Postopek policije pri iskanju pogrešanih otrok : diplomsko delo

DIPLOMSKO DELO Postopek policije pri iskanju pogrešanih otrok. Avgust, 2011. Lidija NEMEC.

DIPLOMSKO DELO Postopek policije pri iskanju pogrešanih otrok. Avgust, 2011. Lidija NEMEC Mentor: mag. Srečko F. Krope, višji pred..

ZAHVALA. Zahvaljujem se mentorju mag. Srečku Felixu Kropetu za vso strokovno pomoč in usmerjanje pri izdelavi diplomske naloge. Iskreno se zahvaljujem tudi vodstvu in sodelavcem Policijske postaje Ljutomer, kateri so mi nudili pomoč ne le pri izdelavi diplomske naloge, temveč tudi v času celotnega študija. Moji družini in prijateljem pa se zahvaljujem za vso moralno podporo ves čas študija.. V življenju uspemo, ko po prestanem izzivu o sebi vemo več, kot smo vedeli, preden smo izziv sprejeli. Pri tem ni pomembno, ali smo v očeh drugih zmagovalci ali poraženci. G. Finley. 3.

KAZALO VSEBINE 1. Uvod ................................................................................... 8. 2. Metodološki pristop ................................................................ 9 2.1. Predmet in cilj preučevanja .......................................................... 9. 2.2. Hipoteze ............................................................................... 10. 2.3. Uporabljene metode ................................................................. 10. 3. Pojmovna in pravna opredelitev pogrešanih oseb.......................... 11. 4. Pojavne oblike in motivi izginotja ............................................. 13 4.1. 5. Motivi za ugrabitev otrok ........................................................... 15. Postopki policije ob prijavi pogrešanja osebe............................... 17 5.1. Sprejem prijave ....................................................................... 17. 5.2. Ukrepi po prijavi pogrešanosti ..................................................... 18. 5.3. Zbiranje obvestil ..................................................................... 21. 5.4. Preiskovanje policije prijavljenega pogrešanja osebe ......................... 23. 5.5. Postavljanje verzij ................................................................... 24. 5.6. Načrt in priprave iskanja ............................................................ 25. 5.7. Ogled kraja pogrešanja .............................................................. 26. 5.8. Rekonstrukcija gibanja pogrešane osebe ......................................... 27. 5.9. Preiskava določenega območja in objektov ...................................... 28. 5.9.1 Preiskava in poizvedbe v soseski v primeru ugrabitve otroka .............. 30 5.10. 6. 7. Postopki policije ob najdbi pogrešane osebe - ukrepi ob vrnitvi otroka .... 30. Iskanje pogrešanih otrok v tujini .............................................. 33 6.1. Združene države Amerike ........................................................... 33. 6.2. Evropa .................................................................................. 34. Hipotetični okvir................................................................... 36 7.1. Statistični podatki .................................................................... 36. 7.2. Preverjanje hipotez .................................................................. 37 4.

8. Zaključek ............................................................................ 39. 9. Literatura ........................................................................... 41. 10 Priloge ............................................................................... 44. KAZALO TABEL Tabela 1: Število razpisov iskanja v Sloveniji v letu 2009 in 2010 .............. 36 Tabela 2: Število iskanj pogrešanih v letu 2007-2010 ............................. 36. 5.

POVZETEK Diplomska naloga predstavlja pojav pogrešanih oseb in otrok v smislu iskanja in opredelitev vzrokov in razlogov za pogrešanje. Predpostavka tega pojava je pravna podlaga policijskega iskanja, da je pogrešani žrtev ali storilec kaznivega dejanja oziroma na to kažejo vzroki in okoliščine izginotja. Iskanje pogrešanih oseb zahteva veliko mero potrpežljivosti, vztrajnosti, strokovnosti in usposobljenosti kadrov, da natančno preuči nastalo situacijo. Brez načrtovanja preiskovalnih in operativnih dejanj je nemogoče objektivno in popolno voditi preiskavo. V delu je predstavljen potek iskanja pogrešanih ter verzije, ki se postavijo ob posameznem primeru za uspešno razrešitev situacije. Kakšne ukrepe bo sprejela policija je odvisno predvsem od starostnih skupin pogrešanih oseb. Primere pogrešanih otrok je tako potrebno hitreje locirati, saj so le-ti v tveganju, da postanejo žrtve zlorab na ulicah. Poseben problem predstavlja vrednotenje področja pogrešanih oseb. Še vedno obstaja velik razkorak med zadevami, ki so že v začetku opredeljene kot kaznivo dejanje, in pogrešanih oseb, ki so opredeljeni in obravnavani le kot pogrešanje osebe. Tako se v diplomski nalogi osredotočamo na cilj, ki kaže, da nenadna izginitev osebe iz okolja, navadno ni posledica kaznivega dejanja, po drugi strani pa posamezni primeri opozarjajo, da se za navideznim odhodom lahko skriva celo hudo kaznivo dejanje.. Ključne besede: pogrešane osebe, pogrešani otroci, iskanje, načrtovanje iskanja, izginotje, kaznivo dejanje.. 6.

ABSTRACT Police procedure to find missing children This thesis focuses on the phenomenon of missing persons and children, and in this respect also on the process of searching for them and the reason for their missing. In general it is assumed by the police – often confirmed by causes and circumstances of the disappearance - that the missing person has either become a victim or committed a crime. The investigations concerning a missing person and the connecting circumstances demand a high level of indulgence, persistence, expert knowledge, and trained specialists. The basis of an objective and thorough investigation is the exact planning of examining and operative processes. This paper presents the process of finding the missing person and the aspects which need to be taken into account for the successful resolution of the situation. What measures the police needs to take depends largely on the age of the missing person. Especially the cases of missing children need to be solved very quickly, since the danger is higher of becoming victims of abuse in the streets. A special problem is the evaluation of the cases with missing persons. There is still a large gap between the cases of missing persons, where the action is defined as a crime from the beginning, while is treated only as a missing person case at the same time. Thus, this thesis focuses on objectives, showing that the sudden disappearance of a person is not necessarily the result of a crime, yet on the other hand, there are many individual cases, which indicate that the apparent departure of a person may be a result of a serious crime action. Key words: missing persons, missing children, search, design search, disappearance, criminal offence.. 7.

1 Uvod V Sloveniji ljudje vsako leto prijavijo policiji več deset pogrešanih oseb, med katerimi so otroci, mladoletniki in odrasle osebe. Vendar prav izginuli otroci predstavljajo eno najbolj stresnih tipov kriminalne viktimizacije, nikakor pa ne moremo govoriti o izredno pogosti obliki kaznivega dejanja. Pogrešanje otrok je v večini odvisno predvsem od vednosti staršev in ne toliko od dejanskega stanja in okoliščin otroka. Otrok je pogrešan, kadar ni na kraju kjer ga starši pričakujejo, kadar ne vejo, kje se ta nahaja in kadar nastale okoliščine vzbujajo zaskrbljenost za blagostanje otroka. Iskanje pogrešanih oseb je dolgotrajen in zapleten proces, v katerem se ugotovitve o resničnih motivih in okoliščinah pogrešanih prepletajo z ugotovitvami, pridobljenimi z razgovori s sorodniki, prijatelji pogrešanega ter sproti preverjajo z ustreznimi službami na terenu in z operativnimi evidencami policije. Izoblikuje se določena taktika delovanja, da bi našli pogrešano osebo. S pravilnim zaznavanjem, z logičnim sklepanjem in z uporabo različnih preiskovalnih ter operativnih metod se postavljene domneve sproti potrjujejo ali ovržejo, na koncu pa lahko pripeljejo do želenega cilja. Zaradi dolgotrajnosti in nejasnosti posameznega primera naj omenimo tudi bolečino, s katero se soočajo družine in bližnji pogrešane osebe, zato je treba z njimi potrebno vsekakor ravnati obzirno predvsem pa pokazati določeno mero čuta za njihovo stisko.. 8.

2 Metodološki pristop 2.1 Predmet in cilj preučevanja Policija je zavezana učinkovito opravljati naloge, ki so ji zaupane v demokratični in pravni državi. Obravnavanje pogrešanih oseb je na meji med kriminalističnim, policijsko-socialnim in socialnim delom, pri čemer so meje težko določljive, predvsem na začetku obravnave. Taktika in metodika iskanja oseb sta izdelani z vidika policijske dejavnosti, kar pa ne ustreza povsem zahtevam kriminalističnega pristopa k obravnavi prijav pogrešanja, kadar obstaja sum kaznivega dejanja. Policijske naloge so opredeljene le v splošnem smislu, za vse primere pogrešanja, kar ustreza večjemu deležu pogrešanih oseb, ne pa manjšemu deležu, ki je rizičen in v katerem so zastopana kazniva dejanja in ki predstavlja večjo družbeno nevarnost in terja večjo pozornost policije. V strukturi pogrešanih oseb so v večini primerov mladoletne osebe, v katere je pozornost javnosti najbolj usmerjena. Medtem, ko pogrešanje starejših oseb odmeva predvsem v domačih in delovnih okoljih. Iskanje pogrešanih oseb je v Sloveniji urejeno v Zakonu o policiji (ZPol, 2009) in v Zakonu o kazenskem postopku (ZKP, 2009). Organizacijsko in metodološko iskanje oseb pa urejata Navodilo o razpisovanju tiralic in iskanju oseb in usmeritve za delo policije o iskanju oseb in stvari (2000). V diplomskem delu je podrobneje predstavljena zakonodaja oziroma pravni akti, ki se nanašajo na področje pogrešanja oseb, ki jih mora policija upoštevati pri izvajanju postopka. Raziskovalna tematika temelji na iskanju pogrešanih oseb na splošno, določene tematike pa so predstavljene širše. Opisana tematika je opredeljena na prijave pogrešanj, ko gre za žrtve kaznivih dejanj in za osebe katere so izginule ali odšle od doma zaradi različnih vzrokov (nasilje v družini, spolne zlorabe, ugrabitve, samomori itd.). Namen diplomskega dela je proučevati ukrepe policije pri iskanju pogrešanih oseb in pri tem ugotoviti zakonske določbe za podvzete ukrepe. Cilj diplomskega dela je ugotoviti ukrepe policije, ki se nanašajo na pogrešane otroke, posebnost pri podvzetih ukrepih policije v teh primerih, primernost 9.

