Terorizem v Italiji

DIPLOMSKO DELO. TERORIZEM V ITALIJI – POVEZAVA MED TERORIZMOM IN OBVEŠČEVALNIMI SLUŽBAMI. November, 2015. Tamara Ostrožnik.

DIPLOMSKO DELO VISOKOŠOLSKEGA STROKOVNEGA ŠTUDIJA Varnost in policijsko delo. TERORIZEM V ITALIJI – POVEZAVA MED TERORIZMOM IN OBVEŠČEVALNIMI SLUŽBAMI. November, 2015. Avtor: Tamara Ostrožnik Mentor: viš. pred. dr. Božidar Koren Somentor: pred. Bernarda Tominc.

Zahvala. Zahvaljujem se svojemu mentorju viš. pred. dr. Božidarju Korenu in somentorici Bernardi Tominc za vodenje, usmerjanje in pomoč pri izdelavi diplomskega dela. Posebej pa se zahvaljujem mojim staršem in prijateljem za vso podporo med študijem in spodbudne besede..

Kazalo vsebine 1 Uvod ............................................................................................. 6 2 Metodološki uvod............................................................................... 7 2.1 Predmet in cilji diplomskega dela ........................................................ 7 2.2 Teze ........................................................................................... 7 2.3 Metode ........................................................................................ 8 3 Opredelitev temeljnih pojmov ............................................................... 9 3.1 Terorizem ..................................................................................... 9 3.2 Državni in mednarodni državni terorizem............................................... 10 3.3 Desničarski terorizem ...................................................................... 11 3.4 Levičarski terorizem ....................................................................... 12 3.5 Obveščevalne službe ....................................................................... 12 4 Obveščevalne službe Republike Italije ..................................................... 14 4.1 Informativna služba ministrstva za obrambo (SIFAR) .................................. 14 4.2 Informativna služba obrambe (SID) ...................................................... 16 4.3 Služba za informacije in vojaško varnost (SISMI) ....................................... 16 5 Terorizem v Italiji............................................................................. 18 5.1 Operacija Gladio ............................................................................ 19 5.1.1 Nastanek................................................................................... 19 5.1.2 Delovanje v Italiji ........................................................................ 19 5.1.3 Razkritje organizacije Gladio........................................................... 20 5.2 Desničarski terorizem ...................................................................... 21 5.2.1 Napad na vlak ............................................................................. 21 5.2.2 Bombni napad v Bologni ................................................................. 22 5.3 Levičarski terorizem (Rdeče brigade) ................................................... 25 5.3.1 Nastanek Rdečih brigad ................................................................. 25 5.3.2 Ugrabitve in umori Rdečih Brigad ...................................................... 28 5.3.3 Primer Aldo Moro ......................................................................... 29 2.

5.3.4 Razpad Rdečih Brigad .................................................................... 32 6 ZAKLJUČEK ..................................................................................... 33 6.1 Verifikacija tez ............................................................................. 33 6.2 Povzetek glavnih ugotovitev .............................................................. 34 7 UPORABLJENI VIRI ............................................................................. 35. 3.

Povzetek Diplomsko delo prinaša pogled v teroristično dogajanje na italijanskih tleh po letu 1969. Predstavlja tako desničarski kot levičarski terorizem, ki sta zaznamovala povojno Italijo. Desničarski terorizem ima v Italiji daljšo zgodovino. Njegovi pripadniki so bili predvsem neofašisti, ki so bili prisotni v organih pregona, vojski in obveščevalnih službah. S terorističnimi akcijami in z umazano propagando so želeli preprečiti, da bi v Italiji prišle na oblast stranke levice. To je spoznal tudi Aldo Moro, čigar umor še vedno ni povsem razjasnjen. Levičarski terorizem pa je v Italiji novejšega datuma. Razvil se je iz študentskih uporov, ki so v sedemdesetih letih zajeli celotno Evropo. Najbolj znana levičarska teroristična organizacija so bile Rdeče brigade. Z oboroženim bojem so želeli vzpostaviti revolucionarno državo na marksističnih temeljih. Financirali so se z ropi bank, svoje cilje so uresničevali z atentati, s sabotažami, z ugrabitvami in umori. Vloga italijanskih obveščevalnih služb, ki naj bi nudile podporo predvsem desničarskim teroristom, pa še do danes ni znana. Ključne besede: terorizem, Italija, obveščevalne službe, neofašizem, Rdeče brigade, povezava med terorizmom in obveščevalnimi službami. 4.

Summary – Terrorism in Italy – The Links between Terrorism and Intelligence Services This thesis provides insight into the terrorist attacks in Italy after 1969. It represents both right-wing and left-wing terrorism in the post-war period. Right-wing terrorism has a longer history in Italy. It was caused by the neo-fascists, who were present in law enforcement, military and intelligence services. With the violent terrorist actions and the dirty propaganda they wanted to discredit communist parties at the elections. This was also experienced by Aldo Moro, who wanted to realize the Historic compromise. His murder is still obscure. Left-wing terrorism developed in 1970 from student movements in Europe. The most known dominant and violent group in Italy were the Red Brigades. They wanted to collapse the capitalist regime and build a new revolutionary state on Marxist ideology through the use of armed struggle. The organisation was financed by bank robberies and they pursued their goals through assassinations, sabotage, kidnappings and murders. The role of the Italian intelligence services, which should provide support to the right-wing terrorists is still unknown.. Keywords: Italy, terrorism, neo-facism, intelligence services, Red Brigades, links between terrorism and intelligence services. 5.

1 Uvod Evropska celina je bila opustošena in porušena ter razdeljena na vzhodni in zahodni blok, ki sta bila, kot se je izrazil nekdanji britanski predsednik Churchill, ločena z železno zaveso. Na eni strani Sovjetska zveza in ostale države Vzhodne Evrope, ki so zagovarjale komunizem in socializem, na drugi strani pa Združene države Amerike (v nadaljevanju ZDA) in države Zahodne Evrope, ki so zagovarjale demokracijo in tržno gospodarstvo (Hoffman, 1982). Vsekakor pa konec druge svetovne vojne ni pomenil miru; v ozračju je ostala politična napetost in konflikti med vzhodom in zahodom, kar je privedlo do obdobja hladne vojne, ki je trajalo od konca druge svetovne vojne do razpada Varšavskega pakta in Sovjetske zveze leta 1990 (Hoffman, 1982). V Združenih državah Amerike so se po letu 1946 močno bali komunizma. Komunizem tu sicer nikoli ni prišel na oblast, a so se vseeno soočali s problemom, kako ga zatreti v Zahodni Evropi. Ena od teh zahodnoevropskih držav je bila tudi Italija, kjer je bila zelo močna komunistična partija, obstajala je velika možnost, da zmaga na volitvah. To pa so ZDA na vsak način želele preprečiti, kar jim je s pomočjo CIE tudi uspelo. Aktivno so sodelovali pri ustanovitvi demokrščanske stranke, ki je zmagala na volitvah (Ganser, 2006). Kljub temu je Italija ostala razdeljena na dva tabora, desnega in levega, ki sta bila oba približno enako močna. Desničarji so zato s pomočjo obveščevalnih služb s terorizmom povzročali nelagodje med ljudmi (strategija napetosti) in s tem preprečevali, da bi levica zmagala (Operation Gladio: NATO/CIA “Stay-Behind” Secret Armies, b.d.). Desničarji so izvajali bombne napade na vlake in trge, kjer se zadržujejo večje skupine ljudi. Najhujša tragedija se je zgodila leta 1980 v Bologni, kjer je na železniški postaji razneslo bombo. Desničarji so krivdo za svoje napade pripisali levo usmerjenim skupinam (Hoffman, 1982). Medtem ko je desničarski terorizem star toliko kot Republika Italija, se je levičarski terorizem pojavil v sedemdesetih letih, ko je prišlo do množičnih študentskih demonstracij po vsej Evropi, tudi v Italiji. Iz študentskih gibanj so se razvile posamezne ekstremistične skupine, med katerimi je najbolj izstopala organizacija Rdeče brigade. Izvajali so ugrabitve in umore italijanske elite, da bi dosegli politični preobrat v Italiji. Med najbolj odmevnimi je bil primer ugrabitve in umora Alda Mora. Okoliščine umora še danes niso popolnoma razjasnjene (Sundquist, 2010).. 6.

2 Metodološki uvod 2.1 Predmet in cilji diplomskega dela Predmet proučevanja v diplomskem delu je dogajanje na italijanskih tleh po drugi svetovni vojni. Predvsem nas zanima zgodovinska tematika; kaj se je pravzaprav dogajalo v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Italija je po drugi svetovni vojni izkusila tako desničarski kot levičarski terorizem. Levičarski terorizem je bil sicer zaradi odmevnih terorističnih akcij bolj razvpit, a ima desničarski terorizem v Italiji daljšo zgodovino. V nalogi bomo naredili analizo terorizma in terorističnih napadov v Italiji. Predstavili bomo delovanje tajne organizacije Gladio in teroristično skupino Rdeče brigade. Predvsem pa nas bo zanimalo, kakšne so povezave terorizma s politiko in z obveščevalnimi službami ter v kakšne namene je bil terorizem uporabljen. Cilji, ki jih želimo doseči v diplomskem delu, so: -. predstaviti dve glavni obliki terorizma v Italiji (desničarski in levičarski terorizem),. -. analizirati teroristične napade v Italiji in. -. predstaviti domneve o povezavi med terorizmom in obveščevalnimi službami.. 2.2 Teze Hipoteza 1 - Za desničarskim in levičarskim terorizmom stojijo obveščevalne službe. Hipoteza 2 – Desničarski terorizem je v Italiji deloval precej časa prikrito, saj so krivdo za teroristične napade pripisovali levici oziroma Rdečim brigadam. Na takšen način si je desnica pridobivala večjo podporo javnosti. Hipoteza 3 - Rdeče Brigade so s svojim delovanjem, z ugrabitvami in umori želele doseči politični preobrat v Italiji.. 7.

2.3 Metode Pri izdelavi diplomske naloge bomo uporabili deskriptivno oziroma opisno metodo. Opisno bomo predstavili dejstva, procese in analize, ki jih bomo pridobili z raziskovalno metodo in s pregledom domače in tuje literature. S historično metodo bomo predstavili delovanje posameznih terorističnih skupin ter teroristične napade v Italiji.. 8.

