Možnosti napovedovanja hujših kaznivih dejanj : (množičnih umorov, terorističnih napadov)

MAGISTRSKO DELO Možnosti napovedovanja hujših kaznivih dejanj (množičnih umorov, terorističnih napadov). Marec, 2014. Jure Mertük.

MAGISTRSKO DELO Možnosti napovedovanja hujših kaznivih dejanj (množičnih umorov, terorističnih napadov). Marec, 2014. Jure Mertük Mentor: red. prof. dr. Peter Umek.

Zahvala. Iskreno se zahvaljujem dr. Umeku za nasvete, prijaznost, potrpežljivost in pomoč pri nastajanju tega magistrskega dela.. Iskrena zahvala pa predvsem mojim staršem, bratu z družino, in ostalim, ki so kakor koli pripomogli k uspešnemu dokončanju moje študijske poti..

Kazalo 1 Uvod ................................................................................................. 8 1.1 Namen in cilji magistrskega dela ........................................................... 9 1.2 Hipoteze in raziskovalna vprašanja ........................................................ 9 1.3 Uporabljene metode ........................................................................ 10 2 Terorizem .......................................................................................... 11 2.1 Opredelitev pojma terorizem .............................................................. 11 2.2 Vrste terorizma .............................................................................. 13 2.2.1 Nacionalistični terorizem .............................................................. 14 2.2.2 Verski terorizem ........................................................................ 14 2.2.3 Levičarski terorizem .................................................................... 15 2.2.4 Desničarski terorizem .................................................................. 16 2.2.5 Anarhistični terorizem ................................................................. 16 2.2.6 Državni terorizem ....................................................................... 17 2.2.7 Internetni, računalniški oz. cyber terorizem ....................................... 17 2.2.8 Narkoterorizem ......................................................................... 18 2.2.9 Samomorilski terorizem ................................................................ 18 3 Teroristi samotarji ................................................................................ 20 3.1 Prednosti teroristov samotarjev ........................................................... 22 3.2 Slabosti teroristov samotarjev ............................................................. 23 3.3 Ukrepi za preprečevanje napadov teroristov samotarjev .............................. 24 4 Množični umori .................................................................................... 25 5 Preprečevanje množičnih umorov in navodila za prihodnje ................................ 30 5.1 Družbena odgovornost in množični umori ................................................ 30 5.2 Psihiatrična prizadevanja in tveganja za množične umore ............................ 31 5.3 Kulturni dejavniki in množični umori ..................................................... 32 5.4 Mediji in množični umori ................................................................... 32 6 Proces radikalizacije ............................................................................. 33 6.1 Vzroki za radikalizacijo posameznika ..................................................... 35 6.2 Vzroki oz. vzgibi za radikalizacijo skupine ............................................... 36 6.3 Mehanizmi za množično radikalizacijo.................................................... 37 6.4 De-radikalizacija ............................................................................. 37 3.

7 Vloga interneta .................................................................................... 39 8 Analiza primera Breivik .......................................................................... 40 8.1 Biografija...................................................................................... 41 8.2 Ideologija ..................................................................................... 42 8.3 Povezave ...................................................................................... 43 8.4 Učinkovitost .................................................................................. 43 8.5 Internet........................................................................................ 44 8.6 Duševno stanje ............................................................................... 45 8.7 Nova spoznanja............................................................................... 46 9 Možnosti odkrivanja potencialnih teroristov oz. morilcev samotarjev .................... 48 9.1 Zbiranje in analiza šibkih signalov za potrebe odkrivanja morilcev samotarjev.... 49 9.1.1 Digitalne sledi na internetu ........................................................... 50 9.2 Model analize ................................................................................. 51 9.3 Identifikacija izhodiščnih spletnih strani in filtrirano zbiranje podatkov............ 52 9.4 Tehnike za analizo zbranih podatkov ..................................................... 54 9.4.1 Posameznikova aktivnost na radikalnih spletnih straneh ......................... 55 9.4.2 Radikalno izražanje v objavah ........................................................ 56 9.4.3 Razkritje ................................................................................. 56 9.4.4 Fiksacija oz. obsedenost ............................................................... 57 9.4.5 Identifikacija ............................................................................ 57 9.5 Razvrstitev in ocena uporabniških imen .................................................. 58 9.6 Analiza konkurenčnih hipotez kot metoda odkrivanja teroristov samotarjev (ACH metoda) ............................................................................................ 60 10 Zaključek ......................................................................................... 63 Literatura in viri ..................................................................................... 66. 4.

Kazalo slik Slika 1: Število terorističnih napadov od l. 2002 ............................................... 13 Slika 2: Pregled postavljanja in razvijanja hipotez v zvezi z potencialnim teroristom samotarjem .......................................................................................... 52 Slika 3: Končni rezultat iskanja spletnih strani z spletnim pajkom .......................... 54 Slika 4: Potek raziskave s pomočjo ACH metode ............................................... 62. Kazalo tabel Tabela 1: Množični umori: dejavniki tveganja .................................................. 27 Tabela 2: Potek procesa radikalizacije .......................................................... 34. 5.

Povzetek Terorizem in množični umori dandanes predstavljajo veliko grožnjo povsod po svetu. Ni ga namreč dela sveta, ki bi bil odporen na to obliko grožnje. Zato bi za učinkovit boj proti terorizmu in množičnim umorom bilo potrebno sodelovanje med varnostni organi različnih držav na vseh ravneh zagotavljanja varnosti. Vendar pa se pri tem pojavlja veliko ovir, saj problem nastopi že pri opredelitvi posameznih pojmov. Tako se za terorizem na različnih koncih sveta uporabljajo različne definicije in klasifikacije, kajti kar je za nekoga terorizem, lahko za drugega predstavlja zgolj borbo za svobodo. Ta neenotnost torej ovira mednarodno sodelovanje v boju zoper terorizem in množične umore. Še večjo oviro pa v zadnjih letih predstavlja razvoj svetovnega spleta oz. interneta, ki omogoča lažjo komunikacijo med podobno mislečimi posamezniki iz celega sveta. Internet je tako močno olajšal in pospešil proces radikalizacije. To so spoznale tudi teroristične organizacije, ki v zadnjih letih uspešno uporabljajo internet za namene pridobivanja novih članov in financiranja svojih dejavnosti. Pomembno vlogo pa je internet odigral tudi pri razmahu samomorilskega terorizma in teroristov samotarjev. Posameznikom namreč omogoča, da na internetu poiščejo posameznike ali skupine, ki podpirajo njihov radikalne poglede na svet in jih tako napeljujejo k ukrepanju. Prav tako pa internet posameznikom služi kot orodje za učenje, kajti na njem lahko najdejo veliko nasvetov in načrtov za pripravo in izvedbo napadov. Internet torej služi kot pomembno orodje za radikalizacijo posameznikov ali skupin, zato bi bilo potrebno vzpostaviti programe ozaveščanja posameznikov in skupin glede opozorilnih znakov in deradikalizacije. Obstaja namreč veliko stvari, ki jih lahko posameznik ali družba kot celota naredimo, da zmanjšamo posameznikove možnosti za pridružitev teroristični skupini ali odločitev, da gre na morilski pohod, kot se je to zgodilo v primeru Breivik. V luči razmaha interneta, kot uporabnega orodja za širjenje ekstremizma, se je v zadnjih letih okrepilo delovanje varnostnih služb na področju razvijanja programske opreme, ki bi omogočala lažje odkrivanje potencialno nevarnih posameznikov in skupin. Ključne. besede:. terorizem,. množični. radikalizacija, digitalne sledi.. 6. umori,. teroristi. samotarji,.

Summary - Possibilities of Predicting Serious Crimes (mass murder, terrorist attacks) Terrorism and mass murder nowadays posse a huge threat all around the world. Not a single part of the world is immune against this threat. Therefore, to ensure a successful fight against terrorism, a cooperation between safety authorities of different countries on all stages of providing safety, is necessary. However, the situation poses many obstacles, because a problem already occurs in the definition of the terms. Different parts of the world use different definitions and classifications, because what is for someone considered as terrorism may be interpreted by another only as a struggle for freedom. This lack of uniformity is disturbing the international cooperation in their fight against terrorism and mass killings. Another, much bigger obstacle in recent years, poses the development of World Wide Web. It facilitates a much easier way of communication between like-minded individuals from around the world. It is fair to say, the Internet has greatly facilitated and accelerated the process of radicalization. This has been recognized by terrorist organizations, which in recent years successfully used the Internet, for the purpose of acquiring new members and funding their activities. The internet also played an important role in the growth of suicide terrorism and “lone wolf” terrorists. It enables individuals to find individuals or groups which support their radical views of the world and thereby incite them into action. Also, the Internet serves as a tool for individuals to learn, because you can find lots of tips and plans for the preparation and execution of attacks. The Internet thus serves as an important tool for the radicalization of individuals or groups. Therefore it would be necessary to establish awareness programs for individuals and groups, regarding the warning signs and de radicalization. There are several things, which an individual or society as a whole can do, in order to reduce the chances of an individual joining a terrorist group or deciding to go on a killing spree, as happened in the case of Breivik. In the light of the proliferation of the Internet, as a useful tool for spreading extremism, the functioning of security services in the field of software development has strengthened in recent years, which could result in an easier detection of potentially dangerous individuals and groups. Key words: terrorism, mass murder, lone wolf terrorism, radicalization, digital traces.. 7.