posameznih ukrepov in ugotoviti dosedanjo ustreznost pri ukrepanju policije v tovrstnih primerih.. 2.2 Hipoteze Pri preučevanju tematike smo si zastavili naslednje hipoteze: Hipoteza številka 1: Iskanje pogrešanih oseb – otrok v naši zakonodaji ni dovolj natančno opredeljeno. Hipoteza številka 2: Ukrepi in delo policije pri preiskovanju posameznih primerov pogrešanja, se razlikuje v starostnih skupinah pogrešanih oseb. Hipoteza številka 3: Največje število pogrešanih oseb v Sloveniji predstavljajo mladoletniki.. 2.3 Uporabljene metode Metodološki pristop pri izdelavi diplomske naloge temelji na zbiranju informacij pisnega gradiva iz različnih knjig, strokovne literature, člankov, uradnih virov in zakonov. Na obravnavi konkretnih primerov iz prakse sledi povezava med teorijo in prakso, specifiko in problematiko iskanja pogrešanih oseb in otrok. Na tej podlagi pa so izpostavljene morebitne pozitivne oziroma kritične ugotovitve. Podrobno je tudi obravnavan postopek iskanja pogrešanih otrok in mladoletnikov, kadar je sum kaznivega dejanja s teoretičnega kakor tudi s praktičnega vidika s poudarkom na načrtovanju, izvajanju, iskanju, zbiranju obvestil, rekonstrukcijo gibanja pogrešane osebe ter ogledu kraja pogrešanja. V diplomski nalogi je uporabljena empirična metoda. Zaradi omejenih dostopov do podatkov, so statistični podatki izvzeti iz poročil policije.. 10.

3 Pojmovna in pravna opredelitev pogrešanih oseb Pojavljajo se določeni dvomi pri postavljanju definicij o tem, kdo je pogrešana oseba. Izraz pogrešane osebe niso posebna zakonska kategorija, ampak je neke vrste socialna ustvaritev in izum medijev, s pomočjo katerih so lahko opisali nek dogodek ali nesrečo. Iz usmeritev za delo policije (Iskanje oseb in stvari: Usmeritve za delo policije, 2000) namreč izhaja, da je pogrešana oseba tista, ki je odsotna iz določenega okolja iz neznanih ali znanih vzrokov in je o tem obveščena policija, ki pa to lahko sama odkrije in za njeno izsleditev izvede določene ukrepe. Izginotje iz okolja, v katerem je pogrešani živel, delal in se šolal, je pogosto končni rezultat njegovih življenjskih ali drugih težav. Za navidezno prostovoljnim odhodom pa se lahko skriva kaznivo dejanje (Maver, 1983). Element pogrešanja je nenadna in nepričakovana odsotnost z določenega kraja, kjer je pogrešana oseba stanovala ali pa tudi nejasnost glede njenega življenja. Logično sprejemljiv čas pogrešanja in vidik preteklih življenjskih navad, obnašanja, poklicne dejavnosti so vidiki pogrešanja, katerih definicija o pogrešanih osebah ne upošteva. Velik razkorak obstaja predvsem med obravnavo primerov pogrešanja, ki so v začetni fazi opredeljene kot kaznivo dejanje in obravnavo primerov, ki so »le« kot pogrešane osebe, kar predstavlja poseben problem tudi pri vrednotenju področja pogrešanih oseb. Glede na razlog izginotja določenih oseb lahko ločimo več tipov pogrešanih oseb in sicer begavce od doma, izgubljene osebe, pogrešane osebe, pri katerih vzrok odsotnosti ni znan (w w w . p o l i c i j a . s i ). KZ (2009) in ZKP (2010) otroka delita v dve skupini, in sicer otrok (oseba, ki še ni stara 14 let) ter mladoletnik (oseba, ki je dopolnila 14 let), ki je lahko. 11.

kazensko odgovoren. Pri kaznivih dejanjih spolnega napada, žrtve delimo na osebe , mlajše od 15 let in osebe, starejše od 15 let (KZ, 2009). Iskanje pogrešanih oseb v Sloveniji krovno urejata ZPol (2009) in ZKP (2010). Organizacijsko in metodološko iskanje oseb urejata Navodilo o razpisovanju tiralic in iskanju oseb (2006) in usmeritve za delo policije o iskanju oseb in stvari (2000). Človekova z Ustavo (1991) zagotovljena pravica je pravica do svobode gibanja. To tezo sicer zanikamo, ko govorimo o iskanju pogrešanih. Pogrešani je morda želel prekiniti vse stike s svojo družino ali bližnjimi. Kadar nimamo ne kazenske in ne civilne pravne podlage za iskanje pogrešane osebe, z iskanjem posegamo v njegovo pravico. Z Ustavo (1991) ima vsakdo pravico, da se prosto giblje in si izbira prebivališče, da zapusti državo in se vanjo kadarkoli vrne. Ta pravica se sme omejiti z zakonom, vendar samo, če je to potrebno, da bi se zagotovil potek kazenskega postopka, da bi se preprečilo širjenje nalezljivih bolezni, se zavaroval javni red, ali če to zahtevajo interesi obrambe države. Osnovne naloge, ki jih mora policija izvesti ob pogrešanju osebe so varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi, preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom (ZPol, 2009). Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, mora policija ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka (ZKP, 2010).. 12.

4 Pojavne oblike in motivi izginotja Glede na starost bi pogrešane osebe lahko razdelili na naslednje skupine:  otroci,  mladoletniki (mladoletni begavci),  odrasli,  ostareli. Ta delitev je smiselna predvsem zaradi različnih taktik iskanja, ki je odvisna od tega, kdo je pogrešana oseba. Kadar je pogrešana oseba otrok, se vedno organizira iskalna akcija, pri iskanju mladoletnih begavcev, ki poteka skupaj z zavodom za skrbstvo, je treba še dodatno preveriti, ali ne gre morebiti za neurejene socialne razmere. Iskanje odraslih poteka različno glede na postavljene verzije, odvisno od tega, ali gre za povezavo s kaznivim dejanjem, storitvijo samomora ali izginotjem. Iskanje ostarelih oseb, katerih izginotje je navadno povezano s starostnim sindromom izgube trenutnega spomina in neorientiranostjo v prostoru, poteka s pomočjo organizirane iskalne akcije na območju, kjer so to osebo nazadnje videli. Glede na okoliščine pogrešanosti je lahko pogrešana oseba (Velkavrh, 1999):  žrtev kaznivega dejanja,  storila samomor,  pobeg zaradi neurejenih družinskih razmer,  razne nesreče v gorah, vodi, cestah …,  naravna smrt,  osebe, ki so se izgubile in ne najdejo poti domov,  osebe na begu pred organi pregona za notranje zadeve zaradi storjenih kaznivih dejanj,  osebe. na. begu. iz. zaporov,. vzgojno-poboljševalnih. psihiatričnih klinik,  pridobitev nove identitete,  izognitev izpolnjevanju sprejetih obveznosti,  finančni, osebni in drugi razlogi. 13. ustanov. in.

Pri poskusu splošne razvrstitve okoliščin pogrešanosti izhajamo iz Hipoteze, da je okoliščin nešteto in jih je skoraj nemogoče taksativno naštevati kot tudi naprej predvidevati. Pravzaprav se lahko vsako dejstvo in vsako človekovo ravnanje smatra kot okoliščina pogrešanosti. Okoliščine so pomembne, saj je včasih mogoče že iz tega sklepati kakšen je motiv za izginotje in celo kje se pogrešani zadržuje. Izginotje bi lahko opredelili kot namerno (beg od doma, samomor, pogrešanost, kadar ni vidnega razloga za odhod ali je neznan) in naključno (pogrešani je žrtev kaznivega dejanja, izgubljenost, naravna nesreča). Izginotje je načeloma prisilno, kadar je pogrešani žrtev kaznivega dejanja. Delitev je pomembna, da se že na začetku odkrijejo morebitni indici, ki kažejo na obstoj kaznivega dejanja ali pa ta obstoj zavržejo. Pojavlja se tudi oblika pogrešanih oseb, ki bi jim lahko rekli »neprave« pogrešane osebe. Gre za osebe, ki v resnici niso pogrešane, ampak se le skrivajo pred določenimi osebami ali organi (dolžniki). Ugotavljanje motiva za pogrešanje osebe je bistvenega pomeni, saj predstavlja osnovno orientacijo preiskovanja. Motiv je zavesten namen ali razlog, ko nekdo sprejme odločitev, da bo odšel od doma. Drugi razlogi izginotja so, da je pogrešanost v zvezi z nesrečo, da se je pogrešani izgubil ali pa je žrtev kaznivega dejanja (ugrabitev, spolne zlorabe,…). Podlaga za določitev motiva je zagotovo relevantna le, če je seštevek vseh dejavnosti, izvedenih v začetni fazi obravnave pogrešanja (več kriterijev hkrati). Motiv je pri kaznivem dejanju običajno prikrit, saj vodi do potencialnih osumljencev. Pomembno je, da je motiv ves čas obravnave izkazan in tudi na ustrezen način dokumentiran kot vizija kazenskega postopka (Fank, 2004). Pogrešani otroci so mnogokrat žrtve ugrabitev svojih staršev, navadno tistega, ki mu je bila odvzeta pravica do skrbništva. Lahko ga obdrži čez noč ali pa ga odpelje v tujino, ker ga želi obdržati.. 14.

