnostjo, so mediji. Mediji lahko močno oblikujejo in vplivajo na javno mnenje. Redno so dostopni velikemu številu ljudi in nobena policija ne more ohraniti pozitivne podobe v javnost brez podpore medijev. Odnosi med policijo in mediji bi morali temeljiti na odprtosti, uporabnosti in poštenosti. Policija bi morala medije seznanjati z vsemi informacijami, ki jim jih lahko posredujejo in ne ogrožajo pravic vpletenih strank ali preiskav, ki potekajo. Najtežje situacije za policijo nastanejo, kadar mediji poročajo o morebitnih nepravilnostih v policiji in nepravilnemu, ali celo nezakonitemu ravnanju policistov. Takšne novice so za medije zelo privlačne in v javnosti zelo odmevajo. Javnost je pogosto skeptična do izjav, ki jih daje policija, ker verjame, da policija brani svoje interese. Policija lahko takšno delno ublaži, popolnoma odpraviti pa ga ne more. V takih primerih mora policija javnosti posredovati kar največ točnih in zakonito dovoljenih informacij. Koristno je tudi obveščanje o postopkih notranjih preiskav in o pravicah ter dolžnosti vpletenih strank. V primeru nepravilnosti, je energična, toda vljudna obramba, kadar policija ravna pravilno. Prevare in laži ne sodijo v odnose med policijo in mediji.. 27.

Policija in mediji si morajo prizadevati za uspešno sodelovanje. Skupaj lahko zelo veliko naredijo na področju preventive in izobraževanja državljanov. Z raznimi oglaševalnimi akcijami lahko opozarjajo na varnost v prometu, preko kontaktih. oddaj. lahko. državljani. zastavijo. vprašanja. policiji,. tudi. izobraževalni programi so uporabni, javnost lahko seznanjajo s potekom preiskave, ki jih zanimajo, obveščajo javnost o aktivnostih policije in veliko naredijo za pozitivno podobo policije v javnosti (Cox, 1996).. 4.4 Sistem policijskih uslužbencev Splošno načela in pravila sistema policijskih uslužbencev poleg ZPol ureja ZJU. Za določena vprašanja se subsidiarno uporabljajo tudi predpisi s področja delovnega prava in socialne varnosti. Upravljanje sistema policijskih uslužbencev poteka s pomočjo institucionalnih in pravnih mehanizmov. Teorija ugotavlja, da je institucionalna raven sam vrh organizacijske strukture, ki posreduje med sistemom javnih uslužbencev na eni in političnim okoljem na drugi strani. Iz tega razmerja sistem policijskih uslužbencev, tako kot vsi drugi (pod)sistemi javnih uslužbencev, črpa legitimnost za svoje delovanje. Predhodno smo ugotovili, da razmerje med politiko in strokovno upravo, povezuje strateško odločanje in taktično izvrševanje odločitve. Glede tega med politiko in upravo ni ostre meje; v nasprotnem država kot celota ne bi mogla uspešno delovati. Problem navadno nastane takrat, ko si upravni uslužbenci ali upravni funkcionarji začno prilaščati politične pristojnosti in si tako podrejati sistem uslužbencev za lastne interese. V izogib temu policija potrebuje učinkovit demokratičen nadzor, trdno podporo in legitimno moč ozaveščenega in nepristranskega javnega mnenja ter civilne družbe z nevladnimi organizacijami na čelu. Civilna družba in demokratična javnost bi se morali zavedati potrebe po politični, verski, ideološki nevtralnosti policije v smislu boja za oblast ter stabilnost sistema policijskih uslužbencev.. 28.