3 Opredelitev temeljnih pojmov 3.1 Terorizem Ne obstaja neka skupna pravna opredelitev terorizma, saj je to zelo kompleksen in zapleten fenomen. V osnovi gre za neko nasilje zaradi želje po politični spremembi, kar terja nedolžne žrtve in povzroči strah med ljudmi. Za celostno opredelitev terorizma se je treba osredotočiti tako na psihološke in sociološke dejavnike kot tudi politične in pravne plati (Pavič, 2009). Beseda »terorizem« izhaja iz besede »teror« (lat. strah, groza) in iz časa francoske revolucije (1793/94). Takratna oblast jakobincev je nasilje množično uporabljala proti lastnemu narodu in političnim nasprotnikom; tako je francoska akademija pomen besede »terorizem« vpisala v slovar z označbo sistem ali vladavina nasilja. A vendar uporabe terorja niso odkrili v času francoske revolucije. Začetki terorja segajo daleč v zgodovino, ko so različne osvajalske vojske s terorjem ustrahovale ljudstvo in s tem manjšale podporo oblasti (Fossati, 2005). Teror po SSKJ pomeni veliko nasilje, zlasti proti političnim nasprotnikom, s katerim se hoče doseči, da se nekdo boji (Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1991). Pavič (2009) je v svoji knjigi zapisal: »O terorizmu govorimo, če neka organizirana skupina z nezakonitimi nasilnimi dejanji ustrahuje širšo populacijo ali drugo praviloma večjo skupino za doseganje političnih sprememb v okolju.« Laqueur (2007) povzema, da je terorizem nasilno dejanje, vendar ni vsaka oblika nasilja tudi terorizem. V članku Terrorism: A Brief of History navaja, da obstaja več kot sto opredelitev terorizma. Ameriško Ministrstvo za zunanje zadeve ima v dvaindvajsetem členu zapisano naslednjo opredelitev: Terorizem je vsako naklepno, politično motivirano nasilje proti nedolžnim civilnim žrtvam, organizirano s strani terorističnih skupin ali celo tajnih agentov s ciljem vplivati na širšo javnost. Ameriško Ministrstvo za obrambo terorizem opredeljuje kot nezakonito uporabo sile ali nasilja proti posamezniku ali instituciji z namenom prisile in zastraševanja vlade in ljudstva za doseganje političnih, religioznih in ideoloških ciljev (Aubrey, 2004). Ameriški FBI terorizem definira kot nezakonito uporabo sile ali nasilja proti ljudstvu, da bi političnim predstavnikom, civilistom ali določenim skupinam vsilili svoje politične in družbene cilje (Ganser, 2006).. 9.

Za posamezne teroristične organizacije so značilne različne oblike nasilnih dejanj kot na primer bombni napad, samomorilski bombni napad, zajetje talcev, ugrabitev in umor (Aubrey, 2004). Newman. in. Clarke. (2010). terorizem. klasificirata. v. naslednje. kategorije:. nacionalistično-separatistični terorizem, levičarski terorizem, desničarski terorizem, anarhistični terorizem, državni terorizem in mednarodni verski terorizem.. 3.2 Državni in mednarodni državni terorizem Tudi pri opredelitvah državnega terorizma in mednarodnega državnega terorizma prihaja do razlik. Ena od opredelitev pravi, da je državni terorizem to, da vlada podpira nasilne nedržavne skupine oziroma organizacije, ki se ukvarjajo s terorizmom (Maogoto, 2005). Gre torej za posredni vidik terorizma. Drugi avtorji opredelijo državni terorizem kot neposredno izvajanje aktivnosti. Med njimi Kovšca (v Peterlin, 2003: 21) opredeli državni terorizem takole: »Če družbeni subjekti, ki jim de iure ali de facto pripada legitimiteta državnosti, uporabljajo za izvajanje ali ohranjanje politične oblasti teroristične metode in sredstva, imenujemo njihovo dejavnost državni terorizem.« Državni terorizem je torej orodje neke močne države, uperjeno proti šibkejšim členom (Galtung v Peterlin, 2003). Državni terorizem predstavlja organiziranje terorističnih skupin s pomočjo radikalnih držav za kreiranje zunanje politike. Država lahko takšno obliko terorizma uporabi tudi na notranjepolitičnem območju proti svojim političnim nasprotnikom (Newman in Clarke, 2010). Država ima na razpolago najmočnejše institucije prisile (vojska, policija, sodstvo in obveščevalne službe), kar ji omogoča širok nabor tehnik za izvajanje državnega terorizma, hkrati pa to pomeni uporabo metod in sredstev, ki niso dostopni nedržavnim nasilnim organizacijam. Državo pri izvajanju terorizma omejujejo določene domače in tuje organizacije, zato deluje pod pretvezo formalne družbene legitimnosti prek institucij prisile (Kovšca v Peterlin, 2003). Kadar državni terorizem prestopi mednarodno priznano državno mejo in začne delovati na tujem ozemlju proti tujimi organizacijam, govorimo o mednarodnem državnem. terorizmu.. To. nas. privede. do. kršenja. mednarodnega. prava. in. nespoštovanja suverenosti države, kjer se odvijajo tovrstna dejanja. Pri državnem terorizmu lahko država uporablja svoje organe in organizacije ali pa podpira nedržavne nasilne skupine, medtem ko pri mednarodnem državnem terorizmu država. 10.

izključno uporablja le svoje organe in organizacije. Mednarodno teroristično dejavnost uporabljajo tako diktatorske kot tudi demokratične države (Peterlin, 2003). »Mednarodni državni terorizem, izvajan z državnimi organi, države na mednarodnem nivoju uporabljajo le v izjemnih primerih, npr. ko gre za vitalne državne interese ali pa v primeru, ko se državna oblast vzdržuje, funkcionira izključno z nasilnimi sredstvi« (Kovšca v Peterlin, 2003: 25). Mednarodni državni terorizem država izvaja direktno ali indirektno. Direktno deluje prek svojih obveščevalnih služb in podobnih državnih organizacij kot tudi prek terorističnih skupin, ki jih oblikuje sama na domačem ali tujem ozemlju. Indirektno delovanje se kaže v podpori in zagotavljanju opreme in sredstev že obstoječim terorističnim skupinam (Dostić, 2012).. 3.3 Desničarski terorizem Za razliko od levičarskega terorizma je desničarski usmerjen proti anonimnim množicam. Zanj so značilni napadi na okolja (javni prostori, množična prevozna sredstva), kjer se zadržuje veliko ljudi. Njegovi pripadniki so neofašisti in nacionalisti (Hoffman, 1982). Nasprotuje demokratičnemu političnemu sistemu, ker zagovarja povezovanje desnega in levega političnega pola, je nestrpen do manjšin in različnih ras. Verjame v ideologijo, da sistem lahko nemoteno deluje le v primeru, da je politično, rasno in kulturno homogen. S svojim delovanjem želi torej zrušiti demokracijo in vzpostaviti fašistično državo na avtoritarnih pravilih, čim več oglaševati za prepoznavnost v javnosti, s tem pa zbuditi strah in podrejanje (Hoffman, 1982).. 11.

3.4 Levičarski terorizem Levičarski terorizem se je pojavil nekje v začetku sedemdesetih let. Njegovi pripadniki so bili politično angažirani posamezniki, zlasti komunisti in socialisti, ki so zagovarjali marksistično ideologijo. Prizadevali so si za uničenje kapitalizma in ga želeli zamenjati s socialistično-komunističnim sistemom.. Usmerjen je. proti. najvidnejšim predstavnikom kapitala in oblasti, nikoli pa proti anonimni množici (Hoffman, 1982). Nobeni levičarski skupini v Evropi ni uspelo uresničiti svojih ciljev (strmoglaviti kapitalistični sistem), a so kljub temu povzročali velike politične in varnostne probleme v Nemčiji, Italiji, Belgiji in Grčiji (Alexander in Pluchinsky, 1992). Najbolj znane so nemška Baader-Meinhof oziroma Frakcija rdeče armade – RAF ter njihove veje Revolucionarna celica in Gibanje 2. junija, italijanske Rdeče brigade (Brigate Rosse), Komunistična bojna celica v Belgiji (Cellules Communistes Combattantes) (Alexander in Pluchinsky, 1992) in japonska Rdeča armada (Hoffman, 1982).. 3.5 Obveščevalne službe Obveščevalna dejavnost je stara toliko kot človeštvo. Od samega začetka je človek želel biti dobro obveščen in pripravljen, kar mu je prinašalo prednosti pred nasprotnikom (Podbregar, 2008). Šaponja (1999) v svojem učbeniku navaja definicijo po ameriškem zborniku Intelligence-Policy & Process: »Obveščevalna dejavnost je proces, ki zajema zbiranje in analitično obdelavo surovih podatkov in izdela celovit obveščevalni izdelek, ki ga uporabnik potrebuje pri oblikovanju in sprejemanju odločitev na državniškem, političnem, gospodarskem in varnostnem področju.« Obveščevalno dejavnost opravljajo obveščevalno-varnostne službe, ki so poseben aparat države, ki pridobiva in analizira podatke o drugih državah ter pripravlja konkretna priporočila za vodenje politike (Purg, 2002). »Obveščevalno-varnostno. dejavnost. delimo. na. tri. zvrsti:. obveščevalno,. protiobveščevalno in varnostno« (Podbregar, 2012: 28). Pri obveščevalni dejavnosti gre za zbiranje podatkov, pomembnih za varnost države. Zbirajo se v tujini. S protiobveščevalno dejavnostjo ščitimo nacionalne interese pred delovanjem tujih obveščevalnih služb; deluje v tej smeri, da ščiti naše nacionalne. 12.

interese pred tujimi obveščevalnimi službami. Varnostna dejavnost pa ščiti državni teritorij pred vsemi grožnjami varnosti (terorizem, organizirana kriminaliteta…) (Podbregar, 2012). Obveščevalne službe so poleg svoje osnovne dejavnosti za uresničevanje svojih ciljev uporabljale tudi druge metode dela, ki jih običajno niso izvajale same, ampak so za njihovo izvedbo uporabljale najrazličnejše ekstremistične skupine. Med te posebne metode so spadali atentati (Hvalica, 2000). V diplomski nalogi nas bo zanimalo, kako so obveščevalne službe v Italiji za uresničevanje svojih ciljev uporabljale teroristične skupine.. 13.

