Ekološka kriminaliteta v Italiji : diplomsko delo

Univerza v Mariboru Fakulteta za varnostne vede. DIPLOMSKO DELO Ekološka kriminaliteta v Italiji. Suzana Vlahović Marec, 2010. mentor: dr. Bojan Dobovšek.

KAZALO 1. UVOD .............................................................................................................................. 1 1.1 Namen, cilj in uporabnost .......................................................................................... 2 2. OPREDELITEV POJMOV ............................................................................................. 4 2.1 Okolje......................................................................................................................... 4 2.2 Definicija ekološke kriminalitete ............................................................................... 5 2.3 Posledice ekološke kriminalitete na okolje ................................................................ 7 3. ONESNAŢEVANJE OKOLJA IN VODA .................................................................... 14 3.1 Kako onesnaţujemo okolje in vode ......................................................................... 14 3.2 Industrijsko onesnaţevanje ...................................................................................... 15 3.3 Vpliv nepravilno odloţenih odpadkov na podzemno vodo ..................................... 17 3.4 Onesnaţevanje morja (Sredozemlje) ....................................................................... 18 4. ZAKONODAJA, KI UREJA PROBLEM EKOLOŠKE KRIMINALITETE ............... 20 4.1 Slovenija .................................................................................................................. 20 4.2 Italija ........................................................................................................................ 23 4.3 Evropska zakonodaja ............................................................................................... 24 4.4 Primerjava Slovenije in Italije pri reševanju problema ekološke kriminalitete ....... 31 5. RAZSEŢNOSTI EKOLOŠKE KRIMINALITETE V ITALIJI .................................... 33 5.1 Problemi z odpadki v Italiji...................................................................................... 33 5.1.1 Toksični odpadki v Kampanji ........................................................................... 37 5.2 Resnica o izgradnji seţigalnic .................................................................................. 40 6. POVEZAVA MED EKOLOŠKO KRIMINALITETO IN ORGANIZIRANIM KRIMINALOM ............................................................................................................ 42 6.1 Vloga in koristi organiziranega kriminala ............................................................... 42 6.2 Odpadki in ekomafije ............................................................................................... 44 6.3 Organiziran kriminal in radioaktivni odpadki .......................................................... 47 7. ZAKLJUČEK ................................................................................................................ 49 8. LITERATURA ............................................................................................................... 51.

KAZALO TABEL Tabela 1: Objekti za uničevanje (odstranjevanje) odpadkov........................................44 Tabela 2: Nekateri podatki glede trgovine z radioaktivnimi odpadki...........................48. KAZALO GRAFOV Graf 1: Pooblaščeni in nepooblaščeni objekti za odpadke v procentih..............................44 Graf 2: Ugotovljene kršitve pri odlaganju odpadkov med nadzorom (v procentih).46. KAZALO SLIK Slika 1: Vpliv onesnaţenja na zemljo skozi čas (vpliv onesnaţevanja)........................8 Slika 2: Predsednik evropske komisije Manuel Jose Barroso.........................................30 Slika 3: Pogled na ulice v Kampanji..................................................................................38 Slika 4: Seţigalnica............................................................................................................40.

POVZETEK Ekološka kriminaliteta in uničevanje ter zastrupljanje našega okolja predstavlja nasploh zelo resen problem. Posebnost take oblike kriminalitete je v tem, da ima dve resnični ţrtvi, in sicer ljudji in okolje. O tej temi se je začelo govoriti v zadnjem času, ko so ljudje spregledali, da bi lahko bile posledice onesnaţevanja okolja za človeštvo katastrofalne. Če pomislimo, ljudje z nekaterimi „legalnimi“ dejavnostmi onesnaţujemo okolje, pozabimo pa, da se vsak dan dogajajo oz. odvijajo tudi ilegalne dejavnosti, ki še bolj onesnaţujejo okolje. Ekološka kriminaliteta predstavlja zelo pereč problem v Italiji. Le ta ima obliko nezakonitega odvoza in odlaganja odpadkov, ki mu kraljuje mafija. Na ţalost so na tem področju kriminalne zdruţbe videle moţnost, kako bi svoj kapital „obračale“ in to jim tudi uspeva. Največji del prometa s strupenimi odpadki poteka le v eno smer, in sicer iz severa na jug. V diplomski nalogi si lahko preberete, kako je organiziranemu kriminalu uspelo smeti spremeniti v denar. Onesnaţevanje okolja lahko vsi občutimo na lastni koţi. Kamor koli se obrnemo, lahko vidimo odpadke. Vsi ti odpadki pa imajo tudi vpliv na naravno okolje, v katerem ţivimo. Znanstveno je dokazano, da je količina padavin odvisna od količine onesnaţevanja. Več je onesnaţevanja, manj je padavin. To je en nazorni dokaz, na osnovi katerega bi se lahko zamislili in uvideli kam vodi takšno ravnanj. Na srečo imamo odgovor oziroma rešitev za problem ekološke kriminalitete in onesnaţevanja okolja in ta rešitev se imenuje zakon. Glavne zakone oziroma zakonodajo, ki ureja problem okoljskega onesnaţevanja, predstavlja Evropska zakonodaja in kakor vemo, morata biti zakonodaji Italije in Slovenije v skladu z evropsko zakonodajo. Seveda pa obstajajo razlike, ki so neizbeţne, saj ima vsaka drţava svoj način razmišljanja pri zaščiti okolja in njegovih dobrin in te razlike bom v moji diplomski nalogi tudi opisala. Ključne besede: ekološka kriminaliteta, onesnaţevanje okolja, odpadki, zakonodaja.

ENVIRONMENTAL CRIME IN ITALY SUMMARY Eco-crime, destruction and the contamination of our environment is in general a very serious problem. A special feature of such forms of criminality is that it has two real victims, namely these are the people and the environment. On this subject the talking began in recent times, when people have overlooked that the contamination of the environment effects could be disastrous for mankind. When we think about it, people with certain "legal" activities contaminates the environment, but we forget that every day the illegal activities are taking place too, which further contaminates the environment.. Eco-crime is a very pressing problem in Italy. The problem takes the form of illegal removal and disposal of waste , which is dominated by mafias. Unfortunately, thi criminal organization saw the possibility where they could „wash“ their money and they are succeeding. The largest part of the traffic in toxic waste takes place only in one direction, namely from north to south. In my graduation thesis you can read how organized crime is able to change garbage into money.. Everyone can feel on their skin what effects has the contamination. Wherever we turn we can see waste. All this waste has an impact on the natural environment in which we are living. There is scientific evidence that the rainfall depends on the quantity of pollution. More pollution means less rainfall. This is just one obvious demonstration on which we could learn and see where this behavior leads.. Fortunately, we have the answer or solution to the problem of environmental crime and environmental pollution, and this solution is called the law. The main laws and legislation dealing with the problem of the environmental pollution is the European law and as we know the laws of Italy and Slovenia have to be in line with the European legislation. Of course there are differences that are inevitable, as each country has its own way of thinking in environmental protection and its assets and those differences will be also described in my graduation thesis.. Key words: environmental crime, contamination of the envitonment, waste, laws.



1.. UVOD. Danes se na vsakem koraku srečujemo s kritikami, kako ljudje onesnaţujemo okolje. To predstavlja velik problem, saj ţivimo v tem okolju, od katerega je odvisna kakovost našega ţivljenja. Naša teţnja, da bi naše ţivljenje čim bolj poenostavili (avto, sesalec, razni stroji, ki nam olajšujejo delo), je pripeljala do tega, da uničujemo svet. Treba je zelo malo, da se to popravi. Ne le, da obstajajo sankcije za tiste, ki ne spoštujejo zakona, potrebna je tudi samoaktivizacija vsakega posameznika današnje druţbe. Začeti bi morali z malenkostmi, kot so neodvrţen papirček ţvečilke ali čokolade. Prav tako ne bi smeli odlagati smeti na za to nenamenjenih krajih, ampak le na urejenih smetiščih, kjer se embalaţa lahko ponovno predela in je tako spet uporabna. Ravno vsak posameznik lahko spremeni celoto. V Italiji je zadnje čase veliko govora o smeteh, ki nimajo svojega mesta. Ta problem je postal tako velik, da se še politiki ukvarjajo s tem, celo sam predsednik. Vprašamo se lahko, kako je prišlo do tega in kako se lahko ta problem odpravi. Seveda je v Italiji ta problem povezan tudi z organiziranim kriminalom oziroma mafijami in tukaj se pojavi velika ovira, zaradi katere so ti problemi še teţje rešljivi. Kakor vemo vsi, je mafija infiltrirana povsod in če ji kaj ni pogodu, se bo potrudila, da do tega tudi ne bo prišlo (Moccia, 2008). Tudi Evropska Unija se je začela aktivno vključevati v reševanje tega problema. Ne samo Italijo, ampak tudi druge drţave članice čakajo korenite spremembe pri postopanju za rešitev tega problema, saj mora biti zakonodaja drţav članic usklajena z evropsko zakonodajo. Mnogi predlogi in direktive so ţe začeli veljati, o čemer bom pisala tudi v diplomski nalogi (Zakonodaja o odpadkih v EU). K podobi moje diplomske naloge so seveda bili ključnega pomena viri, predvsem internetni viri. Le ti so bili večinoma v Italijanskem jeziku. Dejstvo, da ţivim na dvojezičnem območju, je pripomoglo k temu, da nisem imela večjih problemov pri prevajanju virov.. Prebrala sem tudi knjigo Gomorra, katere avtor je Saviano. Ta knjiga povsem na novo osvetli problematiko ekološke kriminalitete. 1.

