Koncept vseživljenjskega učenja v zdravstveni negi : (diplomsko delo)

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE. KONCEPT VSEŽIVLJENJSKEGA UČENJA V ZDRAVSTVENI NEGI. (diplomsko delo). Maribor, 2009. Valerija Rogina.

UNIVERZA V MARIBORU FAKULTETA ZA ZDRAVSTVENE VEDE. Mentor: viš. predav. dr. Bojana Filej Somentor: viš. predav. mag. Milica Lahe.

KAZALO IZVLEČEK Teoretični del 1 UVOD ……….……………………………………………………………………………....1 2 VSEŽIVLJENJSKO UČENJE ………………….………………………………………...3 2.1 Koncept vseživljenjskega učenja v zdravstveni negi …………………………………....5 2.1.1 Štirje stebri vseživljenjskega učenja, izobraževanja medicinskih sester ……………...8 3 UČENJE IN IZOBRAŽEVANJE ……………...………………...………………………11 3.1 Učenje ……………………………………………………………………...…………..11 3.2 Izobraževanje …………………………………………………………………..………13 3.3 Razvoj zdravstvenega šolstva na Slovenskem …………………………………………15 3.4 Izobraževanje in izpopolnjevanje izvajalcev zdravstvene nege ……………..………...18 3.5 Formalno, neformalno, informalno učenje in izobraževanje ………………...………...21 3.6 Samoizobraževanje ……………………...……………………………………………..22 3.7 Cilji vseživljenjskega učenja in izobraževanja v zdravstveni negi …………………….23 3.8 Kompetence izvajalcev zdravstvene nege ………………...……………………….......25 3.8.1 Nacionalne poklicne kompetence ………………………………….…...………….26 3.8.2 Kompetence, določene z direktivami Evropske unije ...…………………………...27 3.9 Register in licence izvajalcev v zdravstveni negi ……………………………………...28 3.9.1 Register …………………………………………………………………………….28 3.9.2 Licence ……………………………………………………………………………..29 4 VSEŽIVLJENJSKO UČENJE IN IZOBRAŽEVANJE ODRASLIH V SLOVENIJI ….…………………………………………………………………………… 32 4.1 Strategija vseživljenjskega učenja v Sloveniji …………………………………………33 4.2 Smernice pri izobraževanju odraslih ……………………………………………….…..35 4.3 Nove možnosti v izobraževanju za zdravstveno nego (e – izobraževanje) …………….36 5 BOLONJSKA DEKLARACIJA ……………………………………………………..…..40 5.1 Izobraževanje po bolonjskem procesu ………………………………………...……….41 5.2 Kreditne točke sistema ECTS ………………………………………………………….42 5.3 Memorandum Evropske unije o vseživljenjskem učenju ……………...………………44. IV.

Empirični del 6 NAMEN RAZISKAVE IN HIPOTEZE …..………………………………………...…..46 6.1 Namen raziskave …………………………………………………………………….…46 6.2 Hipoteze ………………………………………………………………………………..46 7 MATERIALI IN METODE ………..…………………………………..…………..….…47 7.1 Materiali ……………………………………………………………...………………...47 7.2 Metode ………………………………………………………………...……………….47 8 REZULTATI RAZISKAVE.……………………………………………………………..49 8.1 Podatki udeležencev raziskave – medicinske sestre Klinike za kirurgijo Univerzitetnega kliničnega centra v Mariboru …..........……………………………………49 8.2 Podatki anketiranih - vseživljenjsko učenje ……………………………………………52 8.3 Podatki anketiranih - izobraževanje v zdravstveni negi ………………………….…….58 9 PREVERJANJE HIPOTEZ ………………………………………….……………….….71 10 RAZPRAVA IN SKLEP.……….…………………..……………..……………………..72 10.1 Razprava …………..………………...………………………………………….……..72 10.2 Sklep …………………………..………………………………………...……….……75 11 Zahvala ….……………………………...…………………………………………….......76 12 Literatura ………………………….……………...……………...………………………77 13 Priloge ……………………………………………..………………………….……….…82 13.1 Anketni vprašalnik ………………………………………………………………….. 82 13.2 Dovoljenje za izvedbo ankete ………………………………………………………..82. KAZALO SLIK Slika 1: Stebri znanja …………………………………………………………………...……..8 Slika 2: Napredovanje posameznika od podatkov do modrosti ……………………………...33. KAZALO TABEL Tabela 1. Učenje za prihodnost ……………………………………………...……………….12 Tabela 2. Osebne spremembe po Knowlesu ……………………………………...………….12 Tabela 3. Razumevanje pomena besede – Vseživljenjsko učenje ………………...…………52 Tabela 4. Učenje ………………………………………………………………...…………...54 Tabela 5. Strokovna izobraževanja v zadnjih dveh letih (2006, 2007) ………...…………….58 V.

Tabela 6. Vrste izobraževanj v zadnjih dveh letih (2006, 2007) ………………………...…..59 Tabela 7. Branje strokovne literature ………………………………………………………...61 Tabela 8. Doživljanje izobraževanja …………………………………………………...…….68. KAZALO GRAFOV Graf 1: Spolna struktura anketirancev ………………………………….……………………49 Graf 2: Starostna struktura anketirancev ……………………………………………………..50 Graf 3: Izobrazbena struktura anketirancev ……………………………………...…………..51 Graf 4: Razumevanje vseživljenjskega učenja (cilj – proces) ……………………………….53 Graf 5: Pomembnost vseživljenjskega učenja v zdravstveni negi ……………...……………55 Graf 6: Nujnost vseživljenjskega učenja ……………………………………………………..56 Graf 7: Vseživljenjsko učenje v zdravstveni negi – svobodna in prostovoljna izbira …….....57 Graf 8: Strokovno izpopolnjevanje …………………………………………………………..62 Graf 9: Starost – omejitveni dejavnik izobraževanja ………………………………………...63 Graf 10: Pomembnost znotrajbolnišničnega izobraževanja ………………………………….64 Graf 11: Izobraževanje medicinskih sester (seminarji, tečaji, kongresi) …………………….65 Graf 12: Izobraževanje medicinskih sester v prostem času …………….......………………..66 Graf 13: Temeljna izobrazba – izhodišče za nenehno izpopolnjevanje …………………...…67 Graf 14: Formalno izobraževanje …………………………………...……………………….69. VI.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. 1 UVOD »Učenje je odkrivanje tistega, kar ţe veš. Delovanje je prikazovanje, da to veš.« (Richard Bach: Iluzije) V svetu, v katerem vse hitrejše spremembe in globalizacija spreminjajo odnos posameznika do časa in prostora, je vseţivljenjsko učenje bistveno, saj ljudem omogoča obvladovanje lastne usode. Tudi zdravstvena nega, kot znanost z vsemi vplivi na posameznika, oţjo in širšo okolico, druţbo in medicinske sestre je del procesa sprememb (Ule, 2003). Zaradi napredka znanosti ter trendov v druţbi nasploh, se v sodobnih zdravstvenih organizacijah pojavlja potreba po nenehnem izobraţevanju in strokovnem izpopolnjevanju zaposlenih (Ţeleznik, 2003). Vzorci učenja, ţivljenja in dela pa se nenehno in hitro spreminjajo. Novosti se pojavljajo tudi na področju zdravstvene nege, kjer so medicinske sestre s svojim delovanjem del procesa sprememb. Da jih hitri tok ţivljenja in dela ne pusti za seboj, se morajo prilagajati in rešitev je vseţivljenjsko učenje oziroma izobraţevanje medicinskih sester (Skela Savič, 2008). Izobraţevanje je eden od vidikov socializacije, saj vključuje pridobivanje znanja in učenje veščin. Temeljno (formalno) dodiplomsko in podiplomsko izobraţevanje ter nadaljnjo izpopolnjevanje (neformalno izobraţevanje) postajata vedno tesneje povezana in prispevek vseţivljenjskega učenja zaposlenih v zdravstveni negi postaja vsakdanja danost in nujnost (Kranjc, 2007).. Dejavniki kot so: hitro zastarevanje znanja, globalizacija, demografske spremembe, hiter razvoj znanosti in tehnologije, vplivi televizije in drugih medijev… vsi ti dejavniki pa človeka vodijo v vseţivljenjsko učenje in izpopolnjevanje. Formalna izobrazba, pridobljena s šolanjem, ni dovolj; vsak posameznik se mora vse ţivljenje učiti in s tem tudi strokovno izpopolnjevati, če ţeli slediti spremembam na svojem strokovnem področju (Kvas, 2001).. 1.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. Na področju sodobne zdravstvene nege prihaja do vedno večjih sprememb, ki so plod novih metod in postopkov dela, uporabe novih materialov, uporabe novih tehničnih pripomočkov…to pa od medicinske sestre zahteva vseţivljenjsko strokovno izobraţevanje. Medicinske sestre se morajo za svoj osebni razvoj in uspešno poklicno kariero izobraţevati in izpopolnjevati tudi po končanem formalnem izobraţevanju (Ţeleznik, 2005). Temeljno formalno izobraţevanje in usposabljanje na področju zdravstvene nege ne more dati vsega znanja in spretnosti, ki jih potrebujejo bodoče medicinske sestre (v nadaljevanju medicinske sestre; naziv velja za vse strokovne naslove: srednja medicinska sestra, zdravstveni tehnik, višja medicinska sestra, diplomirana medicinska sestra, diplomirani zdravstvenik in medicinska sestra s fakultetno izobrazbo, ter za ţenske in moške, ki imajo navedeni strokovni naslov) za kakovostno opravljanje svojega poklica. Za to je nujno ustrezno strokovno izpopolnjevanje medicinskih sester na delu in izven dela, ki jim omogoča dograjevati svoj poklicni profil (Kvas, 2001). Z diplomskim delom ţelimo ugotoviti, kako razumejo medicinske sestre (na Kliniki za kirurgijo v Univerzitetnem kliničnem centru v Mariboru) vseţivljenjsko učenje v zdravstveni negi, ali razumejo vseţivljenjsko učenje kot cilj ali kot proces in ali je vseţivljenjsko učenje v zdravstveni negi nujnost.. 