4 Obveščevalne službe Republike Italije Leta 1949 je bila ustanovljena prva samostojna obveščevalna služba Republike Italije, in sicer Informativna služba ministrstva za obrambo (Servizio Informazioni Forze Armate Riunite – v nadaljevanju SIFAR) s ciljem, da deluje proti državam Varšavskega pakta, proti Jugoslaviji in proti državam Bližnjega vzhoda, vendar je bilo težišče delovanja SIFAR-ja v Italiji. Zaradi številnih notranje političnih afer, v katere je bil vpleten SIFAR, in povezav z desničarskim podzemljem, so leta 1965 reformirali italijanski obveščevalni sistem. Ustanovili so novo obveščevalno službo Informativna služba obrambe (Servizio Informationi Difensa - v nadaljevanju SID). Vendar je tudi SID nadaljeval politiko svoje predhodnice. Ohranil je vse povezave z neofašisti. Leta 1977 so v Italiji ponovno imeli reformo obveščevalno – varnostnega sistema. SID so razdelili na dve službi, in sicer na Službo za informacije in vojaško varnost (Sevizio per le Informazioni e la Sicurezza Militare - v nadaljevanju SISMI), ki je ostala v obrambnem ministrstvu, in na Službo za informacije in demokratično varnost (Servizio per le Informazioni e la Sigureza Democratia - v nadaljevanju SISDE), ki je bila civilna služba, katere glavna naloga je bil boj proti političnemu ekstremizmu. Ker ni prišlo do kadrovske prevetritve obeh služb, je tudi ta reforma obstala na pol poti. Posebno SISMI je bil zaradi tega vpleten v številne afere, ki so imele velik vpliv na politično življenje v Italiji (Hvalica, 2000). Šele zadnja reforma, ki je bila narejena leta 2007, ko je bila SISMI zaradi številnih afer, v katere je bil vpleten, razpuščen in je večino njegovih nalog prevzela Obveščevalna agencija za zunanjo varnost (Agenzia Informazioni e Sigurezza Esterna - AISE), ki je neposredno podrejena predsedniku vlade, naj bi preprečila, da ne bi več prihajalo do deviacij v obveščevalnih službah (Jelen, 1998).. 4.1 Informativna služba ministrstva za obrambo (SIFAR) Informativna služba ministrstva za obrambo (SIFAR) je bila ustanovljena leta 1949. Organizacijsko je bil SIFAR del Ministrstva za obrambo pod pristojnostjo načelnika generalštaba. Čeprav naj bi bila osnovna naloga SIFAR-ja obveščevalno delovanje proti državam Varšavskega pakta, predvsem pa proti Jugoslaviji, je bila njegova aktivnost usmerjena predvsem na notranje politično področje. Med nalogami SIFAR-ja je bilo tudi zagotavljanje politične stabilnosti v Italiji, kar je pomenilo na vsak način preprečiti širitev komunizma (Hvalica, 2000). V tistem obdobju je bila Komunistična partija Italije druga najmočnejša politična stranka v Italiji; obstajala je realna možnost, da zmaga na volitvah in prevzame. 14.

oblast v Italiji, kar pa ni bilo v interesu ZDA, ki so bile glavna italijanska zaveznica. V tem boju se je SIFAR popolnoma naslonil na CIO, ki mu je morala posredovati vse obveščevalne podatke, ki jih je zbrala. S tem je CIA dobila popolni nadzor nad delovanjem SIFAR-ja. Zagotavljala ji je potrebna finančna sredstva in opremo. Ker je obstajala nevarnost, da Sovjetska zveza napade Italijo, je SIFAR skupaj s CIO ustanovil tajno organizacijo Gladio, katere glavna naloga je bila, da v primeru napada Sovjetske zveze deluje v napadalčevem zaledju. Kasneje, ko je neposredna nevarnost napada na Italijo minila in je obstajala verjetnost, da pride levica na oblast s pomočjo zmage na volitvah, je SIFAR v soglasju CIO izbral drugačno taktiko. S pomočjo ekstremistov z desnega in levega pola je s terorističnimi napadi na prebivalstvo povzročal nemir med prebivalstvom in tako uspešno preprečeval zmago levice. Najbolj aktivne so bile te povezave v času, ko je SIFAR vodil general Giovani De Lorenzo, ki je bil postavljen na to mesto na zahtevo ameriškega veleposlanika v Italiji s soglasjem takratnega direktorja CIE (Hvalica, 2000). General De Lorenzo je vzpostavil stike tudi z italijansko mafijo in s prostozidarsko ložo P2. Začelo se je množično zbiranje podatkov o pomembnih osebnostih iz politike, gospodarstva in duhovščine, ki so jih na osnovi teh podatkov potem lahko držali v napetosti. Odprti ameriški arhivi osvetljujejo delovanje De Lorenza. Potrjujejo domnevo, da je De Lorenzo deloval mimo vednosti italijanske vlade. Skupaj z ameriškimi obveščevalnimi službami je začel akcijo »Demagnetizacija«, katere cilj je bil zmanjšati vpliv levice v Italiji. Tudi potem, ko je De Lorenzo postal šef orožnikov, je prek svojih somišljenikov ohranil svoj vpliv na delovanje SIFAR-ja. Ko je leta 1963 prišlo do formiranja prve vlade levega centra v povojni Italiji in je postal Aldo Moro predsednik vlade, so De Lorenzo in njegovi somišljeniki začeli pripravljati državni udar. Načrt je znan pod imenom »Solo« (sam). Ko je bilo že vse pripravljeno, da pride do državnega udara, je prišlo do vladne krize. Vlada je odstopila. Po dnevih napetosti so se z De Lorenzom sestali Aldo Moro in vodilni politiki Krščanske demokracije in se dogovorili za preoblikovanje vlade. Dogovor je vseboval tudi klavzulo, da načrt »Solo« ni prišel v javnost. Leta 1966 so prišli na dan podatki, da je SIFAR v letih 1959 in 1960 izdelal 157.000 dosjejev o pomembnejših italijanskih politikih in javnih osebnostih, ki so se zbirali na podlagi interne okrožnice službe, poleg tega so odkrili, da je izginilo več dosjejev, ki so vsebovali podatke o visokih oficirjih. Iz fondov SIFAR-ja so se financirale posamezne politične stranke in pomembni posamezniki. To je sodu izbilo dno, obrabni minister Tremelloni je razpustil SIFAR in ustanovil SID (Hvalica, 2000).. 15.

4.2 Informativna služba obrambe (SID) V resnici sploh ni šlo za reformo obveščevalnega sistema, temveč le za spremembo imena službe v Informativno službo obrambe (SID). Za razliko od SIFAR-ja je bil SID postavljen pod pristojnost obrambnega ministra. Njegov prvi direktor je bil general Giovanni Allavena, znan nasprotnik levice. Ohranili so tesne povezave z neofašisti. Osnovna naloga SID-a pa je ostala enaka kot pri njegovi predhodnici, preprečiti, da bi na oblast prišli komunisti. V okviru tako imenovane »Strategije napetosti« so s pomočjo neofašistov izvedli nekaj krvavih terorističnih napadov. Najbolj znan je pokol na trgu Fontana v Milanu leta 1969 (Hvalica, 2000). S tem so v državi ustvarjali protikomunistično vzdušje. Ko so se v javnosti začele pojavljati informacije, da za temi terorističnimi napadi stojijo neofašisti, ki so bili povezani s SID-om, in da je SID vpleten v načrte neofašistov (Junio Valerio Borghese), da bi v Italiji izvedli državni udar, so v parlamentu začeli preiskavo. Direktorja SID-a Vita Micelija so obtožili zarote proti državi. Leta 1974 se je začel sodni proces proti njemu. Sojenje je trajalo kar nekaj let. Miceli je priznal, da so v okviru SID-a obstajale tajne strukture, ki niso bile zadolžene za zbiranje podatkov. Več ni želel povedati (Ganser, 2006). Vse politične stranke v Italiji, med njimi tudi komunisti, so zahtevale popolno reorganizacijo SID-a in večji parlamentarni nadzor nad delovanjem obveščevalnih služb. Tako je leta 1977 prišlo do temeljite reforme obveščevalno-varnostnih služb (Hvalica, 2000). Naloge SID-a so razdelili med SISMI, ki je ostal podrejena ministru za obrambo, in SISDE, ki je bil podrejen ministrstvu za notranje zadeve (Italy Security Services and Selected Government Offices, 2011).. 4.3 Služba za informacije in vojaško varnost (SISMI) Po reorganizaciji je na temeljih ukinjenega SID-a nastala Služba za informacije in vojaško varnost (SISMI), podrejena obrambnemu ministru. Kljub reorganizaciji pa ni prišlo do velikih kadrovskih sprememb. Večinoma so zaposleni še vedno bili potomci in sorodniki starih agentov in predstavnikov SID-a in celo SIFAR-ja. Služba ni delovala le na obrambnem oziroma vojaškem področju, ampak tudi na vseh ostalih nevojaških področjih (politika, ekonomija…), ki so ključnega pomena za nacionalno varnost države. Struktura SISMI-ja je podobna strukturi drugih obveščevalnih služb, vendar pa točna ureditev ni javno dostopna (Hvalica, 2000).. 16.

