Približevanje držav zahodnega Balkana Evropski uniji : diplomsko delo

UNIVERZA V MARIBORU EKONOMSKO-POSLOVNA FAKULTETA. DIPLOMSKO DELO. PRIBLIŽEVANJE DRŽAV ZAHODNEGA BALKANA EVROPSKI UNIJI. Kandidatka: Andreja Kuzman Študentka rednega študija Številka indeksa: 81601330 Program: univerzitetni Študijska smer: mednarodna menjava Mentor: dr. Klavdij Logožar, docent. Gornji Dolič, november 2007.

2. Predgovor Evropska unija (EU) je največja svetovna trgovska sila; delež njenega uvoza in izvoza zavzema približno 20% svetovne trgovine. K temu je pripomoglo petdesetletno postopno liberaliziranje gospodarskih odnosov med državami članicami, ki je privedlo do vzpostavitve evropskega enotnega tržišča, na katerem so odpravljene vsakršne tehnične, regulativne, pravne, birokratske, kulturne in zaščitne ovire, ki bi hromile prosto trgovino in prosto gibanje znotraj Unije. Vzporedno z oblikovanjem notranjega trga je potekalo tudi oblikovanje skupne zunanjetrgovinske politike (SZTP) EU, ki je predmet obravnave v tem diplomskem delu. Države članice so postopoma prenašale kompetence za vodenje trgovinske politike na raven Unije in tako izgubljale suverenost odločanja na tem področju. Danes je za vodenje SZTP pristojna Evropska komisija v sodelovanju z ostalimi institucijami EU (Evropskim parlamentom, Svetom EU, številnimi odbori in interesnimi skupinami). Osnovni namen SZTP je zaščita pravil notranjega trga in omogočanje trgovanja evropskim podjetjem na globalni ravni. EU tako pri izvajanju SZTP uporablja številne instrumente, med katerimi so najpomembnejši: skupna carinska tarifa, protidampinški in protisubvencijski ukrepi, monitoring tretjih držav, odstranjevanje trgovinskih ovir, strategija dostopa na tuje trge ter seveda zunanjetrgovinski sporazumi, ki bodo predmet podrobnejše raziskave v tretjem in četrtem poglavju. Pri uporabi teh instrumentov Komisija ne more delovati samovoljno, saj mora EU kot članica Svetovne trgovinske organizacije (WTO) spoštovati sprejete obveznosti v okviru te organizacije. EU torej na multilateralni ravni sklepa številne sporazume (kot so sporazumi v okviru WTO), prav tako pa poteka SZTP tudi na bilateralni ravni, s sklepanjem sporazumov s posameznimi državami oziroma regijami. Najpogostejši so trgovinski sporazumi, sporazumi o sodelovanju, pridružitveni sporazumi ter sporazumi o pristopu. V našem delu se bomo osredotočili predvsem na pridružitvene sporazume oziroma stabilizacijsko-pridružitvene sporazume – SAS (ki bodo predmet obravnave v tretjem poglavju) ter sporazume o pristopu oziroma na sam proces pridruževanja posamezne države EU (ki je tema četrtega poglavja). Evropska unija je za države zahodnega Balkana (Albanijo, Bosno in Hercegovino, Črno goro, Hrvaško, Makedonijo ter Srbijo) vzpostavila proces stabilizacije in asociacije, v okviru katerega s temi državami sklepa stabilizacijsko-asociacijske sporazume, jim nudi pomoč prek številnih programov ter podpira njihovo vključevanje v mednarodno skupnost. Končni cilj stabilizacijsko-asociacijskega procesa je pridružitev držav regije EU. Prva država v regiji, ki je podpisala SAS, je bila Makedonija (SAS je začel veljati leta 2004); za njo še Hrvaška (sporazum je stopil v veljavo leta 2005) in Albanija (sporazum je bil podpisan leta 2006, vendar je za začetek veljavnosti potrebna še ratifikacija). Z ostalimi državami pogajanja še potekajo, sklenitev SAS pa je odvisna od napredka držav pri izpolnjevanju pogojev, ki jih je postavila Komisija..

3 Za članstvo v EU sta že podali prijavo Hrvaška (leta 2003) in Makedonija (leta 2004) in tako pridobili status držav kandidatk za vstop v EU. Ostale države regije imajo status potencialnih kandidatk. Proces širitve oziroma pridruževanja države EU je dolgotrajen in zahteva nenehne napore države kandidatke po dokazovanju in izpolnjevanju pridružitvenih kriterijev. Od prijave za članstvo do končnega pristopa mora država kandidatka skozi zahtevne pogajalske procese, v katerih se njen pravni red usklajuje s pravnim redom EU, vse to pa poteka pod budnim očesom Komisije. Trenutno potekajo pristopna pogajanja s Hrvaško, z Makedonijo pa se še niso pričela. V okvir diplomskega dela smo v petem poglavju uvrstili tudi Slovenijo, saj so države zahodnega Balkana ene izmed pomembnejših trgovinskih partneric naše države. Prav tako je Slovenija z vstopom v EU prevzela vse sporazume, ki jih ima EU sklenjene s temi državami, kar pomeni, da so predhodno sklenjeni sporazumi Slovenije s to regijo prenehali veljati. Spremembe, ki jih je prineslo članstvo Slovenije v EU pa niso nujno negativne, saj smo s tem pridobili tudi večji vpliv na odnose z državami regije. V okviru EU lahko Slovenija pomembno vpliva na približevanje teh držav EU in jim v tem procesu nudi še izdatnejšo pomoč..

4. Kazalo 1. UVOD __________________________________________________________________________ 5 1.1 1.2 1.3 1.4. 2. OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA_________________________________ NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE _________________________________________ PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKOVANJA________________________________ PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA ______________________________________. 5 5 6 7. SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE ____________________ 8 2.1 OPREDELITEV SZTP EVROPSKE UNIJE ________________________________________ 8 2.2 INSTRUMENTI SZTP EVROPSKE UNIJE _______________________________________ 10 2.2.1 Carinska unija in skupna carinska tarifa _____________________________________ 10 2.2.2 Protidampinški ukrepi____________________________________________________ 11 2.2.3 Ukrepi proti nedovoljenemu subvencioniranju_________________________________ 12 2.2.4 Monitoring tretjih držav __________________________________________________ 12 2.2.5 Odstranjevanje trgovinskih ovir ____________________________________________ 12 2.2.6 Trgovinske sankcije______________________________________________________ 13 2.2.7 Zaščitni ukrepi _________________________________________________________ 14 2.2.8 Strategija dostopa na tuje trge _____________________________________________ 14 2.2.9 Premagovanje tehničnih ovir – sporazumi MRA _______________________________ 15 2.2.10 Javna naročila – sporazumi GPA ___________________________________________ 15 2.2.11 Zunanjetrgovinski sporazumi ______________________________________________ 16. 3. STABILIZACIJSKO-ASOCIACIJSKI PROCES _____________________________________ 17 3.1 3.2 3.3 3.4 3.5 3.6. 4. ALBANIJA ________________________________________________________________ BOSNA IN HERCEGOVINA___________________________________________________ HRVAŠKA_________________________________________________________________ MAKEDONIJA _____________________________________________________________ SRBIJA ___________________________________________________________________ ČRNA GORA_______________________________________________________________. 20 21 22 24 26 26. PROCES ŠIRITVE EU IN NAPREDEK DRŽAV ZAHODNEGA BALKANA PRI PRIBLIŽEVANJU EU ___________________________________________________________ 28 4.1 4.2 4.3 4.3.1 4.3.2 4.3.3 4.3.4 4.3.5 4.4 4.4.1 4.4.2. ŠIRITEV KOT PROCES ______________________________________________________ STRATEGIJA ŠIRITVE ______________________________________________________ PRISTOPNI PROCES ________________________________________________________ Prošnja za članstvo______________________________________________________ Predpristopna strategija __________________________________________________ Pogajanja _____________________________________________________________ Spremljanje napredka držav kandidatk_______________________________________ Postopek ratifikacije in pristop_____________________________________________ POTEK POGAJANJ Z DRŽAVAMI ZAHODNEGA BALKANA ______________________ Države kandidatke ______________________________________________________ Potencialne države kandidatke _____________________________________________. 28 29 30 30 30 31 32 33 33 34 37. 5. POMEN ČLANSTVA V EU V GOSPODARSKIH ODNOSIH MED SLOVENIJO IN DRŽAVAMI ZAHODNEGA BALKANA ____________________________________________ 39. 6. SKLEP ________________________________________________________________________ 48. POVZETEK_________________________________________________________________________ 51 ABSTRACT _________________________________________________________________________ 51 VIRI IN LITERATURA _______________________________________________________________ 53 SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC S PREVODI _______________________________________ 57.

5. 1 UVOD 1.1. OPREDELITEV PODROČJA IN OPIS PROBLEMA. Področje raziskave v diplomski nalogi sodi v sklop skupne zunanjetrgovinske politike Evropske unije, pri čemer bo preučevanje usmerjeno na države zahodnega Balkana (ZB). Natančneje bomo predstavili sodelovanje Evropske unije z Albanijo, Bosno in Hercegovino, Črno goro, Hrvaško ter Srbijo. Evropska unija, kot jo poznamo danes, je nastajala desetletja v različnih fazah. Vse od leta 1972 se neprenehoma širi in tako danes vključuje 27 polnopravnih držav članic. Skupna zunanjetrgovinska politika ima svoje korenine že v samih začetkih oblikovanja EU. Postopoma so države članice prenašale svoje pristojnosti na Skupnost in tako izgubljale del suverenosti. To je privedlo do oblikovanja enotnega notranjega trga, na katerem velja prost pretok ljudi, kapitala, blaga in storitev, ter skupnega nastopanja držav članic nasproti tretjim državam z uporabo instrumentov zunanjetrgovinske politike, da bi zagotovile pravično in svobodno trgovino ter enake možnosti za vse. Politika Evropske unije do držav zahodnega Balkana je usmerjena v zagotavljanje miru, stabilnosti, svobode in gospodarskega razvoja. Ta usmeritev nima samo humanitarnega pomena, temveč je posledica konfliktov, ki so nastali v tej regiji. Glavni politični okvir za odnose med EU in državami zahodnega Balkana predstavlja stabilizacijsko-pridružitveni proces. Stabilizacijsko-pridružitveni sporazumi, trgovinske prednosti na podlagi avtonomnih ukrepov ter tehnična in finančna pomoč pa so trije glavni instrumenti zunanjetrgovinske politike EU v tej regiji. Za dosego zgoraj navedenih ciljev je EU ponudila državam zahodnega Balkana možnost popolne integracije v strukture EU: te države so potencialne kandidatke za vstop v EU. Vendar pa morajo najprej izpolnjevati določene politične in gospodarske pogoje ter krepiti medsebojno sodelovanje in trgovino. Regija zahodni Balkan je strateškega pomena za Slovenijo, saj izvoz Slovenije v to regijo zavzema pomemben delež skupnega izvoza Slovenije. Vendar pa so se pogoji trgovanja po vstopu Slovenije v EU leta 2004 spremenili. Slovenija je prevzela skupno zunanjetrgovinsko politiko EU in se s tem obvezala spoštovati in izvajati sporazume in ureditev, ki velja za trgovino med državami zahodnega Balkana in EU. 1.2. NAMEN, CILJI IN OSNOVNE TRDITVE. Namen diplomskega dela je pojasniti procese oblikovanja in vodenja skupne zunanjetrgovinske politike EU, pri čemer bomo podrobneje predstavili skupno zunanjetrgovinsko politiko EU in njene instrumente do držav zahodnega Balkana. Prav tako želimo analizirati proces širitve EU in približevanje držav zahodnega Balkana EU ter pomen le-tega za Slovenijo, saj vprašanje nadaljnje širitve EU postaja ena izmed temeljnih dilem razvoja EU..