4.5 Pravice in dolžnosti Glede ustavnih pravic in svoboščin so policijski uslužbenci, policisti in drugi zaposleni v policiji izenačeni z ostalimi državljankami in državljani. Ustava določa edino izjemo, da policisti ne smejo biti člani političnih strank. Določba ima zgodovinske vzroke, povezane z vlogo policije v nekdanjem političnem sistemu. Poklicne pravice in dolžnosti policijskih uslužbencev urejajo ZPol in na njem temelječi podzakonski predpisi, zakonodaja o sistemu javnih uslužbencev in delovnega prava, socialnega, zdravstvenega, pokojninskega in invalidskega varstva. Izjeme, ki se nanašajo na policista, potrjujejo, da narava dela in poklicne obremenitve po naravi stvari odstopajo od klasičnega sistema uslužbencev v drugih državnih organih in javnih službah. Po standardih za oceno poklicnih tveganj izhaja, da so te razlike povezane predvsem z izjemno odgovornostjo pri opravljanju nalog in uporabo pooblastil ter nevarnosti, ki ogrožajo življenje in zdravje operativnih uslužbencev policije. Zato prihaja do različnih problemov in odškodninskih zahtevkov zaradi kršitev delovnih in socialnih pravic, ker je pravna ureditev sistema javnih uslužbencev objektivno pogojene razlike in poklicna tveganja policijskih uslužbencev prezrla. V nasprotju z ostalimi javnimi uslužbenci so policisti po zakonu dolžni preprečevati nevarna dejanja, ukrepati in uporabiti z zakonom določena pooblastila, če je neposredno ogroženo življenje, osebna varnost ali premoženje ljudi.. 4.6 Odgovornost pri opravljanju policijskih nalog Za napake in kršitve pri opravljanju uradnih nalog so policisti odgovorni moralno, kazensko, odškodninsko in disciplinsko. Kar zadeva moralno odgovornost, so ključni standardni poklicne etike. Policist mora biti ustrezno usposobljen, imeti mora potrebna znanja in praktične izkušnje, da lahko svoje delo opravlja odgovorno, v skladu s pravom in poklicno etiko. Moralna odgovornost je sicer odvisna od značaja posameznika in prevladujoče 29.

družbene morale. Moralna sankcija pa je izraz notranjega odziva, ki ga nenavadno označujejo tudi kot »klic vesti«. Ta se navzven pokaže kot znamenje sramu in kesanja ob spoznanju, da smo storili nekaj, kar je slabo, ali opustili nekaj, kar je dobro. Sproži ga moralni občutek neugodja bodisi ob lastnem spoznanju nemoralnega ravnanja ali moralni obsodbi, negodovanju, zgražanju. Moralna sankcija lahko učinkuje le, če ima posameznik razvit občutek moralne odgovornosti, za katerega ugotavljajo, da temelji na značaju, odvisen je od vzgoje, vrlin in vrednot okolja, v katerem živi in deluje (Meško, 1994).. 4.7 Policija v demokratični družbi Policija je najpomembnejši in celo fizični predstavnik katerekoli sodobne države. Je mehanizem za vzdrževanje pričakovanega, individualnega, skupinskega in družbenega konformizma, ki je potreben za neko prav določeno raven sožitja med ljudmi, brez katerega ni reda in miru in nepotrebnega vzdušja za ubogljivost, poslušnost in podrejenost državi – ne glede na to kakšna je (Tršan, 2003). V sodobni družbi ima policija specifično naravo: policija ima avtoriteto v družbi, ki je nezaupljiva do avtoritete in ki avtoriteto celo v primerih, ko jo podeljuje, obenem ostro omejuje. Legitimnost obstoja policije gre iskati v prizadevanjih policijske organizacije, da si pridobi zaupanje tako civilne družbe kot političnega sistema. Če policija kot organizacija ne uživa podporo javnosti, lahko zasledimo naraščanje apatičnosti v policiji ali pa njeno militariziranost. Hkrati s procesom pridobivanja legitimnosti policije poteka tudi proces njene profesionalizacije, ki jo v tem kontekstu razumemo kot servisno in uslužnostno naravnano organizacijo, katere značilnosti so avtonomnost. izvajanja. policijskih. nalog,. javnost. delovanja,. zmožnost. samourejanja in samonadzor, nastanek, razvoj in priznanje policijskih organizacij ter predanost policijskemu delu med policijskimi uslužbenci (Palmer in Pagon, 2002).. 30.