Tudi reforma preoblikovanja iz leta 1977 ni preprečila, da se obveščevalno-varnostne službe ne bi še nadalje aktivno vpletale v italijansko notranje politično življenje. Spremenile so le taktiko delovanja. Državni udari desničarjev so postali preteklost. Začela se je doba razvpitih terorističnih akcij, za katerimi so sedaj stala tudi levo usmerjena gibanja. Tajne službe so svoje agente infiltrirale v levičarske organizacije. Tu gre za tako imenovane Rdeče brigade. Nekateri podatki celo namigujejo na dejstvo, da so tajne službe usmerjale in vplivale na delovanje Rdečih brigad prek svojih agentov v vrstah brigadistov (Hvalica, 2000). Tako kot pri predhodnih tajnih službah so se tudi v SISMI-ju nadaljevale afere ena za drugo. Pri preiskovanju eksplozije v Bologni je bila razkrita povezava tajne službe s prostozidarsko ložo P2, katere člani naj bi bili višji oficirji SISMI-ja poleg drugih italijanskih politikov in pomembnih veljakov Italije. Obstojijo tudi dokumenti, da je bila podtalna struktura Gladio povezana s SISMI-jem in z ložo P2. SISMI naj bi zagotavljal finančna sredstva ter potreben kader za nemoteno delovanje v tajnosti (Hvalica, 2000).. 17.

5 Terorizem v Italiji Več razlogov je, da je terorizem v Italiji v političnem življenju države imel pomembno vlogo. Najpomembnejši razlog je bila razdeljenost Italije na dva enakovredna politična pola: na levico, kjer je bila najmočnejša Komunistična partija Italije, in na katoliško desnico. Z zmago levice bi se Italija skoraj zagotovo priključila Varšavskemu paktu, saj je bila Komunistična partija pod popolnim vplivom Stalina. To pa so ZDA želele preprečiti. Ustrezalo jim je dejstvo, da v Italiji niso obračunali s fašizmom, kot se je to zgodilo v Nemčiji z nacizmom. Zaradi tega so številni pristaši fašizma ostali zaposleni v državnih institucijah. Pri tem nista bila nobena izjema vojska in SIFAR. Ugodna politična klima, ki ni prepovedovala ustanovitve skrajno desničarskih političnih strank, je omogočila, da so ustanovili neofašistično stranko Italijansko socialno gibanje (Movimento Sociale Italiano - MSI). Najbolj ekstremni pripadniki tega neofašističnega gibanja so ustanovili skrajno krilo MSI Novi Red (Ordine Nuovo), katerega cilj je bila avtoritativna država. Iz teh krogov se je razvil desničarski terorizem. Tudi na levici so obstajala številna, predvsem anarhistična gibanja, ki so zagovarjala prevzem oblasti s pomočjo nasilnih dejanj. Njihovi cilji so se ujemali s cilji SIFAR-ja, zato je navezal stike s temi ekstremističnimi skupinami in jih tajno podpiral pri izvajanju njihovih aktivnosti (Jelen, 1998). Tudi ko je prenehala neposredna nevarnost napada sil Varšavskega pakta na Italijo, so desničarji, ki so delovali v SIFAR-ju in deloma tudi v vojski, ob podpori vodilnih politikov Demokrščanske stranke in ZDA nadaljevali z aktivnostmi, s katerimi so preprečevali, da bi na oblast prišla levica, četudi v koaliciji z zmerno sredinskimi strankami. Pri tem so še naprej uporabljali »usluge« ekstremnih gibanj. Aktivna je ostala tudi tajna mreža Gladio, katere naloga je bila oborožen odpor proti silam Varšavskega pakta. O obstoju te mreže so bili seznanjeni le redki posamezniki (Hvalica, 2000). V nadaljevanju bomo opisali operacijo Gladio (Meč), ki je osnova za desničarski in levičarski terorizem, ki se je v Italiji pojavil v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Na osnovi pregleda in analize odmevnejših terorističnih napadov bomo poskušali najti dokaze, ki govorijo o povezavah med obveščevalnimi službami in teroristi.. 18.

5.1 Operacija Gladio 5.1.1 Nastanek Poudarjen strateški pomen Italije v boju proti komunističnemu bloku in poudarjena nevarnost, da v Italiji prevzamejo oblast komunisti, sta povzročila, da so bile v državi ustvarjene razmere, ki jih analitiki ocenjujejo kot »dvojna država«. Dvojnost se kaže v tem, da so ustanove in ljudje delovali na dveh ravneh: eno predstavlja delovanje na javnem nivoju, drugo pa tajno, podtalno delovanje. Ta dvojnost je posebej poudarjena na obveščevalno-varnostnem področju. Znotraj tega okvira je leta 1950 nastala paravojaška struktura Gladio, za katero sta stala CIA in SIFAR. Aktivirali bi jo v primeru napada Sovjetske zveze na Italijo ali pa v primeru zmage komunistov na volitvah. Delovala bi na ozemljih, ki bi jih zasedla Rdeča armada. Prek obveščevalnih služb je potekalo tudi financiranje posameznih političnih strank, pomembnih za zaustavljanje prodora levice, predvsem Krščanske demokracije (Jelen, 1998).. 5.1.2 Delovanje v Italiji Osnovni nalogi Gladia sta bili: -. v primeru invazije sil Varšavskega pakta na Italijo bi organizirali odporniško gibanje,. -. v primeru državnega udara pa ohraniti status quo za vsako ceno.. Drugo omenjena naloga naj bi bila usmerjena proti Komunistični partiji Italije, ki je bila v opoziciji in definirana kot politična sila, ki se nagiba k prevratom. Bila je druga najmočnejša stranka v Italiji (Hvalica, 2000). Organizirana je bila kot mreža prostovoljcev po teritorialnem principu. Glavni kriterij za vključitev v Gladio je bil antikomunizem. Največja koncentracija pripadnikov Gladia je bila ob meji z Jugoslavijo. Vsaka teritorialna skupina je imela svoje baze ter skladišča orožja in eksploziva. Pripadniki so se sestajali večkrat letno, bili so v skupinah od 4 do 5 mož ter se urili na tečajih za preživetje, gverilsko bojevanje, v uporabi so imeli orožje in razstreliva, simulirali so tudi sabotaže na vlakih in letalih. Na terenu je obstajala mreža agentov, ki so jih rekrutirali pripadniki Gladia in o katerih ni obstajala nobena evidenca. Gladio naj bi bila tajna odporniška organizacija, ki bi delovala le v primeru zasedbe Italije, a vendar obstaja sum, da je delovala kot teroristična organizacija, predvsem po naročilu oseb, ki so jo vodile, in politikov skrajno desnih strank. Na to kaže tudi teroristični napad, ki ga je izvedel. 19.

Gianfranco Bertoli, član Gladia leta 1973 pred kvesturo v Milanu, in načrt, po katerem naj bi Gladio vodil »neortodoksno vojno«, ki ga je izdelal polkovnik Inzerilli. Kot zanimivost navajamo, da je Gladio deloval tudi proti slovenski manjšini v Italiji (Hvalica, 2000). Po odkritju Gladia so italijanski politiki zanikali, da bi bili seznanjeni z njegovim delovanjem, a so podatki, ki razkrivajo, da je za to paravojaško strukturo vedelo več obrambnih ministrov in predsednikov vlad, ki so med drugim obiskali vadbeni center na rtu Marrargin na Sardiniji, o čimer obstaja pisna dokumentacija v dosjejih SISMI-ja (Hvalica, 2000).. 5.1.3 Razkritje organizacije Gladio Eksplozija avtomobila-bombe v bližini Trsta konec maja 1972, v kateri so umrli trije orožniki, je povzročila, da je prišlo do razkritja organizacije Gladio. Sodnik, ki je preiskoval primer, je pri svojem delu naletel na popolno nesodelovanje policijskih organov, vključno s korpusom orožnikov, kateremu so pripadali tudi pokojni. Zato je leta 1990 od predsednika vlade Andreottija zahteval in tudi dobil soglasje za vpogled v tajne arhive SISMI-ja. Med pregledovanjem arhivov je prišel do podatkov o tajni organizaciji, ki jo je označil kot organizacijo X. Kasneje se je ugotovilo, da gre za organizacijo Gladio, ki sta jo leta 1950 ustanovila SIFAR in CIA. Gladio je bil neposredno podrejen šefu SIFAR-ja, v obdobju SID-a pa je spadal v urad R – obveščevalni oddelek. Ob razkritju Gladia so vsi politiki zanikali, da bi o tem kaj vedeli. Organizacija naj bi bila uradno razpuščena leta 1972. Po nekaterih podatkih pa naj bi organizacija obstajala vsaj do leta 1982. Med uradno razpustitvijo so odkrili tudi skladišča orožja in eksploziva, ki naj bi pripadala organizaciji. Nekatera med njimi so bila prazna, kar kaže na to, da sta bila orožje in eksploziv uporabljena za različne namene, kot tudi pri umoru treh orožnikov v vasi Petovlje (Hvalica, 2000). Jelen (1998) trdi, da je bil v Trapaniju na Siciliji leta 1987 po uradni razpustitvi Gladia ustanovljen Center Škorpjon (Centro Scorpione), ki bi naj bil del Gladia. Njegova naloga je bila obveščevalna dejavnost v zvezi s trgovino z orožjem in organiziranim kriminalom. Za delovanje centra je bilo porabljeno ogromno denarja, nikjer pa ni podatkov, da bi center izvajal kakršnokoli dejavnost. Poleg omenjenega centra naj bi v tem obdobju delovala še dva podobna centra v Vidmu in Brescii. Na osnovi tega lahko sklepamo, da je Gladio verjetno prenehal s svojimi aktivnostmi šele po zadnji reformi obveščevalnih služb leta 2007.. 20.