6 Temeljni cilji diplomske naloge so naslednji: - predstavitev skupne zunanjetrgovinske politike EU in njenih instrumentov: osredotočili se bomo predvsem na zunanjetrgovinske sporazume; - analiza SZTP EU do držav zahodnega Balkana: pri tem želimo poudariti sporazume, ki jih je EU sklenila z omenjenimi državami ter različne vrste pomoči, ki jim jo nudi; - predstavitev procesa širitve EU: analiza pogojev za pridružitev ter splošnega pristopa pri pripravi pogajanj; - v okviru procesa širitve želimo analizirati potek pogajanj in ozadje političnih priprav za države zahodnega Balkana; - ob koncu pa bomo raziskali še pomen in vpliv približevanja teh držav EU za Slovenijo, kot članico EU. Osnovne trditve, ki jih bomo skušali dokazati: - interes EU za pridružitev držav zahodnega Balkana je predvsem zagotovitev varnega sosedstva (mir v Evropi), zato je SZTP do držav zahodnega Balkana usmerjena predvsem v zagotavljanje miru, stabilnosti, svobode in gospodarskega razvoja te regije; - stabilizacijsko-asociacijski sporazumi omogočajo Uniji trajno sodelovanje na področju izgradnje institucij in trajen napredek v regiji zahodni Balkan; - stabilizacijsko-asociacijski sporazumi državam regije omogočajo oporo v obliki izkušenj in znanja Unije za lajšaje odločitev o ureditvi zakonodaje in administracije, ki bosta pospeševala prost pretok blaga, storitev, kapitala in oseb preko meja v regiji sami in z Unijo; - perspektiva držav zahodnega Balkana je v polnopravnem članstvu v EU; - napredek posameznih držav regije na poti do EU je različen; - postopek pogajanj in vprašanja, ki se pojavljajo, so podobna kot pri zadnji širitvi EU na 12 držav srednje in vzhodne Evrope, zato morajo države zahodnega Balkana skrbno preučiti potek pogajanj zadnje širitve ter poskušati izogniti se podobnim napakam; - države regije so za slovensko gospodarstvo izrednega pomena, saj je velik delež slovenskega izvoza namenjen ravno v te države. Po vstopu Slovenije v EU so se pogoji trgovanja med Slovenijo in državami zahodnega Balkana spremenili, zato je tudi v interesu Slovenije, da se ta gospodarstva pridružijo EU. 1.3. PREDPOSTAVKE IN OMEJITVE RAZISKOVANJA. Po dolgotrajnem in bolečem razpadu bivše Jugoslavije se je pričela trnova pot posameznih republik v iskanju lastne identitete. Vojna, ki je temeljila na verski nestrpnosti, je poleg človeških žrtev terjala politično in gospodarsko stagnacijo in nazadovanje vseh vpletenih republik. Povojni obnovi se je s finančno in tehnično pomočjo med drugimi pridružila tudi Evropska unija preko različnih programov (PHARE, OBNOVA, CARDS). S tem se je odprla pot državam v politični in gospodarski tranziciji iz enopratijskih političnih sistemov in planskih gospodarstev za pridružitev EU. Ta pot se je izkazala za težavno, vendar je to vzajemno koristen korak v zgodovini Evrope..

7 Glavni izzivi, skupni državam regije, ostajajo izgradnja močnih, polno delujočih držav, zmožnih zadovoljiti potrebe svojih državljanov, zagotovitev učinkovitega regionalnega sodelovanja in vzpostavljanje naprednih odnosov z Unijo. Napredek na tem področju je osnova za izpolnjevanje zakonskih pravil, ustvarjanje zaupanja v državne institucije, zagotavljanje privatnih investicij in približevanje članstvu teh držav Evropski uniji. Vendar pa je doseganje teh predpostavk odvisno od volje držav samih in njihovih kapacitet in prav tako njihove sposobnosti vzpostavitve smernic, vzporednih evropskim standardom in vrednotam. V diplomskem delu se bomo torej omejili na trgovinsko politiko EU do držav zahodnega Balkana. Temelj odnosov EU s temi državami predstavlja stabilizacijsko-asociacijski proces. V ta proces so vključene Albanija, Makedonija, Bosna in Hercegovina, Hrvaška, Srbija in Črna gora. Proces je individualno zasnovan za vsako od sodelujočih držav in vključuje finančno pomoč, sodelovanje, politični dialog, oblikovanje območja proste trgovine, približevanje evropskemu pravu ter praktično sodelovanje na različnih področjih, s ciljem pridružitve teh držav EU. O tej temi so na voljo številni in obsežni viri podatkov o vsaki posamezni državi, vključeni v raziskavo, njenem napredku pri izpolnjevanju reform za približevanje Uniji in ovirah, s katerimi se sooča. Omejitve raziskave se torej v glavnem nanašajo na težavnost velike izbire virov, ki jih je težko vse enakovredno obravnavati. Potrebno se je omejiti in določiti relevantne vire. Večina jih je novejšega datuma ter povzetih z interneta, zato lahko pričakujemo, da bodo nekateri podatki omejeno dostopni. 1.4. PREDVIDENE METODE RAZISKOVANJA. Diplomsko nalogo bomo predstavili z makroekonomskega vidika in bo osredotočena na SZTP do držav zahodnega Balkana. Raziskava bo dinamična, saj bomo preučevali procese nastajanja in širjenja sprememb. K raziskovanju bomo pristopili deskriptivno, v okviru tega pristopa pa bomo uporabili naslednje metode: - metodo deskripcije, s pomočjo katere bomo opisovali teorijo in pojme ter ugotovljena dejstva; - metodo klasifikacije, kjer bomo definirali določene pojme, pomembne za našo raziskavo; - metodo kompilacije, kjer bomo s povzemanjem stališč drugih avtorjev v zvezi z izbranim raziskovalnim problemom prišli do oblikovanja novih stališč; - metodo komparacije, kjer bomo primerjali dela različnih avtorjev. Ker želimo prikazati čimbolj aktualne in realne podatke, smo največ gradiva črpali s tujih spletnih strani, predvsem tistih, ki jih ponuja Evropska unija, uporabili pa smo tudi strokovne članke slovenskih in tujih avtorjev, dostopne na spletu. Dobljene podatke smo prevedli, kronološko uredili in povezali v smiselno celoto. Prav tako pa smo vire pridobili tudi iz strokovnih knjig..

8. 2 SKUPNA ZUNANJETRGOVINSKA POLITIKA EVROPSKE UNIJE1 2.1. OPREDELITEV SZTP EVROPSKE UNIJE. Evropska unija, ki jo poznamo danes, je nastajala skozi desetletja v različnih fazah. V letih 1951 do 1958 je 6 prvotnih evropskih držav (Nemčija, Italija, Belgija, Nizozemska, Luksemburg, Francija) ustanovilo tri integracije: Evropsko skupnost za premog in jeklo (ESPJ), Euratom in Evropsko gospodarsko skupnost (EGS). Leta 1965 so bili izvršni organi teh treh integracij združeni pod skupnim izrazom Evropska skupnost (ES). Z ratifikacijo Maastrichtske pogodbe (1. novembra 1993) se je ES uradno preimenovala v Evropsko unijo (Gusel in Bobek 1997, 120-122). V tem času je prišlo do velikega napredka in sprememb na vseh področjih, še posebej pa na področju skupne carinske tarife in trgovinske politike EU. Osnovo predstavljajo določila Rimske pogodbe, ki jih morajo države članice spoštovati v zunanjetrgovinskih odnosih s tretjimi državami: - uvedba skupne carinske tarife do tretjih držav; - uvedba carinskih kontingentov: Komisija v nekaterih primerih dovoljuje tretjim državam, da izvozijo v EU določene količine blaga s carinskimi olajšavami ali brez carin, vendar le izjemoma (npr. ob premajhni domači proizvodnji); - uporaba količinskih trgovinskih omejitev: ukinitev vseh teh omejitev velja le med članicami, ne pa s tretjimi državami; - koordinacija trgovinske politike: novih pogodb članice ne smejo sklepati individualno; - pridružitev čezmorskih držav: kolonije in dominioni držav članic (Francije in Belgije; tudi drugih kolonialnih sil, ki vstopajo v EU) dobijo v okviru Skupnosti poseben položaj. Da bi tem nerazvitim območjem omogočili dotedanjo obravnavo, so zanje odpravili trgovinske omejitve. Odvisne države pa so podelile drugim članicam take koncesije, kot jih je prej uživala metropola. Pogodba dopušča tem državam, da uvedejo carine na blago iz EU v primeru, če gre za zaščito domače industrije ali za uresničitev načrtov industrializacije; - premagovanje plačilnobilančnih težav: zaradi bilančnih težav ene od članic predvideva pogodba take ukrepe, ki najmanj škodijo delovanju enotnega trga. Leta 1958 so začele tedanje članice postopno odpravljati carine pri medsebojnem trgovanju in uvajati skupno carinsko tarifo (Common Customs Tariff – CCT) za uvoz blaga iz tretjih držav. Leta 1968 je bila dosežena carinska unija. Nove članice, ki vstopajo v Unijo, morajo odpraviti carine (na notranjem trgu) in prilagoditi svoje carinske stopnje do tretjih držav skupni carinski tarifi. V želji po skupnem boju proti dampingu, nelojalni konkurenci ter carinskim omejitvam so države članice postopoma prenašale določene procese odločanja na raven Skupnosti. Tako je 1.1.1993 prišlo do izvedbe projekta notranjega (enotnega) trga, s čimer so članice odpravile carinske formalnosti in carinski nadzor pri medsebojnem trgovanju. 1. Povzeto po Bobek in Živko (2002, 4 – 51)..

