Kaznivo dejanje posilstva : kriminalistično-psihološki vidik

DIPLOMSKO DELO. Kaznivo dejanje posilstva: kriminalistično-psihološki vidik. Februar, 2013. Nina Ozvatič.

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varnost in policijsko delo. Kaznivo dejanje posilstva: kriminalistično-psihološki vidik. Februar, 2013. Nina Ozvatič Mentor: doc. dr. Igor Areh. 1.

Na tem mestu bi se rada zahvalila dr. Igorju Arehu, da me je sprejel pod svoje mentorstvo, mi nesebično pomagal ter prenašal svoje znanje in izkušnje pri nastajanju diplomskega dela. Zahvala gre tudi vsem domačim in ostalim, ki ste mi vsa leta stali ob strani, me spodbujali in podpirali.. »Scientia potestas est..« (Znanje je moč: Francis Bacon, 1561 – 1621). 2.

Kazalo 1. 2. Uvod ..................................................................................7 1.1. Namen in cilji .................................................................................................... 7. 1.2. Hipoteze ............................................................................................................ 7. 1.3. Metode dela ....................................................................................................... 8. Kriminalistični pogled na kaznivo dejanje posilstva .........................8 2.1. Statistični podatki o kaznivih dejanjih posilstva v Republiki Sloveniji ............ 9. 2.2. Taktika in metodika preiskovanja kaznivega dejanja posilstva ...................... 12. 2.2.1. Preiskovanje posilstev ............................................................................. 13. 2.2.2. Tipologije posiljevalcev .......................................................................... 16. 2.3. 2.3.1. Prijava kaznivega dejanja posilstva......................................................... 18. 2.3.2. Lažna prijava kaznivega dejanja posilstva .............................................. 19. 2.3.3. Neprijava kaznivega dejanja posilstva .................................................... 20. 2.4. Ogled in zavarovanje sledi pri kaznivem dejanju posilstva ............................ 21. 2.4.1. Ogled kraja kaznivega dejanja posilstva ................................................. 22. 2.4.2. Zavarovanje bioloških sledi .................................................................... 22. 2.5. Pomoč pri preiskavi ......................................................................................... 25. 2.5.1. Načrt izvedbe........................................................................................... 25. 2.5.2. Nacionalni forenzični laboratorij............................................................. 25. 2.5.3. Prepoznava po fotografijah in izdelava fotorobota ................................. 26. 2.5.4. Operaterji elektronskih komunikacij ....................................................... 27. 2.5.5. Odškodnina za žrtve posilstva ................................................................. 29. 2.6. 3. Prijava, lažna prijava in razlogi za neprijavo kaznivega dejanja posilstva ..... 18. Dokazovanje kaznivega dejanja posilstva ....................................................... 30. 2.6.1. Zmotne predstave o posilstvih................................................................. 31. 2.6.2. Viktimološki vidik posilstev ................................................................... 32. Uporabnost kriminalistične psihologije pri preiskovanju kaznivih dejanj posilstev ............................................................................ 33 3.1. Poligrafiranje ................................................................................................... 33. 3.2. Pričanje očividcev ........................................................................................... 34. 3.3. Ugotavljanje izmišljenega pri zaslišanju osumljenca...................................... 35. 3.4. Obveščanje bližnjih (svojcev) o kaznivem dejanju posilstva.......................... 36. 3.

4. 5. 3.4.1. Priprava na obveščanje ............................................................................ 37. 3.4.2. Obveščanje .............................................................................................. 37. 3.4.3. Ukrepi po obveščanju .............................................................................. 38. Intervju s preiskovalcem in preveritev hipotez ............................ 38 4.1. Intervju s preiskovalcem kaznivih dejanj posilstev......................................... 38. 4.2. Preveritev postavljenih hipotez ....................................................................... 40. Kratek opis in analiza praktičnega primera kaznivega dejanja posilstva41 5.1. Prijava kaznivega dejanja posilstva................................................................. 41. 5.2. Zbiranje obvestil .............................................................................................. 41. 5.3. Preiskava in zaključek preiskave ..................................................................... 43. 6. Razprava ........................................................................... 44. 7. Uporabljeni viri ................................................................... 47. 8. Priloge .............................................................................. 50. Kazalo tabel Tabela 1: Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost v letih 2008─2009 ............... 10 Tabela 2: Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost v letih 2009─2010 .............. 11 Tabela 3: Kazniva dejanja posilstva v letih 2001─2010 ................................................ 12. 4.

Povzetek V diplomski nalogi sem obravnavala kaznivo dejanje posilstva s kriminalističnega in psihološkega vidika. Najprej sem v poglavju o kriminalističnem pogledu na kaznivo dejanje posilstva prikazala številke o storjenih kaznivih dejanjih posilstev v Republiki Sloveniji za obdobje zadnjih desetih let, nato pa sem spregovorila o taktiki in metodiki preiskovanja teh kaznivih dejanj. Sledi podpoglavje o prijavi kaznivega dejanja posilstva in razlogih za neprijavo le-tega. Ogled kraja kaznivega dejanja je enkratno in neponovljivo procesno dejanje, v okviru katerega se pri kaznivem dejanju posilstva največkrat zavarujejo biološke sledi. Poglavje sem zaključila s tem, da sem zapisala, kaj oziroma kdo vse je lahko v pomoč pri preiskavi, ter težavnost dokazovanja kaznivega dejanja posilstva. Uporabnost kriminalistične psihologije pri preiskovanju kaznivih dejanj posilstev sem opisala skozi poligrafiranje, pričanje očividcev, zaslišanje osumljenca in obveščanje bližnjih (svojcev) o tem, da je bil nekdo žrtev kaznivega dejanja posilstva. V naslednjem poglavju sem objavila intervju s kriminalistom, ki preiskuje kazniva dejanja posilstva. Intervju je rezultat vnaprej pripravljenega vprašalnika. Pred pisanjem zaključka sem opisala in kratko analizirala še en praktičen primer kaznivega dejanja posilstva. Ključne besede: kaznivo dejanje, posilstvo, preiskovanje, žrtev, analiza primera, sledi.. 5.

Summary - The criminal offense of rape: criminalistic-psychological perspective. In the thesis I treated the crime of rape from a criminalistic and psychological perspective. In the chapter on the criminal police view of the crime of rape, I first show the number of rapes committed in the Republic of Slovenia for the last 10 years, and then I speak about the tactics and methodology of investigating these crimes. The subsection that follows is about the reportage of rape and the failure to do so. The investigation of a crime scene is an unrepeatable one-time process, in the frame of which biological traces usually get left intact. I conclude the chapter by writing down what and who can aid the investigation and what the difficulties of proving a criminal offense of rape are. I described the use of criminal psychology in the investigation of rape cases through the use of polygraph tests, eyewitness testimonies, interrogation of the suspect and by informing close ones (relatives) about the fact that somebody was raped. In the next chapter I published an interview with a criminal investigator who investigates raperelated crimes. The interview is a result of a pre-prepared questionnaire. Before writing the conclusion, I described and briefly analysed another practical example of the criminal offense of rape. Key words: criminal offense, rape, investigation, victim, case analysis, traces.. 6.

1 Uvod Posilstvo opredelimo kot spolni odnos z osebo istega ali nasprotnega spola proti njeni volji. Odpor žrtve se lahko zmanjša z uporabo sile ali grožnje z neposrednim napadom na telo ali življenje. Posilstva razlikujemo po formi, medosebnem kontekstu in spontanosti. Mnogo posilstev pa ostane tudi neprijavljenih. Razloge za to lahko iščemo v moralnih predsodkih, posledicah dejanja, odnosa policistov do žrtev − sekundarna viktimizacija itn.. 1.1. Namen in cilji. Namen in cilj diplomskega dela je prikazati vse bolj pomembno vlogo kriminalistične psihologije pri preiskovanju kaznivih dejanj posilstev. Gre namreč za stresno, občutljivo in kompleksno preiskavo, tako s kriminalističnega kot tudi s psihološkega vidika. Preiskovanje kaznivih dejanj posilstev je zahtevno opravilo, ki na eni strani zahteva dobro poznavanje kriminalistične taktike, tehnike in metodike, na drugi strani pa ima vse bolj pomembno vlogo tudi kriminalistična psihologija. Število kaznivih dejanj posilstev je zagotovo vsako leto previsoko. Običajno gre za zelo zahtevne preiskave, ki ne zahtevajo samo enega kriminalista, ampak kar skupino usposobljenih preiskovalcev z različnih področij, med drugimi tudi kriminalističnega psihologa ali vsaj kriminalista z dobrim znanjem kriminalistične psihologije. Skrajni čas je že, da se področja kriminalistične psihologije nehajo zanemarjati in se začnejo redno uporabljati v praksi, v preiskovanju kaznivih dejanj že od samega začetka preiskave, ne pa šele takrat, ko odpovedo vsi drugi mehanizmi. Ko govorimo o kaznivih dejanjih posilstev, je poleg kriminalistične psihologije zelo pomembna še forenzična dejavnost. Ko ostane zgolj »beseda proti besedi«, se ponavadi lahko zanesemo le še na biološke sledi.. 1.2. Hipoteze. V diplomskem delu izhajam iz naslednjih hipotez: . Hipoteza 1: Število posilstev v Republiki Sloveniji v zadnjih desetih letih narašča;. . Hipoteza 2: Policisti oziroma kriminalisti so premalo usposobljeni za delo z žrtvami posilstva, zato prihaja do sekundarne viktimizacije;. . Hipoteza 3: Biološke sledi so najpogostejši dokaz pri preiskovanju posilstev.. 7.