1.1. NAMEN, CILJ IN UPORABNOST. Namen in cilj mojega diplomskega dela je predstavitev problema ekološke kriminalitete v Italiji, njeno obseţnost in vsega kar je z njo povezano.. Diplomska naloga je sestavljena iz petih sklopov. Prvi del opredeljuje pojme okolja okolja in ekološke kriminalitete. Potreba po pojasnitvi pojma okolja je dandanes še toliko bolj očitna, saj so se pojavila pereča okoljska vprašanja in razkrila kaos in razdrobljenost na zakonodajnem področju. Glede pojma ekološke kriminalitete pa lahko povemo, da to ni ekskluzivni pravni pojem, saj se z njenim preučevanjem ukvarjajo različne znanosti in stroke, kar ji daje multidisciplinski značaj. Naslednji del diplomske naloge opisujem, kako onesnaţujemo okolje in vode. V preteklosti se o onesnaţevanju ni kaj dosti govorilo, saj kot, da ni obstajalo. Največjo škodo povzroča odlaganje kemikalij. Ne moremo spregledati še industrijsko onesnaţevanja okolja. Industrijsko onesnaţevanje posega v vsa področja varstva okolja, in sicer z onesnaţevanjem z industrijskimi odpadnimi vodami, emisijami strupenih plinov v zrak in odlaganjem odpadnih snovi, ki jih industrije pridelajo med procesom delovanja. Ko govorimo o onesnaţevanju okolja pa ne smemo pozabiti še na vpliv nepravilno odloţenih odpadkov v naravo. Odlaganje odpadkov v morja, jezera in reke privede do pomora rib in drugega ţivljenja v vodah. Problematična so tudi tako imenovana divja odlagališča na zemeljski površini, saj ob nenadzorovanju takih odlagališč lahko strupene snovi odpadkov onesnaţijo prst in talno vodo. Ne nazadnje pa lahko nevarni odpadki neposredno ogroţajo človeško zdravje s pronicanjem kemikalij preko prsti v podtalnico, kjer se neposredno onesnaţuje sistem pitne vode. V tretjem delu sem predstavila zakonodajo, ki ureja problem ekološkega kriminala in onesnaţevanja okolja. Najprej je na kratko opisana slovenska in italijanska zakonodaja in predpisi, ki jih imata drţavi za reševanje problematike onesnaţevanja okolja, nato pa še zakonodaja EU. Glede na to, da sta tako Slovenija kakor Italija članici EU, lahko v primerjavi njunih zakonodaj opazimo minimalne razlike. Četrti del diplomske naloge obravnava razseţnosti ekološke kriminalitete v Italiji. Eden 2.

od zloglasnih primerov onesnaţevanja okolja v Italiji je gotovo problem z odpadki, ki jih ima Kampanja. Največji problem predstavljajo nevarni, strupeni odpadki. Med vzroki, ki prispevajo pri ustvarjanju tako imenovanih kriznih odpadkov, ni le nerazumljivo obnašanje ljudi, ampak tudi ilegalno odlaganje industrijskih smeti, neločevanje odpadkov itd. V Italiji imajo precej velike teţave glede odlaganja odpadkov, saj so v ta posel neposredno vmešane tudi mafije. V zadnjem delu diplomske naloge pa sem opisala povezavo med ekološko kriminaliteto in organiziranim kriminalom. Zbiranje in odstranjevanje odpadkov, tako mestnih kot odpadkov industrijskega izvora, predstavljajo privilegiran sektor organiziranega kriminala pri dejavnosti pranja denarja. Bilo je dovolj, da so kriminalne zdruţbe opazile, s kakšno hitrostjo se je problematika odpadkov večala in kako počasni so bili ukrepi lokalnih samouprav pri reševanju problema z odpadki. Tukaj se je pokazala iznajdljivost organiziranega kriminala, in sicer zmoţnost spreminjanja odpadkov v denar. Zelo bi me veselilo, če bi se našel kdo, ki bi se iz moje diplomske naloge nekaj naučil in tu bi se pokazala uporabnost diplomske naloge. Ţe sama sem pri pisanju spoznala marsikaj, o čemer se mi prej ni niti sanjalo.. 3.

2.. OPREDELITEV POJMOV. 2.1. OKOLJE. Okolje, v katerem ţivimo danes, je zelo različno od okolja, ko na primer avtomobili in letala niso obstajali. To seveda pomeni, da tudi onesnaţevanje, ki je danes prisotno, takrat ni obstajalo. Opredeliti okolje izključno z vidika zgodovine okoljskega prava bi bilo nezadostno in omejeno. Da bi uspešno opredelili celoten pojem in pomen okolja je treba celostno povezovanje vsebin med etičnim in filozofskim vrednotenjem, upoštevati ekonomske vidike in znanstvene opredelitve (Balzano, 2008). Vsak posameznik je „potopljen“ v neko svoje okolje. Lahko rečemo, da je neka sprejemljiva opredelitev okolja ta, če vzamemo v obzir celoto fizikalnih, fizikalnokemijskih in bioloških lastnosti, ki omogočajo ţivljenje rastlin, ţivali in človeka samega. Ko pa ugotovimo, da je tudi človek del okolja, moramo upoštevati tudi njegove ideje, sodbe in sposobnost, da lahko odloča. Glede na povedano, je razumljivo zanimanje za ekološke nesreče in velik interes za ekologijo. Naše veliko navdušenje za neokrnjeno naravo obstaja ne samo zaradi našega racionalnega razmišljanja in naše kulture ampak tudi ker je ta neka „simbolična slika narave“ še vedno zakoreninjena globoko v naši psihi, ki se veţe na našo evolucijsko zgodovino. Različni misleci pripisujejo krivdo za poslabšanje kvalitete našega okolja različnim dejavnikom: kapitalizmu, potrošništvu, brezbriţnosti političnega razreda in celo tehnologiji ter verski tradiciji (Dini, 2000). Potreba po pojasnitvi pojma okolja je danes še toliko bolj očitna in jo je moč čutiti, saj so se pojavila pereča okoljska vprašanja in razkrila kaos in razdrobljenost na zakonodajnem področju, tako na italijanski kot mednarodni ravni. S pravnega vidika lahko govorimo o dveh konceptih okolja, prvi se nanaša na notranjo zakonodajo posameznih drţav v smislu pokrajin, kulturne in naravne dediščine, zdravstva in drugi na mednarodno skupnost vseh ljudi v smislu dobrin vsega človeštva, naravnih virov, trajnostnega razvoja in na vse teţave globalnega značaja. Z odprtimi rokami moramo sprejeti trditev, da je okolje 4.

dobrina vseh in je zasnovan kot krhko ravnovesje vseh med seboj povezanih in delujočih ekosistemov. Okolje stvar prevelike vrednosti, da bi se z njim „igrali“, saj je bistvenega in ţivljenjskega pomena za človeško obstajanje in kakovost tega obstajanja (Luciano, 2007). Ko se je domnevalo, da so naravni viri neomejeni in da so zaščite vredne le gospodarske dobrine, se na zakonodajnem področju ni kaj dosti dogajalo glede varstva okolja. Pravni sistem je bil namenjen predvsem zaščiti zasebne lastnine, medtem ko pa so naravne dobrine veljale za neomejene in tako rekoč ni bilo interesa za zaščito le-teh. To je v nasprotju s trenutno situacijo, v kateri so naravne dobrine postale relativno redke. Gledano s te perspektive je okolju treba nuditi pravno varnost tako rekoč kot predmetu, zaščititi ga moramo mi in ga obravnavati kot kolektivno odgovornost, ki okolje uporablja in ohranja za prihodnje generacije. Danes zaradi razvoja mednarodnega prava naravnim dobrinam oz. virom dominira celotna skupnost. Pravico uporabe teh sredstev je priznana vsaki drţavi, ki jih uporablja razumno in ne vpliva na uporabo drugih drţav. Sedanje generacije tekmujejo pri izkoriščanju virov, vendar ne morejo vplivati na neobhodne spremembe, zaradi katerih prihodnje generacije ne bodo imele moţnosti, da bi izkoriščale naravne dobrine tako kot mi danes. Ţe dolgo časa je okolje zaščiteno le tam, kjer se nahaja umetniška ali zgodovinska dediščina (Pagnoni, 2009).. Neka ustrezna opredelitev okolja bi bila ta, ki jo je podala Komisija Evropskih skupnosti, ki okolje opredeljuje kot „ skupek elementov, ki sestavljajo prostor, ţivljenjsko okolje in ţivljenjske pogoje za ţivljenje človeka“.. 2.2. DEFINICIJA EKOLOŠKE KRIMINALITETE. Neglede na oblike in razseţnosti ekološke kriminalitete posameznika vidim razlog in srţ tega problema v etični drţi posameznika. Ekološka etika jasno izpostavi, da je razsvetljenska ideja o ločitvi subjekta in objekta povzročila spremembo odnosa človeka do narave, t.i. popredmetenje narave, (Eman, 2008). Ţivljenje v varnem okolju je temeljna človekova pravica in neprecenljiva druţbena vrednota. Kriminaliteta lahko zaradi številnih negativnih socialnih, ekonomskih in 5.

druţbeno-moralnih posledic prizadene pomemben deleţ prebivalstva ter ogrozi nacionalno varnost v celoti. Poleg klasičnih oblik kriminalitete predstavljajo v času globalizacijskih procesov groţnjo varnosti zlasti mednarodni organizirani kriminal, ilegalni migracijski tokovi, trgovanje z ljudmi, ilegalno trgovanje s prepovedanimi drogami, oroţjem ter predmeti kulturne dediščine. Zaradi vpetosti v mednarodne gospodarske, finančne in politične tokove ogroţajo notranjo stabilnost tudi pranje denarja, korupcija in terorizem. Posebno nevarnost zdravju in ţivljenju predstavlja ekološka kriminaliteta v najširšem smislu, nacionalno identiteto pa siromašijo različne oblike ogroţanja kulturne dediščine. Soočanje s kriminaliteto v nacionalnem in mednarodnem okviru zahteva celovit, načrten in sistematičen odziv drţavnih inštitucij, civilne druţbe in vseh drţavljanov na nacionalni, regionalni in lokalni druţbeni ravni. Na seznamu hudih okoljskih kaznivih dejanj uvrščamo: ilegalno tretiranje, transport, izvaţanje ali uvaţanje odpadkov, vključno z nevarno in ilegalno trgovino z ogroţenimi vrstami ţivali; nezakonito upravljanje objekta, kjer se izvajajo ilegalne nevarne dejavnosti ali v katerih so shranjene nevarne snovi ali pripravki. Ekološko kriminaliteto nekateri avtorji uvrščajo med kriminaliteto belega ovratnika, medtem ko jo drugi prištevajo tudi h korporacijski kriminaliteti. Posebnost ekološke kriminalitete je v tem, da ima dve resnični ţrtvi, in sicer so to ljudje in okolje. Ekološka kriminaliteta ni ekskluzivni pravni pojem, saj se z njenim preučevanjem ukvarjajo različne znanosti in stroke, kar ji daje multidisciplinaren značaj. Je predmet proučevanja ekologije, kriminologije, sociologije, kriminalistike, (kazenskega) prava, posledično tudi viktimologije idr. Pri ekološki kriminaliteti imajo ţrtve popolnoma drugačno vlogo kot pri klasični ali drugi kriminaliteti. Izjema so le tisti storilci ekološke kriminalitete, ki potem postanejo tudi ţrtve. Pri ekološki kriminaliteti pa ţrtve še najmanj prispevajo h genezi onesnaţevanja. Pečar (1981) je izpostavil sledeče lastnosti le-te:. −. večkratnost, ker so oškodovani različni naravni ţivljenjski viri,. −. masovnost, glede na dejanskost, da je krog oseb, med katere je mogoče uvrstiti ţrtve ekološkega kriminala, zelo širok,. −. nezaustavljivost, ker se izmika človekovemu nadzorstvu,. −. nemerljivost, ker je zelo teţko ugotoviti vrednost povzročene škode. 6.