Za izvajanje policijske dejavnosti v sodobni demokratični družbi je z etičnih vidikov uporabna teorija o pogodbi med ljudmi, ki ima za posledico tako pravice kot dolžnosti. (Alderson, 2003) Ta moralno filozofska ideja je pomembna in koristna tudi za policiste, ki želijo najti osnovna etična načela. V demokratičnih družbah z vladavino prava opravlja policija običajne naloge preprečevanja in odkrivanja kaznivih dejanj ter boja proti njim. Poleg tega skrbi za izvajanje zakonov, vzdržuje javni red in mir ter varuje osnovne človekove pravice. V takšnih družbah opravlja policija različne storitve za javnost, ki so socialne narave in podpirajo druge naloge policije. Policija ima pri izpolnjevanju teh nalog diskrecijsko pravico. V demokratični družbi policija pomaga pri ohranjanju demokratičnih vrednot in se tudi sama ravna po njih. Javnost podpira in odobrava legitimno izvrševanje nalog policije dokler jih ta izvaja v skladu s koristmi, demokratičnimi cilji in na etično sprejemljiv način. Ob izpolnjevanju osnovnih omenjenih pogojev lahko policija pričakuje, da ji bo javnost zaupala, jo podprla in z njo sodelovala, kar policiji omogoča, da lažje izpolni svoje obveznosti. (Evropski kodeks policijske etike, 2003) Policija v svobodni demokratični državi naj bi bila servis v službi državljanov in ne orodje v rokah politične oblasti ali osebnih interesov posameznikov v sami. policiji.. Policija. varuje. posameznika. z. zakonitim. izvrševanjem. represivnih nalog, država in civilna družba pa mu z nadzorom nad uporabo policijske sile zagotavljata varnost pred policijo. Policija, ki se temu nadzoru upira, si kmalu zapre pot do državljanov in države (Kečanovič et al, 2006).. 31.

5. Mednarodni mehanizmi varstva človekovih pravic ter standardi zagotavljanja odgovornosti policije in policistov za zlorabe pooblastil. 5.1 Policija, človekove pravice in nadzor nad policijo Policija kot ključni instrument državnega monopola moči in prisile je tisti represivni organ, ki ima v mirnem času največja pooblastila za poseganje v tiste človekove pravice, ki varujejo samo bistvo posameznikove telesne in osebnostne integritete ter dostojanstva in brez katerih ni mogoče govoriti o avtonomiji in svobodi posameznikov, o demokratični družbi in vladavini prava. Pooblastila, s katerimi policija omejuje osebno svobodo, svobodo gibanja in posega v pravico do zasebnosti posameznikov, so nujna za uspešno opravljanje njenih nalog vzdrževanja javnega reda in preprečevanja, odkrivanja ter preiskovanja dejanj, naperjenih proti ustavnopravno zavarovanim dobrinam. In na prvem mestu med ustavno zavarovanimi dobrinami so tudi po slovenski ustavi prav človekove pravice in temeljne svoboščine posameznikov. Paradoksalnost razmerja med policijo in varstvom človekovih pravic je posledica neposrednega in kritičnega razmerja ter soodvisnosti, ki se izraža v tem, da policija, ko neupravičeno posega v človekove pravice, dejansko ne zagotavlja večje varnosti, ampak jo ogroža. Hkrati nastane pri nezakonitih posegih policije v človekove pravice nov konflikt, saj je za preganjanje takšnih posegov in njihovo preiskovanje pristojna prav policija. Ta se tako znajde v položaju preiskovalca in preiskovanega, kar je vrzel v pravni odgovornosti policije in lahko povzroči namerno nekaznovanost odgovornih (Cordner in Hale, 1992). Naloge policije v pravni državi niso samovoljna »učinkovitost«, pač pa varstvo posameznika in družbene skupnosti ob spoštovanju zakonov in legitimnih družbenih ciljev, pri čemer mora policija omogočiti pristojnim institucijam. 32.