1.3. Metode dela. Pri pisanju diplomskega dela bom uporabila sekundarne vire zbiranja podatkov (strokovno literaturo, strokovne revije, poročila, zbornike, internet). Predvidene metode raziskovanja: . intervju s kriminalistom, ki preiskuje kazniva dejanja posilstva. . opis in kratka analiza praktičnega primera kaznivega dejanja posilstva. 2 Kriminalistični pogled na kaznivo dejanje posilstva Preiskovanje posilstev vsebuje nekatere posebnosti, na katere je potrebno še posebej paziti. Predvsem je treba ugotoviti vse okoliščine posilstva, skrbno preiskati kraj kaznivega dejanja in kriminalistično-tehnično zavarovati vse sledi. Le tako bomo lahko bližje tistemu, kar se je v resnici zgodilo. Če je žrtev poznala posiljevalca ali pa je bilo posilstvo storjeno v njenem oziroma njegovem stanovanju, je potrebno biti pri zbiranju dejstev še posebej pazljiv. Tudi zdravniški oziroma ginekološki pregled žrtve, ki je v takšnih primerih obvezen, bo razjasnil marsikateri dvom. Pri preiskovanju posilstev si je med drugim potrebno zastaviti naslednja kriminalistična vprašanja (Žerjav, 1994): . Kje je bilo storjeno posilstvo?. . Ali so na kraju dejanja sledi posilstva?. . Ali so na kraju dejanja sledi, ki kažejo na to, da se je žrtev branila?. . Ali so na kraju dejanja sledi storilca, ki kažejo na njegovo nesporno navzočnost na kraju dejanja?. . Ali so morda na žrtvi sledi posilstva?. . Ali so na storilcu posilstva ostale kakšne sledi?. . Ali je žrtev posilstva kričala in bi jo lahko kdo slišal?. . Ali je bila žrtev posilstva že pri zdravniku, še preden je dejanje naznanila?. . Ali je bila uporabljena kakršnakoli sila ali grožnja?. . Kdaj je bilo storjeno posilstvo?. . Ali žrtev pozna posiljevalca?. 8.

Sedaj pa naš kriminalistični pogled na kaznivo dejanje posilstva malo razčlenimo, začenši s statističnimi podatki. 2.1. Statistični podatki o kaznivih dejanjih posilstva v Republiki Sloveniji. Problematika kaznivih dejanj posilstva je razvidna predvsem iz statističnih podatkov policije. Žrtve se morajo namreč zaupati najmanj policiji, če želijo, da je pravici zadoščeno. Menim, da je kar nekaj žrtev, ki se zaupajo tudi zdravstvenim osebjem, sorodnikom ali prijateljem, na drugi strani pa so zaskrbljujoče tiste žrtve, ki o tem nikoli ne spregovorijo. To pomeni, da bo storilec kaznivega dejanja ostal na prostosti, žrtev kaznivega dejanja pa bo to breme nosila v sebi do konca svojega življenja. Najprej si poglejmo primerjavo statističnih podatkov za leti 2008 in 2009 (glej tabelo 1). Kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost je bilo 456 (3831) ali 19,1 % več, od tega 432 (351) oziroma 94,7 % preiskanih. Kaznivih dejanj posilstev je bilo skupaj 79 (57) ali 38,6 % več, od tega preiskanih 98,7 %. Dokončanih kaznivih dejanj posilstva pa je bilo 66 (46) ali 43,5 % več, od tega delež preiskanih predstavlja 98,5 %. Zaradi rasti kaznivega dejanja posilstva (38,6 % porast) so številke zagotovo zaskrbljujoče. Nekako v uteho pa nam je lahko odstotek preiskanih kaznivih dejanj, saj je že tako dober odstotek preiskanih kaznivih dejanj (89,5) še narasel na 98,7 %. To priča o dobri usposobljenosti slovenske policije za preiskovanje tovrstnih kaznivih dejanj. Skrbi le podatek, katerega na žalost nima nihče. Splošno je namreč znano, da kar nekaj kaznivih dejanj posilstva ostane neprijavljenih, vendar število teh dejanj žal ni znano.. 1. V oklepajih so navedene številke iz preteklega leta za primerjavo.. 9.

Tabela 1: Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost v letih 2008─2009 (vir: Policija, 2011). Število kaznivih dejanj Vrsta kaznivega dejanja. Število preiskanih kaznivih dejanj. Delež preiskanih kaznivih dejanj (v %). 2008 2009. porast/upad 2008 2009 2008 2009 (v %). 57. 79. 38,6. 51. 78. 89,5. 98,7. dokončano. 46. 66. 43,5. 43. 65. 93,5. 98,5. poskus. 11. 13. 15,3. 8. 13. 72,7. 100,0. Spolno nasilje. 60. 67. 11,7. 49. 56. 81,7. 83,6. Kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja. 27. 16. -40,7. 27. 16. 100,0 100,0. Spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let 159. 199. 25,2. 148. 188. 93,1. 94,5. Prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva 56. 48. -14,3. 55. 47. 98,2. 97,9. Druga kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost. 24. 47. 95,8. 21. 47. 87,5. 100,0. Skupaj. 383 456 19,1. 351. 432. 91,6. 94,7. Posilstvo – skupaj. Sedaj pa si poglejmo še primerjavo statističnih podatkov za leti 2009 in 2010 (glej tabelo 2). Kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost je bilo 466 (456) ali 2,2 % več, od tega preiskanih 441 (432) oziroma 94,6 %. Kaznivih dejanj posilstev je bilo skupaj 63 (79) ali 20,3 % manj, od tega preiskanih 92,1 %, dokončanih kaznivih dejanj posilstva je bilo 55 (66) ali 16,7 % manj, delež preiskanih pa predstavlja 94,5 %. Dober podatek je ta, da je število kaznivih dejanj posilstva upadlo kar za petino, to je za 20,3 %. Hkrati je tudi odstotek preiskanih kaznivih dejanj še vedno ostal na zelo visokem nivoju, to je 92,1 %. Poraja se mi edino pomislek oziroma vprašanje, ali je bilo kaznivih dejanj posilstva dejansko manj ali pa ta minus predstavljajo tista neprijavljena dejanja.. 10.

Tabela 2: Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost v letih 2009─2010 (vir: Policija, 2011). Število kaznivih dejanj Vrsta kaznivega dejanja. Število preiskanih kaznivih dejanj. Delež preiskanih kaznivih dejanj (v %). 2009 2010. porast/upad 2009 2010 2009 2010 (v %). 79. 63. -20,3. 78. 58. 98,7. 92,1. dokončano. 66. 55. -16,7. 65. 52. 98,5. 94,5. poskus. 13. 8. -38,4. 13. 6. 100,0 75,0. Spolno nasilje. 67. 68. 1,5. 56. 57. 83,6. Kršitev spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja. 16. 20. 25. 16. 20. 100,0 100,0. Spolni napad na osebo, mlajšo od 15 let. 199. 244. 22,6. 188. 236. 94,5. 96,7. Prikazovanje, izdelava, posest in posredovanje pornografskega gradiva. 48. 41. 14,5. 47. 40. 97,9. 97,6. Druga kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost. 47. 30. -36,1. 47. 30. 100,0 100,0. Skupaj. 456 456 2,2. 432. 441. 94,7. Posilstvo – skupaj. 83,8. 94,6. Da bomo lahko ovrgli ali potrdili eno izmed postavljenih hipotez, si poglejmo zgolj število kaznivih dejanj posilstev od leta 2001 do leta 2010 (glej tabelo 3). Pri pregledu desetletja kaznivih dejanj posilstev lahko ugotovimo, da njihovo število variira. Enkrat so v porastu, drugič v upadu. Če pogledamo samo število kaznivih dejanj posilstev za začetku desetletja in na koncu desetletja, pa je njihovo število upadlo za 19 kaznivih dejanj. Torej, kljub temu, da njihovo število variira, lahko zaključimo, da so konec koncev v upadu.. 11.

Tabela 3: Kazniva dejanja posilstva v letih 2001─2010 (vir: Policija, 2011) Leto. 2001. 2002. 2003. 2004. 2005. 2006. 2007. 2008. 2009. 2010. Število. 82. 86. 70. 87. 58. 55. 97. 57. 79. 63. Zgolj za informacijo poglejmo še nekaj statističnih podatkov za Združene države Amerike. Tam prijavijo približno 1,5 milijona posilstev in poskusov posilstev vsako leto. Neporočenih storilcev je približno 65 %, skoraj enak odstotek pa jih je tudi mlajših od 25 let. Glede časa storitve kaznivega dejanja posilstva se dve tretjini posilstev zgodi ponoči oziroma zvečer, in sicer med 18. in 24. uro. V obdobju od leta 1973 do leta 1984 se je največ posilstev zgodilo meseca julija in najmanj februarja. Večina žrtev je izjavila, da so se branile s prepričevanjem storilca, begom, vpitjem, brcanjem, praskanjem in z uporabo različnega orožja (Masters, Roberson, 1990, po Meško, 2006). Malo smo skočili »čez lužo«, pa čeprav Združene države Amerike najbrž niso tista država, ki bi bila primerna za primerjavo z Republiko Slovenijo. Gre za mnogokrat večjo državo, z večmilijonsko populacijo, kjer številke kaznivih dejanj segajo v nebo, predvsem pa ne smemo zanemariti dejstva, da gre za drugačno in multikulturno okolje. Kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost sodijo v skupino hudih kaznivih dejanj, zato je še toliko bolj pomembna taktika in metodika preiskovanja.. 2.2. Taktika in metodika preiskovanja kaznivega dejanja posilstva. Med seksualne delikte sodijo različna ogrožanja spolne nedotakljivosti, med katerimi lahko kot najpomembnejša izpostavimo posilstva in spolne zlorabe otrok. Poleg omenjenih ogrožanj med seksualne delikte prištevamo tudi razne druge oblike spolnega nasilja, ki pomenijo napad na svobodo odločanja posameznika na področju spolnosti. Med drugim je lahko napad usmerjen tudi v kakšno posebej ranljivo žrtev − slabotno osebo ali osebo, ki je storilcu službeno podrejena.. 12.