Število kaznivih dejanj v zvezi z varovanjem okolja in naravnih dobrin se povečuje, kar ni le posledica večje ozaveščenosti o nujnosti varovanja okolja, temveč tudi dejanskega povečanja hujših kaznivih dejanj. Zaradi velikih stroškov, ki nastajajo kot posledica varovanja okolja, je vse več pripravljenosti za njegovo zavestno obremenjevanje in uničevanje. Posebej problematično je neurejeno odlaganje gradbenih in azbestnocementnih odpadkov ter nezadostno število zgrajenih komunalnih čistilnih naprav. Okolje obremenjujejo tudi številni posegi v obliki nezakonitih izkopov, pri čemer nastaja poleg materialne tudi velika ekološka škoda. Pojav ekološke kriminalitete je postal še posebej aktualen v povezavi z razvojem znanosti in tehnologije, uvajanjem novih tehnologij, z uporabo novih in močnih virov energije, gradnjo ogromnega števila industrijskih obratov in razvoj velikih urbanih območjih.. 2.3. POSLEDICE EKOLOŠKE KRIMINALITETE NA OKOLJE. Opozoriti je treba, da sta blaginja in varnost na mnogo načinov povezani z vremenom in podnebjem. Sestavine blaginje, kot so varnost, materialna blaginja, zdravje in dobri druţbeni odnosi, lahko podnebne spremembe močno ogrozijo. Mnoge posledice globalnega ogrevanja bodo za cel svet negativne, zlasti pogostejše naravne nesreče, oteţena preskrba s pitno vodo in hrano ter širjenje nekaterih bolezni na nova območja. (Bogataj, 2009:8) Znanstveno je dokazano, da je količina padavin odvisna od količine onesnaţevanja. Več je onesnaţevanja, manj je padavin. Glede na poročila strokovnjakov z inštituta za atmosferske znanosti in podnebja iz Bolonje, so emisija iz tovarn, povečevanje števila avtomobilov in ostalega prometa ter ostalih človeških dejavnosti, ki onesnaţujejo, tesno povezane s količino padavin (Marina, 2008). Znanstvena opazovanja sedanjega in napovedi bodočega stanja, ki izhajajo iz količin izpustov toplogrednih plinov in drugih onesnaţil v okolje, slonijo na scenarijih mednarodne skupine ZN, to je Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC)1.. 1 IPCC - Intergovermental Panel on Climate Change. IPCC zbira in ocenjuje najnovejšo znanstveno, tehnično in socialno-ekonomsko literaturo o podnebnih spremembah.. 7.

Ta opozarja, da bodo lahko posledice globalnega segrevanja Zemlje lahko nepopravljive. IPCC je v svojih poročilih poudaril, da ima svet tehnologijo in finančna sredstva za omejitev katastrofalnih posledic globalnega segrevanja, vendar pa moramo ukrepati takoj, da bi dosegli zniţanje količin izpustov toplogrednih plinov v okolje (Čehić, 2009). Na problematiko globalnega segrevanja in pravočasnega ukrepanja je moţno gledati z več vidikov. Eden od najsodobnejših načinov zaznavanja pojava sloni na monitoringu toplogrednih plinov na podlagi satelitskega beleţenja, ki bo še bolj razširil spoznanja o njihovi vlogi v zapletenem mehanizmu nastajajočih podnebnih sprememb. Ti najnovejši sateliti bodo delali kot nekakšni števci ogljika in strogi nadzorniki »dihanja« Zemlje. Tako imenovane koncentracijske mape, izdelane na osnovi satelitsko ustvarjenih podatkov, bodo pripomogle k boljšemu razumevanju mehanizma vstopa ogljikovega dioksida v atmosfero in mesta, kjer se ta absorbira. Trenutno je na Zemlji veliko merilnih mest, kjer se opazuje koncentracije ogljikovega dioksida, metana in drugih toplogrednih plinov, z namenom čim boljšega dojemanja stanja in posledično preprečevanja učinka globalnega segrevanja. Satelitski podatki s tisoč novih lokacij bodo še dodatno pripomogli k osvetlitvi zapletenega kroţenja ogljika na Zemlji, vendar velja, da so terestrična opazovanja bolj točna, satelitska pa bolj številna in bolj obseţna (Čehić, 2009) Spodnja slika prikazuje, kako vpliva onesnaţevanje na naše ţivljenjsko okolje.. Slika 1: Vpliv onesnaţenja na zemljo skozi čas (vir: http://glassblow.splinder.com/). 8.

Glavni antropogeni viri emisij toplogrednih plinov, zlasti ogljikovega dioksida in metana, so v glavnem znani in njihovi izpusti izmerljivi, toda obstajajo drugi globalni pojavi, kot so gozdni poţari, v katerih vloga in prispevek ogljikovega dioksida nista še do konca pojasnjena. Obstajajo tudi ekosistemi, kot so gozdnata območja Kanade in Sibirije ter Amazonski pragozdovi, ki vsrkavajo velikanske količine ogljikovega dioksida, toda ti se hitro spreminjajo zaradi naraščanja temperature in krčenja gozdov. Raziskovalci menijo, da kroţenje ogljika v naravi prispeva okrog 330 milijard ton ogljikovega dioksida letno (Čehić, 2009). Pribliţno polovico tega absorbirajo oceani. Meritve, opravljene na Zemlji, napeljujejo na sklep, da obstaja neznan površinski ponor atmosferskega ogljikovega dioksida in ta bi lahko bil na zemeljskem površju, čeprav o njegovi lokaciji potekajo ţivahne razprave. Koncentracije ogljikovega dioksida so od začetka industrijske revolucije do danes narasle od 280 ppm2 na okrog 370 ppm (Čehić, 2009). V kolikšni meri so na to povečanje vplivale človekove dejavnosti, še vedno ni enotnega konsenza. Nekatere ocene kaţejo, da znaša antropogeni vpliv okrog 7 do 8 milijard ton ogljikovega dioksida letno (Čehić, S. 2009). Četudi je ta videti nepomemben v primerjavi z globalnim ogljikovim kroţenjem, je verjetno zadosten, da lahko poruši naravno usklajen sistem. Dvoţivke sodijo med najbolj ogroţene ţivali v Evropi. Bile so prvi vretenčarji na kopnem, na našem planetu so se pojavile veliko pred človekom, pribliţno pred 360 milijoni let, preţivele so vsa mnoţična izumrtja na Zemlji, doţivele so razvoj in propad dinozavrov, vendar se jim sedaj piše slab konec (Šalamon, 2008). Zemlja se prvič po izumrtju dinozavrov sooča z moţnostjo masovnega izumiranja vrst. Če ne bomo ukrepali, lahko ţe v nekaj desetletjih izumre kar tretjina do polovica vseh vrst dvoţivk. Vzrok je človek. Da bi ljudi bolj opozorili na ogroţenost dvoţivk, je bilo leto 2008 razglašeno za mednarodno leto ţab (Leto ţabe 2008: ''Ţabji alarm'', 2008).. ______________________________________________________________________ 2 ppm - (iz angleškega izraza parts per milion) je enota za merjenje koncentracije. Definiran je kot število masnih ali volumskih delov izbrane snovi v milijonu delov raztopine ali zmesi.. 9.

Najbolj jih ogroţajo izguba, razdrobitev in uničenje primernih bivališč (npr. mrestišč dvoţivk - mlak, prezimovališč, poletnih zatočišč) ter prekinitev selitvenih poti. Ti dejavniki so pogosto posledica opustitve tradicionalne kmetijske rabe, zasipavanja, pozidave in zaraščanja njihovih habitatov. Zemlja se prvič po izumrtju dinozavrov sooča z moţnostjo masovnega izumiranja vrst. Če ne bomo ukrepali, lahko ţe v nekaj desetletjih izumre kar tretjina do polovica vseh vrst dvoţivk. Vzrok je človek. Da bi ljudi bolj opozorili na ogroţenost dvoţivk, je bilo leto 2008 razglašeno za mednarodno leto ţab (Leto ţabe 2008: ''Ţabji alarm'', 2008). Najbolj jih ogroţajo izguba, razdrobitev in uničenje primernih bivališč (npr. mrestišč dvoţivk - mlak, prezimovališč, poletnih zatočišč) ter prekinitev selitvenih poti.. Ti dejavniki so pogosto posledica opustitve tradicionalne kmetijske rabe, zasipavanja, pozidave in zaraščanja njihovih habitatov. Najbolj jih ogroţajo izguba, razdrobitev in uničenje primernih bivališč (npr. mrestišč dvoţivk - mlak, prezimovališč, poletnih zatočišč) ter prekinitev selitvenih poti. Ti dejavniki so pogosto posledica opustitve tradicionalne kmetijske rabe, zasipavanja, pozidave in zaraščanja njihovih habitatov. V večini primerov se izginjanje dvoţivk odraţa kot neposredna posledica človekovega delovanja na določenem območju, a ţal do zmanjševanja ali celo izginotja populacij dvoţivk prihaja tudi na območjih, kjer ni bilo prisotne nobene večje človeške aktivnosti. Po teh alarmantnih vesteh je danes eden izmed ključnih problemov ugotoviti globalne vzroke takih dogodkov. Znanstveniki predvidevajo, naslednje vzroke:. −. Povečanje ultravijoličnega sevanja;. −. Onesnaţevanje voda s pesticidi, umetnimi gnojili in drugimi škodljivimi snovmi;. −. Kljub zakonskem varovanju dvoţivk na nekaterih območjih Slovenije še vedno prihaja do mnoţičnega lova ţab za prehrano. Po svetu naj bi na leto pojedli več kot dvesto milijonov ţabjih krakov. Vsako leto je več sladokuscev, ki si ţelijo ţabe na kroţnikih;. −. Dvoţivke najbolj ogroţa bolezen, ki jo povzroča posebna gliva. To je človek v 10.