2.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. 2 VSEŢIVLJENJSKO UČENJE Vseţivljenjsko učenje: » Celotno ţivljenje, od zibelke do groba, je šola za vsakega človeka. « Komensky O vseţivljenjskem učenju (v nadaljevanju VŢU) je danes veliko govora. V Unescovih dokumentih je VŢU definirano kot: »Ţivljenje samo je trajajoč učni proces, toda vsak človek potrebuje tudi posebne priloţnosti za nadaljevalno, namensko in posledično organizirano učenje, da bi mogel slediti tehnološkim in druţbenim spremembam, da bi se lahko prilagodil tudi spremembam v svojem osebnem ţivljenju in tako uresničil svoje razvojne zmoţnosti« (Kodelja v: Širca, Omerzel, Fister, et al., 2006, str. 6). VŢU je proces v ţivljenju posameznika in pomeni pridobivanje novih znanj in spretnosti ter obnavljanje, dopolnjevanje, nadgrajevanje in specializacijo ţe obstoječih znanj. Pri tem ni enkrat za vselej dana izkušnja, omejena na začetni v otroštvu potekajoči ciklus nenehnega izobraţevanja, temveč je proces, ki naj bi se nadaljeval vse ţivljenje, pomeni nenehno učenje, učenje v vseh ţivljenjskih obdobjih. Namen VŢU je omogočiti vsakomur dostop do najrazličnejših mehanizmov pridobivanja znanj in spretnosti v kateremkoli ţivljenjskem obdobju. Človekovo VŢU se začne s prvim pogledom in prvim prijemom ob prihodu na ta svet in se sklene ob zadnjem pogledu in stisku roke, ko ga človek zapušča (glej Kersnič, 2007, str. 1). Pod pojmom VŢU (sopomenke za vseţivljenjsko učenje so permanentno, vseobsegajoče, vserazseţnostno, nenehno, kontinuirano učenje ali vseţivljenjsko izpopolnjevanje) razumemo proces dopolnjevanja osvojenega znanja, spretnosti in razvijanje sposobnosti in ga pogosto zmotno enačimo z izobraţevanjem odraslih (glej Korţe, Vukman, Bezenšek et al., 2007, str. 76). Odnos do VŢU se oblikuje v druţini, v širšem okviru pa na stopnji temeljnega izobraţevanja (predšolsko in osnovnošolsko šolanje) (glej Delors, 1996, str. 107).. 3.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. VŢU ţe dolgo ni več stvar posameznikove svobodne izbire, ampak je zaradi njegovega prilagajanja potrebam trga dela postalo nujnost, na to je vezana tudi poklicna kariera posameznika, saj je postala neposredni pogoj zanjo, rezultati neformalnega izobraţevanja in priloţnostnega učenja so ključni za uspešen karierni razvoj posameznika, zato je nujen predpogoj za uspešno tranzicijo druţbe in gospodarstva, ki temeljita na znanju. Ko govorimo o VŢU kot pristopu k izobraţevanju v 21. stoletju, pogosto pozabimo, da to ni ločen sistem, ki teče vzporedno s formalnim izobraţevanjem, ampak je formalno izobraţevanje del tega. Je namreč kompleksen proces, ki poteka skozi vse ţivljenje, tudi izven formalnih oblik izobraţevanja in ni namenjeno zgolj razvoju poklicne kariere posameznika (glej Viţintin, 2007, str. 160). V drugi polovici 20. stoletja je prišlo so sprememb zahtev po izobraţevanju oziroma v zadnjem času učenju, ki ne bi potekalo zgolj v mladih letih, ampak vse ţivljenje. Posameznik naj se ne bi nehal učiti, naj ne bi nehal pridobivati znanja z zaključkom svojega institucionalnega izobraţevanja, ne glede na stopnjo, ampak naj bi znanja, spretnosti, sposobnosti pridobival in razvijal tudi kasneje, pravzaprav vse do konca ţivljenja. Tovrstni koncept je bil poimenovan koncept VŢU (glej Mohorič Špolar, 2000, str. 9). V današnjem času termin VŢU pridobiva širšo razseţnost, z njim ne zajemamo zgolj njegove časovne vrednosti, učenje v vseh ţivljenjskih obdobjih (life-long), temveč tudi večrazseţnostno učenje (life-wide), s katerim opisujemo učenje za vse druţbene vloge z vsemi vsebinami, ki razvijajo telesne, intelektualne, čustvene in duhovne razseţnosti človeka, in oblikami – formalno, neformalno, priloţnostno učenje, v druţini, šoli, vsakdanjem ţivljenju, na delovnem mestu…itd (glej Korţe, Vukman, Bezenšek et al., 2007, str. 76).. 4.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. Dva koncepta razvoja VŢU: 1. Poudarek na humanistični naravnanosti: -. poudarja se horizontalna integracija (povezovanje izobraţevanja in ţivljenja);. -. smoter je, da si ljudje s pomočjo boljšega vrednotenja samih sebe, povečane samozavesti in samostojnega učenja prizadevajo doseči osrednje cilje demokracije, humanizma in lastnega celostnega razvoja;. 2. Ekonomistično naravnani cilji: -. je izključno strukturirano ob ekonomističnem pogledu na svet;. -. VŢU se vse bolj izrablja v korist zgolj gospodarske rasti in konkurenčnosti, pomeni znanje se zoţuje na kompetence in spretnosti, potrebne za tekmovanje na trgu delovne sile (Jelenc v: Širca, Omerzel, Fister, et al., 2006).. Na vedno večji pomen VŢU in izobraţevanja vplivajo zlasti hitre spremembe v današnji druţbi, ki zahtevajo od posameznih skupin, institucij in od posameznikov proţnost in ustvarjalnost (Kvas in Seljak, 2004, str. 54).. 2.1 Koncept VŢU v zdravstveni negi Koncept VŢU lahko naveţemo tudi na področje zdravstvene nege kot »proces kontinuiranega razvoja vseh posameznikov in timov dela, ki se pri svojem delu srečuje s potrebami bolnikov«. Integracija VŢU v zdravstveni negi je potrebna zaradi kontinuiranih socialnih, ekonomskih in druţbenih sprememb, sprememb v sestavi delovne sile in vzdrţevanja kvalificiranosti ter kompetenc. Sam študij zdravstvene nege mora pripraviti profesionalca na VŢU, ki jim bo omogočilo učinkovito pridobivanje novega znanja (glej Jarvis v: Starc in Ilič, 2007, str. 61).. Koncept VŢU v središče postavlja »učečega se posameznika«, velika pozornost pa je namenjena tudi zagotavljanju enakih moţnosti za učenje ter kakovosti učenja. Posameznik mora imeti moţnost za učenje v vseh ţivljenjskih obdobjih, tradicionalne izobraţevalne. 5.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. sisteme pa je potrebno preoblikovati v bolj odprte, fleksibilne, prilagojene individualnim ciljem, posameznikovim potrebam in interesom (glej Korţe, Vukman, Bezenšek et al., 2007, str. 77). Če hočemo doseči kakovostno zdravstveno nego in delovati v dobro bolniku in celotni druţbi, medicinske sestre ne smejo razumeti VŢU in izobraţevanja kot cilj, ampak kot potekajoč proces. Tudi medicinske sestre so učeči posamezniki, ki s svojim delovanjem in VŢU in izobraţevanjem pripomoremo k razvoju druţbe z miselnostjo: zdrav človek je uspešnejši in ustvarjalnejši (Trampuţ, 2004, str.8). Če hočejo medicinske sestre spreminjati svojo prakso, da bi dosegle »zdravje za vse«, kakovostno zdravstveno nego in zadovoljstvo bolnikov ter osebno in profesionalno rast, morajo ugotoviti, kako bi lahko to sploh dosegle. Prvi korak k njihovem cilju je VŢU in izobraţevanje (glej Hren in Plank, 2002, str. 42).. Filej (2007) navaja, da se v dejavnosti zdravstvene nege vse bolj uveljavlja koncept vseţivljenjskega izobraţevanja. Vidnost koncepta vseţivljenjskega izobraţevanja je v vedno večjem številu študentov študija od delu na visokih strokovnih šolah za zdravstveno nego, pa tudi na različnih fakultetah. Koncept vseţivljenjskega izobraţevanja je potrebno sprejeti kot filozofijo posameznika in ne le kot filozofijo stroke. K uveljavljanju koncepta VŢU in izobraţevanja, tudi za medicinske sestre, so pripomogla mnoga nova spoznanja: -. Današnji in prihodnji čas bo nudil neomejene moţnosti izmenjave informacij. Zato je nemogoče, da bi si medicinske sestre ţe v času šolanja nakopičile vso potrebno zalogo znanja, ki ga nato v nedogled črpajo pri svojem delu in ţivljenju.. -. Medicinska sestra bo delovala najbolje, če bo znala izrabiti resurse prejšnjega obdobja, v tem pa so tudi pomembna spoznanja, ki se pridobijo tako z učenjem kot tudi z izkustvi in spoznanji pri samostojnem delu kot tudi v medsebojni pomoči.. -. Čas učenja medicinskih sester je sedaj vse ţivljenje, saj se zakladnica znanja hitro spreminja, pa tudi zastari.. -. Za uspešno učenje v vseh obdobjih ţivljenja ni pomembno le pridobivanje znanja, temveč tudi ali celo še bolj razvijanje spretnosti, ki omogočajo pridobitev znanj in spretnosti, ki so pomembne pri vsakdanjem delu medicinske sestre.. 