1 Uvod Terorizem in množični umori – skoraj ga ni dneva, da v sredstvih javnega obveščanja ne bi bilo kaj napisanega ali povedanega na to temo. Gre za dogodke, ki v družbi povzročajo strah in negotovost, saj se posamezniki v luči teh dogodkov ne počutijo varni, kajti nobena država na svetu ne more zagotoviti popolne varnosti pred temi dejanji. Kljub temu, da ne gre za nove pojave, pa jim je posebna pozornost namenjena od l. 2001 oz. od odmevnega napada na World Trade Center v New Yorku. Vse od takrat lahko v medijih redno spremljamo novice o takšnih in drugačnih terorističnih napadih ali morilskih pohodih, zdaj na tem, spet drugič na čisto drugem koncu sveta. Ob tem velja omeniti, da tako, kot se razvija in spreminja družba oz. vsak posameznik, tako se razvijajo tudi druge stvari, med njimi tudi terorizem in množični umori. Medtem ko smo bili v preteklosti mnenja, da se kaj takšnega v Evropi ne more zgoditi, pa smo se v zadnjih letih lahko prepričali, da temu ni več tako. Da terorizem in množični umori predstavljajo resno grožnjo tudi na evropskih tleh, pričajo teroristični napadi na javna prevozna sredstva v Londonu in Madridu, med množičnimi umori pa izstopa predvsem morilski pohod na Norveškem, ki ga je izvedel Anders Behring Breivik. Pred leti so največjo nevarnost predstavljale teroristične organizacije, danes pa največjo grožnjo na področju varnosti predstavljajo tako imenovani »Lone Wolf« teroristi oz. teroristi samotarji in pa posamezni množični morilci. To so posamezniki, ki se iz takšnih ali drugačnih razlogov odločijo, da morajo vzeti stvari v svoje roke in v popolni anonimnosti načrtujejo maščevanje posameznikom in družbi. V zadnjih letih se v medijih tako vedno pogosteje srečujemo z novicami o strelskih pohodih posameznikov bodisi na šolah, javnih prevozih, v nakupovalnih centrih in raznih drugih krajih in prireditvah, kjer obstaja velika verjetnost, da se bo zbralo veliko število potencialnih žrtev. K temu je vsekakor veliko prispeval tudi proces globalizacije, predvsem pa svetovno medmrežje oz. internet,. ki ima pomembno. vlogo pri radikalizaciji. posameznikov in posledično pri povečanju števila teroristov samotarjev. Svetovni splet namreč omogoča posameznikom, da se povezujejo z podobno mislečimi posamezniki z drugega konca sveta, ali da se pridružijo teroristični skupini. Proces radikalizacije, za katerega je značilna povečana uporaba nasilnih sredstev in strategij z namenom doseganja političnih ciljev, se je z razširjenostjo interneta močno olajšal in posledično pospešil.. 8.

Razvoj terorizma in množičnih umorov pa seveda pomeni tudi to, da se morajo novim oblikam groženj prilagoditi tudi tisti, ki skrbijo za varnost v družbi. Nove oblike nevarnosti nas namreč silijo k prilagajanju, kar pomeni, da morajo strokovnjaki iz vseh področij zagotavljanja varnosti odkrivati nove načine, kako v prihodnosti odkrivati in preprečevati morebitna nova hujša kazniva dejanja, predvsem pa morajo v luči učinkovitega boja proti storilcem okrepiti medsebojno sodelovanje.. 1.1 Namen in cilji magistrskega dela Z magistrskim delom smo želeli predstaviti pojma terorizem in množični umori. Ob tem smo prišli do spoznanja, da je ena izmed ovir pri boju proti terorizmu tudi sama definicija terorizma. Zaradi različnega pojmovanja, dojemanja in razlage pojma terorizem je namreč oteženo sodelovanje držav v boju proti terorizmu. Prav tako se v zadnjih časih srečujemo z novimi oblikami terorizma, kjer velja izpostaviti predvsem teroriste samotarje, ki so problematični predvsem zaradi tega, ker so težko izsledljivi in je posledično to vrsto terorizma težko preprečevati. Zato je bil eden izmed ciljev preučiti in predstaviti možne načine odkrivanja teroristov samotarjev in množičnih morilcev. V magistrski nalogi je predstavljen tudi proces radikalizacije oz. dejavniki, ki spodbudijo posameznika, da se radikalizira. Zato smo poiskali tudi načine, kako takšne posameznike de-radikalizirati oz. jih ponovno vključiti v družbo. V magistrskem delu je predstavljena tudi vloga interneta pri razvoju terorizma in množičnih umorov, saj je uporaba interneta dandanes zelo razširjena in tako omogoča povezovanje podobno mislečih posameznikov. Glavni cilj izdelave magistrskega dela pa je bil predstaviti možnosti, s katerimi bi v prihodnosti bilo možno napovedati oz. odkrivati hujša kazniva dejanja (teroristične napade, množične umore), kar bi posledično pomenilo tudi boljše možnosti za preprečevanje tovrstnih dejanj. V zadnjem delu magistrskega dela bomo tako predstavili možen potek odkrivanja potencialno nevarnih posameznikov na svetovnem spletu.. 1.2 Hipoteze in raziskovalna vprašanja Kot že sam naslov magistrskega dela pove, je namen le-tega, da ugotovimo, ali obstajajo učinkoviti načini odkrivanja potencialnih storilcev množičnih kaznivih dejanj. Pri tem nas bo med drugim zanimalo tudi to, ali pri tem obstajajo kakšne razlike med odkrivanjem terorističnih skupin in teroristov samotarjev. Prva postavljena hipoteza se tako glasi: 9.

H-1: Odkrivanje delovanja teroristov samotarjev je težje od odkrivanja delovanja terorističnih skupin, zaradi česar teroristi samotarji za družbo predstavljajo večjo nevarnost kot pa teroristične skupine. V nadaljevanju bodo predstavljeni načini odkrivanja potencialno nevarnih posameznikov, kjer bo beseda tekla tudi o učinkovitosti posameznih načinov odkrivanja. Druga hipoteza je torej sledeča: H-2: Avtomatizirano spletno iskanje potencialno nevarnih posameznikov ni tako učinkovito kot kombinacija avtomatiziranih iskalnikov in izkušenih obveščevalnih analitikov.. 1.3 Uporabljene metode Za učinkovito proučevanje izbrane tematike je potrebne veliko teoretične podlage, kar pomeni, da bo temeljna metoda pri izdelavi magistrskega dela uporaba deskriptivne metode, katere temelj je analiza vsebine pisnih in elektronskih virov. Vire bodo predstavljali predvsem knjige, strokovni in poljudnoznanstveni članki in internetne strani strokovnih, znanstvenih in drugih institucij. Pri definiranju in opredeljevanju ključnih pojmov bomo uporabili konceptualno analizo, s pomočjo katere bomo opredelili pomen določenih pojmov, splošnost rabe pojmov, njihovo zgodovinsko spreminjanje in pa odnos med posameznimi pojmi oz. koncepti.. 10.

2 Terorizem Terorizem je posebna oblika nasilja, katerega kljub temu, da imajo teroristi v glavnem politične ali druge motive, uvrščamo med kriminalna dejanja. Čeprav terorizem za sabo ne pusti tolikšnega števila žrtev kot npr. vojne, je treba pri terorizmu upoštevati tudi psihološki vpliv, ki ga ima na širšo populacijo. Dober primer tega so napadi na WTC v New Yorku leta 2001, ki so pri ljudeh povzročili veliko mero strahu in so močno zamajali njihov občutek varnosti in nedotakljivosti. In čeprav je terorizem prisoten že več stoletij, se mu posebna pozornost posveča šele po 11. septembru l. 2001. Terorizem predstavlja v sodobnem svetu eno izmed ključnih groženj za nacionalno in mednarodno varnost zlasti zaradi značilnih neposrednih posledic kot so človeške žrtve, trpljenje in strah, ogrožanje družbene povezanosti, politične stabilnosti, materialna škoda, spodkopavanje načel pravne države in drugih temeljnih načel, na katerih temeljijo sodobne demokracije. Poleg tega pa ima terorizem tudi razne posredne vplive, kjer velja omeniti predvsem povečanje poseganja varnostnih organov v pravice in svoboščine posameznikov in posledično torej omejevanje človekovih pravic (Pavič, 2009). Po svetu dandanes obstaja stotine terorističnih skupin in organizacij, ki uporabljajo terorizem kot sredstvo za sejanje strahu in doseganje svojih ciljev. Zanj je značilno predvsem, da lahko močno vpliva na vzdušje v družbi, s tem, ko seje strah in ruši zaupanje v državne institucije, ki bi družbo morale obvarovati pred takšnimi dogodki. Zato bi lahko rekli, da je cilj terorizma destabilizacija družbe.. 2.1 Opredelitev pojma terorizem Ko hočemo v knjigah ali na internetu poiskati definicijo pojma terorizem, se lahko v množici definicij kar hitro izgubimo. Obstaja namreč veliko različnih pojmovanj in razumevanj tega pojava, saj na žalost definicija v mednarodni skupnosti ni poenotena. Po nekaterih podatkih bi tako naj obstajalo več kot 100 različnih definicij terorizma. Tako tudi Elagab (v Purg, 1997) opozarja, da ni splošno sprejemljive definicije terorizma, in da terorizem ni le sodobni pojav. Zelo težko je namreč izdelati objektivno definicijo, ki bi bila univerzalno sprejemljiva, za kar obstajajo mnogi razlogi, med njimi: •. terorizem obsega različne pojavne oblike – pogosto se enači s politično subverzijo, občasno ga uporabljajo vlade, poleg tega pa je tudi instrument sindikalnega boja; 11.