zadnjih pedesetih letih s preseljevanjem dvoţivk iz Afrike razširil po vsem svetu −. Uvajanje ali spontano naseljevanje tujerodnih in invazivnih ţivalskih in rastlinskih vrst;. Naseljevanje rib v stoječe vode (predvsem kale in mlake, gramoznice ter visokogorska jezera) ter v potoke v izvirnih območjih v t.i. pasu brez rib; (Vir: Opis problematike dvoţivke) Prisotnost rib v mrestiščih je eden izmed pomembnih faktorjev ogroţanja populacij dvoţivk. Niso vse vrste enako občutljive na prisotnost rib, izkazalo se je, da so na ribe občutljive prav najbolj ranljive vrste, kot so na primer veliki pupek, zelena rega, hribski in niţinski urh ter česnovka. Najmanj občutljive vrste, ki so sposobne tudi uspešnega razmnoţevanja v ribnikih, pa so navadna krastača, sekulja in zelene ţabe. Zavzemanje biologov za ohranitev vrst je usmerjeno predvsem v vzdrţevanje raznovrstnosti ţivega sveta. Brez ţab morda niti ne bi vedeli, kako onesnaţujemo okolje. Prav mutacija ţab, ki so se spremenile v dvospolna bitja, je opozorila na vse večje zastrupljanje vode z atrazinom. Ta je v svetovnem merilu najbolj uporabljan herbicid, saj je njegova uporaba dovoljena v več kot 80 drţavah, med drugim tudi v Sloveniji (Šalamon, 2008). Poleg tega pa so dvoţivke tudi pomembni "bioindikatorji" (pokazatelji) stanja okolja, saj populacije zelo hitro reagirajo na različne spremembe v okolju. Tako habitati, kjer je prisotnih veliko vrst in osebkov dvoţivk, predstavljajo zdravo in uravnoteţeno okolje. Ţabe igrajo vitalno vlogo v skoraj vseh ekosistemih, saj se prehranjujejo z insekti. Prav zaradi tega se ţe pojavljajo teţave v kmetijstvu, saj se pridelovalci kmetijskih pridelkov soočajo z vse večjim številom škodljivcev in insektov. Če dvoţivke nenadoma izginejo oz. se njihovo število opazno zmanjšuje, je to opozorilni znak, da se ţivljenjske razmere slabšajo, čeprav v okolju samem tega še ni opaziti. Takrat je mogoče še čas, da raziščemo vzroke sprememb in primerno ukrepamo. Prav vse v Sloveniji ţiveče dvoţivke so zaradi svoje pomembne funkcije v prehranjevalnih spletih okolja. uvrščene na Rdeči seznam dvoţivk3 in zavarovane z 11.

Uredbo o zavarovanih prosto ţivečih ţivalskih vrstah in Direktivo o habitatih. Tako kot v drugih drţavah EU je tudi pri nas ustanovljeno omreţje posebnih varstvenih območij ali omreţje Natura 20004 tudi z namenom zavarovanja habitatov dvoţivk. Od 19 vrst dvoţivk, ki ţivijo v Sloveniji, jih kar 5 spada med kvalifikacijske vrste. To so: človeška ribica, veliki pupek, niţinski urh, hribski urh in laška ţaba. Med posebej zavarovane vrste pa spadajo: planinski močerad, navadna česnovka, zelena krastača, zelena rega, plavček, rosnica in pisana ţaba. Velikega pomena sta tudi varstvo in ohranjanje vrst izven zavarovanih območij, kar naj bi predstavljalo element trajnostne rabe in razvoja prostora (Poboljšaj, 2000-2006). Ena najobseţnejših raziskav o stanju na našem planetu je pokazala, da človeška aktivnost lahko ogrozi obstoj človeštva. Pri projektu z naslovom The Millennium Ecosystem Assesment5 so ugotovili, da je človek prekomerno izkoristil ali onesnaţil dve tretjini ekosistemov, ki so nujni za ţivljenje. S tem je ogrozil zmoţnost Zemlje, da preţivi tudi prihodnje generacije. Raziskava ne skopari s slabimi dejstvi, tudi njene napovedi niso nič kaj bolj obetajoče. Znanstveniki napovedujejo, da se bo stanje slabšalo s še večjo naglico tudi v naslednjih petdesetih letih (Vir: Ljudje kopljejo jamo sami sebi, 2005) . Kot kaţe je ena največjih nevarnosti, ki nam grozijo v bodočnosti, globalno segrevanje Zemlje. „Če ne bomo razvili trajnostnega odnosa s planetarnim sistemom podpore ţivljenju, bo lahko vsak napredek, ki ga bomo dosegli kratkoročno, na koncu izgubljen. Menim tudi, da ga ne bomo dosegli, če bodo ljudje prisiljeni v spremembe.. 3 Rdeči seznam dvoţivk - Rdeči seznam je seznam ogroţenih rastlinskih in ţivalskih vrst, razporejenih po kategorijah in podkategorijah ogroţenosti. Kategorije ogroţenosti so: izumrla vrsta, domnevno izumrla vrsta, prizadeta vrsta, ranljiva vrsta, redka vrsta, vrsta zunaj nevarnosti, neopredeljena vrsta in premalo znana vrsta. 4 Natura 2000 - Natura 2000 je evropsko omreţje posebnih varstvenih območij, ki so jih določile drţave članice Evropske unije. Njen glavni cilj je ohraniti biotsko raznovrstnost za prihodnje rodove. Na varstvenih območjih ţelimo ohraniti ţivalske in rastlinske vrste ter habitate, ki so redki ali pa so v Evropi ţe ogroţeni. 5 The Millennium Ecosystem Assesment - je raziskovalni program, ki se osredotoča na spremembe ekosistemov v zadnjih desetletjih ter te spremembe projektira v prihodnost. Začel se je leta 2001 s podporo Zdruţenih narodov.. 12.

Za vsako trajno spremembo bo potrebno sodelovanje.“ (Bell, 2007). Osebno menim, da je definitivno napočil čas, da odpremo oči in se lotimo dela. Na nek način se moramo naučiti sobivati z naravnim okoljem, ki nas obdaja, in mu pri tem seveda ne škodovati.. 13.

3. ONESNAŢEVANJE OKOLJA IN VODA Okolje predstavljajo zrak, tla in voda. V preteklosti se o onesnaţevanju ni kaj dosti govorilo, saj kot tako lahko rečemo, da ni obstajalo, vsaj ne v takih razseţnostih kot danes. Z razvojem in višanjem ţivljenjskega standarda, smo začeli pot v eno smer, in sicer v uničenje zemlje. V nadaljevanju vam bom predstavila vse „obraze“ onesnaţevanje oziroma glavne krivce, da ţivimo v takšnem svetu kot je danes.. 3.1 KAKO ONESNAŢUJEMO OKOLJE IN VODE Kako velik pomen imajo čisto okolje, voda in zrak za nas se ne bomo zavedali, dokler nam ne bo zmanjkalo nekaj izmed naštetega. Okolje onesnaţujemo z izpusti ţveplovega in dušikovega dioksida v ozračje, iztoki kemičnih snovi v vodna telesa in nepravilnim odlaganjem komunalnih odpadkov v naravo. Največjo škodo povzroča odlaganje kemikalij. Gre za gnojila, pesticide (razgrajujejo se zelo počasi), odpadne odplake, ţivalske in človeške odplake, odplake iz gospodinjstev in iz vseh vrst tovarn ter za pepel, ki se na zemljo spušča iz atmosfere. Na onesnaţenost vplivajo tudi avtomobilske emisije in odlaganje odpadkov kovinske industrije, odlaganje radioaktivnih odpadkov, uporaba insekticidov, herbicidov, fungocidov in bakteriocidov. Najbolj škodljive kovine oz. elementi so ţivo srebro, svinec, kadmij, nikelj in baker. Najbolj ogroţena območja so v bliţini rudnikov, tovarn, farm, obdelovalnih površin, območja blizu avtocest, gostega prometa ter območja gosto naseljenih mest, kjer je onesnaţenost zelo visoka. Onesnaţenost tal močno ogroţa naravno vegetacijo. V rastlinah se lahko pojavi visok deleţ toksičnih substanc, ki po prehrambenem ciklu lahko pridejo tudi v človeka (Blatnik, 2009).. Predstavljajte si, da vsak liter izgorelega goriva iz avtomobilskih izpuhov, na katerega se veţe ogljik, ki nastane pri izgorevanju s kisikom, porabi en kilogram kisika. Potem veste, koliko kisika porabimo ljudje s celega sveta samo v enem dnevu. Kar je še huje, ljudje podiramo pragozdove, ki so pljuča sveta in ki nam proizvajajo tako ţivljenjsko pomemben kisik. Vsako sekundo naj bi izginilo za eno nogometno igrišče pragozdov. To so zaskrbljujoči podatki, ki jih ne smemo spregledati.. 14.

Voda je nenadomestljiva naravna dobrina, ki je osnovnega pomena za ţivljenje vseh ţivih bitij. Kljub temu da je voda obnovljiv vir, je vendar omejen, neenakomerno razporejen in dosegljiv. V svetu se srečujemo z dvema glavnima problemoma v zvezi z vodnim bogastvom, in sicer najprej s problemom pomanjkanja vode nasploh oziroma s problemom vodne varnosti ter s problemom onesnaţenosti vode. Onesnaţenje vode povzročajo mestne in industrijske odplake, umetna gnojila in pesticidi. Preprečevanje onesnaţenja vode izvajamo s tehnološkim napredkom, odpravljanjem virov odpadnih snovi, ki onesnaţujejo vodo ter s čiščenjem onesnaţenih voda. Sladke vode imajo omejeno sposobnost predelave onesnaţevanih obremenitev odpadnih voda zaradi širjenja urbane, industrijske in kmetijske uporabe. Slabšanje kakovosti vode je lahko tudi pomemben razlog za pomanjkanje vode. Za razliko od posamičnih uspehov pri zmanjševanju onesnaţenosti zraka je onesnaţenost naših voda še vedno zelo pereč problem, kjer se stanje na splošno ne izboljšuje (Rakovnik, 2000).. 3.2 INDUSTRIJSKO ONESNAŢEVANJE Pred mnogimi leti, v času industrijske revolucije, buma industrije in kasneje kapitala se ni gledalo na mnogokrat škodljive prakse, ki so se uporabljale v proizvodnji. Lahko rečemo, da je bila na dolgo časa prvem mestu ţelja po dobičku neglede na posledice. Kasneje se je začelo obračati na bolje in so industrijski mogotci pod pritiski sindikatov začeli paziti na zdravje delavcev. V sodobnem svetu, še posebej po osemdesetih letih prejšnjega stoletja, pa so začeli upoštevati tudi vpliv na okolje in s tem povezane probleme, ki jih povzroča industrija, na škodo v okolju in s tem povezano ljudi in prihodnosti. V razvitih drţavah je ta zavest močnejša kot v drţavah v razvoju, zato ni presenetljivo, da se je v Evropi in še posebej v Evropski uniji začelo razmišljati o okolju in potencialni škodi, ki jo povzroča industrija (Barišić, M. 2009). Industrijsko onesnaţevanje posega v vsa področja varstva okolja. Okolje onesnaţujejo z industrijskim odpadnimi vodami, ki nastajajo pri uporabi vode za hlajenje. Zaradi tehničnih postopkov pri pridobivanju rud in proizvodnji izdelkov spremljajo industrijske odplake različne nevarne in strupene snovi. Industrijske odpadne vode lahko razdelimo na dva dela, in sicer tiste, ki jih proizvede t.i. mokra industrija (obrati s tehnološkimi postopki, ki potrebujejo veliko vode) in tiste, ki proizvede t.i. suha industrija (obrati s 15.