6.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. -. Da bodo tudi medicinske sestre doţivljale izobraţevanje kot vir veselja in zadovoljstva in ne kot sredstvo prisile, morajo medicinske sestre izobraţevanje razumeti ne kot tradicionalno (šolsko), ampak kot novo razširjeno pojmovanje izobraţevanja - samostojna, svobodna izbira dejavnosti skozi vse ţivljenje (glej Hren in Plank, 2002, str. 44).. Dejavniki, ki vplivajo in vzpodbujajo oziroma ovirajo medicinske sestre k nadaljnjemu izobraţevanju in učenju: -. Novo pridobljeno znanje se lahko pokaţe pri medicinski sestri kot sprememba njihove osebnosti.. -. Ne samo izobraţevalna politika tudi razvitost in razumevanje druţbe in organizacij dajeta medicinski sestri podporo oziroma motivacijo za vseţivljenjsko učenje in izobraţevanje.. -. Uspeh medicinske sestre v ţivljenju in delu, pa tudi pri učenju in izobraţevanju je odvisen od različnih dejavnikov, 20% prispeva k uspehu IQ, 80% pa čustvena inteligenca – spodbujanje samega sebe, samoobvladovanje, vztrajnost….. -. Nekatere medicinske sestre doţivljajo učenje in izobraţevanje kot muko, dolgčas, prisilo druge pa kot vir veselja in zadovoljstva in kot uresničitev svojih osebnih ciljev.. -. Zanimivo in značilno je, da se vseţivljenjsko učenje in izobraţevanje najpogosteje omenja v zvezi z izobraţevanjem odraslih. To daje zmoten vtis, da se vseţivljenjsko učenje in izobraţevanje prične v dobi odraslosti.. -. Zelo pomembna je zavest staršev o pomembnosti izobraţevanja in usposabljanja svojih otrok s perspektivo VŢU in izobraţevanja ter o njeni vlogi, ki jo lahko ima pri tem.. -. Učenje in izobraţevanje predstavljata zadovoljstvo in veselje medicinskih sester takrat, kadar te zaradi njiju ne čutijo bremena oziroma ovire pri zadovoljevanju temeljnih ţivljenjskih potreb in skrbi za preţivetje (Hren in Plank, 2002, str. 45).. 7.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. 2.1.1 Štirje stebri vseţivljenjskega učenja, izobraţevanja medicinskih sester Da bodo tudi medicinske sestre uresničevale vseţivljenjsko učenje in izobraţevanje kot brezšiven kontinuum »od zibelke do groba«, je potrebna visoka kakovost izobraţevanja in učenja ter pozitiven odnos medicinske sestre do učenja in izobraţevanja. Za dosego omenjenega mora biti vzgojno izobraţevalno delo organizirano v sklopu štirih temeljnih načinov učenja, ki bodo v ţivljenju in delu medicinske sestre nekakšni stebri znanja (slika 1).. Slika 1: Stebri znanja. Učiti se, da bi vedeli. Učiti se, da bi znali delati. Učiti se ţiveti v skupnosti. Učiti se biti. (Vir: Delors, 1996). 1. steber: Učiti se, da bi vedeli: - znanje kot sredstvo omogoča medicinski sestri, da razume oţjo in širšo druţbeno okolico, hkrati pa ji omogoča dostojno ţivljenje, razvoj poklicnih sposobnosti in sporazumevanje z drugimi. Znanje, sposobnosti in osebne lastnosti, so danes eksistenčni pogoj uspešnosti vsake medicinske sestre; 2. steber: Učiti se, da bi znali delati: - ekonomske in druţbene spremembe, spremembe na področju zdravstvene nege, zahteve bolnikov in zahteve po zagotavljanju kakovosti v. 8.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. zdravstveni negi modificirajo in izboljšujejo profil temeljnih znanj in spretnosti, ki bi jih morala imeti vsaka medicinska sestra kot tisto minimalno, kar ji omogoča aktivno udeleţbo v delovnem, druţinskem in skupnostnem ţivljenju na vseh ravneh delovanja medicinskih sester. 3. steber: Učiti se, da bi znali ţiveti v skupnosti: - po mnenju Unesca najpomembnejši, spada med bistvene naloge vzgoje in izobraţevanja (Delors, 1996, str. 77). Medicinske sestre morajo pri svojem delu preko razumevanja in spoznavanja sebe razumeti vrednote, duhovno rast, izročila bolnikov, svojih sodelavcev in druge, s katerimi se srečuje pri svojem delu in ţivljenju. V ospredje vstopa enkratna vloga medicinske sestre in njeni osebni potenciali v delovnem timu, kjer delo postaja učenje in učenje postaja delo. 4. steber: Učiti se biti: - izobraţevanje mora prispevati k celovitem razvoju vsake medicinske sestre. Omogočiti ji mora razvoj telesnih, intelektualnih, čustvenih in duhovnih razseţnosti, saj le na ta način lahko obvladuje svoje ţivljenje in odloča v različnih delovnih in ţivljenjskih okoliščinah (po Hren in Plank, 2002, str. 176). V zdravstveni dejavnosti so potrebna znanja in veščine za opravljanje dela na vseh poklicnih ravneh zelo specifična in se strokovno stalno dopolnjujejo in poglabljajo skladno v odvisnosti od razvoja medicine in zdravstvene nege ter vseh drugih ved, ki obravnavajo človeka kot celote (glej Moţe, 2005, str. 38 ).. Hajdinjak in Meglič (2006) sta mnenja, da je bistvo sodobne zdravstvene nege zajeto v njenih temeljnih elementih: -. izobraţevanje in strokovno izpopolnjevanje v stroki. -. procesni metodološki pristop. -. teoretični model zdravstvene nege. -. negovalne diagnoze. -. negovalna dokumentacija. -. organizacija, vodenje, kadrovanje. -. strokovna terminologija. 9.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. -. raziskovanje. -. zakonodaja.. Ob pogledu in razmišljanju o tem seznamu je jasno, da brez znanja in stalnega učenja ni moţno delovati. Vsekakor je znanje pogoj za razvoj zdravstvene nege. Zaposleni v zdravstveni negi morajo to znanje dobiti v raznih oblikah formalnega in neformalnega izobraţevanja. Na ta način lahko pričakujemo, da praksa sledi teoriji, da se medsebojno bogatita in vzporedno razvijata (glej Hajdinjak, Meglič, 2006, str. 14).. 10.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. 3 UČENJE IN IZOBRAŢEVANJE Novo znanje odpira nova spoznanja, te porajajo nove zamisli in zahtevajo nenehno učenje, ki pomeni za človeka najosnovnejši razvojni dejavnik. 3.1 Učenje Učenje je zavestno pridobivanje znanj za spreminjanje lastnega obnašanja, ki nastopa kot rezultat potrditve teoretičnih znanj z izkušnjami (Cibic, 1999, str. 61). Brez učenja ni moţen napredek. Ljudje smo ustvarjeni za učenje. Vsaka sekunda ţivljenja je eno samo poglavje učenja. Učimo se tako, kot nas učijo starši, kot nas učijo učitelji v šolah, kot nas učijo vrstniki in kot se učimo sami skozi izkušnje. Učenje ni en sam in enkraten ampak je večplasten in kontinuiran proces. Tudi razmišljanje je del procesa učenja. Vsaka izkušnja, dobra ali slaba, je priloţnost za učenje. Učenje pomeni zaznavanje in odzivanje na spremembe v okolju, zmoţnost reševanja problemov in teţav (glej Kaučič in Lahe, 2005, str. 209). Učimo se vse ţivljenje in to v različnih vlogah, lahko kot posamezniki, zaposleni, druţinski člani, predstavniki širše druţbene skupnosti. Motivi za učenje lahko izhajajo iz lastne notranje motivacije, čistega veselja do učenja, ţelje po spoznavanju novega. Lahko so pa motivi zunanji, neka zunanja nujnost nas ponovno vrne v izobraţevanje. Ti zunanji dejavniki so delodajalci, druţinski člani, različne skupnosti, v katerih ţivimo in ustvarjamo, saj vsi pričakujejo od nas znanje, usposobljenost in potrebne osebnostne lastnosti (glej Moţina, 2003, str. 12). Učenje označuje večja širina po več razseţnostih: poteka povsod, zajema vse poloţaje, okoliščine in priloţnosti; vsebine se prepletajo in niso tako načrtno usmerjene na predmet. Postalo je del ţivljenja, je proţno in traja vse ţivljenje. Učimo se tudi drug od drugega, ne le pod strokovnim vodstvom. Učenje označuje večja dejavnost in avtonomnost subjekta (učenca). Učenje lahko glede na aktivno vlogo subjekta in način organiziranosti dejavnosti delimo na dve temeljni področji: organizirano in priloţnostno (Jelenc Krašovec, 2003).. 11.