9 Trgovanje članic s tretjimi državami uravnava skupna zunanjetrgovinska politika (Common Commercial Policy – CCP). Države, ki vstopajo v EU, morajo po določilih Rimske pogodbe v prehodnem obdobju sprejeti skupno trgovinsko politiko, kar pomeni, da trgovinska politika ne spada v pristojnost posamezne države. Rimska pogodba določa, da morajo članice pri vseh stvareh, ki so posebnega pomena za skupni trg, delovati samo s skupno akcijo in ob sodelovanju s Komisijo. Razvoj SZTP temelji na trajnem zavzemanju Komisije za centraliziranje moči v zunanjih odnosih. V letu 1994 je Evropsko sodišče potrdilo pristojnosti Komisije v zvezi z vodenjem mednarodnih pogajanj v trgovini z blagom. Komisija je zakonsko obvezana, da ščiti trgovinske interese EU. Vsako podjetje v EU, vsak sektor ali vsaka država članica lahko zahteva od Komisije preiskavo proti tretjim državam, ki kršijo pogoje ter pravila WTO. Osnovna načela SZTP: - načelo prostega uvoza v Unijo: uvoz načeloma ni izpostavljen nikakršnim količinskim omejitvam (kvote, uvozna dovoljenja in absolutno ali delno omejitev uvoza na količinski ali vrednostni osnovi). Če te omejitve obstajajo, lahko le na območju celotne Unije; - nadzor uvoza se lahko izvaja samo pri uvozu posebnega izdelka iz tretje države, ki lahko škoduje proizvajalcem podobnih ali konkurenčnih izdelkov na območju Unije; - zaščitni ukrepi se lahko uporabijo le takrat, ko obseg uvoza določenega izdelka ogroža njene proizvajalce v takšni meri, da bi zastoj povzročil resno škodo. Unija je sprejela veliko ukrepov, s katerimi dovoljuje zaščitne ukrepe za uvoz iz držav nečlanic. Pravila Unije morajo biti združljiva s pravili WTO. V okviru WTO se lahko takšni zaščitni ukrepi uporabijo: o če bi uvoz povzročal primanjkljaj v plačilni bilanci; o če je izdelek na uvoznem tržišču zaradi subvencij in dampinga cenejši od domačega; o če bi uvoz vodil k razdoru trga za tak izdelek; - po letu 1992 so izvozne omejitve nezdružljive z enotnim tržiščem. Udeleženci pri oblikovanju SZTP: - institucije in organi Unije (Evropska komisija, Svet EU in Evropski parlament, Odbor za gospodarske in socialne zadeve, Odbor regij); - vlade držav članic; - različne interesne skupine na nacionalni in evropski ravni. Vlade držav članic sodelujejo predvsem v okviru Sveta EU, kjer dajejo soglasja predlogom Komisije, različne interesne skupine pa poskušajo vplivati na zakonodajni postopek v nastajanju in so praviloma dokaj uspešne, ko je sklep še v fazi pripravljanja in usklajevanja, kasneje pa imajo omejen vpliv. Najpomembnejša interesna skupina je Eurochambers, ki je evropska gospodarska zbornica in ima dokaj velik vpliv na nastajanje SZTP..

10 Evropska komisija je ključen akter pri oblikovanju in vodenju SZTP. Razdeljena je na oddelke – generalne direkcije (DG – Directorate General): DG za trgovino, DG za zunanje odnose, DG za podjetja, DG za razvoj, DG za konkurenco, DG za davke in carinsko unijo ter DG za kmetijstvo. Za področje obravnave v našem diplomskem delu so pomembne predvsem naslednje direkcije: - DG za zunanje odnose (DG External Relations), ki ureja skupne zadeve, razdeljena je na tri poddirekcije, ki urejajo posamezna področja. Odnose z evropskimi državami, ki niso članice EU ureja poddirekcija A – 2, znotraj te pa poddirekcija D ureja odnose z državami zahodnega Balkana; - DG za trgovino (DG Trade): temeljna področja njenega delovanja so identificiranje trgovinskih interesov EU, izvajanje pogajanj in sklepanje sporazumov, nadzor in zagotavljanje izvajanja mednarodnih sporazumov; - DG za konkurenco (DG Competition): za področje mednarodne dejavnosti ima poseben oddelek – International Affairs Unit, ki je usmerjen na pripravo širitve EU s promocijo instrumentov za zagotavljanje konkurence, podporo pri približevanju zakonodaje, razvojem pravil kartelne zakonodaje ter urejanjem tehnične pomoči v državah, ki se želijo pridružiti. 2.2. INSTRUMENTI SZTP EVROPSKE UNIJE. V okviru SZTP obstaja paleta instrumentov: - carinska unija in skupna carinska tarifa; - protidampinški ukrepi; - ukrepi proti nedovoljenemu subvencioniranju; - monitoring tretjih držav; - odstranjevanje trgovinskih ovir; - trgovinske sankcije; - zaščitni ukrepi; - strategije dostopa na tuje trge; - premagovanje tehničnih ovir (sporazumi MRA – Mutual Recognition Agreements); - javna naročila (sporazum GPA – Government Procurement Agreement); - drugi instrumenti: nadzor uvoza, zaščitni ukrepi, protidampinške dajatve, izravnalne (kompenzacijske) dajatve, ukrepi instrumentov nove ekonomske politike, prostovoljni omejitveni sporazumi, izvozne omejitve, reševanje sporov; - zunanjetrgovinski sporazumi: trgovinski, kooperacijski, asociacijski sporazumi in sporazumi o pristopu. 2.2.1. Carinska unija in skupna carinska tarifa. Osnovo za carinsko unijo predstavlja Sporazum o ustanovitvi EGS, ki opredeljuje pogoje za prost pretok blaga znotraj enotnega carinskega prostora: - odprava carin in drugih dajatev s podobnim ali enakim učinkom; - količinske omejitve in ukrepi s podobnim učinkom so prepovedani; - prepovedani so davki, ki diskriminirajo izdelke drugih držav članic..

11 Leta 1968 je prišlo do ustanovitve carinske unije, kar pomeni, da morajo od takrat nove članice, ki vstopajo v Unijo, odpraviti carine na notranjem trgu in prilagoditi svoje carinske stopnje do tretjih držav skupni carinski tarifi. Njena osnova je aritmetično povprečje dajatev, ki so se uporabljale v carinskih območjih EU. Leta 1993 je prišlo do izvedbe notranjega trga z Maastrichtsko pogodbo. S tem so odpravili carinske postopke pri pretoku blaga znotraj držav članic, trgovanje z nečlanicami pa ureja carinski zakon Skupnosti. 2.2.2. Protidampinški ukrepi. Protidampinška pravila so v EU prisotna že od začetka njenega delovanja. Usmerjena so proti uvoznemu dampingu, ki lahko povzroči resno škodo proizvajalcem iz EU. Damping pomeni prodajo na tujem trgu pod normalno ceno (ki vključuje stroške proizvodnje, transporta, dodatek za dobiček) oziroma pod ceno na domačem trgu. Vendar pa morajo biti za izvajanje protidampinških ukrepov izpolnjeni nekateri pogoji: - ugotovitev dampinga (cene, po katerih se prodaja uvoženi izdelek, so nižje od cen na domačem tržišču); - materialna škoda, povzročena industriji EU (uvoz povzroča ali utegne povzročiti škodo večjemu delu industrije EU – izguba tržnega deleža, znižanje cen proizvajalcev); - interesi EU (stroški izvrševanja ukrepov morajo biti sorazmerni s koristjo). Komisija je odgovorna za preiskavo pritožb in oceno, ali so pritožbe sploh upravičene. Lahko naloži začasne ali dokončne ukrepe. Dokončne ukrepe lahko naloži le, če se pritožbe nanašajo na izdelke iz jekla in premoga. V vseh drugih primerih jih lahko naloži le Ministrski svet. Proizvajalec iz EU, ki meni, da uvoz iz tretjih držav povzroča resno škodo, vloži pri Komisiji pritožbo. Komisija ima na voljo 45 dni, da preuči pritožbo in se posvetuje z državo članico, katere proizvajalec ali proizvajalci so se pritožili. Šele nato se odloči, če je dovolj dokazov za uradno preiskavo. Primer je zavrnjen, če ni dovolj dokazov in če tožniki ne predstavljajo najmanj 25% celotne proizvodnje spornega izdelka. Preiskava Komisije poteka ne glede na to, ali je damping prisoten ali ne, če industriji EU povzroča resno škodo. Protidampinški ukrepi se lahko izvajajo tudi, če uvoz zavira razvoj kakšne nove industrijske panoge ali če je prisotna resna in neposredna grožnja za materialno škodo. Preiskava navadno ne traja dlje kot 1 leto, končana pa mora biti najkasneje v 15 mesecih. Protidampinški ukrepi se izvajajo le, če bo to v širšem interesu EU. Svoje vidike predstavijo proizvajalci, uvozniki, uporabniki in porabniki. Komisija nato izreče v roku 2 – 9 mesecev začasne ukrepe, ki lahko trajajo od 6 – 9 mesecev. Ti ukrepi oziroma posledice teh ukrepov ne smejo presegati dampinške marže, ki pomeni razliko med ceno na domačem trgu in ceno na trgu EU. Dokončni ukrepi se lahko uvedejo po preteku 9 mesecev, ko Komisija konča svojo preiskavo po posvetovanju z državo članico. Za sprejemanje dokončnih ukrepov je pooblaščen le Ministrski svet..