5.2 Desničarski terorizem Glavni razlog, da je v šestdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja desničarski terorizem imel v Italiji pomembno vlogo v političnem življenju Italije, je dejstvo, da je v Italiji obstajala realna možnost, da pride s pomočjo volitev na oblast Komunistična partija. Svoje člane so rekrutirali iz vrst ekstremnih neofašistov (Novi red in Nacionalna Avantgarda), ki so bili tudi zagrizeni antikomunisti (Operation Gladio: NATO/CIA…, b.d.). Ob tem pa so imeli podporo obveščevalnih služb, ki so s pomočjo neofašistov s taktiko ustvarjanja »Strategije napetosti«, katere cilj je bil, da bi s pomočjo manipulacij, zastraševanja in z nasilnimi terorističnimi dejanji javnost prepričali, da bo s prihodom komunistov na oblast v Italiji zavladala podobna diktatura, kot je bila v Sovjetski zvezi (Düstere Allianz, 1993). Destabilizirati so želeli demokratično Italijo, da bi stabilizirali italijansko družbo (Niemand wußte, wohin er ging, 1983). To so bila leta, ko je Aldo Moro začel govoriti o Zgodovinskem kompromisu, kjer bi krščanska demokracija v vlado povabila tudi leve stranke, saj te niso bile več tiste stare. Takrat je bil vodja komunistov Enrico Berlinguer, ki je zagovarjal sodelovanje politične desnice in levice (Wilan, 2008). V naslednjih podpoglavjih bomo opisali nekatere najbolj odmevne teroristične napade, ki so jih izvedli desničarski teroristi, za njimi pa naj bi stale obveščevalne službe oziroma posamezni pripadniki teh služb.. 5.2.1 Napad na vlak Zelo priljubljeni so bili napadi na vlake in železniške postaje, saj se na teh javnih mestih zadržuje veliko ljudi. V mestecu Gioia Tauro je 22. julija 1970 razneslo del železniške proge. Umrlo je 6 potnikov, 54 je bilo poškodovanih (Lanza, 2012). Apeninski tunel San Benedetto Val di Sambro je ozko grlo glavne italijanske železniške povezave med severom in jugom, zato je bil v preteklosti vedno znova izbran za tarčo terorističnih bombnih napadov desničarjev. Prvi napad na vlak v tem tunelu se je zgodil 21. aprila 1974. Vlak je peljal na liniji Firence – Bologna. Eksplozija bombe, ki je bila podstavljena v tunelu je na srečo povzročila le materialno škodo (Verdammte Strecke, 1984). Le nekaj mesecev kasneje je sledil drugi bombni napad, ki se ni končal le z materialno škodo. Napad na mednarodni hitri vlak »Italicus Express« se je zgodil 4. avgusta 1974 v zgodnjih jutranjih urah, natančneje ob 1:23. Nočni vlak je peljal na relaciji Rim - München. Tokrat je bila bomba na vlaku. Bomba bi morala eksplodirati. 21.

v trenutku, ko bi vlak peljal skozi tunel. K sreči je prišlo do eksplozije tik pred tunelom pri kraju Vernio. Če bi bomba eksplodirala, kot je bilo planirano, bi zagotovo nastal še večji masaker s številnimi žrtvami. Teroristični napad je terjal 12 mrtvih in 48 poškodovanih (Verdammte Strecke, 1984). Na tem vlaku je bil tudi predsednik Aldo Moro, ki je izstopil nekaj postaj pred eksplozijo. Odgovornost za napad je prevzela desno ekstremistična skupina Črni Red. V izjavi za javnost so želeli prestrašiti Italijo s tem, da lahko podstavijo bombo kjerkoli in kadarkoli želijo (Faschistische Handschrift, 1974). Eden od večjih in odmevnih pokolov, poznan tudi pod imenom »Božični masaker«, se je zgodil 23. decembra 1984 na hitrem vlaku 904, ki je peljal na liniji Neapelj – Milano. Napad so morali skrbno načrtovati strokovnjaki. Bomba je bila postavljena v petem vagonu od zadaj naprej. Planirano je bilo, da bombo raznese točno na sredini Apeninskega tunela. Bomba je eksplodirala predčasno, nekje na šestih kilometrih tunela. Moč eksplozije je žal zahtevala človeške žrtve. V eksploziji je umrlo 15 ljudi, kar 117 pa je bilo ranjenih in poškodovanih. Preiskovanje in odpravljanje posledic napada je bilo tako grozovito, da si je naslednji dan eden od policistov vzel življenje in v poslovilnem pismu zapisal: »To je ena prekleta družba.« (Verdammte Strecke, 1984).. 5.2.2 Bombni napad v Bologni Železniška postaja v Bologni je eden od najpomembnejših železniških centrov v Italiji, kjer je vedno gneča; ljudje prihajajo in odhajajo. V Italiji so se takrat začele počitnice; na železniški postaji je bila gneča ljudi, ki so bili na poti k svojim družinam. Italijani so si dobro zapomnili 2. avgust 1980, ko je ob 10:25 eksplodirala bomba na železniški postaji v Bologni. Sprva so mislili, da se je zgodila nesreča, pri kateri naj bi eksplodiral star kotel v eni od restavracij. Nihče ni niti pomislil, da bi lahko bila eksplozija namerna in organizirana. Pri podrobni preiskavi eksplozije je bilo ugotovljeno, da je bila bomba podtaknjena v kovčku v čakalnici drugega razreda, kjer so našli ostanke eksploziva. Bomba je bila sestavljena iz TNT in T4 eksploziva. Čakalnica je bila popolnoma v ruševinah, kot tudi pisarne, restavracije in podhod v neposredni bližini (Picci, 2005). Ker se je na ljudi v čakalnici zrušila tudi streha je to povzročilo dodatne smrtne žrtve. Eksplozija je prizadela tudi vlak Ancona – Chiasso, ki je tik pred eksplozijo pripeljal na postajo in čakal na zeleno luč (Latto, 2010).. 22.

Reševalna akcija se je začela takoj. Policisti, gasilci, prostovoljci, turisti in medicinsko osebje so iskali preživele v ruševinah. Celo zdravniki, ki so bili na dopustu so prišli z dopusta, da bi lahko pomagali in oskrbeli ranjene. Mesto ni bilo pripravljeno na takšen tragičen dogodek, saj je primanjkovalo reševalnih vozil. Taksiji in avtobusi so služili kot reševalna vozila, da so ponesrečence čim prej pripeljali v bolnišnice po vsem mestu. Za transport trupel so uporabili mestni avtobus. Reševalna akcija je bila zelo dobro organizirana, kot da so že imeli pripravljen načrt nujnih ukrepov za takšne in podobne primere. Druga evropska mesta so se obrnila na župana, naj jim zaupa, po kakšnem načrtu so delali. A kot je v izjavi poudaril takratni župan Bologne Renato Zangheri, niso imeli načrta, skušali so improvizirati po najboljših močeh. Reševalne enote so težile k dobremu in koordiniranemu. sodelovanju,. da. rešijo. in. pomagajo. čim. večjemu. številu. ponesrečencev (Picci, 2005). Eksplozija je bila tako močna, da je na kraju takoj umrlo 76 ljudi, v bolnišnici pa za hudimi poškodbami še 9 ljudi. Skupaj je življenje izgubilo 85 civilistov, okrog 200 pa je bilo poškodovanih in pohabljenih (Niemand wußte, …, 1983). Sprva so za napad prevzeli odgovornost pripadniki Oboroženega revolucionarnega jedra NAR. Kasneje se je izkazalo, da je klic prišel iz prostorov obveščevalne službe SISMI. Ta dan so na policiji prejeli še nekaj klicev s sporočilom, kdo prevzema odgovornost za napad, med klicatelji so bile tudi Rdeče brigade (Picci, 2005). Iskanje resnice je bilo zelo težavno. Desničarski ekstremisti so na vse možne načine skušali preiskavo oddaljiti od resnice in preiskovalce preusmeriti v napačno smer. Popolnoma enake stvari so se dogajale tudi pri ostalih tragičnih dogodkih, ki so bili zajeti v tako imenovani »Strategiji napetosti«, kar močno kaže na to, da so imele tajne službe prste vmes (Picci, 2005). Ponovno so želeli za napad po krivem obtožiti komunistične Rdeče brigade, vendar je vse več elementov kazalo na krivdo desničarskih ekstremističnih skupin in fašističnih pripadnikov. Kasneje je parlamentarna preiskava razkrila, da je pri napadu bilo uporabljeno eksplozivno sredstvo, ki so ga uporabljale in skladiščile le enote Gladia (Operation Gladio: NATO/CIA …, b.d.). Prvi namig, kdo je kriv za pokol, je dal zapornik, ki naj bi prisluškoval, kako so se drugi zaporniki dogovarjali o zločinu. Različna dejstva so razkrivala povezave z neofašističnimi skupinami, zvrstile so se številne aretacije in zaslišanja, vendar policija ni imela dovolj trdnih dokazov. Sedem dni po masakru na železniški postaji je preiskava prišla v slepo ulico. Preiskovalni sodnik Aldo Gentile je dve leti po napadu. 23.

izdal nalog za aretacijo petih oseb, enega Francoza, enega Nemca in tri Italijane, ki naj bi bili povezani z bombnim napadom. Med osumljenimi se je znašel Stefano Delle Chiaie, eden glavnih italijanskih neofašistov, povezan z ekstremno desničarskimi škandali in teroristični napadi v šestdesetih letih. Sodeloval naj bi pri državnem udaru in poskusu prevzema oblasti pod vodstvom De Lorenza leta 1964, pri eksploziji bombe v Milanu na trgu Fontana kot tudi pri bombnih napadih na vlake (Stuart, 2011). Leto kasneje je bil pokol v Bologni zasenčen zaradi drugih škandalov, ki so pretresali Italijo. Policija je preiskovala vatikanskega finančnika Michela Sindona, ki naj bi poneveril 45 milijonov dolarjev. V policijski raciji se je znašel tudi ugledni in spoštovani poslovnež Licio Gelli. V hišni preiskavi njegove vile so po naključju odkrili seznam 953 italijanskih javnih osebnosti, ki so bile člani do takrat skrivne prostozidarske lože Propaganda due oziroma krajše P2. Vodja P2 je bil Gelli, ki je imel simpatizerje v vseh strukturah oblasti in odlične povezave z vodji tajnih služb (Stuart, 2011). Giovanni De Matteo, ki je bil glavni tožilec rimskega sodstva je uspešno oviral preiskavo teh škandalov. Vsa dejstva, ki so kazala na povezavo s prostozidarsko ložo P2 je vedno uspel spodbiti, kar kaže na veliko razsežnost prostozidarske lože P2 (Stuart, 2011). Glavni akterji napada na železniško postajo v Bologni, pripadniki Oboroženega revolucionarnega jedra NAR Giuseppe Valerio Fioravanti, Sergio Piccafuocco, Francesco Mambro in Massimiliano Fachini so bili aretirani in 11. julija 1988 obtoženi na dosmrtno ječo. Preiskava je odkrila, da so bili v napad vpleteni tudi pripadniki obveščevalnih služb in prostozidarske lože P2. Leto kasneje se je začel pritožbeni postopek, kjer so bili vsi štirje oproščeni. Oprostitev osumljencev je pretresla celotno Italijo, še posebej svojce žrtev (Picci, 2005). Kasneje je vrhovno sodišče razveljavilo sodbo zaradi pomanjkanja skladnosti v razsodbi. Leta 1995 sta bila na dosmrtni zapor obsojena Francesco Mambro in Giuseppe Valerio Fioravanti. Vedno znova pa sta ponavljala, da nista kriva za bombni napad na železniško postajo v Bologni. Priznala sta, da sta sodelovala pri triintridesetih drugih umorih v tako imenovanih svinčenih letih (Latto, 2010). Leta 2007 je sodišče obsodilo pripadnika Oboroženega revolucionarnega gibanja NAR Luigija Ciavardinija na 30 let zapora zaradi sodelovanja pri bombnem napadu. Zaradi prikrivanja dokazov in oviranja preiskave sta bila obsojena tudi Francesco Pazienza pripadnik SISMI-ja ter Licio Gelli, glava skrivne prostozidarske lože P2 (Extreme-left. 24.