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. Pojmovanje vseţivljenjskega učenja oziroma učenja za prihodnost (tabela 1) ni vzrok za negativen odnos in omejevanje svobode medicinske sestre do učenja in izobraţevanja, pač pa vir veselja in zadovoljstva ter pogoj zadovoljnega in uspešnega ţivljenja, torej moţnosti za osebni razvoj in doseganje višje kakovosti dela in ţivljenja (Jelenc v: Hren in Plank, 2002, str. 21). Tabela 1: Učenje za prihodnost. Naj ne bo le:. Temveč tudi:. vodeno. samostojno. šolsko. zunajšolsko. spoznavno. čustveno, socialno. zgodnje. vseţivljenjsko. prilagajanje. predvidevanje. individualno. druţbeno, sodelovalno. Vir: Marentič Poţarnik (v: Jelenc, 1998). Pričakovane osebnostne spremembe pri sodobnem učečem se človeku so po Knowlesu naslednje (tabela 2):. Tabela 2: Osebnostne spremembe po Knowlesu. OD. K. odvisnosti. samostojnosti. pasivnosti. aktivnosti. subjektivnosti. objektivnosti. neznanja. razgledanosti, poučenosti. nerazvitih sposobnosti. razvitim sposobnostim. majhne odgovornosti. velikim odgovornostim. ozkih, nerazvitih interesov. številnim, razvitim interesom. 12.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. egocentričnosti. sociabilnosti. zavračanja sebe. sprejetju sebe. neoblikovane osebnostne identitete. jasni samoidentifikaciji. posnemanja. originalnosti. izrazite potrebe po varnosti. toleriranju dvoumnosti. impulzivnosti vedenja. razumskemu ravnanju. Vir: (Knowles, 1971, cit. po Kranjc, 1996, str.27).. 3.2 Izobraţevanje Sodobni človek se mora nenehno izobraţevati, predvsem zato, da lahko obstaja in preţivi, postaja nekaj, kar še ni bil, in odkriva nove razseţnosti svoje osebnosti, da pripada nekomu oziroma izoblikuje svojo osebno identifikacijo. Z izobraţevanjem se v ţivljenju srečujemo na vsakem koraku, na primer v sluţbi, v zdravstvenem domu, v knjiţnici, muzeju, lekarni skratka povsod. Temu se ni mogoče izogniti. Povsod, kjer se ljudje zbirajo, se v neformalnih oblikah prenaša tudi znanje (glej Hren in Plank, 2002, str. 172). Izobraţevanje je dejavnost, ki poteka vsa obdobja človekovega ţivljenja. Človek se začne učiti v otroštvu, učenje kot temeljno dejavnost nadaljuje tudi v obdobju mladostništva, vse dotlej, ko izstopi iz sistema rednega izobraţevanja in prevzame druge druţbene vloge kot temeljne. Vendar se takrat učenje ne konča, saj posameznik potrebuje novo znanje ves čas (na delovnem mestu, v druţini, v prostem času..). Tako učenje in izobraţevanje sta za posameznika pomembna vse do konca ţivljenja ali do takrat, ko je še lahko tako ali drugače dejaven (glej Jelenc Krašovec, 2003, str. 34). Kakovostno izobraţevanje postaja vse pomembnejši dejavnik in potreba dela. Strokovne sekcije na oţjih strokovnih področjih pa tudi regijska društva, skrbijo za nova znanja, širjenje izkušenj, mednarodne primerjave in aplikacijo interdisciplinarnih tem v programe srečanj (Kersnič, 2007).. 13.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. Pri izobraţevanju je vloga in dejavnost posameznika (udeleţenca) določena od zunaj; v ospredju je pridobivanje znanja, spretnosti, navad ali učenje, ki poteka v procesu, ki je praviloma uradno (ni pa nujno) opredeljen cilji, normiran, strukturiran, organiziran od zunaj. Proces (pridobivanja znanja) se strokovno organizira in nadzoruje, praviloma s poukom in učiteljem. Ta proces pomembno določajo druţbene okoliščine in potrebe (Jelenc Krašovec, 2003, str. 34) Celotno izobraţevanje lahko razdelimo na dve fazi: - na kontinuiteto ţivljenja in po načelu vseţivljenjskega izobraţevanja -. fazo začetnega izobraţevanja, ki traja vse od vstopa v šolo do izstopa iz šole na kateri koli stopnji po končani šolski obveznosti, ko posameznik opusti izobraţevanje kot temeljno ţivljenjsko funkcijo, ki jo opravlja s polnim časom, da bi prevzel kako drugo ţivljenjsko vlogo; gre za fazo izobraţevanja otrok in mladine, ki je po svoji prevladujoči funkciji namenjeno predvsem za pridobitev temeljne splošne in poklicne izobrazbe po stopnjah in za optimalni razvoj osebnosti ter pripravo na ţivljenje in delo;. -. faza nadaljevalnega izobraţevanja, ki se začne tedaj, ko posameznik po prekinitvi začetnega izobraţevanja ali po začetnem izobraţevanju znova kakor koli včleni v izobraţevanje, vendar pri tem upoštevamo le tisto izobraţevanje, ki je namerno in organizirano; gre za izobraţevanje odraslih, ki omogoča pridobivanje višjih stopenj izobrazbe in tudi vse vrste usposabljanja in spopolnjevanja znanja za ţivljenje in delo in tudi za nadaljnje razvijanje človekove osebnosti (Jelenc v: Hoyer, 2004a, str. 114).. Zgodovina dokazuje, da je zdravstvena nega profesija, ki se stalno razvija. Kakor se razvija profesija, se morajo za zagotavljanje ohranjanja in izboljševanja kakovosti, razvijati tudi njeni izvajalci. Eden ključnih dejavnikov razvoja in napredka je zagotovo izobraţevanje. Nosilka stroke je medicinska sestra z vsaj višjo strokovno, univerzitetno ali akademsko izobrazbo. Zdravstvena nega postaja vedno bolj zahtevna in razvejana disciplina. Vključuje promocijo zdravja, preprečevanje bolezni, skrb za bolne, invalide in umirajoče, njena kakovost pa je odvisna od kakovosti izvajalcev zdravstvene nege. Znanje je predpogoj za. 14.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. razvoj in kakovost zdravstvene nege. Zaposleni v zdravstveni negi morajo znanje pridobiti v raznih oblikah formalnega in neformalnega izobraţevanja (Hoyer, 2004a, str. 115). Izobraţevanje je ena od temeljnih človekovih pravic. V najširšem pomenu je izobraţevanje eden od vidikov socializacije, saj vključuje pridobivanje znanja in učenje veščin. Naj bo namerno ali nenamerno izobraţevanje pogosto pomaga posamezniku oblikovati prepričanja in moralne vrednote (Lahe v: Kaučič, 2005, str. 153). V najoţjem pomenu besede izobraţevanje pomeni zgolj pridobivanje znanj. Vsako usposabljanje pa vključuje tudi izobraţevanje (v smislu pridobivanja znanj). S pojmom izobraţevanje imamo v mislih dolgotrajen in načrten proces razvijanja posameznikovih znanj, spretnosti in navad, ki poteka v šolah, drugih izobraţevalnih ustanovah, pa tudi zunaj njih (glej Ferjan v: Kranjc, 1999). Pozitivne izkušnje in kakovostno znanje pri učenju v zgodnjih obdobjih izobraţevanja so pomembna podlaga za uspešno napredovanje. V nasprotnem primeru, ko učenec dobi negativne izkušnje pri izobraţevanju in učenju, bo teţko razvil ustrezne navade in veselje za nadaljnje učenje (glej Nekreb v: Vukman, Korţe, Bezenšek et al., 2007, str. 76). Učenje in izobraţevanje se pojavlja kot druţbena dejavnost in kot posameznikova aktivnost. Pri tem je pomembno, da si posameznik pridobiva znanje, spretnosti in navade na podlagi lastnega prepričanja, ţelja in interesov, da ima uresničevanje njegovih učnih ciljev zanj poseben pomen, saj si tako z lastno zavestjo oblikuje take učne navade in pristope, ki so v skladu z njegovimi osebnimi nagnjeni in mu omogočajo stalno učenje in izobraţevanje. Pojem učenja je širši od pojma izobraţevanja (glej Hren in Plank, 2002).. 3.3 Razvoj zdravstvenega šolstva na Slovenskem Začetek organiziranega zdravstvenega šolanja predstavlja ustanovitev dveh babiških šol, in sicer v Ljubljani in Celovcu leta 1753. Izobraţevanje za zdravstveno nego ima v Sloveniji dolgo tradicijo. Sega v čas po prvi svetovni vojni. Prva slovenska šolana medicinska sestra. 15.