12 2.2.3. Ukrepi proti nedovoljenemu subvencioniranju. Mednarodna pravila v zvezi s subvencijami so se zaostrila v okviru Urugvajskega kroga pogajanj in so vključena tudi v zakonodajo EU. Predpisi EU se nanašajo le na uvoz v EU. Za uvedbo povračilnih ukrepov v primeru nedovoljenega subvencioniranja morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: - subvencioniranje mora biti točno določeno – izvozne subvencije, subvencije, ki so omejene le na posamezna podjetja, skupino podjetij ali industrijo; - materialna škoda za industrijo EU – uvozne cene povzročajo ali utegnejo povzročiti škodo večjemu delu EU (zmanjševanje tržnega deleža, zniževanje cen, pritisk na proizvodnjo, prodajo, profit, …); - stroški izvajanja ukrepov morajo biti sorazmerni s koristjo. Pritožbe in preiskave potekajo podobno kot pri dampingu. Komisija vodi preiskavo in nalaga začasne ukrepe. Končne ukrepe nalaga le, ko gre za premog in jeklene izdelke. V vseh drugih primerih pa nalaga dokončne ukrepe Ministrski svet. 2.2.4. Monitoring tretjih držav. Z monitoringom Komisija zasleduje aktivnosti tretjih držav proti podjetjem Skupnosti in uporabo trgovinskih obrambnih instrumentov s strani tretjih držav. Države članice in industrija so v večini primerov neposredni udeleženci v preiskavah, ki so jih sprožile tretje države. Članice same branijo svoje pravice v postopkih, ki so sproženi proti njim. Komisija je neposredno vpletena le, kadar gre za preiskavo subvencij, še posebej na področju zaščitnih ukrepov, ki se nanašajo na celotni uvoz iz EU. V primerih, kjer so države članice in industrija neposredni udeleženci, je Komisija razvila naslednjo prakso: - monitoring razvoja obrambnih trgovinskih ukrepov v vseh tretjih državah; - svetovanje državam članicam in industriji, v zvezi z udeležbo v preiskavah, ki so jih sprožile tretje države; - zagotoviti, da tretje države pri izvajanju preiskav izpolnjujejo pravila WTO. 2.2.5. Odstranjevanje trgovinskih ovir. Vlade mnogih držav sveta uporabljajo ovire za preprečevanje ali omejevanje uvoza v državo (EC 2007a): - davčna diskriminacija, diskriminatorna pravila: preplačilo davkov, predpisovanje minimalnih ali maksimalnih cen, notranja pravila glede prodaje in transporta blaga; - carinske formalnosti: uvozne/izvozne dajatve, kvote; - omejevanje trgovine s storitvami: diskriminacija, omejevanje dostopa do trga; - kršenje pravic intelektualne lastnine: pomanjkanje varstva podatkov, geografskih indikatorjev za hrano, vino, žganje; - tehnični predpisi, sanitarne in fitosanitarne zahteve; - subvencije industriji tretjih držav..

13 Hiter razvoj trgovine, investicijskih tokov ter liberalizacija svetovne trgovine z blagom in storitvami so zahtevali uvedbo zaščitnih mehanizmov v primerih nepoštene trgovine. Leta 1995 je začela veljati Uredba o trgovinskih ovirah (Trade Barriers Regulation – TBR), ki podjetjem iz EU zagotavlja, da vplivajo na trgovinske ovire pri vstopu na trge tretjih držav in na trgu EU: - TBR je pravni instrument, ki daje evropski industriji možnost pritožbe. Komisija uvede preiskavo in ugotovi, ali gre za kršitev mednarodnih trgovinskih pravil in kakšne so posledice; - TBR je instrument komercialnih prestopkov, namenjen odpiranju trgov tretjih držav za odpravo trgovinskih ovir v korist evropskih izvoznikov; - TBR ima široko področje delovanja in se ne nanaša le na blago. Pokriva namreč tudi storitve in pravice intelektualne lastnine, kadar ima kršenje teh pravic vpliv na trgovino med EU in tretjimi državami. Trgovinske ovire morajo vplivati na celotno EU, posamezna področja EU ali posamezen industrijski sektor, da se upravičijo ukrepi, ki jih predvideva Uredba. Pritožbo lahko vložijo podjetja Skupnosti, industrija skupnosti ali države članice. Postopek poteka tako: vložitev pritožbe, odločitev Komisije o upravičenosti pritožbe, preiskava in poročilo državam članicam ter mednarodno ukrepanje: - če tretja država odpravi trgovinske ovire, se postopek ustavi, izvedbo nadzoruje Komisija; - razreševanje sporov pri WTO ali po drugih sporazumih; - v nekaterih primerih je potreben mednarodni sporazum. 2.2.6. Trgovinske sankcije. Gospodarske sankcije težijo k zaostritvi ali prekinitvi trgovinskih in finančnih povezav s tretjo državo. Najbolj pogosto uporabljane so: - trgovinske sankcije (trgovinske prepovedi – embargo/bojkot), povišanje carinskih stopenj, kvote); - odprava preferenc ali diskriminatorno ravnanje; - prepovedi finančnih transakcij (zamrznitev finančnih sredstev, izvoznih kreditov, finančne pomoči, kontrola uvoza/izvoza kapitala v tretje države, zaseg sredstev); - odprava tehnične in znanstvene pomoči; - prepoved transporta (vključno z zračnim in pomorskim prometom). Katere ukrepe bodo izbrali, je odvisno od stopnje ekonomske škode, ki jo EU namerava povzročiti tretji državi. Paket ekonomskih sankcij lahko ima enak učinek kot bolj obsežni ukrepi. Program ekonomskih sankcij se lahko omejuje. Najprej se izvajajo ukrepi, kot so embargo na strateške kovine, posebna orodja in odprava znanstvene pomoči, nato pa prepovedi finančnih transakcij ter zamrznitev finančnih sredstev..

14 2.2.7. Zaščitni ukrepi2. V primeru zaščitnih ukrepov ne gre za boj proti učinkom nelojalne trgovinske prakse tretjih držav, temveč se uporabljajo v posebnih okoliščinah, ko se pojavi nenadno in znatno povečanje uvoza, ki povzroča ali grozi, da bo povzročil škodo industriji v Skupnosti. Uvedejo se le pod pogojem, če preiskave uvoznih trendov in cen, škode, vzročne povezave in interesa Skupnosti vodijo do pozitivnih ugotovitev. Uporabljajo se le izjemoma, v omejenem časovnem obdobju in na osnovi »erga omnes« (veljajo za uvoz iz vseh držav). Preiskavo lahko zahtevajo države članice EU; industrija Skupnosti ne more vložiti pritožbe neposredno. Ukrepi imajo lahko obliko dajatev ali kvot. 2.2.8. Strategija dostopa na tuje trge. Februarja 1996 je EU lansirala trgovinsko strategijo za dostop na tuje trge, katere namen je bil izvoznikom EU zagotoviti informacije o pogojih za dostop na trge in okvir za odpravo ovir v trgovini. V ta namen je bila pripravljena podatkovna zbirka o dostopu na trg (Market Access Database), ki vsebuje zbrane tarifne in netarifne ovire tretjih držav, ki so bile sporočene pri sodelovanju z določeno tretjo državo (MG 2007a). Toda narava trgovinskih ovir se je močno spremenila z zniževanjem tarif. Številni problemi so se pojavljali zaradi nepravilnega izvajanja obstoječih pravil. Pravila WTO pa obstoječih ovir ne pokrivajo v celoti. Pojavila se je potreba po reviziji evropske strategije dostopa na tuje trge ter obnovitvi partnerstva med Komisijo, državami članicami ter evropskim gospodarstvom z uporabo novega pristopa pri skupnem delovanju, da se omogoči združevanje virov in ustvarjanje sinergije (EC 2007b). Svet EU je junija 2007 sprejel zaključke v zvezi z novo strategijo dostopa na trg, katere namen je olajšanje dostopa na trge evropskim izvoznikom (MG 2007a). Temeljni elementi nove strategije so (ibid.): - okrepitev in prilagoditev obstoječega okvirja politike glede dostopa na trge: najpomembnejši mehanizem za zagotovitev učinkovitega dostopa na trg je WTO, zato je uspešen zaključek kroga pogajanj v okviru Razvojne Agende iz Dohe prioriteta na področju trgovinske politike EU; - nov odnos do držav članic in podjetij: izboljšal se bo sistem za identificiranje trgovinskih ovir, v katerem se bo okrepilo sodelovanje med Komisijo in delegacijami Evropske komisije v tretjih državah, državami članicami in njihovimi veleposlaništvi ter poslovnimi združenji in podjetji; - določanje prednosti: določilo se bo katere ovire, kateri sektorji, katere tretje države bodo imele prioritetno obravnavo, upoštevajoč transparentnost, ekonomske kriterije in dialog s podjetji in državami članicami; - učinkovitejša, zmogljivejša in transparentnejša služba: preprečevanje nastajanja novih ovir na podlagi t.i. sistema »zgodnjega opozarjanja« (zagotavlja spremljanje nastajanja zakonodaje v tretjih državah in odkrivanje možnih ovir v začetni fazi ter lažje odpravljanje le-teh), izboljšanje postopka za odpravljanje ovir (potrebno je 2. Povzeto po JAPTI 2007a..

15 skrajšanje časa za odpravo trgovinskih omejitev), izboljšanje podatkovne zbirke o dostopu na trg (promocijska kampanja v državah članicah za seznanjanje širše javnosti s partnerstvom za olajšanje dostopa na trge ter za spodbujanje podjetij EU, da bi sporočale svoje pritožbe v zvezi z ovirami preko te podatkovne zbirke). 2.2.9. Premagovanje tehničnih ovir – sporazumi MRA. Sporazumi o vzajemnem priznavanju so namenjeni spodbujanju trgovine z industrijskimi proizvodi. Zasnovani so na temelju vzajemnega spoštovanja certifikacijskih sistemov držav, vključenih v sporazum (JAPTI 2007b). EU je sklenila takšne sporazume z ZDA, Kanado, Avstralijo, Novo Zelandijo, Švico, Izraelom in Japonsko (EC 2007c). MRA omogoča recipročno priznavanje rezultatov testov o ustreznosti proizvodov. Izvoznik dobi pooblastilo za testiranje in certificiranje izvoznih proizvodov v svoji državi v skladu z regulativo države uvoza. Postopki se izvedejo v državi izvoznika in sicer pred fizičnim izvozom proizvodov, kar omogoča racionalizacijo časa in stroškov. V primerih, ko države zahtevajo, da se postopki certificiranja in preverjanja ustreznosti proizvodov tehničnim zahtevam izvedejo s strani tretje stranke, to ustanovo določi država izvoznica (JAPTI 2007b). Uvozniki oziroma država uvoza se v skladu z določili MRA obveže, da bo postopke in rezultate certificiranja priznala ter tako omogočila nemoten uvoz proizvodov. 2.2.10. Javna naročila – sporazumi GPA. Multilateralnih pravil v okviru WTO, ki bi urejala javna naročila, še ni. Tako je oblikovanje politike, ukrepov in prakse javnih naročil prepuščeno vladam oziroma posameznim parlamentom. Edini sporazum na tem področju je plurilateralen sporazum o javnih naročilih GPA v okviru WTO. Opredeljuje pravila, ki urejajo aktivnosti pri javnih naročilih v državah podpisnicah in hkrati zagotavljajo dostop do trga. Kljub temu pa je število držav podpisnic omejeno. EU želi obstoječi položaj izboljšati, saj imajo zunaj okvira GPA le nekatera podjetja iz EU zagotovljen dostop do trga javnih naročil v tretjih državah. Medtem pa je trg javnih naročil znotraj EU odprt tuji konkurenci. Pod okriljem WTO potekata dva procesa urejanja trga javnih naročil: - pogajanja o javnih naročilih za storitve, ki so sicer urejena v GATS3; - pobuda o transparentnosti javnih naročil. EU bo še naprej igrala pomembno in aktivno vlogo pri revidiranju in prilagajanju sporazuma. Cilj je namreč, da bi sporazum postal zanimivejši za države, ki sporazuma še niso podpisale, da bi pravila poenostavili in da hkrati ne bi izgubil svoje moči in namena.. 3. Splošni sporazum o trgovini s storitvami (General Agreement on Trade in Services)..