Pri »pravih« ugrabitvah so otroci v dveh tretjinah primerov spolno zlorabljeni. Razlog njihovega izginotja so tudi pobegi od doma. Pobeg se tako zdi kot edina rešitev pred družinskimi spori, pred psihičnimi, fizičnimi in spolnimi zlorabami, pred krušnimi starši in kot tudi rešitev pred zlorabami zaradi prisotnosti. alkohola. v družini. Pobeg. je v nadaljevanju povezan z. brezdomstvom, drogo, kriminalom, spolnim izkoriščanjem in samomorom. Skoraj vsi pobegli otroci so najstniki, med katerimi je več kot polovica deklet (Velkavrh, 1999). Posebno pozornost je potrebno posvetiti t.i. fingiranim (hlinjenim) motivom. Osebe, ki se zaradi lastne vpletenosti v pogrešanje pojavljajo v zadevi, težijo k temu, da preiskovalcem dejanski motiv ostane prikrit. Omenjene osebe zaradi odnosa s pogrešano osebo praviloma pridejo v stik s preiskovalci, tudi kot prijavitelji pogrešanja, zaradi česar imajo že pripravljen »scenarij« za ustvarjanje lažnih okoliščin za izginitev osebe (odhod v tujino, predstavljanje okoliščin, ki napeljujejo na sum, da je oseba nagnjena k samomoru, predstavljanje psihičnih težav, službena zadržanost, opis kriminalnih poslov, izogibanje finančnim težavam, sodnim postopkom, ljubezenska razmerja, itd.) (Fank, 2004).. 4.1 Motivi za ugrabitev otrok Pri ugrabitvah otrok je potrebno upoštevati vse možne motive. Možnosti obstajajo, da lahko gre za lažno prijavo ali da se je otrok izgubil. Zato je potrebno vse možne motive tudi preiskati in primera ne reševati le z domnevo. Kadar otrok ostane pogrešan in ni možno natančno določiti motiva, ima pomembno vlogo vodenje preiskave in identificiranje potencialnih osumljencev. Pri nedružinskih ugrabitvah otrok ugrabitelji pogosto niso »tujci«. Nedružinske ugrabitve razdelimo v šest splošnih skupin (Fank, 2004): -. spolni: otroci so ugrabljeni zaradi storilčeve spolne zadovoljitve – vabljenje s pretvezo,. 15.

-. umor: ugrabljeni otroci z namenom, da so umorjeni – za nekatere storilce lahko dejanje pomeni spolno vzburjenost in/ali zadovoljitev,. -. netradicionalni: majhne otroke ponavadi ugrabljajo ženske, da bi zapolnile praznino v lastnem življenju,. -. odkupnina: ugrabitev otrok z namenom pridobiti si finančno korist od družine,. -. dobiček: ugrabitev otrok, da si pridobijo finančno korist od tretje stranke – kupovanje otrok,. -. razno: ugrabijo otroke zaradi razlogov, povezanih s kriminalno dejavnostjo – zadrževanje otroka kot talca.. 16.

5 Postopki policije ob prijavi pogrešanja osebe Policijske. dejavnosti. se. običajno. pričnejo. s. prijavo.. Prijavitelji. so. najpogosteje svojci, lahko pa tudi tretje osebe (prijatelji, znanci). Čas od trenutka odhoda do trenutka prijave je odvisen od navad pogrešanega, njegovega načina življenja, okoliščin ob izginotju in zainteresiranosti ter skrbi svojcev (Maver, 1983). V začetni fazi je prijava praviloma omejena na policijske enote in operativnokomunikacijske centre (OKC), ki opravijo začetne dejavnosti, ki zajemajo predvsem vnos prijave, opis pogrešanega in splošna obvestila o okoliščinah pogrešanja (čas, kraj, možno zadrževanje…) (Fank, 2004). V nekaterih primerih, kot so iskalne akcije otroka, starejših, slaboumnih, slabotnih, samomorilnih oseb se pričnejo dejavnosti izvajati takoj. Kadar je v začetni fazi sum kaznivega dejanja, se dejavnosti razvijajo počasneje.. 5.1 Sprejem prijave Pri sprejemu prijave o pogrešani osebi se zbirajo podatki, ki jih lahko da prijavitelj, da bi mogli kasneje ugotoviti okoliščine izginitve, najti pogrešano osebo ali njeno truplo, identificirati truplo pogrešane osebe in zbrati vse indice, ki kažejo na možnost, da je pogrešana oseba žrtev kaznivega dejanja (Žerjav, 1994:443). S prijavo svojci želijo, da bi pogrešanega našli in da bi se vrnil domov. Dejstvo o pogrešanosti člana družine jim ustvarja vrsto osebnih težav, saj morajo izginotje in razloge zanj pojasnjevati drugim (Maver, 1983). Prve informacije so osnova za sestavljanje prvih verzij. Razlikovati je potrebno med pogrešanimi otroki oziroma mladoletniki in pogrešano odraslo osebo, ki imajo neko ustaljeno življenjsko pot, njihovi vzroki so običajno globlji kot vzroki in povodi izginitve mladoletnikov. Prijavitelja se izprašuje o okoliščinah, pomembnih za konkreten primer. 17.

Prvi podatki, ki jih policisti pridobivajo od prijavitelja o pogrešani osebi so:  osebni podatki (ime, priimek, rojstni podatki, naslov morebitnih bivališč, spol, državljanstvo…),  podatki v zvezi z izginotjem (čas, kraj, ura izginotja, smer gibanja, kdo jo je nazadnje videl…),  ali se je pogrešana odpeljala s prevoznim sredstvom (podatki vozila), načini potovanj,  opis pogrešane osebe (višina, barva las, postava, oblačila, obutev, pokrivala, posebni znaki in znamenja,…),  kaj ima pogrešani s seboj (dokumenti, predmeti, denar…),  fizične in psihične lastnosti pogrešane osebe (kondicija, vedenje, uživanje mamil, alkoholizem, ali je nevarna za okolico in zakaj,…),  ali je oseba že bila pogrešana (tovrstni ukrepi),  učni uspeh otrok,  naslovi prijateljev, sorodnikov,  ali je oseba živela sama ali ne,  ali obstaja sum, da je bila oseba ugrabljena (v tem primeru je potrebno takoj obvestiti UKS preko OKC),  druge okoliščine in razloge, ki bi lahko bile pomembne pri iskanju. Obvestitelju je treba naročiti, da policiji takoj sporoči, če bo pogrešana oseba najdena ali se bo sama vrnila (Iskanje oseb in stvari: usmeritve za delo policije, 2000).. 5.2 Ukrepi po prijavi pogrešanosti Policist mora po prijavi pogrešanosti osebe preveriti govorice in podatke o identiteti osebe, o kateri se širijo govorice ter domnevni vzrok pogrešanja. Pri zbiranju in preverjanju teh govoric je pomembna taktnost, saj je mogoče tudi to, da je nekdo razširil govorice, da bi povzročil škodo določeni osebi ali njeni družini. Če so govorice utemeljene, se zberejo vsi drugi podatki in ukrepi v smislu usmeritev za izsleditev pogrešane osebe (Iskanje oseb in stvari: usmeritve za delo policije, 2000). 18.

Ugotoviti je potrebno vzrok odsotnosti določene osebe iz okolja, kjer se je zadrževala, saj še takoj po pogrešitvi lahko ugotovimo, s kom je bila pogrešana nazadnje videna ali s kom je potovala. Pridobimo si opis te osebe. Policisti morajo ugotoviti najverjetnejši razlog pogrešanja. Ob sumu, da je oseba žrtev kaznivega dejanja se nadaljuje s preverjanjem obvestil (Iskanje oseb in stvari: usmeritve za delo policije, 2000). Glede na prve informacije oziroma prve verzije se določijo nujni ukrepi (Maver, 1994):  ukrep odhoda na kraj, kjer je pogrešana oseba prebivala (namen tega ukrepa je, da se preveri ali obstaja poslovilno pismo ali se preverijo stvari, ki jih je pogrešani vzel s sabo),  ukrep odhoda na kraj izginotja (je pomembno, da se preveri ali obstajajo sledi, ki bi pričale o prisilnem izginotju, da se ugotovi ali je pogrešani pustil kakšno sporočilo,…),  ukrep o uporabi psa slednika (določi se, če se domneva, da se je izgubil otrok, kadar gre za nesreče v gorah, zasutje s snegom, pri iskanju pobeglega zapornika ali pri iskanju storilca kaznivega dejanja),  pomoč žrtvi (je ukrep, ki so ga dolžne nuditi vse pooblaščene osebe organov za notranje zadeve, če je najdeni huje poškodovan),  zavarovanje kraja dejanja (preprečiti dostop nepooblaščenim osebam in zagotoviti, da se stanje ne bo spremenilo), idr. Obvestilo o pogrešanju je potrebno oceniti, predvsem z vidika potrebnosti interventnih ukrepov in izvajanje teh ukrepov. Obvestitelju se predlaga kaj naj še ukrene (pregleda vodnjake, kanalizacijske jaške, jame, bližnje vode, območja ob trasi pogrešanja ipd.) (Iskanje oseb in stvari: usmeritve za delo policije, 2000). Sledi preverjanje po telefonu ali drugih komunikacijskih sredstvih pri osebah in organizacijah, ki bi lahko dale informacije ali podatke o pogrešani osebi in se izpolni obrazec o pogrešani osebi. Preverja se tudi v policijskih evidencah ter se pogrešano osebo takoj vnese v evidenco. Zagotoviti je potrebno. 19.

takojšen prenos obvestila o pogrešanju na drugih območjih. Obvestilo o pogrešanju se stalno dopolnjuje z novimi podatki. Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o elektronskih komunikacijah (ZEKom-B, 2009) nam določa, da je operater zaradi varstva življenjskih interesov posameznika dolžan policiji na podlagi njene pisne zahteve, če je to glede na okoliščine konkretnega primera nujno posredovati podatke, potrebno za ugotovitev zadnje lokacije opreme za mobilno komunikacijo, če obstaja utemeljena verjetnost, da je neposredno ogroženo življenje ali telo osebe, ki ima ali se domneva, da je imela pri sebi opremo za mobilno komunikacijo in je pridobitev teh podatkov nujna, da se prepreči smrt ali hujša telesna poškodba te osebe. Prav tako je potrebna ugotovitev zadnje lokacije opreme za mobilno komunikacijo, če je pridobitev podatkov potrebna zato, da se najde oseba, ki ji je poslovna sposobnost odvzeta ali omejena oziroma ima ugotovljene zdravstvene težave, ki kažejo na nevarnost za njeno življenje ali telo, in ki je bila prijavljena kot pogrešana ter ima ali se domneva, da je imela pri sebi opremo za mobilno komunikacijo; ali je pridobitev podatkov potrebna zato, da se najde otrok, ki je bil s strani staršev ali zakonitih zastopnikov prijavljen kot pogrešan ter ima ali se domneva, da je imel pri sebi opremo za mobilno komunikacijo (ZEKom-B, 2009). Policija je dolžna osebo, za katero je zahtevala in pridobila podatke o lokaciji o tem takoj, ko je to mogoče, pisno seznaniti, razen če bi to škodovalo interesom. samega posameznika ali interesom. drugih,. njemu bližnjih. posameznikov, dokler traja takšno stanje, vendar ne več kot eno leto (ZEKomB, 2009). Neprofesionalno bi bilo, če bi čakali nekaj dni, nato pa iskanje začeli po neki rutini. Prijavo pogrešanosti je treba obravnavati takoj. Začeti se mora enotna operativna taktična in tehnična preiskovalna akcija. Na podlagi podatkov, ki so na razpolago je treba narediti čim več verzij, ki so realno utemeljene. Nekatere kasneje odpadejo, nekatere ostanejo, pojavijo pa se tudi nove.. 20.