•. kriterij za definiranje pojma terorizem je na splošno subjektiven in pogosto temelji na političnih usmeritvah;. •. obsega širok razpon motivov, ki so odvisni od politične ideologije. Purg (1997: 28) je mnenja, da univerzalna definicija pojma terorizem ne obstaja tudi zato, »ker je pojem povezan s politično naravo terorističnih dejanj in ker je mednarodna skupnost sestavljena iz subjektov, ki se medsebojno razlikujejo tako po ideoloških kot ekonomskih opredelitvah. Pomemben konstitutivni element pojma mednarodni terorizem je njegova političnost. Prav iz tega pa izhaja oz. je pogojena vrsta nerešljivih problemov, saj je definiranje pojma spremenljivo glede na spremenljivost pojma politika ter med drugim odvisno od zelo različnih interesov, kar v praksi pomeni, da vsakdo gleda na problematiko drugače, kar pripelje do subjektivnosti pri ocenjevanju. Prav tako se mednarodni terorizem spreminja z različnimi razvojnimi procesi (npr. z znanstveno-tehnološkim razvojem). Na njegovo definiranje vplivajo specifike posameznega zgodovinskega obdobja, zato lahko definicija odraža samo posamezne pojavne oblike v določenem času in prostoru, ne more pa zajeti vseh dimenzij hkrati.« Prav tako Pavič (2009) v svoji knjigi piše, da so bile opredelitve terorizma vedno problematične, predvsem zaradi njegove kompleksnosti, inter- in multidisciplinarnosti poučevanja, nedorečenosti mednarodnega prava, razhajanj v nacionalnih pravnih ureditvah, protislovnosti pri varstvu človekovih pravic kot tudi zaradi odsotnosti globalnega odgovora na globalne grožnje. Na splošno bi terorizem lahko opredelili kot vsako organizirano nasilno dejanje v politične in gospodarske namene, ki je usmerjeno proti civilistom in civilnim ustanovam. Gre za javno dejanje, katerega namen je s »pomočjo« medijev doseči čim večjo odmevnost dogodka in s tem vplivati na širše javno mnenje. Izvajalci terorizma so največkrat nedržavne skupine ali države same, v zadnjem času pa smo priča novim oblikam terorizma, kjer prednjačijo predvsem posamezniki, ki ne pripadajo nobenim skupinam in celotno nalogo, od načrtovanja do same izvedbe, izvedejo v lastni režiji. V slovarju slovenskega knjižnega jezika je terorizem opredeljen kot: »uporaba velikega nasilja, zlasti proti političnim nasprotnikom, s katerimi se hoče doseči, da si kdo ne upa ravnati kot hoče, želi« (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 2000). Etimološko beseda terorizem izhaja iz francoske besede »terreur«, ki se je uveljavila v času francoske revolucije, ko je v svoji osnovi pomenila vladanje z nasiljem in ustrahovanjem, ki so ga izvajali jakobinci (Purg, 1997). Čeprav je v tistem času veljalo, da gre pri terorizmu za 12.

nasilje države, je trenutna raba te besede bolj široka, saj zajema pobijanje nedolžnih posameznikov s strani nevladnih skupin ali posameznikov, ki s tem hočejo pritegniti pozornost in povzročiti strah med ljudmi (Mackey, 2009). V poročilu generalnega sekretarja Združenih narodov iz l. 2004 je terorizem opisan kot vsako dejanje, »ki bi naj povzročilo smrt ali hudo telesno poškodbo navadnim državljanom z namenom zastraševanja prebivalstva, izsiljevanja vlade ali mednarodne organizacije, da stori ali opusti neko dejanje« (UN News Centre, 2005). Kljub temu, da terorizem dosega zelo malo zastavljenih strateških ciljev, je še vedno najpogostejša oblika političnega nasilja v sodobnem času, saj lahko teroristi z majhnimi stroški in nizkim tveganjem povzročijo veliko škodo, dosežejo veliko publiciteto, zagotovijo izpustitev ujetih članov skupin ali si pridobijo velike vsote denarja za financiranje novih napadov in za novačenje novih članov (Pavič, 2009).. Slika 1: Število terorističnih napadov od l. 2002 (vir: Desai, 2013). 2.2 Vrste terorizma Kadar je govora o vrstah terorizma, lahko hitro naletimo na težave, saj v svetu ne obstaja enotna klasifikacija, ki bi opredeljevala vrste terorizma. Za potrebe svojega magistrskega dela sem zato povzel klasifikacijo kot jo navaja Pavič (2009) v svoji knjigi z naslovom Terorizem smo ljudje. Prav tako velja omeniti, da so meje med posameznimi vrstami terorizma pogosto zabrisane, saj teroristično skupino pri svojih dejanjih lahko žene naprej več različnih dejavnikov oz. motivov. 13.

2.2.1 Nacionalistični terorizem Motivacija pripadnikov nacionalističnega terorizma je zvestoba in predanost narodu, ki postavlja kulturo in interese svojega naroda nad interese drugih narodov ali skupin. Zato je cilj nacionalističnih terorističnih skupin, da ustanovijo lastno državo, ali da dosežejo odcepitev od neke države z namenom priključitve drugi državi (US Army TRADOC, 2007). Strokovnjaki so mnenja, da nacionalistične teroristične organizacije pazijo na to, da ne pretiravajo z nasilnimi dejanji. K tem se zatekajo do te mere, da postanejo vidni in prepoznavni v svetu, vendar skrbijo, da ne pride do čezmerne uporabe sile, ki bi lahko pomenila izgubo mednarodnega in lokalnega razumevanja za njihov problem. Nekateri strokovnjaki poleg tega niso najbolj naklonjeni opredelitvam nacionalističnih skupin kot terorističnih, saj so mnenja, da ne gre za terorizem, ampak da gre za borce za svobodo. Med najbolj prepoznavne nacionalistične teroristične skupine dandanes spadajo naslednje: •. Irska republikanska armada (Irish Republican Army, IRA), ki se bori na območju Severne Irske pod britansko oblastjo ter se zavzema za priključitev severnega dela otoka k Republiki Irski.. •. Palestinska osvobodilna organizacija (PLO), katere cilj je osamosvojitev palestinskega ozemlja, ki pa je prav tako kot IRA v devetdesetih letih sporočila, da opušča teroristično delovanje.. •. Baskovska očetnjava in svoboda (Euskadi ta Askatasuna, ETA), ki si prizadeva za ločitev baskovskih dežel od Španije.. •. Kurdska oz. Kurdistanska delavska stranka, ki je usmerjena k separatizmu in osvoboditvi Kurdov ter ustanovitvi kurdske države (Pavič, 2009).. 2.2.2 Verski terorizem Terorizem v imenu vere je postal prevladujoč model političnega nasilja v sodobnem svetu. Kar pa ne pomeni, da je edini vzrok, kajti nacionalizem in ideologija ostajata močna katalizatorja za ekstremistično vedenje. Je pa res, da je verski ekstremizem postal osrednja težava za globalno skupnost, saj se v moderni dobi pojavlja vedno pogosteje. Verski terorizem je oblika političnega nasilja, katerega motivacija je absolutno prepričanje, da je neka višja sila ukazala izvajanje nasilja z namenom doseganja večje prepoznavnosti te vere. Tako so pripadniki verskih terorističnih skupin prepričani, da bodo nasilna dejanja izvedena v imenu vere odpuščena s strani. 14.

»božanstev« oz. višjih sil, in da bodo izvajalci nagrajeni v posmrtnem življenju. V bistvu posameznikova verska pripadnost legitimira nasilje, dokler je takšno nasilje izraz volje posameznikovega božanstva (Martin, 2011). Verski teroristi torej z uporabo nasilja uresničujejo zapovedane božje cilje. Po nekaterih podatkih je skoraj polovica od nekaj manj kot 60 znanih terorističnih skupin versko motiviranih. Med temi so najbolj prepoznavne Al Kaida, libanonski Hezbolah in palestinski Hamas. V nasprotju z nacionalističnim terorizmom cilj verskega terorizma ni zgolj doseganje čim večje publicitete, ampak je njihov cilj tudi povzročiti čim večje število civilnih žrtev. Verski terorizem pa je hkrati tudi ena izmed najnevarnejših oblik terorizma, saj so pripadniki za dosego svojih ciljev pripravljeni tudi umreti. Do danes sta se v globalnem gibanju svete vojne oz. v tako imenovanem džihadističnem1 gibanju zamenjali dve generaciji. Prva generacija je nastala v času sovjetsko-afganistanske vojne in izgradnji mreže Al Kaida. Sestavljena je bila iz posameznikov, ki so se skupaj borili proti okupaciji Afganistana s strani Sovjetske zveze. Prav ta organizacija je pozneje uspela iz nepovezanih lokalnih gibanj oblikovati globalni džihad. Za drugo generacijo pa je značilna medsebojna osebna nepovezanost ključnih oseb globalnega gibanja. Posamezne skupine delujejo brez natančnih navodil centralnega vodstva. Prav tako je spremenjena vloga in pomen religije. Med tem ko so prejšnje generacije prejele religiozno indoktrinacijo v verskih šolah in na bojiščih v Afganistanu, je sedanja generacija indoktrinirana predvsem s pomočjo svetovnega spleta (Pavič, 2009).. 2.2.3 Levičarski terorizem Levičarski terorizem se je razvil iz delavskih gibanj, katerih cilj je bil odpraviti razlike med družbenimi sloji (Seger, 2001). Gre za obliko terorizma, katerega glavni cilj je boj proti kapitalizmu in zamenjava le tega s socialistično-komunističnim sistemom. Levičarske teroristične skupine zagovarjajo prepričanje o trpljenju ljudstva, kar pomeni, da se omejujejo tudi pri uporabi nasilja, ki je usmerjeno na manj splošno določene cilje. Tako so tarče levičarskih teroristov v glavnem predstavniki kapitalističnega sistema, kot so velekapitalisti, bančniki, gospodarstveniki, politiki in podobno. Je pa bil levičarski terorizem razširjen predvsem v sedemdesetih in osemdesetih letih. V obdobju od l. 1988 pa do l. 1998 je bilo v terorističnih napadih po svetu s strani 10 najbolj aktivnih terorističnih organizacij ubitih 13.858 ljudi. Ko seštejemo vse žrtve levičarskega 1. Beseda sveta vojna izhaja iz turške besede Gazavat (gaza, gazve) in pomeni sveta vojna proti nevernikom oz. zmaga nad neverniki. Džihad (ar. gihad) pomeni vsestranski napor na božji poti, v prenesenem pomenu pa pomeni vojno za vero. 15.