terror case in 1980 Bologna bombing shelved, 2014). Detajli vseh dogodkov »Strategije napetosti«, v katerega sodi tudi bombni napad v Bologni, so še vedno zaviti v državno skrivnost (Latto, 2010). Vinciguera je v enem od intervjujev dejal, da država ne more obsoditi sama sebe za kakršnokoli dejanje, kar priča število nekaznovanih pokolov po letu 1969, katere so zakrivili desničarski ekstremisti in skrivne tajne organizacije (Operation Gladio: NATO/CIA…, b.d.).. 5.3 Levičarski terorizem (Rdeče brigade) Do leta 1974 so italijanske obveščevalne službe s pomočjo skrajne desnice preprečevale, da bi na oblast prišla levica. Tega leta so se začele teroristične aktivnosti levih gibanj, za katerimi naj bi po nekaterih podatkih posredno stale obveščevalne službe (Hvalica, 2000). Kot vidimo, je levičarski terorizem v Italiji novejšega datuma. Poznamo ga tudi pod imenom »rdeči terorizem« v podobi Rdečih brigad. Pojavil se je leta 1969 zaradi nezadovoljstva v obliki študentskega gibanja, ki je preraslo v skrajno levo usmerjeno ekstremistično teroristično organizacijo z zahtevo po revoluciji. Nadaljevali so z ropi bank in bombnimi napadi, še kasneje pa so se posluževali atentatov in ugrabitev. Njihovo najbolj nasilno obdobje je bilo med letoma 1972 in 1978. Rdeče brigade lahko primerjamo z nemško Baader-Meinhof oziroma s Frakcijo Rdeče armade – RAF ter vejama RAF-a Revolucionarno celico in Gibanjem 2. junija. Podobno organizacijo najdemo tudi na Japonskem. Znana je pod imenom Rdeča armada. Rdeče brigade so bile strah in trepet sedemdesetih let (Hoffman, 1982).. 5.3.1 Nastanek Rdečih brigad Italija je bila po drugi svetovni vojni poražena in opustošena. Fašizem, ki je vsilil svoje družbene in gospodarske smernice, je zamenjal kapitalizem, ki je prinesel korenite spremembe na družbenem, gospodarskem in političnem področju. Počasi je začel izginjati srednji sloj družbe, kar je privedlo še do večjega socialnega razkola in nezadovoljstva med delavci in študenti. Izrazit politični monopol krščansko demokratske stranke skozi desetletja ter družbeni in gospodarski položaj, ki ga je prinesel razvoj kapitalizma, so vplivali na nastanek raznih levo in desno usmerjenih ekstremističnih gibanj (Ceresa, 2011). Nezadovoljstvo na fakultetah in poslabšan položaj študentov, predvsem iz nižjih družbenih slojev, ki po končanem študiju niso našli zaposlitve, je bil eden od mnogih 25.

vzrokov za proteste. Študentske demonstracije in nemiri so zbudili tudi delavce v tovarnah, ki so se začeli upirati sindikalnim organizacijam in se boriti za svoje pravice. Delavci in študenti so se povezovali v razna gibanja in zahtevali socialnoekonomske reforme, ki pa jih vlada ni uspela realizirati, kar je privedlo do množičnih stavk delavcev v letih od 1968 do 1970. Sprva so organizirali le demonstracije, kmalu pa so videli, da je nasilje edino možno orožje za dosego zastavljenih ciljev. Država je zganjala vedno večjo represijo nad nemiri, protestniki so začeli odgovarjati z nasilnim in oboroženim bojem. Lahko bi rekli, da je vladala prava razredna vojna na italijanskih ulicah (Sundquist, 2010). Študentska gibanja so prerasla vedno bolj v levo usmerjene ekstremistične skupine, ki so težile k družbeni in politični spremembi. Ena od takšnih skupin je dobila ime Rdeče Brigade. Rdeče brigade so najbolj poznana in zelo dobro organizirana ekstremistična skupina med ultra levo usmerjenimi terorističnimi skupinami v Italiji. Komunistične Rdeče brigade so 20. oktobra 1970 ustanovili trije študentje Renato Curcio, njegova punca Mara Cagol in prijatelj Alberto Franceschini iz Univerze v Trentu v severni Italiji (Sundquist, 2010). Rdeče brigade so zagovarjale marksistično – leninistično ideologijo in se zavzemale za pravice delavskega razreda, ki jih je popolnoma izničil zahodni kapitalizem (Sundquist, 2010). Verjeli so, da bo marksizem sčasoma nadomestil kapitalizem (Smith, 2008). Z oboroženim bojem so želeli zrušiti obstoječo oblast, kajti izkoriščevalski kapitalistični sistem je bil njihov sovražnik številka ena (Sundquist, 2010). Skušali so vzpostaviti resnično socialistično državo v Italiji. Navduševali so se nad Leninovim socializmom in zapisi Lin-a Biao, Che Guevare, Carlosa Marighella in Abrahama Guillena (Smith, 2008). Eden od njihovih ciljev oziroma zahtev je bil tudi ta, da Italija izstopi iz NATA (Sundquist, 2010). Rdeče brigade so bile organizirane v obliki piramidnega sistema. Osnovna enota je bila celica od 3 do 5 pripadnikov. Pripadniki ene celice tako niso poznali pripadnike druge celice (Smith, 2008). Na vrhu piramide je bil Strateški urad, ki je poveljeval celotni organizaciji. Med drugim je tudi oblikoval in urejal politični program ter zbiral in analiziral poročila vseh članov (Smith, 2008).. 26.

Novi člani so morali opraviti pred sprejemom opraviti stroge teste, kjer se je ugotavljala njihova pripadnost Rdečim brigadam, vojaške sposobnosti, pripravljenost odpovedati se normalnemu življenju, kar pomeni prekinitev stikov z družino in s prijatelji, ter čustvena stabilnost. Dva poglavitna dejavnika, ki sta vplivala na članstvo, pa sta bila močan idealizem in neizprosna želja za boj proti krivičnemu sistemu z vzpostavitvijo nove družbe (Smith, 2008). Sprejeti so bili le visoko motivirani in disciplinirani študenti in delavski aktivisti. Od aktivnih članov se je zahtevalo, da se popolnoma odpovejo svoji preteklosti, spremenijo svojo identiteto in živijo le za organizacijo (Sundquist, 2010). V času ugrabitve Alda Mora, ko so bile najbolj aktivne, so imele nekje med 400 in 500 aktivnih članov, ki so delali za organizacijo polni delovni čas (Red Brigades, 2014) in prejemali plačo v višini 250.000 lir. Aktivni člani so živeli in delali za organizacijo, niso imeli nikakršnega privatnega življenja in stika z javnostjo. Sledili so jim pasivni člani, teh je bilo nekaj tisoč. Navidezno so živeli normalno življenje s službo in z družino, vključeni kot ugledni pripadniki v italijansko družbo (Smith, 2008). Ti so redno pomagali pri različnih dejavnostih in vodenju ter organizaciji manjših celic ter nekaj tisoč podpornikov, ki so zagotavljali sredstva in skrivališča za urjenja in stanovanja za skrivne sestanke. V osemdesetih letih pa so se številke pripadnikov zelo povečale (Red Brigades, 2014). Sprva so delovali v večjih mestnih, kot sta Milano in Torino, in sicer v tovarnah, kjer so bile zelo očitne socialne razlike (Sundquist, 2010). Z leti so se razširili še po drugih mestih, kot so Rim, Milano, Firence, Verona, Genova, Padova, Bologna (Smith, 2008). Svoje delovanje so financirali z ropanjem bank in z ugrabitvami (Sundquist, 2010). Ustvarili so si tako močan ugled, da so velikokrat pri ropih bank brez nasilja prišli do denarja. Zagrozili so, da vedo vse o bankirjevi družini in banka je izplačala zahtevani znesek (Smith, 2008). Rdečim brigadam so od zunaj nudile podporo Rdeča armada in sovjetska obveščevalna služba Komite Državne Varnosti (Komitet Gosudarstvenoj Bezopasnosti KGB). Takratna Češkoslovaška republika jim je prek Palestinske osvobodilne organizacije zagotavljala eksplozivna sredstva. Prav tako pa so jim pomagali tudi pri urjenju novih članov v Siriji in Pragi. Te povezave so povzročile konflikte med italijansko komunistično stranko in KGB, saj slednja ni hotela prekiniti podpore Rdečim brigadam (Dugdale-Pointon, 2007). Rdeče brigade pa niso bile povezane le s KGB-ejem. Povezani so bili tudi z ameriško Centralno obveščevalno agencijo (Central Intelligence Agency - CIA) in z italijanskim. 27.