5.3 Zbiranje obvestil Zbiranje obvestil je omejeno predvsem na pridobitev podatkov v okviru sprejema prijave, razgovora s svojci, v okolju, kjer se je žrtev gibala ali delala. Tako zbiranje obvestil ne zadostuje, ko gre za sum obstoja kaznivega dejanja. Z obvestili lahko okvirno oblikujemo motiv oziroma razlog pogrešanja. Zbiranje obvestil lahko razdelimo v več sklopov (Fank, 2004:16):  od prijavitelja,  socialnega okolja, kjer je oseba živela, se gibala, delala (pomembno za rekonstrukcijo gibanja),  canvas (določanje kraja izginotja na podlagi pridobljenih obvestil, predvidevanj),  kriminalnega okolja (določitev relacij, kontaktov, motivov – razgovori, viri, informatorji),  s pomočjo medijev (enkratno, ponavljajoče, konstantno). Tehnika zbiranja obvestil je lahko v obliki intervjuja, razgovora ali informativnega razgovora. Zbiranje obvestil je neke vrste neformalno zasliševanje, kajti policist poskuša zvedeti od osebe vse, kar o konkretnem primeru ve. Priprava na vodenje razgovora vključuje temeljito proučitev zadeve, zbiranje informacij in pripravo načrta s seznamom vprašanj. Oseba najprej spontano pripoveduje, kar ve o stvari. Med pripovedovanjem se osebo ne prekinja, razen če je nujno potrebno. Pozorno se je posluša, da dobi vtis, da pripoveduje pomembne stvari (Žerjav, 1994). Policist lahko že med pripovedovanjem sklepa, kakšna je oseba, ki je pred njim. V zadnjem delu razgovora policist izprašuje osebo, s tem ima namen zapolniti vrzeli. Obvestilo je potrebno natančno proučiti ter preizkusiti in ugotoviti nova, do takrat neznana dejstva.. 21.

S katerimi ljudmi se opravi razgovor, je odvisno od posameznega primera. Običajno so to še priče, očividci in druge osebe, ki poznajo pogrešanega in bi lahko dale koristne informacije. Napačno obvestilo je lahko posledica je lahko posledica nepravilnega zaznavanja in drugih napak spomina ali pa je namerno in zavestno lažno. Vzrok za lažno obvestilo je tudi strah. Poleg tega pa še družinske, prijateljske, ljubezenske in sorodstvene vezi. Lažno obvestilo poda tudi podkupljeni, nagovorjeni, duševni bolnik ali pa je lahko sredstvo za maščevanje (Žerjav, 1994). Po obnašanju osebe na razgovoru lahko ugotovimo več kot samo njeno izpovedbo. Glede na kretnje in mimiko zaslišanega si policist lahko ustvari vtis o duševnem stanju in celo značaju sogovornika. Upoštevati je potrebno tudi navade in običaje ljudi ter njihovo versko pripadnost. Pri zbiranju in preverjanju obvestil pridobijo policisti podatke o morebitnem življenjskem ali nezgodnem zavarovanju pogrešanega in če obstajajo, ugotavljajo še, v korist katere osebe je zavarovanje sklenjeno v primeru smrti zavarovanca. Fotografijo, ki jo dobijo policisti, mora ustrezati dejanskemu stanju. Čim več časa mine od izginitve, tem težje je ugotoviti usodo pogrešane osebe, če so postale žrtve kaznivih dejanj. Zaradi tega je pomembno, da se vsak primer pogrešanosti prične obravnavati z domnevo, da je pogrešana oseba žrtev kaznivega dejanja. Pri kroničnih pobegih mladoletnikov policija navadno naveže stik z zavodom za socialno varnost. Skupaj s socialnimi delavci lahko policisti ugotovijo vzrok za konstantne pobege mladoletnikov in preventivno ukrepajo. Razlog teh pobegov je največkrat nasilje v družini, žrtve psihične, čustvene in spolne zlorabe, vključno s prostitucijo, pornografijo, zanemarjenjem in nevednostjo. Pri otroku se soočamo s problemom odraščanja oziroma spreminjanja otroka in njegovega obraza. Z moderno računalniško tehnologijo lahko staramo 22.

fotografijo otroka. Postopek poteka s pomočjo fotografij staršev v letih iz katerih je zadnja otrokova fotografija. Fotografije računalniško starajo do realnosti in jih primerjajo z otrokovo fotografijo (Ernest, 1990).. 5.4 Preiskovanje policije prijavljenega pogrešanja osebe Maver (1983) trdi, da se je preiskovanja prijavljenega izginotja potrebno lotiti z domnevo, da je pogrešana oseba žrtev kaznivega dejanja. Šele ko zanesljivo odpadejo vsa sumljiva dejstva za tako dejanje, postane to bolj sociološki kot kriminalistični problem. Ločiti moramo znake, ki kažejo le na beg od doma, od znakov za samomor, nesrečo ali zločin. Na izid preiskovanja lahko odločilno vplivata že sprejem obvestila o pogrešanosti in zbiranje prvih podatkov. Prijavitelj lahko prilagodi informacije o pravih vzrokih za izginitev ali ne pove vseh okoliščin v zvezi z odhodom pogrešanega, kadar je tudi sam prispeval k vzrokom za odhod. Po drugi strani pa je nevarno, kadar prejemnik prijave o pogrešanosti sugestivno deluje oziroma vpliva na prijavitelja, da je s pogrešano osebo nekaj narobe, da je duševni bolnik, da gre za sum samomora (Maver, 1983). Pomembno je predvsem to, da je prejemnik prijave o pogrešanosti hladnokrven in nesugestiven, hkrati pa ne brezobziren in žaljiv do prijavitelja. Policist mora dobiti izčrpno poročilo, nobene sledi ali podatka ne sme zanemariti kot manjvrednega. Iskanje pogrešanih oseb je dolgotrajen proces, zahteva veliko potrpežljivosti in vztrajnosti. Opraviti je potrebno razgovore, raziskovanja, poizvedbe, preverbe o pogrešanem in njegovem življenjskem stilu in odnose z drugimi osebami. Naloga preiskovanja je zbiranje in ugotavljanje dejstev in dokazov o okoliščinah pogrešanosti, da bi spoznali resnico, kaj se je s pogrešano osebo v resnici zgodilo. Iskanje pogrešane osebe poteka načrtno. Brez načrtovanja je nemogoče objektivno in popolno voditi preiskavo (Aleksić in Vodinelić, 1990). 23.

Pisana pravila, ustaljene navadi in v naprej izdelan kalup so popolno nasprotje načrtovanju preiskovalnih in operativnih dejanj. Načrtuje se na temelju do tedaj pridobljenih dejstev in se uporablja za preverjanje in tolmačenje ter zbiranje novih dejstev. Načrtovanje se začne s sprejemom prvih informacij o pogrešani osebi, motivih in morebitnih okoliščinah, ki jih policist pridobi s prijavo o pogrešanosti. Izhajamo iz prve preiskovalne situacije, to se pravi iz situacije, ko nekdo prijavi pogrešanost osebe. Z njim se opravi razgovor ter tako dobijo prve informacije, ki so še nejasne in nepopolne, vendar bodo s pomočjo iskanja, zbiranja, ocenjevanja in preverjanja dejstev in dokazov pripeljala do končnega rezultata. Maver (1994) ugotavlja, da je preiskovalna situacija v bistvu celota dejstev, ki so preiskovalcem v nekem trenutku na voljo. Preiskovalna situacija in njena ocena sta temelj in izhodišče za določitev cilja preiskovanja. ter. postavitev. konkretnih. kriminalističnih. nalog. (Maver,. 1994:73).. 5.5 Postavljanje verzij Za vsak posamezen primer pogrešanja osebe se sestavi načrt, ki vsebuje glavna kriminalistična vprašanja in načrt operativno-taktičnih ukrepov. Postavljajo se verzije, ki so sestavni del načrta. Verzija predstavlja eno izmed možnosti razlaganja nekega dogodka, pri čemer se pri postavljanju verzij upoštevajo vse možne verzije in različne domneve. Ko se postavijo verzije oziroma domneve, sledi ugotavljanje in preizkušanje le teh. Na ogledu kraja, kjer je pogrešana oseba živela, se iščejo vse sledi. Tiste, ki bi posamezno verzijo potrdile in tudi tiste, ki bi jo ovrgle. Postavljanju verzij oziroma domnev sledita naslednji preiskovalni fazi, preskus in sklepanje (Žerjav, 1994). Vse verzije preizkusimo z zbranimi dejstvi. Verzije, ki jih dejstva ne potrdijo, se zavržejo, to je tako imenovana metoda izločevanja. Verzije, ki jih dejstva. 24.