terorizma v tem obdobju, pa je bilo smrtnih žrtev 10.198, kar znaša 74 odstotkov vseh žrtev terorističnih napadov (Seger, 2001). Med najbolj znane organizacije levičarskega terorizma strokovnjaki prištevajo skupino Baader-Meinhof oz. Frakcija Rdeče armade – RAF iz Nemčije, italijanske Rdeče brigade in pa japonsko Rdečo armado (Pavič, 2009).. 2.2.4 Desničarski terorizem Kazniva dejanja so motivirana s sovraštvom in predsodki do pripadnikov drugih ras,. veroizpovedi,. druge. spolne. usmerjenosti,. narodnosti. in. podobno.. Zločini. desničarskih skupin so največkrat usmerjeni proti migrantom, homoseksualcem ali aktivistom, ki se borijo proti rasizmu. Za desničarske skupine je značilno tudi to, da vse skupine ne zasledujejo enake ideologije, saj med posameznimi skupinami prihaja do velikih razlik, ko je govora o ideologijah, katerim pripadajo. Tako lahko med drugim opazimo tudi povezave z fašizmom in nacizmom (Transnational Terrorism, Security & the Rule of Law, 2008). Incidenti te vrste terorizma so bili zgolj občasni, pa še to z malo ali brez mednarodnega sodelovanja ali povezovanja. Nasploh velja, »da je desničarski terorizem še najmanj organiziran, saj gre, vsaj v Evropi, večinoma za skupine obritoglavcev, ki izvajajo nasilje nad tujci in pripadniki drugih manjšin« (Pavič, 2009: 28). Moderen desničarski terorizem se je začel pojavljati v zahodni Evropi okrog l. 1980 in v vzhodni Evropi po padcu vzhodnega bloka. Cilj desničarskega terorizma je strmoglavljenje obstoječe vlade in njeno nadomestitev z nacionalistično ali fašistično usmerjeno vlado. Člani teh skupin so v glavnem obritoglavci, med katerimi najdemo ekstremne nacionaliste in rasiste, ki si prizadevajo za odpravo liberalnih režimov ter vzpostavitev fašističnih držav na »svoji« zemlji. Tarče desničarskega terorizma pa so velikokrat tudi imigranti in begunci, ki se priseljujejo iz dežel tretjega sveta. Zadnji odmeven primer desničarskega terorizma se je zgodil na Norveškem, kjer je Anders Behring Breivik najprej izvedel bombni napad na vladne stavbe v Oslu, potem pa na otoku Utoya s strelnim orožjem ubil 68 ljudi.. 2.2.5 Anarhistični terorizem Anarhizem se je razvil kot teorija, ki je pozneje postala družbeno gibanje. Začetki anarhizma segajo v konec devetnajstega in začetek dvajsetega stoletja (18601939). Temelj anarhizma je odnos posameznika do družbe. Anarhizem namreč kritizira vlogo avtoritete v družbi in napeljuje k uporu družbe z namenom doseganja boljše prihodnosti. Cilj anarhizma je torej družba, v kateri bi prevladali naravni zakoni pravičnosti in enakosti brez potrebe po voditeljih ali gospodarjih. Omeniti velja tudi to, 16.

da se je skozi čas razvilo več oblik anarhističnega mišljenja, pri čemer so nekateri to kazali z uporabo nasilja, drugi pa samo z besedo. Vsem pa je bilo skupno, da so se zavzemali za to, da je treba oblast podeliti ljudstvu (Aydinli, 2008). Imeti takšno prepričanje ni nič spornega in večina anarhistov se zavzema za spremembe brez uporabe nasilja. Vendar pa obstajajo tudi posamezniki, ki se zavzemajo za spremembe v družbi z uporabo nasilja in izvajanjem kaznivih dejanj, kar pa je seveda v nasprotju z zakonom. Samo gibanje izvira iz iskanja načina, kako delavskemu razredu dati politični glas v njihovih družbah. Čeprav anarhistični terorizem dandanes več ne predstavlja resne grožnje, so strokovnjaki mnenja, da si vseeno zasluži omembo med oblikami terorizma, in sicer predvsem zaradi obsežnega vseevropskega fenomena atentatov in drugih napadov, ki so se zgodili predvsem med letoma 1870 in 1920 in so jih izvajali anarhisti. Gre torej za obliko terorizma, ki napada predvsem oblastniške tarče, kot so vrhnje politične osebnosti, njihove mehanizme in imetje ter državne ustanove in sploh obstoječi sistem države (Zalman, 2013).. 2.2.6 Državni terorizem Državni terorizem se nanaša na teroristična dejanja, ki jih država izvaja proti tuji državi ali ljudem. Ta oblika nasilja se nanaša tudi na nasilje države proti lastnemu ljudstvu. V preteklosti je bila beseda terorizem uporabljena za sklicevanje na ukrepe, ki jih je država uporabila proti lastnemu ljudstvu, medtem ko je danes splošno veljavno, da je terorizem orodje posameznikov usmerjeno proti vladam (Desai, 2013). To vrsto terorizma so nekatere države uporabljale kot orodje svoje zunanje ali notranje politike. Terorizem v zunanjepolitične namene uporablja Iran, ki podpira libanonski Hezbolah. V preteklosti ga je uporabljala tudi Libija, ki je priznala odgovornost za bombni napad na ameriško letalo nad škotskim Lockerbiejem l. 1988, v katerem je umrlo 290 ljudi. Druge države bi naj bile še Kuba, Sirija, Severna Koreja in Sudan. V notranjepolitične namene je bil državni terorizem uporabljen predvsem v večini latinskoameriških držav v času vojaških diktatur. Med najbolj odmevne oblike državnega terorizma pa prištevamo tudi nacistično Nemčijo (Pavič, 2009).. 2.2.7 Internetni, računalniški oz. cyber terorizem Preden bo govora o kibernetskem terorizmu, moramo najprej pojasniti, kaj je kibernetska kriminaliteta. »Ker ni dogovorjene opredelitve kibernetskega kriminala, se pojmi kibernetski kriminal, računalniški kriminal, kriminal, povezan z računalniki ali kriminal visoko razvite tehnologije pogosto uporabljajo kot sopomenke. Kibernetska 17.

kriminaliteta pomeni kazniva dejanja, storjena z uporabo elektronskih komunikacijskih omrežij in informacijskih sistemov ali proti takšnim omrežjem in sistemom« (Komisija evropskih skupnosti, 2007). Kibernetski terorizem pa je naklepen, politično motiviran napad z uporabo informacijsko-komunikacijskih tehnologij v kibernetskem prostoru na druge informacijsko-komunikacijske tehnologije, s ciljem povzročanja panike, strahu in javnih odzivov velikih razsežnosti (Bernik in Prislan, 2012). Internet služi kot orodje, s pomočjo katerega se dosega sekundarne cilje teroristov. Ameriška varnostna služba FBI pa internetni terorizem opredeljuje kot naklepen, politično motiviran napad na informacijski oz. računalniški sistem, programsko opremo in podatke posamezne ali več držav (Pavič, 2009).. 2.2.8 Narkoterorizem Narkoterorizem izvajajo uporniške skupine, ki se ukvarjajo s proizvodnjo in transportom nezakonitih drog, kar jim predstavlja glavni vir financiranja. Najbolj znan primer te oblike terorizma je Kolumbija, kjer se glavni uporniški skupini, levičarska FARC (Oborožena. revolucionarna. armada. Kolumbije). in. desničarska. AUC. (Združene. samoobrambne sile Kolumbije), financirata s proizvodnjo in preprodajo kokaina ter pri uresničevanju političnih ciljev uporabljata teroristične metode. Poznan pa je tudi primer, ko je Al Kaida poskušala zastrupiti drogo, namenjeno za prodajo v ZDA (Pavič, 2009).. 2.2.9 Samomorilski terorizem Samomorilski terorizem je najbolj agresivna oblika terorizma, pri kateri samomorilski napadalec ne pričakuje, da bo napad preživel, saj uporablja takšne metode napada, ki za doseganje uspeha zahtevajo napadalčevo smrt (nošenje samomorilskega telovnika, ugrabitev in strmoglavljenje letala, ipd.). Uporablja se za namene demonstracij ali kot atentat na določeno osebo, osnovni namen pa je z izvedbo napada ubiti čim večje število ljudi (Pape, 2003). Napadalec torej žrtvuje lastno življenje za višje cilje, pri tem pa ni pomembno njegovo življenje, še manj pa življenje pogosto naključnih žrtev (Pavič, 2009).. 18.

Ob pravilni izvedbi imajo samomorilski napadi in njihovi izvršitelji lastnosti, ki prekašajo katerokoli drugo obliko napada (Pavič, 2009): •. Inteligenco in prilagodljivost: Teroristi lahko sami izberejo kraj, čas in okoliščine napada, kar jim daje prednost pred npr. časovno ali daljinsko vodenimi razstrelivi, katerih prvih slabost je, da jih omejuje čas, druge pa določen prostor.. •. Močan psihološki učinek na nasprotnika: popolno žrtvovanje posameznika pritegne široko medijsko pozornost in oslabi nasprotnikovo moralo. Samorazstrelitev ni povezana z materialnimi interesi, ampak s čistostjo in moralno vzvišenostjo, saj napadalec daruje svoje življenje za višje cilje. Imajo pa samomorilski napadi tudi močan psihološki učinek: džihad ohranjajo pri življenju, dvigujejo moralo in kažejo, da je vojaško premočnega sovražnika mogoče premagati z nevojaškimi sredstvi. Hkrati pa z napadom prisilijo državo, v kateri izvršijo napad, v agresivne represivne ukrepe in maščevanje, ki slej ko prej naleti na odpor lokalne in globalne skupnosti, po drugi strani pa ji onemogočajo katarzo, saj napadalci na misiji umrejo, kar pomeni, da jim ne morejo soditi in da posledično pravici ne bo nikoli zadoščeno.. •. Relativno poceni metoda (orožje), dokler je na voljo dovolj prostovoljcev: takšni napadi ne zahtevajo znanja in posedovanja visoke zapletene tehnologije, so preprosto izvedljivi, ter poceni, saj pogosto ne stanejo več kot 150 $.. •. Izguba samomorilskega napadalca ne pomeni velike izgube: samomorilski napadalec je neke vrste pametno orožje, ki zaradi svoje premičnosti in trenutne časovne navzočnosti zagotavlja, da se bo napad zgodil v najugodnejših okoliščinah z največjim možnim učinkom. Tako je lahko v samomorilskem napadu v primerjavi z klasičnim terorističnim napadom ubitih kar štirikrat več ljudi.. 19.