SID-om, in sicer prek jezikovne šole Hyperion. Ta šola s sedežem v Parizu naj bi bila v resnici krinka, pod katero se je skrivala izpostava CIE in SID-a. Jezikovno šolo Hyperion so ustanovili Corrado Simioni, Duccio Berio in Mario Moretti. Corado je bil zaposlen na Radiu Svobodna Evropa in delal za CIO. Duccio je bil informator italijanske tajne službe SID, za katero je pridobival informacije o levičarskih skupinah. Moretti pa je bil obtožen s strani voditeljev Rdečih brigad, da je vohun tajne službe, a hkrati naj bi bil eden od vodilnih pri ugrabitvi in umoru Alda Mora (Marshall, 2008).. 5.3.2 Ugrabitve in umori Rdečih Brigad Po letu 1971 so bili prisiljeni spremeniti pristop in taktiko delovanja za uresničevanje svojih ciljev. Od uničevanja osebnih avtomobilov sindikalnih voditeljev in sabotaž tovarniške opreme so se osredotočili na večje napade, njihove tarče so postali uradni sedeži in poslovne pisarne sindikalistov. Taktični premik jih je pripeljal tudi do napadov na ljudi. Tako so leta 1972 prevzeli odgovornost za prvo ugrabitev. Ugrabili so delovodjo v tovarni Sit Siemens. Zgodil se je preobrat; svoje cilje so začeli uresničevati z ugrabitvami in umori italijanske elite, predstavnikov italijanske vlade in italijanskih mogotcev. Ugrabili so vrsto politikov, skorumpiranih sindikalistov, vodij zaporov, sodnikov, policistov, poslovnežev in gospodarstvenikov. Za doseganje svojih ciljev niso potrebovali nedolžnih žrtev, za njih so bili pomembni vplivni ljudje, ki so imeli oblast v svojih rokah. Počasi so si ustvarjali ugled in prepoznavnost po vsej Italiji in tudi Evropi kot ena najmočnejših levičarskih ekstremističnih skupin, ki bi skoraj povzročila padec vlade (Sundquist, 2010). Mario Sossi je bil ugleden italijanski tožilec, znan po svojih agresivnih preiskavah zoper ekstremistične skupine. V poznih šestdesetih letih je preiskoval tudi Rdeče brigade, ki so ga 19. aprila 1974 ugrabile v bližini njegovega doma v Genovi. V zameno za izpustitev Sossija so zahtevali izpustitev pripadnikov radikalne skupine 22. oktober iz zapora. Po dnevih nesoglasij je lokalni sodnik le privolil v izpustitev zapornikov, vendar Ministrstvo za notranje zadeve izpustitve ni odobrilo. Rdeče brigade so Sossija kljub neuspešnim pogajanjem 23. maja 1974 izpustile (Smith, 2008). Leta 1974 so pripadniki Rdečih brigad zakrivili svoj prvi umor in od takrat naprej je bilo jasno, da gre za teroristično organizacijo (Dugdale-Pointon, 2007).. 28.

Leto 1978 je bilo za Rdeče brigade najbolj nasilno, polno atentatov in ugrabitev. Dva motorista sta s streli ranila 53-letnega bankirja Giorgia Borhettija le nekaj ulic stran od Vatikana. Aprila 1987 so streljali in ranili predsednika združenja industrialcev v Genovi Feliceja Schiavettija. V maju istega leta so napadli več italijanskih vplivnežev in jih ustrelili v levo koleno z namenom, da ne bodo mogli več hoditi. Med žrtvami so bili Umberto degli Innocenti (zaposlen pri Sit-Siemens telekomunikacijah v Milanu), Alfredo Lamberta (industrialec iz Genove), Marzio Astarita (direktor banke v Milanu). V tem letu so izvedli tudi svojo najodmevnejšo akcijo. Ugrabili so italijanskega premierja Alda Mora (Smith, 2008). Njegovo ugrabitev bomo v nadaljevanju podrobneje opisali. Po Morovi ugrabitvi je število podpornikov Rdečih brigad rahlo upadlo, vendar so svoj pohod proti krščanskim demokratom nadaljevali. Ustrelili so člana krščanskih demokratov in profesorja Fausta Cucolo v učilnici Univerze v Genovi. Streljali so tudi na Enrica Ghio, ki je kandidiral za Evropski parlament (Smith, 2008). Edino ugrabitev tujega državljana so Rdeče Brigade izvedle 17. decembra 1982. V Veroni so ugrabili ameriškega generala Jamesa Leeja Dozierja, ki je bil namestnik načelnika generalštaba zveze Nato (Sundquist, 2010). Brigadisti so poslali nekaj sporočil za javnost, vendar v njih ni bilo zaslediti denarnih zahtev za izpustitev Dozierja. Po dvainštiridesetih dneh ujetništva je policiji s pomočjo informacij, ki so jih dobili od aretiranih pripadnikov Rdečih armad uspelo najti in rešiti generala Dozierja (Smith, 2008). To je bil tudi zadnji večji uspeh pripadnikov Rdečih brigad. Italijanskim varnostnim silam je uspelo aretirati večje število pripadnikov Rdečih brigad, nekaj pa jih je v spopadih s policijo padlo. Tisti, ki so ostali so se potuhnili in skrivaj kovali načrte, kako se reorganizirati in ponovno vzpostaviti Rdeče brigade. To jim je tudi uspelo, saj se je leta 1984 pojavila skupina z imenom Nove rdeče brigade, ki pa niso več dosegle uspehov Rdečih brigad (Sundquist, 2010).. 5.3.3 Primer Aldo Moro Aldo Moro je bil rojen v katoliški družini leta 1916 v mestu Maglie. Študiral je pravo. Svojo politično kariero je začel na Univerzi v Bariju. Leta 1945 je bil kot profesor prava izvoljen v parlamentarni odbor, ki je pripravljal novo italijansko ustavo. Bil je minister v številnih italijanskih vladah in edini povojni predsednik vlade, ki je bil kar petkrat izvoljen (Pirro, 2007).. 29.

Bil je član krščanskih demokratov, kasneje tudi njihov predsednik in eden od redkih italijanskih politikov, ki ni bil vpleten v nobeno odmevno afero. Poleg tega, pa je bil prepričan, da lahko Italiji prinese politično stabilnost le koalicijska vlada v kateri bi bili tudi komunisti (Pirro, 2007). Zagovarjal je znameniti »Zgodovinski kompromis«, ki ga je sklenil s predsednikom Komunistične partije Italije Enricom Berlinguerjem. Moro je leta 1974 kot italijanski zunanji minister skupaj s predsednikom Giovanijem Leonejem odpotoval na sestanek s Fordom, takratnim predsednikom ZDA, s katerim sta se želela dogovoriti o možnosti, da bi v vlado vključili tudi socialiste in komuniste. Naletela sta na ostro nasprotovanje, češ da levica nikakor ne sme priti na oblast. Mora so domov poslali z grožnjo, naj opusti svojo politiko združevanja političnih sil. Moro se je počutil ogroženega in je zahteval, da ga varuje policija in da mu dajo na razpolago tudi oklepni avtomobil, ki pa ga ni dobil (Ganser, 2006). V primeru podpisa »Zgodovinskega kompromisa« bi bila Italija prva zahodnoevropska država po drugi svetovni vojni, ki bi vključila komunistično stranko v vlado (On This Day: Aldo Moro Kidnapped by the Italian Red Brigades, 2012). Nasprotniki tega kompromisa so bili predvsem desničarski politiki kot tudi nekateri krščanski demokrati. Veliki nasprotnici »Zgodovinskega kompromisa« sta bili ZDA in Sovjetska zveza, saj sta menili, da bi kompromis destabiliziral povojne odnose med vzhodnim in zahodnim blokom. Kompromisu so nasprotovali tudi v NATU, saj so menili, da bi bila z njim ogrožena njegova stabilnost (On This Day: Aldo Moro …, 2012). Ogrožena bi bila varnost NATO oporišč v Italijo, SZ pa bi izvedela za vojaške skrivnosti NATA (Wilan, 2008). Proti podpisu »Zgodovinskega kompromisa« so bile tudi Rdeče brigade. S podpisom kompromisa naj bi po njihovem mnenju komunisti izdali svoje ideale, ki so jih zagovarjale tudi Rdeče brigade. Zato je bil njihov cilj, da do kompromisa med krščanskimi demokrati in komunisti ne pride (Smith, 2008). Leta 1976 se je KPI okrepila in dosegla najboljši volilni rezultat vseh časov. Krščanska demokracija je bila poražena. Dve leti kasneje je bil njen predsednik Aldo Moro odločen, da se upre ameriški prepovedi. Svojo strategijo o vključitvi levice v vlado je želel predstaviti parlamentu 16. marca 1978 (Ganser, 2006). In 16. marca 1978 so ga ugrabili. Ugrabitev je izvedlo 12 teroristov (11 moških in 1 ženska) oblečenih v uniforme državnega letalskega prevoznika Alitalia (Smith, 2008), ko se je Moro skupaj s svojimi petimi varnostniki odpeljal proti parlamentu. Nihče ni slutil, da je na poti do parlamenta pripravljena zaseda. Beli fiat je zaprl pot službenemu vozilu Mora in prišlo je do prometne nesreče. Teroristi so začeli streljati in ubili so vse telesne. 30.