potrdijo, niso tudi nujno pravilne. Metoda izločevanja se dopolnjuje z metodo pozitivnega dokazovanja (Aleksić in Vodinelić, 1990). S prijavo o pogrešanosti osebe prejme policist tudi neke informacije o tej osebi, ki jih je treba še oceniti in ugotoviti njihovo resničnost (Maver, 1994). Za ocenjevanje in načrtovanje je pomembno mišljenje preiskovalcev, njihova stališča in predsodki oziroma njihova pristranskost, znanje in izkušnje.. 5.6 Načrt in priprave iskanja Obseg in temeljitost priprave in načrta sta odvisna od teže posameznega primera in časa, ki je na razpolago. Izkoristiti je treba vse pomembne informacije. V načrtu je treba predvideti: pregled zemljišča, vozila, oseb, legitimiranje, zasede, racije, zasledovanje, objava fotografije v medijih, zbiranje obvestil, vpogled v dokumentacije in evidence, priprava službenih psov, helikopterja,… Čelik (1984) ugotavlja, da je uspeh iskanja odvisen od priprav in organizacije iskanja, kamor se štejejo naslednji dejavniki:  hitrost ukrepanja,  obseg zbranih obvestil o osebi in okoliščinah, v kateri je pogrešana;  število ljudi, ki sodelujejo pri iskanju,  pravilna določitev območja, na katerem je predvidoma oseba ob začetku iskanja,  pravilnost oziroma relevantnost postavljenih verzij,  pravilna izbira operativno-taktičnih dejanj. Ko je ugotovljeno, da je otrok ugrabljen ali pogrešan v sumljivih okoliščinah, je treba hitro ukrepati, tako da bodo zakonske možnosti čim bolj izkoriščene s ciljem, da se otrok najde in identificira storilca. Ogled kraja dejanja oziroma pogrešanja in preiskovanje območja je del preiskave, ki je pomemben za dosego ciljev (Fank, 2004).. 25.

5.7 Ogled kraja pogrešanja Policijski in kriminalistični ogled je neprocesni ogled kraja nekega dogodka ali dejanja,. katerega. namen. je. spoznavanje. kraja,. zavarovanje. sledi,. dokumentiranje. O ugotovitvah se napiše poročilo ali uradni zaznamek. Policijsko (kriminalistični) ogled se ne opravlja po procesnih določilih. Na takih ogledih se policisti seznanjajo z drugimi okoliščinami. Opravi se takrat, ko je treba ugotoviti ali razjasniti kakšna dejstva in je za to potrebno neposredno opazovanje (Bobnar et al., 1998). Ogled je potrebno opravljati natančno in vestno. Potekati mora po določenih pravilih. Okolica kraja dejanja pogosto skriva pomembne sledi in jo je treba skrbno preiskati. Uspeh odkrivanja je odvisen od strokovnega znanja, izkušenj in sposobnosti tistih, ki opravljajo ogled. Znati je potrebno opazovati, poiskati sledi in iz njih tudi sklepati. Ogled se opravi na kraju, kjer je oseba zadnjikrat videna in v njenem stanovanju, na delovnem mestu in drugih krajih, kjer se je zadrževala. V primerjavi s preiskavo, kjer se načeloma ve, kaj se išče, se pri ogledu išče vse, kar lahko pripomore pri iskanju pogrešane osebe. Policisti opravljajo ogled zato, da z neposrednim opazovanjem, merjenjem in logičnim sklepanjem preiskujejo pomembna dejstva na kraju ogleda. Z lastnimi čutili neposredno ali s tehničnimi pripomočki zaznavajo in spoznavajo pretekli dogodek (Bobnar et al., 1998). Z vpogledom se lahko najdejo predmeti, ki jih pogrešana oseba navadno jemlje s seboj, kot so osebni dokumenti, denar, obleka, obutev, … Koledarji in beležnice (dnevniki) so lahko v veliko pomoč pri iskanju in razjasnjevanju izginotja. Cilj vsakega ogleda kraja pogrešanja, kadar je sum storitve kaznivega dejanja, je temeljito dokumentiranje, zbiranje in analiziranje vseh materialnih dokazov znotraj ciljnega območja. Učinkovito zbiranje materialnih dokazov so ključnega pomena pri preiskovanju težjih primerov, kot so ugrabitve otrok.. 26.

Vsak ogled kraja dejanja mora vsebovati splošne dokumente, kot so: delovno gradivo, opis zatečenega stanja, album s fotografijami s kraja dejanja, skica kraja dejanja, dokumentacija materialnih dokazov, dokumentacija o najdenih sledeh. Ogled kraja je sestavljen iz ogleda kraja, kjer je prišlo do ugrabitve in, če je znano, iz ogleda kraja, kjer je bil pogrešani zadnjič viden, bivališča, kraj najdbe, območje, kjer je bila pogrešana oseba videna in če je možno, tudi storilčevega bivališča, avtomobila, skladišča ter drugih prostorov (Fank, 2004).. 5.8 Rekonstrukcija gibanja pogrešane osebe Fank (2004) je rekonstrukcijo gibanja pogrešanih oseb razdelil na dva načina: 1. Fizično (zbiranje obvestil); 2. Tehnično (mobilna telefonija, računi, uporaba plačilnih kartic…). Osnova za rekonstrukcijo gibanja so konkretni podatki o zadrževanju osebe in podatki o običajnem gibanju osebe v preteklosti. Vsak pridobljen podatek je potrebno oceniti s stopnjo verjetnosti, saj ima rekonstrukcija subjektivno podlago. Izvesti je potrebno medsebojno primerjavo in analizo gibanja. Gibanje pogrešane osebe je treba natančno primerjati s preverjenimi alibiji (Fank, 2004). Z vidika običajnosti gibanja pogrešane osebe predstavlja temelj vedenje, poznavanje navad, običajev osebe, ker izhaja iz pridobljenih obvestil iz različnih okolij, v katerih se je oseba gibala (Fank, 2004:18). V poštev pridejo tudi splošne dejavnosti oziroma preverjanja javnega prevoza, taksijev, kraji, ki so pod nadzorom kamere itd. Večjo stopnjo gotovosti predstavlja tehnična rekonstrukcija. Vsi podatki morajo biti pridobljeni zakonito. Fank (2004) je opredelil najpogostejše metode: 27.

 mobilna telefonija (analiziranje baznih postaj – krajevno in časovno, tudi za lociranje trupla, osebe, lahko samo odvržen aparat…),  videoposnetki (varovani objekti, bencinski servisi, cestninske postaje),  plačilne kartice (možnost zlorab),  računi (obvezno kombinirati z zbiranjem obvestil). Vse tehnično pridobljene dokaze je treba utemeljevati tudi vsebinsko (kdo je vozil, kdo plačeval …). Posebno pozornost je treba usmeriti k fiktivno plasiranim podatkom (telefonski klici …) (Fank, 2004:18).. 5.9 Preiskava določenega območja in objektov Cilj pri preiskovanju terena ob pogrešanju je najti osebo živo ali mrtvo ali njene ostanke kot tudi najti sledi in predmete, ki dokazujejo njeno navzočnost na teritoriju. Iskanje pogrešane osebe poteka po določenih načelih, ki so plod izkušenj. Način preiskave je odvisen od velikosti območja, njegove konfiguracije in dostopnosti ter preglednosti (gozd, močvirje, reke, jezera, planine…). Vsako območje zahteva svoj organizacijski in taktični pristop. V Usmeritvah za delo policije (2000) je pregled terena opredeljen glede na ocenjeno situacijo, ki se izvaja:  s patruljami (2 do 3 policisti),  s skupinami (do 10 policistov/oseb),  s frontalno razporejeno vrsto glede na teren,  s kolono,  kombinirano. Preiskava in pregled določenega območja in objektov se organizirata in izvedeta vedno ob iskanju majhnih otrok, otrok, ki so se izgubili proti večeru ali v neugodnih vremenskih razmerah, oseb, pri katerih se sumi na samomorilnost, starejših oseb, oseb, ki so nevarne za okolico, oseb, ki so pogrešane ob naravni ali drugi nesreči, oseb za katere se sumi, da so bile 28.

žrtve kaznivega dejanja in v vseh drugih primerih, ko se presodi, da je pregled smotrn zaradi opravljanja policijskih nalog. Pridobiti je potrebno čim več pomembnih informacij ter jih konstantno preverjati. Pomembno je poznavanje razmer na določenem območju, ki se ga razdeli na iskalne okoliše. Meje med okoliši se določijo s cesto, potjo, stezo, potoki, itd., če to ni možno pa z označevanjem mej z raznimi predmeti. Pri preiskavi je nujna oprema zemljevid z označenimi pohodnimi potmi, podzemnimi jamami in nevarnimi območji. Nujna oprema je tudi sistem zvez za nenehno komuniciranje. Glede na obseg in lastnosti območja iskanja ter število udeležencev in zahtevnost iskalne akcije ni potrebno, da so vključene vse skupine in posamezniki, ampak mora biti številčnost in organiziranost prilagojena konkretnemu primeru (Iskanje oseb in stvari: usmeritve za delo policije, 2000:19). Na začetku iskanja je potrebno »zapreti« območje, na katerem naj bi se mudila izgubljena oseba, da se ob robu območja postavijo osebe, ki nadzirajo, če bi iskana oseba morebiti zapustila predel. Zapora je lahko tudi gibljiva (Čelik, 1984). Začetek iskanja je točka, kjer je bila pogrešana oseba nazadnje opažena. Med iskanjem je treba paziti na znamenja, ki bi lahko kazala na navzočnost iskane osebe, zlasti če je mrtva. Pozorni morajo biti na stvari, ki bi jih pogrešani utegnil izgubiti ali odvreči. Kadar se išče izgubljeni otrok, je treba delovati zelo hitro in v iskanje vključiti večje število ljudi, sicer lahko pride do tragičnih posledic. Pregled objektov in infrastrukture na javnem kraju lahko opravlja vsak policist ali druga oseba (stopnišča, komunikacije, železniške, avtobusne postaje, avle, kinodvorane ipd.) (Iskanje oseb in stvari: usmeritve za delo policije, 2000:36).. 29.