3 Teroristi samotarji V zadnjih letih se svet srečuje z novo obliko terorizma, in sicer z tako imenovanimi teroristi samotarji oz. »Lone Wolf« teroristi. Gre za eno izmed najbolj nepredvidljivih oblik terorizma, saj teroristi samotarji lahko pripadajo kateri koli ideologiji, veri ali rasi. Za njih je značilno tudi to, da delujejo sami, brez pomoči katere izmed terorističnih organizacij (Kaati in Svenson, 2011). Spaaij (v Nijboer, 2012) definira samotarski terorizem kot teroristične napade s strani posameznika, ki: a) deluje samostojno, b) ne pripada nobeni organizirani teroristični mreži ali skupini, c) si sam izbere način delovanja brez sprejemanja in upoštevanja navodil s strani tretjih oseb. Gre za posameznike, ki so se radikalizirali s pomočjo interneta, brez pomembnejšega vpliva drugih posameznikov ali skupin. Posamezniki sicer črpajo voljo in inspiracijo s strani terorističnih organizacij in skupin, vendar pa niso z njimi v nobenih stikih in z njihove strani ne sprejemajo nobenih navodil. Njihova dejanja so politično ali versko motivirana in jih posamezniki izvajajo z namenom vplivanja na javno mnenje ali z namenom vplivanja na sprejemanje političnih odločitev. Glavna značilnost teroristov samotarjev je, da delujejo sami, brez pomoči drugih in da gre za verjetno najbolj nepredvidljivo in zapleteno obliko terorizma (Bakker in de Graaf, 2010). Kadar je govora o odkrivanju teroristov samotarjev, naletimo na tri večje probleme. Prvi je, da teroristi samotarji večino dela opravijo sami, kar pomeni, da v pripravo in izvedbo terorističnih dejanj ni vključena nobena druga oseba. Drugi problem je, da gre za osebe, katerih motivi za terorizem se lahko močno razlikujejo. Tako so nekateri politično motivirani, drugi so versko motivirani, spet tretji so duševno nestabilni, nekateri pa vse po malem. Teroristi samotarji pogosto simpatizirajo z ekstremistično skupino ali gibanjem, vendar pa niso člani teh skupin ali gibanj. Tretji problem pa predstavlja dejstvo, da je težko razlikovati med tistimi, ki so dejansko pripravljeni iti tako daleč, da izvedejo neko teroristično dejanje, in tistimi, ki samo izražajo svoja radikalna prepričanja, vendar to delajo v okviru veljavne zakonodaje (Kaati in Svenson, 2011). To pomeni, da ukrepi, ki se uporabljajo v boju proti klasičnim oblikam terorizma v tem primeru niso kaj prida učinkoviti. Ta oblika terorizma torej predstavlja nove izzive, saj jo je izjemno težko odkrivati in se največkrat opazi šele, ko se teroristično dejanje že izvršuje oz. je že bilo 20.

izvršeno. Žrtve teroristov samotarjev so po navadi naključne, ne glede na to kdo so in s čim se ukvarjajo, torej ne gre za nič osebnega. Drugače pa je pri vzrokih, ki privedejo posameznika na krivo pot. Največkrat gre za osebno izkušnjo, ki poskrbi, da neka predhodno nepomembna zadeva postane pomembna oz. osebna za tega posameznika (Nijboer, 2012). Omeniti velja tudi dejstvo, da pri teroristih samotarjih ne gre zgolj za islamske skrajneže in da ne obstaja profil, kateremu bi ustrezali vsi teroristi samotarji. V bistvu so v zadnjih letih najbolj odmevni teroristi samotarji bili brez povezav z Islamom, čeprav se po navadi teroriste v glavnem povezuje z tem verskim prepričanjem. Izpostaviti velja predvsem Andersa Breivika, ki je leta 2011 na Norveškem ubil 77 ljudi, in pa Američana James Holmes-a, ki je leta 2012 ubil 12 in ranil 58 ljudi (Barnes, 2012). Nasploh velja, da se tarče in način dela razlikujejo od storilca do storilca, prav tako pa se razlikujejo glede na njihovo ideološko ali politično pripadnost. Na drugi strani pa se pri vseh teroristih samotarjih pojavljajo tudi določene podobnosti in sicer je za veliko večino teroristov samotarjev značilno, da se zelo slabo znajdejo v družbi drugih ljudi in da z njimi zelo slabo sodelujejo, imajo torej probleme z socializacijo v resničnem življenju. Nekateri so tako prej bili člani različnih organizacij, skupin, vendar so pozneje zaradi konfliktov z ostalimi člani skupine to skupino zapustili. Še ena skupna točka je, da je večina pred samo izvršitvijo napadov izdala oz. objavila manifeste, v katerih so predstavili svoje ideje, zamere in poglede zunanjemu svetu. Tretji skupni imenovalec je, da čeprav večina teroristov ne trpi za nekimi prepoznavnimi psiho-patologijami, je pri vseh ali vsaj veliki večini teroristov samotarjev prisotna določena stopnja psihološke motnje in nezmožnost socializacije, ki je pri organiziranem oz. skupinskem terorizmu ni opaziti. Spaaij (v Nijboer, 2012) tako v svojih raziskavah ugotavlja, da so štirje od petih teroristov samotarjev kazali določene znake psiholoških motenj. V treh primerih bi celo lahko govorili o resnih oblikah duševnih motenj, štirje od preučevanih pa so v preteklosti trpeli za hujšimi oblikami depresije. Nasploh za teroriste samotarje velja, da so zelo predani svojemu cilju, da nimajo potrpežljivosti za delo z drugimi, in da nasploh zelo malo časa posvetijo interakciji z drugimi osebami. Teroristi samotarji so mnenja, da drugi ne zmorejo in ne bodo sposobni učinkovito opraviti potrebnega dela (Nijboer, 2012).. 21.

Pantucci (2011) v svojem prispevku o teroristih samotarjih le-te deli na štiri različne tipe, in sicer: •. Samotar (Loner): posameznik, ki načrtuje ali izvede teroristično dejanje, pod pretvezo ekstremistične ideologije. Čeprav tak posameznik izkoristi neko ideologijo kot razlog za napad, pa dejansko ni v nikakršni povezavi ali stikih z ekstremistično skupino. Je pa pri takšnih posameznikih dejansko težko oceniti, v kolikšni meri je določena ideologija res prispevala k načrtovanju in izvedbi napada, ali pa je ideologija bila uporabljena zgolj kot izgovor z namenom prikrivanja psiholoških ali drugih težav posameznika.. •. Osamljeni volk (Lone Wolf): posamezniki, ki samostojno izvedejo teroristično dejanje, vendar je pri njih opaziti določeno stopnjo sodelovanja z posameznimi člani terorističnih skupin. Posamezniki, ki spadajo v to skupino, sami načrtujejo in izvajajo svoja dejanja, so pa pri tem s pomočjo interneta v stiku z drugimi ekstremisti.. •. Trop osamljenih volkov (Lone Wolf Pack): gre za posameznike z lastnostmi predhodno omenjenih osamljenih volkov, združenih v skupino. Gre torej za manjšo skupino ideološko motiviranih posameznikov z podobnim načinom razmišljanja, ki se odloči izvesti teroristično dejanje. Čeprav ima ta skupina stike z večjimi terorističnimi skupinami (Al Kaida), ki v glavnem potekajo s pomočjo interneta, se zdi, da od njih ne sprejemajo nobenih navodil in usmeritev.. •. Osamljeni napadalec (Lone Attacker): v to skupino pa spadajo posamezniki, ki delujejo samostojno, vendar so njihova dejanja usmerjena s strani Al Kaide ali drugih večjih terorističnih skupin. Ti posamezniki so torej v neprestanem stiku z drugimi ekstremističnimi skupinami in posamezniki, kar jih razlikuje od osamljenih volkov, kjer sodelovanje z drugimi ekstremisti predstavlja zgolj šibka internetna komunikacija.. 3.1 Prednosti teroristov samotarjev Teroristi samotarji so nezaupljivi do drugih oseb, zaradi česar o svojih napadih ne govorijo z nikomer, niti z osebami, ki so jim najbližje. Omejeno komuniciranje z drugimi pa je tudi najpomembnejši razlog, zaradi katerega je teroriste samotarje izredno težko odkrivati. Dejstvo je, da ko pri pripravi in izvedbi terorističnega napada sodeluje več ljudi, se tudi poveča verjetnost, da se bo kateri izmed sodelujočih ustrašil in vse skupaj. 22.