tehnološkimi postopki, ki potrebujejo malo vode).. Tekstilna industrija porabi mnogo vode in kemikalij za obdelavo materialov. Tekstilne tovarne proizvajajo poleg neškodljivih (ostanki blaga, odpadki embalaţe) tudi škodljive stranske produkte, ki jih spuščajo v okolje. Ti produkti vplivajo na kvaliteto zraka in vode. V zadnjem času sta velika poraba vode in proizvodnja odpadkov postali velika skrb tekstilne industrije. Kemični reagenti, ki jih uporabljajo, se zelo razlikujejo v kemijski sestavi in vključujejo tako anorganske kot organske produkte. Odpadna voda vsebuje trdne snovi, olja, toksične organske komponente, vključno s fenoli (barvanje, zaključni procesi) in halogeniranimi organskimi spojinami (beljenje). Odpadne vode so pogosto močno obarvane, lahko vsebujejo kovine, kot so baker, kadmij, nikelj, cink in krom, ki jih je iz vode teţko odstraniti. Obdelava volne lahko sprošča bakterije in ostale patogene. Pesticidi se včasih uporabljajo za ohranjanje naravnih vlaken, npr. zaščito pred molji, v odpadno vodo pridejo s procesi spiranja (Goričan, 2005). Druga oblika onesnaţevanja okolja s strani industrij so emisije strupenih plinov v zrak. Posamezne dejavnosti, z uporabo organskih topil, proizvajajo emisije hlapnih organskih spojin. Hlapne organske spojine so namreč glavni povzročitelj nastanka troposferskega ozona.. Ne smemo pa pozabiti na tone in tone odpadnih snovi, ki jih industrije pridelajo med procesom delovanja. Da bi zmanjšali stroške odvaţanja smeti, nekateri direktorji industrij uberejo stransko pot in nevarne odpadke odlagajo kar v naravo ali pa najamejo nekoga, da se odpadkov reši namesto njih. Ta praksa je še posebej prisotna v Italiji, kjer ta posel vodi organiziran kriminal. Takšno ravnanje lahko privede do nerodovitne zemlje, nepitne vode. Tovrstno obnašanje podjetij ob izčrpni zakonodaji na področju varstva okolja ni sprejemljivo, saj se zmanjšuje zaupanje ljudi v drţavo, saj le-ta v navedenim primeru ni zadosti poskrbela za uresničitev ustavne pravice. V podjetjih se vlaganja v okolju prijaznejšo proizvodnjo in tehnologijo še zmerom obravnavajo kot odvečen strošek, ne pa kot dolgoročna naloţba, ki lahko prinaša trţno prednost. Zavestno vključevanje okolja v poslovanje se uveljavlja predvsem v podjetjih, ki jih v to sili mednarodna konkurenca (Goričan, L. 2005).. 16.

Najpomembnejšo vlogo pri varstvu zraka na področju industrije ima drţava. S svojimi ukrepi lahko ključno vpliva na zmanjšanje emisij nevarnih snovi, s tem da podjetja sili k uklonitvi zahtevam mednarodne in nacionalne zakonodaje (uporaba najnovejše tehnologije, izvajanje rednega monitoringa, obveščanje javnosti in zagotovitev moţnosti njenega sodelovanja). Po drugi strani pa izvaja pritisk na podjetja javnost - predvsem so to lokalni prebivalci, ki so neposredna ţrtev onesnaţevanja zraka.. 3.3 VPLIV NEPRAVILNO ODLOŢENIH ODPADKOV NA PODZEMNO VODO Odlaganje nevarnih snovi v morje, reke ali jezera pogosto pomori ribe in drugo ţivljenje v vodi. Odlaganje na zemeljska smetišča, ki so kasneje opuščena, ali v neprimerno nadzorovana odlagališča odpadkov lahko onesnaţi prst in talno vodo s tem, ko materiali prodrejo pod površje. Še do nedavnega je za odstranjevanje nevarnih odpadkov veljala rešitev, da jih preprosto zakopljemo ali odloţimo brez kakršnekoli skrbi za potencialna tveganja, ki jih lahko imajo za okolje in zdravje. Takšne nenadzorovane lokacije divjih odlagališč vključujejo odprta odlagališča, deponije, kontejnerje za skladiščenje in površinska odlagališč a. Izbrane so bile iz prikladnosti in udobja. Mnogo od njih je nameščenih na okoljsko zelo občutljivih področjih, kot so pašne površine in močvirja. Deţ in stopljeni sneg, ki pronicata skozi takšna odlagališča, nosita s seboj kemikalije, ki kontaminirajo podtalnico, preko te pa se kemikalije prenašajo do bliţnjih jezer in potokov. Ko so napolnjena ali zapuščena, jih običajno pustimo nepokrita in nezaščitena, kar še povečuje verjetnost onesnaţenja vode preko odplakovanja in poplavljanja ter veča moţnosti za neposredni stik ljudi z nevarnimi odpadki. Ker se večina nevarnih odpadkov odlaga na ali v zemljo, je najresnejša posledica onesnaţenje pitne vode. Ko je podtalnica enkrat onesnaţena z nevarnimi odpadki, so stroški odprave škode previsoki. Podtalni vodni sistem, ki je kontaminiran z organskimi kemikalijami, je izredno teţko, tako fizično kot ekonomsko, povrniti v prvotno stanje, to se izvaja zelo redko (Kosovel, 2002). Nevarni odpadki lahko neposredno ogroţajo človeško zdravje s pronicanjem kemikalij preko prsti v podtalnico, kjer se neposredno onesnaţuje sistem pitne vode. Mnogo zdravstvenih problemov danes povzročajo nevarne kemikalije, ki pronicajo iz preperelih 17.

cistern za podzemno skladiščenje nevarnih odpadkov in tako onesnaţujejo prst, podtalnico ter vstopajo v prehranjevalno verigo.. Raziskave so pokazale, da lahko neposredna izpostavljenost nevarnim odpadkom iz odlagališč , voda, predelovalnih obratov, skladišč , povzroči reagiranje odloţenih umetnih sestavin z določenimi encimi ali drugimi kemikalijami v telesu. Rezultat je spremenjeno delovanje le-teh, posledica pa so razne hibe komaj rojenih otrok, mutacije, rakava obolenja, resne poškodbe jeter in ledvic, teţave s prebavili, neplodnost, levkemija, dihalni problemi, številni psihološki in nevrološki problemi. Teţke kovine, kot so svinec, kadmij, ţivo srebro lahko povzročajo okvare moţganov, ledvic in jeter (Kosovel, 2002).. 3.4 ONESNAŢEVANJE MORJA (SREDOZEMLJE) Ob 46.000 kilometrih sredozemske obale ţivi okrog 143 milijonov ljudi. Tem se v poletnih mesecih pridruţi še okoli 175 milijonov turistov. Osemdeset odstotkov umazanije, ki jo za sabo pusti omenjena mnoţica, se izceja neposredno v morje. Morje je ponekod ţe tako onesnaţeno, da niti za kopanje ni več primerno. Onesnaţeno morje lahko pri plavalcih povzroči vnetja ušes, nosu in grla ter širjenje nalezljivih bolezni kot so: zlatenica, griţa, črevesni katar in občasne izbruhe kolere (Una strategia comunitaria per salvare il Mediterraneo, 2006) Danes so se narodi, ki mejijo na Sredozemlje, znašli pred velikim izzivom. Njihova naloge je zaščititi to morje, ki je resno ogroţeno s strani onesnaţevanja, še posebej s telurjem. Dejansko, tisto kar onesnaţuje Sredozemlje, vedno ali skoraj vedno zunanji, zemeljski dejavnik, in sicer prenatrpanost plaţ, nekontrolirano odlaganje odpadkov, industrijski in kmetijski izpusti. Zgleda, da se vsa sredozemska mesta, ki so izolirana ali napol izolirana in so blizu večjih središč, spreminjajo v ogromna odlagališča odpadkov. To je moč opaziti v Alţirskem zalivu, v Abu – Kir blizi Aleksandrije, v zalivu Izmir v Turčiji in vzdolţ severne obale zahodnega Sredozemlja. Industrijske dejavnosti vzdolţ obale so naraščajoč in zaskrbljujoč pojav. V primeru velikih objektov je nadzorovanje laţje pri malih ali srednjih pa obstaja moţnost, da bi se začeli razmnoţevati in jih je teţje nadzorovati. Splošni pojavi v Sredozemskem in obrobnih morjih so oblaki meduz, rumenkaste sluzi in 18.