Raziskave vedno znova kažejo, da se največ posilstev zgodi v krogu znancev. Do posilstev pogosteje prihaja v mestih, in sicer tako v zaprtih prostorih (stanovanja, avtomobili itn.) kakor odprtih (parki, temne ulice itn.). Posilstva razlikujemo po formi (individualno, skupinsko), medosebnem kontekstu (osebi se med seboj poznata, se bežno poznata ali se ne poznata) ter spontanosti (načrtovano ali nenačrtovano posilstvo) (Dvoršek, 2003).. Kdaj se preiskava kaznivega dejanja posilstva sploh lahko začne in kako samo preiskovanje poteka, si bomo pogledali v nadaljevanju. 2.2.1 Preiskovanje posilstev Za začetek policijskega preiskovanja zadostuje že najnižja stopnja suma, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ki jo imenujemo »razlog za sum«. Kdaj so v nekem konkretnem primeru podani razlogi za sum o storitvi kaznivega dejanja, ocenjuje in ugotavlja policija sama. Ko policija to presodi, pa mora storiti vse potrebno za odkritje storilca in za zavarovanje dokazov ter obvestil o tem dejanju oziroma storilcu (Bobnar, 2008).. Načini odkrivanja kaznivih dejanj posilstev so zelo različni, zato mora biti preiskovalec2 zelo previden pri preverjanju okoliščin, ki jih navaja žrtev. Metodika preiskave sloni na tem, da pride do kontakta med žrtvijo in storilcem ter da kaznivo dejanje običajno prijavljajo žrtve, ki lahko že takoj ob prijavi nudijo največ podatkov o storilcu. Preiskovanje lahko razdelimo v naslednje tri faze (Topolovec, 2002):. . temeljit razgovor z žrtvijo in kasneje z osumljencem,. . ogled kraja kaznivega dejanja,. . obdelava najdenih sledi.. Za opravljanje razgovora z žrtvijo veljajo pravila informativnega razgovora, pri čemer mora preiskovalec pokazati potrebno strpnost in sočutje, še zlasti, če je prišlo do prijave posilstva neposredno po dogodku. Če je le mogoče, naj se pogovor opravi na kraju, ki ga predlaga žrtev. Že na osnovi prvega stika žrtve s preiskovalcem si ta oblikuje nekakšno stališče do tega, ali je storila prav ali ne, da je dejanje prijavila. 2. Preiskovalec je lahko policist ali kriminalist.. 13.

Prav zaradi tega mora biti prvi cilj preiskovalca, da si pridobi zaupanje žrtve. Če bo žrtev zaupala preiskovalcu, bo zanj zagotovo postala pomemben izvor informacij, ki bodo osnova za učinkovito nadaljnjo preiskavo. Preiskovalec mora pri uvodnemu pogovoru žrtvi vzbuditi občutek, da pozna seksualno področje in da se kot strokovnjak lahko sproščeno, predvsem pa brez sramu pogovarja o tem. Če pri žrtvi opazi zadrego, ji mora prepričljivo razložiti, zakaj ga zanimajo neke specifične podrobnosti. Žrtev lahko izrazi tudi željo, da pogovor vodi ženska ali pa, da je slednja zgolj prisotna. Temu je seveda potrebno ustreči. Žrtev posilstva je tista oseba, ki zaradi načina izvršitve kaznivega dejanja oziroma zaradi neposrednega kontakta s storilcem posilstva lahko nudi obvestila o podrobnostih in posameznih detajlih, ki so poznani samo njej. Zaradi tega je razgovor z žrtvijo zelo pomemben za razjasnitev konkretnega primera kaznivega dejanja posilstva. V primerih, ko identiteta storilca ni znana, je sposobnost žrtve posilstva, da se spomni in opiše dogodek, ključna za identifikacijo storilca (Dvoršek, 2003). Razgovor z žrtvijo posilstva ima še eno specifičnost − dvojni položaj žrtve. Na eni strani je žrtev izvor prvega obvestila o kaznivem dejanju, od katere se »zahteva«, da nudi čim več informacij, na drugi strani pa ta ista žrtev vstopa v celovit policijski in pravosodni sistem, ki jo kot sistem blokira. Zaradi tega je veliko bolj kot pri drugih kaznivih dejanjih od zaupanja žrtve v pravosodni sistem odvisno, ali bo prijavila posilstvo in koliko informacij bo posredovala o tem dogodku. Pri kontaktu oziroma razgovoru z žrtvijo je treba ves čas imeti v mislih, da je žrtev poškodovana tako fizično kakor psihično. Fizična bolečina bo prej ali slej minila, psihična pa najbrž nikoli. Zaradi tega žrtev želi, da se ji kaj takega nikoli več ne bi zgodilo oziroma želi dogodek čim prej pozabiti. Pri prijavi kaznivega dejanja posilstva mora žrtev opisovati podrobnosti, ki bi jih sama najraje čim prej pozabila. Žrtev je takrat v posebnem emocionalnem3 stanju, v katerem se mešajo občutki sramu, strahu, vznemirjenosti, samoobtoževanja, zaskrbljenosti zaradi kazenskega postopka in neobveščenosti o tem, kaj se od nje pričakuje. Preiskovalec, ki opravlja razgovor, se mora potruditi, da se žrtev počuti čim bolj udobno, kolikor je pač mogoče v takšni situaciji oziroma mora pri žrtvi ustvariti občutek varnosti in zaupanja. Za celotni predkazenski in kazenski postopek je pomembno, da ima žrtev posilstva zaupanje v organe pregona in pravosodja. Če se ustvari obojestransko zaupanje, se lahko posamezen primer veliko hitreje uspešno zaključi, če pa žrtev noče sodelovati, se primer lahko časovno zavleče ali pa se storilca celo nikoli ne odkrije (Dvoršek, 2003).. 3. Emocionalno stanje − duševni pretres, čustveno stanje, ki je posledica odnosa med človekom in okoljem.. 14.

Kadar je identiteta domnevnega storilca posilstva znana, vprašanja prvenstveno usmerimo na preverjanje okoliščin storitve posilstva in kakšni dokazi o njem obstajajo, še posebej dokazi, ki potrjujejo, da spolni odnos ni bil prostovoljen. Če pa identiteta storilca v času naznanitve kaznivega dejanja ni znana, je potrebno v razgovoru z žrtvijo posilstva pojasniti dejstva, s pomočjo katerih se lahko potrdi identiteta storilca (Vodinelič, 1984). Na začetku razgovora, se pravi po vzpostavljenem kontaktu, je treba žrtvi dovoliti, da prosto s svojimi besedami pove čim več informacij o dogodku, ne da bi jo vmes prekinjali. Te podrobnosti bodo nato omogočile miselno rekonstrukcijo dogodka, na podlagi katere bo preiskovalec prišel do spoznanja, katere sledi bi lahko obstajale, kje jih iskati, kako zavarovati in fiksirati. Te sledi bodo lahko potrdile ali ovrgle žrtvino izjavo.. Obvestila se lahko zbirajo tudi od drugih oseb, ki bi lahko karkoli vedele o kaznivem dejanju ali storilcu, in sicer takoj po tem, ko je bilo ugotovljeno, da je bilo izvršeno kaznivo dejanje posilstva. Obvestila od drugih oseb se zbirajo tudi po opravljenem ogledu kraja dejanja ter tudi ves čas trajanja preiskovanja.. V primerih, ko je storilec znan, se obvestila zbirajo predvsem s ciljem razjasnitve odnosa med žrtvijo in storilcem (sta se žrtev in storilec poznala od prej, kakšni so odnosi med njima pred in po dejanju, kaj jim je znano o dogodku itn.). Obvestila se prav tako zbirajo od znancev in prijateljev žrtve, s katerimi se je pogovarjala o posilstvu. Na osnovi zbranih obvestil teh oseb lahko ugotovimo, v kolikšni meri drži izjava, ki jo je žrtev posilstva posredovala ob prijavi in če drži opis dogodka, ki ga je povedala znancem in prijateljem (Žerjav, 1994). Modus operandi4 sistem sodi v metode preiskovanja kaznivih dejanj. Ta sistem preiskovanja je najbolj pogosto uporabljen pri iskanju neznanih storilcev. Po načinu izvršitve kaznivega dejanja ugotavljamo, ali je takšen način izvršitve kaznivega dejanja že bil uporabljen in ali je kaznivo dejanje na takšen način izvršeno prvič. Če se ugotovi, da način izvršitve kaznivega dejanja ni nov, preverimo, ali so že bile izsledene osebe s takšnim načinom izvršitve. Kazniva dejanja z določenim načinom izvršitve povezujemo z že ugotovljenimi storilci tovrstnih kaznivih dejanj. Prav tako lahko preverjamo način izvršitve kaznivega dejanja, če osebo odkrijemo prvič, in njegov način izvršitve primerjamo z neodkritimi primeri v evidenci neraziskanih kaznivih dejanj (Žerjav, 1994). 4. Modus operandi (latinsko) − način ravnanja, postopek.. 15.

Poznamo več tipov osumljencev kaznivih dejanj posilstev oziroma posiljevalcev, zato je prav, da spregovorimo tudi o tem.. 2.2.2 Tipologije posiljevalcev Poznamo več različnih vrst tipologij storilcev kaznivih dejanj posilstva, to pa predvsem zaradi različnih avtorjev, ki jih predstavljajo z različnih vidikov oziroma področij. Tipologija izhaja iz vedenjskih vzorcev posiljevalcev in upošteva značilnosti seksualnega in agresivnega vedenja. Tako poznamo tri osnovne tipe posiljevalcev (Henrichs, 1986, po Dvoršek, 2003): . posiljevalec iz jeze,. . posiljevalec iz hrepenenja po moči,. . sadistični posiljevalec.. POSILJEVALEC IZ JEZE: Posiljevalec iz jeze dejanja ne načrtuje. Posiljevalci so sicer pri storitvi posilstva nasilni, vendar to za njih ni seksualno dejanje, ampak izraz sovraštva do žensk. Divji telesni napad je posledica sovraštva zaradi občutka ponižanja pri storilcu. Storilec ob napadu prekomerno uporabi nasilje, torej več kot je potrebno, da bi obvladal žrtev. Storilec se zaradi razburjenja in občutka sovraštva mnogokrat seksualno sploh ne vzburi (ne doživi erekcije), zato je napad silovit, a hkrati tudi kratkotrajen. Storilci običajno žrtvi strgajo obleko, jo preklinjajo oziroma uporabljajo žaljivo govorico in tako stopnjujejo agresivnost. Takšna dejanja lahko vzpodbudi tudi alkohol. Če se je storilec po napadu pomiril, ni popolnoma izključeno, da je žrtvi celo pripravljen pomagati. Storilec običajno izvede napad ob poteh, ki jih vsak dan uporablja za pot od doma oziroma službe. Storilec si ponavadi izbere žrtev svojih let ali malo starejšo. Takšni napadi lahko trajajo tudi več let, brez nekega logičnega zaporedja, saj se reakcija na izzvano doživetje, ki je v njegovi podzavesti, pojavi nepričakovano.. POSILJEVALEC IZ HREPENENJA PO MOČI: Za razliko od posiljevalca iz jeze, ta tip posiljevalca deluje načrtno. Njegovo posilstvo je usmerjeno v »naganjanje strahu v kosti« oziroma podreditev žrtve s pomočjo nasilja.. 16.