Policisti lahko brez odločbe sodišča vstopijo v tuje stanovanje in druge prostore, če je to potrebno zaradi preprečitve samomora, če se preverjajo okoliščine, ki kažejo na smrt določene osebe v tem prostoru (ZPol, 2009). Izvzeti so določeni objekti in območja zaradi diplomatske, konzularne ali druge imunitete in določeni objekti in okoliši Slovenske vojske in drugih objektov (Iskanje oseb in stvari: usmeritve za delo policije, 2000:36). Če obstaja sum, da je določena oseba na delovišču, objektu podjetja ali obrtnika, se poskuša doseči soglasje o načinu pregleda tega objekta oziroma prostora (Iskanje oseb in stvari: usmeritve za delo policije, 2000). 5.9.1 Preiskava in poizvedbe v soseski v primeru ugrabitve otroka Cilj preiskave in poizvedbe v sosednjih krajih je predvsem opraviti razgovor z vsemi, ki bi lahko bili povezani z ugrabitvijo otroka. Znano je, da so mnoge pogrešane osebe žrtve soseda ali pa koga v bližini kraja bivališča. Večkrat se zgodi, da je oseba iz soseske priča kakemu dogodku, vendar se sploh ne zaveda, da je tisto kar je videl in slišal zelo pomembno, dokler ne vzpostavi stika s preiskovalci. Preiskovanje in poizvedovanje v soseski je zato zelo pomembno dejanje, ki mora biti opravljeno predvsem temeljito in učinkovito. Uporabimo standardizirani vprašalnik (gl. prilogo), kajti standardizacija zagotavlja popolnost in enotnost informacij in omogoča lažje vzpostavljanje časovnih okvirov sledenja vsem podatkom (Fank, 2004).. 5.10 Postopki policije ob najdbi pogrešane osebe - ukrepi ob vrnitvi otroka Pogrešani osebi, ki je najdena se nudi takojšnja prva pomoč in poskrbi za zdravniško pomoč, kadar je to potrebno. Ob sumu storitve kaznivega dejanja ali če je oseba najdena mrtva, je treba kraj in sledi zavarovati. O najdbi pogrešanih oseb ali otrok je potrebni obveščanje bližnjih ali drugih, ki so upravičeni do podatkov o izsleditvi. Izročitev otrok staršem je potrebno preprečiti, če se ugotovi, da je vzrok pobega ali pogrešanja surovo oziroma 30.

nečloveško in protipravno ravnanje teh oseb. V teh primerih se o ugotovitvah seznani center za socialno varstvo oziroma delo ali ustrezno organizirano dežurno službo socialnega varstva in se iskano osebo izroči njej v oskrbo (Iskanje oseb in stvari: usmeritve za delo policije, 2000). Ko se pogrešani najde, je treba z njim opraviti razgovor o motivih izginotja, krajih bivanja in zadrževanja, načina preživljanja, s kom se je družil itd. Velik odstotek pogrešanih stori v času pogrešanosti kaznivo dejanje ali več kaznivih dejanj, med njimi prevladujejo tisti, ki že imajo kriminalno preteklost. Nemalokrat je pogrešani zopet doma, svojci pa pozabijo na odjavo, tako depeše o iskanju tudi po več mesecev niso preklicane (Maver, 1994). Ugrabljen otrok, ki je kasneje najden, večkrat ne verjame, da je dejansko varen. Prve reakcije kažejo, da situacijo uspešno obvladuje, saj se v začetku podrobnosti dobro spominja. V tem času si lahko preiskovalec pridobi čim več pomembnih informacij in ugotovitev o ugrabitvi in poznejših dogodkih. To začetno obdobje pa lahko hitro nadomesti obdobje otrplosti. Otrok se lahko oddalji od bližnjih, pri vsakodnevnih opravilih in aktivnostih kaže brezčutnost in nezanimanje. To reakcijo lahko družina narobe razume, saj meni da gre za čustveno otrdelost in prilagajanje na domače okolje. Starši pogosto, zaradi pritiska medijev in javnosti, medijsko izpostavijo otroka, kar pa lahko vodi do reviktimizaciji in globljemu izrabljanju. Intenzivno medijsko zanimanje bo preiskovalce spodbudilo, da angažirajo usposobljenega uslužbenca za odnose z javnostmi, da bo ublažil nastali kaos in zagotovil mir najdenemu otroku in družini (Steidel, 2006). Kadar je otrok najden se izvedejo naslednji ukrepi (Krkovič, 2009):  urediti obširen fizičen pregled otroka, saj se primer pogrešanega otroka ne zaključi, dokler ni identifikacija najdenega otroka pozitivna,  opraviti previden in skrben razgovor z žrtvijo (kdaj je otrok odšel, kam je odšel, kako se je v času pogrešanja preživljal, ali otrok ponovno odšel,…), dokumentirati rezultate razgovora in vključiti primerne agencije oziroma institucije, 31.

 nuditi učinkovite tehnike ponovne združitve,  preklicati alarme in primer zaključiti v informacijskem sistemu za pogrešane osebe,  izvesti konstruktivno kritiko po končanem primeru. Če je otrok ugrabljen je potrebno izvesti ločene, temeljite intervjuje oziroma razgovore z otrokom in ugrabiteljem. Preiskovalec mora ugotoviti kaj je otroku bilo povedano oziroma v kaj otrok verjame o svojem ugrabitelju (staršu kot ugrabitelju itd.). Potrebno je izvršiti sodni nalog in ugrabitelja privesti na sodišče, če je mogoče vse to izvesti brez prisotnosti otroka. Preiskovanje mora temeljiti na dveh osnovah, in sicer varni vrnitvi žrtve ter gradnji solidne obtožbe zoper ugrabitelja. Da bi preiskovalci dosegli svoj cilj, morajo biti pripravljeni uporabiti vsa razpoložljiva sredstva (Krkovič, 2009).. 32.

6 Iskanje pogrešanih otrok v tujini 6.1 Združene države Amerike Vlada je v ZDA leta 1932 sprejela zvezni zakon o ugrabitvi kot posledico na ogorčenje državljanov ob ugrabitvi Linderberghovega dojenčka (Steidel, 2006). Pooblastilo, ki ga je imel preiskovalec pri obravnavanju pobega od doma, je omogočalo, da ta otroka namesti v otroško zavetišče. Kjer pa teh zavetišč ni bilo, so jih nameščali v zapore za odrasle. Mnenje socialnih služb in zagovornikov otrokovih pravic je bilo, da uporaba policijskih prostorov kot edina možnost obvladovanja stalnih pobegov od doma, ni primerna in celo škodljiva za tiste otroke, ki niso storili zločina. Posledično so ZDA sprejele zakon, ki je pravice mladoletnikov in prestopnikov, na primeren način zaščitil. Sledilo je zakonsko urejanje pristojnosti pri obravnavi skrbništva nad otrokom in preiskovanje vsakega primera pogrešanja otroka in vnos vsake informacije v register pogrešanih oseb znotraj Nacionalnega kazensko-informacijskega centra (NCIC) (Krkovič, 2009). NCIC je informacijski sistem kazenskega pravosodja, kjer zbirajo podatke, ki pooblaščenim uradnim osebam pomagajo pri iskanju pogrešanih oseb, da primejo ubežnike, idr. V namen upravljanja z informacijami o pogrešanih in zlorabljenih otrok se je ustanovila nevladna organizacija, in sicer Nacionalni center za pogrešane in izkoriščane otroke (NCMEC), ki omogočajo pomoč in izobraževanje organizacijam in staršem pri težavah oziroma zlorabah otrok s katerimi se srečujejo (National Crime Information Center [NCIC], 2008). ZDA je leta 1988 ratificirala pomemben, zavezujoč akt, in sicer Haaško Konvencijo o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok. Kot uresničevanje zavezujočih nalog je sprejela Zakon o uporabi sredstev pri mednarodni ugrabitvi otrok (Krkovič, 2009). Sedlak, Finkelhor, Hammer in Schultz (2002) so opredelili pogrešane otroke v naslednji skupini: 33.

 skrbniško pogrešanje (v tistih primerih, ko starš ali skrbnik pogreša otroka, vendar le tega ne prijavi policiji),  prijavljeno pogrešanje (v primerih, ko starš ali skrbnik pogrešanje prijavi policiji ali agenciji, ta pa sproži iskalno akcijo). Nacionalno razširjena študija pogrešanih, ugrabljenih, pobeglih in zavrženih otrok (National Incidence Studies of Missing, Abducted, Runaway and Thrownaway Children – NISMART) je predstavila ključne ugotovitve, in sicer glede na to, da je populacija geografsko bolj mobilna, odstotek ločitev je večji in starši, predvsem očetje so bolj osveščeni glede svoje vloge, bi bilo za pričakovati porast starševske ugrabitve, pa vendar rezultati analize kažejo na značilni upad, s 5,62 na 1000 otrok v letu 1988, na 4,18 otrok na 1000 otrok v letu 1999. Analiza beleži pri pobeglih otrocih upad iz 7,09 na 1000 otrok leta 1988 na 5,28 v letu 1999 (Hammer, Finkelhor, Sedlak in Porcellini, 2004). Razlogi za takšen upad so različni, in sicer sprememba določenih vzgojnih navad, več svobode in neodvisnosti za najstnike, težko uveljavljanje in določanje mej, povečana dostopnost do telefonov in drugih komunikacijskih sredstev, otrokova osveščenost o nevarnostih, uporaba interneta kot nadomestilo za izhode s prijatelji, nadomestilo za tveganje in doživljanje avantur (Hammer et al., 2004).. 6.2 Evropa Problematika pogrešanih in spolno zlorabljenih otrok se kaže tudi na evropskih tleh. Tako kot drugod po svetu tudi v Evropi ni zanesljivih podatkov o stanju pogrešanih otrok. Organizacije, ki se ukvarjajo s pogrešanjem otrok ali pa le delno pokrivajo to področje v evropskih državah so predvsem naslednje: 1.) Missing Children Europe (MCE): je evropska federacija za pogrešane in spolno zlorabljene otroke. Naloga organizacije je zagotoviti, da so osnovni pogoji, za obravnavanje pogrešanih in spolno zlorabljenih otrok, ustvarjeni v vsaki državi članici. Nudijo podporo žrtvam v 34.

primeru pogrešanih ali spolno zlorabljenih otrok (Missing Children Europe [MCE], 2010). 2.) Child Focus: je evropski center za pogrešane in spolno zlorabljene otroke ustanovljen v skladu z belgijsko zakonodajo. Njihove aktivnosti podpirajo preiskovanje izginotja, ugrabitve ter spolnih zlorab otrok. S svojim delovanjem se poskušajo preprečiti in se boriti zoper te pojavne oblike (Child Focus, 2010). 3.) Mediator Evropskega parlamenta za mednarodne starševske ugrabitve: mesto mediatorja je bilo ustanovljeno leta 1987 v Evropskem parlamentu z namenom, da bi pomagali otrokom, ki jih je ugrabil eden od staršev iz razpadlega zakona. Vloga mediatorja je, da skuša doseči dogovor med staršem, ki je ugrabil otroka in drugim staršem. Pri tem so pa vedno najpomembnejši interesi njunih otrok. Ker ima otrok pravico do obeh staršev, lahko kateri koli od staršev zahteva mediacijski postopek (Evropski parlament, 2010).. 35.