rdečih alg. Valovi na obale Maroka in Grčije naplavljajo mrtve delfine. Desetletja brezobzirnega onesnaţevanja, prehitrega razvoja obalnih območij in pretiranega izlova rib in drugih morskih sadeţev so Sredozemsko morje pripeljali na rob katastrofe. Turisti ogroţajo še zadnja gnezdišča morskih ţelv, sredozemski tjulnji pa so skoraj povsem izumrli. Iz nekaterih delov Sredozemskega morja je ţivljenje povsem izginilo. Ţe leta 1976 so se obalne drţave dogovorile za skupni načrt odpravljanja vzrokov za omenjeno stanje. Lepi sklepi so v glavnem ostali le na papirju. Onesnaţevanje je ponekod doseglo ţe tako stopnjo, da so domačo morsko favno začele izrivati tuje rastlinske vrste. Taka je tudi svetlozelena alga iz tropskih morij, ki pred kratkim v Sredozemskem morju ni uspevala. Sedaj se razteza ţe na 1.500 hektarjih morskega dna od Tulona v Franciji do Imperia v juţni Italiji. Sredozemska inačica te alge se od svoje tropske sorodnice nevarno razlikuje: zraste dvakrat večja in ima precej več strupa, ki uničuje druge alge. Toda ta alga ni povzročiteljica pač pa posledica onesnaţevanja morja. Tako razrasla se je šele, ko je neusmiljeno onesnaţevanje morja ţe povsem uničilo prvotno podrastje. Alga je le ena izmed tristotih tujih vrst, ki se v zadnjem času širijo po Sredozemskem morju. Večina jih je skozi Sueški kanal prišla iz Rdečega morja. Kar dve tretjini teh novodobnih vsiljivcev se je v Sredozemlje naselilo šele po letu 1970 (Rovito, 2005) . Morda najhujši od vseh problemov se skriva v dejstvu, da je v odplakah, ki se stekajo v morje, obilo nitratov in fosfatov, s katerimi se hranijo hitro rastoče alge, ki se zlasti v poletnih mesecih, ko je morje mirno in temperature visoke, razmnoţijo čez vse meje. Pojav je obiskovalcem Jadranskega morja znan kot cvetenje morja. Poznamo dve vrsti cvetenja: sluzasto, rumenkasto obarvano peno in t.i. rdečo plimo. Slednjo povzroča kopičenje bičkarjev, neke vrste planktona, ki je poleg tega še strupen in sicer ribam in vsemu, kar te ribe uţiva. Sluzasto cvetenje je nevarno, ker alge, ki ga povzročajo, iz vode posrkajo ves kisik ter tako pomorijo številna bitja, ki pomanjkanju kisika ne morejo uiti: na primer jeţe in rake (Giardi, 2000-01). V pristaniščih bi morali zgraditi naprave za zbiranje odpadnih olj in nafte z ladij. Vsa mesta z več kot 100.000 prebivalci bi morala imeti čistilne naprave, čistili pa naj bi tudi odplake naselij z več kot 10.000 prebivalci. Vsak nov poseg v morje (npr. gradnja novega pristanišča) bi morali oceniti z vidika vpliva na okolje.. 19.

4. ZAKONODAJA, KI UREJA PROBLEM EKOLOŠKE KRIMINALITETE 4.1 SLOVENIJA V Sloveniji je onesnaţevanje okolja večinoma obravnavano kot prekršek in temu primerne so kazni. Govorimo o prekrških, nemalokrat pa bi morali o resnih kaznivih dejanjih; globe med 1.043 in 41.729 evri (Šalamun, 2008). Po oceni evropskih virov je kazenskopravno varstvo okolja v Sloveniji na najniţji ravni. Pri nas je namreč onesnaţevanje okolja še vedno večinoma obravnavano kot prekršek. Le kadar čezmerno onesnaţenje povzroči nevarnost za ţivljenje ali zdravje večjega števila ljudi ali če povzroči nevarnost za delno oziroma popolnoma poškodbo ali uničenje okolja, je povzročitelj tudi kazensko odgovoren. Takrat mora povzročitelj kriti tudi stroške drugih ukrepov za odpravo škodljivih posledic nesreče (Šalamun, 2008). Pomembnejšimi zakoni pri varovanju pred onesnaţevanjem okolja so (Vir: OkoljeZakoni, 2010):. 1.. Zakon o varstvu okolja: ta zakon ureja varstvo okolja pred obremenjevanjem kot temeljni pogoj za trajnostni razvoj in v tem okviru določa temeljna načela varstva okolja, ukrepe varstva okolja, spremljanje stanja okolja in informacije o okolju, ekonomske in finančne instrumente varstva okolja, javne sluţbe varstva okolja in druga z varstvom okolja povezana vprašanja. Namen varstva okolja je spodbujanje in usmerjanje takšnega druţbenega razvoja, ki omogoča dolgoročne pogoje za človekovo zdravje, počutje in kakovost njegovega ţivljenja ter ohranjanje biotske raznovrstnosti. Cilji varstva okolja so zlasti:. −. preprečitev in zmanjšanje obremenjevanja okolja,. −. ohranjanje in izboljševanje kakovosti okolja,. −. trajnostna raba naravnih virov,. −. zmanjšanje rabe energije in večja uporaba obnovljivih virov energije,. −. odpravljanje posledic obremenjevanja okolja, izboljšanje porušenega naravnega. 20.

−. ravnovesja in ponovno vzpostavljanje njegovih regeneracijskih sposobnosti,. −. povečevanje snovne učinkovitosti proizvodnje in potrošnje ter. −. opuščanje in nadomeščanje uporabe nevarnih snovi.. 2.. Zakon o vodah: ta zakon ureja upravljanje z morjem, celinskimi in podzemnimi vodami ter vodnimi in priobalnimi zemljišči, upravljanje z vodami ter vodnimi in priobalnimi zemljišči, obsega varstvo voda, urejanje voda in odločanje o rabi voda. Ta zakon ureja tudi javno dobro in javne sluţbe na področju voda, vodne objekte in naprave ter druga vprašanja, povezana z vodami. Cilj upravljanja z vodami ter vodnimi in priobalnimi zemljišči je doseganje dobrega stanja voda in drugih, z vodami povezanih ekosistemov, zagotavljanje varstva pred škodljivim delovanjem voda, ohranjanje in uravnavanje vodnih količin in spodbujanje trajnostne rabe voda, ki omogoča različne vrste rabe voda ob upoštevanju dolgoročnega varstva razpoloţljivih vodnih virov in njihove kakovosti. Upravljanje z vodami in vodnimi ter priobalnimi zemljišči je v pristojnosti drţave, razen tistih nalog, za katere je po tem zakonu pristojna lokalna skupnost. Rabo in druge posege v vode, vodna in priobalna zemljišča ter zemljišča na varstvenih in ogroţenih območjih ter kmetijska, gozdna in stavbna zemljišča je treba programirati, načrtovati in izvajati tako, da ne poslabšamo stanja voda, da omogočamo varstvo pred škodljivim delovanjem voda, ohranjanje naravnih procesov, naravnega ravnovesja vodnih in obvodnih ekosistemov ter varstvo naravnih vrednot in območij, varovanih po predpisih o ohranjanju narave. Vsakdo je dolţan varovati kakovost in količino voda ter jo uporabljati tako, da čim manj vpliva na naravno ravnovesje vodnih in obvodnih ekosistemov, skladno s pogoji, ki jih določa ta zakon in drugi predpisi.. 3.. Zakon o razglasitvi ekološke cone in epikontinentalnem pasu RS. 4.. Zakon o ohranjanju narave: ta zakon določa ukrepe ohranjanja biotske raznovrstnosti in sistem varstva naravnih vrednot z namenom prispevati k ohranjanju narave. Ukrepi ohranjanja biotske raznovrstnosti so ukrepi, s katerimi se ureja varstvo prostoţivečih rastlinskih in ţivalskih vrst, vključno z njihovim genskim materialom in habitati ter ekosistemi. Omogočajo trajnostno rabo sestavin biotske raznovrstnosti ter zagotavljajo ohranjanje naravnega ravnovesja.. 21.

5.. Zakon o varstvu podzemnih jam. 6.. Zakon o ravnanju z gensko spremenjenimi organizmi. 7.. Zakon o varstvu pred ionizirajočimi sevanji in jedrski nevarnosti. 8.. Zakon o porabi sredstev o dolgoročnih rezervacij za ekološko sanacijo. 9.. Zakon o odpravi posledic naravnih nesreč. Pomembnejši predpisi RS s področja gospodarjenja z odpadki: −. Pravilnik o ravnanju z odpadki določa klasifikacijski seznam odpadkov in nevarnih odpadkov, obvezna ravnanja z njimi, druge pogoje za zbiranje in prevaţanje, predelavo in odstranjevanje odpadkov.. −. Uredba o odlaganju odpadkov na odlagališčih določa mejne vrednosti emisij snovi v okolje zaradi odlaganja odpadkov, obvezna ravnanja in druge pogoje za odlaganje, pogoje in ukrepe v zvezi z načrtovanjem, gradnjo, obratovanjem in zapiranjem odlagališč ter ravnanja po njihovem zaprtju.. −. Uredba o okoljski dajatvi za onesnaţevanje okolja zaradi odlaganja odpadkov določa način obračunavanja, merila in pogoje za vračilo plačane okoljske dajatve.. −. Uredba o ravnanju z embalaţo in odpadno embalaţo določa pravila ravnanja v proizvodnji, prometu in uporabi embalaţe, pravila ravnanja ter druge pogoje za zbiranje, ponovno uporabo, predelavo in odstranjevanje odpadne embalaţe (Smakal, Bobič, Pranjc, 2007).. Ena od novosti je sprejetje operativnega programa odstranjevanja odpadkov s ciljem zmanjšanja količin odloţenih biorazgradljivih odpadkov za obdobje 2009-2013 s strani vlade RS. Glavna usmeritev ravnanja z odpadki v RS je ločeno zbiranje odpadkov na izvoru in učinkovita obdelava (mehanska, biološka, termična) preostanka odpadkov po ločenem zbiranju ter v primeru posameznih tokov odpadkov, odgovornost proizvajalca izdelkov, iz katerih nastanejo ti odpadki. Glede na dejstvo, da se v RS odpadki (tudi komunalni) še vedno predvsem odlagajo, je potrebno storiti vse, da se tako ravnanje 22.

ustavi in odpadke preusmeri z odlagališč v druge postopke, prednostno, prednostno v recikliranje kot postopek predelave. Veljaven operativni program, ki je bil sprejet leta 2004 in izdelan za obdobje do konca leta 2008, ni več uresničljiv in ga je bilo zato potrebno ponovno ovrednotiti in novelirati. Od sprejetja tega dokumenta je v RS sledilo intenzivno in sistemsko uvajanje novih predpisov s področja ravnanja z odpadki, kar je pripomoglo k vzpostavitvi pozitivnih trendov pri ravnanju z nekaterimi vrstami odpadkov. Glede na nezadovoljivo doseganje okoljskih ciljev v zvezi z ravnanjem s komunalnimi odpadki je bilo potrebno določiti dodatne ukrepe, ki bodo stanje na tem področju izboljšali in poenotili delovanje javnih sluţb varstva okolja (Točke MOP na seji Vlade RS 27. marca 2008, 2008). Z noveliranim operativnim programom je potrebno doseči, da bodo upravljavci odlagališč zavestno sprejeli dejstvo, da mora biti odlaganje odpadkov izhod v sili in le skrajni ukrep glede ravnanja z odpadki. Osnovna usmeritev mora biti čim večji deleţ ponovne uporabe in predelave odpadkov ter ločeno zbiranje na izvoru, seveda ob upoštevanju realnih omejitev in zagotavljanju učinkovite predelave ločeno zbranih frakcij.. 4.2 ITALIJA Italija ima tudi svoj zakonik, kjer je zbrana celotna nacionalna zakonodaja glede varovanja okolja. V tem zakoniku so med drugim zapisani zakoni glede organizacije in splošnih pravil, zaščite in upravljanje voda, varstva zraka, okoljske škode, celovitega preprečevanja in nadzorovanja onesnaţevanja, elektromagnetnega onesnaţevanja, ravnanja z odpadki, presoje vplivov na okolje in o strateški presoji okolja. Italija ima zelo velike probleme pri onesnaţevanju okolja z odpadki, zato se je italijanska politika odločila uvesti nekatere novosti v zakonodajo, ki bi varovala pred onesnaţevanjem okolja. Te spremembe zajemajo uvedbo računalnikov za zagotavljanje sledljivosti odpadkov, uvedbo okoljskega kriminala v kazenski zakonik in najvišjo stopnjo kontrole za tako imenovane strupene ladje, ki so najverjetneje vedno nasilno potopljene s strani organiziranega kriminala.. 23.