izdal organom pregona. Prav tako se poveča možnost, da bodo preiskovalci prestregli komunikacijo med napadalci, ali da bodo v skupino infiltrirali svojega ovaduha. Zelo težko je predvidevati, iz katerega okolja bo prišel naslednji terorist samotar, kar odkrivanje le-teh še dodatno otežuje. Dandanes namreč obstaja širok spekter ideologij, iz katerih se zaradi takšnih ali drugačnih razlogov lahko »razvijejo« teroristi samotarji. Naslednji problem pa predstavlja dejstvo, da v primeru, da preiskovalcem uspe odkriti sumljivo komunikacijo, to še ne pomeni, da gre tudi dejansko za terorista. Izredno težko je namreč ločiti med tistimi, ki so dejansko pripravljeni izvesti teroristični napad in tistimi, ki samo javno izražajo svoja radikalna prepričanja. Dejstvo je, da imajo na eni strani vsi teroristi radikalna prepričanja, niso pa vsi tisti, ki imajo radikalna prepričanja tudi teroristi oz. niso vsi pripravljeni ali sposobni izvršiti terorističnega napada, zaradi česar se je torej potrebno osredotočiti na tiste, ki so pripravljeni svoja radikalna prepričanja stopnjevati v izvedbo terorističnega napada. Zato je, kljub najmodernejši tehnologiji, iskanje potencialnih teroristov samotarjev lahko včasih podobno iskanju igle v senu (Bakker in de Graaf, 2011). Ko je govora o teroristih samotarjih, velja izpostaviti še en problem. In sicer napadi teroristov samotarjev lahko za sabo potegnejo kopico posnemovalcev, saj nekateri na njih gledajo kot na vzornike. Problematični pa so tudi manifesti, ki jih napadalci po navadi objavijo tik pred samim napadom. Ko je tak manifest enkrat na internetu, ga je od tam izredno težko odstraniti, kar pomeni, da ima dogodek s pomočjo manifesta vpliv na ljudi še dolgo po tem, ko so bili napadi izvršeni. Pomembno vlogo pri teroristih samotarjih igra tudi internet, preko katerega se napadi lahko usmerjajo, storilec lahko poišče pomoč in najde dodatno motivacijo, pogum in opravičevanje dejanj v anonimnem okolju interneta (Bakker in de Graaf, 2010).. 3.2 Slabosti teroristov samotarjev Na srečo pa obstajajo tudi nekatere ovire, ki teroristom samotarjem otežujejo načrtovanje in izvršitev terorističnega napada. Prvi problem se pojavi pri samem načrtovanju terorističnega napada, kjer so za vsak korak odgovorni sami in se torej ne morejo zanašati na pomoč in nasvete drugih. Teroristi samotarji po navadi tudi nimajo potrebnega znanja, sredstev in poznanstev za pripravo in izvedbo napada. Kljub temu, da dandanes na različnih internetnih straneh najdemo navodila za izdelavo bomb in izvedbo napadov, to še ne pomeni, da ta navodila lahko uresniči oseba, ki s tem nima. 23.

predhodnih izkušenj. Pantucci (2011) v svojem članku ugotavlja, da so teroristi, ki pri svojih napadih uporabljajo zgolj strelno orožje bolj učinkoviti od tistih, ki za svoje napade uporabljajo doma izdelana eksplozivna sredstva, kar priča o težavah pri samostojni izdelavi učinkovitega razstreliva. Zato se je veliko teroristov samotarjev tekom priprav na napad prisiljenih obrniti na pomoč tretjih oseb, kar jih spet naredi ranljive za morebitno razkritje. Prav tako pa lahko postanejo sumljivi, če za potrebe sestavljanja eksplozivnih sredstev kupujejo sumljive sestavine v večjih količinah.. 3.3 Ukrepi za preprečevanje napadov teroristov samotarjev Kot je bilo že prej omenjeno, gre pri teroristih samotarjih za dokaj novo obliko terorizma, zato še niso bili izoblikovani mehanizmi za njihovo učinkovito odkrivanje. Večina strokovnjakov se strinja, da je zaradi specifičnosti te oblike terorizma najprej potrebno vzpostaviti učinkovito sodelovanje na vseh ravneh in med vsemi službami, ki so kakorkoli povezane z preprečevanjem terorizma. To bi namreč omogočilo boljše razumevanje vseh stvari, ki se zgodijo veliko prej kot pa pride do dejanskega napada, torej v začetnih fazah načrtovanja napada. Glede na to, da veliko teroristov samotarjev pripada oz. se identificira z drugimi ekstremisti ali ekstremističnimi skupinami, in da njihova radikalizacija ne poteka sama od sebe, bi bilo potrebno vzpostaviti učinkovito sodelovanje z rizičnimi skupnostmi. Uspešno udejstvovanje znotraj prizadetih skupnosti namreč pomaga v boju proti radikalizaciji posameznikov in skupnosti, zato je s pomočjo vplivnih članov družbe potrebno vzpostaviti negativen odnos do tistih članov skupnosti, ki imajo ekstremistične poglede na svet. Analizirati in primerjati bi bilo potrebno vzroke in dogodke, ki posameznika prepričajo v radikalizacijo in izvedbo napadov. Ugotoviti bi bilo potrebno, ali se posamezniki za napad odločijo sami, ali jih do tega privedejo politična dogajanja, ali pa postanejo aktivni, ker jih k napadom pozovejo njihovi »vodje« in podobno. Kljub temu, da teroristi samotarji delujejo samostojno, vseeno črpajo motivacijo in inspiracijo s strani drugih ekstremistov in ideologov, katere poveličujejo in idealizirajo. Zato bi bilo potrebno nasilna dejanja, skozi katera se manifestira radikalizacija uporabiti za de-legitimizacijo kredibilnosti napadov. Potrebno bi bilo torej predstaviti tudi drugo plat medalje takšnih napadov, s čimer bi zmanjšali njihov učinek in s tem odvračali morebitne posnemovalce.. 24.

Še eden izmed možnih učinkovitih korakov v boju proti teroristom samotarjem je ozaveščanje javnosti, torej staršev, šol, univerz in podobno, vendar brez odmevnih medijskih kampanj, ker bi te lahko imele nasproten učinek, poleg tega pa bi takšne kampanje lahko ustvarile nepotrebno paniko. Mediji so že v osnovi pomemben dejavnik vseh terorističnih napadov, saj preko njih storilci pridobivajo na prepoznavnosti. Zato bi bilo potrebno sodelovanje z predstavniki medijev glede obsega oz. načina poročanja o terorističnih napadih. Obstaja torej kar nekaj ukrepov, s katerimi se lahko omeji možnosti za napade teroristov samotarjev. Bakker in de Graaf v svojem delu predvsem opozarjata, da se je potrebno osredotočiti na vprašanje kako poteka načrtovanje in izvedba samomorilskega napada, in ne kdo so samomorilski napadalci, kajti to nam lahko vzame veliko časa in denarja, poleg tega pa lahko zlahka zavede v etnično profiliranje in zasledovanje posameznikov, katerih namen ni udejanjiti svojih radikalnih prepričanj skozi nasilna dejanja (Bakker in de Graaf, 2011).. 4 Množični umori Množični umor je redek in katastrofalen fenomen, kjer gre za uboj več žrtev znotraj enega samega dogodka (Knoll, 2012). Da do umorov pride znotraj enega samega dogodka, je pomembno predvsem iz tega vidika, da lažje razlikujemo množične in serijske morilce. Pri serijskih morilcih navadno do umorov prihaja v ločenih incidentih, med katerimi je lahko dolg časovni interval. Da torej opredelimo neko dejanje kot množičen umor, se mora zgoditi v 24 urnem časovnem intervalu (Dietz, 1986). Množični umori so grozljive tragedije, do katerih največkrat pride zaradi posameznikovega ranjenega ega, maščevanja ali sramote. Vendar pa množični umori niso nov pojav. Kljub temu, da so nekateri mnenja, da je dobo množičnih umorov začel Charles Whitman, ki je v strelskem pohodu l. 1966 v zvezni državi Texas ubil 17 ljudi, temu ni tako. Dokaz za to je tragedija, ki se je zgodila že davnega l. 1927 v zvezni državi Michigan. Storilec Andrew Kehoe je živel stresno življenje, v katerem se je spopadal z hudimi finančnimi težavami in skrbel za ženo, ki je zbolela za tuberkulozo. Potem ko se je Andrew zapletel še v spor glede plačevanja davkov, je pod vplivom jeze in zamer ubil svojo ženo, požgal svojo kmetijo in v bombnem napadu ubil 45 posameznikov. Kehoe, ki je bil ubit v eksploziji, je kot številni drugi sodobni množični morilci za sabo pustil sporočilo, v. 25.

katerem je napisal: »Kriminalci so narejeni, ne rojeni«, kar kaže na storilčev občutek krivde in dolgo nabiranje zamer in jeze (Knoll, 2012). Izziva, s katerimi se spopadajo tisti, ki raziskujejo množične umore, sta predvsem to, da gre za relativno redke pojave, in da le malo storilcev preživi sam napad, kar onemogoča opravljanje razgovorov, na podlagi katerih bi posameznike lahko primerno analizirali. V primerih, ko storilci preživijo in se soočijo z kazenskopravnim pregonom, pa le-ti minimalizirajo svoje dejanje, da bi s tem zmanjšali svojo odgovornost in posledično prejeli manjšo kazen. Dejavniki, ki so skupni množičnim umorom, vključujejo ekstremne občutke jeze in maščevanja, občutek družbene odtujitve in načrtovanje in organiziranje kaznivega dejanja. V podrobni študiji primera petih množičnih morilcev, ki so bili po napadih živi ujeti, obstaja nekaj skupnih značilnosti in zgodovinskih dejavnikov. Vsi storilci so bili v otroštvu trpinčeni in izolirani, zaradi česar so postali samotarji, ki so bili obupani zaradi izključenosti iz družbe. Posamezniki so bili sumničavi, zamerljivi, zavistni, nejevoljni in so kazali znake obsesije. Prav tako sta bila prisotna samovšečnost in ošabnost, ki sta skupaj z eksternalizacijo poskrbela za lažje obvladovanje oz. soočanje s situacijo. Storilci prav tako živijo v prepričanju, da jih ljudje zavračajo in da so vsi ostali neskrbni. Prav tako veliko časa porabijo za razmišljanje o dogodkih, v katerih so se počutili ponižane. Ta ponižanja pa so jih privedla do fantaziranja o nasilnem maščevanju. Prav tako so storilci pozdravljali smrt, katero so dojemali kot nekaj, kar jim bo prineslo slavo. Študije posameznih primerov množičnih morilcev so prav tako pokazale, da večina storilcev za sabo pusti zadnje oz. končno sporočilo, ki je lahko napisano ali izraženo ustno, v enem primeru pa je bil za objavo zadnjega sporočila uporabljen tudi YouTube. Analize posameznih primerov so prav tako pokazale, da se storilci v okviru priprav na izvršitev napada pogosto zatečejo k različnim oblikam obredov oz. ritualov. Rituali se lahko kažejo v izbiri in nakupu posebnega orožja, streliva, oblačil, spremembi videza in podobno. Veliko storilcev tudi fotografira samega sebe in potem te slike posreduje medijem. Takšna primera sta npr. Seung-Hui Cho (Virginia Tech, ZDA) in pa nam bolj poznani primer Andersa Behring Breivika iz Norveške. Možno je, da posameznik uporabi te obrede zato, da ublaži napetost in poveča občutek nadzora do trenutka, ko je pripravljen izvesti dejanje množičnega umora (Knoll, 2012).. 26.