Načrtnost storilca se kaže tudi v tem, da si poskuša prikriti identiteto, in sicer tako, da si žrtev poišče daleč od doma, si zakrije obraz (maskira) ali pa žrtvi zakrije oči itn. Storilci pri dejanju običajno uporabljajo vozilo in ko najdejo primerno žrtev, poiščejo ustrezen kraj, ki pa je lahko daleč od tistega kraja, kjer je žrtev našel. Za posiljevalce iz hrepenenja po moči je posilstvo izraz njihove moškosti, oblastnosti in prevlade. Storilec si »seks« hoče vzeti sam, prav zaradi tega pa morebitni žrtvin odpor samo še stopnjuje storilčevo agresivnost (žrtev hoče spraviti v nemočen položaj), medtem ko ga prostovoljni pristanek od te namere celo odvrača. Žrtve storilec noče oziroma ne želi poškodovati (čeprav včasih pride do poškodb), žrtev si želi samo podrediti. Takšen tip posiljevalca ne kaže znakov jeze, prej znake negotovosti, ali bo razvoj dogodkov potekal v skladu z njegovimi predhodnimi seksualnimi fantazijami, saj skuša med dejanjem omenjene fantazije dejansko doživeti, kar kaže njegov intimni dialog z žrtvijo. Storilec včasih žrtve ne izpusti takoj po posilstvu, ampak še naprej izkazuje svojo prevlado nad njo z drugimi seksualnimi zlorabami. Posiljevalci iz hrepenenja po moči so običajno nagnjeni k agresivnosti in mačehovskemu5 stilu življenja. V njihovih kazenskih kartotekah tako lahko najdemo tudi druge seksualne deviantnosti, kot npr. telefonski klici z opolzko oziroma pornografsko vsebino in ekshibicionizem, predvsem slednje pa je lahko tudi povod za načrt pravega posilstva.. SADISTIČNI POSILJEVALEC: Skupni imenovalec posiljevalca iz hrepenenja po moči in sadističnega posiljevalca je načrtovanje dejanja vnaprej. Sadistični posiljevalec si v ta namen vnaprej pripravi različna sredstva za vezanje (lisice, vrv, pas itn.) ter druge pripomočke za različne načine mučenja. Storilec se med samim dejanjem sicer zave moči, ki ga obvladuje, vendar je ne more kontrolirati. Če so komponente6 moči erotizirane, storilec pri tem izvaja različne oblike razkazovanja svoje moči kot npr. britje žrtvinega spolovila ali povzročitev ožganin s cigaretnimi ogorki. Storilec za seksualno zlorabo uporablja tudi različne pripomočke, ki jih vstavlja v žrtvino spolovilo, vse to pa z namenom,. da se poveča njegova seksualna. vzburjenost. Storilec je pri napadu osredotočen na seksualne dele žrtvinega telesa kot so prsa, genitalije ali zadnjica. Dejanje izgleda kot nekakšen ritual7, v katerem je žrtev objekt različnih poskusov in izživljanj, ki se lahko v določenih primerih končajo tudi z ubojem. V takšnih primerih predstavlja smrt žrtve za storilca pravo doživetje in osvoboditev. Med žrtvami sadističnih posiljevalcev so najbolj izpostavljene prostitutke. 5. Mačehovski − nanašajoč se na mačehe, slabe, neskrbne matere. Komponente − sestavni del, sestavina. 7 Ritual − obred. 6. 17.

Slednje imajo običajno nek določen skupni imenovalec, starost, videz itn. Tako kot storilec menja žrtve, menja tudi sredstva in pripomočke za njihovo mučenje. Kljub temu da posiljevalci predstavljajo dokaj raznovrsten vzorec in se v praksi posamezne osebnostne lastnosti posiljevalcev lahko prepletajo (od tod tudi različne tipologije posiljevalcev) in so pri enakih tipih lahko poudarjene različne osebnostne komponente ter elementi »modusa operandi«, je dobro poznavanje različnih tipov posiljevalcev in psiholoških procesov, ki so storilca motivirali, zelo pomembno za preiskovalce, saj imajo ti na začetku preiskave običajno le informacije, ki jim jih posreduje žrtev (Dvoršek, 2003).. Policisti se poleg prijave kaznivih dejanj posilstev srečujejo tudi z lažnimi prijavami (kriva ovadba). Posebno pozornost pa bomo v nadaljevanju posvetili tudi razlogom za neprijavo teh dejanj. 2.3. Prijava, lažna prijava in razlogi za neprijavo kaznivega dejanja. posilstva Do podatkov o sumu storitve kaznivega dejanja posilstva lahko pridemo na več načinov. Najpogosteje je to direktno od žrtve, čemur običajno sledi temeljit razgovor z žrtvijo. 2.3.1 Prijava kaznivega dejanja posilstva Predpogoj za predkazensko dejavnost policije je vsekakor odkritje, ki z verjetnostjo kaže na obstoj kaznivega dejanja posilstva. Do podatkov o sumu posilstva lahko pridemo na več načinov (Dvoršek, 2003): . direktno: žrtev dejanje prijavi policistu, zdravniku ali medicinski sestri;. . indirektno: žrtev se o posilstvu zaupa prijateljem ali znancem, ti pa o tem obvestijo organe pregona;. . s pomočjo reakcije: žrtev, da bi se maščevala, razkrije, kaj se ji je zgodilo (po doživetju stresa ali družinskem prepiru);. . indirektno preko drugih oseb: zunanja oseba na podlagi nekih indicev sklepa, kaj se je zgodilo.. 18.

Kaznivo dejanje posilstva se najpogosteje odkrije na podlagi prijave žrtve oziroma osebe, nad katero je bilo storjeno kaznivo dejanje posilstva. Ostali primeri prijave kaznivega dejanja posilstva niso tako pogosti. Zdravstvene ustanove se v vlogi prijavitelja kaznivega dejanja posilstva pojavljajo le v primerih telesnih poškodb, ki so nastale pri posilstvu in v primerih, ko so žrtve mladoletne osebe in otroci (Dvoršek, 2003). Ob prijavi je potrebno razgovor z žrtvijo usmeriti v naslednje ugotovitve (Amidon, Wagner, 1978, po Dvoršek, 2008): . prvi stik žrtve s storilcem (na kakšen način, kraj itn.);. . kraj kaznivega dejanja posilstva (odprt prostor, zaprt prostor, prevozno sredstvo itn.);. . čas storitve posilstva (od posilstva do prijave, čas trajanja posilstva itn.);. . način storitve posilstva (sila ali grožnja, potek posilstva itn.);. . poškodbe (na žrtvi, na storilcu itn.);. . morebitno upiranje žrtve (aktivno ali pasivno, poškodbe na storilcu itn.);. . psihično stanje storilca (vzburjenost, alkoholiziranost itn.);. . opis storilca (individualne karakteristike, predmeti v njegovi bližini itn.);. . početje žrtve po dejanju (umivanje, preoblačenje itn.);. . podatki o žrtvinem okolju (zakonski stan, status zaposlitve itn.).. Žal pa se za marsikatero prijavo kaznivega dejanja posilstva izkaže tudi, da je prijava lažna.. 2.3.2 Lažna prijava kaznivega dejanja posilstva Pri sprejemanju prijave kaznivega dejanja posilstva je treba upoštevati tudi možnost, da je prijava lažna8. Motivi za lažne prijave so lahko različni: ljubosumje, izostanek pričakovane materialne koristi, izsiljevanje poroke, pridobitev dovoljenja za legalni splav9, prikrivanje nezvestobe, bujne seksualne fantazije pri najstnicah, prizadetost žrtve zaradi obnašanja partnerja itn.. 8 9. 147/II člen ZKP − ovaditelja se opozori na posledice krive ovadbe po 283. členu KZ-1. Splav ali abortus je prekinitev nosečnosti, ki se konča s smrtjo zarodka.. 19.

Zaradi možnosti lažne prijave kaznivega dejanja posilstva morajo policisti temeljito preveriti vse navedbe, ki jih je podala žrtev posilstva, da bodo lahko ocenili verodostojnost njene izjave. Na lažne prijave je moč sklepati iz različnih okoliščin: zelo pozna prijava dejanja, neprizadetost žrtve, nelogičnost pri pojasnjevanju, odsotnost sledi upiranja ali sumljivih poškodb itn. Dokaj hitro se da opaziti, da prijava vsebuje sumljive elemente. Poškodbe žrtve in njenih oblačil niso značilne, saj glede na obliko in lokacijo kažejo na to, da si jih je žrtev povzročila sama itn. Za takšne preiskovalne situacije veljajo posebna napotila za vodenje razgovora. V razgovoru poskušamo ugotoviti morebiten motiv za lažno prijavo, ti pa so lahko različni: strah pred partnerjem, starši, okolico, maščevanje bivšemu ali željenemu partnerju, maščevanje učitelju zaradi slabih ocen, izboljšanje samopodobe itn. Do omenjenih informacij lahko pridemo pri razgovoru z žrtvijo ali njenimi bližnjimi. Drugo napotilo določa, da žrtev pustimo, da prosto govori, pri čemer pa ji ves čas dajemo vtis, da ji verjamemo. Da bi bila žrtev čimbolj verodostojna in prepričljiva, prične navajati podrobnosti, ki so lahko v nasprotju s predhodnimi navedbami ali dejstvi, ki jih ne najdemo na kraju dejanja, kjer naj bi se dejanje dejansko zgodilo. (Dvoršek, 2003). Poglejmo si še, kakšni so razlogi za neprijavo kaznivih dejanj posilstev.. 2.3.3 Neprijava kaznivega dejanja posilstva Problem pri kaznivih dejanjih posilstva je »temno polje«, s čimer mislimo na kazniva dejanja, ki se nikoli ne prijavijo. Dejansko število izvršenih kaznivih dejanj posilstev zaradi tega ni znano oziroma se ne more točno določiti, saj nam je lahko poznano le število prijavljenih kaznivih dejanj posilstva. Razlogov za neprijavo posilstev je več (Kanduč, 1998): . žrtev se boji maščevanja storilca, če ga bo prijavila, saj je prepričana, da je policija in sodstvo ne bosta mogla zaščititi pred njim;. . žrtev običajno želi ta neprijetni dogodek čimprej pozabiti, sprožitev kazenskega postopka pa bi njeno travmo še poglobila;. . žrtev je strah, da ji represivni organi ne bi verjeli in bi bila tako še dodatno ponižana zaradi morebitnega seksističnega obravnavanja policistov, tožilca, zagovornika in sodnika ali zaradi neprimernega poročanja v medijih;. 20.