Oboroţitev z računalniško tehniko bi jim pomagala pri ilegalni trgovini s specialnimi, nevarnimi in nenevarnimi odpadki. Vsem subjektom, od proizvajalcev odpadkov do uničevalcev odpadkov, bi bili izročeni USB ključki, ki bi vsebovali program prepoznavanja ter nakladanja in razkladanja odpadkov. Celoten sistem, imenovan „Sistri“6, priključen bi bil na računalniško mreţo, kar bi omogočalo sledenje posebnim odpadkom v realnem času. Ta sistem pa bi se autofinancial, saj. bi nekateri subjekti. morali plačati letni prispevek. Italija bi bila prva drţava v Evropi s takšnim sistemom. Glede na to, kakšne probleme imajo z onesnaţevanjem okolja, pa to ni niti tako čudno (Nel 2010 stretta contro i “delitti ambientali”, 2009). Novosti pa pripravljajo tudi pri ekoloških zločinih, saj bodo v začetku leta 2010 predstavili dekret, ki bi uvedel v njihovem kazenskem zakoniku nove kazni za kazniva dejanja zoper okolje. V Italiji imajo tudi specialen oddelek, ki ga sestavljajo strokovnjaki s področja kulture, prava in okolja, ki opravljajo delo sodne policije v okoljskih zadevah. Področja, pri katerih intervenirajo so naslednja:. −. onesnaţevanje tal, vode in zraka,. −. varovanje pokrajin, rastlinstva in ţivalstva,. −. uporaba nevarnih snovi in dejavnosti na območju, kjer so moţne večje nesreče,. −. uporaba radioaktivnega materiala in drugih radioaktivnih virov,. −. zaščita pred izpostavljenostjo na električna, magnetna in elektromagnetna polja. (L’Istituto Superiore per la Protezione e la Ricerca Ambientale, ISPRA, 2009). 4.3 EVROPSKA ZAKONODAJA Vsi zakoni vseh drţav članic EU morajo biti usklajeni z evropsko zakonodajo. V tem poglavju bom zato predstavila nekatere novejše predloge in direktive Evropske unije glede varovanja okolja. ________________________________________________________________________________ 6 Sistri- (Sistem sledljivosti odpadkov) se je rodil leta 2009 na pobudo Ministrstva za okolje, kopnega in morja (Italija), v širšem smislu inovacije in modernizacije javne uprave.. 24.

Stroţji predpisi za nevarne kemikalije, ciljne količine recikliranih odpadkov in zbranih rabljenih baterij, več nadzora nad uporabo pesticidov ter varovanje podtalnice je nekaj okoljevarstvenih tem, o katerih je Evropski parlament v tem mandatu sprejel skupno zakonodajo. Predstavila vam bom sedem osrednjih elementov najpomembnejših direktiv in uredb s področja varovanja okolja, sprejetih v letih 2004–2009 (Evropski parlament za čistejše okolje, 2008). REACH7: nova evropska zakonodaja o kemikalijah Namen uredbe in direktive o kemikalijah REACH je doseči tako zaščito zdravja ljudi in boljše varovanje okolja pred kemičnimi snovmi kakor povečati konkurenčnost evropske kemične industrije. Proizvajalci morajo registrirati vse kemikalije, ki jih proizvedejo ali uvozijo v količinah nad eno tono na leto - gre za okoli 30.000 različnih snovi. Proizvajalci bodo morali za zelo nevarne snovi predloţiti načrt za njihovo zamenjavo z varnejšimi nadomestki ali raziskovalni načrt za izum in razvoj nadomestne snovi, če te še ni na voljo. Poslanci so z dopolnili v zakonodajo vnesli tudi določilo o spodbujanju drugačnih oblik preizkušanja kemikalij, kot so poskusi na ţivalih. Uredba in direktiva sprejeti v EP 13. 12. 2006. Začetek izvajanja zakonodaje: 1. 6. 2007. Varnejša uporaba pesticidov Nova uredba o pesticidih prepoveduje uporabo določenih zelo strupenih snovi pri izdelavi fitofarmacevtskih sredstev, številne nevarne sestavine pa bo treba sčasoma nadomestiti z varnejšimi alternativami. Hkrati sprejeta direktiva predvideva zmanjšanje uporabe pesticidov in prepoveduje škropljenje iz zraka ter njihovo uporabo blizu parkov, igrišč ali varovanih območij ob vodotokih. Uredba in direktiva sprejeti v EP 13. 1. 2009. Datum prenosa direktive v nacionalno zakonodajo: začetek leta 2011. Začetek uporabe uredbe: 18 mesecev po začetku veljavnosti.. ______________________________________________________________________________________ 7 Reach- Nova evropska kemijska zakonodaja (Registracija, evaluacija in avtorizacija kemikalij). S predlogom REACH ţeli Evropska skupnost izboljšati predvsem pomanjkanje vedenja in znanja o lastnostih, obnašanju in učinkih kemikalij, ter bistveno več odgovornosti za njihovo varnost preloţiti na industrijo.. 25.

Zakonodaja o ravnanju z odpadki z zavezujočimi cilji do leta 2020 Nova direktiva o vnovični uporabi in recikliranju odpadkov postavlja jasne cilje, ki naj bi jih EU dosegla do leta 2020: papir, kovine in steklo iz gospodinjstev naj bi se reciklirali vsaj 50-odstotno, nenevarni gradbeni odpadki pa 70-odstotno. Seţiganje odpadkov pa bo lahko opredeljeno kot njihova predelava le takrat, ko bo potekalo v energetsko učinkovitih seţigalnicah. Direktiva sprejeta v EP 17. 6. 2008. Datum prenosa direktive v nacionalno zakonodajo: konec decembra 2010 (24 mesecev po začetku veljavnosti).. Recikliranje baterij in akumulatorjev Direktiva predpisuje vzpostavitev nacionalnih sistemov za zbiranje in recikliranje rabljenih baterij ter akumulatorjev po vsej Evropski uniji. Drţave članice so morale sisteme postaviti do leta 2008; do leta 2012 naj bi zbrali in reciklirali vsaj 25 odstotkov rabljenih baterij ter akumulatorjev, do leta 2016 pa naj bi se ta deleţ povečal na 45 odstotkov. Zakonodaja določa tudi stroge omejitve vsebnosti strupenega kadmija in ţivega srebra v baterijah. Direktiva sprejeta v EP 4. 7. 2006.. Kazenskopravno varstvo okolja Nova zakonodaja predvideva uvedbo kazenskih ukrepov za dejanja, ki obremenjujejo okolje in povzročajo škodo, njihov namen pa je doseči dosledno izvajanje skupne evropske zakonodaje za varstvo okolja. Nedovoljeni posegi v okolje bodo tako opredeljeni kot kaznivo dejanje. Direktiva določa minimalni seznam hudih kaznivih dejanj zoper okolje, ki bi jih morali kot kazniva obravnavati v vsej EU, če so bila storjena namerno ali vsaj iz hude malomarnosti. Udeleţba in napeljevanje k takšnim dejanjem bi morala prav tako veljati za kaznivi dejanji. Podrobno je opredeljen tudi obseg odgovornosti pravnih oseb. Komisija se zavzema, da je treba kazniva dejanja kaznovati z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračalnimi kazenskimi sankcijami za fizične osebe in kazenskimi ali nekazenskimi sankcijami za pravne osebe. Za kazniva dejanja, storjena v oteţevalnih okoliščinah, kot je povzročitev posebej hudih posledic ali vpletenost kriminalne zdruţbe, se na ravni Unije uskladi minimalna raven maksimalnih sankcij za fizične in pravne osebe. Drţave članice naj bi kot nezakonita dejanja, ki povzročijo ali bi lahko povzročila smrt ali hudo telesno poškodbo ali dejansko škodo kakovosti zraka, zemlje, vode, ţivalim ali rastlinam (kadar so storjena namerno ali iz hude malomarnosti) opredelila tudi ene izmed naslednjih 26.

dejavnosti: −. izpusti, emisije ali vnos količine snovi ali sevanja v zrak, zemljo ali vodo;. −. nezakonito zbiranje, prevoz, obdelovanje in odlaganje odpadkov, vključno z nevarnimi odpadki;. −. nezakonito pošiljanje odpadkov zaradi dobička in v nezanemarljivih količinah, če je pošiljanje izvedeno v enkratnem dejanju ali v več dejanjih, ki se zdijo povezana;. −. nezakonito upravljanje obrata, v katerem se opravlja nevarna dejavnost ali se v njem skladiščijo ali uporabljajo nevarne snovi;. −. nezakonita izdelava, obdelovanje, skladiščenje, uporaba, transport, izvaţanje ali uvaţanje jedrskih snovi ali drugih nevarnih radioaktivnih snovi;. −. nezakonita usmrtitev, uničenje, posedovanje, odvzem ali trgovanje z zaščitenimi divjimi ţivalskimi in rastlinskimi vrstami;. −. nezakonito bistveno poslabšanje zaščitenega habitata;. −. nezakonita proizvodnja, izvaţanje, uvaţanje in trgovanje s snovmi, ki tanjšajo ozonski plašč.. Drţave članice bodo morale zagotoviti, da se bodo opredeljena kazniva dejanja kaznovala z učinkovitimi, sorazmernimi in odvračalnimi kazenskimi sankcijami. Za različna dejanja naj bi tako bile predvidene kazni od enega do deset let zapora, odvisno od teţe in namernosti kaznivega dejanja. Med dodatnimi ukrepi za fizične osebe so predvideni javna objava obsodbe, povrnitev v prvotno stanje in tudi prepoved fizični osebi, da opravlja dejavnost, za katero je potrebno uradno dovoljenje ali soglasje, ali prepoved ustanavljanja, upravljanja ali vodenja druţbe ali ustanove, če kaţe na veliko tveganje, da bi lahko obsojena oseba nadaljevala z isto vrsto kaznivih dejanj. Direktiva sprejeta v EP 21. 05. 2008. Datum prenosa direktive v nacionalno zakonodajo: konec decembra 2010 Stroţji standardi za varovanje podzemnih voda pred onesnaţevanjem Evropski predpisi za varstvo podtalnice se uporabljajo ţe od leta 1980. Nova direktiva postavlja enotne metode za meritve kemičnih snovi v podtalnici in ukrepe za preprečevanje onesnaţenja ali poslabšanja voda z nevarnimi snovmi, kot so cianid, arzen, biocidi in fitofarmacevtske substance. Direktiva sprejeta v EP 12. 12. 2006. Datum 27.