16 2.2.11. Zunanjetrgovinski sporazumi. EU ureja svoje odnose s tretjimi državami na podlagi pravil Rimske pogodbe in s temi državami sklepa naslednje zunanjetrgovinske sporazume: s preferencialnimi in nepreferencialnimi trgovinskimi sporazumi (Trade Agreements) EU ureja svojo trgovinsko menjavo s tretjimi državami; s sporazumi o gospodarskem sodelovanju (Cooperation Agreements) se poleg trgovinske menjave ureja tudi sodelovanje na drugih področjih (finance, sociala, transport); s pridružitvenimi sporazumi (Association Agreements) se vzpostavljajo intenzivnejše gospodarske vezi s prekomorskimi ali z evropskimi državami (v tem primeru uporabljamo izraz evropski sporazum). Pomenijo prehodno stopnjo pred polnopravnim vstopom v EU. Njihov namen je pospeševanje trgovinske menjave in gospodarskih odnosov, spodbujanje dinamičnega gospodarskega razvoja in napredka pridruženih držav ter pospeševanje političnega dialoga med EU in pridruženimi članicami. Glavni elementi teh sporazumov so politični dialog in štiri svobode (svoboden pretok blaga, storitev, oseb in kapitala) za skoraj vse sektorje. Evropski sporazumi predvidevajo razvoj ekonomskih, znanstvenih in tehničnih vezi. Področja sodelovanja vključujejo kmetijstvo, industrijo in tehnične standarde, izobraževanje, raziskave in znanost, energijo, rudarstvo, transport, okolje ter telekomunikacije. Poleg tega je v njih poudarjeno, da bodo pridružene članice deležne finančne pomoči EU v obliki dotacij in posojil EIB (Evropske investicijske banke). V zadnjih letih se ti sporazumi podpisujejo v okviru dveh evropskih politik: o stabilizacijsko-asociacijskega procesa (SAP), ki pokriva države zahodnega Balkana in z njimi EU sklepa stabilizacijsko-asociacijske sporazume; o evropske sosedske politike (ESP), ki vključuje mediteranske države in države vzhodne Evrope (Wikipedia 2007a); sporazumi o pristopu (Accession Agreements) so pravni instrument pri širitvi EU. S podpisom sporazuma o pristopu postane polnopravna država članica EU..

17. 3 STABILIZACIJSKO-ASOCIACIJSKI PROCES Evropska unija je za države zahodnega Balkana pomemben strateški in gospodarski partner (Bobek in Živko 2002, 120). Že leta 1996 je EU za pet balkanskih držav (Albanijo, Bosno in Hercegovino – BIH, Hrvaško, Makedonijo in Zvezno Republiko Jugoslavijo - ZRJ) razvila regionalni pristop. Prvotno je bil zamišljen kot podpora uspešnemu izvajanju Daytonskega mirovnega sporazuma ter vzpostavitvi in utrjevanju demokracije, pravne države, človekovih in manjšinskih pravic ter oživljanju gospodarske dejavnosti (obnovi gospodarstva, obnovi in izboljšanju infrastrukture ter transformaciji bivših planskih gospodarstev v tržna gospodarstva). Regionalni pristop je temeljil na politični in ekonomski pogojnosti ter je predstavljal osnovo za razvoj bilateralnih odnosov EU z državami regije na področju trgovine (priznavanje avtonomnih trgovinskih preferenc), finančne in gospodarske pomoči (v okviru programov OBNOVA in PHARE4) in pogodbenih odnosov (ibid.). Vendar pa do leta 1999 ta pristop ni prinesel večjih uspehov. Nobena država v regiji ni dosegla bistvenega napredka. Izjema je bila Makedonija, ki pa jo je vojna v Jugoslaviji in nato še v Makedoniji ponovno potisnila v gospodarsko stisko (Bobek in Živko 2002, 121). Izbruh nove krize in sankcije leta 1999 proti ZRJ pa so dodatno onemogočile uresničitev zastavljenih nalog, projektov sodelovanja ter integracij. To je EU privedlo do sklepa, da se problemi regije lahko dolgoročno rešujejo le s hitro integracijo držav ZB v EU. Aprila 1999 je bila podana iniciativa za nov pristop – stabilizacijsko-asociacijski proces, v katerega so vključene Albanija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Hrvaška, Makedonija ter Srbija (ibid.). Proces je individualno oblikovan za vsako izmed teh držav in vključuje finančno pomoč, sodelovanje, politični dialog, oblikovanje območja proste trgovine, približevanje evropskemu pravu ter praktično sodelovanje na različnih področjih (MG 2004). Cilj tega procesa je sklenitev stabilizacijsko-asociacijskega sporazuma. Vendar pa morajo države najprej izpolnjevati določene politične in gospodarske pogoje ter krepiti medsebojno sodelovanje in trgovino (ibid.). Ti pogoji so (Bobek in Živko 2002, 121-122): - pravna država; - demokracija; - spoštovanje človekovih in manjšinskih pravic; - ekonomske in politične reforme, izvedba prvih faz političnih in gospodarskih reform (stabilno gospodarsko okolje, lastninjenje, odprava nadzora carin, konkurenčni bančni sektor…); - razvoj dobrososedskih odnosov; - spoštovanje Daytonskega sporazuma in drugih sporazumov; - svoboda medijev; - svobodne in poštene volitve ter popolno izvajanje njihovih izidov; - odprava vsakršne diskriminacije. 4. Poland Hungary Aid for Reconstruction of Economies (Pomoč Poljski in Madžarski za obnovo gospodarstva)..

18 Stabilizacijsko-asociacijski proces je dolgoročna politika, ki je usmerjena v doseganje trajnih sprememb v državah regije. Proces oblikovanja politik, sprejemanja zakonov, vzpostavljanja institucij in ustvarjanja funkcionalne administracije zahteva neprestani trud ter dolgoročno zavezanost držav regije ter Unije (GZS 2003). Ne more pa biti kratkoročni instrument za odpravljanje nastalih kriz in ad hoc dogodkov. Napredek na posameznih stopnjah procesa je določen s tempom resničnih sprememb v posamezni državi. Hitenje skozi posamezne stopnje ne bo pripravilo držav na soočenje z izzivi, ki jih še čakajo v prihodnosti, le uspešen zaključek posamezne faze bo ustvaril temelje za zahtevnejše pogoje naslednje faze. SAP opazno prispeva k razreševanju konfliktov, vendar pa ne more v celoti razrešiti kriz, ki nastanejo. Namen je utrditi kulturo pravne države, spoštovanja individualnih pravic, zrelega ekonomskega managementa na način, ki zagotavlja približevanje EU (ibid.). SAP je dopolnilna politika, kar pomeni, da raje kot nadomešča in dopolnjuje nacionalno administracijo, podpira in dopolnjuje države regije pri procesu tranzicije. Osnovni faktorji oziroma instrumenti SAP so (ibid.): - pogodbene vezi – stabilizacijsko-asociacijski sporazumi; - trgovinski preferenčni sporazumi; - finančna pomoč. Ti instrumenti omogočajo Uniji trajno sodelovanje na področju izgradnje institucij in trajnega napredka v regiji (ibid.). Državam regije omogočajo oporo v obliki izkušenj in znanja Unije za lajšanje odločitev o ureditvi zakonodaje in administracije, ki bosta pospeševala prost pretok blaga, storitev, kapitala in oseb preko meja, v regiji sami in z Unijo. Glavni cilj je pomagati tem državam, da postanejo samostojne, funkcionalne države, istočasno pa, da uvrščajo svoje ekonomske in zakonodajne sisteme ob bok tistim v Uniji. Bilateralni trgovinski odnosi: avtonomni trgovinski ukrepi V letu 2000 je EU zagotovila avtonomne trgovinske ukrepe državam ZB ter s tem omogočila prost izvoz v EU za skoraj 80% izdelkov s tega področja (brez carin in brez kvantitativnih omejitev). Izjeme so: vino in določeni ribiški izdelki, sladkor, mlada govedina, tekstilni izdelki, ki izvirajo iz Črne Gore in Kosova (MG 2004). Države so upravičene do zgoraj navedenih preferencialov, če izpolnjujejo določene pogoje: - skladnost s konceptom »porekla blaga«, ki je urejen v uredbi št. 244/93; - države ne uvajajo novih carin ali dajatev z enakim učinkom za uvoz izdelkov po poreklu iz EU in ne višajo obstoječega nivoja carin in dajatev; - sodelujejo z EU z namenom preprečitve kakršnihkoli tveganj in prevar; - pripravljenost za izvedbo učinkovitih gospodarskih reform in za regionalno sodelovanje z ostalimi državami, ki sodelujejo v SAP, posebno preko sklenitve bilateralnih sporazumov o prosti trgovini. Te preference, ki so bile sprejete leta 2000 do konca leta 2005, so pripomogle k povišanju izvoza teh držav v EU (med 2000 in 2004 se je uvoz v EU iz teh držav povečeval približno 8% na leto). V letu 2005 so te koncesije podaljšali do leta 2010 (EC 2007d)..