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. je bila Angela Boškin, ki je na Dunaju leta 1918 diplomirala kot usposobljena za poklicno opravljanje socialno skrbstvene dejavnosti na vseh področjih javne zdravstvene nege. Kot skrbstvena sestra se je zaposlila leta 1919 na Jesenicah. Z njeno zaposlitvijo se je na slovenskem pojavil poklic medicinske sestre. Skrbstvene sestre so se zaposlovale v večjih krajih in delovale na terenu v preventivi (glej Zaletel, 2005, str. 5). V Ljubljani je bila januarja leta 1924 ustanovljena prva sestrska šola v Sloveniji - Šola za sestre pri Zavodu za socialno higiensko zaščito dece v Ljubljani. To je bil začetek izobraţevanja sester (danes medicinskih sester) v Sloveniji za nego (danes zdravstveno nego), skrb za bolne in pomoči potrebne ljudi ter za zdravstveno in socialno obravnavo posameznika, druţine in skupnosti. Leta 1927 so razširili program in podaljšali šolanje sester na dve leti (diplomantke so dobile naziv otroška zaščitna sestra). Šola se je preimenovala v Šolo za dečje zaščitne sestre in dojenjske negovalke pri Zavodu za socialno higiensko zaščito dece v Ljubljani (naziv diplomantk - otroška zaščitna sestra). Leta 1932 je šolanje trajalo ţe tri leta (diplomantke so dobile naziv zaščitna sestra). Šola za zaščitne sestre je nadaljevala delo med vojno in po njej in se preimenovala v Šolo za medicinske sestre v Ljubljani, šolanje se je leta 1949 podaljšalo na štiri leta (glej Šuštar, 1992). V šolskem letu 1947/48 je bila ustanovljena šola za medicinske sestre v Mariboru. Leta 1954 pa se je preimenovala Šola za medicinske sestre v Višjo šolo za medicinske sestre v Ljubljani. Leta 1971 so se začeli izvajati podiplomski programi in se leta 1987 preimenovali v specializacije. Diplomanti so po končani specializaciji dobili naziv medicinska sestra - specialist s posameznega strokovnega področja zdravstvene nege. Iz Višje šole za zdravstvene delavce v Ljubljani je leta 1993 nastala Visoka šola za zdravstvo v Ljubljani. V visokošolski strokovni program se lahko vpišejo dijaki z maturo ali z zaključnim izpitom štiriletnega srednješolskega programa. Študentje, ki niso končali srednje zdravstvene šole morajo v prvem semestru opraviti propedevtični program (kabinetne vaje iz zdravstvene nege) v obsegu 80 ur, po uspešno opravljenih študijskih obveznostih študent pristopi k izdelavi diplomskega dela. Po zagovoru diplomskega dela dobi diplomant(ka) strokovni naslov diplomirana medicinska sestra oz. diplomirani zdravstvenik. Višja zdravstvena šola v Mariboru je bila ustanovljena leta 1993, leta 1995 je bila preoblikovana v Visoko zdravstveno šolo v Mariboru, leta 2007 v Fakulteto za zdravstvene. 16.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. vede Univerze v Mariboru, izvaja redni in izredni visokošolski strokovni študijski program prve stopnje Zdravstvena nega usklajen z Evropskimi direktivami in program Merila za prehode, študij traja tri leta (šest semestrov), diplomanti zaključijo program z strokovnim nazivom - diplomirana medicinska sestra/diplomirani zdravstvenik Na fakulteti je moţen 2. stopenjski magistrski študijski program smer Zdravstvena nega in Bioinformatika (glej Kvas in Seljak, 2004, str. 54). Visoka šola za zdravstvo Izola Univerze na Primorskem je bila ustanovljena leta 2002, izvaja dodiplomski visokošolski strokovni študijski program Zdravstvena nega. Leta 2003 je bil sprejet novi dodiplomski študijski program Zdravstvena nega, ki je bil usklajen z določili direktiv Evropske unije. Program traja tri leta (šest semestrov), organiziran je v redni in izredni obliki. Redni študij se izvaja v Izoli in prvič v študijskem letu 2006/2007 v dislocirani enoti v Novi Gorici. Izredni študij se izvaja v Izoli. Po uspešno zaključenem študiju pridobi kandidat-ka strokovni naslov in sicer diplomirana medicinska sestra ali diplomirani zdravstvenik. Po opravljeni diplomi študentom ni potrebno opravljati pripravništva (glej Visoka šola za zdravstvo Izola, 2008). Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice je samostojni visokošolski zavod, katerega ustanovitelj je Občina Jesenice. Ustanovljena je bila leta 2006, izvaja visokostrokovni študijski program Zdravstvena nega. Študij traja tri leta, po uspešno zaključenem študiju pridobi kandidat-ka strokovni naslov in sicer diplomirana medicinska sestra ali diplomirani zdravstvenik (Visoka šola za zdravstveno nego Jesenice, 2008). Visoka šola za zdravstvo v Novem mestu je bila ustanovljena leta 2007, izvaja visokošolski strokovni študijski program prve stopnje Zdravstvena nega. Program traja tri leta (šest semestrov), je sodoben, usklajen z bolonjskimi usmeritvami in zahtevami Evropske direktive za reguliran poklic. Po zaključnem triletnem študiju študenti dobijo strokovni naslov diplomirana medicinska sestra oziroma diplomirani zdravstvenik (Visoka šola za zdravstvo Novo mesto, 2008). Vsa leta, odkar poteka študij zdravstvene nege na višji in visokošolski strokovni ravni, je bil cilj izoblikovati medicinske sestre s širokim osnovnim znanjem, da bi uspešno,. 17.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. samostojno delovale na vseh ravneh zdravstvene dejavnosti ter vzpodbujale in pomagale posamezniku, druţini, druţbeni skupini za dosego optimalnih zdravstvenih potencialov v okviru danih ţivljenjskih zmoţnosti. Študijski programi so se spreminjali in dograjevali glede na potrebe in razvoj stroke zdravstvene nege ter drugih znanosti in tudi glede na širše druţbene usmeritve (glej Zaletel, 2005, str. 6). 3.4 Izobraţevanje in izpopolnjevanje izvajalcev zdravstvene nege Po končani osnovni šoli se lahko učenke in učenci, ki jih zanima delo na področju zdravstvene nege, vpišejo na srednje zdravstvene šole v Ljubljani, Mariboru, Slovenj Gradcu, Celju, Murski Soboti, Novem mestu, Jesenicah, Novi Gorici in Izoli. Srednja zdravstvena šola traja štiri leta, dijaki pa si po zaključnem izpitu pridobijo naziv tehnik zdravstvene nege/tehtnica zdravstvene nege. Tehnik zdravstvene nege se lahko po opravljenem šest mesečnem pripravništvu in strokovnem izpitu v pooblačenem zdravstvenem zavodu zaposli v zdravstvenem, socialnovarstvenem ali posebnem zavodu ali pa nadaljuje izobraţevanje redno ali izredno na štirih visokih strokovnih šolah v Ljubljani, Novem mestu, Jesenicah in Izoli ali pa na Fakulteti za zdravstvene vede v Mariboru. V Visoko strokovno šolo za zdravstveno nego se lahko vpišejo tudi dijaki iz drugih srednjih šol z zaključnim izpitom ali maturo. Kandidati, ki niso zaključili srednje zdravstvene šole, morajo opravljati propedevtični program v trajanju 80 ur iz predmeta zdravstvena nega. Če se sprejme sklep o omejitvi vpisa, kandidate izberejo glede na: - splošni uspeh pri zaključnem izpitu, poklicni maturi ali maturi - splošni uspeh v 3. in 4. letniku. 60% točk 40% točk. Ob vpisu morajo kandidati predloţiti zdravniško potrdilo o zdravstveni sposobnosti za opravljanje del in nalog diplomirane medicinske sestre oziroma diplomiranega zdravstvenika. Visokošolski strokovni študijski program ima za vsak letnik predpisan predmetnik, število kreditnih točk ECTS, predpisane obveznosti za študente in število ur za izvedbo programa (Fakulteta za zdravstvene vede v Mariboru, 2008).. 18.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. Diplomanti si pridobijo po opravljeni diplomi strokovni naziv diplomirana medicinska sestra (ţenska) oziroma diplomirani zdravstvenik (moški) (Filej, 2007, str. 49). Program šolanja na univerzitetni ravni na področju zdravstvene nege se v Sloveniji trenutno ne izvaja. Leta 1993 je Visoka šola za zdravstvo v Ljubljani v sodelovanju s Pedagoško fakulteto Univerze v Ljubljani omogočila vpis zdravstvene vzgoje na univerzitetni ravni, ki pa so ga leta 1996 ukinili. Diplomanti lahko po uspešno zaključenem dodiplomskem strokovnem programu nadaljujejo izobraţevanje na drugostopenskem podiplomskem magistrskem študiju na Fakulteti za zdravstvene vede v Mariboru. V študijski program 2. stopnje Zdravstvena nega se lahko vpiše kandidat, ki je zaključil: - študijski program 1. stopnje s področja zdravstvenih ved; - študijski program 1. stopnje z drugih strokovnih področij; - visokošolski strokovni študijski program, sprejet pred 11.6. 2004, s področja zdravstvenih ved v obsegu 180 ECTS - visokošolski strokovni študijski program, sprejet pred 11.6. 