7 Hipotetični okvir 7.1 Statistični podatki Večina pogrešanih oseb se sama vrne domov ali jih odkrijejo, teh je od 60 do 70 odstotkov. Približno 15 odstotkov pogrešanih oseb najdejo mrtve (samomori, nezgode), 2 odstotka pogrešanih pa so žrtve kaznivih dejanj. Tabela 1: Število razpisov iskanja v Sloveniji v letu 2009 in 2010 (vir: www.policija.si) 2009. 2010. Pogrešana odrasla oseba. 319. 279. Iskanje zaradi kaznivega dejanja. 634. 734. Pobeg mladoletnika iz vzgojnega doma. 372. 422. Pobeg otroka ali mladoletnika od doma. 71. 81. 1396. 1523. Št. razpisov iskanja. V tabeli številka 1 lahko opazimo, da je število razpisov iskanja v letu 2009 manjše kot v letu 2010. Glede na leto 2009 se je v letu 2010 povečalo število iskanj zaradi kaznivega dejanja in to kar za 100. V letu 2010 se je glede na leto 2009 povečalo število pobegov mladoletnikov iz vzgojnega doma in pobegov otrok ali mladoletnikov od doma. Število pogrešanih odraslih oseb je v letu 2010 glede na leto 2009 upadlo. Tabela 2: Število iskanj pogrešanih v letu 2007-2010 (vir: www.policija.si) Leto Št. iskanj pogrešanih oseb. 2007. 2008. 2009. 2010. 122. 118. 131. 105. Tabela številka 2 prikazuje podatke števila iskanj pogrešanih oseb v letih od 2007 do 2010. Največ iskanj je potekalo v letu 2009, najmanj jih je bilo v letu 2010. 36.

7.2 Preverjanje hipotez V diplomski nalogi smo preverjali naslednje zastavljene hipoteze: Hipoteza številka »1« se je glasila: »Kdo je pogrešana oseba, v naši zakonodaji ni dovolj natančno opredeljeno«. Pri proučevanju literature in zakonodaje smo ugotovili, da iskanje pogrešanih oseb v Sloveniji krovno ureja ZPol (2009) v 3. členu in ZKP (2009) v 148. členu. Organizacijsko pa ureja iskanje oseb Navodilo o razpisovanju tiralic in iskanju oseb ter Usmeritve za delo policije o iskanju oseb in stvari. Pomanjkljivosti se pojavljajo pri pogrešanjih, kjer gre za kaznivo dejanje. Iz prakse je ugotovljeno, da prihaja do strokovnih napak, saj preiskovanje zahteva dobro znanje kriminalistične taktike in metodike. Na podlagi ugotovitev lahko hipotezo številka 1, ki se je glasila: »Kdo je pogrešana oseba, v naši zakonodaji ni dovolj natančno opredeljeno«, potrdimo. Hipoteza številka »2« se je glasila: »Ukrepi in delo policije pri preiskovanju posameznih. primerov. pogrešanja,. se. razlikuje. v. starostnih. skupinah. pogrešanih oseb«. Kadar je pogrešana oseba otrok, je nedvomno potrebno iskalno akcijo sprožiti čim hitreje ter izvesti vse ukrepe, tako da so zakonske zmožnosti čim bolj izkoriščene, da se otrok vrne v varno okolje. Tudi kadar so pogrešane starejše in slabotne osebe pri katerih je zdravstveno stanje kritično, se morajo izvesti ukrepi in sprožiti iskalno akcijo v čim krajšem času. Kadar je pogrešana oseba otrok je zadeva veliko bolj občutljiva, kot če je pogrešani odrasla oseba. Otrok se težje znajde sam v zunanjem okolju, zato je potrebno iskalno akcijo izvesti čim prej ter narediti vse potrebno, da se pogrešanega najde. Hipotezo številka 2, ki se je glasila: »Ukrepi in delo policije pri preiskovanju posameznih. primerov. pogrešanja,. se. pogrešanih oseb«, potrdimo. 37. razlikuje. v. starostnih. skupinah.

Hipoteza številka »3« se je glasila: »Največje število pogrešanih oseb v Sloveniji predstavljajo mladoletniki«. Že v tabeli 1 je razvidno, da je v Sloveniji največ pogrešanih mladoletnikov. V letu 2010 je to število precej naraslo. Največkrat se za pobeg od doma po izkušnjah policistov odločijo zaradi konfliktov v domačem okolju, kot je na primer neuspeh v šoli. Na podlagi ugotovitev lahko hipotezo številka 3, ki se je glasila: »Največje število pogrešanih oseb v Sloveniji predstavljajo mladoletniki«, potrdimo.. 38.

8 Zaključek Ljudje vsak dan izginjajo pod sumljivimi okoliščinami, ne glede na starost, spol, izobrazbo, poklic itd. Večina pogrešanih se sama vrne domov, nekateri pa postanejo žrtev kaznivega dejanja. Velik problem predstavlja predvsem izginotje otrok. Zaradi nemoči, psihične ter fizične prevlade odraslega, radovednosti in sugestivnosti so otroci pogosto žrtve kaznivih dejanj ali nesreč. Pri iskanju pogrešanega otroka se vedno izvede organizirana iskalna akcija določenega območja. Policija začne ukrepati takoj po prejemu prijave o pogrešanosti. Z razgovorom, zbiranjem obvestil, preiskavo določenega območja in objektov skuša odkriti, kje je pogrešana oseba in kaj se je z njo v resnici zgodilo. Hitro ukrepanje v prvi fazi preiskave pomeni učinkovitejše iskanje, morebitne sledi so še sveže, spomin ljudi, ki so pogrešano osebo videle, je učinkovitejši. Po drugi strani pa ima tudi dolgotrajnost svoje pozitivne učinke, predvsem pri pogrešanih osebah, ki so izginile, da bi spremenile svojo identiteto ali zaradi drugih neznanih vzrokov. Pravna osnova policijskega iskanja pogrešanih oseb je izhodišče, da je pogrešani žrtev ali storilec kaznivega dejanja oziroma na to kažejo vzroki in okoliščine izginotja. Prvi ukrepi policije so tako preverjanje suma storitve kaznivega dejanja, tudi če se ugotovi, da tako dejanje ni bilo storjeno, policija nadaljuje s svojo akcijo s ciljem izsleditve. Preiskovanje prijavljenega izginotja se je treba lotiti z domnevo, da je pogrešana oseba žrtev ali storilec kaznivega dejanja. Iskanje pogrešanih oseb poteka načrtno. Informacije, ki so pridobljene s prijavo o pogrešanosti oziroma z opravljenim razgovorom s prijaviteljem, so osnova za nadaljnje načrtovanje. Zbrane informacije zajemajo koristne podatke o pogrešani osebi, o motivih, razlogih ter okoliščinah pogrešanosti. Dobri podatki so temelj in izhodišče za določitev cilja preiskovanja in postavitev konkretnih kriminalističnih nalog.. 39.

Ob izginotju osebe se postavljajo verzije. Upoštevati je treba vse mogoče verzije, da bi primer uspešno rešili in zaključili. To je predvsem miselno delo, ki zajema iskanje novih možnosti za pridobitev informacij, ugotavljanje in preverjanje dejstev in predpostavk. Katero operativno preiskovalno dejanje se bo opravilo, je odvisno predvsem od postavljenih verzij. Določen ukrep posamezno verzijo izloči ali potrdi, kar pa še ne pomeni, da je pravilna, če s samim ukrepom ne najdemo pogrešane osebe. Preiskovanje izginule osebe se odvija s pravilno izbiro ukrepov, ki temeljijo na pravilnem zaznavanju ter logičnem mišljenju in je osnova pravilnemu domnevanju. Večino pogrešanih oseb se po nekem času vrne domov ali pa se javijo iz drugih krajev. Za določeno število pogrešanih oseb pa ostane nepojasnjeno, kaj se je z njimi v resnici zgodilo. Preobremenjenost policistov je razlog, da se hitro, natančno in zavzeto lotijo le prvega dela pogrešanosti, prijave o pogrešanosti in pogrešanosti, ki je v zvezi s kaznivim dejanjem. To pa nikakor ne sme biti opravičilo, da so ostali primeri podrejeni.. 40.

9 Literatura Aleksić, Ž. in Vodinelić, V. (1990). Kriminalistika. Zagreb: Informator. Bobnar, T., Delakorda, D., Drobnič, K., Garbajs, D., Kečanović, B., Menegalija. in. drugi. (1998).. Kriminalistično. preiskovanje,. Usposabljanje policistov kriminalistov: zbirka prispevkov. Gotenica: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije. Child Focus, članek je dobljen 28.12.2010 na http://www.childfocus.be Čelik, P. (1984). Množično iskanje pogrešanih oseb na prostem. Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 84(4), 340-348. Ernest, E. A. (1990). Computerized photo aging and the search for missing children. International Criminal Police Review, 45(426), 4-10. Evropski. parlament.. (2010).. Mediator. Evropskega. parlamenta. za. mednarodne starševske ugrabitve: Parlament in državljani. Članek je dobljen. 29.12.2010. na. http://www.europarl.europa.eu/parliament/public/stati cDisplay.do;jsessionid=A038052E65AD754EBF19B7C1CF5B4 510.node1?language=SL&id=154 Fank, M. (2004). Priročnik za preiskovanje primerov pogrešanja oseb, pri katerih je sum o kaznivem dejanju. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Policija. Hammer, H., Finkelhor, D., Sedlak, A. J. in Pocellini, L. E. (2004). National Estimates of Missing Children: Selected Trends, 1988-1999. OJJDP NISMART. Bulletin. Series.. Članek. je. dobljen. 8.12.2010. na. http://www.ncjrs.gov/pdffiles1/ojjdp/206179.pdf Iskanje oseb in stvari: usmeritve za delo policije. (2000). Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Policija.. 41.