. žrtev v javnosti noče spregovoriti o podrobnostih posilstva, saj se zaveda, da bi jo lahko spraševali o intimnih stvareh in bi se na sodišču lahko zastavilo vprašanje o njeni moralni integriteti;. . žrtev je zaradi nezaupanja v organe kazenskega pregona in sodni postopek prepričana, da bi ji pregon storilca prinesel več škode kot koristi;. . žrtev ni prepričana v prijavo dejanja, ker je storilec tega dejanja njen znanec;. . žrtev se sprašuje in dvomi o tem, da se je posilstvo dejansko sploh zgodilo (pogosto v primeru, ko storilec ni grozil z orožjem in žrtvi ni povzročil hujših poškodb);. . žrtev obdajajo občutki sramu ali celo krivde, zaradi česar si pripisuje odgovornost za dejanje;. . žrtev ne reagira odločno in razumno, ker je v hudem psihičnem oziroma travmatičnem šoku;. . žrtev s prijavo dogodka noče seznaniti javnosti, zlasti ljudi iz svojega neposrednega življenjskega okolja (partnerja, sorodnikov, sošolcev, sodelavcev itn.), ker bi se utegnilo zgoditi, da bi jo imeli za »umazano« ali pa bi ji celo pripisovali odgovornost za posilstvo (izločitev iz okolja predstavlja še hujšo viktimizacijo kot posilstvo samo).. Ker je ogled kraja kaznivega dejanja enkratno in neponovljivo preiskovalno opravilo, ki ima procesno vrednost, je prav, da se vanj malo bolj poglobimo. Znotraj ogleda pa se seveda srečujemo z zavarovanjem sledi.. 2.4 Ogled in zavarovanje sledi pri kaznivem dejanju posilstva Pri preiskovanju kaznivega dejanja posilstva je zelo pomembno, da se opravi temeljit ogled kraja dejanja ter da se pri ogledu zavarujejo vse sledi, ki bi utegnile služiti kot dokaz v nadaljnjem (kazenskem) postopku. Kazniva dejanja posilstva so eno od najobčutljivejših področij, s katerimi se preiskovalci srečujejo pri ogledih. Poleg šoka in stresa, ki ga žrtev občuti. že ob dejanju, tudi. preiskovalci posegajo v najobčutljivejše področje človeške osebnosti s postavljanjem neprijetnih vprašanj (Pavlič, 2002).. 21.

2.4.1 Ogled kraja kaznivega dejanja posilstva Lahko se zgodi, da žrtev ne bo znala točno locirati kraja kaznivega dejanja posilstva. V takšnem primeru je najbolje, če žrtev odpeljemo in nam sama pokaže kraj, kjer se je posilstvo dejansko zgodilo. Če ima žrtev težave pri tem, da locira točen kraj posilstva, poskušajmo skupaj z žrtvijo rekonstruirati dogajanje oziroma pot pred posilstvom. Še posebej to pride v poštev takrat, ko je storilec ustavil avtoštoparki in jo po krajši ali daljši vožnji v svojem vozilu (ali zunaj njega) posilil. Podobno bomo ravnali tudi v primeru, da je storilec žrtev po vožnji odpeljal v neznano stanovanje, barako ali vikend. V takšnih primerih imamo opraviti celo z dvema krajema, ki zahtevata naš ogled − kraj, kjer je storilec prestregel žrtev (sledi upiranja, izgubljeni ali odvrženi predmeti, morebitne priče itn.) in kraj, kjer je storilec dejanje posilstva dejansko izvršil. Določena (preiskovalna) dejanja lahko storimo v okviru ogleda ali pa takoj po njem. S tem mislimo predvsem na odvzem žrtvinih oblačil in morebitnih mikrosledi (Dvoršek, 2003). Ogled nima samo hevristične vrednosti za preiskovalce, ampak predvsem dokazno vrednost v nadaljnjem kazenskem postopku, zato je še posebej pomembno, da se stanje, sledi, predmeti in vse ostale ugotovitve čim bolj natančno in hkrati pravno formalno nesporno zapišejo v zapisnik o ogledu. Sestavni del zapisnika so tudi skice, fotografije, videoposnetki itn. (Maver, 2004).. 2.4.2 Zavarovanje bioloških sledi Ob sprejemu prijave o izvršenem kaznivem dejanju zoper spolno nedotakljivost (posilstvo, spolno nasilje itn.) se mora vsaka pooblaščena uradna oseba zavedati, da se proces zavarovanja bioloških sledi, ki bi lahko bile pomembne pri ugotavljanju identitete storilca kaznivega dejanja, začne že ob sami prijavi. Žrtev je potrebno nemudoma seznaniti, kako naj ravna, da ne bo uničila sledi kaznivega dejanja. Specifične sledi pri kaznivem dejanju posilstva so prav gotovo biološke sledi, kamor uvrščamo sledi sperme, krvi, sline, las, dlak itn. Kljub temu teh sledi ne smemo postavljati v ospredje na način, da bi pri tem zanemarili pomembnost vseh drugih sledi, ki se pojavijo pri kaznivem dejanju posilstva. Osnovno pravilo pri zavarovanju sledi, ki vsebujejo kri ali telesne tekočine, je, da morajo biti popolnoma osušeni, preden so poslani v nadaljnjo analizo. Zelo pomembno je, da se moker biološki material nikoli ne zavaruje v PVC vrečke.. 22.

Slednje se lahko uporabljajo izključno le za prevoz dokaznega materiala na mesto osušitve, kar pa se mora zgoditi zelo hitro, da ne bi prišlo do gnitja in s tem uničenja sledi. Vsaka biološka sled mora biti shranjena v zračni embalaži,. npr. papirnata vrečka, kartonska. škatla ali ovojni papir (kuverta). Za zavarovanje sledi za analizo DNK10 ima policija v uporabi poseben pribor, ki vsebuje 5 kartonskih škatel, 15 rdečih pečatnih nalepk, 5 plastičnih kapsul s sterilno vodo, 10 sterilnih vatiranih paličic in navodilo za uporabo. Žrtev je ob prijavi potrebno opozoriti na naslednje (Drobnič, 2009): . ne menjati ali prati oblačil, ki so bila nošena v času storitve kaznivega dejanja,. . ne se umivati, tuširati ali kopati,. . ne si umivati rok in ne čistiti nohtov,. . ne urinirati11 ali iztrebljati (če je nujno, se to opravi v čisto posodo s pokrovom),. . ne jesti, ne piti in ne kaditi,. . ne si umivati zob in ne izpirati ust,. . ne se dotikati in ne premikati ničesar,. . ne odnašati smeti,. . ne izplakniti stranišča.. S forenzičnega vidika je nujno potreben čim bolj natančen opis poteka kaznivega dejanja posilstva, da bi se tako našlo čim več sledi in se jih tudi pravilno zavarovalo. Z današnjimi DNK preiskavami lahko identificiramo sledi, ki so količinsko zelo skromne (npr. sled sline na mestu poljubljanja). Če žrtev pritrdi, da je prišlo do spolnega kontakta, je potrebno vedeti, ali je storilec uporabljal kondom12 ali lubrikant13 ali je imela žrtev v času posilstva menstruacijo itn. Prav tako je pomembno od žrtve izvedeti o vseh spolnih odnosih, ki jih je imela do 72 ur pred kaznivim dejanjem posilstva. Sled sperme, ki izvira iz predhodnih spolnih odnosov, lahko povzroči nastanek mešanega profila DNK pri analizi sledi sperme iz ginekološkega vzorca, odvzetega po kaznivem dejanju.. 10. DNK − Celično jedro človeškega telesa vsebuje nitkaste strukture – kromosome, v katerih je shranjena veriga deoksiribonukleinske kisline, ki jo poimenujemo s kratico DNK. DNK je človeški dedni material, ki se od posameznika do posameznika razlikuje, medtem ko je DNK posameznika enak v vseh njegovih celicah. Izločimo ga lahko iz krvi, sline, kože, kosti, tkiva, lasnega mešička, iz spermijev itn. 11 Urin je pomemben zaradi naraščanja kaznivih dejanj posilstva z uporabo prepovedanih drog. 12 Kondom − tanka gumijasta prevleka za moški spolni ud. 13 Lubrikant l− atinsko lubricus − spolzek, mazilo, vazelin in podobno.. 23.

Pobiranje in zavarovanje bioloških sledi, povezanih s krajem kaznivega dejanja, se začne šele takrat, ko je kraj dejanja popolnoma zadokumentiran ter mesta posameznih sledi in predmetov natančno zapisana. Pri tem se je potrebno zavedati, da se najpomembnejše sledi kaznivega dejanja posilstva nahajajo prav na žrtvi in storilcu. Za biološke sledi na žrtvi in storilcu pa je potrebno upoštevati časovni zamik od storitve kaznivega dejanja oziroma od prijetja osebe, ki je osumljena storitve kaznivega dejanja posilstva. Bioloških sledi kot so sledi sperme v ustih, nožnici ali anusu, kot tudi sledi epitelnih celic14 žrtve na penisu osumljenca, ni več moč zaslediti po preteku 72 ur. Sledi na omenjenih delih telesa pa lahko tudi prej izginejo, če se ti deli telesa umivajo ali pride do iztrebljanja. Zaradi tega je potrebno nujno zavarovati predmete s kraja dejanja ali sledi na oblačilih in obutvi tako žrtve kot storilca (Drobnič, 2009).. Za identifikacijo biološke sledi s preiskavo DNK je potrebno imeti t. i. primerjalni biološki vzorec. Kot primerjalni vzorec je ustrezen le biološki material (slina, kri, las itn.) določene osebe. Danes se osumljencem za analize DNK popolnoma rutinsko odvzame bris ustne sluznice. Pri kaznivih dejanjih posilstva je nujno potrebno odvzeti primerjalne vzorce naslednjim osebam (Drobnič, 1999):. . žrtvi,. . osumljenemu in. . osebam, ki so imele z žrtvijo spolni odnos do 72 ur pred kaznivim dejanjem.. Biološke sledi uvrščamo v skupino neposrednih sledi, saj so vezane na nosilca sledi. Dokazna vrednost takšnih sledi je v današnjem času na podlagi DNK analiz 100% (Berginc, 2010).. Kdo ali kaj je preiskovalcem lahko vse v pomoč pri preiskavi kaznivega dejanja posilstva pa v poglavju, ki sledi.. 14. Epitelne celice − plast celic na površini kože ali sluznice, povrhnjica.. 24.