19 Trgovinski sporazumi bilateralna raven: Stabilizacijsko-asociacijski sporazumi V veljavi so trije sporazumi, in sicer z Makedonijo (velja od 1.5.2004), Hrvaško (od 1.2.2005) in Albanijo (podpisan 1.12.2006; do ratifikacije velja začasni sporazum – Interim Agreemnet). Pogajanja s Črno Goro, Srbijo in Bosno in Hercegovino so se pričela konec leta 2005 (ibid.). Glavne značilnosti stabilizacijsko-pridružitvenih sporazumov so (MG 2004): - asimetrična liberalizacija trgovine; - ekonomska in finančna pomoč; - podpora demokratizaciji in civilni družbi; - humanitarna pomoč za begunce in osebe, ki se vračajo na domove; - sodelovanje na področju sodstva in notranjih zadev; - razvoj političnega dialoga. Namen teh sporazumov je postopna vzpostavitev območja proste trgovine med EU in državami v regiji (ibid.). Končni cilj je prinesti mir, stabilnost in gospodarski razcvet v regijo in na dolgi rok odpreti možnost za članstvo teh držav v Evropski uniji. regionalna raven: Srednjeevropski prostotrgovinski sporazum (CEFTA5) Na iniciativo EU so države regije ZB v letu 2001 podpisale »Memorandum of Understanding on Trade Facilitation and Liberalisation« v okviru Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo. V njem so se države obvezale do konca leta 2002 vzpostaviti mrežo bilateralnih prostotrgovinskih sporazumov (EC 2007d). Ta mreža bilateralnih prostotrgovinskih sporazumov je bila leta 2006 preoblikovana v regionalni trgovinski sporazum CEFTA. Sporazum CEFTA je bil podpisan 19. decembra 2006 v Bukarešti (s strani vseh balkanskih držav in ozemelj ter Moldavije) in je začel veljati julija 2007. EU je močno podpirala ta proces, saj je komplementaren s SAP. CEFTA 2006 je moderen trgovinski sporazum, ki harmonizira trgovinska pravila v regiji in vsebuje nove določbe glede trgovine s storitvami, pravic intelektualne lastnine, javnega naročanja in promocije investicij (JAPTI 2007c). multilateralna raven: pridružitev WTO EU močno podpira članstvo balkanskih držav v WTO. Albanija (8.9.2000), Hrvaška (30.11.2000) in Makedonija (4.4.2003) so že članice te organizacije (EC 2007d). Bosna in Hercegovina, Črna Gora in Srbija pa so pričele proces pridruževanja in imajo v WTO status držav opazovalk.. 5. Central European Free Trade Agreement..

20 Finančna pomoč Evropska unija zagotavlja posebej usmerjeno finančno in tehnično pomoč državam zahodnega Balkana v podporo njihovim prizadevanjem za pospeševanje političnih, gospodarskih in institucionalnih reform (EC 2007e). Pretekla pomoč EU državam ZB (ibid.): program PHARE je bil namenjen državam pristopnicam in državam kandidatkam in je pretežno vključeval ukrepe vzpostavljanja institucij (s spremljajočimi investicijami) ter ukrepe pospeševanja ekonomske in socialne kohezije; program ISPA (Instrument for Structural Policies for Pre-Accession) se je ukvarjal z investicijsko pomočjo okolju in transportu v večjem obsegu; program SAPARD (Special accession programme for agriculture and rural development) je podpiral razvoj kmetijstva in podeželja; program CARDS (Community Assistance for Reconsturction, Development and Stabilisation) je podpiral cilje in mehanizme SAP. Vse te instrumente je zamenjal instrument IPA (Instrument for Pre accession Assistance), ki je začel veljati 1.1.2007 in je združil vse oblike predpristopne pomoči v en sam, skupen in usmerjen instrument (ibid.). IPA zajema države s statusom kandidatk (Hrvaška, Makedonija, Turčija) in s statusom potencialnih kandidatk (Albanija, Bosna in Hercegovina, Črna gora, Srbija, vključno s Kosovom). En sklop pravil in postopkov ter večja prilagodljivost bosta zagotovila večji učinek in izkoriščenost denarja pri dodeljevanju sredstev EU. Države zahodnega Balkana in Turčija bodo v naslednjih sedmih letih prejele skoraj 11,5 mrd €. Komisija predstavlja večletni finančni okvir, ki določa okvirne zneske za dodelitev sredstev IPA za vsako državo in za vsako pomembnejšo komponento. IPA ima pet komponent (ibid.): pomoč pri tranziciji in vzpostavljanju institucij (kar predvsem vključuje ukrepe krepitve institucij s spremljajočimi investicijami), čezmejno sodelovanje, regionalni razvoj, razvoj človeških virov in razvoj podeželja. Zadnje tri postavke so namenjene državam kandidatkam in so zasnovane kot zrcalna podoba strukturnih skladov, zato je potrebno vzpostaviti ustrezne upravljalne strukture. Potencialne države kandidatke lahko koristijo podobne ugodnosti, pridobljene s pomočjo komponente za pomoč pri tranziciji in vzpostavljanju institucij. 3.1. ALBANIJA. Osnova za bilateralne odnose med EU in Albanijo je stabilizacijsko-pridružitveni proces. Albanija je tretja država v regiji zahodni Balkan, ki je sklenila SAS z Evropsko unijo (takoj za Hrvaško in Makedonijo). Pogajanja za sklenitev SAS med EU in Albanijo so se začela januarja 2003. Sporazum je bil parafiran 18.2.2006 in podpisan 12.6.2006 ob koncu zasedanja Sveta ministrov za zunanje zadeve EU. Do ratifikacije SAS (ki naj bi trajala dve leti) bo v veljavi začasni sporazum (Interim Agreement), ki bo zajemal le trgovinski del SAS. Sporazum predvideva vzpostavitev območja proste trgovine med partnericama in določa pravice in obveznosti na področjih kot so konkurenca, pravila državne pomoči in intelektualna lastnina (MG 2007b). EU bo z začetkom veljavnosti začasnega sporazuma odpravila carine za industrijske izdelke po poreklu iz Albanije (dejansko je uvoz iz.

21 Albanije v EU že sedaj skoraj v celoti prost carin). Albanija bo za nekatere industrijske izdelke po poreklu iz EU svoj trg odprla takoj, ko bo začel veljati sporazum, za druge pa postopno (v obdobju petih let). Decembra 2005 je Evropski svet sprejel revidirano Evropsko partnerstvo za Albanijo, ki izpostavlja kratko- in srednjeročne prioritete, ki naj bi jih Albanija upoštevala. Ta dokument služi kot kontrolni seznam za merjenje napredka in hkrati predstavlja vodilo za pomoč Evropske komisije. Te prioritete vplivajo na stopnjo razvoja Albanije in so prilagojene specifičnim značilnostim te države. Albanija naj bi po tem dokumentu oblikovala akcijski načrt z natančnim urnikom in podrobnostmi, kako namerava uresničiti prioritete, izpostavljene v Evropskem partnerstvu (EC 2006a). Napredek pri realizaciji prioritet redno spremlja Evropska komisija prek letnih poročil o napredku in prek ostalih struktur, predvidenih s SAP, še posebej konzultativnih delovnih skupin. Finančna pomoč EU Albaniji Od leta 2001 je program CARDS glavni finančni instrument Komisije za sodelovanje z Albanijo, kot tudi z ostalimi državami ZB. Sledeč začetnemu osredotočenju na fizično rekonstrukcijo in rehabilitacijo, se je poudarek preusmeril na izgradnjo institucij, krepitev administrativnih kapacitet ter prava, svobode in varnosti (ibid.). Za obdobje 2001-2004 je bilo Albaniji namenjenih 187,4 mio €. Glavne prioritete pomoči CARDS so pravo, svoboda in varnost, povečanje administrativnih kapacitet, gospodarski in socialni razvoj, okolje in naravni viri ter stabilizacija demokracije. Podpora programa CARDS v letih 2005 in 2006 pa je bila osredotočena na prioritete Evropskega partnerstva ter je upoštevala politično in gospodarsko situacijo v Albaniji ter zahteve, ki jih mora izpolniti Albanija za izpolnitev SAS. Skupna pomoč Albaniji prek programa CARDS v letih 2005-2006 je znašala 86,7 mio €. 3.2. BOSNA in HERCEGOVINA6. Integracija v EU je eden izmed glavnih političnih ciljev Bosne in Hercegovine. Okvir evropske politike predstavlja SAP. Državam, ki sodelujejo v SAP, se nudi možnost postati članice EU, seveda ko izpolnijo potrebne pogoje. BIH je tako država potencialna kandidatka za vstop v EU. Novembra 2003 je Komisija predstavila poročilo o izvedljivosti, ki ocenjuje pripravljenost BIH na odprtje pogajanj za sklenitev SAS z EU. V njem je zaključila, da predpogoji še niso v celoti izpolnjeni in hkrati navedla 16 prioritet, ki morajo biti dosežene preden se bodo začela pogajanja. Po znantnem napredku BIH v izpolnjevanju teh prioritet je Komisija oktobra 2005 Svetu predlagala odprtje pogajanj za SAS. Svet je sprejel pogajalske direktive in novembra 2005 so se pričela pogajanja. Tehnični pogovori so bili končani, toda podpis SAS je pogojen z zadostnim napredkom pri glavnih prioritetah, predvsem reformi policije in sodelovanju z Mednarodnim kazenskim sodiščem za bivšo. 6. Povzeto po EC 2007f..