stražarje. Mora so nepoškodovanega ugrabili in odpeljali neznano kam (Ganser, 2006). Datum Morove ugrabitve je bil skrbno izbran. Potrebno je bilo preprečiti sklenitev »Zgodovinskega kompromisa« (Pirro, 2007). Za ugrabitev so takoj obtožili Rdeče brigade. Te pa so zahtevale izpustitev trinajstih svojih pripadnikov iz zapora v zameno za Alda Mora (Pirro, 2007). Morovo ujetništvo je trajalo petinpetdeset dni. V tem času je Moro napisal kar nekaj pisem svojim domačim ter pripadnikom oblasti. Prepričan je bil, da policija hiti z iskanjem njegovega skrivališča in načrtuje njegovo osvoboditev. Predsednika vlade je v posebnem pismu pozval, naj ugodi zahtevam ugrabiteljev. Vlada pa je dala jasno vedeti, da se z ekstremističnimi terorističnimi organizacijami ne bo pogajala, kajti to bi lahko sprožilo nove ugrabitve. Moro se je sčasoma zavedel, da so desničarji in ZDA izrabili Rdeče brigade, ter v pismu napisal, kdo vse se ne sme udeležiti njegovega pogreba (Pirro, 2007). Desničarje je bilo strah, da bi Moro v ujetništvu izdal državne skrivnosti v zameno za izpustitev, zato so oblasti takoj po ugrabitvi Mora razglasile za mrtvega. Kot je leta kasneje priznal ameriški pogajalec in krizni svetovalec Steve Pieczenick, so oblasti namenoma podale lažno izjavo. Doseči so želeli dvojni učinek, in sicer italijansko javnost pripraviti na najhujše in Rdečim brigadam pokazati, da se ne bodo pogajali za Morovo izpustitev iz jetništva. Aldo Moro je bil žrtvovan za stabilnost Italije (Moore, 2008). Njegovo truplo so našli v prtljažniku temno rdečega avtomobila znamke Renault točno na polovici poti med sedežema strank KPI in DCI, kar simbolično predstavlja njegovo prizadevanje za združitev političnih sil (Pirro, 2007). Kot je bilo napovedano, je Mora njegovo prizadevanje za vključitev komunistov v vlado drago stalo. To je plačal z življenjem. Preiskovalni novinar Mino Pecorelli je bil prepričan, da za umorom Alda Mora stoji tudi Gladio. Trdil je, da bi v primeru podpisa Zgodovinskega sporazuma Italija izstopila iz zveze NATO. Kar bi močno poslabšalo in ogrozilo strateško vlogo ZDA v zahodni Evropi, zato je bilo potrebno na vsak način ustaviti Morov »Zgodovinski kompromis«. Pecorelli je namignil v pravo smer, zato je bil nanj izveden atentat že leto po Morovi smrti (Pirro, 2007).. 31.

5.3.4 Razpad Rdečih Brigad Previdno in sistematično policijsko delo je privedlo do številnih aretacij in obsodb glavnih akterjev in pripadnikov Rdečih brigad po letu 1975 (Red Brigades, 2014). Renato Crucioin in Alberto Franceschini, dva od ustanoviteljev Rdečih brigad oziroma pripadnika prve generacije, sta bila aretirana leta 1974 in leta 1975 obsojena na trideset let zapora (Marshall, 2008). Crucio je od začetka devetdesetih let na pogojni prostosti (Dufourmantelle in Negri, 2005). Fraceschini je obtožil Maria Morettija in Giovannija Senzanija, da sta bila vohuna obveščevalnih služb, hkrati najbolj aktivna člana Rdečih brigad. Moretti naj bi bil vodilni pri ugrabitvi in umoru Alda Mora (Marshall, 2008). Policija je uvedla novo taktiko zbiranja informacij v boju proti Rdečim brigadam. Začela je ponujati denarne nagrade. Nova taktika se je kmalu pokazala kot uspešna, saj so aretirali večje število pripadnikov Rdečih brigad (Smith, 2008). Hkrati je tudi politična volja Italijanov prerasla ideološke cilje Rdečih brigad. Javnost je končno videla Rdeče brigade kot organizacijo, ki za doseganje svojih ciljev uporablja terorizem (Sundquist, 2010). Rdeče brigade so po rešitvi generala Dozierja začele izgubljati moč. Velik udarec so jim zadali tudi skesanci. Še posebej Antonio Savasta, ki je policiji razkril mnogo informacij o skrivališčih in izdal nekaj sto preostalih članov. Nasilne napade so izvajali tudi še v osemdesetih letih, vendar se je število napadov čedalje bolj zmanjševalo (Smith, 2008). Leta 1984 so štirje glavni voditelji Rdečih brigad iz zapora sporočili, da je organizacija razpuščena, saj ni več razlogov za oborožen boj (Sundquist, 2010). Čeprav naj bi organizacija razpadla, so se v devetdesetih letih še našle skupine, ki so trdile, da so Rdeče brigade, in prevzemale odgovornost za številne napade tistega časa (Red Brigades, 2014).. 32.

6 ZAKLJUČEK 6.1 Verifikacija tez Hipoteza 1: Za desničarskim in levičarskim terorizmom stojijo obveščevalne službe. Preiskave številnih terorističnih akcij, ki so jih izvedli desničarski teroristi, so nedvoumno dokazale povezavo med desničarskim terorizmom in obveščevalnimi službami. Tudi za levičarski terorizem smo dokazali, da je bil povezan z obveščevalnimi službami. S tem smo hipotezo potrdili.. Hipoteza 2: Desničarski terorizem je v Italiji deloval precej časa prikrito, saj so krivdo za teroristične napade pripisovali levici oz. Rdečim brigadam. Na takšen način si je desnica pridobila večjo podporo javnosti. Hipotezo lahko z gotovostjo potrdimo. Preiskave so pokazale, da za terorističnimi napadi, ki so jih pripisovali levici, stojijo desničarski teroristi. Odkrili smo, da je desničarski terorizem deloval zelo prikrito. S pomočjo obveščevalnih služb so v javnosti spretno prikrivali svojo vpletenost in jo uspešno pripisali na levičarskim teroristom.. Hipoteza 3: Rdeče Brigade so s svojim delovanjem, z ugrabitvami in umori želele doseči politični preobrat v Italiji. Te hipoteze ne moremo potrditi. Demokracija v Italiji je bila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja že tako razvita, da je s terorizmom ni bilo mogoče zrušiti. To ni bila več stara Italija iz obdobja hladne vojne, ko ji je ves čas grozilo, da bodo nezadovoljni desničarji s pomočjo obveščevalno-varnostnih služb izvedli državni udar in v Italiji vzpostavili avtoritativni režim. To je bilo obdobje, ko je bil sklenjen zgodovinski kompromis med levico in desnico, ko so vodilni politiki na desnici (Aldo Moro) in na levici (Enrico Berlinguer) spoznali, da je možno sodelovanje med tema poloma tudi na državni ravni.. 33.

6.2 Povzetek glavnih ugotovitev Po 2. svetovni vojni so bile politične razmere v Italiji zelo nestabilne. Levi in desni politični pol sta bila enako močna in tako je obstajala tudi verjetnost, da bo na volitvah zmagala levica. To pa ni ustrezalo vodilni sili zahoda ZDA, saj bi v primeru zmage komunistov, Italija izstopila iz NATA in prišla pod okrilje SZ. Zato je CIA skupaj z italijanskimi obveščevalno – varnostnimi službami, kjer so imeli velik vpliv neofašisti, najprej ustanovila skrivno organizacijo Gladio z glavno nalogo organizirati odpor v primeru, če bi prišli komunisti na oblast. Ker ni bilo demokratičnega nadzora nad obveščevalnimi službami, so te zlorabljale najprej ekstremne desničarje, kasneje pa tudi ekstremne levičarje, da so s terorističnimi napadi na civilne cilje povzročali vznemirjenost med italijansko javnostjo in s tem preprečevale, da bi prišli na oblast komunisti. V osemdesetih letih je vodja demokrščanske stranke Aldo Moro spoznal, da je za politično stabilnost Italije nujno sodelovanje levice v vladi. Zato je želel skleniti. tako. imenovani. »Zgodovinski. kompromis«. z. Enricom. Berlinguerjem. predsednikom KPI. To namero so želeli preprečiti desničarji, kakor tudi ZDA. Za dosego tega cilja so izkoristili levičarsko teroristično skupino Rdeče brigade, da so najprej ugrabile in ubile Alda Mora. Tako so za nekaj časa levici preprečili vstop v vlado. Medtem so se spremenile tudi razmere v svetu. Bližal se je konec hladne vojne. Nasledniki Alda Mora v demokrščanski stranki so nadaljevali njegovo politiko in leta 1983 so demokristjani ustanovili skupno vlado z levico. To sicer niso bili komunisti, temveč socialistična stranka pod vodstvom Betina Craxia. Trud Alda Mora ni bil zaman.. 34.

7 UPORABLJENI VIRI Alexander, Y. in Pluchinsky, D. A. (1992). Europe's Red Terrorists: The Fighting Communist. Organizations.. Pridobljeno. na. https://books.google.si/books?id=Qb1QN0cuVsC&printsec=frontcover&dq=alexander+pluchinsky&hl=en&sa=X&ved=0a hUKEwiT0dXstZ_JAhUDWywKHU3QBCwQ6AEIHjAA#v=onepage&q=alexander%20 pluchinsky&f=false Aubrey, S. M. (2004). The New Dimension of International Terrorism. Pridobljeno na https://books.google.si/books?id=VJJG14mHbGAC&printsec=frontcover&dq=T he+New+Dimension+of+International+Terrorism&hl=en&sa=X&ved=0ahUKEwif6 fOatp_JAhVGkSwKHWHUAF0Q6AEIHjAA#v=onepage&q=The%20New%20Dimensi on%20of%20International%20Terrorism&f=false Ceresa, A. (2011). The Process of Proselytism-Enticement-Recruitment of “New Red Brigades” Italian Terrorist Organization. International Journal of Applied Sociology,. 15-29.. Prodobljeno. na. http://www.jourlib.org/paper/1363955#.Vk9hsX3YHfY Dostić, N. (2012). Pojavne oblike mednarodnega terorizma (Diplomsko delo). Ljubljana: Fakulteta za varnostne vede. Dufourmantelle, A in Negri, A. (2005). Antonio Negri: Vrnitev: Biopolitičin besednjak: pogovori z Anne Dufourmantelle. Ljubljana: Študentska založba. Dugdale-Pointon, T. (19. 11. 2007). The Red Brigade Terrorist Group. Pridobljeno na http://www.historyofwar.org/articles/weapons_red_brigades.html Düstere. Allianz.. (25.. 10.. 1993).. Der. Spiegel.. Pridobljeno. na. http://www.spiegel.de/spiegel/print/d-13692599.html Extreme-left terror case in 1980 Bologna bombing shelved. (31. 7. 2014). Ansa. Pridobljeno na http://www.ansa.it/english/news/2014/07/31/extreme-leftterror-case-in-1980-bologna-bombing-shelved_058fa832-4446-4a1f-80950707e82dd8d0.html Faschistische. Handschrift.. (12.. 8.. 1974).. Der. Spiegel.. http://www.spiegel.de/spiegel/print/d-41667259.html Fossati, M. (2005). Terorizem in teroristi. Ljubljana: Sophia.. 35. Pridobljeno. na.