državne in civilne družbe ustrezen nadzor nad njenim delom, poskrbeti za notranjo disciplino in učinkovit strokovni nadzor nad delom policistov. Omejitve človekovih pravic, ki jih dopušča ustava, so izraz legitimnega prizadevanja družbe in države za varstvo človekovih pravic drugih, javnega reda, varnosti in skupne blaginje v demokratični družbi. S tega stališča konflikt med ustavno zavarovanimi človekovimi pravicami in policijskimi pooblastili ne obstaja sam po sebi, ampak nastane kot posledica protipravnih ravnanj policije oziroma zlorabe teh pooblastil. Tako je v zvezi z obravnavanim odnosom med policijo in človekovimi pravicami primerneje govoriti o napetosti, ki izhaja iz zahteve po usposobljenosti policije za izvajanje prisile, in hkrati sposobnosti, da se njeni uporabi izogne oziroma upre ali jo uporabi v najmanjšem možnem obsegu (Cordner in Hale, 1992). Vpliv državljanov večinoma ni neposreden, ampak se izvaja prek specifičnih teles, v katerih delujejo posamezniki kot predstavniki javnosti ali pa kot profesionalci. Izraz »specifičnost« se uporablja zato, ker ne gre za organe, ki v demokratičnih državah tradicionalno zagotavljajo odgovornost javne oblasti (sodišča, parlament...), ampak telesa oziroma neformalne oblike vplivanja, ki so nastale kot posledica svojevrstnega razmerja med policijo (policijskimi pooblastili) in človekovimi pravicami, ki za druge državne organe ni značilno ali vsaj ne v tolikšni meri. Poročila o delu policije, ki so med drugim namenjena zagotavljanju transparentnosti dela, omogočajo javni nadzor samo, če vsebujejo vse relevantne podatke. Z vidika varstva človekovih pravic je pomembno, da so splošno dostopni natančni podatki o uporabi prisilnih sredstev, o njihovih posledicah, o pritožbah, disciplinskih, kazenskih in drugih postopkih zoper policiste itd. (Pagon in Anžič, 2003).. 33.

5.2 Mednarodnopravna obveznost države, da spoštuje in varuje človekove pravice Nacionalno pravo in državni organi so v demokratičnih družbah primaren garant človekovih pravic. Tudi slovenska ustava zagotavlja vrsto človekovih pravic, ki so bile s Splošno deklaracijo o človekovih pravicah prepoznane kot univerzalen projekt, ki naj bi ga uresničile vse svetovne države, in ki so bile kasneje zajete v druge pravno zavezujoče mednarodne dokumente človekovih pravic. Ob temeljnih dokumentih človekovih pravic nastajajo v okviru različnih mednarodnih organizacij, na primer Združenih narodov, Sveta Evrope in Evropske unije, tudi številne pravno nezavezujoče resolucije in priporočila, ki natančneje urejajo posamezna področja z namenom učinkovitega uresničevanja temeljnih norm, in ki so pogosto, pa vedar ne vedno, konkretizirana v zakonskih in podzakonskih aktih posameznih držav. Dejstvo, da je predvsem država tista, ki mora zagotavljati človekove pravice, ne spodkopava pomena mednarodnega prava, ravno nasprotno. Prav številni mednarodni dokumenti zahtevajo od države, da spoštuje in varuje človekove pravice na svojem ozemlju. Takšno zahtevo je na primer mogoče najti v 1. členu Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP), ki pravi: »Visoke pogodbene stranke priznavajo vsakomur, ki sodi v njihovo pristojnost, pravice in svoboščine, ki so opredeljene v prvem delu te konvencije.« Nadalje je država ne le upravičena, ampak dolžna odpraviti kršitev, oziroma ko to ni več mogoče, poskrbi, da je pravičnosti zadoščeno. Slednje je EKČP razvilo v samostojno obveznost države pogodbenice, ki lahko neodvisno od vprašanja, ali je do kršitve določene pravice res prišlo, ali ne, vodi v kršitev EKČP. Obveznost države, da preišče domnevne kršitve in naredi, kar je mogoče za zagotovitev odgovornosti, je posebej izrazita v primerih, ko naj bi človekove pravice, še zlasti pravico do življenja ali prepoved mučenja in grdega ravnanja, kršila policija. Kakor je bilo že večkrat poudarjeno, je v takšnih primerih izredno pomembno, da obstaja v državi učinkovit sistem 34.