2.5 Pomoč pri preiskavi Ob prijavi kaznivega dejanja posilstva morajo preiskovalci v prvi vrsti angažirati vse razpoložljive lastne službe, kot so npr. Nacionalni forenzični laboratorij, ogledna skupina, analitična služba, strokovnjak za izdelavo fotorobota, poligrafski preiskovalec itn.. 2.5.1 Načrt izvedbe Brez dobrega načrtovanja preiskovanja dandanes ni mogoče pričakovati uspeha pri preiskovanju primera pogrešane osebe, za katero je podan sum, da je bila žrtev kaznivega dejanja. Načrtovanje je odločanje o tem, kaj bo treba narediti, kako, kdaj to izpeljati in kdo je odgovoren za izpolnitev načrtovanih nalog (Frangež, Dvoršek, 2003). Načrt izvedbe preiskave, ki ga preiskovalci poimenujejo tudi t. i. plan dela, sodi izključno v začetno fazo preiskave. V nadaljevanju preiskave seveda lahko ta načrt dopolnjujemo, nikakor pa si ne smemo dovoliti, da ta »zaživi« na papirju šele v nadaljevanju preiskave. V načrtu morajo biti določeni nosilci posameznih nalog oziroma različne skupine preiskovalcev za opravljanje konkretnih nalog (prijetje storilca, opravljanje razgovorov, opravljanje ogleda itn.) in rok, do katerega je potrebno posamezno nalogo opraviti (individualna odgovornost). Za ažurnost takega načrta mora skrbeti vodja preiskave ali druga oseba, ki se jo za to določi (Fank, 2004).. 2.5.2 Nacionalni forenzični laboratorij Nacionalni forenzični laboratorij je edini tovrstni center v Republiki Sloveniji, kjer so zaposleni najbolj usposobljeni strokovnjaki z različnih področij forenzičnih preiskav. V svojih laboratorijih skušajo prispevati svoj delež k rekonstrukciji dogodka oziroma preiskavi kaznivega dejanja in odkritju storilca (Policija, 2011). Uporaba njihovega strokovnega znanja in različnih zbirk podatkov je stalnica vsake zahtevnejše preiskave, kamor zagotovo sodijo tudi posamezni primeri kaznivih dejanj posilstev. Poudariti velja predvsem arhiv računalniško obdelanih prstnih odtisov storilcev kaznivih dejanj v sistemu AFIS15 in zbirko vzorcev DNK. 15. Računalniško podprt sistem za identifikacijo prstnih odtisov.. 25.

Sistem AFIS lahko preiskovalci uporabijo tako, da v primerjavo predložijo sledi papilarnih linij, ki so jih izzvali in zavarovali na kraju dejanja. Zbirke vzorcev DNK pa služijo za primerjavo najdenih in zavarovanih bioloških sledi na kraju dejanja. Zbirke podatkov DNK so operativne evidence, ki delujejo neodvisno od običajnih preiskav DNK (Drobnič, 2001).. 2.5.3 Prepoznava po fotografijah in izdelava fotorobota V postopku ugotavljanja storilca kaznivega dejanja posilstva informacije pogosto pridobimo tudi s pomočjo prepoznave oseb (možnih storilcev) po fotografijah. Pri tem od žrtve (lahko tudi od očividca) pričakujemo, da bo med vsemi možnimi fotografijami prepoznala storilca. Pozabljamo pa, da je lahko celoten postopek prepoznave za žrtev zelo naporen, stresen ali celo travmatičen. Veljavnost prepoznave je tako odvisna tudi od psihološkega stanja osebe, kar lahko predstavlja oviro v procesu odkrivanja storilca (Umek, Areh, Jager, 2001). O prepoznavi oseb po fotografijah je bilo napisano že veliko, zato se bom v tem poglavju osredotočila zgolj na računalniško prepoznavo oseb po fotografijah in izdelavo fotorobota16. Prepoznava oseb je lahko opravljena kot preiskovalno ali kot operativnotaktično dejanje. Od tega, za kakšno dejanje gre, je odvisna tudi njena dokazna vrednost. Razlikujemo tri metode: izdelavo računalniško sestavljenih slik oziroma fotorobot, prepoznavo oseb po fotografijah ter prepoznavo oseb v »živo« oziroma prepoznavno vrsto (sodni postopek). Na kratko bom predstavila računalniško različico postopka prepoznave oseb po fotografijah s pomočjo tropoznih fotografij. Prepoznava osumljenca kaznivega dejanja ni navedena med nujnimi preiskovalnimi dejanji. Po sedanji ureditvi je prepoznava osumljenca, ki jo opravijo policisti, ukrep za odkrivanje storilca in podlaga za sestavo kazenske ovadbe, zato policija ne more opraviti prepoznave na procesno veljaven način. Prepoznava, ki jo opravijo policisti v predkazenskem postopku, je torej zgolj obvestilo, ki ga je dala neka oseba policiji. Enako velja za Zapisnik o opravljeni prepoznavi osebe po fotografijah. (Priloga 1). Zapisnik je po svoji naravi dokaz v spoznavnem, ne pa tudi v procesno formalnem smislu, zato se sodba na sodišču ne more opirati zgolj na zapisnik. Vendar pa kljub temu to niso dokazi, za katere bi veljalo ekskluzijsko pravilo.. S strani Ministrstva za notranje zadeve sta bili izdani dve navodili, ki sta se začeli uporabljati leta 2010. Zakonsko podlago pa predstavljata 33. in 35a. člen Zakona o policiji ter 242. in 242a. člen ZKP. Podlago za fotografiranje oseb v identifikacijske namene pri preiskovanju kaznivih dejanj v predkazenskem postopku pa predstavljajo 1. in 2. odstavek 148. člena ZKP ter 2. odstavek 149. člena ZKP. 16. 26.

Če sodišče v kazenskem postopku zasliši pričo o tem, kako je potekala prepoznava osumljenca po fotografijah na policiji, je na tak način seznanjeno z njenim potekom, zato je v tem primeru dokaz izpovedba priče ali žrtve in ne Zapisnik o prepoznavi (Kovač, 2010). Fotorobot pa je slika iskane osebe, navadno osumljenca kaznivega dejanja, ki je narejena po opisih oziroma pričevanjih. Fotorobot je slika storilca ali druge osebe, ki je lahko narisana ročno ali s pomočjo računalnika. Govorimo torej o klasično izdelanem fotorobotu in računalniško sestavljeni sliki in ne o računalniški sliki, saj sta računalnik in računalniški program le pripomoček za izdelavo fotorobota. Postopek izdelave fotorobota s pomočjo računalnika zajema znanje uporabe računalniškega programa za izdelavo fotorobota, kot tudi znanje osebe, ki izdeluje fotorobota. Oseba, ki ima znanje oziroma sposobnost, da fotorobota nariše ročno, ima nujno potrebno znanje o risanju obraza (poznavanje biometrije). Razmišljanja o možnostih uporabe preiskovalne podpore, torej tudi izdelavo fotorobota, naj bodo pravočasna, torej že ob zaznavi kaznivega dejanja. Če se odločimo za izdelavo fotorobota, mora biti ta vedno narejen prej kot prepoznava oseb po fotografijah. Izdelava fotorobota zajema vse aktivnosti pooblaščene osebe za izdelavo fotorobota, ogled kraja kaznivega dejanja, pregled zbrane dokumentacije itn. Ko se odločimo za izdelavo fotorobota, moramo izpolniti obrazec Predlog za izdelavo sestavljene računalniške slike (fotorobota) (Priloga 2). Nato oseba, ki izdeluje fotorobota, povabi osebe, ki so storilca videle, in nato s pomočjo računalniškega programa izdela fotorobota. Na koncu pooblaščena uradna oseba, ki izdeluje fotorobota, napiše oziroma izpolni obrazec z osebnim opisom in sliko fotorobota, ki ga stranka (žrtev) podpiše (Kovač, 2010).. 2.5.4 Operaterji elektronskih komunikacij S prihodom mobilne telefonije v naše vsakdanje življenje je sprva kazalo, da so storilci kaznivih dejanj zaradi tega v prednosti. Izkazalo pa se je ravno nasprotno, saj že skoraj ni hujšega kaznivega dejanja ali težje preiskave, v kateri pomembno vlogo ne bi odigrali tudi operaterji mobilne telefonije. Podatki, ki jih operaterji mobilne telefonije posredujejo preiskovalcem na podlagi zaprosila ali odredbe sodišča, so »zlata vredni«. Ti pridobljeni podatki lahko preiskovalcem povedo, kje se je storilec (ali žrtev) gibal, s kom in kdaj je komuniciral itn. Vse to lahko uporabijo pri preverjanju alibija, in sicer kot indic ali pa kot dokazni material v postopku. Pravna podlaga je navedena v 149.b členu ZKP:. 27.

(1) Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno, da se izvršuje ali da se pripravlja oziroma organizira kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in je za odkritje tega kaznivega dejanja ali storilca potrebno pridobiti podatke o prometu v elektronskem komunikacijskem omrežju, lahko preiskovalni sodnik na obrazložen predlog državnega tožilca odredi operaterju elektronskega komunikacijskega omrežja, da mu sporoči podatke o udeležencih, okoliščinah in dejstvih elektronskega komunikacijskega prometa, kot so: številka ali druga oblika identifikacije uporabnikov elektronskih komunikacijskih storitev, vrsta, datum, čas in trajanje klica oziroma druge elektronske komunikacijske storitve, količina prenesenih podatkov in kraj, iz katerega je bila elektronska komunikacijska storitev opravljena. (2) Predlog in odredba morata biti pisna in morata vsebovati podatke, ki omogočajo identifikacijo komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet, utemeljitev razlogov, časovno obdobje, za katerega se podatki zahtevajo, ter ostale pomembne okoliščine, ki narekujejo uporabo ukrepa. (3) Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno, oziroma da se pripravlja kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti in je za odkritje tega kaznivega dejanja ali storilca potrebno pridobiti podatke o lastniku ali uporabniku določenega komunikacijskega sredstva za elektronski komunikacijski promet, ki niso objavljeni v naročniških imenikih in o času, v katerem je tako sredstvo bilo oziroma je v uporabi, lahko policija od operaterja elektronskega komunikacijskega omrežja zahteva, da ji na njeno pisno zahtevo, tudi brez privolitve posameznika, na katerega se ti podatki nanašajo, sporoči te podatke. (4) Operater elektronskih komunikacijskih omrežij svoji stranki ali tretji osebi ne sme razkriti, da je ali da bo določene podatke posredoval preiskovalnemu sodniku (prvi odstavek tega člena) ali policiji (prejšnji odstavek).. 28.