2004, z drugih strokovnih področij v obsegu 30 ECTS točk s področja zdravstvene nege iz dodiplomskega študijskega programa. Strokovni naziv je magister oziroma magistrica zdravstvene nege. Trajanje študija je dve leti (štiri semestre), izvaja se kot redni in izredni študij (Fakulteta za zdravstvene vede Maribor, 2008).. Poklic je delo, za katero je potrebna usposobljenost, navadno za pridobivanje osnovnih materialnih dobrin, oziroma področje dela in dejavnosti, ki ga opravlja človek v okviru druţbeno ekonomske ureditve kot svojo trajno nalogo in je večinoma hkrati vir za njegovo preţivljanje (Leksikon, 1998, str. 743).. Za poklice: zdravnik, zobozdravnik, farmacevt, medicinska sestra, babica in veterinar veljajo v Evropski uniji sektorske direktive. Z njimi je natančno določena vsebina in trajanje izobraţevanja, ki jih morajo izpolnjevati izobraţevalni zavodi. S tem so ţelele članice Evropske unije še posebej zavarovati te poklicne dejavnosti, jih nadzorovati in urejati, svojim drţavljanom pa zagotovit, da bodo deleţni kakovostne. 19.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. zdravstvene oskrbe ustreznih strokovnjakov. S tem je zagotovljeno temeljno načelo o enakih pravicah drţavljanov drţav članic (glej Zaletel, 2007, str. 57). Poklicno dejavnost oziroma poklic medicinske sestre v evropski uniji ureja več direktiv, najpomembnejši pa sta: 77/452/EEC in 77/453/EEC. Direktiva 77/452/EEC ureja vzajemno priznavanje diplom, spričeval in drugih dokazil o strokovni usposobljenosti, direktiva 77/453/EEC je urejala strokovno usposabljanje medicinskih sester. Leta 2005 jo je nadomestila Direktiva 2005/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta o priznavanju poklicnih kvalifikacij, v kateri so zajeti vsi regulirani poklici. Najpomembnejše na področju strokovnega izobraţevanja medicinskih sester je to, da je zahtevano predhodno splošno izobraţevanje, ki traja najmanj 10 let, in redno poklicno usposabljanje v okviru treh let ali 4600 ur teoretičnega in praktičnega pouka. Pri tem mora obsegati teorija najmanj eno tretjino in praktično usposabljanje najmanj polovico izobraţevanja. Visoke strokovne šole so pripravile program izobraţevanja ob upoštevanju evropskih zahtev, ki je bil decembra 2003 potrjen na Svetu za visoko šolstvo, tako da so se prvi študentje vpisali v evropski izobraţevalni program v študijskem letu 2004/2005. Po zaključku izobraţevanja je ukinjeno tudi opravljanje pripravništva in strokovnega izpita. Pripravništvo morajo diplomirane medicinske sestre, ki so se izobraţevale po sedanjem programu, opraviti najkasneje do leta 2009, kar določa Zakon o zdravstveni dejavnosti. Izobraţevanje tehnikov zdravstvene nege ne ureja nobena direktiva, zato tu ni nobenih sprememb, kar pomeni, da bodo tudi v prihodnje opravljali pripravništvo in strokovni izpit, v drţave Evropske unije pa bodo prehajali po splošnih direktivah v skladu z načelom prostega pretoka ljudi (Filej, 2007, str. 50).. Pod pojmom izpopolnjevanje (Jelenc, 1998) razumemo procese dopolnjevanja, sistematiziranja in spreminjanja ţe osvojenega znanja, spretnosti in navad in razvijanja sposobnosti. Izpopolnjevanje omogoča človeku, da vse ţivljenje osveţuje, dopolnjuje, širi in poglablja svojo izobrazbo (Kaučič, 2005). Stalno strokovno izpopolnjevanje medicinskih sester je nuja za profesionalni razvoj zdravstvene nege. Izvajalci zdravstvene nege morajo biti celovito izobraţeni, saj bodo le tako pacientom zagotavljali celovito in kakovostno zdravstveno nego. Teţiti je potrebno k dvigu. 20.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. izobrazbene strukture v stroki. Medicinske sestre in zdravstveni tehniki se lahko strokovno izpopolnjujejo tudi na neformalen način z različnimi oblikami funkcionalnih izobraţevanj na ravni zavoda, na tečajih, na seminarjih, na učnih delavnicah, na kongresih in simpozijih. Za strokovno izpopolnjevanje se šteje tudi udeleţba zaposlenih na mednarodnih strokovnih srečanjih. Kontinuirano strokovno izpopolnjevanje (tečaji, seminarji, kongresi, simpoziji..) medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov organizira in izvaja predvsem Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije v okviru strokovnih sekcij in regijskih društev medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov. Te neformalne oblike izobraţevanj omogočajo izvajalcem zdravstvene nege napredovanje po Kolektivni pogodbi v višje plačilne razrede in s tem boljši osebni dohodek. Prav zaradi tega so interesi za tovrstne oblike izobraţevanja večji kot za formalne oblike izobraţevanja, ki trajajo dlje časa in so veliko finančno breme za medicinske sestre in zdravstvene tehnike. Zavedati se je potrebno, da bomo le z znanjem in višjo strokovnostjo pripomogli k dvigu splošnega zdravstvenega stanja prebivalstva, k višji kakovosti ţivljenja posameznika, k večji produktivnosti in razvoju druţbe nasploh. Z znanjem in razvojem stroke se razvijata tudi samozavest in samopodoba medicinskih sester in zdravstvenih tehnikov, ki sta bistveni za napredek (glej Kaučič, 2005).. 3.5 Formalno, neformalno, informalno učenje in izobraţevanje Izobraţevanje ima lahko različne oblike. Najbolj običajno je formalno učenje in izobraţevanje, ki se izvaja najbolj standardizirano in institucionalizirano, njegova najbolj tipična nosilka je šola in vodi do priznanih diplom in kvalifikacij. Hoyerjeva (2004b) navaja naslednje prednosti formalnega izobraţevanja: člani skupine dvigajo motivacijo pri posamezniku, pomembno je tudi medsebojno izmenjavanje izkušenj, tekmovalnost, prizadevanje za ugled in samopotrjevanje. Neformalno učenje in izobraţevanje potekata zunaj glavnih sistemov izobraţevanja in usposabljanja (ostaja zunaj šol, centrov za usposabljanje, univerz) ni nujno, da vodita do formaliziranih certifikatov. Potekata v raznih okoljih, doma, v sluţbi, v odmorih med. 21.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. delom, med potjo na delo ali z dela, v lokalni skupnosti, na dopustu ipd. Ta oblika izobraţevanja je lahko zagotovljena na delovnem mestu, z dejavnostmi organizacij in skupin civilne druţbe ter prek organizacij in sluţb, ki so bile ustanovljene kot komplementarne formalnemu sistemu izobraţevanja (glej Jelenc, 1996). Informalno (priloţnostno, aformalno) učenje pa je naravni spremljevalec vsakdanjega ţivljenja. Ni nujno, da je namerno, in je najstarejša oblika učenja v zgodnjem otroštvu. Gre za učenje neposredno iz socialnega in fizičnega okolja. Prevladujoča metoda je učenje z izkušnjami, z zgledi. Poteka spontano, praviloma ni posebej načrtovano, pojavlja se kot vzporedna, dopolnjujoča sestavina različnih dejavnosti in je sestavina vsakdanjega ţivljenja ter vseţivljenjskega učenja in izobraţevanja (Jelenc, 1996). Izobraţevanje odraslih uvrstimo v štiri temeljne kategorije: a) formalno izobraţevanje za pridobitev javno priznane stopnje splošne izobrazbe; b) formalno izobraţevanje za pridobitev javno priznane stopnje strokovne ali poklicne izobrazbe, c) neformalno splošno izobraţevanje; d) neformalno izobraţevanje za poklic ali poklicno delo (Moţina, 2003).. 3.6 Samoizobraţevanje Samoizobraţevanje je samostojno izobraţevanje, je učenje, ki ga običajno, vendar ne zmeraj, uresničuje posameznik na svojo pobudo in z zelo majhno pomočjo drugih oseb ali ustanov ali celo brez pomoči (Jelenc, 1996). Samostojno učenje je najstarejša in najbolj tradicionalna oblika učenja. Samostojno učenje je ne glede na razvitost okolja ali kulture zelo mnoţičen pojav. Je večinoma manj zavedno, manj opazno od institucionalnega in zadeva posameznika. V širšem pomenu samostojno učenje opisujemo kot proces, v katerem posameznik samostojno ali s pomočjo drugih prevzame pobudo za ugotovitev svojih izobraţevalnih potreb, za opredelitev ciljev, za iskanje človeških in materialnih učnih virov, za izbiro in uporabo učnih strategij in za oceno učnega rezultata (glej Jelenc, 1998).. 22.