22 Jugoslavijo (ICTY7), javnem predvajanju in reformi javne uprave. Junija leta 2004 je EU sprejela prvo evropsko partnerstvo za BIH in ga obnovila leta 2006. Monitoring procesa reform (Reform Process Monitoring – RPM), kot naslednik konzultativne delovne skupine, je trenutno glavni instrument političnega in tehničnega dialoga med EU in BIH. Finančna pomoč EU BIH Od leta 1991 je Evropska komisija namenila že več kot 2,5 mrd € za pomoč BIH. Med leti 1991 in 2000 je bilo več kot 2 mrd € evropske pomoči (predvsem prek programov ECHO8, PHARE in OBNOVA) usmerjeno na problem beguncev in rekonstrukcije. Od leta 2001 do 2006 je glavni vir evropske pomoči program CARDS, ki predstavlja preusmeritev od povojne pomoči k izgradnji institucij in gospodarskemu razvoju. V obdobju 2001-2006 je Skupnost namenila BIH več kot 500 mio €. Ključna ciljna področja so bila reforma javne uprave (vključujoč carine in davke), sodstvo in notranje zadeve (vključujoč reformo policije, reformo sodstva…) in izboljšanje investicijskega okolja (vključujoč trgovino, šolstvo, okolje in infrastrukturo). Instrument za predpristopno pomoč je v letu 2007 nadomestil program CARDS. IPA ostaja osredotočen na izgradnjo institucij in socio-ekonomski razvoj. Multi-annual Indicative Planning Document (MIPD) 2007-2009 za BIH predvideva skupno pomoč v višini 226 mio €. MIPD upošteva srednjeročno razvojno strategijo države ter širitveno strategijo EU, kot tudi prioritete Evropskega partnerstva, izpostavljene v letnih poročilih o napredku. 3.3. HRVAŠKA. Hrvaška je podpisala stabilizacijsko-pridružitveni sporazum z EU 29. oktobra 2001. Sporazum predvideva vzpostavitev območja proste trgovine v prehodnem obdobju 6 let. Začasni sporazum, ki pokriva le trgovinski del sporazuma, se je začel uporabljati 1. januarja 2002 (MG 2004), SAS pa je pričel veljati z 1.2.2005. SAS je prvi obširen sporazum med Skupnostjo in državami članicami na eni ter Hrvaško na drugi strani in tako predstavlja pomemben korak k institucionalizaciji odnosov s ciljem popolne integracije Hrvaške v strukture EU (Bonfiglio et al. 2006, 168). SAS pokriva naslednja področja (MG 2004): - politični dialog; - regionalno sodelovanje; - štiri svobode, z oblikovanjem prostotrgovinskega območja do leta 2007 za industrijske proizvode in večino kmetijskih izdelkov; - približevanje zakonodaje evropskemu acquis, vključujoč natančna pravila na področjih kot so konkurenca, pravice intelektualne lastnine, javna nabava; 7 8. International Criminal Tribunal for the former Yugoslavia. European Commision Humanitarian Assistance..

23 -. široko obsežno sodelovanje na vseh področjih evropskih politik, vključujoč področje sodstva, svobode in varnosti.. Trgovinski ukrepi SAS so asimetrično naravnani v prid Hrvaške. To pomeni da je EU zagotovila državi neomejen brezcarinski dostop do trga Unije za večino proizvodov (ibid.). Izjeme so mlada govedina, ribiški izdelki in vino, za katere ostajajo kvote. Hrvaška je postopoma ukinila carinske dajatve za industrijske proizvode iz EU do leta 2007. Hrvaška si prizadeva za čimprejšnjo prilagoditev evropski zakonodaji in izvaja ambiciozen program za integracijo v EU. Da bi pospešila proces izpolnjevanja obveznosti iz SAS, sprejemanje evropskih standardov in doseganja pogojev za članstvo v EU, je sprejela Načrt za izvajanje SAS, v katerem so zajete potrebne reforme za izpolnitev SAS ter ostali cilji, postavljeni s strani Hrvaške same (Bonfiglio et al. 2006, 168). Tako je februarja 2003 uradno zaprosila za članstvo v Evropski uniji. Aprila 2003 je Komisija objavila pozitivno mnenje (»avis«) o prijavi Hrvaške za članstvo v EU. Na osnovi tega je Evropski svet junija 2004 Hrvaški podelil status države kandidatke za članstvo v EU (ibid.). Finančna pomoč EU Hrvaški V letih 2001-2004 je bil Hrvaški prek programa CARDS namenjen znesek 262 mio €. Glavne prioritete, ki jih je pokrival, so bile (EC 2006b): - vračanje beguncev, postopen razvoj območij ponovne naselitve beguncev, rekonstrukcija in razvoj civilne družbe; - trgovina, investicijska klima, socialna kohezija vključujoč TEMPUS; - reforma sodstva in policije, migracij in azila, integrirani nadzor meja, boj proti organiziranemu kriminalu; - reforma javne uprave, regionalni in lokalni razvoj, javne finance; - okoljsko približevanje, krepitev institucij, monitoring in načrtovanje, priprava investicij. Hrvaška kot država kandidatka koristi pomoč iz vseh treh predpristopnih finančnih instrumentov: PHARE za izgradnjo institucij ter gospodarsko in socialno kohezijo, ISPA za okoljsko in transportno infrastrukturo ter SAPARD za kmetijski in podeželski razvoj (ibid.). Prav tako je Hrvaška ostala prejemnica pomoči iz regionalnega programa CARDS v letih 2005 in 2006. Predpristopna finančna pomoč je leta 2005 znašala 105 mio € in v letu 2006 140 mio €. To predstavlja močno povišanje v skupni pomoči Komisije v primerjavi z vsotami, predvidenimi s programom CARDS za leto 2005 (60 mio €) in 2006 (62 mio €). Februarja 2006 je Svet potrdil novo pridružitveno partnerstvo za Hrvaško, osnovano na zaključkih poročila o napredku Hrvaške iz novembra 2005, ki ga je pripravila Komisija. To partnerstvo nadgrajuje in nadomešča Evropsko partnerstvo, ki ga je Svet sprejel 13. septembra 2004. Partnerstvo izpostavlja kratko- in srednjeročne prioritete za priprave Hrvaške na nadaljnjo integracijo z EU (ibid.). Te prioritete bodo uporabili za odkrivanje ključnih področij za predpristopno finančno pomoč EU. Obstoječi programi CARDS 2002-.

24 2004 ter PHARE in ISPA programa so že namenjeni izpolnjevanju velikega števila kratkoin srednjeročnih prioritet, izpostavljenih v Evropskem partnerstvu. Načelo teh programov je torej zagotoviti kontinuiteto pomoči ter izogibanje prekrivanju programov CARDS in PHARE. 3.4. MAKEDONIJA9. Pogodbeni odnosi Makedonije z EU obstajajo že od leta 1996, ko je bil podpisan sporazum za pomoč iz evropskega programa PHARE. Leta 1997 je država podpisala Sporazum o sodelovanju (Cooperation Agreement), ki je bil v veljavi do leta 2004, kot tudi Sporazum o tekstilu (Textile Agreement), ki je veljal od leta 1998 do 2003. Po zaključku pogajanj na vrhu v Zagrebu novembra 2000 je Makedonija, kot prva država v regiji, 9. aprila 2001 podpisala stabilizacijsko-pridružitveni sporazum z Evropsko unijo, ki je stopil v veljavo 1. aprila 2004. Začasni sporazum, ki je pokrival trgovinske določbe stabilizacijskopridružitvenega sporazuma, je začel veljati 1. junija 2001. SAS je obširen sporazum med Skupnostjo in državami članicami ter Makedonijo. Podobno kot Evropski sporazumi z državami srednje in južne Evrope, tudi SAS ustvarja pravni okvir za odnose med EU in Makedonijo za obdobje do pridružitve države EU. SAS pokriva naslednja področja: - politični dialog; - regionalno sodelovanje; - štiri svobode, z oblikovanjem prostotrgovinskega območja do leta 2011 za industrijske proizvode in večino kmetijskih izdelkov; - približevanje zakonodaje acquis, vključujoč natančna pravila na področjih kot so konkurenca, pravice intelektualne lastnine, javna nabava; - sodelovanje na področjih evropskih politik, vključujoč sodstvo in notranje zadeve. Trgovinski ukrepi SAS so asimetrično naravnani v prid Makedonije. To pomeni, da je EU zagotovila državi neomejen brezcarinski dostop do trga razširjene Unije za večino proizvodov. To je izrednega pomena za izvoznike iz Makedonije. Edine izjeme so mlada govedina, ribiški izdelki, vino in sladkor, za katere ostajajo kvote. Makedonija bo postopoma ukinila carinske dajatve za industrijske proizvode iz EU (z različnimi časovnicami za različne proizvode, glede na pomembnost le-teh za državo). Tudi tarife na kmetijske in obdelane kmetijske proizvode ter ribiške proizvode bodo zmanjšane, toda bodo še naprej obstojale za številne občutljive izdelke. Popolno izvajanje SAS bo pomagalo Makedoniji pri pripravah za članstvo v EU. Prav tako bo napredek pri integraciji v EU odvisen od izpolnitve obveznosti Makedonije iz naslova SAS. Komisija bo nadaljevala s pomočjo Makedoniji pri izpolnjevanju SAS s tehničnim svetovanjem in finančno pomočjo. 18. julija 2005 je Stabilizacijsko-asociacijski svet ocenil politično situacijo v Makedoniji. EU je pozdravila dokončanje zakonodajne agende Ohridskega okvirnega sporazuma in 9. Povzeto po EC 2006c..

25 poudarila potrebo po nenehnih naporih na področju izvajanja sprejete zakonodaje. Po začetku procesa decentralizacije julija 2005, je EU pozvala vlado, da zagotovi postopen prenos moči na lokalne oblasti. Druga področja, kjer so bila potrebna takojšnja dejanja za doseganje evropskih standardov, so bila reforma policije in sodstva, boj proti korupciji, reforme v upravi. Prav tako je EU poudarila zagotavljanje svobodnih in demokratičnih volitev v skladu z mednarodnimi standardi, kar je bil tudi osnovni pogoj za tesnejše odnose z EU. Glede gospodarskega položaja je EU opazila znaten napredek v zagotavljanju makroekonomske stabilnosti, čeprav so ostajale številne slabosti v poslovnem okolju, nivo neposrednih tujih investicij pa je bil še vedno nizek. Makedonija je podala prijavo za članstvo v EU 22. marca 2004. Komisija je podala svoje pozitivno mnenje o prijavi Makedonije novembra 2005 in predlagala Svetu, da Makedoniji podeli status države kandidatke za vstop v EU kot politično priznanje tesnejših odnosov med EU in Makedonijo na njeni poti k članstvu. Kar pa se tiče odprtja pristopnih pogajanj, Komisija sklepa, da bi se le-ta lahko pričela, ko bi država dosegla zadovoljivo raven izpolnjevanja kriterijev za članstvo. Svet je po priporočilih Komisije Makedoniji decembra 2005 podelil status države kandidatke. Komisija je prav tako predstavila predlog za Evropsko partnerstvo, s katerim so, na osnovi mnenja Komisije, nadgradili partnerstvo iz leta 2004 in izpostavili prioritete, ki jih mora država uresničiti v pripravah na začetek pogajanj. Partnerstvo naj bi makedonski vladi pomagalo optimalno razporediti razpoložljive vire. Vplivalo pa naj bi tudi na alokacijo bodoče finančne pomoči EU. Finančna pomoč EU Makedoniji Med leti 1992 in 2005 je Makedonija sprejela pomoč Skupnosti v višini približno 767 mio €. Strateški dokument Makedonije za obdobje 2002-2006 in večletni programi za obdobja 2002-2004 ter 2005-2006 predstavljajo osnovo za prioritete pomoči do leta 2004. Trenutni program je osredotočen v podporo izvajanja Okvirnega sporazuma, večanje upravnih kapacitet s poudarkom na vladavini prava, podporo gospodarskega razvoja (izboljšanje poslovnega okolja, razvoj malih in srednje velikih podjetij) in krepitvi socialne kohezije. Prav tako je Makedonija deležna pomoči iz regionalnega programa CARDS. Poseben proračun Komisije je namenjen področju okolja, sodstva in notranjih zadev ter raziskav. Makedonija je bila deležna tudi makrofinančne pomoči Komisije po odločitvi Sveta iz novembra 1999. Začetna vsota te pomoči (80 mio €) je bila povečana za 18 mio € decembra 2001. Humanitarno pomoč Komisije (ECHO) so začeli postopno ukinjati leta 2002 zaradi splošnega izboljšanja humanitarne situacije v državi. Aktivnosti ECHO so se končale marca 2003..