Z etiološkega vidika so dejavniki, ki prispevajo k izvedbi množičnega poboja, poboja različni in se jih je treba lotiti z biopsihosocialnega modela zdravja. Med biološke dejavnike spadajo adajo mogoče poškodbe oz. napake v možganih in duševne motnje, motnje kot so depresija in psihoza. Med psihološke dejavnike spadajo negativna ali krhka samopodoba, močan občutek za pravičnost in občutljivost oz. ranljivostt za ponižanje. ponižanje Družbeni dejavniki vključujejo družbeno odtujenost, podvrženost podvrženost nasilju in pa zakonske ali finančne probleme. Glede na majhno število raziskanih primerov, ki bi omogočili lažjo. analizo vzrokov za množične poboje, je težko predstaviti točne vzroke, lahko pa sklepamo, da gre za interakcijo travmatičnih življenjskih dogodkov oz. izkušenj v povezavi z številnimi drugimi drugi dejavniki. Zaradi lažje preglednosti so dejavniki predstavljeni še v spodnji tabeli. Tabela 1:: Množični umori: dejavniki tveganja (vir: Knoll, 2012). Biološki dejavniki •Psihoze oz. duševne bolezni •Depresija •Poškodbe oz. napake v možganih •Osebnostne motnje. Psihološki dejavniki •Težave z samopodobo •Paranoidnost •Močno izražen občutek pravičnosti •Obsesivnost •Narcisoidnost •Antisocialne osebnostne lastnosti •Nezmožnost prevzemanja odgovornosti •Dojemanje sveta kot nepravičnega •Užaljenost •Fantaziranje o nasilnem maščevanju. Družbeni dejavniki •Družbena Družbena odtujenost •Žrtev Žrtev nasilja ali maltretiranja •Zakonske Zakonske težave •Finančne Finančne težave •Dostopnost Dostopnost strelnega orožja. Do danes se je pojav množičnih umorov uspešno izmikal širše sprejetim klasifikacijam. V literaturi se pojavljajo različna pojmovanja, kar pa lahko privede do napak v raziskavah tega pojava. Glede na to, da se množični umori največkrat končajo z samomorom storilca, in da je dogodek velikokrat opisan kot »samomor z sovražnim namenom«, amenom«, bi lahko uporabili klasifikacijo kot jo predlagajo Marzuk in sodelavci (v ( Knoll, 2012).. 27.

Množične morilce so razdelili v različne skupine, in sicer glede na: •. Odnos, ki ga ima množični morilec z žrtvijo: delo, šola, družina, specifična skupnost.. •. Motiv storilca: zamera, depresija, psihoza.. Skupine množičnih morilcev pa so naslednje: •. Depresivno družinski tip (Familial-Depressed). Gre za depresivnega starejšega člana gospodinjstva. Pogosto gre za povezanost različnih dražljajev (stresorjev), kot so zakonske težave, finančne težave ali težave na delovnem mestu. Takšen posameznik lahko gleda na svoje dejanje kot altruistično dejanje odrešitve svoje družine iz nadaljnje stiske. Pri storilcih gre po navadi tudi za zlorabo raznih substanc (alkohol, droge). Obstajajo dokazi o depresivnih posameznikih, ki imajo zaradi svojega zdravstvenega stanja izkrivljene sodbe. •. Zamerljivec družbi (Community-Resentful). V to skupino spadajo nezadovoljni posamezniki, ki imajo velike zamere proti neki skupini, družbi, kulturi ali političnemu gibanju. •. Zamerljivec družbeni skupini (Pseudocommunity-Psychotic). Sem spadajo posamezniki, ki se soočajo z paranoičnimi blodnjami in preganjavico, ki izhajajo iz psihotičnih motenj. Navadno usmerijo svoj napad v skupino, za katero so prepričani, da jih preganja in zasleduje. Paranoidna psihoza je pri takšnih posameznikih najpogostejša diagnoza. •. Zamerljivec, ki ne dela razlik (Indiscriminate-Resentful). Besen, depresiven in pogosto paranoiden posameznik, ki svojo jezo samovoljno sprosti na javnem prostoru. Kraj napada in žrtve so izbrane naključno, ali na podlagi lažjega dostopa do velikega števila žrtev. Takšen primer je James Huberty, ki je v strelskem napadu ubil 22 in poškodoval 19 ljudi. Besni Huberty je pred izvedbo napada svoji ženi povedal, »da je družba imela svojo priložnost« in da gre na »lov na ljudi«. Huberty je napad izvedel v eni izmed restavracij s hitro prehrano, za kar bi se naj odločil zato, ker mu je bil kraj znan in ker je vedel, da bo tam veliko število potencialnih žrtev.. 28.

•. Posameznik, z zamerami povezanimi z delovnim mestom. Nezadovoljen bivši zaposleni, ali užaljeni delavec, ki je nezadovoljen z svojimi nadrejenimi, sodelavci ali z katerimi drugimi dejavniki na delovnem mestu. Krivdo vali na druge in meni, da se mu dogaja krivica. Najverjetneje trpi za depresijo in kaže znake paranoične in/ali narcistične motnje. Primer osebe z zamerami z delovnega mesta je borzni posrednik Mark Barton, ki je v napadu v Atlanti l. 1999 ubil 9 in ranil 13 ljudi. Barton je trpel za zakonskimi in finančnimi težavami in je hkrati trpel za depresijo. V svojem zadnjem sporočilu, ki ga je zapustil pred svojo smrtjo, je napisal, da nima več namena dolgo živeti, le še tako dolgo, da ubije čim več ljudi, ki so z svojim pohlepom uničili njegovo življenje. Napad je izvedel v dveh posredniških hišah v Atlanti. Njegove zadnje besede, preden je začel streljati na ljudi, so bile: »Upam, da vam to ne bo uničilo vašega trgovalnega dne«. Po koncu napada si je Barton s strelnim orožjem sodil sam. V tem predlaganem sistemu med posameznike z zamerami v povezavi s šolo vključujemo storilce, katerih cilj so vrstniki na teh šolah, njihov motiv pa predstavlja sovražno maščevanje. Najbolj odmevni primeri strelcev v šolah so Seung-Hui Cho in strelca z šole Columbine Harris in Klebold. Dietz (Dietz, 1986) je v svojem delu množične morilce razdelil na tri skupine. Prvo skupino je poimenoval family annihilators oz. uničevalci družin. V to skupino spadajo starejši člani gospodinjstva, ki so depresivni, paranoični in pod vplivom substanc (alkohol, mamila). Ubijejo vse prisotne člane družine, v nekaterih primerih tudi hišne ljubljenčke. Na koncu storijo samomor ali pa z svojimi dejanji prisilijo organe pregona, da jih ubijejo. Druga skupina se imenuje psevdokomandosi, ki izvedejo napad šele po dolgem razmišljanju, sam napad pa izvedejo močno oboroženi in brez načrta za pobeg. Ta vrsta množičnega morilca v sebi nosi močne občutke jeze in zamere, poleg tega pa imajo paranoično osebnost. Svojo jezo lahko usmerijo v skupnost, ki dejansko obstaja, ali na nepristno skupnost, ki si jo ustvarijo v svojim mislih in se kaže kot posledica psihoz. V tretjo skupino je Dietz uvrstil morilce, ki si pred izvedbo napada pripravijo tudi načrt za pobeg. Posameznik izvede bombni napad na zgradbe, prevozna sredstva, s katerimi ne potuje, podtika požare ali zastrupi živila. Storilec ima svojo žrtev že vnaprej 29.

izbrano, ostale posameznike, ki so ubiti ali ranjeni v napadu pa jemlje kot kolateralno škodo, katero vzame v zakup zaradi boljših možnosti pobega. Najpogostejši motivi so jeza ali maščevanje proti ljudem ali institucijam, izsiljevanje, zavarovalniške goljufije in ideološki motivi (set-and-run killers).. 5 Preprečevanje množičnih umorov in navodila za prihodnje Množični umori so dogodki brez preprostih preventivnih rešitev. Dejstvo je, da je ta dejanja izjemno težko predvidevati, kar tudi zmanjša možnosti njihovega preprečevanja. V bistvu množičnih umorov kot takih ni možno napovedati, še posebej ne s strani oseb, ki so zunaj storilčevega socialnega kroga. Preprečevanje je učinkovito samo v primeru, da temelji na različnih pristopih, ki jih je treba med sabo povezovati tako, da delujejo kot celota. Preprečevanje mora vključevati družbeno odgovornost, psihiatrična prizadevanja, kulturne dejavnike, kot tudi odgovornost medijev (Knoll, 2012).. 5.1 Družbena odgovornost in množični umori Družbena odgovornost se kaže v večji ozaveščenosti javnosti, v pripravljenosti ljudi, da opozorijo organe pregona v primeru, da opazijo sumljivo obnašanje pri posameznikih in pa ponoven razmislek o pravici do nošenja strelnega orožja v državah kjer ta pravica obstaja, kot je npr. v ZDA, kjer je bilo v zadnjih letih tudi največ takšnih napadov. Posamezniki, ki so blizu kasnejšim storilcem velikokrat vedo, da bo prišlo do napada, ampak iz različnih razlogov vseeno tega nikomur ne zaupajo. Preprečevanje je v glavnem možno le v primeru, da so organi pregona s strani tretjih oseb pravočasno obveščeni, da bi lahko prišlo do napada. Znanci namreč pogosto opažajo sumljivo vedenje in so zaradi tega zaskrbljeni. Člani družine in socialni stiki posameznikov so tako največkrat edini, ki lahko ukrepajo, da se potencialnega storilca ovrednoti in napoti na zdravljenje. Prizadevanja za izobraževanje javnosti o tem, kdaj je potrebno obvestiti organe pregona se zdijo zelo pomembna. Vseeno pa se mora družba oz. posameznik sam odločiti, kdaj in kako prevzeti odgovornost glede opozorilnih znakov. Pri tem pa mora tudi paziti, da ne krši posameznikove pravice do zasebnosti. Obstaja namreč veliko posameznikov, ki izražajo svoje grožnje, le malo pa je tistih, ki so dejansko pripravljeni in tudi sposobni izpeljati takšen napad. Na napadalce v povezavi z šolami ali delovnimi 30.