2.5.5 Odškodnina za žrtve posilstva Pohvale vredno je sprejetje ZOZKD17, ki je začel veljati dne 1. 1. 2006. Zakon sicer ne more spremeniti dejstva, da se je zgodilo neko kaznivo dejanje (prizadejana duševna bolečina žrtvi ali svojcem, povzročitev telesnih poškodb ali celo smrt žrtve), vendar pa lahko z odobreno odškodnino pomaga žrtvi ali njenim svojcem premostiti vsaj finančni del njihovih težav. Zakon namreč ureja pravico do odškodnine žrtvam nasilnih naklepnih kaznivih dejanj in njihovim svojcem, postopek za uveljavljanje teh pravic ter organe, ki odločajo in sodelujejo v postopku odločanja o teh pravicah. Status upravičenca do odškodnine ima prosilec, če so izpolnjeni formalni in materialni pogoji. Formalni pogoji so, da je prosilec državljan Republike Slovenije ali državljan druge države članice Evropske unije. Materialni pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, pa so (6. člen ZOZKD): . da obstaja sum, da je bilo proti prosilcu storjeno nasilno naklepno dejanje;. . da je bilo dejanje storjeno na ozemlju Republike Slovenije, na slovenski ladji ali slovenskem zrakoplovu ne glede na to, kje se nahaja ob storitvi dejanja;. . da je bilo dejanje zaznano ali pristojnemu organu naznanjeno in obravnavano kot kaznivo dejanje;. . da na strani prosilca ne obstajajo okoliščine, zaradi katerih po Obligacijskem zakoniku ni mogoče zahtevati povrnitve škode;. . da je zaradi dejanja prosilec utrpel telesno poškodbo, okvaro zdravja ali duševne bolečine;. . da je bila prosilcu z dejanjem storjena škoda, priznana s tem zakonom,. . če je verjetno, da storilec dejanja ne bo mogel izplačati odškodnine za škodo iz prejšnje alineje.. O priznanju in višini odškodnine (od 50 do 10.000 EUR) odloča Komisija za odškodnine žrtvam kaznivih dejanj na podlagi pisne zahteve prosilca, ki jo je potrebno vložiti pri Ministrstvu za pravosodje. Sedaj pa še besedo ali dve o dokazovanju kaznivega dejanja posilstva.. 17. Zakon o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj, Uradni list RS, št. 101/2005.. 29.

2.6 Dokazovanje kaznivega dejanja posilstva Namen predkazenskega (in kazenskega) postopka je odkriti, ali je bilo kaznivo dejanje res storjeno, kdo konkretno ga je storil in katera dejstva ter okoliščine to potrjujejo oziroma dokazujejo. Primarna naloga policije (in organov kazenskega pravosodja) je torej zbrati in ugotoviti toliko dejstev ter okoliščin o konkretnem preteklem dejanju, ki ima znake kaznivega dejanja, da je mogoče utemeljeno trditi, da se je dejanje dejansko zgodilo, da ga je storila določena oseba in da vsebuje vse elemente kaznivega dejanja (Maver, 2007). Pri dokazovanju posilstva se srečujemo z dvema osnovnima preiskovalnima situacijama (Dvoršek, 2003): . osumljenec je znan in spolnega odnosa ne zanika, zanika pa, da je bil spolni odnos proti volji žrtve in. . osumljenec je znan, a trdi, da z žrtvijo ni imel stika niti ni z njo spolno občeval ali je drugače zlorabil.. Pri prvi situaciji je potrebno zbrati vse podatke, ki kažejo na to, da je spolni odnos potekal proti volji žrtve. Na to lahko najbolj očitno pokažejo morebitne poškodbe oblačil ali predmetov (zlomljena očala, odtrgan uhan itn.) ali telesne poškodbe žrtve, enako tudi sledi v prostoru, kjer je prišlo do posilstva. V avtomobilu je to lahko odtrgan obesek ali odlomljeno ogledalo, v stanovanju pa so to npr. sveže poškodbe predmetov, prevrnjeni deli pohištva ali razbita vaza, na odprtem pa polomljeno nizko grmičevje, potlačena trava ali drugo rastlinje. Na spolni odnos proti volji žrtve lahko kaže tudi dokumentirano vpitje žrtve na pomoč ali prošnje, naj jo pusti pri miru. Kljub vsemu dejstvo, da se žrtev ni upirala, ne kaže nujno na žrtvino soglasje glede spolnega odnosa. Možnost upiranja je potrebno ocenjevati z različnih vidikov, in sicer glede na: . vrsto grožnje oziroma uporabljenih sredstev (npr. storilec se je žrtvi približal od zadaj in ji na vrat pritisnil rezilo noža);. . način napada (storilec je žrtev tako presenetil, da je ta otrpnila od strahu);. . razliko v moči med storilcem in žrtvijo (višini in teži);. . siceršnji vzorec ravnanja storilca, ki ga je žrtev poznala (znan nasilnež, ki se ga vsi bojijo);. 30.

. kraj napada (vpitje zaradi hrupa ne bi imelo nobenega smisla, žrtev je strah že samega kraja − majhen zaprt prostor, prostor nad prepadom ali ob vodi);. . okolje, iz katerega žrtev izhaja (patriarhalno okolje, kjer je zoperstavljanje moškemu neobičajno, žrtvi so partnerja vsilili starši);. . osebnostne značilnosti žrtve (spolne odnose je tudi sicer odklanjala, izogibala se je stikov, ki bi jih lahko moški napačno razumel).. Pogostejše pa so tiste druge preiskovalne situacije, kjer osumljenec trdi, da z žrtvijo spolnega stika sploh ni imel ali pa se brani z molkom. To pomeni, da je najprej treba dokazati, da je sploh šlo za (nasilni) spolni odnos in da ga je izvršil osumljenec. Spolni odnos med žrtvijo in osumljencem najlažje dokažemo v primeru, če žrtev zanosi. Do materialnih dokazov se lažje pride, če žrtev posilstvo prijavi neposredno po dejanju. Seveda je pomembno tudi, da se pred tem ni umivala, saj je le tako mogoče najti sveže ali zasušene sledi sperme na žrtvi ali njenih telesnih odprtinah. Pri odvzemu navedenih sledi moramo nujno upoštevati kriminalistično-tehnična navodila, s čimer preprečimo nevarnost kontaminacije sledi. Posilstvo se lahko dokazuje tudi s pomočjo osebnih dokazov. Lahko so priče opazile storilca ali njegovo vozilo na kraju napada oziroma v njegovi bližini, lahko so opazile poškodbe, ki mu jih je prizadejala žrtev itn. Prav tako je možno, da se je storilec z dejanjem hvalil pred vrstniki ali pa je posilstvo celo napovedal. Osebni dokaz lahko predstavlja tudi priznanje osumljenca. V nekaterih preiskovalnih situacijah ne bomo razpolagali z nikakršnimi drugimi materialnimi niti osebnimi dokazi. Morebitno priznanje bo tako pomenilo edini (osebni) dokaz.. 2.6.1 Zmotne predstave o posilstvih O posilstvih obstaja veliko zmotnih predstav, ki izkrivljajo pravo podobo tovrstnih nasilnih dejanj, kar ima vrsto negativnih in škodljivih posledic. Prav zaradi teh zmotnih predstav je tolerantnost družbe do posilstev še vedno precej visoka. Zaradi tega se žrtve soočajo še s hujšimi občutki krivde, sramu in strahu kot sicer. Prava dejstva o posilstvih je torej pomembno poznati. Naj jih naštejem vsaj nekaj (Fank, Štirn, 2007):. 31.

1. Zmotna predstava: posilstva se lahko ubraniš, če hočeš. Ne drži. Storilec lahko zlomi odpor žrtve s fizično premočjo, z grožnjami, z izvajanjem fizičnega nasilja itn. V primeru, da se storilec in žrtev poznata, pa storilec zlorabi zaupanje žrtve in njen odnos do sebe. 2. Zmotna predstava: žrtve spolnega napada so samo mlade in privlačne ženske. Žrtve spolnega napada so lahko osebe vseh starosti, pri čemer videz in spolna privlačnost žrtve nista pomembni. Rizični dejavnik na strani žrtve je njena dostopnost ter ranljivost. Toliko bolj ranljivi so otroci, ženske, ostarele in slabotne osebe. In da, žrtve so lahko tudi moški. 3. Zmotna predstava: mož ne more posiliti svoje žene. Če ženska ne privoli v spolni odnos, je ne glede na njen odnos do storilca posiljena.. 2.6.2 Viktimološki vidik posilstev. Viktimologijo definiramo kot znanstveno proučevanje žrtev, procesa ter posledic, ki nastanejo pri žrtvi. Viktimologija raziskuje odnose med storilcem in žrtvijo pri kaznivem dejanju. Posveča se procesu viktimizacije18 in predvsem upošteva tudi problem vrste storilcev. Viktimološka prognoza19 je pomembna za preprečevanje kaznivih dejanj.. Med storilcem in žrtvijo lahko nastopajo tri vrste odnosa pred storjenim posilstvom (Topolovec, 2002):. 18 19. . posilstvo brez predhodnega odnosa med storilcem in žrtvijo,. . posilstvo s kratkim predhodnim odnosom med storilcem in žrtvijo,. . posilstvo z odnosom med storilcem in žrtvijo, ki je obstajal že dalj časa.. Viktimizacija − nastanek, pojav žrtve. Viktimološka prognoza − napoved, predvidevanje, kje in kdo bo žrtev.. 32.