26 Od 31. decembra 2005 Evropska investicijska banka podpira projekte v Makedoniji s sredstvi v višini 163 mio €. Ta sredstva so namenjena predvsem področju transporta – gradnji cest (130 mio €), financiranju malih in srednje velikih podjetij (20 mio €) ter energetskemu sektorju (13 mio €). 3.5. SRBIJA10. Komisija je v poročilu o izvedljivosti aprila 2005 zaključila, da sta Srbija in Črna gora dovolj pripravljeni za pogajanja za SAS z EU. Svet EU je potrdil to poročilo in pozval Komisijo k pripravi direktiv za SAS. Pogajanja za SAS so se pričela oktobra 2005. Komisija je jasno poudarila, da bo potek pogajanj odvisen od napredka Srbije in Črne gore v zadevah, izpostavljenih s strani Komisije in Sveta, vključujoč polno sodelovanje s Haaškim sodiščem. Od takrat sta se zgodila 2 uradna in 2 tehnična kroga pogajanj, napredek je bil dosežen pri pogovorih o vsebini bodočega sporazuma. Ker pa država ni držala obljube o polnem sodelovanju s Haaškim sodiščem, je Komisija maja 2006 sprejela odločitev o prekinitvi pogajanj za SAS. Komisija je izrazila svojo pripravljenost za obnovo pogajanj takoj, ko bo doseženo polno sodelovanje z ICTY. Svet je podprl odločitev Komisije. Svet je sprejel popravljene pogajalske direktive za SAS s Srbijo, ko je Srbija postala naslednica Zvezne republike Jugoslavije. Po jasno izraženi želji Srbije, da bi dosegla polno sodelovanje s Haaškim sodiščem in konkretnimi dejanji v tej smeri, so bila pogajanja za SAS 13. junija 2007 obnovljena. SAS bo obširen sporazum med Evropsko skupnostjo in državami članicami na eni strani ter Republiko Srbijo na drugi. Podobno kot Evropski sporazumi z državami srednje in vzhodne Evrope, bo tudi SAS zagotavljal zakonski okvir odnosov med EU in Srbijo za celotno obdobje, vse do pridružitve Srbije EU. Na osnovi odločitev, sprejetih na vrhu v Thessaloniki junija 2003, je Srbija potencialna država kandidatka za pridružitev EU. 3.6. ČRNA GORA11. 21. maja 2006 je Črna gora priredila referendum o neodvisnosti v skladu z določbami Ustave Srbije in Črne gore ter po priporočilih EU. Po razglasitvi neodvisnosti je Svet junija 2006 sprejel sklepe, ki pravijo, da »so EU in države članice sprejele odločitev o razvoju nadaljnjih odnosov z Republiko Črno goro kot suvereno, neodvisno državo«.. 10 11. Povzeto po EC 2007g. Povzeto po EC 2007h..

27 Vlada Črne gore je integracijo v EU sprejela kot eno izmed strateških prioritet države. V razglasitvi neodvisnosti je črnogorski parlament »potrdil pospešeno evropsko integracijo kot strateško prioriteto in sprejel odločitev o stalnem in učinkovitem izpolnjevanju pogojev in zahtev, vključenih v kopenhagenske kriterije ter SAP«. EU je pričela prilagajati instrumente SAP novo nastali situaciji. Svet je sprejel odločitev o pogajanjih o SAS s Črno goro, ki bo osnovan na predhodnih pogajanjih z bivšo ZRJ. Pogajanja so se pričela septembra 2006. Osnovana so na dosežkih iz pogajanj v okviru bivše skupne države. SAS bo predstavljal obširen sporazum med Skupnostjo in njenimi članicami na eni strani ter Črno goro na drugi. Cilj sporazuma je oblikovanje prostotrgovinskega območja med vključenimi stranmi in obširna liberalizacija na številnih gospodarskih področjih. Prav tako bo s tem Črna gora prevzela obveznost sprejetja evropske zakonodaje na področju carin in trgovine, konkurence, javne nabave, elektronskih komunikacij, zaščite pravic intelektualne lastnine in ostalih. Številni ukrepi bodo omogočili napredno sodelovanje na področju sodstva, svobode in varnosti. Podobno kot Evropski sporazumi z državami srednje in vzhodne Evrope, bo tudi SAS zagotavljal zakonski okvir v odnosih med EU in Črno goro vse do pridružitve države EU. Eden glavnih izzivov za Črno Goro v obdobju do konca pogajanj za SAS je izboljšanje priprav za izvajanje Sporazuma, predvsem s krepitvijo administrativnih kapacitet. Finančna pomoč EU Srbiji in Črni gori V celoti, vključujoč CARDS, makrofinančno in humanitarno pomoč, je pomoč EU bivši državi Srbiji in Črni gori znašala več kot 2,9 mrd € od leta 1991 do 2002; od tega več kot 2 mrd € od oktobra 2000. Središče in glavni cilji evropske pomoči obsegajo upravljanje sporov, pokonfliktno rekonstrukcijo in stabilizacijo, oblikovanje poti za tesnejše povezovanje z EU. Podpora prek programa CARDS v letu 2005 (22 mio € za Črno goro) je bila predvsem osredotočena na prioritete Evropskega partnerstva, jemaje v obzir politično in gospodarsko situacijo v Črni gori in zahteve, ki jih bo morala država izpolniti, da bo sposobna zaključiti pogajanja za SAS in uspešno izvajati Sporazum. Tudi v letu 2006 je pomoč (19,5 mio €) sledila enakemu vzorcu. Pričelo se je tudi načrtovanje priprav na IPA, katerega prejemnica je Črna gora kot tudi ostale države zahodnega Balkana. Črna gora bo deležna pomoči iz dveh komponent IPA (izgradnja institucij in čezmejno sodelovanje). Med leti 2007 in 2009 naj bi Črna gora prejela okoli 30 mio € letno v okviru predpristopne pomoči. Novembra 2006 je Komisija izdala prvo letno poročilo o napredku Črne gore ter predlog za Evropsko partnerstvo..

28. 4 PROCES ŠIRITVE EU IN NAPREDEK DRŽAV ZAHODNEGA BALKANA PRI PRIBLIŽEVANJU EU Po vseh nesoglasjih in vojnah, ki so jih doživele pretekle generacije, Evropska unija združuje Evropo. EU je ustanovilo šest držav članic, danes jih šteje 27. Širitev je eno izmed najmočnejših orodij politike EU, saj je, kot je pokazala nedavna zgodovina, prav privlačnost EU in želja postati država članica pomagala preoblikovati države srednje in vzhodne Evrope v moderne in uspešne demokracije. Širitev je pazljivo načrtovan proces, ki pomaga pri preoblikovanju vključenih držav, širi mir, stabilnost, blaginjo, demokracijo, človekove pravice in načela pravne države ter tržne ekonomije po vsej Evropi (UKOM 2007a). Obsežnejši notranji trg in gospodarsko sodelovanje sta pripomogla k večji blaginji in konkurenčnosti, s tem pa razširjeni Uniji omogočila boljši odziv na izzive globalizacije. S širitvijo se je tudi povečal pomen EU v svetu, saj je postala močnejši mednarodni partner. Širitev je tako za Evropsko unijo kot tudi za celotno Evropo zgodba o uspehu, saj je pripomogla k temu, da je delitev Evrope presežena. 4.1. ŠIRITEV KOT PROCES. V Pogodbi o Evropski uniji – PEU (Maastrichtska pogodba) je zapisano, da lahko za članstvo v EU zaprosi vsaka evropska država, ki spoštuje vrednote demokracije, človekove pravice in načela pravne države. To pa ne pomeni, da morajo za članstvo zaprositi vse evropske države oziroma da mora EU sprejeti vse države prosilke. Širitev ni samodejen proces, ampak postopek, pri katerem je ključnega pomena izpolnitev meril za članstvo (med drugim tudi t.i. kopenhagenski kriteriji). Meje EU so določene s soglasnimi odločitvami na najvišji politični ravni. EU temelji bolj na vrednotah in političnih odločitvah ,kot na rekah in gorah. Evropska unija je politični projekt, enako pa velja tudi za njene meje (UKOM 2007b). Širitvena politika EU danes temelji na treh osnovnih načelih: utrjevanju obveznosti, pogojevanju in komunikaciji (EC 2006d). Utrjevanje širitvene agende EU pomeni, da je Unija previdna pri prevzemanju kakršnihkoli novih obveznosti, a spoštuje svoje obstoječe obveznosti do držav, ki so že vključene v proces širitve. EU je začela pristopna pogajanja s Turčijo in Hrvaško ter drugim državam zahodnega Balkana ponudila možnost pristopa k Evropski uniji. Ta obveza je močna spodbuda za države, da nadaljujejo svoje reforme. Za vse države kandidatke in potencialne države kandidatke veljajo strogi, a pošteni pogoji. Vsak korak naprej je odvisen od napredka vsake države posebej pri izpolnjevanju potrebnih pogojev v vsaki fazi pristopnega procesa. Ta pristop pomaga pri utrjevanju reform in pripravi novih držav članic na izpolnjevanje njihovih obveznosti pri pristopu..