odgovornosti policije in učinkovit način preiskovanja policijskih kršitev (Slaček, 2007).. 5.3 Mehanizmi. nadzora. policije. z. vidika. spoštovanja. človekovih pravic v Sloveniji a). Državni zbor. Nujni element v zagotavljanju demokratične odgovornosti izvršilne oblasti je državni zbor. Odgovornost nosilcev uradnih funkcij ljudstvu ali od ljudstva izvoljenim organom seveda povečini ni neposredna, ampak se uresničuje skozi demokratično, parlamentarno, legitimirano vlado ali ministrstvo. Tako je ministrstvo za notranje zadeve za nadzor in usmerjanje policije prek vlade odgovorno državnemu zboru, ki na vsakokratnih volitvah odgovarja ljudstvu. Poleg tega stvarnovsebinska oblika demokratične legitimnosti zahteva, da je izvrševanje državne oblasti podrejeno volji ljudstva tudi v vsebinskem pogledu – skozi zakonodajno funkcijo državnega zbora in vezanost vseh državnih organov na ustavo in zakon. Specifična oblika parlamentarnega nadzora nad spoštovanjem človekovih pravic je komisija državnega zbora za nadzor nad obveščevalno-varnostnimi službami. V razmerju do policije je ta nadzor omejen na sicer pomembno, a ozko področje izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, ki močno posegajo v človekovo pravico do zasebnosti. b). Notranju nadzor v policiji. Na splošno policija zagotavlja notranjo disciplino z vodenjem in notranjim nadzorom, nepravilnosti pa obravnava v disciplinskih postopkih. Čeprav gre za notranjo obliko nadzora, gre hkrati tudi za državni nadzor, ki mora upoštevati in udejanjati relevantne norme, ki zavezujejo državo, vključno s standardi zagotavljanja človekovih pravic.. 35.

V Sloveniji nadzor nad delom policistov izvajajo predvsem njihovi neposredni predstojniki, na podlagi sklepa direktorja policijske uprave ali generalnega direktorja policije pa ga opravljajo tudi delavci policijske uprave in generalne policijske uprave. Poleg tega izvaja policija tudi nadzor (splošni, ponovni, strokovni) nad delom organizacijskih enot policije. Notranje preiskave in preiskave domnevnih kaznivih dejanj policistov opravljajo delavci uradov direktorjev policijskih uprav in urada generalnega direktorja policije, pri čemer pa dobiva v zvezi s tem določene pristojnosti tudi ministrstvo za notranje zadeve. Dodaten element notranjega nadzora je obveznost poročanja o uporabi prisilnih sredstev. V skladu s Pravilnikom o policijskih pooblastilih, mora policist vsako uporabo prisilnega sredstva opisati v uradnem zaznamku, kjer navede datum, čas in kraj uporabe prisilnega sredstva, vrsto uporabljenega prisilnega sredstva, podatke o osebi, proti kateri ga je uporabil, pooblastilo, ki ga je izvajal pred uporabo prisilnega sredstva, vzrok in način uporabe, posledice uporabe in druge okoliščine, ki so pomembne za oceno zakonitosti in strokovnosti uporabe prisilnega sredstva. c). Nadzor s strani ministrstva za notranje zadeve. Nadzor nad policijo opravljajo uslužbenci ministrstva za notranje zadeve, ki imajo policijska pooblastila v okviru izvajanja nadzora in so v svojih pravicah in dolžnostih izenačeni s policisti. V okviru opravljanja nadzora smejo uslužbenci ministrstva med drugim (2. člen Zpol): zahtevati podatke iz evidenc, ki jih vodi in vzdržuje policija, zahtevati vpogled v dokumente, listine, odredbe, zapisnike, odločbe in sklepe, ki jih v skladu s svojimi pristojnostmi pridobiva, pripravlja ali izdaja policija, in po potrebi zahtevati njihovo izročitev ali izročitev njihovih kopij, opraviti razgovor z delavci policije, vstopiti v vsak prostor, ki ga policija uporablja pri svojem delu, 36.