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. Medicinske sestre so veliko bolj motivirane in samoiniciativne, kadar se učijo nekaj, kar jih zanima, kakor če so prisiljene zaradi potrebe po izobraţevanju, ki izvira iz organizacije dela. Za samoizobraţevanje je namreč značilno usklajevanje osebnih pričakovanj in organizacijskih potreb. Tako zaposlene medicinske sestre sodelujejo pri razvoju svoje poklicne kariere. Sposobnosti in motivacija sta dva temeljna pogoja za uspešno izobraţevanje. Samo visoke sposobnosti ob pomanjkanju motivacije ne obrodijo uspehov v izobraţevanju, potrebna je vsaj neka minimalna motivacija za izobraţevanje. In nasprotno: sama ţelja po učenju, motivacija brez potrebnih sposobnosti, še ne zagotavlja učnega uspeha. Oba dejavnika se prepletata in eden drugega nadomeščata. Pomanjkanje sposobnosti lahko občasno nadomesti močna motivacija za izobraţevanje in tudi razvite sposobnosti nadomestijo začasen upad ter pomanjkanje motivacije za učenje (Hoyer, 2004a).. 3.7 Cilji vseţivljenjskega učenja in izobraţevanja v zdravstveni negi Cilj vseţivljenjskega učenja je usposobiti ljudi, da bodo soustvarjali prihodnost ob vsakem svojem koraku ne glede na leta starosti in leta delovnih izkušenj (Kersnič, 2007). Pomembne prvine koncepta vseţivljenjskega učenja in izobraţevanja v zdravstveni negi so: 1.cilj: Povečati moţnost vsake medicinske sestre, da se izrazi intelektualno, emocionalno, druţbeno in poklicno tako v odnosu do sodelavcev, do drugih zdravstvenih delavcev in do bolnikov, imeti pozitivni duh, biti ţiv in raziskujoč, torej imeti jasno samoidentifikacijo, ne pa biti pasiven opazovalec ozkih interesov drugih. 2. cilj: Starost ne more biti omejitveni dejavnik izobraţevanja medicinskih sester, saj izobraţevanje ni nekaj, kar bi se lahko ločilo od ţivljenja in poklicne dejavnosti. 3. cilj: Medicinska sestra mora vedno delovati, da bo uspešna pri svojem delu, kar ji zagotavlja izobraţevanje in timsko delo, če pa do neuspešnosti ţe pride, mora delovati v smeri izboljšanja svojega ravnanja.. 23.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. 4. cilj: Zlato pravilo ugotavljanja uspešnosti medicinskih sester v zdravstveni negi niso spričevala in potrdila, saj šola meri uspešnost v omejenem času, pač pa sprotno ugotavljanje in potrjevanje znanja, tako pri delu in stiku z bolniki in sodelavci. 5. cilj: Na področju zdravstvene nege se znanja nenehno spreminjajo. 6. cilj: Zaradi mnogih sprememb, ki se pojavljajo na različnih področjih in zadevajo ter posegajo tudi na področje zdravstvene nege, mora šolanje medicinskih sester postati uvodno in temeljno dejanje pri izobraţevanju in učenju: pridobljena temeljna izobrazba je le izhodišče za nenehno izpopolnjevanje znanja v nadaljnjem izobraţevanju in učenju medicinskih sester. 7. cilj: Razvit sistem izobraţevanja odraslih, je nujen za uveljavitev koncepta vseţivljenjskega učenja in izobraţevanja. Ker pa se poleg formalnega poudarjata tudi neformalno izobraţevanje in priloţnostno učenje medicinskih sester, je pomembno tako organizirano znotrajbolnišnično izobraţevanje, učenje v zdravstvenem in negovalnem timu ter izobraţevanje medicinskih sester na seminarjih, kongresih in simpozijih (po Hren, Plank, 2002, str. 176). Cilji vseţivljenjskega izobraţevanja: -. stalno usposabljanje in izpopolnjevanje medicinskih sester skladno s spremembami in razvojem medicine, tehnologije, organizacije dela in druţbeno ekonomskih odnosov;. -. načrtno uvajanje, usposabljanje in napredovanje kadrov;. -. usmerjanje kadrov v nadaljnje izobraţevanje;. -. kontinuirano preučevanje in zadovoljevanje potreb o izobraţevanju, usposabljanju in izpopolnjevanju;. -. dvig izobraţevalnih aktivnosti na višjo in učinkovitejšo raven;. -. uvajanje sodobnih oblik izobraţevanja;. -. vrednotenje in preverjanje doseţkov izobraţevanja v praksi;. -. uporaba rezultatov vrednotenja za izboljšanje izobraţevalne dejavnosti;. -. kakovostna zdravstvena nega – zadovoljen pacient (Ţeleznik, 2006, str. 15).. 24.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. Človek, usposobljen za opravljanje določenega dela v neki dejavnosti, se danes neprestano sooča z razvojem in inovacijami te dejavnosti in je zato prisiljen da prvotno osvojeno znanje, spretnosti, navade in sposobnosti izpopolnjuje in dopolnjuje. S takšnim načinom izobraţevanja si posameznik pridobi zavedanje občutka lastne vrednosti, s svojim znanjem prispeva kot posameznik – profesionalec iz prakse k dobrobiti pacienta, dvigu kakovosti stroke in njenemu razvoju. Ozavesti se o pomembnosti vseţivljenjskega izobraţevanja in izpopolnjevanja, nauči se upoštevati etična načela in prepoznavati etične dileme v kliničnem okolju, zna delovati v delovni skupini, upošteva multidisciplinarno sodelovanje in povezovanje, je kreativen, osvoji določene spretnosti katere je sposoben prenesti v svoje delovno okolje. V vseh obdobjih ţivljenja samo učenje in izobraţevanje omogočata priznavanje in razvijanje številnih razseţnosti, kakor tudi telesne, intelektualne, estetske, čustvene in duhovne rasti (Ţeleznik, 2005, str. 1355).. 3.8 Kompetence izvajalcev zdravstvene nege. Medicinska sestra je kot nosilka zdravstvene nege samostojna pri opravljanju svojega dela, vendar le v okviru svojih poklicnih kompetenc. Kompetenca je sposobnost uporabe znanj in drugih zmoţnosti, ki so potrebne, da nekdo uspešno, učinkovito in v skladu s standardi delovne uspešnosti izvrši določeno nalogo, opravi delo ali odigra vlogo v poslovnem procesu. Obsega znanje, veščine, spretnosti, osebne in vedenjske značilnosti, prepričanja, vrednote, samopodobo… Kompetenca tudi pomeni »dobro in kakovostno opravljanje določenega dela, ustreznost pogojev za zaposlitev, ustreznost zahtevam za opravljanje določene naloge« (glej Ţeleznik et al., 2008, str. 15). Moţe (2005) navaja, da kompetentnost izraţa dokazano oz. prikazano sposobnost posameznika, da v obstoječih poklicnih situacijah ustrezno uporablja svoje znanje, spretnosti ali usposobljenosti oz. kvalificiranost. Kompetentnost obsega vsa znanja, spretnosti in sposobnosti, potrebna za izvajanje nalog v določenem poklicu, oseba pa si jih. 25.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. je pridobila s formalnim ali kontinuiranim izobraţevanjem, pri delu ali z drugimi izkušnjami. Opredelitev kompetenc daje osnovo za izobraţevalne programe oz. standarde kvalifikacij, ki izvajalce poklicev v zdravstveni negi pripravljajo na vstop v delo. Omogočajo prost pretok delovne sile in kandidiranje na trgu delovne sile ter so tudi osnova za vzajemno priznavanje kvalifikacij in licenc med drţavami (glej Ţeleznik et al., 2008, str. 15). Kompetence jasno določajo odgovornost poklicev v zdravstveni negi in babiški negi. Tudi 55. člen Zakona o zdravstveni dejavnosti pravi, da »zdravstveni delavec lahko samostojno opravlja vsako delo, za katero ima ustrezno izobrazbo in je znanj usposobljen ter ima na voljo ustrezno opremo. Za svoje delo prevzema etično, strokovno, kazensko in materialno odgovornost«. Zatorej lahko v okviru posameznega poklica oseba sprejme samo tiste naloge, za katere ima ustrezno izobrazbo in je za njihovo izvajanje kompetentna. V tem primeru nosi tudi polno odgovornost (glej Ţeleznik et al., 2008, str. 16).. 3.8.1 Nacionalne poklicne kompetence Kompetence diplomirane medicinske sestre in višje medicinske sestre: -. promocija zdravja, zdravstvena vzgoja in učenje za razumevanje povezav med načinom ţivljenja in zdravja, za razumevanje zdravstvenih problemov in procesov za krepitev, doseganje in ohranjanje zdravja;. -. organiziranje, vodenje in nadziranje dejavnosti ter sluţbe zdravstvene nege;. -. vodenje negovalnega tima;. -. izvajanje zdravstvene nege po procesni metodi dela;. -. sodelovanje v procesu zdravljenja v okviru zdravstvenega tima ter izvajanje diagnostično terapevtskih programov;. -. spremljanje izidov in učinkov intervencij zdravstvene nege in dokumentiranje;. -. interdisciplinarno in multisektorsko povezovanje za zagotavljanje kakovostne obravnave pacienta;. -. ukrepanje v nepričakovanih situacijah, nudenje nujne medicinske pomoči v okviru pristojnosti;. 26.