mesti bi morali biti pozorni njihovi sodelavci, učitelji in sošolci, ki bi morali ob zaskrbljenosti opozoriti organe pregona ali pristojne na posameznih šolah. Izobraževanje znotraj teh ustanov ni težko dosegljivo, saj jih je mogoče vgraditi v že obstoječe programe, kot so npr. programi o ozaveščanju nasilja v družinah (Knoll, 2012). Naslednji dejavnik, ki zadeva družbeno odgovornost je pravica do nošenja orožja. Velja namreč, da je v državah z manj strogimi zakoni o strelnem orožju večja verjetnost za množične umore, kot v državah z bolj strogimi zakoni. Medtem ko je v ZDA vprašanje o pravici do nošenja orožja še vedno pereča tema, so nekatere druge države uspešno uredile to področje. V avstralski študiji so primerjali pojav množičnih umorov pred letom 1996 in po tem letu. Tega leta se je v Avstraliji namreč zgodil zelo odmeven množični umor, po katerem je Avstralija hitro izvedla reforme na področju pravic do nošenja strelnega orožja, kjer so med drugim prepovedali posedovanje polavtomatskega orožja, poteznih šibrenic in pušk. Ugotovili so, da je bilo v 18 letih pred uvedbo strožje zakonodaje izvedenih 13 množičnih streljanj, v 10 letih po uvedbi strožje zakonodaje pa še niso zabeležili takšnega napada. Čeprav je težko primerjati zakonodajo in njihovo implementacijo med posameznimi državami, lahko vseeno zaključimo, da se množični umori redkejši pojav v državah z strožjimi zakoni za nadzor strelnega orožja (Knoll, 2012).. 5.2 Psihiatrična prizadevanja in tveganja za množične umore Glede na to, da so množični umori dokaj redek pojav, je psihiatrična prizadevanja najbolje usmeriti v druga področja in ne toliko v predvidevanje. Vlogo strokovnjakov za duševno zdravje bi zato bilo potrebno prilagoditi in zasnovati tako, da bi se bolj nanašala na množične umore. Bolj kot predvidevanju oz. napovedovanju bi se morali posvetiti klinični oceni tveganja in upravljanju, ki predstavljata le delček kakovostne psihiatrične nege bolnikov. Čeprav bodo raziskave v prihodnosti doprinesle k lažjemu prepoznavanju opozorilnih znakov, bo vloga strokovnjakov s področja duševnega zdravja še vedno najpomembnejša, saj le-ti lahko uspešno pomagajo rizičnim posameznikom v kritičnih trenutkih. Na splošno je bilo narejenih zelo malo psihiatričnih raziskav na temo množičnih umorov, ki bi strokovnjakom za duševno zdravje služili kot pomoč. V klinični študiji 144 posameznikov, ki so izražali takšne ali drugačne grožnje, jih je 8 grozilo z izvedbo množičnega umora. Vseh teh 8 posameznikov je trdilo, da nameravajo ubiti čim več ljudi kot bo mogoče, vsi pa so tudi bili usmerjeni na določeno. 31.

skupino, proti kateri so imeli zamere oz. je niso marali. V 12-mesečnem obdobju izvedbe študije nobeden izmed teh osmih posameznikov ni poskusil tudi dejansko uresničiti svojih načrtov. Sta pa dva od teh napadla osebo, ki pa ni bila povezana s ciljno skupino, proti kateri je posameznik bil usmerjen. Strokovnjaki priporočajo temeljito oceno teh posameznikov, pri čemer je potrebno posebno pozornost nameniti razpoložljivosti sredstev, načrtovanju, pripravam in pripravljenosti posameznika, da svoje besede spremeni v dejanja, ne glede na posledice, ki temu sledijo. Ugotovljeno je bilo tudi, da imajo takšni posamezniki zapletene duševne zdravstvene potrebe in probleme v osebnem življenju. Zato je poleg zdravljenja posameznikovih duševnih problemov potrebno tudi razvijanje učinkovitih metod za upravljanje z jezo (Knoll, 2012). Malo pozornosti se je do sedaj posvečalo tudi komunikaciji oz. sporočilom, ki jih posamezniki puščajo pred izvedbo samega napada. Ta sporočila so bogat vir podatkov, ki bi lahko pomagala pri zbiranju informacij o posameznikih, njihovih motivih in pri preventivnih. prizadevanjih.. Pri. ocenah. tveganja. pri. posamezniku. z. močnimi. maščevalnimi fantazijami bi morali upoštevati intenzivnost in kakovost maščevalnih fantazij, ranljivost oz. dovzetnost za ogrožanje posameznikovega ega in ustreznih biopsihosocialnih dejavnikov. Bistvenega pomena za izboljšanje sposobnosti za preprečevanje takšnih tragedij v prihodnosti pa je tudi podpora raziskovalnim prizadevanjem (Knoll, 2012).. 5.3 Kulturni dejavniki in množični umori Kulturne dejavnike je še posebej potrebno upoštevati takrat, ko obstaja večja verjetnost, da bo občutljiv priseljenec razvil močne občutke socialne izključenosti oz. marginalizacije. Obstaja verjetnost, da bo takšen posameznik razvil občutke zavrnitve in odtujenosti, v nekaterih primerih pa tudi sovražnost in negativno identiteto. Zaradi tega je pomembno, da se v priseljenskih skupnostih vzpostavi ustrezen dostop do učinkovitega zdravljenja duševnih motenj za posameznike. Prepoznati je potrebno skupnosti, v katerih je takšen dostop oslabljen, nato pa storiti potrebno, da se razmere izboljšajo. Poleg tega bi bilo potrebno v skupnostih z večjim deležem priseljenega prebivalstva zaposliti strokovnjake pristojne za duševno zdravje ljudi (Knoll, 2012).. 5.4 Mediji in množični umori Mediji oz. novinarji neradi priznajo, da iščejo čim bolj odmevne zgodbe, da s tem vzbudijo domišljijo in posledično zanimanje javnosti. Zato poročanje običajno vključuje 32.

izkoriščanje nasilnih in tragičnih dejanj, ki jih izvedejo psihično ali čustveno moteni posamezniki. Drži pa tudi, da novinarji opravljajo težko nalogo, ko poročajo o množičnih umorih. Težko je namreč dovolj dobro obvestiti javnost, hkrati pa zadržati nekatere informacije, da se ne ustvarja dodatne panike, ali še huje, da se z poročanjem ne spodbuja dodatno nasilje. Nekateri si zato prizadevajo da bi se vzpostavil univerzalen sistem poročanja o množičnih umorih, ki bi poskrbel za ustrezno informiranje javnosti, hkrati pa bi se zmanjšal posnemovalni učinek. Večina priporočil skrbi za to, da ne bi prišlo do poveličevanja storilca. Tako je bilo npr. predlagano, da bi v novicah bilo čim manj poudarka na samem storilcu in bi namesto tega bil poudarek na žrtvah in prizadevanjih za obnovitev skupnosti, kar bi posledično odvrnilo pozornost od storilca (Knoll, 2012).. 6 Proces radikalizacije Radikalizacija je proces, za katerega je značilna povečana uporaba nasilnih sredstev in strategij za doseganje političnih ciljev. Radikalizacijo torej razumemo kot proces, ki vodi k uporabi političnega nasilja. V glavnem gre za politično tekmovanje, kjer si teroristi prizadevajo, da bi ustvarili svojo skupino pripadnikov, da bi s tem spodkopali podporo nasprotni skupini, organizaciji ali vladi. Vlade na drugi strani pa si prizadevajo, da ohranjajo obstoječo podporo, hkrati pa se trudijo odstraniti oz. zmanjšati število terorističnih skupin in njihovih pripadnikov. Radikalizacija povzroča spremembo v dojemanju določenih situacij in v artikulaciji bolj radikaliziranih namenov in ciljev. Razvije se lahko iz sovraštva proti določenim skupinam, institucijam ali strukturam, kar lahko v nadaljevanju povzroči tudi povečano uporabo sile (Della Porta in LaFree, 2012). Da bi lahko razumeli proces radikalizacije je torej potrebno razumeti dinamiko odnosov in konfliktov med posameznimi skupinami. Radikalizacija posameznika je v glavnem tekoč proces, ki nima časovnih omejitev in ki ne vodi vedno v ukrepanje posameznika. Posameznik lahko tudi zapusti skupino in se pozneje ponovno vključi v proces radikalizacije. Sam proces radikalizacije bi v glavnem lahko razdelili na štiri ključne korake. Prepoznani koraki so naslednji (Federal Bureau of Investigation [FBI], 2006): -. Pred-radikalizacija: gre za prvi korak v procesu radikalizacije in je v glavnem. odvisen od različnih zunanjih in notranjih dejavnikov, zato se razlikuje od 33.