prenosa direktive v nacionalno zakonodajo: 16. 1. 2009. Zmanjšanje onesnaţevanja vodotokov Poslanci so potrdili direktivo o vodni politiki, ki naj bi zmanjšala ali odpravila izpuste 33 snovi - predvsem pesticidov in teţkih kovin - v reke, jezera in obalne vode. Drţave članice naj bi izpuste ali uhajanja teh nevarnih snovi postopno odpravile do leta 2018. Direktiva sprejeta v EP 17. 6. 2008. Datum prenosa direktive v nacionalno zakonodajo: 18 mesecev po začetku veljavnosti.. Leto 2008 je bilo za energetsko politiko Evropske unije kar pomembno leto. Poleg pogajanj na tretjem zakonodajnem sveţnju za notranji energetski trg so se drţave članice EU. uspele. dogovoriti. tudi. o. podnebno-energetskem. zakonodajnem. sveţnju.. Preoblikovanje energetske politike EU sicer sega ţe v leto 2007, ko so se drţave EU soglasno odločile, da do leta 2020 zmanjšajo emisije toplogrednih plinov za 20 %, povečajo deleţ obnovljive energije (OVE)8 v končni rabi energije za 20 % (od tega 10 % biogoriv v končni rabi goriv v prometu) ter izboljšajo energetsko učinkovitost za 20 %. Zakonodajni predlogi, ki jih je Evropska komisija v soodločanje Svetu in Evropskemu parlamentu predloţila januarja 2008, tako le nadaljujejo implementacijsko zgodbo teh odločitev predsednikov vlad in drţav oz. nove energetske politike EU (Fistravec, T. 2009). Podnebno-energetski zakonodajni sveţenj tako zajema štiri zakonodajne predloge: −. direktivo, ki spreminja ţe obstoječo 2003/87/ES z namenom izboljšanja in razširitve sistema Skupnosti za trgovanje s pravicami do emisij toplogrednih plinov ;. −. odločbo o delitvi prizadevanj drţav članic za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov do leta 2020;. −. direktivo o geološkem shranjevanju ogljikovega dioksida;. −. direktivo o spodbujanju rabe energije iz obnovljivih virov (t. i. direktiva OVE).. __________________________________________________________________________________ 8 OVE- obnovljivi viri energije (OVE) vključujejo vse vire energije, ki jih zajemamo iz stalnih naravnih procesov, kot so sončno sevanje, veter, vodni tok v rekah ali potokih (hidroenergija), fotosinteza, s katero rastline gradijo biomaso, bibavica in zemeljski toplotni tokovi (geotermalna energija).. 28.

Po intenziviranju pogajanj v času slovenskega in francoskega predsedovanja Svetu EU so drţave članice v decembru 2008 z Evropskim parlamentom uspele doseči dogovor na celotnem zakonodajnem sveţnju. Ključne vsebinske novosti direktiv so na primer, da se bodo drţave članice lahko same odločile, kolikšen deleţ OVE bo prispeval posamezni sektor (elektrika, ogrevanje in hlajenje, promet), tako bo lahko drţava doseganje ciljev prilagodila specifičnim potrebam oz. razmeram. Drţava bo lahko svoj cilj delno dosegala tudi s podpiranjem razvoja OVE v drugih drţavah. Direktiva prinaša pomembne novosti pri poenostavljanju upravnih postopkov za nove projekte (odstranitev administrativnih ovir) in spodbujanje izboljšanja izrabe OVE (npr. z določitvijo trajnostnih kriterijev za biogoriva). Prvotni predlog najmanj 10 % biogoriv v prometu je zamenjalo določilo o 10-odstotnem deleţu OVE v prometu, da bodo lahko drţave, ki nimajo ustreznih virov za proizvodnjo biogoriv, ta cilj dosegale tudi drugače npr. z električnimi vozili (Fistravec, T. 2009).. Eden bolj spornih predlogov Komisije je bil vsekakor predlog o trgovanju s potrdili o izvoru, s čimer je Komisija ţelela vzpostaviti trg z OVE. Tako bi dosegli racionalnejšo alokacijo investicij in zniţali stroške izrabe OVE. Večina drţav članic je temu nasprotovala, saj so se bale, da bi trgovanje s potrdili o izvoru med pravnimi osebami resno ogrozilo njihov nadzor nad izrabo potencialov v drţavi, nacionalne podporne sheme ter končno tudi doseganje cilja, kot jim ga določa direktiva. Predlog Komisije je tako zamenjal sistem statističnega prenosa preseţkov energije iz OVE, kar je podprla tudi Slovenija. Novost direktive je tudi v tem, da se bodo lahko potrdila o izvoru izdajala ne samo za elektriko, pač pa tudi za ogrevanje in hlajenje. Proţnost pri doseganju nacionalnih ciljev poleg statističnega prenosa med drţavami omogočajo tudi skupni projekti drţav članic ali povezave s tretjimi drţavami, pri katerih pa se upošteva le energija, ki je tudi dejansko porabljena na ozemlju EU, izjemoma pa, če je v gradnji vod, ki bo obratoval najkasneje do leta 2022. Poleg Nacionalnega akcijskega načrta, v katerem bo drţava članica opredelila sektorske cilje in načine doseganja nacionalnega cilja ter ga predloţila Evropski komisiji najkasneje do 30. 6. 2010, bo morala drţava vsaki dve leti Evropski komisiji poročati tudi o napredku pri doseganju ciljev (začenši z letom 2011).. 29.

Za spodbuditev realizacije večje rabe OVE je Komisija zavezana, da do konca leta 2010 predstavi akcijski načrt za OVE, s katerim naj bi naslovila zlasti boljšo izrabo strukturnih skladov in okvirnih programov, sredstev Evropske investicijske banke, dostop do drugih finančnih mehanizmov (sploh pri investicijah v tretje drţave) ter usklajevanje financiranja na ravni Skupnosti. Končni kompromis direktive sicer vsebuje tudi nekatere vprašljive določbe, kot npr. določilo o pregledu v letu 2014. To določa, da bo Komisija v letu 2014 pripravila poročilo in po potrebi predloţila predloge za prilagoditev mehanizmov direktive – vendar brez posledic na 20-odstotni skupni EU deleţ OVE v končni rabi energije. Čeprav se lahko to določilo bere tudi kot nadgradnja, pa ostaja grenak priokus, da bodo nekatere drţave to uporabile za minimalne ukrepe do leta 2014, nato pa zahtevale spremembo zakonodaje, kar bi seveda destabiliziralo investicijski tok k izrabi OVE. V veljavi ostaja tudi določilo o višji sili, zaradi katere drţava članica ne bo mogla doseči svojega nacionalnega deleţa do 2020. Ali je višja sila dokazana, odloča Komisija (Fistravec, T. 2009).. Evropska komisija je 23.1. 2008 predstavila predlog reforme evropske zakonodaje na področju energije in varovanja podnebja, s katerimi bi izpolnila marca 2009 zastavljene cilje o zniţanju izpustov toplogrednih plinov za 20 odstotkov in povečanju obnovljivih virov energije za 20 odstotkov (Izjava predsedstva ob predstavitvi sveţnja o podnebju in energiji, 2008).. Slika 2: Predsednik evropske komisije Manuel Jose Barroso (vir: http://www.dnevnik.si/tiskane_izdaje/dnevnik/294667/). 30.

Predsednik evropske komisije Manuel Jose Barroso (na sliki zgoraj) trdi, da ima sprejem okoljskega paketa ceno, ki pa je niţja kot stati kriţem rok. V Bruslju zagotavljajo, da stroţja okoljska merila ne bodo ogrozila konkurenčnosti evropskega gospodarstva, bodo pa drţavljane EU stala v povprečju tri evre na teden. Okoljske organizacije so paket sicer pozdravile, a hkrati opozorile, da je premalo strog, in zahtevajo 30-odstotno zmanjšanje izpustov (Kopušar, T. 2008). S povečanjem deleţa obnovljivih virov energije skuša EU doseči manjšo odvisnost od uvoza in hkrati zmanjšati izpuste toplogrednih plinov. Tudi tu imajo posamezne članice različno postavljene cilje. Drţave morajo v prihodnjih treh letih pripraviti nacionalne akcijske načrte višanja obnovljive energije v prometu, pri proizvodnji elektrike ter pri ogrevanju in hlajenju. Ena od moţnosti je tudi usmerjanje naloţb v druge drţave, kjer je mogoče ceneje in učinkoviteje doseči zastavljene cilje. Pomembno vlogo pri obnovljivih virih energije ima uvajanje biogoriv. Njihov deleţ naj bi leta 2020 znašal deset odstotkov porabe. Pri tem predlog poudarja trajnostne vidike pridobivanja, kar pomeni, da v kvoto 10 odstotkov ne bo vštela proizvodnja biogoriv, ki uničuje biotsko raznovrstnost (Kopušar, T. 2008).. Evropska komisija hkrati obljublja, da bodo ustanovili posebno nadzorno telo, ki bo preverjalo ali proizvodnja biogoriv in uporaba biomase vpliva na rast cene osnovnih ţivil.. 4.4 PRIMERJAVA SLOVENIJE IN ITALIJE PRI REŠEVANJU PROBLEMA EKOLOŠKE KRIMINALITETE Italijanska kakor tudi naša zakonodaja morata biti v skladu z evropsko zakonodajo. Lahko rečemo torej, da glavna zakonodaja oz. zakoni, ki ureja to področje, je evropska zakonodaja. Med italijansko in slovensko zakonodajo glede zaščite okolja obstajajo nekatere razlike. Ena med temi je gotovo ta, da vsaka drţava, v tem primeru Italija in Slovenija, razmišlja in ukrepa po svoje pri zaščiti okolja in njegovih dobrin.. 31.