zahtevati ateste ter tehnične in druge podatke o tehničnih sredstvih v uporabi policije ter zahtevati dokazila o usposobljenosti policistov za uporabo tehničnih in drugih sredstev, ki jih ti uporabljajo pri svojem delu, prisostvovati izvajanju določenih nalog policije, od policije in delavcev policije zahtevati posredovanje drugih podatkov in informacij iz njihove pristojnosti, ki so pomembni za uspešno izvedbo nadzora. d). Nadzor pravosodnih organov (sodišča in državnega tožilstva). Pomemben vpogled v delo policije (pred)kazenskem postopku imata sodišče in državno tožilstvo. Slednje ima možnost in dolžnost usmerjati predkazenski postopek in prejema poročila policije o ukrepih in ugotovitvah. Posredno gre za neko obliko nadzora nad delom policije tudi pristojnost sodišča, da preverja in izdaja odredbe za različne posege policije v človekove pravice, izloča protipravno pridobljene dokaze in zagotavlja številna procesna jamstva, ki so v primerih izvajanja tajnih policijskih ukrepov, hišne in osebne preiskave, pripora in drugih hujših posegih v človekove pravice še širše zastavljena. Ta oblika nadzora pravosodnih organov je omejena izključno na kazenski postopek, pri čemer je v zadevah, ki ne vodijo do ovadbe ali zbranih dokazov, izrazito omejena ali pa sploh ne obstaja. »Nadzor« sodišča se izvaja tudi v okviru konkretnih kazenskih postopkov zoper policiste, ki naj bi storili kaznivo dejanje (tu je prisoten tudi nadzor tožilstva), ali kadar gre za ugotavljanje njihove odškodninske odgovornosti v civilnem postopku. e). Varuh človekovih pravic. Varuh preiskuje primere nezakonitega ali nepravilnega dela državnih organov in se pri svojem delu ravna po določilih ustave in mednarodnih pravnih aktov o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Pri svojem posredovanju se 37.

sklicuje tudi na načela pravičnosti in dobrega upravljanja. Državni organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil morajo varuhu na njegovo zahtevo zagotoviti vse podatke in informacije iz njihove pristojnosti (ne glede na stopnjo zaupnosti) in mu omogočiti izvedbo preiskave. f). Reševanje pritožb zoper delo policije. Slovenija je v zadnjih letih večkrat spremenila sistem reševanja pritožb zoper delo policistov; pomembna prelomnica je bil sprejem zakona o policiji leta 1998, ki je pristojnost reševanja pritožb prenesel na posebne senate, ki so jih sestavljali predstavnik policije, policijskega sindikata in javnosti. Kot posledica kritik s strani mednarodnih in domačih institucij in nevladnega sektorja, ki so tovrstnemu postopku očitale pristranskost in relativno neučinkovitost, je bila leta 2003 sprejeta novela ZPol, ki je uvedla sistem dvostopenjskega odločanja o pritožbah, okrepila vlogo javnosti v pritožbenih senatih in odločanje o pritožbah s policije v celoti prenesla na ministrstvo. Pritožba na policijo oziroma ministrstvo ni redno pravno sredstvo in na končno odločitev v pritožbenem postopku ni mogoča pritožba oziroma sodno varstvo. Posameznik v postopku prav tako ne more zahtevati na primer odškodnine, rezultat postopka je zgolj ugotovitev, ali je pritožba utemeljena ali ne (kar ima sicer lahko pomembne posledice na morebitno nadaljnje uveljavljanje pravic pritožnika v pravnem/odškodninskem postopku) (Slaček, 2007).. 38.