Kazenski zakonik. (2009). Uradni list RS, (39). Krkovič, K. (2009). Preiskovanje pogrešanih oseb (otroci in mladoletniki) (Diplomsko delo). Ljubljana: Univerza v Mariboru, Fakulteta za varnostne vede. Maver, D. (1983). Pogrešane osebe: (kot družbeni in kriminalistični problem). Revija za kriminalistiko in kriminologijo, 34(1), 16-27. Maver, D. (1994). Kriminalistično spoznavni proces. Ljubljana: Uradni list Republike Slovenije. Ministrstvo za notranje zadeve, Policija, Pogrešane osebe. Članek je dobljen 12.10.2010 na http://www.policija.si Missing. Children. Organisation. Europe.. (2010).. Structure.. About. Članek. je. Missing dobljen. Children. Europe:. 20.12.2010. na. http://www.missingchildreneurope.eu National Crime Information Center. (2008). Federal Bureau of investigation: Federation of American Scientists. Članek je dobljen 8.12.2010 na http://www.fas.org/irp/agency/doj/fbi/is/ncic.htm Navodilo o razpisovanju tiralic in iskanju oseb. (2006). Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Policija. Pravila policije. (2000). Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Policija. Sedlak, A. J., Finkelhor, D., Hammer, H. in Schultz, D. J. (2002). National Estimates of Missing Children: An Overview. OJJDP NISMART Bulletin Series.. Članek. je. dobljen. 8.12.2010. na. http://www.ncjrs.gov/html/ojjdp/nismart/01/index.htm l. 42.

Steidel, S. E. (2006). Missing and Abducted Children: A Law-Enforcement Guide to Case Investigation and Program Management. Virginia: National Center for Missing and Exploited Children. Ustava Republike Slovenije. (1991). Uradni list RS, (33). Velkavrh, J. (1999). Taktika iskanja pogrešanih oseb (Diplomsko delo). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pravna Fakulteta. Zakon o kazenskem postopku. (2009). Uradni list RS, (77). Zakon o policiji. (2009). Uradni list RS, (66). Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o elektronskih komunikacijah. (2009). Uradni list RS, (110). Žerjav, C. (1994). Kriminalistika. Ljubljana: Ministrstvo za notranje zadeve Republike Slovenije, Izobraževalni center.. 43.

10 Priloge PRILOGA 1: PREISKOVANJE SOSESKE 1. Naslov: 2. Vrsta zgradbe: 3. Opis vozil in registrskih tablic na kraju: 4. Ali je žrtvin dom viden s te lokacije? 5. Ali je kraj ugrabitve viden s te lokacije? 6. Polno ime osebe, s katero ste v stiku:. Telefonska št.:. 7. Ali poznate družino in še zlasti žrtev? 8. Ali ste bili na dan dogodka doma? 9. Imena vseh stanovalcev in obiskovalcev tega doma na dan dogodka. 10. Kaj ste opazili tisti dan? 11. Kaj ste slišali? 12. Ali ste slišali oz. videli kakšno dogajanje v žrtvinem domu ali njegovi bližini? 13. Povejte vse, kar veste o žrtvi in njeni družini? 14. Kakšno je vsakdanje dogajanje (dnevno in nočno) v tem okolišu?. 44.

15. Ali ste v zadnjih dveh mesecih opazili kaj nenavadnega ali sumljivega? 16. Kateri dostavljalci prihajajo na to območje? 17. Opišite običajen avtomobilski promet in promet pešcev na območju v času, ko se je zgodil dogodek. 18. Katera vozila so bila opažena v času dogodka? 19. Ali katero od vozil ni običajno za to območje? 20. Katera(e) oseba(e) je(so) bila(e) opažena(e) v soseski v času dogodka? 21. Katera od teh oseb se ponavadi ne zadržuje na tem območju? 22. Kdo običajno prihaja ali odhaja z območja v času dogodka? 23. Ali so se kateri sosedi pred kratkim odselili? 24. Ali poznate koga, ki bi kaj vedel oz. imel dokaz, povezan z dogodkom? 25. Ali imate kakšne druge informacije o tem dogodku, za katere menite, da so pomembni? 26. Ali želite še kaj povedati? 27. Če je treba, pridobimo soglasje za preiskavo stanovanja, avtomobilov, skladišč, itd.. Datum: Čas: Oseba, ki je opravila razgovor:. 45.

PRILOGA 2: VPRAŠANJA ZA SPLOŠNO OCENO Obrazec čitljivo izpolnite. Vir informacij ________________________________________ , starost ______. Razmerje z žrtvijo ___________________________________________________ SPLOŠNO 1. Ime žrtve ________________________________________________________ 2. Datum rojstva __________________________, starost __________________. 3. Kraj rojstva _____________________________________________________. 4. Moški. Ženska. Rasa ___________________________. DRUŽINA 5. Družbenoekonomski status med odraščanjem: zgornji. srednji. spodnji. 6. Selitve med odraščanjem: odraščala v enem kraju nekajkratna selitev pogoste selitve 7. Območja(e), kjer je žrtev odraščala: podeželje manjši kraj predmestje mesto (napiši območje, če ga lahko) 8. Število bratov _____________. (imena in starost) 9. Število sester _____________. (imena in starost) 46.

10. Status glede na rojstvo: najstarejši. srednji. najmlajši. 11. Status staršev : poročena. neporočena. ločena (leto ______). Mati — zaposlitev: kazniva dejanja: živi v gospodinjstvu: Oče — zaposlitev: kazniva dejanja: živi v gospodinjstvu: 12. Starši: Mati:. živa starost ________ fizično & psihično zdravje: pokojna. leto smrti _________. prebivališče: Oče:. živ. starost ________ fizično & psihično zdravje:. pokojni leto smrti _________ prebivališče: 13. Veroizpoved družine Kako vera vpliva na življenje družinskih članov? 14. Ali je imel kdo od družinskih članov velik vpliv na žrtev? Če da, kdo in zakaj? 15. Opiši odnos žrtve do staršev in sester/bratov ter pogostost stikov. Opiši vse pomembnejše spremembe v odnosih v zadnjih letih. VIDEZ 16. Kakšni so vaši splošni vtisi o žrtvinem videzu? 47.

(čeden, ljubek, grd, debel, koščen, itd.) 17. Kakšen je žrtvin slog oblačenja in nega v primerjavi z ostalimi v njeni skupini? (urejen, zanemarjen, eleganten, …) 18. Ali je imela žrtev tak videz, odkar jo poznate? 19. Ali je žrtev pred kratkim doživela spremembe v teži? Kdaj? Poiščite znane ali možne razloge za to spremembo. 20. Ali ima žrtev kakšne značilne brazgotine, znamenja, tetovažo ali fizične posebnosti? Če da, ali je žrtev kakšna stvar motila? 21. Ali ima žrtev kakšne navade oz. geste, ki izstopajo? (glasno govori, ko je prestrašena; da roko čez usta, ko je nervozna, …) 22. Če je moškega spola, ali ima brado oz. brke? Kako dolgo jih ima? OSEBNE KARAKTERISTIKE 23. Ali žrtev kadi? Kaj?. Kako dolgo?. Koliko?. 24. Ali pije alkoholne pijače? Kaj?. Kako pogosto?. Ali prekomerno pije? Kako pogosto? 25. Ali uživa ostale droge? Kaj?. Kako pogosto?. 26. Opišite žrtvin spalni vzorec.. 48.

27. Opišite njene navade pri jedi (uravnoteženi obroki, fast food, domača hrana, prehranjevanje zunaj, itd.). 28. Kakšno je žrtvino fizično stanje? 29. Ali je imela dolgotrajnejše bolezni oz. poškodbe? Če da, kdaj in kaj? 30. Kakšen odnos ima do svojega zdravja in fizične kondicije? 31. Ali je žrtev zaposlena? Kje? Naziv delovnega mesta: Prihodki: Kako dolgo je tam zaposlena? Njene delovne naloge? 32. Ali je žrtev specializirana za kakšno področje(a)? (varilstvo, elektriko, računalništvo, strojništvo, tesarstvo, …) 33. Kakšen je njen odnos do sodelavcev? (vodja, samotar, agitator, …) 34. Kakšen je odnos do nadrejenih? (uslužnost, kljubovalnost, jeza, ravnodušnost, …) 35. Kako sprejema podrejenost? 36. Kakšen vpliv bi imela izguba službe na njeno osebno/profesionalno življenje? 37. Podatki o pomembnejših predhodnih zaposlitvah. Opišite razlog(e) za odhod. Služenje vojaškega roka:. ne. da. Vrsta odpusta: 49. (kdaj/kje).

Odnos do vojske: IZOBRAZBA 38. Stopnja končane šole. Vključi poklicno/tehnično. Kje? 39. Ali je žrtev kdaj zapustila šolo/usposabljanje pred zaključkom? Zakaj? 40. Ali je imela težave pri izobraževanju? INTERESI 41. Žrtvini hobiji/interesi? 42. Nekdanji hobiji/interesi? 43. Ali je pripadala kakšni skupini ali organizaciji? (klubi, stanovske skupine, prostovoljno delo, …) 44. Kaj počne v svojem prostem času? 45. Kako se sprošča? 46. Vrsta filmov/TV oddaj, ki so ji všeč? (npr. akcija/pustolovski, drama, kriminalka, komedija, znanstvena fantastika, zgodovinski) Navedite primer najljubšega filma/oddaje: 47. Vrsta literature, ki je žrtvi všeč? (fikcija, detektivke, erotika, …) Ali je naročena na kakšne publikacije oz. jih redno kupuje? Če da, katere? SPLOŠNI PODATKI. 50.