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. -. pedagoško delo za obnavljanje lastnega kadra;. -. raziskovalno delo v zdravstveni negi in zagotavljanje kakovosti (glej Ţeleznik et al., 2008, str. 17).. Kompetence tehnika zdravstvene nege, zdravstvenega tehnika in medicinske sestre (srednja stopnja izobrazbe): -. zdravstvena nega posameznika v različnih stanjih zdravja in bolezni ter v različnih ţivljenjskih obdobjih;. -. pomoč bolniku pri izvajanju dnevnih ţivljenjskih dejavnosti;. -. priprava na diagnostične in terapevtska posege in postopke;. -. izvedba enostavnih diagnostično – terapevtskih posegov in postopkov;. -. sodelovanje pri izvajanju intenzivne terapije in intenzivne nege;. -. ukrepanje v nepričakovanih situacijah, nudenje nujne medicinske pomoči v okviru pristojnosti;. -. zdravstvena vzgoja pacienta v okviru tima (Ţeleznik et al., 2008, str. 17).. 3.8.2 Kompetence, določene z direktivami Evropske unije. Poklic medicinske sestre je reguliran poklic. Reguliran poklic je tisti, ki ga posamezna drţava članica opredeli kot reguliranega in za katerega mora posameznik, ki ţeli opravljati določen poklic, izpolnjevati z zakonom ali drugim predpisom določene pogoje oz. mora imeti kvalifikacije. Septembra 2005 je Evropska unija sprejela novo direktivo 2005/36/ES o priznavanju poklicnih kvalifikacij, ki zdruţuje vse regulirane poklice, do tedaj urejene s posebnimi področnimi direktivami. Členi 31, 32 in 33 opredeljujejo poklic medicinske sestre in v njih so navedene tudi kompetence (Filej, 2007).. 27.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. Kompetence diplomirane medicinske sestre so navedene v 31. členu navedene direktive, in sicer: izobraţevanje mora zagotoviti, da oseba pridobi naslednja znanja in veščine: -. ustrezno poznavanje ved, na katerih temelji splošna zdravstvena nega, vključno z zadostnim razumevanjem zgradbe, fizikalnih funkcij in obnašanja zdravih in bolnih oseb kako tudi odnosa med zdravstvenim stanjem človeka ter njegovim fizičnim in druţbenim okoljem;. -. zadostno prepoznavanje narave in etike poklica ter splošnih načel zdravja in zdravstvene nege;. -. ustrezne klinične izkušnje; te izkušnje, ki naj bodo izbrane glede na njihov pomen za usposabljanje, je treba pridobivati pod nadzorom usposobljenega sestrskega osebja ter na krajih, kjer sta število usposobljenega osebja in oprema primerna za zdravstveno nego pacientov;. -. sposobnost za sodelovanje pri praktičnem usposabljanju zdravstvenega osebja in izkušnje pri delu s tem osebjem;. -. izkušnje pri delu z delavci drugih poklicev v zdravstvenem sektorju (glej Ţeleznik et al., 2008, str. 18).. Pogoj za pridobivanje kompetenc je formalno in vseţivljenjsko izobraţevanje medicinskih sester. Stalno strokovno izobraţevanje medicinskih sester je nujnost za profesionalni razvoj zdravstvene nege (glej Ţeleznik 2006, str. 15).. 3.9 Register in licence izvajalcev v zdravstveni negi. 3.9.1 Register Izvajalec v dejavnosti zdravstvene in babiške nege sme samostojno opravljati dejavnost zdravstvene in babiške nege v Republiki Sloveniji, če je vpisan v register, in če izpolnjuje druge predpisane pogoje. Register vodi Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije (v nadaljevanju: Zbornica – Zveza). Izvajalec vloţi vlogo za vpis v register pri Zbornici –. 28.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. Zvezi na obrazcu, ki je v prilogi pravilnika. Register se vodi v elektronski obliki, registrska knjiga kot evidenca se vodi ročno, listine in dokazila se hranijo v arhivu Zbornice – Zveze. Izvajalci v dejavnosti zdravstvene in babiške nege (v nadaljevanju: izvajalci), ki morajo biti vpisani v register, so: -. tehtnica zdravstvene nege / tehnik zdravstvene nege;. -. zdravstveni tehnik. -. medicinska sestra. -. višja medicinska sestra / višji medicinski tehnik/višji zdravstveni tehnik;. -. diplomirana medicinska sestra / diplomirani zdravstvenik;. -. diplomirana babica / diplomirani bolničar;. -. profesorica zdravstvene vzgoje / profesor zdravstvene vzgoje (Register in licence, 2008).. 3.9.2 Licence Skupščina Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije (v nadaljevanju Zbornica – Zveza) je 22.2. 2007 v soglasju z ministrom za zdravje sprejela Pravilnik o licencah izvajalcev v dejavnosti zdravstvene in babiške nege. Pravilnik določa pogoje in postopke za podelitev, podaljšanje in odvzem licenc izvajalcem v dejavnosti zdravstvene in babiške nege. V skladu z določbo zakona v postopku pri odločanju o podelitvi, podaljšanju in odvzemu licence Zbornica – Zveza, ki ureja splošni upravni postopek, izda odločbo. Po pravnomočnosti odločbe o podelitvi ali podaljšanju licence se na posebnem obrazcu izda licenca, ki je javna listina, in dokazuje strokovno usposobljenost diplomirane medicinske sestre / diplomiranega zdravstvenika, diplomirane babice / diplomiranega babičarja, višje medicinske sestre / višjega zdravstvenenga tehnika / višjega medicinskega tehnika, profesorice zdravstvene vzgoje / profesorja zdravstvene vzgoje, tehnice zdravstvene nege / tehnika zdravstvene nege, zdravstvenega tehnika / medicinske sestre, za samostojno opravljanje dejavnosti zdravstvene in babiške nege v Republiki Sloveniji (Seznam poklicev v zdravstveni dejavnosti, Ur.l. RS, 82/2004, 110/2004, 40/2006).. 29.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. Licenca se podeli za obdobje 7 let, podaljšati pa jo je moţno ne podlagi dokazil o strokovni usposobljenosti za delo v dejavnosti zdravstvene in babiške nege. Preverjanje strokovne usposobljenosti izvajalca se za licenčno obdobje ugotavlja z licenčnimi točkami, ki jih pridobi izvajalec s stalnim izpopolnjevanjem. Za podaljšanje licence mora diplomirana medicinska sestra / diplomirani zdravstvenik, višji zdravstveni tehnik / višji medicinski tehnik v preteklem licenčnem obdobju zbrati najmanj 70 licenčnih točk, tehtnica zdravstvene nege / tehnik zdravstvene nege, zdravstveni tehnik in medicinska sestra pa 35 licenčnih točk. Če v tem obdobju izvajalec ne opravlja dejavnosti zdravstvene ali babiške nege v polnem delovnem času, mu Zbornica – Zveza za podaljšanje licence lahko predpiše dodatno strokovno izpopolnjevanje. Vsaj 80% licenčnih točk mora izvajalec pridobiti na svojem strokovnem področju na osnovi stalnega izobraţevanja. Če izvajalec ne pridobi potrebnega števila licenčnih točk za podaljšanje licence, mora opraviti preizkus strokovne usposobljenosti, ki ga predpiše Zbornica - Zveza. Zbornica – Zveza obvesti izvajalca najpozneje šest mesecev pred potekom licence, da mu bo na določen datum licenca potekla, obvesti ga o skupnem številu licenčnih točk zbranih v tekočem licenčnem obdobju, in mu sporoči, da najmanj 60 dni pred potekom veljavnosti licence predloţi še morebitna dodatna dokazila o strokovnem izpopolnjevanju. Zbornica – Zveza po uradni dolţnosti v 30 dneh pred potekom veljavnosti licence izda izvajalcu odločbo o podaljšanju licence. Po pravnomočnosti odločbe o podaljšanju licence se v osmih dneh izda nova licenca (Register in licence, 2008). Natančno so določeni tudi načini s področja strokovnega razvoja. Obvezne vsebine stalnega izpopolnjevanja v enem licenčnem obdobju morajo zajemati: - sodobne usmeritve v zdravstveni negi in babiški negi; - temeljne postopke oţivljanja; - poklicno etiko; - zakonodajo s področja zdravstva (Register in licence, 2008); Za stalno izpopolnjevanje se šteje: - udeleţba na strokovnem srečanju (aktivna ali pasivna); - objava strokovnega prispevka v strokovni literaturi (npr. v reviji, zborniku, knjigi, monografiji..); - izpopolnjevanje v zdravstvenih in drugih organizacijah (Register in licence, 2008).. 30.

V. Rogina: » Koncept vseţivljenjskega učenja v zdravstveni negi «. Namen registra in licence je zagotavljanje varne in kakovostne zdravstvene in babiške nege pacientov, kot tudi strokovni razvoj medicinskih sester (Poţun, 2008 ). Mednarodni svet medicinskih sester pa zadolţuje tudi vsako medicinsko sestro z obveznostjo strokovnega razvoja. Vsaka posamezna medicinska sestra je odgovorna za načrtovanje in razvijanje svoje kariere s stalnim strokovnim izobraţevanjem na osnovi postavljenih ciljev. Kot pobudnica zdravstvenih storitev mora tudi sodelovati v postavljanju skupnih in druţbenih razvojnih ciljev (ICN, 2007) (Skela Savič in Kaučič, 2008).. 31.