6. Legitimnost in delo policista. Potreba po varnosti je močno prisotna v človekovi naravi, saj brez varnosti ni mogoč osebni razvoj, niti njena kreativna dejavnost. Tako vsaka družba potrebuje za svoje funkcioniranje organizirano službo, ki jo varuje in posledično je treba policijo obravnavati kot nujnost sodobnega časa in kot materializirani. pogoj. za. delovanje. moderne. družbe.. Policija. je. najpomembnejši in celo fizični predstavnik katerekoli sodobne države. Je mehanizem za vzdrževanje pričakovanega, individualnega, skupinskega in družbenega konformizma, ki je potreben za neko prav določeno raven sožitja med ljudmi, brez katerega ni reda in miru in ne potrebnega vzdušja za ubogljivost, poslušnost in podrejenost državi. V sodobni družbi ima policija specifično naravo: policija ima avtoriteto v družbi, ki je nezaupljiva do avtoritete in ki avtoriteto celo v primerih, ko jo podeljuje, obenem ostro omejuje. Legitimnost obstoja policije gre iskati v prizadevanjih policijske organizacije, da si pridobi zaupanje tako civilne družbe kot političnega sistema. Če policija kot organizacija ne uživa podporo javnosti, lahko zasledimo naraščanje apatičnosti v policiji ali pa njeno militariziranost. Hkrati s procesom pridobivanja legitimnosti policije pa poteka tudi proces njene profesionalizacije, ki jo v tem kontekstu razumemo kot servisno in uslužnostno naravnano organizacijo, katere značilnosti so avtonomnost. izvajanja. policijskih. nalog,. javnost. delovanja,. zmožnost. samourejanja in samonadzor, nastanek, razvoj in priznanje policijskih organizacij ter predanost policijskemu delu med policijskimi uslužbenci. (Vidmar, 2010) V demokratičnih družbah policija opravlja običajne naloge preprečevanja in odkrivanja kaznivih dejanj ter boja proti njim. Poleg tega skrbi za izvajanje zakonov, vzdržuje javni red in mir ter varuje osnovne človekove pravice. V takšnih družbah opravlja policija različne storitve za javnost, ki so socialne narave in podpirajo druge naloge policije. Policija ima pri izpolnjevanju teh nalog diskrecijsko pravico. V demokratični družbi policija pomaga pri 39.

ohranjanju demokratičnih vrednot in se tudi sama ravna po njih. Javnost podpira in odobrava legitimno izvrševanje nalog policije dokler jih ta izvaja v skladu s koristmi, demokratičnimi cilji in na etično sprejemljiv način. Ob izpolnjevanju osnovnih omenjenih pogojev lahko policija pričakuje, da ji bo javnost zaupala, jo podprla in z njo sodelovala, kar policiji omogoča, da lažje izpolni svoje obveznosti. Policija v svobodni demokratični državi naj bi bila servis v službi državljanov in ne orodje v rokah politične oblasti ali osebnih interesov posameznikov v sami. policiji.. Policija. varuje. posameznika. z. zakonitim. izvrševanjem. represivnih nalog, država in civilna družba pa mu z nadzorom nad uporabo policijske sile zagotavljata varnost pred policijo. Policija se mora zavedati potreb in pričakovanj skupnosti, ki ji služi. Pričakovanja in potrebe skupnosti se morajo odražati v strategijah policijskega dela in uporabljenih metodah, zahtevajo pa tesno povezavo policistov s skupnostjo. Organizacija, ki jo zakon pooblašča, da lahko nekomu vzame prostost, lastnino ali celo življenje, mora biti pregledna in odprta. Njene naloge in sredstva za njihovo izvrševanje morajo biti pod stalnim nadzorom strokovnih nadzorstvenih organov in služb države, delo vseh skupaj pa na očeh demokratične javnosti in civilne družbe. (Vidmar, 2010) Temeljni cilj slovenske policije je tako zbliževanje policije z javnostjo ter razvijanje dobrih partnerskih odnosov z državljani. To je tudi temeljno načelo v skupnost usmerjenega policijskega dela, ki se je razvilo v Združenih državah Amerike iz poskusov med policijo in skupnostjo ustvariti dobre odnose. Policisti morajo ves čas graditi svojo profesionalno podobo, ki v bistvu predstavlja sámo podobo celotne organizacije in smoter policijskega dela. S svojo podobo sporočajo, da znajo, da odgovorno opravljajo svoje delo, da so vljudni, da so urejeni in da so pripravljeni pomagati. V skladu z Evropskim kodeksom policijske etike so policijski uslužbenci sposobni razumnega presojanja, so odprti, zreli, pošteni, spretni pri komunikaciji in imajo, kadar 40.