Pri viktimološkem vidiku posilstev je potrebno omeniti tudi alkohol in mamila, saj sta pomembna viktimogena20 in kriminogena21 dejavnika. Določeno vlogo igrata predvsem pri storilcu, delno pa tudi pri žrtvi.. Pojavlja se vprašanje, kakšen je vpliv žrtve na nastanek kaznivega dejanja, koliko žrtev vpliva na nastanek kaznivega dejanja in kakšen je njen prispevek k lastni viktimizaciji. Viktimologija je pokazala, da osebnost žrtve in njeno obnašanje nista nič manj pomembna kot osebnost in obnašanje storilca. Viktimološka raziskovanja so pokazala, da obstajajo določene predispozicije22, ki naredijo osebo privlačnejšo za zločinske napade. Te viktimogene predispozicije so tiste karakteristične poteze ali tiste posebne osebnostne lastnosti, ki naredijo neko osebo stalno ali občasno izpostavljeno oziroma manj zaščiteno pred določeno vrsto kriminalitete. Npr. starejše in slabotne ženske so veliko bolj izpostavljene tatvinam torbic itn. Osebo, ki ima takšno lastnost ali več takšnih lastnosti, imenujemo latentna23 žrtev (Topolovec, 2002). Sedaj pa se osredotočimo na uporabnost kriminalistične psihologije pri preiskovanju kaznivih dejanj posilstev.. 3. Uporabnost. kriminalistične. psihologije. pri. preiskovanju. kaznivih dejanj posilstev Kadar omenimo uporabo kriminalistične psihologije pri preiskovanju kaznivih dejanj, nikakor ne moremo mimo uporabe poligrafa, ki mu laiki pogovorno rečejo tudi »detektor laži«.. 3.1 Poligrafiranje Pri vsaki preiskavi hujšega kaznivega dejanja je uporaba poligrafskega testiranja vredna temeljitega razmisleka. ZPol24 preiskovalcem omogoča uporabo poligrafa25, vendar le pri osumljencih kaznivega dejanja, zato je potrebno ta sum dobro utemeljiti. 20. Viktimogen dejavnik − dejavnik, ki poveča verjetnost, da bo določena oseba postala žrtev. Kriminogen dejavnik − dejavnik, ki povzroča, spodbuja kriminal. 22 Predispozicija − trajna telesna ali duševna pripravljenost. 23 Latentna žrtev − vnaprej določena žrtev. 24 Zakon o Policiji, Uradni list RS, št. 22/2009. 21. 33.

Poligrafsko preiskavo26 mora opraviti izkušen poligrafist27, ki mora biti temeljito seznanjen z vsemi podrobnostmi preiskave, vključno z najnovejšimi podatki. Poligrafskega preiskovalca28 je potrebno vključiti v preiskavo čim prej oziroma ko to narekujejo okoliščine (lahko je prisoten že na samem ogledu kraja kaznivega dejanja). Pomemben podatek je tudi ta, da mora osumljenec v poligrafsko testiranje prostovoljno privoliti, kar pomeni, da ga lahko v vsakem trenutku (brez posledic) zavrne. Psihofiziološko preiskavo verodostojnosti izjav s poligrafom je mogoče uvrstiti tudi med metode profiliranja (Selič, Juratovec, 2003).. 3.2 Pričanje očividcev V vsakdanjem življenju sta človekovo zaznavanje in spominjanje dovolj učinkovita, kot neučinkovita pa se izkažeta v določenih stresnih primerih. V skupino takšnih primerov lahko gotovo prištejemo tudi prisotnost očividcev pri hujših kaznivih dejanjih (sem lahko prištejemo tudi žrtve in priče kaznivega dejanja). Pričanje očividcev je pomembno v kriminalistični preiskavi, pa tudi v kazenskem postopku, saj je lahko nezanesljiva zaznava ali nespominjanje pomembnih okoliščin nekega dogodka usodno za osumljenca oziroma obdolženca (Umek, 1995). Pričanje očividcev je še posebej pomembno v začetni fazi preiskave, vendar je njihove izjave potrebno preveriti, nikakor pa jih preiskovalci ne smejo izsiljevati. Upoštevati je treba, da imajo očividci različne sposobnosti zaznavanja in spominjanja, kar je odvisno od celotne posameznikove osebnosti. Pričanje je lahko ključnega pomena za uspešno preiskovanje primerov kaznivih dejanj. Ni namreč redkost, da pričanje zapelje preiskovalce v napačno smer ali celo v slepo ulico (Areh, 2003). Pri ocenjevanju izjav očividcev je potrebno ugotoviti njihovo kompetentnost (sposobnost pričanja) in kredibilnost (stopnja verodostojnosti izjav). Kompetentnost določajo osebnostne značilnosti očividca (starost, inteligentnost, duševno stanje), stopnjo verodostojnosti izjav pa morajo preiskovalci oceniti predvsem na podlagi temeljitega razgovora. 25. Poligraf je medicinska naprava, ki pri testirani osebi zapisuje psihofiziološke odzive na zastavljena vprašanja in druge zunanje dražljaje. 26 Poligrafska preiskava je ena najzahtevnejših in najkompleksnejših psihofizioloških preiskav sploh. 27 Ne moremo prevarati poligrafa ali njegove metode, nevarni pa so neustrezno ali premalo usposobljeni poligrafski preiskovalci ali tehnično neustrezno opremljeni poligrafski laboratoriji. 28 Dosleden timski pristop k preiskovanju kaznivih dejanj, ki bi poligrafskega preiskovalca enakovredno vključeval že od samega začetka, bi brez dvoma prinesel rezultate tudi v smislu uspešne in učinkovite preiskanosti.. 34.

Res so za uspešno končano preiskavo pomembni odgovori na »zlata« kriminalistična vprašanja29, vendar se preiskovalci s tem ne smejo zadovoljiti. Za ugotavljanje kredibilnosti izjave morajo preiskovalci dobiti odgovore na naslednja vprašanja (Umek, 1995): . ali je bila priča med dogodkom sploh pri zavesti;. . ali je bila mogoče pod vplivom alkohola, prepovedanih drog ali zdravil;. . kako se je sploh pojavila njena zaznava kaznivega dejanja;. . od kod je prišla in kam je bila namenjena;. . kaj natančno je počela v času, ko je bilo storjeno kaznivo dejanje;. . ali bi lahko kakšen drug dogodek (ob istem času) zmotil njeno pozornost pri zaznavanju kaznivega dejanja;. . ali ima mogoče kakšne osebne interese, motive ali predsodke o konkretnem primeru;. . kakšna je bila vidljivost in preglednost na kraju kaznivega dejanja;. . koliko ji lahko zaupamo glede na njeno preteklost.. To je le nekaj osnovnih vprašanj, na katere preiskovalci ne smejo pozabiti, seveda pa bodo glede na okoliščine posameznega primera postavili še kakšno vprašanje več. Zavedati se je treba, da je vsako pričanje tudi proces družbene interakcije, v katerem se zaradi različnih dejavnikov resnica ali del nje tudi izgubi. To ne pomeni, da je pričanje nekoristno, poznati je treba zgolj njegove omejitve in pogoje, pod katerimi je zanesljivo. Verodostojnost pričanja je mogoče tudi ocenjevati, in sicer z dveh vidikov, z logičnega ali s psihološkega, ki pa se seveda medsebojno dopolnjujeta.. 3.3 Ugotavljanje izmišljenega pri zaslišanju osumljenca Iz vedenja osumljenca je moč sklepati, ali ta laže, saj osumljenec med laganjem doživlja duševne procese, ki so povezani s čustvi (občutek krivde, strah, vzburjenje itn.), kompleksnostjo in z nadzorom. Laganje je zahteven duševni proces, ki vključuje kreativnost, logičnost in spomin, še posebej ko gre za kompleksne oziroma zapletene vsebine (Umek, Areh, 2003).. 29. Zlata kriminalistična vprašanja: kaj, kdaj, kje, kako, s čim, kdo in zakaj.. 35.

Moč čustev je odvisna od osebnostnih značilnosti vsakega posameznega osumljenca, a če čustva prevladajo, lahko vplivajo tudi na vedenje osumljenca. Takšen osumljenec se bo na nek način ves čas boril sam s seboj, saj bo poskušal čustva nadzorovati − mimiko lažje, pantomimo težje. Med nebesedne znake lažnivega vedenja osumljenca štejemo jecljanje, premore med govorom, počasno govorjenje, rigidnost celotnega telesa, povišan ton glasu, čustvene obrazne izraze itn. Med besedne in vsebinske znake lažnivega vedenja osumljenca pa uvrščamo manj verjetne odgovore, negativno govorjenje, posredne odgovore, pomanjkanje navajanja osebnih izkušenj, kronološko urejeno pripovedovanje, pomanjkanje navajanja podrobnosti itn. V ta kontekst lahko uvrstimo tudi tipične obrambne strategije osumljenca (Maver, 2000): . zanikanje kaznivega dejanja oziroma zatrjevanje nedolžnosti;. . sklicevanje na procesne napake v postopku;. . zmanjševanje pomena dejanja, iskanje olajševalnih okoliščin, milejšo pravno kvalifikacijo, prispevek žrtve ali tretjih oseb;. . sklicevanje na neprištevnost ali bistveno zmanjšano prištevnost;. . zavlačevanje postopka;. . priznanje dejanja s sklicevanjem na »višje cilje« in druge atipične oblike obrambe.. 3.4. Obveščanje bližnjih (svojcev) o kaznivem dejanju posilstva. Policisti in kriminalisti svoje delo pogosto opravljajo zato, ker želijo pomagati drugim ljudem in izboljšati raven življenja v njihovi skupnosti (Scott, 1999). V 3. členu ZPol je kot prva naloga policije zapisana »varovanje življenja, osebne varnosti in premoženja ljudi«. Ena izmed nalog, ki jo uvrščamo pod to kategorijo, je prav gotovo tudi obveščanje svojcev žrtve, da se je zgodilo posilstvo30, zato se policisti pri opravljanju svojega (pogosto zelo stresnega) dela srečujejo tudi s to zahtevno dolžnostjo. Tovrstno obveščanje sodi med eno najtežjih in (žal) zelo pogostih nalog policistov (Zupančič, Frangež, 2006).. 30. Obveščamo tudi o smrti bližnjega, hudi telesni poškodbi, samomoru, prometni nesreči itn.. 36.